. 4
Ženski Švet
'ft ^

DOMU
/ J
t
letnik VI
M^ecemBew W28 J Vil ikei>ilßa 12.
VSEBINA 12. ŠTEVILKE.
DOM... DOM... - (i>avla HoCevarjeva.).............Siran 353
MOJ DOM. — Pesem. — (Dora Grudnova.)..... .	' 'aa
KDO IMA DOM? - (France Bevk,). .......
SREZ STREHE. - (Lea Falarjeva.)......
ŽtVtJENJE V KMETSKIH DRUŽINAH, -- (Fr. t.) . , .
VSAJ USTNO SOBO... - <Vlda P.)...... ...... '
DOM. - Peiem - (Miran Jarc.)........
CVETUCE V NAŠ DOM! - (CIrÜ JeoK.) . . .
DOM m KNJIOA. - (F. B.).................
DOM IN INDUSTRIJA. - Osne« Rožencvet) . . . ; ! ' .....
RA^I SLOOI POHIŠTVA V-ZGODOVINI.-(DttTortekaDeželova) ž! !
VEČ IRADIcajE. - Omez Roxencvel.)........
DOM IN ZDRAVJE. - (Dr. J.)........
DANAŠNJA PREHRANA. - (Jerica ZemUano»«.) .... WHPRAVNO POHIŠTVO. - (Milka Martelančeva.) aVESrjA: Po ieiukcffi btcIu. — Higijena. — Oospodinjalre. - Kuhinj«. - književnosl
ia nmeiant....... Stran 396, 397, 398, 3», 400. - MODNO POROČILO
————- UREDNICA: PAVLA HOČEVARJEVA. __
355 339 ■31» 363 367 36S 36» 372 375 3gl 387 , 390 593
„ŽENSKI SVET"
vssA mesec. - Letna naročnina: L 14, s kro{nd priloao. £ aOrpcrtlefna: L 7, s krojno prilogo: L 10; četrtletna: C, 3-SO. »^jno ^ogo: L 5.— Za Jugoslavlfo letna narcžnina Din. poi- in e^Ietna sorazmerno. — Za inozemstvo: celoletno s' krojno pniogo L 30.—. PoedinI zv^ezki: L 1.5O. Uredništvo in glavna uprava V Trstu, al. Torre bianca 39/1. - Telefon: 71-33 Uprava za Jugoslavifo: v Ljubljani, Mirje ätev. 27. Poštae poMjaive naslovi« na: „Ženski Svei-, Trst (Trieste), posta centrale. Casella postale 384. - izdaja Konsprcij „Ženski Swet"v frsta.
Za koDsorcij odgovorna M i I k » ri a r t e! a n e e v a. Tiska tiskarna „Edinost" v Trstu, Via S, Francesci d' Assisi ätev. 20
ža leto 1929. š
Cena L.Ir 3'8d. ~ Pl-sm stia naročita se izvrSuleJa 1«
proH pa-eUplaćilM Ur 4-3Ö. Dobiva se v knPgarirl - papirnici STOKA
Tr»t, V!a Milano 37 la pri vssh podsžslauih treovcUi.
ŽENSK
Dom... dom...
v vsakem mladem bitju zaživi to hrepenenje; zaživi baš takrat, ko dczoreva telo in si duša črta prve zavestne smernice.
Dom. V zlatem okvirja vidi njegovo sliko, v mavričnih barvah vpo-dobljeno njega vsebino:
ognjišče — mož, žena — deca, vse v svitu solnčne sreče! • Pa stopa mlado bitje po življenski poti. Trdo delajo roke, napenjajo se živci, vse je osredotočeno u neomajnem prizadevanja po lastnem domu. V duši se vzbujajo nova čuvstva in se zlivajo v enotno pesem: v hrepenenje po ljubezni in v iskanje sorodnega bitja, s katerim bosta skupno stopila pod lastni krov.
Tam Ü svojem domu, ozkem ali mogočnem, tam sluti duša edino naravno žarišče življenskega zmisla:
le pod lastnim' krovom se razodevajo človeku vse topla in globoke strani ljubečih src,
le v lastnem, domu se mu telo in daša odpočijeta in okrepita z novimi življenskimi silami;
le oh domačem ognjišču more človek postlati mehko zibelko novemu bitju, mu povedati svojo najsvetejšo besedo in mu izročiti svoje in božje poslanstvo.
Pa naj človek vidi okoli sebe še toliko senčnih domov, še toliko temnic bede in prevare, njegovi duši ne upadejo krila, neutešna je v njem žeja po lastnem krovu in še blagruje bitja, ki sicer niso našla v domu solnca, pa so si ob domačem: ognjišču napolnila dušo usaj s tiho resignacijo, ter pomiluje sebe, ki zaman hrepeni po domu, svetlem ali temnem, kajti
le v domu se more življenje toplo roditi, se smotireno izživeti in mirno ugasniti.
P. HoJevarjeva.
STRAN 330. _ ŽENSKI SVET SteV. 354._LETNIK VI.
Moj dom. (Doiei Grudnova )
Vabil čar me je tujih krajin in bolno vznemirjal: šla sem za njim — tam daleč, v neznanem, sreča je moja, tam najde srce si in duša pokoja — sem tihoma upala, skrivoma sanjala. A ko sem varljivost že vsega preklinjala in mraz me tujine objel je samotno, in praznemu srcu bilo je grozotno — sem ječe vzhrepenela: domov, domov, pod tihi, blaženi očetni krov!
Šla na pot sem v tuje kraje in živo verovala: tam, onkraj ograje življenja je začetek in sanjava prostost, veselja nepoznana, ljubav in vsa modrost — tam usoda svetla name čaka. A ko spoznala sem, kakšna je to spaka, kako povsod življenje trud je in pehanje, kako povsod je vse, ah vse strašno vsakdanje — sem z radostjo zahrepenela: domov, domov, pod topli, blaženi očetni krov!
Sla med tuje sem ljudi in vžila ljubezni mnogo — mnoge sem vzljubila; in zrla v žitja jim najtajnejše strani — kako je v domu tem, kako se tam živi; prej verovala sem: vse rožnato povsod. A ko odkrilo se je meni sto grehot, ki skrunijo ognjišča sveti plamen, ko mati, oče, deca so tujci si na samem — sem z ljubeznijo zahrepenela: domov, domov, pod sveti, blaženi očetni krov!
LETNIK VI._. ZEN'SKI SVET šte^. 11._STRAN 355.
Kdo ima dom ? (France Bevk )
O grin se je imenoval, rdeč obraz je imel in v roki palico s srebrnim ročajem. Kadar je šel po cesti, je nosil trebuh, kakor da nosi nekaj svetega in nedotakljivega pred seboj. Glavo je imel dvignjeno malo navzgor, kakor bi gledal v solnce, in se je smehljal. Pa kaj bi se ne smehljal! V mestu je imel tri hiše, najmanjša je imela tri nadstropja. V večji je bilo toliko stanovalcev, da ni poznal vseh, V isti liiši je stanovial on v prvem nadstropju z verando na zeleni vrt. Pet sob je imela njegova žena, v treh sobah je živel on, ostalo je bilo za služinčad. Sobe njegove žene so bile tako xirejene, da se je zdelo, da prejahajo iz ene v drugo kakor iz kraljestva v kraljestvo. Iz modernega salona je vodila pot v turško sobo, iz turške sobe v japonsko spalnico in od tam v kraljestvo bajk iz tisoč in ene noči. Njegove sobe so bile resne, a dragocene: mahagonij in usnje. Kadar se mu je poljubilo, je sedel k mizi in jedel, če je bil truden, je legel in se odpočil, V garaži sta ga čakala dva avtomobila, vendar se jnu je tu pa tam zljubilo tudi hoditi. Vsi bančni ravnatelji so ga pozdravljali, ■celo oblast ga je spoštovala.
Pa bi se ta človek ne smehljal!
Vendar se nekega večera nič Več ni smehljal, V kotu kavarne je sedel, liobnal z debelimi prsti po m.izi in gledal brezizrazno nekam v steno. Vselej sem ga rad pozdravljal, ne iz spoštovanja pred kapitalom, ampak iz pcmi-Jovanja nad človekom, ki pod božjim solncem nima opravila. Tudi ta večer sem se mu priklonil in hotel mimo njega, «Kam?» je zamahmU z roko za menoj. «V kak kot; časnike bi rad bral,» sem dejal ponižno. «Pustite časnike, sedite k meni!» me je povabil. «Saj vam ni neljubo... pijte liker z menoj!»
Seveda, ni mi bilo neljubo. Ne radi likerja, ki-je nagnusna pijača, ampalc radi moža, v katerem je ugasnil smeh. Bolj ko sem zrl Vi njegov obraz, večji vtis siroštva mi je delal. Opazil sem, da tudi njegov smeh, s katerim je hodi! po mestu, ni bil pristen. Njegov rdeči obraz je imel nekaj težkega, zabuhlega na sebi, oči pa so bile take, kakor bi nečesa prosile. Ves izraz obraza je delal vtis siromaštva, ki ga tudi biseri na tresočih se rokah, s katerimi je nalival kozarčke, niso mogli zakriti. Ustnice so bile povešene v okameneli jok, naj je izlival pijačo čez nje ali govoril medle besede.
Govoril je ves večer, na videz visakdan j osti, a se je zdaj zdaj prikazala izza besed njegova duša. Videl sem, da se je trudil, da me je z besedo priklepal k mizici, morda ga je baš to privedlo do nekaterih izjav, ki bi mu iih bil svet brez dvoma zameril, če bi bil vedel zanje. Nezadovoljstvo, ki ga je mučilo' v notranjosti, se je od kozarčka do kozarčka stopnjevalo, rastlo v besede in v oči, ki niso zrle več name, ampak nekam po kavarni, v
STRAN 404. 	ŽENSKI SVET štev. Ig.__LETNIK VI.
zadnje go-ste, v ugasle luči, v postopajoče natakarje, ki so zehali in pogledovali vsak hip na uro.
Treba je bilo plačati in iti. Ogrin je utihnil, pogledal začuden, kot da ga kdo moti v mislih, vrgel denar na mizo in se dvignil.
«Treba je iti,» je vzdihnil «Kam greste vi?»
«Domov.»
«Domov?» me je pogledal, kakor da se čudi. Vzel je s kljuke palico s srebrnim ročajem in dejal resignirano; «Jaz nimam doma.»
Bil je opij an j en, težko je hodil med mizami, vendar je nagonsko pazil na svoje dostojanstvo še v tem hipu. Le na zunaj... Notranje je bil razvnet, ni se mogel premagovati, da je po pločniku grede razodeval meni, tujemu človeku, zakaj nima doma. Povedal mi je zgodbo o svoji ženi in o svojih otrocih, ki je bila tako banalna, da v kratkih besedah povedana ne spada v te vrstice. Če bi jo hotel rešiti vsakdanjosti, bi moral napisati debel roman.
Stal je na vogalu hiš, kjer so se najine poti ločile, in me je gledal z ileznanim bleskom, kakor da na svojo jecljajočo izpoved pričakuje odgovora, ali se kesa, da se je razgalil pred menoj.
Ta človek, ki ga pozdravljajo vsi bančni ravnatelji, ki ima v mestu tri hiše in šteje njegovö stanovanje nad osem sob, nima doma? Kdo ima tedaj dom? Nekaj globokemu usmiljenju podobnega se je porodilo v meni pred to mastno, rdečelično zagonetko.
Preden sem se odločil, da kaj rečem, mi je ponudil tri debele prste, se obrnil in odšel. Gledat sem za njim skozi drevored, v katerem ni bilo nobenega človeka ob tej uri. Zdajci ni pazil več na svoje dostojanstvo, hodi! je široko, opotekaje se, zdaj zdaj se je ustavil, kakor da razmišlja, kam naj krene...
V predmestju so zidali visoko hišo. Na njeno pročelje je nabil podjetnik veliko desko s svojim imenom; ta je bil najel mravljišče delavcev, ki so gomazeli od jutra do večera in dvigali ogi'omne stene rdečega zidovja s tal.
Tik ob poslopju je stalo dvigalo, ki je krožilo neprestano od jutra do večera in odnašalo opeko na Vrh. Spodaj sta v blatu in rdečem prahu sšala dva delavca, se upogibala brez odmora pod stroj in polagala opeko na železne police dvigala. Police niso bile nikoli polne, jedva je ena ušla rokam, se je prikazala druga, zdelo se je, da rastejo iz tal in imajo mirijade svojih sestra za seboj.
Na vse je padal droben, gost dež, ki je močil obleko, roke, obraz; blato se je sprijemalo v gubah lic, mrzel hlad je vel po hrbtu. Zdaj zdaj se je utegnil obrisati kateri obraz s hrbtom rok, a so prsti v naglici cuknili, popadli opeko in jo vrgli dvigalu v žrelo.
Od zgoraj se je oglasil zategel klic.
letnik vi.	. Zen'ski svet šte^. 11._stran 357.
«Oj! Ali spita?» «Oj!»
«Ena polica je bila prazna.»
«Vrag te vzemi! Človek se še obrisati ne utegne,» se je Šime pol v srdu in po! v šali nasmehnil tovarišu.
Zgoraj na zidu so čepele sence, se premikale, pokladale opeko na opeko in niso črhnile besede. Vrsta od apna oškropljenih delavcev je v širokih, iz desak zbitih koritih mešala apno s peskom in ga vlivala v železne posode drugega dvigala, ki je venomer škripalo in škropilo apnene kaplje iz praznih, v krogu se vrtečih posod na ljudi.
Mimo so hodili ljudje, gazili blato, se izogibali vede, ki je puščala iz gumijeve cevi, stopali so na kamenje in deske, se zdaj zdaj ustavili, zajezili prehod in gledali na delavce, kot bi hoteli počakati na tisto minuto, da b» zgradba dozidana do vrha.
«Ali zidate babilonski stolp?»
«Ne, hišo,» se je smejal Šime in dvignil glavo. Znova jo je povesil, da železna polica ni šla prazna kvišku in da pes, ki je stal na vrhu s palico v roki in s srebrno verižico na trebuhu, ni zalajal. Miri j ade kiloinetrov dvigala se je brez prestanka dvigalo iz tal, nosilo bremena navzgor in nazaj grede sipalo rdeč prah na obraze. Dež je pršil v drobnili kapljah počasi in enakomerno; počasi se je vlekel dan, solnce je zašlo nekam, za svinčenimi meglami, ki so potemnele, a niso nehale rositi vse naprej do hipa, da sa zagorele luči v mestu, ki je ležalo v kotlini, vsevdilj do večernega zvonjenja in glasa siren, ki je prekinil delo V tovarni.
Na prvem stopniščuč nove hiše je stopil nekdo do jeklenega droga in zazvonil nanj. Šime in tovariš sta opeko, ki sta jo imela v rokah, položila na naslednjo polico, nato sta se dvignila in. pretegnila telesi, Šime se je nasmehnil, vzel v roko klobuk in se popraskal nad temenom. V stroju, ki je gonil dvigalo, je nekaj zastokalo, vrsta železnih polic, ki je rastla iz neskončnosti, se je ustavila.
Telesa, ki so se pretegnila, so poklicala novo življenje vase, ki je bilo postalo ure in ure stroj. Zdajci so se razgibala, se premaknila z mesta in zapuščala ogrodje zidarskega odra, ki se je-mokro in spolzko svetilo v luci in v dežju.
Šime se je ustavil pred tobakarno, pogledal v mošnjiček in preštel novce.
«Tobaka si moram kupiti,» je dejal.
Že je stal pred pultom-, za katerim je prodajala široka ženska z žabjimi očmi, ko se je premislil, se nenadoma obrnil in stopil na tlak. Zavil je mimogrede v pekarno in kupil tablico rogljičev, ki jih je stisnil pod jopič, da bi se ne zmočili.
STRAN 33a.	' ŽENSKI SVET Stev. 11.	LETMK VI.
Trudne noge so plesale v cik-cakajočili korakih po tlakovani cesti, Šimnov smeh je gledal nekam v neprodirno meglo, v drevesa, ki so tonila v nji, oči so odkrivale hišo za hišo, ulico za ulico... Na vogalu treh velikih cesta se je poslovil od tovariša in izginil v ozek prehod med hišami, ki ja končaval v stopnice in se dvignil na blatno teraso, s katere so se razbego-vale temne, ozke, umazane ulice na vse strani, se zatikale druga v drugo, končavale v zagatah ali pa se krivile brez konca, bežale pod oboki hiš in se iztekale na svetle, od ljudskih množic šumeče ceste.
Tu je začenjal tisti del mesta, ki je bil radi beznic in smradu najbolj proslul, Brivnice, starinarji, male prodajalnice, v katerih si dobil vsega in ničesar, so se stiskale v temne kote. Po ulicah so postopali nosači, potepuhi so podpirali zidovje in držali roke v žepih. Ženske so hodile okrog in gledale z ravnodušnim pogledom vsakogar, ki je prihajal mimo... Med vso mešanico ljudi so se podili otroci in mačke ves dan, igrali svoje najslajše igre in se učili spoznavati grdobijo in greh do tiste meje, da se niso več zmenili zanj.
Skozi ta pisani šum je stopal Širne, ne da bi posluhnil ali se ozrl. Gledal je svoje kraljestvo in poslušal svoje misli.
V	ozki ulici se je ustavil pred črno dvonadstropno hišo, stopil v temno^ vežo, se povzpel po prvem delu kamenitih stopnic brez ograje, dokler ai v temi zadel na lesene stopnice, ki so se udaj ale pod nogami s tako silo, da je stopal rahleje v bojazni, da jih ne podere.
Skozi umazane, zasmoljene šipe stopniških oken je prihajalo le na ovinkih toliko svetlobe, da ni zadel z glavo ob zid. Skozi vrata je prihajal duh po cvrtih ribah, po prežgani juhi. Ti vonji so se mešali z vonjem hiše, ki je bil posebne vrste, stoletja star in neznosen.
V	zadnjem nadstropju se je ustavil pred črnimi vrati in posluhnil, V kuhinji je zaropotala posoda. Glas dekletca je vprašal:
«Tu bo jedel ata, ne?»
«Da, tam bo jedel ata. Glej, da ne razsuješ!»
Šime je potrkal na vrata in stopU v temen kot.
Bilo je vse tiho, nato je zaropotala kljuka na vratih, kakor bi jih odpiral psiček, skozi špranjo je pogledala glavica. «Ata!»
A Šime iz teme: «Hov, hov!»
Otrok v smeh: «Ne straši me, ata! Saj v,em, da si ti!»
Šime se je prikazal, stopil v kuhinjo, sedel na stol in vzel otroka v naročje; dekletce ga je božalo in grabilo za brke,
«Jej, da ne bo mrzlo,» je dejala žena.
Šime pa je zapel: «Jaz sem pa Malki nekaj pri-nee-sel...»
«Kaj?»
«Poišči!»
LETNIK VI._ŽENSKI SiVET štev. 12- _STRAN 359.
In je iskala po žepih, pod klobukom in. končno pod jopičem. Tablica rogljičev je zletela na tla, Malka jo je pobrala in se smejala brez prestanka;
«Vidiš, mama.»
Žena je pogledala. «Kaj kupuješ! Ti pa ješ gole testenine; danes nisem imela več zabele, denarja pa tudi ne.»
«Kaj bi tisto; sicer bi bil zakadil. Saj dobimo jutri denar,,. Da imamo le dom.»
Popadel je dekletce ter ga dvignil pod nizki, ocepani strop, ga nosil po borni sajasti kuhinji in pel: «Malka gre v ne-bee-sa, Malka gre v ne-bee-sa.,.»
«Ne, ne, padla bom,» je vpila Malka.
Pa se je smejala, ata se je smejal, tudi mama se je smejala — saj so imeli svoj dom.
Glejte, prečudno čudo, gospod Ogrin je imel tri hiše, več nego osem sob, denar na vseh bankah, štiri in dvajset ur časa na dan, palico s srebrnim ročajem —^ in ni imel domai, Šime je imel dvoje rok, vi starinski hiši ocepano sobo in kuhinjo, v vlagi in, mrazu, v mraku in trohnobi in — je imel dom... Dom tedaj ni lastna hiša, dom je le slast zadovoljstva in dih ljubezni. Tega pa vsi ljudje ne vedo.
Brez strehe. (Lea Faturjeva.)
Odpovedano?!» Lipička strmi v mlado, lepo zalito vdovo, ki poganja ■ njo, mater petero otrok, z možem in staro materjo na cesto. Iz vdrtih oči se ji ulije solza po velem licu, roke sklene in prosi; «Gospa, us.milite se! Saj veste, pet jih je in vsi so majhni — in... In mož ima malo zaslužka in mati so stari... Kje bomo dobili stanovanje?»
Vdova gospodinja se zasmeje kruto; «Kaj meni to mar? Dobim stranko, ki bo preslikala, dela nova tla in plačevala šestkrat toliko kakor vj. Zakaj pa imate otroke? Zakaj pa redite staro mater? Če ne dobite stanovanja, boste pač na cesti...»
