TRŽIŠKI VESTMK
LETO IV.
Tržič, 1. oktobra 1955
Doslej največja delegacija Francozov pri spomeniku v Podljnbelju
24. in 25. septembra .je bila v Sloveniji 47-61anska delegacija francoskih internirancev iz drage svetovne vojne. Ta delegacija je bila doslej največja, ki je obiskala nekdanje taborišče v Podljubelju.
V soboto, 24. septembra so si gostje ogledali Begunje, Drago, Bled in Ljubljano. V Ljubljani so se poklonili pred grobnico narodnih herojev, nato so si ogledali še! muzej NOV in spomenik na Urhu pri Ljubljani.
V nedeljo, 25. septembra pa je delegacija priredila pred spomenikom na Ljubelju žalno komemoracijo. Žalne svečanosti so se udeležili še zastopstvo republiškega odbora ZB NOV, narodni heroj Rudolf Janko, predsednik obč. ljudskega odbora tov. Cerar, predsednik obč. odbora ZB tov. Jagodic in ostali zastopniki množičnih organizacij in precejšnje število ostalih državljanov. Slovesnosti se je u-deležil kot zastopnik francoskega ambasadorja iz Beograda francoski konzul iz Ljubljane.
Svečano komemoracijo je pričel tov. Jagodic Franc -Krstan, ki je v imenu občinskega odbora ZB NOV pozdravil goste, nato je govoril tov. Tišler Janko - Zaromil o trpljenju internirancev v taboriščih Mauthausen in Podljubelj. Govorili so še zastopniki gostov in pa francoski konzul iz Ljubljane.
Po končani komemoraciji so si gostje ogledali predor in o-bujali bridke spomine, saj jih je bilo med njimi več, ki so težka letp .ntvŠlVeli v taborišču v Podljubelju.
Popoldne so se francoski gostje vrnili v Tržič, kjer so imeli kosilo, zvečer pa so se vrnili nazaj v Francijo.
Govor tov. Tišlerja
Dragi francoski gostje, tovariši in tovarišice!
Meseca aprila 1937. leta je bil ob priliki ustanovnega kongresa KP Slovenije izdan Proglas, v katerem, najdemo tudi tele vrstice:
*K najbolj življenjskim Vprašanjem slovenskega naroda spada nevarnost, ki preti Slovencem s strani fašističnih napadalcev Nemčije in Italije. Slovenija je jabolko, ki ga "°ce hitlerjevski fašizem mo-soltniti ob prvi priliki. Slove-
nija leži v območju njihovih neposrednih imperialističnih namer, za to ji pripravljata ti dve fašistični državi novo razkosanje in podjarmljenje, ki bi postavilo pod vprašanje nadaljnji obstoj slovenskega naroda sploh. To ni nevarnost, ki lahko vznikne šele jutri ali pojutrišnjem. To je že danes največja nevarnost za slovenski narod in se je zato proti njej treba boriti danes, kajti ona se da odbiti. Gre za srečo, nezavistnost, usodo in bodočnost slovenskega naroda.«
Da je to xes, mi prepričali,
smo se ,mi sa-kajti doživeli
smo vse grozote, katere so nemške oborožene sile počele nad malim izdanim slovenskim narodom. Spomeniki, grobovi talcev, sirote, vdove, invalidi in koncentracijska taborišča nam danes jasno govore o grozodejstvih, katera so Nemci in Italijani vršili po državah, kjer so se nahajali.
Francoski tovariši, ki se nahajajo med nami, so prišli na kraj, kjer je stalo koncentracijsko taborišče Podljubelj, del taborišča Mathausen. Jaz sem že lansko leto opisal v kratkih črtah zgodovino tega taborišča. To leto pa je izšla knjiga v francoskem jeziku, kjer so zbrani zgodovinski drobci podljubeljskega taborišča. Danes ne bi hotel ponavljati iste stvari, toda ko govorim o taboriščih, potem, bi o-menil samo nekaj podatkov, ki dovolj jasno obeležujejo cilj ustanovitve koncentracijskih taborišč, predvsem taborišča Mauthausen.
Aprila meseca 1945 je bilo ameriškemu vojnemu ministrstvu dostavljeno poročilo, ki so ga zbrale zavezniške armade. V teh poročilih beremo, da je bil cilj taborišč, da se spremene v tovarno za uničevanje človeškega življenja. Za antifašiste ni bila dovolj navadna smrt, temveč so za u-ničevanje njihovega življenja uporabljali sledeča sredstva: najtežja dela, stradanje, mučenje, stalno pretepanje in zbitje v prostorih, kjer je bilo skoraj nemogoče živeti.
Taborišče Mauthausen, ki je bilo osnovano leta 1938, se nahaja 170 km od Dunaja. Od takrat pa do konca vojne je skozi to taborišče šlo okrog 200 tisoč ljudi. Po uradnih podatkih je bilo v tem taborišču 122.767 [mrtvih. Po narodnosti: Rusov 32180, Poljakov 30203, Jugoslovanov 12890, I-I.alijanov5750, Grkov 370, Belgijcev 742, Francozov 8203, Madžarov 12923, španskih republikancev 6502, Cehoslova-kov 4473, Avstrijcev 235, nemških antifašistov 1500 in nekoliko tisočev državljanov drugih držav, kot na primer Luksemburžanov, Holandcev, Angležev, Američanov itd.
5. maja 1945 je bilo taborišče Mauthausen kot poslednje koncentracijsko taborišče v Evropi osvobojeno. Nemci so hoteli izbrisati vsako sled in po načrtih, katere so izdelali, so v dneh od 28. aprila do 4. maja 1945 leta s plinom zadušili 1500 političnih internirancev.
Od načinov mučenja v taborišču Podljubelj pa bi hotel omeniti samo enega: 19. aprila 1944 je eden od kaznjencev, Poljak po rodu, pobegnil. 25. dne istega meseca je bil ujet na koroški strani in ves krvav pripeljan v taborišče. Takoj so bili sklicani vsi kaznjeifci v taborišču. Internirana so morali napraviti špalir svojemu tovarišu Poljaku, skozi katerega je moral iti dvakrat ves
Vsebina
današnje številke: Skozi St. Vid v Srbijo (3pomini na nemška izseljevanja 1. 1941) Na Koroško! (Nadaljevanje) V senci košatih borov ... 500 km z avtobusom po Koroškem in Štajerskem Camping »T'ominčev slap« v prvi sezoni
Teden otroka 2.—9. okt. Leše in tuji svet »Kje gori? Kaj gori?« II. mednarodni turnir v Portorožu
pretepen in govoriti v francoskem in poljskem, jeziku: Ca-marades, je suis de reteur et. je serai pendu! (Tovariši, vrnjen sem in obešen bom.) Pred špalirjem kaznjencev so stali SS-ovci in gledali vsakogar v obraz, da ne bi kdo zamižal ali pa pogledal drugam, ko so mučili sotrpina. Ako je SS-ovec opazil koga, da ne gleda mučenja svojega tovariša, ga je udaril po obrazu. Po dvakratnem prehodu skozi špalir so SS-ovci zvezali Poljaka ter ga tepli z bikovko tako dolgo, da se je onesvestil. Nato so ga polili z vodo. Ko se je žrtev zavedela, so nadaljevali s pretepanjem do nezavesti. Potem so ga še enkrat polili z vodo. Po dveh urah mučenja so kaznjenca na pol mrtvega odpeljali, ga obesili in nato zažgali.
Ameriški podoficir Mik Tha-sik iz New Yorka je pisali a-meriškemu vojnemu ministrstvu, potem ko jo obiskal koncentracijsko taborišče Buchen-wald: »Ako bi bil doma, ne bi mogel verjeti, ida so ljudje zmožni kaj takega storiti.«
Podljubeljsko taborišča nam je resen opomin, da borba za svobodo ne sme štediti človeških življenj in da je enotnost v borbi proti skupnemu sovražniku več kot potrebna. Zato danes skupno z bivšimi francoskimi internirane!, ki so bili v tem taborišču, kličemo: »Nikdar več Mauthausna!«
Naš/m bralcem in naročnikom!
Vse naše naročnike in bralce prosimo oprošoenja za zastoj, ki je nastal v zadnjem času v izhajanju našega lista. Vzrok zastoju so bile obsežne preureditve obratnih prostorov v tiskarni, zaradi česar je bila zmogljivost tiskarne občutno zmanjšana. Upamo, da bo poslej naš list spet lahko redno izhajal. Uredništvo
»Tržiškiega vestnika«
Stran 2
TRZISKI VESTNIK
St. 15
Skozi Št. Vid v Srbijo
Spomini na. nemška izseljevanja 1. 1941.
Razpad stare Jugoslavije sem doživel v Poljanah nad Sk. Loko, kjer sem bil takrat v službi. V Poljane so najprej prišli Italijani, pozneje pa Nemci. Ko so šolo dokončno zaprli, sem šel v Tržič, da bi dobil kako delo. Pred hotelom Pošta se je šopiril Hanzi Golmajer — ves oportan in ves zlat. Poznala sva se še, ko je bil na Kof-cah za pastirja in na Zelenici za nosača, v resnici pa je bil samo petokolonaš. Povedal sem mu, da iščem dela in v 'šali pripomnil: »Ce me ne bodo prej zaprli«. »Ja, sa učitelje je nefarn« je dejal. Potegnil je iz žepa šop lepih pisem in se pobahal, koliko tr-žiških gospa ga vabi na večerjo. (Naj bodo gospe brez skrbi, imen ne bom navajal!)
