672 Sigma: Antimah. Julij an: Temno uganko rešuješ s temnejšo . . . Maksimos: Oba bodeta propadla, ali ne izginila . . . Dete ne izgine, ko postane mladenič, mladenič nL, ko postane mož ... Oj ti si hotel mladeniča preleviti v otroka. Carstvo duha je pogoltnilo carstvo mesa. Ali carstvo duha ni zaključek. Mladeniču si hotel braniti, da postane mož. Oj blazni, ki si dvignil meč proti prihajajočemu, proti tretjemu carstvu, v katerem bode vladal Dvostranski! J u 1 i j a n : In ta ? Maksimos : Židovski narod ima zanj ime. Mesijo ga imenujejo in ga čakajo . . . Julijan: Cesar — bog; — Bog = cesar. Cesar v carstvu duha in bog v carstvu mesa . . ! Maksimos : To je tretje carstvo . . . Logos v Panu, Pan v Logosu . . . Da pa pride to tretje carstvo, v katero Ibsen tako živo veruje, zahteva svobode za neomejen razvoj, svobode tudi za tisto individualnost, ki hoče porušiti in odpraviti, kar je zastarelo, nesposobno za življenje, kar ovira razvoj in svobodo in kar brani novim, zdravim, mladim in krepkim idealom, da bi vzklili, vzcvetli in obrodili sad. Rekel bi, da sta individualnost in življenje Ibsenu umetniku skoro identna pojma. »Živite, živite svoje lastno življenje in raztrgajte vse spone«; to kličejo vsi Ibsenovi junaki, in to tendenco diha vsa njegova filozofija, vsa njegova umetnost. Antimah. SI estrpno množica meščanov, »Boginja sladke poezije, še modri Platon čaka željno, pa ne ko ti bi izmešala da skoraj brati bi pričel Antimahu srce in duh, Antimah epos svoj. da ne ume te več?« Pričel je. Ali danes niso A pevec mirno... čita... čita všeč poslušalcem njega glasi; Odkod naenkrat ta tišina? . . . iz množice za drugim drug Ozre okrog se po ljudeh . . . odhaja mrmrajoč: Sam Platon sluša ga. »Ni enega glasu o luni, »Le tebi ni resnica grenka? o ptičkih enega ni verza, Ti sam si mi za tisoč drugih !< norčuje iz ljubezni se, In v zadovoljnosti obeh iz naših šeg, navad. prečita epos ves. Sigma.