Odšla je, Lipička se je zgrudila ob praznem ognjišču. Kako naj pove možu? Pa saj bo prišlo še sodnijsko odpovedano, ne more zakriti, ne zatajiti... Petero otrok se je pripodilo z glasnim vriščem v kiihinjo; «Mama — gospodinja nam je rekla, da ne bomo več dolgo ropotali po hiši, s o dr g a nam je rekla.„
«Tiho, tiho, otroci,» je prosila mati in jih silila nazaj ven, da jih ne vidi, ne sliši. Saj res; Zakaj jih ima, zakaj jih ljubi? Ali si sme privoščiti revež, ki nima lastnega doma, otroke? Nikjer jih nočejo na stanovanje — vsak hišni posestnik vpraša najprej; «Imate otroke?»
O Bog! Ro,mala bo od hiše do hiše kakor Jožef in Marija in nihče je ne bo vzel z otroki pod streho. Mar naj jih pobije ali pomeče v vodo!
STRAN S60._ZEN'SKI SVET štev. 12. " ' LETNIK VI.
Začelo se je tisto strašno neprijetno življenje po odpovedi, ko reži gospodar in se znaša ob vsaki priliki nad otroki, ki postajajo v resnici vsak dan bolj divji in drzni, saj je mama ves dan na potu, okoli magistrata, okoli znancev in neznancev, da bi kaj dobila, najmanjšo luknjico bi sprejela z veseljem, da bi bili le otroci pod streho, «Vloži rekurs,» so svetovali možu prijatelji. Zategnilo se je za četrt leta. Potem odlok; «Morate iz hiše!» Gospodinja je imela advokata.
«Z otroki?!» Nasmehnili so se hišni posestniki. «In koliko morete plačati?» Za malo luknjo bi bilo treba dati mesečno več, kakor je zaslužil Lipič,
«Baraka...» je zašepetala Lipička .možu. Ogledala sta si divje raztrgane slike barak ob vodah in zidovih, pod drevesi in po kotih. Ob vodi pod dvema košatima kostanjema je zabil Lipič par kolov in naravnal deske, ki mu jih je prepustil delavec, ki je bil zrušil svojo barako, ker si je bil pomagal do stanovanja drugje. Že so nosili revno pohištvo iz revnega stanovanja, že se je zbirala megla in se je naznanjal dež. «Vse bo mokro že prvi dan!» je vzdihovala Lipička in pokrivala s plahtami, ki so jih prinašale sosede bara-karice. Možje so pomagali Lipiču, revež revežu. Žalostno so gledali mimoidoči ubogo pohištvo na dežju, novo barako, v katero bo lil na vseh krajih dež, v kateri bo splesnilo in se pokončalo vse; pečica se ni mogla navaditi na bivanje na prostem in je nagajala in se kadila, da so morali iti v sosedno barako, kjer so dobili otroci malo tople kave.
Okoli nove barake so se zbrali zvečer vsi barakarji. Resno so jo ogledovali od vseh strani in podvomili: bo vzdržala to zimo?
Pogled vseh je splaval na hiše, zidane in trdne, ponosne in košate, ki se rogajo ubogim barakam, na ljudi, ki pravijo; «Že niso plačevali, pa so morali ven,»
Življenje v kmetskih družinah. (Fr. to
Družina je temelj vsej človeški družbi. Kakršne so družine, te naj' manjše stanice človeštva, taki so narodi in države,
Najbolj enotne, nedeljene so vsekakor naše kmetske družine. Družine delavcev, uradnikov in raznih pridobitnih slojev žive dvojno življenje: starejši so največ zunaj doma in le kratke ure so posvečene skupnemu življenju. Večino dneva prebijejo v kraju svojega obrata in največkrat vidijo svojo družino le pri najbolj prozaičnem opravilu — pri jedi. Redke izjeme so prazniki in druge prilike.
Kmetska družina pa je kakor veriga: člen se drži člena in vsi morajo biti skupaj. Tako pri delu kakor pri jelu, — To skupno življenje in delovanje ima mnogotere prednosti v gospodarskem in moralnem oziru. Že skupno delo poglablja čut socijalne vzajemnosti. Vsak ve, da so drug na drugega navezani in da posameznik v mnogih slučajih ne opravi nič. Pri delu se uče mlajši od starejših. In ko je težavno delo končano, kakšno
LliTNIR VI.	ZBrfSKI SVET- ätev. 12.	STRAiN 361.
veselje je včasih! Poslušajte kosce, mlatiče — vriskajo vam in zapojo, ko je vse opravljeno. Kako vse drugače kot delavci, ki se vračajo z upognjenitni trupi in mrkimi pogledi iz tovarne. — In vendar je bilo trpljenje tu in tam.
Med redkimi stanovi ima kmetski človek svoj resnični dom. Drugi stanovi se selijo iz kraja v kraj in iz njih duševnosti izginja pojmovanje pravega doma, ki se pa v letih zrelosti vedno bolj pojavlja v bolestnem hrepenenju po lastnem krovu, V bridkih urah se vsi taki brezdomci spominjajo mirnega zatišja domaće hiše, kjer so bili Vsi eno in so si medsebojno delili vesele in trpke čase. Posebno je vidno to hrepenenje pri onih, ki so izšli iz kmetskih domov. Ne najdete skoro našega pesnika, ki bi si ne želel «nazaj v planinski raj» in bi ne vzklikal «o srečna, draga vas domača, kjer hiša mojega stoji očeta!»
Življenje v kmetski družim je najbolj naravno, zato se vsakomur vtisne najbolj živo V spomin. Skupno delo in skupen interes smo že omenili. Je pa še mnogo drugih vzrokov, ki dajejo temu življenju neko enotnost in svoj poseben pečat.
Tu imajo starši neprestan vpliv na svoje otroke, od rane mladosti do zrelosti. Zato je naš kmetski dom prvo vzgojevališče bodočega rodu, «Kakršen oče, tak sin — kakršna mati, taka hči» — ta izreka se nanašata najbolj na naše kmetske razmere.
Na kmetiji ni časa za pohajkovanje. Vsak dan prinese novo delo in to menjavanje opravila vpliva zelo blagodejno na splošno razpoloženje ljudi. Enakomerno ponavljajoče se delo pa nasprotno ubija duha. Zato so že Rimljani rekli, da sprememba veseli.
Kmetsko delo je sicer zdravo, vendar je mnogo del zelo utrudljivih za telo. Kdor je kdaj občutil, kaj se pravi vztrajali ob trdem delu na pekočem soincu, ko lije pot v curkih po životu, bo tudi vedel, koliko premagovanja je treba, da človek ne vrže orodja iz rok in leže v hladno senco počivat. Človek slabote Volje bi tega ne zmogel,
S trudom pridobljen pridelek ima za kmeta svojo posebno veljavo, Lc poglejte ga, s kako samozadovoljnostjo vam razkaže sVoje kašče, svojo živino, ali lepo uspevajoče setve, kot bi hotel reči: «Vidite, ne bo še propadel naš dom!» — In v te.m je velik del kmetove sreče in zadovoljnosti, zlasti če ima še družino v redu. Če pa tega ni, peša tudi vse drugo. Na poslopjih, njivah in travnikih je pisana zgodovina kmetskih družin. — Ni treba izpraševati, kakšna je gospodinja: njeno roko vidiš že pred pragom-V veži in po vseh kotih hiše, S čvetica.mi zastrta okna in rdeči nagelj čki ti razodevajo, da jih goji nežnočuteče srce mladenke. — Okna brez cvetja so pa kakor steklene oči mrliča.
Trpljenje, ki je združeno s pridobivanjem vsakdanjega krulia, vpliva na varčnost in skromnost. Morda visi v kašči tudi kaj boljšega, a gospo-
"stran 362.	ŽENSKI SVET š'tev. 11.	LETNIK vI.
dinja ima vse preračunjeno, za katere praznike pride to in ono na vrsto. Lahko pride v hišo tudi bolezen in tedaj je treba kaj boljšega, Tvi se nič ne zavrže, kar ni za ljudi, dobi žival.
Civilizacija je prinesla sicer tudi v kmetske družine mnogotere iz-premembe, vendar ne toliko kot n, pr. že v delavske. Uspešno se brani nekaterih proizyodov moderne industrije edinole še kmet, ker mu daje zemlja mnogotero "nadomestilo. Izjema je tu le okolica mest in večji kraji, kjer so tudi kmetske družine prevzele običaje meščanov.
Z novo dobo je prišlo tudi v kmetske družine mnogo sovražnikov, ki zadajejo našemu gospodarstvu hude rane. To je v prvi vrsti alkoholizem. Saj je ni skoro vasi v naših krajih, kjer bi ne bilo vsaj ene gostilne. Statistike nam pričajo, da konsum opojnUi pijač v' naših krajih stalno narašča. Gostilna, ki je bila v polpreteklih časih nekak potreben vaški parla,ment, je postala grobokop kmetskim domovom v materijalnem in moralnem oziru.
Druga rana, ki razjeda v novejši dobi gospodarstvo kmetskega stanu, je nespametno, opičje posnemanje mode. Kar je pri mestni gospodični dostikrat okusno, se zdi pri kmetskem dekletu smešno, ker je največkrat ali napačno prikrojeno, drugače spačeno, ali iz neprimernega blaga. Pametnim spremembam v modi se pač ne bo nihče protivil, a brezglavo pehanje za njo je v očeh razsodnega sveta vse prej kot pametno. Značilno je, da so na kmetih hčere trdnejših posestnikov zmernejše y. noši kot one, kjer doma še za močnik nimajo. Te slednje hočejo na vnanje preslepiti svet, češ — tudi mi nekaj premoremo! Zadnji denar gre dostikrat za modne norosti in nemalo domačih prepirov povzroči ravno ta razvada. Dobe se celo take, ki brezumno tekmujejo, katera bo večkrat «nova».
Bahaštvo je včasih tudi pri dotah naravnost pogubonosno za gospodarstvo, Oče z njimi tako obremeni posestvo, da naslednik ne najde drugačnega izhoda kot pot od doma, za zaslužkom črez morje. Na Bavarskem so neprimerno visoke dote uničile po vrsti kmetska gospodarstva in kaže, da jih bodo tudi pri nas. Poleg tega se pa pri odkazovanju dot in deležev vedno bolj množe zlorabe in krivice, ki spravljajo cele rodove v prepire, sovraštva in tožbe.
Povod mnogim prepirom med družinami daje na kmetih motitev zemljiške posesti. Za ničvredno vaško stezo se bijejo dolgoletne pravde in se spravi par vasi v sovraštvo. Za ped zemlje se zrušijo trdne kmetije — taka trdovraten je naš človek, ko brani svojo pravo ali namišljeno posestno pravico. Mnogo trme je y tem, ki razjeda naš kmetski stan bolj in bolj ter prinaša v družine nemir, sovraštvo in bedo.
Življenje našega kmeta je šlo do najnovejših dob neko svojo pot. Vse premalo se je izohraženstvo pečalo z velevažnim kmetskim vprašanjem. Kaže pa, da je preobrazba in gospodarski ter kulturni dvig širokih plasti ljudstva najnuj"nejša potreba naših dni.
LETNIK VI.	ŽENSKI SVET štev. 12.	■ STRAlN 3(13.
Vsaj lastno sobo... (WdaP)
' akor se ljudje razlikujejo med seboj po zunanjosti in po temperamentu, tako se razlikujejo tudi po svojih življenskih zahtevah in potrebah. Nekateri so navezani le na zunanji svet; zajutrek, obed, večerja, čitanje, vse izven doma; drugi prežive ves svobodni čas doma, le delovne ure prebijejo v tujih scbah. Njim je dom vse, zato pa si ga skušajo urediti čim lepše, prijetne je in udobneje.
Ycasih so rekli: zaželela si je doma, pa se je poročila. Primeri iz sedanjih dni pričajo, da zakon ne da vedno doma in da si tudi človek, ki živi sam, lahko ustvari svije ognjišče. Seveda, ženska veliko laglje kot moški, -Uradnici, delavki, rokodelki ostane poleg delovnih ur še vedno toliko svobodnega časa, da misli lahko tudi na delo in življenje v domu. Moški ima sicer tudi istotoliko ur službe, ali po svoji naravi ni vstvarjen za gospodinjstvo in če hoče imeti svoj dom, mora imeti tudi služkinjo, kar pa že da njegovemu samskemu življenju značaj družinskega gospodarstva in zahteva tudi večje stanovanje. Ali tudi med ženskami je mnogo takih, katerim je služba zamorila zmisel za udobno stanovanje. «Saj sem ves dan iz doma; pač ni VTedno, da bi se trudila za olepšanje in opremo lastnega stanovanja.» Takim ženskam so kavarna, gledališča neobhodno potrebna, saj .mislijo, da najdejo odpočitek, ugodje in zadovoljstvo edinole tam. A povečini varajo same sebe. Njih notranjost ostane lačna, prazna, čeprav ima pred očmi navidezno hrano. Človek, ki išče utehe svoji duši le v zunanjem vrvenju, ima v sebi praznoto, nemir, neutešeno hrepenenje, nezadovoljstvio s samim seboj. Ko bi mogle take ženske pojmiti, kako velika je razlika med lepim domom in tujo dvorano, med štirimi ozkimi stenami, ki si jih oživiš sama s svojo roko in mislijo, pa med prostranimi sobanami, ki jih je izdelala hladna in preračunljiva industrija! Saj ne vem, če je bilo kdaj na svetu toliko ljudi, ki se čutijo notranje tako osamljene, izgubljene, tako hrepeneče po neki drugi življenski obliki, ki naj bi jim dala več toplote in prisrčnosti, pa čeprav imajo odprtih stotero vrat: društva, kinematografi, gostilne, klubi, koncerti...
Včasih so bile baš one ženske, ki so prve dosegle višjo izobrazbo, v tem pogledu najbolj emancipirane. Pojem dom je bil njim slika nečesa, kar jim stiska dušo, omejuje duha, jih ponižuje na stopnjo navadnega filistra. Danes pa baš izobražena ženska čuti, kako ji je dom potreben, kako more le v njem živeti tisto toplo življenje, ki pripada njej sami in ne svetu. Ona čuti tudi, da mora biti njen dom lep, udoben, da mora za ta dpm nekaj storiti, da mora v njem uresničiti svojo prirojeno željo po lepoti in redu; ve • pa tudi, da ji bo tak dom dvignil veselje do dela, ji- okrepil moči za življenski boj in dal globljega razmaha njenim duhovnim silam.
Kakšen je dom moderne žene? Se li njegov slog razlikuje od doma njene tete, ki je «živela samo domu» in je v njem neprestano posprav-
ITtRÄN 3«4.	^ŽENSKI svet štev, 12. '	LETNIK vi.
Ijala, brisala prah, ogledovala stare fotografije, kramljala s prijateljicami, igrala karte...
Slog moderne ženske sobe ni renesančen, ne baročen, ne secesijonisti-čen, pa tudi ne kubističen in futurističen — nego je samo moderen, času in njenemu življenju primeren, nekako konstruktivističen; lep in praktičen, enostaven in topel. V njem je diskretno izražena osebna nota stanovalke: okus, duševno obzorje, zanimanje in potrebe, pa tudi gmotna zmožnost.
Moderna ženska ne živi od rente ali dote, tudi ne od podpore ljubimca, njeni dohodki so pridobljeni v samostojnem trdem življenskem boju. Zato si ne more vzdrževati salonov in buduarjev; srečna je, če ima prostorno sobo, v kateri je združena spalnica in sprejemnica, delavnica in kuhinja in morda celo soba za goste. Ali vse je tako sestavljeno in urejeno, da veje iz celotnosti topla in mirna lepota.
Pohištvo je postavljeno tako, da je prostor čimbolj izrabljen. Pred-\ sem ne stoji nič v oglih, ker se pri tem izgubi preveč prostora. Če je pohištvo razvrščeno po svojem namenu, nastane kar sam od sebe spalni kot, sprejemni kot, kuhinja itd. Taka razporedba ne učinkuje samo estetično, nego si z njo stanovalka prihrani tudi delo, čas in pot: vse je takoj pri roki in takoj pospravljeno. Koliko časa porabiš, če moraš hoditi od pisalne mize h knjigam, od okna k šivalni mizici, od špiritjerke k omaril
Umevno je, da moramo pri mebliranju upoštevati predvsem svetlobo. Mize, pri kateri večkrat delamo, ne postavimo v skrivnosten kot, nego v bližino okna, katerega pa seveda ne smemo zastreti s težkimi zavesapm. Vendar bi bila soba brez zastorov nekako mrzla in preveč priprosta. Po velikih mestih in v pritličju inorajo biti okna zagrnjena že zato, da se ubranimo tujim pogledom. Ženska, ki je ves dan pri delu med svetom, si želi, da jo njene domače stene ločijo od zunanjega sveta. In če kažejo okna velike, prazne in gole šipe, nimamo prijetnega občutka, da smo sami zase, na varnem in v zaprtem. Zato so okna lahno zastrta s svetlimi, pralnimi tkaninami, ki svetlobo lepo zbirajo in jo .enakomerno razdele po sobi. Ni treba da so zavese bele; srednje svetle, tople barve učinkujejo jako prijetno; ali biti morajo stanovitne barve, da ne oblede v solncu. Najlepše so enobarvne z močnejšimi vzorčastimi progami ali volanicami. Po novem sestoje zavese le iz dveh polovic, ki so zgoraj obešene na medenem (mesingastem) drogu, da se z lahkoto zagrinjajo in odgrinjajo. Če je nasproti druga hiša, je dobro, da za.grnemo šipe še s posebnimi manjšimi zavesami, takozvanimi vitražami, aii pa potegnemo preko vsega okna še drugo manjšo in lažjo zaveso. Moderne zavese ne segajo do tal, da ne ovirajo pometanja. Ker je ženska, ki ima svoj poklic, doma navadno le bolj ob večerih, gleda pri izbiri barv predvsem na to, kako učinkujejo pri luči.
V sobi moderne žene-delavke je tudi kuhinja. Malo električno ali plinovo ognjišče se da napraviti, kjerkoli hočemo. Pripravne so tudi špi-
'letnik VI.	ŽENSKI SVET štev. 12.	STRAN'365.
ritjerke in petrolejke, ki pa razširjajo močan duh in tudi kvarijo zrak. Vendar so nekatere tako pripravno narejene, da se z malim stroškom laliko skuha dobra večerja. Vsekakor stanovalka le tedaj docela vživa svojo sobo, če si more doma kdaj kaj skuhati.
Moderne stene niso preobložene z nekdanjimi težkimi barvami in močnimi vzorci, ki že itak utrujeni osebi še bolj utrujajo oko in živce. Najraje imamo enobarvne svetlo-molne tone, od katerih se pohištvo lepo odbija. Lahki vzorci ali vzorčasti robovi se tudi lepo podajo.
Kaj naj obesimo na stene? Predvsem ne mnogo in pa slike, ki imajo res umetniško vrednost. Fotografije spadajo povečini v album ali v male stoječe okvirčke. Slika mora biti obešena tako, da je lepo razsvetljena in da jo lahko vidimo. Male slike obešamo bolj nizko, temne na svetlo.
Tla so najbolj čista iz linoleja, ker se dajo lepo in z lahkoto snažiti. Na linoleum pa lahko pogrnemo še preproge, ki naj bodo res prvovrstne in v skladu s stenami in pohištvom. Če si ne moreš privoščiti kaj lepega, pa raje nič. Le ne ponarejenih «perzijancev». Preproge našUi babic, narejene iz obrobljenih starih krpic, so izginile —■ ni nam žal po njih, saj so bile neokusne in prašne. Tudi nabava svetilke je zelo važna, saj baš luč da sobi posebno, toplo razpoloženje. Vsaka svetilka naj sveti, toda ne zasleplja. Okoli plamena ali žarnice je senčnik (abažur, širm), ki bodi enostaven, trpežen in estetičen. Težki nabirki in volane zbirajo prah, občutljive svile in papirji poblede in razpadajo; volna, sukno, pletenine se že same na sebi izključujejo, ker si jih ne moremo predstavljati kot lepo prosojne in svetlobo lahno odbijajoče.
Važno'je, da postavipio luč tja, kjer jo^ potrebujemo. Svetilka, ki visi sredi stropa, pač enakomerno širi svetlobo, ali za delo pri mizi in za čitanje v postelji ni pripravna. Zato imamo še posebne premične svetilke. Če hočeš dati sobi posebno lepo svetlobno razpoloženje, si daj napraviti svetilke na več mestih ter jim daj abažurje v različnih barvah. Ako jih istočasno prižgeš, se njih refleksi spajajo in vstvarjajo tople učinke. Po trgovinah in po modnih listih je danes toliko lepih modelov za abažurje, da si jih vsaka lahko nabavi ali napravi po najfinejšem okusu.
Soba mora imeti tudi peč, Najzdravejša je pač centralna kiirjava, prijetna je lončena peč, nezdrava pa petrolejska in plinova.
::: iS
Težak je položaj žene, ki ima mesečno sobo v podnajemu, in to celo meblii-ano. Gospodinja ne pusti pohištva premikati; stare slike, neokusni nEistavki, prtički so ji kakor svetinje. Dobro je, če se najemnica takoj spočetka pogodi, da ji gospodinja odstrani vse, kar je nepotrebnega, in dovoli, da nova stanovalka postavi tudi kaj svojega lastnega in da sme pohištvo razporediti po lastnem, okusu.
STRAN 306. _ŽENSKI SVET štev. Ig._LETNIK VI.
Pri nabavi novega pohištva ne smemo biti prevareni, saj pohištvo ni tako podvrženo polletni modi kakor obleka.
