Stiska ustvarja in krepi zadruge Ta člamek je priobčila oktobrska številka lista »Zadružna zastava«, ki ga izdaja 14 dnevno Zveza nabavljalnih zadrug drž. uslužbencev v Beogradu. Ker je njegova vsebina aktualna tudi za učiteljstvo — saj je lepo število tudi slov. učiteljstva včlanjenega pri raznih nabavljalnih in kreditnih zadrugah te Zvoze — zato ga priobčujemo. Uredništvo. Ko so snovali pred devetdesetpetimi le-ti roodelski tkalci svojo zadrugo, jih je k temu prisilila stiska: stroji so jih deloma vrgli na cesto, deloma pa so jim okrnili že itak nizke prejemke. Kar je delavec zgubil na dohodkih, to je hotel nadomestiti s prihranki pri izdatkih ob nabavi življenjskih potrebščin. In zato je bila ustanovljena — zadruga. Ko so prišli ob razmahu industrije v nevarnost ljudje srednjih slojev, majhni posestniki, obrtniki in trgovci, da jih odnese val kapitalizma, jih je rešil Šulce-Delič z — zadrugo. Prav tako je storil pozneje Rajfajzen, ki je zbiral majhne v njihovem obstanku ogrožene iposestniike in jih je organiziral v zadrugah. Ko je prišel pred pol stoletjem naš kmet v težek položaj zato, ker ni bil dorastel novemu načinu dela in življenja ob prehodu iz naturalnega v denarno gospodarstvo, &o ga naši začetniki zadružništva brata Vošnjaka, Mihajlo Avramovič, Janez Krek in drugi organizirali v — zadrugah. In če bi zasledovali razvoj in zgodovino zadružništva od početka do danes, bi se prepričali, da je vselej in povsod nastala zadruga v stiskah, da je vedno bilo zadružništvo odraz borbe za življenjski obstoj onih, katerim je bil nadaljnji obstoj ogrožen. Zgodovina našega prvega zadružnega gibanja kakor tudi zadružnega pokreta državnih uslužbencev začenja prav tako, kakor je pričenjala v splošnem zgodovina zadružnega pokreta drugod po svetu. Značilnost povojnih razmer je: naglo dviganje cen vsemu, kar je za življenje potrebno in prav skromno povišanje plač, edinega vira dohodkov državnega uslužbenca. Te razmere so prisilile državnega uslužbenca, da si svoj položaj izboljša potom samopomoči in organizacije svoje kupovne in plačilne močr na zadruŽTii podlagi. Od te dobe je naše zadružništvo v stalnem razvoju, včasih z manjšitn, drugič z večjim. uspehom. Bila je celo doba, da je celo nazadovalo, da se je zamoglo za nekaj let usmeriti na pot tem večjih uspehov. Sedaj preživljamo državni uslužbenci zopet in ponovno težke čase. Najnovejše od« redbe za znižanje naših prejemkov so nas zadele v živo. Na žalos;t so najbolj zadele one, ki so obremenjeni z družino, torej tiste, ki mnogo potrebujcjo in vsled tega mnogo trošijo. Ta dejstva nas ponovno silijo, da mislimo na svoj obstoj, da mislimo na golo življenje, na njegovo ohranitev, na svojo zmanjšano kupovno silo in na čim tesnejšo organizacijo naše iplačilne moči, da se v strnjenih virstah oklenemo naših zadrug državnih uslužbencev. Zakaj stiska je že na našem pragu. Ta stiska je realnost in mi zamoremo že sedaj premotriti vse njene težke posledice, pa čeprav nam je to neprijetno in naravnost mučno. Zato pa ta stiska naravnost sili, da se tudi tisti oklenejo zadrug, ki do sedaj še niso bili pri njih včlanjeni in da se čim tesnejše strnejo v zadrugah ravnodušneži in mlačneži, ki se doslej nfso dosti brigali za njihov razvoj, čeprav so bili včlanjeni pri njih. Naj bi ne bilo med nami državnega uslužbenca, ki bi mislil, da je zadružništvo nepotrebno. Ne, zadružništvo v s.plošnem, zlasti pa še zadružništvo državnih uslužbencev je danes mogočen činitelj v našem društvenem in gospodarskem življenju. Ono je močan steber, — temelj, na katerega se naslanja ogromno število naših tovarišev iz vse države. Ta temelj pa postane lahko še jačji in je tudi potrebno, da se to zgodi. Zakaj še vedno je veliko številc onih, ki niso še dovolj zavedni. kateri ne morejo ali pa nočejo uvideti, da jim je dandanes v teh težkih prilikah edina rešitev v zadrugi, ki se drži načela, da vzamemo svoje posle v svoje roke. Ne moremo biti ravnodušni napram temu, kar nas je zadelo z zadnjim znižanjem naših prejemkov. Zakaj težko' nosimo žrtve — posledice znižanja. A vendar jih prenašamo v zavesti, da so te žrtve v korist nas samih, kakor tudi družbe in našega naroda. Imamo pa tudi žrtev, katere nam ni potreba doprinašati. Ta naša nepotrebna žrtev, ta naš prostovoljni davek, ki ga plačujemo vede in nevede, kakorkoli, to je del naših prejemkov, ki ga dajemo mnogobrojnim posrednikom takrat, ko nastopamo kot potrošniki in se preskrbujemo z vsem potrebnim posamezno in neorgaoizirano. Kot taki smo vedno pripravljeni, da drago plačamo najmanjše usluge, katerih smo deležni kot konzumenti. Zavedajmo se, da smo mi potrošniki, ki iz dneva v dan, iz leta v leto trošimo. Izdajamo ogromne zneske za življenjske potrebščine, a pri tem ostane velik del teh izdatkov v rokah onih, ki so si sami vzeli prijetno nalogo, da nam postrežejo — posredujejo. Moramo se zavedati lastne rhoči in sile kot potrošniki. Zato moramo strerrieti za tem, da to svojo moe še bolj okrepimo s tem, da se organiziramo v naših zadrugah. Kot potrrjšniki moramo posebno še dandanes v teh izredno težkih razmerah odklanjati vsako uslužnost, ki je za nas odvišna in draga. Naše go spodarsko stanje riam več ne dovoljuje, da hodimo še nadalje posamezni in neorganizirani na trg in da smo pri nakupu navezani na tujo in drago pbstrežbo. Ta najnovejši udarec, kateri nas je zadel z znižanjem naših prejemkov, nas mora predramiti, dati nam mora noVe pobudc in novega razmaha za delo v našo lastno korist, ža delo iri organizacijo( naše preskrbe na zadružni osnovi ter za krepitev in strnjenost v naših zadrugah. Ne pozabljajmo, da nam je zadruga edina rešiteljica.