HINKO MEDIČ
Laneni cvet.__^^c^
favlica je bila srčkan otrok: .zlatolasa, rožnatih lic in bosonaga. Živela je v iboirni ikoči srddi cvetooega polja, poilinega vomja in mLline.   Polje ji ae biilo vse:  družba, zabaiva in folažba. Tam je biila doma. Poigovarjala se je s škrjancem, božala žitno iklasje in pcljubljaila dehteče cvetice. Nijen oče je bi'l veidno na. delu pri iimavitih sosedih tatn za gozidioirn, njieina s.tarejša sestrica pa je 'kuhala doma, prala pri -studencu, snažil-a hišD. Vsa teža ¦družinsike odgovoinno^sti je slonela na njej, cna je hila gospcdinja namest-o matere, ki je ni bilo več na svetu.
Pavlica ni bila živahna, ikakor so navaidmo otrcoi njene starosti. Njene oči so bMe mehke, zamišljene, micrida zavoljo tega, ker ni imela jnaitere, dcibre, sikirbne mamiice, Ikakcr jo imajo dnugi atroci, si.rcimašni in bogati. Malckdaj je z-aigral smeh na nion&m zagorelam ¦oibrazu; njen korak je feil umierjen, počasem; njeno '&rce je iskalo le miirnih fcottii5k.ov sre-di prcstranega p-cilja. Poseibno pri srcu pa ji je biil pTOstcroeik fcoimceni travnilka, ikijer ni nihče iriiCKtiil njene osamelosti, in kjer je rasla travica, mehka k-alkor bairžm. Tam. je posedavala ure in ure. P-rinašala je tja svoje igrače, svoje knjige, svcijo cunjasto piuinčkov iki jo je dobiila v dar od svioje učitefljice.
Bilo je nekega jutra v pozni -poariladi, ko je Pavlica zcipet sedela v svoijem Ikottičku ina trnehlki ruši in Jistaila pa Abecedntkiu. Kar zagleida cvetko, oije popek se je bil imoral raiz^počrti čez ncč, izakaj pirejšnjega d^ne je ni bila ugileldaila. Bila je cvettoa z nicdro ¦glavico, ki se ji je zdel kakor odsev jasnega ipoiletnega neba. Pavlica se je je tako Tazveselila, da se ni čutila vač same in zapuščene. V svoji glavici je mls.Vtla, da ¦nnore biti cvetka to, ikar ibrat ali oelo •mati. In feteg-nila ;je roiko, da bi jo potipala, pogladila. Ko se je je -dotaknila, j\ je 'zaigralo veselte v ooeh.
l*                                                                                                        3
Lahno se je nasmetaila. Cvetica je cfočutrla delkličmo radost, zaizibala je sv<oijio gilaivico in zašepetala:
»Dcibeir idan, Pavlica! Prišla som se seimkaj rodit iz seimena, ki ga je zanesel veter. Tvoj fcotičefc mi iprav ugaja, tu je taik 'tnir i'n talk vonj!«
»Kaiko se zciveš?« je vprašala začuidena deiklica in se sklcnrla k
cvetrci.
»Laneini cvet mi pravijov« je cldgiov-arala mcdra cvetica in Tazširiila
svoj venček.
Pavliici je biio to mie všeič, podcibno glasu drchnega ptička. Talka nežnaga cveta ipač ne irore mihče zvati diruigače. Iin vsako jutro in vsak večer je hitola deklica ipoadraviit svoijega prijatelja. Talkn tciplo, tako ¦milo rniu je .pTilpoiVeidoivala dan na dan o šoli, o svoji doihri ssstrfci, o trudnem očetu, o isvojem hreip&nenju, da bi imela mamico in .zveo&r po-Ijub od nje, preiden zaspi.