Postelja bodi dovolj obsežna in mehka, dpbro spanje je glavni pogoj zdravemu in za delo sposobnemu organizmu. Če je soba majhna, imajo posteljo združeno z divancm tako, da je podnevi kot divan, zvečer pa se postelje. Vendar ni to tako praktično, kalcor bi se zdelo. S prelaganjem posteljnine je delo, pri spanju pa leze odeja črez robove. Vsekakor je bolje, da je ležišče res postelja. Posteljno perilo bodi iz prvovrstnega materijala, priprosto in okusno. Pripravno je, če je nad posteljno omarico polička za knjige. Umivalnik v sobi ni moderen, ker imajo stanovanja kopalnico. Če pa le ni, mora biti umivalnik blizu postelje, bolj na nevidnem mestu in tako narejen, da je posoda čimbolj skrita. Zadnje čase se dobe posebne gumijaste banje, ki se po uporabi zlože in spravijo. Nemci, ki so tako praktični računarji, kažejo po razstavah posebno zložljivo in zaklopno pohištvo: V sobi stoji velika navidezna omara, zvečer pritisneš gumb, pa skcči ven postelja, pritisneš drugi gumb, imaš ploščo za mizo; gumb na drugi strani ti odpre umivalnik. Po nekaterih sobah so omare in police kar vzidane. Tak način mebliranja je sicer ekonomičen, a dolgočasen, ker moraš leta in leta gledati enak red, V enosobnem stanovanju so zasloni (španske stene) ali zavese neobhodno potrebne. Kolikokrat imaš koga y sobi, pa se moraš preobleči ali umiti. Zaslon te popolnoma loči od neljubih pogledov. «Kuhinjo» imaš v posebni omarici ali zagrnjeni polici, v kateri lahko skriješ vse potrebščine. Važna je pisalna miza, ki naj bo združena s prostorom za knjige, oz, knjižna omara združena z zaklopno pisalno ploščo. Morda namestiš v njej tudi boljše namizno perilo in posodo. Omara za obleko naj ima tudi predalnik za perilo. Skoro si ne moremo misliti sobe brez divana in blazin. Na njem se od službe utrujena oseba odpočije, sprejema posete in v potrebi tudi ko.ga prenoči.
Nova doba stremi po čim popolnejšem izboljšanju življenskega načina, prehrane, pohištva in tudi stanovanja! samega. Koliko je že samostojnih žensk, ki jim je mesečna soba premalo ter si iščejo lastno stanovanje, sestoječe tudi iz kuhinje in morda tudi iz dveh sobic. Ni tudi malo tiddh, ki jim je ideal lastna hišica, V Ameriki je v tem pogledu za samostojne osebe mnogo bolje. Tam imajo hotele za stalne najemnike, samostojne osebe obojega spola in male družine. Sobe so urejene skrajno premišljeno in udobno; Vzidane omare, topla in mrzla tekoča- voda, kotiček s kuhinjo in kopalnico, telefonska zveza s skupno kuhinjo, dvigalo, po katerem dobi stanovalka hrano iz kuhinje. V nižjih nadstropjih so jedilnice, sobe za čitanje, za godbo in zabavo. Na Nemškem so začele občine zidati male hišice z vrtičkom. Po dve in dve samostojni osebi se dogovorita za vzdrževanje stanovanjske hiše ter zato jamčita občini s svojim imetjejn. Vsaka
LETNIK VI._ZEWSKI SVET štev. 12._STRAM a<)7.
■ma svojo sobo, kuhinjo imata skupno, in tudi služkinjo, ki jima kuha in pospravlja.
Vsekakor je značilno za moderno ženo; Čimbolj se osamosvaja, čimbolj se njeno delavno področje prenaša v javno življenje, tembolj raste v njej hrepenenje po lastnem domu, po občutku intimne domačnosti, čeprav samo za par popoldanskih in večernih ur.
Dom.
(Al/ran Jarc.)
V	idilo je zajet tvoj tihi svet,
mir je nad njim ko šolnini svit razpet. Do tu ne seže senca časov zlih, kot megla razpuhti se mrki vzdih.
V	pogovoru, ki v jasnosti iskri se, domačnost vedra v srčnost prehudi se. Kot topla zarja včasih pod večer razviesijo se zvoki, ko klavir
se razživi ob vzgiba roke bele...
Ta solnčni dom: čuječe zbrano obkroža še vsako nemo stvar: zavesa, roža, podoba, vaza... vse to ublažuje, v spokojnost vabi, k vdanosti združuje. Kot znamenje radosti čiste gleda igračka iz kota tu in tam... Seveda pozabil jo je s sabo vzeti Palček... In čakaš: kje se ti prismeje malček... O, tu življenje je vzcvetelo v pesem...
In vendar: morda tudi mnogoktera tesnoba bi privrela iz nemira, zanihala kot plašen zvok bolest, ko dahne slutenj mrzkih srep seiest; a zdrava misel, volja plemenita ji branita, da bila bi razkrita, v predanosti molčanja odigra se-nejasnost, svetu vedrost naj smehlja se.. O, veličina takih močnih srci
STRAN 368.	ŽENSKI SVET -žtev. _LETNIK VI.
Cvetlice v naš dom! (Cim jegne)
'o je letos Anglež Herman Ould prvič videl Gorenjsko, je navdušeno povedal: «Z oken pozdravljajo vsepovsod pisane cvetlice in na razpotjih stoje znamenja s Kristusom na križu... to dvoje se mi je zdelo najbolj vidno v značaju slovenske vasi.»
Kako je še vedno živo po deželi! Vsa omlednost, nemirna površnost in duševna navlaka, ki se je iz mest in od bogvekod vgnezdila tudi v naš kmečki dom, še ni mogla zmrtvičiti zdravja in hrepenenja, ki še zmerom poje iz naše matere: «Rasti, rasti, rožmarin!» —i Ondan me je ljubezniva kmetska mamica peljala v svoj vrtič; vsako cvetko je hotela posebej pobožati, prav iz srca se je sklanjala do njih. Rekel sem ji; «Vi pa imate res radi svoje cvetlice!» in se ji je inako storilo: «Radi njih še umreti ne bom niögla!»
Cvetlice niso samo za luksus. In vsi bi se morali iskreno zavedati, da nam vrtnarstvo ne nudi zgolj tega, kar prija želodcu, temveč se iz vrtnega življenja prelivajo žlahtne moči, ki naj bi bile nam vsem ponos kulturnosti. Naši socialni delavci včasih potožijo, kako pomembno se kaže bednost v tem, da je v današnjih ljudeh tako jnalo duše, A malokateri se spomnijo, da nima srca, komur ni drago v samoti poslušati pesem cvetlic in se pogovarjati z njih lepoto, ki je tiha in silna kot dobra misel matere otroku.
Mnoge naše mlade deklice poznajo že čudno umetne stvari, vse skrivnosti takozvane «modne linije» preštudirajo in za vse se navdušujejo, najmanj pa za mirno, dobro življenje y domači izbi. Ali kjer v domači hiši, v domači družim nič več ne zeleni in ne cvete spomin iz kmetskega doma, nagelj in rožmarin, tam je tako mnogokrat življenje brez duha... In bi bilo prav, če bi se mladi ljudje še bolj kot za modno linijo zanimali za takšno linijo, ki seže v srce in ga drži in priveže, za tisto staro, blagoslovljeno linijo, ki se spočenja in raste iz kmetske grude ter veselo in korajžno pelje flo nebes.
Zelenja in cvetja je treba — in še pravi posebno--tudi v naše meščanske domove! V vrtiču domačem naj se ukorenini mladost otrok, katerim bi sicer ostala beseda o domovinskem čuvstvu brez vsebine. Pa mnogi, premnogi nima j O' vrta, in kakor da zanje ne velja nebeški blagoslov... Pripelji pomlad v domačo sobo! Prijazen cvetlični vrtec v domači sobi naj ti nudi vsaj nekaj tistega najnujnejšega, po čemer bi moralo žejati slednjega človeka. Že mlada srca meščanskih otrok naj ogreje vrtnarska misel ter jih za vse življenje požlahtni z vrtnarskim duhom. Dajmo otrokom mladosii, ki nikoli ne umre, in nežnosti, ki jijn bo zmerom v srečo, razpnimo njih čuvstvovanje in misli v; življenje prirode! V mnogih kulturnih mestih dajejo šole učencem in zlasti učenkam majhne, ukoreninjene potaknjence lončnih rastlin v nadaljnjo vzgojo, da potem odrasle, pravilno oskrbovane rastline
LETKIK VI.'	2ENSKI SVET Stev. 12.	STRA'N 369.
odlikujejo z nagradami, S takšnim poukom ne pooštre- otrokom le opazovalne zmožnosti, ampak pomaga vse to z dragoceno močjo mladini za poznejša leta, da bo vsekdar ostala v trdnem ravnotežju zoper mikavno površnost in lažnivo veseljaćenje ničvrednega, potratnega življenja. Pri cvetlicah se spočenja pesem najlepšega, najboljšega, kar je v človeškem srcu.
Kaj je cvetlica? Ni vsaka rastlina, ki cvete, cvetlica, in so nekateri ljudje, ki sploh ne poznajo cvetlic. Cvetlica je več kot zgolj rastlinsko bitje. Šele tedaj, ko gledaš cvetočo rastlino prav iz svojega srca, z živim občutenjem umišljenega ideala, šele tedaj ti ona postane «cvetlica», V prirodi Hi umetnosti, imietnost je človeška, Cvet je del rastline in je njen, cvetlica je pa naša; toliko je tvoja: in le toliko je tudi tebi lepa, kolikor si umetnica. Kadar občutiš in doživljaš cvetlico, si dahnila vanjo «nekaj» iz sebe same, da ni več zgolj prirodno bitje, marveč je po nežnem lunetniškem dejanju postala tvoja; zato potem sočuvstvuješ s cvetlico, se veseliš in žalostiš pri njej, v njej najdeš podobo in prizvok vsega, kar živi v tvojem srcu, hrepenenja in slutenj; cvetlica govori tebi in ti ji odgovarjaš. Ne more torej biti nevažno, ali cvetlico ljubiš ali ne. Zdravje in sreča so narodu tiste matere, ki spoštujejo cvetlice.
Doživetja ob cvetlicah so kakor mile, dobre luči, ki ti lijejo sladkost v hrepenenje, kadar romaš sam skozi vonjivo temo samotne življenske poti. Ob teh doživetjih se ti očiščujejo in kristalizirajo čuvstva in skrivnosti duševnega sveta, ob njih se užiga tista čudovita zmožnost, da se zaveš in pojmuješ, kako bogata, neizčrpna vsebina je v nekaterih življenskih trenutkih.
Koliko več bi nam že bilo izgubljenega, če bi ne bile z nami cvetlice!
~ še pred letošnjim božičem je izšla ^ v založhd Mohorjeve družbe v Celju^ —- W Sato ilustrirana in praktična knjiga o sobnili rastlinah; NoSe prijateljice (spisal inž. Ciril Jeglič). Knjigo, ki je prva te vrste na slovenskem književnem trgu, priporotamn vsem, ki se zanimajo za cvetliee.
Dom in knjiga, (f. b.)
v e je svet moževa last, čigava last je dom, če ni last žene? Komu gre varstvo domačega ognjišča, da na njem ogenj ne ugasne, če I	ne ženi? Komu varstvo otrok, če ne ženi? Ženi, ki je varuhinja
V^ doma, tudi knjigo, lepoto zapisane besede, duhovite misli, razode-tega čuvstva. V njeno varstvo gre domača knjižnica, zakladnica duše, prijateljica v samotnih urah, razveseljevalka v žalosti in bogastvo v uboHvu, Ali si morete misliti dom, v katerem nikoli ne plapola ogenj na ognjišču? Ne, Ali si morete misliti dom, v katerem ni lepe knjige, ki nas kratkočasi in plemeniti? Tudi ne. Ogenj na ognjišču, prijazna beseda živ-
STRAN 370.	ŽENSKI SVET štev. 11. ^	LETOIK VI.
Ijenske družice razširja toploto, vstvarja domačnost, združuje člane družine, jih priklepa,- da se ne razletijo na vse strani. Ali dela knjiga, revija, časnik kaj drugega? Prav tako kot toplota ognjišča ogreva tudi knjiga, dela dom prijaznejši, priklepa člane okrog mize in vstvarja iz njih nerazdružno celoto. Na starih koledarjih in književnih zbirkah je videti pogosto slike, ki predstavljajo kmetsko družino v večernem krogu, kako bere in posluša-Te slike niso bile brez pojnena, naij je motiv še tako star. Slikar ne more naslikati doma, nerazdružne vezi družine ne izraziti, če ne v uporabi motiva ognja na ognjišču in knjige na mizi. Lahko trdimo, da je knjiga sicer najnovejši, a danes najmočnejši simbol doma.
Mnogo so že pisali o knjigah in o njihovem pomenu. Naša doba se knjige še vse preveč boji. Mašinelnost in športnost naše dobe, amerikaniziranje javnega življenja grozi ubiti dobro knjigo. Rimljani so rekli: «Bravca ene sajne knjige se bojim». Mi ne moremo trditi, da je kdo bral pri nas eno samo knjigo. Vprašanje je le, kakšna je bila dotična knjiga. Mi bi lahko rekli: «Bravca ene same dobre, tehtne knjige se bojim.» Takih bravcev je pri nas mnogo. Berejo, a ne pogledajo, kaj berejo. Hočejo, da jim lepe besede, da jim plitvi dogodki ščegetajo ušesa. Če so prebrali tehtno knjigo, so jo odložili, ker jim je bila dolgočasna.
Knjigo, ki je edino za to tu, da ubija naše dolgočasje, sploh ne moremo imenovati «knjigo». Prava knjiga je s tako knjigo ponižana. Imenujmo z imenom «knjigo» le tisto znanstveno ali leposlovno knjigo, ki nam lahko prinese vsaj nekaj koristi za razum in za srce.
Taka knjiga je lahko prijateljica življenja; ta nas nikoli ne zapusti, če nas vsi ljudje zapustijo. Človek, ki ljubi knjige, ima občutek, kakor da sedi med samimi živimi ljudmi. Iz slednje knjige govori drugi človek, drugi znanec, drugi prijatelj. Nekaj tega lahko čuti vsak človek, ki se je že priučil na knjigo.
Tudi človek, ki ima dobro knjigo zgolj za, zabavo, ni da bi ga zameto-vali. Saj so plemenite zabave, ki človeka lahko duševno dvigajo. Ena takih plemenitih zabav je branje dobrih knjig. Talia zabava ima lahko obilo koristi, plemeniti srce in bistri razirni, obzorje izobrazbe se nevede širi.
Knjiga je velika vzgojiteljica, velika učiteljica. Škoda, da ljudje pogosto prepo'\')ršno berejo knjige, da se iz njih ničesar ne nauče. Včasih pa knjigo razumemo in rečemo: «Kako lepe ideje ima ta pisatelj; iz duše mi ■je govoril.» Toda naše mišljenje in delovanje je slej tako kot prej. Nobena mati bi ne smela pozabiti, da je knjiga lahko učiteljica in vzgojiteljica ne samo zanjo, ampak tudi za otroke. Pozabiti bi ne smela, da slaba knjiga lahko pokvari tisto, kar je ona s težavo zgradila. Dobe se pa tudi dobre knjige, ki obdelujejo kočljive probleme za odrastle, te knjige pa za.otroke
LETNIK VI.	ŽENSKI SVET štev. 12.	STBAlN 371.
niso; to je treba ločiti. Kar enemu lahko koristi, je lahko drugemu v. škoij.o.
Knjiga mora prav tako kakor vsaka čista umetnost človeka plemeijiliti. Ljudje, ki mnogo berejo, so navadno dobri. Prav na to se najbrže nanaša i-ck: «Bravca ene same knjige se bojim.» Kdor ne bere, je nadut, surov„jie pozna življenja ne čuvstva. Iz knjig se nam v žarki luči razodeva trpljenje drugih ljudi, radi tega ima lahko več sočutja in razumevanja zanje.
Še eno dobro stran ima knjiga, ki je prav z ozirom na dom ne smemo prezreti. Povedali smo že zgoraj, da knjiga združuje člane družine. In homu je največ ležeče na tem, da družina ostane v domačem krogu, če ne ženi? Tiste žene, ki godrnjajo nad knjigami in časopisi kot nad nepotreb-.nimi izdatki, nimajo prav. Nevede delajo proti sebi. Če se v družino uvede navada, da zvečer po večerji berejo in govore, se šalijo in zabavajo, nihče več ne bo silil na ulico ali v gostilno. Na ta način je knjiga lahko velikega -Socialnega pomena.
Mislim, da ne delam krivice, če rečem, da se v gosposkem salonu proti dobri knjigi mnogo več greši kot v delavskih in kmetskih domovih. Srečamo družine, ki imajo globok zmisel za lepo in dobro knjigo, njihove knjižnice so vzorne, z okusom zbrane. Naletimo pa na mnogo več družin, ki imajo sicer najdragocenejše pohištvo, nosijo najdražje obleke, na njihovih mizah leže najelitnejše revije, najlepše opremljene knjige so v njihovih omarah. Njihovo govorjenje se navadno suče okrog mode, športa, trgovine, prav take so tudi njihove revije in knjige. Ti ljudje mislijo, govore in berejo, kakor je «moda», ker bi jih bilo sram drugače. Ne pišem..tega, da bi pre-;'brnil ljudi, ki jim. je moda zašla v kri in meso, te besede naj veljajo za iiste, ki niso prepričani, da je «moda» v knjigi in reviji na pravi poti, a mislijo, da ne smejo biti tako «nazadnjaški». Ven iz salonov elitne knjige. Iti so za poneumnjevanje mož.gan, iz knjižnic knjige modnih pisateljev, ki Tie pišejo radi umetnosti, ampak za denar, V naše gosposke salone gredo naši pisatelji, pred vsem klasiki, veliki svetovni pisatelji, naše leposlovne in družinske revije. Poleg vsega je gospoda, ki kaj premore, dolžna, da stopi s kupovanjem knjig in revij med mecene sodobne književne kultüre. Treba pa je, da kupljene knjige tudi bere. Če misli, da ne potrebuje kulture razuma, pa v moderni dobi potrebuje kulture srca.
Kaj je s knjigo v delavskih in kmetskih domovih? Glede izbire knjig je v teh domovih boljše kot V gosposkih domovih, Nad njimi ne leži mora vmode», poleg tega je med njimi denar tako redek, da knjigo parkrat obrnejo, preden jo kupijo, ker hočejo imeti resnične koristi od nje. Res je, da pogosto prav v te domove zaide «šund», res pa je tudi, da v mnogo manjših odstotkih kot v gosposko hišo. {Zame je « Grofica beračica» v isti vrsti kot
STRAN 372._ŽEiN^SKI SVET štev. 12._LETMK Vt,
na primer romani «modnega» francoskega pisatelja Dekobre.) Za kmetske in delavske žene je knjiga na domu še večjega socialnega pomena kot za ostale. Te žene bi se morale razveseliti, kadar možje prinesejo knjigo domov, za katero dajo jedva toliko denarja, kolikor bi ga morebiti v enem v,ečeru zapili. Poznal sem moža,'ki je kupil v knjigami knjige,-a se jih je bal odnesti domov, da bi ga žena ne karala. Ta mož ni pil, ni kadil, bil je plemenit značaj, in je iskal zabave le v knjigah. Žena bi bila bržkone bolj vesela, če bi bil ostajal mož v gostilni.
Da bodo ostajali možje doma, fantje doma, dekleta doma, naj pridejo v kmetsko in delavsko hišo dobre, zabavne knjige, družinski list in časnik. Neumno sramovanje, da delavni človek ob prosti uri bere, itak ugaša, naj ugasne popolnoma. Vsakaj hiša, naj bo še tako preprosta, bi morala imeß skromno knjižnico, ki bi skrbela za^ dušno hrano prav tako, kot naše rdke skrbijo vsak dan za telesno hrano. V teh domovih naj knjiga v prvi vrsti uči, vzgaja, druži domače, jim dela dom topel in prijeten. Danes je dano toliko prilik, da se nihče, naj bo še tako ubog, ne more izgovarjati, da so knjige predrage. Za mal, smešen denar si lahko vsako leto nabavi celo vrsto koristnih in zabavnih knjig. En sam rod si lahko vstvari že lepo knjižnico.
s:J si ft
Dom in knjiga ... Žene, ne pozabite, da je knjiga na domu izročena v prvi vrsti v vaše varstvo. Zavedajte se, da je dobrai knjiga vaša naj-zvestejša zaveznica. Ne branite knjigam v hišo, ne trpite, da jih kdo pomaže ali raztrga, hranite jih! Skrbite, da slabe in plitve knjige ne bodo zašle v hišo, izbirajte čtivo za otroke. Vedite, da knjiga lahko v obilni meri pripomore k zadovoljstvu in sreči, da lahko vstvari topel dom tam, kjer so ga vnanje razmere ohladile.
Dom in industrija. (Janez Roiencvet.)
Ko je človek napravil nad ognjiščem streho, da ni ognja pogasil dež» in pozneje naokoli stene, da ga je za-varoval pred vetrom, je bH prvi dom gotov. Ni bil postavljen v enem dnevii ali enem tednu. Nešteto rodov je poginilo v neskončni bedi, predno je bila zgrajena najprimitivnejša koča. V domu. je ostajala z otroki žena, da je čuvala ogenj. Tako je postala žena gospodinja in družina vezana na dom.
