51649

i mm

4C165

Karl Druški

DOMAČI VRT

Praktičen navod, kako ga uredimo,
obdelujmo in krasimo

Priredil

M. Humek

višji sad. nadzornik v p. v Ljubljani

Pojasnjeno s 102 podobama in 2 barvanima slikama

Druga predelana in pomnožena izdaja

Ljubljana 1931

Založila Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani
Natisnila Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani (K. Čeč)

49165

Vse pravice pridržane

DiOotftlS O

Kazalo

Stran

Predgovor k 1. izdaji. 1

Predgovor k 2. izdaji. -

Temeljni pojmi o življenju rastlin.. . 3

1. Zunanji organi rastline. 3

2. Notranji razvoj in hranitba rastlin. 6

Prvi del.

Spldšno vrtnarstvo.

I. Uredba domačega vrta

Moj vrt — moj dom. 9

1. Pomen in važnost.12

2. Kako velik naj bo domači vrt ..13

3. Kakšno lego naj ima vrt.  14.

4. Zemlja. 14

5. Ograja.16 ■

6. Razdelitev.17

7. Voda.18

8. Vrtnarsko orodje .  19

9. Gnojna ali vrtna greda.. • 22

10. Vrtna lopa.26

II. Priprava zemlje in gnojenje .27

1. Naloga zemlje. 27

2. Sestavine zemlje. 27

3. Snovi, ki jih v zemlji primanjkuje.. . 29

4. Gnojenje in gnojila.29

a) Naravna gnojila. 3< ^

b) Močna ali umetna gnojila.  33

«)  Dušičnata umetna gnojila. 3 ^

^Fosiornata umetna gnojila. . \ 3 ^

y)  Kalijeva umetna gnojila. 3 ^

3. Obdelovanje zemlje.. • • • 3 ^

a) Glgboko obdelovanje ali rigolanje.

b) Prekopavanje (štihanje).

c) Okopavanje.

IV

III.  Glavna vrtnarska dela

1. Vrstite v vrtnih sadežev.

a) Kolobarjenje.

b) Načrt.

e) Več pridelkov na leto.

2. Setev..

a) Seme.

b) Cas setve.. . . .

c) Prostor in zemlja.

d) Razdalja, setev in gojitev.

3. Presajanje.

4. Pletev.

5. Okopavanje.

6. Namakanje.

7. Varstvo.

Deset zapovedi v obrambo proti zajedavcem

Drugi del.

Posebno vrtnarstvo.
A. Zelenjadarslvo.

I. Kapusnice .

1. Zelje.

2. Ohrovt.

3. Karfijola. .

4. Glavičasti ali rožnat-i kapus.

5. Kodrasti ali listnati kapus.

6. Koleraba.

7. Podzemeljska koleraba.

II. Listnata zelenjad

1. Solata.

a) Berivka.

b) Glavata solata.

c) Zimska solata.

d) Vezulja.

e) Špargljeva solata.

f) Endivija.

2. Motovilec.

3. Vrtna kreša.

4. Potrošnik ali radič.

5. špinača.

6. Mangold.

III. Korenasta zelenjad

1. Vrtno korenje.

2. Peteršilj.

3. Zelena.

.4. Rana vrtna repa.

5. Rdeča pesa.

Stran

42

42

45

45

47

47

49

49

50
. 56

. 58

59

. 60
. 62
66

67

68
70
70

72

73

74

75

76
70

77

78

78

79

79

80
81
81
82

83

84
86

87

88
88

v

Stran

6. Redkvica in redkev.  89

7. črni koren.90

IV. Stročnice

1. Grah.92

2. Fižol.94

3. Vrtni bob.96

V. Čebulnice

1. Čebula.97

2. Kozjak ali šalotka.99

3. Česen.99

4. Par.100

5. Drobnjak. ... 100

VI Bučnice

1. Kumare.101

2. Užitne buče.104

3. Melone.104

VII. Paradižnik, paprika, jajčevec

1. Paradižnik.105

3. Paprika.108

3. Jajčevec.109

VIII. Rani krompir.109

IX. Trajna  (večletna) m  e 1 e n j a d

1. Beluš ali špargelj.111

2. Hren.114

3. Rabarbar.116

4. Artičoka in kardi.117

X. D i š a v n a zelišča

1. Enoletna dišavna zelišča.  119

a) Majaron ..119

b) Koper.119

c) Kori j and e r .119

d) Šetraj.120

e) Krebuljica .120

2. Dvoletna in trajna dišavna zelišča.120

a) Kumina .120

b) Sladki janež.120

c) Koprc.121

d) Pehtran . ■ 121

e) Vrtna kadulja ali žajbelj.121

f) Rožmarin.121

g) Timijan ali timos.122

h) Špajka.122

i) Poprova in kodrasta meta.  122

j) Melisa. 122

k) Vrtna in vinska rutica.. ■ ■ ■ 122

l) Pelin.122

XI. Pravi kukmak ali pečurka (šampinjon) ....  123

XII. Kako spravljamo zelenja d čez zimo.127

Stran

B. Sadno drevje na domačem vrtu.

1. Plemena in sorte.131

a) Jagodje.136

b) Koščičasto sadje.  136

c) Pečkasto sadje.137

d) Lupinasto sadje.138

2. Prostor za sadno drevje.. . 138

3. Primerna drevesna oblika.139

4. Negovanje sadnega drevja.140.

a) Obrezovanje voditeljic.145

b) Obrezovanje rodnega lesa.147

5. Poletno obrezovanje ali pinciranje.153

6. Varstvo.156

C. Kako vrt krasimo.

I. Splošna pojasnila.159

II. Okrasno rastlinje .163

1. Enoletne ali poletne cvetlice.163

2. Dvoletne cvetlice.168

3. Trajnice ali perene.169

a) Spomladi cvetoče trajnice.171

b) Poleti cvetoče trajnice.172

c) Jeseni cvetoče trajnice.. . 175

4. Čebulnice in gomoljnice.178

5. Ovijavke in vzpenjavke.182

6. Nagelj ali klinček.184

7. Rože.186

a) Kako razmnožujemo rože.186

b) Oblika rožnih rastlin.188

c) Požlahtnjevanje.188

d) Prostor in zemlja za rože.190

e) Kako rože sadimo in negujemo.192

f) Izbor.194

8. Lepotično grmovje in drevje.196

9. Vrtna trata.'•.201

D. Kratka navodila o tfojitvi sobnih rastlin ali lončnic.

I. Sp lošne opombe .  204

1. Posoda.205

2. Zemlja.206

3. Zalivanje.206

4. Vzgoja.207

5. Presajanje in obrezovanje. 208

6. Svetloba ...  209

7. Zrak.210

8. Kako gnojimo sobne rastline.

9. Zajedavci.

VII

Stran

10. Bolne rastline.  212

11. Lončnice pozami.213

12. Izbor rastlin za sobo.214

a) Rastline za kurjeno sobo . . . ..214

b) Rastline za bolj hladno sobo.217

c) Rastline za nekurjene sobe, kjer pa ne sme zmrzovati . . 222

E. Vrtnarska opravila v posameznih mesecih.

Januar.228

Februar.228

Marec.229

April.229

Maj.230

Junij.230

Julij.231

Avgust.231

September.232

Oktober.232

November.233

December.234





ii'.,

......

.




■






. . •








Predgovor k 1. izdaji.

Slovenska književnost o vrtnarstvu je jako skromna. Samo
dve knjižici iz novejše dobe poznamo, ki se pečata z vrtnar¬
stvom. Pred 36 leti je izdala Kmetijska družba »Vrtnarja«, ki
ga je spisal pokojni njen predsednik Gustav Pirc. Za tiste čase
izborna knjiga je bila namenjena predvsem šolskim vrtnarjem.
Med narod ni prišla. Danes je jako redka. Našli bi jo le še
v raznih knjižnicah.

L. 1903. je izdala Družba sv. Mohorja Koprivnikovega »Do¬
mačega vrtnarja«. Tudi to je izvrstna knjiga, ki jo je z veseljem
in zanimanjem bralo staro in mlado. Žal, da je na književnem
trgu že davno pošla; pa tudi med narodom se je tekom dvajsetih
let že do malega poizgubila.

Popolnoma brez vsakega vrtnarskega navodila so dan¬
danes naše preproste gospodinje, v katerih področje spada
obdelovanje domačega vrta. Stotine gojenk naših gospodinjskih
šol in tečajev se muči vsako leto s poukom iz vrtnarstva brez
knjige. Učenci naših kmetijskih šol nimajo pri pouku iz vrt¬
narstva nikakega tiskanega pripomočka. In koliko je preprostih,
a navdušenih ljubiteljev vrtnarstva po kmetih in po mestih, ki
bi radi segli po priročni vrtnarski knjižici, ko bi jo dobili! Tudi
mladi učiteljski naraščaj, ki se mora kolikor toliko zanimati za
vrtnarstvo, bi je potreboval, ko se pripravlja za svoj poklic,
kjer bo imel tudi opravka z vrtnarstvom pri uredbi in oskrbo¬
vanju šolskega vrta in pri pouku v kmetijskih nadaljevalnih
šolah. Vsem tem — torej nepoklicnim prijateljem in ljubiteljem
vrtnarstva — je namenjena ta knjiga.

Vrtnarstvo je v zadnjih dveh desetletjih silno napredovalo
in se nepričakovano razvilo. Zlasti zelenjadarstvo se uveljavlja
po vsem svetu bolj in bolj. Pa tudi v cvetličarstvu so dosegli
neverjetne uspehe, žal, da ta napredek ni še prodrl na naše
vrtove in da teh sijajnih uspehov na torišču vrtnarstva naše
ljudstvo ni še deležno.

Domači vrt

1

2

Zelenjadarstvo pri nas še vse premalo vpoštevamo in go¬
jimo. Važnih zelenjadnih rastlin gospodinje niti ne poznajo,
dasi bi jih prav lahko gojile na domačih vrtovih. Lepo cvetje
ima rada vsaka, malokatera pa se potrudi, da bi ga vzgojila.
Marsikje manjka zmisla, veselja, zanimanja za dela na vrtu.

Treba torej vsestranske pobude in prak¬
tičnega pouka.

V Ljubljani,  o Veliki noči 1924.

Predgovor k 2. izdaji.

Dobrih 6 let je minulo, kar je izšla 1. izdaja »Domačega
vrt  a«. Že pred več meseci je bila popolnoma razprodana. Iz
tega lahko sklepamo, da knjiga ustreza svojemu namenu in da
se zanimanje za umno oskrbovanje domačih vrtov stalno širi.
To izpričuje tudi živahno povpraševanje po knjigi. Založništvo
se je torej odločilo, da izda 2. izdajo, ki naj bo primerno raz¬
širjena in predelana.

V bistvu je ostala, razen majhnih izjem, tudi v 2. izdaji
razdelitev snovi ista kakor v 1. Predelana in izpopolnjena so
pa vsa poglavja. Zlasti razširjeni ste poglavji o zelenjadarstvu
in o sadnem drevju na domačem vrtu. Na novo so uvrščeni
v knjigo opisi raznih manj znanih zelenjadnih rastlin in obširno
navodilo o pridelovanju kukmaka ali šampinjona. Tudi precej
novih slik pojasnjuje deloma prejšnje, deloma novo uvrščeno
besedilo. Zaradi teh dostavkov in izpopolnitev je obseg knjige
narasel za več tiskanih pol.

Posebej moramo omeniti še spis g. inž. Cirila Jegliča, ki
smo ga uvrstili kot uvod v poglavje o ureditvi domačega vrta.
Idealno zasnovano in v pesniškem duhu spisano navodilo
o novodobni uredbi vrta bodo c. bravci gotovo radi vpoštevali,,
kolikor bodo pač dovoljevale različne prilike.

Naj bi tudi ta izdaja po zgledu svoje prednice vzbujala
zmisel za vrtnarska opravila ter širila veselje in ljubezen do
domače grude.

V Ljubljani,  o Malem Šmarnu 1930.

M. Humek.

Uvod.

I. Temeljni pojmi o življenju rastline.

1. Zunanji organi rastline.

V vrtnarstvu gojimo rastline, ki jih botaniki prištevajo k
cvetnim rastlinam. Edino šampijon (pečurka), ki ga tu in tam
goje tudi po vrtovih, spada med brezcvetne rastline (glive).

V našem spisu se bomo pečali razen
pečurke le s cvetnimi rastlinami.

Vsaka rastlina obstoji iz delov ali
organov, ki so za njeno življenje in njen
trajni obstanek potrebni. Vobče razliku¬
jemo podzemeljske in nadzemeljske dele.

Podzemeljski deli so korenine. Nekatere
rastline imajo v zemlji tudi organe, ki
pravzaprav niso korenine, ampak deli ste¬
bla (korenika, čebula, gomolj). Nad zem¬
ljo imajo rastline steblo.  Ako je leseno
in večletno, ga imenujejo tudi deblo, ki
nosi liste in cvet.  Iz cvetja se razvije
Plod,  ki zakriva seme.

Korenine  naših vrtnih rastlin
imajo jako različne oblike. Največ je rast¬
lin z eno samo srčno korenino, iz katere
se cepijo stranske korenine (solata itd.). Precej je med zele-
njadjo tudi rastlin s korenastimi (korenje, repa) in z nitastimi
koreninami (čebula, česen itd.).

Korenina je organ, ki sprejema v vodi raztopljeno rudnin¬
sko hrano in jo oddaja drugim rastlinskim delom. Korenine
sprejemajo hrano le na koncu najmlajših in najtanjših izrastkov,
kjer so obrasli s tankimi, nežnimi dlačicami, s tako zvanimi

1 *

Pod. 1 . Konec lasaste
korenine, zelo povečan.

K = korenske kosmatine,
C = čepica.

Pod. 2. M. Humekov vrt v Langusovi ulici.

5

korenskimi kosmatinkami. Te so v najtesnejši zvezi z drobnimi
delci zemlje. Skozi silno nežno in tanko mrenico teh dlačic pro¬
nicava vlaga, ki ima v sebi redilne snovi. Na ta način dohaja
v rastlino potrebna hrana. Dlačice na koreninah pa izločajo
kisline, ki razjedajo rudnine in na ta način pomagajo priprav¬
ljati hrano. Rastline sprejemajo po koreninah tudi zrak (dihajo).

Poleg tega pa je vsaka rastlina s koreninami pripeta v
zemlji, da trdno stoji na svojem mestu (vihar). Razvoj korenin
je v najtesnejši zvezi z življenjem rastline in z razmerami v
zemlji, (v suhi zemlji globoke korenine, v močvirju plitve). Pri
mnogih zelenjadnih rastlinah uživamo močno razvite korenine,
(n. pr. korenje, repa, hren itd.).

Steblo  (deblo) prevaja redilne snovi, ki jih sprejemajo
korenine, v nadzemeljske dele rastline. Zato nosi vse druge
organe in jih nekako dviga od zemlje v zrak in proti svetlobi.
Nekaj naših vrtnih rastlin ima enoletno steblo, ki že poleti ali
na jesen dozori in usahne. Mnogo zelenjadnih rastlin ne tvori
stebla v prvem letu (repa, korenje), nekatere pa samo spodnji
del (zelje, kolerabe) in se šele drugo leto razvijejo v popolno
rastlino (dvoletnice). Stebla vrtnih rastlin so večinoma mesnata
in polesene nekoliko šele proti koncu rastne dobe, ko rastline
dozorevajo. Nekatera stebla so tudi votla (korenje, čebula).
Navadno so okrogla (zelje), druga pa tudi oglata (buče). Neka¬
tera stebla so tršata in močna (solata, zelje, špinača), druga
so mehka in šibka, da jih moramo opirati (paradižniki, grah),
zopet druga so dolga in motvoza sta in se ne nosijo sama, ampak
se ovijajo po kolih ali se pa oprijemajo z viticami (fižol, grah).
Naposled imamo tudi take rastline, katerih stebla se plazijo po
tleh (buče, kumare). Steblo uživamo pri belušu, kolerabi i. dr.

