_

''•■'•S

vv

NADALJEVALNE TEČAJE LJUDSKIH ŠOL

GOSPODARJEM V POUK.

Po naročilu ,vis. c. k. kmetijskega ministerstva

i '■i'-'  3

E. KRAMER

ravnatelj deželne kmetijske šole v Gorici.

:a-'. i

fc -»45 (l ;
t I

Z 83. podobami. — Cena 70 no\


V TESTU

založil in tiskal V« Dolenc

i

41495



KMETIJSKO BERILO

za

NADALJEVALNE TEČAJE LJUDSKIH ŠOL

GOSPODARJEM V POUK

Po naročilu visokega c. k. ministerstva kmetijstva

spisal

E. KRAMER

ravnatelj deželne kmetijsko šole v Gorici.

7L  83. podobami

V TRSTU /

založil in tiskal V. Dolenc

1887 .

41495

PREDGOVOR

Pred tremi leti naročilo mi je visoko c. k. minister-
stvo kmetijstva, da bi spisal knjižico, katera bi obsezala
gdavna vodila iz vseh kmetijskih strok, in to s posebnim
ozirom na kmetijske razmere na Kranjskem, Primorskem in
spodnjem Stajarskem.

Po navedenem naročilu morala bi knjiga služiti ljud¬
skim učiteljem pri poučevanju v kmetijstvu na ljudskih šolah
kot vodilo, ter da bi se na takih nadaljevalnih tečajih, ki se
opirajo na večrazredne ljudske šole, mogla rabiti kot učna
knjiga (berilo), služila naj bi pa tudi praktičnim gospodarjem
v pouk. Knjiga bodi pisana popularno, to je ljudstvu razumno,
šteje naj k večjemu 16 tiskanih pol in obdela vse kmetijske
stroke. Tako je bilo naročeno. — Ysacemu bode jasno, da
je zelo težko ustreči vsem tem zahtevam, torej tudi ne vem,
da li sem popolnoma rešil dano nalogo.

Omeniti hočem, da se je visokemu c. kr. ministerstvu
kmetijstva zategatelj potrebno zdelo na svitlo spraviti tako
knjigo, ker nimamo nobene slovenske knjige, katera bi raz¬
pravljala na kratko o vseh kmetijskih strokah. Zadnjo tako
knjigo spisal in izdal je 1854. leta župnik Janez Zalokar,
(Umno kmetovanje in gospodarenje.)

Ta knjiga, akoprem izvrstna, je pa sedanjim razmeram
vendar uže zastarela in se je tudi popolnoma razprodala. Vse
druge slovenske kmetijske knjige, katerih imamo sicer lepo

število, govore pa samo o tej ali onej kmetijski stroki. Ce
torej pošljem v svet knjigo, kateri jednaka je izšla pred 33.
leti , gotovo mi ni potreba opravičevati še na dalje nje po¬
trebe.

Več nego tri četrtine knjige spisal sem samostalno, ne¬
koliko pa, in sicer ono, o čemer sem mislil, da je knjigi
popolnoma primerno, posnel sem po nekaterih slovenskih
kmetijskih knjigah, kakor po: Dr. Janez Blervveisovi „živino-
reji“, po Kuraltovi „sadjereji“, po Erjavčevih „škodljivih
živalih “, po Povšetovein „ Umnem kmetovalcu “ itd.

v

Ce se je tu in tam vrinila kaka manjša napaka, in hi
morebiti kaka podoba ne bila popolnoma dovršena, blago¬
volijo naj me p. t. čitatelji opravičiti.

Konečno usojam si izreči svojo naj toplejšo zahvalo go¬
spodu A. Klodiču  vitezu Sabladoskemu,  c. k. deželn.
šolskemu nadzorniku za Primorsko, kateri se je potrudil in
vestno pregledal ves rokopis, kakor tudi g. Fr. Erjavcu,
c. kr. profesorju višje realke v Gorici, ki je natančno pre¬
gledal ves rokopis, opozoril me na marsikatero napako ter
oskrbel vso korekturo.

V Gorici  o Božičih 1886.

E. Kramer.

UVOD.

Kaj je naloga kmetovalčeva?

Kmetovalec ima nalogo pridobivati kolikor mogoče največ do¬
bička iz zemlje, katero obdeluje ali sam ali vsaj vodi njeno obde-
lavanje, in to ne le eno leto, temveč neprenehoma.

Ako pa hoče kmetovalec to doseči, treba da je v kmetijski
stroki dobro izurjen in da pozna vsaj one najvažnejše prirodne po¬
stave, od katerih je kmetijstvo odvisno, poznati mu je zemljo, pod¬
nebje, razno kmetijsko orodje ter vedeti mora, kedaj in kako naj
se vrše razna kmetijska dela.

Umen gospodar vporabi naj na pravem mestu ne le svoje
lastne izkušnje, temveč tudi take izkušnje, katere so napravili drugi
zanesljivi in pametni gospodarji. Trmoglavost ni na pravem mestu!

Dober gospodar mora poznati vsaj najvažneje postave in po¬
stavne naredbe, ki se tičejo kmetijstva. Pomislimo le, koliko ne¬
potrebnih potov do oblastij, koliko denarja za nepotrebne pravde
si gospodar lahko prihrani, ako le nekoliko pozna postave in druge
postavne naredbe.

Razna kmetijska dela naj se izvršujejo o pravem času, na
pravem mestu in dobro. Pri delu bodi gospodar točen in natančen
in to zahtevaj tudi od svojih poslov in od svoje družine. Sploh
bodi v vsakem oziru družini in poslom v izgled.

Glavni pogoj dobrega gospodarstva je varčnost. Denar in
druga vrednost naj se izda, takrat, kadar je istinito potrebno. Denar,
delo in čas naj se pa ne trati nikdar za stvari, od katerih ni pri¬
čakovati dobička. Umen gospodar naj dobro preračuna, koliko do¬
bička mu donaša kmetijstvo in potem naj si vravna svoje potrebe
in potrebe svoje družine. To stvar gospodarji le premalo prevdar-
jajo, dosti jih je, ki na leto in dan mnogo več porabijo in tudi
potratijo, nego jim donaša kmetijstvo. M torej čudo, da jih pride
toliko na boben!

1

I.

O rastlinskem življenju.

Kaj so rastline?

Kmetovalec, kateri pridobiva iz zemlje razne rastline v živež
za ljudi in živali, bo pač vprašal: kaj so rastline in kateri so
njih deli?

JRastline so živeča bitja, katera ne čutijo in se ne morejo
svojevoljno gibati, ki pa imajo vse one potrebne priprave (organe),
s katerimi se hranijo in katere jim služijo v pomnožitev.

Deli ali organi, s pomočjo katerih • se rastline hranijo, so ;
korenine, steblo in listje, deli za pomnožitev so pa cvet in plodovi.

Korenino  imenujemo spodnji del vsake rastline, ki raste steblu
ravno nasprotno, tedaj z večine nizdol. Korenina je glavni del
in podlaga rastlini, ki jej ne daje le trdne stalnosti, ampak
služi v to, da srka iz zemlje potrebno rastlinsko hrano. Po podobi
razločujemo korenine na glavne in vlaknate korenine. Na
korenini razlikujemo navadno tri dele, to je srednjo ali srčno ko¬
renino, stranske korenine in korenine sesalke. Sesalke, ki se na¬
hajajo navadno na stranskih koreninah, so tenke, nežne in nitkaste
koreninice, katere imajo na koncu mehurček, s katerim srkajo rast¬
linsko hrano, ki se v vodi raztopljena v zemlji nahaja.

Steblo  imenujemo tist del rastline, kateri vodi s pomočjo
korenin vsrkano rastlinsko hrano navzgor in rastlinski sok tudi niz¬
dol. Nekatere redilne tvarine se v njem uže nekoliko pretvarjajo.
Steblo nosi listje, cvetje in plod.

Listje  ima nalogo, da srka vse one pline iz zraka, kateri so rast¬
linam v življenje neobhodno potrebni, razen tega pa skozi listje tudi
izhlapuje voda. Kar so človeku pljuča, to je drevju listje. V listji
se pa tudi mnogo neorganskih tvarin spreminja v organske; v njem
nastane škrob, slador, lesenina i t. d. Listi se izrivajo po strani
iz stebel in so z večine zeleni in ploščato razširjeni.

3

Cvet  jo oni rastlinski del, iz katerega nastane plod in ka-
Ijivo seme, katero služi rastlinam v množitev.

Plod  je oni rastlinski del, ki služi rastlinam v pomnožitev.
-Na vsakem plodu razločujemo dva poglavitna dela : Oplodje in seme.

Kako žive rastline?

Da nam bode rastlinsko življenje bolje jasno, storimo dobro,
ako stavimo sledeča štiri vprašanja:

a) O čem žive rastline? —- b) Kaj jim zrak daje v živež?
— c) Kak živež dobivajo iz zemlje? — d) Kaj moramo dajati mi
rastlinam v živež?

Na ta štiri vprašanja bi odgovorili tako le:

1) O čem žive rastline?

Ysaka rastlina potrebuje v živež istih tvarin, s katerih je
njeno telo, kajti te tvarine je rastlina povžila. Te tvarine imajo
pa dvojno obliko, ali so trdna ali pa plinava, to je, zraku podobna
telesa. O tej stvari se lahko prepričamo, ako sežgemo na primer
otep slame. Večina otepa gre v podobi dima v zrak in ostane le
kupček pepela, katerega ne moremo sežgati. Torej znamo, da so
rastline s tvarin, karere, ako jih sežgemo, uhajajo v zrak in s takih,
katerih ne moremo sežgati; te ostanejo nesežgane v podobi pepela.
Te rastlinske snovi, ki uhajajo pri sežiganji v podobi dima, so
zložene s tvarin, ki se dalje razkrojiti ne dajo> in so: kislec, vodenec
ogljenec in dušeč. Take tvarine, katere se ne dajo na noben način
v druge snovi razkrojiti, imenujemo pa prvine (elemente).

2) Kaj daje zrak rastlinam v živež?

Rastline dobivajo iz zraka: kisleca, vodenca in ogljenca, ali
•srkajo tudi dušeč iz zraka, ni še dognano. Potrebno je o vsaki
teh tvarin nekoliko izpregovoriti.

Kislec je plin, to je zraku podobno nevidljivo telo, katerega je
mimo vseh družili prvin  največ na svetu.

Kislec je nam in živalim neobliodno potreben v dihanje in živ¬
ljenje, brez njega tudi nobena stvar goreti ne more. Ta plin je
sestavni del skoraj vseh pozemeljskih stvarij v razni množini.
V zraku ga vsi dihamo, pomešan je z drncem  in drugimi plini,
kakor z ogljenčevo kislino, amonijakom itd., v vodi je zvezan z vo-

■dencem  in sicer je v vodi štiri petine kisleca in ena petina vodenca,

*

4

torej ga je v vseh vodah neizmerno veliko. On se nahaja v kislinah,,
v soleh, v rijah, na pr. v železni, svinčeni liji itd. Nahaja se tudi
v vseh rastlinah, katere ga skoz luknjice na Ustji iz zraka srkajo
in iz vode razkrajajo, a potem ga tudi mnogo iz sebe hlape.

Kislec nema sam ob sebi okusa niti duha. Brez njega ne-
more goreti nobena stvar, a v njem se uname vsaka reč, če ima
le kako tlečo iskrico ter gori se svitlim plamenom. Razbeljeno že¬
lezo v njem hitro zgori.

Toda ga ne vsrkava, posebno rade se pa vežejo ž njim ko¬
vine, kakor svinec, živo srebro, najbolj pa železo, katero počasi
vse zrijavf. Rija torej ni druzega, nego zveza kisleca se železom.

Ta plin je v naravi jako imeniten. V prvi vrsti služi on lju¬
dem in živalim v dihanje. Srkajo ga va-se in v pljučih se zveže
s krvjo. Kri, katera je v telesu uže storila svojo dolžnost, postane
višnjevkasta; kakor hitro se pa ta kri v pljučih s kislecem zveže,
dobi zopet rudečo barvo, gorkoto in moč. Tudi rastlinam je ne-
obhodno potreben ; mnogo več ga pa iz sebe izdihajo kakor vdihajo.
Marsikdo si bode mislil, kako je to mogoče. Stvar je pa taka: Kakor
smo že preje omenili, potrebujemo mi kakor tudi živali kisleca, ki ga vsi
po pljučih iz zraka dobimo. Kislec zveže se z organskimi snovmi,
ki sestavljajo naša telesa ter jih razkraja. Kar pa izdihamo, to ni
več kislec; kislec zvezal se je v našem telesu, kakor tudi v ži¬
valih z ogljencem,  ki se nahaja v vseh organskih snoveh, in namesto
njega izdihamo plin, kateri je z ogljenca in kisleca, in to je ogljen-
čeva kislina. Res da ne izdihamo samo ogljenčeve kisline, ampak
tudi zrak in v njem tudi kislec, katerega v telesu nesmo mogli po¬
rabiti. Kakor mi, tako dihajo pa tudi rastline, in izdihujejo ogljen-
čevo kislino. Ali rastline potrebujejo v svoj živež ogljenčeve kisline,
katero iz zraka po svojih luknjicah v listji srkajo; ogljenec upo¬
rabljajo za svoje organično telo, kislec pa izdihajo ter zopet v zrak
vračajo.

Rastline dihajo po noči in po dnevi, ogljenčevo kislino sr¬
kajo pa samo po dnevi; kajti vsrkana ogljenčeva kislina se raz¬
kraja le v solnčni svitlobi in prav takrat nastanejo z ogljenčeve ki¬
sline in vode organske snovi.

O^ljensc ali čisto oglje sestavlja večino rastlinskega suhega
telesa, kakor tudi velik del krvi in našega mesa. Z lesa žgano oglje
je z večine trd ogljenec. Od vsake rastline lahko napravimo oglje,
ako žgemo rastlino ali posamezne nje dele tako, da k njej ne more

5

prihajati zrak. Ge pa ogljenec ali oglje sežgemo, zveže se ogljenee
z kisleeem ter nastane plin, katerega imenujemo ogljemevo kislino.
Ta plin je težji nego zrak, torej oblega rastline, katere ga po
svojih luknjicah v listji srkajo v se, ga tam razkrajajo, ogljenec
■obdrže, kislec pa izdihajo. Ogljenčeve kisline niti človek niti žival
ne more dihati. Ako je pa raztopljena v tekočini, na primer
t kisli vodi, v moštu, v penečih se vinih, prilega se dobro želodcu.

Vodenoc je sestavni del vode, brez njega vode ni. Ta plin
je vnetljiv, rad se vname in gori.

Omeniti nam pa je, da vodenec ali pa vodeni hlap ni vse
•eno. Todeni hlap je le voda v plinasti podobi. Todenec je pa le
••sestavni del vode, kajti voda je zveza vodenca s kisleeem.

Ta plin ima te le lastnosti: Ako pride s kisleeem ali se
■zrakom v dotiko, vname se rad ter gori se svitlim plamenom. Dihati
se v njem ne da; vsako živo stvar kmalo zaduši. Todenec je štiri-
najstkrat in pol lažji nego navadni zrak, on je najlažji mej vsemi
plini. Toda ga ne vsrkava.

Kakor smo že prej omenili, največ vodenca je v vodi, ker
je njen sestavni del. Todenec zvezan z ogljencem in kisleeem je
v vseh živalskih telesih, v rastlinah, v žganji, v vsakem olji, v smoli
in sploh v vsem, kar gori. Da sveče, olje, mast, vosek itd. gore,
vzrok je prav vodenec v prvi vrsti, ker je zelo vnetljiv.

Dušeč nahaja se zmešan s kiselcem v zraku, ki ga v se di¬
hamo. T sto delih zraka nahaja se blizo 79 delov dušca in 21
delov kisleca in prav to razmerje teh dveh plinov nam in živalim
najbolje ugaja, ako ni v zraku druzih škodljivih plinov primešanih.
Dušeč ni le samo v zraku, ampak nahaja se v vseh živalskih in
rastlinskih telesih,

Lastnosti ima ta plin sledeče: brez duha in okusa je, z vodo
se ne veže, nekoliko je lažji od kisleca, dihanje ovira in duši,
ogenj v njem ugasne. Z drugimi prvinami se le težko veže. Ako
bi zrak bil iz samega kisleca, bil bi preoster za naše in za ži¬
valsko življenje, torej ga primešani dušeč blaži.

Primeroma največ dušca nakopičenega je v semenji in v mesu
in prav od njega množine odvisna je redilnost teh tvarin. Rastline
in živali ne jemljejo naravnost iz zraka ta plin v svoj živež; rastline
dobivajo ga v zvezi z vodencem in kisleeem iz gnilih živalskih in
rastlinskih ostankov, ter ga srkajo v se se svojimi koreninicami. Ako
začno živalski ostanki gniti, zveže se dušeč z voclencem  vode, ter

6

tako nastane nov plin, katerega poznamo dobro po njegovem zba¬
dajočem duhu in ki ga amonijak  imenujemo. Posebno po straniščih
ta plin naš nos dostikrat tako nadleguje, da nam stopajo solze v oči.

Če pa gnijo živalski ostanki v zemlji, zveže se dušeč tudi
s kislecem, nahajajočim se v zraku, ter nastane solitarjeva kislina.
Zveza solitarjeve kisline s kalijem je solitar. Dušca rastline ne
jemljejo v sebe, niti ne samega ob sebi iz zraka, niti ne kot amo-
nijak, temveč bržčas kot solitarjevo kislino, kar pa še ni natanko
in določno dognano.

3) Kak živež rastline dolivajo iz zemlje?

Rastline pa ne žive samo o plinih, ki jih dobivajo iz zraka,
ampak potrebujejo v živež tudi trdih tvarin. Če namreč sežgemo otep
slame, dobimo iz njega pepel. Ako pepel kemično preiščemo, zvemo,
da je sestavljen z več različnih trdih tvarin, zvezanih s kislecem.
Te tvarine se tudi v ognji ne izpremene v pline; rastline, ki jih ne-
obhodno potrebujejo v živež, jemati jih morajo iz zemlje. Vsaka
zemlja mora imeti več ali manj teh v vodi raztopljivih tvarin. Te
tvarine so sledeče: kalij, apnenik, magnezija, železni okis (rija),
fosforova, žveplena in kremenčeva kislina in klor.

Te tvarine znane so nam kolikor toliko uže iz navadnega
življenja.

Kalij je lužnina, ki se nahaja v obilni množini v pepelu
sežganega lesa. Kalij v pepelu je vedno zvezan z ogijenčevo kislino
in se imenuje pepeljika. Rastline kalij zelo ljubijo, posebno trav¬
nate in deteljne, zatorej je jako dobro, ako se travniki in dete-
Ijišča s pepelom potresajo.

Apnenik zvezan s kislecem je žgano ali živo apno, katero
nam je sploh dobro znano. Apnenik zvezan z ogijenčevo kislino je-
pa navadni kamen, ki ga apnenec imenujemo, ki sestavlja pri nas
cele gore in hribe. Iz apnenca se žge apno. Ako žgano apno po¬
lijemo z vodo, zveže se z vodo tako hitro, da se apno segreje in
voda začne nekako vreti. Apno zvezano se žvepleno kislino imenu¬
jemo malec  ali cjips,  ki je rastlinam, posebno detelji, dober gnoj.
Ra Kranjskem lomi se malec na Dolgem na Gorenjskem, od koder
se ga mnogo med gospodarje speča. Apno je rastlinam neobhodno
potrebno za živež. Isto tako je pa tudi koristen gnoj; ono posrka
kislino iz zemlje, razjeda vse organske, to je živalske iu rastlinske-
dele, ter služi rastlinam v živež. Apna nahaja se nekoliko v vsaki
zemlji.

7

Magnezija je rastlinam v živež neobhodno potrebna. Ma¬
gnezije nahaja se v vsaki zemlji nekoliko. Magnezija zvezana z ap¬
nom in ogljenčevo kislino imenuje se grintavec  ali dolomit.  Po
Kranjskem, po Koroškem in Štajarskem nahajajo se visoke gore
in hribi, ki so sestavljeni z dolomita.

Železa nahaja se nekoliko v vseh rudninah in v vsaki
zemlji, se ve, da le zvezanega s kislecem. Nekoliko železa je rastli¬
nam v živež neobhodno potrebno. Železo je tista tvarina, katera
daje prsti različne barve, posebno rumenkasto, rjavkasto, sivo in
rudečo. Samo črna zemlja dobiva svojo barvo od prhlice. Preveč
železa v zemlji rastlinam škoduje.

Fosforove kisline nahaja se v zemlji jako malo. Zvezana
je navadno z apnom, ali pa tudi se železom. Brez fosforove kisline
rastline ne morejo živeti. Največ fosforove kisline nahaja se raz¬
meroma v kosteh in drugih živalskih delih, zato je koščena moka
posebno dober gnoj. Fosforovo kislino vsrkavajo rastline v zvezi
s kalijem.

Žveplene kisline je v vsaki zemlji nekoliko, zvezana je na¬
vadno z apnom kot malec; kremenčeve kisline ali kremenca nahaja
se pa dosti v vsaki zemlji.

Klora je v zemlji zelo malo in tudi rastline ga malo potre¬
bujejo, vsrkavajo ga v zvezi s kalijem in apnenikom, to je kot klorov
kalij in klorov apnenik.

To so tedaj tiste tvarine, ki morajo biti v zemlji, in brez
katerih rastline živeti ne morejo. Ako primanjkuje le ene teh
tvarin, rastline tudi ne morejo porabiti drugih, kolikor jim jih je
potrebno.

4) Kaj moramo mi dajati rastlinam v živež?

Sedaj nam je znano, kaj vse potrebujejo rastline v svoj živež.
Iz tega pa nastane zopet novo vprašanje, katere teh tvarin daje
narava rastlinam prostovoljno v polni meri in katerih ne?

Te zadnje tvarine moramo rastlinam preskrbeti mi.

Kar se tiče zračnih redilnih snovij, nam je znano, da kisleca,
vodenca in ogljenca rastlinam nikoli primanjkati ne more. Samo
z dušcem je nekoliko teže, posebno, ako zahtevamo od zemlje
mnogo pridelkov. Dušca iz zraka rastline ne morejo vživati. Ta plin
dobivajo one iz ainonijaka in solitarjeve kisline. Oboje pa nastane,
ako gnijo živalski in taki rastlinski deli, ki imajo dušca v sebi.

8

Največ takih rastlinskih in živalskih delov je pa v živalskem
gnoju. Treba je torej gnojiti.

Razen teh imenovanih, v zraku se nahajočih tvarin potrebujejo
pa rastline tudi trdih redilnih snovfj. Magnezije, apnenika, železa
in kremenčeve kisline nahaja se v vsaki zemlji dosti, malo pa je
kalija, fosforove kisline in klora. Vsaka bogata žetev je pa od¬
visna v prvi vrsti od množine fosforove kisline in kalija v zemlji.
Da pa teh tvarin v zemlji ne primanjkuje, skrbeti mora vsak go¬
spodar na svoji njivi.

Kateri so glavni pogoji rastlinskega življenja?

Do sedaj smo povedali, da vsaka rastlina potrebuje hrane.
To hrano jemlje ali iz zraka ali iz zemlje. Tudi človek potrebuje
hrane, brez nje hi ne mogel živeti, isto tako tudi rastline-ne. Ni
pa še dosti, da imajo rastline potrebne hrane, treba jim je še drugih
sredstev v življenje, in ta so: zrak, voda, toplota, svitloha in zemlja.

Srak. Zrak je plin, ki je sestavljen poprečno z 21 delov
kisleca in 79 delov dušca. Razen tega ima pa v sebi nekoliko ogljen-
čeve kisline, več ali manj vodenega soparja, prahu itd. Iz zraka
dobivajo rastline zračnih redilnih snovlj, posebno kisleca. Brez sve¬
žega in čistega zraka ne more rasti nobena rastlina in ne more
razviti se noben rastlinski kal. Zrak mnogo pripomore, da se
razkroji zemlja in raztopi gnoj v zemlji. Zato se mora zemlja več¬
krat preorati, prebranati in prekidati, da pride bolj se zrakom v
dotiko.

Voda. Toda vse razmaka, trdna telesa meči, nektera celo
raztaplja, kakor sol, slador itd. Gorka voda hitreje in močneje raz¬
maka in raztaplja trdna telesa nego mrzla, zato gorek dež spomladi
in poleti posebno pospešuje rastlinsko rast.

Voda je zelo potrebna rastlinam. Pririvši v zemljo, raztaplja
rastlinsko hrano in dovaža jo po koreninah v rastline, kajti te pri¬
jemajo hrano samo v vodi. Toda nareja rastlinski sok, vzdiguje se
v vse dele rastlinske do najtanjših vejic in do listja, tu pušča rast¬
linsko hrano in izhlapeva v zrak. Pa tudi skoz listje dohaja voda
v rastline, zato jih okrepčuje rosa, ki pada na nje po noči.

Iz povedanega je razvidno, kako važna in neogibno potrebna
je voda rastlinam za rast; brez vode bi ne rastla ni jedna bilka,
vsa zemlja bi bila gola puščava.

Toda nema le sama mnogo potrebnih snovij za rastline, tem¬
več privaža jim tudi druge, ki so ali slučajno v njej, ali jih pa

9

■dobiva in razmaka v zemlji in pripravlja rastlinam v hrano. Pa tudi
pospešuje menjavo zraka v zemlji, ko dohaja v zemljo, izpodriva
zrak, ko se pa zopet odteka dalje v globočino, prodira zrak za njo.
Ta menjava tudi rahlja zemljo.

Če je pa preveč vode v zraku ali v zemlji, tedaj je škodljiva,
ker ovira dotiko zraka, tako da nobene snovi ne morejo do rastlin.

Rastline pa ne potrebujejo ves čas jednako množino vode.
Y začetku rasti potrebujejo rastline več vode, nego ob cvetji in
zorenji.

Gorkota. Da pa zemlja, zrak in voda teknejo rastlinam, treba
je še gorkote. Gorkota stori, da nastane vrenje, da se razkrajajo
snovi in spreminjajo v rastlinsko hrano. Gorkota tanjša rastlinske
sokove, pospešuje njih gibanje, tedaj tudi rastlinsko rast. Pre¬
velika gorkota (vročina) pa tudi škoduje rastlinam. Presuša zemljo,
manjša pritok sokov, pomnožuje izparivanje in rastline celo suši.
Dobro je v takih slučajih polivati zemljo in škropiti rastline.

Svitloba. Prva doba rastlinskega življenja, kaljenje, vrši se v
temnem zemeljskem naročji, ko se pa le pokaže rastlina iz zemlje,
treba jej je svitlobe, kajti vsrkana ogljenčeva kislina razkroji se v
rastlinah le v svitlobi, torej organske (rastlinske) snovi brez svitlobe
nikakor nastati ne morejo, rastlina ne more rasti. Le malokatere
rastline najnižje vrste rastejo v temi. Rastline, katerim je pomanj-
kovalo svitlobe, nemajo tiste barve, tistega okusa in duha, in sploh
niso tako dobre in rodovitne, nego one, ki so rastle na svitlem.
Rastline, rastoče v kacem temnem kraji, kjer je le jedna sama
majhna odprtina, nagibajo se proti tej odprtini, naj si stoje tudi
v najbolj oddaljenem kotu. To se večkrat videva pri krompirji, ki
kali v kleti. — Listi in cveti nekterih rastlin so tako občutljivi
za svitlobo, da se vedno obračajo za solncem.

Zemlja ali prst. Poleg zraka, vode, svitlobe in gorkote treba
je rastlinam mirnega in trdnega stališča, stati morajo s koreninami
v zemlji, ki je rednica vsega, kar živi.

IL

O zemlji ali prsti.

Kmetovalec nema opraviti se zemljo v njenej celoti, a le
z vrlino plastjo, v kateri razprostirajo rastline svoje korenine in
vlečejo hrano iz globočine in se stranij.

To vrhno plast imenujemo navadno živo prst;  pod to plastjo
ležečo plast pa mrtvo prst ali mrtvico.

Zemlja ali prst je glavnica poljedelčeva, katero naloži ta na
previsoke, oni zopet na prenizke obresti, kakor namreč zna ravnati
ž njo. Kdor obdeluje zemljo, moral bi si prizadevati, da bi jo do
dobrega spoznal.

Ker je prst jako različna, treba jo je tudi različno obdelavati y
da bo rodovitna; tedaj je kmetovalcu jako važno izvedeti, kake
lastnosti, prednosti in napake ima njegovo polje, da je po tem
obdeluje, če no, gospodari tja v dan in škoduje samemu sebi.

Zemlje kmetovalec nikoli dosti ne pozna.

Kako je nastala prst in v čem je njena rodovitnost?

Zemlja ne nosi samo rastlin, a jih tudi bogato preskrbuje
s hrano; zemlja je prava obednica, v kateri dobivajo vse rastline
hrano. To je pa postala samo po vplivanji zraka, gorkote in vode.
Brez teh treh stvarij ni rodovitne prsti; te tri stvari naredile so-
rodovitno zemljo in jo vzdržujejo v sposobnem stanji za rastlinstvo.

Naredile so jo, kajti ves rodovitni svet nastal je tako le:
zrak, dež, mraz in vročina so odkrušili po malem majhne kosce od
trdega skalovja; ti kosci so vsled vremenskih nezgod še razpadli
v prah in prst, kakor razpada živo apno na zraku. Teter in dež:
znosila sta te prhlenine v nižje kraje, tako se je polagoma po do¬
linah in nižavah nabrala debelejša in rahlejša plast, ki pokriva
skalnato podlago. Moča je naposled raztopila te najmanjše zemeljske
drobce in je priredila rastlinam v hrano. Prst pa tudi srka iz zraka

11

one snovi, ki so potrebne rastlinam, in tako združilo se je v njej
vse, kar treba za prvo rastlinsko rast. Tako se še dandanes marsi¬
kateri pust otok izpreminja v rodovitno zemljo. Priroda ne trpi
goljave, njena oživljajoča sila si vedno prizadeva, da bi zaodela
vse se zeleno odejo. Ko je narejen prvi korak, je drugi še lažji.
Prve rastline strohne, pognoje in pomnože prst, kajti ne povrnejo-
jej samo tega, kar so dobile iz nje, temveč tudi to, kar so si pri¬
svojile iz zraka. Ta prst pa zopet srka redilne snovi iz zraka. In
tako vrši se od leta do leta, z vsakim letom raste rodovitnost. Samo
tako se da razjasniti preobilna rast v pragozdih in neobdelanih po¬
ljanah v daljni Ameriki in drugod. Na naših njivah se ve, da je
drugače. Mi jemljemo prsti mnogo se žetvijo, več nego si more
pridobiti sama, torej moramo primankljaj nadomestiti z gnojem. Te
spremenbe gode se vedno v zemlji. Yedno še glodajo zrak, gorkota
in moča v prsti, ter jo razkrajajo in raztapljajo v njene dele. Vnanjf
vplivi tudi store, da začno gniti in razpadati v prst na novo pri-
došle rastlinske in živalske snovi, in da se z njih naredi rastlinska
hrana, katero posrkajo rastline, raztopljeno v zemeljski vlagi. Poleg
tega prst vedno pije redilne snovi iz zraka, in je tedaj prava
shramba in kuhinja za vse rastlinske goste. Nikdo naj ne misli,
da je prst samo mrtev košček zemlje. Če tudi je na videz mrtva
in trda, vendar vrši se v njej burno življenje. Vedno se razkrajajo
in raztapljajo rudninske snovi, ter vedno gnije gnoj in se spreminja
v rastlinsko hrano. Samo, da je to življenje skrito našim očem, pa
od tega življenja je zavisna rast in plodovitost naših setev. Zdaj je
jasno, kaj je živa prst.

Mrtva prst ali mrtvica je pa taka, ki je zaprta vplivom zraka,
moče in gorkote n. pr. v globokih spodnjih plasteh.

Kar povečuje delavnost prsti, povečuje tudi njeno rodovitnost,
kar pa ovira to delavnost, pomanjšuje tudi naše pridelke. Delujoča
ali živa zemlja pije vedno redilne snovi, pripravlja rastlinam hrano-
in jim jo hrani. Mi pa, ki sejemo seme v zemljo, smo le sodelavci
vsemogočnega Boga, ki nam z dežjem in solncem odpira zemljo in
blagoslavlja naše pridelke.

Kako je prst sestavljena?

Prst je sestavljena z več različnih delov, ki imajo različne-
lastnosti, kateri dajo nekoliko hrane sami rastlinam, nekoliko jo
pa le pripravljajo. Najvažnejše sestavine prsti so: pesek, ilovica,
apno in črnica (humus). Na marsikateri njivi so vse združene, na

12

marsikateri pa te ali one skoraj manjka. Y velikih množinah na¬
hajata se ilovica in pesek, v manjših pa apno in črnica. Apna sem-
tertja celo ni, pa le redkokje. Dobro je, da je Božja modrost
tako uredila, da prsti neso ločene, ampak mnogovrstno zmešane,
kajti ko bi jih morale mešati človeške roke, bilo bi slabo. — Lju¬
dje bi le tu pa tam kaj mogli pomoči prirodi.

Po večji množini te ali one sestavine imenuje se prst peščena,
ilovna, apnena in črnica.

Peščena prst je tista, ki ima v 100 delih kakih 80 delov peska-
'Taka zemlja je v več obzirih slaba zemlja. Zato pa je dobra, da
se more po dežji in snegu, tedaj pomladi, kmalu obdelovati, ker
se hitro posuši. Tudi dobro stori v mokrih letih, ker jej moča manj
škoduje, nego drugim prstem. Pa to vse nič ni proti njenim na¬
pakam. Posuši se hitro, ker iz zraka le slabo pije vlažnost, dežnica
in snežnica v njej hitro izhlapeva, in voda odteka skoz njo, kakor
skoz sito v spodnje plasti. Če le nekaj dnlj ni dežja, že manjka
moče rastlinam, ki rasto na taki zemlji, ter venejo in umirajo. Po¬
mladi se peščena prst hitro staja, in na njej zgodaj poganjajo rast¬
line, če pa zopet nastopi mraz, pa jim veliko hitreje škoduje, nego
ako bi rastle na ilovni zemlji. Kajvečja njena napaka je pa, da jej
vedno manjka redilnih snovij, ker gnoj se svojo gorkoto prehitro
razkroji in iz njega napravljeno rastlinsko hrano prehitro spušča
v zrak in v spodnje plasti. Prava zapravljivka je, ki nikdar nič
nema, rodi samo tenke bilke in drobna zrnca. Vendar se da popra¬
viti, če se ž njo prav ravna. Taka prst zahteva moker gnoj, pa
ne sme se preveč na jedenkrat gnojiti, da se preveč gnoja ne izgubi.
Razkrojen, tolst živalski gnoj je za peščeno zemljo najboljši, ker bi
jo dolg slamnat gnoj še bolj zrahljal. Posebno dober za peščeno
zemljo je mešanec (kompost), ki bi ne smel manjkati pri nobeni
kmetiji. Tudi blato iz bajerjev in jarkov in cestno blato je za tako
zemljo dober gnoj. Kdor hoče peščeno zemljo do dobrega popraviti,
navozi naj drugih bolj zveznih prstij in pomeša jih ž njo. Ako je
pa spodnja plast ilovna, more se pa tudi s tem pomagati, da se
globoko izorje in vzdigne spodnja plast na vrh.

Čim več ilovice ima peščena prst, tem boljša je, čim manj je
ima, tem nerodovitnejša je. Prst, ki ima več od 90 odstotkov
peska, ni več za njivo. Ako je peščeni prsti primešana jedna, tre¬
tjina ilovice, imamo precej dobro zemljo, če je pa več ilovice, je
pa še boljša. Peščena ilovna zemlja in ilovnati pesek veljata kot

dobri zemlji. Ako jima je še malo apna primešanega, ugajata vsem
kmetijskim rastlinam.

Ilovna prst. Pesku ravno nasprotna je ilovica. Jz zraka močno
vleče va-se mokroto in redilne snovi' in skoraj nikdar se jih ne
nasiti. Če ima prst nad polovico ilovice, je ilovna prst. Ilovna prst
je jako zvezna, mokra in mrzla, ter se zelo težko obdeluje. V mo¬
krem vremenu je tako mastna, daje ni moč obdelovati, ter rastline
in zrna v njej rade pognijo. Če je pa suša, strdi se pa tako, da
se je noben plug ne prime in nobena rastlina v njo korenin zasaditi
ne more. Gnoj se v taki prsti počasi razkraja in koristi dostikrat
še le drugo ali tretje leto. Če jej je primešano dosti drugih prstij,
in ni več tako gosta, potem je pa najrodovitnejša prst, ker je
prava shramba redilnih snovij.

Zelo ilovna zemlja mora se večkrat globoko preorati, posebno
dobro je pozno v jeseni, da po zimi dobro premrzne in se zrahlja.
A sme se orati samo v suhem vremenu. Za tako zemljo je najboljši
dolg slamnat gnoj, ki jo zrahlja, da more zrak prodirati va-njo.
Mora se močno gnojiti, pa ne tako pogosto, kakor lahke prsti.
Do dobrega se zboljša, ako se na-njo navozi lahkih prstij, če že
ne pomaga globoko oranje.

Zemlja, ki ima v 100 delih 40—50 delov ilovice in poleg drugih
sestavin tudi 30—40 delov peska, imenuje se glinasta zemlja. Ta
združuje dobre lastnosti obeh prstij, in pripada k najrodovitnejšim
zemljam, ako ima le malo apna in črnice v sebi.

Apnena prst. Apnenica je vroče narave in povžije, kakor ilo¬
vica, mnogo vode, pa mokra se ne sprijema kakor testo, ko se pa
posuši, ne strdi se v trdo grudo, temveč razpade v majhne kepe
in v prah. Y prirodi se nikjer samo čisti apnenik ne nahaja, največ¬
krat je spojen z ogljenčevo kislino, katero izžene apnar v apnenici.
Z ogljenčevo kislino spojeno apno imenuje se apnenec. X aha ja
se pa tudi pogosto se žvepleno kislino spojeno apno, ki se imenuje
malec ali gips. Prst, v kateri je 15—20 odstotkov navadnega apna,
imenuje se apnena prst ali apnenica. A' manjših množinah nahaja
se apno skoraj v vseh prsteh. Na apneni prsti prav dobro obrodi
sočivje, pšenica in ječmen. Apnena prst nahaja se le redkokje.

črnica ali prhlica. Črnico imenujemo prst, ki je nastala od
strohnelih rastlin in živalij. Asaka zemlja, izvzemši popolnem ne¬
rodovitnih peščenih puščav, ima nekaj prhlice v sebi.

Gorljivi del poljske prsti jo črnica, katera jej daje črno barvo.

14

Suha črnica je prah, ko se pa napije vode, katere posrka jako
mnogo, gotovo dvakrat toliko, kolikor tehta sama, spremeni se pa
v rahlo, gobi podobno maso. Črnica je najvažnejši del dobre prsti,
po pravici more se reči: zemlja se za toliko zboljša, za kolikor se
poveča množina prhlice v njej. Črnica zboljša vsako zemljo.
Peščeno prst dela bolj zvezno in vlažnejšo, ilovno pa rahlja, greje
in suši. Ker je črnica se strohnelih živalskih in rastlinskih snovij,
ima v sebi vse tvarine, katere potrebujejo rastline, in sicer v taki
obliki, da se rade raztope, in jih rastline lahko posrkajo. Zemlji
koristi tudi s tem, da jej daje črno barvo, in tedaj povečuje njeno
gorkoto. Tu pa tam se včasih nabere cela plast črnice, in nareja
prhlico. S tako prstjo lahko zboljšamo druge prsti, če jo navozimo
na njivo in dobro zmešamo s prstjo.

Pa vsaka stvar ima dve strani, in vse je zavisno od razmer.
-Črnica tudi dostikrat škoduje rastlinam, in je za nje pravi strup,
če je združena s kislinami. Kdor hoče zboljšati kislo črnico, mora
jo osušiti in razkisati s tem, da jej primeša apna. Tudi drugih
prstij ne smemo mešati s kislo črnico, če jim nečemo škodovati.

Y dobri prsti je v 100 delih 10—15 delov prhlice.

Kako je sestavljena mrtvica in kak vpliv ima na rodovitnost žive

prsti?

Mrtvica je sestavljena z enakih delov, kakor živa prst. Ona
je lahko iz nanošene prsti, peska, ilovice, raznega skalovja, proda itd.

Mrtvica pospešuje ali zatira po svoji kakovosti odtok vode iz
zemlje ter vpliva tem bolj na rodovitost prsti, čim plitvejo je ob-
■delavana zgornja plast. Spodnja plast (mrtvica) naj bode za vodo
tako prodorna, da popiva polagoma dežnico tako, da voda ne
zastaja ter polja ne poplavlja. Zelo škodljiva je za vodo neprodorna
spodnja plast posebno tam, kjer je zgornja plast zelo plitva ; kajti
tu se v vsakem dežju nabere voda, katera ne razmrazi le zemlje
in s tem rastlinsko rast zavira, temveč uniči tudi koreninice.

Mrtvica ima več ali manj redilnih snovij v sebi; čim več jih
ima, tem boljša je.

Katera prst je najboljša?

Zemlja, katera ima povprečno 40—50 odstotkov peska, 20—30
odstotkov ilovice, 5—15 odstotkov črnice in ima v sebi tudi potrebno

15

množino drugih redilnih snovij, posebno kalija in fosforove kisline T
ter je pri vsem tem globoka in ima za vodo prodorno spodnjo
plast in dobro lego, je vsakako prav rodovitna.

S katerimi sredstvi zboljšamo fizikalne lastnosti zemlje?

Prst je tem boljša, čim globokejša je. Plitva prst daje rastli¬
nam le slabo stališče in malo hrane. Plitvo prst torej mnogo zbolj¬
šamo, ako njeno plast povečamo. To se pa zgodi, ako spodnjo
plast ali mrtvico s posebnimi orali zrahljamo in se zgornjo plastjo
pomešamo. To delo izvrši se pa lahko le tam, kjer ima mrtvica to
lastnost, da se da zdrobiti in zrahljati.

Ako ima pa tudi mrtvica to lastnost, da se da zdrobiti in
zrahljati, vender ni vselej dobro, ako jo se živo prstjo pomešamo.
Tako globoko oranje ali rahljanje zemlje je dobro na primer pri
ilovnati prsti, katera leži na peščeni ali apneni zemlji, ali pri pe¬
ščeni in apneni prsti, ki leži na ilovici. S takim pomešanjem zbolj¬
šamo slabe lastnosli ene prsti z dobrimi druge. Slabo bi pa storili,
ako bi tam, kjer leži kaka plitva peščena zemlja na produ, ali na
debelem pesku, zrahljali prod ali debeli pesek in ga z gornjo plastjo
zmešali, kajti s tem bi le pomnožili vse slabe lastnosti peščene
zemlje. Isto tako napačno bi bilo, ako bi ilovnato, na težki ilovici
ležečo prst na globoko orali, kajti s takim delovanjem bi si prido¬
bili ilovnato zemljo, katera bi bila mnogo težja, mrzlejša in vlaž-
nejša, nego prva.

Ako nameravamo zgornjo plast se spodnjo pomešati, to je
debelost žive zemlje povečati, moramo v prvi vrsti dobro poznati
lastnosti mrtvice. In ko smo tudi te lastnosti spoznali, bodimo
pri vsem tem jako previdni ter orjimo le polagoma na globoko;
to je, prvo leto le nekoliko globokeje, in ko smo se prepričali, da
to globoko oranje ni škodovalo živi zemlji, vrežimo drugo leto
potem uže nekoliko globokejšo brazdo itd.

Na ta način smo povečali globokost zemlje.

Mnogo zemljišč ima pa to napako, da so premokrotna, to¬
rej nastane samo ob sebi vprašanje: kako mokrotna zemljišča osušiti?

Mokrotna zemljišča osušimo, ako mokroto odpeljemo z jarki,
kateri so ali odprti, ali pokriti.

Odpeljavo mokrote iz zemlje s pokritimi jarki imenujemo
„ drenažo “.

Gospodar osuši svoja mokrotna zemljišča z odprtimi jarki,

16

katere sam lahko vreže. Če se vrežejo taki jarki, znati je treba
dobro, na katero stran zemljišče visi, torej kam se bode voda od¬
tekala.

V tisto mer vreže se potem glavni jarek, v kateri se stekajo
stranski jarki.

Jarki se režejo navadno preplitvo, dobro nam je pomniti:
jarek bodi vsaj 1 do l - 50 metra globok. Koliko naj so stranski
jarki drug od druzega oddaljeni, to je odvisno od mokrote in od
tega, kako zemlja mokroto iz sebe daje. Cim težja je zemlja in čim
plitvejši so jarki vrezani, tem bliže drug druzemu se morajo stranski
jarki vrezati. Pri navadnih razmerah se stranski jarki vrežejo tako,
da so 10 do 15 metrov drug od druzega oddaljeni. Splošno ser
računa na 1 meter globokosti 10 metrov oddaljenosti.

Paziti je treba dalje na to, da jarki niso prestrmo nagneni.
V takih jarkih se voda prehitro in premočno odteka, zemljišča
izpodjeda in zemljo odnaša. Povprečno naj imajo jarki toliko padca,
da jarek na 100 metrov dolgosti za 0 - 7 metra visi. Ako ima jarek
manj od 03 metra na 100 metrov padca, potem se voda redno več
ne odteka ter tu in tam zastaja.

Osuševanje zemljišč z odprtimi jarki se najbolje sponese pri
travnikih, seveda pri mnogih globoko vrezanih jarkih, kateri morajo
primerno široki biti, izgubi se mnogo zemljišča.

Na polji je pa osuševanje zemlje z odprtimi jarki skoraj ne¬
mogoče, kajti strani pri jarkih se ne zarastejo tako hitro, torej se
vedno vdirajo in jarki se maše. Zraven tega je pa obdelavanje polja,
posebno napeljavanje gnoja zelo težavno, ker se z vozom po njivi
ne more prosto voziti.

Y takem slučaju je najbolje, ako njive osušamo s pokritimi
jarki. Tako osuševanje, kakor smo že omenili, imenujemo „drenažo“.

Navadno se vrši to sušenje tako, da se v izkopane jarke
polože z ilovice žgane cevi in potem se jarki se zemljo zopet zakrijejo.

Drenaža ima torej to korist, da se pri njej ne izgubi zemljišča,
da se nepotrebna voda lehko in hitro odteka, razen tega hiti za
njo zrak, kateri zemljo razkraja ter rastlinsko hrano pomnožuje.

Zemljišče s pokritimi jarki osušiti ni tako lahko, ker se
mora prej vse zemljišče natanko zmeriti, kam visi itd. in potem
je še le mogoče preračunati, kam in kako globoko se vlože cevi.
Gospodarju samemu tega dela ne bode mogoče zvršiti, treba je,
da se v tej zadevi obrne do kakega izvedenca. Zdi se nam zaradi
tega nepotrebno o „drenaži" tu natmčneje govoriti.

17

Fizikalne lastnosti zemlje zboljšamo dalje tudi s tem, da na¬
vozimo na polje zemlje s prav nasprotnimi lastnostmi, kakor jih ima
zemlja na polju ter obe zemlji potem dobro pomešamo. Tako na
primer zboljšamo težko ilovno zemljo s tem, da navozimo nanjo
peska in apna, ali pa tudi slamnatega gnoja.

Peščeno zemljo zboljšamo pa, ako jej primešamo ilovice. O tej
zadevi smo govorili že pri opisovanju posameznih prstfj.

Ivonečno naj omenimo še, da tu in tam fizikalne lastnosti
zemlje zboljšamo, ako jo žgemo. Priporoča se pa žgati jedino le
močvirje (šoto) in to le v krajih z mrzlim podnebjem in z vlažno
prstjo.

Kako se zboljšujeje kemične lastnosti prsti, to nas uči nauk
o gnoju.

2

III.

O gnoju.

Y onih neobljudenih krajih, kjer se še ni cula sekira, kjer še
nista delala srp in kosa, vzdrži se rodovitnost sama ob sebi. Zemlja
ostane vedno rodovitna, če tudi leto za letom rodi, ker od segnitih
in posušenih rastlin ne dobi le vsega nazaj, kar je dala iz sebe,
ampak tudi to, kar so te vzele iz zraka.

Y teku let se nakopičijo celi skladi rastlinske hrane, vsled
česar se rastline bujno razvijajo. Ako pride v take kraje tuj naselnik,
kateri svet spremeni v polje, treba mu je le sejati in žeti.

Da bi bilo tudi pri nas tako! Pa vse drugačna je rodovitnost
na naših poljih. Koliko sto voz in koliko tisoč centov odvzamemo
vsako leto jedni sami, srednje veliki njivi! Pa tukaj ni toliko rastlinske
hrane nakopičene. Ko bi od zemlje le jemali in jej ničesar ne dajali,
bili bi kmalu pri kraju. Svet bi v malo letih izmolzli in naposled bi stal
popolnem neploden.

Naloga našega poljedelca ni le sejati in žeti, temveč zraven
tega še veliko večja, namreč zemljo ohraniti rodovitno, in pa,
ker se ljudje vedno množe, ter je zaradi tega več pridelka
treba, njeno rodovitnost po mogočnosti še povečati. To je pa mogoče
le tako, da polju povrnemo z gnojem živila, katera smo mu se žetvijo
odvzeli. Tedaj gnoj in zopet gnoj! Nema ga noben poljedelec nikdar
preveč; čim več gnoja, tem bogatejša žetev, tem večje blagostanje.
Gnojišče je kmetovalčeva zlata jama, samo poiskati je treba skritega
zaklada. Vse to ve sicer vsak gospodar tako dobro, kakor mi, ki
to pišemo. Da bi se pa res tudi po tem ravnali! O mnogih veljajo
žalibog še besede sv. pisma: „Imajo oči in ne vidijo, imajo ušesa
a ne slišijo.“ Sicer ne bi se delalo z gnojem, s to dragoceno tvarino
tako, kakor vidimo prepogostokrat. Ne le, da ne gledamo dobiti ga,
kolikor največ mogoče, da ne spravljamo vsake redilne tvarine na

19

gnojišče, izpostavljamo ga še dežju in snežnici, da odplavita kar
je najboljšega in najredilnejšega. Da, skrbimo še za dobre odtoke
gnojnici, ter ne pomislimo, da nam po njih z rujavo gnojnico
uhajajo tudi Srebrnjaki. Solnce sije, kakor se mu ljubi, na gnoj ter
ga suši. Da s tem izpuhte najboljša rastlinska živila, kakor amonijak,
zato se ne menimo, ker jih ne vidimo. No slednjič se privleče
■suha slama na njivo; potem se pa še čudimo, da gnoj nema nobenega
učinka. K tej nemarnosti pride še kaka druga, in kmalu je
gospodarstvo na nič, ker gospodar ni znal ali ni hotel vzdigniti in
porabiti zakladov. Pametnejši sosed si je pa opomogel v tem času-,
ker je varčno ravnal z gnojem.

Hlevski gnoj.

Hlevski gnoj je najizvrstnejše in najvažnejše gnojilo, ker ima
v sebi vse potrebne rastlinske tvarine. On je glavni temelj kme¬
tijstva; z drugimi gnojili le slučajno gnoj izboljšamo, in njegovo
vrednost povečamo. Za poljedelstvo je neobhodno potreben, ker
se ne da nadomestiti z nobeno rečjo. Ugaja rastlinam najbolj
in deluje najdalje se svojo redilno močjo. Primerno ravnanje in
pridobivanje takega gnoja ne moremo zadosti priporočati; od njega
je zavisno kmetijsko blagostanje.

Slaba krma daje slab gnoj, ta napravlja nerodovitno polje in
prazne mošnje. Ako krmimo živino čez zimo le se slamo, nema
gnoj večje vrednosti od segnite slame. Pokladamo pa živini dobro
pičo in redilna zrna, potem je v scalnici trikrat toliko dušca,
.(najvažnejše rastlinske hranilne tvarine) kakor če jej dajemo krompirja
in repe. Po vodeni piči ne moremo pričakovati dobrega gnoja; suha
krma daje za polovico boljši gnoj, nego zelena; v hlevu stoječa
živina daje boljšega od delavne. Pitavna živina stoji v hlevu in
dobiva najboljšo klajo ; naravno je torej, da ima nje gnoj
največjo vrednost.

Vrednost gnoja pa ni odvisna samo od krme, temveč tudi od
stelje.  Slama je najnavadnejša, najboljša in najpripravnejša stelja, ker
se lahko razkroji in posrka v votle bili tekoče živalske izmečke.
Gorje mu, kdor slamo njivi odtegne, jo proda ali raztrosi, ter je
ne more nadomestiti z drugim gnojilom !

Ker morajo mnogi gospodarji zaradi pomanjkanja krme z
večine slamo klasti, ozreti se jim je treba po drugi stelji, kakor po
listji, vresji, praproti itd. Se ve, da je taka stelja slabša od slame„

20

pa vender boljša, nego nič. Priporoča se tudi potresanje se suho>
prstjo, katera scalnico posrka in pridrži hlapljive tvarine, kakor
amonijak, vsled česar hlevski zrak ostane čist in zdrav. Kako je
ravnati potem z dobrini gnojem, da ga ne spridimo, o tem hočemo-
gevoriti pozneje.

Govejek. Goveji gnoj, katerega ima vsak gospodar več ali manj,
sposoben je za vsak svet in za vsako rastlino. Rahlja težko glino
in hladi vroči apneni in laporjev svet, Ker je tak gnoj zelo voden,,
ogreje in raztvarja se le počasi. Bolj segnitega vozimo na lahke, gorke
njive. Njegov učinek na polju je povsod jednak, ker je, kakor pri
vseh prežvekovalcih, dobro prebavljen. Od goveje živine dobivamo
več gnoja nego od ovce ali konja, ker nje vodeni gnoj lahko se
steljo namešamo.

Konjski gnoj. Konjski gnoj je precej suh in lahek; razgreje
se torej močno in spari. Če se ogreje na zemlji, uideta mu nastali
amonijak in ogljenčeva kislina, in gnoj izgubi vrednost. Podoran
pa zemljo ogreje in zrahlja z gorkoto, ki nastane pri razkrajanji
ugaja torej najbolj mokrim njivam, da postanejo zraku pristopne
in da gnojilne tvarine pridejo prej rastlinam v prid. Z govejekom
zmešan je primeren za vsakater svet. Zaradi ogrevajoče lastnosti
rabijo ga pogostem vrtnarji, ki ga visoko čislajo. Cim prej ga
podorjemo, tem boljši je. Se zrnom krmljeni konji dajo naravno
boljši gnoj, nego oni, katerim pokladamo travo, seno in slamo.

Ovčji gnoj. Kar se tiče urne razkrojitve in zmožnosti segreti
se, bliža se ovčji gnoj konjskemu. Tudi z njega nastane mnogo
amonijaka in ogljenčeve kisline, in njegov učinek je največji na
mokrih močnih njivah. Ker se le slabo in nepopolnem meša se
slamo, dobro ga je dolgo puščati v hlevu in le malo nastiljati. Zmešan
se suho prstjo ugaja izvrstno ogrščici, konoplji itd.

Svinjski gnoj. Ker je svinjska piča jako mnogovrstna, različen
je tudi potem gnoj. Ako jih redimo z moko, krompirjem id.,,
dobimo boljše odpadke, nego če jim dajemo le kuhinjske pomije.
Svinje dobe tudi vsakovrsten plevel, katerega le površno prebavijo;
v njih gnoju je torej mnogo takega plevelnega semena, ki v zemlji
začne zopet kaliti. Rabljiv je za travnike in ne za njive.

Največkrat se gnoj različnih domačih živali j zmeša in naredi
tako izvrsten gnoj za vsako zemljo in vsako rastlino.

Gnojišče.

Skušnje uče, da je najbolje, ako se gnoj kar iz hleva

21

spravlja na polje, ker s tem izgubi najmanj redilnih tvarin.
Različne okolnosti, kakor slabo vreme, razdeljeno polje, pomanjkanje
delavnih močlj i, t. d. pa so krivi, da tega ni mogoče vselej storiti.
Večkrat smo prisiljeni imeti gnoj dalj časa doma. Treba je torej
pripravnega in dobrega gnojišča, pri katerem moramo paziti na
naslednje :

1. Gnojišče naj ne bode predaleč od hleva.

2. Skrbi naj se, da ga kap ne zadeva.

3. Ne sme biti izpostavljeno solncu, katero ga suši.
Ako ni mogoče drugače, zavaruje naj se vsaj z lipovimi ali ko¬
stanjevimi drevesi.

4. Da se gnojnica z odtokom ne izgubi, napravimo
prostor za njo, kjer se nabira.

5. Gnojišče naj ima nekoliko globokejšo lego in ilnat
ali kamenit tlak.

C>. Okolo njega naj se napravi žleb , po katerem se
•odteka dožnica, ne da bi dosegala gnoj.

7. Stranske stene naj se skrbno obzidajo.

8. Njegova velikost je odvisna od števila živine. Na
.glavo goveje živine se računa 4 do 5 m 2  prostora.

9. Ako je mogoče, naredita naj se dva prostora, ki se
zaporedoma lahko čisto izpraznita, da ne ostane nič na dnu.

10. Privažanje in odvažanje mora biti pripravno.

11. Izgledno gnojišče ima tudi sesalko, s katero se gnojnica
po gnojišču poliva. Pri malem gnojišču zadostuje zajemalka ali golida
7 ,  ročajem. Podoba 1. nam kaže umno uredjeno gnojišče.

Pod, 1 . Gnojišče.

22

Kako je ravnati z gnojem na gnojišču?

Ne zadostuje samo primerno gnojišče, treba je tudi z gnojeni
pametno ravnati in sicer:

1. Nov gnoj naj se vselej po gnojišču jednakomerno-
raztrosi, in različen gnoj dobro zmeša.

2. Gnoj naj se dobro stlači in lepo naloži. Dobro je
včasih nanj drobnico nagnati, da ga pohodi.

3. Pazi naj se, da plevelna semena nanj ne pridejo-

4. Da se preveč ne izsuši, polivajmo ga z gnojnico.
Kolikokrat naj se to stori, to je odvisno od lege gnojišča, od vremena
itd. Poleti ga polivajmo 2—4 krat na teden, pozimi se pa ta
lahko popolnem opušča. Konjski gnoj se mora polivati večkrat
nego goveji.

5. Da se s hlapenjem gnojišča ne izgubi preveč gnojilne
tvarine, posipajmo ga se suho prstjo, ali, kar je še bolje, z malcem.
Izpuhtenje se s tem zabrani in gnojilna moč pomnoži.

Tako ravnanje z gnojem je sicer trudljivo in zamudno delo,,
pa poplača ga nam dobro izboljšano rodovitno polje.

Kako je ravnati z gnojem na polju?

Znano nam je že, da ima gnoj največjo vrednost, če se vozi
naravnost na polje. Posebno dober je tak gnoj za glino in ilovino,
katero z razkrojitvijo bolj zrahlja in ogreje, kakor preležani segniti
gnoj. Ako nam poljedelske razmere tega ne dopuščajo, skrbeti je
vender treba poljedelcu, da se mu gnoj na gnojišču preveč ne razt.vori.
Najbolj raztvorjen je gnoj takrat, kadar se slama pri kidanji lahko'
trga, pa je še neizpremenjena, ter ima ves gnoj rujavkasto barvo.
Na polju se gnoj v jednako oddaljene kupce spravi, in kmalu
kolikor je moči jednakomerno raztrosi. Leže kupci dalj časa
neraztrošeni, nastane v njih močno vrenje, vsled katerega mnogo
rastlinskega živila izpuhti v zrak. Mesta, kjer kupci leže, so tudi
bolj pognojena, ker zemlja gnojnico posebno ob močnem deževji
srka v se. Tako nastanejo presilno pognojeni kraji, po katerih
potem žito polega.

Ako se nameri, da moramo gnoj neraztrošen na polju ležati
pustiti, napravimo večje kupe, pokrijmo jih s prstjo, velike pa še
natnešajmo s prstenimi plastmi, da dež ne odnese najboljšega gnojila..

Raztreseni gnoj naj sc takoj podorje. Cim dalje na polji 1 eži ?

23

tem več hlapljivih tvarin uide. Graje vredna je navada naših
poljedelcev, gnoj poleti cele mesece na prahah puščati; koliko
gnojila gre s tem v nič! Le takrat naj se odlaša s podoravanjem,
kadar se navozi popolnem moker gnoj, ali pa, če pride gnoj na mokra
ali ilnata tla. Podorje naj se pa tako, da prst popolnem gnoj pokriva.
Ne sme pa priti pregloboko v zemljo, ne čez 8 — 12 cm., da se
lahko razkroji brez izgube nastalih raztopnih delov. Moker gnoj
podoran v mokro prst v slabem vremenu se počasi razkraja.

Kar se tiče časa, kdaj naj se gnoji, ali malo ali dolgo
pred setvijo, omeniti je, naj se pognoji toliko pred setvijo, kolikor
potrebuje gnoj za raztvarjenje, ker le raztvorjeni gnoj daje največ
v vodi raztopnega rastlinskega živila. Gnoj naravnost iz hleva se
mora torej prej na njivo navoziti, nego v hlevu ali na gnojišču
preležani in že precej razkrojeni gnoj, na kateri takoj lahko sejemo.

Glede gnojenja velja o težkem svetu pregovor: „Boljše

jedenkrat dobro, ko dvakrat slabo.“ Lahek in peščen svet naj se
pa malo manj, pa tem večkrat pognoji. Vsakako je pa treba tem
bolje gnojiti, čim bogatejše so bile žetve od zadnjega gnojenja. Za
srednjo gnojitev se računa na hektar 20 — 28 voz gnoja.

Gnoj niča.

Z nobeno rečjo se tako malomarno in nespametno ne ravna,
kakor z gnojnico. Večina gospodarjev še ne skrbi zato, da se vsaj
ne bi odtekala iz hleva ali gnojišča, ali da je dež in kap ne
spridi, dasi tudi je ona močnejše gnojilo, nego strjeni živalski
odpadki.

Izračunilo se je tudi, da je scalnica jedne krave vredna na
leto najmanj 12 goldinarjev. Lahko torej izprevidimo, koliko malomaren
je gospodar, ki ima na primer 10 repov v hlevu, koliko na leto
zapravi, ako mu je vsled slabo urejenega gnojišča le tretjina uide.
Tudi gnojnica se lahko razkroji, da, še laže, nego gnoj, Izpuhteli
amonijak daje oni rezni duh, ki očem škoduje. Da se temu v okom
pride, ravna naj se z gnojnico takisto, kakor z gnojem. Vsuje naj
se v njo zdaj pa zdaj nekoliko zmletega malca (gipsa) ali pa malo
z vodo razrejene žveplene kisline, kar neprijeten duh odpravi in
amonijak zadrži.

Najbolje porabimo gnojnico, ako hlevski in mešani gnoj
(kompost) ž njo polivamo. S tem pridobimo dober in močen gnoj.
Kdor jo pa tekočo uporablja za njive in travnike, pazi naj na sledeče:

24

1. Yozi naj jo na polje le ob deževnem vremenu, pred
dežjem ali takoj po dežji. Ker je sama ob sebi premočno gnojilo,
ki bi utegnilo rastlinam škodovati, zmeša naj se z vodo.

2. Predno pride na polje, mora nekoliko zvreti in
se raztvoriti.

3. Gnojnica deluje sicer hitro in krepko, a ne trajno;
treba je torej prihodnje leto z gnojem pognojiti.

4. Polije naj se jednakomerno, da ne bodo rastline na
jednem kraju brstno poganjale, na drugem pa revno životarile.

5. Detelja, korenje, pesa in ogrščica se po njej izvrstno
obnašajo, žita pa rada polegajo.

Človeški odpadki.

Isto tako malomarno, kakor z gnojnico, dela se tudi se suhimi
in tekočimi človeškimi odpadki, čegar vrednost za polje se še prezira.
Človek povžije od poljskih pridelkov najboljše, njegov gnoj mora biti
torej najizvrstnejši. Gnoj odraslega človeka je vreden na leto 5—6
gold. Z njim se lahko pognoji z ržjo obsejan kos njive, ki človeka
preredi. Pomislimo torej, kako vrednost ima gnoj družine, ki
šteje 6—8 oseb!

Ko bi le grdega smradu ne bilo, meni marsikdo. Kako lahko
se temu pomaga in smrad odpravi! Vsujmo v stranišče včasih malo malea ?
(gipsa) oglja premogovega pepela, premešajmo gnoj, in smrad je izginil.
Za nabiranje je treba dobro vrejenega stranišča, katero je obvarovano
dežja, kapa in solnca in iz katerega ne uhajajo tekoče tvarine. Y
stranišče naj se postavi široka, prostorna, lesena posoda. Skozi
železna uha na obeh straneh se ustakne drog in posoda se izprazni.
Ki pa dobro na gnojišče izpraznjevati, ker presilen straniški gnoj
preveč pospešuje vrenje in napravlja nejednak gnoj. Bolje je, da
pride tak poprej dobro z malcem (gipsom) namešani gnoj na
kompostne kupe. Po nekaterih krajih imajo posnemanja vredno
navado, napeljati stranišče v gnojnico. S to mešanico se potem gnoj
poliva. Ako je pregosta, zredči naj se z vodo, da jo sesalka
lahko požira.

Pepel in saje.

Tudi pepel je izvrstno gnojilo. Pepel različnega goriva ima pa
kot gnojilo različno vrednost. Cenijo ga posebno za polja, ki
imajo malo redilnih tvarin, za deteljišča in mokre travnike. Kekaj

25

služi rastlinam kot živilo, nekaj pa pomaga, da se nekatera ne-
raztvorjena rastlinska živila laže raztvarjajo.

Lesni pepel rabi redkokrat kot gnojilo, ker ga potrebujemo
za lug. Mrtev pepel pa potem nema več posebna gnojilne moči,
vender ga pa ni zametati.

Premogov pepel je izvrstno gnojilo, ker težek, moker svet
zrahlja, suši in greje. V bližini tovaren se lahko po ceni dobi.
Pepel izboljšamo, če ga napojimo z gnojnico. Vrednost premogovega
pepela pa tudi povečamo s tem, da ga pomešamo v jednakih
delih z apnom.

Vsakako naj pa vsak gospodar spravlja pepel, ter naj ga
rabi kot gnojilo.

Saje se priporočajo kot gnojilo posebno za zelenjavo, ker ne
gnoje samo, temveč zabranjujejo tudi gosenice.

Blato iz ribnjakov in cest.

Blato iz ribnjakov, z apnom razkrojeno in predelano, je prav
dobro gnojilo, posebno za travnike. Iz rovov izkopana prst naj se
navozi na njive in travnike.

Cestno blato je mešanica živalskih odpadkov, rastlinskih in
minoralskih snovlj. Samo ob sebi je umevno, da že zategadelj
rastlinstvo pospešuje.

Sip je kot gnojilo tudi velike važnosti, posebno iz starih
ilnatih sten. Sip, kateri ima v sebi mnogo apnene malte, najbolje
se prilega mokrim njivam.

Mešani gnoj (kompost).

Mešani gnoj je sestavljen z različnih tvarin, kakor se stra-
niškega gnoja, tekočih tvarin, krompirjevca, odpadkov pri trenji
lanu in konoplje, se žaganja, cunj, las, perja, starega usnja, saj,
smetij iz hlevov in stanovanj, sipa, prsti, blata itd. Za mešani gnoj
si poiščimo najprej pripraven prostor, katerega zravnamo in okoli
njega rove izkopljemo, da ga no pokvari dežnica. Da tekočega gnojila
zemlja ne posrka, natolče se na prostora ilovica ali glina, boljši je
pa kameni tlak. Velikost se ravna po večjem ali manjšem go¬
spodarstvu. Na dno pride plast prsti ali drna, potem pa plast gnoja.
Na to se nakopičijo različne tvarine, pa tako, da so lahko raz¬
topile v dotiki s teško raztopnimi.

26

Da se različna šara dobro zmeša, mora se kup večkrat
prekopati, kar raztvarjanje pospešuje. Pri prekopavanji naj se vsaka
preobrnena plast polije z gnojnico. To polivanje naj se poleti več¬
krat ponavlja, pa ne tako silno, da bi se blato delalo. Cim več
strohljivih tvarin je primešanih nestrohljivim, n. pr. prsti, tem
močnejši in zdatnejši je mešani gnoj.

Nikdar naj se pa prej ne rabi, dokler ni suh in prašnat.
Ugaja kot gnojilo vsakovrstnim rastlinam, posebno pa detelji, rne-
teljki in travnikom.

Naj ne bi bil nobeden gospodar brez mešanega gnoja!

Apno.

Med takozvanimi izboljšajočimi gnojili stoji po pravici na
prvem mestu živo apno. Ono je velike važnosti za kmetijstvo, ker:

1. rahlja težko vlažno glino in veča njeno zmožnost ogreti se;:

2. veže kislino, ki bi utegnile škodovati rastlinski rasti;

3. pospešuje trohnenje in preperevavanje in

4. daje zemlji apna kot rastlinsko živilo.

Najizdatneje vpliva apno na ledine, na preorane muljave, na
deteljišča in meteljko, kakor tudi na težko glino. Na lahkem pe¬
ščenem svetu deluje malo, ker je tak svet že sam ob sebi rahel
in delaven. Naši kmetovalci porabljajo ga navadno za praho, za
katero sledi ozimina. Za srednjo apneno pognojitev jednega hektara
računa se 50—80 hi.

Da se apno jednakomorno po njivi razdeli, izpremeni se na¬
vadno v prah. Apneni, malo s prstjo pokriti kupci se kmalu iz.
zraka vode navzamejo, ter razpadejo v moko. Y lepem in mirnem
vremenu se apno z lopato raztrosi in podorje ali pa povleče.

O apnu pravijo, da očeta obogati, sinove pa uboža. Istina je,
da apno vpliva na prst, da v slabi zemlji vse redilne tvarine pri¬
dejo rastlinam v korist. Ali previden gospodar posluževal se bo
apna le zmerno. Gnoji svojo njive tem bolj, čim bolj si jih prejš¬
nja leta posipaval z apnom. Imel ne bodeš le bogatih žetev, temveč-
ohraniš tudi svoje polje rodovitno.

Sadra ali malec. Sadra se nahaja prav pogostoma in sestav¬
lja včasih cela pogorja. Za detelišča je izvrstno gnojilo; pospešuje
pa v rasti tudi stročnice. Kakor apno, oživlja tudi sadra razstline.
Potresa se vselej v močnati podobi. Očeviden je nje učinek na
suhih, rahlih in dobro pognojenih njivah, ki nemajo žveplenokislega

27

apna (sadre). Na težki .glini in ilovini, t mokri in mrzli prsti se
pa nje učinek izgubi, vroči pa še škoduje. TNajbolj ugaja peščeni
suhi zemlji, raztrošena ob vlažnem vremenu.

O katerem letnem času naj se potresajo njive se sadro, o
tem so mnenja nasprotna. Nekateri kmetovalci trde, da se sadri
tudi v jeseni z vspehom; z večine je pa navada spomladi njive
sadriti. Jedni sadrijo detelišča ki še nemajo listov; . drugi, ko so
že listi pognali, kar pa ni priporočati. Najbolje je sadro trositi v
vlažnih, pa mokrih večerih ali pa zjutraj zgodaj, ko se še ni po¬
sušila rosa, kadar ni vetra ter se ni bati dežja. Rosa pridrži sadre
na listih, ter pospešuje srkanje zraka, v zemlji pa pomnoži in tako
rekoč vzbuja rastlinska živila. Rabi se pa žgana in nežgana sadra.
Odkar so se jela detelišča sadriti, pridobiva se lepa detelja. Brez:
sadre se ona tudi na dobro pognojenih njivah le slabo obnaša, ter
se ne more primerjati s posadrovano. Sadra pa ne vpliva le na
deteljo, temveč ž njo se izboljša njiva tudi za poznejše setve.

Koščena moka.

Koščena moka je prav zaradi vsebine fosforove kisline
jako važno pomožno gnojilo. Ypliva posebno na pšenico in rž,
kateri potrebujete v hrano obilo fosforove kisline. Trdi se, da 1
funt koščene moke da v treh setvah 10 funtov rži, in da je cent
koščene moke toliko vreden, kakor 25 do 30 centov govejega ali
konjskega gnoja. Razen žitu ugaja posebno še grahu, ogrščici, fe-
žolu, graščici, korenju. Yspešneje se rabi na srednjih njivah in za
ozimino, nego na lahkih in težkih za jaro setev. Raztvarjajo se pa
kosti počasneje od gvana, zato imajo nekateri navado jih mešati z
gvanom.

Le z drobno zmleto koščeno moko naj se gnoji. Koščeni
kupci se potem z gnojnico polijo, da nekoliko povro; še bolje je pa,
ako para ali kisline na kosti vplivajo ter jih razkroje. Na Angleš¬
kem so že pred 80 leti vedeli ceniti kosti kot gnojilo. Sedaj uva¬
žajo kosti iz vseh krajev iz bojišč, pokopališč itd., vsako leto
na milijone centov, vsled česar se je kmetijstvo visoko povzdignilo.
Izvozna trgovina s kostmi je za vsako deželo velika izguba, ker ž
njo najboljša rastlinska živila odtezamo zemlji. Kosti naj se pridno
zbirajo in naj ostanejo v domači zemlji; 6 — 8 centov se jih potrosi
na jeden hektar.

Mnogi nečejo še razumeti, koliko vrednost imajo kosti za

28

kmetijstvo; vsako leto se jili proda na tisoče centov za male kraj¬
carje tujim kupcem. Večini se morebiti zdi prezamudno in prete-
žavno delo, kosti spreminjati v moko. Pa temu se lahko vsakdo
izogne in vender kosti v prid spravi. Vrže naj kosti v gnojnico in
naj jih pusti dalj časa notri ležati. Gnojnica ima posebno zmož¬
nost raztapljati živalske tvarine; v jednem ali v dveh letih se kosti
popolnem v njej razpuste, ter jili je lahko kot gnojilo združene z
gnojnico uporabljati.