Žena se je po svojih skromnih močeh trudila, kako bi okrog ognjišča vstvarila nekaj udobnosti, toda šele pozneje, ko je mož pripeljal k hiši žene pobitih nasprotnikov in zarobljal nasprotnike same, namesto da bi jih pobijal, se je začel dom izpopolnjevati. Mnogoženstvo in suženjstvo sta bila prva temelja kulture in žene v začetku niso bile dosti na boljšeni
LETNIK VI.	ŽENSKI SVET štev. 12.	■ STRAlN 3(421.
feakor sužnji. Vpliv prve ali glavne žene se -je začel uveljavljati šele feasneje.
Gospodinjstva te dobe so bila silno obsežna, štela so na stotine ljudi, IE mož, glavar družine, je imel neomejeno 'oblast nad življenjem in smrtjo ■vseh. Vse, kar se je potrebovalo, se je pridelalo in izdelalo v lastni družini, kjer so bile združene najrazličnejše obrti. Gospodinjstvo je bilo tesno zciruženo z gospodarstvom.
Zanimivo je zasledovati, kako se je pri tej patrijarhalni družinski obliki razvijala civilizacija, družabni in gospodarski red, kako so nastajale pod viplivom raznih okolnosti razlike in koliko je iz one davne dobe še ostankov v duševnosti in življenju posameznih narodov. Posebno pri fcmetskem stanu, kjer mora gospodinja še vedno opravljati znaten del ^»podarskega dela.
Ko je civilizacija vstvarila denar, je bilo mogoče gospodarstvo ločiti oä gospodinjstva in začela se je razvijati najprej prosta trgovina in potem prosta obrt. Oproščen suženj si je lahko vstvaril eksistenco. Seveda ni denar na mah odpravil suženjstva. Izpodkopaval ga je in omiljeval, dokler ga ni v deželah denarnega gospodarstva popolnoma onemogočil. Mnogo-ženstvo je propadlo že prej in sled za njim je ostal vi «ius primae noctis>>.
Z ločitvijo gospodarstva (pridobivanja) od gospodinjstva (trošenja) je bilo šele mogoče v domu vstvariti razkošje. Žena je postala svobodnejša, ker, je bila rešena težkega dela. Patrijarhalno, v sami družini zaokroženo gospodarstvo je moglo vstvarjati le omejeno razkošje, čeprav je razpolagalo z obilico živeža in primitivne j ših potrebščin.
Večkrat se sklepa, da je. suženjstvo oprostilo ženo trpljenja in dela, kar je pa napačno. Dokler se je mož pečal z lovom, je žena enakopravno z njim delila dobro in slabo. Pri možu pastirju je bilo še slabše, a pravo trpljenje in ponižanje se je začelo pri poljedelstvu. Mož je bil junak, ki je odganjal zver od črede in sovražnika od zemlje, žena se je mučila s sužnji vred na polju in doma. Šele denar, ki,je omogočil trgovino in obrt. je osvobodil težkega dela ženo trgovca in obrtnika ter pozneje pod kulturnim vplivom teh stanov prinesel olajšanje tudi poljedelčevi ženi, dokler ni nazadnje oprostil še sužnja.
Poljedelstvo, ki je bilo pogoj gostejše obljudenosti in iz nje izvirajoče civilizacije, je zahtevalo od žensk najtežje žrtve. Mali kmetski gospodinji i® prinesla celo doba obrti V dolgih stoletjih le malo olajšav. Njen ugled se je sicer dvignil in marsikaj, kar se je izdelovalo v gospodinjstvu, js prevzela obrt, toda še vedno ji je ostalo od zore do mraka dela'dovolj. Dotrot obrti in denarnega gospodarstva je bila deležna meščanska žena aH žena velikega posestnika. Ta je bila oproščena ne le vsega gospodar-sk«-.fa, ampak dostikrat tudi vsega gospodinjskega dela, ki so ga oprav-
STRAN 37fi.	ŽENSKI SVET Štev. 12.	LETNIK VT.
Ijali namesto nje sužnji in pozneje posli. Seveda malomeščanska gosp<>-dinja, ki ni imela ne sužnjev ne poslov, ni bila dosti na boljšem od kmetske. Pri njej je vsied višjih zahtev doma čisto gospodinjsko delo tako naraslo, da ga je komaj z vsem naporom zmagovala. In tako poznapio iz polpretekle in marsikje, žal, še iz današnje dobe gospodinjo, ki ves ljubi dan samo pospravlja, briše, kuha, pomiva, šiva, pere in snaži; gospodinjo, ki ima vse misli enostransko usmerjene na lastno gospodinjstvo, ki v izobrazbi daleč zaostaja za možem in ki na videz potrjuje tezo o duševni manjvrednosti ženske.
Tem sirotam prinaša odrešenje šele industrija.
Moderna industrija, ki izkorišča anonimni kapital, znanstveni naprz-dek in nove vire pogonske sile, odvzema gospodinjam delo ali pa jim nttdi pripomočke, da si delo olajšajo. Pomislimo le, koliko truda in zadreg prihrani gospodinjam živilska industrija z obilico najrazličnejših konserv, ekstraktov in preparatov, koliko dela odpade z električno razsvetljava itt novodobnimi pralnimi pripomočki, z raznimi gospodinjskimi stroji, uporabljanjem električne sile v gospodinjstvu itd. Danes je mogoče olajšati gospodinjstvo s tolikimi pripomočki, da se zamudi gospodinja s svojim deliora samo par ur na dan. Ko bo vse, kar nudi današnja industrija, v gospodinjstvu splošno razširjeno, bo tudi na najenostavnejši način rešeno pose!«k» vprašanje. Poslov ne bo treba.
Seveda ima tä napredek tudi svojo slabo stran. Danes še ne ve gospodinja prav, kaj naj počne s časom, ki ga je tako nenadoma pridobila. Vendar pesimizem pretiranih moralistov ni opravičen. Ženske v svoji prirojeni nravnosti ne pojdejo tako daleč, da bi ne vedele več kam in namesto prvotnega krika «proč od loncev in plenic», se čuje iz ženskih vrst samih vedno češče klic «nazaj k materinstvu in gospodinjstvu!»
Zato lahko industriji mirno odpustimo vse, kar je hudega storila človeštvu v svojih početkih, in jo vkljub ogromnim socijalnim nedostatkom, ki jih ima še danes, pozdravljamo kot nositeljico lepše bodočnosti, -Prinesla nam bo gospodinjo, ki je ne bo ubijalo delo, ki bo na višku izobrazbe in ki se ne bo odtegovala svojemu pravemu poklicu.
Veliko je tudi industrija storila za naš dom. Sicer se često sliši, da jc industrija z izpodrivanjem obrti vobče izpodrinila mnogo lepote iz naših domov, kar je pač res. Toda ne smemo pozabiti nekaj drugega. Dokler je bilo steklarstvo obrt, niti vsi gradovi niso imeli oken s šipami, dočim jih je steklarska industrja prinesla vsejn bajtam. Industrija nam je napeljala v hiše vodo, luč, toploto ter dala nešteto drugih stvari, ki morda niso tdiko lepe kakor koristne, udobne in higijenične. Sicer je pa to, kar je industrija doslej storila za naše domove, šele začetek in zmotno je mnenje, da bi industrija stvari ne mogla proizvajati v oni dovršeni lepoti kakor svoj čas ročna obrt. Res, industrija nam je opremila v stanovanju šele dva prostora
LEITNIK VI. " ŽENSKI SVET štev. 12.	STRAiN 375.
— kopalnico in klo-set — kjer moremo poleg vse higijene in praktičnosti najti še nekaj svojevrstne lepote. Toda rokodelci tudi niso vstvarjali samih umetnin in industrija, ki dela za čim večji konsum, mora naravno od začetka proizvajati to, kar je najcenejše. Ko se splošno blagostanje dvigne, začne industrija svoj izdelek izpopolnjevati.
Nadalje treba pomisliti, da zahtevajo razmere uporabo novega materijala: namesto parketov linolej, namesto lesenih mobilij kovinaste, namesto blaga gumij ali papir itd. Vsak materijal zahteva novih oblik, ki se pa dolgo ne morejo izčistiti, ker se iz tradicijonalne konservativnosti uporabljajo stare forme. Torej, kar še ni, še pride in nimamo vzroka dvomiti, da bo vse, kar je novo, postalo sčasoma tudi lepo. Će že ne za nas, pa za one, ki pridejo za nami.
Razni slogi pohištva v zgodovini.
(Davorinka Deželova.)
Dokler je človek živel kot nomad, .-j je-zatekal v pribežališča, ki nui -iih je nudila narava. Ko pa je iačel obdelovati zemljo, pričenja za človeštvo stalen način življenja, in s tem rričenja razvoj, ki sega tja v sedanjost.
Razne izkopanine, spomeniki in risbe kažejo, l.ikšna so bila stanovanja v davnih dobah. Prvo pohištvo, ki ga je človek izdeloval, je bil stol, klop in postelja, ki je bilo prvotno izdelano iz kamena, kasneje iz kovin in lesa. V kolikor moremo govoriti o slogu pohi.^va prazgodovinske in prvih početkov stare dobe, bi lahko označili kot najstarejši slog — egiptovski slog. Noge pri stolih so vedno v obliki ievjih šap, stol v pričetku nima naslanjala, pozneje ga izdelujejo v obliki ki odgovarja telesu. Debele blazine pokrivajo sedež. Postelja je zelo podaljšan stol; spomeniki kažejo, da so bile potrebne za opremo pos -Ije ogromne množine blazin, preprog in pokrival. Na teh pohištvih, ki st-ga v dobo več tisoč let pred našim štetjem, po pravici občudujemo enotni slog in fine intarzije iz ebenovine in slonove kosti.
Iz starega veka je ohranjenega prav malo pohištva. Vendar dokazujejo podobe na starinskih grških vazah in stenah ter literarna dela starih Grko%', da so imeli Grki sporedno z arhitektonskim slogom tudi svoj slog v pohištvu. V Homerjevih epih je omenjena najvažnejša mizarska priprava — stružnica. Iz vsega, kar je ohranjenega iz antične grške dobe, lahko sklepam», da so siari Grki polagali vso skrb v lepo izdelavo pohištva. Postelja antičnega sloga stoji isa štirih često zelo lepo oblikovanih nogah, ki nosijo s podprogami pripet nizek i; odstavek. Večkrat je les okrašen ali z reliefnimi ali vrezanimi in pob-'.;vanimi slikami in ornamenti. Antična doba
STRAN 37fi.	ŽENSKI SVET Štev. 12.	LETNIK VT.
pozna dvoje vrst miz: neprenosljivo marmornato mizo v atriju in lahke servirne mizice iz brona ali lesa. Antičen človek je jedel leže ter tudi leže pisal in čital. Poleg teh dveh vrst pohištva — postelje in mize — je omeniti še ogledalo in visok svetilnik. Ogledalo je iz kovine in na visokem podstavku.
Iz antičnega grškega sloga so črpali stari Rimljani. Posnemanje antičnega sloga označuje zgodovina za helenistični slog. Stari Grki so gledali pri opremi stanovanja na celotno harmonijo, Rimljani so zbog svojega ogromnega bogastva opremljali svoje palače z bajnim razkošjem. Pompejanske izkopanine, ki so le medel odsev razkošja glavnega mesta, literatura in izkopanine omogočajo predstavo helenističnega sloga (do razpada rimskega cesarstva), ki je v bistvu posnemanje antičnega sloga, tira-iiega do nezaslišanega sijaja. Pisatelji poročajo o ogromnih cenah, ki so jih plačevali bogati Rimljani za pohištvo. Slonokoščena, srebrna in celo zlata ležišča niso bila redka in za male jedilne mizice iz dragocene tuje in cedre so plačevali cela premoženja. Debela zrcala iz masivnega srebra so ob steni v človeški višini in v njih se ogleduje Rimljan ter si skrbno ureja ^ube svojega oblačila. Antično stanovanje ni imelo mnogo pohištva; za naše pojmovanje je bilo sila malo opremljeno, toda maloštevilna oprava je bila skrbno izdelana in razna dragocena drobnarija: posode, kipi in drugi umetttoobrtni izdelki — posebno tudi preproge, s katerimi so krasili stanovanje — pričajo o živahnem nagnjenju za udobnost.
Iz bizantinske, Ion. gobarske, starokrščanskc in karolinške dobe (do I. 900 po Kr.) ni ohranjenega profanega pohištva; ohranjene cerkvene stolice, leseni oltarji in razne duri pa kažejo v obdelavi lesa nove tehnike in izrazito ornamentiko. Neodpornost lesa, nemirni časi so vzrok, da se je iz starih časov ohranilo tako malo pohištva. Vendar nam dajo nekaj virov slike v pisanih knjigah ter slonokoščeni in kameniti reliefi, ki predstavljajo stanovanja. Značilne za dobo okrog I, 900 so okroglo stružene noge pri stolih, klopeh in posteljah. Ta način izdelave nog je W1 razširjen po vsej Evropi. Iz 8, stoletja je ohranjena skrinja, longobardsko delo iz cedrovine; tri stranice so okrašene v rezbarski tehniki. Znana je kot najstarejša skrinja. (Skrinje so imeli za shranjevanje oblek, perila itd.).
V 10. stoletju se zlijeta bizantinski in germanski slog v romanskega (do 1. 1200.), Zelo značilen za romanski slog je način obdelave lesa. Posebno pri skrinjah in omarah, ki se pojavljajo v tem času, so močne deske ob robovih topo sklopljene. Tako težko in nerodno pohištvo je potrebovalo kovinastega, oboja ter ni moglo biti rezljano. Zato pa je pohištW>' iz te dobe mnogokrat poslikano. Odprtine pri omarah, oboji in slikarije, vrsta nog zaokroženih stdlov itd, kažejo za romanski slog značilno vrstitav v okroglih lokih, polžastih zavojih in viticah.
LETNIK VI,	ŽENSKI SVET. Štev, 12-_ STRiAN 377.
Romanskemu slogu je sredil gotski slog (do 1. 1500.), ki je antiki popolnoma nasproten, toda prva samostojna umetniška oblika zapada. Stavbarstvo je Vodnik te nove oblikovne govorice in umetna obrt sledi vodniku. Dub gotskega stavbarstva je tako silen, da mu je podložna tudi u-laetna obrt. Najzanesljivejši viri o slogu gotskega pohištva so slike posebno nizozemskih in nemških slikarjev, ki so do podrobnosti obdržali na slikah jolski interjer. Stene so pobeljene ali opažene, strop iz temnorjavih tramov, tla iz kvadratićnih desak ali ploščic, okna iz slikanega ali rombično reza-a^a stekla. Pohištvo je raznovrstno in raznih oblik, vendar sobe niso prenapolnjene. Za sedež so imeli klopi, skrinje ali trinožne stole. Večje omare in skrinje imajo določen prostor v vežah in predsobah. Okrog postelje so pisani zastori, pritrjeni na stropu. Ob vznožju postelje je običajno skrinja za perilo, ob vzglavju mogočen stol z naslonilom, podoben cerkvenim škofovskim stolom. V prizidkih je prostor za umivalno mizico z majhno umi-valno posodo, poleg držalo za brisače. Sem in tja se tudi že pojavlja kredenca, ki sestoji iz omarice v dolžini in širini manjše skrinje, ki stoji B« precej visokih, spodaj z desko zvezanih nogah tako, da dosega višino zgornjega roba približno IV^ m. To pohištvo bi se ne moglo odpirati kakor skrinja, zato so na sprednji strani napravljena vratca. Tako je skrinja izpremenjena v kredenco. Naletimo pa še na druge kombinacije, n. pr. na skrinjo v višini mize s podaljšano zgornjo desko; ta komad so rabili ob-&«e»l za skrinjo in mizo. Zanimive so tudi omare s štirimi vrati; sestavljene so pravzaprav iz dveh druga na drugi položenih skrinj, katerih vsaka ima pft dvoje vratic. Kjer sla sestavljeni obe skrinji, in tudi ob sprednjih in. stranskih robovih so bogato rezljane spojke. Raznovrstnost miznih oblik je sitta bogata. Poleg štirioglatih miz, stoječih na dveh obstranskih deskah s sUopljivo zgornjo desko, ki pokriva predal za namizno perilo, se pojavljajo okrogle, šestero- in osmerooglate mize z močno podporo v sredini. Pojavlja pa tudi že štirinožna miza. Na Nizozemskem in v severozapadni Nemčiji s,o izdelovali pohištvo iz hrasta, v Franciji iz oreha, na jugu iz iglastega lesa. Od 1, 1320. so začeli uporabljati žage, s tem je bilo možno delati laujše deske in pohištvo postaja manj okorno, masivno ter lažje. Skoraj vse gotsko pohištvo je okrašeno v rezbarski tehniki v nasprotju z romanskim slogom, pri katerem so okraski povečini struženi. Največ in najraz-jiisvrstnejšega pohištva je v srednji in severni Evropi.
V času, ko se je srednja in severna Evropa še držala gotskega sloga, Msiaja v Italiji doba renesanse (16. stoletje). Renesansa pomenja prerojenje antičnih oblik. Nikakor ni renesansa enostavno posnemala an-t&c, temveč je samostojno ustvarjajoče izražala svoje antiki sorodno u-«ctniško mišljenje. Renesansa pomenja tudi zmagoslavno sproščenje individualnosti, zmago individualnega hotenja in znanja, ki je bilo srednjemu velfLi neznano. Za to dobo je značilno, da veliki mojstri slikanja niso preži-
STRAN 378.	ŽENSKI SVET ätev. 11.___LETNIK VI. ,
rali umetne obrti, ne^o so risali načrte in poznali tehniko raznih obrti. Klima, temperament, življenski način severnih ljudi je drugačen kot pri prebivalcih juga. Na jugu ne išče človek v stanovanju toplote in udobnosti,, marveč hladu in zavetja pred vročino. Zato je umevno, da se stanovanje južnih ljudi bistveno razlikuje od stanovanj na severu. Potreba po hladu v južnih krajih vstvarja tendenco po monumentalnosti. Tipičen materijal renesančnega pohištva je oreh. Najvažnejše pohištvo je bila skrinja, ki so jo rabili za shrambo obleke, perila, draguljev, orožja, pa tudi za klop in celo za mizo. Tudi prav revne hiše so imele po več skrinj. Poleg ravnih oblik so zastopane zaokrožene, proti dnu zožene stranice. Okrašene so s slikarijami ali pozlačenimi reliefi, pa tudi z intarzijami. Svojevrstno renesančno pohištvo je «cassapanca», skrinja in klop obenem. Stranska naslonila so vobče zaokrožena, hrbtno naslonilo pa je ravno. Za skrinjo je najvažnejša postelja, ki je bila vedno zelo skrbno izdelana, ker je bila do konca renesanse spalnica obenem tudi stanovanjska soba. Postelja je visoka in velika, često je okrog nje stopnica, ki rabi za klop in tudi za skrinjo. Običajno je nad posteljo baildahin. Renesansa je dala prestol, mobiljar mogočnih hiš. Raznovrstne so oblike stolov: stolček brez naslonila, sklopljivi stol, štW-nožni stol s hrbtnim naslonilom ter naslanjač z lesenipia stranskima nasloniloma, a tapeciranim sedežem in hrbtnim naslonilojn, prevlečenim z usnjem ali žametom. Naslanjač je renesančna iznajdba, ki si je kmalu osvojila vso Evropo. Miza ima dve glavni obliki: ali je zelo dolga in ozka, stoječa na 2—3 deskah, zvezanih s traverzo, ali pa je piajhna, okrona, odnosno poligonalna z raznoliko srednjo podporo, stoječo na 4 nizkih nogah v obliki levje šape ali palmete. Renesančne kredence so nizke in dolge in imajo 2 ali 4 vratca. Ohranjenih je iz te dobe več omar za knjige, nekaj od teh je čudovito lepih v konstrukciji in obliki, prava mojstrska dela. V tej dobi se pojavi pisalna omarica. Spodnji del ima dvoje vratic, zgornji del z mnogimi predali se zapira z desko, ki rabi odprta za pisalno desko. Omare za obleko in perilo ta doba še ne pozna, ker imajo za to uporabo skrifijo, pač pa izdelujejo razne obešalnike. Značilni so okvirji za slike in zrcala, okrašeni z omamentalnimi reliefi in rezbarijami. Omeniti bi Mb še stojalo za kipe, pisalne pulte, igralne deske in benečanski klavir. dišče mizarstva je bila Firenca, za njo pa Benetke.
Pohištvo baročnega sloga (17. stoletje) je težko in do preoblože-nosti okrašeno. Skrinja se pretvori v komodo, nizko omarico s števihiimi predali. Pisalne omare dobe ime kabinet, v Franciji bureau, in so pompozno okrašene. Španski in nizozemski kabineti so okrašeni z vložki iz raznäi dragocenih eksotičnih lesov, italijanski imajo celo mozaične vložke, nemški so iz ebenovine in imajo duhovito preračunjeno razdelbo in mehaniko predalov. V drugi četrtini 17. stoletja se pojavlja omara za obleke in proti honcu lega stoletja preneha izdelava dvonadstropn;h omar (2 skrinji) s
LEITNIK VI. " ŽENSKI SVET štev. 12._STRAiN 379.