Listi  so organi, ki usvajajo sirovo rudninsko hrano s
svetlobo in listnim zelenilom, to se pravi, listi pretvarjajo
neorganske, rudninske snovi, ki jih dobiva rastlina iz zemlje
in zraka, v organske proizvode. Listi so dalje dihala rastlin.
Skozi listne reže sprejemajo namreč kisik iz zraka in oddajajo
ogljikovo kislino. Listi izhlapevajo slednjič tudi vso preobilo
vodo, po kateri dobiva rastlina iz zemlje hrano.

Vsi ti važni pojavi se vrše neovirano le tedaj, ako so listi
zdravi, ako jih obdaja od vseh strani zrak in ako jih naravnost
obsevajo solnčni žarki. Zato v senci in zatohlih krajih ne uspe¬
vajo rastline. Vnanja oblika listov vrtnih rastlin je jako različna.

6

Mnogo vrtnih rastlin gojimo samo zaradi listov (solata,
špinača, zolje), ki se posebno krepko razvijajo. Zato pa zaosta¬
jajo drugi organi.

Cvet  je organ, ki proizvaja seme in skrbi na ta način za
potomstvo. Večina zelenjadnih rastlin ima popolne cvete; v
vsakem cvetu so namreč na eni in isti rastlini vsi bistveni deli
(pestiči in prašniki). (Take so n. pr. kapusnice, solate, korenke,
paradižniki). Imamo pa tudi tako zelenjad, ki ima ločene prašne
in pestične cvete, a na isti rastlini. To so enodomne rast¬
line  (buče, kumare). Naposled pa rastejo tudi take zelenjadne
rastline, kjer so prašni in pestični cveti ločeni tudi na dve
rastlini (špinača, beluš). Zaradi cveta gojimo n. pr. karfijole
(cvetača) in artičoke.

Nekatere zelenjadne rastline istega plemena in raznih sort
se med seboj kaj rade plode in tako nastajajo navadno malo¬
vredne križanke. Za seme moramo saditi posamezne sorte daleč
narazen (po več sto metrov), ako hočemo, da ostane sorta čista.
Nekaj vrtnih rastlin cvete in doraste takoj prvo leto (solate,
stročnice, enoletne cvetlice). To so enoletnice.  Mnogo jih
je pa, ki se razvijejo šele drugo leto (kapusnice, korenke). Tem
pravimo dvoletnice. Trajnice  pa cveto in rode seme
vsako leto.

Vsaka živa stvar je od narave zmožna, da se ohrani. Rast¬
lina doseže to s semenom,  ki ima v sebi potrebno podlago
za novo rastlino istega plemena. Plodove  uživamo pri buč¬
nicah in stročnicah.

Seme cvetnih rastlin ima klico, jedro in kožico. Bistven
del je klica, ki ima koreninico in brst. Važno je tudi jedro, ker
iz njega črpa mlada rastlinica prvo gradivo, preden si more
usvajati hrano iz zemlje in zraka. Čim popolneje je seme raz¬
vito, tem lepša in popolnejša bo rastlina. Zato je zlasti pri
vrtnarstvu zelo važno, da sejemo najboljše seme.

2. Notranji razvoj in hranitba rastlin.

Staniča.  Rastlinsko telo ni enotna tvarina kakor kamen
ali železo, ampak je sestavljeno iz silno majhnih telesc, ki jih
imenujemo stanice ali celice, prav tako kakor je zgrajena hiša
iz opeke. Stanice imajo jako različno obliko: so kroglaste, koc¬
kaste, valjaste itd. Vsaka stanica je sama zase živo bitje, ker

7

sprejema hrano in se množi. Najnižje rastline, kakor alge in
bakteriji, sestoje iz ene same stanice, više organizirane rastline
so pa sestavljene iz neštetih stanic.

Vsaka živa Staniča ima tri bistvene dele, in sicer od zunaj
jako tanko m r e n i c o , ki jo obdaja od vseh strani. Ta me¬
hurček je napolnjen s sluzavo, drobnozrnato tekočino, s p r o -
t o p 1 a z m o. Nekje v protoplazmi pa plava stanično jedro
ali zrno, ki je v bistvu iz drugih snovi nego protoplazma. V
protoplazmi so tudi rastlinska barvila,  izmed katerih je
najvažnejše zelenilo  ali klorofil, ki ga
imajo vsi zeleni deli rastline.

Stanična mrenica je sestavljena veči¬
noma iz lesnine (celuloze). V protoplazmi
dorasle stanice se nabirajo beljakovina,
škrob in tolšča. Ako se iz protoplazme
izloči veliko vode, se strdi, a ne odmrje
(n. pr. v semenu). Dokler je protoplazma
tekoča, se venomer preliva po stanici.

Mlada stanica je polna protoplazme.

Ko pa se postara, se protoplazma skrči in
v njej nastanejo navidezne votline (va-
kuole), ki pa so napolnjene s staničnim sokom.  To je
vodena tekočina, v kateri so raztopljene razne rudninske snovi,
ki jih rastlina potrebuje za tvorbo novih stanic. To raztopino
sprejema rastlina po koreninah in potem potuje po njej od sta¬
nice do stanice na ta način, da pronica skozi nežno kožico
posameznih stanic.

Stanice se razmnožujejo z delitvijo. Najprej se jedro do¬
rasle stanice loči v dva dela. Med njima nastane ločilna mrenica,
ki razdeli prvotno stanico v dve. Tako se stanice razmnožujejo
venomer, dokler rastlina raste.

Ako dobivajo stanice dovolj soka, se napno in razširijo in
vsa rastlina kaže tudi na zunaj nekako čvrstost. Kadar pa pri¬
manjkuje soka, ohlapnejo in rastlina vene.

Vsako više organizirano živo rastlino si moramo misliti kot
strogo urejeno organizacijo  neštetih stanic. V tej orga¬
nizaciji so stanice razdeljene v razne skupine, ki jim je vsaki
zase odločen poseben posel. Skupine enovrstnih stanic v rastlini
imenujemo tkanine.

niča, zelo povečana.

m = stanična mrenica,
z == stanično zrno (jedro),
p = protoplazma, s = sta-
nični sok.

8

Snovi, iz katerih je sestavljena rastlina, so jako različne.
Nekaj jih rastlina sprejema iz zemlje, nekaj iz zraka. Znano je,
da so vsi deli žive rastline prepojeni z v o d o (do 90% ). Druga,
s u h a t v a r i n a se da ločiti v dva glavna dela. Ako jo namreč
sežgemo, zgore vse organske snovi,  preostane le pepel,
ki obstoji iz nezgorljivih rudninskih snovi.  V zgorljivih
delih rastline je največ ogljika,  tudi veliko dušika  v
raznih dušičnatih spojinah, v pepelu pa so žveplo, fosfor,
kalij, apno, magnezija, železo, natrij in klor.
Ogljik sprejema rastlina iz zraka v obliki ogljikove kisline, vse
druge snovi (tudi dušik) pa navadno iz zemlje, edino pri stroč¬
nicah sprejema iz zraka tudi dušik.

Pod. 4. Kako se staniee raz,™«- listi so tisti organi pri vsaki zeleni
žujejo, abcč štiri zaporedne stop- rastlini, ki izvršujejo usvajanje. Pri

tvorijo organske snovi, ki imajo malo kisika (ogljikovi vodani).

Pri usvajanju sodelujeta svetloba in listno zelenilo. V senci
je usvajanje zelo pomanjkljivo, v temi (ponoči) pa preneha po¬
polnoma. Zato silijo vse zelene rastline z listi k svetlobi in
obračajo listne ploskve proti solncu.

Rastline so posredovalci med rudninstvom in živalstvom.
One pretvarjajo rudninske tvarine v organske snovi, ki služijo
za hrano ljudem in živalim. Brez rastlin bi oboji ne mogli živeti.

Iz sprejete hrane se tvori zlasti škrob, ki se pretvarja v
sladkor, staničnino, beljakovino, tolšče in druge snovi. Imenu¬
jemo jih hranilni sok.  Iz listov se pretaka hranilni sok po
vsej rastlini in jo redi. Nekaj te hrane pa rastlina nakopiči za
prihranek  v raznih rastlinskih delih in semenu. Ta pri¬
hranek uporabljajo rastline takrat, ko še ne morejo usvajati
nove hrane.

Vse zgoraj naštete snovi, iz ka¬
terih zraste rastlinsko telo, so n e -
organskega izvora.  Rastlina
jih pretvarja v organske snovi. To
pretvarjanje imenujemo usvaja¬
nje ali asimilacijo.  Rastlinski

nje delitve.

usvajanju odhaja kisik, ker se iz
neorganskih snovi, polnih kisika.

PRVI DEL.

Splošno vrtnarstvo.

I. Uredba domačega vrta.

Inž. C. Jeglič:

Moj vrt — moj dom.

Kmetski človek, ki prebiva na deželi in so mu vse dni blizu
prirodne sile, seveda nima tiste potrebe in želje po vrtu, kot
jo čuti meščan, odtrgan od sreče življenja v prirodi. Vaška do¬
mačija je sredi polja, travnikov in gozdov in v svoji hiši išče
kmet le zavetja in počitka. Kmetu lahko zadostuje, če ima sa¬
dovnjak in primeren nasad kuhinjske zelenjave, a cvetlični
vrtič, ki s svojo veselo, zdravo barvitostjo najlepše razodeva
duševnost podeželskega življenja, je pripet pod okna bele kmet¬
ske hišice kot pušeljc ...

Morda se čudno sliši in vendar je tako: bogati blagoslov
domačega vrta so najgloblje in z največjim hrepenenjem do¬
umeli ljudje po mestih. Treba se je le nekoliko ozreti v dobo
pred 50 leti, ko so začela nastajati milijonska velemesta.
Kamnate lavine so požrle meščanu skoraj vsak košček zelenine.
Toda v teh velemestih, ki so bila prirodi skraja tako uničujoče
sovražna, se je kmalu rodila tudi najiskrenejša želja po novi
sreči domačih vrtov. Čim vihravejše se vrtinči skoz mesta mo¬
derno, neprirodno življenje, tem silnejše plameni iz nezado¬
voljnih, razrvanih src hrepenenje po zdravju iz prirode, s tem
strastnejšim gnevom in ljubeznijo išče človek svoj košček do¬
mače zemlje in dom, kjer se lahko odpočije in osvobodi, kjer
lahko spet najde samega sebe.

Današnji meščanski vrt dobiva vedno izrazitejšo obliko in
vsebino v prirodo razširjenega stanovanja.  Vrt
in hiša naj se zedinita v ubrano soglasje. Čim bolj znaš ceniti

10

vrednote domačega vrta, tem bolj boš gledal na to, da že pri
zgradbi združiš vrt in hišo v harmonično celoto. Zato je treba
misliti na vrt že tedaj, ko se dela načrt za
zidavo hiše.

Ako hočeš n. pr. v sobi prav in smotreno razpostaviti po¬
hištvo, se boš oziral na lego vrat in oken. Tako se je ravnati
tudi pri oblikovanju in uredbi vrta; treba je tu upoštevati, kako
gre iz hiše dohod na vrt, odkod prihaja solnce in svetloba in
na katero stran bi bilo morda želeti prost razgled v sosesko.
Najprej torej določi mesto rastlinam, ki naj tvorijo za obliko¬
vanje vrtnih prostorov potrebne stene in kulise, upoštevajoč
pri tem seveda lego hiše, ute in drugih stavb. Kjer je le mo¬
goče, naj bo hiša postavljena tako, da ne krati solnca in da ne
razdene vrtne površine. Z vrta naj se razlivata v sobe solnce
in pomlad. Napačno dela oni, ki najprej šablonsko razveže po¬
vršino vrta z lepo narisanimi poti in šele potem premišlja,
kako bi razpostavil drevje in kam vse bi natlačil grede z zele¬
njavo in cvetlicami. Meščanski vrtič, ki mu je navadno zmerom
zelo tesno med hišami in sosednimi vrtiči, mora biti vsaj toliko
zavarovan in samsvoj in mora imeti vsaj toliko notranje zbra¬
nosti, da ga vsiljiva okolica ne more prekričati; zato mu je
treba ustvariti malone povsod trdnejšo in strožjo obliko, nego jo
lahko ima prostran krajinski vrt na podeželju, kjer se podoba
vrta v mirnem soglasju preliva v prijazno okolje. Le tako bo
potem nudil lastniku mir in prijazno domačnost, ki sta meščanu
najbolj potrebna in zaželena.

Vrt mora zaživeti iz ravnine v prostor,
družiti in vezati človeka z zemljo in nebom!
Domači vrt, ki je tako paraden in vsem na očeh, da ga še nje¬
gov posestnik ne more uživati, kadar bi rad, je zgrešil svoj
poklic.

Ni še dolgo tega, ko so bile v modi le stavbe z najraznolič-
nejšimi okraski. In tudi v stanovanjih se je šopirila čudna me¬
šanica gizdave navlake: sadreni kipci, školjke in lepotična me¬
denina, papirnato cvetje v kričeče pobarvanih vazah, po stenah
nagačeni ptiči in japonska pahala, po vseh kotih blazine, foto¬
grafije, čipke, albumi in še bog ve kaj. Pa primerjaj današnji čas:
v stanovanjih in njih opremi, v obleki in občevanju — povsod
preganja današnji človek gizdavo krasotičenje ter išče stvarnost,
resničnost in priprostost. Ta izčiščevalni duh je osvežil in pre-

11

novil tudi lice modernega sveta. Današnji domači vrt
naj pokaže, koliko je v njem duha nove stano¬
vanjske kulture!

Toda, če gledaš naše meščanske vrtiče, lahko še zmerom
opaziš čudne reči: pisane škrate in rdeče gobe, orjaške sadrene
polže in zajčke po tratah, bleščave steklene lučke na utah in
količih; in vsega je dosti in preveč, česar na vrtu ne iščeš, in
skoraj nič ni tega, kar bi rad!

Novo stanovanje se je osvobodilo vse nemirne navlake in
nekoristnega balasta, hoče biti jasno in čisto. Ali naj bo na vrtu
drugače? In vsej družini bi moral biti domači vrt prijateljsko
radodaren, za vse je lahko dovolj bogat! Ali ni žalostno, če
otroci ne smejo na vrt, češ da delajo samo škodo? Niso krivi
otroci, ki »vse pokvarijo«, kriv je oni nesrečnež, ki je naredil
vrt tjavendan in ne za ljudi! Kos svobodne trate, kup peska:
pa bi Ciciban že imel na domačem vrtu svoj otroški paradiž in
ga ne bi več grajali, da je samo za škodo in nadlego!