Dela seveda nisem dobil. Drugo jutro, 5. junija, sem šel s kolesom nazaj v Poljane.' Komaj sem se malo oddahnil in šel na vrt, se je pred hišo ustavil lep črn avto. Iz njega je stopil gestapovec, me vprašal, če seim ta in ta. Kratko mi je ukazal, da moram z njim, s seboj pa smem vzeti nekaj perila, odejo in 25 HM denarja. V 10 minutah sem moral biti pripravljen. Zena se je še kar junaško držala, čeprav je bila komaj dva meseca pred porodom.
obratom glave na vsakem oglu pozdravljali stražarje. Nekoč sem šel tik za Jožom Čopom. Kdor ga pozna, ve, kakšen šaljivec je. Pred vsakim« stražarjem je napravil tako strašansko neumno resen obraz, da se je bilo težko vzdržati smeha. Mi smo vedeli, da brije norce iz njih, večina stražarjev pa je jemala stvar resno in Joža je bil tu in tam celo deležen pohvale nad strumnim pozdravom. V obednici smo sedli k pripravljenim mizam, seveda vse v popolni tišini. Na komando smo pričeli jesti, na komando nehali, vsi naenkrat vstali. Točno- je bilo predpisano, v katero roko moraš prijeti skodelico, v kateiro žlico in kako ju oddati pri izhodu. Gibali smo se kot avtomati. To se je ponavljalo dan za dnem, zjutraj, opoldne in zvečer. Hrana prve dni še ni bila tako slaba, zaloge v zavodu so bile velike, le zabe-ljeno ni bilo skoro nič. Za 850 ljudi so porabili na dan 2 kg masti. O hrani bi več vedeli povedati drugi Tržiča-ni, ki so bili zaposleni v kuhinji — Lavš Mirko in Kur-nik Miha. Pozneje se je hrana poslabšala in kdor ni dobil od doma paketa, je pošteno stradal. Enkrat tedensko smo smeli prejeti paket s pe-
rilom in hrano ter pismo, katero pa je moralo biti pisano nemško. Seveda smo iztihota-pili tudi marsikatero slovensko pismo. Specialist za to je bil Mežek Pepe. Ta je imel nalogo popravljati po zavodu pipe in ključavnice. Tako je imel skoro prosto gibanje po vseh prostorih in okoli stavbe. Bil pa je tudi pogumen. Vzel je v roko kanglico z rhi-nijem in predivom ter jo gladko mahnil mimo stražarja v St. Vid s pošto. Meni in mnogim drugim je na ta način napravil veliko tveganih uslug. Peipka ni več, baje so ga Nemci pozneje obesili na Štajerskem. Naj mu bodo te vrstice v hvaležen spomin!
Dan pa je bil razdeljen takole: Po zajtrku do devetih nismo smeli početi ničesar. Od 9 do 11 smo smeli kaditi, i-grati šah ali karte. Od 11 do kosila in do dveh spet nič, od 2 do 4 kot dopoldne, poteim do večerje spet nič, po večerji še malo kajenja, ob desetih pa smo morali biti že na slami. Takrat je komandirju straže ra/portiral ,sobn.i starešina, koliko nas je v spalnici, v ambulanti in koliko v bunkerju, to je v kleti za premog. Bile so organizirane tudi razne kolone za čiščenje hodnikov, stranišč, za delo na vrtu itd. Vsak dan so iz vseh sob nabrali 40 zapornikov. Šli so v stavbo današnje gimnazije, kjer so imeli stražarji svojo kasarno. Tu so čistili sobe, po-stiljali, pomivali -tla, Istrani-
99
Kje gori? Kaj gori?66
V Šk. Loki so nas na policiji še enkrat popisali, potem pa nas odgnali v sodnijski zapor. Prvič sem videl zapor od znotraj in bilo mi je bolj smešno- kot hudo. V ženski celici, kjer nas je bilo stlačenih 16, jel bilo dovolj umazano, tako da smo le z gnusom posedali po umazanih pogradih. Tudi kibla je strašno smirdela in razni napisi po> stenah so še bolj povečali odvratnost. Ves razgovor med nami se je; vrtel okoli vprašanja, zakaj so nas pravzaprav zaprli. Takrat pač še nismo poznali nemških namenov in metod.
Drugi dan so nas popoldne naložili na avtobus in odpeljali v St. Vid v škofijsko gimnazijo-. Ko so ponovno popisali nas in, naše prednike nazaj tja do praprababice, so nas vtaknili v 14. »belekšaft«. Sobni starešina, tudi zapornik, nam je razložil hišni red. Za vsak najmanjši prestopek bi bil lahko »sofort eiršosen«. Soba je bila velika: prejšnja študentovska spalnica z betonskimi umivalniki. Ob stenah in na koncu je bila po tleh razgrnjena slama in o-grajena z deskami. Prostora smo imeli malo za gibanje in spanje. Pozneje je prišlo le 48 cm prostora na slami na osebo. Vstajali smo ob 6. uri, se umili in šli stat na hodnik, dokler redarji niso pospravili sobe. Stali smo seveda v pozoru. Okoli sedmih je bil zajtrk: črna kava in košček kruha. K zajtrku smo hodili v obednico v srednjem traktu v pritličju. Sli smo drug za drugim v ravni vrsti kot neskončen trak, tesno ob desni . strani  hodnikov in z
Tako so se spraševali ljudje v tednu med 19. in, 22. septembrom v poznih večernih urah v Tržiču in njegovi o-kolici.
Stab Občinske gasilske zveze je bil na kontroli po gasilskih domovih, obenem pa se je prepričal o pripravljenosti gasilskih enot za primer požara na območju posameznih vasi in naselij, kakor tudi v mestu samem.
»Zakaj pa ravno, ko se človek uleže? Zakaj ne pri dnevu? To so muhe posameznih gasilskih funkcionarjev! Drugega dela nimajo« in tako dalje — so se slišale opazke z oken, na, cesti in to še od ljudi, ki se štejejo k inteligentnim. Pa pustimo to! Vesten in požrtvovalen gasilec socialistične skupnosti se ni spraševal, že spečega: je vrgel znak alarma iz postelje. Kljub celodnevnemu delu in izmučeno-sti ni pomišljal, kaj bi ukrenil, ali naj se vleže nazaj ter ■pusti tovariše na cedilu — ne, zanj bi bilo to podlo, pa čeprav je to samo preizkušnja, vaja, ki mu morda nikoli ne bo v korist. Kaj se ve. Na poti proti gasilskemu domu ali orodjišču pomirjuje razburjene soobčane, požira neumestne opazke, ki pa se jim brez-,brižno smeje: »Le norčujte se, saj ne veste, da bo morda v primeru vaše nezgode ravno ta tisti, ki bo žrtvoval, kar največ bo mogel, da vam obvaruje premoženje, morda celo življenje!«
V orodjiščih je vse živo! Prvi so že oblečeni, drugi pre-
gledujejo motorko, tretji pregledujejo, ali je orodje! v redu, —' pa saj bi bilo preveč naštevanja, oglejte si in pridružili se jim boste!
Poveljnik je zbral desetino ter jo odposlal na določeno mesto v akcijo proti sovražniku, ognju. Čim več mu iztrgati iz grabežljivih krempljev. Desetarji, še zaspani in iznenađeni se javijo vodji vaje na določenem požarišču in že razporede trezno in taktično svoja moštvo po terenu.
Člani štaba vestno in preudarno spremljajo vsako njihovo kretnjo in ali je voda, kjer se črpa, zadosti globoka, ali motorka brezhibno deluje, kako so položene cevi, kateri objekti se »varujejo«, kje iri s katere strani se »napada«.
Ogenj je udušen. Marljivo moštvo je svojo nalogo častno izvršilo, lastnik gorečega objekta z zadovoljstvom pregleduje rešeno imovino. O-rodje se pospravi, moštvo se javi poveljujočemu, da je pripravljeno za odhod. Po kratkih besedah pohvale pa tudi ostre graje zaradi pomanjkljivosti, bodisi na račun pj-sameznika ali celotnega društva, s pozdravom »Na pomoč!« in trdimi stiski roko od-dide komisija naprej na območje druge čete.
Piski siren, reševanje danih nalog, graje in pohvale se vršijo večer za večerom. Marljivi gasilci izvršujejo svoje naloge vestno in hitro. Kritike so jim sam-o v izpodbudo k še vestnejšemu izpolnjevanju nalog, ki jim jih nalaga
šča in pljuvalnike. Za Telo-vo so nabrali same duhovnike, da so po St. Vidu samote/, prevažali gnoj. Vsa ta dela v kasarni niso bila same ponižujoča, bilo je zraven dosti tudi šikaniranja, psovanja in brc. Za Nemce smo bili samo »Sauleute-n«. Najbolj so nas gonili mladi Kočevarji, pripravniki za gestapo. Najboljše je še bilo delo (na vrtu, posebno če je bil stražar zaspan. Drugače pa si prišel lahko za najmanjšo /stvar v bunker. Zadostovalo je, če nisi dovolj urno skočil pokonci, ko se je prvi, ki je zagledal stražarja, ko je vstopil v sobo, na ves glas zadri »Ach-tung«, če si na hodniku zaše-petal besedo; ali če se ti je še kadilo iz ust od zadnjega dima, ko je pretekel čas kajenja.
(Nadaljevanje sledi.)
Začetek tečajev za angleščino
Ljudska univerza v Tržiču bo ietos spet uvedla tečaje za angleščino, začetnega in nadaljevalnega. Vse, ki se nameravajo učiti angleščine, vabimo na sestanek, ki bo v petek ob 7. uri zvečer v gimnaziji, kjer bodo dobili nadaljnje informacije glede poučevanja angleščine v teh tečajih, glede ukovine itd. Na sestanku bo tudi sporazumno z obiskovalci določen urnik tečajev.
naša socialistična skupnost.
Braniti pred elementarnim nezgodami vseobčno in privatno imovino, pa naj bo podnevi ali ponoči, to je geslo požrtvovalnih in poštenih gasilcev.
Pohvale vredni sta, društvi Podljubelj in Puterhof, ki sta znatno pomladili svoje vrste. Gorski Lom si je znatno izpopolnil inventar ter ga zna tudi dobro in pravilno uporabljati.
Društva v Tržiču samem so vestno in požrtvovalno izvršila zadane naloge, vendar pa je bilo opaziti, da ekipi Les-no-industrijskega obrata ter tovarne Peko nista sodelovali.
