612                                       Petruška: Ali še pomniš?
Da torej nekatera dela, ali bolje, nekateri njegovi dramatični fragmenti na odru niso uspeli, niso toliko krivi nedostatki harmonije v kompoziciji in prevelika zmes fabulnih motivov, kolikor premalo brzdana fantazija, ki išče za svoje misli novih sredstev in novih oblik umetniške ekspresije, pri čemer dostikrat prestopi meje sil dramatične tehnike.
To je vzrok, da „Legion" še dozdaj ni uzrl glediških kulis, da jih „Achilleis" in „Akropolis" tudi še ne učakata tako kmalu, da so se dosedaj vsi poizkusi z „Legendo" izjalovili, da je slednjič tudi „L i sto pad ova noč" dočakala svojo uprizoritev šele ob prvi obletnici smrti svojega mojstra.
Vse to so dela bodočnosti, stremeča iz okvira današnjega življenskega in umetniškega naziranja, zato tudi vzbujajo tako zelo nasprotujoče si glasove zadivljenja in vdane časti ter protesta in nerazumevanja.
In sedaj, ko smo na vse to opozorjeni, lahko pristopimo k „Listopadovi noči" s spoštovanjem v srcu za genijalne poetove misli in navdihnjenja, s kritično sodbo v oceni posameznih prizorov, a tudi z razumevanjem nedostatkov scenskega okvira, ki danes še ne more zadoščati mogočnim poletom mojstrove  domišljije.
(Dalje prihodnjič.)
Ali še pomniš?
lili še pomniš one večere, Anica moja,
polne ljubezni, polne v nas vere, polne pokoja?
Gori na oknu kot golobica ti si slonela,
oko plamteče, kakor kri lica v mraku so rdela.
Kakor paž zvesti v noči pri vratih tebe sem čakal — kdaj se poljubi zarji prezlati priti iz mraka . . .
Petruška.