Glej, kako so od novega duha prerojeni današnji javni parki!
Iz nekdanjega slavnostno bahavega (reprezentativnega) parka
je nastal danes socialni park, ki naj služi živim potrebam me¬
ščanskega prebivalstva. Togi obraz nedostopnega knežjega parka
se je izpremenil v radostno vabljivost ljudskega parka. Nekdaj
so imenitniki in bogatini lepšali svoje gradove in palače z raz¬
košnimi parki in cvetličnimi nasadi, danes je pa javni park tako
važna zadeva socialne politike, da je ne sme prezreti nobena
mestna občina. V modernem ljudskem parku ne najdeš samo
ljubeznivih prizorišč veselega rastlinskega življenja, niso tu
samo cvetlice, ribniki, gaji pojočih ptic itd., ampak je mnogo
prostora odmenjeno za igrišča, kjer se deca igra v pesku in
čofota po vodi, za šport in zabavo odraslih in še za stare ljudi
so tu napravljeni posebni vrtiči. Res je, da v javne parke po
naši domovini še ni prodrl tako izrazit socialni duh. Toda živ¬
ljenje našega meščanstva bo kmalu ukazalo, da se tudi naš javni
park vse bolj posveti zdravju in potrebam ljudstva. Prav tako
pa ne more biti več daleč, ko se bo tudi naš domači vrt moral
vse bolj posvetiti družini, mladosti otrok in zdravju izmučenih!

Novo obliko in vsebino narekuje današnjemu meščanskemu
vrtiču življenje samo! Na majhnem domačem vrtu je vedno manj
prostora za pridelovanje kuhinjske zelenjave in sadja. Meščanu
služi vrt predvsem za razvedrilo in odpočitek. Zato mora biti

12

toliko preprost, da ga ni pretežko vzdrževati. Cim bolj se da¬
našnji svet mehanizira, racionalizira in standardizira, tem bolj
si človek želi odmora v romantiki; romantika je namreč beg
od sedanjosti in predmetnosti, proč od dnevnih skrbi v deželo
sanj in slutenj. Meščanski vrtič hoče biti skoraj povsod bolj ali
manj romantično navdahnjen; v njem se razodeva hrepenenje
po nedotaknjeni prirodi. Današnji meščanski človek potrebuje,
da mu rastlina v samoti kaj dobrega pove; išče in občuduje njeno
osebnost. In kdo več pove: žilavo vztrajna, od vetra raztrgana
cvetlica, ki se nad kosmatim gruščem smeje kot pravljica o vetru,
dežju in solncu, — ali pa n. pr. debelušasto zaokrožen, »krasen«
grm cvetočega španskega bezga, ki lenivo paradira kot rejen
gospod, ki se mu predobro godi in ne ve nič o borbi in trdotah
življenja? — Meščanski vrt potrebuje čim več zelenine; več trate
in manj potov s škripajočim peskom! Krivo bi bilo misliti, da
v modernem meščanskem vrtu ni več mesta za sadno drevo.
Toda visoko deblo, zlasti jablana s svojo široko krošnjo, mora
imeti dovolj prostora za dihanje in solnce. Poglej kmečki sadov¬
njak, kjer se ti ob cvetju nudijo tu pa tam naravnost čudežni
prizori! Ni nasprotstva med koristnim in lepim, čeprav je tudi
res, da bi vrtnica, »kraljica cvetlic«, skoraj gotovo ne bila več
tako čaščena, ako bi n. pr. njeno listje uporabljale kuharice za
špinačo... Današnji človek čedalje bolj ceni cvetlice in bujno
rastlinsko življenje; in morda je najlepše doseženo, ako se v
skromnem in vedrem obrazu domačega vrta razodeva vsaj nekaj
te ljubezni.

Mnogokaj je na vrtu, kar nas v življenju krepi in dviga.
Toda ne more biti srečen, kdor je odtrgan od kmetske grude
pa prezira evangelij: moj vrt — moj dom!

1. Pomen in važnost.

Domači vrt ima praktičen, estetičen in idealen pomen. Na
njem pridelujemo razno zelenjad, ki jo potrebujemo v kuhinji,
z njim krasimo hišo in vrt nam je v veselje ter zabavo.

Na dobro urejenem in umno obdelanem vrtu, ako ni prav
premajhen, moramo pridelovati vsaj toliko zelenjadi, kolikor
je potrebujemo za domače gospodinjstvo. Ako pa je vrt večji in
imamo zanesljive kupovavce, nam je tudi lahko vir stalnih do¬
hodkov, zlasti v bližini mest, obrtnih in industrijskih krajev.

13

Kdor pa nima potrebe, da bi vrt izkoriščal v materialne svrhe,
ga bo imel bolj v zabavo, razvedrilo in veselje, prav po nazorih
gosp. inž. Jegliča, ki nam v prejšnjem odstavku tako živo in
prepričevalno risa temeljna načela o uredbi domačega vrta.

Vrt pa krasi tudi hišno okolico in pokrajino sploh. Delo
na njem je tudi marsikomu v prijetno zabavo, razvedrilo in
oddih. Saj je skoro ni naprave, ki bi tako živo pričala o čutu
za lepoto, ki naj bi ga gojila gospodinja in stanovavci in ki, bi
tako ugodno vplivala na vso okolico kakor lepo urejen in
s cvetlicami okrašen vrt poleg hiše. Prav tako lahko trdimo, da
ga ni opravila, ki bi tako blagodejno vplivalo na duha in na
telo kakor raznovrstna opravila od rane pomladi do pozne je¬
seni. Blagor mu, ki ima priliko, da more vsaj kako uro na dan
na vrt, kjer ima dovolj prilike za čisto veselje, razvedrilo in
pobudo. To velja posebno za stanove, ki opravljajo svoje posle
v zaprtih prostorih in ki sploh malo zahajajo v prirodo.

2 .  Kako velik naj bo domači vrt.

Velikost domačega vrta se ravna po številu družinskih
članov in po raznih drugih okoliščinah, zlasti pa po delavnih
močeh. Vobče velja pravilo, da je mnogo bolje, da imamo
majhen, pa dobro obdelan, nego velik, a zanemarjen vrt.

200 do 500 nr obsegajoč vrtiček je prav primeren za manjšo
družino. Obdeluje ga lahko ena oseba poleg drugega običajnega
posla, ako se le kako uro na dan s pravim razumom in z lju¬
beznijo bavi z njim.

Kjer je primerno zemljišče, dovolj gnoja in delavcev in kjer
Porabimo ali pa lahko prodamo mnogo zelenjadi, tam okoli
10 arov velik vrt ni preobširen. Vendar pa je treba pri toliki
obsežnosti že več strokovnega znanja in večje točnosti za ob¬
delovanje.

Vrtove, ki merijo 10 do 20 arov, prištevamo že k velikim.
Znašajo samo tam, kjer so vsi pogoji za vzdrževanje in obde¬
lovanje ugodni. Sicer pa na večjih vrtovih poleg navadne žele-
njadi pridelujemo tudi rani krompir, fižol in kak drug poljski
sadež, ki ga ni treba kaj posebno obdelovati. Pridelovanje
špargljev tudi obilo donaša.

Vobče so- vrtovi po kmetih premajhni, menda zato, ker
naš kmetovavec marsikake zelenjadi sploh ne pozna, oziroma

14

ne uporablja (špinača, paradižniki itd.), kar pa potrebuje, pri¬
deluje iz večine na polju. Na domačem vrtu goji spomladi sa¬
dike, pozneje kako solato ali kumare, na poletje in jesen pa
endivijo. Mnogo je pa hiš, ki sploh nimajo vrta.

3. Kakšno lego naj ima vrt.

Vrtno lego presojamo z raznih stališč.

Pred vsem prihaja v poštev lega zemljišča z ozirom na
položnost. Najprimernejše so ravne ali le malo nagnjene lege.
V strminah prehitro odteka deževnica, nalivi pa odnašajo zgor¬
njo obdelano zemljo. Količkaj strme lege je moči uporabiti za
vrt le tedaj, ako jih izravnamo s terasami (s stopničastimi po¬
bočji). To delo pa je precej drago.

Vse kulturne rastline, zlasti pa povrtnina potrebujejo
mnogo solnca in zraka. Zato bodi lega domačega vrta kolikor
mogoče solnčna in zračna, obenem pa zavetna. Senčne, od po¬
slopij ali visokega drevja zaprte lege niso ugodne. Dobro pa je,
ako je zemljišče zavarovano proti mrzlim vzhodnim in severnim
vetrovom. Končno naj bi bil vrt v bližini hiše, ker je tu bolj
varen tatov, ker ga laže obdelujemo in ker imamo takoj pri
rokah zelenjad, kadar jo potrebujemo.

Večina vrtnih rastlin potrebuje mnogo vlage, pa ne samo
v zemlji, ampak tudi v zraku. Zato so najugodnejše lege za vrt
v bolj vlažnih nižavah, nasprotno pa kaj neprimerne v suhih,
vročih legah. Taka zemlja ugaja samo nekaterim ranim pri¬
delkom. Poleti pa jih moramo prav močno namakati. —■ Naj-
uzornejša lega za domači vrt je za vzhodnim, jugovzhodnim ali
južnim zidom hiše, hleva ali kakega poslopja.

4. Zemlja.

Za pridelovanje vrtnih rastlin je najboljša zemlja komaj
dosti dobra. Izkušnja uči, da je zelenjad nežna in okusna le
tedaj, ako hitro zraste in se popolnoma razvije. To je pa mo¬
goče samo na globoki (najmanj 40 cm), rodovitni, razmeroma
lahki, črni vrtni zemlji. Pri presojanju zemlje moramo vedno
imeti pred očmi zgornjo rodno, kulturno in spodnjo, mrtvo plast.
Na pustem, plitvem, prodnatem svetu svetlejše barve ne do¬
sežemo posebnih uspehov, če se še toliko prizadevamo. Dobra

15

vrtna zemlja je drobeča se temna črnica; taka zemlja se hitro
ogreje, na površju kmalu osuši, v notranjosti pa dolgo drži po¬
trebno vlago. Na površju take zemlje se ne dela skorja in pli¬
naste redilne snovi ne uhajajo rade iz nje.

Pa tudi spodnja mrtva plast je važna. Neogibno potrebna
je taka sestava, ki propušča deževnico, kolikor je je preveč,
obenem pa, da jo tudi zadržuje kot prihranek za čas potrebe.

Seveda vrtne zemlje ne najdemo nikjer v prirodi, ampak
si jo moramo šele pripraviti tekom let z umnim obdelovanjem
ter z obilnim gnojenjem s hlevskim gnojem, s kompostom in
sploh z dodajanjem trohnečih rastlinskih in živalskih (organ¬
skih) snovi.

Največkrat imamo opraviti s pretežko zemljo. Poleg obil¬
nega gnojenja s hlevskim gnojem in s kompostom zelo izbolj¬
šamo tako zemljo, ako jo na vsako drugo ali tretjo jesen po¬
gnojimo z živim apnom. Primes drobnega peska in pepela je
tudi priporočena. Posebno pa izboljšamo težko zemljo, ako jo
vsako jesen temeljito prekopamo in jo pustimo čez zimo v
kepah, da se na globoko navzame vlage in čim globlje premrzne.

Prepeščeno in prelahko zemljo izboljšamo najhitreje z
obilnim gnojem in s kompostom.

Z močnimi (umetnimi) gnojili se zlasti težka vrtna zemlja
v fizikalnih lastnostih ne le nič ne izboljša, ampak celo po¬
slabša, ker se še bolj zgosti in zveže.

Premoker ali celo močviren svet nikakor ne sodi za vrt.
Ako podtalnica (podzemna voda) nima odtoka, se zemlja skisa
'n je vsaka vrtna kultura na taki zemlji nemogoča. Tu ne po¬
maga niti gnojenje niti obdelovanje. Zemljišče je treba najprej
osušiti, šele potem prideta do veljave gnoj in obdelovanje. Kjer
n i mogoče pravilno podzemeljsko odvajanje vode (drenaža),
vsaj z jarki skušajmo odstraniti preobilno vodo. Toda brez pri¬
mernega padca tudi to delo ne uspe. Vsekakor so pa odprti
jarki na vrtu jako neprilični, ker ovirajo kretanje in obdelo¬
vanje.

Obdelana zemlja, ki ima potrebne sestavine v pravem raz¬
merju, je zmožna, da vsrkava in pridržuje  najvažnejše
redilne snovi (kalijeve, forsfornate in amonijeve spojine). Prav
tako se navzame plinastih snovi, kakor zraka, ogljikove kisline,
vodnih hlapov itd. Vse te snovi ugodno vplivajo na razkroj
rudninskih sestavin v zemlji.

16

Dobra zemlja  je  luknjičava.  Iz spodnje plasti se
dviga venomer voda proti vrhu in napaja rastline, da ob suši
ne poginejo.

Vrtna zemlja more sprejemati in držati  mnogo
vode. Najrodovitnejše so tiste zemlje, ki imajo propustno
spodnjo plast, pa so vendar tako sestavljene, da razmeroma
dolgo drže vodo.

Tudi barva  zemlje je merodajna. Čim temnejša je zem¬
lja, tem boljša, toplejša je, zato tem ugodnejša za vrtne namene.
Temna barva kaže že na zunaj, da je v zemlji mnogo sprste-
nine, ki pripravlja tvarine za razkrajanje rudninskih snovi v
zemlji (solitrna kislina, ogljikova kislina). Obenem pa sprste-
nina (humus) zemljo fizikalno izboljšuje, ker jo rahlja
(zrak, voda, korenine), greje  (kemiške preosnove) in po¬
spešuje razvoj bakterij v zemlji.  Obdelana plast
vrtne zemlje naj bi bila najmanj 25 do 30 cm globoka.
Plitvine jako občutijo sušo in je težko na njih doseči dobre
uspehe.

5. Ograja.

Domači vrt mora biti ograjen, ker bi imeli sicer sočni in
okusni pridelki razne nepovabljene goste. Pa tudi iz estetičnih
razlogov je ograja potrebna kakor okvir pri sliki. Lepa ograja
zelo ugodno vpliva na splošni vtisk.

In ker vrt uporabljamo tudi za razvedrilo in zabavo, smo
radi ločeni od zunanjega sveta, da se kretamo, kakor nam
drago, da nam ni treba paziti na obleko, da hodimo lahko
bosi itd.

Praktična ograja je brez dvoma primerno močna mreža
iz pocinkane železne žice, pritrjena na železne ali hrastove
stebriče. Ako zmoremo tudi betonast podzidek, tem lepše in
tem bolje.

Lepša pa je seveda ž iv a meja,  toda povzema mnogo
prostora, traja več let, preden jo vzgojimo, in nikdar ni popol¬
noma zanesljiva. Poleg tega pa dela senco, izmozgava zemljo
in daje zavetje raznemu mrčesu (polži). Prezreti tudi ne smemo,
da je treba živo mejo gojiti in obrezovati, ako hočemo, da je
lepa. Primerna je torej le za večje vrtove. Lesene ograje
niso lepe, pa so tudi drage in premalo trpežne. Če že hočemo
ceno leseno ograjo, si io napravimo iz gladko obeljenih in ogla-

17

jenih okroglih količev iz smrek, ki so se zadušile v gostih mladih
nasadih (tako imenovani sušci). Trpežnost lesene ograje po¬
večamo, ako jo večkrat namažemo s karbolinejem.

Zidana ograja  je jako zanesljiva, toda draga in dan¬
danes skoro ne hodi v poštev, razen v kakih posebnih slučajih.

6. Razdelitev.

Vrt ni tako kakor njiva, kjer sejemo ali sadimo obširne
ploskve ene in iste rastline. Na vrtu gojimo najraznovrstnejše
rastline, drugo poleg druge na razmeroma majhnih ploskvah
ali gredicah, zato je že iz praktičnih razlogov potrebno, da ga
razdelimo enkrat za vselej v večje ali manjše predele ali par¬
cele. Pa tudi iz lepotnih ozirov je razdelitev vrta zelo važna,
ker šele pravilna razdelitev mu daje prikupljivo zunanje lice,
ki je tem večjega pomena, čim bolj uporabljamo vrt tudi za
zabavo in razvedrilo.

