Svetla Čmejrkova^	UDK 81'42:811.162.3/.4'276.6
Akademija znanosti Republike Češke, Inštitut za češki jezik, cmejrkova@ujc.cas.cz
PREDSTAVITEV AVTORJA V ČEŠKIH IN SLOVAŠKIH ZNANSTVENIH BESEDILIH
Članek obravnava vprašanje, kako se znanstveni pisci predstavijo občinstvu, pri čemer se osredotoča na vloge oblik samoomembe v češkem in slovaškem znanstvenem pisanju. V znanstvenih besedilih je latinska retorična tradicija priporočala tako imenovanopluralis modestiae alipluralis auctoris kot primerni jezikovni sredstvi samopredstavitve avtorja, saj naj bi izražali avtorjevo skromnost in nevsiljivost pri stiku z bralcem. V angleškem akademskem okolju so pisci to navado opustili in prevzeli bolj odgovorno predstavitev v 1. osebi ednine, »jaz«, pisci slovanskega jezikovnega in kulturnega okolja pa še vedno uporabljajo besedilni subjekt v 1. osebi množine, »mi«. Članek se osredotoča na propozicije z avtorsko množino v čeških in slovaških znanstvenih besedilih in oblikuje razlikovanje med njihovimi predstavnimi, interakcijskimi in besedilnimi funkcijami.
1 Uvod
Spontana komunikacija je v večini primerov egocentrična in subjektivnost je inherentna lastnost vsakega diskurza, tudi znanstvenih besedil, kljub »navidezni odsotnosti človeške vpletenosti« pri posredovanju znanstvenih informacij, ko bi morala »dejstva govoriti sama zase«. Če na znanstveni diskurz pogledamo kot na primer družbene interakcije med avtorji in njihovo publiko, se nam porodi vprašanje, kako se pisci znanstvenih besedil predstavljajo publiki (poslušalcem ali bralcem), da bi o sebi ustvarili določen vtis in komunikacijsko situacijo opredelili ter jo nadzorovali skladno s svojimi cilji. Na razpolago imajo, ob številnih drugih sredstvih, kot so modalni glagoli in druga (meta)besedilna sredstva za izražanje stališča, oblike samoomembe, oblike naslavljanja in kombinacije obojih. Te oblike so v posameznih jezikih pogosto močno gramatikalizirane, v pripadajočih kulturah pa konvencionalizirane, posebej v ustni komunikaciji. Njihovo aktivno konstruktivno vlogo v pisnih besedilih so preučevali predvsem v literarnih besedilih, posebej v tistih, ki so napisana v 1. osebi ednine in temeljijo na vzajemnem delovanju med piscem in pripovedovalcem zgodbe in, občasno, na naslavljanju fiktivnega bralca in določanju njegovega položaja.1
1 V primerjavi z leposlovjem, pri katerem so v uporabi načela osvetljevanja, deavtomatizacije in igrivosti, fokalizacije in določenega gledišča, je akademsko pisanje veliko manj pestro in veliko bolj konvencionalizirano. Kljub temu zadnje čase na mnogo načinov izpodbijajo transparentnost znanstvenega jezika, začenši z spodkopavanjem t.i. Ich-tabu norm.
Razprava se osredotoča na funkcije oblik avtorjeve samoomembe v znanstvenem diskurzu. Latinska retorična tradicija je kot ustrezni jezikovni sredstvi avtorjeve samopredstavitve za znanstvena besedila priporočala t. i. pluralis modestiae ali pluralis auctoris, saj izražata avtorjev skromni in nevsiljivi pristop k bralcu. Danes se avtorska navzočnost v znanstvenem besedilu giblje vse od avtorjeve popolne nevidnosti do očitne opaznosti.
Tudi če pritrdimo tezi, da imajo posamezni pisci različne pristope, in tudi če upoštevamo žanrske variacije, lahko opazimo razlike med posameznimi jeziki in kulturami, ki jih je treba raztolmačiti ali vsaj upoštevati. Če se pisci s slovanskim jezikovnim in kulturnim ozadjem še vedno držijo besedilnega subjekta v 1. osebi množine (mi), so ga v angleškem znanstvenem okolju zamenjali z bolj odgovorno predstavitvijo subjekta v 1. osebi ednine (jaz) (Duszak 1997, Cecchetto, Stroinska 1997, Vassileva 2000, Yakhontova 2002 in drugi). Članek vsebuje primere iz čeških in slovaških znanstvenih besedil, ki ilustrirajo analizirano značilnost. Namen članka je preučiti možne retorične motive in kognitivne posledice različnih predstavitev znanstvenih informacij in vpliv kulturnega okvira na izbiro predstavitve.