0 stelji.

Dobra stelja zboljša fizikalne lastnosti zemlje, ter daje zemlji
več ali manj redilnih snovlj. Pri vsem tem pa pripomore, da se
gnoj jednakomerno razkraja. Stelja bodi taka, da daje živini dobro,
čedno in gorko posteljo.

Za steljo vporabljamo navadno slamo, praprot , vresje , mali ,
ličje, trstje, smrečje, krompirjevec, Ustje  i. t. d.

Slama je zelo dobra stelja, ker zemljo rahlja, meša se z gno¬
jem dobro, gnojnico dobro popiva, ob jednem pa tudi v zemlji vlaž¬
nost nase vleče. Pšenična, ovsena in fižolova slama se navadno
živini poklada, nastilja se le ržena slama in ajdovica.

Dobra stelja je dalje praprot, ker ima v sebi primeroma
mnogo kalija, tudi zemljo dobro gnoji.

Vresje je bolj leseno, torej dalj časa lahko pod živino ostane;
na gnojišču se pa dobro razkroji. Bičje in trstje je dobra stelja;
isto tako tudi smrečje. Krompirjevec je za steljo dober, ker ima
v sebi primeroma mnogo kalija.

Listje slabo nastilja, bolje je, da se pusti v gozdu, kjer se
počasi razkraja in gozdnemu drevju gnoji. Če pa že moramo listje
grabiti, naj se to ne godi vsako leto na istem prostoru, drugače
nimamo pričakovati lepih gozdnih dreves.

Tudi zemlja rabi za steljo. Suha ilovica se se živinskim
gnojem dobro meša in gnojnico dobro použiva.

IV.

Kmetijsko orodje

s katerim zemljo obdelujemo.

I)a zemlja rodovitna ostane, treba je pridno obdelovati jo z
raznim orodjem. Z obdelovanjem zemljo rahljamo, in če je zemlja
zrahljana, morejo se razkrojiti v njej redilne tvarine. Rahla zemlja
vživa tudi nekatere snovij iz zraka. Lastnosti zemlje se z obdelovanjem
zboljšujejo, kepe izginejo in ona je sposobna sprejemati več gorkote
in vlažnosti. Cim več je dobre rahle zemlje, tem večje rodovit¬
nosti se smemo nadejati.

Zemljo obdelujemo z različnim orodjem; torej je najglavnejša
stvar, da se ž njim seznanimo. Navadno razločujemo sledeče orodje:

1. Orodje, s katerim zemljo rahljamo in obračamo.

2. Orodje, s katerim zemljo poravnavamo.

3. Orodje, s katerim zemljo okopavamo in osipamo.

Orodje, s katerim zemljo rahljamo in obračamo.

Oralo.

Dobro oralo mora imeti sledeče lastnosti:

1. Mora biti tako vrojeno, da moremo ž njim do 18 cm.
globoko orati.

2. Brazda naj bo navadno 23—30 cmtr. široka; čim globo-
keje se orje, tem širji mora biti leme/,; brazda ne sme biti več
nego 6 cm. širja, nego je lemež širok.

3. Oralo mora brazdo gladko odrezati.

4. Odrezano brazdo mora popolnoma obrniti.

5. Ob jednem mora zemljo dobro drobiti in rahljati in

6. mora biti tako napravljeno, da je kolikor mogoče močno,
vender lehko in da ne zahteva preveč vprežne moči.

Oralo ima: Lemež, desko, kozolec, oplaz, črtalo, gredelj, ročice
in vprežno napravo.

Lemež je tist del orala, ki v zemljo reže 18—30 cmtr. široko

30

brazdo. Ob jednem vzdigne brazdo od spodnje zemlje, a daljno
vzdigovanje prepušča deski. Kako dolg, širok in koliko zbočen naj
bo lemež, odvisno je od lastnosti zemlje. Od širokosti lemeža od¬
visna je tudi širokost brazde. Dolg in malo vzdignen lemež gre v
zemljo, kakor zagozda; vender pa na predolgem lemežu ostaja
brazda (zemlja) predolgo časa, kar izdatno teži celo oralo. Za rahlo
zemljo zadostuje kratek, širok in strm ali izbočen lemež; za močno
zemljo pa daljši in manj izbočen lemež.

Mej vsemi deli orala se lemež najhitreje obrabi, ker se
najbolj drgne. Da je jeklen ali vsaj z jeklom podstavljen lemež
najboljši, to je vsakemu gospodarju znano.

Posebno je treba paziti na to, da je lemež z desko v pravil¬
ni in primerni legi, tako da ni kota, kakor se vidi pri naših oralih,
ki imajo ravne, kratke deske. V takem kotu se nabira zemlja in
napravlja hudo trenje.

črtalo. Črtalo je trden, navadno raven nož, ki odrezuje pred
lemežen brazdo od neorane strani ali ledine.

črtalova ost mora biti pred lemeževo ostjo in nekoliko naprej
obrnena. Črtalo bodi 5—d cm. široko. Paziti moramo, da je črtalo
trdno v gredelj vdelano, da je ostro in tako postavljeno, da po¬
daljšana lemeževa in črtalova črta napravljate kot 45°. Za rahle
zemlje ni treba črtala.

Deska. Brazdo, katero odrezava lemež, obrača deska. Oblika
deske se ravna po lastnosti zemlje. Da se zemlja popolnoma obrača,
naj bo deska vretenčasto zavita. Dobro oralo ima 32 do 40 cm.
visoko desko.

Deske so z navadnega železa, ali jeklene ali pa z vlitega
železa. Deske z ulitega železa sicer najmanj stanejo, toda tudi le
malo časa trajejo, ker se hitro razbijejo in pokvarijo. Površje deske
mora biti gladko, da se manj ko je mogoče, ob zemljo tere. Lesene
deske ne veljajo, ker se ne morejo izbočiti, kakor je treba in
delajo tudi veliko trenje.

Oplaz. Oplaz je podloga oralu. Oplaz mora biti gladek in ne
preširok, da ni preveč trenja. Vzporeden mora biti se spodnjo
stranjo lemeža. Če ni železen, mora biti vsaj se železom okovan,
da je trenje zemlje se železom manjše. Navadno je oplaz 5 do
6. cm. dolg in 7 do 10 cm. širok.

Kozolec. Kozolec je na levi strani orala in nosi lemež, oplaz
in desko. On je najvažnejša vez orala, ker veže gredelj in oplaz

31

ter služi deski in lemežu v podporo. Ker veže kozolec razne dele
orala, je treba da je močen. Kozolec mora biti lesen ali železen,
za kar je vlito železo pripravno.

Gredelj. Gredelj je oni del orala, ki posreduje vprežno moč
aned drugimi deli orala. Gredelj je navadno 1*58 do D89 m. dolg.
Trejen mora biti tako, da oralo lehko pravilno stoji in se vtrdijo
na njem vsi drugi deli orala.

Ob jednem mora biti trden. Za gredelj služi bukov ali brezov
les itd., tudi železni gredlji videvajo se tu in tam.

Kočici. Navadno ima oralo dve ročici; novejša orala imajo le
jedno. Dolga ročica je boljša od kratko. Z ročico vodi po potrebi
orač oralo, in to le v sili, ker dobro in pravilno vrejeno oralo
mora samo in trdno iti. Le kedar v kako korenino ali skalo za¬
dene, je treba, da ga orač obdrži in vzdigne.

Vprežna priprava. S to pripravo je treba oralu dati stano¬
vitno potrebno globokost in širokost brazde. Tu imamo omeniti, da
je vprežna priprava zelo različna. Stara, sploh do sedaj navadna
orala imajo plužna, na katerih leži gredelj in pri ptujih oralih
vidimo mesto plužen le drso ali celo nikakeršne naprave. Orala,
ki nimajo nikakeršne spodnje podpore, so le za globoko oranje;
za oranje kamnitega sveta je drsa neobhodno potrebna; za strme
njive pa so plužna najboljša.

1. Hohenheimsko oralo.

Hohenheimsko oralo je izmed najboljših oral in se dobiva ne
le po Nemškem, ampak tudi po naših pokrajinah.

Pod. 2. Hohenheimsko oralo.

32

Deska tega orala, kakor kaže pod. 2, je zavita, posebno proti
koncu je precej kratka in strma. Holienheimsko oralo je za
srednje zemlje namenjeno, to je, za vse zemlje, ki so srednje 1
skupnosti ali zveznosti. Napravlja se pa več vrst tega orala, in sicer
tudi z daljšo desko za težke zemlje ali pa s krajšo za rahle zemlje-
in ima navadno le jedno ročico. Deska je 29 cm. visoka; lemež
pa je z desko vred preko 1 m. dolg. To oralo je trdno, dela prav
dobro in zahteva primerno le malo vprežne živine. Tako oralo
stane 19 gokl., s plužni 26 gold.

2. Zugmaierjevo oralo.

To oralo je po Slovenskem najbolj razširjeno. Za srednje
težke zemlje je zelo pripravno.

Pod. 3. Zugmaierjevo oralo.

Deska in lemež sta s kovanega železa. Deska je dolga, zakriv¬
ljena in proti koncu taka, da spodnja črta ne sega do zemlje, kar je
gotovo umno, ker se s tem manjša trenje. (Pod. 3.) Gredelj je raven,
dolg in navadno okovan. Vanj je vtakneno črtalo, katero se
more više ali niže vstaviti, nc more se pa premikati, da bi stalo
ali navpično ali bolj napoševno. Navadno ima dve ročici. Tega
orala so se kmetovalci bolj poprijeli zarad tega, ker ima dve ro¬
čici in plužna, na katerih sloni gredelj. Želeti bi bilo, da bi se
to oralo povsod udomačilo; s tem bi bil velik korak storjen v na¬
predku pri kmetijskem orodji, katero je za obdelovanje zemlje
tako važno. To oralo stane 12 do 16 gl. brez plužen.

3. Vidač-evo oralo.

To oralo, kakor kaže podoba 4., je zelo podobno Zugmajerje-
vemu oralu, od katerega se razločuje s tem, da ima bolje zavito

33

in daljšo desko, bolj raven nož ;  navadno železna plužna, tudi je težje,

Pod 5. Amerikansko oralo.

■da ima zelo visok in nad desko močno vzdignen gredelj, kar pri¬
pomore, da pri oranji no zaostaja plevel in strnišče med gredljem
in desko. Lemež je jeklen in v dolgo ost raztegnem
Tako oralo stane 14 gl. brez plužen.

5. Ruliadlo.

Kakor služijo za težke, ilovne zemlje orala z dolgo desko in
z ozkim lemežem (na primer „Hohenheimsko oralo), tako je za
rahlo peščeno zemljo pripravno oralo s kratko, strmo desko. Ruhadlo

Pod. 1 Vidač-evo oralo.

kakor Zugmaierjevo oralo. To oralo stane 22 do 25 gl.

1. Amerikansko oralo.

Za trdo ilovito zemljo je to oralo izvrstno. Ako tudi so vsi
•deli z vlitega železa, vendar ni drago. Odlikuje se posebno v tem,

3

34

ima zakrivljeno, štirivoglato, železno ploščo. Vaverka na Češkem si
je prvi omislil tako oralo, katero je češki imenoval, „ruhadlo“, ki
ima to posebnost, da sta lemež in deska v jednem kosu združena.
Ker je deska strma, ne more zemlja zaostajati in se nabirati, ampak
se nemudoma prevrne. Deska je 34 do 37 cm. visoka, lemež pa
s desko 37 cm. dolg. Brazda je 31 cm. široka in 21 do 23 cm.
globoka. Ruhadlo je le za rahle zemlje. Cena mu je nizka.

6. Obratno oralo.

V hribovskih krajih nahajamo strmo ležeče njive, katere je-
treba tako orati, da se vrezavajo vse brazde jedna za drugo. Staro
obratno oralo imenovano je Noriško, ki se še zdaj nahaja po planin¬
skih deželah. To oralo ima dva lemeža in dve deski na jednem gredlju.
Z obratnim oralom se prihrani nekoliko časa, ker se ima na koncu
brazde obračati vprežna živina, plug in njegovi obratni deli tako.,,
da se lehko koj prav v isto stran brazda vreže ko poprej.

Pod. 6. Zugmaierjevo obratno oralo.

Taka obratna orala imajo torej po dve deski in jeden, ali pa
tudi dva lemeža, katera se pri oranji menjata. Takih oral je več
vrst. Podoba 6. nam kaže Zugmaierjevo obratno oralo, katero stane
brez plužen 26 do 30 gld.

7. Oralo za oranje spodnje zemlje.

Z navadnimi orali orjemo samo zgornjo zemljo, ter jo priprav¬
ljamo za rastline. Ako pa rastline vedno le iz zgornje plasti živež
jemljejo, izmolzejo jo kmalu. Potrebno je torej, da jej se spodnjo
zemljo pomagamo. To je, da jo preorjemo in tako se zgornjo nekoliko
pomešamo in zrahljamo. V dobro zrahljano spodnjo zemljo lehko

35

dohaja zrak, ki je neobhodno potreben, da se mnogotere redilne
tvarine razkrojijo. Cim ilovnatejša je zemlja, tem potrebneje je, da
se obdelava spodnja zemlja.’ Spodnjo zemljo pa rahljamo s podze¬
meljskimi orali. Podzemeljsko oralo nima deske; lemež je podoben
jednakokrakemu trikotniku. Ker ima tako oralo raznotere ovire v

Pod. 7. Oralo za oranje spodnje zemlje.

spodnji zemlji premagati, mora biti trdno. Mesto plužen ima vsikdar
le drso. Lemež je navadno jeklen ali vsaj z jeklom podstavljen in
16 do 26 cm. širok. (Podoba 7.) Ko je z navadnim oralom brazda
vrezana, gre se s podzemeljskim oralom prav v tisto brazdo. Ker
nima deske, tedaj le rije in rahlja in ne spravlja spodnje zemlje
na vrh. Tako oralo stane 12 do 16 gl.

6. liazruMvalec (ekstirpator).

Kazruševalec ima ravnokoten, lesen ali železen oklep, v kate¬
rega se vstavi 3 do 7, celo 9 lemežev. Lemeži so različne podobe,

ker to se ravna po razmeri in lastnosti zemlje itd. Kavadno imajo
obliko jednakokrakega trikota; široki so 7 do 10 cm. in nekoliko

36

t zemljo obrneni. Lemeži morajo bili primerno drag od druzega od¬
daljeni. Če so lemeži pregosto nastavljeni, nabira se med njimi preveč
plevela in to delo slabi. Pametno je, če imajo lemeži tako vpravo,
da se lehko prestavljajo, kakor razmere zahtevajo. Pod. 8. kaže
nam razruševalec s tremi lemeži. Tako orodje rabi navadno v to,
da se zemlja razruši, plevelne korenine raztrgajo in semena podo-
ravajo; posebno priporočamo pa to orodje za poravnanje strnišč,
ledin, deteljišč in njiv, na katerih je več let detelja rasla. To
orodje stane 12 gl.

Stroji, s katerimi se rastline okopavajo in osipavajo.

Okopalnik.

Želeti bi bilo, da bi mesto počasnega okopavanja z motiko
vpeljali okopalne stroje, s katerimi se da štirikrat toliko opraviti,
kar je velik dobiček! Čas je zlato, delavci so dragi in mnogokrat
jih še dobiti ni mogoče.

Ako hočemo rabiti za okopavanje omenjeni stroj, moramo poprej
rastline pravilno postaviti v vrste, ki so vsaj dva črevlja druga od
druge oddaljene.

Pod. 9. Okopalnik za koruzo.

Okopalniki so prav različni in tako vrejeni, da služijo le za
jednovrstno ali za večvrstno okopavanje. Podoba 9. nam kaže oko¬
palnik zvezan z osipalnikom, kakor se navadno rabi pri okopa¬
vanji koruze.

Osipalnik.

Kakor okopalnik je tudi osipalnik kaj dober in koristen stroj,
ki kmetu prihrani mnogo stroškov, katere stane navadno osipanje z
motikami. Y sestavi je osipalnik nekoliko podoben oralu. (Pod. 10).
Lemež je dvorezen in spredaj zelo ostast, od zadaj je 13 do 15 cm.

37

širok. Na straneh orala ste železni deski, kateri se stavite bolj
skupaj ali bolj narazen, kakor vrste zahtevajo.

Ped. 10. Osipalnik.

Z osipalnikom, ki ga vleče jeden konj, stori se toliko, kakor z
desetimi delavci. To orodje stane 15 gl.*)

Kako je treba orati.

Oralo ima namen zemljo rahljati in obračati. Za oranje ve¬
ljajo sledeča pravila:

Zemlja, katero hočemo posejati, mora biti poprej prav dobro
preorana. Yčasih že jedno oranje zadostuje, včasih je pa treba orati
večkrat. O tem odločuje zemlja in njena lastnost, vreme, gnojenje
in prihodnja poraba njive.

Le tedaj naj se orje v drugo, kedar se je poprej izorana
zemlja zopet strdila in so v zemlji že razpadle vse rastlinske tva¬
rine, ki so se s prvim oranjem podorale.

Med prvim in drugim oranjem se ima vsikdar rabiti brana
ki izorano zemljo rahlja in poravnava.

Plitvo oranje imenujemo če se 7—10 cm. globoko orje (kakor
je žalibože najbolj navadno), 15—21 cm. imenujemo srednjeglo-
boko, 21—26 cm. prav globoko oranje.

S tem, da zemljo vsaj v nekaterih letih globoko preorjemo,
dosežemo, da suša in tudi mokrota zemljo ne more tako močno
nadlegovati in da se v taki globoko zrahljani zemlji korenine krepko

*) Prav dobro orodje za obdelovanje zemlje dobiva se po nizki ceni pri
T. Bohrer-ju, tovarnarju kmetijskih strojev v Celovcu.

38

razširijo. Vse to daje večje dohodke. Opominjam pa, da le tedaj,
kedar je spodnja zemlja dobra in sposobna, sme se pričenjati z
globokim oranjem; kjer je pa spodnja zemlja slaba, nerodovitna,
nesposobna, ondi naj se preoravanje spodnje zemlje opusti.

Sploh naj se polagoma prične z globokim oranjem, to je, prvi¬
krat naj se le nekoliko (5—7) cm. globokeje vreže in še-le, ko
se drugič orje, sme se zopet nekoliko spodnje zemlje preorati,
Vsikdar pa je pametno, da se tako oranje izvršuje pred zimo, ker
spodnja, še mrtva zemlja ostane na površji, in zimski mraz, dež,
sneg, zrak itd. jo dobro prešine, da se razzebe in se razkroji.
Tako globoko oranje naj se le v nekaterih letih ponavlja.

Strnišče naj se le plitvo podorava, ravno tako tudi gnoj, ker
za razkrojitev obeh teh tvarin je potreben zrak, ki le tedaj more
do njih, če niso pregloboko podorane.

Kdor ledino pripravlja za setev, mora jo večkrat preorati.
Prvikrat se preorje ledina že pred zimo, potem se oranje ponavlja
spomladi ali proti začetku poletja, in zadnja brazda se vreže je¬
seni, ko pride čas jesenske setve. Les takim ponovljenim oranjem
postane zemlja prav dobra in sposobna za različne rastline, ker
zrahljana zemlja ima dovolj dotike se zrakom, zrak pa pripomore,
da se zemlja razzebe, redilne tvarine se v njej razkrojijo in posta¬
nejo torej za rastlinski živež sposobne. Tako obdelovanje pa tudi
vničuje plevelne rastline.

Kjer so njive ravne, dolge in široke, je kaj dobro, da se pre-
oravajo jedenkrat po dolgem, drugokrat po črez, ker se s tem zemlja
dobro premeša.

Pri oranji se je vedno ozirati na vlažnost zemlje. Zemlja,
katero hočemo orati, ne sme biti ne premokra, ne presuha. Ce se
premokra zemlja orje, napravljajo se cele brazde, ki se ob suhem
vremenu tako strdijo, da je njiva za več časa pokvarjena. Rahla,
peščena zemlja se more še mokra orati in to delo ni škodljivo.

Brana.

Brana poravnava, razbija in pomešava že izorano zemljo in
ob jednem tudi zemljo rahlja.

Z brano uničujemo tudi plevel in povlačujemo seme. Ysem
tem zalitevom more brana ustrezati, če je pravilno vstrojena in če
se rabi o pravem in ugodnem času.

39

Brana je sestavljena z oklepa, v katerem so ostasti zobovi,
ki segajo v zemljo. Oklep kakor tudi zobovi so ali leseni ali železni.

Sestava in uredba brane ravna naj se po lastnosti zemlje, po
namenu in nalogi, katero ima brana izpolnjevati. Po sledečih sploš¬
nih nasvetih ima biti brana vravnana:

1. Tramovi morajo biti tako sestavljeni in v njih zobovi
tako vsajeni, da vsak zob svojo črto reže in da je vrezana črta od
druge 4 cm.; pri težkih branah pa 8 cm. narazen.

2. Dolgi in težki zobovi so za globoko obdelovanje. Lehke
brane, ki imajo navadne lesene zobove, imajo po 15 cm., težje
brane po 26—31 cm. dolge zobove.

3. Oblika zoba tudi ni brez pomena. Tisti zob, ki je raven,
•spodaj ostast in malo zakrivljen, je prav napravljen. Ce se zobovi
stavijo nekoliko napoševno, dela se s tako brano lahko globokeje
-ali pa tudi plitveje, če se brana le od spredaj uprega, za plitvo
delo pa na nasprotni strani. Take brane se pa leliko zamaše in
morejo se s pridom rabiti le v čistih zemljah.

4. Cim težja je brana, tem globokeje v zemljo sega. Za
težke zemlje služijo težke brane, ki imajo dolge zobove in so ti
vsaj 33 cm. narazen, pri lelikih branah so zobovi gostejši, pa krajši,
ker te brane imajo nalogo zemljo le površno rahljati in poravnati.

5. Tudi vprežni konec ima biti pravilno vrojen.

S podaljšanjem vprežne črte se brana vredi, tla globokeje v
zemljo sega; nekateri jo s kamenjem oblože in tako pripravijo za
globoko obdelovanje.

40

Pravilno brano nam kaže podoba 11.

Tudi imamo brane za travnike, in sicer za vničevanje mahu.,
ža kar je „Althanova senožetna brana“ najbolj pripravna. Ta brana
je sestavljena z več vrst železnih udov ali plošč, katerih vsaka ima
3 kratke zobove, t. j. na vsakem kotu plošče je jeden zob.

Pod. 12. Senožetna brana.

Plošče ali členi so skleneni z verižnimi sklepi. Taka brana
služi za odpravljanje mahu na travnikih, ki so ž njim in drugimi
škodljivimi pleveli zarasteni. Tudi za poravnavanje in drobljenje
njivske zemlje je dobra. Taka brana stane 35 do 42 gld.

Poraba brane.

Kakor pri oralu in pri oranji, potrebno je tudi pri porabi
brane paziti na primeren čas, v katerem se ima delo izvrševati.
Zemlja ne sme biti ne premokra ne pretrda. Če ima brana nalogo
plevelne rastline vničevati, je za to najpripravnejši čas, ko je
zemlja prav suha. čim težja je zemlja in čim bolj plevelna, tem
večja potreba je, da se to delo ponavlja.

Brana se mora hitro vleči, ker več stori, kakor če se počasi

v

vlači, zategadelj je za brano konj boljši od vola. Ce se ima brana
večkrat rabiti, je pametno, ako se tudi počrez njive vlači, da zobovi
prve črte presekajo in se vse kepe razdrobe.

Po oranji je vsikdar umno koj rabiti brano, da se vse kepe
razdrobe in se sploh skrbi, da se zemlja ne strdi.

Valjar.

Valjar ne reže zemlje kakor oralo in brana, on samo stiska
zemljo se svojo težo in drobi kepe. Sicer bi se lahko mislilo, da

41

valjar poprej zrahljano zemljo stlači, toda izkušnja uči, da valjar
zemljo le na površji, tednj ne več nego 7 — 10 cm. globoko stiska.

Sploh ima valjar nalogo, da drobi in razbija kepe in stiska
površje zemlje. To poslednje ima razne namene. Rahla zemlja hitro
izgubi vlažnost, ki je koreninam potrebna. Da se ta v zemlji ohrani,
treba je z valjarjem zemljo potlačiti in stisniti, ker skleneno
površje ovira izhlapevanje vlažnosti. Isto tako je valjar pripravno
orodje, s katerim se sertie dobro vtiska v zemljo.

Ko po zimi in o prvi spomladi sren zemljo vzdiguje in žitnim

Pod. 13. Kroskil-jev valjar.

rastlinam korenine trga, treba je z valjarjem njivo povaljati, da se
koreninice spet primejo.

Navadno so valjarji okrogli, vendar tudi robati, da laže razbijajo
in drobe. Valjarji so leseni ali železni, posebno z vlitega železa
so pripravni; semtertja imajo pa tudi kamenite.

Cim krajši je valjar, tem bolj stiska zemljo in drobi kepe.
Cim težji je valjar pri enaki širokosti, tem večja je njegova moč.

Pod. 13. kaže nam železni robati tako zvani Kroskil-jev va¬
ljar, kateri izvrstno razbija kepe.

Poraba valjarja.

Za kepaste njive kakor tudi za suhe rahle zemlje je valjar
zelo potreben, da njih površje stiska. Cim večje in trdnejše kepe
ima njiva, tem težji bodi valjar.

42

Ko se ima valjar rabiti, mora biti zemlja toliko suha, da se
ne nabira na površji orodja. Dobro in koristno je sicer, ako se njiva
po setvi povalja, če nastopi dolga suša, toda ravno tako škodljivo
je, če bi njivo povaljali, ko je površje še nekoliko mokrotno; potem
nastane neka skorja, ki je mladim, nježnim rastlinam kaj škodljiva.
Jasno je tedaj, da ima umen gospodar na vse pomisliti, predno se
odloči za valjar, ako hoče, da mu to orodje koristi, ne pa škoduje.

Za valjanje semena ali tudi že stoječih setev naj se rabijo
vedno leseni, bolj leliki valjarji.

v.

O setvi.

Kakšna setev, takšna žetev, pravi star, pa resničen narodni prego¬
vor. Dobro seme mora biti čisto, popolnoma dozorelo, kaljivo in težko.
Dobro seme mora imeti lično barvo in biti zdravega duha. Iz ne¬
zrelega semena dobimo revno žetev in slabo žito. Revne slabotne
rastline so tudi mnogim boleznim podvržene. Pa tudi prezrelo ne
sme biti seme. Da se preskrbimo z dobrim semenom, moramo za
seme odločiti rastline tistih njiv, na katerih so se prav lepo razvile
in jih ni prerasel plevel. Take rastline moramo skrbno omlatiti in
seme dobro hraniti. Le čisto seme, ki nima nobene sodrge, ne
ljulike, ne kokolja, ne družili plevelnih semen, da dobro in čisto
žetev. Dobro seme mora biti težko,

Ko zrno kali' požene, takrat kal živi le ob tisti hrani, katera
je nakopičena v zrnu; ako je zrno lahko in ima torej malo živeža
v sebi, ne more se kal dostikrat toliko razviti, da bi napravila tako
koreninico, katera bi jemala živež iz zemlje; kal pogine, in ako
tudi živi' rastlina, katera je nastala iz takega zrna. ostane vendar
tudi pozneje slabotna. Le težko seme ima dosti živeža v sebi in le
■od tacega lahko pričakujemo krepke rastline.

Seme je dalj ali manj časa kaljivo. Kaljivost je odvisna od
rastlinske narave in od tega, kako se je seme hranilo. Oljnata se¬
mena ostanejo dalj časa kaljiva; žito hrani kaljivost le 2 do 3
leta, turšica jo hrani do 4tega leta.

Staro some ne kali. Če seme kupimo, dobro je, da se poprej
prepričamo, ali je kaljivo. To moremo pozvedeti, če namočimo in
zavijemo zrnje v kako volnato cunjo in je postavimo na gorek kraj,
vendar ne na peč. Y kratkem požene zdravo seme kal, revno pa
ostane gluho. Tudi moremo zvedeti to, če vzamemo kako navadno
posodo, ki je napoljnena z vlažno prstjo (zemljo).

44

Y prst se potakne nekoliko semena, in posoda se postavi na
gorek kraj. Zdravo seme bo jelo kaliti v malo dneli in taka izkušnja
pokaže gospodarju, ali more rabiti dotično zrnje za seme. Cim več
zrnja kali; tem boljše je blago; če pa vidi gospodar, daje  le malo
zrnja kalilo, poišče naj si druzega blaga za seme, ako hoče imeti
bogato žetev.

Stroj za čiščenje semena (trijer).

Koliko je vredno čisto seme, to zna vsak izkušen gospodar.
V mnogih krajih je torej navada, da se v pozimskem času seme
in sicer zrno po zrno izbira. To delo je pa počasno in drago, zra¬
ven tega pa še nepopolno, ker se vendar dobrota vsakega zrna ne
more po teži določiti.

Skrbimo, da jemljemo za setev prav čisto seme, koliko je

Pod. 14. Trijer.

potem manj stroška za plevice !

Priložena podoba 14. nam kaže stroj, imenovan „trijer“, ki žito-
posebno dobro čisti in tudi loči vsa revnejša zrna od debelejših in
lepših. Ta stroj je sestavljen kakor kaže podoba, z valjastega sita,,
ki ima štiri vrste luknjic in sicer je vsaka vrsta drugačna. Trijer
stane 80 gl. in tudi več.

45

Koliko semena smemo posejati.

Posejmo toliko semena, da iz njega nastane v zemlji toliko
rastlin, kolikor jih more na njej vspešno kaliti in živeti. Paziti pa
moramo pri tem na to, kakšne lastnosti ima seme; ali je debelo,
•ali drobno itd.; debelega zrnja je treba v primeri več, drobnega
.manj; dobrega in krepkega treba je tudi manj.

Koliko semena je treba, določuje dalje tudi obnebje in lastnost
zemlje- Cim ugodnejše je vreme za setev, tem redkeje se sme sejati.
Lahka rodovitna in dobro obdelana zemlja naj se redkeje obseje,
prav tako njiva dobro preprašena.

Tudi čas, ob katerem gospodar seje, določuje, koliko semena
je treba sejati. Zgodnja jesenska setev zahteva manj, poznejša in
mrzlejša več semena. Čim prej se jeseni seje zimsko žito, tem
redkeje sme se sejati, ker rastline imajo dovolj časa do zime, da
.se dobro obrasejo in krepko razvijejo.

Premočna (pregosta) setev ima to napako, da se izgublja po
nepotrebi mnogo semena, kar je za onega gospodarja, ki seje mnogo
žita, v vsem skupaj precejšna izguba in razen tega se ne morejo
popolnoma razvijati pregoste rastline.

Preredka setev pa pušča mnogo prostora praznega, zarad tega
je manj pridelka, kar je gotovo tudi nepotrebna izguba. Na preredko
posejani njivi se tudi plevel laže razširja.

Ali je dobro premenjavati seme?

V nekaterih krajih jako radi menjavajo semena, posebno pri
■nekaterih rastlinah in skrbe, da dobivajo novo seme iz drugih krajev.
To velja posebno o lanenem semenu, o jarem žitu in o raznih
zelenjadnih semenih. Kajti tuja semena'se v nekaterih letih oplodijo
z domačimi rastlinami, privadijo se zemlje in obnebja ter se ne
razločujejo se svojimi lastnostmi več od domačih. Paziti nam je,
da dobivamo seme iz tacega kraja, kjer je zemlja jednaka naši,
n. pr. seme, ki je izraslo v črnici, ne bo dobro v peščeni zemlji; prav
tako je boljše, da dobivamo seme iz mrzlejših krajev nego iz gor.
kejših. Naši gospodarji poznajo Rigajsko (Riga na Ruskem) la¬
neno seme, katero je v mrzli Rusiji doma in pri nas vedno dobro
rodi.

46

O sejanji.

Seje se z roko ali se strojem. Pri setvi z roko stoji mnogo
na spretnosti sejalca. Sejalec mora jednakomerno stopati in grabiti
s celo pestjo v sejalnico in izpuščati seme iz roke o pravem času.
Če seje po njivi, ki je na kraje izorana, ima se ravnati po širokosti
krajev (lehj.

Na njivah, ki so izorane u jedno stran, mora paziti sejalec na
širokost obsejanega zemljišča, da ne obseje dvakrat istega prostora
in da ne pusti kaj neobsejanega. Pri setvi z roko se izmetava mnogo
semena po nepotrebnem.

Se strojem sejati izplača se le velikim posestnikom na njivah
v ravnini.

Posejano seme se povlačuje z brano, z vlačo, z razruševalcem
in tudi z oralom.

Kako globoko se ima povleči seme v zemljo, to določuje narava
in lastnost zrnja, lastnost zemlje in vremena. Sočivno zrnje ljubi
debelejšo plast zemlje in dobro je, spraviti ga vsaj 8 cm. globoko
v zemljo. Žito mora se plitvejše sejati, posebno ječmen in rž ljubita
plitvo setev; najplitveje se seje detelja. Tudi koruza ljubi precej
plitvo setev.

Čim težja in mokrejša je zemlja, tem plitveje se sme na njej
sejati; na rahli in suši podvrženi zemlji seje se globokeje. Za plitvo po-
vlako semena rabi se njivska vlača, za nekoliko globokejšo pa brana.
Razruševalec spravlja seme bolj globoko od brane, najbolj globoko
pa spravlja ga v zemljo oralo za setev. Z navadnim oralom se po-
dorava seme nejednakomerno, kajti nekoliko zrnja pride pregloboko
pod brazdo, tako, da se setev potem nejednako razvija. Potrebno
je, da se zavleče seme koj po setvi, posebno če je ob setvi suho
vreme; le o vlažnem vremenu smemo nekoliko odlašati se zavlače¬
vanjem semena,

Kedaj naj se seje?

Čas setve se ravna po obnebji, po zemlji, po vremenu in po
rastlini.

Čim neugodnejše je obnebje, tem preje mora biti dovršena
setev, da se more vsaj nekoliko razrasti pred zimo. V mrzlih krajih
mora biti spomladanska setev pozna.

4  r

V rahlo in peščeno zemljo mora se sejati spomladi zgodaj,,
da dohaja v prid zgodniji setvi zimska vlažnost, ker kakor hitro
izgine zimska vlaga in se seje še le, ko je iz zemlje izpuhtela vsa
vlažnost, je vspeh setve negotov, in je celo kaljivost semena v
nevarnosti. če trpi mlada rastlina že v prvem svojem razvitku,,
smemo od nje le malo upati, če tudi ima pozneje dovolj dežja.

V mokrih zemljah je boljša pozna spomladanska setev, da se
poprej nekoliko posuši vlažna zemlja, ker v vlažni, tedaj mrzli
zemlji le slabo kali vsejano zrnje. Zatorej vidimo, da sejejo nekateri
zimsko žito že kvaterni teden pred sv. Mihalom, drugi pa v gor-
kejših deželah, n. pr. Primorci se ne podvizajo z jesensko setvijo in
so zadovoljni, da posejejo pšenico vsaj do sv. Lukeža. Nasprotno
pa ti poslednji sejejo zgodaj spomladi. Na Goriškem n. pr. že konec
februvarja sade krompir in je krompir že zelen, ko pričnejo kme¬
tovalci v mrzlejših krajih spomladansko setev.

Čas setve se ravna tudi po vremenu vsacega leta. Nikdar ne
smemo sejati v mokrem, ker od take setve ne smemo pričakovati
bogate žetve. Slabo deževno vreme more opravičevati nekoliko pre¬
pozno setev.

Sejati se sme le o tihem vremenu, posebno če je nekoliko
južno, ker tako vlažno vreme pospešuje, da seme prej kali, v tem
ko presuho vreme to zadržuje.

Rastline, ki morejo prenašati vse neugodne vpljive zraka in
vremena, smejo se poprej sejati od onih, ki zahtevajo gorko zemljo
in ugodno vreme.

Kako se rastline oskrbujejo?

Če je setev pregosta, treba jo je prevleči z brano; in tudi
tedaj, če se je zemlja preveč strdila, in se je napravila močna skorja,
ki lahko uniči življenje mladih rastlinic. Lehka brana razdrobi tako
skorjo.

če se je jesenska setev, n. pr. ozimsko žito, premočno razrastlo,
moramo tako žito z ovcami popasti; če že nočemo popasti, moramo
vsaj se srpom nekoliko okrajšati prebrstno rastoče žito, se ve, da so
ne rani jedro ali srce rastline. To se mora storiti spomladi.'

Če je zemlja preveč razpokana zarad hudega zimskega mraza,
tedaj če se je preveč razzebla, treba povaljati jo z valjarjem, da se
nekoliko stisne zemlja, v kateri se razmesarjene koreninice zopet
nekoliko opomorejo. Brana ne poškoduje rastlin, če tudi zobovi
brane nekoliko rastlin ranijo, pri vsem tem je korist večja, ker

48

setev se veliko opomore, ko bi sicer le pešala. Prevleči se mora
koj v prvi spomladi, ravno tako tudi povaljati, dokler ni žito že
preveč odraslo.

Proti vremenskim vplivom moremo pa le malo storiti.

Pri močnih deževnih nalivih treba je vedno pregledati' posebno
strme njive, ali ni skazila voda razorov, ki so za odpeljavo vode
bili vrezani, da se nemudoma popravijo.

Ce pa se je zaplodil plevel, nikar ne odlašaj s pletvijo, ker,
če ga je malo, bode še mogoče brez velicih stroškov iztrebiti ga.
Še vse premalo se plazijo plevice po njivah. Treba je, da se ple¬
velove rastline izrujejo, predno dozore. Plevel zelo škoduje, ker
žito, in vsako drugo zrno, v katerem je polno plevelovih zrn, ima
nizko ceno. Koliko redilnih drobcev pa ne ukradejo plevelove rastline
onim rastlinam, koje hočemo pridelovati? Omenjamo le predenico,
katera more vničiti vso deteljsko setev.

Govoriti bi imeli še o okopovanji in osipovanji rastlin, ker
se s tem obskrbujejo rastline. Okopavati se mora v suhem, osipati
pa v vlažnem vremenu. Ko bi se okopavalo v vlažnem, lehko bi
si pri okopavanji ranjene plevelove rastline zopet opomogle, po¬
sebno, če poganjajo tudi iz korenik. Ce so bile izkopane v suhem
vremenu in tudi potem še nekoliko časa traje suho vreme, gotovo
usahnejo. Pri osipanji pa gre za to, da se rastlini daje zemlja, t. j.
da se na jeden do pet palcev ali celo na čevelj visoko zasuje, to
se pa le zvršf, ako je zemlja nekoliko vlažna. Ako bi bila zemlja
suha, ne bi bilo mogoče rastline dobro osuti, kajti suha zemlja bi
se le drobila in udirala. Okopavanje se ima po potrebi ponavljati;
čim več je plevela in čim večkrat se plevel zopet pokaže, tem
večkrat je treba ponavljati okopavanje. Ce se je okopavalo in je
kmalo na to prišel hud naliv, potem pa solnce, da se napravi po¬
vršna trda skorja, mora se ponavljati okopavanje, ki pa je lehko
prav plitvo, da se le ona površna skorja razruši. Kes stane oko¬
pavanje precej stroškov, vendar pa to delo popolnoma poplača vse
stroške.

Isto tako važno, kakor okopavanje rastlin, je tudi osipanje,
katero naj se pri nekaterih rastlinah, kakor na primer pri koruzi,
večkrat ponavlja.

VI.

Kako je treba pridelovati
poljske rastline?

I. žito.

Važnost žita je sploh pripoznana. Žitno zrno je glavni živež
ljudem in zato se lahko proda, slama rabi za krmo živini in za
steljo. Pridelovanje žita je tedaj središče, okrog katerega se suče
vse drugo gospodarstvo.

Žita se dele v ozimna in v jara žita.

Pšenica.

Pšenica je najplemenitejše žito, kraljica polja. Daje najlepšo
moko in se tedaj najdraže plačuje. Pšenice je več vrst, navadno
delimo vse pšenične vrste v dva razreda, v golico in resnico. Prva
ima golo, druga resasto klasovje. Pri nas se največ prideluje rujave
golice. Pšenica obrodi tudi v težki ilovnati zemlji, četudi jej naj¬
bolj ugaja glinasta prst, kateri je primešano nekoliko apnenika.
V mokrem podnebji pa tudi dobro plenja celo na lahki zemlji. Naj¬
bolje jej ugaja, ako se seje po čisti prahi, po detelji, po grahu,
bobu ali zeleno pokošeni grašici. Po okopavinah, zlasti po krom¬
pirji in pesi pa vselej ne stori dobro, kar prihaja od tod, ker
se prst pri pridelovanji okopavln preveč zrahlja. Za pšenico ali za
drugimi žiti ne obrodi dobro. Navadno razločujemo pšenico v ozimno
in jaro, kakor se seje jeseni ali spomladi.

Pripravljanje za setev ravna se po tem, kaka je prst, in
katere rastline so bile prej na njivi. Pšenica zahteva plevela prosto,
pa ne preveč sprašeno zemljo. Ce pšenico sejemo po detelji, pre¬
orati moramo pred setvijo zemljo najmanj dvakrat.

4

50

Pšenici najbolj ugaja staro gnojivo, po ogrščici, detelji itd.
jej ni treba več gnojiti.

Pšenica se mora precej zgodaj sejati; najbolje od srede
semptembra do konca oktobra. Poseje se je dva in pol hektolitra
na hektar. Da pšenica ne bode snetiva, treba jo je pred setvijo
namakati v raztopljenem bakrenem vitrijolu in sicer naj se vzame na
5 hi. vode 1 kilgr. vitrijola, ali jo pa treba apneniti. Apneni se pšenica,
ako se na podu nasuje na kup, poliva z gnojnico in premetava
z lopato tako dolgo, da so vsa zrna mokra; potem se svežega,
drobno sprašenega in presejanega apna po njej natrese in vse
dobro premeša, da se vsakega zrna prime nekoliko apna. Potem
se naredi visok kup in pusti dvanajst ur, potem se poseje. Ko bi
pa nastalo slabo vreme, da bi se ne mogla pšenica posejati, treba
jo je razkopati, da se ne ugreje.

Pšenice ne puščajmo preveč zoreti, kakor je dostikrat navada.
Držati se je treba starega pravila: »Bolje žeti dva dni prezgodaj,
nego prepozno.“

Pridela se je poprek 15 do 35 hektolitrov na hektaru." Hek¬
toliter pšenice tehta 70 do 80 kilogramov.

Rž.

Rž se seje kot ozimina pa tudi kot jarina.

Ozimna rž je glavni pridelek na lahkih, zlasti peščenih zemljah.
Cim zveznejšaje zemlja, tem manj ugaja rži; prav tako jej ne ugaja
mokra zemlja. Izmej vseh žitnih vrst daje rž največ slame. Tudi
ni dosti izbirčna, kaka rastlina je prej rastla na njivi; rž raste
celo več let na istem prostoru. Vendar najbolje obrodi po detelji,
sočivju, po jarem ječmenu, na preoranih pašnikih in po prahi.
Zahteva rahlo prst in se mora sejati v suhem vremenu. Po detelji
in travi se mora pred setvijo njiva dvakrat preorati.

Rži ugaja vsak gnoj, če tudi zahteva manj gnojno zemljo,
nego druga žita. Mora se pa izmej vseh žit najprej sejati. Naj¬
bolje jo je sejati od konca avgusta do konca septembra. Rž nareja
samo jeseni koreninice, ne pa spomladi, zato se tako zgodna setev
priporoča, Poseje se je pri navadni setvi 2 - 5 do 3 hektolitre
na hektar. Pridela se ozimne rži na hektaru 15 do 30 hektolitrov.
Hektoliter tehta poprek 70 do 75 kilogramov.

Jara rž je važna za mrzle gorske kraje, kjer ozimna rž in
ječmen več dobro ne plenjata. Jaro rž sejemo tudi takrat, kadar
je ozimina poginila.

51

Dobro je, če se jara rž zgodaj seje, Vnjej dobro raste mlada
■detelja. Slame da več nego vsa druga jara žita.

Ječmen.

Ječmen je bil vže v najstarejših časih udomačen.

Rabi se v različnih oblikah. Kot moka rabi za kruh; na
dalje daje slaj pri varenji piva, in je zato v novejšem času jako
važna kupčijska rastlina. Njega slama je dobra pica za živino.
Ozimni ječmen pa daje pri ugodnih zemeljskih in obnebnih razmerah
prvi pridelek za kruh, kar posebno prav pride kmetovalcu o slabih
letinah.

Ječmena je več vrst, Razločajo se zlasti tri vrste: dvovrstni,
štirivrstni in šestovrstni ječmen. Vsaka teh glavnih vrst ima zopet
več podvrst.

Ječmen se seje navadno kot jari ječmen, redkeje kot
ozimina.

Ozimni ječmen obrodi zlasti dobro v gorkih krajih na gnojni,
srednje ilovni zemlji. Na lahki, suhi, revni zemlji se ne splača se¬
jati ga. Seje se od začetka do konca septembra.

Jari ječmen je v mnogih krajih glavni jari pridelek ; izmej
vseh žit mu najmanj škoduje izredna vročina ali mraz. Seje se od
konca marca do srede maja,

Ječmen zahteva, kakor je že omenjeno, srednje ilovnato prst,
ki mora biti zrahljana, očiščena od plevela, in mora imeti vodo
prepustljivo spodnjo plast.

Najbolje je sejati ga po korenstvu in okopavinah posebno po
krompirju, v močni zemlji obrodi tudi za ozimnimi žiti. Ječmen
ljubi staro gnojivo, zato je najbolje, če se za ječmen že jeseni
gnoji-

Pred setvijo mora se polje dobro obdelati, najbolje je tedaj,
da se že jeseni njiva preorje, spomladi pa pred setvijo v drugič orje.
Poseje se ga 2 do 3 hektolitre na hektar.

Pri žetvi mora se ječmen suh spraviti. Pridela se ga 20 do
35 hektolitrov na jednem hektaru. Hektoliter tehta 55 do 75 kilo.
gramov.

Ker ječmenovo setev napada zelo rada snet, treba je seme
pred setvijo v raztopljenem bakrenem vitrijolu namakati.

Oves.

Oves jo izmej vseh žit se slabo zemljo in gnojino najbolj za¬
dovoljen, in je ono jaro žito, ki se poleg ječmena največ seje.

*

52

Oves daje važno pico za konje, v nekaterih krajih služi tudi ljudem
v živež.

Najbolje obrodi oves na srednji zemlji, ki je malo vlažna in
močna. V tem ni dosti izbirčen, za katerim pridelkom se seje; naj¬
bolje ®brodi po okopavinah, po detelji in sploh na novinah. Tudi za¬
stran obdelovanja zemlje ni izbirčen, vendar se mu pa prilega
rahla zemlja.

Seje se, kakor se zemlja osuši, najbolje začetka marca do
aprila. Če je zemlja premokra, ne sme se oves sejati, kajti potem
težje kali. Pri redkem sejanji poseje se ga 3 do 4 hektolitre na
jednem hektaru. Oves se mora požeti, predno popolnem dozori,
ko so pleve rumenkaste, ne pa bele.

Pridela se ga v dobrih letih 20 do 30 hektolitrov na hektaru.
Hektoliter ovsa tehta 40 do 50 kilogramov. Ovsena slama je kot
krma še nekoliko boljša, nego ječmenova.

Mešanica.

Večkrat daje mešana setev boljši pridelek, nego kadar bi se
vsaka rastlina posebej sejala. Vzroki temu so sledeči: Vsaka ra¬
stlina potrebuje svojih posebnih redilnih snovij, kajti to, kar jedni
rastlini ugaja, drugi nič ne koristi, in nasprotno.

To se zgodi, če se skupaj sejejo žita, ali pa tudi žita in
krmske rastline in sočivje. — Krmske rastline potrebujejo v
mladosti varstva pred vročino in pred mrazom; zato so take ra¬
stline, kakor detelja, sejejo mej žita. Tudi je izkušnja poka¬
zala, da nekatere bolezni, kakor snetljivost, rja itd. manj napadajo-
mnogotere rastline, ako se sejejo mej druga žita. Nekatere rastline
se pa ovijajo po steblih drugih, in se zato z drugimi pomešane pri-
deljujejo, n. pr. grašica, ki se ovija po bobu in ovsu.

Najbolj se pridelujejo sledeča mešana žita:

1. Pšenica z ržjo.

2. Ječmen z ovsom.

Zlasti se pogostem v naših krajih prideljuje soržica iz pšenice
in rži. Naši kmetje so opazili, da v nekaterih letih pšenica, v drugih
pa rž bolje obrodi. Zato daje soržica, navadno gotovejši in boljši
pridelek. Najuavadneje se sejejo tri četrti pšenice in jedna četrt rži.

Mešanica z ječmena in rži se tudi, pa mnogo redkeje pride¬
luje. Te dve vrsti mešanice potrebujejo majhni kmetovalci in delavci
za kruh.

Proso.

Prosa se posebno na Kranjskem in Štajerskem mnogo pridela.
Prosa je sicer več vrst; a pri nas je navadno le belo in rumeno proso.

53

Ta rastlina ljubi bolj peščeno, suho in pri vsem tem gnojno
In dobro zrahljano zemljo. Zelo dobro stori po detelji, za koren-
stvom in tudi za drugim žitom. Proso zahteva od vsacega plevela
prosto njivo, ker ga drugače plevel ne le zelo nadleguje, ampak
tudi lahko popolnoma vniči.

Glavna skrb za proseno setev je, da se takoj, kakor hitro
se plevel prikaže, opleve ; treba ga je pa pozneje še trikrat do šti¬
rikrat opleti.

Proso je treba požeti, predno popolnoma dozori, ker se zrnje
zelo rado preža.

Proso mraza ne more trpeti; seje naj se koncem aprila ali
začetkom maja.

Na hektar poseje se 0‘3 do 0'7 hektolitra semena. Pridela
se ga na hektarju 15 do 30 hektolitrov. Hektoliter prosa tehta
65 do 75 kilogramov. Prosena slama daje zelo dobro pičo.

Ajda.

Ker ima ta rastlina močnato zrnje, uvrstimo jo tudi med žita.
Pri nas se ajda seje z večine kot strniščina, to je po požetem
žitu. Ajda zahteva bolj peščeno rahlo in gnojno zemljo. Se svežim
gnojem pa ni dobro gnojiti, ker raste preveč v listje in v stebla in
ne v zrnje. Star kompost in pepel ajdi posebno dobro vgaja.

Posebno vpliva na ajdo vreme ; kajti takoj po setvi zahteva
suho in gorko vreme. Kakor hitro se pa toliko razvije, da dobi
tretji list, treba jej je dežja. Ob času cvetja zahteva pa zopet gorko
in malo vlažno vreme.

Na hektar poseje se 1 do 1'5 hektolitra semena. Na hektarju
pridela se pa 12 do 18 hektolitrov; hekroliter ajde tehta 60 do
65 kilogramov.

0 žetvi žitnega pridelka.

Pri žetvi, kakor tudi pri hranitvi se marsikaj nerodnega in
škodljivega godi.

Pred vsem naj si gospodar o pravem času priskrbi vsega po¬
trebnega za žetev. Pripraviti si mora vse potrebno orodje in skrbeti
mora posebno, da si o pravem času zagotovi delavcev, ne pa, da
išče ženjic, ko je žito morda že prezrelo.

Glavno vprašanje pri žetvi pa jo: kedaj naj se požanje žito,
ali kedaj je za žetev dovolj zrelo ? Na to odgovarjamo: žito ne sme
biti preveč in ne premalo zrelo. Tudi določuje čas žetve prihodnja
poraba žita. Ce bo rabilo žito za seme, mora biti bolj dozorelo.

54

Ako pojde pa žito v mlin, mora se požeti, ko je na pol dozorelo.
Če je zrnje tako, da ne pokaže mlečnosti, ko ga pretrgamo, mora
se imenovati na pol zrelo in je za žetev že sposobno, kar še pri¬
manjkuje, zboljša se pri sušenji v kozolcu. Prezrelo žito daje manj
fino moko, slama je zelo izpita in suha, tedaj manjše vrednosti za
krmo. Prezrelo žito močno izpada, tedaj že zaradi tega je potrebno,,
da požanjemo žito, predno popolnoma dozori. Dostikrat je začetek
žetve odvisen od vremena, in zato bi svetovali, da se pričenja žetev,
ko je lepo vreme, ako tudi ni še žito popolnoma dozorelo; po¬
sebno velja to za one kraje, v katerih rada toča bije.

Isto tako mora tudi oni gospodar kmalo se žetvijo začeti, ki
ima dokaj žita in le malo ženjic, kajti lahko se mu pripeti v takem
slučaji, da postane nekoliko žita prezrelega, ali da mu nagaja po¬
zneje neugodno vreme.

Zanje se žito se srpom ali s koso. V novejših časih so si za¬
čeli veliki posestniki na Češkem, Ogrskem i t. d. napravljati po¬
sebne kosilne stroje.

Pod. 15. Kosa za žito.

Se srpom je žetev najpočasnejša, se žitno koso hitrejša. Če
se žanje se srpom, vrši se delo le polagoma, vendar se žitno zrnje
ne izgublja, pri kosi pa se dokaj zrnja pogubi in osuje; če je
žito poleglo, treba je le srp vzeti v roko. Kjer imajo dovolj ženjic,
in te niso drage, svetovali bi, da se žito žanje se srpi; če pa po-
manjkuje delavcev in če žito tudi nima cene, ne bi bilo napačno, da
bi kosili žito s koso, ki je navlašč za to napravljena. Ona ima
neke, kakor kaže podoba, grabljam podobne rogovile, ki služijo
v polaganje pokošenega žita. Če vodi tako koso skušen delavec,,
stori več v jednem dnevu, nego 5 ženjic.

55

Če je žito suho, more se koj, ko je požeto, povezati v snope;
nikdar pa ne bi svetovali nekoliko mokrotno ali tudi le vlažno
žito koj povezavati, ker se slabo posuše taki snopovi in jih je te¬
žavno omlatiti do čistega. Snopovi povezujejo se navadno s pove-
slom, kateri napravlja ženjica iz požetega žita, kar pa je škod¬
ljivo, ker se pri tem marsikateri klas omane. Kaj umno je, če
pripravlja gospodar potrebna povesla se slame že v zimskem času,
ko ima za to dovolj časa. Taka, pripravljena povesla se hranijo
na kakem suhem prostoru in ko pride čas žetve, namočijo se ne¬
koliko da so bolj vlačna. Zenjicam potem ni treba delati povesel
in žetev se more hitreje vršiti, to pa je gotovo dobro v takem
času, v katerem ima gospodar sto opravil, in se, kakor smo omenili,
tudi manj zrnja pogubi.

V planinskih deželah pade v letu dežja za 1 m. 32 cm.
tudi črez 1 m. 58 cm., kakor nam kažejo dežomeri. Na ogrskih
planjavah pa pade dežja komaj za 42 cm. Neprecenljive vrednosti
so naši kozolci in jih tudi visoko cenijo gospodarji onih dežel,
v katerih jih do sedaj še niso imeli. Kdor ima kozolec, ni se mu
treba bati, da bi se mu žitno snopovje pokvarilo. Res stane naprava
kozolca nekaj denarja, ali pri vsem tem bi želeli, da bi bili posvod
razširjeni, kajti v njih se ne suši samo žito, ampak tudi druge
rastline, na pr. detelje, sočivja itd.

Kako žito mlatiti?

Posušeno žito mlati se s cepcem  ali z mlatilnim strojem , ki
ga navadno mlatilnico imenujemo. Če se mlati žito s cepci —
kakor je po Slovenskem navadno, — potrebno je, da se očisti in
vredi pod. Mlatiči ne smejo preveč s cepcem biti, posebno ne po
klasji, da ne razbijejo preveč zrnja. Omlačeno žito se očisti; ko
je izvejano, očisti se še konečno na rešetu, kar se more pa še
bolje storiti se strojem, ki je za čiščenje žita.

Mlatilnica.

Dandanes so tudi pri nas mlatilnice razširjene ; one prihranijo
mnogo delavne moči in ločijo dobro zrnje od slame. Gospodar
more hitro žito omlatiti, s tem pa mnogokrat veliko dobi, ker o
pravem času proda žito, ko je še cena visoka. Podoba 16. kaže
nam navadno mlatilnico.

Mlatilnice goni ali parna sila, človeška roka ali živina s po¬
močjo geplja. Yečji mlatilni stroji, katere goni parna moč, urejeni

56

so tako, da ob jednem žito čistijo in zrnje izločevajo. S tako mla¬
tilnico ne omlatimo le žita, ampak ga tudi dobimo iz stroja že

Pod. 16. Ročna mlatilnica.

zvejanega in lepo očiščenega. Taki stroji splačajo se pa samo pri
zelo velicih posestvih.

Da more mlatilni stroj prav delati, potrebno je med drugim
tudi, da se redno vlagajo snopje in vsa opravila natanko vodijo.

Mlatilnice, katere goni človeška roka, stanejo le malo in delo
še precej dobro opravljajo. Za majhna posestva so gotovo primerne.
V jednem dnevu moremo prav lahko omlatiti 6 oken žita in nad
8 oken ajde. Mlatilnici morajo streči 4 delavci. Ker ni cena take
mlatilnice visoka (le 80—120 gold.), smemo jo iskreno priporočati na¬
šim poljedelcem, ker v malo dneh utegnemo omlatiti žito in de¬
lavce lahko porabimo za druga opravila, katerih je v poletnem
času zadosti.

Gotovo pa je mlatilnica, katero goni vprežna moč z gepljem
večje važnosti, ker se ž njo veliko opravi. Sploh se mlatilnica na
gepelj večjim posestnikom mnogo bolj izplača, nego ročna mlatilnica
Mlatilnica z gepljem stane 200 gl. in več.

Stroji za čiščenje žita.

Y mnogih krajih je še navada čistiti žito tako, da se pre¬
metava iz jednega kota v drugi. Pri premetavanji padajo najtežja
zrna in tudi prst in pesek najdalje, lažja zrna in druga šara pa
bliže. Tako se žito gotovo nekoliko očisti, a vendar ima še mnogo
smetij v sebi.

Čiščenje z roko, z rešetom — it. d. je počasno in stane
mnogo stroškov.

Y mnogih krajih imajo gospodarji za čiščene žita navadne
mline, katere vsakdo pozna. A ti mlini vendar ne čistijo dobro.
Čiščenje žita je zelo potrebno ter se tudi vselej izplača; kajti kupci
nečisto žito zelo nizko cenijo.

57

V novejših časih se dobivajo izvrstni taki stroji, ki žito po¬
polnoma očistijo. — Podoba 17. nam kaže tak čistilni stroj, kateri

Pod. 17. Stroj za čiščenje žita.

je večinoma lesen. Dva moža tak stroj lahko oskrbujeta. Jeden
ga goni, drugi pa siplje žito vanj. Tak stroj stane 45 gl.*)

Kako imamo hraniti žito.

Očiščeno žito mora se hraniti v dobrih hramih. Če je zrnje
še nekoliko vlažno, sme se v hramu le plitvo po tleh nasuti; do¬
kler ni popolnoma suho, mora se po gostem premetavati. Se le,
ko je žito suho, sme se više nakopičiti; pri vsem tem naj se vsaj
vsak teden jedenkrat v prvih dveh mesecih premeče, pozneje pa vsaj
vsak mesec jedenkrat. Pa tudi, če je žito suho, ni dobro, da se
zgrinja na kup, kije višji od 60. cm. Že pri semenu smo povedali,
kolike važnosti je, da se zrnje dobro hrani. Žitni hram mora biti
na suhem, mora imeti dovolj širokih pa nizkih oken, da more zrak
prepihavati žitni kup.

Predno se spravlja žito v hrame, morajo se ti očistiti, po¬
sebno, če so poprej v njih žito napadali žitni molji. Skrbeti mora
gospodar, da obvaruje žito pred mišimi, katere so kaj navaden ali
škodljiv gost žitnih hramov. Domača mačka mora imeti prost vhod
v žitni hram, da more tam gospodariti.

*)  Mlatilnice in stroji za čiščenje žita dobivajo se izvrstno izdelani pri
H. Lanz-u na Dunaji

58

II. Sočivje.

Sočivje imenujemo one kmetijske rastline, katerih seme je-
zavito v stročje. Sočivje ima sicer manj moke, nego žita, zato pa
mnogo več dušca, radi česar je posebno redilno.

Posebno koristne so te rastline zato, ker ne izmolzujejo zemlje
tako kakor žita, in jej nekoliko povrnejo z odpadlimi listi, kar so
jej odtegnile.

Njih gosta rast obsenčuje njivo, brani rast plevelu in zadr¬
žuje puhtenje redilnih snovij iz zemlje, kajti te posrkajo njih listi.

Njih slama je mnogo redilnejša, nego žitna; ako se pokose
in posuše, predno dozori njih seme, dajo krmo, ki ni slabša
od sena.

Sočivje pripada onim rastlinam, ki gnoj in trud dobro po-
vračajo; kajti pri skrbnem obdelovanji in dobrem gnojivu je njih pri¬
delek čudovito velik. Globoko segajoče koreninice nabirajo po¬
trebni živež v spodnjih plasteh. Gospodarji pravijo zato, da sočivjo
zemljo malo izpija.

Grah.

Ko pri nas še ni bilo krompirja, bil je grah najglavnejši člo¬
veški živež; sedaj ga je izpodrinil krompir. Poraba graha je jako
različna. Grah je jako priljubljena jed na kmetih. Za kruh rabi
redkokje. Naše domače živali, zlasti prašiči se ž njim lahko dobro
opitajo. Slama, dobro spravljena, je dobra krma za živino, in je
tečnejša, nego slama jarega žita,

Z apnenikom namešana, peščena glinasta zemlja mu najbolje
ugaja; vlažna, mrzla in težka zemlja mu pa ne godi.

Najbolje je grah sejati po okopavinah, zlasti po krompirji..
Zaporedoma se pa ne sme večkrat sejati, sme se še le čez šest
let zopet sejati.

Kar se tiče gnojenja, treba je opomniti, da nov gnoj bolj
pospešuje slamo, nego pa zrna. Staro gnojivo je tedaj potrebno.
Apno, pepel in koščena moka dobro gnoji grahu.

Sploh grah ne zahteva natančnega obdelovanja njive, vendar
se mora globoko orati ali kopati. Najbolje je, če še pred zimo
globoko izorješ in pustiš brazde čez zimo ležati. Težka zemlja se
mora spomladi še jeden pot preorati. Na lahki, suhi zemlji začenja
se se setvijo že koncem marca; na težki zemlji mora se pa počakati,,
da se osuši. Poseje se ga 180 litrov na hektar. Ako hočemo, da
grah lepo raste, moramo ga sejati v vrstah, in mej vrste natakniti
vej, ali pa nasaditi boba, da se nanj opira.

59

Grah se požanje, ko začne slama in stročje rujaveti. Predno
se domov zvozi, mora se dobro posušiti, in doma spravi se na kakem
suhem in zračnem kraji.

Na hektaru se ga pridela 14 do 20 hektolitrov. Hektoliter
graha tehta 77 do 81 kilogramov.

Leča.

Leča je jako dobra in tečna jed, ker ima v sebi jako mnogo
beljakovine. Lahka, peščena glina z apnenikom pomešana je naj¬
boljša za lečo. Raste celo na lahki zemlji, kjer bi se grah in gra-
šica posušila. Sme se sejati skoraj za vsakim drugim sadežem,
Samo paziti je treba, da se ne seje za takim sadežem, ki pušča
plevelnato njivo. Posebno dobro jo je sejati za krompirjem. Leča
ljubi staro gnojivo; če se jej z nova gnoji, ne pridela se je
toliko.

Polje, ki je namenjeno leči, mora se že jeseni preorati. Ako
je zemlja spomladi rahla, zadostuje, če se pobrana. Če pa zemlja
ni rahla ali je plevelnata, mora se spomladi preorati. Poseje se
je 120 do 150 litrov na hektar.

Leča se seje isti čas kakor grah.

Žanje se, ko začne stročje rujaveti, bodi si slama tudi šcr
zelena. Spraviti jo moraš, kolikor mogoče, na suh kraj.

Pridela se je kakili 12 do 15 hektolitrov na hektaru. Hekto¬
liter leče tehta 85 kilov.

Fižol.

Pižol je jako važen za kmeta. Če mu zemlja ugaja, pridela
se ga toliko, da se gotovo bolje izplača nego vsako drugo sočivje.

Y južnih deželah daje fižol velik del živeža revnim ljudem.

Pižol je posebno dober za krmo živini, zlasti za pitanje. To
že zadostuje, da se more pridelovanje fižola priporočati.

Pižola je več vrst, ki se ločijo po barvi, po dobi in de¬
belosti.

Pižolu najbolj ugaja malo vlažna in zvezna zemlja, posebno,
če je gnojna. Na suhi, rahli zemlji dela slabo. Premoker in s ki¬
slinami napojen svet tudi ni zanj.

Fižol ni izbirčen, za katerim sadežem se sadi; raste tudi več
let zaporedoma, če se le zemlja dobro obdela. Za njim se posebno
dobro obnaša pšenica in grašica, sicer pa za fižolom vsi sadeži
dobro obrode.

Izmej vsega sočivja mora se fižolu najbolj gnojiti.

€0

Na dobri in močni zemlji stori dobro tudi brez gnojenja. Njivam,
ki so v dobrem stanji, pa tudi zadostuje pol gnojenja. Mi vemo,
da sočivje potrebuje v svoj živež mnogo apna, kalija in fosforne
soli, zatorej so mu zmlete kosti, pepel itd. dober gnoj.

Kar se tiče obdelovanja njive za fižol, je najbolje, da se že
jeseni globoko preorje, da koreninice laže prodirajo v zemljo.
'Spomladi se zemlja še jeden pot preorje.

Sadi se meseca maja, ker je zelo občutljiv in rad pozebe.
Posadi se ga 240 litrov na hektar.

Tudi za fižol je najbolje, če se v vrstah sadi, da se lahko
■okopava.

Poprek se pridela fižola 11 do 25 hektolitrov na hektaru.
Kilogram fižola tehta 78 do 87 kilogramov.

Grašiča.

Grašiča je, kakor grah, ovijalna rastlina s podolgastimi okro-
glastimi listi, in daje izvrstno krmo, če se zelena v polnem cvetji
pokosi. Grašiča srka v veliki meri živež iz zraka, ker so njeni
listi dohro razviti in gosti. Kadar pa nareja zrnje, dobiva večji
del živeža iz zemlje, ker so se tačas njeni listi že posušili in mnogi
že odpali.

Grašiča najbolje obrodi na peščeni malo apneni glinasti zemlji,
vendar jej tudi ugaja ilovica, če ni preveč zvezna; seje se kot
krma na novo gnojivo — za seme pa na obrabljeni zemlji. Za
seme mora se grašica prav zgodaj sejati in pridela se je k večjemu
dva hektolitra na hektaru. Za zeleno klajo treba je jedno tretjino
več semena, in seje se v presledkih po štirinajst dnfj, da za krmo
nikdar preveč nedozori. Grašica ima za živinorejo kot zelena krma,
kot seme, slama in zrnje veliko vrednost, in zboljša zemljo, ako se
zelena pokosi.

III. Okopavine.

Okopavine donašajo kmetovalcu velike koristi, kajti pridelu¬
jejo se na onih poljih, ki so se prešnje čase za praho puščala, in
tako istega poletja niso nič prinašala. Pridelovanje okopavin je
s povzdigo kmetijstva v ozki zvezi, ter je že mnogo koristilo ljud¬
skemu blagostanju.

8 pridelovanjem okopavin se plevelnata njiva očisti in zboljša,
•te rastline dajo ljudem dober živež in dobro krmo živini; a slad¬
korna pesa in krompir se v mnogih krajih lahko prodasta za do¬
bivanje sladora in žganja. Tendar moramo povedati, da te rastline

61

potrebujejo mnogo gnojiva in okopavanja, ter z povečanimi stroški,,
zlasti v onih krajih, kjer so delavci dragi, zmanjšajo dohodke.

Krompir.

Krompir je jedna največjih dobrot, s katerimi je novi svet
obdaril Evropo. Najkoristnejša rastlina je, kolikor jih imamo. Pre¬
živi milijone najpridnejših in najzadovoljneših prebivalcev na kmetih.
Jednako je priljubljen na mizi bogatinovi, kakor na mizi siro¬
makovi.

Po debelosti, barvi, podobi in notranji kakovosti razloča se
več vrst. Pa ni moči povedati, kacili imen, ki bi bila sploh v na¬
vadi, kajti posamezne vrste krompirja se skoraj v vsakem kraji
drugače imenujejo.

Krompir obrodi' na vsaki zemlji, na kateri se še da pridelati
kako žito. Težka in zvezna ilovica, suh in reven pesek ter
mokra lega mu ne ugajajo. Na lažji prsti je okusnejši. — Saditi
ga je najbolje za deteljo, lucerno in na novlno. Sme se pa tudi,
če mu zemlja in gnojivo ugajata, več let zaporedoma saditi.

Kar se tiče gnojiva, ugaja staro krompirju bolje, nego novo.
Po novem gnojenji ni tako dober.

Za krompir mora se zemlja kaj skrbno obdelati. Treba je
pomisliti, da se pri krompirju mora gledati, da se dobro razvije
gomolje, kar je pa samo v dobro in globoko zrahljani zemlji mo¬
goče, odtod se lahko sklepa, kako je treba obdelati zemljo. —
Kedaj se mora krompir saditi, zavisno je od vremenskih razmer ka-
cega kraja. Sadi' se, kadar se zemlja osuši in zrak ogreje. — Na¬
vadno se sadi krompir o veliki noči; ako se je pa bati hudih spo-
mladanjskih mrazov, je bolje posaditi ga nekoliko pozneje. Na Pri¬
morskem posajajo ga že meseca februvarja.

Naj se pa sadi krompir zgodaj ali pozno, nikdar se ne sme
saditi v mrzlo in vlažno, od solnca še ne pregreto zemljo, ker v taki
zemlji krompir, ne kali, ampak le gnije.

Za seme odbrati se ima samo popolnoma zdrav krompir.
Kdor ima dosti krompirja, stori dobro, da sadi cel, srednje debel
krompir, drugače naj se pa na tako velike kosce razreže, da ima
vsak kos vsaj jedno popolnoma zdravo in krepko oko.

Sadi naj se krompir vselej v vrstah, a ne pregosto in ne
pregloboko. V srednji zemlji zadostuje, ako ga spravimo, dva
palca globoko pod zemljo.

Kakor hitro je krompir zrastel vsaj nekoliko palcev visoko,
treba ga je okopati, kar se ima zopet ponavljati, kakor hitro se

«2

prikaže plevel. Ko je pa krompir dorastel, treba ga je osipati; osi-
panje naj se ne prične pred cvetjem.

Zgodnji krompir se koplje že meseca julija, pozneji pa v sep¬
tembru ali v oktobru, in sicer pri suhem vremenu.

Pridela se ga 170 do 230 hektolitrov na hektaru. Hektoliter
krompirja tehta 73 do 77 kilogramov.

Pesa.

Pesa raste skoraj v vseh krajih; ohrani se spomladi dalje,
nego druge repe, zemljo manj izmolze, daje živini dobro in tečno
pičo in donaša vedno večji dobiček, ker se proda sladornicam.

Y naših krajih prideluje se največ dolge, rudeče in rumene
pese. Globoka srednja zemlja, katera je dobro gnojna in malo
vlažna, ugaja jej dobro. Ha težki, kameniti zemlji pa jako slabo
obrodi.

Pesa ni izbirčna, za katerim sadežem jo sadimo in raste na
isti njivi tudi več let zaporedoma. Y kolobarju odločujemo jej sploh
okopavinam odmenjeni prostor.

Stara gnojnina jej bolje ugaja, nego nov gnoj. Ce se mora
pa z nova gnojiti, mora se to zgoditi vsekako uže jeseni. Kadar
raste, dobro jo je večkrat z gnojnico polivati.

Pesa hoče imeti dobro in globoko obdelano zemljo, katera je
ne ovira v razvitku korenin.

Pesa se na več načinov lahko sadi in sicer: prvič, da se z roko
utikajo zrna v zemljo, drugič, da se redko seje, tretjič, da se s se¬
jalnico seje, ali pa četrtič, da se sadičice presajajo iz vrtne grede
na njivo. Sploh je v suhih letih bolje peso sejati, v mokrih pa
saditi. Pri poslednjem načinu presajajo se rastlinice, kadar so de¬
bele kakor gosje pero. A pri tem je želeti vlažnega vremena.

Pesa se mora večkrat okopati, opleti, nazadnje pa je treba
še osuti one rastline, katere preveč gledajo iz zemlje. Posamezne
rastline morajo 50 do 60 centimetrov biti narazen. Okopava se
tudi lahko z vprežnim okopalnikom. Prezgodaj se jej ne sme po¬
trgati natje, kajti to bi škodovalo njeni rasti.

Pospravlja se navadno meseca oktobra, in sicer kolikor mo¬
goče pozno. Seveda ima tudi čakanje svoje meje; majhen mraz
jej ne škoduje, v hudem mrazu pa zmrzne. Pesa se navadno rije
z lopato ali pa s plugom.

Pridela se je od 200 do 300 metričnih centov na hektaru.

Sladorna pesa je le posebna vrsta navadne pese, katera ima

63

Teč sladorja v sebi. Prideluje se jednako, kakor krmska pesa, in
je posebno pripravna za take kraje, kjer so sladornice.

Repa.

Repa je manj tečna od pese, Vendar se ne sme zavreči, ker
se lahko, kakor drugi pridelek na njivi prideluje. Navadno se seje
na njive, kjer je rastlo žito, katero se že konci julija požanje.