Opaziti je, da na našem podeželju marsikak gospodar še ne razume prav pomoči, ki jo nudi lahko društvu in socialistični skupnosti, četudi samo za vaje posodi vprežno živino. V Sebenjah je to pri zadnjih vajah bilo opaziti, toda vrli gasilci so se z motorko na rokah podali na pot. Za to s tega mesta apelira Občinska gasilska zveza na lastnike vprežne živine, da v podobnih primerih prostovoljno in nemudoma pridejo najbližji k orodjiščem v pomoč za prevoz.
Tudi vsa ostala društva so v zadovoljstvo članov tehnične komisije rešila svoje naloge (seveda kdor dela, — greši) z manjšimi pogreškami ali pomanjkanjem elana.
Nočne vaje so za nami! U-pamo, da nas sirene v letošnji jeseni in zimi ne bodo več vznemirjale.
Poročila o podjetii za
V letu 1954 je Kino. podjetje predvajalo 104 filme raznih držav s 421 predstavami. Filme nam dobavljajo podjetja za razdeljevanje filmov   iz  Ljubljane, Zagreba,
poslovanju in leto 1955
Beograda, Sarajeva in Herzeg-novija.
Ob koncu leta 1954 smo po nalogu LOMO odstopili Hotelu Pošta Kinookrepčevalni-co, ki je bila postranska dejavnost kina.
zaključni računi tržiških
RADIOMEHANIKA TRZlC
KINO TRŽIČ
Aktiva :
a) Osnovna sredstva:
1. Osnovna sredstva
2. Izločena sredstva
b) Obratna sredstva:
3. Denarna sredstva
4. Gotovi izdelki in blago
5. Aktivne časovne razmejitve
«) Sredstva v obračunu in druga aktiva:
6. Kupci in druge terjatve i\) Finančni uspeh:
7. Razporejeni dobiček
Skupaj aktiva
Pasiva:
a) Viri osnovnih in izločenih sredstev:
1. Sklad osnovnih sredstev
2. Popr. vrednosti osn. sredstev
3. Razni skladi
v tisočih
2,651 din 489 din
145 din 89 din 12 din
212 din
515 din 4,113 din
2,088 din 563 din 459 din
b) Viri obratnih sredstev:
4. Pasivne časovne razmejitve
c) Viri sredstev v obračunu in druga pasiva:
5. Dobavitelji in druge obveznosti
d) Finančni uspeh:
6. Dobiček
Skupaj pasiva KMETIJSKA ZADRUGA PODLJUBELJ
96 din
392 din
515 din 4,113 din
Aktiva:
a) Osnovna sredstva:
1. Osnovna sredstva
2. Investicije v teku
3. Izločena sredstva
b) Obratna sredstva:
4. Denarna sredstva
5. Surovine in material
6. Proizvodnja
7. Gotovi izdelki in blago
8. Aktiva časovne razmejitve
c) Sredstva v obračunu in druga aktiva:
9. Kupci in druge terjatve
10. Druga aktiva
d) Finančni uspeh:
11. Razporejeni dobiček
12. Izguba
Skupaj aktiva
Pasiva:
a) Viri osnovnih in izločenih sredstev:
1. Sklad osnovnih sredstev
2. Dolgoročni krediti
3. Razni skladi
4. Drugi viri finansiranja investicij
b) Viri obratnih sredstev:
5. Banka — krediti
6. Angažirani del lastnih skladov
7. Pasiva časovne razmejitve
e) Viri sredstev v obračunu
8. Dobavitelji in druge obveznosti
9. Druga pasiva
d) Finančni uspeh:
10. Dobiček '
11. Kritje izgube
Skupaj pasiva
1,732 din 3,417 din 4,809 din
819 din 140 din 4,802 din
27 din
5,975 din 240 din
21,961 din
1,732 din
493 din
5,116 din
2,924 din
4,026 din 3,429 din
v\isv.i\ ■eamp uj
876 din 1,396 din
1,969 din 21,961 din
Podjetje Radiomehanika je obrtna delavnica, ki zaposluje upravnika, dva radioteh-nična pomočnika in vajenca ter honorarnega knjigovodjo. Je ipavšalirano s predpisom pavšalnega davka mestni občini. Z ozirom na to, da je
Aktiva:
a) Osnovna sredstva:
1. Osnovna sredstva
2. Investicije v teku
3. Izločena sredstva
bilo podjetje pavšalirano s septembrom 1954, je bilo do tega časa izplačanih preveč plač, kar ob koncu leta predstavlja izgubo 63.733 din. Te mora zaposleno osebje kriti iz plač v letu 1955 s tem, da dobiva 80% plače.
309 din 18 din
b) Obratna sredstva:
4. Denarna sredstva
5. Surovine in material
6. Proizvodnja
7. Gotovi izdelki
8. Aktivne  časovne razmejitve
c) Sredstva v obračunu in druga aktiva:
9. Kupci  in druge terjatve
10. Ostala aktiva
đ) Finančni uspeh:
11. Dobiček
12. Izguba
Skupaj aktiv:
Pasiva:
a) Viri osnovnih in izločenih sredstev:
1. Sklad osnovnih sredstev
2. Dolgoročni krediti
3. Razni skladi
4. Drugi viri in finasiranje investicij
b) Viri obratnih sredstev:
5. Banka — krediti
6. Angažirani del lastnih skladov
7. Pasivne časovne razmejitve
c) Viri sredstev v obračunu in druga pasiva:
8. Dobavitelji in druge obveznosti
9. Druga pasiva
d) Finančni uspeh:
10. Dobiček
11. Kritje izgube
Skupaj pasiva »PREHRANA«, TRZlC
Aktiva:
a) Osnovna sredstva:
1. Osnovna sredstva
2. Investicije: v teku
3. Izločena sredstva
b) Obratna sredstva:
4. Denarna sredstva
5. Surovine in material
6. Proizvodnja
7. Gotovi izdelki in blago
8. Aktivne časovne razmejitve
c) Sredstva v obračunu in druga aktiva:
9. Kupci in druge terjatve
10. Druga aktiva
d) Finančni uspeh:
11. Razporejeni dobiček
12. Izguba
Skupaj aktiva
Pasiva:
a) Viri osnovnih in izločenih sredstev:
1. Sklad osnovnih sredstev
2. Dolgoročni krediti
3. Razni skladi
4. Drugi viri finansiranja investicij
b) Viri obratnih sredstev:
5. Banka — krediti
6. Angažirani del lastnih skladov
7. Pasivne časovne razmejitve
c) Viri sredstev v obračunuin druga pasiva:
8. Dobavitelji in druge obveznosti
9. Druga pasiva
d) Finančni uspeh:
10. Dobiček
11. Kritje izgube
Skupaj pasiva
9 din 907 din
31 din
58 din 138 d:n
64 din 1,534 dir.
309 din
800 din 7 din
341 din 13 din
64 din
1,534 din
808 din 883 din
526 din 564 din
14,935 din 121 din
2,135 din
19,972 din
808 din 848 din
10,690 din 92 din
7,534 din 19,972 din
Stran 4
TRZI9KI VB3TNIK
St. 15
Andrej Tišler:
Na Koroško
(Nadalj
Preden nadaljujemo našo pot skozi Rožno in Pod j unsko dolino, kjer žive Slovenci še najbolj strnjeno, si na kratko oglejmo koroški plebiscit, s katerim je bil ta lepi kos slovenske zemlje odtrgan od matične Slovenije.
Čeprav smo v letih 1918 in 1919 Koroško vojaško zasedli, so v jeseni 1, 1919 v Parizu podpisali seržermenski mir in razdelili Slov. Koroško na 5 delov: Kanalsko dolino so prisodili Italijanom, Mežiško dolino in Jezersko Jugoslaviji, Beljak z okolico ter Ziljsko dolino Avstriji, za Celovško kotlino pa so določili ljudsko glasovanje ali plebiscit. Glasovalno ozemlje pa so zopet razdelili na 2 dela: prvi večji del ali cona A je obsegal vse ozemlje južno od Drave, Ba-ško jezero, dalje od Rožeka do Vrbe (Velden), po sredi Vrbskega jezera do njegovega odtoka v Glino, dalje do izliva Gline v Krko. Mejo je dalje tvorila Krka do Mosti-ča, šla preko Male Svinjske planine, po grebenu pogorja, ki loči Dravsko od Labodske doline na Košenjek (11522 m) nad Dravogradom.
(•vanje)
Drugo glas. ozemlje ali cona B s Celovcem je segalo do vrha Osojskih Tur med Vrb-skim in Osojskim jezerom, preko St. Urške in St. Helenske gore, nad Gosposvetskim poljem do Mostiča ob Krki.
Glasovanje v coni A je bilo določeno na 10. okt. 1920. Ce bi zmagali Slovenci, bi se vršilo nato glasovanje v coni B. Ker pa so zmagali Nemci, glasovanja v coni B ni bilo. Ko je bil določen plebiscit, se je razvila obojestranska propaganda. Navidezno je za nas dobro kazalo, naši shodi so bili dobro obiskani, vendar pa je imela nemška agitacija boljši uspeh. Fantom so slikali mučno vojaško službovanje v Makedoniji, delavcem so kazali razna neurejena socialna vprašanja v bivši državi SHS, kmetje so imeli svoje pomisleke — Ljubljana je predaleč, Celovec bo pa z glasovanjem v coni B zagotovo odtrgan, na eni strani o-sovražena srbska monarhija, na drugi strani pa republika pod vodstvom socialne stranke. Toda kljub temu smo na ozemlju južno od Drave dobili   večino.   Na celokupnem
KMETIJSKA ZADRUGA SV. KATARINA
slovni efekt manjši, kakor bi bil sicer.
Kakor je razvidno iz poročila zadruga nima najetega o-bratnega kredita pri NB, ker ima svoja finančna sredstva za obratovanje. Prav tako gradi lesno skladišče in uvoz ter lastno stavbo iz investicij, s katerimi razpolaga iz lastnih virov.