Vrt razdelimo v posamezne predele z vrtnimi poti.
Vobče razlikujemo ravnočrtno in krivočrtno razdelitev. Za naš
namen hodi v poštev samo ravnočrtna ali pravokotna
razdelitev. Le prav velike vrtove (parke) delijo z vijugastimi
poti v okroglaste oblike. Preden se lotimo razdelitve in urav¬
navanja potov, je treba dobro preudariti lego zemljišča in razne
druge okolnosti. Pred vsem je pomisliti, da vrtni poti jemljejo
mnogo prostora, ki ne le nič ne prinaša, ampak povzroča dokaj
neplodnega dela, in da zanemarjeni poti jako kaze dobri vtis.
Zato se držimo pri razdelitvi vrta temeljnega načela: malo
potov, pa več trate, malo peska, pa več zelenja!

Za razdelitev ni mogoče podati za vse slučaje točnih na¬
vodil, ker je zavisna od oblike in lege za vrt namenjenega zem¬
ljišča. Vendar pa lahko rečemo, da mora imeti vsak vrt od
vhoda po vsej svoji dolžini ali širini 120 do 160 cm širok glavni
pot. Koliko ima pa stranskih potov (060 do 120 m), je zavisno
od obsežnosti in oblike njegove. Pot naj bo kakih 10 do 15 cm
nižji od površine gredic in naj bo nelcoliko napet, da se sproti
odteka dežnica.

Tik ob ograji navadno ne delamo pota. Od ograje naj ga
loči najmanj pol metra široka gredica rabata. Poti naj bi imeli
trdo, kamenito podlago. Posuti naj bi bili z drobnim peskom.
Izvrstna tvarina za obdelavo potov je bračka od premoga, ki

2

Domači vrt

18

jo dobimo zastonj v tvornicah in na železniških postajah. Iz tega
gradiva naredimo temelj, površino pa posipajmo s peskom.

Vsak vrtni pot naj bo na kak način stalno obrobljen, da
se črta ne izpreminja in da je vtisk poti bolj očiten. Pa tudi
zato je potreben obrobek, da se zemlja z gredic ne posipava
in ruši na pot. Živ obrobek (zelenika, trata, bršljan itd.) je naj¬
lepši, toda ga je treba gojiti. Obrobek iz okroglih kamnov,
labore, betona, opeke itd. ni tako prikupljiv, a je praktičen, ker
ne da nikakega dela. Obrobki iz desk niso lepi in tudi kmalu
zgnijejo. Žive obrobke delajo tudi iz raznih nizkih cvetlic trajnic
n. pr. iz binkoštnih nageljnov, iz nizkih perunik in raznih drugih.
Tudi take obrobke je treba gojiti, ker se sicer razraščajo v
gredo in na pot.

0 razdelitvi bi končno še omenil, da odločimo pri majhnih
vrtovih vse parcele med poti za obdelovanje. Cim je pa vrt le
10 do 15 arov velik in zlasti če ima nepravilno obliko, pa pu¬
stimo kak košček za trato,  kjer je tudi prostor za vrtno
lopo.  Najbolj oddaljeni in skriti kotiček odločimo za kompost.

Predele namenjene za pridelovanje zelenjadi razdelimo v
gredice,  ki naj bodo po 1 m 20 cm široke. Med gredicami so
vrtne  s t e z i ce , ki jih prehodimo ob napeti vrvici.

Kdor hoče vrt pravilno razdeliti, naj si najprej naredi po
vzorcu tu pridejanih obrazcev primeren obris. Ako sam ni
zmožen, naj si poišče koga, ki mu to izvrši po praktičnih in
lepotnih načelih. Majhni stroški, ki bi jih imeli z načrtom, se
izplačajo, ker nam načrt delo olajša in poceni. Na ta način se
že v naprej izognemo poznejšemu predelavanju in stroškom, in
kar je glavno, vrt nam bo v veselje in razvedrilo. Ako pa de¬
lamo kar na slepo, bomo imeli mnogokrat jezo in zlo voljo.

7. Voda.

Brez vode na vrtu je vrtnarstvo skoro nemogoče. Res je
sicer, da imamo v našem podnebju vobče mnogo padavin, toda
žal, da niso tako razdeljene, da bi prihajale enakomerno in po
potrebi. Za dolgotrajnimi deževnimi dobami nastopa večkrat
tudi pri nas huda suša in redko je leto, da bi lahko vrt oprav¬
ljali brez zalivanja.

Najboljša voda za zalivanje je deževnica, rečnica in po¬
točnica, neprimerna pa sveža in mrzla studenčnica in najslabša
naravnost iz vodovodov in globokih vodnjakov zajeta.

19

Malo je vrtov, kjer bi imeli v neposredni bližini že od pri¬
rode primerno vodo za zalivanje, zato imajo povsod po vrtovih
večje zbiralnike  (basene), kjer se nabira voda s streh ali
jo natočimo iz vodovoda, da se ogreje in izgubi prvotno trdoto.

Za majhen vrtiček zadostuje lesena kad ali sod, ki ga po¬
globimo nekoliko v zemljo. Na večjih vrtovih so v navadi beto-
nasti štirioglati ali okrogli zbiralniki. Zbiralnik za vodo po¬
stavimo tako, da je ves dan na solncu, in da ga izlahka napol¬
njujemo, bodisi iz vodovoda ali s strešnico.

8 . Vrtnarsko orodje.

Kakršen delavec, tako orodje — kakršno orodje, tako delo.
To sta stara, pa še danes veljavna izreka, ki hočeta reči, da je
za dobro delo potrebno tudi primerno orodje. S slabim, ne¬
praktičnim, težkim, zanemarjenim orodjem delamo težko, po¬
časi in slabo. Vrhu tega se pa jezimo in delamo z nevoljo.

Na vsakem vrtu je potrebno naslednje vrtnarsko orodje:

Lopata  za prekopavanje (štihanje) mora biti ravna,
lahka in zlasti v vratu močna, da se v težki zemlji ne krivi ali
celo zlomi. Najboljše so jeklene z ravnim listom, kakršno kaže
podoba. Na vrtu potrebujemo večkrat tudi upognjeno
lopato,  s katero premetavamo zemljo, kompost, droban gnoj,
gramoz itd. V novejšem času uporabljajo zlasti v težkih zemljah
v i 1 a s t e lopate.  To je malce skrivljeno, vilam podobno
orodje s 4 ali 5 roglji, ki so pa ploščati in mnogo močnejši nego
Pri vilah.

Razne motike in kopulje  so poleg lopat najvaž¬
nejše vrtno orodje. Pri nas so v navadi iz večine motike s srčasto
obliko. Bolj temeljito pa zemljo rahljamo z motikami, ki imajo
široko rezilo. Goste rastline težko okopavamo z motiko. Za to
so najpripravnejše kopulje, ki imajo na eno stran rezilo, na
drugo pa viličast podaljšek. Včasih je potreben tudi kramp.
Za okopavanje rastlin, ki so v vrstah, se izborno obnaša ročni
kultivator,  kakor ga kaže slika. Z njim kar vlečemo med
vrstami in zemlja se zrahlja bolje nego z motiko. Delamo tudi
dokaj hitreje. Najnovejše orodje za okopavanje zemlje je s t r -
gača-rapid,  ki jo ima v zalogi Ferdo Smola v Sv. Juriju
ob juž. žel.

Z g r a b 1 j a m i rahljamo in poravnavamo vrhnjo plast.
Za lahko zemljo so najpripravnejše srednje goste lesene

2 *

20

grablje. Težko ilovnato zemljo pa laže poravnavamo z jeklenimi
grabljami, ker so tako močne, da z njimi lahko drobimo kepe.
Jeklene grablje z 12 do 14 zobmi so najprikladnejše. Na večjih
vrtovih treba imeti obe vrsti grabelj. Novo orodje za obdelo¬
vanje zemlje, so g r a b 1 j e na valj  tvrdke Wawara — Wer-
nigerode. Nemci ia.

Vrtna vrvica,  ki naj bi bila do 20 m dolga, spada
tudi med neogibno potrebno vrtnarsko orodje. Ob njej pre¬
hodimo stezice med posameznimi gredicami ter sejemo in sa¬
dimo zelenjad v vrstah. Vrtna vrvica je primerno debel, trdno
spleten konopni motvoz, pritrjen na dva 30 do 40 cm dolga za¬
šiljena klina iz trdega lesa, kakor kaže podoba. Kadar je
motvoz moker, ga moramo najprej dobro posušiti, potem šele
naviti na klin in spraviti v shrambo.

Za presajanje zelenjadnih in cvetličnih sadik potrebujemo
sadilni klin.  Navadno ga vrtnar naredi sam. V to svrho
vzame kljukast kos trde veje, ki jo primerno obreže in en konec
zašili. V vrtnarskih trgovinah pa dobimo tudi kline, ki so oko¬
vani z jeklenimi tulci; teh se zemlja ne prijema tako rada
kakor lesenih in so tudi bolj trpežni.

Pod. 5. strgaea rapid. (Jrodje za
okopavanje vrtnih rastlin, ki rastejo
v vrstah.

Pod. 6. Ročni kultivator za okopa¬
vanje rastlin v vrstah.

21

Pri presajanju potrebujemo večkrat majhno lopatico,
da z njo privzdigujemo rastline iz sejalnice, da se korenine
preveč ne ospejo. Neogibno potrebno pa to rodje ni. Za silo
si naredimo tako napravo tudi iz lesa.

Vrtna škropilnica  je v vrtnarstvu tako potrebna,
da ne moremo delati brez nje. Na količkaj večjem vrtu naj bi

Pod. 7. Razne lopate za obdelovanje
vrtne zemlje. (Desno vilasta lopata).

Pod. 8. Vrtna vrvica.

Pod. 9. Klini za presajanje.

Pod. 10. Grebljica za rahljanje zemlje
med rastlinami. — Uporabljamo jo
zlasti pri pletvi.

bili vsaj dve. Silno praktične in močne škropilnice iz pocinkane
železne pločevine (»Jajagf) izdeluje tvrdka A. J. John na Du¬
naju. Navadne okrogle škropilnice, ki jih izdelujejo naši kle¬
parji, so slabe in nerodne. Praktična škropilnica mora biti od
strani stisnjena (ovalasta) in more imeti velik locen. Takšni
lahko nesemo polni vode v vsaki roki po eno, čeprav gre v vsako
po škaf vode.

22

Za vsak količkaj obsežnejši vrt je neprecenljive vrednosti
ročno kopalo (planet) z enim ali z dvema kolesoma. S takim
kopalom opravljamo najrazličnejša dela (plitvo rahljanje zemlje,
osipanje, zatiranje plevela) in to neprimerno hitreje nego z
drugim orodjem.

Čim večji je vrt, tem več je treba orodja, ker dela hkrati
po več delavcev in je jako neprijetno in zamudno, ako mora
delavec čakati na orodje. Zlasti je treba več lopat, motik za
okopavanje, grabelj in škropilnic. Po vsakem delu je treba
orodje osnažiti in takoj shraniti v posebno shrambo, kjer je na
suhem in varno tatov.

Slab je vrtnar, ki po končanem delu zmeče blatno orodje
vse križem v kak kot in se ne zmeni zanje, dokler ga zopet ne
potrebuje. Še slabše pa je, ako bi puščali orodje razmetano po
vrtu na dežju. Vse vrtno orodje naj bo vedno dobro. Takoj, ko
se kaj pokvari, je treba popraviti. Vrtnar naj se navadi, da vsa
popravila, kolikor le mogoče, opravlja sam. Posebno potrebno
je, da zna nasaditi lopato, motiko, grablje itd.

9. Gnojna ali topla greda.

Rana zelenjad je najbolj zaželena in zato najdražja. Ako
pa hočemo pridelati zelenjad prav rano, moramo tudi rano
sejati, da si vzgojimo potrebne sadike. Na planem pa to pri nas
navadno ni mogoče, ker je zemlja konec zime, čeprav kopna,
premrzla. Pomagamo si z gnojno ali toplo gredo,
kjer zemljo ogrejemo z gnojem in solnčnimi žarki. Vrtnarji
pa na toplih gredah pridelujejo tudi rano zelenjad, zlasti solato,
redkvico in kumare.

Kdor nima vrtnarja, sam pa tudi ne utegne, da bi se kolikor
toliko bolj v živo pečal z vrtnarstvom, in le prilično tu in tam
malo pogleda na vrt, naj se ne ukvarja s toplo gredo, ker bi
imel le stroške in nevoljo. Toplo gredo moramo vedno nad¬
zorovati, da moremo uravnavati toplino, svetlobo in zrak.

Za toplo gredo odločimo najbolj solnčni, zavetni prostorček
na vrtu. Lege ob južnem ali jugovzhodnem zidu so v to svrho
kaj prikladne. V senci in na zbrisih ni za toplo gredo.

Posebno je paziti na podtalno vodo, ki ne sme na mestu,
namenjenem za toplo gredo, segati nikoli previsoko. Ob visoki
gladini podtalnice je uspeh povsem izključen, ker ob vsakem
deževju voda zalije toplo gredo in jo popolnoma ohladi.

23

Velikost toplih gred se ravna po velikosti vrta. Za navaden,
majhen domači vrt zadostuje topla gredica s tremi ali štirimi
okni. Seveda se je navadno ozirati tudi na stroške, ki so za
vsako okno precejšnji.

Vzemimo, da hočemo napraviti najpreprostejšo toplo gredo
s tremi okni. V to svrho izkopljemo na izbranem prostoru pri-
lično kakih 1'50 do 1'70 m široko, 3 m dolgo in 60—70 cm glo¬
boko jamo. Obrnjena naj bo podolgem od vzhoda proti zahodu,
da ima ves dan solnce. Ob nje¬
nem robu postavimo obed iz de¬
belih, najbolje hrastovih, me-
cesnovih ali borovih plohov, in
sicer tako, da se spodnji robovi
utope vsaj za kakih 10 cm v
jamo. Zgornja (severna) stran
oboda naj moli za kakih 25 cm,
spodnja (južna) stran pa približno 15 cm iz zemlje. S povpreč¬
nima remljnoma razdelimo obod v tri enake dele, ki merijo
na širino po 95 cm, po dolgem pa po 150 cm. Okna morajo biti
tako umerjena, da vsako popolnoma pokrije po 150 X9ocm
obsežno odprtino oboda. Za pokrivanje oken potrebujemo tudi
slamnico in pa iz tanjših desk zbite pokrove.

Pod. 11. Prerez tople grede.

G = gnoj.

Pod. 12. Kako toplo gredo zra¬
čimo.

Pod. IB. Lesena opora za pod-
laganje oken na toplih gredah.

Betonaste tople grede so sicer jako trpežne, a precej
mrzlejše. Vendar bi jih na domačem vrtu bolj priporočal nego
lesene, ker tu napravljamo tople grede pozneje nego poklicni
vrtnarji in majhna izguba toplote ni toliko v škodo.

Najboljša snov za toploto je svež  konjski gnoj. V tako
majhno gredo gre 1000—1500 kg konjskega gnoja, ki ga moramo
z vilami zmetati v "jamo, popolnoma enakomerno raztrositi po
njej in plast za plastjo nekoliko poteptati, da se primerno stisne.