štirimi vrati; 17, stoletje je uvedlo modo obešanja namesto vlaganja oblek. Postelja stoji po francoskem vzoru v alkovnih in je vsa prekrita s težkimi, cesto dragocenimi blagi. V Franciji dobi bureau nepremakljivo pisalni, desko, nad katero so zadaj plitvi predali. Francija si je tudi izmislila Chaiselongue in canape z naslonilom. Klop izginja, oblike stolov so čim bolj raznovrstne. Baročno pohištvo je zelo pompozno in preveč okrašeno. Baročnemu slogu manjka plemenita umerjenost, njegova pompoznost je mračna in hladna. Je veren izraz razburkanega, despotičnega, mračnega in krutega časa, v katerem je nastal, živel, se preživel in odstopil gospodstvo rokoko-slogu.
Z rokokojem (18. stoletje) pričenja svetovno gospodstvo francoskega sloga in okusa in sicer v dobi, ko pričenja državni razpad; tu je umetnost žela, kar so sejali državniki in vojskovodje. Rokoko pohištvo se je prvo skušalo prilagoditi človeškemu telesu in je zaradi tega oblika pohištva udobna, raznovrstna in v liniji prikupna. Novih vrst pohištva ta doba ni data, pač pa je znane vrste izpopolnjevala v obliki, ki je često zaokrožena, upognjena, in iznašla nove tehnike v obdelavi lesa. Mnogo pohištva je furniranega, mnogo lakiranega (kineski vpliv), pa tudi prebarvanega z oljnatv barvo svetlih odtenkov v 8—10 plasteh, kar daje nedosegljivo lepe tone. in lesu veliko odpornost. Rezljane okraske so pozlatili in posrebrili. Pot sebnega pomena je, da je to prikladno oblikovano pohištvo prodrlo v vse plasti in ni bilo le rezervat bogatašev. -Prikladnosti rokoko pohištva je pripisati, da so se mnoge oblike ohranile do danes. Francoski rokoko slog je povzela skoro vsa Evropa, v vsaki deželi so ga prilagodili "svojemu okusu. Posebno angleško pohištvo te dobe še močno povdarja praktične oblike ij! prinese nove vrste: steklene omare za shranjevanje porcelana, srebrnine in druge drobnarije ter raznovrstne, zelo udobne blazinaste naslanjače. V tem, ko pripravlja Anglija po francoskih vplivih oplojene, a po svoje prikrojene oblike, ki jim je določeno, da postanejo kasneje vzorne, se rokoko slog razvija dalje v slog Ludvika XVI. (stile Louis XVI.). Karakteristično je oblikovanje nog. Dozdaj so prehajale noge neopazno in brez ločilne črte v pohištvo, novi slog izoblikuje samostojne štirioglate ali okrogle navzdol zožene noge. Iz zaokroženih, upognjenih oblik rokoko sloga se povraća vobče k ravnim ploskvam. Pojavijo se novi tipi pisalnih piiz, naslanjačev. kanapejev, prevlečenih z vezeno svilo. Nastajajo tudi nove vrste pohištva: bife, šivalne, toaletne mizice, trioglate omarice, «encoignures» imenovane, za izpolnjevanje sobnih kotov. Okraski so rezljam in tedaj pozlačeni, so pa tudi vloženi. Razen lesenih so v modi kovinasti in slonokoščeni vložk.;. Motivi okraskov so figuralni, geometrični, stiliziram listi, cveti, venci., šopkii razni ljubavni in galantni simboli ter plapolajoči trakovi.
Prehod v e m p i r s k i slog, ki ima tudi izvor v Franciji, je bil dovršen v nekaj letih in pospešen vsled političnih dogodkov [proti koncu 18, ste-
STRAN 380.	ŽENSKI SVETI štev. 12-	LETNIK VI.
;eija). Duh neizprosne strogosti se je polastil tudi umetnosti. Bistvo em-jMrskega sloga (od konca 18. do polovice 19, stoletja) je prelom z bližnjo preteklostjo in oživetje antike. V stanovanju vlada simetrija, oblike pohištva so stroge in resne. Gladke deske zmagajo. Okraski, posebno iz feronse, ostanejo, toda vsebina ornamenta se sklada z duhom časa: saMje, 'opo'v'i, sulice, lavorovi venci, palmove'veje, orel, boginje zmage, sreče in aiiru itd. Često je pohištvo delano arhitektonično, ponavljajo se stebri, ki ™sijo nastavke. Empirsko pohištvo se odlikuje po solidni izdelavi, tehnični popolnosti in nekatero tudi po zelo prikladni obliki. Izmed lesov je ta doba predvsem uporabljala mahagonij in ebenovino; mnogo pa je tudi belrfjaT-vanega pohištva z rezljanimi in pozlačenimi reliefi. Umetnik empirskega »loga smatra pri pohištvu noge kot oviro za monumentalno oblikovanje; kjer more, dela pohištvo brez nog; ako jih ne more opustiti, jih napravi Äratke in široke, dostikrat kot živalske šape, Empirska doba je uvetHa ;:oeno omarico, ki prej ni bila v navadi.
Druga polovica 19, stoletja (1850-95) je ponavljala dosedanje evropske sloge ter deloma sledila tudi orijentalskim vplivom, Pia-■Tiištvo je čimdalje bolj rezljano in preobloženo z okraski, obenem se čimda-?(e manj ozira na uporabnost in enakomerno izdelavo pohištva. Izrazite «Dotnosti ni več. Ročno delo izpodrinejo stroji; nastopa čas industrijske :iadprodukcije brez upoštevanja individualnih potreb in umetniškega čuta. Pohištvo postaja brezupno neokusno, nepraktično, nesolidno in ob nagibu 19, stoletja nastane splošna zmešnjava slogov, negotovost okusa, pomanf-Äanje jasnosti, nezmožnost izbere, lov za novim in nepristnost materijala, V tej splošni brezokusnosti, ki je segla celo v solidno Anglijo, so proti viranstvu mode, proti nepristnemu prvi nastopili v Angliji, posefeno Ptigin, Ruskin in Morris, Vstvarili so umetno,ob rt ne izdelke, deiaae v konstruktivni pravilnosti in iz pristnih materij ali j; ti izdelki so postali ■zorni za nove slog. Ko je Morris na londonski razstavi pokazal svoje iz-iSelke, posebno stekla in pohištvo, je dobil poleg diplom tudi naročila. Mor-risov duh je dal epohalne smernice, vzbudil je v jasnih glavah razmišljanje, BSimeril je sposobne na pomen konstruktivnosti. Oni, ki so prav razumeli njegovo genialno misel, bodisi v Angliji in kasneje na kontinentu, so ustvarili krepki, jasni konstruktivni slog sedanjosti,^ Brez Efekritičcega kopiranja preteklih slogov — tako je pravilo konstruktivnega s^Ioga sedanjosti — bodi vsak umetnoobrtni izdelek, posebno pa pohištvo, iivaren, naj odgovarja namenu, naj bo v skladu s sedanjim načinom živ-ijienja in naj bo izdelan solidno iz pristnega materijala na način, ki naj-ijolje odgovarja lastnostim materijala, V tem zmislu opremlja konstruktivni 5log človeška bivališča lepo in udobno, upoštevajoč vsa higijenska in este-lična pravila. Lepota pohištva je izražena z lepo izdelavo, pristnim mate-ršjalom ter v udobnih, človeškemu telesu primernih oblikah.
1.ETNIK VI.	ŽENSKI SVET ätev. 11.	STRAN 381.'
Časopisi, revije in razstave so mnogo pripomogle k pojmovanju uspehu in upoštevanju konstruktivnega sloga. Z vso vnemo se je posvetit novemu pokretu od 1, 1893, v Lcoidonu izhajajoči «Studio»; L 1897. sled^ Pariz z «Art et Decoration» in Darmstadt z «Die deutsche Kunst und Dekoration», Amerika z «The Artist und the House Beautiful» itd. Poleg revij je izšlo tudi več knjig, pisanih v razumljivi obliki in namenjenih producentom in konsumentom. V zadnjih desetletjih je bilo prirejenih mnoga razstav v manjšem in večjem obsegu po raznih krajih, kar je pospešil'j razumevanje in posnemanje konstruktivnega sloga — sloga sedanjosti.
Več tradicije. (]anez Rožencvet.)
Beseda danes pri marsikom ni v čislih, ker pomeni mnogim lenobnü starokopitnost, čeprav je ravno tradicija pogoj vsega napredka is veličine. Seveda je težko tradicija prav razxuneti.
Naši predniki so potovali peš in s konji, mi se vozimo z železnico, avtom in letalom. Vsako teh prometnih sredstev pomeni hitrejši im udobnejši prevoz. Izumitelji so imeli pred očmi enak cilj, ki so ga dosegli z različnimi sredstvi in ki so si ga po vsakem iziunu stavili še više. Toda kje je enotnost strepiljenja pri ljudeh, ki se poslužujejo prometnih sredstev? Ta potuje po kupčiji, drugi za zabavo, tretji radi študija, zdravja, rodbinskih zadev itd. Eno sredstvo in ena pot služita sto različnim ciljem.
In vendar se vsi potniki bližajo tudi skupnemu cilju, ki pa ni oseben in materijalen, temveč čisto idealen. Na potovanjih spoznajo, da je svei povsod lep, človek na vsej zemlji na človeka navezan in zato povsod ljubezni potreben. A kdor iz tega spoznanja izvaja etična načela, stopi na isto pot, kakor so po njih hodili najboljši naših prednikov, čeprav so prišli do spoznanja veliko teže kakor mi.
Tu imamo bistvo tradicije in premišljujmo katerokoli stvar, ki nana služi v življenju, koncem koncev pridemo zmerom do etičnega jedra. Zate se proti bistvu tradicije nič ne pregrešimo, če se vozimo z brzovlakoni namesto s poštnim vozom. Greši samo, kdor slep hodi po svetu in ne najde nikoli višjega in pravega cilja.
Vendar moramo upoštevati tudi materijalno stran tradicije. Če se omejimo na gorenji vzgled in prepiišljujemo, kaj imajo našteta vozila skupnega, vidimo, da premika prvega živalska sila, ostale pa stroj. Človek je moral prelomiti staro tradicijo, ker je hitrost, dosegljiva z živalsko vprego, omejena. Potem vidimo, da se premikajo prva tri vozila na kolesih. Letalo jih ima sicer tudi, a jih v zraku ne rabi. Če bi se držali načela, da se je mogoče voziti samo na kolesih in po trdnih tleh, bi ne ijneli nikoli letal. Nadalje nas uči izkušnja, da je efekt večji, če sila vleče tovot
STRAN 382.__ŽEN^SKI SVE'T.ätev. 12._LETNIK VI.
za sabo, kakor če ga potiska pred seboj. Tega načela se ne držimo pri avtomobilu, kjer zaradi krmarjenja ni mogoča dobra konstrukcija s po.goiiĐ«ii prve osi. Podobno lahko še dolgo primerjamo. Našli bodemo mnogo skupnega in mnogo različnega, dokler ne zadenemo na ono, kar je vendarle vseni vozilom bistveno! Na čiste principe fizike in mehanike.
Vsako gibanje je produld sile. Hitrost je tem večja, čim manjše .je trenje in čim manj se spreminja smer. Brez trenja se sila ne more udej-stvovati itd.
Po teh principih lahko presodimo, da od raketnega avtomobila nimamo kaj posebnega pričakovati, dočim iina raketno letalo bodočnost. Jasno nam postane, da so Zeppelini nekaj podobnega kakor konjske železnice, da se napredek stopnjuje le v določeni smeri in v določenem redu.
Ali naj po vsaki novi stvari takoj zavržemo staro?
Nikakor ne, ker navadno novost v začetku niti še ne pomeni dejanskega napredka. Pri prvih železnicah je pred vlaki hodil jezdec in svaril ljudi pred nevarnostjo. Torej niso vozili hitreje kot konjska pošta. Kako ?o bile že železnice razvite, ko so se pojavili avtomobili, a prva boljša letala so se skušala komaj s pohlevnim poštnim vlakom. Napredek se je pokazal šele kasneje in ni uničil na mah vsega, kar je prekosil.
Vse stvari, ki jih rabimo, so podvržene gospodarskim zakonom, od katerih smo odvisni tudi mi sami. Predrago bi bilo, če bi se danes vozili s konji iz Trsta v Pariz, in predraga bi bila vožnja z letalom s Prošeka na Opčine. Gospodarski zakoni nas silijo, da ohranimo mnogo starega ter vstvarjamo in sprejemamo novo. Tako postajamo bogatejši. Imamo obilico prometnih sredstev, ki jih naši predniki niso imeli; a pri vsem tem rabimo še noge bolj kakor oni ter imamo sport, ki nam neprestano dopoveduje: v nogah je pol človeka!
Torej ni tradicije brez konservativnosti, ki jo narekuje že samo gospodarska potreba, ker vsaka nagla sprememba uničuje kapital Toda vkljuh tradiciji konservativnost ne sme iti tako daleč, da ovira materijalni napredek, ki vstvarja nov kapital. Glede materijalnih dobrin lahko rečemo: čim bogatejše je človeštvo, tepi manj mu je treba konservativnosti.
Drugače je z etičnimi dobrinami. Tu velja načelo, čim bogatejše je človeštvo, tem konservativneje se jih mora oklepati, sicer pelje pot v prepad, kar čitamo lahko na marsikateri strani zgodovine in vsakdanjega življenja.
Če tradicijo prav razumemo, ne pozabimo nikoli, da ljudje še niso svet, ampak le del sveta, ki ima vse svoje zakone že od začetka zapisane. V njem je tudi pot človeštva že zarisana od izhodišča do cilja in ni naša naloga, iskati novo, temveč najti pravo pot. Brez usmiljenja zadene kazen vse, ki tega ne vedo in zgreše smer ali zaostanejo.
LETNIK VI.	ŽENSKI SVET štev. 12.	■ STRAlN 3(383.
Potrebno je danes to povdarjati, ker tehnični napredek in visoko slanje materijalne kulture vzbuja v mnogih prepričanje, da ne potrebu-iemo več zveze s predniki in si lahko po lastni volji izbiramo pot in cilj.
Ampak cilj je nepremakljiv in smer mora ostati stalna, čeprav naša življenska pot napravi mnogo ovinkov in se dostikrat oddaljuje od cilja. Sicer življenje samo skrbi, da se vse vrača v pravo smer, toda žrtve teh kerektur so zmerom posamezniki in njih osebna sreča. In ker je vsak nauk rartev, če ga ne pojasnjuje vzgled, je za nas neobhodno potrebno, da poznamo življenje prednikov in nadaljujemo svoje po določeni tradiciji. Edino tradicija nam pomore do one življenjske discipline, ki jo rabimo', da «pravimo svoje osebno stremljenje v sklad s časom in družbo, v kateri živimo, ter spoznamo meje, ki ne moremo preko njih.
Naravno zvezo s preteklostjo vzdržujeta "družina in dom. Zato ni slučaj, da ju kljub odporom posameznikov vse socijološke institucije in družabna morala že toliko časa vetrajno ščitijo. Tudi naša doba, kakorkoli je .«icer ugodna razvoju vsake individualnosti, ker nista" bili svoboda vesti in možnost izkoriščanja osebne prostosti še nikdar tako veliki, se bo morala vrniti k vezem, v. katere uklepata posameznike družina in dom. Pravzaprav se že vrača, ker vedno več jih je, ki iščejo zvezo s tradicijo tam, kjer so njene najmočnejše korenine.
Kakor vsaka stvar in vsaka družabna institucija imata seveda dom in ciružina svojo lastno tradicijo. Naloga družine je bila zmerom vzgoja in zaščita novega rodu, dokler ni za samostojno življenje sposoben, ter stremljenje, ohraniti novemu rodu čim največ koristi in izkušenj in truda prednikov. A naloga doma je bila, nuditi človeku ono, kar po svoji naravi, kulturi in družabni stopnji za življenje potrebuje. Gospodarsko povedano, družina je pridobivanje, dom vživanje; pridobivanje in vživanje skupaj je življenje. Različno po vsebini za posameznika in razne dobe in vendar v bistvu enako pri vseh ljudeh in v vseh časih,'
Če pogledamo danes naokrog, vidimo nešteto ljudi, ki se tradicijonalne Jialoge družine prav nič ne zavedajo. Ne samo, da se najmanj polovico otrok rodi proti volji starišev, kar je za novi rod jako poniževalno, zanemarja se tudi njegova bodočnost. Brezbrižno se pušča, da si otroci izbirajo poklice, ki so starišem čisto tuji, dočim propadajo obrti očetov in njihove izkuSnje, čeprav bi postale la^o temelj blagostanju druge podjetnejše ge-TCracije. Cele družine se selijo brezmiselno iz dežele v mesta, kjer sc premoženje v kratkem potroši in je novi rod pahnjen med najbedneiši proletarijat itd. Res, da se ne moremo vrniti h kastam in dekretirati, kar je bil oče, bodi sin, ker tudi poklici in obrti imajo svojo usodo in propadejo, ko mine njih čas. Ampak laže postane kmet vrtnar, obrtnik tovarnar in trgovec bankir, kakor pa obrtnik bankir, kmet tovarnar ali trgovec \rtnar. Prenagle spremembe uničujejo premoženje in zmerom je lažje na-
STRAN 384._ŽENSKI SVET štev. 12.__LETtNIK Vi.
daljevati kakor znova začeti. Posamezne drnžinske tradicije imajo nepre-ćehljiv gospodarski pomen, kajti premoženje se ne ohrani in ne množi, če ne nadaljujejo otroci tajn, kjer so stariši nehali. Seveda se najdejo izjeme, ki zanje to ne velja. So pac izjeme. Ampak mase si ne smejo dovoljevati izjem; pokoriti se morajo pravilu, sicer nastane zmešnjava,
Dočim najdemo v družini — bolje rečeno v družinski politiki — premalo tradicijonalne konservativnosti, jo je v domovih preveč in skore povsod na napačnem mestu. Dom, ki bi bil harmonična slika sodobne kulture in družine, ki v njem prebiva, je danes redek. Posebno v mestu. Mestni domovi so najslabši red v izpričevalu naše kulture in najjasnejši dokaz pomanjkanja tradicije.
Pomislimo samo na «salone» in «jedilnice», O teh bi se dalo napisati tisoč storij, od najbolj smešne do najbolj žalostne. Mladi pari jih kupujejo, ne rabijo jih nikoli, težko jih plačujejo, a vendar jim ne pride na misel, da ta šara ne spada več v naš čas, V prejšnjih dobah je bilo pač običajno, da se je v domovih posameznikov gojila družabnost. Aristokracijo je posnemalo meščanstvo in ta način gojitve družabnosti ni bil samo znak, temveč tudi potreba takratne dobe. Danes imamo novine, telefone, radio ir= izven doma sto prilik, kjer lahko zadostimo vsem svojim družabnim potrebam in dolžnostim. Naš dom je prost tega balasta in tudi za reprezentacijo ga ni treba skoro nikomur več zlorabljati. Reprezentira se danes s podpiranjem občekoristnih. in kulturnih ustanov, a dom je rezerviran družini, ki sprejema tudi obiske le kot družina in ne več kot reprezentan-tinja tega ali onega družabnega sloja.
Če naj služi dom družini, je naravno, da ji mora nuditi predvsep: pogoje za njen obstanek in razvoj. Torej danes poleg zavetja pred vremenskimi neprilikami, v mestu tudi zadostno zaščito pred hrupom in truščem ter maksimum one udobnosti, ki jo materijalna kultura omogoča. Ustrezati mora potrebam naraščaja in gospodinje, ki ji je domj torišče njene delavnosti,
V tem oziru ni vse, kakor bi moralo biti in kakor bi lahko bilo. Imamo stanovanje, ker nam stene pač zakrivajo soseda, a uho čuje vse, kar se pri njem godi. Sedimo na nerodnih stolih, ki bi spadali prej v mučilnice kakor v sobe. V stanovanjih imamo komaj polovico tega, kar bi rabili. Zato pa polovico navlake, ki je nikoli ne potrebujemo, Žrebe in tele v hlevu una ta svoje pregraje, otrok v stanovanju navadno nima kotička, ki bi bil njegov in zanj prirejen. Raste z občutkom, da pravzaprav ne spada v stanovanje. Mladi pari bi dokazali več zmisla za pravo tradicijo, če bi kupovali namesto jedilnic otroške sobe.
Potem imamo gospodinje, ki se danes, pri tolikih tehniških pripomočkih, ki so na razpolago, mučijo še na stari način z gospodinjstvom. Čast starim materami Storile so za dom in družino vse, kar so mogle, in njih
LETNIK VI.	ŽENSKI SiVET štev. 12- 	STRAN 433.
požrt-vovalnost mora biti sveta tradicija vnukinje. Toda vnukinja stori lahko več, ker si more delo olajšati in pridcbiti čas za druge dolžnosti, ki jih, današnja doba gospodinjam nalaga. V razvoju človeštva se kultiirna vrednost moža in žene spreminja in sedaj smo pač pri lem, da sloni vsa kultura in ves napredek bolj na ženskah kakor na moških. Zato je gospodinja danes voditeljica družinskega življenja ter vzgojiteljica otrok, dočiro je v polpretekli dobi tu odločal jnoški.
Res je, da marsikje ni sredstev za vse, kar je potrebno, da je dom na višku časa, ampak gospodinja, ki bo vedno stremela po izpopolnitvi, bi le kaj dosegla. Nihče nima, Če si ne poželi, in kdor ne poželi vsega, kar nam prinaša dobrega čas, greši proti sebi in bližnjemu.
