S4   147   VS.
Dobri ljudje
27. Papež Leon XIII.
\ll§rpoLata italijanska gospa je v svoji oporoki do-/Bk©v ločila za dediča onega duhovnika, ki bo prvi jummM,? opravil sveto mašo za njeno dušo. To izve fJBg§g» papež Leon XIII. in sliši, da so vsi sorodniki, ubožni in dobri Ijudje, izključeni od dedi-ščine. O polnoči vstane papež in opravi sveto mašo za pokojnico ter postane dedič vsega premoženja. Takoj obvesti o tem ubožne sorodnike in jim izroči vso dediščino.                                             Ave Maria.
28. Zaupna tolažba na zadnjo uro.
Vrli nemški pisatelj Alban Stolz pripoveduje tole: Umrla sta oče in mati ter zapustila v velikem uboštvu sedem otrok. Najstarejši je štel osem let. Najprej je umrl oče, kmalu potem pa šc mati. Ob materinem pogrebu je poslavil župnik pri odprtem grobu v vrsto uboge sirote in v nagrobnem govoru posebno po-udarjal Zveličarjeve besede: ,,Kdor sprejme katerega izmed teh malih," in prisrčno prosil navzoče, naj se usmilijo zapuščenih sirot. Iz Ijubezni do Boga so res bogoljubni ljudje vzprejeli v oskrbo vseh sedemsirot. Dva zakonska sta vzprejcla šele dve leti staro dete, ki sta mu nadomestovala petnajst let očeta in mater.
Po moževi smrti je tudi žena kmalu obolela. Več ni bilo upanja, da bi okrevala. Nekoč jo vpraša župnik, kaj misli o večnosli, kako, upa, da se ji bo godiio. Bogoljubna žena odgovori: »Samska leta sem preživela čisto in deviško, otroke sem vzgojevala krščansko, večjidel sem hodila vsak dan v cerkev, več-krat v letu sem prejemala svete zakramente, rožnivenec sem molila skoro vsak dan — vendar me obhaja neka groza, ko mislim na smrt, posebno, če pomislim, da mi bo treba odgovor dajati o mislih, besedih in delih 73 let dolgega življenja. Le eno je, kar me še toiaži, namreč pogled na deklico, ki sva jo z možem sprejela
10*
S3   148   P3
v hišo in ki sva jo tako dobro vzgojila. Če scm jaz v tem detetu sprejela Zveličarja v hišo, bo tudi on mene sprejel v svojo hišo, v n e-besa."