2 Etnični okvir avtorske samopredstavitve v znanstvenih besedilih
Pri vsakem preučevanju znanstvenega diskurza je treba upoštevati napetost med nasprotujočima si predpostavkama:
a)	znanstveni diskurz je univerzalen in nima človeških lastnosti, saj dejstva govorijo sama zase,
b)	znanstveni diskurz je kulturno-specifičen; zaznamuje ga govorec, saj ravno govorec tvori posredovana dejstva.
Obe predpostavki se ozirata k starogrški retorični tradiciji: Aristotelovo retoriko so razumeli kot umetnost, ki »uveljavlja resnico«, v nasprotju s sofistično retoriko, ki se je razvila kot umetnost, ki »uveljavlja govorca« (Baldwin 1928: 3). Če želimo uskladiti obe nasprotujoči si predpostavki in zadovoljiti Aristotelovo zahtevo po etosu, je treba upoštevati žanrsko razlikovanje znotraj akademskega diskurza (vključno z razliko med eksaktnimi znanostmi in humanističnimi vedami) in »ustrezno interpretirati« organizacijsko vlogo pišočega raziskovalca. Kakor to formulirajo Latour in Woolgar (1979) in Hunston (1994): »Rezultat konstrukcije nekega dejstva je v tem, da se drugim zdi nekonstruirano; rezultat retoričnega prepričevanja tistih, ki dvomijo, je v tem, da so prepričani, da jih niso prepričali (Latour in Woolgar 1979: 240). Z drugimi besedami, prepričevanje bo prepričljivo, če bo delovalo zgolj kot reportaža« (Hunston 1994: 193).
Poglavitno jezikovno sredstvo objektivnega poročanja so glagoli, ki vršilca dejanja postavljajo v 3. osebo (podatki kažejo), pa tudi različne neosebne, pasivne in povratne strukture, modalni glagoli, generične oblike (človek) itd., ki le posredno kažejo na človeški subjekt. Nekateri raziskovalci izločijo vse, kar bi utegnilo veljati za subjektivno, predvsem vsakršno referenco nase, na svoje epistemološko in deontološko delovanje, npr. »lokus, kjer subjekt enunciacije organizira lastno delo, predvideva ovire in opravlja teste« (Greimas 1990: 30). Ti avtorji se umaknejo v
ozadje in na videz »uveljavljajo resnico« (O njihovi posredni navzočnosti v besedilu piše Cecchetto, Stroinska 1997). V čeških in slovaških člankih in še pogosteje v ruskih besedilih se dogaja, da pisec sebe omenja v 3. osebi ednine. (autorka se domniva aemop xomen 6bi Hacmaueamb Ha moM^). Drugi raziskovalci sebe omenjajo bodisi kot člane znanstvene skupnosti (in pri predstavitvi dejstev uporabljajo 1. osebo množine - mi) ali pa se sklicujejo neposredno nase (in uporabljajo 1. osebo ednine - Jaz).2
3 Retorične konvencije in njihove funkcije: avtorska množina in ednina
Avtorska samopredstavitev, ki jo priporoča že latinska retorična tradicija, pluralis modestiae ali pluralis auctoris, je v češkem in slovaškem okolju doslej veljala za temeljno, češ da je primerno skromna in nevsiljiva. Prevladuje v čeških in slovaških znanstvenih besedilih, vključno z jezikoslovnimi besedili. Če pa starejša jezikoslovna besedila primerjamo z novejšimi (celo v tako kratkem obdobju, kot je preteklo desetletje), je očitno, da se množinski vidik nekaterih avtorjev umika vidiku avtorskega subjekta izraženega z ednino (avtorskijaz). To se nedvomno dogaja pod vplivom anglosaksonskih norm znanstvene komunikacije, po katerih edninski vidik prevladuje nad množinskim. Pri preučevanju kontrastivne retorike (prim. Duszak 1997; Cecchetto, Stroinska 1997; Vassileva 2000; Yakhontova 2002; Čmejrkova 2006 primerja avtorske konvencije v čeških in angleških besedilih, Čmejrkova v tisku pa češka in ruska jezikoslovna besedila) je bilo sorazmerno veliko pozornosti posvečene temu pojavu in medkulturnim razlikam pri razumevanju tega, kaj v dani skupnosti velja za primerno. Analiza te formalne značilnosti, ki je na videz površinska in na prvi pogled nepomembna, nam omogoča vpogled v strukturo znanstvenega besedila in interpretacijo avtorjevih strategij, izmed katerih so mnoge gotovo nenamerne, druge pa premišljene.