24

Zelo dobro je, ako moremo med gnoj vložiti par plasti listja,
ki ga zmočimo s toplo vodo. Tako prirejena topla greda daje
jako enakomerno in bolj stanovitno toploto. Gnoj moramo vla¬
gati v toplo gredo ob lepem vremenu. Paziti je, da ne pridejo
vmes sneg ali koščki ledu. Tak gnoj bi se nikdar ne ugrel in
greda bi ostala mrzla.

Ko je jama napolnjena z gnojem, ki naj sega 10—20 cm
pod rob oboda (pozneje se namreč zelo sesede), ga pokrijmo
z okni in s slamnico. Čez nekaj dni se gnoj segreje, in ko naj¬
hujša vročina nekoliko izpuhti, ga še enkrat pohodimo, zlasti
ob robu oboda in v kotih. Sedaj šele denimo nanj 20—25 cm
debelo plast presejane in dobro razkrojene kompostne zemlje,
jo poravnajmo z grabljami in takoj obsejmo. Dokler seme kali,
naj bo topla greda zaprta s slamnico in s pokrovom tudi čez dan.
Gnoj naj bo nadevan v jamo tako, da je njega površje vodo¬
ravno.  Prav tako razprostrimo po njem tudi zemljo.

Ko seme skali, je treba toplo gredo vsak dan vetriti, sicer
se vse zniči. Vetrenje in zalivanje je najtežja reč pri topli gredi.
Kdor pretirava ali pa zamudi eno ali drugo, ne bo imel veselja
s to sicer jako koristno napravo. Iz početka, dokler so rastlinice
majhne, in ob mrzlem vremenu privzdigujemo okna na gorenji
strani le toliko, da podlagamo 2 do 3 cm debel kos lesa. Pozneje,
ko se rastline čim bolj razvijajo in je od dne do dne toplejše,
ali ob solnčnih dneh privzdigamo okna više. Podkladamo na¬
zobčan kos lesa, kakor kaže podoba. Zjutraj malce privzdi¬
gujmo, proti poldnevu vedno več, proti večeru zopet manj, ob
solnčnem zahodu pa zapirajmo. Veter ne sme nikdar prihajati
v toplo gredo. Zato privzdigujmo okna od nasprotne strani, nego
piha veter. Da toplota ne uhaja, oblože vrtnarji ves obod, ko¬
likor ga gleda iz zemlje, s svežim gnojem ali vsaj z listjem.
Pozneje, aprila meseca, ko se zemlja ogreje, lahko to obklada
odstranimo.

Jako važno pri toplih gredah je obsenčevanje.  Mlade
rastlinice so namreč zelo občutljive za solnčne žarke, ki skozi
steklo še huje pripekajo. Zato je treba napraviti senco na ta
način, da razgrnemo po oknih mrežo iz palčic, ali da položimo
po šipah redke smrekove veje ali da namažemo šipe z apnenim
beležem. Seveda, kadar je oblačno, ne bi smeli oken zasenčiti..

Glede zalivanja toplih gred je pomniti, da je mnogo bolj
škodljivo, ako zalivamo preveč ali premalo. Preobilna vlaga

25

jih hladi in obenem pospešuje bolezni (gnilobo). Ob slabem,
deževnem ali mrzlem oblačnem vremenu sploh ne smemo za¬
livati. Manj nevarno je zalivanje ob jasnem solnčnem vremenu.
Gnojnih gred spomladi nikdar ne zalivajmo zvečer, ampak samo
dopoldne, in sicer vedno s prestane, toplo vodo.

Pod. 14. Kako toplo gredo zalivamo. Razpršilnik naj ima prav majhne luknjice
Škropilnico premikajmo hitro na vse strani, da more zemlja sproti použiti vodo.

Proti koncu aprila, ko so rastline že velike, jih je treba
polagoma navaditi na zrak in jih utrditi. V to svrho privzdigu¬
jemo okna vedno više, nazadnje jih ob lepem vremenu za nekaj
ur na dan popolnoma odstranjamo.

Zadnje tedne, preden so sadike godne za presajanje, mo¬
ramo pa okna odstranjati tudi ponoči. To velja pa seveda le za
liste tople grede, v katerih vzgajamo samo sadike. Ako hočemo
gojiti v njih tudi kumare ali celo melone, jih pokrivamo ponoči

26

do ranega poletja. Za to nikakor ne kaže, da bi gojili sadike
navadne, neobčutljive zelenjadi skupno s kumarami. Ako bi
hoteli imeti dobro utrjene sadike, bi propadle kumare, ako bi
pa bolj skrbeli za kumare, bi bile pa sadike premehkužne in
bi propadle, ko bi jih presadili na piano.

Na domačem vrtu priprejamo tople grede od srede febru¬
arja do konca marca meseca, kakor je vreme in kakor jih
hočemo uporabljati.

Za vzgojo sadik navadnih zelenjadnih rastlin zadostuje
tudi tako zvana hladna greda.  Prav za prav je v to svrho
primerna vsaka zavetna in na preksolnčju ležeča gredica
z dobro kompostno zemljo, ki jo ogradimo z deskami in pokri¬
jemo z okni.

Pripravimo in obsejemo jo v drugi polovici marca meseca
(okrog sv. Jožefa). Sadike iz take gredice so mnogo čvrstejše
in bolj utrjene nego iz tople grede, ker se zemlja razgreva le
od solnčnih žarkov brez gnoja.

10. Vrtna lopa.

Na večjih vrtovih je vrtna lopa ali hladnica, bodisi že
kakršnakoli, jako pripravna, ne le za oddih in za posedanje ob
nedeljah ali prostem času, ampak tudi za to, da imamo streho,
da smo na vrtu lahko tudi ob deževnem vremenu in da imamo
kam stopiti ob hudi vročini ali nenadnem dežju. Primerna vrtna
lopa je tudi vrtu v kras, zlasti ako je obrasla z zelenjem (z divjo
trto, rožami vzpenjalkami ali enoletnimi ovijalkami).

Najnavadnejšo in najcenejšo, pa vendar lepo vrtno lopo
napravimo iz preprostih tramičev v obliki četverokota, ali pa je
tudi okrogla. Streha naj bi bila iz desek. Ogrodje na redko iz¬
polnimo s povprečnimi ali pokončnimi remeljci, zasadimo pa
s prej imenovanimi rastlinami, ki jo sčasoma na gosto prerastejo.
Lopo lahko zasadimo tudi s špalirnim drevjem, s hruškami, ki
niso samo za okras in za senco, ampak tudi obilo rode.

Lopo postavimo vedno na takem kraju, da je v skladu
z drugimi poslopji in v skladu z velikostjo in razdelitvijo vrta
ter z okolico sploh. Razkošne, drage lope, ki so zaprte od vseh
strani, ne spadajo na majhen, preprosto razdeljen praktični vrt
na kmetih. Zlasti lopo lahko pogrešamo, ako je poleg vrta kako
poslopje, kamor se ob potrebi lahko zatečemo.

27

II. Priprava zemlje in gnojenje.

1. Naloga zemlje.

Zemlja je neposredna mati vsega rastlinja in po rastlinju
posredna mati vseh živih stvari. Njena glavna naloga je, da pre¬
skrbuje in podaje rastlinam najvažnejšo hrano.  V zemlji
imajo rastline tiste organe, ki hrano sprejemajo. Takoj, ko se
rastlinica porodi, ko seme skali, pa dokler živi, je s koreni¬
nicami v najtesnejši in neprestani zvezi z zemljo. Le za prav
kratko dobo smemo to zvezo prekiniti brez znatne škode, ko
rastline presajamo, in čim popolneje ločimo korenine od zemlje,
tem večja je škoda za rastlino. Le večletne rastline, ki pozimi
počivajo, n. pr. sadno drevje, vzamemo za dlje časa iz naročja
zemlje, ne da bi poginile.

Zemlja je pa rastlinam tudi opora, ki jih drži trdno na
mestu. Čim večja in višja je rastlina, tem tesneje je spojena
z zemljo, da more uspešno kljubovati vsem vremenskim in
drugim neprilikam. S kakšno silo so rastline pritrjene v zemlji,
izkušamo že pri pletvi. In kako uspešno se bore proti silam, ki
jih hočejo premakniti ali podreti, ločiti od zemlje, lahko opazu¬
jemo ob vsakem viharju.

2. Sestavine zemlje.

Prvotno je bilo vse suho površje zemlje ogromna skalina.
Ta skalina se je začela sčasoma od vode in mraza drobiti v
vedno manjše in manjše drobce. Hudi nalivi so jih odnašali v
nižine, kjer so se zbirali v bolj ali manj debele plasti. Na ta
način je tekom daljših dob nastalo rudninsko, neor-
gansko  ogrodje, ki je glavna sestavina vsake zemlje.

Pozneje, ko se je začelo na tej čisto rudninski podlagi
(zdrobljenih skalinah) razvijati prvotno rastlinje, in še pozneje,
ko so s posredovanjem rastlinja začele oživljati svet razne živali,
so se pričeli primešavati zemlji razni ostanki odmrlih rastlin in
živali — torej organske snovi,  ki so v zemlji trohnele
in jo izboljševale, da je bila bolj in bolj sposobna za nežnejše
in občutljivejše rastlinje. Tako je nastala kulturna zem-
1 j a kot proizvajalka kulturnih  (pitomih) rastlin.

Sprstenina"  (humus), to so v zemlji trohneče organske
snovi, je zlasti v vrtnarstvu velevažna sestavina, ker le na pri-

28

raerno sprsteninasti zemlji povoljno uspeva zelenjad in daje
glede na množino in kakovost povoljen pridelek.

Kulturna zemlja mora biti tudi primerno vlažna. Voda je
rastlinam neogibno potrebna, ker je njih glavni sestavni del in
ker ne morejo sprejemati nobene druge hrane nego v vodi raz¬
topljeno. V debeli, globoki zemlji sega voda precej na globoko.
Med dežjem izpolnjuje praznine med posameznimi delci. Kmalu
pa se porazgubi v globino in ko je osehla, obdaja posamezne
delce zemlje v obliki pretanke prevlake, ki se tem bolj tanjša,
čim dlje traja suho vreme.

Ako spodnje zemeljske plasti prepočasi propuščajo vodo
(težka ilovica) ali ako so sploh neprodirne (glina), zastaja v
zgornji plasti in zemljišče je zamočvirjeno.

Premokra ali celo močvirna tla niso za vrt, preden jih
ne osušimo (drenaža). Marsikje je pa tik pod kulturno plastjo
debela prodnata plast. Ta plast pa prehitro propušča vodo in
zgornja last je vobče presuha. Tak vrt je treba jako zalivati.

Rastline potrebujejo neposredno in posredno tudi zraka
v zemlji, ker dihajo in ker se brez njega ne morejo razkrajati
redilne snovi. Zrak napolnjuje praznine med posameznimi
drobci zemlje. Čim debelejši so in čim rahlejša je zemlja, tem
večje so praznine in tem več zraka je v zemlji in obratno.

Jako važen je zlog  (sestava, struktura) vrtne zemlje.
Neobdelana celina ima z r n č a s t zlog. S temeljitim obdelo¬
vanjem in gnojenjem pa dosežemo grudičast  zlog, ki je
vsem vrtnim rastlinam najugodnejši.

Do katere globine sega zrak, je zavisno od zloga in vlage
zemlje. Ob deževju izpodriva voda zrak iz zemlje. Ko pa se pre-
obila voda umakne deloma v globino, deloma izpuhti, takoj iz¬
polni praznine zrak, ki je v grudičastem zlogu med posameznimi
grudicami. V močvirni zemlji primanjkuje zraka. V taki zemlji
rastejo samo močvirne rastline.

Propustna spodnja plast je najvažnejši pogoj za uspešno
rast zelenjadnih in sploh kulturnih rastlin. Cvetlični lončki mo¬
rajo imeti luknje, da odteka preobila voda. Ko bi lonec ne imel
luknje, bi nastalo v njem močvirje in razen močvirnic, bi pogi¬
nila vsaka rastlina.

V vsaki obdelani zemlji so v zgornji plasti tudi živa
bitja.  Poleg raznih živali so posebno važni bakteriji  v
zemlji, brez katerih je mrtva, nerodovitna. Ti bakteriji sodelu-

29

jejo pri razkrajanju redilnih snovi. Njih razvoj posebno pospe¬
šujejo sprstenina, primerna vlaga, toplota in zrak. Neobdelana
spodnja plast, kjer je malo zraka, ima tudi malo bakterijev. Čim
globlje gremo v zemljo, tem manj jih je, nazadnje je zemlja
popolnoma brez bakterijev — mrtva.

B. Snovi, ki jih v zemlji primanjkuje.

V prvem poglavju, ko je bil govor o notranjem ustroju in
o hranitbi rastline, smo povedali, katerih snovi potrebuje rast¬
lina za življenje in razvoj. Snovi, ki jih rastlina črpa iz zraka
(ogljikova kislina, kisik in deloma dušik), je v zraku toliko,
da jih nikdar ne bo zmanjkalo. Drugače je pa s tistimi redilnimi
snovmi, ki jih rastlina dobiva iz zemlje. Sicer so tudi tu ne¬
katere, ki jih je navadno dovolj in se nam ni treba prav nič
brigati zanje, kakor je n. pr. vodik, žveplo, železo, klor, magne¬
zija. Nekaterih snovi, ki jih rastline potrebujejo posebno obilo,
pa bolj ali manj primanjkuje v vsaki zemlji, zlasti ako že dlje
časa odnašamo z nje razne pridelke. Po mnogoletnih izkušnjah
in temeljitih znanstvenih preiskavah je dokazano, da naši zemlji
primanjkuje najvažnejših redilnih snovi, dušika, kalija
in fosforove kisline,  ponekod tudi apna.  Najbolj
primanjkuje dušika, pa tudi kalija in fosforove kisline je malo-
kje toliko, da bi zadostovale za daljšo dobo. Potrebno je dalje,
da so te redilne snovi v zemlji v pravem razmerju. Nič ne ko¬
risti, ako je dveh izmed naštetih treh snovi obilo v zemlji, tretje
pa premalo. Pridelek se ravna vedno le po tisti snovi, ki
je je v zemlji najmanj  (zakon manjšine). Kajti če pri¬
manjkuje le ene, se tudi druge ne morejo uveljaviti, ako bi jih
bilo še toliko.

4. Gnojenje in gnojila.

Iz prej povedanega je takoj umevno, kakšen namen ima
gnojenje. Predvsem hočemo z gnojenjem nadomeščati v zemlji
tiste redilne snovi, ki jih odnašamo z zemljišča s pridelki, ozi¬
roma hočemo zalagati zemljo s snovmi, ki jih primanjkuje. Se¬
veda se vrši to navadno precej po enem kopitu brez pravega
umevanja in preudarka, kar na slepo. Ljudje navadno niti ne
vedo, za katere snovi tu gre. Pa ko bi to tudi vedeli, ne morejo
naravnost in z gotovostjo spoznati, česa zemlji manjka, česa
je pa v njej dovolj. Le primerno spoznavanje vsaj temeljnih

30

pojmov o sestavi zemlje in hranitbi rastlin, večletna izkušnja,
zlasti pa pazljivo opazovanje rastlinstva nas pouče, da moremo
presoditi, katerih snovi v zemlii primanjkuje in kako je torej
treba gnojiti.

Pomanjkanje posameznih redilnih snovi se da presoditi po
nekaterih zunanjih znamenjih na rastlinah. Medla, rumenkasta
barva listov in sploh zanikaren razvoj rastlinja kažeta, da pri¬
manjkuje dušika.  Zato potrebujejo te snovi posebno mnogo
rastline, ki jih gojimo zaradi listov (solata, špinača, zelje itd.).