Vel&o je tožba o razdrapani sliki današnje dobe in prepadu, ki loči starejšo generacijo od mlajše. Res imamo tisoče prerokov, ki nam oznanjajo tisoče nasprotujočih resnic, vendar ni tako hudo, kakor se zdi. Podobno je bilo v enakih razmerah že večkrat na svetu in čisto naravno je, da velikanski in nenadni napredek materijalne kulture propagira materi-jalizem. Ampak duhovne in. etične vrednote zato ne bodo propadle. Potisnjene so le v ozadje in ravno družinsko življenje v domu, ki je odprt vsej materijalni kulturi, jim pridobi zopet veljavo. Otroci spoznajo, da služi tudi materijalna kultura človeku za dosego višjih ciljev.
Seveda morata biti vzgoja in družinsko življenje tako tesno spojeni, da se otroci v resnici čutijo naslednike starišev. Gole pridige ne izdajo nič in če otroci ne poznajo življenja starišev in starili starišev, je naravno, da hodijo svoja pota, kjer jih čakajo izkušnje, ki bi jim bile lahko prihranjene. Dostikrat se tarna, da je ravno naša doba uničila idiličnost in harmonijo družinskega življenja. Jalov izgovor komodnUi ljudi. Odkar svet stoji, niso samo stariši vzgajali otrok, ampak tudi otroci stariše. V marsikateri družini so stariši bolj potrebni vzgoje kakor otroci.
Torej če naša doba zahteva od mladine šport, naj stariši ne jadiku-jejo, da otroci nečejo več za mizo naukov poslušati. Naj gredo z njimi ven, pokažejo sami zanimanje za šport in otroci jim. bodo hvaležni. Harmonična skupnost starišev z otroki vzbudi tudi med brati' in sestrami onu solidarnost, ki izpopolnjuje našo pomanjkljivo socijalno skrbstvo in mnogokrat obvaruje posameznika propada.
Družina je bila prva oblika organizacije človeške družbe in dom prva stopnja v človeškem zavojevanju zemlje. Danes je človek gospodar zendje, stopa na vse gore, brodi po vseh morjih in organizacija družbe prepreza svet. Naše pojmovanje doma ne sme biti več vezano samo na naš krov in naše čustvovanje mora objemati poleg družine čimdalje večji del človeštva. Toda pot do takega širokega nazora vodi posameznika še zmerom preko družine in doma. In če se zamislimo naprej v čase, ko bo človeštvo doseglo
STRAN S60.	ZEN'SKI SVET štev. 12. " ' LETNIK VI.
morda vse, za čemer zdaj zavedno aH nezavedno stremi, tudi takrat ostaneta še družina in dom. Ne več kot sredstvo za dosego ciljev človeške družbe, temveč kot cilj sam, ker koncem koncev se strneta zmerom sredstvo in cilj v eno, in vse je kakor magični kvadrat, čigar številke dajo na vse strani enako svoto.
Zavest, da je naše življenje samo nadaljevanje življenja naših prednikov, nam vzbuja čut pietete do preteklosti in dolžnost, da čim največ njenih prič ohranimo. Da ohranimo spominke naših prednikov, njih običaje, in besede, moramo mnogokrat tudi kaj žrtvovati. In žrtve iz tradicije niso v našo škodo. Naša samozavest črpa iz njih svojo moč, in vse, kar je nekdaj služilo življenju, je še danes polno žive besede. Razsekan oklep prednikov govori potomcu, da je pogum v vseh časih potrebna čednost, in ohranjeno ročno delo babice bo gotovo tudi vnukinjo navidušilo. A zadoščenje nad lastnim delom je še danes — vkljub vsej industriji — enaka slast kraljičini, ki živi v pravljičnem izobilju, kakor siromašni delavki, ki si morda novce za klopčič svile pritrga od ust.
Če najdemo v preteklosti zmote, pomislimo, da so bile te dostikrat za nas stopnje do resnice. Ne sodimo lahkomišljeno življenja svojih prednikov, kajti tudi oni so bili ljudje, kakor mi, vezani na svoj čas, kakor mi na svojega. Vsa preteklost nam govori tudi za sedanjost in prihodnjost: človek, uklenjen v sto okolščin in dolžnosti, bojazljiv v strahu za drobtino lastne sreče, majhen napram vesoljstvu, je prost le na poti, ki so mu jo zarisali večni zakoni, silen le v ljubezni in volji do življenja, a velik in srečen le v spoznanju svojega cilja.
In to je jedro vse prave tradicije. Žive tradicije, ki združuje brez vrzeli preteklost s sedanjostjo in ohranja potomcem, kar je nesmrtnega v nas.
Čemu ?
Čemu čisti gospodinja parkete? — Ali zato, da moža že pred vrati napada, kako mora stopati po cunjah, da se ne bo poznala peta po tleh?
Čemu imamo cvetice na oknih? — Da radi njih ne moremo odpirati oken?
Čemu so preproge po tleh? ■—• Mar li zato, da se radi njih ne upamo stopiti v sobo?
Čemu so knjige lepo vezane? Da paradirajo v zaklenjeni omari ali na visoki polici?
Čemu imamo blazine na divanu? — Ali zato, da se radi njih lepote nihče ne upa sesti na divan?
Čemu so naslonjači in zofe lepo tapecirani? — Da jih skrivamo in pokrivamo z neokusnimi prevlekami?
Čemu imamo jedilnico? — Da jemo v kuhinji?
Čemu ima mož otroke? — Da beži pred njimi v gostilno, ker mu uničujejo živce?
Čemu ima žena otroke? — Da daje zaslužka dojilji, guvernanti in šivilji?
Čemu vse to in še drugo, čemu?!
LĐTNIK VI.	ZEKSKI SVBT štev. 12-	STRAN 387.
Dom in zdravje. (Dr. ]>
Slanovanjska beda v povojni dobi muči in tlači še mnoge in nekaterim je nepopisno zagrenila življenje. Razne stanovanjske neprilike so temu skalile hišni mir, drugemu prikrajšale vživamje lastnine, tretjemu ogrožajo celo obstanek, skoraj vsem pa kvarijo še povrhu .3Aav^tvene pogoje in razmere.
Dom, zavetišče družine, kamor se mlajši radi zatekajo ob vsaki nad-■ogi, kjer skrbna mati blagodejno gospodari, ga nepretrgoma skuša še izpopolniti in olepšati —■ ta ljubljeni dom ima tudi marsikatere hibe, ki so äjastale v zdravstvenem pogledu.
Pozabljeni so železniški vagoni, zakopane barake, zasilna bivališča in nezdrava pribežališča, kjer se je mlado in staro nalezlo pred leti tolikega nepopravljivega gorja na duhu in telesu — opazujmo torej le, kako se,še dandanašnji kvari ljubo zdravje povsod, kjer se ljudje selijo v cenejša in slabša stanovanja, kjer se iz dveh bornih sobic stisnejo v eno, kjer se edina sobica spreminja v kuhinjo. Tam jemljejo pred vsem nežnim otrokom naj-^Jotrebnejše pogoje za zdravje, namreč prostor, svetloba in zrak! Tam potrebnejše pogoje za zdravje, namreč prostor, svetlobo in zrak! Tam anora tudi često žrtvovati potrebni mir in počitek oni, ki se mora truditi Tres dan za zaslužkom; tam se tudi omogoči in olajša vsakovrstno bolestno okuženje. In prav nedostatki pretesnih prostorov zmotijo prevečkrat očeta v gostilno in hčere na plesišče, odkoder vodi križev pot daljšega bolehanja k trajnemu pohabljenju in tudi v prezgodnji grob! A poleg vsega zla niti -podnajemnik ni na boljšem, ko se je za težke novce moral zadovoljiti s tesnim in temnim prostorom.
Tak pretesni dom ni več zdrav, ker ni več to, kar bi moral biti. Da vse ^orje lažje spoznamo, si oglejmo, kaj zahteva zdravjeslovje pri vsakem m tudi najskromnejšem stanovanju.
V	prvi vrsti — lasten dom! Ali kaj, ko je tolikim nedosegljiv! Na srečo je sicer tak dom še značilen za naso deželo. Kmetsko hišo nam je sijajno opeval «goriški slavec» — in nje vrline bi res malo odtehtale manjše njene zdravstvene pomanjkljivosti; toda le prepogostokrat je lega 'iiiš nä kmetili tako zasenčena, da so zidovi vlažni, okna pa po starem in amljivem običaju premajhna.
V	večjih vaseh in trgüi, posebno pa po mestih, govorimo v prvi vrsti o najemnikih. Razni stanovi, od delavca do obrtnika, sicer nimajo pravega doma, ali svoje stanovanje cenijo ravno tako, kakor da so njega lastniki. V takih najemninskih kasarnah pa znanje in spretnost stavbenika ne araore vseh vprašanj in zahtev sodobne gradbene higijene, ker mu je strogo -predpisana stavbena črta in ker lastnik pazi predvsem na svoje dohodke. Tu je torej potrebno, da se najemniki zavedajo vsega, kar jim primanj-
stran 388._ 2ejspski svet žtev. 12._leitniik vi.
kuje v zdravstvenem pogledu in kar jim utegne škodovati, da se po možnosti, in pravočasno ubranijo hujšega.
Pri izbiranju stanovanj je paziti pred vsem na soJnčno lego, da gleda pročelje stanovanja na jug ali vsaj na jugovzhod; to se premalo uvažuje, dasi so morebitni višji troški le dobro naložene obresti v prid zdrayijte otrok, ki morajo biti deležni posebnega varstva. Štedljivost v tem oziru se utegne sčasoma maščevati z velikimi troški in nepopravljivimi posledicami. Tudi je treba paziti na širokost ulice pred hišo in nje položaj napram solncu.
Na splošno so stanovanja v višjih nadstropjih bolj zdrava nego v nižjih, posebno ako je pritličje temnejše in bolj izpostavljeno nadležnim zunanjim vplivom; prahu, vlagi, ropotu, zajedavcem in manjim živalim. Vendar so podstrešja le preveč od'visna od vremena in zlasti trpe mali otroci poleti radi vročine, a starci in bolniki pa pozimi vsied mraza. Previsoke stopnjice so seveda tudi težavne za bolnike.
Različni so vzroki, kateri silijo družine, da se stiskajo in omejujejo^ na najpotrebnejše, druge sobe pa odstopajo tujim ljudem, tako da kršijo» zdravo načelo; stanovanje bodi zaključena skupina, prava svojina rodbine, po oni «svoja kućica, svoja slobodica». Pri taki delitvi je neobhodno potrebno, da ostaneta družini na izključno razpolago vsaj spalnica in kuhinja, ki morata biti suhi, zračni in svetli! Pa še ena soba je nujno potrebna tudi v majhnih družinah vsaj ob bolezni. V ta namen sicer lahko, uporabijo «boljo» ali «sprejemno sobo», takozvani salon, ki ga uporabljaijo le ob izrednih prilikah in kjer je navadno postavljeno vse ono, kar je manje potrebno v številni družini. Najvažnejši prostor v stanovanju je gotovo kuhinja vsaj pri onih, ki nimajo služkinje in kjer se gospodinja najdeij mudi ter se okoli nje ves dan sučejo manjši otroci; za te je treba' seveda obilo prostora, svetlobe in zraka, prav tako kakor rastlinam, Žal pa navadno kuhinjo najmanje cenijo in jo skrivajo v ozadje.
Ponekod kuhajo v sobi na štedilniku, plinu itd.; s tem nastaja pravcata stanovanjska kuhinja, ubožnim in lenim celo zaželjena, ki je pa higijenski nestvor, ker kljubuje vsem pravilom razuma in snage, ko stoji zraven ognjišča še posteljai
Kjer je res potrebno, da se toplota ognjišča docela izrablja za segrevanje — kar bi bilo nekako dopustno v prav mrzlih krajih in v gorah, ni-kaikor pa ne drugje, saj je umetna toplota vsemu v kvar — tam so res potrebne najbolje one vzidane peči oziroma štedilniki, ki segajo iz kuhinje skozi zid v sosedno sobo. Kuhinja je samo za pripravljanje jedi in zato mora biti popolnoma ločena po zidu od vseh ostalih prostorov, in je vsako ležišče v nji protivno temeljnemu higijenskemu pravilu za kuhinjo, ki se glasi: najskrbnejša čistost. Zato ne spadajo v kuhinjo priprave za čiščenje.
"letnik vi."	ženski svet štev. 12.;	stran 389.
ne metla, ne cunje, ne šćetke, ne obleka, ne čevlji — za vse to in tudi.za perilo in pranje treba najti izven nje primerne prostore, shrambe oziroma kotičke. V zadnjem času je moda spravila belo svetlo barvo tudi za kuhinjsko pohištvo do zaslužene časti. «Kar je belo, to je čisto, to je zdravo,» niči dr. Haslinger svoje seljake v lepi čitanki o zdravju, ki je leta 1924. izšla, a je še premalo znana in upoštevana kot vzorno poljudno čtivo.
Prav tako važna je v vsakem stanovanju spalnica, ki naj odgovarja istotako onim glavnim zahtevam zdravjeslovja, da bodi prostorna, zračna, svetla in suha; tu smo še v navzkrižju z mno.gimi, ki menijo, da 2a noćni počitek zadostuje vsaka luknja, če je le ^postelja; dobra. Pomisliti je treba, da prebiva v spalnici vsa rodbina po 8—10 ur izmed 24 in da v tem času potrebuje vsak človek zadostnega in svežega zraku tako kakor na prostem; poleg tega pa izblapeva in izdihava vsak speči še obilo kvarnih snovi in duhov. In dognano je, da potrebuje odrasli za spanje do 15 kuKčnih metrov prostora, to je po 2V3 m širine in dolžine, ako znaša višina sobe vsaj 2 m in 80 cm. Za otroke se računa sorazmerno, torej do 14. kta nekako polovico širine in dolžine, ako je višina sobe 2.80 m. Na ta način se lahko izračuna, koliko oseb smo spati v določenem prostoru. To pa le, če ima taka spalnica dovolj veliko okno, ki se odpira na prosto, da .se da soba dobre zračiti. Prostori brez okna.so škodljivi. Spalnica mora biti tudi. svetla; v temi se zlahka zakoti mrčes in se širijo kvarne kali in plesni, katere pa solnčna svetloba zamori. Zatorej odločite največjo, najlepšo in najsvetlejšo sobo za spalnico. Številne rodbine potrebujejo pa 2 spalnici, posebno ko otroci doraščajo.
Svetlobo v spalnici ovirajo tudi temne in težke zavese na oknih; istotako so kvarne preproge, ki pač dičijo sobo, a po nepotrebnem nabirajo prah in ovirajo redno čiščenje. Priporočati je torej povsod, da se tudi v spalnice uvede ono blagodejno stremljenje po lahki, prosojni ter svetli tkanini kakor pri ženskih oblekah, katere moramo , s higijenskega stališča, izvzemši za zimo, le odobravati.
Glede takozvane «boljše» ali sprejemne sobe, kateri je, žal, večkrat namenjen najlepši prostor malega stanovanja, ni treba ponavljati, da je .za današnje čase z zdravstvenega stališča le v škodo, posebno akp ni otrokom vedno dostopna in jo družina rabi kvečjemu za obednico ob nedeljah in pravnikih. Odpraviti je treba take ostanke iz onih časov, ko niso ljudje poznali razkužilne in krepilne moči solnca, ko so se bali zraka, ko niso slutili, odkod prihaja večina bolezni in ko ni bilo toliko splošnega prometa in od tega povzročenega prahu.
(Poglavje o higijenski uredbi gospodinjstva je pač tako važno, da se bomo o priliki še ustavili pri. njem.)
STRAN 390.	ŽENSKI SVET štev. 12.	LETNIK VI.
Današnja prehrana. (jerica Zemljanova,)
Kuhanje in priprava naše hrane je brezdvomno najvažnejši in obenem tudi najtežji gospodinjski posel. Moti se, kdor misli, da je to delo, ki ga opravi lahko vsak kar tako mimogrede. Jaz pa trdim, da je pravilno kuhanje prav taka, ako ne večja umetnost kakor vsaka druga, saj je treba za njo mnogo razumevanja in inteligence, premišlje-nosti in okusa. Brez hrane ni.:življenja, brez pravilne hrane ni zdravja-Pametnemu in razimmemu človeku nikakor ne zadošča, da mu je želodec samo napolnjen in da zadovolji čut, ki mu pravimo lakota. Moderni čloi^ stavi veliko večje zahteve na hrano; hoče, da se pri jedi tudi dohro iis prijetno počuti, želi okusno in dovoljno jesti, toda neče, da se ob tej zadostni in okusni hrani odebeli. Nikakor! Nego želi, da ostane tudi pri najboljši hrani slok in vitek, skratka, od hrane zaliteva, da mu ohrani zdravje, lepoto in mladost. To so zahteve, katerim more ugoditi samo ona gospodinja, ona kuharica, ki pozna ustroj telesa in pozna tudi ustroj in sestavo živil, iz katerih pripravlja vsakdanjo hrano. Nekdaj je bilo to drugače. Ljudje so jedli preprosteje in zato naravneje.' Bili so zdravi. Ali poTOjiiš človek ima vse drugačne zahteve! On hrepeni po vživanju in nasladi, dušni, zlasti pa telesni. Zato se neče več zadovoljiti s tistim preprostim enostavnim navadnim repertoarjem jeffiJ, kakor v dobrih starih časih, ampak hoče spremembe in zopet spremembe. Želja po vživanju ima za posledico, da je tudi prehrana prešla v napačno smer, ki škoduje njegovemu zdravju, m» draži in vničuje živčevje.
Povojna doba nas je postavila! v popolnoma nov življenski položaj. Borba za vsakdanji kruh, dirka za novimi idejami, smelimi načrti, splošna želja po vživanju, vse to povzroča, da živmo mnogo hitreje kakor pred vojno. Ta hitri tempo našega življenja ima za posledice slabljenje in propadanje živčevja, V tem stanju nikakor ni primerna ona razdražljiva hraaa, kakršne smo se navadili v zadnjem času, namreč hrana z ostrimi začimbami, zlasti pa mesna in sploh nepravilno kuhana hrana.
V najnovejšem času je inoderna znanost na polju prehrane odkrila tajne, ki so naravnost neprecenljive važnosti za naše telo. Na mnogöhraj-»ih poizkusih, tako na živalih kakor tudi na ljudeh, so razni zdrav;niki-učenjaki in fiziologi dokazali, da za naše zdravje nikakor ne zadoščajo samo one snovi, ki se največ nahajajo v živalskih živilih in v moki, in to so: beljakovine, tolšče, ogljikovi vodani in rudninske snovi. O teh redilnih snoveh smo do zadnje dobe mislili, da so edine, ki telesu zadoščajo za ohranitev in razvoj. Toda poizkusi so pokazali, da je treba telesu za rast in za odporne sile še drugih snovi, brez katerih ni pravilnega razvoja iii tudi ni zdravja. Te snovi so nazvali vitamine ali dopolnilne snovi. Ti vi-tMnini ali bolje «življenske» snovi so telesu tako potrebne, da se brez njifa
' letnik vi._ženski'SVET štev. 12-__stran 391.
pojavljajo razne bolezni, kostne, krvne in živčne. Res je, da bistva vitaminov učenjaki še. ne poznajo. Dognali pa so, da biti morajo in da se z malimi izjemami nahajajo skoraj izključno v rastlinskih živilih. To dragoceno odkritje nas sili, da usmerimo svojo prehrano kolikor mogoče v stran rastlinstva, to je: zelenjave in sadja, ako hočemo biti zdravi. Prerano poapnenje žil, reumatizem, giht, razne živčne bolezni so premnogokrat posledica mesne in sploh nepravilne prehrane, ki je vzeta iz živalskih., živil. Slaba in počasna prebava, ki porabljal mnogo živčne sile in ki tako-rekoč zalepi notranjost s strupi in škodljivimi snovmi, je pogostokrat povzročena vsled nepravilne hrane.
Pa ne saino iz navedenih razlo.gov je potrebno, naj naša hrana obstoja največ iz rastlinstva, ampak je to potrebno tudi še iz mnogih drugLh ozirov. Kako pusta in dolgočasna bi bila naša hrana, ako bi ji ne dajali izpremembe! Naj je jed Se tako okusna in dobra, ako se pa vrsti dan za dnevom na mizi, nam začne presedati in nič več nam ne diši. Izprememba hrane pa ne prija samo okusu, ampak je neobhodno potrebna splošnenn. zdravju in splošnemu telesnemu razpoloženju, Izpremembe pa nam nudijo ravno zelenjave in sadje. Da bi naše gospodinje in mamice poznale in ce-nUe prednosÜ zelenjadi in sadja tako, kakor jih zaslužijo, o, potem bi jim sigurno posvečale večjo pozornost v kuhinji in tudi na vrtu.