Analize jezikoslovnih besedil kažejo, da je na nekaterih mestih v besedilu možna prosta izbira med množinsko in edninsko predstavitvijo avtorskega subjekta; izbira ene ali druge oblike je izključno konvencionalnega značaja in izbrano obliko je mogoče zamenjati z drugo, ne da bi pri tem prišlo do kakršnega koli pomenskega premika: če avtor omenja sebe in lastna pretekla in prihodnja besedila, npr.: Jak jsem již pri Jinych pfiležitostech vyložil, lze procesualni modelovani reči ve stručnosti charakterizovat nasledujicim zpusobem [Kakor sem prikazal ob drugih priložnostih, Je procesno oblikovanje govora možno na kratko opisati na naslednji način (Kofensky 2005: 5) ali pa Ako sme už viackrat konštatovali v osobitnych študiach . [Kakor smo v svojih razpravah že večkrat omenili .] (Ondrejovič 2005: 196) ali Diskusiu s dalšimi podobnymi hlasmi vedieme v praci Jazyk, veda o jazyku, societa, ktorupravč odovzdavame do tlače (Ondrejovič 2005, 198) [Vrazpravi Jezik,
2 Uporaba osebnega vidika ne pomeni, da v znanstvenih besedilih mrgoli osebnih zaimkov. V češčini in slovaščini, kakor tudi v slovenščini in drugih slovanskih jezikih, glagolske oblike v 1. osebi ednine in množine (jaz, mi) določajo pregibne končnice osebnih glagolskih oblik, npr. myslim, m öyMaw [mislim] v primerjavi z myslime, Mb dyMaeM [mislimo]. Razlika med češčino in slovaščino na eni strani in ruščino na drugi pa je v odsotnosti oziroma navzočnosti izraženega osebka: češčina in slovaščina sta jezika, pri katerih osebka ni treba izraziti, v ruščini pa povedne glagolske oblike spremlja zaimek (mw omMemuM) in te oblike prevladujejo nad oblikami omMemuM, donycmuM, ki so značilne za velelni in vezni naklon.
znanstvena študija jezika, družba, ki jo pravkar oddajamo v objavo, diskutiramo z drugimi podobnimi glasovi] (Ondrejovič 2005: 198). V navedenih primerih edninsko obliko lahko zamenjamo z množinsko in obratno; izbiro ene ali druge določa konvencija ali naklonjenost avtorja enemu ali drugemu načinu reference. Na drugih mestih v znanstvenem besedilu je množinski ali edninski izraz avtorskega subjekta omejen z obravnavano temo. Na splošno lahko o teh primerih povemo le to, da kolektivni my (mi) vključuje avtorski subjekt in druge subjekte, razlogi za to, zakaj so vključeni drugi subjekti in na kakšni osnovi, in celo to, kakšni so ti subjekti, pa se razlikujejo.
4	Predstavne, interakcijske in besedilne funkcije propozicij avtorskega subjekta
Posamezne propozicije v znanstvenem besedilu imajo razlikujoče se funkcije. Če uporabimo Hallidayev (1971) model treh funkcij jezika, tj. predstavne, interakcijske in besedilne, lahko s pomočjo te diferenciacije (in z zavestjo, da se dve ali vse tri funkcije delno prekrivajo) identificiramo tri možne uporabe propozicij z avtorsko množino in ednino.
4.1 Predstavna funkcija
Z vidika vključujočega avtorskega mi imajo nekatere trditve v besedilu predstavno funkcijo. Kolektivni mi se nanaša na predmet raziskave, ki v jezikoslovnih besedilih pomeni ljudi in njihove jezikoslovne aktivnosti, to so uporabniki jezika, komunikacijski partnerji, govorci jezika na splošno in govorci določenega jezika. Avtor je v kolektivni mi vključen kot član skupnosti, ki je analizirana v besedilu, tj. jezikovne skupnosti:
Matefskemu jazyku se učfme pfirozenou cestou na zaklade imitace mluvy blfzkych i vedome (spisovnemu jazyku) ^ [Maternega jezika se učimo samodejno s posnemanjem govora ljudi v svoji bližini, pa tudi zavestno (standardni jezik)^] (Krčmova 2005: 73.)
Ravno predstavna funkcija legitimizira dokaj razširjeno uporabo tovrstne množinske propozicije v jezikoslovnih besedilih (enako razširjena je tudi v humanistično usmerjenih besedilih). V mnogih primerih množinske oblike mi ne bi bilo smiselno zamenjati z edninsko jaz (glej primer zgoraj). Včasih pa je takšna zamenjava vendarle mogoča, če želi avtor splošno trditev o govornem vedenju demonstrirati s primerom lastnega vedenja:
S temito ohledy mohu napriklad použft slovosledu (1a) nebo (1b): (1a) Za chvili musim jit. (1b) Musim za chvili jit. [Upoštevajoč te preudarke lahko na primer uporabim besedni red (1a) ali (1b): (1) Vsak čas moram oditi. (1b) Oditi moram vsak čas. ] (Šticha 2005: 298.)