Glavna panoga zadruge je bila od ustanovitve dalje odkup in predelava lesa. Ker je bil pa zadružni obrat (žaga v Jelendolu) z 31. I. 1954 ustavljen in sme žagati le za lastno uporabo, je zadruga odkupovala in prodajala nepredelan les v okroglem stanju.
Skladno s tem je tudi po-Aktiva:
a) Osnovna sredstva:
1. Osnovna sredstva 963 din
2. Investicije v teku 202 din
3. Izločena sredstva 2,037 din
b) Obratna sredstva:
4. Denarna sredstva 3,867 din
5. Surovine in material 41 din
6. Proizvodnja —
7. Gotovi izdelki in blago 4,174 din
8. Aktiva časovne razmejitve 12 din
c.) Sredstva v obračunu in druga aktiva:
9. Kupci in druge terjatve 4,892 din
10. Druga aktiva 10 din
d) Finančni uspeh:
11. Razporejeni dobiček —
12. Izguba —
Skupaj aktiva       16,202 din
Pasiva:
a) Viri osnovnih in izločenih sredstev:
1. Sklad osnovnih sredstev 1,169 din
2. Dolgoročni krediti —
3. Razni skladi 2,603 din
4. Drugi viri finansiranja investicij —
b) Viri obratnih sredstev:
5. Banka — krediti —
6. Angažirani del lastnih skladov 7,239 din
7. Pasiva časovne razmejitve 10 din
c) Viri sredstev v obračunu in druga pasiva:
8. Dobavitelji in druge obveznosti 1,855 din
9. Druga pasiva —
d) Finančni uspeh:
10. Dobiček 3,326 din
11. Kritje izgube —
Skupaj pasiva      16.202 din
glas. ozemlju, to je v coni A pa je glasovalo za Jugoslavijo 15.279, za Avstrijo pa 22.025 volivcev.
Glasovanje je potekalo tako, da je vsak volivec prejel od komisije 1 kuverto in 2 glasovnici: belo (za Jugoslavijo) in zeleno (za Avstrijo). Nato je v posebni sobi, kjer je bil sam (če je glasoval za Jugoslavijo), zeleno glasovnico pretrgal, belo pa pustil celo. Obe je dal v kuverto in spustil v skrinjico. Koliko je bil ta plebiscit, ki nam je bil ob taki situaciji kot je bila 1. 1919, vsiljen, ne bom tukaj razpravljal. Zgodovina bo povedala svoje. Omenil sem le najglavnejše tistim našim bralcem, zlasti pa mladini, ki o tem ni skoraj nič poučena.
Rožna dolina, ki sega jugovzhodno od Beljaka do sivega Obirja, jo dolga okrog 60 km in leži ob severnem vznožju Karavank. Po zgornjem delu Rožne doline vodi proga Beljak—Podrožca. Stojimo na obali Baškega jezeTa (Faaker See), kjer je nekoč stal Traj-ber in zapel:
N'mav čriez jizaro — n'mav čriez gmajnico, tam je dragi dom ... ter otožno končal:
Zdaj vse minulo je, nič več pel ne bom. ker ni več moj dragi dom.
Rož je domovina najlepših koroških narodnih pesmi, v katerih so izlita vsa narodna in ljubezenska čustva. Lepih narodnih običajev jim nihče ne more iztrgati. Stehvanje sem že omenil. Nemčurskega vasovalca svari pesmica:
Kaj se ti pobič v nevarnost podajaš, čez Savco v vas hodiš, pa marnjvat ne znaš.
In druga:
Ne hod ukol hiše, ne pod-peraj voglov, naša hiša je nova, ne nuca stebrov.
Veselo ganljivi so prizori na kmečki »ohceti«. Ko pridejo po nevesto, godec med drugim zaigra tisto znano pesem: Le jemlji nevesta slovo od svojga očeta lepo, skrbeli velik so za te, zahvali prisrčno za vse! Le jemlji nevesta slovo, materi poljubi roko, velik so imeli skrbi, da zrasla poštena si ti! Baško jezero meri 2.3 kvad. metrov. Krasen je pogled na sive vrhove Karavank. Poleg jezera je vas Bače (Faak). Za hribčkom na jezeru leže Loče (Latschach) pod visoko Je-po  (2144  m).  Blizu   Loč so Malošče. Dalje proti vzhodu leže Ledenice, eno uro od tod pa je Rožek ob Dravi.
Najimenitnejši kraj v Zg. Rožu je St. Jakob, nekdaj slovenska trdnjava. Z otvoritvijo karavanške železnice leta 1906 ne je obrnilo že na slabše. V občino se je naselilo mnogo nemčurskih uradnikov in' železničarjev, ker je Pod-rožica, kamor pripelje proga z Jesenic skozi blizu 8 km dolgi karavanški predor in se tod odcepi v Celovec in Beljak, blizu St. Jakobu. Nekdanja slovenska šola se je morala seveda preurediti v dvojezično ali utrakvistično. V skrbi, da ne bi izgubil St. Jakob svoj slovenski značaj, je M. Ražun s podporo Ciril Metodove družbe zgradil 3-razred-no slovensko šolo v St. Pe-
tru pri St. Jakobu. Tako sta pred I. svetovno vojno obstojali v občini St. Jakob dve šoli, 4-razredna utrakvistična in 3-razredna slovenska narodna. V dvojezičnih je bil pouk prvo leto slovenski, ostala leta pa navadno nemški. Slovenskih učiteljev seveda vseskozi primanjkuje. Da otroci pri tem slovenščino precej pozabijo, nam kaže naslednji primer: Na sprejemnem izpitu v celovški gimnaziji je profesor narekoval: Jež in lisica (pika), učenec pa je napisal: Jesch in Lusitza pička. V občino St. Jakob spadajo tudi Svetne, domovina Miklove Zale. Slovensko prosvetno društvo Rož v St. Jakobu je prvikrat leta 1951, nato leta 1953 in tudi letos 14. avgusta priredilo v Svetnah tradicionalno igro: Miklova Zala na zgodovinskih tleh.
V Lešah pri St. Jakobu je bil rojen leta 1828 slovenski slovničar in ustanovitelj Mohorjeve družbe prof. Anton Janežič. Onstran Drave, na zahodnem pobočju Zadnice, leži St. Ilj ob Dravi. Kraj mi je v živem spominu na plebiscit v letu 1920. Naše vojaštvo se je že prej moralo u-makniti iz Koroške. Preko demarkacijske črte med conama A in B so začeli prihajati sumljivi ljudje iz nemške strani. Nekateri z glasovalno »pravico«, drugi s terorističnimi nameni, strahovati slovensko prebivalstvo na dan plebiscita. Zato sta obe slovenski telovadni društvi (O-rel in Sokol) izmed svojega članstva organizirali civilne straže v pomoč Koroškim Slovencem.
Tržiški Sokoli so si izbrali nevarno nemčursko gnezdo Borovlje. Člani orlovskih odsekov Tržič — Skofja Loka pa smo v noči 8. oktobra 1920 zasedli St. Ilj in Skofiče. V St. Ilju, kjer je imel »komando« pokojni Anton Ahačič (padel kot talec v Žirovnici 1. 1942), smo v noči 9. oktobra ujeli, razorožili in zaprli z gorjača-mi in boksarji ter revolverji oborožene nemčurje ter jih nato pognali preko demarkacijske črte. Pri tem nam je pomagalo nekaj domačih slovenskih orožnikov. Se težje stališče pa je imel komandant, naš kapelnik Rudolf A-hačič v Skofičah, kjer so naši ves dan odbijali napade teroristov, ki so strahovali slovenske volivce.
Obiščimo še Bilčovs nad Dravo ter se vrnimo nazaj v Podgorje (železniška postaja Mar. Ellend), ki spada še v občino St. Jakob. V vseh o-menjenih vaseh v Zg. Rožu je bila ob plebiscitu skoraj dve-tretjinska večina glasov za Jugoslavijo.
Prva vas v Spodnjem Rožu so Sveče, rojstni kraj slovenskih rodoljubov Einspielerjev. Andrej Einspieler je bil rojen 1813, umrl 1883. Mnogo je pisal, ustanovil Družbo sv. Mohorja. Leta 1882 je začel izdajati list »Mir«, ki je bil 40 let glasilo koroških Slovencev. Po plebiscitu je bil njegov naslednik »Koroški Slovenec«, po. II. svetovni vojni pa imajo Kor. Slovenci »Naš tednik« in »Slovenski vestnik«.   (Nadaljevanje sledi)
Teden otroka 2. - 9. X.
Otroci z motnjami v razvoju
Za »Teden otroka« je Društvo prijateljev mladine v Tržiču organiziralo več prireditev, ki naj povečajo skrb za naše najmlajše, da bo zra-stel iz njih nekoč zdrav, sposoben, delaven in dober rod.
O splošnih vprašanjih, ki zadevajo pravilno vzrejo in vzgojo otrok, bodo starši in odrasli sploh razpravljali najprej na množičnem sestanku v torek, 4. oktobra.
V četrtek, 6. oktobra bo ob osmih zvečer predaval v dvorani »Svobode« inšp. Vladimir Cvetko lo otroku v osnovni šoli.
Tretja prireditev v tem tednu bo mladinska igra Tr-njulčica, ki jo uprizori na tr-žiškem odru Mestno gledališče % Jesenic.
Razen tega je Društvo prijateljev mladine poskrbelo tudi za to, da začno v tem tednu na šolah; poslovati mlečne kuhinje, ki bodo pripravljale . otrokom med šolskimi odmori malico.
Rdeči križ pa bo začel z nabiranjem sadja za revne1 o-troke, da bodo z njim čez (zimo založeni tudi tisti, ki bi jim ga starši sicer ne mogli kupiti.
