Nadvojvoda Jovan. Dne 8. sept. so vpričo navzo6ega svitlega cesarja posta^ili v Gradcu na velikem trgu spojjjeuik niožu, kateri je zaslužil, da se ga tudi Sloveaci spominjamo. Le redki so na svetu možje, kateri imajo toliko ljubezni, toliko sočutja do ljudstva, kolikor ga je imel ravno pokojni nadvojvoda Jovan. On je pa Ijubil vae narode enako, kar dan danes žalibog ne nabajamo pri vseb visokih in plemenitih narodib. Ko so se začeli Sloveuci zavedati svoje narodnosti, gojiti svoj jezik, ni ae slavni pokojnik nad tein spotikal, kakor bi bil morda kdo pričakoval. Ravno nasprotno je bilo. Nadvojvoda Jovan ui bil sicer slovenš6ine zmožen, a dopalo se mu je, da so izobraženi Slovenci na rodne pesini nabirali. On sam je želel, zvedeti njib zadržaj in jih ukazul v ta namen, na nemaki jezik prevajati. Da je bila kranjaka kmetijska družba dobila 1. 1843 dovoljenje, da sme izdajati nNovice" prvi alovenski časnik, k temu je bil blagi nadvojvoda Jovan najve6 pripomogel. Naj torej ^Slov. Gospodar" poda tukaj njeg07 životopis iz knjižice ,,Pripoveati iz štajerske zgodovine" (Eronea-Lapajne): nEomu pri nas ni znano to ime? Eateri Štajerec bi ae ne epominjal tega moža? On oatane v hvaležnem spominu vaeb stanovalce^ naae dežele. Nadvojvoda Jovan je bil eden zadnjib otrok Leopolda Hab8buiškega, ko je bil ta še veliki vojvoda Toškanski. Rojen 20. jaavarja leta 1782., priael je vže kot oaemletni decek iz Laakega na Avatrijsko, kjer je poatal njegov o6e po 8mrti cesarja Jožefa II. kralj in ce8ar. Še le 19 let star je zapovedoval v velikih francoskih vojskah od 1. 1800—1801, imel v poznejaih letih francoskib vojsk težka opravila pri deželni brambi in v najhujši vojaki 1. 1809. mu je bilo 7ažno zapo^edovanje armade izročeno. To je bilo 7 onem časn, ko je atajerska dežela že tretjikrat Francoze v deželi imela, ko je bil Gradec z gradom vred od njib obseden in ga je major Hacker čudovito dobro branil, kar ao cel6 8ovražniki bvalno priznali. Ravno 7 tem letn je prišel nadvojvoda Jovan na Štajersko in se mu je ta dežela tako prikupila, da je najrajae tu bival iu se kmalu domačina 6util. Vedno pac ni tu bivati mogel; kajti tako 7isoki gospod je imel tudi drugod razna in težka opra^ila, leta 1848. bil je celo nemški državni oskrbnik; — pa 7sikdar se je rad vrnil na Stajersko. Tukaj mu je bilo najbolj vaeč in Štajerci so imeli veliko zaupanje 7 nad70J7odo, ki je 7e6krat 7 priprosti obleki potoval 6ez hribe in doline, z 7sakim rad govoril, po 7aem popraševal in vselej rad pomagal, kedar je šlo za korist in 6aat Štajerake. Pol^ stoletja, celih petdeaet let, je skoro ves 6as na Štajerskem bival in dolgo dolgo bi morali pripovedovati, da vse njegove zasluge za atajersko deželo naatejemo. Želeta 1811. je uatauovil v Gradcu znanstven zavod z velikimi zbirkami, ki se po njem J 0 aneum imenuje (slovensko bi se reklo Jovauiš6e); osem let pozneje bralno društvo; kmalu potem Jtajerski časnik, po katerem so Štajerci svojo deželo vedno bolj spoznavati mogli; na dalje bistori6no (zgodo^insko) društvo za Notranje-Avstrijsko, iz katevega se je razvilo itajersko zgodovinsko druatvo za gojenje doma6e zgodoviue. Tudi k dežetni realki v Gradcnje nadvojvoda Jo7an storil za6etek. Toda viaoki goapod ni bil aamo za razairjanje znanstva v glavnem mestu vnet, skrbel je narnreč za blagostanje cele štajerske dežele. Emetijska diužba, ki je kmalu 2000 družabniko7 štela, in se po 78ej deželi razširila, je njegovo delo. E življenju je zbudil tudi 7rtnar8ko, svilorejsko, gozdarsko druatvo, obrtnijske razstave. Tudi notranje avatrijsko za7aro7alno društvo proti ognju se ima za svoj obstanek njeuiu zabvaliti, bil je tudi velik podpornik štajerake hranilnice. Tudi obrtnijo z železom, ki je glavni zaalužek na zgornjem Štajerskem, je posebno pospeae^al. In kdor se na Štajerskem po železnicah vozi, naj se spomiuja nadvojvode Jovana, ki si je mnogo trudil, da je južna železnica skozi naao deželo napcljana. Po 87ojih poseat^ib je bil izgleden kmeto^alec, 7 870jih fužinab pod^zeten obrtnik, in 7 87ojib 7inogradih izgled vinorejcem, posebuo 7 Pekerjih nad Mariborom. Najrajše pa je bi^al na S7ojem d^oru (Brandhof) na zgornjem Štajerskem, od koder je s puško na ramah posebno rad hodil lovit divjih koz. Bil je tudi duša pri 7seh početjib 7 S7oji deželi do snirti S7oje, ki ga je še prebitro 7 njego^em gradu 7 Gradcu, 11. maja 1. 1859. doletela. In ker je bil 7es čas štajerski deželi 7dan, ker je njego^e gore in doline tako dobro pozna7al, kakor malo kdo, ker si je Štajerko in Slo7enko, po rodu doma od S7. Lo^renca 7 SI07. gpricah, za soprugo izbral, ker je najrajše na Stajerskem bi^al in delo^al in kar le mogel za S7oje Štajerce storil — zato ga oni tudi po njego^ej smrti čislajo in prisrčno Ijubijo in se bodo še 7edno h^aležno spominjali s^ojega nad^oj^ode Jovana. I^an Lapajne.