Tej rastlini ugaja posebno vlažna peščeno glinasta zemlja, na
težki mokri ilovici ne stori dobro. Gnojiti se ji more z vsak-
terim gnojem; dobro jej de kompost, gnojnica, koščena moka i t. d.

Strnišče se tekoj preorje, pobrana in povalja, ter repa poseje.
Za hektar je treba 2 do 4 kilograma semena. Ko priraste iz tal,
opleve se, malo pozneje pa preruje, tako, da so rastline po 30
•centimetrov narazen. Z okopovanjem in polivanjem z gnojnico se
jako pospeši njena rast. Jeseni ni treba hiteti spravljati jo, kajti če
tudi ostane do zime na njivi, ne bo jej nič škodovalo,

Strniške repe se pridela povprečno 200 do 240 centov na
hektaru.

Korenje.

Korenje je za vse domače živali dobra piča. Navadno se pri¬
deluje belorumenkasto debelo korenje.

Rahla in debela zemlja mu dobro ugaja. Korenje more slediti
za vsako rastlino, kakor drage okopavine. Novo gnojenje mu ni po
volji, zato gaje dobro sejati za takimi sadeži, ki puščajo še gnojno
zemljo. Če se pa mora na novo gnojiti, ugajo mu najbolje dobro
razkrojen kravjek ali pa plevela prost kompost. Ker je za korenje
treba globoko zrahljane zemlje, mora se pred zimo globoko pre¬
orati. Spomladi se njiva pobrana, potem lahko preorje, potem
zopet pobrana in zatem zvalja. Čim bolje se zrahlja zemlja, tem
Teč korenja se bode pridelalo.

Korenje se mora zgodaj sejati, če vreme dopušča, že v marcu.
Za hektar je treba 6 do 7 kilogramov semena. Najbolje je, če se
poseje v vrstah. S plugom se narede brazde, v katere se seme
poseje. Trste morajo biti 35 do 50 centimetrov narazen.

Korenje mora se zelo pridno okopati in opleti. Korenje bo
debelo le z motiko, pravi pregovor. Če je pregosto, mora se preru-
vati. Polivanje z vodeno gnojnico de korenju jako dobro.

Pri nas sejemo korenje navadno med druge rastline na pr.
med žito, lan itd. Če ga sejemo v ozimno žito, moramo to
zgodaj spomladi storiti, ko je še obilne vlažnosti. Ko je žito požeto,

«4

moramo korenje nemudoma opleti, da se more krepko razvijati.
Dobro storimo, ako takemu strniškemu korenju prilijemo nekoliko
gnojnice, kateri primešamo nekoliko pepela. Pridela se ga po¬
prečno 300 do 600 centov na hektar.

Spravlja se korenje navadno meseca oktobra. Ker majhen
mraz korenju ne škoduje, zato tudi ni treba hiteti spravljati ga.

Papeževa repica (topinanbur.)

Ta rastlina, katero smo dobili iz Amerike, ima to dobro, da
v najsevernejših peščenih zemljah obrodi in skoraj nobenega oskr¬
bovanja ne potrebuje. Ko je ta repica jedenkrat vsajena, plodi se
sama na dalje in ostane več let na isti zemlji, če ji le nekolike
gnoja ali gnojnice privoščimo.

Ko smo repico nasejali, moramo jo v prvi mladosti obvaro¬
vati plevela, pozneje pa ni več potreba, ker napravi mnogo listja,,
da ž njim vso zemljo pokrije in plevel zaduši.

Ta rastlina zraste 1'50 do 2‘50 m. visoka.

Papeževa repica naj ostane čez zimo v zemlji; mraz ji ne-
škoduje. Ko po zimi ali proti spomladi primanjkuje krme za živino,
izkoplje se je po toliko kolikor se je potrebuje za jeden teden.
Druga ostane še v zemlji. Na spomlad postane ta repica zelo-
okusna in daje zdravo in prijetno krmo za ovce, za govedo in iz¬
vrstno kuho za prašiče.

Tudi steblo in listje se lahko porabi; prvo za kurjavo, drugo
pa za krmo.

Koruza.

Koruza spada mej žita. ali ker mora biti zelo pridno okopana
in osipana, štejemo jo med okopavine.

Koruze imamo več vrst, ki se razločajo po lastnosti in veli¬
kosti rastline, po barvi zrna itd. — Po velikosti razločamo veliko na¬
vadno koruzo in pa mali laški „činkvantin“, ki se po južnih krajih
na primer na Primorskem seje kot strniška rastlina.

Koruza, katero imenujemo tudi turšico, raste le v gorkejših
krajih in zahteva bolj ilovnato zemljo zaradi tega, ker je ta zemlja
vlažna tudi v takih krajih, kjer je le malo dežja. Pa tudi rahleja
peščena zemlja, če je dovolj močna, je turšici dobra. Težka, mokra
in mrzla zemlja ji ne ugaja.

Koruza sledi lahko za vsako rastlino, tudi sama za seboj,
najbolj jej služi čista, plevela prosta zemlja. Zemlja mora biti
vselej globoko in dobro zrahljana. Dobro je, da zemljo že pred

65

zimo globoko preoijemo, spomladi pride potem druga in če je po¬
trebno, še tretja brazda, katero moramo z ostro brano prevleči.

Koruzi gnojimo dobro se živalskim gnojem; ugaja jej pa
tudi vsak drug gnoj.

Za seme zberimo najlepša zrna, katera se dobe na sredi storža.

Koruzo sadimo kakor hitro se ni bati več spomladanskega
mraza.

Kjer je pa spomladanski mraz navaden, ne smeno koruze
pred sv. Jurjem saditi.

Kaj bolj e je, ako koruzo sadimo v vrstah, katere so 60 do
70 cm. oddaljene druga od druge in steblo od stebla 30 cm. na¬
razen. Napačno je koruzo sejati na široko, ker se pri tem mnogo
semena zavrže, zraven tega se pa tudi rastline teže okopavajo in
osipavajo. Nekateri z matiko napravljajo jamice, v katere name¬
čejo nekoliko zrn, drugi pa podoravajo koruzo. Zrna naj ne pri¬
dejo globokeje nego 5 do 6 cm. pod zemljo.

Pod. 18. Stroj za robkanje koruze.

Koruzo moramo skrbno obdelavati. Kakor hitro se prikaže
plevel, treba jo je opleti in okopati. Okopavanje mora se po po¬
trebi jedenkrat ali dvakrat ponavljati. Ko so rastline 30 cm. visoke,
moramo jih osuti. Osipavanje je treba ponoviti, ko so rastline do-
rastle 60 do 80 cm. visoko; drugače koruzo hudi vetrovi lahko na
tla podero.

5

66

Ko je koruza o c ve la, prirežejo se jej lahko vrhi, isto tako
tudi stranski izrastki in slabi storži. Nikdar se pa ne sme pore¬
zati listje,

Dozorela koruza ima vselej tako trdo zrnje, da ga ne moremo
opraskati z nohtom. Zrela koruza naj se dobro posuši. Le ko so
storži dobro posušeni, lahko pričnemo z robkanjem.

Robka se z rokami ali, če imamo mnogo koruze, s posebnim
strojem, katerega nam kaže podoba 18, Tak stroj stane 45 gl.

Pridela se koruze 20 do 70 hektolitrov na hektarju. Hekto¬
liter tehta 70 do 73 kilogramov.

Buča.

Tudi to rastlino hočemo med okopalnc rastline uvrstiti uže
zaradi tega, ker buče pri nas ne sadimo na posebnih njivah, ampak
le ob krajih in koncih njiv obsajenih s koruzo ali zeljem. Buča
zahteva globoko, dobro zrahljano in gnojno zemljo. Ko se bučino
seme sadi, da se v jamico 3 do 5 bučnih pešk. Buče so izvrstna
piča za svinje.

Zelje.

Zelje se pridelava največ po Gorenjskem in Stajarskem;
kajti v teh krajih mu obnebje in zemlja zelo dobro ugaja.

Zelje zahteva močno, srednje zvezno in nekoliko vlažno zemljo.
Njivo, na katero hočemo saditi zelje, moramo vže pred zimo
prav globoko preorati; spomladi pa še dvakrat ali vsaj enkrat dobro
prerahljati. Zelje potrebuje dobro pognojeno zemljo; gnoji naj se
torej dobro jeseni.

Seme se ne poseje na njivo, ampak na posebne, dobro zra¬
hljane in gnojne lehe, katere se potem z vejami pokrijejo, da se
obvarujejo pred mrčesi in živino. Tem sajenieam potreba je večkrat
prilivati, ker jim suša škoduje.

Ko so sajenice postale močne, presajajo se na zelnik, kar se
ima zgoditi o pravem času, ker se prepozno posajene sajenice na¬
vadno prav slabo poneso.

Za presajanje je najboljše nekoliko deževno vreme, drugače
se mora presajanim rastlinicam prilivati. Prav dobro je, da sejanice
pred presajanjem namočimo nekoliko v gnojnici, se zemljo pomešani.

Presajajo se sajenice meseca maja.

67

Zelje sadimo v vrste, katere naj bodo 30 do 50 cm. jedna od
■druge oddaljene. Ko so se sajenice nekoliko opomogle, dobro
jim je prilivati gnojnice. Okopavati in osipati se ima zelje tako,
kakor druge okopavine. Na hektarju pridela se 300 do 500 cen¬
tov zelja.

IV. Kupčijske rastline.

Tu hočemo govoriti le o lanu in o pitanem hmelju. Prva
rastlina prideljuje se posebno po Kranjskem in Tolminskem, druga
pa na Spodnje-Stajarskem.

Lan.

Lan ne stori na vsakem kraji, pa tudi vsaka zemlja mu ni
po godu. Lan zahteva vlažen in gorak kraj. Zato stori dobro
tam, kjer spomladi in poleti pogosto dežuje in kjer huda suša ne
trpi predolgo. Dolga suša mu škoduje v prvi rasti, sosebno ako je
lan pozno sejan.

Zemljo ima najrajše močno, rahlo in globoko obdelano. Težka
mrzla ilovica, suh pesek in prod, pusta apnena, kakor tudi kisla
močvirna ali železnata zemlja ni za lan. Ker gredo lanene korenine
globoko v zemljo, iskaje si živeža, mora tudi zemlja taka biti, da
se da globoko obdelati. Vendar se mora zemlja tudi rada osušiti.
Posebno spodnja zemlja mora sicer mokroto držati, toda močvirna
ne sme biti, da bi voda na njej zastajala.

Globoka, ilovnata zemlja z drobnim peskom ali glino mešana,
da je dovolj rahla, je za lan najboljša.

Kakor pri vseh kmetijskih semenih, je posebno pri lanu
treba seme menjati. To ni samo pri nas, marveč tudi drugje, in tudi
ni dosti iskati semena v domačem kraji, ampak je včasi treba seme
dobiti iz daljnih krajev.

Najboljše laneno seme se dobi iz Ruskega in iz Holandije.

Zemlja za lan mora biti gnojena, toda ne se surovim gnojem ;
lanu se prav pred setvijo ne sme gnojiti se živinskim gnojem,
ampak treba ga je sejati na tako zemljo, ki ima staro gnojilno
moč in je bila poprejšnjemu sadežu pognojena.

Ako hočemo od lanu dobiček imeti in lep pridelek pridelati,
moramo pri obdelovanji sploh tako le ravnati:

Njivo, na katero se lan seje, je treba že poprejšnje leto
takoj po žetvi preorati, posebno če je strnišče, da se preobrne.
Sedaj ni treba globoko orati, 12 do 14 cm. zadostuje. Ce je zemlja

premalo gnojna in se misli se živinskim gnojem gnojiti, pognoji se

*

68

takrat, in gnoj se podorje. Tako leži v brazdali do jeseni. Jeseni r
malo pred zimo, prevlečejo se brazde in njiva se še enkrat, pa
globoko preorje, da se gnoj preobrne in se zemljo zmeša. Take-
ostane zemlja v brazdah čez zimo, da zmrzne in se gnoj razkroji
in s prstjo dobro zmeša. Konec zime ali pa zgodaj spomladi, kakor
hitro se da, prevleče se njiva dobro z brano, da se prst zdrobi in
poravna in če se hoče njiva z gnojnico gnojiti, gnoji se zdaj.

Ko se njiva po gnojenji osuši, treba jo je zopet povleči z
brano; to se mora delati toliko časa, dokler ni njiva popolnoma
gladka, prst popolnoma drobna.

Prav pred setvijo se njiva še enkrat, pa plitvo preorje, toliko
da se zemlja obrne; potem se zopet z brano vlači in to tako
dolgo, da je prst popolnoma drobna in rahla, brez vsake kepe r
tako, kakor da bi bila skoz rešeto presejana.

Zdaj, ko je njiva tako pripravljena, kakor greda v vrtu, vseje-
se seme in sicer, kar se da jednakomerno. Nekateri sejejo laneno
seme prvič po dolgem, potem pa še počez, da se bolj jednako
poseje.

Ko je lan vsejan, zavleče se čedno z rahlo brano, da se seme-
zakrije. Dobro je, če se z brano jedenkrat po dolgem, jedenkrat pa
počez povleče, ker se seme lepše in boljše zagrne.

Setev je najbolje opraviti zjutraj ali pa zvečer, ko je zemlja
bolj vlažna. Sploh je paziti, da pride seme v vlažno prst.

Ko je lan vsejan, opravljeno je večje delo. Vendar je treba
še na marsikaj paziti in marsikaj opraviti, predno je lan zrel.

Ako kmalo po setvi nastane suša, ali pa če se po močnem
deževju skorja po njivi naredi, treba je njivo povaljati, da zrak laže
v zemljo pride. Prva doba rasti je najvažnejša za lan. Posebno je-
treba, da ima takrat dosti vlage iu primerno gorkoto.

Če tudi je njiva za lan skrbno pripravljena in plevela očiš¬
čena, vendar se plevel še rad pokaže in takrat ga je treba pleti,,
kakor hitro dva ali tri palce visok zraste. Pleti je treba prav
skrbno, da ni treba pletve večkrat ponavljati, pa tudi hitro, da se
prej odpravi in da lan preveč ne odraste.

Tudi zoritev je važna in o tej vladajo različne misli.

Sploh velja pravilo, da lan v prvi zoritvi in bolj zelen poruvan r
da lično predivo, če se pa lan ruje bolj zrel, je pa predivo hodnejše,
toda čvrstejše in dobi se seme od njega.

Če hočemo vedeti, ali je predivo lično, poskusimo laneno

69

.steblo okolo prsta oviti; — če se lepo vpogne in prav mala ko-
lenca dela, je lakno lično; če dela pa velika kolena, ali če se celo
lomi, je lakno hodno.

Ko je lan poruvan, pusti se v vrstah ležati toliko časa, da
se stebla nekoliko osuše in vtrde, da morejo po konci stati.

Glavna stvar je, da selan prej dobro posuši, predno se vkup deva,
ali kam sklada, kajti če se lan surov na kup zlaga, segreje se in dobi
črne lise, posivi ali porujavi, lakno se spridi in predivo ni več svetlo.

Pitani hmelj.

Hmelj je za kmetijo in kupčijo kaj imenitna rastlina kopriv¬
nega plemena, ima globoko v zemlji svoje korenine, raste visoko
in se po kolih ovija; sad so čopaste bučke, katerih visi po več sto
na jednem kolu.

Hmelj raste po mnozih izkušnjah povsod, kjer se naša žita
tudi v suši dobro vzdržijo, ne zvenejo ali se ne posuše; ilovka,
lapor, peščenina, apnenec, da, skoro vsaka zemlja mu je jedna ugod¬
nejša od druge.

Najrajši raste hmelj v ravninah na peščeni zemlji, vendar
mora biti dobre prsti najmanj 60  c. na debelo, ker hmelj poganja
korenine globoko v zemljo in potrebuje dobrega živeža. Lege pa,
katere povodenj večkrat in po dalj časa nadleguje in katere so še
zraven zelo kamenite, niso za hmelj. Savinjska dolina na Stajar-
skem se je za to rastlino kaj primerno izkazala. Gotovo bi pa
pitani hmelj v nekaterih krajih po Kranjskem in Primorskem dobro
obrodil.

Glavna stvar je, da v prvi vrsti dobimo močnih in zdravih
sadežev, kateri niso ne v sredi, ne zunaj poškodovani, in sicer le
jednega plemena. Pri sajenji mora biti oko zmerom nazgor obr-
neno. Nasadi naj se pa v lepe vrste, kajti one so pravi kinč
hmeljnika. Hmelj kar naravnost hoče imeti vrste in brez vrst do¬
brega pridelka ni pričakovati, ker le tedaj prederejo solnčni žarki
v posamezne vrste in zorijo hmelj jednakomerno, če je med rak-
lami dosti prostora.

Da pa napravimo lepe, jednako široke vrste, treba ti je hmelj-
uiik količkati, jednako, kakor se to godi pri vinogradih, in sicer
vže zgodaj spomladi o kolikor mogoče suhem vremenu. Stavijo naj
se količki ravno 160  cm. vsaksebi, ker ta razmera se hmelju naj¬
bolje prilega.

Pred vsakim količem naredi se z lopato jamica na štiri vogle

tako široka, kakor je lopata. Dobro je dejati na dno vsake jamice’
komposta ali pa segnitega gnoja, da dobijo čvrste in močne korenine-
Nikdar pa ne gnoji jamic z nesegnitim gnojem, kajti po takem
gnoji sadeži v prvem letu močno odženejo, ali uže v dragem letu
začnejo hirati. Jamice naj bodo 15—20 cm. globoke ; v mokri legi
sadijo se sadeži nekoliko plitveje, globoka saditev pa tudi v peščeni
zemlji ni pridna. Na sadež nasuje se nekoliko rahle zemlje in sa¬
ditev je gotova. Hmelj se skoraj tako lahko prime, kakor vrbova
šibica; vendar je dobro, ako si omislimo nekaj več sadežev, kakor
jih za nasaditev potrebujemo, da lahko posajamo, če bi kateri ne
bil odgnal.

Kadar je sadež pognal odrastek ali dva odrastka 15 do 20
cm. visoko, postavimo 4 do 5 metrov dolge kole, kakeršnih na
žagah dober kup dobimo, namesto prejšnih nizkih količev. Odgnala
trtice pa privežimo na nje se slamo. Ko začne plevel poganjati,
okopajmo in osnažimo rastline plevela.

Nepotrebni odrastki naj se odrežejo, ostali pa skrbno vežejo.
Proti zoritvi naj se hmelj osiplje.

. Prav dobro je mlademu hmelju uže v prvem letu 2—3 krat
pognojiti z gnojnico.

V naslednjih letih se mora pa s hmeljnikom previdno ravnati.
Prvo delo je rahljanje zemlje. Zemlja naj se rahlja jeseni. Drugo
in najimenitnejše delo je pa rez. Ko začnejo korenine odganjati,
naj se prične z rezjo. Rez je zelo težavno delo in tirja izkušenega
hmeljarja. Kdor ni izurjen v tem poslu, drži naj se sledečih pravil:

Najprvo treba je rastlino odgrebsti in sicer previdno in rahlo,
da se mladike ne poškodujejo. Poišči potem stari vrh in prešnje
mladike ter primi vse, kar je nad starim vrhom, v levico, z desnico'
pa odreži ravno nad lanskim reznikom vse odrastke in otrebi vse
nepotrebne koreninice.

Tretje delo je kolitev. Koli morajo biti 8 metrov dolgi; ko-
liti se pa mora o lepem suhem vremenu, da se zemlja preveč no
potepta. Da trajejo koli dalj časa, treba jih je na spodnjem konci
ožgati ali pa s kotranom namočiti ali namazati.

Četrto delo je v tem, da odgnale mladike rahlo privežemo
h kolom, kar še tolikrat ponavljamo, kolikorkrat je treba. Vezanje
opravlja naj se vestno, ker mala zamuda napravi mnogo truda.
Najboljše vezilo, katero je v navadi, je lipovo ličje ali pa dobro
uglajena slama. Najlepše tri mladike se privežejo, vse drage pa,
razen jedne, porežejo se nizko pri tleh. Jedno mladiko pusti namreč

'71

zastran tega, da jo privežeš h kolu tedaj, če bi se katera onih
treh uže privezanih poškodovala. Yse nepotrebne odrastke in vso
nesnago pa do dobrega otrebi.

Hmelj stori dobro na jednem in istem prostoru 12 do 15 let.

Zelo važno vprašanje pri pridelovanji hmelja je, kako naj se
mu gnoji.

Omenili smo uže, da je treba hmelju uže prvo leto pri sa¬
ditvi z mešancem (kompostom) po dvakrat ali trikrat pognojiti, pa
tudi z gnojnico o pravem času prilivati. Ker pa hmelj kaj naglo
raste in visoko svoje mladike odžene, potrebuje tudi veliko živeža
ter zemljo, ako se hmeljnik pridno ne gnoji, v malo letih popol¬
noma izmolze. Najnavadnejši gnoj je mešanec ali kompost, gnojnica,
gips in pepel. Nikdar se pa ne sme gnojiti o veliki suši in tedaj,
kedar je hmelj v cvetji.

Koncem avgusta ali v prvih dneh septembra svetijo se na kolih
lepe rumeno zelenkaste bučice ali glavice; hmelj je dozorel, treba
ga je obrati in spraviti domov in ga posušiti.

Hmelj sušimo : na zračnih prostorih, na sušilnicah, katere so
nalašč za to pripravljene, ali pa tudi v hiši, katero dobro kurimo.

Prostori, v katerih sušimo hmelj, morajo imeti lesena tla, ka-
menita tla za sušitev niso, ker se rada napijejo mokrote, hmelj
pa pri počasnem sušenji kaj rad plesni.

Da se glavice hitreje sušijo, treba je hmelj vsak dan po
dvakrat ali pa vsaj jedenkrat dobro z grabljami premešati. V sobi
kjer sušimo hmelj, naj bo 40—45 stopinj Celzijevega toplomera.

Važno je še vedeti znamenja, katera mora suh in dober hmelj
imeti in ta so: Prijeten in močen duh, glavice morajo biti raz-
sipčne, pecelj se ne sme vpogniti, ampak lahko odlomiti.

V. Krmske rastline.

Dokler je kmetijstvo dobivalo krmo za živino samo s trav¬
nikov, in poleg tega živini pokladalo še samo slamo, ni se moglo
povzdigniti; ali se je k večjemu tedaj, če je imelo jako veliko in
prav dobrih travnikov. Teh je pa le molokje dobiti. Kmet se je
pečal samo s pridelovanjem žita, katero jako izmolze zemljo ; trav¬
nike je slabo gnojil, ker je žito porabilo ves gnoj, in kmet je
torej mogel rediti malo živine, in zato tudi ne pridobiti dovolj
gnoja. ^

Cim bolj je tako gospodarstvo izmolzlo zemljo, tem več je
bilo treba misliti na to, kako bi se moglo pridobivati več krme

72

in gnoja. To se je posrečilo — in dandanes je pridelovanje krmskih
rastlin različnih vrst bogat vir hnetovskega blagostanja.  Zdaj se pri¬
dela dvakrat ali trikrat več krme, nego prej, in s tem se pridobi
dvakrat ali trikrat toliko gnoja, kakor poprej. In zemlja se vsled
tega bolje obdeluje in gnoji; vrednost zemlje in njena korist, ze¬
meljska glavnica in njene obresti, so se jako povišale. Tu hočemo
govoriti o sledečih krmskih rastlinah.

Štajarska detelja.

Štajarska detelja je jako cenjena, zemljo zboljšujoča rastlina,
katera ves čas svoje rasti, zlasti pa spomladi zahteva mnogo vlaž¬
nosti. Na peščeni zemlji detelja slabo raste, kakor tudi na mokri ;
težki ilovici, najboljše raste na apneni, glinasti prsti. Dasitudi
zboljšuje zemljo, vendar se sme le na vsakih 5 do 6 let sejati na
istem polji. Cim bolje jej zemlja ugaja, tem prej se sme zopet se¬
jati na istem polji.

Najboljše jo je sejati za okopavinami, zlasti za krompirjem;
pa tudi dobro raste na prahi in za sočivjem. Na novinah posebno
dobro ne raste, in rada pozimi pozebe, ker je zemlja prerahla.

Gnojenje z malcem ali pepelom jej ugaja, kakor vsem krm-
skim rastlinam.

Navadno se seje detelja med žito, katero daje mladim rastli¬
nam dobro odejo. Sejemo jo med jaro žito, ali med ozimino. Med
ozimino sejemo deteljo tam, kjer je bolj suha zemlja in malo vlažno
obnebje, v katerem slučaji se detelja koncem zime, ko se sneg
topi, med žito poseje. Y mrzlejših krajih počakamo pa z njo do
spomladi. Le v gorkih krajih seje se v jeseni z ozimino vred.

Detelja se mora precej gosto sejati, ker le gosta ohrani
zemljo vlažno in plevela prosto.

Poseje se 13 do 20 kilogr. na hektar. Deteljina kaljivost ohrani
se več let. Presno deteljino seme je plavkasto in jajčasto; staro
seme je rujavo,

Ali je škodljivo mlado deteljo jeseni popasti, o tem so še
mnenja različna; vendar se sme sklepati, da je le tedaj škodljivo,
ako je mokro vreme, ali pa, ako kmalu nastopi mraz.

Spomladi se detelja ne sme prezgodaj kositi, ker mlada de¬
telja rada napenja.

Detelja, ki se ima posušiti, pokosi se, ko se razcvete. De¬
telja se suši v kozolcih ali na ostrvih.

73

Za seme se pušča detelja druge košnje, a tedaj se detelja
prve košnje ne sme tako dolgo pustiti, da bi se razcvela.

Na hektarju pridela se 50 do 60 metričnih centov suhe detelje,

Prav dobro je, če se deteljnemu semenu primeša nekoliko
rumene in bele detelje in travnega semena, kakor pahovke, itali¬
janske ljulike, mačjega in lisičjega repa ali tudi glistnika.

Taka travna mešanica zraste više in gosteje, in da tedaj go¬
stejši in boljši pridelek. Laže se suši in če se presna živini po-
klada, ne napenja živine, kakor sama detelja. Primerna mešanica je.

12 kg štajarske detelje,

3 „ bele detelje,

3 „ zlate detelje in

4—6 n  travnega semena (ljulike, pahovke,

mačjega repa.)

Bela detelja.

Bela detelja se zato ceni, ker raste na tako slabi zemlji, ka¬
tera jedva more obroditi kake druge koristne rastline. Navadno se
prideluje na pašnikih, na katerih tudi dobro raste. Tu je še gosto
sejati ni treba, ker se jako razraste. Na njivah se sama redkokrat
seje, ampak namešana z drugimi travami ali se štajarsko deteljo.
Dobra je sledeča mešanica na hektar:

13 kg bele detelje,

18 „ laške ljulike,

6 „ štajarske detelje,

6 „ zlate detelje,

6 „ pahovke.

Bela detelja raste prav dobro na peščenih tleh, in skoraj za
vsakim poljskim sadežem.

Malec in pepel jej prav dobro ugaja.

Zlata detelja.

Zlata detelja se pogosto pri nas seje; raste v vseh prsteh,
zlasti v apneni. Daje dobro pičo, a kosi se samo jedenkrat. Zdaj
se pogostem seje zaradi semena. Se štajarsko deteljo pomešana
daje dobro zeleno pičo.

Mnogokrat se kazi seme metljike z njenim semenom; pa je
vendar nje seme bolj rumeno in bolj trivoglato. Poseje se je 20
do 25 kg. na hektar.

74

Laška ali inkarnatska detelja.

Laška detelja se le jedenkrat kosi, a seje se lahko tudi je¬
seni ali po zimi. Nje seme je debelo; zato ga je treba 30 kgr.
na hektar.

Ta detelja je zato dobra, da poleti kmalu izprazni polje,
in se za njo še lahko seje proso ali činlcvantin; poleg tega pa
daje dobro in zgodno pico. Živina jo je rada, zlasti suho. Nje cvetje-
je lepo temnorudeče, ter cvete uže okoli svet. Jurja.

Metljika ali lucerna.

Metljika lahko prenaša tako vročino in sušo, kakeršna hi ško¬
dovala štajarskej detelji; zato je za vroče in suhe kraje jedna
najvažnejših krmskih rastlin. Y mnogih krajih se po 4 do 5 krat
na leto kosi.

Koliko časa traje metljika, to se ravna po tem, kakeršna je
zemlja in kako obdelana. V globoki zemlji traje do dvajset let.

Najbolje raste metljika v glini z apnom namešani, ki je glo¬
boka, in je zgornja prst, kolikor mogoče iste kakovosti, kakor
spodnja. Za metljiko mora se zemlja globoko zrahljati.

Metljika je v mladosti jako nežna rastlina, in se je še le v
drugem letu mnogo nakosl. Nje največja nasprotnica je trava, ka¬
tere mora biti polje kolikor moči čisto ; zato jo je najbolje sejati
po okopavinah.

Pepel, malec in kompost so jej najboljša gnojila.

Drugi nje sovražnik je predenica, ki pogostem vniči cela
polja. Prežene se pa s tem, da se jedno celo leto ne pusti, da bi
se razcvela, kar je pa jake težavno. Najbolje je pa inetelkino seme
pred setvijo presejati skoz gosto rešeto in tako izločiti predenično
seme.

Za varovalna žita metljika ne mara, zato se mora le v taka
sejati, ki se hitro spravijo s polja, kakor v ozimno rž, v ječmen,
in oves. Napačno je sejati jo z drugimi deteljami, ker te s časom
preminejo in nastanejo gola mesta, ki se kmalu s travo zarastejo.
Metljično seme ohrani kaljivost samo tri leta; poseje se ga 20 do-
25 kgr. na hektar. Nje seme sleparski kupci mešajo z dobrim ru¬
menim deteljnim semenom, ki je metljičnemu jako podobno.

Metljika se toliko let ne sme sejati zopet na isto njivo, ko¬
likor let je prej rasla, torej 6 de 10 let.

Da je trave ne preraščajo, pomaga se z močnim bran arij em,,

75 '

in metljika raste tem bolje, čim bolje se je zemlja prebranala. To-
delo Trši se pomladi, kadar se je zemlja že nekoliko osušila.

S svojimi globokimi koreninami jemlje živež le iz spodnjih
plastij, ter zgornjo plast rodovitno ohrani i zatorej po lucerni žita
posebno dobro obrodijo.

Y gorkejšili krajih se je največ pridela. Posušena daje boljše
seno, nego navadna štajarska detelja in se tudi manj vsuši. Steblo
ie malo trše, pa listja jej manj odpade. Suha je posebno dobra
pica za konje. Za seme odločijo se navadno taka polja, kjer me¬
tljika ni gosta.

Za metljiko rastejo vsi poljski sadeži, posebno pa jara žita.

Povprečno pridela se v srednje dobri letini 80 do 120 metrič¬
nih centov suhe lucerne na hektarju.

Esparzeta.

Esparzeta je jako koristna rastlina; daje najbolje in najzdra-
vejšo krmo za živino, ki ne napenja, kakor druge detelje. Daje
pridelek, ki je od nezgod najmanj odvisen, in raste na isti njivi prav
dobro 4 do 8 let zaporedom. Samo škoda je, da zahteva apneno
spodnjo prst, ki se le redko kje dobi. Ce pa ni take spodnje prsti,
tedaj ne raste vspešno in kmalu izmrje. Kdor hoče pridelovati
esparzeto, mora preiskati zemljo najmanj do kakih 80 cn. globoko,
da li je tam apnena prst, če je ni, ne izplača se sejati te rastline.
—• Esparzeta ljubi solnčno lego, zadovoljna je z mrzlejšim podneb¬
jem in slabšo zemljo, nego metljika, če je le apnena in ni pre¬
mokra. Zemlja se mora zanjo ravno tako obdelati, kakor za met¬
ljiko, in najbolje jo je sejati za okopavinami, Seje se navadno v
ječmen ali oves spomladi mej ozimno žito. Ker se mora gosto se¬
jati, treba je za hektar 4 do 5 hektolitrov semena, ki se samo z
brano lahko spravi v zemljo. Če se prvo leto prikaže plevel, mora
se opleti. Polivanje z gnojnico in površno gnojenje pospešuje nje
rast. Kosi se prvikrat konci junija, kadar cvete, drugič konci po¬
letja. Pri prvi košnji se je jako mnogo nakosi, pri drugi pa mnogo
manj.

Povprečno se nakosi na hektaru 40 do 80 metričnih centov
suhe esparzete, katera je za 10% Dolj tečna, nego suha lu¬

cerna.

76

VI. O travnikih.

Po naših slovenskih krajih izplača se v prvi vrsti živinoreja.
Živine pa ne moremo rediti, ako nimamo potrebne krme. Največ
krme dado nam gotovo le travniki; a ti dali bi jo nam še mnogo
več, ako bi jih umno obdelovali.

Kako razvrščujemo travnike?

1) Travnike razvrščujemo v naravne,  to je take, kateri so sam'
po naravi nastali, ter jih je tudi gospodar kot take pustil, in pa
v umetne , kateri so iz kakega druzega zemljišča po umetni poti
v take prenarejeni bili. Na primer. Ako imamo suho njivo, katera
nam daje le malo dobička, blizo nje pa dosti vode, s katero bi to
zemljo lahko namakali, njive pa namakati ne moremo, torej po¬
vršje njive vravnamo, s travnim semenom nasejemo, ter svet tako
pripravimo, da ga z bližnjo vodo lahko namakamo. Na ta način
prenaredili smo suho njivo v rodoviten travnik, ki daje gotovo več
dobička, nego ga je dajala suha in pusta njiva.

2) Travnike razvrščujemo tudi v stanovitne , to je take, ki vedno
travniki ostanejo in menjajoče se,  to je take, ki nekoliko let rabijo
kot travniki, nekoliko let pa kot njive.

3) Razvrščujemo pa naravne travnike tudi po množini mokrote,
katero imajo v sebi in sicer imamo :

a) Suhe travnike ; k tem spadajo navadno liribski travniki in
taki dolinski travniki, katerih spodnja plast ne drži vode v sebi.

b) Vlažne travnike, to je take, katerih zemlja vodo zadržuje,
ali pa je njih lega in podnebje tako, da dobivajo vedno potrebne
vlage, ali pa se zdaj in zdaj napušča voda na nje. Dobri travniki
morajo biti vedno vlažni. Na njih raste najboljša krma.

c) Mokre ali močvirne travnike, to je take, ki so vedno
mokri, ter jih včasih tudi tu in tam voda pokriva; taki travniki
zarasteni so navadno z mahom, bičjem, ločkom, s cediljo, preslico
in z drugimi tem podobnimi kislimi travami.

Kaka naj bo zemlja za travnik?

Ako pustiš travnike, kakor so od nekdaj bili, brigaš se zanje
le toliko, da jih vsako leto pokosiš in popaseš ter si misliš : saj
trava na travnikih mora sama ob sebi rasti, čemu bi travnike obde¬
loval, obskrboval, jim gnojil, saj imam vže s poljem preveč opra¬
vila . . . ,; ako tako misliš in delaš, potem si gotovo na slabem

77

potu, od travnikov nikdar ne dobiš tega, kar bi po umnem obde¬
lovanju lahko od njih zahteval.

Napačno je pa vselej uporabljati v travnike tako zemljo, katera
niti glede prsti, niti glede krajnih razmer in glede obnebja ne ustreza.
Slabo zarastene travnike, katerim pomanjkuje potrebne vlažnosti, spre¬
menimo raje v njive, ter na njih pridelujmo krmo. Čemu je treba
tožiti, da pri nas ni mogoča boljša živinoreja, nego jo imamo
sedaj, češ, naše senožeti so slabe. Taka tožba je navadno neopra¬
vičena. Čemu vporabljamo tako zemljo, ki jej primanjkuje vlažnosti,
v travnike in ne v njive!

Za travnik je dobra vsaka zemlja, katera ima le potrebno
vlažnost za rast različnih trav. Vlažnost  je travniku neobhodno po¬
trebna, mokrota pa, ki ostaje v zemlji, je vedno škodljiva.

Zemlja za dober travnik naj ima rahlo, ne plitvo, in primerno
zvezno zgornjo in vodo prepuščajočo spodnjo plast.

Dobra senožetna prst pa mora imeti v sebi tudi mnogo rud¬
ninskih redilnih tvarin ; posebno kalija, apna in fosforove kisline j
kajti trava rabi v svojo rast neko množino teh snovfj. Ako
sežgemo na primer 100 kilogramov sena, ostane nam povprečno
0—10 kg pepela. Y teh 10 tih kg nahaja se povprečno 1'5 kg
kalija, 1-3 kg apna, 0'5 kg fosforove kisline, 4 do 5 kg kremen¬
čeve kisline, 0'7 kg magnezije.

Iz tega razvidimo, kako potrebni so kalij, apno in fosforova
kislina travi v rast. Navadno je tega rudninskega živeža premalo
v prsti; samo kremenčeve kisline nikjer ne primanjkuje.

Da je to istina, kažejo nam najbolje izkušnje, kajti potrositi
je treba travnike le s pepelom, v katerem je namreč mnogo kalija,
ali z apnom, ali z koščeno moko, ki ima v sebi mnogo fosforove ki¬
sline. Prepričali se bodemo, da bo trava veliko lepše rastla in to
zaradi tega, ker ž njimi prsti dodamo glavni živež to je: kalij
apno in fosforovo kislino.

Zgornja odeja travnika.

Od travnikov zahtevamo, da nam donašajo, kolikor je mogoče,
največ zdravega in dobrega sena. Seno je sestavljeno iz različnih
trav in zelišč.

Dokler so zelene, imenujemo vse skupaj trava, posušeno travo
imenujemo seno. Umen gospodar mora tedaj skrbeti, da so travniki
zarasteni z najtečnejšimi zelišči.

Zgornja odeja travnika ali drn je sestavljen z jednoletnih, dvo-

78

letnih ali večletnih rastlin, ki se množijo po semenu ali po kore¬
ninah. V njej nahajamo nizke in visoke rastline, revne in rodovitne,
ki so različne dobrote in vrednosti, zdrave ali škodljive. Kaj važno
je tudi, da ima travnik zgornjo in spodnjo travo, ker le tedaj bomo
mnogo nakosili, kedar je vzraslo dovolj visoke trave, ob jednem pa
tudi nizke. Umno je, da skrbimo zato, da travniku ne pomanjkuje
nizkih in visokih trav in zelišč. Najboljše trave so sledeče: Li¬
sičji rep, talijanska ljulika, travniška ljulika, travniška bilniea in
latovka.

Velike vrednosti je za senožeti, če pomešamo med travno
seme tudi nekoliko deteljnega.

Za suhe travnike je najbolj sposobna : Zlata deteljica, bela
deteljica, hmeljska lucerna.

Za srednje vlažne travnike: Navadna detelja, bastardna
detelja.

Navadno se pomeša trava z deteljo tako, da je ? / 3  trave
in 'l 3  detelje. Na oralo poseje se kakih 33—38 kg semena.
Sploh živo priporočamo, da se gosto seje, in držimo se pravila,
katero nas uči, da se ima sejati žito redko, detelja in trava pa
gosto.

Seme se spomladi plitvo poseje, in posebno dobro je, če
travnik pred zimo prej prekopljemo, ali preorjemo, in spomladi
vsejemo oves, v katerega, seveda posebej, vsejemo travo in deteljo.
S takim ravnanjem dobimo precej ovsa, nežnim, mladim rastlinicam
preskrbimo v prvi mladosti senco, in ob jednem smo zemljo dobro
zrahljali, kar more biti vspešnemu razvitku trav le ugodno. Opo¬
minjamo tudi na to, da more biti seme zdravo in zanesljivo, ker
se mnogo slepari s kupčijo travnega semena.

Na travnikih rasto mnogotere rastline, katere moremo šteti
v vrsto plevelov, n. pr. preslica, mlečnik, divji češenj, podlesek,
pikasti mišjek, vetrnica, zlatica, bičjek, mah itd. Skrben gospodar
mora skušati, da vse take rastline zatre.

Kako oskrbovati in obdelovati travnike.

Travnik zahteva, da se vedno oskrbuje, in če tudi imamo
s travnikom manj dela, vendar tudi tega ne smemo nikdar zane¬
marjati, Travnik bogato povrača vsako delo, ki se stori zanj.

1) Osušajmo premokre travnike. Čeravno ne sme nikdar pri¬
manjkovati travniku potrebne vlažnosti, vendar je zastajajoča mo¬
krota na travniku zelo škodljiva, ker v taki, premokri zemlji gnijejo

79

korenine, ali se le slabo razvijajo; slabe kisle trave se širijo, dobre
pa ginejo. Temu pomagamo, ako odpravimo preobilno vodo. Kjer
voda zastaja, vrežimo na pravem mestu jarke.

2) Namakajmo suhe travnike. Napeljana voda je najboljši
pripomoček, s katerim moremo povišati dohodke naših travnikov-

Omenili smo, da je zemlja lukničasta in da ima sposobnost
iz zraka in iz raztopljin, katere do nje dohajajo, povživati razne,
rastlinam potrebne tvarine. Najpoglavitnejši uspeh, na travnike na¬
peljane vode, je tedaj v tem, da se v napeljani vodi raznotere mi-
neralske tvarine nahajajo.

Toda pa ne gnoji samo, ampak vniči tudi mah in temu jed-
nake rastline, čisti zemljo in jej jemlje razne škodljive železne
soli. Toda more rastline slani ubraniti, ali če je po noči padla
huda slana, moremo z vodo zmrzal ublažiti. Gnojilna moč vode je
tudi v tem, da ona razkrojuje redilne tvarine, ki se nahajajo v
zemlji. T vodi, celo v deževnici nahajamo manj ali več ogljenčeve
kisline, kar povišuje njeno dobroto, in zato ima voda znaten vpliv
na razkrajenje rudninskih tvarin v zemlji. S namakanjem moremo
tedaj prav dobro pomagati travnikom, tem bolj, ker rastlinam do-
peljavamo tudi redilne tvarine v raztopljeni obliki.

Najboljši čas za namakanje je brez dvombe jesenski, ker
jeseni je voda še dovolj topla in ima veliko več redilnih snovij.
Na polji, sploh po zemlji, na kateri se nabira voda, največ je rastlin¬
skih ostankov. Tako dobiva travnik za prihodnjo pomlad, ko se
zopet ožive rastlinice, že pripravljen zaklad redilnih tvarin.

Kakor hitro nastopi jesen ali proti zimi mraz, treba je vodo
s travnikov odpeljati, da se posuše. Nikdar ne smemo mrzle snež-
nice rabiti. Ko bi spomladi imoli nastati mrazi, treba je pogostoma
namakati travnike, da obvarujemo nežne rastlinice pred mrazom.
Čim zraste trava, in čim bliže je čas košnje, toliko bolj pored¬
koma smemo vodo na travnik napeljavah. Če traje suša dolgo časa,
smemo večkrat po noči na travnik vodo napeljati, zadnje štiri tedne
ali zadnjih šest tednov moramo pa namakanje opustiti. Po prvi
košnji se zopet travnik namaka nekoliko časa, in to veliko pri¬
pomore, da je tudi druga košnja, to je otava, precej obilna.

3) Utrditi je treba obrežje onih travnikov, ki leže ob rekah
ali ob kakemu potoku, ki moro travniku izpodkopavati zemljo. Na
obrežji takih travnikov je pametno nasaditi drevesa (vrbe, jagnede
itd.) in ako zahtevajo razmere, treba je napraviti tudi iz kamenja
potrebno obrežje.

80

4) Trebiti moramo iz travnika plevel, mrčese, sploh vse, kar
more ovirati uspešno rast trave.

Gnojimo travnike.

5) To je posebno potrebno tistim travnikom, katerim ne moremo
pripomoči z namakanjem, to je, z napeljano vodo. Najpripravnejšp
gnoj za travnike je rudninski in sicer raztopljen na vodi, dober je
za to tudi kompost. Tudi dobro podelan, star hlevski gnoj ugaja
vender menimo, da ni prav praktično, če rabimo hlevski gnoj za’"
travnike. Navadno primankuje že njivam hlevskega gnoja; zato
je boljše, da pustimo hlevski gnoj njivam, saj imamo razun vode
še drugih gnojilnih tvarin za travnike. Tudi gnojnica je koristna,
vendar treba jo je dovolj z vodo pomešano polivati na travnike le
v vlažnem vremenu.

Če že rabimo hlevski gnoj, navozimo in raztrosimo ga pred
zimo; zimska vlaga, sneg in dež ga izpira, spomladi pa neizprane'
ostanke, slamo itd. zopet pograbimo s travnika in spravimo n. pr.
na kompostni kup.

Za travnike najboljši gnoj je brez dvombe pepel, posebno od
bukovega lesa, ki ima v sebi veliko kalija, ki je travam neobhodno
potreben, kakor nam kaže že navedena preiskava travnega pepela.

Za močvirne in mahovite travnike je dober gnoj tudi apno,
katero razje mahovje in ob jednem veže razne kisline. Ali med
vsemi gnoji je najprimernejši kompost, to je mešanica raznih rud¬
ninskih in organskih delov. Takemu kompostu je dobro primešati
nekaj dobre redilne zemlje in če mu dostavimo še pepela, zmletih
kostij, in vse to polijemo z gnojnico, smemo se nadejati, da bo po
takem gnoju travnik zopet krepko oživel. Tudi malec jc za rabo,-
posebno na onih travnikih, ki imajo vsaj tretjino detelje.

Stroške, katere stane gnoj, bogato poplačujejo travniki in pre¬
pričani smo, da tisti, ki enkrat pognoji, tega nikoli več ne opusti.

6. ) Oskrbujmo travnike pridno. Zgodaj spomladi je treba po¬
grabiti vse krtine in jih jednakomerno raztegniti. Če nahajamo tu in
tam kak revno zarasten ali gol prostor, moramo ga posejati.

Če se pokažejo plevelne rastline, n. pr. mah, treba spomladi
z brano prevleči take travnike. Za vničenje mahu je posebno dobra
travniška brana, katero smo popisali na strani 40.

Treba je tucli odpraviti s travnika škodljive živali in mrčese.

7. ) V jeseni smemo po travnikih pasti, posebno če je
travnik nekoliko oskrbovan. Nikdar ne smemo pasti v zelo

81

•vlažnem, mokrem vremenu, ker živina napravlja takrat preveč-
škode na travniku s težkimi stopinjami. Posebno velja to za umetno
vrejene travnike, na katere bi sploh svetovali naganjati le ovce, ne
pa težkih goved. Želeli bi, da bi gospodarji opustili staro šego pasti
po travnikih spomladi do sv. Jurja, ker gotovo bolje bi bilo, da bi
take travnike dobro oskrbovali in vsaj dvrakrat kosili; dobivali bi
zato z njih precej dobrega sena, katero bi doma živini poldadali,
mesto da jo gonijo na pašo, kjer se le dolgočasi in strada. Dobi¬
vali bi tudi v hlevu veliko več potrebnega gnoja.

8.) Na travnikih pa lahko tudi zasadimo sadno ali gozdno
drevje. S tem si izdatno povišamo dohodke travnika. To se
sme goditi pa le v posebnih slučajih. Priznavati moramo sicer, da
drevje zniža množino sena; toda v krajih, kjer pomanjkuje sadja
ali tudi lesa za kurjavo, in če je dotična zemlja sposobna za sadno
drevje, je vendar pametno tako ravnanje, ker sadje, katero dobi¬
vamo, obilno povrne, kar nakosimo manj sena.

Košnja detelje, trave in sploh krmskih rastlin.

Glavna stvar je, da se pokose krmske rastline o pravem času.
Najtežavneje je pa zadeti-pravi čas košnje. Ce prezgodaj kosimo^
zgubimo mnogo sena; če pa prepozno, znižamo krmi izdatno do¬
broto. Mnogotere izkušnje so dokazale, da je najugodnejši čas za
košnjo krmskih rastlin čas cvetja, ker takrat je rastlina v najboljši
moči, ona je polna soka, kateri pa potem služi za izdelovanje zrnja.
Kolikor bolj je dozorela rastlina, toliko manj soka ima v bilkah.
Da to nekoliko bolj pojasnimo, omenjamo samo navadno deteljo,
katera se pokosi, ko se spomladi dobro razrase. Y istini je taka
detelja izvrstna krma.

Ko pa pride detelja v seme, je znano, da deteljna stebla ni¬
majo druge veljave, nego da se porabijo za steljo.

Dokazano je, da največ redilnih sokov potrebuje rastlina za
Izdelovanje zrnja, da je ves poprej preobilen sok v bilkah potreben
za izdelovanje zrnja. Ce tedaj pokosimo deteljo ali travo takrat,
ko je največ soka v rastlini, dobimo izvrstno seno. Ce ga tudi ne¬
koliko manj nakosimo, bode trava tem hitreje zopet zelenela in
živina bo imela potem dobro pašo.

Da je za košnjo najboljša jutranja rana ura, ko je trava ne¬
koliko od rose namočena, je priznano, in bilo bi odveč, da bi o tem kaj
več pregovorili, saj brivec tudi brado zmoči, kadar jo brije. Prav tako

(1

82

opuščamo obširnejši opis, kako imamo sušiti pokošeno travo itd. Ne
smemo pa molčati o nečem orodju za sušenje detelje, namreč: piramide.
(Pod. 19.) Te se postavijo po koncu in se v zemljo nekoliko zabijejo,

Pod. 19. Piramida za sušenje detelje.

po klinih pase naklada pokošena detelja; to posebno velja, za one
kraje, kjer nimajo kozolcev.  Na piramidi, kakor tudi v kozolcih se
detelja brez izgube lepo suši; če jo pa sušimo na tleh, moramo jo
več dnij premetavati. Nežno, mehko perje se kmalo posuši, omane
in tako pogubi, ker sočnate bilke potrebujejo dolgo časa, da se
dobro posuše. Slabo posušena detelja v kupu shranjena se kaj rada
pokvari, in oprlila detelja velja jako malo.

Kjer ni stalnih kozolcev, napravijo naj se začasni. V tla se
zabijejo močni koli, na katere se napne drat, a nanj se obeša de¬
telja. (Pod. 20.) Takih kozolcev vpeljal je v Goriški okolici uže
mnogo dekan J. Kobal v St. Petru.

Seno se sme nakladati le tedaj, ko je prav dobro suho. To
spoznamo, če vzamemo v roke nekoliko sena in ga skušamo pretr¬
gati; če se vije, ni še dovolj suho. Tudi priporočamo, da se na¬
klada seno, ko je še vroče, da ni še odjonjalo; tudi je kaj dobro
da se nemudoma vozi domov in iz voza spravlja v senik, ter se
trdno pohodi. Paziti moramo na to, da je senik suh, da vanj ne pri-

83

baja soparica iz lileva ali da streha ni raztrgana, kakor žalibog
prevečkrat biva. Kdor hoče imeti suho, dobro ohranjeno seno, mora
za vse to skrbeti. Dobro ohranjeno seno mora imati lepo, svitlo,

Pod. 20. Začasni kozolec za sušenje detelje.

zeleno barvo in tudi prijeten duh. Tako klajo bo živina rada jedla
in se tudi dobro redila.

0 napravi kislega sena.

Dostikrat nadleguje v jeseni dež tako, da ni mogoče spraviti
otave. Takrat se navadno pokvarijo celi kupi. Ako je vreme
tako deževno, da nam ni moči krme sušiti, napravimo iz nje kislo
seno. Napravlja se jednako, kakor kislo zelje. Izkoplje se na pro¬
storu, do katerega ne more pritekati voda, jama kakih 70—100
cm globoka; v to se spravi pokošena trava ali detelja in se trdno
pohodi. Koristno je, če se posamezne plasti osole, ker se tem bolje
skisa trava, katero živina kaj rada je, že zaradi soli.

Nekateri kmetovalci spravljajo v take jame tudi zeleno, mlado
pokošeno koruzo, pesno, repno, zeljno natje itd.; vse to se dobro
pohodi, potem se po vrhu s kamenjem obteži in vsa jama pokrije
visoko se zemljo, še n. pr. 1 m do 1 m 50 cm. Če se razpoka zgornja
nasuta zemlja, treba je nemudoma popraviti razpoke.

VII.

O kmetijskem kolobarjenju.

Vsacemu umnemu gospodarju premisliti je v prvi vrsti natanko.,
kake rastline bode na svojo zemljo sejal in kako jih bode druga
za drugo vrstil. To vrstenje raznih rastlin imenujemo navadno ko¬
lobarjenj e

Pri sestavljanji kolobarja paziti nam je prvič na kupčijske
razmere, to je: sejmo tiste rastline, katere najlaže in najdraže
prodamo, in drugič, ozirajmo se na lastnosti zemlje, na obnebje,
na lego zemljišča, to je: vzgojujmo tiste rastline, katere se tem
razmeram najbolj prilegajo.

Predno sestavimo kolobar, preiskujmo natančno lastnosti zemlje,,
katero hočemo obdelovati, in obnebje dotičnega kraja, to je: po¬
znati moramo, kakšna je zima, kakšna pomlad, ali je suha ali
mokra ; kaka je jesen, na primer, ali je jesenska slana navadna i t. d.

Ko smo vse to preiskali, znati nam je še tudi lastnosti
rastlin, to je: kaj one zahtevajo od zemlje in od podnebja.

Zapomnimo si torej sledeča vodila:

Na ilovni zemlji dobro obrodi: pšenica, pesa in koleraba; na
vapneno ilovni zemlji pa: bob, grah, detelja in pesa, V glinasti
zemlji, tedaj v zemlji, ki ima nekoliko peska in nekoliko ilovice,
rodi dobro: ječmen, proso, lan, grah, koruza, zelje, konoplja, krompir,
sočivje; na peščeni njivi ajda in rž.

Apneno zemljo ljubi detelja, grah, bob, fižol ječmen in vse
korenstvo, konoplja itd.

Na mahovji dobro obrodi: ajda, rž, oves, krompir in repa.

Na novo preoranem pašniku dobro obrodi: proso, oves, ajda,
celo koruza in krompir. Žitne rastline zahtevajo dobro zrahljano,
plevela prosto njivo.

Kjer je navadna huda zima, ki uničuje marsikatero ozimno
setev, je umneje sejati jara žita. *

85

Koruza zahteva dobro zrahljano in dobro pognojeno zemljo.

Žitu mlad gnoj ni ugoden, ker ono ljubi staro gnojivo;
sledi' naj tedaj ozimina takim rastlinam, katerim se je dobro po¬
gnojilo. Pšenica stori kaj dobro po detelji.

Štajarska detelja, lucerna, esparzeta itd., vse te rastline zah¬
tevajo dobro in globoko zrahljano in čisto zemljo, katera ima v sebi
tudi dovolj gnojilne moči. Navadno se detelja vseje med žito. Naj¬
bolje je, če se vseje detelja med ono žito, katero sledi po ko-
renstvu.

Predilne rastline, kakor lan, konoplja, zahtevajo čisto in rahlo
zemljo, lan ljubi staro gnojilno moč, konoplji pa ugaja tudi
nov gnoj.

Lan ljubi nekoliko vlažne nižine in dobro stori za okopa-
vinami.

Sočivje (grah, bob, fižol, leča), katero daje najtečnejše zrnje
in tudi najboljšo slamo za krmo, zahteva pri vsem tem, da dobiva
po svojem obilnem listju precej hrane iz zraka, močno pognojeno
zemljo; posebno ljubi tako zemljo bob. Sočivje dobro stori po
okopavinah, tudi po žitu.

Ajda ljubi enako razmerje, kakor sočivje.

Vsaka rastlina odvzame zemlji različnih tvarin, kakor kalija,
matrona, magnesije, apnenika, fosforove kisline itd.

In sicer jedne vrste rastlin več, druge manj. Največ živeža
povžijejo iz zemlje sledeče rastline: zelje, pesa, repa, konoplja, koruza,
korenje; nekoliko manj: pšenica, ječmen, krompir, lan in sočivne
rtistline.

Koliko zemskih drobcev posamezne rastline zemlji odvzamejo,
kaže nam v sledeči stranici uvrščena tabla I.

Iz te je razvidno, da nekatere rastline potrebujejo več živeža,
druge zopet manj, in sicer potrebujejo jedne mnogo kalija, druge
mnogo fosforove kisline, tretje apna itd. S kratka rečeno: različne
rastline odvzamejo zemlji različnih drobcev.

Rastline imajo tudi različno dolge korenine; žita na primer
imajo zelo plitve koreninice, one jemljejo živež samo iz zgornje
plasti. Druge imajo srednjo dolge koreninice in nekatere pa zelo
dolge na pr.: lucerna in esparzeta, s katerimi morejo srkati živež
iz spodnjih plastij. Ne sejmo torej nikdar rastlin jedne. vrste, drugo
za drugo na isti prostor, ker jemljejo le jedno in isto hrano iz iste
plasti, ter tako najhitreje zemljo izmolzejo. Na rastline s kratkimi
koreninami pa sejmo rastline z dolgimi ali srednjimi koreninami.

86

Razne rastline puste po žetvi zemljo v različnem stanji..
Žita puste zemljo suho in trdo, detelje vlažno, okopavine pa rahlo
in brez plevela. Tudi tu moramo paziti na to, da vrstimo prave
rastline druga za drugo. Žita naj pridejo torej vselej za takimi
rastlinami, katere puste zemljo v rahlem stanju.

Iz vsega lahko razvidimo, kako se imajo vrstiti rastline druga
za drugo tako, da bode vsaka prišla v tako zemljo, ki jej
najbolj ugaja.

Tabla I.

87

Ako bi na primer hoteli sejati pšenico, jaro žito, rž, deteljo,
korenstvo in sočivje, to je šest različnih vrst rastlin, in razen teh še
dve strniški rastlini, razdelili bodemo zemljo v šest kosov, na ka¬
terih bodemo rastline takole uvrstili:

1. leto. Korenstvo (krompir, pesa)

2. „ jaro žito (v katero se vseje detelja).

3. „ detelja.

4. „ pšenica, potem ajda ali repa.

5. „ sočivje (fižol, grah na pol gnojen).

6. „ rž.

Korenstvo torej menja z jarim žitom, jaro žito z deteljo, pše¬
nica se sočivjem in rž zopet s korenstvom. Vsaka rastlina dobi že
dobro pripravljeno zemljo.

Naši gospodarji delajo v tem navadno največ napak. Koliko
na pr. jih je, ki sejejo še vedno žito za žitom, koruzo za koruzo,
zelje za zeljem itd. Ni čudo, da so prisiljeni mnogokrat pustiti
njivo neobdelano ali prašno. Praha sedaj nima nobene veljave več
in je gospodarju le izguba; namesto prahe sejmo krmske rastline,
krmo pokladajmo živini, dobili bodemo potem toliko več gnoja, da
ne bo treba pustiti njive celo leto počivati v tem, ko moramo od
nje plačevati visoke davke.

Zdaj hočemo navesti še nekatere kolobarje:

Petletno vrstenje:

1. leto koruza. 2. leto pira. 3. leto krompir. 4. leto ječmen.
5. leto detelja.

ali:

1. leto krompir. 2. leto oves. 3. leto detelja. 4. leto pšenica
se strniško repo ali ajdo. 5. oves.

Šestletno vrstenje:

1. leto okopavine. 2. leto rž s korenjem. 3. leto lan z vsejano
deteljo. 4. leto detelja. 5. leto pšenica, potem strniška repa ali
ajda. 6. leto oves.

ali:

1. leto okopavine. 2. leto rž s korenjem 3. leto lan. 4. leto
detelja. 5. leto pšenica, potem ajda. 6. leto oves.

ali:

1. leto lan. 2. leto ječmen. 3. leto detelja. 4. leto pšenica, po¬
tem strniška krmska koruza, ajda ali repa 5. leto krompir ali
koruza. 6. leto rž.

YIII.

O pridelovanju zelenjave.

Vrtnar stori na vrtu vse, karkoli zahteva rastlina in ravno
s tem more na majhnem prostoru toliko pridelati, kolikor poljedelec
na mnogo večjem kosu zemlje. Jedno oralo popolnoma dobro obdelane
zemlje more rediti čelo družino poštenega in zvedenega vrtnarja.
Blizo velikih mest so vrtnarji, ki imajo komaj jedno oralo zemlje
in prav dobro žive, ker umejo največji pridelek dobivati iz zemlje.
Pa tudi za vsaeega gospodarja bi bilo prav, .da bi si vredil lep vrt,
v katerem bi prideloval vso za domačo kuhinjo potrebno presnino ;
na majhnem kosu more prav lahko pridelovati mnogo zelja, repe,
vohrovta, dobrega krompirja, salate, špinače, radiča, čebule itd.

0 legi vrta.

Vrt mora biti zavarovan proti mrzlim vetrovom (burji) in
obrnen proti solncu , ker skoraj vse vrtne rastline morajo imeti
solnce in zrak, brez katerega nikdar vspešno ne rastejo.

Ko zbiramo lego za zelenjavski vrt, moramo ozirati se tudi
na vodo, katera je neobliodno potrebna v vrtnarstvu.

Najboljša je voda iz ltalov in deževnica, katera se vlovl v
posebnih jamah, manj dobra pa je voda iz vodnjakov in studencev,
ker je premrzla; taka voda more celo škodovati rastlinam, zato
pa moramo napraviti kak kal, v katerega vsaj par dnij poprej spu¬
stimo vodo, da jo čez dan solnce ogreva.

Kaka zemlja je najboljša za vrt ?

Najboljša zemlja za vrt jo tista, katera je dovolj globoka in
vsaj srednje zvezna, to je, lahka ilovica zmešana s peskom in
prhlico.

89

Važno pa je skrbno obdelovati in globoko rahljati zemljo,
katera mora biti prav globoko prekopana že jeseni pred zimo, da
jo potem zimski mraz dobro prešine. Zemljo za vrt moramo 50 cm
globoko prekopati in zrahljati. Če je spodnja zemlja dovolj dobra,
moramo jo izkopati, da pride na površje, kjer jo zrak razkroji in
k rodovitnosti obudi.

Kateri gnoj najbolje ugaja vrtu ?

Nobena rastlina ne potrebuje toliko gnoja, kakor zelenjava.
Skrben vrtnar napravlja mešanico ali kompost, v katerega spravlja
vse še tako različne gnojilne tvarine, posebno pa skrbi za živalske
in rastlinske tvarine, ker iz teh se dela sprstenina, ki je za vrtno
zemljo veliko vredna. Vrtnar mora imeti dovolj dobrega hlevskega
gnoja, katerega ne more nadomestiti rudninski gnoj, ker hlevski
gnoj zboljšuje zemljo ter pri razkrajanju razvija ogljenčevo kislino,
ki pa tudi k razkrojenju mineralskih tvarin mnogo pripomore.
Prav tako se razvija pri razkrojenju gnoja tudi gorkota, katera
mrzlo zemljo ogreva.

Razen navadnega hlevskega gnoja rabijo v vrtnarstvu še
•druge gnojilne tvarine, n. pr. pepel, saje, zmlete kosti, nekatere
kalijeve soli, tudi oglje, katero posebno nekateri vrtnarji prav
hvalijo in priporočajo za bolj vlažno zemljo, ker popije vse ki¬
sline iz zemlje, in tudi vlažnost prav dobro srka.

Gnojnica je dobra za polivanje zemlje, ker rastlinam zelo ugaja.

Kako nam je vrediti vrt ?

Vrt mora biti koristno, pa tudi vkusno vrejen. Napraviti mo¬
ramo tedaj načrt, po katerem vredimo in razdelimo vrt v posa¬
mezne gredice, in vrežemo tudi glavne in stranske stezice. Gredice
so navadno 1.25 m široke, preširoke niso pripravne, ker mora delavec
sicer stopati na zrahljano zemljo, kar gotovo ne more biti dobro.

Kako rastline sejati ?

V prvi vrsti potrebuješ dobrega in čistega semena *), kajti le
iz dobrega in čistega semena, katero poseješ na gredice, moreš
dobiti čvrste sajenice. Seme je pa dobro, ako ima še vso kaljivost
v sebi; čisto pa, ako ni pomešano z drugim semenom.

*) Kazne vrste dobrega in čistega vrtnarskega semena dobivajo se na
deželni kmetijski šoli v Gorici; tudi 1 . C. Schmidt v Erfurt-u na Nemškem
prodaja prav dobro seme.

90

Najbolje je, ako si seme pripraviš sam in sicer od jedne rastline-
za več let. Seme moraš skrbno posušiti in na kakem suhem kraji
hraniti. Dobro dozorelo in skrbno hranjeno seme obdrži svojo ka-
ljivost več let.

Ivaljivost obdrže dolgo časa kumare, buče in razno sočivje p
manj časa pa česen, petršilj, korenje in zelena.

Seme sejemo, ko spomladansko solnce zemljo dovolj ogreje.
Take, na prostem sejane rastline pa kaj rade pozebejo, ker jim
zelo škoduje ponočni mraz.

Ysak umen vrtnar si napravi gnojine gredice, v katere more
zgodaj posejati seme in mlade rastline varovati hudega mraza.

Kako napravljati gnojne gredice?

Gnojne gredice napravijo se tako:

Na kakem suhem in gorkem, proti solncu obrnenem kraju,
najbolje pod kakim zidom, ki brani proti mrzlemu vetru, izkoplje se
kacih 60 cm globoka in po potrebi dolga jama. V to jamo natepta
se vročega, konjskega gnoja. Na ta dobro potlačeni konjski gnoj
postavi se lesen obod tako, da je obrnen proti solncu. Okrog oboda
natrese se pa vsaj kakih 40 cm na debelo konjskega gnoja, kateri
se dobro potlači.

Obod napravi se iz štirih desk. Sprednja in zadnja deska
ste po potrebi dolgi. Razen tega mora pa biti sprednja deska kakih
16 cm nižja od zadnje; tako, da leži pokrov, s katerim se pokriva
gredica, nekoliko napoševno. Pod zgornjim robom desk pribije se
letvica, na katero se polaga okno in pokrov.

Čez nekoliko dnij se gredica ogreje, ter začne iz nje puhteti?

Sedaj se okno odpre, da izpuhti soparica.

Ko smo prepričani, da se je gnoj popolnoma ogrel, moramo
na gnoj nanesti dobre črnice ali prhlice kakih 25 cm na debelo,
in sicer najprvo polovico zemlje, in ko se je ta ogrela, drugo polo¬
vico. Ko se je vsa zemlja segrela in iz nje ne puhti več soparica,,
potem je gnojna gredica  napravljena in seme se lahko va-njo seje.

Ko je seme vsejano, morajo se gredice prav pogostoma zra¬
čiti, ker brez zraka rastlinice ne morejo živeti. Pri gorkem in solnč-
nom vremenu odvzamemo okna ali jih pa prav visoko odpremo.
Tudi pri slabejšem vremenu morajo biti okna malo odprta.

Dokler so rastline še male, je dovolj, če odpiramo okna
vsak dan le par ur. Ko so se pa rastline okrepile ter se prstenega
stališča navadile, odpremo okno popolnoma in jih samo hudega po-

91

nočnega mraza varujemo. V zelo mrzlih nočeh naj se pokrovi
pokrijejo še se slamno odejo.

Take gnojne gredice vendar precej stanejo, zato hočemo
povedati, kako delajo nekateri vrtnarji, da brez gnojnih gredic dobe
že zgodaj spomladi dovolj potrebnih sajenic. Čez zimo se napra¬
vijo lesene odprte skrinjice, katere se napolnijo z dobro zemljo.
Že po zimi se poseje seme v take skrinjice, katere hranimo v
gorki sobi. Ako je treba polije se zemlja z mlačno vodo. Ko je
že gorkeje vreme nastopilo, prenesemo skrinjice na okno, katero
je obrneno proti solncu. Polagoma začenjamo odpirati okna, da se
mlade rastlinice navadijo zraka; tako si more posebno mali vrtnar,
ki ima le majhen vrtiček, odgojiti potrebno množino sajenic. Ysem
tem pa priporočamo, da si napravijo vsaj jedno gnojno gredico.

Kako se presajajo sajenice?

Predno presajamo sajenice, storimo prav, ako jim korenino
nekoliko pomočimo v mešanico zemlje, gnojnice in kravjeka.
Paziti moramo tudi na to, da niso koreninice ranjene.

Sajenice presajamo v prav dobro zrahljane lehe na vrtu.
Napraviti moramo dovolj prostorno jamo, v katero posadimo kore.
ninice, tlačenje korenin ne more biti nikdar dobro. Opominjamo
tudi na to, da se presajajo le popolnoma zdrave sajenice, katere
imajo tudi dovolj lepih in krepkih korenin, ranjeno koreninico
moramo z nožem gladko odrezati. Krog koreninic smemo nasuti le
rahlje zemlje, v kateri se morejo koreninice lepo razprostirati.

Ko so rastlinice presajene, moramo jim nemudoma vode pri¬
liti, posebno če jili presajamo v vročih urah. Najboljši čas rastline
presajati je zvečer, zlasti če je tudi nekoliko dežja ali da se vsaj k
dežju pripravlja. Nikdar ne smemo več sajenic vzeti iz gredic, nego
jih moremo nemudoma posaditi, ker kaj kmalu se posuše koreni¬
nice tacim mladim sajenicam.

Kako rastline na vrtu oskrbovati ?

Na vrtu so sledeča opravila ncobhodno potrebna:

1. Prilivanje.  Rastlinam moramo prilivati, kakor hitro se je
zemlja osušila; nikdar ne smemo čakati, da bi rastline veneti
začele. Redkvice, kolerabe in kumare rastejo le v vlažni zemlji.

Za polivanje je najboljši čas večer , da se po noči razdeli
voda po zemlji. Zjutranje polivanje koristi le malo, ker solnce
kmalo posije in voda izpuhti. Pri pekočem solncu pa voda vedno

92

škoduje. Le spomladi moramo polivati grede zjutraj,  da se morejo
osušiti čez dan.

2. Okopavanje.  Okopavati moramo rastline večkrat in vselej
le v suhem vremenu. Z okopavanjem rahljamo zgornjo skorjo, torej
okopavajmo, kakor hitro vidimo, da se je napravila na površju zem¬
lje trda skorja, da potem more v njo zrak in dež.

3. Osipavanje.  Z osipavanjem pospešujemo rast korenin in
okopavane rastline dajejo boljši, okusnejši in mehkejši sad. Posebno
zeljne in krompirjeve rastline morajo biti osipane.

4. Pletev.  Plevel se mora pridno odpravljati; izruvati se
mora s korenino vred ; najhitreje gre to po dežji, ko je zemlja rahla.

5. Prilivanje z gnojnico.  Ako ima zemlja malo živeža in vi¬
dimo, da rastline slabo rastejo, pripomoči moramo rastlinam s pri¬
livanjem gnojnice.

Gnojnica mora biti dobro gnila in z vodo zmešana. V suhem
in vročem vremenu ne smemo nikdar prilivati, ampak le tedaj, ka¬
plar dežuje.

V sledečem hočemo govoriti o najvažnejših vrstah zelenjave.

Salata.

Salate razločujemo tri glavne vrste in sicer: Glavato solato ,
vezanim  in endivijo.  Ysaka teh vrst razpada zopet v mnogo razvrst.
Jako dobra glavata salata jena primer velika rumena glavata salata,
ki se nemško imenuje „gelber Trotzkopf“ (pod. 21.) in tako zvana po-
strvnica, „forellensalat“. Najbolj sloveča vezanica je „rumena pariška
■vezanicah Posebno sloveča endivija je pa „eskariol“ (Pod 23.). Yse
.salate zahtevajo dobro pognojeno prhlico.

Pod. 21. Rumena glavata salata. Pod. 22. Pariška vezanica.

Poletno glavato solato  dobimo , če posejemo seme takoj
spomladi v dobre gnojne gredice. Zimska glavata salata seje se pa

meseca avgusta in septembra v gredice, iz katerili presadimo sa-
jenice meseca oktobra v 8 do 10 cm globoke jamice. Pred suhim
mrazom obvarujemo rastline s tem, da jih prikrijemo se slamo ali
listjem. Ako pa pade sneg, ne pozebejo.

Navadno poletno salato moremo sejati med druge rastline, na
primer v zelnik. Seme se poseje spomladi, in da imamo vse poletje
salato, posejemo jo vsakih 14 dnij zaporedoma nekoliko.

Seje se zimska endivija  v gredice meseca julija in sicer prav
redko. Endivija zahteva močno gnojeno zemljo, ter pridnega prili¬
vanja. Ko je rastlina dorasla,
se poveže se slamo, da do
notranjih peres ne more doha¬
jati svitloba, na ta način bode
endivija lepo rumena. Tudi
voda se ne sme vanjo ste¬
kati, dobro je, če se v de¬
ževnem vremenu pokriva.

Pod. 23. Endivija „eskarijol“.

Vezana solata  se seje koncem maja ali meseca junija. Ona
dobro prenaša vročino. Ker ne napravlja trdih glav, mora se, ko
doraste, povezati; drugače bode trda in neokusna.

Špinača.

Špinača je dvojna: se zašiljenim in pa z okroglim listjem.
Pri nas obrodi najbolje špinača z okroglim listjem.

Špinača dobro obrodi le v močni in zelo pognojeni zemlji,
zato jej vrtnarji gnoje navadno z vročim konjskim gnojem. Seje
se navadno meseca avgusta, ker od take setve moramo že jeseni
dobivati listje in potem v zgodnji pomladi, kar je prav ugodno,
ker v tem času je malo presnine. Tudi spomladi se more špinača
sejati. Ko rastlina raste, moramo jo prav pridno okopavati in jej
dovolj prilivati. Če nastopi po zimi hud mraz, moramo jo pokriti
se slamo ali listjem. Če hočemo semena dobiti, pustimo, da raste
spomladi špinača naprej in že meseca maja stori seme. Zelo pri¬
ljubljena je velika špinača z okroglim listjem.