Tržičani! Obiščite vse naštete prireditve in sodelujte pri njih z živim zanimanjem, Z nasveti in predlogi. Podprite tudi akcijo Rdečega križa, da bo čim bolje uspela! Zlasti naj tega apela ne prešli -šijo pridelovalci sadja v okolici. Pomagajmo otrokom, ki so potrebni pomoči!
Antonija Krašovec
31. avgusta je na svojem domu na Vrhniki po dolgotrajni in hudi bolezni umrla učiteljica Krašovcc Antonija.
Učiteljica Krašovec je bila Vrhničanka, rojena 1, 1909. Studirala je v Ljubljani in tam leta 1929 maturirala na ženskem učiteljišču. 'Ker pa je bilo v tistih časih težko dobiti učiteljsko službo, je bila nekaj časa brezposelna. Šele februarja leta 1931 je bila KPrejeta v službo in dobila u-Citeljsko mesto na osnovni |°li v Salovcih v Prekmurju. Na tem težkem mestu ob jugoslovansko madžarski meji Jjj vztrajala do okupacije le-1941, ko so jo madžarski °kupatorji pregnali. Vrniti Je morala' v   svoj rodni
kra bo
let
J> kjer je preživela vso do-okupacije. Po osvoboditvi
Prek
\ '945 se je takoj vrnila v
rnurje v Salovce ter tam
ostala do 15. avgusta leta 1950, ko je bila na lastno prošnjo premeščena na osnovno šolo v Tržič.
Kraševčeva je bila vestna in požrtvovalna učiteljica. Zlasti v mlajših letih v Prekmurju je razen v šoli, kjer je leta in leta poučevala dopoldne in popoldne, veliko delala tudi na ljudsko - prosvetnem polju na vasi. Zadnja leta pa je bolehala, dokler ni bila primorana v letošnjem maju zateči se v bolnišnico in se podvreči težki operaciji, toda žal prepozno. Zavratna bolezen (rak) je že opravila svoje in 31. avgusta letos je tej bolezni podlegla, veliko prezgodaj.
Njenega pogreba se je udeležila šolska mladina iz Tržiča ter njeni stanovski tovariši. Učiteljski pevski zbor kranjskega okraja pa ji je v slovo zapel žalostinko.
Ob 10 letnici osvoboditve so si prosvetni in skrbstveni organi zadali važno nalogo, da bodo pospeševali ustanavljanje šol in zavodov, ki imajo nalogo usposobiti duševno zaostale otroke v pomožne in priučene delavce in laže duševno zaostale učence v izu-čene delavce.
Mnogo je staršev, ki se za take probleme zanimajo, zlasti še tisti, ki imajo v svoji najbližji okolici opravka s takimi otroki. Vsem so potrebna navodila, da bodo začeli čimprej in pravilno vzgajati duševno nerazvitega otroka, kajti že pravilna vzgoja v predšolskem razdobju, je odločilna za vso njegovoi življenjsko pot in uspehe.
Iz raznih brošur, predavanj in letakov, ki so bili v ta namen spisani za ljudstvo, bomo v naslednjih sestavkih na kratko povzeli nekaj navodil, ki bodo morda komu v korist.
Otroke z motnjami v razvoju razdelimo v 2 vrsti, to so:
a) duševno nerazviti otroci
in
b) duševno zaostali otroci. Duševno nerazviti otroci so
tisti, ki se zaradi nerazvitih ali poškodovanih možganov ne morejo duševno razvijati tako, kot njihovi normalni vrstniki. Tako okvaro možganov lahko povzroči vnetje možgahov, ali vnetje možganskih open (Meningitis), težak porod (kleščni), sifilis matere, rdečke, ki jih preboli noseča mati itd. Duševna nerazvitost se more podedovati tudi po starših. Vzrokov duševne nerazvitosti je več, ni jih pa mogoče vodno ugotoviti.
Duševno zaostali otroci pa so tisti, ki so duševno zaostali zaradi nepovoljnih socialnih razmer, ki se pojavljajo v razdrtih domovih, v družini alkoholikov in tam, kjer starši zanemarjajo svoje otroke in tudi niso sposobni, da bi jih pravilno vzgajali. Take otroke .moramo staršem odvzeti in jih dati rejnikom ali v zavod da jih tako rešimo. Kako spoznamo duševno nerazvitost v rani otroški dobi?
Duševna nerazvitost, posebno težje stopnje, se pokaže že v zgodnji otroški dobi.
a) Otrok duševno zaostaja v razvoju za svojimi normalnimi vrstniki. Ne zanima se za svojo okolico. Večkrat je pretirano nemiren, za dogajanja okrog sebe brezbrižen, zato ne more spoznavati predmete in dogajanja svoje okolice tako, kot jih spoznavajo normalni otroci mimogrede. Dolgo ne razume govora. Ne zna se i-grati: njegova igra je le mehanično ponovljanje istih gibov, ni sposoben, da bi ustvaril kaj novega. Hitro se naveliča vsake igre; normalnim otrokom kvari igro, ker je ne razume, zato ga nimajo radi. Tak otrok se tudi težko privadi na osnovne higienske in kulturne navade (osebno snago, pozdravljanje itd.).
Nasprotje s pretirano mirnimi otroki so pretirano živahni otroci, ki sicer kažejo zanimanje za svojo okolico, a je vendar ne poznajo, ker niso .sposobni opazovati posameznega predmeta ali dogajanja, temveč begajo neprestano sem in tja, ter se težko podrejajo ukazom.
(Nadaljevanje sledi)
fk&adma \u ta ^aftesaia
Ob začetku letošnjega šolskega leta sta zapustila trži-ško gimnazijo predmetna učitelja tov. Costa Stana in tov. Gosta Anton. Skoraj dvajset, let sta z nesebično požrtvovalnostjo posredovala znanje tisočem tržiških otrok. Ze davno pred vojno sta posvečala vse svoje moči napredku trži-škega delavskega otroka, ki sta ga hotela kar najbolje pripraviti za življenje. Kot zavedna narodnjaka sta morala med vojno v internacijo. Njune besede, polne narodnostne zavesti pa so vodile mnoge njune dijake v boj proti tujcem in tako ni le slučaj, da je bilo med padlimi fanti tržiške gimnazije največ dijakov ravno iz razreda tov. Costove. Po vojni sta nadaljevala z delom. Spet je bila tov. Costovi prva skrb, kako bi slehernega dijaka izoblikovala v človeka, vrednega človeškega dostojanstva. Z vsakim dijakom posebej je živela, ga poskušala razumeti in mu pomagati preko težav. Bila " pa ni le sijajen šolnik, tudi po-šolsko delo, delo v sindikatu, v raznih organizacijah itd. je postavljala daleč pred osebne težnjo. Tovariš Costa pa je poleg dela v razredu širil med dijaki mladinski tisk in budil V njih ljubezen do lepe knjige. Kot navdušen planinec je
odkrival dijakom (posebno še članom planinske skupine) lepote slovenske zemlje. Vsako leto je poskrbel za smučarski tečaj na Kofcah. Brez njega bi najbrže ne bilo tudi marsikatere nepozabne dijaške ekskurzije v Zagreb, v Dalmacijo, na morje. — To je le nekaj skromnih besed na rob dvajsetletnega plodnega dela Costovih v Tržiču. Se te se bodo izgubile in "ozabile, o-stali pa bodo tisoči hvaležnih dijakov in dijakinj, katerim sta pomagala utreti pot v življenje. V imenu vseh, kateri smo bili deležni tolike Vajine prizadevnosti, požrtvovalnosti in ljubezni — iskrena Vama hvala!
NOVE KNJIGF
France Bevk: Tovariša, broš. 110 din, kart. 130 din.
Bogomir Magajna: Zgodbe o lepih ženah, ppl. 310 din.
Ivan Vouk: Na mejniku dveh svetov, ppl. 190 din.
Ernest Hemingway:Starcc. in morje, ppl. 430 din, pl. 510 din.
Charlotte Bronte: Sirota iz Lowooda, pl. 850 din, ppl. 750 din.
Louis Guilibux: Angelina, broš. (100 din, ppl. 750 din, pl. 850 din.
Ilias Venezis: Kolska zemlja, ppl. 600 din,' pl. 700 din.
»tmn 6
TRZISKI VESTNIK
St, 15
Našo Turistično društvo priredi vsako leto po en dvodnevni izlet tudi za svoje naj-agilnejše sodelavce. Namen tega izleta i(ali bolje te poučne ekskurzije) je, da udeleženci čim bolje spoznajo naše turistične kraje in njihove naravne lepote, kulturne spomenike ter dejavnost njihovega prebivalstva in da navežejo čim ožje stike: s turističnimi delavci po naši domovini. Če je taka ekskurzija dobro pripravljena — in letošnja je bila še prav posebno — potem dobe- udeleženci na njej nešteto koristnih pobud za svoje nadaljnje delo.