Bolehavost rastlin, razne bolezni, škodljivci, pozeba itd.
kažejo, da primanjkuje kalija in apna.  Oba pospešujeta
in uravnavata preosnovo redilnih snovi in izravnavata vplive
raznih škodljivih spojin v zemlji, zato sta v zadostni množini
neogibno potrebna prav vsem rastlinam.

Fosforova kislina  pa posebno pospešuje tvorbo se¬
mena, zato je zlasti važna za tiste rastline, ki jih gojimo zaradi
plodov in semena (stročnice, bučnice).

Gnojenje pa vpliva še na drug način ugodno na razvoj
rastlin. Nekatera gnojila namreč izboljšujejo zemljo tudi na ta
način, da jo grejejo, rahljajo, pospešujejo razvoj bakterij, jo
zračijo, pridržujejo vlago itd. To je fizikalni  učinek gno¬
jenja.

a) Naravna gnojila.

Najvažnejše gnojilo za vrtove je in ostane živalski
gnoj.  To so odpadki domačih živali, s katerimi je pomešana
in prepojena vsakovrstna stelja. Semkaj bi lahko prišteli stra-
niščnik, ki ga najbolje uporabimo, ako ga pomešamo med ži¬
valski gnoj. Goveji, konjski in svinjski gnoj imenujemo tudi
hlevski gnoj.

Goveji gnoj  je izmed vseh živalskih gnojil najboljši,
posebno za zelenjadni vrt. V njem so vse redilne snovi v naj¬
boljšem razmerju. Učinkuje trajno in je primeren za vsako
zemljo, zlasti pa za lahko puhlico. Tudi v fizikalnem oziru jako
ugodno vpliva na zemljo, ker jo sicer greje, a ne preveč.

Konjski gnoj  učinkuje jako hitro. Izvrsten je za težko
zemljo, ker jo rahlja in greje. Glede redilnih snovi tudi ni sla-
bejši nego goveji. Ko se razkraja, razvija mnogo toplote, zato
ga uporabljamo za gnojake ali tople grede. Svež konjski gnoj

31

ni prida za gnojenje, ker suši zemljo in silno pospešuje razvoj
raznih škodljivcev.

Svinjski gnoj  je najmanj vreden, ker je prevoden
in premrzel. Najbolje ga uporabimo, ako ga zmešamo z govejim
in s konjskim gnojem. Vrednost svinjskega gnoja se pa ravna
po krmi. Čim boljšo krmo dobivajo živali, tem boljši je tudi gnoj.

Ovčji gnoj  je jako vroč in učinkuje naglo. Sam zase
je uporaben le za težko zemljo. V peščeni in suhi zemlji je
prevroč. Najbolje je, da ga: pomešamo med druga živalska
gnojila.

Kurji gnoj  ima sicer mnogo redilnih snovi, toda sam
zase je prevroč. Pomešan med druga gnojila deluje izvrstno.
Ako ga raztopimo v vodi, dobimo jako učinkujoče tekoče gno¬
jilo. Še boljši je golobji gnoj.

Straniščnik  največ zaleže in ga najprimerneje izra¬
bimo, ako ga pomešamo med druga gnojila. Samega zase upo¬
rabljamo le pozimi ali rano na pomlad, da se pravočasno raz¬
kroji. Tudi pri napravi mešanca ali komposta je važna primes.
Med letom ga nikdar ne uporabljamo za neposredno gnojenje.
Preobilo in trajno gnojenje s samim straniščnikom lahko pokvari
zemljo in pospešuje razne bolezni na rastlinah. Kjer le mogoče,
primešajmo straniščniku pred uporabo šotnega zdroba, pepela,
travnate ruše, lesnega drobirja, žaganja, sadre itd. ter po¬
čakajmo, da se s temi tvarinami vred razkroji.

Svež živalski gnoj, najsi bo od katerekoli živali, je vobče
neprimerno gnojilo. Gnoj mora več mesecev ležati, da se raz¬
kroji. Šele tekom daljše dobe se zgodi, t. j., posamezne redilne
snovi se pretvorijo v tako obliko, da jih rastline lahko uživajo.
Za pomladno ali poletno gnojenje bi morali vzeti vedno raz¬
krojen (uležan) gnoj. Kdor pa gnoji jeseni, kar je posebno
dobro, sme vzeti tudi svež gnoj, ki se potem čez zimo v zemlji
razkroji in ugodno predela.

V 100 kg uležanega (razkrojenega) hlevskega gnoja je
povprečno 74 kilogramov vode in 20 kg organskih snovi. V
takem gnoju je V 2  kg dušika, % kg fosforove kisline, nekaj
nad J/ 2  kg kalija in 7 / 10  kg apna.

Kompost  ali mešanec je tako važno gnojilo, da si ko¬
ličkaj urejenega vrtnarstva sploh ne moremo misliti brez njega.
Vobče je kompost mešpnica najrazličnejših organskih (žival-

32

skih in rastlinskih) odpadkov (tvarin), ki jih kopičimo daljšo
dobo in ki v dveh, treh letih popolnoma sprstene.

Na kompost spadajo predvsem vsi odpadki z vrta,
torej plevel, trebež od zelenjadi, listje, travna ruša, trava, mah,
gnoj iz gnojakov, prst iz cvetličnih lončkov itd., vsi odpadki iz
kuhinje in gospodinjstva: smeti, lesni pepel (ne od premoga!),
saje, ostanki jedil, olupki, perje, dlaka; dalje gnoj od perutnine,
zajcev, koz, pa tudi iz hleva, potem trebež iz jarkov, smeti iz
gospodarskih poslopij, slamnati in seneni ostanki, listje, drobir
iz drvarnice, odpadki od usnja, kri, živalska drobovina in še
marsikaj drugega.

Vse te in enake snovi odlagamo izprva na primernem
senčnem in po možnosti skritem prostoru na kup. Ko je teh
snovi že večja množina, jih šele nakopičimo v pravilen, gladko
obrezan, do 1 m visok nasip, ki naj ne bo nad poldrugi meter
širok in se proti vrhu nekoliko zožuje. Dolžina je neomejena
in se ravna po množini gradiva in po prostoru. Površina takega
nasipa naj bo podolgem nekoliko kadunjasto vdrta, da jo lahko
zalivamo z gnojnico.

Pri napravi komposta je jako dobro, da primešavamo ena¬
komerno med razno šaro nekoliko živega apna, ki je razpadlo
v prah, ali pa vsaj zdrobljene stare zidine. Apno jako pospešuje
razkrajanje organskih snovi v kompostu. Isto dosežemo, ako
vzamemo namesto apna posušene ostanke iz karbidnih svetilk.
Gnojilno vrednost komposta zelo pomnožimo ako ga večkrat
polivamo z gnojnico ali mu dodajamo tudi umetnih gnojil (Tho-
masove žlindre, kalijeve soli).

Kompost moramo najmanj dvakrat na leto, enkrat poleti,
enkrat pozimi, premetati. Pri tem delu je paziti posebno na to,
da vse tvarine prav dobro premešamo in da pridejo snovi, ki
so bile prej znotraj, na ven, oziroma na vrh, če so bile prej
spodaj. V dveh, kvečjemu treh letih je na ta način oskrbovani
kompost goden. Izpremeni se v temnorjavo ali rjavočrno, rahlo,
sprsteninasto, jako rodovitno prst, ki je prava zabela za vsako
vrtno zemljo in zlasti za zelenjad in cvetlice neprecenljive
vrednosti, zlasti še, če smo ga zalivali z gnojnico.

Napravo komposta bi si morali tako urediti, da bi imeli
vsako pomlad na razpolago kup godnega komposta. V to svrho
bi bilo treba imeti vedno tri kupe, in sicer enega godnega za
uporabo, enega od prejšnjega leta, enega bi pa šele pripravljali.

33

Kompost je najboljše vrtno gnojilo, ker pomnožuje sprste-
nino v zemlji in ker so vse redilne snovi v njem razkrojene
in v taki obliki, da jih rastline takoj lahko uporabljajo.

Gnojnica,  bodisi iz gnojnih jam ali iz greznice, je iz¬
vrstno tekoče  gnojilo, ki ima razmeroma veliko dušika in
kalija. Najboljša je goveja in konjska gnojnica. Ako nimamo
naravne gnojnice, si jo lahko pripravimo sami. V primeren sod
(n. pr. od petroleja) nalijmo do polovice vode. Vanjo denimo
toliko kravjakov in suhih ter zdrobljenih kurjakov, da nastane,
ko vse skupaj temeljito premešamo, redkemu močniku podobna
tvarina. Potem napolnimo sod do vrha in pustimo, da tekočina
pokipi. Dobro je, ako jo vsak dan dobro premešamo s kakim
drogom. Čez teden dni je gnojnica godna in jo lahko rabimo.
Na liter te mešanice pa moramo vzeti 5 1 vode.

Izvrstno tekoče gnojilo  (gnojnico) si naredimo
sami na tale preprost in lahek način: V precej veliko kad ali
sod, ki stoji na enem dnu, drugo dno je pa odprto, napolnimo
do polovice ali pa še čez z drobno sesekljanimi odpadki z vrta,
t. j. s plevelom in sploh rastlinjem, ki ni za drugo rabo in ki
ga sicer nosimo na kompost. Posebno izvrstne v to svrho so
mesnate rastline, kakor solata, zelne vehe, pesna cima, nagniti
ali gnili plodovi itd. Tako pripravljene rastlinske odpadke za¬
lijemo z vodo in pustimo par tednov, da mešanica pokipi. Dobro
je, ako dodamo nekaj pesti kalijeve soli ali kajnita. S takim
gnojilom zalivana zelenjad se čudovito dobro razvija in je mnogo
boljšega okusa, nego če jo zalivamo z navadno hlevsko gnojnico
ali pa celo s straniščnikom. Zelo primerno je tudi za lončnice
in druge vrtne rastline. Pripomniti pa moramo, da je posodo
za napravo gnojnice postaviti v kakšen od stanovanja najbolj
oddaljen kot na vrtu, ker se širi iz nje, ko tekočina kipi, silno
neprijeten duh.

Z gnojnico zalivajmo samo ob deževnem vremenu, ko je
zemlja skozi in skozi premočena.

b) Močna ali umetna gnojila.

Ta gnojila hodijo v poštev v vrtnarstvu le izjemoma kot
pomožna  gnojila, da z njimi povečamo gnojilno vrednost
naravnih gnojil. Nikakor pa močna gnojila ne morejo trajno
nadomeščati hlevskega gnoja ali komposta. Z njimi sicer lahko
dodamo vse tiste redilne snovi, ki jih v zemlji primanjkuje,

Domači vrt

3

34

toda fizikalno z njimi ne moremo izboljšati zemlje. Nasprotno!
Kdor bi trajno gnojil vrt samo z močnimi gnojili, bi zemljo v
fizikalnem oziru naravnost pokvaril in bi ne dosegel povoljnih
uspehov kljub temu, da bi bila obilo založena z redilnimi
snovmi.

Tuintam pa mora vrtnar vendarle seči po teh gnojilih,
zlasti ako mu kako leto primanjkuje naravnih gnojil in ako

hoče pomnožiti učinek hlev¬
skega gnoja in komposta.

Pred vsem je treba ve¬
deti, da ni nobenega močne¬
ga gnojila, ki bi imelo v sebi
vse redilne snovi, ki jih po¬
trebuje zemlja, ampak da
vsebuje posamezno gnojilo
le po eno samo izmed že več¬
krat imenovanih redilnih sno¬
vi. Imamo torej: dušična-
ta, fosfatna, kalijeva
in apnena  močna gnojila.
Ako vemo, da primanjkuje
zemlji le ene izmed naštetih
snovi, ali kadar gnojimo kaki
posebni rastlini, ki potrebuje
zlasti mnogo ene redilne sno¬
vi, sploh kadar hočemo gno¬
jenje s hlevskim gnojem ali
s kompostom izpopolniti, takrat bi v posameznih primerih za¬
dostovalo gnojenje z dotičnim gnojilom samim, n. pr. špinači
z dušikom, stročnicam s fosfati in s kalijem.

Ako pa uporabljamo močna gnojila kot nadomestilo za
hlevski gnoj, gre pa za to, da založimo zemljo z v s e m i snovmi,
ki jih vobče primanjkuje. Tedaj moramo pa gnojiti z vsemi
tremi, oziroma s štirimi gnojili, ki jih je treba pa pravilno
izbrati, kakor zahteva kakovost zemlje in pridelek ter določiti
količino za dotično zemljišče. Pri tem se je ozirati tudi na čas
gnojenja in na način, kako katero gnojilo spravimo v zemljo,
n. pr. ali gnojimo spomladi, jeseni ali pozimi, ali ga trosimo
samo zase ali zmešamo z drugimi ali ga samo raztrosimo ali
tudi podkopljemo itd.

5UPEftFDSfW

Pod. 15. Kako »metna ali močna gno¬
jila mešamo. Gnojila, ki so zvezana z
debelo črto, moramo trositi vedno
vsako zase. Ona, ki so zvezana s pre-
sledkasto črto, smemo zmešati tik
pred uporabo. S tankimi črtami zve¬
zana gnojila pa mešamo lahko trajno.

35

a) D u š i č n a t a močna gnojila.

. ,. Ufa t 1 -'  , . ..

Čilski soliter ima 15—16% dušika (solitrnokisli
natron). V tej obliki je dušik takoj uporaben, učinkuje torej
hitro. Zemlja ga pa ne drži, ampak dežnica ga naglo odplavi
v spodnje plasti. Zato ga trosimo po yrhu in med rastjo v
majhnih količinah. Goste raztopine so zelo škodljive tudi nad¬
zemeljskim delom. Paziti moramo torej, da ne pada, ko ga
trosimo, na liste, zlasti če so rosni.

Amonijev sulfat  (žveplenokislr amonijak) ima 20
do 21 % dušika v obliki amonijaka. Učinkuje šele potem, ko se
v zemlji razkroji. Trositi ga moramo kake štiri tedne pred
setvijo ali saditvijo. Treba ga je plitvo podkopati.

Apneni dušik  s 16—21% dušika učinkuje še počas¬
neje in ga trosimo najbolje jeseni. V zemljo ga spravimo kakih
10 cm globoko. ’  - 3/3

b) Fosforna ta močna gnojila.

Thomasov a žlindra  ima 15—20% fosforne kisline
in 50% apna. Učinkuje zelo počasi in trajno. Primerna je po¬
sebno za lahko, peščeno zemljo. Trosimo jo že jeseni in pozimi
za drugo leto. Podkopljemo jo nekoliko globlje. Zemlja jo drži.

Superfosfat  ima okoli 15% fosforne kisline. Učinkuje
hitro. Rabimo ga torej na pomlad, preden sejemo ali sadimo.
Treba ga je plitvo podkopati.

Kostna moka  ima okoli 20% fosforne kisline, ki pa
učinkuje bolj počasi nego superfosfat. Zato jo podkopavamo že
pozimi ali rano spomladi.

c) Kalijeva močna gnojila.

Kajn  it  z 12% kalija učinkuje počasi; z njim gnojimo
jeseni in pozimi ter ga podkopljemo. Primeren je le bolj za
lahko zemljo.

Kalijeva  sol  s 40% kalija pa deluje hitreje, zato jo
uporabljamo lahko tudi spomladi. Nje uporaba je v današnjih
razmerah bolj gospodarska nego gnojenje s kajnitom.

Lesni pepel  je gnojilo, ki ima 3—5% fosforove kisline,
6T2% kalija, okrog 30% apna, pa nič dušika. Najbolje ga upo¬
rabimo, ako ga pomešamo med kompost ali ga pa potresemo
po zemljišču pozimi ali pa prav rano spomladi ter podkopljemo.
Posebno se prilega stročnicam.