Špinača daje prav lepe dohodke, posebno meseca augusta
posejana, ker tej moremo odtrgati listje navadno dvakrat, jeseni in
potem v zgodnji spomladi.

■94

Zelje ali kapus.

Zelje zahteva močno, tolsto in zelo pognojeno zemljo, katera
je tudi dovolj vlažna. Posebno mu ugaja gnoj iz stranišč, sploh
vse one tvarine, katere imajo v sebi mnogo dušca, prav zato je
dobro razkrojeno rogovje zelju prav ljubo, tudi zmlete kosti mu
izdatno pospešujejo rast. Brez obilnega gnojenja ne moremo nikdar
pričakovati lepih in velikih zeljnih glav. Zelo dobro zelje je mursko
(štajarsko), gorenjsko in nemško, takozvano ^erfurtsko zelje“.

Zemlja mora biti za zelje prav
dobro zrahljana, zato svetujemo,
da se prvikrat zelnik že pred zimo
prav globoko preorje, spomladi se
vreže druga brazda in pred pre-
sajenjem se zopet zemlja prerahlja
in skrbno poravna.

Pri drugem ali pri tretjem
oranji se ob enem tudi gnoji.

Zgodaj spomladi moramo pri¬
praviti gredice, v katere posejemo
•zeljno seme. Zemlja na takih gredicah ne sme biti pretolsta. Ko
,so sajenice dovolj čvrste, presajajo se v zelnik. Nekateri imajo
navado, da polivajo v jamice, v katere posajajo sajenice, nekoliko
gnojnice iz stranišč, katera je pa prevroč gnoj in lahko korenine
požge. Presajati smemo le v vlažnem deževnem vremenu, če pa
moramo presajati rastline v suhem vremenu, moramo jim nemu¬
doma in večkrat prav dobro prilivati. Pregosto jih ne smemo presa¬
jati, ker sicer ne morejo dovolj razširjati se in napravljati lepih
glav, vsaj 50 do 60 cm naj stoji glava od glave.

Koleraba.

Pod. 21 Štajarsko zelje.

Koleraba raste nad zemljo ali pod zemljo. Kolerabe nad-
zemljice so najboljše: zgodnja bela „ Dunajska 11 , velika modra  „ An  -
gleška“  in bolj pozna, pa tem rodovitnejša velika modra „orjaška“.

Posebno se priporoča tudi „erfurtska“ bela koleraba, ki se
zove „Dreienbrunnen“.

Uže meseca februarja seje se seme v gnojne gredice. Meseca
marca presade se pa sajenice iz gredic na vrt. Ako pa hočemo
imeti vse leto presnih kolerab, sejmo meseca marca seme bolj
poznih kolerab; in da imamo tudi jeseni dovolj kolerab, po¬
sejmo meseca junija seme zgodnjih kolerab v gredice.

Kolerabe, ako se kmalo iz zemlje ne spravijo, olesene. Kole¬
rabam tekne močen gnoj in polivanje z gnojico.

Podzemeljska koleraba je prav dobra
„Sutton Champion“  , kakor tudi „gladka
bela in kratka listnata. 11 '

Seme se seje meseca aprila; saje-
nice presajajo se meseca maja. Te kole¬
rabe zahtevajo močno pognojeno zemljo,
ter se morajo pridno okopavati in osipati,
da se glava popolnoma pokrije, če ne,
oleseni zgornji del.

Ta koleraba se v kleti, v zemljo za¬
kopana, dolgo časa da hraniti.

Pod. 25. »Erfurtska" koleraba.

Vohrovt ali kodrasto zelje.

Vohrovt ne zahteva posebno močne zemlje, pa še dobro
obrodi v mrzlih legah. Zgodnjo kodrasto zelje se poseje že meseca
februarja v gnojne gredice, meseca julija moremo imeti že prav
lepe glave; v gnojnih gredicah izrejene sajenice se potem presajajo
v vrtno zemljo 50 cm narazen, zemlja pa mora biti pred presaja¬
njem še enkrat dobro zrahljana in še enkrat se straniško gnojnico
pognojena.

Mlade vohrovtove rastline moramo pridno okopavati in jim
v suši prilivati.

Pozni vohrovt se seje meseca marca ali aprila v proste gre¬
dice. Sajenice se potem presajajo meseca junija v zelnik. Do pozne
jeseni napravi že dovolj lepe glave. Ce hočemo imeti še pozneje
vohrovt, posejemo seme v gredice še le meseca maja. Y južnih
gorkejših krajih presajajo vohrovt, katerega imenujejo vrzota, že
proti jeseni, tako da ostanejo rastline vso zimo zunaj na njivi.
Majhen mraz ne škoduje tej rastlini ; v mrzlih krajih pa je vendar
treba obvarovati jo, da ne pozebe. Oskerbuje se ta rastlina prav
tako, kakor druge zeljne rastline.

Vohrovt je prav priljubljena presnina, ker daje zdravo
in okusno jed tudi po zimi, prav zato, ker njegove glave dolgo
časa zdrave ostanejo v tem, ko so zeljne glave že porabljene
:ali gnile.

96

Karfiol ali cvetoče zelje.

To zelje zahteva zelo pognojeno in vlažno zemljo, v suhi,,
slabi zemlji ne obrodi. Mraz mu zelo škoduje, torej zahteva le gorko

obnebje. Razkrojen krav j ek in člo¬
veški gnoj mu je najljubši ter sploh
le na zračni solnčni legi dobro obrodil
Goriški in tudi ^Erfurtski karfiol" se za
naše kraje posebno priporoča. Drugače
se ravna s karfiolom tako, kakor se-
zgodnjim kodrastiim zeljem.

Redkev.

Pri redkvi razločujemo : zimsko, poletno in mesečno. Redkev
zahteva rahlo in globoko zemljo in dovolj vlažnosti. O suši jej
moramo dobro prilivati ter jo pridno okopavati in pleti.

Najboljša zimska red¬
kev je »Erfurtska",  katera
v močni zemlji zraste zelo
debela. Seje se meseca
junija ali pa julija. Saje-
nice se ne smejo gosto
saditi, ker se drugače
redkev težko okopava in
pleve; redkev potem ostane
drobna. Rastlina bodi od
rastline vsaj 30 cm od¬
daljena.

Redkev se jeseni poruje in v kleti, z repom kvišku, na pesek
položi.

Poletna redkev  seje se meseca januarja in februarja v gnojne-
gredice. V navadni vrt se pa seje meseca marca. Ako pa hočemo
imeti več časa mlade redkvice, posejemo je vsakih 14 dnij.

Kumare.

Kumar je več vrst, ki so jako različne po velikosti in tudi
po hitrem ali poznem zorenji.

Pod. 26. Goriški karfiol.

97

Ta rastlina zahteva gorko, rahlo in zelo pognojeno zemljo.
Prav ljuba jej je primerna gorkota, dostojna vlažnost in posebno
konjski gnoj. Seme se sme sejati le v ogreto zemljo, prez¬
godna setev rada pogine. Seme počasi kali, zato ga nekateri
vrtnarji popred namakajo. Izkoplje se jarek 30 cm globok,
ki se s konjskim gnojem na pol napolni in na to se potrese
rahlja zemlja, v katero se po¬
seje seme prav plitvo.

Kumare moremo sejati
tudi takole :

Vsacih 60 cm narazen
izkoplje se 30 cm globoka
jama, katero do polovice na¬
polnimo z dobrim konjskim gno¬
jem, na katerega se natrosi p 0! j_ 28. Zelena kineška kumara,
dobra zemlja, v katero se po¬
sadi 7—8 zrn. Mladim rastlinam moramo pridno prilivati.

Odrasle kumare moramo pridno osipati. Ker ljubijo te rastline
obilno močnega gnoja, storimo prav, če pri osipanji med zemljo
pomešamo tudi nekoliko že razkrojenega rogovja ali zmletih kostij.
Tudi jim dobro postrežemo, ako jih potrosimo z dobro stolčenim
ogljem, katero zemljo dobro ogreva, kar zelo ugaja tej rastlini.

Ako hočemo imeti prav lepe kumare, posejmo seme v gnojne
gredice meseca marca. Ko so mlade sajenice že tretji list nastavile,
treba jih presajati v vrtno zemljo.

Male kumare, katere navadno v octu (kisu) namakamo in
hranimo, so posebnega plemena, pa tudi pozno sajene navadne
ustrezajo. Za seme se izbirajo vedno najlepše in popolnem do¬
zorele kumare. Ko se že omehčajo, so torej prezrele, prerežejo
se in iz njih se izpere seme, katero se mora dobro posušiti in
skrbno na suhem hraniti. Večletno seme je boljše od mladega,
zato rabijo vrtnarji seme, katero je vsaj tri leta staro.

Šparga.

Šparga daje ne le bogate pridelke, ampak tudi zdravo pres-
nino, katera tudi bolnim dobro tekne. Prva naprava spargovih gre¬
dic stane precej stroškov, katere pa obilno povrača, ker dobro za¬
sajena in oskrbovana šparga raste tudi 30 let dobro. »Šparga je
ali rumena ali pa zelena.

Šparga ljubi bolj peščeno, rabijo zemljo in solnčno lego;

7

98

mrzla ilovica jej je zoprna in veliko ljubša jej je čisto peščena
zemlja, če je le dovolj močno pognojena.

Gredice napravijo se tako:

Gredica prekoplje se 1.5 m široko in vsaj 60 cm globoko,
dolgo pa po potrebi. Na izkopano dno se nameče 30 cm na debelo
dobre kompostne zemlje, ter se pokrije z izkopano zemljo ali s
kako drugo boljšo vrtno zemljo. Če je zemlja težka ilovica, mo¬
ramo jej primešati nekoliko peska. Potem se potegne vrvica po
sredi lehe in vsakih 60 cm narazen ob vrvici se vtaknejo količki,
ki zaznamujejo, kje treba zasajati špargove sajenice. Prav tako
se ravna z drugo in tretjo vrsto, katerih je vsaka po 60 cm
oddaljena od srednje vrste. Pri vsakem takem klinu ali količku se
napravi z izmetano prstjo griček ali kupček, blizu 15 cm visok
in nanj se sade špargove sajenice in sicer tako, da sedi sajenica
na kupu, njene korenine pa se skrbno razprosto na vse strani na¬
kopičene zemlje, ter se potem se zemljo pokrijejo in z roko trdo
pritisnejo. Sajenice morajo biti dobro vkoreninjene in čvrste in se
izrejajo iz semena, katero se poseje v močno in dobro zrahljano
vrtno zemljo, v kateri ostanejo dve leti. Dveletne sajenice so naj-
pripravnejše za presajanje.

Na vsajene mlade rastlinice potrese se nekoliko prav dobre
mešanice na. pr. star, že razkrojon gnoj, pomešan s prstjo, kaker-
šnega dobimo v starih gnojnih gredicah. Potem se vsa gredica s
prstjo varno zagrne, da se špargove sajenice nič ne premaknejo z
mesta in da glavica sajenice ne pride globokeje nego 8 cm pod
zemljo. Poleti moramo pridno prilivati sajenicam, kakor jih tudi
pridno okopavati. Jeseni se stebla vsaj 15 cm visoko nad zemljo
porežejo, ter se zemlja dobro prekoplje; paziti pa moramo, da ne
ranimo glavic špargovih rastlin.

Spomladi se zopet prisuje 5 cm zemlje in tako se ravna
tudi tretje leto, da je vsaka sajenica blizu 20 cm pod zemljo. Če
hočemo, da bode šparga prav vspešno rasla, moramo jo pridno
okopavati, tudi jo je treba vsaj vsako leto jedenkrat pognojiti.
Jeseni pred zimo se navadno po lehi natrosi nekoliko dobrega
gnoja (golobjek, kurjek pa tudi konjšček), sploh bolj vroč gnoj je
za to najpripravnejši. Spomladi se gnoj le bolj plitvo podkoplje«
pri tem moramo zelo paziti, da ne ranimo glavic špargovih. Zato
je prav umestno, da izvršujemo to delo mesto z lopato z gnojnimi
vilami, kakeršne rabijo navadno vrtnarji pri špargi. Prav izdatno
pospešujemo vspešno rast šparge, če lehe polivamo z vodo,
v kateri smo razstopili nekoliko navadne kuhinjske soli in nekoliko

99

guana; s to gnojilno rastopljino se polivajo špargove lehe potem,
ko smo jih že izrezavali.

Šparge se morajo že tretje leto podrezavati z ostrim za to
pripravnim nožem in najboljši čas za podrezavanje je jutranja ura ;
prav tako moramo paziti, da pri porezavanji ne ranimo glavic.

Pred tretjim letom pa ne smemo podrezavati šparge, ker to
bi močno kvarilo, da se ne bi razširjala.

Sparga more dajati v ugodnih slučajih na jednem oralu zemlje
tudi blizu 1000 gl. dobička.

Zelena ali celer.

Zelena zahteva prav močno gnojno in nekoliko vlažno zemljo.
Seme se poseje že meseca februarja v gorko gnojno gredico, ker
potrebuje več tednov, da kali. Ce nemarno gnojnih gredic, mo¬
ramo ga par tednov namakati, ter ga pomešamo med pesek, kate¬
rega hranimo na gorkem kraju in ga večkrat z mlačno ali vsaj

mrzlo vodo namočimo. Potem se
seme poseje na gredice in po¬
sebno prve dni po setvi moramo
zemljo pridno polivati. Do meseca
maja so sajenice že dovolj močne
in se presajajo 40 cm. narazen
na vrt. Zeleni prav dobro ugaja,
če jo vsak teden polijemo z gnoj¬
nico.

Ker zelena raste počasi, mo¬
remo med vrstami posejati salato,
katera kmalu zrase, in tako iz¬
datno poviša dohodek ali pridelek.
Da zelena prav debelo korenino
napravi, odkoplje se, ko je že debela vsaj kakor drobno jabolko in
se otrebijo vse stranske korenine, potem se zopet zemlja krog
rastline osuje. Pred zimo se izrujejo rastline iz zemlje in gomo-
Ijaste korenine se hranijo čez zimo v kleti v suhem pesku.

Posebno se priporoča „praška“ (Pod. 29.) in „erfurtska“ zelena.

Peteršilj.

Peteršilja poznamo več vrst, jeden ima gladko, drugo pa ko¬
drasto listje.

Najljubša mu je dobra črna, prhla zemlja, pa tudi v bolj
lehki zemlji obrodi. Seme se poseje meseca marca v rednih vrstah.

Če so rastline pregoste, treba jih je nekoliko poruti, ker le iz

*

100

redke setve bomo dobili lep peteršilj. Rastline moramo pridno okopa¬
vati in tudi osipati, ker s tem izdatno podpiramo vspešno rast. Vlažnost
mu je neobhodno potrebna, zato mu moramo v hudi suši prilivati.

Česen.

v

Česen zahteva bolj peščeno pa dovolj močno, gorko zemljo,.
Česen se navadno zasaja se stroki, ki se en palec globoko v zemljo
polagajo. Meseca avgusta je že listje rumeno in to kaže, da je česen
zrel. Zdaj se izruje, poveže in dobro posuši, ter hrani v zračnem
suhem hramu ali pa tudi v kuhinji.

Čebula.

Ta rastlina ljubi lehko in rahlo zemljo in staro gnojivo. Mlad
gnoj jej nikakor ne ugaja. Pepel in saje čebuli izdatno pomagajo.
Čebuli moramo zemljo že jeseni dobro prerahljati, da jo zimski
mraz dobro prešine.

Seme poseje se meseca marca ali aprila in sicer zelo plitvo,,
ker počasi kali.

Boljše je, ako seme v posebne
gredice posejemo in pozneje sajenice
v vrtno zemljo presadimo. Čebulo
treba je pridno okopavati in skrbeti,
da ni pregosta. Posebno se priporoča
»erfurtska 11  in „Zitavska“, kakor tudi
takozvana „Tripoli" čebula.

Pod. 30. Čebula.

Korenje (karota.)

Korenje zahteva prav globoko, močno in dobro zrahljano
zemljo ; mokra, mrzla in se svežim gnojem pognojena zemlja mu
škoduje. Njegovo seme zelo po¬
časno kali, torej je treba, da se
zgodaj in. zelo plitvo seje, dobro
je, če se seme pred setvijo neko¬
liko v vodi namoči, kar kalitev
posebno pospešuje. Seje naj se v
vrste in ne pregosto, ker ga je
treba pridno okopavati.

Če hočemo imeti korenje zgo¬
daj spomladi, posejemo ga v gor¬
kih krajih lahko že jeseni ter ga
čez zimo z listjem pokrijemo. Ne¬
kateri vrtnarji sejejo ga po zimi

Pod. 31. korenje.

101

t  gnojne gredice in dobijo tako zgodaj spomladi svežo ze¬
lenjavo.

Posebno se priporoča rudeča dolga „brunšviška“ in „pariška“
rudeča kratka karota. (Pod. 31.)

Paradižnik (pomidor.)

Seme paradižnika poseje se meseca marca v gorke gredice,
ter se sajenice presadijo meseca maja v dobro zrahljano in gnojno
vrtno zemljo. Najbolje ugaja paradižniku južna lega ob kakem zidu
ali plotu; proti severnim vetrovom mora se obvarovati. Ko rastlina

nekoliko odraste, treba mu je podpore, priveže naj se najeden ali
več količkov ali tudi na drat. Če hočemo imeti velik sad, odstraniti
moramo drobne paradižnike. Kako se ima podpreti in navezati para¬
dižnik, kaže nam podoba 30.

VIII.

O sadjarstvu,

Hiša sredi sadnega drevja! Kako prijetna in dobrodejna je ta
podoba človeškemu očesu in srcu. Ogleduj jo ali vzpomladi, ko se
je drevje osulo s cvetjem, ali jeseni, ko se mu veje šibe pod ru¬
menim in rujnim sadom in se ti izmed orumenelega listja lešči;
povsod krasen dar božji. Pa bodi si hiša tudi majhna, lesena in
krita se slamo, vendar je podoba tihe sreče in zadovoljnosti. Potnik
po cesti mimo gredoč, ozira se z veselim srcem v njo in rad ustavi
za čas svoje korake, da se oddahne v prijetnem hladu. In ako po¬
gleduje okoli sebe in vidi, da je drevje očiščeno mahu, da je zemlja
okoli debel razkopana in zrahljana, da je šibkim drevescem dana
opora in trnjeva ograja, hitro mu je jasno marsikaj. Ni ga videl
lastnika, a takoj ve, da je to mož, ki ima glavo in srce na pravem
mestu. Tudi srce ? — Tudi. Človek, ki vzgaja drevesca, jih cepi,
presaja in brani vsem nezgodam, tak človek gotovo ni napač¬
nega, nikar pa hudobnega srca.

In kako obilno plačujejo sadna drevesa trud, ki ga je človek
imel ž njimi! Lehko rečemo, da niti polje, niti vinograd delavcu
v toliki meri ne povrača truda. Koliko zaleže sadje v hiši, bodi si
uže presno ali posušeno ? Pa koliko gotovega denarja tudi prinese
kmetovalcu v hišo ! Kaj bi počeli naši Ipavci, ko bi ne imeli toliko
sadja, kaj bi počeli zlasti zdaj, ko jim vinska trta uže toliko let
ne daje več pravega dohodka ? Goriški Brici bili bi brez sadja
največi siromaki in morali bi se izseliti. Koliko denarja pride v de¬
želo samo za zgodnje črešnje! In ali ni res, da najubožnejši kraji
po Slovenskem so prav tisti, ki imajo malo sadnega drevja, ali če
ga tudi kaj imajo, ne trudijo se ljudje prav nič okoli njega. Ža¬
lostna resnica je, da je tacih zanikernili in malomarnih gospodarjev
pri nas še povsod preveč, če tudi z druge strani radi priznavamo,
da je zadnja leta tudi v tem po innozih krajih krenilo na bolje.
Ako človek take gospodarje zarad tega graja, dobi navadno v od-

103

govor: „E, pri nas sadno drevje ne raste, naš kraj ni za to.“ A
ne bojimo se laži, ako rečemo, da od deset tacih izgovorov jih de¬
vet nič ne velja. Res je, da ne prija vsak kraj vsacemu sadu, ali
s tem še ni dokazano, da ne prija nobenemu. Poskuša naj se! Ce
odreče zgodnji, morebiti se ti ponese pozni; če se ti izneveri ma¬
relica ali breskev, zasadi hruško ali jablano. Naposled ti bode
vendar to ali ono obveljalo.

Brez dela in truda pa ni nikoli in nikjer nič. Pravijo, da pe¬
čena piščeta nikomur sama v usta ne lete. Dela okoli sadnih dreves
tudi ni ne tolicega in ne takšnega, da bi ga človek ne mogel z
lagotjo zmagovati. Yrh tega je še pomneti, da se največ tega dela
opravi v pozni jeseni, po zimi in na prvo pomlad, ko veliko poljsko
delo miruje.

Torej na delo!

Nabirajte sadne peške.

Kdor hoče sadje saditi in izrejati, treba mu j e ^ v prvi vrsti
sadnih pesek. Najlaže dobijo se peške pri napravljanji mošta iz
sadja. Ostanki iz preše se prerešetajo in dobijo se na ta način
jabolčne ali hruševe peške, namešane se sadnimi tropinami. Tako
pridobljene peške naj se sušijo nekoliko časa na hladnem, zračnem
in senčnatem kraju, na tenko razprostrte, ter naj se premešavajo
vsak dan tako dolgo časa, da se vse peške ločijo od tropin. Tudi
pri rezanji sadja v krhlje dobijo se prav čiste sadne peške.

Mnogo sadnih pešk, lahko zbero šolski otroci. Nabrane peške
oddajajo potem učiteljem ali starišem, da jih hranijo.

Ko se jih je nabralo že dovolj, se prodajo, a kar se zanje
dobi, dati se mora se ve da otrokom, kateri imajo veselje s tem
in se privadijo tako tudi varčnosti že v svoji mladosti. Svetovati
pa moramo, nabirati peške posebno od tacih sadnih dreves, katera
dobro rastejo in niso preveč občutljiva.

Kako se hranijo sadne peške?

Peške, ki se bodo sejale še le prihodnjo pomlad, posuše naj
se na senčnem in zračnem kraju in spravijo v škatljico. Dobro je
in potrebno, da se devajo v moker pesek, v zemljo ali v stolčeno
oglje, da se ohranijo zdrave in močne za kalitev. Da jih miši ne
zavohajo, zakoplje naj se škatljica nekoliko črevljev globoko v
zemljo, okoli pa naloži stekla, trnja ali pa brinja.

Le iz tako shranjene krepke peške požene tudi zdravo in
močno drevesce.

104

Ako izgubi peška v sredini belo barvo in postane žolta, n 1
več dobra za setev, ker je izgubila že kaljivost.

Kedaj je treba peške sejati ?

Peške sejmo precej jeseni, ker take peške začno na spomlad
že kaliti in zeleneti. Sejati se pa smejo toliko časa, dokler zemlja
ne zmrzne.

Za jabolka in hruške so najboljše peške divjih jabolk in
hrušk, za črešnje koščice divjih črešenj, ker dajejo krepke in močne
divjake.

Spomladi naj se sadi seme onih sadnih dreves, ki bi v zgod¬
nji pomladi lahko pozebla, ko bi jih jeseni sejali, na pr. liostanji
in orehi. Treba je pa posebno paziti, kedar sejemo peške, ki smo
je črez zimo hranili, da se kal ne odlomi, če so že odgnale ; kajti
to bi je uničilo.

Kako se obvarujejo sejane peške mišij ?

Da ne pridejo miši k peškam, ki so bile jeseni vsejanc, naj
se zemlja 2 črevlja (65 centimetrov) globoko nastelje in pomeša
z razsekanim trnjem ali brinjem; prav tako naj se tudi po vrhu
zemlje trnje ali brinje razpostavi, da se tako uhod mišim do zrnja
zapre. Tudi cunjice v terpentinovem olju namočene in okoli grede
naložene, preženo miši, kajti tak duh je mišim zelo soperen. Ysa-
cih 14 dnij naj se cunjice z nova pomočijo. Najbolje pa je, ako
se zrnje v žganem apnu in potem v pepelu povalja, to miši popol¬
noma odžene. Yrh tega sta apno in pepel za mlado rastlino dober
gnoj. Ako se peške sejejo spomladi, naj se to stori precej, ko se
je zemlja nekoliko ogrela.

Drevesnica.

Da se more drevje dobro odgojevati, je jako potrebno, da
ima sadjar zemljišče, v katero se peške sejejo, drevesca odgojujejo,
plemenitijo in toliko časa oskrbujejo, dokler se ne presade na
odločeno mesto. Tako zemljišče imenujemo sploh drevesnico, oni
del drevesnice pa, kamor se sejejo peške, imenuje se tudi sadilnica.

Kjer si napravljamo drevesnico, paziti nam je na zemljo in
na lego.

1. Zemlja za drevesnico mora biti 65—95 cm globoka
in dobro obdelana. Najboljša zemlja v ta namen je pa ona, v ka-
l eri se je nekoliko let že zelenjava pridelovala, Peščena, kakor

105

tudi ilovnata zemlja za drevesnico ni posebno dobra; prva je pre¬
suha, druga premokra, najboljša je tedaj peščeno-ilovnata, ako ima
dovolj rastlinske hrane v sebi, in ako še niso rastla na njej mlada
ali stara drevesa. Tudi deteljišča in travniki niso k temu pripravni,
ker je mnogokrat v taki zemlji polno ogercev in družili mrčesov.

Slaba, izsesana in neobdelana zemlja ni za drevesnico, ker
ne morejo drevesa v taki zemlji vkoreniniti se in tedaj tudi ne
rasti. Pa tudi premočno gnojena zemlja ni dobra za mlada drevesca,
ker dobe vsled tega lahko raka ali ožig, ali pa celo gobast les, ki
lahko zmrzne.

Le v dobro pripravljeni in zrahljani zemlji bo seme dobro
kalilo, malo drevesce pa krepke in obilne korenine poganjalo. Drevo,
ki ima mnogo zdravih in krepkih korenin, se lahko dobro hrani,
naredi lepo deblo in si pripravi krepko podlago.

2. Prava lega drevesnice pospešuje rast mladih dreves.

Previsoka lega ni ugodna, mlada drevesca preveč trpijo od
hudih vetrov, tudi rastejo na visokem zelo počasi, druga pa še po¬
polnoma v rasti zaostanejo. Lega naj bo kolikor mogoče prosta
in odprta, vsaj pa v zavetji pred močnimi vetrovi. Drevesnice proti
jugu ali izhodu ležeče so najboljše ; v tacih les lehko dozori in
tudi zemlja ostaja dalj časa vlažna.

Potrebno je sadilnico z deskami, z glogom ali belim trnom, ali
pa tudi se zidom ograditi, da zajci ne morejo do mladih dreves.

Kako se sadilnica razdeli ?

Sadilnico razdeli v več jednakih delov ali gred, ki naj bodo
l 1 / do 2 metra široke; vmes pa naredi stezice po 32 centime¬
trov široke. Prvo leto se poseje samo jedna ali dve, ali pa, ako treba,
tudi tri in še več gred se sadnim semenom, vse druge pa se zelenjavo
ali pa z okopavino. Drugo leto na pomlad, ako so drevesca že
dovolj velika, presade se lahko na one grede, na katerih je prej
okopavina ali pa zelenjava rastla. Nasproti pa se grede, na katerih
so rastla drevesca, z nova pognojijo in okopavina ali zelenjava vseje.
■Če ostanejo pa drevesca še eno leto na onih gredah, na katere
so bila vsejana, ponavlja se obdelovanje druzih gred kakor prvo
leto. Jasno je, da se tako vedno spreminja sadilnica v zelnik in
zelnik v sadilnico. Ako se je sadilnica v več gred razdelila, pridejo
drevesca še le vsako tretje leto na omenjene grede. Pri takem
kolobarenji ostane zemlja vedno plodna in dobro obdelana.

Sadnemu drevju naj se nikdar s presnim gnojem ne gnoji.

106

Kako se sadilnica poseje ?

Na tako v grede razdeljeno sadilnico sejejo se peške ali sade-
se koščice. Na vsak kraj grede počez se zabijejo količi 48 centim,
drug od druzega v ravni črti. V njej se naredi jarek 3 ali 1 1  j 2
centim, globok in 5'/ 2  centimi širok, v jarek se vsejejo peške po
57, centim, narazen, ter se se zemljo pokrijejo.

Koščice sploh, kakor tudi kostanje in orehe treba saditi po
57, do 8 centim, globoko in toliko tudi zrno od zrna.

Y vsak red naj se sadi le ena vrsta (sorta) sadja, ki naj se
točno označi, da ve sadjar pozneje, kakšni divjaki so v vsaki
vrsti, da jih more s pravimi cepiči tudi oplemenititi. Dobro je, če
si naredi zapisnik, v katerega vsako vrsto vsejanih pešk, kakoi-
tudi cepljenje, namreč ime cepičev, dan in način cepljenja, točno
zapiše. Le s pomočjo tacega zapisnika bo mogel sadjar v dreves¬
nici ohraniti si red, ki je neobhodno potreben za pošteno in dobro
^upčijo.

Kako treba divjakom streči ?

Peške in koščice pričnejo v zemlji kmalo kaliti, iz kali nastane
rastlinica, in od nje malo drevesce, katero „divjak“*) ali „podlago“
imenujemo.

Divjake moramo pridno oskrbovati, v prvem letu nimamo sicer
druzega opravila, nego mlade divjake zmerom plevela, trave in suše
varovati; jim večkrat prst zrahljati ter jih varovati proti poškodo¬
vanji raznih živalj.

Divjaki dorastejo prvo leto 30 do 60 cm visoko. Češnje, višnje.,
češpe, breskve, marelice, mandelje, orehe in kostanje presadimo,
ako so dovolj močni, uže prihodnje pomladi v drevesnice. Jablane
in hruške pustimo pa še jedno leto na svojem prostoru, ali jih pa na
pomlad iskopljimo in v druge grede presadimo in sicer v 30 cm
oddaljene vrste tako, da stojijo divjaki 9 do 10 cm narazen.

Pri presajanji jablan in hrušk vselej nekoliko koreninico in:
vrh okrajšajmo, in sicer tem bolj, čim slabši je divjak. (Pod. 33.)

Pri orehu, kostanju, češnji, češpi, breskvi itd, okrajšamo pa
samo koreninico, vrh pa le takrat, ako je poškodovan.

Za obrezavanje divjakov rabiti nam je vselej oster nož, s ka¬
terim moramo koreninico tako odrezati, da je odrezano površje
obrneno proti spodnji plasti zemlje. Drugo leto moramo razen tega
tudi drevesce isto tako oskrbovati, kakor prvo.

*) Tu hočemo rabiti le besedo „ divjak", katera se je po Slovenskem že
.splošno udomačila.

Ako hočemo imeti močne divjake, je bolje, da jih presadimo'
in obrežemo še le tretje leto.

Divjak z obrezano koreninico na¬
pravi jako močno korenino, katera je
glavni pogoj za razvitek drevesa.

Razen tega je pa dobro, da sla¬
bim hruškovim in jabolčnim divjakom
v drugem letu vrhe prikrajšaš, moč¬
nim pa spodnje stranske vejice od¬
režeš.

Pod. 33-

Presajanje divjakov v drevesnico.

Drevesnica ima, kakor smo že omenili, sadilnico in drevesnico
v ožjem pomenu besede.

Ko so dveletni ali triletni divjaki primerno močni, izkopljemo
jih jeseni ali, kar je boljše, zgodaj na pomlad in sicer tako, da
ostanejo koreninice nepoškodovane.

Izkopani divjaki se preberejo ter le zdravi, močni in nepo¬
škodovani se obranijo, drugi pa zavržejo. Divjake, katere ohra¬
nimo za drevesnico, zakrijemo najprej z rahlo zemljo.

Najpripravnejši čas za presajenje divjakov v drevesnico je
pomlad. Zemlja mora biti uže jeseni globoko, to je 50 do 70 cm
prekopana.

Predno divjake sadimo, obrezati jih moramo na tist način,
kakor smo prej omenili pri tistih divjakih, katere presadimo že v
prvem letu v drugo gredo sadilnice.

Divjake sadimo v vrstah, ne da bi zemljo razdelili v grede*
Vrste naj bodo oddaljene 60 do 70 cm jedna od druge, divjaki v
vrsti naj pa stojijo 40 do 50 cm jeden od druzega. Cim boljša je
prst, tem bliže lahko divjaki stojijo, v slabi prsti naj pa stojijo
bolj narazen.

Saditi je pa treba tako: Preskrbimo si vrvico, katera mora
biti tako dolga, kakor za presajanje pripravljeni kos zemlje. Ka
vrvici napravimo vozliče in sicer tako daleč jeden od druzega, ka¬
kor imajo stati drevesca v vrsti, to je 40 do 50 cm. Potem se
vrvica onde napne, kamor ima priti prva vrsta. Jeden delavec
izkoplje pri vsakem vozlu jamico, v katero drugi posadi tik vozla

108

divjaka v njo ter ga se zemljo zakrije, katero na lahko pritisne.
Divjak ne sme v drevesnici globokeje v zemlji stati, nego je stal
prej v sadilnici. To delo opravi tudi lehko jeden delavec tako, da
najprvo na vsi vrsti iskoplje jamice in potem divjake posadi.

Ko je prva vrsta posajena, napne se vrv zraven prve vrste
kakih 60 do 70 cm oddaljeno ter se vse drugo delo tako zvršf
kakor pri prvi vrsti.

Ako smo pozno na pomlad sadili in je zemlja že suha, potem
divjakom nekoliko prilijemo, drugače pa ne. Yse leto moramo gle¬
dati na to, da divjake ne preraste prevel, razen tega jim pa mo¬
ramo vsaj dvakrat do trikrat zemljo zrahljati in jim vse spodnje
stranske vejice in izrastke iz korenin porezati, da postane deblo
kakih 10 do 12 cm od zemlje gladko.

Divjaki so v prvem letu v drevesnici navadno že tako močni,
da se lahko tako, ali tako cepijo.

0 cepitvi sadnega drevja.

Tečina pri nas gojenih dreves so le različki, kateri so izgo-
jeni iz semena, a pri pomnožitvi ne ostanejo si zvesti prvotnim
lastnostim, temveč polagoma izgubljajo boljše lastnosti ter se preje
ali pozneje povrnejo v prvotno divjo sadno drevje.

Neobhodno je torej potrebno, da večino našega sadnega drevja
pomnožimo umetno, to je s cepitvijo.

Cepitev imenujemo kolikor mogoče popolno zvezo plemenskega
cepiča ali očesa se svojo podlago, to je z divjakom, tako da se oba
dela skupaj zraseta in se razvijata.

Na ta način pomnožujemo vse tiste sadne vrste, ki imajo
sploh kako vrednost in se ne dajo izgojiti iz semena.

Tu sem spada vse peškato in koščičasto sadje. Orehi in ko¬
stanji dajo se pa izgojevati iz semena ter podedujejo vse lastnosti
svojega očetovskega debla; zaradi tega jih le redkokrat cepimo.

Tudi iz semena peškatega in koščičastega sadja nastanejo
večkrat plemenitejše vrste, posebno ako odvzamemo peške popol¬
noma dozorelemu plodu.

Na ta način nastala je večina naših plemenskih sadnih vrst,
ali sama ob sebi, ali pa s pomočjo umetne izgoje.

Ako si hočemo izgojiti nove plemenite sadne vrste, izbrati si
moramo v prvo divjakov, ki imajo vejice brez trnja, zdravo listje in
močna očesa.

Ako so divjaki dovolj krepki, cepijo se ali kot visoko ra-

109

stoča sadna drevesa ali pa kot pritlikavci, da nam je mogoče preje
od njih dobiti sadje.

Ako hočemo iz počasi rastočih vrst v primerno kratkem času
x zgojiti visoka drevesa, moramo jih dvakrat cepiti.

To se pa napravi tako-le: Divjak cepi se kolikor mogoče
pri tleh s cepičem kake hitro rastoče vrste.

Tako na primer se cepijo jabolčni divjaki se zimsko zlato par-
meno, hruške z normansko tepko, češpe in slive pa s tako zvano
„Belle de Louvain.“ Ko drevesce doraste visoko, vcepi se mu v vrhu
cepič počasi rastoče sadne vrste.

Pri cepljenju paziti moramo posebno na to, da je cepič ali
oko zdravo in popolnoma razvito.

Cepič, kakor tudi divjak morata biti ravno in gladko rezana,

Noobhodno potrebno je cepič z divjakom tako spojiti, da ce-
pičevo ličje in belina popolnoma pokriva divjakovo ličje in belino.
Pri cepljenju z očesom (popkom) paziti je na to, da pride popkova
belina v popolno zvezo z divjakovim lesom.

Na ta način se sok lahko brez vseh ovir izliva iz divjaka v
Čepič ali popek in oba dela zraseta se tem hitreje in popolneje.

Cepljenje se takrat dobro obnese, ko sta divjak in cepič na¬
ravno sorodna, ko se obe površji dobro spojita tor se cep¬
ljenje primerno hitro vrši. Pri počasnem cepljenju izsuši se divja¬
kovo in cepičevo površje in oba se le težko zraseta,

Cepič ali oko zaraste se z divjakom najhitreje in najgoto-
veje, ako so divjaki sočni, to je spomladi in jeseni. Torej je naj¬
boljše v tem času cepiti.

Izjema tega je le zimsko cepljenje,  pri katerem se oba dva dela
še le spomladi v drevesnico presajena zraseta.

Yspešno cepijo se po zimi samo jabolčni divjaki, kateri se v
ta namen jeseni izkopljejo in potem na kakem hladnem, pa ne
premrzlem kraju v zemlji zakopani do cepljenja hranijo. — Zimsko
cepljenje divjakov druzega sadnega drevja ni navadno, ker se v
drevesnico presajeni cepljenci slabo zrasejo in revne mladike
poženejo.

Po zimi cepljeni divjaki shranijo se do pomladi na kakem
hladnem kraju, na primer v kleti v zemljo zakopani, potem se pro-
sade v drevesnico.

Posebna vrednost zimskega cepljenja je ta, da se cepljenje
vrši takrat, ko ima vsak gospodar in vrtnar največ časa, ker po
zimi v drevesnici tako ni nikakeršnega opravila.

110

Pri spomladanskem cepljenja potrebno je neobhodno pričeti z
onimi sadnimi vrstami, ki postanejo najpreje sočnate in te so: 1.
erešnje, 2. breskve in marelice, 3. hruške in 4. jabolka.

Jabolčni in hruševi cepiči spravijo se lahko dalje časa na ka¬
kem hladnem kraju, ne da bi oslabeli. Zaradi tega mogoče je ja¬
bolčne in hruševe divjake tudi zelo pozno, meseca maja cepiti.

S cepitvijo pomnožujemo torej posamezne vrste sadja, ne
da bi one premenile svoje prešnje lastnosti; kajti divjak nima po¬
sebnega upliva na dobroto sadja, katero rodi njegov cepič.

Cepi se ali blizo tal , to je 8 do 10 cent. nad divjakovo ko¬
renino, ali pa v vrine , to je 1 1 1 2 , 2 do 2'j t  metra visoko nad zemljo.

Pri tleh cepimo vse peškato sadje, ker je dokazano, da ce-
pičeva mladika vselej krepkeje in ravneje raste ter ima gladkeje
deblo, nego divjaki. Pritlikavce cepimo navadno pri tleh, ako jim
hočemo dati nizko obliko.

Y vrh cepimo večino koščičastega sadja razen hitro rasto¬
čih vrst.

Kakor smo uže omenili, cepi se tudi nekatero počasi rastoče
peškato sadno drevje v vrh, Tčasih cepi se pa v vrh tudi brez
ozira na hitro ali počssno rast drevja, posebno ako potrebujemo
sadno drevje za mrzle, vetru izpostavljene lege, kajti divjak daje
vedno trdneje in manj mehkužno deblo, nego cepičeva mladika.

0 cepičih.

Kdor hoče cepiti, imeti mora najprvo cepičev onih vrst, ka¬
tere hoče pomnožiti. Cepiče imenujemo pa letošnje, popolnoma
dorasle lesne mladike s popolnoma razvitimi očesi (popki), odvzete
od dorastlih in zdravih dreves.

Ako je drevje, od katerega vzamemo mladike, uže sadonosno
ali ne, je vse jedno.

Cepiči se morajo rezati, predno postanejo sočni, torej od srede
meseca februvarja. — Posebno dobro je cepiče gladko odrezati in
površje nekoliko osušiti, drugače uide cepičem mnogo redilnih
tvarin.

Cepiče moramo hraniti na kakem hladnem, toda ne pre¬
mrzlem kraju vtaknene v rahlo zemljo ali pesek tako globoko, da
so najmanj dve tretjini v zemlji.

Posebno se mora paziti na tiste cepiče, katere potrebujemo
še le meseca maja za cepitev, kajti oni ne smejo pred cepitvijo
postati sočni; drugače bi bila cepitev brezuspešna.

111

Cepiči za cepljenje na oko režejo se takrat, ko se rabijo.
Poreže se jim vrli in listje tako, da jim ostanejo sami listni peclji.

Potem se pa vtaknejo v vodo in sicer na kakem takem kraju,
-da ne morejo do njih solnčni žarki.

Kake divjake imamo voliti za posamezne sadne vrste?

Izkušnje učijo nas sledeče:

a)  Za jablane.

Za visoko rastoča in krepka drevesa so najboljši divjaki iz¬
gojeni iz lesnikovih pešk, kajti oni rastejo mnogo krepkeje, nego
izgojeni iz plemenitih vrst.

Divjakom za pritlikavce  priporočati je tako zvano St. Janževo
nli paradiško jabolko (Pirus malus praecox  ali paradisiaca).  Od njega
razločujemo dve razliki: prva raste močneje, imenujemo jo holandsko
St. Janževo jabolko (Doucin),  drugo slabeje in počasneje rastočo pa
Jrancosko paradiško jabolko.

Prvo imenovana vrsta je boljša za večje pritlikavce in sicer
za piramide, palmete itd.; druga pa za manjše pritlikavce, kakor
kordone in posodovce.

Razen teh priporočati moremo tudi za cepljenje pritlikavcev
jagodno jabolko (Pirus baccata)  in češpovo jabolko (Pirusprunifolia).

Včasih se vporabljajo tudi divjaki počasno rastočih in plo¬
dovitih vrst, posebno za mrzlejše kraje, kateri paradiškemu jabolku
posebno ne ugajajo.

b)  Za hruške.

Za divjake visoko rastočih krušk, kakor tudi za pritlikavce
sposobni so v prvi vrsti divjaki izgojeni iz pešk divjega drevja. —
Tudi peške plemenitih vrst dajo precej dobre divjake. Občutljivih
vrst, kakor na primer belo in sivo jesensko maslenko , St. Germani
itd. pa ne smemo v ta namen rabiti. Najboljše divjake za pritli¬
kavce daje pa Portugalska  in Angerska kutinja.

Kakor smo uže preje omenili, ne rastejo vse hruške na kutinji (
posebno ne v mrzlih legah in v slabi, suhi in pusti zemlji; za take
razmere so najboljši divjaki izgojeni iz pešk počasi rastočih in ro¬
dovitnih vrst.

Za posodovce je tudi beli trn (glog) (Crataegus oxyacantha)  pri¬
praven.

c)  Za sladke in kisle češnje (višnje).

Višnje, kakor tudi vse sladke češnje, rastejo prav dobro na
navadno višnjo ali rašeljiko (Prunus tnahaleb)  cepljene.

112

Za same sladke češnje so divjaki izgojeni iz pešk sladkih
češenj, kakor tudi izrastki iz korenin najboljši.

d)  Za slive in češpe.

So najbolji divjaki izgojeni iz pešk navadnih sliv in češp y
isto tako tudi koreninski izrastki in divjaki Mirabolan (Prunus ce-
rasifera).

Slabo rastoče vrste cepijo se v vrh. Ako pa hočemo izrediti
visoka in ravna drevesa, potem cepimo dvakrat, in sicer prvi¬
krat s francosko Belle de Louvain.

c)  Za breskve in marelice.

Obe ti sadni vrsti rasete prav dobro na slivnih in Mirabo-
lanovih divjakih; breskva pa razen tega tudi na mandeljnu (Amijg-
dalis communis)  in sicer na gorkih legah, ker drugače rada pozebe.

Kako orodje in kake tvarine potrebujemo pri cepitvi ?

1. Vrtnarski nož (Pod. 34.) z nekoliko zakrivljenim rezilom za
prirezovanje divjakov. — Zelo zakrivljeni vrtnarski noži niso dobri ?

ker ne režejo jednakomerno, les trgajo in
stiskajo.

2. Nož za navadno cepljenje in cepljenje
z očesom. (Pod, 35.) Ta nož ima dve rezili
različne podobe. Rezilo za cepitev z očesom
ima pa okrogel, navzgor zakrivljen vrh. Obe
dve rezili tičita v rogu drugo poleg druzega,
ter se dasta odpreti in zapreti. — Na dru¬
gem koncu v rogu tiči ploščata, kratka, nožu
podobna in topa kost.

Taki noži prodajajo se v raznih obli¬
kah, ki se posebno glede rezila le malo raz¬
ločujejo.

Ako je nož nekoliko večji in ima rezilo
na ta ali drugi način v rogu vtrjeno, nima
to posebnega pomena, da je le rezilo dobro.
Kajti, ako smo se jedenkrat privadili obliki
jednega noža, potem si mislimo, da je ta nož najboljši.

Ne premenjavajmo torej preveč nožev, kajti predno se jed-
nemu ali druzemu privadimo, izgubimo mnogo časa.

Ped. 34.

113

Druzega orodja, raznih nožev za cepljenje v žleb itd., kateri se
tu in tam vporabljajo in priporočajo, ni neobhodno treba, kajti vsa
dela pri cepljenju zvršijo se lahko s poprej

Tretje jako potrebno orodje pri cep-
jenju je:

3. Vrtnarska žaga (Pod. 36) za odreza-
vanje močnih divjakov. Žaga mora gladko
rezati in ne trgati. —• Predno se rabi za ce¬
pitev, treba jo je vedno z nožem nekoliko
ogladiti.

4. Za povezavanje divjakov in cepičev je
najboljše dobro in voljno ličje. Najizvrstnejše
v  tem obziru je brez dvojbe japonsko Ilafia-
ličje,  razen tega lipovo ličje, katero pa seveda
ni tako trdno, voljno in se tudi ne da tako
deliti kot prvo.

Pri cepitvi na lok in z nasadom rabi
se mnogokrat močna volna in bombaž; pri
cepitvi z očesom pa zeleno suho ličje (Ttjpha
major).

Precej močno vezilo in posebno pri¬
pravno za cepitev na lok napravi se tudi iz
iinega pa močnega tiskovnega papirja, kateri
se v ta namen z rastopljenim voskom namaže
in v dolge, ozke trakove razstriže.

Pravijo, da ima tako vezilo prednost, da ga ni treba odstra¬
niti, ko začne drevesce na debelost rasti, ker samo odjenja. Na drugi
strani ima to vezilo zopet slabo lastnost, ker se z
njim ne more tako dobro zavezati, da bi k rani
zrak ne prihajal.

Bafia-ličje  je vsega priporočila vredno, ker ima
vse lastnosti, katere zahtevamo od dobrega vezila;
razen tega je pa skoraj ceneje nego druga vezila.
Pri vezanju pritegniti se mora ličje precej
močno, tako da se divjak in cepič ne gibljeta.
Premočno zatezanje pa škoduje, ker se ličje v
kožo uje ter se dostikrat zaradi tega ne le cepi-
čeva koža, ampak tudi ličje in belina posuše.

Ako hočemo, da se cepič in divjak popol-

navedenima nožema

Pod. 36.

8

114

noina zarasteta, zabraniti moramo zraku pristop k cepičevi rani,
To se pa najlaže in najbolje doseže s cepilnim voskom.

5. Cepilni vosek. Y prešnjih časih rabili so pri cepitvi iz-
ključivo le takozvani „gorki cepilni vosek*  v novejšem času ga pa
nadomeščuje „Lukasov mrzli tekoči cepilni vosek,*  kateri je mnogo
boljši in za rabo pripravnejši, ker ga ni treba vedno segrevati.

Zaradi tega je mrzli tekoči cepilni vosek najbolj priporo¬
čati. — Pripravlja se na sledeči način:

Pol kilograma smole se na žerjavici razstopi, potem se jej po¬
lagoma 95 gramov močnega špirita prilije. Da nastane zmes še
mehkeja, dodene se jej še žlico laškega olja, Yse se potem dobro
premeša. Ta mešanica dene se še gorka v kositarne škatljice ('j 4
litra vsebine), katere ze s pripravnim pokrovom zapro in na kakem
hladnem kraju do vporabe hranijo.

Ako niso škatljice dobro zaprte, osuši se mazilu pridejani
špirit nekoliko, in na površju mazila se naredi skorja, katera se
pa zopet razstopi, ako nekoliko špirita pridenemo.

Ako cepilni vosek večkrat rabimo in škatljice sproti ne zapi¬
ramo, treba je večkrat špirita priliti.

Ta način cepitve je najstarejši. Y novejšem času se pa ta
cepitev vedno bolj opušča, ker se pri tem divjak navadno tako
rani, da zboli ali se še celo posuši.

Najvažnejši načini cepitve so:

1. Cepitev v celi sklad.

Nikdar se ne more na¬
tanko vediti, kako globoka je
razkolnina; akoravno se koža
zunanja počeli, vendar ostane
v sredi rana, katera navadno
prouzroči, da se drevesce na

| tem kraju lahko odlomi ali pa

posuši. Zatorej je cepiti na ta
način samo močne, debele div¬
jake. Tudi stara drevesa se na
ta način lahko precepijo.

a

Pod. 33.

Kjer je mogoče cepiti v
pol sklada ali pa za kožo, tam
se naj cepi vselej na ta dva
načina.

115

Posebna cepitev za kožo je v tem slučaju jako dobra.

V celi sklad cepi se tako le: Divjak se odreže ali odžaga
na pripravnem mestu vodoravno in gladko ter se potem z vrtnar¬
skim nožem po črez kake 3 cm globoko razkolje. (Pod. 37. i 38.)
“Cepiči prirežejo se spodaj v podobi zagvozde z malim sedlom na
vsaki strani, katero se jako lahko zareže.

Marsikateri sadjarji nečejo spoznati dobrot tacih sedel ali
•zarez v cepiče. Ako pa premislimo, da cepiči vrezani na zagvozdo
brez sedla uže tako zevajočo razpoklino veliko bolj narazen silijo,
nego cepiči vrezani se sedlom, potem o dobroti teh zarez gotovo
ne bodemo dvomili.

Dalje moramo paziti pri cepitvi v celi sklad, da se vrežeta
obe dve sedli 4 do 6 milimetrov pod očesom, prav na desno in
levo stran očesa tako, da oko pri vstavi cepiča v sklad stoji proti
sredini divjaka.

Tako bi morali delati pri vsaki cepitvi, kajti to proti
sredi obrneno in divjakovega površja dotikajoče sc oko pripomore
se svojo množino redilnih tvarin, da se rana razkolnine v kratkem
zaceli.

Koža, ki se nahaja na vrezani zagvozdi cepičevi in sicer na
isti strani, kjer stoji spodnje oko, naj se, kakor je zagvozda dolga,
do lesa odreže; na ta način pride cepičev les in belina z divja¬
kovim lesom veliko bolj v dotiko, nego če bi imel cepič še kožo.

Dolgost cepiča ravna se po tem, kako so očesa na cepiču
drugo od druzega oddaljena.

Potrebno je, da ima vsak cepič dve ali tri zdrava očesa.

Na zgornjem koncu nad zgornjim očesom  se mora cepič prav
previdno prirezati; nož nastavi se na očesu nasprotni strani ter se
nekoliko navzgor tako odreže, da ostane nad zgornjim očesom ne¬
koliko milimetrov visok konec,

Paziti moramo na to, da se pri prirezovanju ne opiramo z
palcem na oko, ker ga s tem poškodujemo. Ako pa preblizo očesa
odrežemo, posuši se oko lahko.

Ko smo cepič popolnoma za cepljenje pripravili, odprimo z
vrtnarskim nožem uže preje narejeno razkolino ter vtaknimo cepič.
Paziti moramo pa pri tem na to, da pride ličje in belina cepičeva
v dotiko z ravno istimi deli divjaka. Ne pa, kakor se dostikrat
priporoča, da naj koža cepičeva pokriva kožo divjaka, kar pa ni
prav; kajti koža starejšega divjaka je vedno debelejša nego koža
cepičeva.

*

116

Ka ta način prišla bi le cepičeva belina v dotiko z divja¬
kovo kožo, vsled tega bi se oba dva le težko ali pa celo ne za-
rastla.

Ko smo cepič v razkolino vtaknili, obvežimo rano.

To se napravi takole: Z levo roko primemo krajši konec
ličja, katerega navzdoli obrnenega pritisnemo z levim palcem preko
vrhu divjaka; z desno roko pa ovijemo daljši konec ličja črez
krajši, kakor je razkolina dolga, potem oba konca lahno nategnemo
ter jih zavežemo.

Razkolino, površje divjakovo, kakor tudi površje cepičevo
zamažemo skrbno s cepilnim voskom in sicer najbolje s kakim
trdim čopičem (pinzeljcm),

V celi sklad cepimo samo take divjake, ki so nad 2 cm
debeli.

Ko se je rana zacelila in so očesa pognala, odreže se sla-
bejša mladika.

2. Cepitev v pol sklada.

V pol sklada cepimo le slabeje divjake.

V ta namen se odreže divjak od spodaj navzgor na pošev*
Zgornji rob odreže se vodoravno na polovico poševnega površja.

To delo se mnogo hitreje zvrši, nego ko bi hoteli divjak odre¬
zati gladko in vodoravno.

Potem se divjak na sredi kake 3 cm navzdol in tako glo¬
boko v les razkolje, kakor je debel cepič, katerega hočemo vtak¬
niti v razkolino.

Cepič prireže se isto tako, kakor pri cepitvi v celi sklad
in sicer samo s tem razločkom, da se zagvozdi podobno vrezani
del cepiča pod spodnjim očesom ostro noževemu rezilu jednako odreže.

Razkolina se potem z nožem nekoliko odpre, cepič vanjo
vtakne, z ličjem obveže in potem se vse rane s cepilnim voskom
dobro zamažejo.

Ako cepimo v pol sklada, ranimo divjak veliko manj, torej
je v tej zadevi mnogo boljše nego cepljenje v celi sklad, katero
se lahko nadomeščuje s tem, da namesto jednega dva cepiča na vsaki
strani v divjak vtaknemo.

117

3. Cepitev z nasadom.

Ako hočemo cepiti slabeje divjake, zadoščuje popolnoma sle¬
deči način:

Divjak se odreže na pošev, zgornji rob
se prikrajša vodoravno kaka 2 mm globoko.

Cepiču vreže se pod spodnjim očesom sedlo;
od sedla navzdol in na pošev do druge strani
cepiča kake 3 do 4 cm dolgo se potem ce¬
pič odreže. (Pod. 39)

Divjaku se potem na pošev ravno to¬
liko kože in lesa odreže, da se obe dve po¬
vršji popolnoma zakrijeta. Potem se oba dva
dela dobro zavežeta in rane s cepilnim vo¬
skom zamažejo.

Ako bi divjaku večje površje odrezali,
treba je, da cepič vsaj na jedni strani kožo,
ličje in belino divjakovo dobro pokriva.

Rane zamažejo se kakor smo uže preje povedali, paziti se
mora le na to, da se vse rane dobro zamažejo, da zrak ne more
do njih.

4. Cepitev z nakladom.

Priporočati je samo takrat, kadar sta
divjak in cepič jednake debelosti.

Divjak odreže se od spodaj navzgor;
cepič pa 3 do 4 mm pod spodnjim očesom od
zgoraj navzdol in sicer napošev. (Pod. 40, 41).

Dolgost obeh režij mora biti popolnoma
jednaka.

Ako ni mogoče, da bi se obe po¬
vršji popolnoma pokrivali, to je, ako je
površje divjaka nekoliko večje, položi se ce¬
pič tako nanj, da vsaj na jedni strani spodnjo
stran pokriva.

Ako je divjak slabejši kot cepič, potem
naj se na ta način nikdar ne cepi.

Obvežejo in zamažejo se pa rane isto
tako, kakor smo preje povedali.

118

5. Cepitev za kožo.

Cepitev za kožo vrši se le takrat, ko je sadno drevje naj¬
bolj sočno in se koža lahko od lesa odlupi.

To cepljenje ima toliko prednosti, da prekosi z njimi mnogo,
družili načinov cepljenja.

Cepitev za kožo se jako lahko in hitro izvrši brez velikega
truda. Rana, ki se pri tej cepitvi napravi, je mnogo manjša nego
ona pri cepitvi v sklad, v pol sklada ali pa če celo z nasadom ,
torej se tudi hitreje zaceli in zaraste.

Ako treba cepiti debelejše divjake ali pa pre¬
cepiti starejša drevesa, je najboljše cepiti za kožo.

Jako dobro bi bilo, ako bi se ta način cepitve raz¬
širil po vsej deželi ter bi se opustilo cepitev v sklad.

Pri tej cepitvi se divjak odreže nekoliko na pošev;
tudi nič ne de, ako se odreže popolnoma vodoravno.

Potem se koža na jedili strani divjaka od spodaj
navzgor na kake 3 cm do lesa prereže ter na obeh stra¬
neh od lesa vzdigne. Za to kožo se potem vtakne cepič.

Cepič odreže se isto tako, kakor pri cepitvi z
nasadom, ter se tako globoko za kožo vtakne, da pride ^

cepičevo sedlo na površje divjakovo.

Ako je divjak nad 3 cm debel, vtakneta se vanj tudi dva
ali še več cepičev.

Obveže in zamaže se rana s cepilnim voskom in to tako-,
•kakor pri cepljenju v sklad. (Pod. 42).

6. Cepitev z očesom.

Najboljša in najzanesljivejša je cepitev z očesom. Ta cepitev
se hitro in brez velikega truda zvrši. Divjak se malo rani in stroški
pri tem cepljenju so jako majhni. Yse peškato in sočno sadje se
na ta način z najboljšim vspehom cepi.

To delo zvrši se od konca julija do začetka septembra.

Kedaj je pričeti s to cepitvijo pri posameznih sadnih vrstah r
ravna se po tistem pravilu, kakor pri spomladanskem cepljenju^
Torej se prične najprvo s cepljenjem češenj, potem pridejo hruške,
marelice, breskve, slive in češpe in konečno jablane, katere včasih
lahko na oko cepimo do konca meseca septembra.

119

Glavna stvar pri cepitvi z očesom je stavljenje posameznih
očes v divjak. To se pa napravi na ta način, da se oko cepiču ne
odvzame samo, ampak z nekoliko kože vred, katera obdaja oko ter
se potem za divjakovo kožo vtakne^ (jednako kakor smo pri preš-
njem načinu opisali).

Cepiči za to cepljenje vzamejo se kot jednoletne mladike naj¬
lepših dreves in od teh cepičev se izberejo najlepša očesa, ki se
navadno nahajajo na sredi mladik, kajti spodnja in zgornja očesa
so le slabo razvita in torej niso za rabo.

Oko se ali se zarezanim kožnim ščitkom od cepiča odlomi ali
pa z nekoliko lesom od cepiča odreže.

To se pa lahko naredi na tri načine :

1. Napravi se kakih 05 cm nad očesom 1 cm dolga
zareza počez skozi kožo do lesa, od te zareze na levi in desni
strani očesa navzdol vrežejo se pa dve
podolgasti loku podobni zarezi do lesa,
kateri se 1 cm pod očesom križati
(Pod. 43). Na ta način nastane iz kože,
ki obdaja oko, ščitek, katerega z no¬
žem varno od lesa odvzdignemo, z levo
roko pa pri peresnem peclju primemo
in lahko proti nasprotni stx - ani odlomimo.

2. Hitreje in pripravnejše se oko
iztrga tako-le : Na očesu nasprotni strani
cepiča napravi se napošev zavita, nav¬
zdol obrnena zareza do lesa, katera
se na zadnji strani 4 do 5 cm nad
očesom pričenja in spredaj 1 cm pod p 0 j[_ 43 p 0 jp 44.
očesom neha. Ako pogledamo to zarezo

od strani, podobna je na dolgo raztegnjeni črki S (Pod. 44). 4 do
5 mm nad očesom napravi se počesna zareza, s katero se ščitek
od druge kože odreže. Ščitek se na desni strani s pomočjo koščene
ploče cepilnega noža od lesa nekoliko odvzdigne in z. lahnim pri¬
tiskom na levo izlomi.

Pri tem važnem delu gledati se mora posebno na to , da tako
zvana hal ostane pri ščitku.  Ako pogledamo spodnjo stran pravilno
izlomljenega ščitka, zapazimo očesu nasproti podolgasto in svitlo
barvano liso, katera ni nič druzega, nego mlada kal, to je lesni
del očesa, iz katerega pozneje nastane lesni del nove plemenito
mladike ; kal je za rast očesa neobhodno potrebna.

120

Ako se prikaže na mestu preje imenovane svitle lise mala
votlina v ščitku, v drugem lesu na isti strani pa malo vzvišen kraj,
je vselej znamenje, da je kal iz očesa iztrgana. Zaradi tega ali
oko ne požene ali pa mladika kmalu pogine.

3. Da se močneje olesenelim očesom
pri izrezavanju ne " odtrga kal, (Pod. 45)
potreba je z očesom odrezati tudi neko¬
liko lesa, kar se napravi na sledeči način :
Nekoliko mm nad očesom se vreže, kakor
smo preje povedali, povprečna, nekoliko
globoka zareza, potem se zatakne nož 1 cm
pod očesom in ščitek z nekoliko lesom od
cepiča odreže. Pri odrezavanji očesa paziti
se mora, da se ne odreže preveč lesa, ker
se oko teže priraste.

Jzrezavanje očes je na ta način posebno
pri hruškah nekatera leta neobhodno potrebno, ker očesa hitro
olesene, in jih potem ni mogoče izlomiti na navadni način.

Divjak se pri cepljenju na oko ne odreže , poišče se le pri¬
praven in gladek prostor pri tleh in se napravi počezna prereza,

kakor je širok zgornji rob ščitka ter
se koža od lesa loči. Potem se nož
nastavi na sredo zareze ter se vreže
zareza naravnost navzdol tako, da dobi
vsa zareza podobo T. (Pod. 46). Ta
zareza naj ima dolgost ščitka.

Potem se obe dve kožnati peru-
tici od lesa ločita, ščitek prime se z
levo roko na peresnem peclji, ter se s
koncem naprej tako globoko za kožo
vtakne, da zgornji ščitkov rob pokriva
zgornjo zarezo. — Potem se rana ob¬
veže najbolje z Ttafia-licjem.  Obe dve
koži se dobro z kakim ličjim trakom privežeta.

Oko se nikdar ne sme privezati. Rane s cepilnim voskom
zamazati ni potreba in tudi ni navada. Štiri do šest tednov po
cepitvi naj se ličje rahlo odveže ali pa popolnoma odstrani, ker
drugače se ličje preveč v kožo uje, ter se drevesce na istem kraju
lahko odlomi.

Sv

' -?*■ -r

/ -v
\


Pod. 45.

121

Da je ta cepitev gotovejša, se tudi dve očesi v jeden divjak
lahko vtakneta, posebno je dobro to pri breskvah in mare¬
licah, pri katerih očesa jako rada poginejo.

Pri vročem vremenu je dobro samo zgodaj zjutraj z očesom
cepiti, ker so divjaki v tem času najbolj muževni in se očesa
mnogo rajša primejo, nego ob hudi vročini.

Ker cepilni rani vroči solnčni žarki škodujejo, je najbolje
divjake cepiti na severni ali pa severno-vzhodni strani.

Ako smo pa primorani cepiti na južni strani, potem privežimo
nad očesom kak list ali košček papirja, ki daje očesu potrebno
senco.

Kaj boj e je cepiti po dežju; ako pa cepimo v suhem vre¬
menu, potem je potreba preje drevesnico dobro z vodo poškropiti.

Kako se drevesa v drevesnici obrezujejo ?

Že v mladosti je treba skrbeti, da dobi' drevo krepko in
močno deblo; posebno naj se gleda na to pri jablanah in hruškah,
ki rastejo navadno le na dolgost, a le malo na debelost. To dose¬
žemo lahko z umnim obrezovanjem drevesec v drevesnici.

Glavno opravilo pri tem je, da
se polovica ali vsaj tretji del vrhovne,
glavne mladike, in sicer vsako pomlad
odreže. To obrezovanje naj se toliko let
zaporedoma ponavlja, dokler ni deblo za¬
dosti debelo in visoko, vsaj 130—160 cm.

Le pri tacih drevescih, pri ka¬
terih so vrhovne in stranske mladike
že same od sebe močne, opušča se tako
obrezovanje.

Drugo pomlad, ko je cepljeno
drevesce jedno leto staro, odreže se
5 cm visoko vrh mladike in sicer nad
onim očesom, ki je odmenjeno za pri¬
hodnjo vrhovno mladiko. Očesa, ki leže
mod očesom, namenjenim za prihodnjo
mladiko in med zarezo, odstranijo se,
da nastane tako nad očesom 5 cm dolg
rogelj.

Pod. 47.

122

Ysled tega reza se bodo zelo okrepčala očesa, ki se nahajajo
pod njim. Redilni sok, ki se nahaja v drevescu, ne more gnati
naravnost na visokost, ampak zaostaja bolj v deblu in popki po¬
ženejo vsled tega krepke mladike.

Cim krepkejše so mladike in čim več je na njih listja, tem¬
več dobiva drevesce hrane, laže se okrepča.

Ko je mladika, ki je pognala iz zgornjega očesa, v poletju’
zrastla za 20—25 cm, priveže se se širokim ličjem k omenje¬
nemu roglju, da raste ravno na kvišku, kakor nam kaže podoba 47.
Ysem drugim stranskim mladikam se ravno takrat odščipnejo
tudi vrhovi, da ne rastejo več toliko na dolgost in da poženo
več listja za boljši razvitek celega debla. Ko je glavna mla¬
dika dobila popolnoma ravno rast, odreže se omenjeni rogelj,-
a gladko in poleg mladike, rana pa se zamaže z drevesnim vo¬
skom. Najbolje je, da se rogelj meseca julija odreže, ko je mla¬
dika dovršila prvo rast. To obrezovanje naj se ponavlja potem
dve ali tri leta zaporedoma, dokler ni drevesce popolnoma krepko
in ima močno deblo, da more tako tudi krepek in močan vrh
razviti.

Obrezovanje druzega leta se razloča od onega v prvem letu
v tem, da se zgornje oko, ki je odmenjeno za vrhovno mladiko, pusti
na nasprotni strani, nego je bil popek v prvem letu. Tako do¬
biva drevesce lepo, ravno rast.

Y drugem letu se odstranijo vse močne stranske mladike
tam, kjer je drevesce že dobilo primerno debelost. Rane se mo¬
rajo precej zamazati z drevesnim voskom.

Tako obrezavanje v drevesnici potrebujejo posebno hruške-
in jablane, ker rastejo zelo hitro na visokost ali le malo na debe¬
lost. Yeliko bolje na debelost se razvijajo češpe, slive, posebno
pa češnje, pri katerih je le redkokrat to obrezavanje potrebno. Le-
slaba, šibka drevesa naj se tako obrezujejo.

Orehu in kostanju nikdar ne obrezuj vrhovne mladike, in
sicer zaradi njih redkega stržena ne. Dvakrat, ali pa vsaj jeden-
krat jim pa vendar vsako poletje odstrani vse stranske mladike;-
ki so že predebele ali pa nepotrebne za razvijanje debla.

Če ostanejo drevesca, ki so že popolnoma odgojena, še jedno
leto v drevesnici, naj se jim na pomlad one stranske mladike, ki
ostanejo za vrh, na 4—6 očes porežejo, le srednji vršni mladiki
se pušča nekoliko očes več.

12£

Presajanje drevesec.

Ko so drevesca v drevesnici dovolj močna in velika, presade
se stalno na odločeno mesto. Zemlja, v katero se drevesce pre¬
sadi, bodi kolikor mogoče jednaka oni, v kateri je drevesce do
sedaj rastlo. Prevelika razlika med prejšnjo in sedanjo zemljo za-
preči mnogokrat popolnoma, ali pa vsaj nekoliko rast in razvitek
drevesa. Drevesa, ki so rastla v ugodnem podnebju in v dobri
legi, ne bodo nikdar dobro rastla v podnebju ali legi, ki se celh
razlikuje od prvega podnebja in od prve lege. Y toplih krajih
tedaj, kjer ima zgodnje sadje največjo ceno, sadi naj se, če je
zemlja za to, le zgodnje plemenito sadje.

Presaja se jeseni ali pa na pomlad, ker je mokrota presa¬
jenim drevesom potrebna; zatorej naj se drevesa v rahlo, kreme¬
nasto, suho zemljo presajajo jeseni, da imajo vedno potrebno mo¬
kroto in da se morajo dobro vkoreniniti. Jesensko presajanje se-

začne takoj, ko odpade listje z dreves in traje, dokler zemlja ne

zamrzne, to je, od konca septembra do konca novembra.

Pomladansko presajanje se prične precej, ko ni več strahu,
da bi mogla zemlja zmrzniti; vrši se pa, dokler ne začno popkr

poganjati, to je meseca marca in početka aprila. Kasneje drevesa

presajati ni dobro, ker se zemlja hitro suši, in drevescem pomanj-
kuje neobhodno potrebne mokrote. V pomladi se presajajo drevesa
bolj v mokro, težko, ilovnato zemljo, ki ostane sama na sebi delj
časa vlažna, kar celo pospešuje razvijanje drevesnih korenin.

Kaj se vrši pa presajanje jeseni ali vzpomladi, godi naj se
vedno le takrat, kedar je drevesce brez listja.

Drevesa sadimo vselej v vrstah in sicer v četverokotu ali pa
v trikotu.

Koliko naj bode drevo od drevesa oddaljeno, to je odvisno
od zemlje in od drevesa, to je, od vrha. Y globoki rodovitni zemlji
bo razvitek vrha mnogo večji, nego v plitvi zemlji, ki ima le
malo hrane v sebi. Tudi so drevesa naravno različna glede na
razvitek vrha. Višnje, češpe, slive, breskve in mandeljni imajo ve¬
liko manjše vrhe, nego pa jablane, hruške, češnje. Oreh in ko¬
stanj pa še širše. Navadno velja sledeča daljava:

Jablane, hruške, češnje, sade se po 10 do 13 1 , met. druga od druge.

Češpe, slive, višnje, breskve in mandeljni po 5—6' { 2  mctra-

Kutinje in nešplje po 3'j,—5 m. Orehi in kostanji po 13 IT
metrov.

124

Kedaj in kako je treba kopati jame?

Jame se morajo vsaj nekoliko tednov ali mesecev pred na¬
praviti. Pri pomladanskem presajanju naj se izkopljejo jame že
jeseni, da zemlja premrzne in postane rahlejša in rodovitnejša.

Po dobroti zemlje se ravna tudi velikost in globočina jame.
Y dobri, globokorodni zemlji naj bodo jame —1 metra globoke,
in 1 1 : 3 — 2 j 3  metra široke. Y slabi zemlji pa naj bodo vsaj 1—1' 3
inetrov globoke, in lj 3 —2 metra široke. Na vsak način pa mora
biti jama vedno toliko velika, da se morejo drevesne korenine po¬
polnoma v njo položiti in da jih ni treba kriviti, posebno, ako se
presajajo starejša drevesa.

Pri kopanju nam je treba paziti posebne na to, da se boljša
zemlja loči od slabejše. Na jedno stran jame naj se meče zgornja
plodna zemlja, na drugo pa spodnja mrtva zemlja, da se potem
korenine z dobro zemljo pokrijejo; slabejša zemlja naj se stavi na
vrb, ali pa naj se celo odstrani in z boljšo nadomesti. — Na mo¬
krih krajih treba je okoli plitvih jam dobre zemlje tako visoko
nametati, da napravimo male griče, v katere se potem drevesa
sade.

Mnogi sadjarji imajo navado, da dajo vsakemu drevescu pod¬
poro, to je količ. Količev pa sploh ni potreba, ako je drevo krepko
izgojeno ; torej sadi le krepka in močna drevesa.

Le v krajih, kjer so hudi vetrovi, tam so količi potrebni.
Količev pa ne smemo še le takrat v zemljo zabijati, ko je drevo že
vsajeno, ker se koreninice lahko ranijo in drevo bolehati prične.
Količi naj se torej prej zabijejo v zemljo, nego se drevesa sade.

Količ bodi raven in tako dolg, kakor je visoko deblo. Nikdar
naj ne sega v vrh. Da količ ne prične v zemlji gniti, namaži spod¬
nji del s kotranom.

Za presajanje pripravi drevo tako :

Yse korenine za tretjino okrajšaj ; one pa, ki so si na poti,
ali so zapletene, ranjene in bolne, odreži do zdravega lesa, Ako
so bile korenine že poprej obrezane, obrezavanje vendar nekoliko
ponovi. Prerez na koreninah mora biti gladek in vedno v zemljo
obrnen. Yrha ni treba obrezati. .

Ko si drevesce tako pripravil, položi je nekoliko ur prej, nego
je vsadiš, s koreninami v vodo ; dobro je, ako jev vodi raztopljene
nekoliko ilovice, kar celo pospešuje razvijanje sesalk.

Najboljša zemlja, ki smo jo stavili pri kopanju jame na jedno

125

stran, pride sedaj na dno jame, pomešana nekoliko z mešancem.
Drevesce se postavi na sredo jame, in sicer tako, da pridejo zgor¬
nje korenine nekoliko više, ali pa vsaj tako visoko, kakor je po¬
vršina zemlje. Globoko sajenje je najpoglavitnejši vzrok nerodovit-
nosti drevesa. Okoli korenin, ki se morajo vse lepo zravnati,
nameče se najboljša zemlja; posebno ugodno je, ako se okoli ko¬
renin potrosi nekoliko dobrega mešanca, nikedar in nikakor pa ne
presnega gnoja; vsled tega bi se znala lotiti korenin gniloba, ali
pa tudi rak (bolezen).