Letošnji obisk je veljal po-mebnejšim krajem naše Koroške in Štajerske. V soboto, 10. septembra so udeleženci že ob štirih zjutraj zasedli prostore v posebnem avtobusu, ki ga jim je dal na razpolago SAP. (Za to prijaznost mu bodi izrečena tudi na tem mestu najtoplejša zahvala!) Ni se še zdanilo, ko je vozil avtobus skozi Kranj, Šenčur /in Kamnik, da bi preko Crnilca čimprej dosegel Štajersko. Vozil je skozi Gornji grad in Mozirje, ne da bi se ustavil. Prvi kratek postanek je bil Išele v Šoštanju, starem mestecu s tradicionalno usnjarsko industrijo. Tod smo hoteli pozdraviti našega rojaka, direktorja tovarne usnja, Andreja Steg-narja, pa ga žal ni bilo doma. Ze zunaj Šoštanja nam je pogled obstal |na novi termoelektrarni v gradnji, ki bo dajala energijo zlasti tedaj, kadar je na naših rekah nizko vodno stanje. Nadaljevali smo pot do Velenja. Tu nas je čakalo še večje presenečenje. Vedeli smo že prej, da sta tu rudnik, lignita in termoelektrarna, nismo pa slutili, kaj vse so Ve-
lenjčani ustvarili v zadnjih letih: Velenjsko jezero s kopališčem, športnimi prostori, parki in restavracijo ob njem, letno gledališeč, številne wee-kend hišice — in pa za celo mesto povih stanovanjskih zgradb. Občudovali bi Velenje še in še, pa smo morali po zajtrku v restavraciji ob jezeru nadaljevati z vožnjo, če smo hoteli še dopoldne preko Slovcnjgradca, Meže in Raven na Koroškem prispeti v Mežico. Tod nas je že čakal jamski vlak, da nas popelje v rudnik, kjer kopljejo svinčevo in cinkovo rudo (pa tudi ' molibdenove je nekaj vmes). Vsak s svojo karbidko smo si ogledali rove, v katerih iščejo rudo. Seveda si je vsak svoj kos rude vzel tudi s seboj za spomin. Po ogledu rudnika smo se odpeljali v Črno h kosilu, kjer smo bili prav dobro postreženi. Po kosilu smo se vrnili v Žerjav, kjer so nam razkazali še se-paracijo in topilnico svinca. Tu je bilo toliko zanimivega, da smo porabili za ogled vse popoldne in smo se morali odpovedati vsem nadaljnjim ogledom, ki so bili še v načrtu za ta dan. Ko smo zopet sedli v avtobus, je le-ta zdr-vel proti Dravogradu in ob Dravi navzdol v Maribor. Vendar smo spotoma le dobili vtis o tem, |kaj so oziroma kaj bodo hidrocentrale v Dravogradu, Vuzenici, Vuhredu, Ožbaltu, Fali in nad Mariborskim otokom. Marsikaj, kar je danes še nad vodo, bodo tod zalila kmalu zajezitvena jezera. Zato po vsej dravski dolini tudi prelagajo cesto više gor.
Ob prihodu v Maribor je bilo mesto že v lučih. Zato se tu nismo ustavili )za dolgo, temveč smo se odpeljali na
Pohorje. Tu gori smo šele videli, kaj je' potrebno napraviti in kaj se tudi da napraviti za razvoj turizma. Vseh domov seveda nismo videli. Ogledali smo si le tiste, v katerih smo večerjali ali prenočevali ali se zjutraj okrepčali (Zelezničar-ski planinski dom, 108(5 m, Počitniški dom Miloša Zidanška, 1030 m, Počitniški dom PTT, 910 m).
Zjutraj smo obžalovali, da zaradi megle nismo mogli u-živati še prekrasnega razgleda. Pa smo se potolažili, saj so nas čakala še velika nova doživetja. Vrnili smo se vMa-ribor, kjer so nas že pričakovali tamkajšnji turistični delavci. V njihovem spremstvu smo si nato ves dan ogledovali znamenitosti mesta in o-kolice: novi akvarij z eksotičnimi ribicami in favno Jadranskega morja, hidrocentralo Mariborski otok, športna igri-
šča Branika z restavracijo — tu smo tudi kosili — itd. Maribor se poleg Celja izmed vseh slovenskih mest najlepše razvija!
Popoldne smo si podrobno ogledali novo tovarno glinice in aluminija v Kidričevem, ki je pred nekaj meseci začela obratovati. Obrati za praženje boksita, za elektolizo itd. so v gigantskih stavbah, da jih z enim pogledom niti na pregledaš. Videti Kidričevo — to je res doživetje!
Naša zadnja postaja je bilo Celje. Celjsko Olepševalno in turistično društvo nam je pripravilo tod nadvse prisrčen sprejem in nas tako lepo pogostilo, da tega ne bomo pozabili. Zato se od odbornikov tega društva nikakor nismo mogli kar tako ločiti in smo ostali z njimi v tovariškem pomenku pozno v noč. In bi ostali pri njih še čez polnoč, če nam ne bi bilo treba biti zjutraj spet na naših delovnih mestih. Zato smo se o polnoči poslovili in odbrzeli domov — z nepozabnimi, vtisi z letošnje ekskurzije.
CAMPING „TOMINCEV SLAP" V PRVI SEZONI
Zadnja leta se med turističnimi oblikami letovanja in izletov (vse bolj uveljavljajo campingi. Tako je bilo tudi naše Turistično društvo prisiljeno, da pripravi primerne prostore za camping. Z izbiro prostorov in z načrti se je društvo začelo baviti že lani in so bili njegovi campingi že lani- tudi vneseni v seznam campingov. Zato letos ni bilo mogoče več odlašati in je spomladi poseben odsek društva moral kar krepko zagrabiti za delo, tako da je bil v začetku sezone Camping »To-mičev slap« že pripravljen na sprejem prvih gostov.
Gostje so kmalu začeli v
resnici prihajati. Od 27. julija pa do 5. septembra se stalno ustavljajo na našem campingu Danci, Belgijci. Nemci, Avstrijci, Angleži, Norvežani in Amerikanci. U-pamo, da so odnesli s seboj tudi najboljše vtise o našem campingu. Saj smo poskrbeli za vse, kar je bilo v naši moči: izbrali |smo prijeten prostor, ga okusno opremili,- gostje ne pogrešajo ne vode za umivanje, ne pitne vode, imajo na razpolago elektriko, pa tudi gostilna, trgovina in te-. lefon niso daleč. Vsekakor je Camping »Tomičev slap« korak naprej v turističnem razvoju Tržiča.
(J) $enel k&latik kama...
Bili smo na letovanju ob morju pod vročim rovinjskim soncem, neprestano na svežem zraku, da se kar ne moremo spet privaditi zaprtih prostorov. Spali smo v šotorih, 'živeli noč in dan na prostem. Naša telesa so porjavela in se bronasto svetijo samega zdravja.! Otroci so jedli z neznanskim tekom našo odlično in izdatno hrano. Zredili so se skoraj vsi tudi do 2,5 kg v kratki dobi 18 dni.
Čisto blizu železniške postaje je stalo naše taborišče ZB okraja Kranj v lepem borovem gozdiču. Nad nami je bilo taborišče prosvetnih delavcev, na levi fizkultumih prvakov, na desni pa taborišče Ferialnega saveza. Tu pa tam so stali še posamezni privatni šotori. Pred nami je bila cesta, onkraj nje železniška proga, ki teče tik obale. Ob postaji dolga kompozicija železniških vagonov, v kateri so letovali železničarji. Imeli so tudi svoje okroglo betonirano plesišče, poglobljeno v tla. Zato so mu naši duhoviti taborniki rekli —■ »škaf«.
Ob pol sedmi uri je bilo vstajanje, nato jutranja telovadba, umivanje in pospravljanje šotorov. Potem zajtrk: kava, dva kosa kruha s surovim maslom, medom, ali marmelado. Ob morski obali leže nagromadene skale, vmes napol porušeni pomoli. Tam smo se kopali. Taborniki so bili razdeljeni v skupino plavačev in skupino n-eplavačev. Na kopanje so nam prinesli malico: kruh, Isadje. Morska voda je bila topla, čista. V njej je plavalo na tisoče silno majčkenih mladih ribic, večje so se skrivale med čermi. Kaj bi pravila, kako je bilo lepo v vodi. Vsak ve, kdor se je že kdaj zaupal božanju lahkih valčkov. Sončili smo se na skalah, odšli domov na kosilo. Naša kuhinja je bila primitivna, spominjala nas je na nekdanje partizanske, le da je bila naša sedanja brez primere bolje založena. Kuharice so kuhale v treh vojaških kotlih in vsak dan pričarale obilno izdatno in okusno hrano. Otroci so se postavili v vrsto-in sprejemali vsak svoj  obrok. Ko
so pojedli, je glavna kuharica s kuhalnico potolkla po kožici in oznanila: »Repete«. To je bila mogočna beseda, ki je poklicala v novo vrsto vse tiste, ki so želeli ponovitve. Ni tedaj čudno, če so bili ptroški trebuščki napeti kot bobni.
Po kosilu — dveurno poči-vanje. Spočetka so se ga taborniki branili, vendar so se kmalu navadili reda. Potem spet kopanje, malica: kruh, salama ali sir in sadje. Ko so se podaljšale večerne sence so se gojenci zbrali na igrišču z nogometno žogo. Sledila je kulturna ura. Posedli so ob tc~ varišici in poslušali zgodbe o postanku in razvoju zemlje, o postanku rastlin in živali o pračloveku in početku človeške družbe. Včasih so poslušali pravljice — resne in zabavne, peli in se učili deklamacije.
Ob 19. uri je bila večerja, spočetka ob 21., potem ob pol
21. spavanje. Tišino je motil železničarski zvočnik, ki je i-gral plesalcem v »škafu« do
22. ure. Potem so luči ugasnile. Taborišče je objel spanec. V nočni tišini so se oglašali čuki. Med drevjem so neslišno letali netopirji. Svetla mesečina je tkala prijetne sanje.
Ob zori so zagrulile grlice in zagostolele ptice. Spet se je pričel nov dan, poln srečnih, brezskrbnih ur.
Obiskali smo rovinjski a-kvarij in s stolpa rovinjske katedrale uživali prekrasen razgled. Na vrhu stolpa je kip sv. Evfemije, ki ob levem boku drži del ladijskega krmila. Ko piha od severa ali vzhoda, je kip obrnjen proti morski gladini. Če je pa obrnjen proti celini, pomeni, da bosta jug ali zahodnik prinesla slabo vreme. Bili smo tudi v kinu. Toda tako smo bili vajeni življenja na odprtem zraku, da smo v zatohli dvorani kmalu pospali.