V drugih primerih - in ti so najpogostejši v jezikoslovnih in humanistično usmerjenih besedilih - se vidik kolektivnega mi ne nanaša na aktivnosti govorne skupnosti (tiste, ki je predmet raziskave), temveč na aktivnosti tistih, ki raziskujejo, tj. jezikoslovcev.
5	pomočjo množinskega vidika avtor sebe vključi tako v domačo kot mednarodno jezikoslovni skupnost _ in govori v njihovem imenu:
Po niekol'ko ročnych diskusiach o slovenskej gramatike sme sa v slovakistike nedopracovali k jej jednotnej a všeobecne akceptovanej koncepcii. [Po večletnih razpravah o slovaški slovnici, na področju slovaške filologije nismo prišli do enotnega in splošno sprejetega zaključka.] (Sokolova 2005: 284.)
Avtorski mi na tem mestu lahko pomeni mi znanstveniki, mi lokalni jezikoslovci, mi teoretiki, mi praktiki, mi strokovnjaki na tem ali onem področju, mi zagovorniki te ali one metodologije, mi, ki o jeziku razmišljamo na ta ali oni način, mi slovničarji, mi strokovnjaki za stilistiko, mi ljudje, ki jih zanima to ali ono področje jezika in podobno:
Tam, kde je pfedmetem studia cely text jako součast komunikace, naražfme na daleko vyraznejšf meze. Meze, ktere bychom si meli uvedomit, abychom je mohli pojmenovat, vysvetlit a posleze prekonavat. [Kjer je predmet preučevanja kot del komunikacije celotno besedilo, naletimo na veliko bolj presenetljive ločnice. Ločnice, ki se jih moramo zavedati, da jih lahko poimenujemo, jih pojasnimo in slednjič premagamo.] (Krčmova 2005: 73.)
Pogosta raba množinske oblike je povezana z avtorjevimi poskusi formuliranja teze na določeni ravni splošnosti. V razpravah, ki so naravnane kontrastivno, to tendenco pojasnjuje dejstvo, da se češki in slovaški avtorji, kakor tudi jezikoslovci, ki pišejo v drugih slovanskih jezikih, prilagajajo intelektualnemu slogu, pri katerem je pomembno »prizadevati si za soglasje publike na abstraktnih, teoretičnih področjih kontemplacije«
(Vassileva 2000: 79).
Avtorjeva predpostavka, da naj bi se bralci v splošnem strinjali z njim, je lahko tudi zmotna, če diskurzivna skupnost nima skupnega jezika, področja zanimanja, če je razdeljena generacijsko, kulturno in podobno, tj. če ne razmišlja na podoben način kot avtor. Kljub temu avtorji predvidevajo takšno soglasnost, predvsem v argumentacijskih delih besedila: pridobiti si skušajo podporo članov diskurzivne skupnosti, jih prepričati v lastno stališče in v pravilnost svojih zaključkov. Svoje poglede ekstrapolirajo (v večini primerov upravičeno) drugim članom jezikovne skupnosti:
Každa lingvisticky opfena interpretace materialu je pfesvedčiva, sami se však pristihujeme pfi tom, že (typove) tutež vec j sme schopni interpretovat ruzne, že s cizimi interpretacemi se shodujeme nebo je naopak odmitame atd. [Vsaka jezikoslovna interpretacija gradiva je prepričljiva, vendar se pogosto zalotimo, kako isto stvar (vrsto stari) interpretiramo na različne načine, bodisi tako da soglašamo z interpretacijami drugih ali nasprotno, da jih zavračamo itd.] (Krčmova 2005: 72-73.)
Vključujoče formulacije, ki se nanašajo na celotno skupnost, ne temeljijo zgolj na povedku v prvi osebi množine, marveč tudi na rabi svojilnega zaimka naš (naš): naše zeme, naše kultura, naš jazyk, naše lingvistika, naše jazykove vedomi [naša dežela, naša kultura, naše jezikoslovje, naša jezikovna zavest] in podobno.
Zde nam naše rečova zkušenost pravi, že pozice adverbia pfed slovesem je obvykla a zakladni, kdežto pozice obracena (Eva se rozesmala hlasite) je sice principialne možna, avšak neobvykla. [Naše jezikoslovno izkustvo nam govori, da je osnovni in običajni položaj prislova pred glagolom, položaj za glagolom (Eva se je zasmejala glasno), pa je načelno mogoč, a neobičajen.] (Šticha 2005: 2999.)