Kakšno vrednost pa imajo pravzaprav rastlinska živila? Poleg vode, ki jo imajo do 94%, in poleg staničnine, ki kot hranivo ne pride v postev, imajo le v neznatnih množinah redilne snovi, od katerih pridejo v postev rudninske snovi, kakor: železo, fosfor, kalij, natrij, magnezija, lod -m drugo Pred vsem pa imajo vitamine in teh tem več, čim bolj so bile izpostavljene solncu, Vsled dejstva, da imajo zelenjave, izvzemši strocnic, razmeroma le malo redilnih snovi, je priprava tem važnejša. Paziti je namreč da se ob nepravilni pripravi ne izgube in ne vničijo. Običajno )ih kuhamo v vodi, ki jo potem odlijemo in z njo tudi vse redilne snovi, ki so se izlužile v vodi. Najpravilnejša priprava je ta, da jih sploh ne kuhamo, ampak da jih — izvzemši onili, ki imajo ostro dišeče snovi, kakor repa, rumena koleraba — dušimo in parimo samo s toliko vode, kolikor je potrebno za dotično jed. Francoz, ki polaga veläco važnost na naraven okus zelenjave, jo samo pari, in ko je mehka, pridene samo nekoliko presnega masla, brez vseh dodatkov in začimb. V krajih, kjer delajo kure za shuj-šanje, kakor n. pr. v Karlovih in Marijinih varih, tam pa vžiVajo zelenjavo sploh brez tolšče in zabele. Mlado korenje pripravimo prav okusno na ta način, da ga nastrganega parimo z mlekom, kar je posebno dobro in priporočljivo tudi otrokom v najnežnejši dobi. Tudi mlado špinačo pripravljamo na isti način. Zelenjad pripravljamo kot juhe, prikuhe, kot na-rastke, ponvičnilie, pudinge in zrezke. Kolikokrat bi tudi pri bogatih obedih
STRAN 392.	ŽENSKI SVET štev. 12.	LB11NIK VI.
zelenjad mogla nadomestiti meso, kateremu moderni zdravniki odrekajo vse dobrote, ki so mu jih do zadnjega časa pripisovali. Žal, da so tako malo poznana zelenjavna jedila, kakor špinačni, ohrovtovi, krompirjevi, gobovi zrezki, ki po okusu prav nič ne zaostajajo za mesnimi. Naravnost delikatesa in. v jako lahko prebavni obliki so razni zelenjavni pudingi, ki so priporočljivi bolnikom in bi delali čast vsaki kraljevski pojedini.
Pripravljati zelenjad okusno in na razne načine, je res prava umetnost, večja kakor pripravljanje različnih mesnin in sladic. Znano je, da se da sam krompir pripraviti na 99. raznih načinov, drugi boljši od drugega.
V mrzlih zimskih mesecih, ko primanjkuje sveže zelenjadi, je jako važno kislo zelje in repa, pa tudi rumena koleraba in korenje. Kislemu zelju n. pr. pojejo naravnost slavospeve, ker ima poleg kisline, ki je popolnoma slična mlečni kislini in ki vničuje gnilobne črevesne bakterije, tudi vitamine. Priporočljivo je v vsaki obliki, tudi surovo kot solata. Pa tudi repe, rumene kolerabe, zlasti pa korenja ni podcenjevati, ker ga lahko pripravimo prav na okusen način, n. pr. s krompirjem, z ohrovtom, s fižolom itd. Tudi buča in kumara sla si priborili jako važno mesto v pre-lirani. Paradižniki imajo med vso zelenjavo najvažnejše mesto in so dandanes že mnogo bolj razširjeni in vdomačeni, a vendar še premalo cenjeni. Sv.eži paradižniki, pripravljeni kot solata ali potreseni s sladkorjem, pečeni z maslom, oljem in z drobtinicami, so naravnost delikatesa in obenem pa še kot zdravilo.
Pa tudi s fiziološke strani ima zelenjava veliko vlogo v prehrani. Predvsem so to že omenjeni vitamini in pa rudninske soli. Prvi so potrebni telesu kot dopolnilne snovi, dajejo mu živahnost in odporno silo proti okuženju. Vživanje vitaminov v sveži zelenjavi in svežem sadju pa je dandanes bolj sigurno pomlajevalno sredstvo nego SteinachoVo ali Voronovo, ker je odkritje teh tajinstvenih snovi privedlo problem pomladitve na realno znanstveno bćizo. Rudninske snovi pa so potrebne našim kostem, krvi in mišicam. Moderni zdravniki dandanes zdravijo slabokrvnost in rahitis s tem, da priporočajo bolnikom vživanje surove zelenjave^ kakor špinačnega ali korenjevega soka, ki je posebno dofeo z mlekom, zlasti pa priporočajo vsakovrstno surovo sadje. Ta način zdravljenja je vsekakor naravnejši nego dragi železni in drugi preparati, ki otežkočajo prebavo in škodujejo zobovju.
Še eno važno prednost ima zelenjava pred mesom in močnatimi jedili. Zelenjava in sadje imata tudi neko neprebavno snov — staničnino — ki nima sicer nobene hranilne vloge, ampak vendar je potrebna, ker pospešuje prebavo. Staničnina, zlasti pri mladi zelenjavi, ki je polna vode, drgne sluznico v črevesu in jo s tem draži, da mora živahneje delovati iti bolje odvajati. Zato je vživanje zelenjave in sadja tudi iz tega razloga
LETNIK VI.
ŽENSKI iSVBT štev. 12.
STRAK 393.
neobhodno potrebno, saj trpi vsled nepravilne prehrane mnogo ljudi na zaprtju. Brez rednega odvajanja pa človek njkakor ne more biti zdrav\
Spričo tega je potrebno, da gospodinja; vsak dan v letu uvršča zelenjavo in sadje na jedilnik. Naj ne bo obeda brez zelenjadi in sadja!
Ker se pa vitamini pri kuhanju deloma viiičijo, zahteva moderna prehrana, da se nekatere zelenjave, zlasti pa sadje, vživajo popolnoma ne-kuhane. Sviojemu zdravju in svoji nečimernosti na ljubo skrbimo, da jemo vsak dan vsaj po eno nekuhano jed, n. pr. solato, nastrgano korenje z jabolkom, paradižnik, sladko papriko, surovo sveže zelje. Najbolje se pripravijo te jedi s kislimi jabolki ali pa z limonovim sokom. Prav taiko priporočljiv je tudi mlad .grah, redkev, kumare. Kdor pa misli, da surove zelenjave ne more prenesti, naj poje pred pbedom vsaj nekoliko svežega sadja.
Sveta naloga današnje gospodinje je, da skrbi za vse to in si tako vzgojuje zdrav in krepak naraščaj ter polaga s pravilno prehrano temelj telesnemu zdravju in temelj družinski in narodovi sreči.
Pripravno pohištvo.
1 Milka Martelančeva.)
Velzkc. omare za sta-nobanjsko sobo. V sobi, ki' je nimamo samb za .spalnico, ampak v njej tudi sprejemamo, delamo in morda celo tudi kuhamo, moramo imeti tudi pohištvo, ki je lepo za oko,' pa tudi praktično, Naša omara je sestavljena 'iz treh omar, kar je praktično posebno ab selitvi in tudi, ker ne vemo, ali bodemo v vsaki sobi, kjer se nastanimo, imeli toliko prostora ob zidu, kolikor ga zahteva cela omara. — Ako nimamo prostora, lahko razmestimo
HM
■fi

iilA
M
|L!_
IÜ.-ÜlI. llMiMiliiil
potrebnega	galanterijske predmete, hranor i. t. d, ■ posamezne	Srednja, omara je razdeljena v dva dela. omare ali pa postavimo dve stranski	Zgorenji del ni globok in vanj polagamo skupaj, srednjo pa posebej. Stranski	knjige, spodnji je nekoliko globlji, ven-omari sta razdeljeni tako-le: v eni imamo	dar ne toliko kakor stranski omari ter je zgoi-aj polico za klobuke, kako škatljo	razdeljen v predale. iVIed gorenjim in T. t,- d. Pod polico je počez palica, na pa-	spcidnjim delom je kakih 25-30 cm pro-Uco obešamo obešala za obleke. Spodaj	štora. Na spodnjem delu je na kraju prije zopet polica, pod polico po trije plitvi	trjena deska, ki se da dvigniti in zapreti predalčki za perilo. — Druga, stran-	s ključem. Odprto desko imamo za pisaljka omara je razdeljena poljubno v pre-	no mizo, V tem prostoru imamo pisalno dale in police, kamor spravljamo posodo,	orodje, koledarček in vse, kar spada na
STRAN 3&4.
ŽENSKI SVET šiev. 12.
pisalno mizo. — Vrata stranskih omar in srednje omarice imajo šipe, za katere pripnemo nabrane zavese iz rumenkastega etamina. Etaminu napravimo zgoraj in spodaj za 1 cm širok rob, skozi katerega pretaknemo vrvico, ter naberemo blagö. Kaidar peremo, snamemo vrvico. Na ta naČni zavese lepše zlikamo, nego če bi jih nabrali in prisili na trak.
Enostavno in okusno zagrnjeno okno. Ravne zavese iz svetlorumenega etamina se dado povleči skupaj, da zagrnejo celo okno, ter ravno tako odpreti do kraja, da se soba dobro prezrači. Edini okrasek zaves sta dva precej velika ovalna vložka iz čipk.
Napačno je mnenje, da morajo biti vse zavese bogato vezene. Tanek etamin ali •tudi navadna tanka kotenina, obkvačka-na z belim ali barvastim «coton perU», nam da jako lepe zavese brez nepotrebne zamude casä.
Lepe in zelo praktične so tudi zavese iz rožnatega kretona, ki segajo samo do okenske precnice. Take zavese so priporočljive, kjer so otroci v hiši, ki radi vlečejo, s tem pa mečkajo in mažejo zavese. Rožnati kreton da sobi posebno veselo lice. Če imamo še na šipah nategnjene, nahrane zastorčke iz rumenkastega etamina, ki nam daje celo v deževnih dneh mehko, prijetno svetlobo, dosežemo dokaj eleganten efekt s prav skromnimi izdatki.
Zelo praktična in lepa je omarica, ki je obenem , tudi pisalna miza. Zavzema malo prostora in ni nikdar razmetacui. ker jo takoj po vporabi lahko zapremo. Posebno v hiši, kjer so otroci, so take pisalne mize zelo priporočljive. KolLko «nesreč» je preprečenih, koliko jeze pn-hranjene." Otroci radi poberejo svinčnilii?, peresa, polijejo črnilo po obleki in pohištvu. Vse te neprijetnosti so nam prihranjene, ako lahko zapremo pisalao mizo po vporabi. Tudi je taka omarica povsod na mestu, kamor jo postavimo: v jedilnici, v salončku, v spalnici, povsod se najde prostor zanjo, tudi kamor bi pisalna miza sicer ne spadala.
Umivalnik po našem načrtu je drii^i kos pohištva, ki je zelo praktičen za
LETNIK VI.
ŽENSKI SVET štev. 12.
STRAN 395.
aovaaje, kjer moramo štcditi s prostorom. Ima predalčke na vsaki strani, ogledalo je pritrjeno na desko, ki tvori po-kro* in se zapira, tako da je skleda skrita in rabinuo umivalnik tudi za mizo. Dobro je, če ima skleda v sredi odprtino in običajni nikljast zamašek, .tako da steče voda-iz^nje. v vrč, ne da bi bilo treba da postavimo vrče
dvigati skledo. Posebno moderne, ravnč sklede so silno nepraktične, ker se pri izlivanju vode v vrč kaj rade izmuznejo iz rok. Pod umivalnikom imamo vedro zs. vodo in vrč za umazano vodo. To zastre-mo s primerno zaveso. — Umivalnik je lahko tudi enostavnejši,, t. j. brez straci-skih predalov in brez spodnj e deske, tak« naravnost na tla.
Velika omara z zložljivo poveljo späda. sicer med' naj-pr^tičnejše moderno pohi-štv0, ki si ga pa ne more vsakdo nabaviti, ker je to specijaliteta, ki jo je treba slano plačati. Postelja se z lahkoto zloži v omaro, en sam pritisk na gumb in postelja je spet zunaj. Za take vrste pohištvo imajo po navadi svoj patent le velike tvornice in si ga dajo drago plačati. Pač pa nam take omare lahko služijo kot vzorec za slično ceneno omaro, katero si lahko napravimo s slu-omnimi sredstvi, Iz mehkega lesa, belo lakirana omara, tako napravljena, bi bila jako lepa, V sredino lahko spravimo navadno železno zložljivo postelj ter jo zagrnemo z zaveso. Imamo tako obširno omaro, kjer nam stoji zelo mnogo stvari; v gorenjih delih hranimo lahko poleti zimske odeje i. t. d., obenem imamo pa tudi lepo skrivališče za zložljivo pcsteij^>.
Kos pohištva, ki je neobhodno potre- ne pr.-šijo, napravimo zastoiček iz -.z....-ben v vsaki še tako skromni hiši, je — polica za knjige. Naši ljudje na splošno radi čitajo; skoro bi ne našli hiše, kjer bi ne imeli vsaj nekdanjih Mohorjevih knjig, knjig Goriške Matice in vsaj po en mesečnik. Žalibog se pa večkrat zgodi, da knjige potrgajo otroci ali jih pbžge neuka gospodinja potem, ko so vse zamazane in razcefrane. Zgodi se tako le radi tega, ker v hiši ni primernega prostorčka za spravljanje knjig. In vendar se da s prav malenkostnim trudom napraviti lična in pripravna polica za knjige. Iz vsakega zaboja si jo lahko napravimo. Zaboju iz-bijemo dno>, odžagam,o od stranskih desk, kar je več nego 25 cm širine, iz dna izža-gaBK) police, ki jih pritrdimo od znotraj. Les očistimo s steklenim papirjem, po- častega kretona ali nebeljene kotenine z barvama s poljubno barvo; d,a se knjige malo borduro.
[ZVESTI A

Po ženskem svetu.	Poživljajo vlado, naj bi dajala š svo-
jimi podjetji dober primer, da je boljši inali
Sedemdesetletnico je praznovala ta mesec dobiček, ker omogoči zvišanje potreb m s Marija S k r i n j a r j e v a, požrtvovalna tem tudi nakupovanje; naj bi z vsemi sred-socijalna delavka, ljubiteljica in zagovorni- stvi zatirala oderuhe z živiU, omejevala ca Vicb zatiranih deklet, zlasti služkinj, Bila preveč razpaslo prekupčevanje, naij bi si le med prvimi tržaškimi ženami, ki so se za- pridržala nadzor nad karteli, da bi se nc vedale svoje javne dolžnosti, ter je z ginlji- osredotoqil kapital na škodo širših Ijud-vD požrtvovalnostjo širila prosveto ter teles- skih slojev; naj bi se z enostranskimi olaj-no in moralno zaščito med ženstvom. Pot šavami na davke in carine ne gojila zaščit-njenega osebnega življenja je bila in je trnje- na politika enega sloja, s čemer se demora-va: zlomila si je obe nogi, sinovi so ji umi- lizirajo ostali sloji.
rali,, sirote-vnuki se zatekajo k nji. Castitlji-	odvetnica na Češkem. Dr. Hilda
TO starka pa hrabro bije žilvljenski boj in Wlthovi je bila med prvimi slušateljieami hudo ji je le, ker ne more več vršit» svoje pravne fakultete v Pragi. Ko je napravila ženske misije med potrebnimi in zatiranimi doktorat in sodno prakso, je bila 5 lel od-
—	med zapuščenimi služkinjami. Bog jo vetniška koncipijentka. Letos pa je otvo-ohraiil še mnogo leti	samostojno odvetniško pisarno v Pragi.
cehmje proti draginji. Nad dvajset žen-	katoliška veroučiteljica, S privolie-
>kih društev na Ceskem )e podpisalo spo-	škofijskega ordinarijata v Brnu je na-
men.co, v kater, protestirajo proti dra- stavljena za profesorico rimsko-katoliškega gm)! m posebno proti zvišanju sladkorne veronauka M. Tryborkova na višji dekliški cene, kajti:	,	Abso'virala je filozofsko fakulleto v
-	podraževanje neobhodnih življenskih po- Brnu.
irebščin zadene veliko večino prebival- f M. Stanislava Voh, vrhovna vikarica, Atva, zlasti nas naraseaj, k, trpi rad. ne-	vrhovna prednica, ravnateljica dekBš-
zados ne prehrane m njenih posledic: tu- kih 5^1 ^ Mariboru, je umrla 30. sept. t. 1. berkuloza skrofuloza ogroža v s rain, meri Vse dolgo življenje blagopokojničino je bod^nost države. Drag.n|a znizuje obljude- bilo posvečeno delu za ženo; kot vzorna nosts tem da mora velik odstotek žen. ka- redovnica in razsodna pedagoginja je do-lere bi se bile po možitvi rade odrekle službi segla na svojem polju lepe uspehe ne samo m se posvetile važnemu delu v gospodinj- ^ domovini, nego tudi v tujini: po njenea «tvu m vzgoji otrok, radi nezadostnega do- prizadevanju so nastale številne nove po-hodka moževega se nadalje služiti m se ne družni'ce Šolskih sester v Evropi in Ame-more posvetiti decji neg.; zato so zakom
brez dece ali pa" imajo samo po enega n . i si 1 j-	,
otroka.	f	i	is Pavla Lovšetova, tudi nasim čitateljicam
znana umetnica in sotrudnica Žen. sveta, je
K^di podrazenja se uporaba sladkorja odpotovala na pevsko turnejo v Ameriko, se bolj omejuje, s tem pa se izpodkopava Slavo, katero si je pridobila njena umet-vse delo proti alkoholu m proti propadanju „„st po domačih dvoranah in odrih, ji bodo
gotovo priznali in še bolj dvignili svetovni!
Iz teh in drugih razlogov zahtevajo Če- nastopi v tujini.
Masa Gromova, .odlična iugoslovenska fc-
1.	Poljedelci, trgovci in obrtniki naj uvi- ministka. jc odlikovana, z redoon sv. Save dijo, da so se s ponudbami in z uporabo IIL stopnje; lektorica angleškega jezika na vzpo-stavilt normalni časi, da nimajo več ljubljanski univerzi Cappeland pa z redom pravice na nesorazmerne dobičke in brzo sv, Save IV. stopnjo.
bogatenje kakor med vojno, nego naj se	-o....
2,	Banke m denarni zavodi naj po svojem oblačijo in primerjajo ter tako i-azkazujejo prvotnem namenu posreduj'ejo med hranil- eleganco obleke in klobuka, ki ga misli nicatai in proizvajalci, da bi -indu.strija, dama kupili. Gospodar, ki išče manekino, trgovina in obrtnost, navezana na kredit, šiviljo ali modistko, gleda v prvi vrsti na mogla nemoteno poslovati;
naj se odpo- zunanjost. Dekle mora. biti samo po- sebi vedo lastne DU trgovanju in znižajo ''Svoie moderno in elegantno, da vzbudi v gospo-obresti in posredovalne zahteve na mero, darju zaupanje v svojo sposobnost in šik. katero morejo podjetja zmagovati, ne da Da bi postala mariekina, jc marsilcaieremu bi bila prisiljena višati cene ali preki.njati mlademu dekletu tako vroča želja in tako deJo, s čemer so stotine delavcev ob ek- zaželjena sanja, kakor da bi mogla biti sF^rtcnco,	f-iilmska igralka ali v.sai statistka. Zdi se.
letnik vi.
žeTJski svet Stev. 12-
stran 397.
lia je krasna zabava, ko ni treba delati drugega kakor oblačiti se najlepše o^blekc in perilo, ter sc vrteti pred zrcali in pred očmi bogatili gledalcev ter dobivati 2000 frankov meisečne plače; koliko ima ta poklic senčnih strani, je pa znano malokateremu de-klei^ii.- Prosilka za mesto manekine mora biti jako lepa, vitka, z neoporečnimi linijami, negovano kožo in lasmi skrajno elegantna, okusno in spretno nališpana, perilo mora imeti svileno in mauve barve (mauve izg. mov vijoličasto rožna), S pr&silko, ki nii) našminkana., kakor je treba, sploh ne govore. Ne glede na to, da je mesto manekine itak silno utrudljivo in naporno, so dnevi, ko si mora primeriti po 80—90 mo-deJov .na dan, da se popoldne še komaj drži na nogah od utnijenostL Tudi pre-Icraisna plača 2COO frankov se tako hitro razprši, saj mora manekina izdajati ogromne vsote za negovanje svoje lepote in elegance, ki je prvi pogoj, da more ostati na leni mestu. Da si more poleg tako visoke plače privoščiti le najskromnejše stanovanje in hrano, je umevno.
Ako hoče pariška šivilja ali modistka imeti delo, mora biti sama najmodemeje oblečena; mora biti napudrana in namazana, predvsem pa ostrižena, drugače ji ne verujejo. da bi mogla izdelati moderno obleko in klobuk.
Kratki lasje^ puder in šminka niso tedaj vedno le nečimurnost, ki sili žensko, da se nosi po modi, nego je često gola zahteva sedanjega časa in predpogoj za kruh.
Frimariju dr. JeŠetn.
Besed najlepših rada bi nabrala, povila ž njimi šopek bi dehteč, da Vam izrazila bi dolžno hvalo. Ne najdem jih, Premrzla na j milejša je, preslaba naj milejša, dostojno da zahvalim se umetniku, ki s Čudodelno je roko me rešil blaznih bolečin in me obvaroval temin slepote.
Lea Faturjeva.
Higijena.
Ali fe jetika ozdravljiva?