»MoJi za svioj'0 marniico, ki ]e tarn gciri v ,neibesih!« ji a"e cidigtoivarjal laneni cvet, »,in boidi .pridlna itudi brez ,nje!«
In Pavlica je molila, gcireče |e ro&lilla in ibfla je pridina, dc.bra in posiušna.                                        ¦
Ko se je nakega ipcpcildineiva vračala iiz šoile domav, je hoitela spo-toma zopet cbiskati svooeiga znanca, a se je jaiko začuidiila, ko ga. tii več dobila na tistem prostoiru. Pdkcsili so travO' po travniiku, im. kosa je cib-glavila vse biltke iin tudii laneni cvet. Naložili so še svežo travo na vdz in jo odpeljali biOffve kam.
To je Pavlioo jako užalostilo. Mmčilo pa jo je poseibno^ to, da ja je njen cvet zapustil sanno kar tako, brez pozdrava, brez toiple besede, ko je pač vedel, da je prihajala vsak dan k njemu. Odšel je in ni ga več! Čutila je v sebii boi taiko strašno, tako pelkiočo1, .kaikcr je v sncu vseh, kadar nas kldo ostavi, ko srrao ^a tako iljuihili ifi se zanj bali. Olh, trda usoda! Uiboiga Pavilica! Kako Je biJa žalostna! še njena dobra sest-rica je ni mogila pofolažiti.
Neikaj rniesec-ev ipoiterni iji je podanila učiteljica — v p-lačMo za mjerio maTljivost Ln doiber aiaipredeik v šoli — kos belega platna, re'koč:
»Pavlica, zdaj zmaš tudi že šivati. Tu imaš to-le platno, ki }e že zrezano ipo imeri, da si v prostih urah sešijetš srajoko!«
Defclica je zardla veseilja; dviffnila je svoj cvetcči cihrazek, svoje nrodre oči m relkla:
»Hvala, igospoidiana!«
Še ti&tega dne je sed:la k delu. Ko je vbaidaia šivaniko, jo vibadala -m viletola belo n,it i»pod nežnih prstikov, je aula meihaik Rilas, ki ji je šspeital:
»Pavlica, ali se spcnmnjaš? Ljubila si Tožico, laroeni cvet, ki je slu-čaino izrastel v tvoieim kotičiku tatn b:liizu njive. Neikega dne m\ je od-seikala kosa g'lavlco, m. ljudje so me odmeisli z cpn&ga Sireiariega ikraja. Pasluišaii me, zidaj ti nTaraim tonle p^ovedati: Tista leipa cvetka s svojo1 bilko ni umirla, fcaikoT so umrle druge rastline, >ni pcstala mriva, ampak pobrali so me in me oidnesli ik 'miOji«!1 tovarišicam. Posušili so inas na sofaiCu, strii so nam steibelca, piobrali vlakna iz njih in sa mas spreidli v platnov -ki ga ^ladiš zdaj s svcjirni rdkaimi, ki ga. zdaj šivaš, da si na-rediš lepo srajčko, iki jo cblečeš, iko se boš praznično napiravljaila. Jaz seim tista rastlinica z 'in-odro ¦gilavico, ki si jo imela taiko1 rada. Jaiz, ki ti zdaj goivorim, sem niitka v t&m gladkeim platou in čuiim bcdico tvoje šivanike .čutiim tvcje prstke, >ki itie gubijo v leipo delo. Ali si vedno prjidna, Paivlica?«
Da, PavJica je znala biti ina,rljiva, o lemoti n,i hotela niikdar silišati.
ČutMa je v sebi igilas, 'ki ji je veleval, da se vsak dam lahiko nauči kaj
lepega in kciristne^a za ž.ivljenje. Četudi je biila hči uibcgeiga tomata, ibrez
matere vcdinice, čeravao je zrasia na sameTn Siredi poija, vemdar je njena
I      duša, en.alka vsem cinim profciujenih otrcik, hlepela po lepein in doibrem..
I             Ln nadaljevala je sivoje delo, vsa VieseJa in zadowlj.na, ikakor da
l      bi prišeil scilnčni žarek k njenemu okencu in jo osrečjl v saimoti.