Večkrat naj se med sajenjem drevo nekoliko potrese, da se
zemlja med korenine bolje vleže.

Ko je najboljše zemlje nekoliko palcev visoko nad koreninami,
nameče se druge navadne zemlje na nje, in sicer tako. da leži do
3 dm više, nego je površina zemlje. S to zemljo se naredi okoli
drevesa tako imenovano drevesno kolo (krog), ki mora proti dre¬
vesnemu deblu viseti, da laže mokroto nabira in do korenin spe¬
ljuje. V ta namen se naredi tudi še mali jarek okoli imenovanega
kroga, da se voda ne odteka. Zemlja okoli drevesa se na lahko
pohodi.

Pri jesenskem presajanji naj se okoli drevesa mehko priveže
nekoliko trnja, ali pa brinja, da ne more do njih zajec.

Drevesa, ki se sade na pašnikih, varujejo naj se, da ne pride
živina do njih. Zabijejo se okoli njih trije koli, ki se se šibjem
prepletejo, ali pa s deskami obijejo.

Kako treba drevesa oskrbovati.

Sadno drevo potrebuje človeške pomoči, katere mu ne smemo
odrekati; sadno drevo potrebuje našega oskrbovanja, da nam bode
obilno rodilo. Treba je torej:

da ga obrezujemo, snažimo, mu gnojimo, in ga pomlajamo.

1. Kako naj drevesa obrezujemo.

Drevo obrezovati se pravi, odstraniti nekatere dele drevesa,
da morejo drugi v rasti bolje napredovati.

Drevo se obrezuje na les ali na sad.

V prvem slučaji se porežejo veje vsaj za polovico dolgosti
in sok, ki sedaj mnogo manj popkov redi, požene krepkejše lesne
in cvetne mladike.

Ali pa obrezujemo drevo zato, da nam daje manj lesnih mladik
in več takih, ki nam prinašajo sad. To se sgodl, ako veje le za

126

tretjino okrajšamo. Sok se ysled tega obrezovanja razliva v več
popkov in spremeni nekatere v cvetne popke.

Dostikrat pa režemo drevo le zarad oblike.

Kako in kedaj je treba rezati drevo na les ali na sad, uče
nas najbolje izkušnje.

Ozirati se nam je pri obrezovanju na zemljo, na podnebje,
)«a lego, na divjake, na katere smo cepili, na starost, na naravno
rast dreves i. t. d.

Za obrezovanje dreves moramo imeti dobre škarje, drevesno
žago in močan nož.

Popisati obrezovanja na kratko skoraj ni mogoče, in če bi tudi
bilo, je tak popis težko razumljiv. Navesti hočemo torej le glavna vodila,
na katera imamo paziti pri obrezovanju dreves glede na obliko
in ti so :

1. Obrezovanjo dreves moraš poprej pričeti, nego poganjajo :
tedaj od meseca februarija do druge polovice marca. Ako je pa
gorkota še pod ničlo, ne smeš dreves obrezovati.

2. Obrezovati prični vselej na vrhu drevesa.

3. Srednjo vejo krajšaj od leta do leta za tretjino ali polo¬
vico, da se morejo stranske mladike krepkeje razvijati. •

4. Glavne stranske veje prva leta bolj na kratko obrezuj
nego srednja, kasneje pa vedno manj; starejših dreves celo ne
obrezuj.

5. Yse veje, katere se med saboj križajo, moraš odstraniti,
ker vsled tega obolijo mnogokrat drevesa.

6. Jablane in hruške obrezuj skoz 6 do 8 let.

Obrezovanja ne smeš hipoma opustiti; jedno leto ga opusti,

drugo pa zopet obreži; šele potem ko vidiš, da dobiva drevo lepo
stožičasto obliko, nehaj ga obrezovati.

Orehova in kostanjeva drevesa in tudi češnje, ki imajo že
naravno lepe oblike, se ne obrezujejo; odstranijo se le one veje,
ki bi imele biti razvitku drugih na poti.

2. Kako treba drevesa snaziti ?

1. Odrežimo drevesu vse nepotrebne veje. Drevo požene namreč
mnogo več mladik, iz katerih postanejo veje, nego jih zemlja hra¬
niti more, ako puščamo drevesu vse veje, bomo kmalu opazili,
■da začenja drevo od leta do leta hirati; sad je vedno manjši,
.cvetja je bilo vse polno, a dobrega sadu je le malo.

Yeliko sadjarjev meni, da je škoda odrezati vejo, ki bi jim

127

mogla še drago leto roditi. Pa motijo se zelo, kajti slabe in preo¬
bilne veje se redijo na stroške sadu.

2. Odrezovati moramo nadalje vse suhe, bolehave in pregoste
veje, da upliva zrak, solnce in svitloba na celo drevo.

3. Odstraniti se morajo tudi one mladike, koje poganjajo iz
korenin in na deblu, ki se hranijo na stroške drevesne rodovitnosti.

Debele veje odžagamo z drevesno žago, manjše pak odstrižemo
se škarjami. Mladike, ki so na deblu in divje mladike na vrhu
odrežejo se se zakrivljenim železom, ki se na kolec pribije.
(Pod. 49.)

4. Odstraniti moramo z dreves tudi ves mah, lišaje, stari lub,
gobe in vsa mrčesova gnezda. Mah, lišaji in gobe so rastline zajedavke,

Pod. 48.

rede se od drevesnega hranilnega soka, branijo zraku do luba, in
•ovirajo, da ne more nepotrebna mokrota iz drevesa hlapeti.

Mah, lišaji in stari lub, za katerim prezimujejo škodljivi mrčesi,
odpravijo se z drevesno strguljo, kakor nam jo kaze podoba 49.

Ko smo deblo ostrgali, moramo ga z lugom oprati in z apnom
namazati.

5.) Vsa poškodovana in bolna mesta na drevesu se morajo
■čisto osnažiti do zdravega lesa in potem zamazati. Za izrezavanje

128

bolnih mest imamo posebno železo. Rane moramo vselej zamazati.
Najboljše mazilo za rane je kotram pomešan z ilovico. Rane
se morajo vedno gladko odrezati, treba pa je paziti, da se zdravi
les preveč ne rani.

3. Kako nam je gnojiti sadnemu drevju ?

Drevo moramo tako vsaditi, da nam bo mogoče okoli njega
zemljo obdelovati in gnojiti. Treba je tedaj, da naredimo okoli
drevesa osip (kolobar) ki bodi v premeru 1 ‘/ s  do 2 metra širok /
viseti mora proti deblu drevesa, da dohaja mokrota do korenin.

Osip pokrij s čreslom, mahom, listjem ali pa se segnitim
gnojem ; to pokrivalo stori, da se zemlja v veliki vročini tako hitro
ne izsuši, korenine pa hladi dalj časa neobhodno potrebna mokrota.
A ob jednem ostane zemlja tudi dalj časa rahla; zrak laže na njo
vpliva in razkraja bolje v njej rastlinsko hrano. Posebno obvaruje
ono pokrivalo okoli drevesa po zimi nežne korenine ozebline ter
jih reši tako pogina.

Vsake jeseni se mora osip pred zimo prekopati, vzpomladi in
v poletju večkrat zrahljati, da more zrak dobrodejno vplivati na
korenine. Pri prekopavanju in rahljanju vedno pazi na to, da zgor-
nih korenin ne poškoduješ.

Hlevski gnoj ima za drevje mnogo redilnih tvarin v sebi. Za
mokro, mrzlo, ilovnato zemljo ugaja najbolj konjski, ovčji in pe¬
rutninski gnoj, ki zemljo segreva in dela rodovitnejšo. Leliki, vroči
in kremeni zemlji daj kravjega, prašičjega gnoja, ali pa tudi me¬
šanca, ki je narejen bolj z ilovnate zemlje, da jo nekoliko ohladi.
Najboljši gnoj med vsemi je pa mešanec.

Kako se mešanec napravlja, povedali smo na strani 25.

Bodi pa gnoj kakeršenkoli, nikdar ne smeš dati presnega k
drevesu, nego tedaj še le, ko je popolnoma segnil in je za razkra¬
janje uže pripravljen.

S čvrstim gnojem, h kateremu spada mešanec in vsak drug
segnit gnoj, gnoji se tako, da se postrese gnoj na osip okoli dre¬
vesa, ali pa, da se odkoplje nekoliko zemlje in se gnoj z zemljo
pomeša. S takim gnojem gnojiš lahko vsakemu drevesu in tudi ob
vsakem času. Najboljši čas za to pa je pozna jesen, da se gnoj
čez zimo dobro razkroji in prihodnjo pomlad drevesom že v hrano
služi. Gnojenje ponavljaj vsaj vsako četrto ali peto leto.

Tekoči gnoj, h kateremu spada gnojnica, rabi pa tako, da

129

narediš okoli drevesa jarek, ali pa več jam, v katere se potem
gnojnica vliva. Pa le popolnoma segnita in z vodo pomešana gnoj¬
nica naj se za gnojenje rabi; nesegnita in pregosta gnojnica ško¬
duje drevesom, ker prehudo žge njihove korenine. To gnojenje
posebno ugaja jablanam, hruškam in češpam. Češnje, marelice, breskve
in orehe je bolje gnojiti se suhim gnojem, ker so zelo podvržene
smolikovim boleznim.

Najboljši čas, gnojiti z gnojnico je pomladanski; gnojiš pa
lehko tudi kesnoje, meseca junija, ko začnejo drevesa v drugo
poganjati; a vselej gnoji z gnojnico le v deževnem vremenu in
nikdar ne v hudi vročini; kajti tak gnoj se tekoj razkroji in hitro
izvrši svojo nalogo. Gnojenje naj se ponavlja vsako drugo ali pa
tretje leto.

4. Kako se drevje pomlaja ?

Mnogo dreves prične zgodaj v mladosti roditi. Od leta do
leta množi se rodovitnost tacih dreves; to pa ne traje dolgo časa.
Kmalo zapaziš, da drevo le slabo rodi, vrh tega začne sad pokati
in rast drevesa pešati. Na deblu in na stranskih vejah se poka¬
žejo vodenice, kar nam pravi, da nema drevo dovolj moči, da bi
moglo živeti, primanjkuje mu hrane. Ako puščamo drevo v takem
stanju, pogine nam gotovo, če mu nekoliko vej ne okrajšamo.

Pomlajanje se poskuša tudi pri tacih drevesih, ki so vsled
bolezni, hudih viharjev, ali ozebline zgubila nekoliko vrha. Pomla¬
juje se pa tako, da se v začetku spomladi ali poleti pred koncem
avgusta ves vrh za dve tretjini, za polovico ali pa za tretji del
okrajša, kakor zahtevajo razmere; le jedna ali dve veji se puščati,
da se hrana tim laže prebavlja, in da se drugim ranjenim vejam
hitreje celijo rane. Na okrajšanih vejah požene mnogo mladik, od
katerih se slabe odstranijo, boljše pa puščajo za prihodnje leto.
Pomlajajo se jabolka in hruške lehko do 40. leta, češpe pa do 20. leta.

Precepljivanje dreves.

v

Mnogokrat kupi kdo od neznane roke drevo, ki bi mu imelo
roditi najplemenitejši sad. A kesneje, ko začenja drevesce roditi,
spozna, da je kupil divjaka, ali pa cepljeno drevo slabe vrste. V
teh slučajih si lehko s tem pomagamo, da drevo precepimo.

Glavna stvar pri vsakem precepljivanju mora biti ta, da se dre¬
vesa le s cepiči jednake muževnosti precepijo. Telika napaka je, ako
rabimo cepiče, katerih muževnost je različna od muževnosti drevesa.

9

130

Najboljši čas za precepljivanje je od početka marca do sredine
maja. Pred pa se morajo drevesu veje okrajšati, prav tako kakor
pri pomlajivanju. Okrajšati pa se smejo le one veje, katere hočemo
cepiti; vse druge naj ostanejo neobrezane, da se prehod od starega
vrha v novi le počasi od leta do leta vrši. Pazi na to, da ne
precepiš vseh vej v jedni pomladi, nego delo dovrši v dveh ali treh
letih, vsako leto polovico ali tretjino.

Za precepljivanje so najboljši načini cep pod kožo in ce¬
pitev v sklad.

Pritlikavci.

Pritlikavce imenujemo drevesa z nizko izrejenim deblom. Taka
drevesa se sadijo posebno ob zidih ali ob potih v vrtu. Pritlikavce
odgojimo, ako cepimo divjake, ki so nizke rasti, s cepiči druzih pri-
tlikavskili dreves. Jabolka se cepijo tedaj na paradižna jabolka,
hruške na kutinje, breskve in marelice, na češpe.

Taki pritlikavci ženejo le malo
na les, a veliko v sad; tedaj treba
tako drevo le na kratko obrezati,
da požene več mladik in da ostane
dalje časa rodovitno. Tudi pritlikavci,
ki so cepljeni na svojih divjakih, mo¬
rajo se, ako hitro poganjajo, rezati
bolj na dolgo, ako pa počasi, bolj
na kratko.

Pritlikavce odgojujemo navadno
ali v piramido, (Pod. 50.) ali pa v špa¬
lirje. (Pod. 51). Odgojuj jih pa tako ali
tako, vselej moraš to že v sadilnici pri¬
četi. Za odgojevanje debel pri pirami¬
dah veljajo ona pravila, koja smo ome¬
nili pri obrezovanju dreves v sadilnici.
Razlika je samo ta, da se pri pritli¬
kavcih deblo ne odgojuje tako vi¬
soko/veje se puščajo potem za vrh.
Tudi daljno obrezovanje dreves vrši
se tako, kakor smo omenili pri
obrezovanju drugih dreves. Podoba
50, kaže nam nemško piramido.

Pod. 50.

131

Kar se tiče odgojevanja dreves v špalir, treba v sadilnici na
to paziti, da se izpelje deblo do take visokosti, kakeršno ima do¬
biti špalir, potem še le se nastavi vrh. O nastavljenju vrha velja
sledeče:

Puščajo se vedno le dve nasproti ležeči mladiki enake vi-
sočine, ki nam služijo kakor veje za izpeljevavanje špalirja. Veje na
jedni strani morajo biti prav tako daleč druga od druge, kakor
veje na drugi strani. Mladike, ki poženejo na pojedinib vejah,
morajo se vedno okrajšati tako, da ne sežejo dalje nego do
druge veje.

Pod. 51.

Ko smo dobili visokost špalirja, katero smo nameravali, od¬
strani se vrh popolnoma, ali pa se pripogne na stran tako, da dela
zadnjo vejo pri špalirju. Ako hočemo špalir v širjavo dokončati,
odrežejo se veje na onem mestu, rane pa se zamažejo z voskom.
Da se špalir dobro izpelje, treba podpore, da se lahko na njo veje
privežejo. Ako hočemo delati špalir na steno, onda je najbolje, da
sc pribijejo late tako daleč druga od druge, kakor hočemo, da bo
veja od veje odaljena. Če se pa špalir dela na planem, mo¬
rajo se zabiti v zemljo koli, na katere se nabijejo late, kakor
poprej. Late nam služijo v to, da se priveže mladika, da ravno v
stran raste. Podoba 51 nam kaže pritlikavca v obliki špalirja.

Obdelovanje in oskrbovanje pritlikavcev je jednako, kakor pri
druzih drevesih.

♦

132

Katere sadne vrste naj sadimo in množimo?

Vsaka lega, vsaka zemlja in vsako podnebje ni za vsako
sadno drevo, pa tudi vsako sadje ni za vsako vporabo; kajti
jedno je dobro za kupčijo, drugo za napravo mošta, tretje za su¬
šenje itd.

Ako hoče gospodar pridobiti od svojega sadnega vrta dobiček,
treba mu je saditi take sadne vrste, katere lahko po visoki ceni
proda. V tej zadevi dela se največ napak. Kaj nam pomaga
cepitev, še tako pridno oskrbovanje, gnojenje sadnega drevja, ako
imamo v vrtu le take sadne vrste, ki ne vgajajo niti kupčiji, niti
zemlji, niti podnebju ?

Ako pa hoče gospodar na svojem vrtu izgojiti sadje, od kate¬
rega lahko pričakuje dobiček, poznati mu je najprvo sadne vrste
to je vprašati mora pač: kake sadne vrste mi je saditi?

Tu hočemo samo našteti nekoliko vrst, katere so se po Slo¬
venskem dobro sponeslc, ter jih sploh vsem sadjerejcem priporo¬
čamo. Morebiti, da se jedna ali druga vrsta v tem ali drugem
kraji ne bode posebno sponesla, ampak izkušnje učijo, da v ve¬
čino krajih te vrste prav dobro obrodijo. Sadne vrste razdeliti ho¬
čemo le glede zrelosti: v poletno, jesensko, zimsko in spomladan¬
sko sadje.*)

Jabolka.

a) Poletna jabolka.

Zelo plemenite vrste poletnih jabolk, katere pri nas z večine
dobro obrodijo, so sledeče: Rudeci astrakan , beli astrdkan, Karla -
titovski, poletni cimetnilc in angleški škarlatni pepinek.  Ta jabolka
rabijo posebno dobro v srednje mrzlih krajih ; razen poletnega ci~
metnika , kateri dozori meseca septembra, zorijo vsi drugi uže me¬
seca augusta.

h) Jesenska jabolka.

Prav dobre vrste jesenskih jabolk so sledeče: Marogasta je -
setislca parnima, škarlatna parmena, gravenštajersko jabelko  (graven-
steiner), cesar Aleksander in knezak.  Ta jabolka dozorijo meseca sep¬
tembra in oktobra. Ugaja jim srednjemočna zemlja, v bolj mrzlih
krajih obrodijo bolje, nego v gorkih.

*) Cepiči in cepljena drevesca tu naštetih vrst dobivajo se večinoma
ai deželni kmetijski šoli v Gorici.

133

c ) Zimska jabolka.

Posebno dobre vrste zimskih jabolk so sledeče: Čebular, kos¬
mač ananas, Bleniheimov kosmač, Baumanov kosmač, beli kardinal ,
zlata zimska parnima, Bibstonov pepinek, karmelitar, rujavi fran¬
coski kosmač , pariški ramburski kosmač , Mi tafelj, beli zimski kalril,
rumeni zimski Metin.  Yse te vrste zorijo še le v pozni jeseni ter
se lahko držijo čez zimo.

d) Spomladanska jabolka.

Tu sem prištevamo tiste vrste jabolk, katere pustimo do
pozne jeseni na drevju, potem jih oberemo in obrane pustimo
zoriti. Večina teh vrst dozori popolnoma še le spomladi in se po¬
tem več mesecev dobro drži. Prav dobra spomladanska jabolka
so: Budeči Metin, zlati kosmač, zeleni kosmač, zeleni knezak, šam-
panj, sorgolet, zimski citronovec.

Hruške.

a) Poletne liruske.

Prav dobre vrste poletnih hrušk so: Sv. Magdalena, Julijem
tehantovka, rumena zgodnja, bela poletna maslenka, sampanjka , po¬
letna apotekarica, Amanlijeva maslenka, rudeČa bergamotka in mala
muskateljka.  Yse te hruške zorijo meseca julija in avgusta, ter
dajo zelo lepo namizno sa$je. Škoda le, da se te hruške premalo
časa ohranijo.

h) Jesenske hruške.

Posebno izvrstne jesenske hruške so: Jesenska maslenka,
Bosk-ova steklenka , rudeča tehantovka, jesenska bergamotka , plemenita
maslenka , Grumbkova maslenka, Liegelnovka, vojvodina Angulemska
in Napoleonka.  Večina teh hrušk zori meseca oktobra ali začetkom
novembra ter daje zelo lepo in ukusno namizno sadje.

c) Zimske hruške.

Kot zelo dobre zimske hruške priporočajo se sledeče: Dielova
maslenka , Blumenbach-ovka , smokvuša , Liegelnovka, bunka, postrvenka
in velika mačja glava.

134

d) Spomladanske hruške.

Izvrstne zimske hruške so: Zimska tehantovka , zimska apo-
tekarica, Esperova hergamotska itd.

Češnje, češpe, breskve in marelice.

Tega sadja je mnogo vrst raličnih imen, katera imena še iz¬
kušeni sadjerejci zelo zamenjavajo, torej mislimo, da storimo bolje,
da takih imen, katera se v vsaki knjigi drugače imenujejo, tukaj ne
naštevamo. Tudi so posamezne vrste češenj, češp, breskev in
marelic veliko bolj zavisne od zemlje in podnebja, nego hruške in
jabolka.

0 porabi sadja.

Ni ga skoraj pridelka, ki bi se dal tako mnogovrstno po¬
rabiti, kakor sadje. Ni še utrgano in že nam prinaša kupčija za
nje novce v žep. V več krajih je celo navada, da se sadje proda,
ko je še na drevju. — Z utrganega in spravljenega sadja si nare¬
dimo tudi lahko dobro pijačo, ki nam v poletni vročini jako služi.

— Lehko si nadalje sadje posušimo, hranimo ga več let, in posu¬
šeno kuhamo. Marsikateremu bolniku tekne pijača od kuhanega
sadja; priljubljena je posebno zaradi sladkorja, ki ga ima v sebi

— Če nam sadje čez zimo gnije, zato še ni izgubljeno. Iz njega
se da napraviti najboljši sadni ocet (kis), ki prihrani pridni gospo¬
dinji marsikak novčič. — Tudi zmrzlo sadje ni izgubilo še vse
svoje vrednosti. — Če je pa sadja mnogo, poklada se lahko tudi
živini; krave dobijo po sadji obilno dobrega mleka. — Tudi dobro
žganje se da narediti se sadja in Črešnjevec n. pr. je tudi precej
drag.

0 sušenju sadja.

V dobrih letinah se pripeti, da se presno sadje ne more
takoj prodati in spraviti v denar. Najbolje je torej, ako se tako
sadjo posuši; posušeno ostane dolgo časa nepokvarjeno. I*o leti
v hudi vročini nam daje kuhano hladilno pijačo, v slabih letinah
pa dobro hrano. Sicer se pa tudi v vsakem času lahko za dober
denar proda. Pa le dobro posušeno sadje ima ceno. Ni dovolj
tedaj, da se sadje le posuši, pri sušenju sadja je treba gledati po¬
sebno na to, da se lepo in primerno posuši, t. j., da dobi sadje
lepo rumenkasto barvo, da ni preveč, pa tudi ne premalo suho.

135

Naši gospodarji sušijo mnogo sadja; a kakšno je to suho
sadje? Navadno črno, sežgano ali pa le na pol suho in plesnivo.
Seveda tako suho sadje ni za drugo stvar, kakor za pico svinjam.
Pripeti se pa tudi mnogokrat, da je suho sadje tako sprideno, da
se more vreči na gnoj.

Kakšno mora biti sadje za sušenje?

Sadje za sušenje mora hiti popolnoma zrelo. Le popolnoma
zrelo sadje bo imelo tudi dober okus. Nezrelo in marogasto sadje
ni dobro za sušenje.

Isto tako ni za sušenje sposobno sadje, ki se je že preveč
pomladilo; le hruške drobnice se morajo prej nekoliko pomladiti,
nego se suše. Črvivo sadje porabi za kaj druzega.

Presladkega sadja tudi ni prav dobro sušiti, ker nema po¬
tem tako dobrega okusa, in skuhano ostane gobasto in usnjasto.

Najboljše sadje je ono, ki ima poleg sladorja tudi primerno
jabolčne kisline. Tako sadje dobi, ko je suho, pravi sladko kisli
okus in ima tudi največjo vrednost v kupčiji.

Kako pripraviti sadje v sušenje?

Sadje za sušenje ali lupimo ali pa ne. Lupljenje sadja vrši
se z roko ali z potrebnim strojem. Jabolkom, katera hočemo sušiti,
moramo izrezati osredek, to je oni del, v katerem so peške. Za
to delo je posebna priprava takozvani sveder za peške in za
ločitev kostij iz črešenj. Jabolko, ki nima več osredka, zreže se
na krhlje.

Mnogo bolje se pa suši sadje in je potem tudi prijetnejšega
okusa, ter je tudi ložje prebavljivo, ako se prej lupi. Osredek in
koža kuhanega sadja sta navadno neprebavljiva.

Ko je sadje olupljeno, izreže se mu osredek in potem se
razreže v štiri ali šest krhljev. Dandanes imamo tudi take stroje,
ki jakolko ob jednem olupijo, mu izrežejo osredek, ter ga razre¬
žejo v okrogle ploščate koščeke.

Hruške se olupijo in v dva ali štiri dele razdelijo, le majhne
hruške naj se cele sušijo.

Breskve in marelice manjše vrste prekoljejo se v dva dela ;
velike breskve pa naj se prvo olupijo in potem v dolge trakove
razrežejo, a vsekdar naj se prej olupijo.

Ako smo sadje tako pripravili, lahko ga sušimo. Tako sušeno
sadje dobi navadno rumeno-rujavo barvo; dandenes se pa zahteva

136

od dobro sušenega sadja, da obdrži suho sadje barvo presnega
sadja. To pa se najlaže in najbolje zgodi, ako olupljeno in razre¬
zano sadje pred sušenjem 5 minut namočimo v slani vodi.

Trgovci plačajo sadje posebno dobro, ako je lepo belo ali
vsaj rumeno belo; da dobimo tako sadje, treba ga je malo, to je
vsaj 5 minut dolgo žvepljati.*) Tako sadje se tudi mnogo bolje
drži. To velja posebno pri olupljenih češpah, katere moramo pred
sušenjem precej dobro žvepljati, ako hočemo, da bodo lepo rumene.

Majhno in drobno sadje se olupi in suši navadno celo.

Pri sušenju sadja treba je paziti posebno na snago. Umazano
sadje moraš čisto oprati in potem zopet posušiti.

Sušilnica.

V sušenje sadja imamo sušilnice, a naše sušilnice so slabo
urejene. Navadno pride sadje v dotiko z dimom, ter dobi od njega
jako soperen duh. Dostikrat se pa sadje sežge, in če tudi ni sež¬
gano, vendar nima tiste rumenkaste barve, katero zahtevamo od
lepo sušenega sadja.

Sušilnic je več vrst. Sedaj rabijo povsod le sušilnice sestavljene
po amerikanskem načinu. Jedna najpripravnejših sušilnic, s katero

*) Novejše izkušnje učijo, da malo žvepljano suho sadje ni škodljivo.

137

.smo na »goriski deželni kmetijski šoli“ napravili mnogo poskušenj,
je takozvana „Ryder“-jeva sušilnica. (Pod. 52.)

To sušilnico priporočajo posebno te lastnosti:

1) sadje se v njej jednakomerno suši;

2) ne rabi se za sušenje mnogo časa; v 15 urah posuši
-se laliko 400 kilogramov jabolk v jedni sušilnici ;

3) sadje se ne sežge ter postane belo ali belo rumeno;

4) stroški za kurjavo so majhni, za sušenje 100 kgr. sadja
potrebuje se le za 30 soldov drv.

5) posušeno sadje je dobrega prijetnega okusa, nima duha
po dimu, je jako sladko in ima v kupčiji veliko večjo vrednost.
'Taka sušilnica stane gl. 300.*)

To je sicer mnogo denarja, a v njej si tudi lahko posuši
sadje cela občina.

Ryderjeva sušilnica ima, kakor kaže podoba, dva dela, in
sicer peč in sušilni zaboj.

Peč je z vlitega železa, podolgasto okrogla in 95 cm visoka.
Na zgornjem delu peči sloni napoševno sušilni zaboj in sicer tako,
-da je njegov gornji del za 75 cm višji nego oni nad pečjo.

Sprednji del sloni na peči, zadnji pa na dveh lesenih ste¬
bričih. Sušilni zaboj je lesen 2-96 m dolg, 46 cm visok in 71 cm
širok. V notranjem razdeli ga deska v zgornji in spodnji oddelek.
.Spredaj ima vsak oddelek, to je zgornji in spodnji, svoja vratca,
pri katerih se devajo posamezne lese v sušilnico in iz nje. Tudi
na zadnjem koncu napravljena so vratiča, kjer so tudi lese iz su¬
šilnice jemljejo.

Lese so 47 cm široke in 66 cm dolge ter imajo leseni okvir,
-v katerem je napeta mreža iz cinkovega dratii. V sušilnici stojijo
lese jedna zraven druge v jedni ali dveh vrstah, to je jedna lesa
na drugi. V jedni vrsti stoji 6 les. Isto toliko jih ima prostor tudi
-v spodnjem oddelku. Y sušilnim zaboju nad pečjo vdelan je to¬
plomer, ki kaže toploto v sušilnici.

Kako se vrši sušenje?

Naj prvo zakuri se peč. Y desetih do petnajstih minutah
jo sušilnica že pripravljena za sušenje. Kuri naj se toliko, da je
v sušilnici toplote 70 do 80° C. Ako bi najedenkrat nastala višja
toplota, pomaga se lahko takoj, kajti treba je le odpreti nekoliko
•spodnja ali pa tudi zgornja vratca sušilnega zaboja in toplota se

*) Manjše take sušilnice stanejo 150 do 200 gold.

138

takoj zniža. Ko sino vse to vredili, ter za sušenje pripravljeno sadje-
naložili tako na lese, da leži kos pri kosu; potem se utakne prva
lesa skozi zgornja vratca nad pečjo v sušilnico. Čez nekoliko časa r
tako na primer pri jabolkih črez 15 minut, potisne za prvo leso
druga, potem tretja itd. Ko smo potisnili šesto leso v sušilnico,
prišla je prva do spodnjih vrat, sedaj je sadje že na pol suho ; ta
lesa vzame se iz sušilnice ter se vtakne pri zadnjih vratcih v
spodnji oddelek in stvar se vrši tako naprej. Suho sadje jemlje se
potem iz spodnjega oddelka sušilnice pri spodnjih vratih nad
pečjo.

Sploh se mora paziti na to, da v sušilnici ni več toplote nego
70 do 80° C. Sadje se tu suši le na suhem zraku, ker soparica
vhaja pri zadnjih vratcih, ktera so taka, da se popolnoma ne mo¬
rejo zatvoriti. Z dimom sadje ne pride nikjer v dotiko.

Sadje se ne sme nikdar v sušilnici polagoma ohladiti, ker
s tem izgubi lepo barvo, posebno pa vso svitlobo, ampak mora se
vroče iz sušilnice vzeti, da se na zraku hitro ohladi, ker le tako
obdrži lepo svitlobo in barvo. Posebno dobro je, če se sadje vzame
večkrat iz sušilnice in se na zraku ohladi, ker to mu pomnoži
sladkost in okus.

Ko se je sadje posušilo, moraš ga nekoliko dnij na suhem
zraku pustiti, da se popolnoma osuši in ohladi.

Kako se napravlja sadni mošt?

Sadni mošt je poleti zelo prijetna pijača, ako je dobro im
umno napravljena; kajti okus in vrednost sadnega vina sta odvisna
od tega, kako se napravlja. Le popolnoma zrelo in zdravo sadje-
se rabi za mošt; vse gnilo, zmrzneno ali pa zmehčano sadje ni za
to. Prej nego delaš mošt, spravi sadje za nekoliko dnij v suh,
zakrit kraj, da še nekoliko dozori, in da dobi več sladorja. Ni¬
kakor pa se ne sme puščati toliko časa, da bi se popolnoma po¬
mladilo, ali morda še celo umehčalo. Le pusto, trdoinečno sadje,,
n, pr. drobnice, tepke, črnelke, itd. dajo nam najboljši mošt.

Ko je sadje že nekoliko dozorelo, mora. se še jedenkrat iz¬
brati, in le zdravo za to porabiti; umazano sadje mora se oprati.
Ko se je sadje lepo osnažilo, mora se stlačiti ali zmečkati, kar
se zgodi z lesenim tolkačem.

Ko se je sadje zmečkalo, počne se prešati, kakor grozdje..
Mošt, ki teče iz sprešanega, dene se v posodo, najbolje v vinske
sode, v katerih je bilo zdravo vino. Tudi sodi, v katerih je bilo

13 »

žganje, moštu ne škodujejo, ako se dobro izperejo; a v sode, v
katerih je bil ocet (kis), ne stavi mošta, ker se hitro skisa; škoda
bi bila velika. Ko se je prvi mošt iz sadja izprešal, ostanejo nam
tropine, na katero se potem vlije še nekoliko vode in pusti tako
nekoliko ur stati. Potem se zopet z novega spreša, in tako se
dobi še zadnji mošt. Se ve, da ta ni tako dober, kakor je prvi;
vendar pa ni mnogo slabejši, zatorej se navadno s prvim pomeša.

Klet, v katero se shrani mošt, mora biti snažna in zračna;
v nji ne sme biti korenja, zelja itd., ker takov duh potegne mošt
na se. Toplota v kleti naj bode od 10—14° R., ki je najbolj ugodna
vrenji, katero se v nekoliko dneh začne. Da se pri vrenji ne iz¬
gubi preveč mošta, naj se sodi ne napolnijo do vrha. Večkrat je
treba paziti, kako se vrenje vrši, da se ne pripeti kaka nezgoda,
ki bi nam utegnila ostati neznana v našo škodo. Ko je vrenje do¬
vršeno, pretoči se mošt v drug, čist sod, da se odstrani od drožja.

Ako ostane mošt predolgo časa po vrenji na drožji, lahko se
skisa in pokvari. Sedaj pa se mora sod popolnoma napolniti. Ravna
sc potem z moštom isto tako, kakor z vinom.

X.

O vinogradarstvu.

Trte gojimo v tistih krajih, v katerih dobimo od njih grozdja
tako vino, da se nam z njegovo vrednostjo povrne vse delo, trud
in vsi stroški, katere smo imeli pri obdelavanju vinogradov in pri
napravljanja vina. Kjer vinarstvo ne donaša nikakeršnega dobička,
nam je dokaz, da kraj in vse druge razmere niso ugodne vinarstvu;
torej je najbolje, da se v takih krajih, če tudi bi bilo mogoče pri¬
delati kako kislo vino, ne bavimo preveč z vinarstvom, ki nam v
takem slučaju ne daje nikakeršnega dobička, ampak le izgubo.
S tem pa ni rečeno, da bi v takih krajih vinarstvo popolnoma opu¬
stili. Dobro je, da pridelamo vsaj nekoliko vina, za domačo vporabo,
s katerim delavcem, če je tudi kislo, bolje ustrežemo, nego se žganjem.

Kaka lega ugaja najbolje trtam?

Solnčni južni, pa tudi nekoliko proti zahodu ležeči kraji trti
najbolj ugajajo; pri vsem tem pa morajo biti v zavetji in ne
smejo biti razpostavljeni hudim vetrovom. Trta ne ljubi mokrot¬
nega sveta, ampak bolj suhotne v ravnini ali v bregili ležeče kraje.
Yselej naj bo pa vinograd tako urejen, da so vrste trt proti jugu
■obrnene, tako, da poldansko solnce zemljo med posamičnimi vrstami
popolnoma segreje.

Na kaki zemlji trte najbolje rastejo?

Xa mrzli, mokri in plitvi zemlji trta ne raste, drugod pa po¬
vsod, ako ima le potrebne toplote. Tender pa ne daje povsod do¬
brega grozdja. Težka ilovica trtam ne ugaja. Najboljša prst za
vinograde je apnena, lapornata, apneno-soldanasta in peščeno-
ilovnata. Y taki zemlji in na solnčni strani zraste in dozori dobro
in sladko grozdje, katero je dobro v zobanje in da tudi dobro
vino. Kamenit svet, ako je med kamenjem toliko zemlje, da trte
morejo korenine gnati, tekne jim dobro. Prhlica ali črnica trti

14t

ni ugodna, sicer pa trti dobro de, ako je prsti, bodi si že peščena,
apnena ali lapornata, primešano nekoliko prhlice.

Kako je treba pripraviti zemljo za vinograd?

Zemlja prekoplje se jeseni; v južnih krajih vrši se to delcr
lahko tudi po zimi ali zgodaj spomladi. Prekoplje se vsaj 1 m
globoko in sicer tako, da pride prejšna spodnja plast na vrh,
zgornja prst pa spodaj. Yse kamenje pa, katero iz spodnje plasti
izkoplješ, odstrani. V krajih, kjer se je bati, da bi v deževnem
vremenu voda vinograd ne poplavila, treba je takoj izkopati po
potrebi globoke jarke, da odvajajo vodo.

Če hočemo napraviti vinograd na strmem zemljišču, treba ga
je že v začetku vprek razdeliti na več kosov, kateri se vzdigujejo
drug vrh druzega v podobi stopnjic. Ysak tak oddelek ali vsaka
stopnjica podpreti se mora se zidom.

Katere vrste trt bodemo sadili ?

Pri nas je žalibog povsod še ta navada, da se na vrsto trt
le malo gleda in torej ni čudo, da je v vinogradih po 10, 20 in
tudi 30 raznih trtnih plemen, katere dajejo nekaj belo, nekaj črno
grozdje razne dobrote; jedna trta je zgodnejša, druga pozna in ko
pride trgatev, potrga se vse li krati, to je gnilo, nezrelo in
prezrelo grozdje ter se napravi z njega mošt. Da od takega mošta
ne moremo pričakovati dobrega vina, je očevidno.

Gospodarjem, kateri hočejo pridelati dobra navadna namizna
vina, priporoča se saditi samo tri vrste trt, in sicer jedno dobro
udomačeno trto, katera redno vsako leto bogato rodi, če tudi sama
ob sebi ne; da posebno dobrega vina. Druga trta bodi taka, da daje
fino in zelo sladko grozdje, za to se priporoča kaka tuja, a uže
udomačena, plemenita trta. Tretja trta pa mora imeti lastnost, da nje
grozdje daje vinu vonjavo. Če napravljamo črna vina, izberimo si
v tretjo trto tako, katera' daje vinu lepo temno-rudečo barvo. Tako
prideljujejo se lahko prav dobra namizna vina; kajti slabe lastnosti
prve trte zboljšujejo dobre lastnosti drugih dveh trt.

Kdor pa hoče pridelovati fina vina, sadi naj v jednem vino¬
gradu samo jedno vrsto trt in sicer tako, katera se po izkušnjah
v tistem krajo najbolje ponaša.

Tu hočemo našteti več vrst domačih, udomačenih in tujih trt,
katere se po Slovenskem posebno priporočajo.*)

*) Kolči tu naštetih vrst dobivajo se na deželni kmetijski šoli v Gorici,

142

1. Zelo fina bela vina dajejo:

Nemški rizling, (graševina) rudeči traminec, zelenčič (silvanec),
.beli burgundec, drobna belina in beli muškatelec.

2. Fina bela vina dajejo:

Laški rizling, (graševina), ljutomerščina (Elbling), rumeni kleščec
{Ortlieber), rudeča in bela mozljevina (Veltelinec), zastavica, šipon
{mozlec).

3. Fina a bolj lahka bela vina dajejo:

Slankamenka, beli španijol, beli hrvatovščak, rudeči portugalec,
kadarka, kraljevina, zelen, malvazija, rebulja (glera).

4. Dobra lehlca , a malo kisla vina dajejo:

Javor, topolovina, plaveč, krhlikovec, bela kadarka, bela lipav-
ščina in zelenika.

5. Fina črna vina dajejo:

Višnjavi muškatelec, navadni višnjavi burgundec, postič, Caber-
net (Sauvignon  in franc),  Merlot, višnjava portugalka, višnjava
kadarka, višnjavi Vrhpoljec, refošk, korvin in marzemin.

6. Bolj lahka črna vina dajejo:

Črna morščina, višnjavi hrvatovščak, laška, gned (Rossara),
višnjava kavka, tičnik (šilhar), višnjava kavčinja.

Vsaki trti ne ugaja vsako podnebje, vsaka zemlja in lega;
ker so po Slovenskem te razmere zelo različne, ume se, da tu
imenovane trte ne rodijo povsod. Kake lastnosti ima vsaka teh trt,
kako zemljo, kako lego in kako podnebje zahteva, kako naj se
obrezuje iu kako obdeluje, tega tu ne moremo navesti, ker bi bilo
preobširno.

Glavno vodilo je to: Plemenite trte sadimo samo v izvrstni
zemlji, v solčni legi in v gorkem podnebju. V mrzlih krajih, kjer
trta komaj dozori, tudi od plemenitih trt ne moremo prida priča¬
kovati. V krajih pa, kjer trta pozno rodi, preskrbimo si zgodnjih
trt. Po Slovenskem se je že mnogo poskušalo z nasadom raznih
trtnih plemen.

O množitvi trt.

143

Trte pomnožujemo z mladikami, vkoreninjenimi sadikami in z
grebenicami. Mladike imenujemo tudi „kolčf“, vkoreninjene sadike
pa „bilfe“.

Kolči so jednoletne mladike, katere navadno jeseni, ko je
trtni les popolnoma dozorel, porežemo. Kolči režimo 40 do 48 cm
-dolge; dobro je, če pustimo na prednjem delu mladike nekoliko
starega lesa, ker take mladike se navadno rajše primejo. Take
mladike imenujemo „ključe“.

Ko smo mladike porezali, zakopati jih moramo v rahlo in
gorko zemljo tako, da samo zgornje oko gleda iz nje. Ce mladika
na podnjem koncu nima starega lesa, odreže se gladko prav pod
spodnjim okom ali vozlom ; na zgornjem koncu okrajša se pa 2‘5
cm nad zadnjim očesom.

Na pomlad počnejo zgornja očesa v zemljo zakopanih mladik
gnati in na spodnjem koncu zapazimo fine koreninice. Sedaj je čas,
■da jih presadimo, Ce pa mladike porežemo zgodaj spomladi, kar se
iudi lahko zgodi, zakopati jih moramo isto tako v zemljo.

Mladike presadimo ali takoj v vinograd ali pa na poseben
prostor 5 do 10 cm jedno od druge, kjer se v 1 ali 2 letih vko-
reninijo in potem še le v vinograd presadijo. Take trtice ime¬
nujemo potem „bilfe“. V vinograd presajene bilfe se rajše popri¬
mejo in tudi preje rodijo, nego mladike.

Grrebenice imenujemo pa mladike, katere ne, da bi jih od trte
•odrezali, v zemljo vpognemo in potem še le, ko so pognale kore¬
ninice, odrežemo od trte. Tako množimo trte le takrat, če v vinogradu
itu in tam kaka trta pogine, da jo zopet nadomestimo z grebenico.

Kako je treba vinograd nasaditi?

Ko smo v vinogradu zemljo za saditev dobro pripravili, raz¬
delimo ga v vrste, katere naj bodo obrnene proti jugu tako, da
solnce zemljo med vrstami lahko razgreva. Trte v vrstah ne smejo
stati preblizo jedna pri drugi, ker si tako same sebi senco delajo*
Najbolje je, da stojijo vrste 1 do 1‘30 m narazen in isto toliko
bodi v vrstah trta od trte oddaljena.

Trte (mladike in bilfe) sadimo spomladi, kakor hitro se je zemlja
dobro segrela. Bilfe moramo, predno jih sadimo, prirezati na dve
očesi. Se železnim klinom izkoplji 32 do 48 cm globoke in neko¬
liko napoševno ležeče jamice, v katere se trte tako vtaknejo, da

144

ostaneti samo dve očesi nad zemljo. Prav je pa tudi, če še te dve-
očesi na lahko se zemljo pokriješ.

Namesto, da bi se v jamici trta zasula samo se zemljo, storiš
bolje, ako daš trtam nekoliko dobrega gnoja mešanca. Da se zemlja
in kompost bolje trt prime, prilij jim tudi nekoliko.

Ko smo to delo izvršili, vtakne se pri vsaki trti kacih 40 cm>'
dolg količek v zemljo.

Kako treba oskrbovati trte do četrtega leta?

Mlade trte rodijo še le v tretjem ali v četrtem letu. V tem
času delati nam je s pridnim oskrbovanjem, umnim obrezovanjem
na to, da dobimo s časom močne trte. Le od močnih in krepkih
trt moremo pričakovati dosti pridelka.

V prvem poletju moramo trtam zemljo večkrat okopati in
zrahljati, ter plevel odstraniti. Ko so mladike nekoliko porasle,,
privežejo se na količe. Da pa trsni les nekoliko močnejši postane,
treba je mladikam meseca avgusta nekoliko vrhe prikrajšati.

V mrzlih krajih je dobro trtice črez zimo se zemljo pokriti,,
da jih obvarujemo mraza. Spomladi se ta zemlja odstrani.

Spomladi druzega in trečega leta treba je trto, predno po-
stane sočna, obrezati. To se godi meseca marca in aprila. Pore¬
žejo se trti vse lanjske mladike na dve očesi, ter se puste le 1
do 3 mladike. Prav takrat treba je nadalje vse zgornje stranske
koreninice 11 do 14 cm globoko gladko odrezati. To se naredi za¬
radi tega, da glavna korenina bolj v zemljo raste in se okrepi, in
da stranske plitvo v zemlji rastoče koreninice odstranimo, da poz¬
neje obdelovanja ne ovirajo. Poleti treba je mlade trte večkrat
okopati in jih opleti. Meseca avgusta se pa vse 60 do 70 cm
dolge mladike okrajšajo in potem na količe privežejo. Priporočamo
pa, da se mladike že po cvetju na količe privežejo.

V četrtem letu je trta navadno že tako krepka, da se raz¬
pelje tako ali tako. Po Slovenskem se trte zelo različno razpc-
Ijavajo; bilo bi pa gotovo preobširno, ako bi hoteli, te razne na¬
čine opisavati.

0 obdelovanju vinogradov.

Obdelovanje vinogradov imenujemo razna opravila, katera se
morajo vršiti v vinogradu in ta so : Rez, kop, kolitev, vez, kraj¬
šanje mladik, in gnojenje.

145

Rez.

Trte obrezujemo spomladi, (v južnih krajih tudi jeseni) kadar
še niso sočne, to je od meseca februvarja do konca marca. To
delo delaj le y  lepem vremenu. Kakor hitro je pa sok stopil v trte
ni dobro rezati, ker sok iz njih izteka, pravimo, da se „ jočejo
Take trte, zelo oslabe, ako jim odteče mnogo soka.

Obrezuje se po tem, kako so trte razpeljane, kakšnega plemena
so in kako so močne, a gledati je pri tem delu tudi na zemljo in
na podnebje.

Ker se trte zelo različno razpeljujejo, je tudi obrezovanje
zelo različno. Popisati vsega tega dela skoraj ni mogoče, ker je
pri obrezovanju v prvi vrsti potreba mnogo vaje, treba je tu do¬
brega izgleda in praktičnega navoda v vinogradu.

Na trtah razločamo več vrst lesa in mladik. Les ravna se po
starosti, mladike pa potem, na kakem lesu so vzrasle.

Yes les, kateri je najmanj tri leta star, imenujemo „stari
les“. Zraven tega pa razločamo še dvoletni in jednoletni les, Le
jedno leto stari les, ki raste na dvoletnem lesu, a ne na starem, je
rodoviten. Mladike rastejo pa ali iz korenin, ali iz starega, ali dvo¬
letnega in jednoletnega lesa.

Naj že trte izgojujemo tako ali tako, vselej moramo pazit
na sledeča vodila.

1. Yse mladike, katere so pognale iz korenin in iz starega
lesa, odrežejo se gladko.

2. Mladike, katere so zrastle na dvoletnem lesu se pa ne
porežejo, ampak se le prikrajšajo. Prikrajšamo jih na 2 ali 3 očesa,
ali pa na 8 do 15 očes. Prve imenujemo „palce“, druge pa „na-
penjalce“.

3. Na 8 do 15 očes okrajšane jednoletne na dvoletnem lesu
zrastle mladike nam rodijo grozdje, na 2 ali 3 očesa okrajšane, pa
dajo po dve in tri mladike, katere nam še le v prihodnjem letu
rodijo.

4. Ali se trtam pušča po jedcn, dva in več palcev in na-
penjalcev, odvisno je od tega, kako so trte razpeljane, od trtnega
plemena, ter od krepkosti in moči trte in od zemlje.

5. Na koliko očes smemo rezati napenjalce, odvisno je od
trtnega plemena in od čilosti trte.

10

146

6. Vse plitve stranske koreninice gladko odreži; isto tako tudi
vse poškodovane, zamrle, ozeble ali počene mladike.

Iz vsega tega se vidi, da je pravi namen obrezovanja ta: Ker
ima trta lastnost, da rada visoko in posebno v les raste, razpe¬
ljemo trto z obrezovanjem tako, kakor jo razpeljati nameravamo,
in sicer tako, da ostane vedno jednako visoka in drugič, da ne raste
le v les, ampak da nam rodi obilno dobrega in zdravega grozdja.
Zatorej moramo jednoletne mladike, katere imajo tisto leto roditi^
prikrajšati, da se sok ne razgubi v preveč očes, a vse nepotrebne
mladike na starem lesu imamo skrbno odstraniti, da trti ne od¬
vzamejo preveč soka. Isto tako moramo z 'obrezovanjem skrbeti,
da dobimo v prihodnjem letu zdrave, popolnoma dozorele in krepke
mladike, katere imajo v tem letu roditi. Te pa dobimo iz palcev,
to je iz mladik, okrajšanih na 2 do 3 očesa.

Kop.

Z okopavanjem rahljamo zemljo, da more v njo zrak, gorkota
in vlaga. Z okopavanjem odstrani se pa tudi sitni plevel, kateri
vzame trtam ne le mnoge rastlinske hrane, ampak jim tudi dela
senco. Okopavati se mora vsaj kakih 30 cm globoko; v rahli peš¬
čeni zemlji tudi nekoliko manj. Okopavati se mora vselej v lepem
vremenu, v slabem vremenu okopavanje nima nikake veljave. Pri
okopavanju obrezati moraš vse stranske plitve korenine, da trta
dela bolj spodnje korenine. Okopava se z motiko, pikonom, ali pa
tudi s posebnim orodjem, takozvanim vinogradskim okopalnikom.

V tem slučaju mora biti vinograd vrejen v vrstah. Tako
okopavanje priporočamo večjim vinogradnikom.

Trte je treba vsaj dvakrat okopati. Prva kop vrši se spom-
]adi takoj po rezi, druga pa koncem meseca junija, ko je trta uže
grozdiče nastavila.

P I e t e v.

Uže pri prvi in drugi kopi se trte oplevejo; ker pav dobro
gnojenih vinogradih plevel zelo hitro raste, treba je razen pletve,
katera se je vršila pri okopavanju, vinograd opleti, kakor hitro se
je več plevela pokazalo.

K o I i t e v.

Trto je treba podpreti, kajti drugače bi se plazila le po zemlji.
Trto podpiramo navadno s količi, kateri so ali hrastovi, mecesnovi,
jelovi, kostanjevi, jelšovi, akacijevi, leskovi in tudi vrbovi.

147

Kakeršnega lesa so količi, taka je tudi njih trpežnost.

Hrastovi, mecesnovi, vrbovi količi trajejo dalj časa, nego
drugi, torej so tudi dražji. Sploh se pa uporabljajo taki količi*
kakeršni so pri rokah. Kdor pa količe kupuje, kupi naj le trpežne,
■če so tudi nekoliko dražji, vendar še enkrat tako dolgo trajejo.
Da količi prehitro ne segnijejo, dobro je, ako jih na spodnjem
koncu ožgeš ali s kotramom namažeš.

Količi naj se ne puščajo črez zimo v zemlji, ker zelo hitro
trohne in plesne. Ta plesnoba prime se tudi trsnih korenin in trta
oslabi in pogine. Količi naj ne bodo ne predolgi ne prekratki. To
se ravna po lastnosti trte in po tem, kakor smo trto razpeljali.
Tudi naj bodo jcdnako dolgi, drugače jedna trta obsenči drugo. Ko-
litev naj se vrši spomladi s prvo kopjo vred.

Razen s količi podpiramo trte tudi z latniki, ali jih vežemo
na drat ali pa na drevje, (klen, acer campestre), kar je posebno
v Furlaniji in v Istri v navadi.

Količev povsod primankuje, torej so vinogradniki v mnogih
krajih že davno resno na to mislili, kako bi mogli količe s kako
drugo cenejšo tvarino nadomestiti. V prvi vrsti storili so to vino¬
gradniki takih dežel, v katerih je pomajnkanje lesa že silno hudo
in v katerih navadna vzgoja trt potrebuje mnogo drazega lesa.
Tudi v nekaterih slovenskih krajih, kakor na Krasu, v Vipavi,
v Istri zelo pomanjkuje lesa, tu bi bila zelo na mestu vežnja
na drat.

Drat se pa na kole napenja tako : Ha konceh vsake vrste
zabije se zadosti dolg in močan, najboljše hrastov, spodaj s ko¬
tramom namazan kol, nekoliko poševno v tla. Med tema dvema,
na koncu vsake vrste stoječima kolama, zabije se pa še na vsacih
6 do 9 metrov po jeden, sicer nekoliko šibkejši, pa vender
zadosti močan kol navpik v zemljo. Kakih 45 cm nad zemljo
zabijejo se v kole in sicer ob strani železne kljukice, isto
tako tudi v visokosti 1 do 1'20 metra. Skozi luknice teh klju¬
kic nategne se potem drat, kakor kaže podoba 53. Namesto,
da bi se napravile kljukico, izvrtajo se lahko skozi kole luk¬
njice, skozi katere se drat potegne. Prvi način je pripravnejši
in boljši, ker pri drugem načinu koli zelo radi 'pokajo in prej
■strohnijo. Da se drat h krajnim kolom dobro pritrdi, zabijejo se
poševno pred vsakim krajnim kolom manjši količi v zemljo, na
katere se drat napne. Namesto količa postavijo se v zemljo tudi

kameniti stebriči, ali se pa drat na kamen naveže, kateri se potem

*

48

v zemljo zakoplje. Taka naprava stane za jeden oral preko 230
gl., torej manj, nego navadni količi; traje pa mnogo dalj časa ;

kajti drat traje vsaj 30 let, krajne in srednje kole treba je pa
vsakih 6 do 8 let menjati.

Kako treba trte vezati, jih čistiti in jim mladike krajšati ?

Trte vežemo na količe ali na drat z vrbovimi šibicami ali
pa z ličjem. Posebno se priporoča v ta namen tudi Iiaffia-ličje.
Vezatev odvisna je od tega, kako so izpeljane trte, kar je pa težko
popisati, ter se priporoča, da se taka stvar praktično pokaže. V
poletnem času, ko so trte že dobro mladike pognale, treba je trte
čistiti; torej porezati vse nepotrebne mladike ob starem lesu, dalje
one, ki rastejo iz korenin, potem slabotne mladike in tudi vse one r
katere ne potrebujemo niti za les niti za sad. To delo se mora
v poletnem času večkrat ponavljati, namreč vselej, kadar je potrebno.
Drugo delo v poletnem času je pa to, da mladike, katere so na¬
menjene za les in sad, skrbno privezujemo, da se ne plazijo po
zemlji ali od jedne trte do druge itd. Kako se ima to vršiti, na¬
učimo se najlažje, ako to delo večkrat sami poskusimo, kajti tudi
to delo ravna se po načinu, kako so trte izpeljane in se da le težko
popisati.

Tretje delo je pa krajšanje mladik. Mladike na napenjalcih
krajšamo meseca julija. Mladike pripravljene za les pa meseca av¬
gusta.

Kako trtam gnojiti ?

Kakor vsaki rastlini, tako moramo tudi trtam gnojiti. Zado¬
stuje, ako jim gnojimo vsako 3. ali 4. leto.

149

Gnojimo jim z dobro segnitim hlevskim gnojem ali pa z
mešancem (kompostom). Kako si pripravimo dober hlevski gnoj in
kompost, povedali smo v pouku „o gnoju“ na strani 19 in 25.

Hlevski gnoj ima sicer vse iste tvarine v sebi, katere trta
v svoj živež potrebuje, isto tako dobro pripravljen kompost. Samo
kalija in fosforove kiseline je nekoliko manj, nego jih trta potre¬
buje. Zato prav storimo, ako hlevskemu gnoju in kompostu pri¬
mešamo nekoliko pepela in koščene moke (ali fosforita). S pepe¬
lom povečamo množino kalija v gnoju, s koščeno moko pa ono
fosforove kisline.

Gnoji se v vrstah ali pa vsaki trti posebej, in sicer tako, da
pride gnoj nad korenino, kateri potem vlaga redilne tvarine iz
gnoja polagoma privaja. Gnoja ne smemo niti preplitvo ne pre¬
globoko v zemljo spraviti. Y prvem slučaju pride pri okopavanju
lahko na površje ter svojo vrednost izgubi, v drugem slu¬
čaju se pa prepočasno razkraja, ker zrak ne more do njega. Če
spravimo gnoj 30 cm pod zemljo, zadostuje popolnoma, ker pride
blizo korenin in se zrakom pa toliko v dotiko, da se polagoma
razkraja.

Če hočemo trtam dobro gnojiti, zadostuje na jedno oralo 40
voz gnoja, če pa le srednje, pa 20 voz.

0 cepitvi trt.

Trte cepimo po zimi, spomladi ali poleti. Tu hočemo navesti
samo jeden način cepitve, namreč v sklad. Ta cepitev je najna-
vadnejša in naj starejša in najbolj razširjena. Cepitev vrši se skoraj
jednako, kakor cepitev v sklad pri sadnem drevju, in sicer ta¬
kole : Zemlja okoplje se okolo trte, katero hočemo cepiti tako,
da dobimo nad korenino, to je kakih 5 do 8 cm pod zemljo kak
gladek prostor na trti, kjer jo vodoravno odžagamo, potem pa s
kakim močnim nožem prekoljemo tako globoko, da v to razko-
lino moremo vtakniti cepiče. To delo se 'ne sme vršiti v prvi ir.u-
ževnosti, ker drugače trti odteče sok, ampak v drugi dobi mu-
ževnosti.

V to razkolino vtakneta se dva cepiča.

Cepiče odrežemo od jednoletnih, zdravih, popolnoma dozorelih
mladik na dve ali tri očesa. Spodnji konec vreže se v podobi za-
gvozde tako, da se kolikor mogoče malo stržena prikaže.

Spodnje oko nad zagvozdo mora biti od trte obrneno.

150

Čim daljše, gladkeje in čisteje je zagvozda prirezana, tim laže
se cepič s trto zaraste. Ko smo cepič v trto utaknili, obreže se
malo trta, če je treba, zamaže se z ilovico in potem se zemljo
pokrije.

Cepiči ne smejo biti ne predebeli ne pretenki, režejo se iz
srede mladik in to od popolnoma dozorelih in rodovitnih trt. Ce¬
pičev dobimo dosti pri obrezovanju trt, katere takoj na kakem
vlažnem in gorkem kraju v zemljo zakopljemo, da se preveč ne
posušijo. Čim manj časa je med režnjo Čepičev in med cepitvijo, tem
rajši se primejo.

XI.

O kletarstvu.

Trgatev.

Kaj nam je storiti pred trgatvijo ?

Pred trgatvijo nam je pripraviti vso posodo, da ne bo smrdljiva,
cikasta in plesniva, ampak čista in snažna. Posoda naj se čisti
uže par tednov pred trgatvijo. Sodi, kadi, vedrice i stiskalnica
in vse ostalo orodje naj se čisto opere.

Mnogo je gospodarjev, ki mislijo, da mošt pri vrenju vsako
nesnago izmeče in odpravi, a to ni resnica. Mošt, ki pride v ski¬
sano, plesnivo, nesnažno ali gnilo posodo, naleze se te bolezni in
se toliko hitreje pokvari.

Kdor pazi, da je vsa posoda čista in snažna, ne bode imel
nikdar plesnivega ali skisanega vina v kleti. Ako se nahajajo te
napake v kaki kleti, temu niso kriva vina, ampak malomarnost go¬
spodarjev.

Kedaj naj trgamo ali beremo?

Bere ali trga naj se, kadar je grozdje popolnoma dozorelo.

Pri nas se navadno prezgodaj bere, včasih se trga še na pol
trdo in zeleno grozdje. In potem je tudi mošt neokusen in kisel.

Ako je ugodna jesen, čaka naj se vselej z branjem, kajti
ravno zadnje dni pred trgatvijo so slador v grozdju od dne do
dne množi, kislina pa gine, torej nam daje tako grozdje tem slajši
mošt.

Dozorelo grozdje pozna se po tem: Jagode postanejo pro¬
zorne, svitle in kolikor mogoče sladke. Peclji so otrdeli in se
posuše.

152

Peljka se peclja več ne drži. Ko so se peclji posušili, ne
more se sok iz trte več izlivati v grozdje in grozdje je dozorelo.

Z branjem se more le čakati, kedar je ugodna jesen. Y neu¬
godnem, hladnem in mokrotnem jesenskem vremenu, pa seveda
s trgatvijo ne moremo čakati. V takih letinah pa tudi izvrstnega
pridelka navadno ni pričakovati.

V mokrotnem vremenu nezrelo grozdje zelo rado gnije. Gnilo
grozdje naj se torej pri trgatvi loči od zdravega grozdja. Ako pa
uže sladko grozdje posebno v suhi in vroči jeseni nekoliko gniti
prične, nam se radi tega ni treba bati, ker tako grozdje da vkljub
gnilobi prav dobro in sladko vince.

Ce je mogoče naj se ne trga nikdar v dežju ali takoj po
dežju. Iz takega grozdja napravljen mošt je voden in poln nesnage
in blata. Bere naj se v suhem in toplem vremenu. P omniti pa mo¬
ramo, da zgodaj na jutro ni dobro trgati, ker je grozdje še rosno,
takisto naj se pa v južnih krajih nikdar ne bere v najhujši vro¬
čini, da se grozdje preveč ne segreje.

Ako imamo več vrst grozdja v vinogradu, tr'
gati se mora v dveh ali tudi treh dobah, kajti nekatere
vrste dozorijo mnogo hitreje, nego druge. Ce imamo
v vinogradu dosti črnega grozdja, naj se to za se obira
in iz njega črnina napravi.

Pri branju naj se grozdje ne reže z nožem, ker
na ta način se grozdje stresa in dobro dozorele jagode
lahko odletijo. Bolje je odstriči grozdje s posebnimi
škarjami, kakor jih nam kaže podoba. (Pod. 54.)

Grozdje se v brentah nosi v kadi.

iHf

Pod. 51

Kako naj grozdje mastimo ?

Gospodarji navadno grozdje v kadeh z drogmi mečkajo in ga
potem z nogami pohodijo; ali pa, ne da bi ga prej zmečkali, takoj z
nogami teptajo. To delo je počašno, nepopolno in nespodobno.

Najbolje in najhitreje se grozdje zrnasti z nalašč za to na¬
pravljenim strojem, ki ga drozga Inico ali grozdni mlin imenujemo.
(Pod. 55) Ta mlin jez dveh lesenih in s kositarjem pokritih ali pa
tudi železnih valjarjev, katera se jeden proti drugemu tako vrtita,
da vsako grozdno jagodo razmečkata. Ta mlin grozdje dobro
in hitro zmečka in sicer tako, da zmaščeno grozdje se zrakom dobro

153

T dotiko pride, kar je za vrenje neobhodno potrebno. Ysak, kdor
p>ridela kolikor toliko vina, omisli naj si tak stroj, ki se dobi za
15 gold. in tudi ceneje.

Pod. 55.

Stiskanje ali prešanje grozdja.

Ko smo grozdje z grozdnim mlinom zmečkali, treba ga je
repkati, to je, odpraviti mu hlastine, kar se stori na posebnih že¬
leznih mrežah. Potem ga lahko takoj stiskamo ali prešamo, ali
ga pa spravimo v kadi, v katerih se pusti, da povre in še le potem
stiska. Po prvem načinu se navadno belo vino pripravlja, po drugem
pa črnina. Stiskajmo pa grozdje preje
ali pozneje, treba nam je v prvi vrsti
za to opravilo posebnega stroja, ki
ga stiskalnico  imenujemo.

Pri nas rabimo dvoje vrst stiskal¬
nic, in sicer navadno domačo stiskalnico
in stiskalnice na vreteno.

Domačo stiskalnico pozna vsak.

Te stiskalnice so sicer cenejše nego umno
vrojene, a za večjega posestnika ne¬
praktične.

Delajo prvič počasno, potrebujejo mnogo prostora ter se jako
težko dobro osnažijo, torej je jako nevarno, da uže se stiskalnico
ne spravimo cika v mošt.

V novejšem času se vedno bolj rabijo stiskalnice na vreteno.

Stiskalnica na vreteno ima, kakor kaže podoba, lesen, se že¬
leznimi obroči opasan koš, ki stoji navadno na želežni

Pod. 56.

okrogli

154

plošči. Ta plošča je tudi lahko lesena ali kamenita. Majhna stis¬
kalnica stane preko 80 goldinarjev, večje so pa primeroma dražje.

0 moštu.

Kaj je mošt in kaj ima v sebi?

Mošt je grozdni sok, kateri smo se stiskalnico iz zmečkanega
grozdja iztisnili.

Mošt je sladka, rujava, rudečkasta ali črna, primeroma gosta
tekočina brez posebnega okusa.

Ako mošt kemično preiščemo, najdemo, da je z vode, sla-
dorja, z rastlinskih beljakovin, z vinske in jabolčne kisline, z izlečkov,
raznih solfj in z dišečine (pri nekaterih grozdnih vrstah).

V 100 kilogramih dobrega mošta je povprečno :

vode.77.0 kg.

sladorja.20.0 „

vinskega kamena.0.9 „

vinske kisline.0.7 „

beljakovine.0.2 „

solij.0.4 „

a) Voda je  glavni sestavni del mošta. Zelo slabi'mošti imajo
tudi do 85°/, vode.

b) Sladorja  je v moštu v različni meri. Slabi mošti, naprav¬
ljeni z nezrelega ali bolnega grozdja, imajo v sebi komaj 10 od¬
stotkov sladorja. Mošt srednje dobrote ima 18 do 20°/ 0 , izvrstni
mošti iz najboljših grozdnih vrst in iz popolnoma dozorelega in iz¬
branega grozdja, imajo pa tudi do 25°/o sladorja.

Slador je v moštu raztopljen. Kakor hitro pa pride v dotiko
s kvasnimi glivicami, katere padejo iz zraka vanj, prične vreti,
razkrojivši se v alkohol in v ogljenčevo kislino. Razen teh dveh snovij
se pa pri vrenju napravi tudi nekoliko glicerina in jantarove kisline-

Alkohol da vinu moč, čim več ima vino v sebi alkohola, tem
močnejše in stanovitnejše je in njega vrednost je tem večja. Po
množini sladorja v mošti tedaj tudi lehko presodimo, kako močno
bode vino. Kajti čim več ima mošt v sebi sladorja, toliko več se
bo v vinu naredilo alkohola.

Za vsakega vinogradnika je zelo važno, da zna, koliko ima
njegov mošt sladorja, kajti po tem lahko presodi, ali bo pozneje
vino dobro ali slabo. To nam je pa najlaže zvedeti s takozvano-
mostno Mitnico.

155

Mostna tehtnica.

Mostna tehtnica je 15 do 25 cm dolga steklena cev, katera
je na zgornjem in spodnjem koncu zaprta. Spodnji konec je ne¬
koliko debelejši ter je se živim srebrom ali pa se svinčenimi kro¬
glicami obtežen, tako, da se v tekočino pogrezne in v njej po
koncu stoji. Na gornji polovici te ceAu je lestvica, katera ima pri-
dejane številke, ki kažejo množino sladorja v moštu. Takih tehtnic
je več vrst. Med vsemi je najbolj navadna takozvana „Kloster-
neuburška moštna tehtnica 11 . Zgornja polovica tehtnice ima lestvico,
katera se začenja se številko 8 in konča s 30.

Slehernemu je znano, da je vsaka teko¬
čina, v kateri je siador raztopljen, tem gostejša,
čim več ima sladorja v sebi. Ker je tehtnica
vedno jednako težka, potem se ne pogrezne v
gosti tekočini tako globoko, kakor v manj gosti
ali pa celo v čisti vodi. Ako vtaknemo v te¬
kočino tako tehtnico in se ona pogrezne do
številke 16, naznanja nam to, da je v 100
kg mošta 16 kg sladorja. Vsaka številka više
ali niže zaznamuje 1 kg več ali manj sladorja
v 100 kg mošta. Ce hočemo tehtati mošt, de¬
lati nam je tako :

Mošt se najprej precedi skozi platno, da
se mehi, peljke in druge primešane stvari od¬
pravijo. Potem se napolni mošt v podolgasto
stekleno posodo. Mošt mora imeti 12° K. to-

Pod. 57. plote. Potem se vzame tehtnica, katera se lepo
in lahno obriše, da na njej ne ostane kaka
nesnaga. Tehtnica se potem počasi spusti v
mošt in se počaka, da se ustavi. Potem pogle¬
damo, do katere številke seje tehtnica pogrez¬
nila v moštu in ta številka nam naznanja množino sladorja
v moštu.

Taka tehtnica je za vsakega vinogradnika neobhodno po¬
trebno orodje. Vsak naj si jo omisli, saj ne stane več, nego 1
gl. 50 s.

c) Razen vode in sladorja nahajajo se v moštu rastlinske be¬
ljakovine  (pektin). Te snovi so v moštu raztopljene. Povprečno
je v vsakem moštu 0*2°/ 0  beljakovin.

156

d) V moštu je tudi vinska kislina,  in sicer povprečno 0*7°: 0 ,
razen te pa tudi navadno jabolčna kislina.

e) Tanina ali čreslovine  je le v tistih moštih nekoliko več,
kateri niso bili takoj, ko se je grozdje zmastilo, odprešani. Zatorej
je posebno dobro, da pustimo pri napravljanju belega vina zdroz-
galico vsaj 24 ur stati, da se v tem času lahko navzame nekoliko
čreslovine, katere je v mehih povprečno 3°! 0 , v peljkah pa 6°j 0 .

f) Soli,  katere so v vinu raztopljene, so z večine kalijeve
in apnenikove. Navadna sol, katere je povprečno 0 - 6°| o  v moštu,
je vinskokisli kalij (vinski kamen ali sreš).

Kakšna mora biti dobra klet?

Tinska klet ima dva oddelka, to je vrelno klet in vinsko klet.

Tinska klet imeti mora sledeče lastnosti:

1. Dobra vinska klet mora po zimi in poleti imeti kakor
mogoče jednakomerno toploto. Prava toplota v kleti je povprečno 8
stopinj R. Kleti, katere zelo izpreminjajo svojo toploto, to je take, ki
so po leti zelo tople, po zimi pa zopet zelo hladne, niso sposobne
za vino. T vsaki kleti naj visi toplomer; vsaj se dobi sedaj po
ceni ter stane kakih 40 do 50 krajcarjev.

2. Dno kleti naj leži vsaj 5'5 m pod zemljo; kajti izkušnja
kaže, da je v tej globočini vse leto jednaka toplina 8 R.

3. Klet naj bo po sredi vsaj 5 metrov visoka in če je le
mogoče, obokana.

4. Tlak naj se napravi s kamenitih ploč, ker se taka klet
najlaže snažna ohrani.

5. Dobra klet mora biti suha. T mokrotni kleti se ne poško¬
dujejo samo sodi, ampak tudi vino. Ako bi bila kaka stena mo¬
krotna, naj se s cementom omeče.

6. Kletna vrata naj bodo obrnena proti vzhodu ali zahodu ;
nikdar pa proti severu ali jugu; kajti vsakemu gospodarju je znano,
da ta dva vetra na vino posebno uplivata ter ga skalita.

7. Skrbeti se mora, da se zrak v kleti menja se zunanjim. To
obnovo zraka imenujemo ventilacije. Klet brez ventilacije postane
zatohla, sodi plesnijo in ta nečisti zrak škoduje posebno pri preta¬
kanju vina. T takem zraku plava brez števila plesnivih glivic, ka-
here padajo v vino in v njem razne bolezni prouzrokujejo.

Dobra ventilacija je vsaki kleti potrebna. T ta namen napravijo
se duški tako ob stropu, da segajo zunaj kleti kakih 30 cm nad zemljo.

Duški naj bodo 25 cm visoki in 45 cm široki in 3 do 4
metre drug od druzega oddaljeni. Vsak dušek mora imeti okno,
katero se da zapirati in odpirati.

Vrelna klet ali vrelnica.

Za vrenje mošta moramo imeti poseben prostor, in sicer če
je mogoče, nad kletjo; kajti v kleti, katera ima 8' 3  R toplote, bi
mošt popolnoma ne zavrel. Ta prostor mora biti prav tako kakor
klet suh, snažen, s kamenjem tlakan, dobro ventiliran in razen tega
svitel. Ker se mnogokrat pripeti, da je vreme o trgatvi slabo in
mrzlo, stati mora v tem prostoru peč; tako da vzdržujemo v njem
lahko toploto 12 do 16° it, katero potrebuje mošt za vrenje.

Kako orodje potrebujemo v kleti?

Razen sodov potrebujemo v kleti raznega orodja, posode in
priprave in sicer:

Vedric za pretakanje vina; lakomnice ali lija; posode za
polnjenje sodov; nategače ali buče; pip manjših in večjih; lijcev;

kladiv, sekir, svedrov, metle itd.

Dalje potrebujemo v kleti toplomera, žvcplalnika, tehtnice
za mošt in za vino.

V vrelni kleti potrebujemo teh priprav:

Dobre peči, katera je vrejena tako, da jednakomerno pro¬
stor ogreva ; veh; toplomera ;

vrelnih kadfj različne velikosti;

pokrovov za vrelne kadi;

grozdnega mlina;

grozdne stiskalnice;

mreže za repkanje grozdja, vrelnih veh, mostne tehtnice, ve¬
dric, kladiva, metle itd.

0 sodih.