3 *

36

d) Apnena gnojila.

Najboljše apneno gnojilo je živo apno, ki ga naložimo na
kup in pokrijemo 10 cm na debelo s prstjo ali s travno ruševino.
V par tednih ali še prej je primerno ugašeno, da razpade v
prah. Nato ga potrosimo ob lepem, suhem vremenu po zem¬
ljišču in takoj plitvo podkopljemo,  in sicer naj¬
bolje jeseni. Učinkuje več let. Popolnoma ugašeno apno, kakor
ga uporabljajo zidarji, ni za našo rabo. V prah zdrobljen
apnenec in cestni prah sta tudi dobri apneni gnojili.

*

Glede množine močnih gnojil je razvidno vse potrebno iz
razpredelnice na strani 37.

Nekatera močna gnojila lahko mešamo med seboj, preden
jih trosimo. Neprimerno mešanje bi jako kvarno vplivalo na
njih vrednost.

Kako močna gnojila mešamo, je razvidno iz nariska na
strani 34.

Za uporabo na vrtu so posebno priporočena amonijev
sulfat, superfosfat in kalijeva sol.  Ta gnojila
smemo tudi mešati in trositi obenem.

Na vrtu s pridom lahko uporabljamo tudi mešana
umetna gnojila,  kakor jih izdeluje tvornica dušika v
Rušah in ima v zalogi Kmetijska družba v Ljubljani. Tako
gnojilo je nitrofoskal, ki ima 5T% dušika, 8-6% fosforove ki¬
sline, 8% kalija in 30% apna. Trositi in podkopavati ga moramo
nekaj tednov pred setvijo ali saditvijo.

5. Obdelovanje zemlje.

Vsako rahljanje, drobljenje, obračanje in razkosavanje
zgornje zemeljske plasti označujemo z besedo obdelova-
n j e. Neobdelana zemlja (celina) je gosta, trda, ima zrnčast
zlog in je torej v fizikalnem oziru neugodna za rastlinsko rast,
ker ne propušča zraka, počasi sprejema vodo, ker se prehitro
izsuši in ker je mrzla. Pa tudi korenine se po taki zemlji težko
širijo.

Čim bolj je zemlja obdelana, tem bolj delujejo nanjo pri-
rodne sile in tem ugodnejše so njene fizikalne lastnosti. S pri¬
mernim rahljanjem se zrnčasti zlog izpremeni v grudiča-
stega,  ki je ugodnejši za sprejemanje vode in zraka.

37

Množina umetnih gnojil

za uporabo na zelenjadnem ali domačem vrtu.

38

Obdelovanje silno pospešuje razvoj in delovanje bakterij
v zemlji in neposredno tudi pospešuje razkrajanje in pretvorbo
redilnih snovi v njej, ker laže delujejo na njo prirodne sile.

V vrtnarstvu je obdelovanje še tem važnejše,
ker tu gojimo razno nežno in občutljivo
rastlinje, ki zahteva od zemlje mnogo več
nego poljske rastline.

Vse vrtne rastline zahtevajo inten¬
zivno ali močno  obdelovanje, ker le
na ta način dosezamo po množini in po ka¬
kovosti pridelka popoln uspeh.

Pod. 16. Kako je zem¬
lja zložena.

Z = zrnčasti, G = gru-
dičasti zlog.

a) Globoko obdelovanje ali rigolanje.

Najbolj temeljito obdelamo zemljo, ako jo 40—50 cm glo¬
boko prekopljemo — izrigolamo.  Pri novih vrto¬
vih je taka priprava zemlje posebno važna, zlasti ako imamo
opravka z nerodovitno zemljo. Rigolamo jeseni in pozimi. Čez
zimo naj leži zemljišče v grudah in ga šele na pomlad pred

setvijo poravnaj¬
mo. Zelo ugodno
je, ako pri rigola¬
nju podkopljemo
kolikor mogoče
mnogo hlevskega
gnoja (komposta,
šotnega zdroba ali
podobnih organ¬
skih tvarin), zato
da pridobimo na
ta način v zemlji
več sprstenine. Se¬
veda moramo pod-
kopavati gnoj tako, da se kolikor mogoče zmeša z zemljo zgornje
plasti. Nikdar pa ne podkopavajmo gnoja tako, da bi prišel v
spodnjo plast. Enkratno rigolanje zadostuje za mnogo let.

Rigolamo lahko na dva načina. Ali zemljo 40—50 cm na
globoko popolnoma obračamo ali pa rigolamo čez jarek, tako
da ostaneta obe plasti vsaka na svojem mestu. Prvi način bi
uporabljali samo na jako dobri, debeli zemlji. Pri drugem na-

PR6REL I.

Pod. 17. Navadno rigolanje v prerezu. Gornja plast
zemlje pride na dno, spodnja pa na vrh.

PREREZ H

Pod, 18. Rigolanje čez jarek v prerezu. Spodnja
plast ostane na dnu in jo samo zrahljamo.

39

dnu, ki je za vrtnarske namene bolj priporočen, pa ostane
zgornja kolikor toliko že obdelana plast na svojem mestu, spod¬
njo pa samo zrahljamo.

Ako je treba rigolati večje zemljišče, si delo olajšamo, ako
ga razdelimo na dve enaki polovici, ki ju rigolamo vsako zase
v nasprotni smeri. Tako nam ni treba prevažati zemlje v zadnji
jarek. Glej načrt pod. 19.!

Rigolanju se precej približamo, ako štihamo za dve lopati
na globoko, kakor kaže pod. 20.!

Pod. 19. Načrt za rigolanje pravo¬
kotne parcele, da ni treba zemlje
prevažati.

Pod. 20. Štihanje za tlve lopati na
globoko. Obe plasti samo zrahljamo,
in pustimo vsako na svojem mestu.

b) Prekopavanje  (š t i h a n j e).

Bolj plitvo obdelovanje je običajno prekopavanje.
Na ta način zrahljamo zemljo 20—30 cm na globoko. Vrtnarji
prekopavajo navadno z ravno vrtnarsko lopato. Temu delu se je
pa treba priučiti. Izurjen delavec reže zemljo navpično  in
jo obrača ter primerno razsekava in drobi. Čim bolj poševno
zabadamo lopato v zemljo, tem manj globoko reže in tem bolj
površno in manj vredno je delo. Obenem, ko prekopavamo,
navadno gnojimo. Pri tem moramo paziti, da gnoj kolikor mo¬
goče enakomerno porazdelimo po zemlji in da ga ne zakopljemo
pregloboko.  Ko prekopavamo, moramo skrbno izbrati iz
zemlje debelejše kamenje in druge predmete, ki ne spadajo
vanjo, posebno pa izbirajmo korenine trajnih plevelov. Tako
najbolj temeljito zatremo nadležni in škodljivi plevel.

40

Pomniti je naposled, da prekopavamo vsako leto z drugega
konca, da se nam sčasoma lega zemljišča ne izpremeni. Ako bi
namreč prekopavali vedno v isti smeri, bi se na enem koncu
zemlja bolj kopičila, na drugem bi je pa zmanjkovalo. V jeseni
prekopavamo tako, da zemljišča ne poravnavamo, ampak ga
pustimo v grudah. Spomladi prekopavano zemljo pa vedno
sproti poravnavamo, dokler so grude še sveže in se dado rade
zdrobiti.

Pod. 21. Kako spravimo pri štihanju
gnoj pravilno v zemljo. — Gnoj je
enakomerno porazdeljen po zgornji
plasti.

Pod. 22. Takole je gnoj napačno
podkopan, ker se nahaja v debeli
plasti pod zgornjo plastjo zemlje.

Pod. 23. Učinek pravilnega in ne¬
pravilnega gnojenja.

Ko parcelo preštihamo in z grabljami poravnamo, jo na¬
vadno takoj razdelimo na gredice, ki naj bodo vse enake, in
sicer po 1 m 20 cm široke. Taka širina je baš prava, da z
obeh strani dosežemo do srede, ko sadimo, okopavamo in ple-
vemo in nam ni treba stopati v gredo. Ob glavnih potih pustimo
navadno obrobno gredico ali rabato  za grmičje ali
cvetlice. (Glej načrt str. 4.!)

Naši vrtnarji prekopavajo zemljo navadno spomladi in po
potrebi tudi vse leto. Malo jih je pa, ki bi prazne kose vrta
prekopali jeseni, da bi tem laže delovale na zemljo prirodne
sile, zlasti vlaga in mraz. Posebno za težko, ilovnato zemljo je
tako jesensko, temeljito obdelovanje pravi blagoslov. Kdor zem¬
ljo jeseni prekoplje, naj jo obenem tudi pognoji in pusti zem¬
ljišče v grudah. Na pomlad, pred setvijo nikakor ni treba gredic
na novo prekopavati, ampak jih poravnamo kar z grabljami. Na
tako pripravljenih in jeseni pognojenih gredah dosežemo mnogo

41

lepše uspehe nego na zemljišču, ki ga prekopljemo in pogno¬
jimo spomladi tik pred setvijo. Za težko zemljo so bolj pri¬
pravne železne grablje. Lepše pa gredice poravnamo z lesenimi,
ne pregostimi grabljami. Poravnano zemljišče mora biti ravno
kakor miza, brez kotanj in grb, zemlja mora biti zdrobljena v
prav drobne kepice.

c) Okopavanje.

Najbolj plitvo obdelovanje zemlje je okopavanje,  ki
je silno važno in v vrtnarstvu še prav posebno potrebno. Z njim
rahljamo strjeno zemljo med rastlinami, da moreta vanjo zrak
in voda, da se zatre plevel in da se v zemlji zadržuje vlaga. Z
okopavanjem zemljo prezračimo,  da pride laže do kore¬
nin kisik, ki je tudi neogibno potreben za uspevanje zemeljskih
bakterijev. To so silno majčkena živa bitja, ki razkrajajo redilne
snovi in pretvarjajo v tako obliko, da jih morejo rastline uživati.
Okopavanje je važno tudi zategadel, da more iz zemlje ogljikov
dvokis, ki bi sicer zastajal in oviral dihanje korenin in bak¬
terijev. Redke rastline okopavamo navadno z motiko, gostejše
nasade ali setve pa s kopuljico. Rastline, ki so v vrstah, oko-
pujmo z ročnim kultivatorjem ali s strgačo »rapid«. Okopavamo
vse leto po potrebi, čim večkrat, tem bolje.  Posebno
potrebno je, da rastline okopavamo po hudih nalivih, takoj ko
je zemlja osehla in se začne na površju delati skorja.

Nekatere vrtne rastline tudi o s i p a v a m o , t. j. s pri¬
mernim orodjem pritegnemo zemljo od vseh strani k rastlini,
da zaspemo ves ali le del stebla. Na ta način nastanejo grički,
v katerih stoje rastline. Obsute rastline stoje bolj trdno in se
bolje koreninijo.

* * *

Zemljo moramo obdelovati vedno ob vedrem vremenu, ko
je dovolj osehla in se ne prijemlje obuvala in orodja. Vsako
obdelovanje ob mokrem vremenu, dokler se zemlja maže, je
silno napačno in bolj škoduje nego koristi. Lahka, peščena
puhlica se kmalu po dežju toliko obsuši, da se da obdelovati.
Ako pa imamo opraviti s težko ilovico, moramo pa čakati včasih
po več dni, preden jo moremo obdelovati. Presuha zemlja se pa
težko obdeluje in je včasih bolje počakati dežja. Najugodnejši
uspeh dosežemo z vsakim obdelovanjem, ako zadenemo tako,
da se prekopano, okopano ali opleto zemljišče p r e s u š i.

42

Zelo škodljivo pa je, ako se že med delom ali pa takoj po kon¬
čanem delu zamoči.

Obdelovanje zemlje je jako zanimivo, ako jo pazljivo mo¬
trimo in skušamo spoznati njene lastnosti in potrebe rastlinstva,
ki ga gojimo na njej. Zlasti vrtnar, ki hoče zemljo do skrajnosti
izkoriščati, jo mora dobro poznati pa tudi življenje vrtnih
rastlin. Po naših krajih imamo mnogo padavin in povečini
težko, ilovnato zemljo, ki jo deževje tolikrat vsako leto zapere.
Na solncu in na vetru se površje tako strdi, da je skoro ne¬
predirno za zunanji zrak in za pline, ki se tvorijo v zemlji.
Zato je obdelovanje vrtne zemlje, zlasti pogosto okopavanje
tako silno važno.

III. Glavna vrtnarska dela.

1. Vrstite v vrtnih sadežev,
a) Kolobarjenje.

Že od nekdaj je znano, da večina poljskih in vrtnih sa¬
dežev opeša, ako jih gojimo po več let na istem prostoru. Drugo
leto še gre za silo, tretjič bi bil pa pridelek prav neznaten.
Z močnim gnojenjem to neugodnost nekoliko ublažimo, popol¬
noma odpraviti se pa skoro ne da. Vse rastline seveda niso
enake. Vendar pa je za vsako bolje, da je ne gojimo po večkrat
zapored na istem mestu. Le trajnic in sadnega drevja ne mo¬
remo premikati. Zato pa te rastline zemljo tako izmolzejo, da
jih potem za daljšo dobo ne morem gojiti na tistem mestu.

Eno rastlinsko pleme uporablja nekih snovi mnogo več
nego drugih. Če raste torej več let na istem mestu, izmolze
zemljo enostransko in ni čuda, ako opeša. Najbrže pa izločajo
korenine tudi snovi, ki na poseben način kvarijo zemljo, da je
za dotieno rastlino čimdalje bolj neugodna. Mogoče je tudi, da
se v zemlji, na kateri gojimo dlje časa isti sadež, preveč na-
množe škodljivi bakteriji, ki bolj in bolj ovirajo razvoj dotične
rastline. Izkušnja kaže dalje, da so rastline, ki jih sadimo brez
presledka na isto mesto, jako nagnjene k raznim boleznim, ker
ostajajo kali vsake bolezni v zemlji na istem mestu, kjer je
rastla bolna rastlina. Končno je tudi dokazano, da se plevel
mnogo bolj razpase, ako gojimo posamezno zelenjadno pleme
predolgo na istem mestu.

43

Vsem tem neprilikam se izognemo, ako pravilno kolo¬
barimo,  to se pravi, ako dosledno vsako leto iz¬
menjamo prostor za vsako zelenjadno pleme.
Na ta način izrabljamo zemljo enakomerno in jo ohranimo vse¬
skozi v dobrem stanu. Rastlinam drugega plemena nič ne ško¬
dujejo razne škodljive snovi, ki jih je v zemlji pustila prejšnja
rastlina. V dveh, treh letih je zemlja zopet popolnoma pre¬
delana in z najboljšim uspehom lahko gojimo v njej zopet
prvotno zelenjadno pleme.

Pravilno kolobarjenje mora biti v najtesnejši zvezi z gno¬
jenjem, ker se moramo baš pri kolobarjenju ozirati na posebna
svojstva posameznih zelenjadnih plemen glede na gnojenje.