Rovini stoji na hribu, ki sestrino dviga proti vrhu, kjer kraljuje veličastna cerkev. Odkar stoji, je menjal že mnogo gospodarjev. Rimljani, Slovani, Benečani, Avstrijci, Italijani, Jugoslovani, spet I-talijani in zdaj znova Jugoslovani so v Rovinju skozi stoletja menjali oblast. Mesto je staro. Hiše slone natrpane druga na drugi, vse kipeče v višino. Med njimi se vijejo ozke, s kamnom tlakovane u-lice. Mnogo je še praznih, ker so po osvoboditvi pobegnili iz
Leše in luji svet
Zaradi gospodarskih kriz, ki so trle naše ljudi vse prejšnje stoletje, ponekod bolj, drugod manj in zaradi pomanjkanja zaslužka, so mnoge lešanske družine tedaj živele v stiski in bedi. Stari ljudje so mi veliko vedeli o tem povedati in prav nazorno naslikati neugodno življenisko stanje in neznosne socialne razmere. Na srečo današnji mladi rod vsega tega ne pozna.
a) Koroška
Ljudje so si pomagali, kakor so vedeli in znali. Za marsikoga je bila tedaj Koroška tista dežela, ki se pred našimi ljudmi ni zapirala, jih je rada vzela pod svojo streho in jim dala dela ter zaslužka.
V prejšnjih časih sta bili Koroška in Gorenjska zelo tesno povezani med seboj. Visoke Karavanke sicer ločijo obe pokrajini, niso pa nikdar ločile naših ljudi s Podravja •n Gornjega Posavja.
Na Koroško so hodili mladi ljudje, potem odrasli, pa tudi že priletni, tako moški kakor ženske. Vsakdo je našel svojo zaposlitev. Nekateri so ostali gori samo za določeno dobo, drugi za desetletje ali še dalj. Eden ali drugi je tam gori za vedno ostal, bodisi da si je tam ustanovil lastno družinsko ognjišče, bodisi da ga je tam pokrila zelena ruša.
Mlade fante so starši radi Poslali preko Ljubelja h koroškim mojstrom v uk, druge Pa za pastirje. Včasih so že kar otroci bili vpreženi v pastirsko službo. Kljub šolskemu zakonu otroci po naših krajih namreč še dolgo niso bili
pritegnjeni k obveznemu šolanju.
Odrasli moški so hodili na Koroško na tkanje, po kamnoseških delih in posebno na gozdarjenje     (podiranje in
spravljanje lesa). Ženske so našle zaposlitev tam gori kot žanjice. Korošci so jih zelo cenili zaradi njihove pridnosti in vestnosti in so jih radi najemali na delo.
Nekaj takih primerov naj navedem in tako rešim pred pozabo. Bilo bi škoda, ne le zaradi krajevne zgodovine to opustiti, ampak še bolj iz narodnostnih ozirov moramo poudariti stike med Korošci in Kranjci, ki segajo že nazaj v davno preteklost.
Brat moje stare matere, stric Joža, je živel na Koroškem. Gotovo je stara mati pod njegovim vplivom tudi svojega sina peljala preko Ljubelja k čevljarskemu mojstru v uk. Kakor je bila tedaj navada, je svoje najpotrebnejše stvari spravil v rdečo pisano ruto in s „punkelj-cem" v roki pešačil z materjo na Koroško. Mojster je bil mladega fanta vesel, ne toliko fant mojstra. Saj je razumljivo. Dom je za otroka svetišče, brezskrbno gnezdeče, na katero ga veže sto vezi. Mojster je mladega učenca, mojega strica, peljal na podstrešje, mu odkazal prostor in posteljo. Komaj pa je mojster odšel, je fant vrgel culo skozi lino in še sam skočil „čez gank", ter jo ucvrl nazaj proti domu. Baje je tako tekel, da je bil prej dnv«.i v Lešah kakor mati.
Tudi moj dedek Franc Primožič, mož prej omenjene stare matere, je odšel na Koroško. Poročal sem že, da je bil zaposlen pri gradnji železnice Kranj—Jesenice. Priložnostno je tam zginil in več let nihče ni vedel zanj. Slučajno ga je kasneje nekdo od domačinov srečal na Koroškem pri spravljanju lesa in to „najd-bo" javil.
Rovinja fašisti in italijanofili. Le v pristanišču je širša ulica, nasip, ki je bil iztrgan morju. Edino ta ulica se ne dviga v hrib. Ob njej je nekaj sodobnejših stavb. Ob vznožju hriba še stoji obok mestnih vrat, nad njimi beneški grb, znamenje nekdanjega beneškega gospostva. Tudi na mestni hiši so beneški grbi in grbi rovinjskih plemičev. Edini spomin v stoletjih, ki se tako naglo odmikajo. Kje iso sedaj ošabni plemiči, ki so v ubogih domačinih zrli le svo-hrvatsko govoreče sužnje? Ti so jim obdelovali velika ve-lePo.scstva, na katerih, obilno r°dita oljka in trta. Sedaj so svinjski kmetje svobodni in zadovoljni. Gospoda je šla, o-ni so pa ostali.
Rovinjčani sami so revni. JJelajo v tobačni tovarni in v tovarni ribjih konzerv. Vendar •1e letos tako slab lov na »pla-^e<< ribe flsardine, škombri), da oela tovarna le od časa do TaRa. Pomanjkanje rib je po-!av, ki že tri leta ne najde pojasnila.
.Mnogo je Rovinj letos zaslu-^  s  tujskim   prometom. V mestu samem je le en majhen °tel, vendar pa sta zato na
otoku Katarini in na Crve-nem (Rdečem) otoku dva lepa moderna hotela. Poleg njiju pa je zraslo ob vsej rovinjski obali in na obeh otokih novo mestece šotorov.
Prepeljali smo se na krasni Crveni otok. Bil je last neke avstrijske grofice, ki je z nasipom združila dva manjša o-toka. Sprva je bil na njem le nunski samostan, pozneje graščina, a sedaj hotel. Grofica je bila žena nekega admirala. Se sedaj vise v hotelu krasne umetniške slike iz pomorskega življenja. Ko je po prvi svetovni vojni Istra pripadla Italiji, je gospodovala na otoku neka italijanska grofica, ki je po zlomu Italije skrivala na otoku fašiste. Ko so leta 1945 naši osvoboditelji prvič stopili na otok, so bili sprejeti s strojnicami. Seveda je bilo gnezdo hitro likvidirano.
V začetku otoka je kamnolom snežno belega istrskega marmorja. Režejo ga v velike bloke in odvažajo v inozemstvo. Ves otok in vsa rovinjska obala sta pokrita z gozdovi visokih krepkih borr>y, kakršnih pri nas ni. Imajo široke krošnje in dolge, močne igle.
Nekateri so šli še dalje, kakor poje narodna pesem, »gor na Obcrštajersko". Tako smo Gontijcvcga Tomaža dobili v Judenburgu, kjer smo v času prve svetovne vojne služili pri »kranjskih Janezih«. Tam smo našli tudi Hanza Klein-diensta, doma na sosednjih Brezjah, ki je v tistem času opravljal važno funkcijo ju-denburškega mestnega župana. Vsa čast mu, da svojega slovenskega prepričanja kljub častni službi ni pozabil.
Velikokrat sva se z mamo pogovarjala o takratnih časih. Pripovedovala mi je o Ko-tarčah, ki so bile nemški kraj, a so ljudje tam dokaj znali slovensko. Pripovedovala mi je o Starem dvoru (Althofen) in Mariji Pomagaj (Maria Hilf), o življenju tam gori, o delu, hrani in zaslužku. Slikala mi je pot preko Ljubelja, skozi Kožentavro in Gospo Sveto, da se mi je zdelo, kakor da potujem ob njeni strani in z njo vred občudujem- lepoto in zanimivosti Koroške zemlje. O, kje so tisti zlati časi, ko je bilo tudi meni mehko in prijetno ob materini strani, ko sem bil v njeni šoli!
Zanimivo je vedeti, da je nekdanja Koroška M vseh avstrijskih -dežel imela največ nezakonskih otrok. Tako ni nič čudnega, da so tudi neka lešanska dekleta postale na Koroškem mamice. Vem za dva taka primera.
Neki Lešan (Špornov) ie tam gori postal oče dveh deklic in ju tudi tam rvustil. Se čisto majhne so koroške deželne oblasti poslale v Leše kot po očetu pristojno domovinsko občino. Eno so vzeli na Brezjah pri Tržiču pri Cezarju in jo posvojili, ker niso imeli lastnih otrok. Tako je postala lastnica dobre kmetije. Druga, Neža po imenu je bila splošno znana kot „Koroša". Bila je malo slaboumna, zato je ostala samska.  Zrasla je
pri dobrih ljudeh, pozneje pa se je preživljala s pletenjem nogavic, zimskih jopic, ščitnikov (Zapestnikov, šticelnov), z napravljanjem češminovih in brezovih metel, z nabiranjem zdravilnih zelišč (posebno gorskega mahu), mnogo so jo pa podpirali dobri ljudje. Preživela je obe svetovni vojni v samotni hiši „Zahovci", današnja ljudska oblast pa jo je sedaj oddala v „Dom onemoglih" na Jesenicah.
Ena Lešanka (Micončkova) je v službi na Koroškem dobila nezakonskega sina. On se je pozneje poročil in imel v zakonu tri fante. Ker so do-raščali po prvi svetovni vojni, jih je več ali manj zajelo hit-lerjevsko gibanje. Leta 1934 je takratni kancler Dolfuss začel čistiti po Avstriji hitlerjansKe elemente, pa so seveda tudi te tri brate (Golmajer) kot nadležne tujce izgnali v pristojno domovinsko občino Leše. Pravijo, kar se Janezek nauči, to Janezek zna. Pri teh bratih Golmajer je hitlerjan-ska usmerjenost ostala tudi tostran Karavank živa. Eden je bil bolj miren in dostojen, ostala dva sta, na bila vsak zase pravi „zli duh" in obenem še kriminalca. Najstarejši je bil zelo agilen. Na Ljubelju je pred vojno vzdrževal bife in obenem skrbel za zvezo med kulturbundovci in hitlerjanci tostran in onstran meje.