Glavna kletna oprava so sodi. Sodi ne smejo nikdar ležati
na tleh, ampak na posebnem podkladji. Podkladje kameneno je naj¬
boljše. Ako je podkladje 30 cm debelo, potem tudi najtežje sode
lehko nosi. Podkladje mora biti s podlogami podprto in sicer tako,
da na vsak poldrugi meter podkladja pride podloga, katera bodi
pol metra visoka ter zidana ali pa kamenena.

158

Sodi naj se delajo s popolnoma zdravega hrastovega lesa;
.kajti taki sodi so najbolj stanovitni. Tudi sodi s kostanjevega lesa
so dobri; borov in smrekov les pa ni za sode, ker je premehak
in tudi prehitro segnije.

Kako je treba nove sode za vino pripraviti?

Hrastov les je zagoltnega okusa, ta okus mu daje čreslovina,
katere je v njem mnogo. Ako vino ali mošt v tak sod vlijemo, dobi neki
soperen okus po hrastovem lesu; belo vino pa tudi potemni.

Da se zagoltni okus in barvilo iz sodov odpravi, naj se sod
z vrelim kropom zalije. Priporoča se tudi pridejati kropu 1°| 0  žvepline
kiseline. Ko se je sod večkrat s kropom zalil, potem se napolni
več dnij s cisto vodo, katera se vsak dan izprazni in nova nalije
v sod. To se tako dolgo ponavlja, dokler voda, ktera se iz soda
izlije, ni brez barve in brez vsakega okusa. Konečno se sod za¬
kuha z moštom ali s kalnim vinom. Ko smo vsa ta dela zvršili,
smemo brez skrbi vanj naliti starine.

Kako se hranijo stari sodi?

Ko smo sod izpraznili, potem ga tako dolgo z vodo izpiramo,
da voda čista iz njega teče. Če je bilo v sodu dosti drožij, osna-
žimo ga dobro s krtačo (pod. 58.) ali z verigo, tudi zunaj ga moramo s kr¬
tačo ali se slamo dobro odrgniti. Potem sod
tako obrnemo, da iz njega voda odteče ter ■
ga že tisti ali drugi dan žvepljamo in po-1
tem tako trdno zabijemo, da žvepleni dim
v njem ostane. Pod. 53.

Tako pripravljeni sodi ostanejo 5 in tudi več mesecev popol¬
noma ovinjeni, tako da jih za vporabo ni treba drugače pripravljati
nego jih s čisto vodo isplahniti.

Sodi, v katerih je bilo cikasto vino, morajo se posebno dobro
osnažiti. če je bilo cikasto vino le malo časa v sodu, zadostuje,
ako ga izperemo z vrelo vodo, v kateri smo 1 do 2 odstotka „sode“
raztopili, ter potem sod še dobro žvepljamo. če ima pa sod močen
duh po ciku, potem je najbolje, da mu izbijemo na jedni strani
dno, vanj nekoliko špirita vlijemo, ga zažgemo in sod na lahko z
dnom pokrijemo. Visoka toplota pokonča vse glivice.

Žvepljanje sodov je zelo priporočati; kajti ako sode še tako
dobro izmijemo, vender v njih lahko nastanejo plesnive ali pa kake
druge glivice, katere vino pokvarijo. Če pa žveplo v sodu zažgemo,

15 &

zveže se žveplo s kislecem, in nastane to, kar žvepljeno sokislino
imenujemo; nekoliko te kisline spremeni se pa tudi v žepleno
kislino. Te dve kislini, kakor tudi pomanjkanje ki-
sleca v sodu, pomori pa popolnoma vse glivice.

v

Ce žvepljamo, moramo najpred sod dobro nabiti,
potem obesimo kos žvepljanega platna, katero navadno
„žveplenec“ imenujemo, v posebno pripravo, katero nam
kaže podoba 59,

Potem žveplo zažgemo in s pripravo vred v sod
vtaknemo. Ta priprava ima spodaj malo posodico, v
katero kaplja zažgano žveplo; kajti jako slabo je, ako
žveplo v sod kaplja, kjer se pozneje v vinu raztopi
ter mu daje jako soperni okus. Y par minutah je
žveplo zgorelo. Sod se potem dobro zabije in se leliko
tako več mesecev hrani.

Tod. 59.

Kako popravljamo plesnive sode ?

Pri nas je zelo ta napaka udomačena, da izpraznjenih sodov
ne osnažimo, dostikrat niti ne zabijemo, še manj pa, da bi jih
žvepljali. Taki sodi plesnijo, Ako tak sod le malo z vodo izmijemo
in potem novo vino vanj vlijemo, dobi vino jako soperen okus po
plesnobi, a ta okus se iz vina le težko odpravi. Tako vino seveda
nima posebne vrednosti in cene.

Plesnive sode snažimo tako:

Sodu izbijemo dno in ga dobro odrgnemo in umijemo z vodo,
v kateri je raztopljene nekoliko žveplene kisline (hudičevega olja).
Na 100 litrov vode je dosti tri četrtine litra žveplene kisline, ka¬
tera se počasi v vodo vlije. Ko smo tako sod znotraj in zunaj
■oprali, potem mu dno vstavimo, ga nabijemo in dobro žvepljamo.
Kako se žveplja, povedali smo v prešnjem odstavku.

Vrenje ali kipenje mošta.

Ako mošt v sod ali v kako drugo posodo nalijemo, vidimo, da
je mošt začetkom pri miru ter da se čisti, to je, goščoba se pola¬
goma na dno useda. Ne dolgo potem pa se začne gibati. To gi-

160

banje razširi se hitro na vse strani, mošt postane moten, gost ter
šumi, kakor bi vrel. Pri tem se tudi nekoliko ugreje ter postane
še jedenkrat tako topel, kakor zrak okolo njega. Pri tem pa izgubi
polagoma sladki okus ter dobi nov okus, ki ga „vinski okus 11  ime¬
nujemo. To prikazen in izpremenbo pri moštu imenujemo vrenje.

Ako vprašamo: Kaj se je zgodilo z moštom, nam je odgovor
ta: Slador, ki se nahaja v moštu, razkrojil se je v alkohol, ki je
ostal še dalje v njem ter mu dal tako zvani vinski okus in v
ogljenčevo kislino, katera je kot plin ušla v zrak ter je prouzro-
čila ono gibanje ali vrenje.

Kateri so glavni pogoji vrenja?

Ako pridenemo moštu ali sploh kaki drugi tekočini, katera
ima v sebi več ali manj sladkorja raztopljenega, malo kvasa, prične
tekočina vreti in to vrenje ne preneha, predno se ni ves slador
razkrojil.

A kaj je kvas?

če pustimo mošt ali kako drugo tekočino vreti, usede se po
končanem vrenju na dno posode neka rujavkasta tvarina, katera
je z večine z brezštevilnih, pretenkokožnih mehurčkov, katere
imenujemo „kvasne glivice 11 . In ono rujavkasto tvarino imenujemo
„ kvas 11 .

Te kvasne glivice preuzročajo vrenje ; kajti s tem, da se hra¬
nijo in pomnožujejo, razkrajajo slador v alkohol in v ogljenčevo
kislino. S tem pa, da se te glivice množijo potrebujejo v prvi vrsti
sladorja, potem pa tudi beljakovine, torej je neobhodno potrebno,
da ima vsak mošt nekoliko beljakovine v sebi.

Te glivice so tako majhne, da jih s prostim očesom ne vidimo,
ampak le s tako zvanim drobnogledom (mikroskopom.)

Teh glivic je brez števila v zraku, katere kakor hitro padejo
v tekočine, njim ugodne, začnejo rasti in se množiti.

Te glivice rastejo in se množijo le pri ugodni toploti. Naj¬
hitreje se množe, ako pridejo v pripravno sladkorno tekočino, ka¬
tera ima 12 do 16° R, toplote. Množijo se pa te glivice le tako
dolgo, dokler je še kolikor toliko sladorja v tekočini in ne preveč

alkohola.

161

Kakor hitro je v tekočini 14 do 15 odstotkov alkohola,
potem tekočina že ne vre. Zatorej so tudi vina, katera imajo 14°[ 0
alkohola, zelo stanovitna.

Alkohol pokonča namreč kvasne glivice, takisto pa tudi
žveplena sokislina, solitarna kislina in nekatere druge tvarine.

Pri vrenju se pa slador razkraja tako: Ako imamo na primer
tekočino, v kateri je 100 kilogramov sladorja, dobimo po vrenju
z njega 48'5 kg alkohola, 46 - 7 kg ogljenčeve kisline, 3'2 kg gli¬
cerina in 06 kg jantarove kislino. 1 kg sladorja pa potrebujejo
glivice v svoj živež.

Ako na primer tekočino segrejemo na 55° R, potem glivice
poginejo, in taka tekočina ne vre več; pa tudi v mrzli tekočini,
ki nima več nego 2° R., glivice več ne rastejo.

V moštu so razen sladorja, vode in beljakovine še druge
tvarine, katere se pri vrenju več ali manj izpreminjajo ter vinu
raznovrstne lastnosti, kakor barvo, okus in vonjavo dajejo.

Glavni pogoji vrenja ali kipenja so torej ti:

1. Vrenje mošta prouzročujejo kvasne glivice, katere pridejo
iz zraka v mošt.

2. Vrenje se najhitreje in najpopolneje vrši pri 12 do 16° R.
toplote.

3. Med vrenjem ni treba, da pride mošt se zrakom v dotiko.

Kaj je v vinu?

Kakor hitro je mošt povrel, postane mlado vino. Vino je
pa tekočina, ki je z večine z vode, alkohola in raznih drugih
tvarin, katere so v tej tekočini raztopljene. In sicer: razne kisline,
čreslovina, beljakovina, glicerin, razne soli, barvila, hlapna olja, ne¬
razkrojeni slador in ogljenčeva kislina.

V navadnih vinih so povprečno te množine raznih tvarin:

vode.87‘0° o

alkohola.10'0 „

vinskega kamena .0’65 „

vinske kisline.6‘50 „

čreslovine.O - 15 „

oetove kisline.0‘07 „

jantarove kisline.6-12 „

glicerina.0’60 „

beljakovine.6 - 10 „

11

162

solij.0 - 25 „

sladorja.OTO „

raznih izlečkov.0‘58 „

Alkohol.

Alkohol je tekočina, katero navadno špiritus ali vinski cvet
imenujemo. Ta tekočina je brez barve, prozorna, oživljajočega
duha, pekočega okusa, užgana gori z višnjevkastim plamenom in
brez dima. Obče znano svojstvo alkohola je, da pivca omami ali
opijani. Z vodo se da v vsaki razmeri mešati. Y ustih in v že¬
lodcu peče, ker koži odteguje vodo.

Navadni špirit ima v sebi 80 do 85 odstotkov alkohola in
15 do 20°; 0  vode. V vinu je 5 do 16°| 0  in tudi več alkohola.

Dobra namizna vina imajo 8 do 10°j 0  alkohola. Tina z 12°[
alkohola imenujemo močna in stanovitna. Tina pa, katera imajo
18 do 15 in več odstotkov alkohola, so zelo močna vina.

Ogljenčeva kislina.

Ta kislina, kakor smo uže povedali, nastane pri vrenju mošta.
Tečina te plinaste kisline uhaja v zrak, nekaj je pa vendar ostane
tudi v vinu. Ta kislina daje vinu hladilen in krepčalen okus. Tino,
katero ima ogljenčeve kisline v sebi, se peni, ko se natoči, ker
kislina v drobnih mehurčkih iz vina uhaja.

Tina, katera imajo mnogo ogljenčeve kisline v sebi, imenu¬
jemo peneča vina. Mej peneča vina spada obče zvani. „šampanjec“,
ki se pa le umetno pripravlja.

Glicerin.

Glicerin je prozorna, brezbarvna, sladka in siropu podobna
tekočina. Glicerin se dela. pri vrenju mošta in sicer daje 100 kg
sladorja razen ogljenčeve kisline in alkohola 0 - 6 kg glicerina.

T jednem litru vina je povprečno 6 do 8 gramov glicerina,
Ako ima vino nad 8 gr glicerina v jednem litru, potem smemo
reči, da to ni naravno vino.

Tanin ali čreslovina.

Obče je znano, da je čreslovine v raznih rastlinskih delih
več ali manj. Tako na primer je mnogo čreslovine A r  drevesnem
lubu, (skorji) posebno v hrastovem, v šiškah, v sadnih lupinah itd.

163

'Takisto je pa čreslovina tudi v grozdnih mehih in peškah. V mehih
je povprečno 3° 0 , v peškah pa 6°i 0  čreslovine. Grozdov sok nima
čreslovine v sebi. Se le pri vrenji mošta se čreslovina iz mehov
in pešek raztopi in tako pride v mošt. Čim dalje je torej mošt
pri vrenju v dotiki z mehi in peškami, tem več čreslovine se raz¬
topi. Zaradi tega imajo črna vina mnogo več čreslovine v sebi
nego bela.

Bela vina, pri katerih se je grozdje takoj oprešalo in torej
mošt ni vrel z mehi in peškami skupaj, imajo le malo ali skoraj
nič čreslovine. Taka vina, če niso močna, niso stanovitna in so
raznim boleznim podvržena. Torej vsako vino potrebuje nekoliko
čreslovine. Bela vina, katera imajo nekoliko čreslovine v sebi, so
zlato-žolte barve.

Kisline.

Vsako vino je nekoliko kislega okusa. Ta okus mu dajo
razne kisline, katere so v vinu. Čim več je teh kislin, tem ki-
■slejše je.

Kajnavadnejša kislina je „vinska kislina". V 1000 delih vina
nahaja se povprečno 5 delov te kisline. Ta kislina pride iz grozdja
v vino, kajti vsako grozdje, če je še tako zrelo, ima nekoliko te
kisline v sebi.

Ker je v vinu in moštu tudi nekoliko kalija, spoji se ta ki¬
slina ž njim in ta spojina imenuje se grampa, srež, ali vinski
kamen.

.Razen te kisline je v vinu tudi „ocetna kislina". V 1000
delih vina je 1 do 2 dela te kisline. Vina, katera pa cikajo, imajo
mnogo več te kisline v sebi.

V vinu je dalje tudi nekoliko jabolčne, citronove in janta-
rove kisline. Jantarova kislina nastane pri vrenju. Povprečno je
OT2°j 0  te kisline v vinu.

Beljakovine, slador in gumi.

Kakor v moštu, tako je v vsakem vinu nekoliko beljakovin.
Povprečno jih je v 1000 delih vina 1 do 3 delov.

Ker nikoli ves slador v moštu ne povre, ostane ga v vsakem
vinu nekoliko. V navadnih vinih je v 1000 delih 2 do 5 delov sla-
dorja.

164

Razen sladorja je v vsakem vinu nekoliko gumija, kateri na¬
stane iz sladorja.

Barvila.

Vino je različnih barv. Te barve menjajo se od bele, žolte,
rudečkaste, rudeče do temno rudeče, katero v navadnem življenju
črno imenujemo.

Bela vina, katera so vrela brez mehov in pesek, so v začetku
navadno bela, pozneje postanejo pa več ali manj žolta, akoravno
ni bilo v moštu nikakeršnega barvila. Žolta barva nastane z izleč-
kov, katerih je v vsakem vinu nekoliko in kateri v dotiki se zra¬
kom postanejo žolti. Tudi čreslovina daje vinu žolto barvo.

Prava barvila nahajajo se torej le v rudečih in črnili vinih.
Ta barvila so pa v grozdnih mehih. Zaradi tega črna vina vselej
tako pripravljamo, da mošt z mehi vred vre. Pri vrenju nastane
alkaliol, kateri barvilo iz mehov izvleče. Cim dalje puščamo mošt
z mehi vred vreti, tem več barve imajo vina.

Vonjave ali dišečine v vinu.

Mošt je navadno brez posebnega duha, ko je pa zevrel, dobi
neki poseben duh, kateri postane tem močnejši in prijetnejši, čim
starejše je vino. Vinski duh navadno imenujemo „cvetica“.

Ta duh je različen po trtnih plemenih, po legah in po krajih,
kjer je vino rastlo.

Teh vonjav je v vinu zelo malo, tako da jih še kemiki ne
morejo natanko določiti. Tudi ni še natančno znano, katere tvarine
dajejo vinu vonjavo.

Konečno so v vinu rastopljene tudi soli. V vsakem vinu na¬
haja se: kalij, natron, apno, magnezija, žveplena, fosforna in kre¬
menčeva kislina, da, v nekaterih vinih tudi železo.

0 pripravljanji belega vina.

V mnogih krajih pripravljajo belo vino tako, da zmečkano in
repkano grozdje takoj stiskajo; mošt od tropin ločijo, v sode na¬
polnijo in ga prepuste vrenji.

Za naše razmere bi priporočali, da se pusti zmleto in repkano
grozdje, katero tudi zdrozgalico imenujemo, 24 ur stati. V tem času
se eterična olja iz mehov raztopijo, iz pecljev in pesek pa mošt
odvzame toliko tanina (čresljevine), kolikor je vinu potrebno, da se
bolje vzdrži in lepšo zlato-žolto barvo dobi.

165

Nekateri puste tudi 48 ur mošt na tropinah in potem ga šele
oprešajo, da ga ločijo od mehov in pecljev. Tako pripravljeno
vino ima potem še več čresljevine v sebi ter je bolj stanovitno,
pa tudi bolj pusto; tako naj se ravna v krajih, kjer vinopivci za-
goltna vina zahtevajo. Tam kjer pa vinopivci zagoltnosti v vinu ne
marajo, ne smemo pustiti mošta na tropinah vreti, posebno, če mi¬
slimo vina starati; kajti stara bela vina, ki so na tropinah kipela,
so zelo neprijetnega okusa.

Mošt, kateri pustimo na tropinah kipeti, spravimo v kadi,
ter ravnamo žnjim tako, kakor pri napravi črnega vina. Črez 24
do 48 ur pa pretočimo mošt v sode tako, da jih do jedne pedi
napolnimo. Koliko časa treba pustiti mošt na tropinah vreti, od¬
visno je od tega, kako se kipenje vrši in od tega, če zahtevamo
bolj ali manj zagoltno vino.

Mošt, kateri pa ne pustimo na tropinah vreti, spraviti mo¬
ramo takoj v sode.

Med vrenjem uhaja iz soda ogljenčeva kislina; ker pa ni dobro,
da med vrenjem zrak uhaja v sod, ker vino potem rado cikne,
je dobro, ako sode tako zapremo, da ogljenčeva kislina iz sodov
lahko uhaja, zraku pa uhod k moštu zabranimo.

Sode zapirajmo s kipelnimi vehami, katere so tako naprav¬
ljene, da skozi nje ogljenčeva kislina iz soda uhaja, a zrak skozi
nje v sod ne more. Pod. 60 nam kaže tako kipelno veho.

Dobro je pa tudi, če namesto veh sode z malimi, s peskom
napolnjenimi žakljiči pokrijemo, ki zraku uhod v sod kolikor toliko
zapirajo.

Če mošt v tako zaprtih posodah vre, potem se ni bati, da bi
se med prvim kipenjem začela delati ocetna kislina.

V petih do 10 dnevih je prvo vrenje, katero navadno „burno“
imenujemo, končano. To se spozna potem, da skozi kipelno veho
le po malem vhajajo mehurčki.

Po končanem burnem vrenji se sod odpre, z vinom dopolni
in potem zopet s kipelno veho dobro zapre.

Tino sedaj v sodu naprej vre, a le počasi, zatorej imenujemo
to vrenje „mirno“ vrenje. To kipenje traje 6 do 8 tednov. V tem
času se droži polagoma vsedejo in mlado vino se očisti.

Ko so se droži do dobrega vsedle in se je vino očistilo,
mora se pretočiti, kar se zgodi navadno pred Božičem. Pretaka naj se
vselej kadar ni vetra in pri jasnem vremenu.

166

Nekateri gospodarji pustijo mlado vino ležati brez pretakanja
na drožeh. Tako ravnanje je popolnoma napačno; kajti vino, katero-

ni bilo pretočeno, skali se v poletnem času
navadno, ali pa tudi skazi. To se zgodi
zaradi tega, ker poleti vino začne nekoliko
kipeti ter se pri tem vzdignejo droži.

Ko je vino zvrelo, pretoči naj se v
manjše sode, ker v takih sodili vino hitreje
zori. Pri vsem se mora posebno paziti
na to, da držimo sode polne; drugače se
napravi v njih cik in kan. Posebno se
priporoča vtakniti v vehe steklene buče
(pod 60) katere se nalijo z vinom.

Pod. 60.

Dozorelo starino pa spravljajmo v velike sode; kajti iz manjših
sodov vsled večje površine spuhti skozi tanjši los veliko več, nege
iz velikih sodov z debelega lesa.

Kako treba pripravljati črnino ?

Grozdni sok je izvzemši pri takozvani barvarski trti pri vseli
drugih trtah brezbarven.

Barvilo nahaja se le v mehih. Ako hočemo torej delati črnino,,
nam je gledati na to, da mošt z mehi skupaj vre; kajti barvilo
v vodi ni raztopno, ampak le v alkoholu in v kislinah. Ako pu¬
stimo mošt z mehi skupaj vreti, raztopi oni alkohol, ki je nastal
pri vrenji, barvilo tem bolj, čim dalje je mošt na mehih vrel.
V tem času se pa tudi čreslovina, katera je v mehih, peškah
in pecljih, v moštu raztopi ter daje črnini oni trpek ali pust
okus, kateri daje črnini pravi značaj.

Ako hočemo imeti črnino okusno, stanovitno, črno in ne pre-
trpko, moramo paziti na sledeča pravila:

1. Grozdje se zmečka z grozdnim mlinom isto tako, kakor
pri napravi belega vina.

2. Potem se ločijo jagode od pecljev. To se zgodi na ta
način, da položimo črez kad železno mrežo, nad katero zmeč¬
kano grozdje tako dolgo sem in tja drgnemo, (pod. 61.) da padejo
jagode skozi mrežo v kad, peclji pa na mreži ostanejo ter se
potem odstranijo.

Peclje moramo zaradi tega odstraniti, ker se v njih nahaja
mnogo čreslovine, katera se med vrenjem raztopi v tekočini. Cres-

167

lovine črna vina neobhodno potrebujejo, a toliko, kolikor je je treba,
nahaja se že v mehih in v peškah.

3. Zmečkane jagode ali zdrozgalica se spravi v kadi. Ako bi
bile kipelne kadi popolnoma odprte, potem se pri vrenju takozvani
klobuk vzdigne, ter plava po vrhi mošta. Ta klobuk, ki se vže za¬
četkom kipenja vzdigne nekoliko iz tekočine, pride se zrakom v
dotiko, prime se ga ocetni plesnivec, kateri nekoliko alkohola v
ocet izpremeni. Razen tega pa barvilo v mehih, kateri so prišli se
zrakom v dotiko, postane rujavkasto namesto rudeče. Zaradi tega
dobijo vina rujavkasto-rudečo barvo.

Zatorej je neobhodno potrebno, da spravimo med vrenjem mošta,
takozvani „klobuk“ pod površino mošta. To se zgodi lahko tako,
da si omislino lesene pokrove, kateri so nekoliko ožji nego površje
kadi ter so na več krajih prevrtani. Tak pokrov denemo črez klobuk
ter ga toliko v mošt vtepimo, da pride klobuk pod površje mošta.
Da ostane pokrov v moštu in sicer tako globoko, da ga mošt za
dva ali tri palce na debelo pokriva, obtežimo pokrov s kamenjem
ali pa vpremo tri količe tako v strop, da tiščijo pokrov v mošt.

Priporočajo se posebno takozvane zaprte kipelne kadi z dvojnim
pokrovom, katere so s kipelno veho tako zaprte, da zrak pri
vrenju ne more priti do mošta. Take kadi, katere so na Franco¬
skem v navadi, so sicer prav dobre, a za manjšega posestnika
predrage. Istina je, da ni dobro, ako pride zrak z moštom v dotiko,
ako pa klobuk s pokrovom spravimo pod površje mošta in kad
le toliko napolnimo, da je mošt v kadi vsaj 30 do 50 cm pod
robom, potem smo mošt užo nekoliko pred zrakom obvarovali. Kajti
ogljenčeva kislina, katera pri kipenju nastane, je težja nego zrak, nad
moštom obleži ter tako zraku dotiko z moštom zabrani.

168

4. Kakor belo vino, tako mora tudi črnina med vrenjem 12
do 16° K. toplote imeti.

5. Cim dalje časa mošt na tropinah vre, tem črnejše postane
vino, pa tudi bolj trpko in pusto, ker se raztopi mnogo čreslovine.
Ako je klet dostojno topla, mošt v 10 dnevih konča burno vrenje
in v tem času se raztopi dosti barvila. Sploh je to odvisno od
trsnih plemen. Nekatera plemena, na primer teran, refošk itd. imajo
toliko barvila in čreslovine v sebi, da je mošt dosti barvan, ako
2 ali 3 dni (na tropinah) vre.

6. Ko je mošt burno vrenje nehal, odtoči se v sode. S črnim
se pa pozneje isto tako ravna, kakor z belim mladim vinom.

Pretakanja vina.

Zdravo ir. dozorelo vino mora biti čisto, ko ribje oko. Tino
se- pa počasi samo ob sebi čisti, gošča se polagoma vseda in vino
se s pretakanjem loči od drožja in druge nesnage. Ker se gošča
le polagoma vseda, potem je lahko razvidno, da z jednim pretaka¬
njem ne bodemo vina očistili. Cim večkrat bomo vino pretakali,
tem čistejše bo. NajnavadnejU in najnaravnejši način vino čistiti ,
je večkratno pretakanje.  Pri tem opravilu pride vino se zrakom v
dotiko, beljakovine se strdijo, ter padejo na dno, duh vina se bolje
razvije, belo vino rumeni in sploh vino hitreje zori.

Tino naj se prvikrat pretoči, kakor smo uže omenili, pred
Božičem; drugikrat meseca aprila, tretjikrat meseca avgusta in
četrtikrat meseca decembra.

Dobro je, ako se vino še meseca decembra pretoči, neobhodno
potrebno pa ni. Sploh naj se navadna vina v prvem letu vsaj tri¬
krat, pozneje pa vsako leto dvakrat pretočijo.

Tista vina, katera hočemo polniti v botelje, pretakati moramo
prva leta po dvakrat; v četrtem letu je vino popolnoma dozorelo,
ter se lahko v botelje napolni.

Navadne bolezni vina.

Plesnivo vino.

Ako plesnivih sodov ne osnažimo in vino v take nalijemo,
dobi vino sopern okus po plesni. Tako vino popolnoma popraviti
ni mogoče. Nekoliko mu odvzamemo duha po plesni, ako vino
z finim laškim oljem dobro pomešamo, ali če ga precedimo skozi
živalsko oglje (filtriramo). Ce ima pa vino le malo duha po plesni,

169

bode dobro, ako vino v dobro žvepljani sod pretočimo. Y tem
sodu pustimo ga več tednov in ga potem v drugi žvepljani sod pre¬
lijemo. Na ta način vinu vsaj večino tega okusa odvzameno, nikdar
pa ne popolnem. Črna vina pa pri takem ravnanji izgubijo neko¬
liko barve.

Cikasto vino.

To bolezen pouzročajo ocetne glivice, katere v vinu alkohol
spreminjajo v ocetno kislino.

Ta bolezen napade vina, katera so narejena z mošta, kateri
je vrel ali se pretakal v nesnažnih in skisanih posodah. Ta bole¬
zen pa tudi nastane, ako niso sodi vedno polni in tako zaprti, da
pride zrak na površje vina. Isto tako rada cikajo črna vina,
pri katerih šeni gledalo na to, da bi pri vrenji prišel „klobuk“ pod
površje mošta.

Cikasto vino je nemogoče popraviti. Cikasto vino, katero je
dovolj močno, porabimo za ocet.

Kan.

Ako stoji vino v odprtih sodih in ako sodi niso polni, nastane na
vinu tanka belkasta kožica, katera polagoma debelejša postaja. Ta
kožica je se samih glivic, katere vinske glivice imenujemo. Kan
za vino ni tako nevaren, kakor cik. Ako so sodi zmerom napolnjeni,
ne dela se nikdar kan. Kanastemu vinu treba je najprvo kolikor
je mogoče odvzeti kan in potem sod napolniti ter ga tudi polnega
vzdrževati.

Grenko vino.

Dostikrat postanejo vina, posebno rudeča, grenka ko žolč. Ta
grenki okus odpraviti je skoraj nemogoče.

Vlečno vino.

Včasih postane vino gosto kakor olje. Pri pretakanju teče
tiho in se vleče.

Najboljše je, da tako vino takoj pretočimo in sicer tako, da
vino teče skozi cedilo navadne vrtne škropilnice. Vino pride
.se zrakom v dotiko in se navadno v kratkem popravi. Dostikrat je

170

vzrok, da se vino vleče, pomanjkanje čreslovine v vinu. Da vincr
popravimo, pridejati mu moramo čreslovine. To delo je pa nekoliko
bolj natančno, torej je najbolje, da se o taki priliki obrnemo do-
kakega strokovnjaka.

Zavrelica.

Ako je vino kiselo in slabo, kar se zgodi v slabili letinah, ter
se hrani po leti v toplih kletih, začne se kaliti, drožje se vzdigne T
vino zgubi moč in se izpremeni v kalno in smrdljivo tekočino. Take-
zavrelke ni mogoče več popraviti. Če se je pa bolezen še le pričela,
pretoči vino hitro v dobro žvepljani sod in potem mu toliko alko¬
hola dolij, kolikor ga mu primanjkuje.

Kalno vino.

Yino, katero pri prvem vrenji ni dobro povrelo, ostane kalno,
ker vsled sladorja, kateri se še nahaja v vinu, vedno pričenja
vreti, kar se tako dolgo ponavlja, dokler slador ni razkrojen v
alkohol in ogljenčevo kiselino. Ta bolezen je vselej znamenje sla¬
bega kletarstva. Čiščenje takega vina, kakor tudi pretakanje v žvep-
Ijane sode sicer nekoliko pomaga, a to le za nekoliko časa, ker
se s tem vendar bolezen ne odpravi.

Ako imamo primeren prostor, katerega lahko kurimo, da ob¬
drži toploto 14 do 16 R., potem je najbolje, da najprvo vino pre¬
točimo, da se dobro se zrakom zmeša in potem prenesemo na topli
kraj, kjer popolnoma povre. Ivo je vino povrelo in se je gošča
posedla, potem se vino pretoči v drug sod in se v klet postavi.

Črno vino.

Dostikrat se zgodi, da preje brezbarvno vino, katero smo v
drugi sod pretočili, v nekoliko dneh počrni.

Ta bolezen nastane takrat, ako vino se železom v dotiko pride'
ker vinska kislina nekoliko železa raztopi, katero se z čreslovino
zveže in vinu črnikasto barvo daje.

Priporočati je tako vino večkrat pretakati. Tino se zmeša se
zrakom, kateri prestroji ono črno-višnjevo barvo tako, da postane
neraztopna, ter se vsede na dno.

Navadno so vratca pri večjih sodih tako narejena, da pride -
železo z vinom v dotiko; torej je posebno paziti, da se vsa želez¬
nina v sodu dobro z lesom zakrije.

XII.

O gozdarstvu.

0 važnosti gozda.

Umnega kmetijskega gospodarstva si brez gozda vsaj v naših
krajih misliti ne moremo. Gozd nam daje potrebna drva za ogrev
in za kuho, iz njega dobivamo ves les za stavbe in za zdelovanje
raznovrstnega orodja, pohištva in druzega kupčijskega blaga, po-
čenši od drobnih klinčičev, s katerimi zdaj črevljarji pribijajo pod¬
plate na črevlje, pa do velikanske ladije, za katero je treba na
stotine najlepših hrastovih in jelovih debel. Cela vrsta rokodelcev
peča se samo s popravljanjem in zdelovanjem razno lesnine, če
tudi molčimo o manjših postranskih dohodkih, ki jih gozd daje
gospodarju v čreslu in želodu, v jezicah in bukvicah, v smoli, v
gobah in malinah. Koliko vrednost ima gozd za hišo in obrtnost,
čutijo ljudje posebno po krajih, kjer so vse gozde zatrli.

V Grenlandiji morali so zapustiti več naselbin samo zatega¬
delj ker jim je zmanjkalo drv. Xa angleških hebridskih otokih
mora se človek 70 angleških milj daleč voziti po morji, ako hoče
dobiti lesa za kako toporišče ali za kako ročico.

Y Italiji po nekaterih krajih drv ne prodavajo na mero, tem¬
več na vago, kakor pri nas meso.

Gozd pa ne daje dobička samo, kadar je posekan. Xe ! pre¬
potreben in preimeniten je tudi, dokler še stoji. Te potrebe in
imenitnosti sicer ne čuti toliko posamičen človek, ali čutijo jo celi
okraji, da, cele dežele, zlasti tiste, ki so jih nekdaj imele, pa so
jih z lehkomiseljnim gospodarstvom uničile, zdaj po njih bridko
zdihujejo.

172

S čim pa koristijo gozdi celim okrajem in deželam?

Gozdi ustavljajo in razbijajo vetrove. Vsakdo ve, da v gozdu
veter nema take moči, kakor na planem. Po krajih, kjer so po
gorah izsekali gozde, čuti se kmalu, da po dolinah vetrovi dobi¬
vajo večjo moč. Doline postajajo hladne in manje rodovitne, po¬
sebno sadno drevje mnogo trpi in vzpomladi rado pozebe. Dež pada
bolj neredno, pogostoma nastopajo suše, dež prihaja rad z nalivom
nevihte z viharji se množe in toča tod rada ropoče. Predaleč bi
zašli, ko bi hoteli razlagati vse vzroke tem premembam ; samo toliko
lehko rečemo, da se v tem vjemajo poročila iz vseh krajev, kjer
so gozde porazili.

Gozd hladi poleti zrak in ublažuje vročino. Iz vsacega drevesa,
iz slehernega peresa hlapi vodna para, pa vzdiguje se tudi iz več
ali manj vlažnih gozdnih tal. Da se pa more vodna kapljica izpre-
meniti v paro, potrebuje gorkote, in to mora dati zrak. Zato je
zrak v gozdu hladnejši nego na planem, ne gledeč na to, da se pod
košato streho zelenih vej zrak nikoli ne more od solnca toliko ugreti,
kakor zunaj gozda na planem. — Gozd nam nadalje čisti zrak. Po
velicih mestih, kjer se hiša drži hiše in je vmes le malo drevja in
zelenja, onečiščen je zrak po človeškem in živalskem dihanji in po
vsakovrstnem smradnem izparivanji. -— In ta okuženi zrak diha
drevje v se, ga izpremina ter nam ga čistega zopet vrača. — Zate¬
gadelj nas zrak na planem, zlasti v solnčnem gozdu, tako ugodno
oživlja. — Suh zrak človeku ne prija, ker draži dihala in je po¬
sebno neprijeten in škodljiv ljudem, ki bolehajo na plučih. V gozdih
in blizu njih je pa več ali manj zmerom vlažno, ker smo zgoraj
culi, da iz dreves neprestano hlapi vodna para. Zato pa po gozdna¬
tih krajih tudi pogostoma dežuje in poletni dežji prijetno ublažujejo
hudo vročino, po brezdrevesnih ravninah, golih puščavah je pa dež
redka prikazen.

Pa tudi nasledki dežja so v gozdu vsi drugačni, nego po
goličavah. Naj lije še taka silna ploha, vodeni curki razbijajo se
na vejah in na listji in padajo v kapljah na tla. Zeleni mah, suho
listje in zemlja napije se te vode, vsa tla seje do sitega nasrkajo,
odteka je naposled samo toliko, kolikor je zemlja ni mogla popiti
in Še ta se oceja počasi. Y dolino prišumi še le tedaj, ko je onde
voda dolinske plohe že odtekla. Na porobji takih gozdov pa zato
tudi povsod vro izpod zelenega plašča vrelci in potoki, katerim na¬
vadno vse leto vode ne zmanjka in ki tudi v dolgotrajnej šuši po-
popolnoma ne vsahnejo.

Zdaj pa poglejmo, kako udelavajo nalivi po gorah, kjer so
gozde posekali. Za lesom gre kmalu tudi mehka mahova odeja, ki se
je prej širila v gozdnem hladu. Plohe odnašajo zemljo, za nekoliko
let pokažejo se kamenita gola rebra. Ako zdaj naliva dež, ne za¬
držuje ga nič, v silnih hudournikih dere voda nizdol in se seboj
nosi kamenje in pesek.

Se strašansko silo dere v doline, trga jezove in brano ve,
zaliva hiše in vasi ter mesta. Tu odnaša rodovitno zemljo, onde
zasiplje njive in travnike s kamenjem in peskom, a tam doli
zopet pretvarja zelene loge in cvetoča polja v pusto in nezdravo
močvirje.

Daleč po dolinah in ravninah torej čuti poljedelec in trpi
škodo, ako v gorah z gozdom ne znajo gospodariti. Zato smo zgoraj
rekli, da so gozdi v blaginjo celim okrajem in deželam.

Kako stojimo z našim gozdom?

Kdor je imel priliko ogledovati velikanske sklade raznovrst¬
nega lesovja ob nekaterih naših železniških postajah, kdor je videl,
kako se po tržaških in reških cestah pomika voz za vozom, kako
po Savi in Dravi plav za plavom odnaša polno najlepšega lesu, pra¬
vimo, kdor je to videl in bi samo po tem sodil naše gozde, moral
bi misliti, da imamo v njih neizčrpne zaklade.

Ali kdor pozna deželo in je hodil po naših, nekdaj res krasnih
gozdih, temu se kmalu pokaže, da naše gozdno gospodarstvo gre
rakovo pot, da iz gozda ne jemljemo samo obresti, temveč da smo
tudi vže denarno glavnico (kapital) načeli.

Znaten del naše domovine kuha in se greje na kupilu.

Kes je tu in tam gora videti še lepo zarastena, ali ko prideš
vanjo, najdeš največ le malovredno hosto, grmovje in šikaro, niti
gozd niti pašnik. Posebno velja to o občinskih lesovih.

Potujoč po našem svetu, bodeš kmalu vedel razločevati oso-
binsko lastnino od občinske. Ako se kje nameriš na res lep gozd,
lehko rečeš, da je ali državni ali graščinski.

Redko kedaj se zmotiš.

In če je tudi tu ali tam še kak lep osobinski gozd, malokedaj
se ž njim prav gospodari. Navadno se dela tako, da za tisti treno!ek
da, gozd kar mogoče velik dobiček, za naprej se ne misli. Vsak zna
le sekati, zasajati malokdo. In nasledki tacega gospodarstva? No!
ali se ne kažejo uže prav povsod očitno ?

174

Pojdi in oglej si svet po Tolminskem in Bolškem, po Gorenj¬
skem in Koroškem, po Savinjskej dolini, po Dolenjskem, da molčim
o Krasu. Poprašuj o tem stare može in povedali ti kodo, koliko
se je za njihovega pamtenja izpremenil svet, a nikjer na bolje.
Pravili ti bodo o zasutih senožetih in njivah, o zapuščenih vino¬
gradih, o vsehlih studencih , kazali ti bodo sušce (hudournike),
po katerih zdaj samo v deževji in v spomladi, ko se sneg topi, voda
razgraja, drugače so večji del leta suhi. A vendar se spominjajo,
da so to za njih mladih dnij bili živi potoki, po katerih so postrve
lovili.

In če pojde tako naprej, dospe naša domovina se svojimi
gozdi na tisto stopinjo, na katerej je dandanes Grška, Španska,
veči del Italije in nekatere pokrajine na Francozkem, kjer ljudje
zapuščajo svoja zemljišča in se selijo drugam.

Govoreč tedaj o gozdnih kvarljivcih, moramo človeka imeno-
novati prvega in naj silovitejšega in še le v drugi vrsti stoje razni
jnrčesi.

Kaka zemlja in lega ugaja gozdu ?

Ha zemljišču, katero poljedeljstvu ne ugaja, morejo jako dobro
rasti gozdna drevesa; prav zaradi tega je gozd velevažen, ker more
posestniku dajati še kak dobiček, ko bi sicer dotična zemlja pusta,
neplodonosna ostala. Sicer tudi gozdnim drevesom ugaja primerno
dobra lega zemljišča, kakor zopet bolje ustreza suha zemlja tej,
vlažna zemlja zopet drugi gozdni rastlini. Ysa strma zemljišča se
zelo težavno obdelujejo, a za gozd so jako pripravna, ker razem
primernega dobička, tudi varujejo, da hudi nalivi ne odneso že
tako plitvo gornjo zemljo. Prav tako je važno, ali je gozd v senčni
ali solnčni legi, v solnčni se bode gotovo bolje razvijal nego v senčni,
v kateri pa navadno vspešneje rase zaradi obile vlažnosti, če tudi
se bolj počasi razvija. Doline med gorami navadno ugajajo gozdu,
ker so varovane pred mrzlimi vetrovi, kateri posebno mladim dre¬
vescem škodujejo. Razvidno je tedaj, da je zemlja, lega in obnebje
glavni pogoj vspešnega gozdarstva.

Cim globokejša zemlja, tem boljša je za gozd, ker tem bolj se
morejo razprostirati korenine v njej. Hi pa treba, da bi bila
vsa zemlja, noter do globočine dobra, rodovitna; dovolj je,. če
je tudi kamenita, da more najti med kamenjem in skalovjem

175

korenina rahlega prostora, v katerem se globoko razvijati more. V
laki močni zemlji drevesa le redkokrat sušo trpe,

0 gozdnih drevesih.

Prodno govorimo o oskrbovanji gozda, poznati nam je gozdna
>drevesa. Gozdna drevesa razločujemo v dve vrsti. Jedna drevesa
imajo široko, druga pa iglasto listje. Torej razločujemo listovce in
šilovce ali bodkovce.

Listnato drevje izgubi po zimi listje, zemljo potrebuje dobro
in globoko, najbolj mu ugaja milo obnebje. Za kurjavo je les listna¬
tega drevja boljši, nego les šilovcev.

K listovcem prištevamo: hrast, bukev, gaber, brezo, brest,
jesen, jolšo, topol, vrbo, javor, akacijo, lipo in kostanj.

Silovci imajo, kakor smo uže omenili, iglasto ali šilasto listje,
katero ostane tudi po zimi zeleno. Iz štorov šilovci ne poganjajo
mladik, kakor listovci. Korenin navadno nimajo zelo globokih, zado-
.stuje jim tudi revnejša in plitvejša prst. Mraz jim zelo malo škoduje.

Šilovcem prištevamo: Jelko, smreko, bor in mecesen.

Kako se pomnožuje v gozdu drevje ?

Gozdna drevesa se pomnožujcjo ali naravnim potem ali umetno.
Naravni gozd nastane iz semena, katero od starih dreves odpada.
Umetno se pa gozd pomlajuje po semenu ali po sajenicah ; namreč
da seme gozdnih dreves v gozdu posejemo, ali pa, da v posebnih
gozdnih drevesnicah izgojimo iz semena mlada drevesca, (sajenice)
katere potem v gozd presadimo. Yse to delo vrši se jednako,
kakor pri sadnem drevju.

Kako razvrstujemo gozd ?

Gozd razvrščujemo v nizki, srednji ali mešani in črni gozd.

a) Nizki gozd  je tisti, v katerem rastejo drevesa, ki poganjajo
mladike iz štora in iz korenin, torej sami listovci. Tak gozd pomla¬
juje se tako, da se pri sečnji pusti le štor, iz katerega pričnejo
poganjati mladike. Za nizki gozd sposobna so posebno sledeča dre¬
vesa : črna jolša, jagned, vrba, akacija, gaber, hrast, javor, jesen,
breza in bukev. Najbolj poganja pa iz štora črna jolša, vrba in
gaber.

176

Pomlajevati se pa jedno in isto drevo ne more dolgo časa;
ker prestara drevesa izgubijo moč ter le revne mladike poganjajo
ali pa popolnoma poginejo. Tako na primer izgubi hrast moč se
60 leti, akacija, javor, brest in jesen se 50 leti: bukev in breza
se 40, vrba pa s 30 leti.

Pri sečnji v nizkem gozdu paziti moraš posebno na to, da
sečeš gladko in nekoliko napoševno tako, da na ploskvi ne zaostaje
voda in drevo ali štor gniti ne prične. Seči pa vselej pozno v zimi
ali zgodaj na spomlad ; nikdar pa ne jeseni.

b) Črni gozd.  Črni gozd je tisti, kateri se pomlajuje se se¬
menom ali pa tudi umetno se sajenicami. Y njem posečejo sc dre¬
vesa popolnoma, ter se ne pusti, da bi iz štorov gnale nove mla¬
dike in drevesa.

Drevje seče se v črnem gozdu ali čisto, to je poseče se vse
staro drevje in se pustijo le mlada drevesca, ali pa le deloma, to
je, pustijo se nekatera drevesa, da varujejo mlade rastline pred
solncem in hudimi vetrovi in da z odpadlim semenom naravno
zasajajo gozd. Za črni gozd sposobna je posebno smreka, jelka
in bukev; manj pa bor in mecesen. Čisto posekavanje pretrpi pa
najboljše smreka.

c) Srednji ali mešani gozd.  Srednji gozd ima lastnosti črnega
in nizkega gozda, torej ima spodnji in gornji les. Spodnji les
poganja iz štorov in korenin, zgornji les zaplodil se je pa po se¬
menu. Zgornji les izsekava se takrat, kakor spodnji les. A vendar
ne vselej, ker se nizki gozd izsekuje vsakih 20 let, črni gozd, to je
zgornji les, pa komaj vsakih 60 let.

Pri vsaki sečnji pride na vrsto vse spodnje, iz štorov poga¬
njajoče drevje, od gornjega lesu pa le najstarejši.

Oskrbovanje gozdov.

Umen gospodar bo vedno skrbel, da se mladi naraščaj dobro
razvija.

Yse preredko obrastene prostore bo napolnil se sajenicami
hirajoča drevesa bo skušal v rasti podpirati, posebno če jim bole¬
hajo veje, katere bo moral obrezati in odpravljal bo od njih pre-

177

siljence in druge zajedave rastline. Pridno bo skrbel, da vsa pre¬
gosta drevesa iz gozda odpravi. Cim bolj ljubijo drevesa njegovega
gozda svitlobo, tem preje bode začel izsekavati in trebiti mladi
naraščaj. Ker pa tako izsekavanje veliko stane, začenja se navadno,
ko so drevesa 25—30 let stara, ter se potem ponavlja vsakih 10
let. Vsa slaba, v rasti zastala debla bode iztrebil iz gozda; v črnem
gozdu bode puščal gostejša drevesa kakor v listnatem gozdu. V me¬
šanem gozdu bo njem ljubše drevo pospeševal s tem, da bo pri¬
mešani les bolje izseltaval. To trebljenje mora se vršiti po posebnih
vodilih.

1. V gozdu, kjer rastejo globoko vkoreninjena drevesa ali taka,
ki ljubijo mnogo svetlobe, sme se les močneje izsekavati in pre¬
birati.

2. Sme se obilneje izsekavati v gozdu, ki ima debelejšo zemljo,
česar bi pa v revnejši zemlji ne smeli storiti; na konceh ali po-
robjih se drevesa ne smejo izsekavati.

3. Kjer se hočejo izrejevati lepa, visoka drevesa, ne sme se
mnogo trebiti, kjer pa hočemo imeti le drva za kurjavo, sme se
gozd pogostoma izsekavati; v mešanem gozdu se posebno puščajo
drevesa, ki so zrastla iz semena.

4. Vsa debla, katera prehudo preraščajo ona drevesa, katera
hočemo po gozdu iiosebno odgojevati, morajo se popolnoma iz gozda
iztrebiti; vsekdar mora gozdar na to paziti, da bode gozd dovolj
sklenem

5. Posebno v nizkem gozdu naj se pogostoma seka, kajti
s tem se bode dohodek iz takih gozdov zdatno zvišal.

6. Ker je zelo škodljivo, če drevesa pregosto rasejo, da se
njih krošnje in veje preveč križajo, treba obsekavati veje, če ho¬
čemo deblo še dalje gojiti.

Prav tako se obskrbujejo vsa drevesa, od katerih hočemo
imeti prav visoka brezvejna debla; se ve, da ne smemo vseh vej
h krati posekati, ampak v jednem letu nekoliko višjih vej. 4 eje
pri jelovem drevju ne smejo se nikdar pri polti odsekati. Tudi list¬
natemu ugaja obsekavanje in moremo s primernim obsekavanjcm
izrediti lepša debla. Nevarneje je debelejše veje odsekavati, ker bi
se lahko gnjiloba priteknila; v takem slučaju svetujejo, da
se pusti daljši kos, na katerem vsaj še jedna mladika rase. Vse¬
kana rana mora biti prav gladka in napoševna. Obsekavati se mo¬
rajo drevesa pozno jeseni in po zimi.

12

Kratek navod o pogozdovanji.

Uspešno pogozdovanje zavisno je najbolj od pravilnega sa.
jenja, ugodnega časa ali vremena in zdravili sadik, t. j. sadik se
svežimi koreninicami.

V ta namen ravnati se je onemu, ki hoče pogozdovati ali po¬
gozdovanje voditi in nadzorovati, po naslednjem navodu.

S prva opomnimo, da se oni, ki namerava na istem svetu,
katerega je komisija za pogozdovanje določila, pri njej za potrebni
sadež oglasi, katerega mu ona brezplačno preskrbi.

Ko dobiš sadike, bodi ti prva skrb, da jih takoj na varnem
kraju v vrstah tako zakoplješ, da so korenike popolnoma pokrite,
da ne trpe mraza ali suše, če jih tudi še cel mesec ne presadiš.
Dobro je, ako jih zaliješ včasih z vodo, da se sesalke preveč ne suše.

Loži (luknje) izkopljejo se za dvoletne sajenice po 30 cm
globoki, 30 cm široki, pa po meter, po priliki tudi več narazen in
kolikor mogoče v vrstah. Izkopana zemlja pusti se zraven luknje,
drn (griva) obrne se z obrasteno stranjo k tlom, da se ne posuše
korenike in zemlja.

Takoj po dežju ni dobro saditi, kajti v ložih, če so rahlo-
prsteni, napravi se blato, ali pa se voda vlovi, kar sajenje zelo
ovira.

Y močni burji saditi ni umestno, ker ona delavce nadleguje
in jih ovira, da ne morejo svoj posel redno in pravilno opravljati;
v drugem oziru pa burja korenike sesalke veliko bolj vsuši, nego
še tako gorko jesensko ali pomladansko solnce.

Ka visečem svetu sadi se navzgor, t. j. delavec je obrnen
proti vrhu (v goro). Vsak delavec imeti mora svojo vrsto, da se
lahko njegovo delo nadzoruje in ceni. Delavcu ne dajaj več ko
20 sadik, posebno če je vetrovno, kajti če jih ima več, ne pazi
dosti na nje, ter jih nekaj še celo pogubi.

Tudi je primerno, da se tam, kjer je dosti pogozdovati, na¬
pravi v bližini v senci primerno velika jama, v njej se naredi
zmes z vodo in prstjo, v to se deno sadike, katerim se do do¬
brega sesalke namočijo ter pokrijejo tako, da jih niti solnce niti
burja oškodovati ne more.

Za saditev izberejo se same ženske, one so za to delo mnogo
bolj spretne od možkih in skoro za tretjino cenejše.

Sadilec si mora priskrbeti ročno kopalo, s katerim si za sa¬
ditev pripravi potrebno zemljo, katero očisti kamenja, suhe trave
in drugih tvarin.

179

Sadilec imeti mora lonec ali kako drugo posodo, v kateri si iz
prsti in vode napravi zmes, v katero vmaka sadike, da se jim se-
salke ne vsuše, kar se prav lehko zgodi v hudi in suhi kurji.

Sadi se pa tako le:

Sadika drži se z levo roko v sredi loža tako, da obdrže ko¬
renike kolikor mogoče svojo prejšnjo lego in se ne zavihajo, na
kar je posebno paziti; z desno roko zasuje se s poprej pripravljeno
in očiščeno zemljo korenika do dobrega in se pritrdi, pa ne pre¬
več, da se korenike ne ranijo. Potem se lož do cela zasuje in zemlja
utrdi in okolo sadike zgloboči, da se lahko deževnica vlovi. Eušnja
se obrne.

Na visečih krajih da se pod luknjo kamen, da v deževji voda
preveč zemlje ne odnese. Sploh se daje kamenje ob luknji (ložu)
v varstvo sadiki pred pekočim solncem in pred hudo burjo.


XIII.

O živinoreji.

0 krmi.

„Krava pri gobcu molze “ pravi star pregovor; ker je krma
glavni pogoj živinoreje, hočemo najprvo govoriti o njej. Torej kaj
je krma?

Yse one raznovrstne rastline in rastlinske dele, kakor tudi
nekatere živalske tvarine (na primer: mleko), katere sploh živini
v živež pokladamo, imenujemo „krmo“ ali „pičo“.

Vsaka krma je z raznih tvarin. Te tvarine, ako jih živina
povžije, raztope se in pretvarjajo v želodcu ter razstopljene pola¬
goma skozi črevo prestopajo v kri in tako pomnožujejo kri, katera
vse truplo redi. Torej imenujemo vse take tvarine „redilne“ tvarine.
Živina vseh povžitih tvarin jednakomerno ne prebavlja, nekatere'
hitreje, druge počasneje, nekaterih pa še celo nič. Prebavljene, to>
je, v želodcu razstopljene in pretvorjene tvarine prestopajo potem
v kri in sicer jedne hitreje, druge počasneje. Tiste tvarine, katero
živina najhitreje prebavlja in katere potem najhitreje prestopajo v
kri, da redijo živalsko telo, so torej največje vrednosti, katero re¬
dilno vrednost imenujemo. Da nam bode jasno, katere tvarine re¬
dilnim prištevamo, vprašajmo:

Kateri so glavni sestavni deli rastline?

Vsaka rastlina ima v sebi več ali manj vode. Ako tako ra¬
stlino posušimo pri 80 ° P., izhlapi iz nje voda in ostanejo nam
vse druge suhe tvarine. Ako jih zažgemo, zgori jih nekoliko, to je:
one se zvežejo s kislecem, ki se nahaja v zraku ter ubežijo kot
dim v zrak, druge nam pa ostanejo kot pepel.

Pepel imenujemo tudi mineralne tvarine, one, katere so zgorele,
pa organske.

181

v

Ce gorljive rastlinske tvarine preiščemo, nam je jasno, da so
sestavljene s kisleca, ogljenca, dušca in vodenca, ali pa samo z
kisleca, ogljenca in vodenca, torej brez dušca.

V prvo vrsto, to je mej tiste, katere imajo dušca v sebi,
prištevamo »rastlinske beljakovine" in nekatere druge ne še popol¬
noma poznane tvarine; v drugo vrsto tvarin, to je onih, ki nimajo
dušca, pa spadajo, olesenina, rastlinska tolšča in takozvani ogljen-
cevi hidrati, kakor škrob, slador, gumi itd.

Razen teh tvarin nahaja se v rastlinah listno zelenilo, (klo¬
rofil) to je ono barvilo, ki daje rastlinam zeleno barvo, nadalje
vosek, rastlinske kisline itd. Teh tvarin je pa v rastlinah le malo,
ter tudi nimajo posebne redilne vrednosti.

Torei so glavni sestavni deli rastlin:

1. Toda;

2. Beljakovine;

3. Olesenina (katera je s celuloze in lignina);

4. Rastlinska tolšča;

5. Ogljenčevi hidrati, to je: škrob in slador;

6. Mineralne tvarine, (pepel) kakor: kali, natron, apnenik,
magnezija, železo, žvepljena, fosforova in kremenčeva kislina.

Te tvarine v posameznih rastlinskih delih niso jednakomerno
razdeljene. Največ vode je primeroma v svežem listji, v bilkah in
v korenstvu; manj v semenu (zrnju). Olesenine je največ v ste¬
blih, in sicer tem več, čim starejša je rastlina. Zatorej je v slami
največ olesenine.

Beljakovine je mnogo v zrnju, bodisi v žitnem, bodisi v
sočivnem, in tudi v vsakem drugem.

Rastlinske tolšče je tudi mnogo v nekaterem zrnju, na primer
v lanenem, razen tega je pa tudi v drugih delih razdeljena.

Ogljenčevih hidratov (škroba in sladorja) je pri nekaterih
rastlinah v korenikah, na primer: v sladorni pesi, v krompirju itd.,
pri drugih rastlinah se pa nahaja tudi v zrnju, tako na pr.: v
rižu, v koruzi in drugem. Po malem so pa ogljenčevi hidrati razde¬
ljeni tudi v listju, v pecljih in steblih.

Kalija in fosforove kisline je največ v zrnju.

0 redilni vrednosti krme.

Iz povžite krme prebavi živina le nekoliko redilnih tvarin,
katere polagoma preidejo v kri, iz katere nastane potem meso, loj,
kosti, mleko itd.; neprebavljene tvarine pa gredo kot živinski od-

182

padki iz živinskega telesa. Ona krma, od katere živina največ
redilnih tvarin prebavlja, ima največjo redilno vrednost; kajti čim
več živina prebavlja, tem hitreje se nadomešča kri, katero potrebuje
živinsko truplo v svojo rast in v življenje.

Živina ne prebavlja samo jeane ali druge redilne tvarine
ampak vselej v zvezi z druzimi.

Prebavljivost redilnih tvarin pa ni le odvisna od njih množine,
ki se v krmi nahaja, ampak posebno od tega, v kaki razmeri se
posamične redilne tvarine v krmi nahajajo.

Ako živino preobilno z dobro krmo hranimo, potem ona pre¬
bavlja samo lahko prebavljive tvarine, druge, teže prebavljive pa ne¬
prebavljene v odpadkih izmeče.

Najvažnejša redilna tvarina so beljakovine;  kajti z njih je z
večine sestavljeno živalsko telo, torej jih tudi mnogo potrebuje v
svoj obstanek in v rast.

In reči smemo, da je krma tem večje vrednosti, čim več ima
beljakovine.

Živina pa vseh beljakovin, ki se v krmi nahajajo, ne prebavi,
ampak le nekoliko odstotkov. Zelo lahko je prebavljiva beljakovina
lanenih preš, katerih prebavi 86°j 0 .

Takisto je tudi beljakovina v grahu, koruzi, bobu, v sveži lu¬
cerni, repi, in detelji lahko prebavljiva.

Beljakovine v senu prebavi živina kakih 60° 0 , v slami pa 25
do 30\.

Iz tega se razvidi, da je beljakovina v razni krmi v raz¬
lični množini prebavljiva, in zatorej imajo te krme tudi razno
redilno vrednost.

Rastlinska tolsca  je tudi v različni množini prebavljiva. V do¬
brem senu, v otavi, v detelji prebavi živina polovico tolšče, v zrnju
raznega žita, v bobu, v koruzi, v lanenih prešah pa skoraj vso
tolščo. Tolšča ima za rejo živine posebno to veljavo, ker se s
primerno tolsto krmo pomnoži množina mleka, loja in tudi mesa v
živalskem truplu.

Olesenina  je težko prebavljiva. Prebavljena olesenina izpre.
meni se, kakor škrob, v slador, kateri preide potem v kri. Olese-
nine v zeleni koruzi, v senu, v otavi, rženi in ovseni slami, suhi
detelji prebavi živina 50 do 70°l o . Y drugih krmah pa manje.

Ogljenčevi hidrati  (škrob, slador itd.) so sploh lahko prebav¬
ljivi. Prebavljeni škrob spremeni se vselej v slador predno preide
v kri.

183

Ogljenčevi hidrati v pesi, v krompirju, grahu, v koruzi, v
bobu in ječmenu so skoraj popolnoma prebavljivi. Nekoliko manj
prebavljivi so oni v detelji, v ovsu, v zeleni krmi, najmanj pa oni
v ovseni, pšenični in rženi slami, katerih živina komaj 40°| o  prebavi.

Izmed mineralnih redilnih tvarin nam je omeniti v prvi vrsti
soli, fosforove kisline in apna.

Navadna sol  je živini, posebno govedom in ovcam zelo po¬
trebna, kajti sol stori, da živina krmo bolje prebavlja, razen tega
pa pri slani krmi živina več vode popije, katera vpliva posebno na
raztok sokov po živalskem telesu.

Fosforova kislina  in apno  sta sestavni osnovi kostij, torej teh
tvarin posebno mlada živina neobhodno potrebuje. Apna se nahaja
dosti v senu, posebno v detelji, fosforove kiseline pa v zrnju, po
sebno v ovsenem.

Voda  je živini neobhodno potrebna, kar nam ni treba po¬
sebej razlagati.

Kako vrstimo krmo?

Razno krmo razdelimo v sledeče vrste:

1. Sveža ali zelena krma;

2. Seno ;

3. Slama;

4. Korenstvo ;

5. Žito in sočivje ;

6. Obrtnijski odpadki.

1. Zelena ali presna krma.  V to vrsto spada trava, presne
detelje (lucerna, štajarska detelja, esparseta itd.), grahorka vsake
vrste, mlada koruza, mlada žita, repno in pesno natje itd.

Ta različna krmila imajo v sebi povprečno 70 do 90"„ vode,
1-2 do 4-6°| 0  beljakovin in 5 do 16°! 0  ogljenčevih hidratov.

Redilna vrednost odvisna je od njih zrelosti. Cim mlajše so,
tem več imajo v sebi redilnih tvarin in tim laže jih živina pre¬
bavlja ; kajti v mladosti imajo v sebi mnogo vode, beljakovin,
škroba, sladorja in raznih sollj. Ko se pa postarajo, olesene in be¬
ljakovine preselijo se v seme ter postanejo težko prebavljive.

Zelena krma ugaja najbolj molznim kravam, mladi in tudi
pitovni živini.

2. Seno.  Seno, katero je bilo v pravem času pokošeno in v
lepem vremenu spravljeno, ima tisto redilno vrednost, kakor zelena

184

trava in detelja. Seno razločuje se od presne krme samo v tem,
da ima manj vode v sebi. 1 kilogram sena nastane s 4 do 5' | 2
kilogramov trave ali detelje. Y 100 delih sena nahaja se 15 do 20
delov vode.

Seno, pripravljeno s trave, je najboljša krma za konje in za
goveda. Posebno goveda prebavljajo seno lahko in dobro.

Seno pripravljeno z raznih detelj ima skoraj še večjo redilno
vrednost, nego navadno seno, ker se v tem nahaja več beljakovin,
kakor v prvem; kajti v 100 delih navadnega sena je povprečno
10, v deteljskem senu pa 14 delov beljakovin.

Seno napravljeno z uže orumenele trave ali ocvetele detelje
ima v sebi mnogo olesenine in malo beljakovin, ter ima le malo
redilne vrednosti.

Kislo ali konjsko seno z močvirnih travnikov ne ugaja
niti molzni niti mladi živini; najrajši jedo tako seno voli in tudi
konji.

3. Slama.  Slama ima mej vso drugo krmo največ olesenine in
sicer povprečno do 40°| 0 . Beljakovine ima le 3 do 5°| 0 , vode pa 15 do
20°! 0 , torej skoraj ravno toliko, kakor seno.

Slama jarega žita ima manj olesenine in več beljakovin, ter
je tudi laže prebavljiva, nego slama ozimine. Slama raznega sočivja
ima več beljakovine v sebi, kakor žitna slama.

Sama slama živini ne zadostuje za krmo, k večjemu se goveda
z njo revno preživijo.

Slamo torej primešamo drugi bolj redilni krmi, na primer
ovsu ali kakemu drugemu zrnju in tudi korenstvu ali pa zeleni
presni krmi, na primer detelji.

Razrezana slama ali rezanica je v zvezi z ovsom ali tudi
s kakim drugim zrnjem izvrstna krma za konje; sploh pa rezanica,
pomešana s kako drugo bolj redilno krmo prav dobro ugaja molznim
kravam, volom, mladim govedom in ovcam. Kaj bolj redilna je ječ¬
menova in ovsena slama, posebno ugaja prva molznim kravam; manj
redilna je pšenična, najslabejša pa ržena slama. Ajdova slama ugaja
govedi, ne pa ovcam in konjem, koruzna slama nima posebne vred¬
nosti, ako se je spravila, ko je koruza uže dozorela.

4. Korenstvo.  Tu sem spada krompir, repa, pesa, korenje,
papeževa repica itd. Korenstvo razlikuje se od druge krme v
v tem, da je zelo vodeno. V sto delih je 75 do 90 delov vode;
zatorej tudi ni varno živino se samim korenstvom krmiti. Korenstvo

185

ima razen tega malo olesenine in beljakovine, a primeroma mnogo
škroba in sladorja. Ako korenstvo pomešamo z rczanico, katera
ima mnogo olesenine in se zrnjem (žitnim ali sočivnem), v katerem
je precej beljakovin, dobimo izvrstno krmo za mlada, pitovna in
.molzna goveda in za svinje.

V to vrsto prištevamo tudi buče, katere imajo kot krma jednako
vrednost kakor korenstvo.

5. Žita in sočivja.  Žita in sočivja imajo v sebi le 8 do 15
•odstotkov vode, škroba in sladorja po 30 do 75, beljakovin po 7
•do 30°[ o . Iz tega se razvidi, da ima ta krma veliko redilno vrednost.
•Sploh je pa sočivno zrnje laže prebavljivo nego žitno.

Najlaže prebavljivo žito je oves, kateri je, pomešan z rezanico
glavna krma konjem. Oves pa ugaja tudi mladi živini in sploh
•doječi živini, ki ima še mladiča pri sebi.

Namesto ovsa poklada se včasih tudi ječmen, kateri pa nima
toliko redilne vrednosti, kakor oves. Posebno pa ugaja pitovnim vo¬
lom in ovcam. Eež je še teže prebavljiva, nego ječmen. Pšenica se
pa radi visoke cene le redkokrat za krmo rabi. Zdrobljena koruza
je izvrstna krma pitovnim volom in svinjam, katere dobijo po njej
zelo okusno mast. Konjem, ki opravljajo težka dela, poklada se
■zraven ovsa tudi nekoliko koruze.

Bob in grah za krmo bolj redko rabita; zdrobljeni in namočeni
bob in grah ugaja posebno mladi živini, ker ima v sebi mnogo fos-
forokislega apna.

V to vrsto prištevamo konečno tudi želod, divji kostanj, žir
in seme akacij, katera semena zdrobljena in primešana zelo ugajajo
pitovni živini, posebno svinjam.

6. Obrtnijski odpadki.  Y to vrsto prištevamo otrobe razne
vrste, moko, lanene in druge oljne preše, ječmenove tropine in ječ¬
menove kali iz pivaren, sirotko, posneto kislo mleko itd.

Otrobe krmimo navadno namesto žitnega zrnja, ker so mnogo
cenejši. Otrobi imajo v sebi mnogo beljakovin in fosforove kisline,
torej ugajajo posebno mladi živini, kakor tudi molznim kravam,
pitovnim ovcam in svinjam.

Lanene in oljne preše imajo mnogo beljakovine, ter so jako
'lahko prebavljive.

Zdrobljene, namočene in z rezanico pomešane dajo izvrstno
krmo molzni in pitovni živini.

186

Ječmenove kali imajo mnogo beljakovin in fosforove kisline,,,
ter so zelo lahko prebavljive, torej ugajajo posebno žrebetom, te¬
letom in jancem.

Isto tako so ječmenove tropine zelo lehko prebavljive za¬
radi beljakovin, ki so v njih zelo redilne. Pokladajo se z rezanico,
ali pa s korenstvom namešane molzni in pitovni živini. Konjem ne~
ugajajo.

Sirotka in kislo mleko namešano se zdrobljenim zrnjem je-
izvrstna krma prašičem.

Koliko krme imamo pokladati živini ?

Pri krmljenji živine nam ni gledati le na to, da živini le to¬
liko krme pokladamo, da jo pri življenju ohranimo, temveč v taki
množini, da živina raste in se redi, to je, da prebavljena krma
gre v meso, mleko, v loj in v mast, v volno, vprežno moč itd.

To pa dosežemo s tem, da živini dajemo več klaje, nego jej
je potreba v samo življenje. Kolikor jej pokladamo razmerno več,
toliko več nastane mesa, masti, mleka itd., seveda, pa le do go¬
tove meje, katera je v prvi vrsti odvisna od želodca, kolikor namreč
ta more krme sprejeti ter prebaviti.

Koliko nam je tej ali drugi živini pokladati krme, težko je
natanko določiti; kajti množina krme je odvisna od redilne vred¬
nosti krme, katero pokladamo, od velikosti in teže živine, od ple¬
mena živine in nje starosti, od lastnosti živine, če se da dobre
rediti ali ne. Kajti dosti je živine, katere ni mogoče zrediti, ako se
jej še toliko redilne krme poklada. Dalje je množina krme odvisna
od toplote hleva, od oskrbovanja in posebno od tega, čemu živino
redimo, ali zaradi mleka, vožnje, mesa, masti itd.

Tselej pa živino pretehtajmo in po teži množino krme pre-
računimo, kajti čim težja je živina, tem več potrebuje krme.

V kaki razmeri naj bodo redilne tvarine v krmi?

Znano je, da na primer se samim krompirjem ali s peso, ali
se samo slamo itd. ne moremo živine rediti. To zaradi tega, ker
v teh krmah, če tudi imajo vse redilne tvarine v sebi, niso te v
pravi razmeri. Y pesi in krompirji je sicer mnogo sladorja in škroba
a le malo beljakovin, slama ima mnogo olesenine in tudi precej,
ogljenčevih hidratov, pri vsem tem pa tudi le malo beljakovin.

187

Drugače je se senom, s tem živino lakko prav dobro redimo;
kajti v njem so redilne tvarine v pravi razmeri.

Posebno velja to glede beljakovin, ogljenčevih hidratov in
tolšče, katera ima skoraj jednako redilno vrednost, kakor oni.

Izkušnje so dokazale, da je ona krma najbolj primerna, v ka¬
teri je toliko beljakovin in ogljenčevih hidratov in tolšče, da od'
pade na 1 del beljakovine 4 do 7 delov ogljenčevih hidratov in'
tolšče.

Iz tega lahko razvidimo, zakaj razne krme mešamo in kako
vrednost ima mešanje v pravi razmeri.

Kolikokrat na dan je treba krmo pokladati?

Pokladaj živini to ali ono, nikdar jej ne dajaj na jenkrat
preveč ; pokladaj jej trikrat na dan, to je zjutraj, opoludne in zvečer
in tega se drži natanko. Po krmljenju daj živini toliko pokoja, da
polagoma sne in da more želodec krmo dobro prekuhati. Konj
prekuha krmo v treh, govedo in prašič v štirih, ovca pa v dveh
in pol do treh urah.

Tožniki vedo to sami iz svoje izkušnje, zato krmijo konje
najmanj dve uri poprej, predno jih naprežejo.

Kedaj je treba živino napajati ?

Bistra in hladna, tedaj dobra voda je živini prav tako za
zdravje in moč potrebna, kakor klaja. Napajaj med tem ali potem,
ko si živini dal' suhe klaje. Po presni klaji, posebno po detelji
takoj napajati je nevarno, ker začne živino lahko napenjati.

Kako je treba klajo pripravljati ?

Da živina krmo laže prebavi, jo tedaj bolje vporabi, ter da
razne krme laže pomešamo, je posebno dobro, da krmo razrežemo,
razdrobimo, zmeljemo, namočimo, poparimo, sparimo ali skuhamo.

Razreži slamo in presno krmo kakor tudi peso, repo, korenje
buče itd.

Za rezanje slame imamo posebne stroje, ki jako hitro režejo
in primeroma malo stanejo. Tsak boljši posestnik naj si napravi
slamoreznico, kakor jo kaže podoba 62.

Repo, peso, krompir manjši kmetje z nožem režejo, kdor
ima pa več živine in mnogo korenstva, ne izplača se mu to počasno

188

delo, torej prav stori, ako si omisli stroj, za rezanje koren-
stva. Ta stroj razreže korenstvo hitro na jednake ploščate koščeke.
Razdrobiti je dobro oves in ječmen, ako se poklada govedom, ovcam
mladim konjem in tudi takim starim konjem, kateri zaradi slabih
zob ne morejo več celega zrna razdrobiti.

Zmleta zrna ali debelo moko dajaj samo govedom in svinjam,
konjem in ovcam zadostuje pa, ako zrna debelo razdrobimo.

Pod. 62. Slamoreznica.

Namakanje krme ti tudi priporočamo. Namakaj sočivje, po"
sebno bob in grah, takisto pa tudi rež in koruzo. Navadno za¬
dostuje, ako se zrnje 12 do 24 ur v vodi namaka. Na ta način
omehčano zrnje živina mnogo laže povžije in prebavi.

Pari ali kuha naj se le krma za svinje ; posebno krompir
pesa, repa itd.

0 govedarstvu.

Kakšna svojstva ima govedo ?

Govedo prežvekuje hrano, ono ima štiri želodce, štejemo je
torej k prežvekovalcem.

Frva lastnost goveje živine je, da v zgornji čeljusti spreda
nema zob. Zgornja čeljust je prazna in gladka.

189

Y spodnji čeljusti je pa osem sprednjih zob. Kočnikov ima
govedo v vsaki čeljusti, na vsaki strani po šest, torej skupaj 24
kočnikov. Na vsaki nogi ima dva parklja. Smrček je precej širok
in moker, kar pri drugi živini ni.

Kako govedo zobe z leti menja, povemo pozneje v berilu:

„Kako spoznaš starost goveje živine ?„ (stran 196.)

Vsakemu je znano, da govedo prežvekuje krmo. A kako se
to godi P

Govedo ima štiri želodce. Prvi želodec imenujemo „vamp“,
drugi želodec „kapico“, tretji želodec je „prebiralnik ali devetogub“,
četrti pa „siriščnik“.

Ce si kedaj postal pred klalnico, ko so devali vola iz kožej
videl si gotovo te čudne želodce, znani so ti gotovo, torej ni po¬
trebno, da bi ti jih natančno popisoval.