4.2 Interakcijska funkcija
Avtorjevo pogajalsko razmerje z bralcem glede tega, ali bo sprejel predstavljene propozicije in teze, se lahko odraža tudi v obliki naslavljanja. Nazorno navodilo bralcu (oz. bralcem), naj sodeluje v procesu avtorjevega mišljenja, naj sledi avtorjevi raziskovalni poti in se pridruži njegovim zaključkom, se ne izraža samo z vključujočim povednim naklonom, temveč tudi z velelnikom, z »vabilom« (Swales 1990: 107). Vabila so običajna tudi v besedilih anglosaksonskih avtorjev (prim. formulacijo let us _), priljubljena pa so tudi v besedilih čeških in slovaških avtorjev:
Porovnajme opis lexikalneho vyznamu »kon« v troch vykladovych slovnikoch. [Primerjajmo parafraze leksikalnega pomena besede »kon« (konj) v treh enojezičnih slovarjih.] (Dolnik 2005: 12.)
Odhledneme terf od obsahu a soustretfme se na vyrazove prostfedky. [Preusmerimo zdaj pozornost od obravnavane teme k izraznim sredstvom.] (Krčmova 2005: 75.)
Formulacije, ki vsebujejo vključujoči mi, nimajo le izrazite interakcijske funkcije, temveč imajo hkrati tudi besedilno funkcijo, saj uvajajo nove teme ali nove dele besedila, odpirajo pot interpretacijam, določeni misli in podobno:
Poukažme pfi tejto priležitosti aspon na niektore rozdiely medzi našou klasickou dialektologiou a sociolingvistikou. [Naj ob tej priložnosti opozorimo na vsaj nekaj razlik med našim klasičnim narečjeslovjem in sociolingvistiko.] (Ondrejovič 2005: 201.)
Besedilo tu razumemo kot običajno diskurzivno aktivnost avtorja in bralca oz. bralcev. Enako je tudi v primeru besedilnih funkcij vključujočega mi.
4.3 Besedilna funkcija
V vrsti besedilnih dejanj avtorji pojasnjujejo svoj način interpretacije in bralca oskrbijo s ključem do tega, kako naj bere besedilo. Ne bom navajala podrobnega seznama besedilnih operacij, s katerimi avtorji seznanjajo bralce, pač pa bom predstavila več primerov, ki pričajo o tem, da imajo češki pa tudi slovaški avtorji rajši vidik avtorske množine my (mi). Le nekateri avtorji v teh primerih uporabljajo tudi avtorskijaz. Začela bom s primeri množinskega vidika, s katerim avtorji navajajo svoje cilje v različnih verjetnih prihodnjih dejanjih:
V tomto prispevku budeme tento princip sledovaf ako zaklad stavby lexikalneho vyznamu ^ [V tem prispevku si bomo to pravilo ogledali kot osnovo za tvorjenje leksikalnega pomena (Dolnik 2006: 10.)
Po naznačeni teoretickych vychodisk ukažeme naš pristup na riešeni niektorych vybratych problemov ^ [Ko bomo predstavili teoretična izhodišča, bomo demonstrirali naš pristop k reševanju mnogih izbranih problemov (Blanar 2006: 32.)
Enako običajna je raba vključujočega mi pri dejanjih, usmerjenih v preteklost, in pri formuliranju zaključkov:
V zavere zrekonštruujeme pojmovy zaklad a logicku liniu prechadzajuceho vykladu. [V zaključku bomo rekonstrurirali konceptualno osnovo in rezoniranje iz predhodnih razprav] (Dolnik 2005: 17.)
Nateraz rezumujeme: jednym z prejavov prirodzenosti v ontogeneze morfologie je preferencia prototypovych reprezentantov v prototypovych funkciach. [Povzemimo: eden od izrazov spontanosti pri ontogenezi morfologije je preferenca prototipskih predstavnikov v prototipskih funkcijah] (Kesselova 2006: 52.)
Vključujoči mi se najpogosteje pojavlja pri dedukciji, postavljanju domnev in sklepanju zaključkov:
Ak hovorfme, že slovenska jazykoveda zachytila echo uvedenej paradigmatickej zmeny, rozumieme tym, že sa tak stalo v systematickejšej podobe v porovnani s väčšinou europskych krajin s istym oneskorenim ^ [Ko rečemo, da je slovaško jezikoslovje ujelo odmev omenjenih paradigmatičnih sprememb, s tem mislimo, da se je v primerjavi z večino evropskih držav to zgodilo v bolj sistematični obliki z določenim časovnim zamikom (Ondrejovič 2005: 197.)