Odkar pa je bila po razpadu stare habsburške monarhije po vrhu Karavank potegnjena državna meja med Jugoslavijo in Avstrijo, so o-značene zveze med Gorenjsko in Koroško prenehale. Se celo romanja v Glinje in Gospo Sveto so prenehala. Po prvi svetov, vojni so tihotapci vzdrževali zvezo preko meje, po zadnji voini pa so številni begunci pridno prečkali mejo. Lešanom v čast moram poudariti, da takih elementov med njimi ni bilo.
Nasproti Rovinja je sredi takega gozdiča na majhnem polotoku znana bolnišnica za bolnike s kostno tuberkulozo. Žive v rajski okolici, v ugodnem podnebju. Kar moreta človeška sposobnost in narava doseči, se tu uresničuje.
Rovinjčani govore po večini italijansko, saj so potomci nekdanjih italijanskih priseljencev: mornarjev in trgovcev. Od leta 1919 pa do leta 1945 so tlačanili Italiji, tudi pod Avstrijo ni bilo mnogo bolje, da o Benečanih sploh ne govorim. Zato je pravo čudo, da so si kmetje domačini le ohranili svoj hrvatski jezik, dasi je poln italijanskih tujk. V mestu sta hrvatska in italijanska osnovna šola in o-be gimnaziji.
Na rovinjskem pokopališču se bohotijo spomeniki nekdanje beneške slave. Imena: Dandolo, Ide Vescovi, Foscari, Rocca . .. sami beneški priimki. Grobnice imajo bahave spomenike. Le v kotu grobnic je skromen kotiček petih borcev za svobodo brez spomenika. Na pokopališču stoji krasen drevored do 30 m visokih cipres, ki so spodaj tako Široke, da se stikajo. Ob vhodu na pokopališče stojita dva
široka silno lepa srebrna bora.
Z morske strani je Rovinj kot mestece iz pravljic. Dviga se iz morja kot hrepenenje njegovih prebivalcev. Kipi v višino pod oblake in čaka, da ga preobrazi novi čas.
S težkim srcem smo se odtrgali od Rovinja. Brezskrbno življenje je bilo končano. Vlak nas je kmalu odpeljal med gole istrske skale. Le tu pa tam je še v daljavi zablestela morska gladina. Večerni mrak se je zgostil. Vlak je hitel skozi noč in nas nosil zdrave in ožgane domov.
Prelepo morje, na svidenje prihodnje leto!
KINO
4.—5. oktobra: Jugoslovanski tilm »Pot miru« (Obisk maršala Tita v Burmi).
6.—7. oktobra: Angleški film Dalje od večnosti.
8.—9. oktobra: Ameriški film Kadar žene ljubijo.
11.—12. oktobra: Ameriški £ilm Ljubezen na bojišču.
13.—14. oktobra: Francoski film Trenutek resnice.
15.—17. oktobra: Angleški film v barvah Moulin Rouge.
18.—19. oktobra Angleški film Šolanje Toma Browna.
TRZlSKI VESTNI K
St. 15
Gibanje prebiualstoa
ŠAH
II. mednarodni turnir v Portorožu
Letošnji mednarodni turnir v Portorožu, ki ga organizira Šahovsko društvo Koper s pomočjo Šahovske zveze Slovenije pod parolo »Sah druži narode«, je privabil 1 veliko število šahistov, saj je sodelovalo 60 moštev iz Avstrije, Švico in Jugoslavije.
Turnir je potekal v štirih, po močeh približno enakih skupinah, v vsaki skupini po 16 moštev, samo v D-skupini po 12 moštev.
Prvič v zgodovini tržiškega šaha se je moštvo Tržiča u-deležilo tako močnega tekmovanja. Ekipa »Svobode« iz Tržiča je bila uvrščena v C-sku-pino, skupino z ostalimi Gorenjskimi moštvi. Po šestdnevnih zelo zanimivih in napornih borbah se je ekipa »Svobode« v postavi: Štele, Keršič, Jurančič in Brezav-šček plasirala na osmo mesto pred prvakom Gorenjske Radovljico in Jesenicami, kar je vsekakor pomemben uspeh našega šaha. Najbolje je igral Jurančič na drugi deski, ki je napravil 4 točke iz 6, Stefe na prvi 3'/a iz 6; žal sta zatajila ostala dva na 3. in 4. deski, saj sta oba skupaj napravila samo 2'/^ točke. To je bila vsekakor zelo dobra šola za mlada tržiška šahista, saj sta prvič lahko spoznala, koliko
napora, volje in znanja zahteva močan turnir.
Zmagovalec v A-skupini, t. j. najmočnejši, je bilo moštvo Hitzinga z Dunaja pred Partizanom, Beograd in NSK I. (Novosadski šah) ter Zagrebom. V B-skupini pa Lom-bar pre Jedenstvorn iz Zemuna, LŠK II. ter Torpedom, Reka. V D-skupini pa Edo Blažek iz Tesliča.
Ob zaključku turnirja je bil odigran še velik moštveni br-zoturnir in sicer po skupinah.
V A-skupini sta zmagala NSK I in Zagreb 21V« točk.
V B-skupini pa Tetovo, Gornji Milanovac s 34'/a pred Zvezdarno Beograd. V naši skupini pa je osvojil prvo mesto Radnički, Kragujevac 31'/s pred Rudarjem, Trbovlje I. 31 točk. Moštvo Tržiča je zasedlo osmo mesto od 12 sodelujočih. Posamezniki , so se na brzoturnirju takole izkazali: Štefe 9 točk, Jurančič 3V2, Keršič 1 in Brezavšček BV« točke.
Tudi na brzoturnirju se je pokazalo, da primanjkuje našim šahistom teorije tako otvoritve kot končnice, predvsem pa rutine. Z izpopolnitvijo teh nedostatkov lahko pričakujemo od mladih šahistov nadaljnjih uspehov.
PREKLIC Preklicujem   vse,  kar sem neresničnega govorila o Fran-I čiški Štrukelj in Mariji Per-I ko. — A. Cvek.
Rojeni: Bcganovič Marija, tkalka iz Tržiča, je rodila hčerko; Godnjov Julijana, gospodinjska pomočnica iz Tržiča, je rodila deklico; Bogataj Hermenegilda, gospodinja z Bistrice pri Tržiču, je rodila deklico; Leban Doroteja, tovarniška delavka iz Tržiča, je rodila dečka; Kutin Marta, tovarniška delavka iz Tržiča, je rodila deklico; Pretnar Cecilija, gospodinja z Brezij pri Tržiču, je rodila deklico; Ko-mac Frančiška, tovarniška delavka iz Jelendola, je rodila dečka; Resnik Terezija, tovarniška delavka z Loke, je rodila deklico; Zos Alojzija iz Cadovelj pri Tržiču, je rodila dečka; Jane Darinka, gospodinja iz Sebenj, je rodila deklico.
Umrli: Zos Katarina, pre-užitkarica iz Cadovelj pri Tržiču, stara 79 let; Zumer Franc, 'državni uslužbenec z Bistrice pri Tržiču, star 55 let; Sitar Doroteja, gospodinja iz Ziganje vasi, stara 69 let; Premrl Elizabeta, osebna upokojenka iz Tržiča, stara 59 let; Mlakar Veronika, gospodinja z Bistrice pri Tržiču, stara 59 let; Engelsberger Ivana, osebna upokojenka z Bistrice pri Tržiču, stara 76 let; Zos Janez, novorojenček iz Cadovelj pri Tržiču, star 1 dan.
Poročeni: Cor Franc, tovarniški   delavec  iz  Tržiča, in
Rozman Slavica, tov. delavka z Bistrice pri Tržiču; Zupan Edvard, skladiščni delavec iz Ziganje vasi, in Lipovšek Frančiška, tovarniška delavka iz Tržiča; Ogris Friderik-Vla-dislav, elektrotehnik iz Pod-Ijubelja, in Graj Olga, tovarniška delavka iz Tržiča; Pa-vec Franc, gradbeni tehnik s Slapu, in Smole j Antonija, frizerska pomočnica z Javor-niškega rovta; Eržen Metod, čevljar z Dobrave — Radovljica, in Klavžar Albina, gospodinjska pomočnica iz Tržiča; Polanšek Ciril, delavec s Pristave, in Gogala roj. Jesenko Jera, tovarniška delavka iz Ziganje vasi; Zepič Frančišek, kemijski 'tehnik iz Sebenj, in Raztresen Marija, trgovska pomočnica iz Tržiča; Fischer Ernst, finomehanik z Dunaja, in Smolej Štefanija, tovarniška delavka iz Tržiča; Stular Jurij, gozdni nadzornik iz Podljubelja, in Legat Katarina, tovarniška delavka iz Tržiča. — Čestitamo!
Izgubila sem v nedeljo, 4. septembra popoldne od Leš do Bistrice otroško jopico, zunaj oranžne barve, znotraj belo.
Prosim najditelja, da mi jo vrne proti dobri nagradi.
Ferlič Marija, Bistrica 129 (Trajbah).
T
ovarna usnja
w
Sošta
nju
Izdeluje vso vrste POĐPLATNEGA USNJA; DULBOKS, telečji in. gOV^jli, črn in barvast; KRAVINO, mastno naravno, črno in bordo; telečji, jiuničji in goveji ROKS, v raznih barvali; cugovano kravino; [JKANEC ZA OPREMO, črn in naraven; GALANTERIJSKI LIKANEC v raznih barvah in razno TEHNIČNO USNJE
>Triiški vestnikc izhaja vsakega 1. in 15. v mesecu. / Izdajatelj: Turistično društvo v Tržiču. / Urejuje uredniški odbor. Zanj odgovarja Maks StumfeL / Tiska >Gorenjski tisk« v Kranju. / Naslov uredništva in uprave: Tržič, Cesta Jug. lj. armade 3. Telefon št. 55. / Celoletna naročnina 360 din. polletna 180 din. Posamezna številka 15 din. / St.  ček.  rač. pri NB 6112-»T«-133.