Radoveden si pa gotovo, kako živina prežvekuje P To se
tako le godi:

Prvi želodec (vamp) je le shramba, kakor na primer pri ku-
retini golša.

Y ta želodec živina klajo le spravlja, da se nekoliko omehča.

Ko se je hrana v tem želodci omehčala, prestopi v drugi

želodec, v kapico.

Iz tega želodca prihaja pa hrana skozi požiralnik v majhnih
kepah zopet nazaj v gobec, kjer jo živina še jedenkrat do dobrega
prežveči.

Ko je živina to klajo do dobrega prežvečila, požre jo. Klaja
pa ne gre sedaj zopet v prvi in drugi želodec, ampak po poseb¬
nem žlebu naravnost v tretji želodec, kateri imenujemo prebi-
ralnik ali devetogub, ker prebira prežvečeno hrano. Ta želodec
hrano stisne in odda vodene dele. Iz tega želodca prestopi pa
hrana v četrti želodec (siriščnik). Ta želodec je pravi želodec, ki
hrano prekuha in prebavlja. Govedo rediti črez 16. leto se ne plača,
ker izgubi zobe in ne more niti jesti niti prežvekati.

0 važnosti govedarstva.

Dragi prijatelj, znano ti je, da je živinoreja s kmetijstvom v
tako ozki zvezi, da jedno brez druzega biti ne more. To stvar so
uže naši stari gospodarji dobro poznali, vedeli so dobro, da je pri
vsaki kmetiji treba živine; kajti vsako obdelano in posejano polje
potrebuje mnogo gnoja, in ako hočemo leto za letom gnojiti, pre-

190

obrniti moramo vso s polja pridobljeno slamo, krmo in seno v gnoj
s tem, da jo pokrmimo živini.

Z dobro živino ne zboljšamo si samo kmetijstva, ampak vsak
gospodar pridobi si ž njo laliko lep kupček denarja. Gospodarji
blizu mest prodajo prav lahko mleko po dobri ceni, v oddaljenih
krajih pripravljamo iz mleka maslo in sir, katera lahko v denar
spravimo. S posnetim kislim mlekom, se sirotko redijo se posebno
dobro prašiči in ravno prašiči se sedaj povsod lahko prodajo. Živina
se dandanes dobro proda, seveda mora biti živina lepa in dobro
rejena, vendar so še naši gospodarji teh mislij, da se več pridobi,
ako se polje se žitom poseje in to proda, nego če se prideljuje na
polji krma, ta živini poklada in namesto nje proda dobro rejena
živina, maslo, sir itd.

Živinoreja povzdignila bi se pa gotovo kmalu, ako bi se od¬
pravili pogreški in napake, ki jih delajo naši gospodarji pri reji
živine. Od živine zahtevamo, da daje dosti mleka , da hitro raste, daje
.torej mnogo in dobrega mesa , da je dobra za vprego in da se tudi
n kratkem času izpita.

K temu pomore kolikor toliko uže boljša in obilna krma in
dobro oskrbovanje mladih goved; vendar pa živine ne bomo nikdar
popolnem zboljšali, ako ne zboljšamo živinskega plemena ali pasme.

Nekoliko o govejih pasmah.

1. Muricodolska pasma.

Ta živina je doma na Zgornjem Štajarskem v Muričini dolini
(Miirzthal). Naši gospodarji imenujejo to pasmo tudi „štajarsko“
ali „sivo.“ Znamenja, po katerih se goveda muricodolska poznajo
so : Živina ima 1. jazbečevo sivo barvo, 2. belkast gobec, 3. viš-
njevkast, po ljudskem izrazu črn jezik, 4. naočnike, to je bele
obročke okrog očij, 5. tenke, šilaste, bele rogove, ki so pri bikih
nekoliko ven obrneni, 6. majhno, pa zelo dolgo in ozko molzno
ogledalo, 7. precej visoko nastavljen rep.

Muricodolsko pleme ima tri dobre lastnosti in te so: Yoli
so za mesnico in vprego izvrstni, krave so pa precej dobre mle¬
karice. Zaradi teh treh dobrih lastnostij slovi to štajarsko govedo
iz Muričine doline kot jedno najboljših našega cesarstva.

Muricodolske krave dajejo pri dobri krmi poprečno 1500 li¬
trov mleka na leto. Ako se pa tem kravam podaja slaba krma;

191

sli pa tudi taka, ki jim ne ugaja, dajo komaj toliko mleka ali pa
še manj nego navadne domače krave.

Muricodolska pasma je tudi dobra za pitanje. Meso tega rodu
je jako okusno. Najboljši vprežni voli so ogrski, prvi za njimi so
pa muricodolski. Koža te živine tehta 30 do 40 kilogr.

Muricodolska pasma je jako velika, visoka je kakih 1.6 do
1.7 metrov od grebena do tal; krave tehtajo poprečno 480 kilo¬
gramov, šest tednov stara teleta uže 73 do 92 kilogramov.

2. Marijinodvorska 'pasma.

Tudi ta izreja se na Zgornjem Štajarskem in sicer v Mariji¬
nem Dvoru (Mariahof). Marijin Dvor je velika farna vas v okraju
Neumarkt. Tam ima Benediktinski samostan veliko pristavo, kjer
izreja to živino, katera se je od tam uže precej zaplodila po Šta¬
jarskem, Koroškem in Kranjskem. Ta pasma je zelo podobna mu¬
ricodolski ; razločuje se v prvi vrsti od nje po barvi. Dlaka je ali
rumenkasta, kakor so žemlje, ali bela in se sveti. Rogovi in parklji
so rumeni, koža, jezik in nebo je pa mesne barve, — pri murico-
dolskem plemenu je vse to črno.

Marijinodvorska pasma daje okusnejše meso, nego murico¬
dolska. Ta živina raste hitro, krave so izvrstne mlekarice. Za
vprego pa ni tako dobra, kakor muricodolska.

Visoka je ta živina navadno 1'38 metrov, torej je nekoliko
nižja, nego muricodolska. Krave dajejo 2200—3800 litrov mleka
in tehtajo poprečno po 550 kilogramov.

Ta pasma se po Spodnjem Štajarskem dobro ponaša, v drugih
.slovenskih krajih pa ne posebno.

3. lincgavska pasma.

Pincgavska pasma je doma v goratih krajih na Solnograškem
in sicer v Pincgavu. To pleme je na Solnograškem najbolj razšir¬
jeno in čim rodovitnejše so tamošnje ravnine in doline, tem večja
je živina.

Ta pasma ima sledeča znamenja: 1. Živina je rjavorudečo
barve; 2. po križi ima belo progo, ki sega do grebena; 3. trebuh
je mnogokrat bel, celo stegna so včasih bela; 4. glava je kratka;
5. gobec ali smrček je bel; 6. oči imajo belkaste obročke; 7. ro¬
govi so kratki, lepo zaviti, beli, na koncih črni; 8. koža je tanka
in jako premakljiva, dlaka gladka.

192

Krave tega rodu so dobre mlekarice, boljše nego murico-
dolske, poprečno daje velika krava tega rodu po 2300 litrov mleka
na leto; razen tega je pa mleko mnogo boljše in mastnejše, Tudi
spitati se da ta živina prav dobro in hitro, ter daje jako okusno
meso. Voli so tudi dobri za vprego.

Posebno blizu večjih mest, kjer se mastno mleko lahko proda,,
je reja te živine vsega priporočila vredna.

Posebna prednost te živine je pa v tem, da v klaji ni izbirčna,,
ampak je zadovoljna tudi se slabejšo.

Te živine se je mnogo uže v naše slovenske dežele vpeljalo,
Nekteri kraji jej posebno ugajajo in živina se jako dobro redi.
Tako na primer na Kranjskem, skoraj po vsem Gorenjskem, po
Spodnjem Koroškem in Štajerskem.

4. Belanska pasma.

Belanska pasma je doma na Koroškem. Ona izvira iz doline
na Zgornjem Koroškem, skozi katero teče reka Bela, po kateri se
imenuje Belanska dolina, in belansko govedo. Po Koroškem je
razširjena ta živina tudi po drugih dolinah, posebno v Dravski,.
Zilski in Jezerski dolini.

Ta pasma je vse podobna pincgavski živini po svoji rjavoru^
deči barvi z belimi progami in tudi po drugih lastnostih. Prav za
prav sta obe le jedna pasma, sicer s tem razločkom, da se pinc-
gavska izreja na Solnograškem, belanska pa na Koroškem. Razlo-
čujeta se le toliko, kolikor so različne razmere podnebja, zraka itd.
Znamenja, po katerih se razloča ta pasma od pincgavske, so
sledeča: 1. Barva je bolj rudečkasta, 2. živina je bolj tankih ho¬
stij, 3. smrček je mesnate barve, 4. parklji so črni, na njih so pa
tudi belkaste podolgaste proge, 5. rogovi so rumeni, kakor vosek,
ter imajo črne konce.

Krave so izvrstne mlekarice, ako se dobro krmijo in oskrbujejo,
dajejo na leto poprečno po 2300 litrov mleka. Krave tehtajo od 300
do 400 kilogramov. Teleta po 33 do 34 kilogramov.

Tudi po Kranjskem in Štajarskem je uže mnogo te živine,

5. Holandska pasma.

Po vseh slovenskih deželah je uže razširjene precej to živine r
ki je doma v Holandiji in jako slovi. Od tam vpeljala se je v naše
dežele.

Holandske krave so najboljše mlekarice. Lepa in velika krava
te pasme da na leto poprečno 3000 litrov mleka. Mleko ni posebno-

193

mastno, ampak vodeno; v njem se nahaja 11 —13 odstotkov smetane.
Krave so navadno 600 kilogramov težke. Teleta jako hitro rastejo.
Holandska živina da se hitro izpitati. Za vprego pa ni posebno dobra.

Opomnili smo poprej, da so krave holandske pasme najboljše
mlekarice, samo mleko ima manj masti v sebi, zaradi tega smejo
se priporočati le blizo mest, ki presno mleko lahko po dobri ceni
prodado. Masla in sira dobi se od tega mleka veliko manj, nego
iz mleka druzih pasem.

6. Furlanski rod¬
ila,  živina se nahaja po vsej Furlaniji, kakor tudi v nekterih
kraških občinah na primer v Doberdobu, Jamlji, Devinu, Sistijani,
in Medjevači. Gospodarji iz teh občin gonijo namreč svoje krave k
furlanskim bikom, in iz tega križanja nastane živina, ktera je neko¬
liko večja od navadne kraške, in dobra za vprego ter ima razun tega
jako trde parklje. Furlanska živina čistega plemena pa ni za Kras,
ker ima premehke parklje.

Furlanska živina spada med velike romanske rodove, navadno jo
1.50 metra visoka; nahaja se pa tudi mnogo živine, katera meri 1.60
metra.

To pleme ima primerno dolg život, precej visoke noge in do¬
sledno precej izdatno hojo. Kožo ima debelo, prša široka, kosti
močne, hrbet raven. Glava je v primeri života majhna in bolj fina,
rogovi so dolgi in lahno zakrivljeni, oči ima jako bistre.

Dlaka je belkasto siva, ali pa rumenkasta; na trebuhu in med
nogami je nekoliko svitleja. Posebno rumenkasta živina ima po
stegnih in na straneh za spoznanje temneje lise.

Te lise so jako karakteristične, ker se pri drugih, furlanski
živini podobnih rodovih ne nahajajo.

Ta živina je izvrstna za vprego, se da dobro pitati ter daje
okusno meso. Krave so pa zelo slabe mlekarice.

Furlanski voli se lahko primerjajo z voli muricodolske (Murz-
thaler) in murodolske (Murbodner) pasme. To se prav lahko opazuje
na primer v Trstu, kjer ne premanjkuje najlepših volov za
vprego. Zdi se nam pa, kolikor smo opazovali, da so furlanski
voli, akoravno tako močni in veliki kakor murodolski, muricodolski,
in drugi štajerski, nekoliko počasneji in ne tako živi, kakor oni.

13

194

7. Istrski rod.

V Poreškem in posebno Bujskem okraji v Istri, dobi se zelo
lepa živina. Ta živina je sive ali sivo-rujavkaste barve, širokih prs,
nizkih, a zelo močnih nog. Glavo ima dolgo, rogovi so dolgi in na¬
ravnost navzgor zakrivljeni. Ta živina je romanskega rodu.

Rodbina Polesini vpeljala jo je pred 100 leti iz Italije (rim¬
ske okolice) v Istro. Yoli so izvrstni za vprego, krave pa zelo slabe
mlekarice.

Katero pasmo izberemo za rejo ali pa za zboljšanje domače pasme?

Pri odgovoru na to vprašanje paziti moramo na to:

1. Ako si hočemo za zboljšanje domače pasme izbrati to ali
ono pasmo izmed imenovanih, gledati moramo v prvi vrsti na to,
da si izberemo tako pasmo, ki se prileže uže po barvi  domači živini.
Gledati se mora vedno, da se ne napravi čudna zmešnjava barv.
Kdor ima v svojem hlevu toliko različnih barv, kolikor glav, ta
gotovo živino redi tja v dan, z jedno besedo, slab gospodar ie.

2. Gledati je dalje na velikost živine, da se domačemu prilega
tuja pasma. Majhne krave in majhni voli nemajo velike vrednosti;
torej je naš namen, da po tuji pasmi povečamo naše domače govedo.

3. Ko smo popisovali lastnosti posameznih pasem, rekli smo,
da je ta pasma posebno dobra za vprego, druga ima izvrstne krave
mlekarice, tretja se zopet dobro in hitro opita itd.

Gospodarji zahtevajo pa po kraji, v katerem prebivajo, po pod¬
nebji, po krmi in po tem, kako živino in mlečne pridelke spečajo,
različne dobrote od svoje živine. Jedni zahtevajo mnogo mleka, ker
ga presnega po dobri ceni lahko prodado, drugi hočejo imeti dobro
vprežno živino, tretji si po svojih razmerah največ dobička napravijo,
ako živino pitajo, četrti zopet zahtevajo, daje  živina dobra za vprego,
zraven tega pa tudi dobra za molžo, peti zahtevajo, da ima njih
živina vse dobre lastnosti zjedinjene itd.

Za vprego prekose muricodolski voli vse prej naštete pasme.
Najboljša vprežna živina je muricodolska;  dobra vprežna živina je
tudi istrska.

Kdor pa zahteva od svoje živine večino dobrih lastnosti, ta
naj si zbere pincgavsko  ali belansko pasmo.  Te dve pasmi sta dobri
za vprego, krave so dobre mlekarice, živina se hitro pita in meso
je okusno. (Pincgavska krava pod. 63.)

Najokusnejše meso daje marijinodoorska  pasma, potem pa
pincgavska in belanska.

195

Med vsemi navedenimi pasmami raste najhitreje marijinodvorska.

Tem pasmam ne ugajajo vsi kraji, jednim bolje ugaja podnebje
in krma tega kraja, drugim zopet onega kraja. Z vpeljavo tuje živine
v naše kraje napravilo se je uže mnogo izkušenj.

Kako se spozna goveja živina, ki je dobra za pitanje, za molžo in

za jarem?

Znano je, da vsako govedo, bodi si tudi dobre pasme, ni vselej
za vprego in za pitanje, vsaka krava ni za molžo. Naj kravo, katera
ni za molžo vstvarjena, krmimo še tako dobro, nikoli ne bo dala
mnogo mleka; polagajmo volu, ki ni za pitanje, še toliko klaje,
nikoli ga ne bodemo opitali, in gonimo vola, ki ni vstvarjen za
vprego še tako, ne opravimo ž njim ničesar.

Ysaka živina ima pa uže znamenja, po katerih se spozna,
kake lastnosti ima, in to mora vsak gospodar dobro znati.

a)  Znamenja, ki uže zunanje kažejo, da se bo dala živina
dobro opitati, so : Tolna in mehka koža, svitla dlaka, velik trebuh,
kratke noge in debel rep, krepke kosti in širok križ.

b)  Znamenja dobrih molznih krav so pa: dobra mlekarica
ima lahke, tanke rogove, širok gobec, tanko kožo, ki se rada pre¬
mice, života je okroglega, vratu slokega, vime je veliko, mehko
in mehnato, mlečne žile pod trebuhom so debele, rep je nenavadno
dolg in tanek. Glavna stvar, po kateri se navadno pozna dobra
molzna krava, je pa tako imenovano molzno ogledalo. Molzno ogle¬
dalo imenuje se dlaka pod repom med zadnjima stegnoma do srede
vimena. Na tem kraji vidimo, da je dlaka veliko bolj kratka in
tina, kakor po drugem životu, in tudi drugače leži, namreč od spodaj
navzgor proti repu. Ta dlaka se tudi bolj sveti, ter ima različne
podobe, v časih je podobna srcu, v časih vilicam, v časih pa liri.

Po velikosti in podobi molznega ogledala ravnajo se dostikrat,
seveda ne vselej, notranje mlečne žile. Veliko molzno ogledalo lepe
podobe  je znamenje, da je krava dobra mlekarica, majhno in ne¬
pravilno ogledalo  pa kaže, da ima krava le malo mleka.

Ozko ogledalo je tako, da se komaj zapazi, in kaže, da daje
krava zelo malo mleka.

c) Dobra vprežna živina mora pa imeti: majhno in bolj za¬
stavno glavo, močen vrat, široke prsi, širok križ, raven hrbet in
močne, precej visoke noge.

Torej ne pitaj živine, pri kateri vse vnanje kaže, da se ne da

■opitati; ne zahtevaj mleka od krave, ki ni za molžo vstvarjena,

*

196

kajti če jo še tako krmiš, ne koristi ti nič. Če pa vidiš, da vol
ni za vprego, kar ti njegov život natanko pove, rajši ga opitaj in
prodaj, nego da ga težko vpregaš in trapiš.

Kako spoznaš starost goveje živine ?

Y zgornji čeljusti goveja živina nema nobenega sprednjega
zoba, v spodnji ima pa 8 sprednjih ali reznih zob. Kočnikov ima pa
zgoraj in spodaj po dvanajst, to je na vsaki strani zgoraj in spodaj
po šest, vseh skupaj 24.

Starost goveje živine spoznava se po sprednjih zobeh spodnje
čeljusti. Tele prinese na svet v vsakej čeljusti na vsaki strani po tri
sprednje kočnike; torej skupaj 12 kočnikov in dva sprednja zoba
v spodnji čeljusti, skupaj 14 zob.

Poprej smo omenili, da ima goveja živina 8 sprednjih zob
v spodnji čeljusti; ko se pa rodi, samo dva. Predno dobi vseh
osem, mine štiri tedne in to tako-le: Mej prvim in drugim tednom
po rojstvu dobi spredaj na vsaki strani jeden sprednji zob. V dru¬
gem tednu po rojstvu ima torej tele 4 sprednje zobe.

Mej drugim in tretjim tednom dobi na vsaki strani zopet
jeden zob. Koncem tretjega tedna ima tele 6 sprednjih zob.

Mej tretjim in četrtim tednom pa dobi na vsaki strani še
jednega; tako da ima 4 tedne staro tele vseh osem sprednjih zob.

Četrti kočnik prikaže se mej 6 in 9tim mesecem.

Peti kočnik se izrine koncem druzega ali začetkom tretjega leta.

Sesti kočnik pa koncem 5 leta ali začetkom 6 leta. Y še¬
stem letu ima živina vse kočnike.

Ti kočniki to je, četrti, peti in šesti ne izpadejo več, ampak
ostanejo stanovitno v čeljusti. Take zobe, ki jih živina več ne
menja, imenujemo stanovitne- zobe.

Yse druge zobe, ki izpadejo in se nadomoste s stanovitnimi,
imenujemo mlečnilce.

Ysi sprednji zobje in vseh dvanajst kočnikov, katere ima
tele uže pri rojstvu, spreminjajo se; ti zobje so torej vsi mlečniki.

Sprednji zobje mlečniki menjajo se tako le :

Začetkom 2. leta srednja dva.

Začetkom 3. leta druga dva tikoma teh.

Začetkom 4. leta tretja dva.

Začetkom 5. leta pa dva krajnika.

19.7

Koncem 5. leta ima govedo 8 novih stanovitnih sprednjih
zob. Krajnika pa v 5. letu ne doraseta popolnem, ampak še
le se sedmim letom.

Tudi sprednji kočniki se v tem času menjajo, in sicer prvi
v drugem, drugi v tretjem, tretji v četrtem letu, ki so pa še le v 7.
letu popolnem dorasli.

Torej rečemo lahko: goveja živina dobi vse stanovitne zobe iz-
končanim šestim letom in takrat je dorastla.

Od osmega do dvanajstega leta se starost živine težko pozna,
ker se v tem času zobje le malo oddrgnejo.

Po dvanajstem letu se zobje oskrbijo in izvotlijo. V šestnajstem
letu pa z večine uže izpadejo.

Starost krav se pa laže takole spozna: Kadar krava stori tele,
takrat dobi na rogovih obroček; kolikorkrat je krava storila, toliko
obročkov ima na rogovih. Ker pa krava navadno še le v tretjem
letu dobi tele, moraš tedaj vselej k številu obročkov prišteti še
tri leta.

Ce je krava jalova, je med obročki več prostora. Krava, ki je
povrgla, dobi sicer obroček na roge, kateri pa ni popolnem razločen.

0 izreji govsdi zapomni si naslednja vodila :

1. Ne spuščaj živino prezgodaj po plemenu. Krava je za pleme,
ko je stara poldrugo leto. Isto tako sme se spuščati bik še le
s poldrugim letom, za pleme dozori pa popolnoma še le z drugim letom.

2. Krave, od katerih imaš pričakovati telička, krmi dobro.
Dobro seno, lanene preše, zdrobljeno žitno zrnje, otrobi itd. jim
posebno dobro ugajajo.

3. Teličku ne odvzemi prvega mleka, ter ga pusti 6 do 8 te¬
dnov sesati. V prvih 6 tednih zredi se tele od 10 kg použitega
mleka za jeden kilogram.

4. Tele odstavi naj se polagoma, Namesto zvežega mleka naj
se mu da posneto, kislo ali pinjeno mleko, ali pa tudi sirotka.
Zraven tega daj mu pa tudi malo namočenih otrobi, kuhane ovsene
moke ali kuhanega lanenega semena. Namesto 1 litra zvežega mleka
daj teletu 1 liter posnetega mleka in 60 gr lanenega semena ali
ovsene moke. Zraven tega pusti se tele, da vsaki dan jedenkrat sesa.

5. Ko je tele 2 meseca staro, polaga naj se mu dobro in fino
seno; potem naj pa se s kravo vred na pašo pušča.

198

6. Z mlado živino ravnaj lepo, ne pretepaj je nikdar, tudi se
starejo živino moraš tako ravnati.

7. Mlada živina potrebuje gorek hlev, ki mora imeti 15 do
17° C. toplote. Ce so hlevi premrzli, dobijo teleta drisko.

8. Govedo, naj si ho mlado ali staro, oskrbuj pridno; dobra
voda, snaga, zveži zrak, vse to je živini tako potrebno, kot dobra
krma.

9. Najboljša pica govedi je dobra paša. Če pa krmiš živino v
hlevu, pokladaj jej zdravo, starosti in teži živine primerno klajo.
Koliko imaš pokladati živini klaje, ne da se lahko določiti; v tej
zadevi ravnaj se po istih vodilih, katere smo dali v berilu
„0 krmi.“

Goveji hlev.

Izmed vseh kmetijskih suhot sezidani so pri nas najnepriprav-
neje hlevi, rekel bi, da so v njih združene vse napake, katere hlevi
le imeti morejo. Koliko bolezni je mej živino, katere večinoma iz¬
virajo od nesnažnih in zaduhlih hlevov.

Goveji hlev naj no bo niti prevelik, niti premajhen; njegova
velikost mora se ravnati po številu goved, to je hlevi naj bodo
urejeni tako, da se živina v njih brez potrate prostora pripravno
postavi, lahko oskrbuje in pregleda, in sicer tudi, ako stoji živina
po dolgosti hleva v eni ali dveh vrstah obrnona z glavo proti zidu.
Ako stoji živina v dveh vrstah, mora biti hlev 7.1 do 8 metrov
širok, in sicer odpade na :

2 staji po 2.4 do 2.(5 mctr. . . . 4.8 do 5.2 metrov

2 jasli po 0.45 do 0.60 „ ... 0.9 „ 1.2 „

prostor med stajami .1.4 „ 1.6

7.1 do 8.0 metrov

Nekatera posestva so premajhna, da bi se lahko napravili za
posamezne vrste govedi posebni hlevi. Zgoraj nasvetovana širokost
hleva zadostuje pa popolnoma za take kraje, v katerih imajo le
manjšo živino.

Staje za krave naj bodo široke 1*2 metr.
tj n  bike „ „ n  l’b j)

ta širokost zadostuje tudi vprežnim in pitavnim volom.

Visokost hleva bodi 3'8 metra. Staje morajo imeti nekoliko
strmca, naj padajo in sicer od jaslij do žlebov za odpeljavo gnoj¬
nice kakih 5 do 8 decimetrov.

199

Najbolje je, ako se lilevi v mrzlih planinskih krajih obokajo
ali velbajo; če je pa strop lesen, naj se omeče. Staje tlakajo se
dobro z navadnim kamenjem, kajti v planinskih krajih navajena j e
živina na trda, kamenita tla.

Žlebi za odpeljavo gnojnice narede se za vsako stajo in sicer
po 30 centimetrov široki in 45 centimetrov globoki. Dobro jih je
pokriti z debelimi deskami. Drug prostor med stajami naj se po¬
krije (flaštra) s ploščami, z opeko ali pa tudi z navadnim kamenjem,
kajti leseni tlak prehitro gnije in se teže snaži.

Okna so pri naših hlevih navadno premajhna, narede naj se
nekoliko večja.

Neobhodno potrebna je tudi naprava lukenj nad okni ali pa
dimnikom podobnih, s posmoljenih desk napravljenih odduškov, skozi
katere odhajajo iz hleva živini škodljive pare.

Gnojišče bodi 1 meter globoko in s kamenjem potlakano;
zraven njega napravi se gnojnična jama, v katero po žlebih od¬
teka gnojnica iz hleva.

Najpripravneje je, ako te žlebe izpelješ iz hleva pod pra¬
gom in jim dodaš tako imenovane ,,vodne zapore* to je naprave,
skozi katere ne more uhajati para iz gnojnične jame v hlev.

Posebni hlevi za mlada goveda izplačajo se le na velikih
posestvih.

Opomniti treba samo, da mora biti visokost jaslij in veli¬
kost staj primerna mladi živini.

0 mlekarstvu.

Gospodarimo umno z mlekom.

Gotovo ne bo noben gospodar dvomil, da se mu z umnim
mlekarstvom odpre dragocen vir dohodkov, da navadno ž njim
klajo najbolje v prid obrača. Ako računamo liter mleka 8—9 kr.,
znaša to od jedne krave na leto 120 do 130 gold. Ali mu je mo¬
goče pridobiti toliko z jednako množino krme pri jalovini, pri volih
ali pri pitanji, ako nema izvrstnih pašnikov, ali mnogo ncdrnge
krme ali ugodne razprodaje?

Gospodarji znajo navadno mleko premalo ceniti. Kar se ga
ne porabi' za hrano ljudem ali teletom, podela se v surovo maslo
ali pa ga prašiči pojedo.

200

Vselej nam je gledati na to, da dobimo za mleko toliko, kolikor
je res vredno. Najbolje in najlaže se mleko proda blizu velikih mest,
kjer navadno prekupci olajšujejo razprodajo, posebno ako imamo le
malo mleka za prodaj. Za dobro mleko dobimo na ta način gotovo
par soldov več. Paziti pa moramo posebno, da so vse mlečne po¬
sode snažne, in da ne prodajamo mleka krastavih, še malo časa
molznih k'av. ali takih, ki imajo volčič, bolezen na parkljih itd.

Otovre pomolzeno ali prično mleko
s toploto 28—30° R. se po leti kaj rado
skisa; treba ga je zategadelj ohladiti
takoj po molži. Ako imaš malo mleka,
ohladiš ga, če ga v kositerni posodi po¬
staviš v mrzlo vodo in večkrat premešaš.
Prevaža se mleko najbolje v kositernih
posodah, ki se snažijo laže od lesenih.
(Pod. 64). Zapirati se pa morajo dobro,
da mleko ne štrka iz njih. Se slamo
se zavarujejo po leti pred vročino, po
zimi pred hudim mrazom. Kjer se mleko
prodajalcem ali kaki sirarski zadrugi
lahko proda, treba je vselej premisliti,
ali ni bolje manjše množine tako prodati,
nego imeti mnogo opravkov z razpro¬
dajo, z izdelovanjem masla in sira itd.
Teščak bo gotovo izdelaval izvrstnejši
Pod. 64. Posoda za sir in boljše surovo maslo, in vse tudi
prevažanje mlekar) dražje prodajal.

S česa je mleko in kake lastnosti Ima?

Mleko je z mlečne vode in s tolkih mlečnih, v tej vodi pla¬
vajočih krogljic. Y mlečni vodi, katere je 84—91°| 0  mleka, raz¬
topljeno je sirnine 3—5°! 0 , beljakovine 02—0’8°| o , mlečnega sia-
dora, 3'7—5'7" pepeličnih solij, 0'4—0'8°| (1 .— Ako prično mleko
mirno stoji, vzdignejo se maslene tolste krogljice, ker so lažje od
vode, ter napravijo smetano na modrem, nemastnem mleku.

Če se je mleko ohladilo na 3° R., odloči se smetana po¬
polnem v malo ur, ter pride na vrh. Ako pa mleko ni ohlajeno

*) Raznovrstne mlečne posode in drugo mlekarsko orodje izdeluje A.
Pfanliauser na Dunaju (Wien, Strozzigasse).

201

in stoji na gorkem, vzdigne se tudi večina smetane kmalu, nikoli
pa no vsa. Tildi čez 24 ur še vse maslene krogljice niso na vrhu.

Ker se pa sedaj prične mleko sesedati, ne more se več
smetana vzdigovati in mnogo je ostane v sesedenem mleku. Mleko
je treba prej .posneti, predno se je skisalo, sicer dobimo manj
trpežno in manj okusno maslo, in prav to je glavna napaka kmeč¬
kega masla.

Pri metenji združijo se tolste krogljice, in tako nastane su¬
rovo maslo. Najlaže se mete pri 14—15° R. Pri nižji toploti limete
se smetana mnogo teže, pri visoki pa dobimo mazavo maslo.

Izkušnje uče, da nekoliko skisana smetana da več masla, mo¬
rebiti zato, ker prav takrat nastala mlečna kislina hitreje in bolje
združuje tolste krogljice; tudi se tako maslo dalje drži. Ako je pa
.smetana preveč kisla, nastanejo tolstene kisline, ki škodujejo okusu
in trpežnosti.

Odvisno je od pasme, od klaje, starosti živine itd. koliko
mleka je treba za 1 kilo masla. Navadno se računa 28—30 litrov
mleka, ki dajo 4—5 litrov smetane, ali 1 kilo surovega masla.

Mleko se hrani po stanovanjih in po kuhinjah, kjer je polno
tobačnega dima, in mnogo družili slabih duhov, ker se ljudje boje
okna odpirati. Zapira se mleko tudi v omare, kamor ne pride nobena
sapica, kjer iz mleka puhteči, plini ne morejo uhajati ter izpridijo
mleko. Pri takih hišah ne smemo pričakovati okusnega masla.

Potreben je v prvi vrsti poseben mlečni hram, kateri ne sme
biti zraven hleva ali gnojišča. Hram mora biti zračen in zgoraj na
.stropu mora imeti odprtino, skozi katero puli in para iz mleka lahko
na piano uhaja. Tla so najboljša kamenita, in stene naj se večkrat
na leto prebelijo. V takih hramih naj se ne hranijo jedi, pijače,
zelje itd., ker izpridijo zrak.

Glavni pogoj je pa seveda največja snažnost. Kjer so lesene
police, osnažijo naj se vsak teden dobro. Polito mleko naj se takoj
skrbno pobriše. Gosta žičasta mreža na oknih zabranjuje prah in
muhe. Da se po leti hram preveč ne pregreje, je dobro, če leži na
severni strani, ali pa naj se zavaruje z nasajenim drevjem in
grmovjem proti solnčnim žarkom. Po zimi ne sme biti premrzel,
ker ako je toplota manjša od 6° R., ne odločuje se smetana
popolnem. Yse mlečno orodje mora biti tako, da se lahko znaži.
Lesene police se pa težko snažne ohranijo; zatorej priporočamo
police s pokositerjene železne pločevine, katero je lahko snažiti in
.očistiti. Biti pa morajo gladke in dobro zaklepane, da mleko ne

202

zastaja v jamicah. Skoraj vse mlečne posode se delajo sedaj z ome¬
njene pločevine. Najslabše so ilnate mlečne posode.

Golide, kebli in vse orodje je treba takoj po porabi očistiti, in
vsaj vsak teden jedenkrat v lugu prekuhati, da se zamore vse vrenje
provzročujoče snovi. Osnažene posode, posebno lesene, naj se
dobro posuše, da se ne napravijo kisline, škodujoče okusu masla.
Posebno pozornost obračajmo na snaženje pinje, ker se v njenih
kotih in oglih kaj rade kisline in raztvorljive snovi nabirajo.

Smrdljivih plinov se mleko rado navzame, zatorej ga ne pu¬
ščajmo po nepotrebnem stati v hlevih. Time naj se večkrat omiva
in sploh vsa živina pridno snaži. Mleko se po molži precedi skoz
sito iz medene žice z dvojnim dnom.

Nekoliko o smetani.

Pri nas na kmetih se dela maslo iz malo kisle smetane, ker
je delo hitrejše. Pazi se pa premalo na snažnost posod, na dobro
prezračbo mlečnega hrama, na pravo toploto, kakor tudi na to, da
je smetana le malo kisla in zgoščena, nikakor pa ne sirasta.

Ne prilivajmo smetani mrzle ali gorke vode,,
da dobimo za metenje potrebno toploto 10—12 R.,
ampak denimo v smetano kositarno posodo, katero
po potrebi z mrzlo ali gorko vodo napolnimo.
(Pod. 65).

Sladka smetana ima pa prednost pred kislo,
ter je sploh priporočati. Le malo več masla da
kisla smetana, ker je sesedajoče mleko nekoliko v
sebi obdrži. Maslo od sladke smetane je pa tudi
boljše in se dalje drži, zraven ima pa posneto sladko
ali topljeno mleko večjo vrednost od kislega, po¬
sebno za sirarstvo.

Ker skisano ali sesedeno mleko zadržuje nekoliko smetane v
sebi, moramo gledati, da se smetana pred kisanjem vzdigne, ali da
se poslednje toliko časa zadržuje, da je vsa na vrhu. Soda, sali¬
cilna kislina itd. zadržujejo sicer kisanje, vendar je pa ohlajanje
mleka najpriprostejše in najgotovejše sredstvo, da se to doseže.

Kako se napravlja smetana po Svvarzovem navodil?

Na to ohlajanje naslanja se tudi postopanje Šveda S\varza,.
ki so je v kratkem času povsod razširilo, pa je tudi praktično in
priporočila vredno.

Pod. 65.

203

Navadno vlivamo mleko v bolj ali manj plitve posode. (Pod.
68.) Ce tudi dobimo na ta način lahko prav toliko in prav tako
dobrega masla, kakor po Swarzovem ravnanji, vendar je treba zelo
paziti, da se mleko o pravem času posname, takrat namreč, ko od
kraja potisnena smetana ne sili nazaj, ali skoz smetano predrto z
nožem mleko ne prileze na površino. Vsekako je pa poleti mleko

Swarz pa ohladi mleko takoj po
molži na 6—10° R, zabrani torej hitro
kisanje ; posneto mleko ostane sladko.

Swarz ima mlečne posode s ko-
siterne pločevine 50 centm visoke, ter
držeče 30—90 1. Postavijo se do roba
v mrzlo vodo. (Pod. 66. in 67.)

V studenčnici 6—7° R se napra¬
vijo korita, kamor mrzla voda spodaj
priteka in zgoraj odteka. Va-nja se
obesijo na drog posode 20 cm od dna,
da je tudi na dnu mrzla voda. Korita
so navadno tako ozka, da pride jedna
posoda zraven druge. Potrebno je pa
tudi, da pride mleko vsake molže v
posebno hladilno korito. Imeti je treba
tedaj 2 ali 3, ker bi so sicer voda se¬
grela in škodovala že ohlajenemu mleku.

Kjer ni tekoče vode, rabi naj se
led, kar ni tako drago, kakor se misli.
Pripravne ledovne omare malo stanejo.

Ysled visokih posod ne prihaja zrak blizu mleka posebno
oh vročini. Mleko se torej ne skisa. Potem se posname in posode se
osnažijo ob določenih urah. Vsa naprava zajema malo prostora in
ne stane mnogo.

Ker je komaj desetino toliko posod treba, kakor navadno,
prihranimo se snaženjem tudi mnogo časa. Surovo maslo se dalje
hrani, topljeno mleko se dražje proda, ima pa tudi večjo vrednost
za sir in za teleta.

Posnema naj so previdno in spretno. plitvih posodah se
smetana s prstom od roba odloči ter urno posname. Tukaj posne-

težko ohraniti neskisano.

Pod. 66. Pokrov k Swarzovi
posodi.

Pod. 67. Swarzova mlečna
posoda.

204

movalka ne sme biti luknjičasta, ker je mrzla smetana veliko red¬
kejša. Priučiš si pa kmalu toliko spretnosti, da čisto posnemaš. Bolje
je pa posnemati dvakrat nego le jeden-
krat, namreč čež 12 ur in zopet čez
24 ur.

Ker je težko popolnem sladko
smetano precej meti, dobro je, ako jo
malo skisaš, pa le toliko, da od žlice
še teče in ne kaplje ; tudi naj ne bo stara več od 24 ur. Ce se v
tem času nekoliko ne skisa, naj se prenese v gorkejši kraj ter
se večkrat na dan premeša.

0 surovem maslu.

Ne le zmerna toplota, tudi jednakomerno hitro metenje je
važno za maslo. V začetku naj se mete hitreje, nego proti koncu,
ko se tolste krogljice že sprijemljejo. Kositerna pinja je boljša od

Ti pogoji so za maslo važ¬
nejši, nego način metenja, če se
smetana pretepava ali v vrtečem
zibanji nahaja, če se pinja ziblje
ali pa vrti. (Pod. 69). Naša stara
navadna pinja je pripravna za male
razmere, delo je pa utrudljivo.

Premrzlo ali pregorko vreme
je večkrat vzrok, da se smetana
slabo ali počasi mete; toplomer
je torej pri tem delu potreben.
Po leti naj se mete par stopinj
niže nego po zimi, isto tako pri ve¬
liki množini niže, nego pri mali.
Tudi pinja mora imeti smetani
primerno toploto.

Dobro umeteno surovo maslo, ki da vse mleko iz sebe, ohrani
se dolgo, ker ga skisano mleko ne pokvari. Nazadnje se maslo na¬
vadno z rokama obdelava. Vsled telesne toplote pa postane potem
mazavo in tudi ni mogoče mleka popolnem iztisniti iz njega. Večji
mlekarji rabijo z uspehom gnetilne stroje, katerih je jeden tukaj

lesene, ker se laže snaži.

Pod. 69.

205

vpodobljen. (Pod. 70). Gnesti se pa no sme premehko maslo, da se ne
razmaže.

Ako se surovo maslo hrani ali razpošilja, potrebno je, soliti
ga. V priročni posodi se maslo razdeli na plasti in potem osoli. Čez
4—6 ur se vse dobro pregnete, najlaže
z gnetilnim strojem. Soli se računa 3
do 4 kg na 100 kg masla. Treba je
seveda čiste soli in tem več, čim dalje
se ima maslo hraniti.

Razpošilja se maslo v lesenih
sodcih ali zabojih se suhega, pa ne
smolnatega lesa ; najboljši je bukov ali
hrastov les. Posode se 24 ur z večkrat
prenovljeno vodo napolnijo in slednjič
se slano vode izmijejo. Posneto sladko
ali topljeno mleko se laže proda nego kislo, je pa tudi na polovico
dražje. Ne sme pa biti čez 24 ur staro.

Pod. 70 Gnetilni stroj.

0 sirarstvu.

Ako izdelujemo z mleka sir, donaša nam sir v mnogih kra--
jih več dobička, nego da prodajamo maslo in prično mleko. To
posebno v krajih, oddaljenih od mest in trgov, ker doma nima
tako mleko skoraj nobene cene, tako na primer v goratih krajih,
kjer je mnogo dobre paše, torej mnogo živine, ki daje obilno
mastnega mleka.

Seveda pa ne bodemo imeli mnogo dobička, ako izdelujemo
le domač sir, katerega ali doma porabimo, ali pa po nizki ceni
prodamo. Le dobro napravljen sir se lahko proda, to pa je jedino
mogoče, ako se združi več gospodarjev, da skupno izdelujejo sir ;
to je: da se združijo v mlekarske ali sirarske zadruge.

Kako se mleko siri ?

Kakor ti je znano, je mleko z mlečne vode, ki sestavlja 84
do 91 odstotkov mleka. V tej vodi raztopljene je sirnine 3 do 5
odstotkov; razen tega je pa v mleku, kakor smo uže prej omenili^,
tudi beljakovina, mlečni slador, pepelične soli in smetana.

206

Sirnina je v mleku raztopljena. Ako pa mleko nekoliko časa
mirno stoji v toploti 13 do 15 stopinj R., zgrize se ali usiri. To
je : sirnina, katera je v mleku raztopljena, zakrkne ter postane
neraztopna. Ako odvzamemo zgrizenemu mleku sir, potem ostane
sirotka , to je: mlečna voda, v kateri je še vedno nekoliko neza-
krknene sirnine, mlečnega sladora, pepeličnili solij in masla.

Ako pustimo mleko le na gorkem stati, vrši se siratev le po¬
časno. Tako ne dela nihče sira. Hitreje se mleko usiri, ako ga
zgreješ ali mu prideneš kake kisline. Najhitreje se pa usiri, ako
mu dodeneš tako zvanega sirišča.  Sirišče si pripraviš iz surovega,
prekajenega, soljenega telečjega želodčeka, in sicer tako: Vzemi
spodnji telečji ali pa želodček mladih kozličev ali jančkov. Izprazni iz
njega posesano in uže zgrizeno mleko. Nasoli želodček nekoliko,
napihni ga ter posuši. Predno rabiš želodček, zreži ga na koščeke,
ter ga namoči v sirotki ali pa v mlačni, nekoliko slani vodi. Ako
je želodček namočen dva dni v tej slani vodi, imaš uže tako zvano
sirišče.

Glavna stvar je, da se želodčeki za napravo sirišča dobro
opero, nasole in posuše ali pa se hranijo v slani vodi. V taki vodi
mora pa hiti toliko soli, da se je več v njej razstopiti ne more.

Sirišče ima mnogo vpliva na napravo in dobroto sira; staro
sirišče veliko slabeje siri nego presno.

Sirarnica.

Ako si hočemo se sirarijo kaj pridobiti, moramo delati sir
umno, to je, izdelavati moramo tako blago, katero je za kupčijo.

Blaga za kupčijo pa
no bodemo izdelavah, ako
sirimo samo na drobno,
in še to napačno ; siriti
moramo na debelo.

Ako delamo sir na
debelo, treba nam je pred
vsem posebne sirarnice.
Sirarnica imej po-
Pod. 71. Sirarnica. slopje, ki je razdeljeno v

štiri oddelke, in sicer je treba kuhinje, mlekarnice, izbice za so¬
jenje sira in sirnega hrama, kakor se razvidi iz podobe 71.

207

Kuhinja (Pod. 72 štev. 1) je zraven mlekarnice. V kuhinji
na pripravnem prostoru postavi naj se ognišče (Pod. 72 štev. 6)
ali pec z bakrenim ali železnim kotlom. Dobro je skrbeti za pri¬
merno veliko kuhinjo, da se v njej lahko postavi tudi preša. (Pod.
72 štev. 5.) Tlak mora nekoliko viseti in mora biti kamenen.

Mlekarnica (Pod. 72 štev.

2 )  to je hram za presno mleko
mora biti svitla, zračna, brez
vsega duha, suha, visoka in ne
zaduhla. Nikdar ne sme biti pod
zemljo, niti ne sme imeti pre¬
več oken, ampak potrebno je na¬
praviti pod stropom več po 30 A  ' ^ 1 J  B

•centimetrov dolgih in 65 cen- Pod. 72.

timetrov visokih zračnih odduškov. Tlak mora biti kamenen. Okna
morajo imeti zagrinjala ali pa zunanje oknice.

Da po leti vročina v mlekarnici ni prehuda, napelje naj se,
ako mogoče, skozi njo mrzla studenčnica.

V hram za sir spravlja se uže gotovi sir na police. Pripravno
je napraviti ta hram blizu preje imenovanih dveh prostorov. Si-
rarske podružnice potrebujejo mnogo prostora v katerem hranijo
gotovi sir. Dobro je torej pod sirarnico napraviti klet. (Pod. 73)
katera rabi v ta namen. Klet mora biti obokana (velbana) in zračna.

Razen sirarnice treba je za umno izdelavanje sira tudi po¬
trebnega orodja.

V prvi vrsti treba je ko¬
tla, ki je navadno se železa,
ali pa z bakra. Pod kotlom na¬
pravi se ognjišče, katero mora
biti urejeno tako, da se kolikor
mogoče hranijo drva. Kotel visi
prosto na ciganu, kakor ime¬
nujejo v nekaterih krajih ve-
šalo, na katerem se kotel po
potrebi k ognju primika ali od ognja odmika.

Ognjišče ima obzidje za kotel in dvojna močna vrata, nare¬
jena se železne pločevine. Kadar je kotel nad ognjem, zapro se
vrata, da se vročina ne more nikamor izgubljati. Da ne pride nc-
jsnaga v kotel pokrije se s pokrovom, kateri ima še manjšo jamo

A B

Pod. 73.

208

z manjšim pokrovcem, skozi katero se vtika smetanska lopatica in
toplomer (termometer), da se vselej izve toplota in stanje mleka.

Druga glavna priprava v sirarnici je sirna stiskalnica (preša).
Nadalje biti mora v vsaki sirarnici tehtnica za mleko : razen tega
pa tudi drugo orodje, kakor: sirarski prti, oklepi (tvorila), sirolo-
meži, posnemalnice, toplomer itd.

Kako razločujemo sir?

Y raznih krajih delajo sir po različni šegi. Masten sir ime¬
nujemo tist sir, ki se dela iz presnega ali (pričnega) mleka; na
pol tolst sir je tist, ki se napravi na polovico iz presnega, na pol
s posnetega mleka. Pust sir dela se samo s posnetega mleka.

Kako se dela sir ?

Izdelavanje sira je istinito jako različno. Menim pa, da je
najbolje, ako delamo sir tako, kakor ga delajo na Švicarskem v
Ementhalski dolini. Po tem načinu dela se tudi Bohinjski sir.

Večerno neposneto in jutranje mleko, katero se prej precedi,
razgreje se v kotlu na 32 do 36 stopinj C. Cim mastnejše je mleko,
tem bolj mora se razgreti. Kakor hitro je doseglo mleko toploto
32 do 36 stopinj, pridene se mu sirišče. Kotel umakne se potem
z ognjišča ter se pusti mirno stati 10 do 15 minut. V tem času
se je mleko sesirilo.

Da se je mleko sesirilo, poznaš, če vtakneš prst v zasirjeno
mleko.

V siru nastane luknja. Ako se pa mleko še ni sesirilo, potem
se mu mora pridejati še nekoliko sirišča, ter se mora še za par
stopinj segreti. Potem, ko je mleko popolnoma sesirjeno, zdrobi
se vsa ta tvarina se sirolomežem na drobne kosce. Kotel dene se
zopet na ognjišče, ter se segreje na 50 stopinj toplote; potem se
umakne z ognjišča in tvarina v kotlu se dobro pomeša, potem za¬
krkne. Vsa sesirjena stvar se posname, ožme in stisne, da odteče
vsa sirotka ter potem se dene v tvorilo (oklep). Tvorila, ki so
navadno 8 cm visoka in 1 2 [„ metra dolga, pregrnena so s pertom.
Tu notri dene se ves sir, ter se obteži s kakim kamenjem,
da odteče vsa sirotka. Potem se dene vsa ta tvarina v druga, ne¬
koliko manjša tvorila, ki se postavijo pod stiskalnico. Tu ostane
sir 24 ur, ter se v tem večkrat obrne. Potem se vzame hleb iz
tvorila in se.nekoliko posuši; nazadnje pa se prenese v izbico za
solenje.

209

Najprvo se hleb s platneno, v slani vodi namočeno cunjo
dobro namaže in potem s fino zdrobljeno soljo potrese.

Hleb se na ta način večkrat obrne in nasoli. Rob sira na¬
maže se vsak teden dvakrat se slano vodo. Ako je hleb velik,
ravna se ž njim tako štiri mesece, ako je pa majhen, pa samo dva
meseca.

Ako sir soli'nič več na se ne vleče, potem je solenje končano.

Predno je sir zrel, mora dalje časa ležati in sicer od štirih
do dvanajstih mesecev, predno je za rabo. V tem sc morajo hlebi
vedno preobračati in soliti. V tem, ko sir leži, zgubi 15 do 25
odstotkov teže.

0 konjarstvu.

0 konjskih svojstvih.

Konja štejemo h kopitarjem; razločuje se od druge živine s tem,
da ima kopita.

Konj ima enojen želodec, ki je v primeri z njegovo telesno
velikostjo majhen, čreva so pa mnogo bolj obširna. Žolčnega
mehurja konj nima. Konj ne prežvekuje in želodec mu hitreje pre¬
bavlja. Ker ima le majhen želodec, torej konju dajaj take klaje,
katera uže v malem mnogo zaleže.

Kobila ima dva sesca in stori navadno po jedno žrebe.

Konj prebije več vročine in mraza nego govedo. Konj je ži¬
vahnejši, gibkejši in hitrejši, nego je vol.

Konj učaka do 30, včasih tudi več let. Ker je konj tako ko¬
ristna žival, razprostranil ga je človek skoraj po vsem svetu.

Nekoliko o starosti konj,

Starost se pri nobeni živini tako natanko ne pozna po zobeh,
kakor pri konjih.

Konj ima v zgornji in spodnji čeljusti po 6 sprednjih zob
(sprednikov), kočnikov pa tudi po 6 v vsaki čeljusti. Konji imajo
mej kočniki in spredniki v vsaki čeljusti na vsaki strani še jeden
zob, katerega „oklo“ imenujemo. Kobilam pa navadno manjkajo ti
štirje zobje.

Žrebe prinese na svet navadno dva prva kočnika na vsaki
strani obeh čeljustij. Tretji kočnik in dvoje sprednjih zob prikaže
se, kadar je žrebe staro 4 do 8 dnfj; potem se zaporedoma prikazujejo

14

210

drugi zobje tako, da ima konj v četrtem, petem, včasih tudi še le
v 6. letu vso zobe.

Ko je dobil konj vse zobe , takrat je dorasel.  No vpregaj konja
pred težek voz, predno ni dopolnil četrtega leta.

Kakor se nadalje konjem pozna starost?

Po zobeh je težko razlagati, kajti pri tem je potreba mnogo
vaje. Izkušeni živinozdravniki in konjski barantači to najbolje ra¬
zumejo. Potrebno je pa tudi vsakemu gospodarju poznati to stvar, da
se pri kupovanju ne prevari.

V petem in šestem mesecu preminja žrebe dlako. Takrat pre¬
mene se črno rojeni konji v belce.

Kako se merijo konji?

Konje merimo po pesteh, po palcih in črtah. Jedna pest ima
štiri palce (cole), črta (štrih) je pa četrt palca.

Konji se merijo s posebno mero. Mera je močen trak, na
katerem so zaznamovane pesti, palci in črte. Trak ima na jednem
koncu medeno ploščo, katera se natakne pod kopito sprednje noge,
ter se trak potegne ob sprednji nogi črez pleča do tilnika ali
grebena in tam se pogleda, koliko mera kaže.

Kadar konja meriš, postavi ga vedno na ravno.

Konji merijo od 7 do 19 pestij. Majhni konji  merijo od 10T4
pestfj, srednji konji  merijo od 15 do 18 pestij, veliki konji  pa
merijo od 18 do 20 pestij. Taki konji so pa redki.

Kako hitro raste konj na visokost?

Žrebe dobrega plemena je po rojstvu navadno visoko T02
metra. V prvem letu zraste 0'39 m, v drugem 0.13 m, v tretjem
0'08 m, v četrtem 0 - 04 m in v petem 0 - 01 do 0 02 metra.

Kake lastnosti ima lep konj?

Lep konj ima primerno majhno, suho, ne debelo glavo, čelo
ravno, široke nosnice, velike, štrčeče oči, po koncu stoječa, proti
čelu nagnena in migava ušesa.

Trat ne sme biti predolg, ne prekratek, tenak, povit, s
prsimi vred obokan. Prsi in pleča so široka. Mej spodnjo čeljust-
nico je prazen prostor.

Život je okrogel in zelo jednako debel, ledja široka, hrbet
raven, ne vdrt ali vleknen.

Rep je visoko nastavljen.

Roge so okrogle, spodaj tanke, zgoraj mesnate in polne, stegna
ne predolga, ne prekratka, spredaj prav malo višja. Rog bodi okrogel
in visok, na peti širok; zgib mej rogom in členkom ne predolg in
primerno zastaven.

Kite so močne, žilo na glavi in na stegnjih vidne. Meso je
čvrsto, kosti tanke.

Dlaka je tanka, svitla, gladka in kratka.

Vrh tega bodi konj še isker, srčan, služljiv, učljiv in vztrajen.

Konj, ki ima te lastnosti, je gotovo lep in dober.

To so pa le splošne lastnosti, katere mora imeti dober konj;
kajti vedeti moraš, da vsak konj no mora biti ustvarjen po
jednem in istem kopitu. Konj za lebko vprego mora biti drugače
ustvarjen, nego konj za težko vprego, in ta zopet drugače nego
konj za ježo.

Konj za ježo mora biti podoben jelenu, to je, imeti mora v
prvi vrsti majhno glavo, tanek Vrat, široke prsi, dolge noge in
kratke piščali. Razen tega ne sme biti trebušat, ter meri naj 15
do 16 pestij.

Konj za kočijo  mora imeti vse te lastnosti kakor konj za ježo.
Biti mora samo daljši in večji, ter močnejši nego prvi.

Kmetski konj  mora biti čvrstega života, imeti mora široke prsi
širok križ, raven hrbet in biti srednje velik.

Vozniški konj  bodi velik, težak in vztrajen.

0 konjskih pasmah.

Konji so mnogovrstnih pasem. Naši domači konji niso posebne
vrednosti, torej se gospodarji in posebno vlade uže dalj časa tru¬
dijo, da bi vpeljale v deželo boljše pasme, s katerimi se križa naša
domača pasma, ki se tako zboljšuje. Najvažnejše konjske pasme,
s katerimi se zboljšuje domača pasma, so:

1. Arabski konj.

Najlepši in najplemenitejši je arabski konj. (Pod. 74).

Pravljica pravi, da so se arabski plemenitni konji zaredili iz
konj, ki jih je nekdaj imel kralj Salomon; druga pa trdi, da naj¬
boljši arabski konji izvirajo od 5 Muhamedovih kobil. Arabci ime-

212

nujejo svoje najplemenitejše konje „kohilane“ ali „kohlane“, in trdijo,
da vsi ti so zapisani se svojimi roditelji v poseben zapisnik (rodopis).
Težko je tacega konja kupiti, zlasti kobil ne, kajti tudi za drag
denar jih ne prodajajo radi; ponašajo se ž njimi in jih ne dado
radi iz dežele.

Plemeniti arabski konj je te-le podobe:

Glavo ima skoraj štirivoglato, čelo mu je široko in ravno, nos
z večine malo vdrt; gobec je kratek in tanek, oči velike in bistre,
ušesa majhna in tanka; pod tanko kožo se povsod vidijo žile po suhi
glavi; glavo nosi kvišku, vrat je šibak, širok in suh, noge so suhe in
široke; hrbet je lepo raven, kite po nogah se tako lepo vidijo, da
bi se lahko štele.

Pa nikar ne misli, da vsi arabski konji so taki; imajo tudi
Arabci slabejše blago, in z večine tako prodajajo iz dežele in je
svet rad kupuje.

2. Angleški konj.

Angleži so v izreji konj najbolj napredovali in po umni in
stanovitni izreji so si izredili vsake vrste konj, vsake cene in veljave,
da smemo reči, da za arabskimi slove angleški najbolj po svetu.

Angleški plemeniti konj pa izprva ni domače blago. Angleški
konji izvirajo od arabskih in berberskih, katere so si Angleži pri¬
peljali v svojo deželo in jih plemenih med saboj, ter tako ohranili
popolnoma cisto kri . Oni imajo natančne rodopise, v katerih je
rod vsacega konja popolnoma čiste krvi dokazan noter do tistih 12
berberskih kobil in arabskih žrebcev, ki jih je dal angleški kralj
Karol II. (leta 1662) iz teh dežel na Angleško pripeljati.

Lastnosti angleškega konja so te:

Angleški konj ima lepo glavo, ki pa je včasih predebela, pre-
kosmata; oko je veliko, bistro, vrat mu je dolg, šibak in suh; tilnik
ali greben je visok, hrbet raven, križ lep, pri nekaterih malo preveč
nizdol; rep je lepo in visoko nasajen; života je stegnenega, trebuh
pa mu je, kakor da bi bil malo gori potegnen. Angleški konj je velik
(15 ’/j  do 16 pestij visok), noge ima visoke in suhe, na katerih se lepo
vidijo kite.

Ti angleški konji, o katerih smo zdaj govorili, so le za ježo-
Pa Angleži imajo tudi imenitne vprežne konje, ki se pa še bolj
razlikujejo od konj jutrovih dežel.

213

3. Noriški konj.

Noriški konj (pod. 75) je izprva doma na gornjem Stajarskem in
je najtežji konj našega cesarstva, in se je še tako čist obdržal, kakor
je v nekdanjem Noriku bil. On je močan in težak, ima debelo glavo,
velika ušesa, široke prsi, širok život, debele noge in večkrat plošnata
kopita. Za počasno in težko vprego jo prav dober.

Od noriškega (zgornjo-štajerskega) konja so jo zaplodil težki
konj koroški in menda tudi bohinski, ki sta bila nekdaj imenitna
težka konja.

Tudi pincgavski konj na Salcburškem se je izobrazil iz nori¬
škega konja in je sčašoma postal tako Imeniten, da se ime „pincgavski
konj“ rabi dandanes za težke vprežne konje noriške pasme. Pod
imenom pincgavskem se vpeljujejo noriški konji za pleme v vse naše
dežele, kjer se za težko vprego konji potrebujejo; mej cesarskimi in
druzimi plemenskimi žrebci je mnogo pincgavskih (francozkih težkih).

Noriške pasme konji so dvojni; jedni so pleminiti, živahni no¬
riški konji, kateri se izrejajo v kobilarnah in pri posebno umnih
konjarjih, drugi pa so navadni, vsakdanji, bolj leni noriški konji,
kakor jih izrejajo kmetje.

V obče ima noriški konj debelo glavo, plemeniti Noričan pa
vendar manj kakor navadni; vrat mu je dolg in zelo širok; greben
(tilnik) je visok; života je, posebno plemeniti, podolgasto-okrog-
lega, navadni noriški konj nima tako okroglega trebuha, vendar
ni vampast, križ je zelo širok. Noge ima močne in krepke, pa ne
neukretne, vendar je navadni noriški konj bolj štorkljast, kopito
ima dobro izdelano, ne plošnato; barve je različne; najbolj cenjeni
pa so rjavci.

Ako hočeš konje umno izrejati, zapomni si te nasvete:

1. Žrebeta naj sesajo 4 do 6 mesecev, ker takrat še le dobe
vse sprednje zobe in morejo iti z materjo na solnčo in suho pašo.

2. Kobile potrebujejo več in boljše hrane, da kobila in žrebe no
shujšata. Prve dni naj se jej torej dajejo namočeni otrobi ali moč¬
nik; pozneje pa dobro sladko seno, zdrobljen ječmen ali namočene
lanene preše, kajti po tej krmi dobi kobila mnogo tečnega mleka.

3. Crez 10 do 14 dnij se je kobila že toliko opomogla, da pri
ugodnem vremenu lehko dela opravlja, ako se jej hrana zboljša z
P5 do 2 kg ovsa na dan.

214

4. V grdem, deževnem, zelo hladnem vremenu naj kobila se
žrebetom doma ostane, ker je žrebe zelo občutljivo. Doječa kobila
ni za težka dela, ne za težko ral, ali za daljne vožnje, in kadar
dela, je za njo krepkejša in suha klaja potrebna.

5. Odstavljeno žrebe naj dobiva najboljše in najmehkejše seno
ter zjutraj in zvečer nekoliko debelo zmletega ovsa v mehki, dobri
rezanici, in pa dosti in dobre čiste vode. Za izrejo težkih konj se
priporoča posebno, da se jim od ' ,do 1 'j, leta poklada 2 kg
zmletega graha, 10 kg sena (ali suhe lucerne) in 30 gramov
koščene moke.Vodeno, napenjajočo krmo,kakor oparjen krompir, repo,
sočivje ali pa štajarsko deteljo žrebetom nikdar ne pokladaj. Hlev
bodi posebno snažen, in tudi žrebe naj so na lahko snaži, ker
snažnost hasne človeku in živali. Prav je, če se žrebe prvo in se
drugo leto  ne privezuje, ampak svobodno po hlevu hodi. Vendar
je varovati, da k drugim kobilam ne hodi, posebno, če imajo tudi
žrebeta, ker take kobile z večine drugih žrebet ne trpe, in bi so lahko
nesreča pripetila.

6. Ne le po leti, ampak tudi po zimi, kadar ni ledu, je prav,
da se žrebeta vsak dan iz hleva izpuščajo in da se izprehodijo,
vendar v hudem mrazu malo časa, da se tekaje ne segrejejo in
potem ne prehlade in ne ohole.

7. Kakor žrebeta rastejo in so večja, potrebujejo tudi več
dobre, redilne klaje, da se njih telo popolnoma razvije.

8. Žrebca dvoletnega kopijo ali režejo, če ni za pleme; pa
še bolje bi bilo kopiti triletnega, da bi si bolj izdelal život in
vrat. Žrebica je štiriletna za pleme dobra.

9. Žrebec sme se še le v 5. letu po malem za pleme rabiti,
v 6. letu je še le popolnoma sposoben. Na dan ima dosti jedno
kobilo, in ker na nekatero mora skočiti dvakrat, šteje se na jednega
žrebca v 6 do 8 tednih k večjemu 40 kobil. — Ako se preveč¬
krat ne spušča in tedaj preveč ne onemore, je pri dobri klaji lehko
do 20. leta za pleme. Vendar težki noriški (pincgavski) pred odre¬
čejo, nego plemeniti.

10. Lahka dela triletna žrebeta brez škode delajo; pri težkih
delih pa bi si v taki starosti noge skazila, ker njihove kosti niso
še dosti močne. Petletni konji so za težka dela in opravila dosti
godni, in morejo dobro oskrbovani, no presiljeni in ne zanemarjeni
služiti po tem še kacih 20 let. Konji 6 let stari so dorasli.

11. Konjem daje se klaje več ali manj, kakor je ali majhen
ali velik, za težko ali lahko vprego.

215

Manjšim kmetskim konjem daje se na dan 3 do 4'5 kg ovsa,
3 do 4 kg sena in 1 do 1-5 kg rezanioe. Kmetskim konjem srednje
velikosti pa 4 - 5 kg ovsa, 4 do 5 kg sena in 1-5 do 2 kg rezanice.

Velikim kmetskim konjem pa 6 kg ovsa, 5 do 6 kg sena
in 1*5 do 2 kg rezanice.

12. Klade naj se konju trikrat na dan, da se mu trebuh na jen-
krat preveč ne napolni. Najboljša klaja za konje je oves, ker se
v želodcu ne skisa tako rad, kakor drugo žito in tudi konja ne
napenja.

Ako pa pokladamo konjem koruzo , rež, ječmen, ajdo, grahovo;
vedeti moramo, da zaležejo polovico več nego oves ; torej zadostuje
uže polovica ovsene mere.

Vprežnim težkim konjem ugaja koruza ; nevarno je pa dajati
rež in ječmen, ker po njih konje rado napenja  in kolje.

Seveda jim pa koruza, rež in ječmen ne škoduje, ako konje
uže od mladosti na to klajo privadimo.

13. Neobhodno potrebno pa je, da oves in vsako drugo žito, po¬
sebno koruzo na drobno zmeljemo, z rezanico pomešamo in z
vodo zmočimo. Tako zmleto in pomočeno zrnje je lahko prebavljivo.

Ako zrnja ne zmeljemo, potem gre deseti del zrnja neprebav¬
ljenega skozi želodec in čreva v gnoj.

14. Tudi krompir konja redi. Po krompirju pa konj ni močan,
ampak le spitan in debel. Za težko delo ni potem, ter se rad poti.

15. Otave, presne detelje, isto tako tudi poparjene, kuhane ali za¬
vrele pice  konjem ne pokladaj.

16. Lanene preše so konjem zelo tečne, po njih, pravijo, se jim
dlaka sveti.

17. Dobro zrezano in z rezanico pomešano korenje  tudi tekne ko¬
njem, isto tako tudi trava,  ako je ne pokladamo preobilno.

18. Vsak delaven konj se mora štrigljati vsak dan jedenkrat.
Poleti v veliki vročini je dobro, da se konj koplje ; toda poten in truden
ne sme v vodo. Dobro tudi ni, ako ga po kopanji takoj vprežeš'

19. S konjem moraš lepo ravnati, ter ga ne v jednomer z bičem
pretepati, kakor naši neumni vozniki delajo.

Konjski hlev.

Konjski hlev ne sme biti po loti pregorak, po zimi ne pre
mrzel ter mora biti suh.

Najbolje postavijo se konji v hlevu z glavo proti steni.
Našim razmeram zadostuje popolnoma jedna vrsta. Staje z jaslimi

216

vred napravi 2 - 8 do 3 - 2 metrov dolge in P8 metra široke. Za
stajami naredi l - 5 do 22 metra širok hod. (Zadnja širokost velja
samo za dvovrstne hleve.)

Jako primerno je posamezne staje razdeliti z gibljivimi,
okroglo obrezanimi drogovi, ki se 1 meter visoko z verigami spre¬
daj na jasli, zadaj na stajne stebre obesijo.

Staja naj se potlaka se skrlml ali pa s podnicami. Da
se gnojnica lahko odteka, pada naj tlak 10 centimetrov do žleba,
ki se napravi za stajami. Teh žlebov v konjskih hlevih ni treba
pokrivati, a potem morajo biti plitvi.

Ako se napravijo lesena korita, gledati je posebno na to, da so
vedno.snažna. Priporočati je, da se lesena korita prevlečejo s kositar-
jom; kamena korita so pa za manjše kmetije predraga.

Koritni rob bodi visok 1'1 do P25 metra nad tlakom. Jasli
napravijo se 0 - 32 do 0 - 48 metra visoko nad koritom; v novejšem
času delajo se jasli tudi samo tako visoko, kakor je korito, kar
je menda prav pripravno.

Okna napravijo se v konjskih hlevih kolikor mogoče visoko,
da ne pada svitloba konjem naravnost v oči.

0 ovčarstvu.

0 ovčjih svojstvih.

Ovca ima dva parklja na vsaki nogi in štiri želodce, torej
spada kakor goveja živina mej prežvekovalce. Ovca ima prav toliko
zob, kakor govedo; spodnji zobje imajo podobo lopatic. Ko je ovca
stara 4'/, leta, menjala je navadno uže vse zobe. V šestem letu ima ovca
popolnoma vse zobe, in takrat je dorasla. Ovčji zobje so zelo slabi;
v sedmem letu sta uže srednika škrbasta. Y dvanajstem letu so
pa vsi sprednji zobje pokvarjeni. Ovca ima zelo zakrivljene rogove,
okroglast gobec, koža jej je zelo občutljiva. Ovca je plaha žival in
tako občutljiva, kakor nobena druga; niti mokrote, niti mraza ne
more prav podnašati.

Nekoliko o ovčjih pasmah.

Toliko različltov kakor ovca, nima nobena domača živina. Ne¬
katere so velike, druge srednje, tretje zopet majhne. Nekatere so

217

rogate, druge mulaste; nekatere črne, druge bele, tretje lisaste; ne¬
katere kodraste, druge gladke, nekatere tanke, druge debele volne.
Ovce so ali dolinske ali pa hribovske. Nekatere imajo debel i«
masten rep, druge tanek. Glavni razločki so v volni, v velikosti,
v repu in v rogovih.

Po volni razločamo ovce v take, ki imajo 1. tanko, 2. take, ki
majo srednjo in 3. take, ki imajo borno volno.

Najtanjšo volno dajejo španske ovce, katere imenujemo „Me-
rino“ ali Merinovke,

1. Ovca merinovka.

Ta najplemenitejša ovca je srednje velikosti, po 30 do 40 kg
težka, ima jako tenko in gosto volno, ki je zelo mastna, oljnata;
zategadelj se te ovce rade vpraše in so potem umazane videti.
Naša borna ovca nima v bolj pusti volni mnogo masti, tedaj se ne
umaže tako lahko.

Iz Španskega zaplodilo se je to pleme skoraj po vsej Evropi.

Tako so si na primer na Francoskem v Rambauillctu iz
španske ovce za pleme izredili tako, ki ima nekoliko manj tenko,
dolgo volno, pa se tudi dobro opitati da; velika je in močna, zato
je tudi za bolj mrzle kraje, če ima le mastno pašo.

Starejša ovca vaga 40 do 60 kilogr; volne se dobi od njo
2 kilogr.

Razloček med to francosko ovco in izvirno špansko je tedaj
posebno ta, da je Rambouilletovka večja, je tedaj zastran mesa
prav dobra, pa vendar daje tudi precej tenko volno.

2. Angleška ovca.

Angleška ovca ima dolgo, srednjo in kratko volno; med temi
slovi Bakvelova ovca, ki nima rogov, je kratkih rog, ima malo
volne, ki pa je svitla kot svila. Med vsemi ovcami se ta da naj¬
bolje opitati; ovni se spitajo do 60 kg. Izvrstne angleške ovce so
nadalje takozvane Kotswold-. Linkoln in Leicester ovce.

3. Jezerska in TrebiSka ovca.

Z Jezerskimi in Trebiškimi ovcami zboljšamo in plemenitimo
naše domače malovredne ovce najbolje in najbolj gotovo.

218

Jezerska in Trebiška ovca izvirate iz tistega planinskega kraja
na Laškem, ki se Bergamo imenuje in kjer redijo lepe ovce, ki se
Bergamske ovce imenujejo. Kako so pa prišle na Koroško, ni
natanko znano.

Jezerska in Trebiška ovca ste si v tem podobni, da ste obe
veliki, da se dobro spitati daste, in da imate, če tudi ne prav tenko,
vendar lepšo volno nego vse naše domače.

Te ovce imajo zelo izbočen nos in črno maroga okoli očij in
ušes. Ta ovca potrebuje dobro pašo; kjer je le slaba kratka travica
in kjer velika vročina pripeka, ne sponaša se dobro. Ona potrebuje
visoko travo in senco.

Ovca vaga 50 do 60 kg. Ovca dvakrat strižena da 1 kg volne-
Mladi se ta ovca navadno dvakrat v letu, namreč maja in sep¬
tembra meseca. (Podoba 76.)

0 reji ovac zapomni si sledeča pravila:

1. Ovca v prostosti se plemeni pozno jeseni in rodi navadno
le jedno jagnje. Izkušnje uče, daje  najbolje, ako se ovce po ple¬
menu spuščajo meseca decembra ; kajti potem pridejo uže vzpom-
ladi jagnjeta na svet in dobijo obilno in tečno pašo.

Ovca je za pleme pripravna, ko je stara blizo 18 mesecev.
Oven naj se pa spušča še le, ko je dopolnil drugo leto, to je v
tretjem letu. Do 12. leta so ovce pripravne za pleme.

2. Ako hočeš od ovce dobiti lepo volno, glej posebno na to,
da ne spuščaš ovna pred tretjim letom po plemenu, da sta oven
in ovca v velikosti, v letih in po volni precej jednaka, ter da ovn 1
niso predebeli in imajo gosto, kratko in gladko dlako. Uže pri
jagnjetih poznaš lahko, kakšno volno bodo imeli. Dolga in tenka
ušesa pri jagnjetih so znamenje tenke volne.

3. Jagnje naj sesa 3 do 4 mesece. Crez 14 dni naj se pa
začne uže vaditi na lahko prebavljivo klajo, kakor so otrobi in
sladko seno.

Ko so jagnjeta stara 4 do 8 tednov, se kopijo. Čim preje se
to zvršf, tem okusnejše meso in tem tanjšo volno dobijo.

Po odstavljenji naj se po leti jagnjeta spuščajo na suh soln-
čen pašnik.

4. Kadar so jagnjeta stara pol leta, loči ovne od ovac.

5. Za ovce je najboljša in najcenejša paša. Če je dalj časa
deževno vreme, da moraš ovce v hlevu imeti, pokladaj mrvo ali

219

seno. Paša mora biti popolnoma suha. Dokler je rosa, ovca ne
sme na pašo. Motnimi pašniki so ovcam zelo škodljivi, na njih
se ovce kmalo zapasejo in zbolijo. Tudi je dobro, ako je na paš¬
niku nekoliko drevja, ki daje senco, da ob hudi vročini solnce ovco
preveč ne prepeka.