Zdravniška veda je dosegla lepe uspehe v proučevanju te bolezni; kako nastane, kako se širi in kako se zdravi. Dognano je, da je po kulturnih deželah do malega vsak Človek v mladosti tuberkulozen. Ali poleg te gotovosti je tudi druga nič manjša resnica: večina ljudi preboli to mlado-stno okuženje sama od sebe, brez zdravljenja. Človeško telo torej ubije to bolezen; le v redkih primerih se bacili zaplode pri otrocih. Ta razvoj bolezni se imenuje druga stopnja (sekundarni štadij). Del teh mladih
jeCSnikov podleže bolezni, mnogo pa jifc ozdravi brez lečenja in'so zdravi vse "Bv-ljenje. Kdor pa ne more ozdraviti sam od sebe, poznajo pa danes zdravniki zanj tako izdatna sredstva, da se skoro vsi jetičniki v sekimdarnem stadiju • izlečijo. -Tuberkulozne žleze, kostna in sklepna jetika danes prav lepo ozdravi, če se ni bolezen že preveč razpasla. Solnčne kopeli in umetno obsevanje je rešilo že tisoče in tisoče je-tične dece in ji vrnilo zdravje za vse življenje.
Poslednja in najvažnejša oblika tuberkuloze je pljučna jetika ali sušica, ki s-e raz-vij^i Šele pozneje, navadno v najbolj cvetočih letih. Skoro dve. tretjini človeštva oboli za pljučno tuberkulozo. Pa tudi ta stopnja je ozdravljiva in trdijo, da polovica takih odraslih jetičnikov ozdravi sama od sebe, ne da bi sploh vedeli, da so imeU to bolezen. Le pri drugi polovici bolnikov se bacili razvijejo in vrše ."ivoje uničevalno delo. In to so tisti pravi jetičniki, katerih trpljenje je usodno zanje in za družino.
Iz vsega tega vidimo, da je človeško tel» c>amo pravzaprav največji sovražnik tuberkuloznim bacilom in da jih — ako je do^ volj močno — kar samo premaga. Le če je naše telo tako šibko, da se ne more upirati bacilom, oboli za jeliko. Tu pa lahko pomaga zdravniška veda, če se o pravem času zatečemo k nji. Čim bolj pa se je -bolezen zajedla, tem težje jo je ozdraviti. Najhujše je paČ pri tuberkulozi to, da je tako zahrbtna, da bolniku ne povzroča velikih bolečin in mu uničuje telo, ne da bi se bolnik zavedal svoje nevarnosti.
Vse kulturne dežele so započele odločen boj proti tuberkulozi in rešujejo nešteta ljudi. Najvažnejše sredstvo je pač klima-tična lega. Za otroke se je izkazalo bivanje ob morju, 'solnčenje in kopanje v morski vodi kot najuspešnejše zdravilo; odrasli jetičniki pa sa zdrave v gozdnatih krajih na srednji ali precej visoki legi. Poleg tega so pa izumili zdravniki še umetna sredstva, s katerimi more bacile in zdrave tuberkulozne rane.
Jetika je tedaj ozdravljiva; ali čim bolj je bolnikovo telo krepko in čim prej se začenja lečenje, tem bolj gotovo je popolno ozdravljenje. Najbolje pa je seveda; varuj se je.tike, da je ne dobiš. Zdrava brana, svež zrak, primemo delo in gibanje, pa či'stost so gotovo najboljši bram-bovci proti tuberkuloznemu okuženju.
Vpliv glasbe na človeško telo.
. V svetem pismu čitamo, kako si je hipo-hondrični kralj Savel krotil nadležne prikazni s tem, da se je ob zvokih Davidove citre zaziibaval v sladke sanje. Zadnje ča«e pa so začeli zdravniki proučevati vpliv
STRAN 398.	ŽENSKI SVET štev. 12.	LETNIK VI.
ŽiOdbe na človeški organizem. Tako so na	da če so astnice razpokane ali če je aa je-
Angleškera \'stanoviU društvo, kii se bavi s	ziku mala ranica, se pri tem človek takko
tem, da hoče na podlagi poizkusov dogaati,	nevarno okuži. Bolje je, da si čist prtst obSJ-
liako vpliva glasba kot pomirjevalno 'sred-	oisliniš in šele s prsiom omočiš znamko, ako
sivo na bolno telo in dušo. V to svrho so	nimaš pri roki vo'^e, kar je seveda edino
nastavili posebne glasbene strežnike, ki so pravilno.	_
vedno na razpolago zdravnikom. Pravijo,	-
da je ta nova terapeutična metoda poka-	QOSpOdlnjStVO* zala že prav lepe uspehe; uj|otoviIi so celo,
da je bolni-kom vročina pojemala in so lepo	^ako spoznamo, aH je med platno prime-
zaspali. Najizdatnejši instrument je violina,	^ana bombaževina?
Wkatere bolnike, ki niso mogli spati že	. ^a- košček platna, ki ga mislimo preizku-dalj časa, 'so vspavalif s priprosto skrinjico,	spustite s peresom kapljo črnila. Ako ki je svirala na električni motor. Neki du-	črnilo razlije v dveh nasprotnih smereh, r.ajski zdravnik je opazil, da glasba poživi	i® v platnu tudi bombaževina. Če pa ise Črni-m uredi krvni obtok in diha,nje. Če je glas	razširi enakomerno na vse strani, je plat-ve-el in živahen, se bolnik« oko razjasni,	^^ čisto, iz samega knu. ob-raz poživi, žila hitreje bije, temperatura	Kako se na priprost način napravi parse dvigne, prebavni organi delujejo lažje,	fem? Prav lahko si narediš parfem sama Če so glasovi žalostni in težki, postane pun-	in sicer s takim vonjem, ki ti je najbolj čica motna, koža nekako vsahne, kri sili k	všeč. Vzemi posodico in nalij vanjo gliceri-s-rcu, žila bije «labejc, dihanje postane sla-	na. Potem deni v glicerin cvet, od vrtnic, botno in. redkejše. Za violino prideta harfa	vijolic, resede, šmarnic, od jasmina ali ka-in harmonij. Na ženske imajo večji vpliv	terekoli cvetice hočeš, pa dobro zapri in tenorji, na moške soprani/ Baritoni, basi, in	pusti na hladnem stati tri tedne. Glicerin kontralti imajo le malo terapeutične spo-	se navzame cvetnega vonja. Potem odcedi fiobnosti.	parfem in ga zopet dobro zapri v stekle-
Visoke pete sicer jako modeme in šc	ff^^-u^TT T?'''' ^
bolj priljubljene, a nikakor priporočljive ii	Upo'äi'^'s ga tudi lase; vli, par kap^c
zdravstvenih ozirov. Radi previsokega in	parfem v vodo, s katero si toijes
iudi preozkega podpetka je namreč noga	lepo dižai. Na
preveč iztegnjena v stopalu, tako da so	blago pa ne smes kapat. tega nekatere mišice in vezi posebno napete in
^c kmalu utrudijo, kar potem povzroča, da	OtroSka omara. Kjer so otroci v hiši, je
se noga radi zmika v stran celo zvine,	zelo važno, da imajo sami svojo omaro. Ta
Pri visokih petah trpi tudi koleno, ker se	mora biti razdeljena, da se v njej obešajo
:nora v njem vedno sproti vzravnavati oni	obleke, hrani perilo, igrače in šolske potreb-
nenaxavni položaj, v katerem se nahaja	ščine. Najboljše je, da ima omara dvofcrilna
■ sa noga, zlasti kadar bi se imela zviniti v	. " prvem oddelku so gornje police
stopalu. Vsled tega se pojavljajo pri žen-	nameni ene odraslim otrokom za šolske
;kah sedaj nove vrste bolečin v kolenih,	predmete, in sicer imej po možnosti vsak
radi katerih se zatekajo tudi k zdravni-	^ «podnjem delu pa
kom; ti pa zato priporočajo, naj ne bodo	«»'aišl o'roci, svoje igračke. V dragem
-.-ctni nastavki višji kot 4 cm in ne pre-	,l<= ^Soraj obešena obleka, spodaj so
ozki v dolenjem delu.	P? Pol":'^ perilo. Omara ne .sme biti pre-
T, . w J .. 1. TI 1	visoka, da otroci lahko sami obešajo svoje
Kuna oeesa se odpravijo z limono Polo-	„^leke in spravljajo svoje reči. Matere bi
zi zvečer na obtlscano mesto tenek košček	jJ^ti posebno važnost na to, da
limone, ah nakapa, nu platneno krpico li-	„ali otroci sa^i pospravljajo svoje stva-
monovega soka, položi na kur|e oko m pre-	g tem bo materi prihranjeno delo, otrok
vezi, z drugo cisto m suho ki^o	se bo pa naučil samostojnosti, kar mu bo
Še bol, priprosto sredstvo ,e čebula. Po-	„ bodočem življenju v veliko korist, -ovico male čebule namoči v kisu m }o zve-
čer navezi na kurje oko. Seveda je treba	T^llllinia
prevezati še s krpo. Drugo jutro se omeh-	JAUIlinja.
čana koža z lahkof.0 odlušči; če ne, je treba	Telečji zrezek s smetano. Lep tanek
:o ponoviti se parkrat.	košček telečjega mesa potolči in malo po-
Pisemske znamke ljudje kaj radi nalep-	soli ter ga deni v kozico, v kateri si raz-
Ijajo s slino in to še tako, da znamko obliz-	topila surovo maslo. Rahlo ga popeci po
nejo. Pred kratkim so ha neki univerzi do-	obeh straneh in ga ne pokrivaj. Ko je lepo
Jiazali, da je v lepivu na znamkah na bilijo-	zarumenel, ga malo polij s kislo smetano,
ne bolezenskih kali. K sreči ima -človeška	Ko se smetana popeče, odlij maščobo in
Harava sama največjo odpornost v sebi; to-	prilij še smetane, parkrat obrni v njej zre-
LETNIK VI._ŽETJSKI SVET Stev. 12-	STRAN 399.
•■■«■k. da bo meso mehko, sok pa rahlo za-	po zeljnih ali ohrovtovih listih, kakor sem
TUtnenel, Potem deni zrezek na krožnik, popisala prej,	—d—
SLovTJ'kSak^ = " P'-	"ontača to,ta. 20 dkg slad-.
Sesekljano o.eso z. „,akaroni. K kg gc-	prile^ru
7- • 1 IM VI- . ' .. ^ v	dobro zmlete kave: naposled vme-
kicr sx razbeMa 2 žlici masti. Osoli Doorei	s«; - ^ • -vo i. r i t« x , •
.ekoHko in d„.i doi,ej,_ da vsa tekoa^a^iz'	SL^Lr^ldell'ÄeJe^fra^^
ttlapi m se meso m čebula lepo zanime-	1 1 • '
^-ejito majarona, koscek citronove lupme,	;„ , m ji ^ i^ji ■
„ekoliko nastrganega muaatnega oreha%er ^	"iotiLo^fa ,'dat' rtSpT
m£d tem časom .skuhala m ,ih potresla s Ko ,se ohladi, pi deni sneg iz 1 beljaka in parmezanom. Vse skupa, dobro premeša, m tisto , umešani maslo. Pa zopet Sj v e
servira. Jed ,c okusna m hitro napravhena.	j, i,„ i___j,	vat
aäriosluje za 6 oseb.	skupa,, da bo lepo gladko m primemo go-
Lahko serviras meso in makarone pose-
5mei posode pri ognju. Ko so se omehčali.	Orehova potica« Iz ^ kg moke, 2 jajc,
-■'zemi jih prevMno iz vode ter pusti, da se	5 dkg sladkorne sipe, 5 dlcg stopljenega raa-
odcede. Vsak list posebej lepo raztegni in	sla, % 1 mlačnega mleka ter 2 dkg kvasa
pnakomemo namaži po njem mesni nadev,	napravi te.sto ter ga pusti na toplem, da
katerega isi prej pripravila. Nato zvij list	vzide. Za nadev si pripravi kg orehov,
previdno skupaj, kakor pri zvitku, da se	katere zmelješ ter streseš v K 1 vrelega
r.c razpusti pri kuhanju ali pečenju. Ko si	mleka, kateremu prideneš 5 dkg sladkorja
pripravila vse zvitke (sarme), jih vloži v	in 2 žlici masla, 2 žlici kruhovih drobtin ter
razbeljeno mast z nasekljano čebulo, polij	5 dkg [2 pesti) opranih in očiščenih rozin,
iih s paradižnikovo mezgo (približno '-/s 1 le-	Yse dobro premešaj. Vzhajano testo razva-
kočine) ter postavi v peč, kjer naj se pe-	Ijaj za prst debelo. Enakomerno razmaži po
čejo oziroma kuhajo, dokler se popolnoma	njem pripravljen nadev, zvij ga, zaokroži v
ne zmehčajo in zarumene. Potem jih vzemi	kolobar ter deni v kozico, katero si do-
ven, položi na podolgast krožnik ter jih	bro namazala dn posula z drobtinami. Ako
polij .s sokom. Ako se je vsa tekočina po-	ga pa, deneš v šartelnov model, ga vlagaj
kuhala, zalij gosti sok z vodo (Vs 1) ali juho	polagoma okoli stožca. Pusti, da dobro vzi-
ler pusti, da se še nekoliko pokuha, pa ga	de ter peci v topli pači Ji ur/. Potem ga
vlij na zgotovljene sarme,	zvrni na okrogel krožnik ter dobro posuj s
Ako nimaš štedilnika, da bi jih pripra-	sladkorno sipo. —b—
vila v peči, jih lahko pripraviš tudi pri	Mandelnova potica, Presej '/, kg dobre
Mvadnem ognju, kjer se morajo peči v po-	moke ter jo postavi na toplo. Vzemi % I
itrifi kozici. V tem slučaju moraš bolj pa-	mlačnega mleka ter požvrkljaj dobro v
7iti, da se ne zapečejo, zato jih moraš pre-	njem 1 dkg zdrobljenega kvasa, 2 žlici moke
vidno obračati, dokler se povsod lepo ne	ter za noževo konico sladkorne sipe. Po-
-'apečejo. Serviraš jih lahko same ali poleg	slavi to na toplo, da vzhaja. Ko vzide, ga
r-r^enega krompirja. Jed je jako okusna.	vlij v presejano moko, prideni 10 dkg slad-
Äa nadev vzemi polovico govejega	korne sipe, 10 dkg stopljenega masla, 1 žli-
kg) in polovico ('/s kg) svinjskega mesa,	co ruma, naistrgane lupine 1 citrone, 4 jaj-
katero na drobno sesekaš in primemo po-	ca ter za noževo konico soli. Vse skupaj
popraš in osoliš. Prideni stroček strtega	dobro utepaj, da se napravijo v testu me-
česnika ter vse skupaj deni v kozico, kjer	hurčki. Postavi potem testo na toplo, da
na žlici razbeljene masti zarumenila po-	vzide, medtem pa si napravi nadev: % kg
•■ovico male čebule. Dodaj par pesti (10 dkg)	mandelnov olupi s tem, da jih postaviš za
:iža, zalij vse skupaj z vodo alä juho 'ter	nekoliko časa v vrelo vodo, potem pa o!u-
pusti, da se pokuha in riž zmehča. Temu	piš. Nato jih zrežeš.na drobne rezine ali pa
• a^o prideneš^ 1—2 jajci ter vse skupaj	jih zmelješ. V tem slučaju jih moraš prej
. o'bro premešal, potem pa razmažeš nadev	osušiti, ker ise mokri težko meljejo, zato je
STRAN 400._ŽENSKI STOT žt-ev. 12._LETOIK VI
najbolje, če jih olupd« že prejšnji večer, da	knjige: Koledar, Kmečko branje, Danska , in
se po noči, ^o naslednjega dne osuše. V	Danri, Pravica,-Škorpijoni zemlje, Iz skarih
skledi mešaš dobro 4 rumenjake z 10 dkg	časov.
r'^i'Soaertridelf'! lo^et s^t te!	. Koled« obsega P'-le« ^iSaj^ih cerkveno-lane. k beljakov napravi sneg. Vzemi nato	^v^^^do^-f^^ko - koledarskih Dcdatkoo:, testo ter ga nLoliko. ugnetaj, potem	m seznama n^A pošt m _ „I. . ® i J L I • . • -I	ob&n tudi dolgo vrsto lepih crtic m pesmi, ;f„ f^r f	koristna članklv, otroški pravljic in zani^ no zmes ter ,o razmai. enakomerno po te-	Leposlovni sestavki so povečini stu, potem pa se sneg- rn tem pazi, da se	j- -j tf ^ i i. i • • i-m • Ii zmes ne razlije čez rob testa. Vzemi nato	° luM^l'' maadelne ter jih potresi enakomerno čez	odi enih mo^, o kulturnem delu, o davm pre^ vse, potem zvij polagoma skupaj. Pomagaj	<> ^^ezdoznanskii m drugA zam-si pri tem z noLm, zlasti če se je testo L	""V^stih Posebno zammwe so fotografa,.-prijelo ploha. Vrhni rob in fto-nce lepo za-	«Ava gradov ta .slicmh zgradb po nas. de-ffe^, dZ se nadev ne izlije ven. Zvij nato	''■>''3 v len,.g. na,pestre,se ctivo. v kolobar ter gai postavi v dobro namaza-	Škorpijoni zemlje je naslov drugi knjigi no ia z drobtinami nasuto kozico, Postavi	obsežnega Bevkovega zgodovinskega romajo na toplo, kjer naj dobro vzide. Peče naj	«Znamenja na nebu»; pred koncem tega se % ure. Lahko pa deneš to potico tudi	izide še zadnja knjiga: «Čmi bratje in v šartelnov model, kjer dobi lepšo obliko.	sestre.| vsak zvezek stane samo 3 lire, vse-V tem slučaju pazi, da vse razore in stožec,	''"i'i P^» zanimivo in pretresljivo isliko naäe ki je v sredi, dobro namažeš in posuješ z	žalostna srednjeveške zgodovine, drobtinami. Ko je potica pečena, jo vzemi	Pravico je napisal svetovno znani poljski ven in pazi, da jo prej z nožem na lahko	pisatelj VI. .Stanislav Reymont,, poslovenil odluščiš od posode, zlasti ako je potica v	jo je France Bevk.
šartehiovem modlu, kjer moraš posebno v	V Kmečkem branju daje Just Ušaj drago-
sredi poskusiti z nožem, da se ne drži po-	cena navodila kmetu in vrtnarju,
sode. Zvnii vse na okrogel krožnik ter do-	p^j „^l„vom Iz starih časov je zbral
bro posu, s sladkorno moko. -b,-	NandeVrbanjakov zgodovinske baj-
Dunaista keksi, Pres^ nai ploh 60 dkg	ke in povesti iz domačih krajev. Zanimive
lepe moke, katen pndem 1 pecivm pra-	primerne stvarce, le «Zimski večer, ne
šck, 1 zavitek vaniU,evega sladkorja ter	ve, kako se je pritaknil tej zbirki.
kg sladkorne sipe. Ko to dobro zmešaš,	Furl an opi.
reT'd^rÄs^rrega^m'Xa'^^	gospodarstvo. danskTga
pä prej vmešala d^brlv sS z dve Ja	j® ^ "»P^ho!?. '^»J« "^e m
Llima jajcema in z osminko sladke smeta-	't^TuirS^J-" °
ne. Naredi testo, katero razvaljaš za nožev	blagostan,a.
rob debelo ter izreži iz njega razne oblike.	Ilutstracije za koledao- sta izvršila Tone
==	Kralj in Milko Bambič.
Knii7PUnO<!t in limpfnn<!t	Goriška Matica dodaja bogatemu letoš-
t\n]izevn0!>l m umemosi	knjižnemu dam še seznam knjig za
Tiskovna zadruga v Ljubljani je	bodoče leto: Koledar, Zdravje in bolezen v
izdala sledeče knjige:	domači hiSi IIL zvezek (dr. Just Bačar), Pod
W. Shakespearjevo .Zimsko prav-	domačim toovom (Ciril Drekonja)^ Ijico» v prevodu Antona Župančiča Roman-	l^lavko Slavec), Slika pnrode. Članarma tična igra z bogatimi pesniškimi lepotami	L. 5. Kdor doplača se L. 3, bo dobll in globokoumnimi življenskimi modJostmi.	P?'?« »f^P^lf'V •"t Priporočamo jo posebno doraščajoči mhdi-	Majeva) ali pa Bevkov roni. Cena Din. 40, vezana Din. 48, poštnina	vstajajo^..
Din. 2.	Naročila sprejemajo poverjeniki Goriška
Fr. Govekarjevi «Rokovnjači», zna-	Matice in upnavništvo v Gorici, via S. Gio-
na ljudska igra. Cena Ddin 21,	vanni 6, ter v Trstu via S. Francesco d'As-
Henrik S i e n k i e w i c z: «Potop» II. ^isi 20.	_
del v prevodu dr. R. Molet», Cena Din. 100,	-
vezana Din. 124, poštnina Din. 5, Veliki ro-	Popravek: V pesmi «Še očetu» v 11.
man iz poljske zgodovine, biser .svetovne li-	št. Ž. Sv. se mora zadnja beseda v tretji
lerature. Ime pisateljevo je najboljše pripo-	kitici glasiti trajne mesto tajne; v pes-
ročilo knjigi. '	mi «Smrtna ptica» pa mora biti v četrti vr-
Goriška Matica je razposlala ob svoji de-	stici zadnje kitice strašiš mesto s t r a -
setletnici svojim članom za 1. 1929. te-le	ž i S.