46
Naša Minka.
Naj bo, čc je tudi Minka malo huda. Vseeno vam jo malo popišem. Navsezadnje, vem, da bo še vesela, ko zve, da jo pozna iz »Angelčka« kar na stotine otrok. Koliko je otrok, o katerih se nikjer nič ne bere, kajne!
Nikjer? 0 pač! Vaš angelček varih piše v knjigo vašega življenja, piše še bolj natanko, kakor bom jaz popisal samo nekaj dogodkov iz življenja naše Minke. Le glejte, da bo angelček v tisto knjigo napisal veliko lepega in dobrega...
I. Bolna sestrica,
Gori na Gorenjskem nekje je doma naša Minka. Vesela je in živa kakor srnica v gozdu. Kdaj pa naj bo vesela, če ne v letih zlate mladosti, v letih rajske nedolž-nosti! Vendar pa pride čas, ko se tudi v otroškem srcu naseli bridka žalost. Tudi ti, vesela in poskočna Minka, povešaš svojo kodrasto glavico. In sama hodiš otožna po domačem vrtu. Kje pa je tvoja vedna spremljevalka Lizfka?
Mala, dobro štiriletna Lizika leži na bolniški poste-ljici. Sedaj vemo, zakaj je Minka tako otožna.
»Mama, kdaj bo pa Lizika zopet vstala? Kdaj pa pride zopet na vrt?«
»Minka, Lizika bo skoro gotovo umrla, pa bo šla v nebesa.«
»Mama, naša Lizika še nikamor ne zna, nikar je ne pustite umreti, Če bo šla v nebesa, pa se bo na potu izgubila. Saj še ne ve, kje je Ljubljana. Nebesa so pa še bolj daleč. Mama, nikar je ne pustite v nebesa, veste!«
O dobra Minka, ali res še ne veš, da pride sam angelček božji in popelje tvojo sestrico v nebesa!
»Rada bi ti pomagala, Minka, pa ne morem. Lizika bo v nebesih srečna. Gori se bo igrala z angelčki in z drugimi pridnimi otročiči. Ali ji ne privoščiš nebes?«
»Kdo se bo pa z menoj igral, če Lizika umrje? Mama, nikar je ne pustite umreti, Meni bo tako dolgčas,«
»Kakor Bog hoče in ljuba Marija, Minka, jaz pa ne morem prav nič več pomagati.«
»Mama, ali pa Bog lahko pomaga? Pa Marija tudi, kajne?   Saj ste včeraj dejali, da me ima Marija rada, ker
47
scm pridn.   Mama,  jaz bom pa prosila Marijo,  da pove angelčkom, naj puste Liziko pri nas. Saj se angelčki lahkp em čas z drugimi otroki igrajo.« »Le prosi, Minka.«
f Profesor Izidor Modic.
Bil je v dijaških letih zvest naročnik »Angelčka« in »Vrtca«.
Odslej je mama večer za večerom slišala, kako za-upno pristavlja Minka po svoji navadni večerni molitvi: »Še eno češčenomarijo, milosti polno, za našo Liziko ...«
Ali naj se Marija ustavlja tako otroško zaupni prošnji dobre Minke?
48
Bolezen se začne res obračati na bolje. Le še malo, in Lizika bo vstala in se bo igrala z Minko kakor nekdaj.
Kako je Minka vesela! Vsakemu človeku pripoveduje, kako jo ima Marija rada. In s kakšnim veseljem donaša zdaj cvetja v Marijino kapelico, ki stoji na koncu doma-čega vrta! Lepo je to, da je hvaležna Minka. A vendar ae sme pozabiti, da je najlepša cvetka za Marijo njeno »edolžno srce.                                           J. E. Bogumil