6. Zapomni si dobro, da so najhujši sovražniki ovcam : prah,
vročina , moča in slaba Maja ; ako jih pred tem obvaruješ, odvrneš
im mnogo boleznij.

7. Ako smo primorani rediti ovce v hlevu, pokladati jim mo¬
ramo s prva dobro sladko seno in oves, pozneje dodene se tej
krmi še krompir, repa in rezanica. Tedaj zadostuje v prvem me¬
secu ovci na dan 0'25 do 0 - 40 kg sena in ovsa. Čez dva meseca
potrebujejo še enkrat toliko sena, OT do 0 - 2 kg ovsa in zraven
tega še krompir, repo in slamo.

Tudi presna detelja, grahora in trava je ovcam dobra pica.

Če hočemo od ovac dobiti mnogo volne, potem je najboljše,
da jim dajemo dobro seno in zrnje.

Spitajo se pa ovce najboljše v starosti 1' 2  do 3 leta. Jagnec,
katerem se da dosti sena ali suhe detelje in razen tega tudi zrnja
in otrobov, spita se lahko popolnoma v 3 mesecih.

Jagnjeta v hlevu izrejena so mnogo močnejša, tudi volne se
od takih ovac dobi precej več, nego od tacih, ki so na paši izro¬
jene. Yolna na paši pa je lepša.

8. Ovca zahteva najčistejšo vodo ; če voda ni čista, je tudi
žejna ovca ne pije. Preveč vode ovcam škoduje; posebno po zeleni
detelji, grahori, po ječmenu in krompirji ne napajaj ovce nik¬
dar takoj.

9. Ovcam je sol  neobhodno potrebna. Ako jim daješ sol, ob¬
varuješ jih mnogih boleznij. Odraslim ovcam in ovnom zadostuje
na leto l - 5 do 2 kg soli, jagnjetom pa 05 do 1 kg.

10. Za manjše število ovac ni potreba posebnega ovčjega
hleva; prav lahko se napravi v govejem hlevu, v katerem se z
deskami ogradi. Za večje število ovac potreben je pa neobhodno
poseben ovčji hlev. Njegova prostornost je odvisna od števila ovac.

Na vsako ovco računa se povprečno 0'9 kvadratnih metrov,
na mrkača pa l - 2 kvadratnih metrov prostara. Ovčji hlev tlakati
ni potreba. Dobro je pa v mrzlih krajih, ako se ovčji hlevi obo¬
kajo ali velbajo.

220

Okna naj bodo primemo velika in sicer merijo naj od 0 - 5
do 0 - 8 kvadratnih metrov. Trata napravijo se 2*8 do 3'2 metrov
visoka in 3'2 do 3 - 8 metrov široka.

Y hlevu bodi 12° E. toplote.

0 koristi ovac.

Ovce so nam koristne se svojo volno, z mlekom, mesom in
se svojo kožo.

Ovce nam dajejo volno bolj ali manj tenko, kakor je ovčja
pasma. Z veliko natančnostjo so preračunali, da plemenita ovca
daje po čez na leto prav čedno oprane volne 1 kg.

Ovce z borno in dolgo volno pa dajejo volne od 2 do 4 kg,
če se dvakrat strižejo.

Svetovali so nekateri, da bi plemenite ovce dvakrat na leto
strigli, ali izkušnje so pokazale, da to ni dobro, ker mnogo
več tacih, ki so jih dvakrat strigli, je počepalo, in zraven tega se
jim mora še več klaje dajati, da se ohranijo pri moči, katera se
jim jemlje, ako se strižejo dvakrat.

Navadne ovce se strižejo vzpomladi in jeseni, včasih trikrat,
ali pa celo vsake kvatre, tedaj štirikrat na leto.

Strižejo se plemenite ovce večjidel v spomladi, kadar mraz
mine, da se mehkužna žival ne prehladi.

Predno jih strižejo, opero jim volno ali z gorko vodo ali pa
z mrzlo v potocih. Imajo zato nalašč narejene škarje, ki gladko
strižejo. Priden človek more 15 plemenitih ovac na dan ostriči,
navadnih pa še več.

Tudi plemenite ovce nimajo po vsem životu enake volne.
Volna se očitno loči v trojno ; najlepša je spredaj po hrbtu na
vsaki strani do trebuha in na vsaki strani vratu; — manj lepa pa
je na zadnjih bedrih, po trebuhu, po glavi in po tilniku, — naj-
slabejša pa je po nogah, prsih, pod trebuhom in po repu.

Dobra je tedaj ovca, ako je velika in se dobro spitati da.
In prav zaradi tega se visoko cenijo Jezerske in Trebiške ovce.

Tudi mleka nam dajejo ovce, iz katerega se dela dober sir.

Ovčje mleko je mastneje od kravjega.

Kosmate kože so za kožuhe, oguljene za tanko usnje ali
irhovino.

Gnoja se dobi od ovce počez na leto le kacih 600 kg.

221

O reji prašičev.

Kaka svojstva ima prašeč?

Prašič ima 4 parklje na vsaki nogi, vendar dva zadnja sta
tako kratka, da se ne dotikata popolnoma tal. Glava mu je dolga,
nosnice tudi dolge in ozke; konec nosa je rilec, s katerim rije po
zemlji, da si zlasti v divjem stanu išče črvov in druzega živeža.
Zob ima sprednjih 10 do 14, okla 4, kočnikov 24 do 28. Koža
mu je debela se ščetinami; koža ga rada srbi, zatorej se rad valja
po mlaki, a ne iz gole nesnažnosti. Želodec ima jako majhen; po¬
žrešen je prašič neizrečeno; on sne vse, kar koli dobi, mnogovrstne
sadeže, korenike, travo, črve itd. Prašič ljubi gorkoto.

Nekoliko o prašičjih pasmah.

Angleški prašič je prvak vseh prašičev.

Angleški prašiči nastali so iz azijatskih in laških, katere so
plemenih z navadnimi domačimi. Pred letom 1862 se še ni mnogo
slišalo o Angleških prašičih; zdaj pa so tako na glasu, da jih jem¬
ljejo po vsi Europi za pleme, da ž njimi zboljšujejo domač rod.

Za nas najvažnejši plemeni velike angleške pasme ste: Jork-
širsko in Suffolško.

Prašiči iz Jorkšir-a so beli, imajo majhna, špičasfa ušesa,
okrogel in iztegnen život, ščetin imajo malo, tedaj so bolj goli,
zato so pa tudi občutljivi za mraz in dež in mnogo jih pogine
mladih. Pičo, ki jo povžijejo, dobro podelajo v meso in v mast,
ali pozno dorastejo, tako, da se še le v 3. letu dobro izpitajo, ta¬
krat so pa tudi do 400 kg težki. Za naše kraje zastran mehkuž-
nosti niso.

Za naše kraje so tisti angleški prašiči večjega plemena najbolj
priporočati, ki so v okolici Suffolk doma in se zato Suffolkovci
zovejo. (Pod. 77 i 78).

Suffolkski prašiči so beli, ščetinasti, precej dolge glave in ve¬
likih, navspred pobešenih ušes; imenitni so posebno zato, ker silno
odebele in sicer tako, da nekateri že v 3. letu tehtajo 400 kg in
še več, da vse, kar se jim v živež poklada, do zadnjega obrnejo
v slanino in meso. Nadalje so trdni in ne izbirčni v klaji, in svinje
so jako rodovitne. Za popolno izpitanje pa potrebujejo več časa
in obilne klaje.

Ni ga boljšega pomočka zboljšati naše domače prasičarstvo,
nego je ta, da si premožen gospodar omisli angleškega mrjasca.

m

Pri 2 prascih, ki sta po 110 kg težka, ima tedaj gospodar naj¬
manj za 56 kg več dobička, to je v denarjih najmanj 25 gl.

Ker manjši kmet no more lahko kupiti drazega mrjasca, omisli
naj si več gospodarjev skupaj jednega.

Pri reji je pa na to skrbno gledati, da se taki mrjasci in
take svinje, ki smo jih dobili s tem, da smo angleškega mrjasca
plemenih z domačo svinjo, ne smejo obdržati za pleme, kajti taka
pomešana živina ni več tako rodovitna in se tudi ne da več tako
opitati. Treba je tedaj, da se k navadni domači svinji vselej spušča
le pravi angleški mrjasec.

0 reji prašičev zapomni si sledeča vodila:

1. Za pleme izberi si vselej praseta vesele in Sive narave , bi¬
strega očesa , sirocih prs, stegnenega života in sirocega križa; razen
tega mora biti pa tudi požrešen.  Svinjo izberi si samo od rodo¬
vitno matere ter glej vselej, da ima najmanj 10 sescev; kajti po šte¬
vilu sescev ravna se rado število mladih.

2. Svinje manjše vrste nikdar ne spuščaj pred osmim,  velike
vrste pa ne pred desetim  mesecem. Merjasec je ugoden za pleme,
ako je dopolnil poldrugo leto. Cez štiri leta stari merjasci niso
več za rejo, ker so predebeli, leni in hudobni. Svinje ne drži čez
osmo leto za pleme; od 3. do 7. leta je najbolj rodovitna.

3. Prasci naj ostanejo 6 do 8 tednov pri materi. Y kratkem
času navadijo se jesti; sprva daje se jim sladko mleko, pozneje
kruh, močnik itd.

100 kg sladkega posnetega mleka koristi toliko, da prašeč
8—10 kg na teži pridobi. Prasce, katerih ne obdržimo za pleme,
naj kopirno uže v 4 ali 5 tednu.

Po odstavljenju daje se jim jesti sirotke, mleka v pomijah
z otrobi in obrezki, in vmes kakšno korenstvo. To se jim daje
vsak dan zjutraj, opoldne in zvečer, vmes pa tudi še kako zele¬
njavo, salato, deteljo itd.

Posebno prve tedne po odstavljenju je jako koristno dajati
prascem po 15 do 20 gramov koščene moke na dan.

Ko so 5 mesecev stari, smejo iti na pašo in tudi takrat se
jim daje trikrat na dan jesti.

Svinjska hrana je različna. Zmleti ječmen je za mlade in
stare dober. — Oves zmlet in v redko juho skuhan, je najboljša
hrana prašičem. Laneno seme in ajda sta izvrstna hrana za ple-

223

mensko m pitovno živino ; oboje se v moko zmleto potrese na hrano.
Med otrobi so ajdovi najboljši, za njim pšenični, najtežje prebav¬
ljivi so rženi. Želod jim je izvrstna hrana. Presna klaja jim dobro
tekne. — Krompir je med korenstvom najboljši, repa in buče so
manj vredne.

4. Prašiči potrebujejo gorkote, dobrega zraka, snage v hlevu
in koritu, suhega ležišča in nekoliko izprehoda.

0 pitanji prasosv.

Yse zdrave svinje mlade in stare se dajo na pol ali popol¬
noma opitati. Čez tri leta stara svinja ima trje meso in ni več dobra
na pol pitana. Mrjasca in prasico je treba prej kopiti (rezati), predno
se pitata. Če se svinje na dobri paši v gozdih, v žiru ali kjer bodi
pasejo, opitajo se z večine že na pol.

Kadar svinje doma pitati začnemo, zapremo jih v svinjak
in je bolj po redkem izpuščamo iz hleva. Po jednega ali po dva
denimo v jeden hlev. Dobro nastlano in malo mračno bodi v hlevu,
da rajši ležijo in se tako bolj debelijo. Svinjaki naj bodo topli.

Od začetka dobodo pitanci bolj redko in slabejšo jed; počasi
pa gostejšo, in proti zadnjemu najboljšo, t. j. zrnje, koruzo ali
kaj druzega. če se jim korenstvo daje, mora obloda bolj močnata
biti, in dovolj je morajo dobivati. Ako jim petkrat na dan pokladaš,
imajo dosti.

Prvih 6 ali 8 tednov zelo in mnogo jedo, potlej pa manj, in
nazadnjo celo malo.

Na pol se opitajo v 7 in 12 tednih, popolnoma v 20 tednih.

Nekateri pitajo se surovim, nekateri pa s kuhanim. Kuhano
je tečnejše in taka jed gre bolj v meso in mast. Zrnje pa se prej
kak dan namoči, da je tečnejše. Yroča kuha je svinjam škodljiva.

Najboljša piča za pitanje svinj je posneto mleko in sirotka,
kateri se, ker je sama na sebi prečista, primeša zmleto zrnje ali
otrobi. Tudi ječmenove tropine iz pivaren pomešane se zrnjem so
izvrstne. Mej zrnjem stoji v prvi vrsti koruza, ječmen, grah in bob.
Tudi sadje je dobra piča prašičem. Zrnje je žalibog predrago, torej
pitamo se zrnjem še le proti koncu pitanja, katero pridenemo
kuhi, to je kuhanemu krompirju, repi, korenju itd.

Tudi topinambur, kateri naši kmetje navadno amerikanski
krompir imenujejo, ugajo posebno dobro prašičem.

224

Svinjak.

Svinjaki morajo imeti sulio lego in biti zavarovani proti mrzlim
vetrovom. Pri vsakem svinjaku mora biti zračen prostor s čvrsto
vodo, v kateri iz vsakega svinjakovega oddelka drže vrata. Taki
prostori so v pravilni telesni razvitek mladih prascev jako koristni.

Svinjak razdeli se v oddelke, v katere se spravijo prasci po
različni starosti in po spolu. Navadno se računa na jedno svinjo
s prašički vred 3 do 4 kvadratnih metrov, na jednega pitanega
prašiča 1‘5 do 2 kvadratna metra, na jednega pitanega mrjasca 3
kvadratne metre in na jednega odstavljenega prašička 04 do O'ti
kvadratnega metra prostora.

V večjih svinjakih napravi se skozi sredo svinjaka 1*8 do
2 - 2 metra širok hodnik, v kateri drže na obeh straneh korita
posameznih oddelkov.

Visokost večjih svinjakov bodi 2 - 8 do 3’2 metra, manjšim,
lesenim in prostostoječim svinjakom zadostuje visokost 2'2 metra.

Zidane ali lesene stene posameznih oddelkov naj bodo za
moža visoke tako, da se lahko vsak oddelek pregleda.

Dolgost svinjaka odvisna je od števila prašičev.

Skrbeti je tudi za potrebno ventilacijo svinjaka, to je, na¬
praviti je treba luknje, po katerih odhajajo puhteče pare.

Da se odteka gnojnica iz svinjaka, treba je pripravnih žlebov.

O koristi prascev.

Od prašiča imamo dobro prijetno meso, slanino za zabelo in
za druge potrebe, ščetine in kožo.

Nobena žival se tako brž in tako popolnoma ne vdebell, kakor
prase, in razen kravjega masla ni za zabelo nobena mast boljša,
in vsa ljudstva jo ljubijo in rabijo, razen Židov in mohamedanov.

V korist kmetovalcu je treba šteti tudi prašičji gnoj, kate¬
rega se pridela skozi ves čas pitanja okoli 30 centov od jednega
prašiča.

Mladi pitani prašiči tehtajo navadno 150 do 200 kilogramov,
starši, popolnoma opitani prašiči velikih plemen pa tudi 300 do 360
kilogramov.

Pod.63

Pod.77

Pod.78

225

O kokošarstvu.

Mej perutnino štejemo kokoši, gosi, race, purane, golobe itd.

Kokoš znese na leto po 100 do 160 jajec in izvali v 20 do
22 dneli po 15 piščet. Toliko jajec se jej namreč nasadi, ker jih
več pregreti ne more.

Gos znese po 10 do 20 jajec in vali po 29 do 33 dnij.

Raca znese po 30 do 50 jajec in vali z večine po 30 dnij.

Pura znese po 20 do 25 jajec in vali 28 dnij.

Kokoš, gos in pura stanovitno sede, dokler ne izvale ; raca
pa no more strpeti, da bi večkrat ne šla v vodo; dostikrat tedaj
jajca prehladi, da se mlade ne izvale, ampak se skaze.

Piščeta, stara 6 do 8 tednov, so za mizo. Ako jih pa hočemo
popolnoma izrediti, dorastejo v jednem letu. Petelinčki, kateri niso
za pleme, kopijo se, ko so tri mesece stari, in so potem kopuni.
Stajarsko pleme daje sloveče štajarske kopune, ki se opitani drago
prodajajo, ker so večji od naših.

Kokošji in rac je več pasem. Gosi in purani so pri nas le
jednega plemena.

Mnogo kur imeti je le tam hasnovito, kjer je polje v strani,
da vanje ne prihajajo, in kjer se s korenstvom ali čim jednakim rede.

Gosi in race potrebujejo vode, da po nji plavajo, pa tudi
rade na njive hodijo in veliko škodo delajo. Ravno tako tudi purani.
Ce so pašniki ali prazne njive, treba jim je pastirja, da jih pase,
kar lahko store stari ljudje in otroci. Po travnikih pobirajo kobilice,
pa tudi mnogo pohodijo.

Pri vinogradih ni dobro kuretnine imeti, ker grozde obira.

Kopuni, gosi in purani se pitajo in s tem zelo odebele. Pitajo
kopune in purane tudi po sili, da se brž odebele; testo in koruza
je za pitanje najboljše. Race, ki so grozno požrešne, opitajo se
same pri obilnem zrnju, posebno pri ajdi.

Kopuni, gosi' in purani opitajo se v nizkem kurniku in v
nekoliko temnem kraju hitreje.

0 kokošjih pasmah.

Domača kura ima svojo domovino v vzhodni Aziji. Roditelj
jej je takozvana M Bankivska“ kura.

Ker so se te živali razširile po vsem svetu, izprcmenilo se

15

226

je pleme po različnih okoliščinah in tako so nastale različne pasme.
Razločamo azijatske, angleške, amerikanske in francozke pasme.

Pri nas se je uvelo uže mnogo različnih pasem, s katerimi
bi se imela zboljšati domača pasma.

Omeniti hočemo tu samo treh pasem, katere so za naše raz¬
mere prav dobre in tudi precej razširjene :

1. Kohinhinska pasma.  Ta pasma je doma v Aziji. V Evropo,
in sicer najprvo na Angleško uvela se je še le leta 1843. Živali
te pasme so posebno velike, težke in okrogle. Videti so pa še večje,
ker jim gosto perje nekoliko od života štrči. Glava z majhnim gre¬
benom jim je majhna, rep in perutnice pa kratke. Perje je belo,
rumeno in črnikasto, skoro jerebičjemu podobno. Mlad petelin tehta
4 do 5'5 kg, star 5 do 5'6 kg, kokoš pa 4 do 5 - 5 kg. Kokoši
izvrstno neso, vodijo pa mlade samo 4 do 6 tednov, potem začnejo
zopet jajca nesti. Kokoš znese vsak teden 5 do 6 rumenkastih jajec,
ki tehtajo po 65 gramov.

2. Bramaputra pasma.  Ta pasma se je tudi uvela leta 1846.
iz Azije, ter se lahko pozna po tem, da ima trojen greben. Rep
ima kratek, glavo pa nosi po koncu, ter ima tudi noge s perjem
porastene. Barve je svitle ali temne. Glava je navadno srebrno-
bele barve, vrat bel s črnimi progami, prsi temne, rep pa črno-
zelenkast. Mladi petelini tehtajo 4 do 5'5 kg, stari 5 do 8 kg,
kokoši pa 4 do 8 kg. Kokoši so zelo rodovitne, na leto zneso do
150 jajec.

3. Houdon-pasma  je francoska pasma, ki je pri nas tudi uže
precej razširjena. Te živali so čopaste, ter imajo greben z več
posameznih listov sestavljen. Perje je jednakomerno črno in z belim
pomešano. Petelin tehta 4 do 5 kg; jajca pa po 85 gramov. Kokoši
so izvrstne, na leto zneso po 100 debelih jajec. Opitajo se kokoši
hitro in dobro, ter dajo jako okusno in mehko meso.

Dobre tuje pasme so tudi: Holandska, švicarska, paduvanska,
italijanska in hamburška pasma.

0 svilarstvu.

V vzhodnji Indiji živi gosenica malega metuljčeka, katera sc
zaprede v svitlo, več sto čevljev dolgo nitko, ter napravi obče
znano svilnato bubo ali kokon. Uže Kinezi so v starodavnih časih
znali, da se ta nit v gorki vodi lahko s te bube odvije in iz nje
tke dragoceno blago. Davno pred Kristovem rojstvom uveli so

227

v svojo deželo to gosenico, katero so potem umno odgojevali; iz nitij,
katere je prela gosenica, tkali so pa dragoceno blago, ter si tako
pridobivali bogatstvo.

Da bi ostali sami v posesti te sviloprejne gosenice, prepo¬
vedali so ostro, da nikdo ne sme jajčeca ali seme  te gosenice iz ki-
nežke dežele v druge kraje prenesti. Kdor bi se zoper to prepoved
pregrešil, plačal bode svojo pregreho se smrtjo. Ker je bila ta kazen
tako huda, ni čuda, da se je še le 500 let po Kristovem rojstvu
posrečilo dvema menihoma prinesti v svojih votlih palicah jajčeca
ali seme teh gosenic iz Kine v Carigrad. Tam so poskusili s to
rejo, katera se je prav dobro oponesla. Od tod razširila se je ta
gosenica po vsi srednji Evropi.

Metuljček sviloprejke, tako
namreč imenujemo to gosenico, je
srednje velikosti in rumenkasto-
bele barve; sprednje perutnice
imajo črez sredo precej široke
proge. Samica je nekoliko večja
in debelejša, ter izvali kmalopotem,
ko je prilezla iz bube 500 do 600
malih, podolgasto okroglih, svitlo-
rumenih jajčec, katera se kmalo utrdijo, ter dobijo pozneje višnjavo-
sivkasto barvo. Pri 16 do 20° K toplote izležejo iz teh jajčec, male
črnikaste gosenice, katere postanejo najprvo sivkaste, potem rujav-
kasto-rumene in konečno belkaste. Te gosenice žive preko tri¬
deset dnij.

To tridesetdnevno življenje gosenic razdeljuje se v pet dob,
to je v tem času menjajo one svojo kožo štirikrat. Prva doba
šteje 5, druga 4, tretja 6, četrta tudi 6 in peta 6 dnij.

Gosenica živi o murbovem perju; kakor hitro izleze iz
jajčeca, uže začne jesti. Četrti dan pa ne je vec tako lakomno,
ampak je bolj lena, nazadnje otrpne ter ostane 25 do 30 ur ne¬
premakljiva, z nakviško molečo glavico. Potem se počasi zbudi, zleze
iz kože tako, da je šesti dan uže v popolnoma novi koži, ter začne
zopet jesti.

Koncem osmega dneva gosenica zopet otrpne in deveti dan

premeni uže drugikrat kožo itd. Devet in dvajseti ali trideseti dan

popusti gosenica, katera je bila poprej jako požrešna, perje, lazi

urno sem in tja, ter pogostoma vzdiguje glavo. Gosenica je neko-

*

Pod. 79. Metuljček sviloprejke.

228

Pod. Sl. Za prejo godna gosenica.

Pod. 80. Gosenica obirajoča perje.

liko mehkejša in za vratom se jej grbanči koža. Gosenica je popol¬
noma zrela in cas je, da se zaprede.  (Pod. 81).

Gosenica ima namreč v svojem životu poleg drobu dve po-
dolgasti, črevesu podobni posodi, v katerih se nabira tvarina za
prejo. Ko je namreč gosenica zrela, ima v sebi toliko tiste tvarine,
da jo tišči, zaradi tega lazi nemirno okrog in skuša se tvarine iz¬
nebiti. Glavo vzdiguje zaradi tega, ker išče v višini kacega pri¬
pravnega prostora, kjer bi se zaprela. Kakor hitro je našla tak
prostor, zaprede se.

229

Mešiček, v kateri se zaprede, imenujemo navadno „kokon“.
Kokon je iz jedne same 250 do 300 m dolge niti, katera se lahko
odvije, ter daje svilo. Druga tvarina mešička podobna je papirju.
Y tem mešičku dozori metuljček v 2 do 3 tednih. Potem izpusti
iz sebe neko tvarino, katera mešiček
prežge tako, da mu je mogoče izlezti iz
mešička. Taki, rekel bi prežgani mešički,
nemajo skoronikakeršne vrednosti. Torej
pustimo iz mešičkov ali kokonov izlezti
samo toliko metuljev, kolikor jih v za¬
lego jajčec potrebujemo; druge mešičke Pod. 82. Prerezan kokon,
pa umorimo v vroči peči ali pa na vročem

vodnem soparu. Metuljčki, ki izležejo iz kokonov, plemonijo se uže v
nekaterih urah in samice ležejo proti večeru prvega dne uže jajčeca.

0 murbi in njeni izgoji.

Murbino drevo je svilarstvu neobhodno potrebno; kajti brez
murb ni svile, dokler svilne gosenice nečejo druzega živeža vživati,
nego murbovo listje.

Murbe uvele so se k nam iz Azije. Murba raste povsod, kjer
ni hudega mraza. Kjer oreh raste, raste tudi murba.

Murbe se zasade, kakor druga sadna drevesa in sicer jo naj¬
bolje, ako se izgoje iz semena; nekatere murbe dajo se pomnožiti
tudi po mladikah. Ako potrebujemo mnogo murb, je najbolje, ako
jih nasejemo. Murbovo seme je zelo lahko; kacih 10.000 zrn tehta
1 lot. Meseca maja ali junija seje se seme v zemljo, katera mora
biti pripravljena, kakor za setev sadnih pešek. Prve mesece imeti
mora‘seme nekoliko vlažnosti, po zimi treba je pa rastline pokriti
se smrečjem. Prihodnjo pomlad pokrajšajo se rastline se škarjami
na 2 do 3 očesa.

Močnejše rastline presade se pa v drevesnico, v kateri se ž
njimi ravna isto tako, kakor se sadnim drevjem. Murbovi divjaki mo¬
rajo se cepiti, jednako drugemu sadnemu drevju. Y petem letu vzgoji'
se murbovemu drevesu vrh in v šestem letu presadi' se na svoje
stalno mesto.

Yažno je pa znati obirati murbovo perje. Dokler so črviči še
majhni, to je: v prvi ali drugi dobi, poreže se z nožem iz nizkih
dreves mlado perje, ker črvički še malo hrane potrebujejo. V četrti
in peti dobi potrebujejo pa črvički mnogo več, in sicer vsak dan

230

več živeža. Tedaj naj se perje obira tako, da se od spodaj gori
osmuče, ali pa če je mogoče, z nožem poreže.

Kako si pridobimo jajčeca v zalego?

Kdor si hoče preskrbeti semena, naj v prvi vrsti pazi na to,
kako pleme, oziroma kake mešičke si izbere. Ravnal bi prav ne¬
previdno, kdor bi hotel kupiti za pridelovanje semena potrebne
mešičke na trgu, kajti tudi na oko najlepši mešički prihajajo lahko
od bolne reje. Za izrejo izberi mešičke, ki so pravilno izrejeni iz
semena, ki je dalo povsem zdrave črviče ali gosenice.

Dobra jajčeca ali dobro seme dobi se samo od zdravih svilo-

prejk.

Kdor hoče zanesljivo vedeti ali so sviloprejke zdrave ali ne,
naj jih skrbno opazuje, kedar se leve, zlasti pa, kedar se zapre¬
dejo. V tej dobi je najlaže zapaziti bolezni, ki jih gosenice morejo
imeti. Devet do deset dnij potem, ko so se zapredle gosenice, po-
bero se popolni mešički, ter se odločijo vsi skaženi. Ti mešički raz¬
širijo se na lese tako, da pride drug tik druzega in ne drug na
druzega. Mešički odločeni za pridelovanje jajčec, naj se ne pretre¬
sajo preveč, ter naj se neso samo na prostor, kamor se imajo
položiti, da izležejo iz njih metulji.

Metulji se razvijo in izlazijo v 15—16 dneh po končanem za-
predanju; oni izlazijo v prvih jutranjih urah in potem se kmalo
plemene. Na to primi po jednega samca in jedno samico za perutnice,
deni je v tuljevo vrečico, ter zategni jo z nitjo, katera je na zgor-
hjem oprtem koncu pretaknena. Bolehave, pohabljene, lene, ne-
gibčne metulje zavrži. Tako delaj, dokler ne pospraviš vseh parov
vsacega v svojo vrečo. Raztegni pa poprej z lesenim valjem vrečice
predno deneš metulje va-nje.

Pazi na to, da ne deneš metuljev istega spola v vrečice,
ampak odbiraj uže spojene pare. Samca spoznaš po tem, da ima
v primeri se samico manjši, drobnejši život in da živahno in ne¬
prenehoma flafota s perutimi, samica pa ima večji život, je v zad¬
njem koncu otekla in se počasi premiče.

Zategnene vrečice, hraneče vsaka jedan metuljev par, zvežejo
se po dve in dve skupaj in obesijo na kakem zračnem kraji na
stojala tako, da ne morejo miši do njih. Dan potem, ko je izlezla
samica, začne uže jajčeca leči; v malo dneh jih izleže na tul v
vrečici 400—500, potem pogine v 10—15 dneh. Zaplojena jajčeca

231

so početkom rumena, potem polagoma sive; nezaplojona jajčeca pa
ostanejo bela in se kmalu posuše.

Dva tedna potem, ko so pomrli vsi metulji, preiščejo se vse
vrečice. Vrečice z bolnimi metulji naj se zavržejo. Vrečice se zdra¬
vimi metulji se shranijo do konca oktobra v suhih prostorih. Potom
se iz vrečic izpere jajčeca z mlačno vodo ter se posušijo na papirju.

Kako se hranijo jajčeca?

Po zimi se hranijo v nezakurjenem, suhem in proti severu
ležečem prostoru.

Jajčeca naj se ne kopičijo, ampak razgrnejo se na drobno.

Pazi tudi na to, da se ne bodo hranila jajčeca v kakem pro¬
storu, kamor lahko dohajajo miši; kajti one napravijo v kratkem
mnogo škode.

Kadar je po zimi mrzlo vreme, naj bodo okna v prostorih,
kjer hranimo seme, odprta; kadar jo pa zunaj gorkejo, zaprimo
jih, da se ne spremeni prenaglo toplota, kar je semenu zelo škodljivo.

Kako se seme ali jajčeca vale?

Pod. 83. Valilnica.

Kakor hitro je murbovo popje
tako napeto, da je v kratkem pri¬
čakovati, da se razvije perca, pri¬
pravi seme za valitev. Prinesi jo
v dobro prezračeno sobo, v kateri
doseza toplota 10—12° R. Ako na¬
stopi mraz, zapri dobro okna.

Kadar je murbovo popje užo
močno razvito, ter se jo ustano¬
vilo ugodno vreme, položi seme na
okvirju pregrnenem s tulom (gosto,
drobno mrežo) v valilno peč ali va¬
lilnico, (Pod. 83) v kateri je toplota
po spodaj postavljeni svetilnici po¬
rasla do 14° R. Pred vsem pazi
na to, da ne vgasne svetilnica in da
se vsled tega ne spremeni toplota
v valilnici. Svetilnični sten (talit)
očisti dvakrat na dan.

Po treh dneh se svetilnica
previdno vzdigne tako, da pona-

232

raste toplota valilnici do 15° R., potem do 16° R, in zopet popre-
teklih 3 dnevih do 18° R. Ako nastopi nenadoma mrzlo vreme, da
se vsled tega zakasni razvoj murbovega popja, ohrani v valilnici
gorkoto, kakeršna je — naj je 15, 16 ali 18° R., in sicer tako dolgo,
dokler ni ugodnega vremena.

Nikdar ne znižaj toplote v valilnici v namen, da se zavleče
izvalitev, ker bi se vsled tega morda črviči ne izlegli, ali pa hi imelo
to škodljive nasledke za izvaljene gosenčice. Kedar je toplota v
valilnici porasla do 18° R., ohranijo tako dolgo, dokler se ne začne
seme barvati, to je, dokler ne posivi svitlo; pri tej toploti jamejo
se nekoliko dnij potem črviči izlegati.

V jutranjih urah naslednjih dnij začenjajo izlaziti gosenčice.
Seme japonskega plemena (zelenoprejke in beloprejke) izvale se po¬
polnoma pri 18 9  R. gorkote; domačemu semenu, katero daje me¬
šičke pšenične barve, treba pa toploto zvišati do 19° in 20° R.

Kdor nema valilnice, skrbi naj, da se bo seme valilo v dobro
prezračeni, zakurjeni sobi, v katero naj se postavi kaka večja, z
vodo napolnjena posoda. V tej sobi naj se gorkota nikdar ne zviša
v namen, da bi se seme hitreje izvalilo, To bi imelo gotovo škod¬
ljive nasledke.

Če jajčeca postavimo preblizu peči ali ognjišča, ali pa na
solnce, je gotovo, da se ne izvale ali pa da se nepravilno
izvale; gosenčice pa, ki se morda izvale, navadno poginejo. Kakor
smo uže poprej omenili, izvale se črviči nekoliko dnij pozneje, ko
se je začelo seme barvati.

Da se posnamejo izvaljene gosenčice, razgrne naj se čez
premreženi okvir, na katerem je seme, angleški tul ali pa drobno-
luknjasti papir, natrosi zjutra zgodaj, kakor hitro se pokažejo prvi
črviči — pred 6 uro — murbovega perja.

Dve uri potem, ko se je natrosilo perje na tul, prenese se z
nabranimi črviči v izrejališče (prostor za izrejo), kjer bodi 18° R.
toplote. Potem se natrosi še nekoliko perja, da se nabero še ostali
črviči. Posamezni črviči izvale se tudi v kasnejših urah, a ti naj se
ne rede, ampak zavržejo naj se. Kedar je izvalitev popolna, dobi
se od vsakih 25 gramov semena ali jajčec 35.000 do 50.000 gosenic.

Posebno skrbi za to, da iz tega dne izvaljene gosenice staviš na .
posebno polo papirja, in da jih ves čas reje posebno rediš, ne pa
skupaj z onimi, katere so se prej ali poznej izvalile.

233

Odgoja sviloprejke.

Kako naj bode izrejalisce ?

Prostori odmenjeni za rejo svilnih črvičev — izrejališča —
morajo biti primerno prostorni. Za toliko sviloprejk, kolikor se jih
izredi iz — 25 gramov — semena, treba 100 kubičnih metrov
prostora. Skrbi, da si izbereš za rejo take prostore, v katere ne sije
solnce. Yso svilarsko opravo osnaži začetkom meseca aprila z vrelim
lugom in potem jo še z vodo dobro operi.

Y izrejališču naj bo peč, da se za potrebo zakuri ter ohrani
toplota 17° R. Posebno pozorni moramo biti na to, da se izrejališče
lahko izdatno prezrači, kajti sviloprejkam ni nobena reč tako škod¬
ljiva, kakor nezdrav zrak v zaprtih prostorih. Bolje je, da terpe
sviloprejke mraza, nego da jim manjka zraka, in zato se priporoča,
naj bodo okna odprta, dokler ne pade zvunanja toplota pod 13"
ali 14" P. Kadar je veterno vreme, varuj črviče prepiha s tem, da
zapreš okna na tisti strani, od koder piha veter, ali še bolje, da
se zagrne celo okno o tulom, skozi kateri ne more veter prehudo
pihati. Da ne obseva solnce gosenic, zapri na pol oknice na solnčni
strani, ali pa zagrni okna s ponjavami ali se zagrinjali. V izrejališču
ne smeš trpeti slabega duha; tudi postavi va-nje vsak dan posodo
čvrste vode.

Da ne pridejo mravlje do črvičev, potrosi pepela okoli stojal,
na katerih slone lese (pcconi); stojala pa je dobro skositarjem oko¬
vati, da ne priplazijo podgane do črvičev. Tudi mešički (kokoni) naj
se hranijo samo na takih lesah. Slednjič pazi na to, da ne pride
kuretnina do črvičev.

Kako naj se polaga gosenicam murbovo petje?

Murbovo perje ne bodi prezrelo, marveč moraš za to skrbeti,
da bode perje v svojem razvoju primerno razvijajočim se črvičem.

Ravnokar izvaljenim črvičem pokladaj kolikor mogoče mlada,
z ostrim čistim nožem drobno razrezana perca. Cim večjo so svilo¬
prejke, tem bolj razvito in v širše izreske razkosano perje jim moraš
poldadati; v 4. ali bolje v 5. starostni dobi (po 4. spanji) do časa,
ko se črviči zapredo, dozorelo je perje in pokladaj je celo. Pri na-

234

biranju listja moramo paziti na to, da ni mokro od rose ali od dežja
če ni drugače, moraš je pred poldadanjem dobro posušiti.

Listje nabiraj v pletenice, (jerbase, koše) a nikar je ne stavi
v vreče, in sicer nabiraj je večkrat na dan, vsakkrat toliko, ko¬
likor ti zadostuje, da je dvakrat ali trikrat kladeš, in nikdar več.
Hrani je v suhih prostorih, kamor ne priseva solnce in daleč od
hlevov. V zadnji dobi pokladaš lahko perje se zelenimi vejicami
vred, da le lesene veje poprej otrebiš. Posebno nam ja na to pa¬
ziti, da nam živali ne onesnažijo listja. Prašno listje večkrat otresi,
da se očisti prahu.

Crvičem pokladaj po 6 do 8 krat na dan, razen kedar se leve
ali, kakor pravimo navadno, kadar spe. Pri tem ravnajmo se po
pravilu: raje večkrat in po malem , nego redkokrat , pa v veliki
množini.  Listje raztrosi kolikor mogoče jednakomerno po celi lesi.
Ker jedo črviči o mrzlih dneh manj, nego v gorkih, skrbi, da vravnaš
pokladanje tako, da jim ne natrosiš poprej druzega listja, dokler
ni poprejšnje použito ali zvenelo. Da se popolnoma odgoje črviči iz
25 gramov semena, potrebuje se povprečno 600 do 800 kilogramov
listja, ali 20 do 30 odraslih murbovih dreves.

Cim bolj se razvijajo črviči, tem več potrebujejo prostora, in
zato se morajo vsak dan bolj širiti na lesah.

V poznejših dobah položimo pa zjutraj po prvem pokladanju
lukničast papir ali mreže na črviče, po vrhu pa natrosimo murbo-
vega perja.

Crviče mika jed in kmalo prilezejo na površje papirja ali mreže.
Za nekoliko časa treba vsako toliko privzdigavati papir ali mrežo,
da se vidi, ali so vse gosenice zapustile staro ležišče in priplazile
na listje. Kedar se to zgodi, preneso se posamezne papirne pole ali
mreže na druge lese in se tam polože bolj narazen, da zavzemo
več prostora nego prej.

Ce nemarno prevrtanega papirja ali mrež, prekladajmo gose¬
nice na murbovih vejicah.

Kadar so se gosenice nabrale na njih, vzamemo veje in jih
preložimo na nove lese. Prekladanje gosenic na murbovih vejah
priporoča se tudi tedaj, kadar rediš sviloprejko na konjih (kavalo-
nih). Da se ti osnažijo odpadkov, otresi veje vsak dan in potem
pometi nesnago izpod njih. —

Zapredanje.

Ce je letni čas vseskozi ugoden, in če je bila soba za potrebo
zakurjena, da se je vedno ohranila toplota 17° E,., so sviloprejke

235

v 4 ali k večjemu v 5. tednih godne za prejo. Če je pa vreme
mrzlo in če nismo ogrevali izrejališča, potrebujejo gosenice dalj časa,
da dozore.

Nekoliko dnij predno so gosenice godne, pripravijo naj se pre¬
dilnice, katere se postavijo, če je le mogoče, v posebno sobo. Pre¬
dilnice se narede lahko iz pšenične, ovsene, ržene, ječmenove slame,
iz bodičevja, vresja, samo na to je treba gledati, da je vse popol¬
noma suho. Tzemi snopič slame, zveži jo na jednem koncu se slamo
ali murbovim ličjem, ter jo prestriži, pa tako, da bo nekoliko daljša,
nego je oddaljena lesa od lese, na to razširi snopič, kakor metlo
in postavi ga po koncu med dve lesi; tako delaj, dokler bo ves
prostor napolnjen. Godne gosenice položi v snopiče in razdeli jih
tam jednakomerno, potem napolni prazne prostore med snopiči
z ostružki ali se slamo, pa tako, da bo zrak povsod lahko dohajal.
Godne gosenice spoznaš na tem, da je njihov život prozoren in ne¬
koliko manjši, potem da vedno premičejo glavo in lazijo na lesnih
robih, kakor bi hotle bežati od listja, katero jim je za pičo položeno.

Osem dnij potem, ko so se zapredle zadnje gosenice, pobe¬
rejo se posamezni snopiči z les; ob jednem sc previdno odstranijo
mrtve gosenice, če je katera na mestu, da ne onesnažijo mešičkov.
Na to se razlože posamezni snopiči in pobero mešički.

Dokler se ne prodajo, hranijo naj se mešički na lesah, a da
ne bodo plasti više od 10 centimetrov.

Bolezni sviloprejk.

Če ni potrebne skrbnosti pri izreji in če se ne ravna pazno
popravilih, katera smo tu razložili, zapazi se uže po tretjem levljenju
ali spanju nekoliko mrtvih; njih število pa se zdatno množi v če¬
trtem levljenju. Kadar je čas zapredati se, takrat je pomiranje lahko
splošno tako, da pogine vsa reja.

Sviloprejkam najnavadnejše bolezni so sledeče:

L Pegatka.

To bolezen je najlaže spoznati po tem, da se gosenice neredno
levijo in da se ne razvijajo jednakomerno. Na isti lesi nahajamo
velike in manjše, v rašči zelo zaostale gosenice.

236

Po tretjem ali četrtem spanju, posebno pa v peti dobi, zapa-
zujemo po životu sem ter tja raztresene, male rjavo-črne pegice;
gosenica ne rase, ne razvija se više, marveč biva manjša, ne mara
jesti in slednjič pogine.

Vzrok tej bolezni so neizmerno majhne glivice, katere se rede
o goseničnih šokih.

v

Ce niso gosenice zelo bolne, zapredejo se še, mešički pa ni¬
majo popolne vrednosti. Ta bolezen je tudi nalezljiva.

2. Mlohavica ali črna crkavica.

Nekoliko dnij predno se imajo gosenice zapresti, zapazujemo,
da imajo na videz zdrave sviloprejke zadnjico z rujavim blatom
zamazano, da ne marajo jesti, ne gibljejo se, ter bivajo mlohave,
vele. Ce vzameš tako gosenico v roko, vidiš, da je kot prazna vreča.
Malo ur po tem pogine in život jej postane polagoma okoli srede
rjavkast in slednjič črn. Uže v dvanajstih urah počrni celo truplo
in ker udje zgnijo, izpremenl se mrtva gosenica v kratkem času v
ostudno smrdečo, rjavo goščo. Te bolezni so vzrok tudi neizmerno
majhne živalce, koje se v goseničnem životu zarede.

Naj bolj krivo pa, da nastopa mlohavica, je to, da se napačno
ali nezadostno prezračujejo izrejališča.

3. Mrsavica ali snsica.

Ta bolezen ima vsa drugačna znamenja nego mlohavica.
Mršave gosenice nahajamo samo takrat, kadar se leve in ne kadar
se zapredajo. Ce je rejo mršavico napadla, leve se gosenice neredno
in počasno, sicer pa so take kakor navadno. Iz gobca in zadnjice
cedi se vodena tekočina, katera počrni na zraku. Y tem stanju se
ohranijo gosenice več dnij, ne da bi kaj zrastle, marveč se še
zmanjšajo. One ne poginejo tako hipoma, kakor mlohave gosenice.
Slednjič pocrkajo, truplo se posuši, barve je zemljene, pa se ne
razcedl, kakor pri mlohavici. Mršavica ni tako pogubijiva, kakor
mlohavica.

Od kod prihaja ta bolezen, ni prav znano.

4. Apnenska bolezen (krečvica).

Tej bolezni je kriva glivica, katera se zaje gosenici v truplo
in jo v malem času vniči.

237

Ko se bolezen začenja, porudeči ali povišnjavi koža bolne go¬
senice. Kmalo potem pogine gosenica in sicer mehko truplo se
strdi, kakor bi bilo voščeno, da se poznajo vtisi prsta na njem. Po
preteku jednega dne prikažejo se na koži bele lise, katere se naglo
raztegnejo po vsem truplu, da je videti kakor bi bilo z neko bliščečo
belo, prašnato mreno pokrito. Mrtva gosenica je krhka in sploh
kredi podobna, zato imenujemo to bolezen tudi apnensko bolezen.

Da kolikor mogoče zaprečiš razširjanje uže nastale bolezni in
s tem škodo zmanjšaš, moi’aš gosenice prav pogostoma prekladati in
bolne iztrebljati, a to še poprej nego zapaziš kali bolezni, to je:
belo mreno na njih.

Če oboli gosenica o zapredanju, zaprede se še lahko in naredi
popolen mešiček. Zapredena gosenica pa pogine v mešičku in se
posuši.

5. Tolščica ali zlatenica.

Navadno nastopa ta bolezen neposrednje pred zapredanjem,
redkeje v dobi levljenja. Obolela gosenica se ogiblje pice, lazi ne¬
mirno po lesah okoli, telesno se redi, da je videti, kakor bi bila
zatekla. Kadar zbole gosenice rumenoprejke, porumeni jim koža,
gosenicam zelenoprejkam in beloprejkam pa život pobeli in je ne¬
prozoren. Videti je, da se koža lahko raztrga in iz nje se cedi
motna, mlečnata tekočina, katera onesnaži okoli stoječe gosenice
in listje.

Na to pogine gosenica v kratkem; truplo počrni in se razcedi v
rjavo goščo. Zlatenica pokonča le izajemno večjo množino gosenic.

Proti boleznim sviloprejk, naj so kakeršne koli, ni znan noben
pomoček.

0 čebelarstvu.

Nekoliko o svojstvih in življenju čebel.

Čebela živi v družbi. Vsaka družina ima po leti jedno matico,
ki je gospodarica cele družine, trote  in delavke.  Matica naše domače
čebele je 16 mm dolga, ter se razločuje od delavk po stegnenem
rjavkasto pasastem ozadku. Perotnice jej pokrivajo polovico ozadka,
ki je oborožen se želom, s katerim pika le svoje vrstnice. zadku
ima brez števila malih jajčec.

238

Kakšno je satovje, ti je znano. Satovni lončki so čebelski  ali
i (rotovški.  Kadar nese jajca, potisne matica ozadek v satovni lonček,
in položi v dno malo jajčece. Troti so okoli 18 mm dolgi in se
razločujejo od delavk po debelejši glavi in po širjem ščetinastem
ozadku.

V jednem panju je 100—2000 trotov. Njihjedino opravilo je
oplemenjevanje matic. Samica potrebuje 21 dnij, da je popolnem
razvita.

Iz jajčeca, katero se v treh dneh po dolgem razpoči, pride mala
ličinka ali črviček. To pitajo delavke s pripravno hrano 5—6 dnij,
in potem jo zadelajo z voščenim pokrovom. V tem stanju ostane
11—13 dnij, ter se spremeni v doraslo delavko. Ko je godna, preje
pokrovček in izleze iz celice. Mlada delavka ostane v panju kakih
6—8 dnij, kjer snaži satovje, krmi črvičke in opravlja domača dela.

Delavka je 12 mm dolga. Glava delavke je srcu podobna,
ter ima pet očes. Mej dvema velikima očesoma ima dve gibki ti-
palnici, s katerima obdulia med. Usta imajo zgornje in spodnje če¬
ljusti in razen teh tudi sesalo. Prsi so iz treh skupaj zrastenih
obročkov, na katerih so prirasteni trije pari nog in štiri perutnice.
Ozadek je sestavljen se 6 obročkov. Na koncu tega je želo, ki je
tenko in votlo. Pri korenini žela je majhen mehurček, napolnjen
se strupom. Ko človeka piči, zasadi želo v meso, stisne mehurček,
in iz žela pocedi se strup v rano. Ker je konci žela več nazaj za¬
krivljenih kaveljčkov, ostane ono v rani in se navadno z mehurč¬
kom vred odtrga od čebele, vsled česar ona pogine. Najboljši pri¬
pomoček zoper pik je amonijak, s katerim se mora rana namazati,
ko se je poprej želo potegnilo iz nje. Delavke nabirajo med po
cvetlicah. Najboljša paša je razen različnega cvetja rudeca nemška
detelja , ajda  in črešnjevo, češpovo  in lipovo cvetje.  Na različnih dre¬
vesih, kakor na lipi, na hrastu, brini in drugih nabira se na listji
sladka mana in tudi ta daje mnogo medu. Ta med vsrkajo de¬
lavke se sesalom v zgornji želodček, kjer se prekuha in strdi —
in domov prišedši izbljujejo ga v satovne lončke. Z drugim, spodnjim
želodcem prebavljajo hrano, ki se spremeni v kri. Ko čebela po
cvetlicah srka med v se, nabira z nogami cvetlični prah, kateri
se ščetinicami spravlja v male kepice na zunanjo stran zadnje no¬
žiče, ki je nekoliko vdrta. Ta cvetlični prah pomešajo čebele z
medom in z vodo, katero nabirajo najrajši pri gnojnicah, ki imajo
v sebi solnate tvarine ali pri potokih in na cvetlicah kot roso. S to
pomešano hrano krmijo mlade ličinke. One potrebujejo v svojo rast

239

dušca, katerega ima cvetlični prali mnogo v sebi, v medu ga pa
ni. Tudi rež ima mnogo dušca, zato postavljajo nekteri čebeljarji
vzpomladi, ko se dobi le malo cvetlic, v kaki posodi pred čebel¬
njak rženo moko, katero čebele tako dolgo pobirajo, da se cvetlice
razcveto.

Cim več cvetličnega prahu čebele vzpomladi dobe, tem prid-
neje leže matica jajca.

Ako je vreme lepo, je satovje hitro polno zalege in čebele
morajo delati novo. Satovje izdelujejo delavke, katerim se po mnogi
zavžiti hrani in pri gorkoti od 25—29 stopinj pri zadnjih dveh
obročkih izrivajo voščene luskine, katere samice devajo z nogami
v usta, in se zgornjimi čeljustimi izdelujejo iz njih šesterovoglaste
lončke. Najmanjši lončki so za delavke, večji za trote. Pri okrajih
satovja pa naredijo lončke za matice, ki so proti tlom obrnene in
želodu podobne. Imenujeme jih matičnjake.

Ko se je že nekoliko trotov izleglo in so tudi matičnjaki za¬
delani, zapusti stara, oplojena matica pri lepem vremenu, spremlje-
vana od več tisoč delavk in nekoliko trotov stari panj, da si po-
ižče novo stanovanje. To preseljevanje se imenuje roj.

Ta prvi roj, ki ima oplojeno staro matico, imenuje se prvec.
Matica s čebelami leta po zraku okoli čebelnjaka in se vsede na
kako drevo. Čebelarjevo opravilo je zdaj, da ogrene hitro ta roj v
kak panj. Drugače roj zdivja in si poišče v kakem duplu ali skal¬
nati poki stanovanje. Ogreneni roj naj se postavi v uljnak.

Y praznem panju pričnejo izdelovati delavke iz medu, ki so
ga vzele seboj, koj drugi dan novo satovje, matica pa odklada za¬
lego va-nje.

Y starem panju, izrojenček  imenovanem, izleze koj po rojenju
jedna matica iz matičnjaka. Da tudi druge matice na dan ne zlezejo,
stražijo jih delavke. Zaprte matice oglašajo se z glasnim ti-ti-ti  ali
pa mau-mau,  od tod imenujejo nekateri matico mačico.

Za teden dnij, ko se je izleglo zopet nekoliko čebel, izrojenček
roji v drugo in ta dritjec  ima več neoplemenjenih matic. Ce je iz¬
rojenček dovolj močen, roji v treh  dneh v tretje,  semtertja tudi v
četrto.  Tudi trdijak  ali četrtijak  ima po več matic. Pa že prvi večer
pomorijo delavke vse matice razen jedne. Ko ne misli izrojenček
več rojiti, potrga jedna matica iz matičnjakov vse žive matice, kar
se pozna na matičnjakih, ob straneh odgrizenih. Drujčeva  ali tre-
tijakova  matica se gre prašit, ali plemenit koj drugi dan, ko odroji,

240

izrojenčkova pa, ko potrga vse matičine stolpiče. Plemenenje se
godi t zraku. Od 10. ure predpoludne do 2. popoludne, ko je gor-
kota največja, prileze matica iz panja in potem odleti v zrak. Čez
jedno uro, včasih preje, včasih pozneje, piide zopet nazaj in gre
v panj. Da se matica ne zmoti, ne sme se premeniti za prašenja
pri panjih ničesar; kajti, ko bi prišla domov vrnivša se matica v
drug panj, zagrabile bi jo hitro tega panju delavke in bi jo umo¬
rile. Dobro je tudi roje z neoplojenimi maticami bolj na kraj po¬
stavljati, ne pa v sredo, da ne zgreše svojega panju. Če je bila
matica pri prvem izletu oplojena, ne zapusti več panju, drugače pa
ponavlja ta izlet, dokler se ne oplodi.

Če se matica pri prašenju izgubi, tekajo delavke nemirno po
panjevi končnici, čebelar naj jim da drugo matico, ako jo ima, ali
pa satovje z mlado še nepokrito čebelno zalego, katero vzame iz
kakega drugega panja. Ker so delavke nerazvite matice, izgojile
bodo čebele iz mladih ličink matico s tem, da jim razširijo prostor
v matičnjakih, ter da jih krmijo z medom, ki so ga v svojem že¬
lodcu preje prebavile. Čebele se koj pomirijo; uže v dveh dneh
vidimo na takem pridejanem satovju v sredi in na kraju polno ma¬
ti čn jako v.

Kako je treba napraviti čebelnjak?

Da je mogoče čebelarju paziti na vse čebele in na roje, ima
naj vse panjeve v jednem čebelnjaku ali ulnjaku. Najbolj priprost
čebelnjak ima streho in pri straneh in zadaj ja nekoliko opažen.
Skrben in napreden gospodar pa skrbi za dovršen čebelnjak. Prostor
izvoli v kakem zatišju, da neso čebele izpostavljene vetrovom. Pročelje
ali sprednja stran bodi obrnena proti jutranjemu solncu, v sredi
mej jutrom in poludnem. Okoli čebelnjaka naj bo izkopan mali jarek,
po katerem naj teče, ako je mogoče, voda, da različni mrčesi, po¬
sebno mravlje nemajo proste poti. Pri straneh in zadaj naj bo
dobro opažen. Najbolje je, da ste dvojni steni; prazni prostor mej
stenama naj se napolni s pepelom ali z braško. Ako ga napolniš
s pezdirjem ali se žaganjem, vgnjezdijo se v njem rade miši, ki
naredijo mnogo škode. Mej zadnjo steno in mej panjevi naj bo
precej prostora, da more čebelar v čebelnjaku panjeve pregle-
davati, snažiti in druga potrebna dela opravljati. Mej vsako vrsto
panjev naj se položi ploh tako širok, kakor so panjevi dolgi, ki se
more gori in doli premikati, ne pa ven potegniti.

241

Na sprednji strani tega ploha bodi pribita latev, ki brani, da
ne potegne kak tat panju iz čebelnjaka. Od zadaj pa se more po¬
samezni panj ven potegniti, ne da bi bilo treba zgornjih panjev
odkladati in čebele po nepotrebnem vznemirjati. Plohi so pa pri¬
kladni le v takem čebelnjaku, v katerem so panjevi jednake vi¬
sokosti.

Po zimi in vzpomladi, ko je čebelam treba obilne gorkote,
naj se panjevi pritisnejo tesno skupaj, da se širi gorkota od panja
do panja. Ako je visokost vseh panjev jednaka, širi se gorkotai
četudi je v sredi ploh, iz spodnje vrste panjev v zgornjo. Po leti,
ko je vroče, treba je napraviti plohe tako, da se morejo s po¬
močjo podstav toliko podstaviti, da so posamezni plohi za l'/ s  cm
bolj oddaljeni jeden od drugega, nego so panjevi visoki, in vsled
tega je nad panji nekoliko praznega prostora, tako, da prepih od¬
naša čebelam neznosno vročino.

Kaj je umetno čebelarstvo?

Umetno čebelarstvo se razločuje od priprostega, da prepušča
priprosto čebelarstvo čebele same sebi, umetno pa ravna ž njimi
svojevoljno po naravnih pravilih. Da se je pa čebelarjem posrečilo
čebele dobiti popolnem v svojo oblast, zahvaliti se ima župniku Dzier-
zonu, rojenemu v Karlsmarktu, ki je leta 1847. izumel panjeve s
premakljivimi satniki.

Ti satniki, okvirjem podobni, so tako široki, kot satovje de¬
belo — in pri kraju imajo mala ušesca ali z lesa, ali se žice, da
morejo hoditi čebele mej satovi. Satniki se obesijo v panj. Panjevi
in satniki imajo različne oblike. Nekateri panjevi so Stoječi,  drugi
ležeči,  narejeni z lesa ali se slame. V naših krajih imamo z večin e
ležeče lesene panjeve.

Panj je zbit se štirih desek, t. j. z dveh stranic, zgornje in
spodnje deske, katera je na sprednjem koncu za dlan daljša kot
druga deska, da čebele ven in domov grede na njo sedajo, in potem
še se zadnje in prednje končnice, ki ima nad spodnjo panjevo desko
izdobljeno, 10 cm široko in 8 |, cm visoko zarezo, ki se imenuje
žrelo — koder hodijo čebele iz panja in v panj. Sprednja končnica
bodi pobarvana, da domov vračujoče se čebele laže svoj panj dobe-

Satniki obesijo se po dolgem, še bolje po širokem 8 mm od
zgornje stranice v to izdobljeno zarezo tako, da ji tudi mej stia
nicami 8 mm prostora; spodaj pa 10 mm

16

242

Luka Porenta,*) župnik v Bohinju, sestavil je zelo dober panj,
ki je po Kranjskem precej razširjen, njegovi satniki so 13 cm vi¬
soki in 25 cm široki. Ta panj je zato mnogo boljši, ker potrebuje
vsak sat mnogo manj čebel za ogrevanje zalege. Gorkota gre pa
od spodaj navzgor, ker je panj bolj tesen in visok, in ker čebele
le na spodnjem kraju neposredno ogrevajo zalego, zgornjo pa gor¬
kota, ki se kvišku od njih vzdiguje. Ta panj potrebuje manj čebel
za ogrevanje, nego širok in nizek panj. Cim višji je sat, tem nize
proti dnu sega zalega. Premakljivi satniki imajo tudi to dobro stran,
da čebelam ne primanjkuje prostora mej panjem in satniki. Ako bi
mej satniki in panjem ne bilo toliko prostora, da bi se vmes ne
mogle plaziti čebele, bi vešča, ki je razen mravelj največja sovraž¬
nica čebel, v te čebelam nepristopne raze postavila svoja jajčeca,
iz katerih bi se izlezli mali črviči, ki satovje preprežejo s pajče¬
vino in prerijejo tudi čebelarsko zalego. Ako je v panju mnogo
takih črvičev, morejo končati ne le slab, temveč tudi močen
panj. Čebelar s premakljivimi satniki pa lahko semtertja satnike
jemlje iz panja in pomaga moriti čebelam veščino zalego.

Ako je v kakem panju preveč trotove zalege, more se v panjih
s premakljivimi satovi tudi izrezati, kajti za oploditev matice za¬
dostuje nekoliko trotov, tako se iznebimo mnogo nepotrebnih po¬
žeruhov.

Kako se delajo roji?

Tudi roji se težko delajo v panjevih brez premakljivih sat¬
nikov, to se zgodi le s prehajanjem, to je s tem, da se matica z
nekoliko čebelami prepodi v prazen panj. Prav lahko so pa delajo
roji v panjih s premakljivimi satniki.

Zraven polnega panja postavi se prazni, v katerega misliš
vsaditi roj. Potem preglodaš satove, da dobiš matico. Sat z matico
postaviš v prazni panj, prideneš mu še dva ali tri zalezene satove
z nekoliko čebelami in z nekoliko praznimi satovi in roj je narejen.

Le paziti je treba, da ne bo na satnikih nobenega matičnjaka,
da nam še jedenkrat ne roji in se tako no oslabi. Da pa ne grejo
predejane čebele v izrojenčkov panj nazaj, preneso naj se za nekaj
dnij v pol ure oddaljen čebelnjak. Naredi jih 1 —10 na dan

*) GO oj njegov izvrsten spis v „Novicah“ leta 1876. : ^Kranjski panj po
Dzierzonovi osnovi".

243

proti večeru, a v deževnem vremenu tudi po dnevi. Izrojenčku pa
satnike drug k drugemu pomakni in panj deni v čebelnjak. Ko
se izrojenček zave, da nema matice, krmi hitro matičino zalego
in v 16—20 dneh da drujce  in tretijake.  Najbolje je te pustiti, da
sami rojijo. Ce tudi pridejo roji z neoplojenimi maticami skupaj,
ni se bati klanja. Koljejo se roji, če se pomešajo z oplojenimi in
neoplojenimi maticami.

Pri izdelovanji umetnih rojev čebelar le malo časa zamudi.
Ce naredi vse prvce ob istem času, porojili mu bodo v jednem
tednu vsi drujci in ni mu treba čakati po cele mesece na kak roj.

čebelarju treba močnih panjev.

Pri nas je ajdova paša najpoglavitnejša. V tej paši dobijo
močni panjevi medli več od treh slabih. Ce hoče čebelar dobiti
mnogo medu, preskrbeti si mora močnih panjev. Tudi to je mogoče
le s premakljivimi satniki. Močnim panjem se vzame sat z godno
zalego, ko se poprej čebelice ometejo, ter se dene k slabemu. Ta
si z mladimi izleženimi čebelami hitro opomore. Yendar se ob istem
času ne sme dati slabemu panju po več zaleženih satov, ko bi
čebele ne mogle zalege obleči, bi se znale prehladiti in usmraditi.

Kaj nam je storiti z usmrajenim panjem?

Usmrajeni panj ne pogine sam, temveč okuži tudi bližnjo pa-
njeve, ker je to jedina kužna bolezen, ki je nalezljiva. Ona nastane
od prehlajenja zalege, ali če se krmijo čebele s pokvarjenim medom,
ki je izprešan iz čebelne zalege. Ko čebelar zapazi, da ima usmrajen
panj, ki diši neugodno po gnilobi, je najbolje umoriti ga se žveplom.
Zalega se se satovjem izreže iz panja, da se dobi nekoliko voska.
Panjevi naj se sežgejo, ali naj se dobro omijejo z vodo, kateri se
primeša deseti del klorovega apna (Klorkalk), ali žveplene kisline
(Schwefelsaure); le v tako očiščene panjeve smejo se novi roji
vsajati, drugače se tudi ti okužijo.

Griža pri čebelah,

Druga bolezen, ki ni nalezljiva, je griža. Ona nastane vsled
prehlajenja čebel, navadno po zimi in vzpomladi. Laže je čebele
prehlajenja obvarovati, nego ozdraviti. Prehladijo se, če so premalo
zadelane. Grižave čebele onesnažijo se svojim blatom satovje in

244

znotranji dol panja. Tak panj je treba premeniti s čistim panjem,
in satovje se pomoči v vodo in se očedi z cunjo. Da čebele dobro
prezimijo, morajo se panji dobro zadelati, da se čebele ne prehlade
in da ne dobe griže in potem jim je treba še oskrbeti zadostne
in dobre hrane.

Kako naj se čebele pitajo?

če seje ajdova paša dobro obnesla, dobijo čebele toliko medli,
da morejo prezimiti. Drugače pa je o slabi ajdovi paši. Takrat
uiora čebelar že meseca septembra pokladati med, da ga znosijo
v lončke in zadelajo, Pri panjevih s premakljivimi satniki, da so
proti večeru močnemu panju jeden liter ali več medli. Čez noč
spravijo čebele med v satovje. Drugi dan se vzamejo napolnjeni
satovi in se stavijo v slabe panje. To se ponavlja tako dolgo, da
so vsi panjevi se zadostnim medom preskrbljeni. Pitati je najbolje
čebele zvečer. Ako se pitajo po dnevi, obduhajo med tuje čebele,
in ta duh jih vabi, da pridejo na rop. Ropajo čebele najraj še je¬
seni, ko se preneha ajdova paša. Napadajo najrajši brezmatičin
panj, ali pa kakega mladiča. Zato je treba že pred ajdovo pašo
pregledati, če imajo vsi panji matice. Če kak izrojenec ali drujec
nema nobene zalege, nema matice. Te čebele smeš se satovjem
priložiti slabim panjem. Če pa zapaziš, da je v panji neoplojena
matica, kar se pozna po zalegi, moraš tudi tega pokončati. Ta¬
kemu panju se pometejo za čebeljnakom se satov čebele, ki gredo
v bližnje panje. Straža pri teh panjih bo trotove, ki se od na¬
vadne matice nič ne razločujejo, umorila. Satovje naj se, ko se je
poprej zalega povrhu porezala, postavi v druge panje, tam bodo
čebele to zalego ven potrgale, med in cvetlični prah pa uporabile
v krmenje svojih čebel. Če se roparice lotijo takega panju, mora
se pritekniti vratiča s cvenkom, da le pojedna čebela more iti v
panj. Če ropanje ne jenja, mora se panj za kaka dva dni v klet prenesti
in dobro z medom krmiti. Po mali gospojnici, ko je paša pri kraju,
določijo se panji, kateri ostanejo čez zimo. Za pleme se prihranijo
panji z mladimi maticami, ker te so najbolj rodovitne. Panji, ki se
podrežejo, postavijo se v klet, da hitro zalego izležejo ali iztrgajo.
Ako so nekateri panji bolj slabi, pridene se jim iz močnih panjev
nekolike čebel, ko se jim je poprej matica umorila. Le močen panj
dobro prezimi in tudi manj medu použije, nego slab; vrh tega tudi
griže ne dohode. Od podrezanih panjev se najlepši beli satovi shra¬
nijo, da se prodajo. Satovi, ki so napolnjeni s cvetličnim prahom,

245

odberejo se in v kaki čisti posodi dobro zmečkajo in polijo s či¬
stim medom, da so ž njim popolnem pokriti.

Ta mešanica je vzpomladi čebelam najboljša krma. Drugo lepo
satovje se očisti medu s metalnico. Ta stroj, ki ga je izumel major
pl. Kruschka leta 1852., ima vreteno, ki se vrti s pomočjo kolesec
hitro okrog svoje osi in je postavljeno v čeber. Na štiri strani' tega
vretena se postavijo štirije satniki, ki so na zunanji strani z mrežo
opleteni, da ne padejo na steno čebra. Satovom se morajo pokrovčki,
predno se postavijo v metalnico, porezati z nožem, ali pa prebosti
z drateno ščetinastim valčkom, ali pa z vilicami. Sredobežna sila
meče iz satovja med na unanjo stran, ko je ta izpraznjena, obrne
se sat na drugo stran.

Prazno, še nekoliko z medom omazano satovje naj se shrani
čez zimo v prazne panjeve, da se vzpomladi prideva rojem. Ysak
mesec naj se shranjeno satovje požvepla, da se ne zarede vešče.
Trotovsko in staročebelsko satovje se skupaj zmečka in dene v
stiskalnico, da se med izcedi. Med, ki se je natekel iz metalnice,
shrani se v čiste čebre. Stlačeno satovje se izpere v gorki vodi in
dobro izžeto stlači se v kepe.

Tiskovni pogreški:

Stran 26, mesto: preperevavanje — čitaj : preperevanje.

„ 35, mesto : 6. Razruševalec — čitaj : 8. Razruševalec.

„ 102, mesto: Vili. O sadjarstvu — čitaj: IX. O sadjarstvu.

Obseg.

Stran

Uvod .    1

I. O rastlinskem življenju . 2

Kaj so rastline ?. 2

Kako žive rastline ?. 3

Kateri so glavni pogoji rastlinskega življenja ? .  8

II. O zemlji ali prsti .10

Kako je nastala prst in v čem je njena rodovitost? . . 10

Kako je prst sestavljena?. 11

Kako je sestavljena mrtvica in kak vpliv ima na rodo¬
vitost žive prsti?. 14

Katera prst je najboljša?. 14

S katerimi sredstvi zboljšamo fizikalne lastnosti zemlje . 15

III. O gnoju . 18

Hlevski gnoj . . •. 19

Gnojišče.20

Kako je ravnati z gnojem na gnojišču ?......  22

Kako je ravnati z gnojem na polju ?.22

Gnojnica. 23

Človeški odpadki.24

Pepel in saje. 24

Blato iz ribnjakov in cest.25

Mešani gnoj (kompost). 25

Apno. 26

Koščena moka.27

O stelji.28

IV. Kmetijsko orodje s katerim zemljo obdelujemo .29

Oralo.29

1. Hohenheimsko oralo. 31

2. Zugmaierjevo oralo.32

3. Vidačevo oralo.32

4. Amerikansko oralo.33

5. Ruhadlo.33

6. Obratno oralo.34

7. Oralo za oranje spodnje zemlje.34

8. Razruševalec, (ekstirpator).35

II

Stran

Okopalnik.  36

Osipalnik.36

Kako je treba orati .  37

Brana., . . 38

Valjar.40

V. O setvi .43

Stroj za čiščenje semena.44

Koliko semena smemo posejati.45

Ali je dobro premenjavati seme P.45

O sejanji.46

Kedaj naj se seje P.46

Kako se rastline oskrbujejo P.47

VI. Kako je treba pridelovati poljske rastline  P .....  . 49

I. Žito.  49

II. Sočivje.58

III. Okopavine.  60

IV. Kupčijske rastline. 67

V. Krmske rastline. 71

VI. O travnikih.76

Košnja detelje, trave in sploh krmskih rastlin ....  81

O napravi kislega sena.83

VII. O kmetijskem kolobarjenju .84

VIII. O pridelovanju zelenjave .88

O legi vrta.  88

Kaka zemlja je najboljša za vrt?.88

Kateri gnoj najbolje ugaja vrtu P.89

Kako nam je urediti vrt?.89

Kako rastline sejati P. 89

Kako napravljati gnojne gredice?.• . . 90

Kako se presajajo sajonice P.91

Kako rastlino na vrtu oskrbovati P.91

IX. O sadjarstvu .102

Drevesnica.104

O cepitvi sadnega drevja.  108

Najvažnejši načini cepitve.114

Kako se drevesa v drevesnici obrezujejo P.121

Presajanje drevesec.123

Kako treba drevesa oskrbovati.125

Precepljivanje dreves.129

Pritlikavci.130

Katere sadne vrste naj sadimo in množimo P ....  132

O porabi sadja.134

X. O vinoc/radarstvu .140

Kaka lega ugaja najbolj trtam P.140

Na kaki zemlji trte najbolje rastejo?.140

Kako je treba pripraviti zemljo za vinograd ? ... .  141

Katere vrste trt bodemo sadili P.141

O množitvi trt.  143

III

Stran

Kako je treba vinograd nasaditi?.. i43

Kako treba oskrbovati trte do četrtega leta? ....  144

O obdelovanju vinogradov.144

Kako trtam gnojiti ?.148

O cepitvi trt.149

XI. O kletarstvu . .151

Trgatev.  151

Kedaj naj trgamo ali beremo? .   151

Kako naj grozdje mastimo? ..152

Stiskanje ali prešanje grozdja.153

O moštu.154

Kakšna mora biti dobra klet.156

O sodih.157

Vrenje ali kipenje mošta.159

Kaj je v vinu?.161

O pripravljanju belega vina.164

Kako treba pripravljati črnino.166

Pretakanja vina.168

Navadne bolezni vina.168

XII. O gozdarstvu .  171

Kako stojimo z našim gozdom?.173

Kaka zemlja in lega ugaja gozdu?.174

O gozdnih drevesih.175

Kako razvrstujemo gozd?.175

Oskrbovanje gozdov.176

Kratek navod o pogozdovanji.178

XIII. O živinoreji .180

O krmi.180

Kateri so glavni sestavni deli rastline?.180

O redilni vrednosti krme.181

Kako vrstimo krmo?.183

Kolike krme imamo poldadati živini ?.186

V kaki razmeri naj bodo redilne tvarine v krmi? . . 186

Kako je treba ldajo pripravljati?.187

O govedarstvu.  — Kakšna svojstva ima govedo ? . . . 188

O važnosti govedarstva.189

Nekoliko o govejih pasmah.190

Katero pasmo izberemo za rejo ali pa za zboljšanje do¬
mače pasme?.194

Kako spoznaš starost goveje živine ?.196

Vodila o izreji goved.197

Goveji hlev.198

O mlekarstvu.  199

O sirarstvu.205

O konjarstvu.  — O konjskih svojstvih.209

Nekoliko o starosti konj.209

Kako se merijo konji?.210

Kako hitro raste konj na visokost?.210

IV

Stran

Kake lastnosti ima lep konj?.  210

O konjskih pasmah.211

O umni izreji konj.213

Konjski hlev.215

O ovčarstvu.  — O ovčjih svojstvih.216

Nekoliko o ovčjih pasmah.216

Pravila o reji ovac.218

O koristi ovac.220

O reji prašičev. — Kaka svojstva ima prašeč ? . . . 221

Nekoliko o prašičjih pasmah.221

O reji prašičev.222

O pitanji prascev.223

Svinjak.224

O koristi prascev.224

O koJcošarstvu .225

O kokošjih pasmah.225

O svila rstvu .226

O murbi in njeni izgoji.■ - . . 229

Kako si pridobimo jajčeca v zalego.230

Kako se seme ali jajčeca vale ?.231

Odgoja sviloprejk.233

Zapredanje.234

Bolezni sviloprejk.•.235

O čebelarstvu.  — Nekoliko o svojstvih in življenju čebel 237

Kako je treba napraviti čebelnjak.240

Kaj je umetno čebelarstvo ?.• . . . 241

Kako se delajo roji ?.242

Čebelarju treba močnih panjev.243

Kaj nam je storiti z usmrajenim panjem?.243

Griža pri čebelah.243

Kako naj se čebele pitajo ?.244

^3  fc?{-