Če ima avtorski mi »zgolj« besedilno funkcijo, kot v primeru:
Prvy aspekt budeme demonštrovaf poukazom na riadiacu silu tohto principu vo vzi'ahu k stavbe lexikalneho vyznamu. [Prvi vidik bomo demonstrirali tako, da bomo pokazali na vodilno moč tega pravila v razmerju do tvorbe leksikalnega pomena.] (Dolnik 2006: 11),
ga lahko brez težav nadomestimo z edninskim vidikom, kakor sem že omenila zgoraj. Izbira je odvisna od avtorjevih navad in preferenc:
Na uvod stručne vysvetllm dva k^'učove pojmy vo svojom prispevku. [Za začetek bom na kratko pojasnil ključna koncepta, ki ju obravnavam v prispevku.] (Dudok 2005: 123.)
Zaverom len tol'ko: pro osvetfovani nastolenych otazok som v komplexnom riešeni uplatnoval metodicky postoj z pozicii onomastiky. [Za zaključek pa le to: za osvetlitev postavljenih vprašanj sem v kompleksni rešitvi uporabil metodični pristop s pozicije onomastike.] (Blanar 2006: 37.)
Prednostno rabo zaimkajaz je mogoče razumeti tudi kot neposreden vpliv priročnikov za znanstveno pisanje v angleščini in teoretičnih razprav o naravi znanstvenega diskurza: zavračamo idejo, da je znanstveno pisanje objektivno in neosebno _ Prevzemanje odgovornosti za svoje ideje človeka zavezuje k verodostojnosti. Zaimek jaz te sili, da pišeš o svojih zamislih, razmišljanjih in prepričanjih.« (Ivanič, Simpson 1992: 144.)
Avtorska ednina v čeških in slovaških znanstvenih člankih je bolj običajna v tistih besedilnih dejanjih, ki izražajo avtorjevo mnenje, v referencah na avtorjevo koncepcijo in avtorjeve definicije pojavov:
Za jazykovy atraktor považujem taky jazykovy vyraz ^ [Menim, da je takšen jezikovni izraz jezikovni atraktor (Dudok 2005: 123.)
Avtor izbere avtorsko ednino tudi takrat, ko ne omenja le lastnega besedilnega subjekta, ampak tudi lasten biografski oziroma raziskovalni jaz itd.
Predesilam, že bych se v tomto pfispevku chtela vyhnout jakemukoli moralizovani, ktere mi neprfslušf a je mi zcela cizl. [V tem prispevku vnaprej izjavljam, da bi se rada izognila kakršnemu koli moraliziranju, ki ni primerno in mi je popolnoma tuje.]
(Hoffmannova 2005: 39.)
Če pa se po drugi strani avtorji želijo izogniti takšnemu edninskemu vidiku, lahko, kakor sem že omenila, o sebi govorijo tudi v tretji osebi:
Zkušenost z prace se studenty, kde au torka tohoto prispevku uvedenou metodu v seminafich stylistiky českeho jazyka od 80. let vypracovavala, ukazuje jeji nosnost. [Izkušnje dela s študenti demonstrirajo uporabno vrednost opisane metode, ki jo je avtorica tega prispevka začela razvijati v osemdesetih letih pri seminarjih iz stilistike češkega jezika.] (Krčmova 2005: 76.)
5 Razprava
Predstavitev avtorja v znanstvenem besedilu se seveda oblikuje tudi drugače kot s samoomembo. Če sledimo predstavnim, interakcij skim in besedilnim funkcijam avtorskih propozicij, izraženih v prvi osebi, vidimo, kaj avtor v resnici počne z besedilom, kako uvaja teme in kako jih razvija, kako jih argumentira in kako razmišlja. Naklonjenost avtorskemu mi v čeških in slovaških besedilih je povezana z dokaj visoko ravnijo kontemplacije v teh besedilih, prek tehtanja možnosti (običajne so formulacije, kot jestliže ...,pak... (če .,potem .)) in hipotetične narave mnenj, katerih izraz krepi modalizirano naravo tez.
Spominany priklad dobre znazornuje stopu tohto podorysu: ketf zjednotime množinu komponentov z troch opisov, zretePne sa nam ukazuju priznaky zodpovedajuce prirodzenej orientacii ^ [Primer dobro ilustrira osnovni okvir tega vzorca: če združimo zbir sestavnih delov treh parafraz, se nam jasno pokažejo znaki odgovarjajoče naravne orientacije (Dolnik 2005: 13.)
Ak sa však vzdialime od jazykovej komplexity a ponorlme sa do čiastkoveho problemu, situacia nie je taka neprehfadna a zmätočna. [Če pa se oddaljimo od kompleksnosti jezikoslovja in se poglobimo v posamezen problem, situacija ni tako netransparentna in nepregledna.] (Dudok 2005: 124.)
