Razmere pašnikov v Bohinji. Popisal Tomaž Hitz, voditelj sirarskih družeb. *) „Novice" so v 38. listu prinesle sestavek pod na-slovom „pašne pravice na planinah in pa gozdna po-Btava", ter pri tej priliki željo izrekle, naj bi Bohinjski gospodarji in Kranjska obrtnijska dražba ta sestavek brali in si ga dobro zapomnili. Jaz sicer nisem ne Bohinjec ne ud obrtnijske družbe, al moja naloga je, on-dasnje gospodarje podučevati o umni živinoreji, o umnem mlekarstvu in sploh o umnem planinskem gospodarstvu, da si tako zboljšajo svoj stan, dohodke pomnožijo in povikšajo blagostan kmetijskih prebivalcev. Ta naloga mi naklada dolžnost, da k „Novičnemu" sestavku v 38. listu dodam svoje opazke in v imenu Bohinjcev razodenem svoje misli. Bohinjski kraj je po svoji legi, po svojem podnebji in lastnosti zemlje, najbolj ustvarjen za živinorejo in planšarstvo, veliko manj pa za poljedelstvo. Živinoreja in dobro planinsko gospodarstvo ste tedaj najimenitnejša studenca za blagostan tukajšnjega kraja; zato potrebujeta neprenehoma posebno skrb. Mora se tedaj zmirom in zmirom povdarjati, da Bohinjci ne prezrejo omenjenih dveh studencev, iz katerih posebno izvira njih blagostan. Napredek njihov je zadnja leta posebno pognala naprava sirarskih družeb. One so pripomogle, da se zdaj mleko z večim dobičkom obrača na naprav-ljanje sira in surovega masla. To pa ni edini dobiček sirarskih družeb za ta kraj, ampak veliko veči dobiček leži po mojih mislih v tem, da se zboljšuje živinoreja. Ce se namreč mleko z večim dobičkom spečd, naganja to gospodarje, da si prizadevajo dobivati več mleka; več mleka pa dobijo, če imajo dobro molzno živino in jo dobro redijo. Da se more to zgoditi, v to so pripomogle Birarske družbe v Bohinji. Prva skrb Bohinjskega gospodarja je tedaj zdaj, da skuša več klaje dobivati za svojo molzno živino. Zato pa je *) Pisatelj tega članka je bralcem „Novicu, še posebno pa Kranjskim Bohinjcem in Goriškim Tolmincem dobro znani gosp. Tomaž Hitz, ki je po prizadevanji Goriške in Kranjske družbe od si. ministerstva kmetijstva nastavljen za popotnega učenika mlekarstva in sirarstva. Beseda pisatelja nam zatega del more posebno veljavna biti, ker gosp. Hitz je fcvajcar, ki dobro pozna planinske razmere v Svajci, ki o mlekarstvu in sirarstvu stoji v prvi vrsti zato, ker se ondi pred vsem živinoreji pušča, kar živinoreji gre. 328 dvoje potrebno: eno je to, da se umno obdelujejo se-nožeti, drugo pa pašniki. Namen teh vrstic je danes le pašo na planinah in njene razmere v Bohinji nekoliko razjasniti. Ce doli v dolini z večim dobičkom obračano mleko naganja gospodarje k povzdigi živinoreje, se jej pa gori na planinah nasproti stavijo takošni zadržki, da skoro ni mogoča umna živinoreja. Vso živino, ki jo imajo pozimi dolinci v hlevih, jo poleti ženo v planine na pašo. Namesti da bi pa tu dobila dobre in obiine paše , mora reva zadovoljna biti s slabo in pičlo krmo, katero je prekoračivši dolge in skalnate poti, dobila na oddaljenih in pustih pašnikih ; s tako pašo se komaj preživi, ne pa , da bi se mogla dostojno rediti in več mleka dajati; mlada živina pa se ve da le bolj hira, namesti da bi se krepčala po zdatni paši. In krive te velike nadloge so prečudne razmere pašnikov na Bohinjskih planinah. Meni ni znano, kedaj in kako je Kranjska obrt-nijska družba postala lastnica večega dela tukajšnjih gozdov in pašnikov; gotovo pa je to, da se zdaj obnaša za lastnico tolike zemlje. Ako bi v planinsko pašo se ne vtikala ta družba, bilo bi Bohinjcu pač vse eno, kdo da je gospod gozdov. Ker se pa na pašnikih tudi zareja les, zato gre pred vsem obrtnijski družbi skrb na to, da samo na njen korist raste prav gost gozd na ondašnjih pašnikih; ona se ne briga za drugačno planinsko gospodarstvo, čeravno bi se z njim združiti dala zdatna gozdoreja. Za tega voljo je tedaj velike važnosti to, čigavi so gozdi. Kakor so dandanes razmere v Bohinji, nikakor ni mogoče se nadjati kakega napredka planinskega gospodarstva, marveč nazaj mora iti vse tukajšnje gospodarstvo , ako se ne odstranijo velike zapreke zaželenega napredka. Živina tukaj ima malo prostorov za pašo, kajti na desno in levo, gori in doli so pašniki v prepoved djani; gorj6 gospodarju, čegar živina le eno stopinjo stori na prepovedano zemljo! Tu so tudi take planine, na katerih ne eno uro ne sme gospodar živine pustiti brez pastirja, če noče v nevarnost priti, da bode kaznovan zarad prestopka na prepovedani svet. Živina komaj na pol sita se mora gnati k planinskim kočam in v tamosnje hleve, ko vendar v gozdih in dolinah po čevelj visoka lepa trava gnjije! Namesti da bi se za pašo živine iztrebili pripravni prostori in za pašo pustili , se pašniki ali sami zarašajo z lesom ali pa ga gozdarji zasejajo in v prepoved devajo. To pa od leta do leta bolj zmanjšuje dohodke planinarstva. Po vsem tem bi utegnil zdaj kdo reči: „to je hud sovražnik gozdov pa prenapeti zagovornik pašnikov." Bog obvari, da bi si mi moglo očitati, da ne pripozna-vam velike imenitnosti gozda tudi za Bohinjski kraj, in da ne vem, kako koristni so gozdi v obče podnebju in zarad vsakemu kraju potrebne vlažnosti. Jaz sem iskren prijatelj gozdov in prav zato tudi zagovornik umnega gozdarstva. Al človek ne sme enostransk biti in le na ljubo lesoreji vse drage koristi prezirati. In prav za tega del trdim, da se gozdarsko gospodarstvo ne sme na škodo planinarstvu širiti. To žali-bog pa se godi v Bohinji! Jaz sicer ne poznam na drobno Avstrijskih postav, vendar nikakor ne morem misliti, da bi gozdarska postava v Avstriji bila tako enostranska v svojih paragrafih , da bi njen cilj in konec edino le bila izreja lesa, vse drugo pa nič; zato pa tudi ne morem misliti, da se ta postava tako tolmačiti sme, kakor jo tolmačijo gozdarski uradniki Kranjske obrtnijske družbe, kajti resnica je, da se na nekaterih planinah planinarstvo po izključljivem gozdarstvu tako zatiruje, da kmalu od planinskega gospodarstva ne bode ne sledu ne tiru. (Konec prihodnjič.) 336 Razmere pašnikov v Bohinji. Popisal Tomaž Hitz, voditelj sirarakih družeb. (Dalje in konec.) Umno gozdarstvo se d& prav dobro združiti z umnim planinskim gospodarstvom. Tukaj pa, žalibog, tega ni. Vsako leto pride manj živine na planine; te napake krivo je pa to; da živini pase manjka, pa zakaj? — zato, ker se čedalje bolj gozd širi. Tako, na pr., ae nahajajo tukaj veliki prostori, ki 80 pred 20 aii 30 leti najbolja paša bili, pa so zdaj gosti gozdi, ki so se sami po sebi zarastli. Podnebje, lega in zemlja: vse to je v Bohinji lesu jako ugodno; kjerkoli je majhen prostorček prazen in veter zaseje kako drevesno seme, kmalu vidiš drevesice za drevesi-cem rasti. Na svojem vsakoletnem potovanji po planinah sem občudoval tukajšnje lepe gozde s toliko obilnim lesom, — nasproti pa sem miloval lačno in suho živino in ob- žaloval še bolj uboge dohodke planinarstva. Nehote* se mi je vrivala misel, zakaj in odkodi so tu tako žalostne razmere planinarstva na veliko škodo kmetijstva in tukajšnjih prebivalcev? Ce ni nikogar druzega, ki bi se potegnil za to, da se v okom pride takim žalostnim razmeram, morala bi država sama, to je, cesarske oblasti morale bi na noge stopiti, da se v pravo razmero spravi gozdarstvo s planinarstvom. Bohinj je deželica, katera živi in more le živeti od planinarstva in živinoreje; če je tedaj državi na tem ležeče, da ne pogine tukajšnje prebivalstvo, mora pač misliti na sredstva, kako se bi konec storil takim neugodnim razmeram. In država to lahko stori brez skrbi, da bi poškodovala gozdarsko gospodarstvo, kajti zemlja je temu v Bohinji jako ugodna, če tudi bi se smela živina povsod pasti, le v mladem lesu ne. Da-si se tudi iskreno potezam za planšarstvo v Bohinji, moram vendar še enkrat ponavljati, da nočem škode delati umnemu gozdarstvu. Moje načelo je le to: naj se d& planinskemu gospodarstvu to, česar potrebuje živina za svojo hrano, da potem gospodarju oni dobiček donaša, ki ga sme od nje pričakovati. Kakor pa dandanes reči stojijo, j e žalibog gotovo to, da Kranjska obrt-nijska družba dobiček vleče, planinski gospodar pa škodo trpi, ker se paragrafi gozdne postave po gozdnih uradnikih njemu v kvar tolmačijo. Rad bi vendar vedel, ali ima država res kakošno korist od tega, da ena sama družba na svoj prid z gozdom špekulira, Bohinjci pa zarad tega škodo trpijo, in ali bi ne bilo na večo korist državi, ko bi pripomogla v to, da bi se mogli Bohinjci umnega planinarstva poprijeti. Ne prezreti se ne sme dalje tudi to, da od planinarstva živijo večidel vsi tukajšnji prebivalci, gozdarstvo pa je samo na prid Kranjski obrt-nijski družbi. Zato bi bilo živo želeti, da bi modra postava odvrnila vse te napake, pod katerimi trpi Bohinjsko pianinarstvo. Skoda, da mi danes v „Novicah" odmerjeni prostor ne pripušča obširno dokazati, kako v Svajci ravnajo, da umna živinoreja in planinsko gospodarstvo nikakor ni na poti gozdarstvu, gozdarstvo pa živinoreje in plan-šarstva ne moti. V Svajci niso le ondašnji kmetovalci, temuč tudi postavodajalci spoznali, da je umno pianinarstvo glavna podlaga blagostanju Švajcarakih hribovcev in da se ne sme omejiti po gozdarstvu. Morebiti drugi pot povem kaj več o tem. Na korist Bohinjskega planinarstva moram konečno *) izreči toplo željo, naj bi se tu nemudoma odstranile vse zapreke, katere so krive tega, da prizadeve domoljubnih mož, povzdigniti mlekarstvo in sirarstvo, nimajo še tistega vspeha, ki bi ga sicer lahko imele na korist celega Bohinja. *) „Recepta prinesemo drugi pot. Vred.