Ak sa však na jazyk pozerame z aspektu jeho použivania, v jeho zmätočnom stave je už zakotveny aj aktualny poriadok. [Če pa gledamo na jezik z vidika rabe, vidimo, da je urejenost v njegovi kaotičnosti.] (Dudok 2005: 128.)
Ak by sme mali toto postavenie vyjadrif trochu sučasnejšou metaforou, mohli by sme to formulovaf aj tak ^ [Če bi morali to stanje izraziti s sodobno metaforo, bi jo lahko formulirali tudi takole (Ondrejovič 2005: 198.)
Češka in slovaška jezikoslovna besedila imajo v tem pogledu precej skupnih lastnosti (češka besedila so analizirana s stališča modalnosti v Daneš, Čmejrkova 1997 in Čmejrkova, Daneš 1997), kar je posledica večletnih stikov in skupne pripadnosti
srednjeevropskemu intelektualnemu slogu. Ta slog je sedaj seveda podvržen opaznemu vplivu anglosaksonskih komunikacijskih norm, za katere je značilen edninski vidik, oseben avtorski subjekt in dokaj odločna formulacija posameznih ugotovitev. (To je najbolj očitno v besedilih žanra »študije primerov«, kijihje mogoče primerjati - če si izraz izposodimo pri Galtungu 1981, 1985 - z majhnimi piramidami z močnim podnožjem, ki se lahko kosajo z velikimi piramidami združenih intelektualnih konceptov). Zato ni naključje, da avtor ednino samodejno uporablja, ko govori o lastnem zbiru gradiva, o delu z jezikovnim korpusom, o komponentni analizi ali konkretni metodi:
Provedl jsem radu sond do korpusu SYN 2000, tykajfcfch se slovoslednych struktur s adverbiem v bezprostfedni posloupnosti se substantivem a slovesem na začatku vety. Rešerše jsem omezil na nekvalifikačni adverbia vyjadfujfcf ruzne okolnosti (časove, mistni aj.) nebo vyznamy modalni). Zjišfoval jsem pritom frekvenci struktur ruzne obecnosti ... [Opravil sem vrsto sondiranj korpusa SYN 2000 in ugotavljal besedni red struktur, pri katerih prislov stoji takoj za samostalnikom in glagol na začetku povedi. Raziskavo sem omejil na nedoločne prislove, ki izražajo različne okoliščine (čas, kraj itd. ali modalnost). Pri tem sem preučil pogostnost struktur s skupnimi lastnostmi na različnih ravneh (Šticha 2005: 300.)
Ko taisti avtor formulira bolj splošne zaključke, ga izrazni instinkt spodbudi k izbiri množinskega vidika:
Studujeme-li česky slovosled kontrastivne se slovosledem nemeckym, zjistfme, že v nemčine jsou pomerne bežne vety, v nichž jsou kvalifikačni adverbia tematizovana i tehdy, maji-li substantivni podmet na konci nebo uprostfed vety v postpozici za slovesem. [Če češki besedni red primerjamo z nemškim, ugotovimo, da so v nemščini dokaj pogoste povedi, pri katerih so določni prislovi tematizirani celo tedaj, ko je samostalniški osebek na koncu povedi in na sredini povedi v položaju za glagolom.] (Šticha 2005: 300.)
Zanimivi so statistični kvantitativni podatki o tem, koliko edninskih in množinskih propozicij se pojavlja v besedilih avtorjev iz različnih jezikovnih in kulturnih skupnosti. Ti kažejo na veliko prevlado edninskih propozicij med anglosaksonskimi avtorji, predvsem v uvodnih in zaključnih delih besedila, medtem ko v osrednjih argumentativnih delih besedila tudi anglosaksonski avtorji uporabljajo vključujoči množinski vidik (prim. Vassileva 2000). Ta informacija tudi priča o različnih rabah znanstvenega pisanja, ki se razlikuje po različnih jezikih in kulturah, po različnih ciljih, ki si jih zastavljajo avtorji, in različnih intelektualnih slogih.
V pričujočem prispevku me ni zanimala kvantitativna analiza avtorskih strategij (kvantitativne podatke o čeških jezikoslovnih besedilih najdete v Čmejrkova 2006 in v tisku). Poskusila sem dognati razmerje med češkim znanstvenim izrazom (tistim, ki zadeva predstavitev avtorja znanstvenega besedila) in slovaškim znanstvenim slogom. Osredotočila sem se na besedila, zbrana v zborniku Jazyk a komunikacia v suvislostiach [Kontingenca jezika in komunikacije] (2005), v katerem so drug ob drugem prispevki čeških in slovaških avtorjev. Opravičujem se avtorjem, ker sem njihove članke brala (med drugim, a ne izključno) z opisanega analitičnega vidika in prosim za razumevanje tiste, ki jih citiram.
Prevedla Nina Grahek Križnar nina.grahek-kriznar@guest.arnes.si
Literatura
Baldwin, Ch. S., 1928: Medieval Rhetoric and Poetic (to 1400). New York: Macmillan.
Cecchetto V., Stroinska, M., 1997: Systems of reference in intellectual discourse: a potential source of intercultural stereotypes. Duszak, A. (ur.): Intellectual Styles and Cross-Cultural Communication. Berlin/New York: Mouton de Gruyter. 141-157.
Čmejrkova, S. in Daneš, F., 1997: Academic writing and cultural identity: The case of Czech academic writing. Duszak, A. (ur.): Intellectual Styles and Cross-Cultural Communication. Berlin/New York: Mouton de Gruyter. 41-62.
Čmejrkova, S., 2006: Variation in academic discourse: the authorial presence. Doleschal, U. in Gruber, H. (ur.): Academic Writing in Languages other than English. Wissenschaftliches Schreiben abseits des Englischen »Mainstreams«. Frankfurt am Main, Innsbruck: Peter Lang Europäischer Verlag der Wissenschaften. 21-57.
Čmejrkova, S., v tisku: Intercultural issues of academic writing: forms of the authorial self-reference in Russian and Czech scientific texts. Wiener Slawistischer Almanach.
Daneš, F. in Čmejrkova, S., 1997: Territoriale und kooperative Prinzipien in der Wissenschaftssprache. Höhne, S. in Nekula, M. (ur.): Sprache, Wirtschaft, Kultur. Deutsche und Tschechen in Interaktion. München: ludicium. 163-188.
Duszak, A. (ur.), 1997: Intellectual Styles and Cross-Cultural Communication. Berlin/ New York: Mouton de Gruyter.
Galtung, J., 1981: Structure, culture, and intellectual style: An essay comparing saxonic, teutonic, gallic and nipponic approaches. Social Science Information 6. 817-856.
Galtung, J., 1985: Struktur, Kultur und intellektueller Stil. Wierlacher, A. (ur.): Das Fremde und das Eigene. München. 151-193.
Greimas, A. J., 1990: Narrative Semiotics and Cognitive Discourse. London: Printer Publishers.
Halliday, M. A. K., 1971: Linguistic structure and literary style: an inquiry into language of Wiliam Golding's The Inheritors. Chatman, S. (ur.): Literary Style: A Symposium. New York and London: Oxford University Press. 332-4.
Hunston, S., 1994: Evaluation and organization in a sample of written academic discourse. Coulthard, M. (ur.): Advances in Written Academic Discourse. London/New York: Routledge. 191-218.
Ivanič, R. in Simpson, J., 1992: Who's who in academic writing? Fairclough, N. (ur.): Critical Language Awareness. London: Longman. 141-173.
Latour, B. in Woolgar, S., 1979: Laboratory Life: The Social Construction of Scientific Facts. Beverly Hills: Sage.
Swales, John M., 1990. Genre Analysis. English in Academic and Research Settings. Cambridge: Cambridge University Press.
Vassileva, I., 2000: Who is the Author? A Contrastive Analysis of Authorial Presence in English, German, French, Russian and Bulgarian Academic Discourse. Sankt Augustin: Asgard.
Yakhontova T., 2002: »Selling« or »telling«? The issue of cultural variation in research genres. Flowerdew, J. (ur.): Academic Discourse. Edinburgh/London: Pearson Education. 216-232.
Viri
Jazyk a komunikacia v süvislostiach (Language and communication in contingency) 2005. Bratislava: Univerzita Komenskeho.
Blanar, V., 2005: Od deskripce k explanacii v onomastike. Jazyk^ 29-38.
Dolnik, J., 2005: Princip orientačnej preferencie. Jazyk^. 10-18.
Dudok, M., 2005: Inovačne traktory a bifurkačne procesy v jazyku. Jazyk^ 123-130.
Hoffmannova, J., 2005: K lingvisticke etice, axiologii, ekologii. Jazyku 39-48.
Kesselova, J., 2005: K principu prirodzenosti v ontogeneze morfologie. Jazyku 49-58.
Kofensky, J., 2005: Od deskripce k explanaci v procesualnim modelovani feči. Jazyku 5-9.
Krčmova, M., 2005: Od deskripce k poznani obecneho ve stylistice. Jazyku 71-79.
Ondrejovič, S., 2005: Polemika s polemickymi hlasmi o slovenskej sociolingvistike. Jazyku 195-205.
Sokolova, M., 2005: Koncepcia slovenskej korpusovej morfosyntaxe. Jazyku 284-296. Šticha, F., 2005: Vztah slovosledu fixniho a aktualniho: sondy do ČNK. Jazyku. 297-307.