V tem oziru delimo zelenjadne rastline v dve glavni sku¬
pini. V prvo spada vsa ona zelenjad, ki potrebuje mnogo gnoja
in brez škode prenaša obilo gnojenje s hlevskim gnojem.
Semkaj prištevamo kapusnice, solate, špinače, zeleno, paradiž¬
nike, kumare, buče  in blitvo  ali mangold.  V drugo skupino
spadajo ona zelenjadna plemena, ki morajo imeti sicer tudi
dobro pognojeno in udelano zemljo, toda ne marajo za pre¬
močno gnojenje, zlasti jim ne ugaja hlevski gnoj. Prija pa jim
močno sprsteninasta zemlja, ki ima v sebi dovolj razkrojenih
gnojilnih snovi od prejšnjega leta. Zato jih radi gnojimo s kom¬
postom ali močnimi gnojili. Vobče prištevamo semkaj vso kore-
nasto zelenjad, čebulnice, stročnice  in krompir.  Sloveči nemški
vrtnarski veščak Bottner šteje v drugo skupino tudi kapusnice,
katere gnoji samo z močnimi gnojili, ker je mnenja, da jih na
ta način obvaruje raznih bolezni. Krompir prišteva pa v prvo
skupino, kar se da tudi opravičiti, ako pomislimo, da je baš
krompir zelo hvaležen za gnojilo, ki dela mnogo sprstenine.
Izkazalo se je pa tudi, da ima slabejši okus, ako raste na preveč
gnojni zemlji.

Vrtnarji ločijo v drugi skupini našteta zelenjadna plemena
navadno še v dva dela. Nekoliko več zahtevajo od zemlje kore-
nasta zelenjad in čebulnice, skromnejše pa so v tem oziru
stročnice. Ta razlika pa v bistvu ni velika in je v praksi ni
treba preveč vpoštevati. Trditev, da stročnice najbolje uspevajo
na pustem, negnojenem svetu, je napačna. Tudi one morajo
imeti v zemlji razen kalija in fosforove kisline dušik, ki ga
potrebujejo, da se more razviti mlada rastlina. Pozneje, ko
odrastejo, pridobivajo dušik iz zraka. Manjkati pa ne sme v

44

zemlji fosforove kisline in kalija. Svež gnoj pa prav tako malo
ugaja korenju in čebuli kakor grahu in fižolu.

Najpreprostejše kolobarjenje izvajamo na ta način, da raz¬
delimo prostor, ki je odmerjen za zelenjad, v dva prilično enaka
dela in vsako leto eno polovico močno pognojimo s
hlevskim gnojem  ter na njej gojimo zelenjad prve
skupine (kapusnice, solate itd.), drugo polovico pa pognojimo
z močnimi (umetnimi) gnojili ali s kompostom in pridelujemo
na njej zelenjad druge skupine (korenje, peteršilj, grah itd.).

Kakor vsako leto menjavamo gnojenje, prav tako zame¬
njamo tudi sadeže, ki naj se dosledno drže tistega dela, ki je
njim primerno pognojen.

Kolobarjenje pa ne izvajamo samo z obema skupinama
zelenjadnih rastlin, ampak ga izvedemo tudi v vsaki skupini
zase tako, da zamenjamo posamezna plemena v vsaki skupini.
Kjer je rasla n. pr. pred dvema letoma korenasta zelenjad, tja
posadimo sedaj stročnice in obratno, kjer je bila n. pr. pred
dvema letoma solata, tja sadimo sedaj kapusnice itd. Tako do¬
sežemo, da se povrne ista rastlina na prvotno mesto šele v treh,
štirih ali celo petih letih — čim kasneje, tem bolje.

Kdor hoče dosledno in do skrajnosti pravilno kolobariti,
je neogibno potrebno, da si napravi čez zimo za prihodnje leto
načrt. Le tako je izključena vsaka pomota in razočaranje.

Nove vrtove moramo gnojiti nekaj let čez in čez, samo s to
razliko, da en del, ki je namenjen za prvo skupino, izmenoma
gnojimo močneje nego drugi.

Ko je pa vrt dobro udelan in ves pregnojen, tedaj ga lahko
delimo v tri dele in gnojimo vsako leto prav močno s hlevskim
gnojem eno tretjino za kapusnice, solate, kumare  itd., drugo
tretjino za korenasto zelenjad  s kompostom ali z močnimi gno¬
jili, tretje tretjine za stročnice  pa sploh nič ne gnojimo ali samo
malo s pepelom ali s primernimi močnimi gnojili.

Trajnih zelenjadnih rastlin (n. pr. beluša, raznih dišavnih
zelišč) ne vpoštevamo pri kolobarjenju, ker so daljšo dobo na
istem mestu. Isto velja tudi za sadno grmičje in trajnice.

Zanimivo je, da nekatera zelenjadna plemena ugodno vpli¬
vajo na zemljo, druga jo pa zelo izrabijo. Za kumarami, bu¬
čami, paradižniki, krompirjem, fižolom in grahom ostane zemlja
v dobrem stanu; solate, zelena, korenje pa zemljo zelo izdelajo
in tudi fizikalno poslabšajo.

45

b) Načrt.

Preden se lotimo kakršnegakoli dela, je potrebno, da si
naredimo primeren načrt. Tudi pri obdelovanju vrta ne gre
dobro brez njega. Potreben je ne samo zaradi kolobarjenja,
kakor je bilo omenjeno v prejšnjem poglavju, ampak tudi iz
drugih razlogov. Določiti moramo namreč že v naprej, k a j
bomo gojili in koliko  vsake zelenjave.

Po velikih vrtovih goje navadno vso zelenjad, ki je v do-
tičnem okraju običajna. Na majhnih prostorih in za začetnika je
pa težavno pogoditi pravo. Predvsem si moramo biti na jasnem,
ali bomo pridelovali zelenjad samo za dom ali tudi za prodaj.
Za dom odločuje gospodinja, za prodaj pa tržne razmere in ku-
povalci. Za nas je važen dom, ker iz večine bomo pridelovali
zelenjad le za lastno potrebo, in sicer na majhnih vrtovih.

Najprej si sestavimo seznam  vseh tistih zelenjadnih
rastlin, ki jih hočemo gojiti, vpoštevaje domače potrebe in pa
velikost vrta. Po tehtnem in vsestranskem preudarku določimo
potem, koliko  prostora bomo obsejali, oziroma obsadili s
posameznim plemenom ali sorto. Pri nekaterih določimo lahko
tudi število rastlin, ki jh potrebujemo (n. pr. paradižnik). Iz
malih vrtov izločimo že v naprej tisto zelenjad, ki slabo uspeva,
potem tisto, ki jo lahko pridelamo na polju (n. pr. krompir).
Odločimo pa se posebno za tisto, kar se dobro sponaša, kar
potrebujemo skoro vsak dan, kar težko dobimo ali je jako
drago, in tisto, kar imamo posebno radi. Toliko v splošnem!
Sicer pa v tej zadevi ni mogoče podati točnih navodil. Treba je
za vsak slučaj posebej tehtnega preudarka v vseh podrobnostih
in pa večletne izkušnje. Iz početka so napake neizogibne. To
ali ono izpustimo, tega pridelamo preveč, onega premalo, mar¬
sikaj se šele pozneje izkaže za potrebno ali nepotrebno itd.
Pazljivost, zanimanje, večletna vaja in pa vestno zabeleževanje
privedejo domačega vrtnarja polagoma na pravi tir. Nepremi¬
šljeno ravnanje, kar na slepo sajenje, moramo vselej prav drago
plačati.

c) Več pridelkov na leto.

Domači vrt navadno ni velik. Gnojimo in obdelujemo ga
lahko prav močno. Zato ga moramo pa izkoriščati kolikor največ
mogoče. Njiva nam daje iz večine po en sam pridelek na leto.
Vrtne grede nam morajo dajati po dva, tri, včasih celo po štiri
pridelke.

46

Star francoski vrtnar pravi, da vrtna greda ne sme biti
prazna nikdar čez 24 ur. S tem hoče reči, da moramo gredo
takoj iznova obdelati, ko spravimo z nje en pridelek. Pri veliki
raznoličnosti zelenjadnega rastlinja to ni težko. Nekatere zele-
njadne rastline se razvijajo jako hitro, druge potrebujejo pa
daljšo dobo, da dorastejo. Nekatere so neobčutljive za hladno
spomladansko in jesensko vreme. Sejemo ali sadimo jih lahko
prav rano spomladi. Druge so pa občutljive in moramo čakati z
njimi do maja meseca, da se zemlja ogreje in da mine doba
slane. Zopet druge potrebujejo iz početka malo prostora, saditi
jih moramo pa daleč narazen, ker se pozneje zelo razrastejo.
Kdor zna umno izrabljati vse te okolnosti, ne bo trpel prazne
grede od rane pomladi do pozne jeseni. Še celo pozimi bodo
nekatere grede obsejane.

Iz nekaterih praktični primerov bo lahko posneti, kako
naj razvrstimo pridelke, da doženemo na istem prostoru po več
pridelkov.

Kumare sadimo šele sredi maja meseca. Napačno bi bilo,
ko bi jih do tedaj čakali s prazno gredo. Do srede maja meseca
zraste na tisti gredi mnogo redkvice, berivke ali špinače je¬
seni sejane. To bi bil prvi pridelek.  Sredi maja meseca
gredo izpraznimo, temeljito pognojimo, obdelamo in posadimo
kumare, ki bodo na njej do jeseni. Kumare so na ta način
glavni pridelek.  Ker jih moramo pa saditi zelo na redko
in iz početka rastejo počasi, bi ostala greda večinoma prazna 4,
5 tednov ali še dlje. Zato pa posadimo isti dan, ko potaknemo
kumare, v primerni razdalji od njih in ne pregosto kako ze-
lenjad, ki ji ugaja močno gnojenje in ki hitro raste. To bi bila
n. pr. solata ali kolerabe. V petih, šestih tednih se kumare raz-
košatijo in pokrijejo gredo, med tem bo pa oni vmes posa¬
jeni  sadež že goden in ga umaknemo kumaram. Na preprosti
način smo dosegli na istem prostoru tri pridelke.  Ko
slana pomori kumare, lahko sejemo za.njimi korenček ali kako
drugo zimsko zelenjad (zimsko solato, motovilec itd.). Prav isto,
kar velja za kumare, velja tudi za pozno zelje. Pred njim in
med njim in končno tudi za njim imamo lahko primeren
pridelek.

Prvi grah sejemo že marca meseca. Doraste in ga lahko
pospravimo konec junija ali vsaj kmalu v juliju. Za grahom
vendar ne bomo pustili grede prazne do jeseni, ampak jo takoj

47

obdelamo in obsadimo n. pr. z endivijo, kolerabami, peso itd.
To bi bil drugi ali zadnji pridelek,  ki bi se do jeseni
prav lahko dobro sponesel.

Zelje, ohrovt, karfijole, zeleno moramo saditi zelo narazen.
Ker rastejo ti sadeži iz početka počasi, je med njimi dovolj pro¬
stora za hitro solato. Med krompir sadimo grah, fižol; rdečo
peso potaknemo med solato, med zelje ali obrobek. Za pritlič¬
nim fižolom sejemo zimsko solato, špinačo, sadimo še endivijo.
Za ranim krompirjem pridelujemo endivijo, repo itd.

Važno pa je, da ne zamudimo niti dneva, ko je prostor za
drugi ali zadnji pridelek izpraznjen. Včasih je odločilen samo
en dan. Tudi je umevno, da je treba za vsak naslednji pridelek
temeljito pripraviti zemljo in jo na novo primerno pognojiti.

2. Setev.

Veliko večino vrtnih rastlin razmnožujemo s semenom
(generativno razmnoževanje). To velja posebno za zelenjadne
rastline. Nekatero zelenjad, zlasti pa prav mnogo cvetlic in
drugih vrtnih rastlin (sadno drevje) razmnožujemo tudi z
brsti  (vegetativno razmnoževanje). Semkaj spada razmnože¬
vanje s potaknjenci  (česen, hren, krompir, pelargonije,
fuksije, krizanteme, nageljni), z grebenicami  (ribez, ko¬
smulje), z delitvijo  (drobnjak, trajnice), s korenin¬
skimi izrastki  (jagode, češplje) in deloma tudi s p o -
žlahtnjevanjem  ali cepljenjem (sadno drevje, rože).

Za navadne domače razmere je razmnoževanje s semenom
najvažnejše in vobče tudi najlažje.

Kakršna setev, taka žetev.  V nobeni stroki nima
ta izrek tolike veljave kakor baš v vrtnarstvu. Od kakovosti
semena in od setve sploh je po večini odvisen ves uspeh.

Za dober uspeh setve, najsi bo kateregakoli semena, je
treba dobrega semena, pravega časa in vremena, primernega
prostora in zemlje, dotičnemu semenu primernega načina setve
in gojitve.

a) Seme.

Kakšno je seme, spoznamo po zunanjih in notranjih znakih.
Na zunaj mora biti semensko zrno primerno debelo,
polno in kleno,  napete kože. Vela, grbasta koža znači
nezrelo seme. To ne velja za grahovo in čebulino seme. Pri
fižolu znači grbasta koža veliko starost.

48

Vsako seme ima svojo posebno značilno barvo.  Pre¬
svetla barva je znamenje nezrelega semena. Zdravo, zrelo
seme ima poseben lesk ali sijaj.

Vonj  po zatohlosti, plesnobi, miših itd. znači pokvar¬
jeno seme.

Seme, ki ima sicer določen, značilen vonj (peteršiljevo itd.)
je staro, ako vonj izgubi. Starost semena težko določimo na
videz. Nekoliko se pozna po barvi in po lesku.

Notranja znamenja:

Najzanesljiveje spoznamo kakovost semena, ako preizku¬
simo njegovo k a 1 i v o s t. V to svrho vzamemo navadno 100
povprečnih (ne najlepših) zrn in jih denemo kalit med vlažen
pivni papir na primerno topel prostor (v zakurjeni sobi). Pred
kalenjem je dobro, da namakamo seme 6 ur v topli vodi. Ako
bi v določenem času skalilo vseh 100 zrn, bi bila to najugod¬
nejša kalitev. Tako seme bi imelo 100% kalivost. Navadno jih
pa skali samo 50—90, torej je kalivost 50—90%. Ako skali od
100 zrn manj nego 50, je kalivost slaba. Seme z 20, 30% kali-
vostjo ni za rabo, razen če ga imamo toliko, da posejemo lahko
manjši kalivosti primerno večjo množino.

Čim starejše je seme, tem bolj ga mineva kalivost, nekate¬
rega seveda prej, drugega pozneje. Čebulno seme n. pr. je ka¬
livo samo 2 leti, bučno in kumarno seme pa 6—8 let. Nekatero
seme je boljše, ako je starejše nego sveže (kumare).

Teža  (absolutna in relativna) je tudi zelo merodajna pri
kakovosti semena. Ako tehta 1000 zrn zelnatega semena 5 gra¬
mov, je gotovo to seme boljše nego tisto, od katerega tehta isto
število zrn samo 4 ali celo 3 grame (absolutna teža). Obojič
imamo 1000 zrn, toda v prvem primeru tehtajo 5, v drugem
samo 4 grame, torej so v prvem bolj debela in bolj polna in
zaradi tega tudi boljša nego v drugem.

Liter graha iste vrste tehta 72—84 dkg. Katero je boljše?
Gotovo težje blago, ker je bolj kleno in jedrnato (relativna
prostorninska teža).

Vrednost semena se ceni tudi po č i s t o t i. Ako je med
semenom veliko plev, smeti ali celo zanikarnih zrn, je manj
vredno nego ista množina čistega semena.

Zelo važna notranja lastnost vsakega semena je pravo-
vrstnost ali pristnost.  Žalibog, da pristnosti mnogokrat
ne moremo spoznati na semenu niti na mladih rastlinah, ko

49

Iz skale. Pristno je seme, ako iz njega prirastejo tiste sorte rast¬
line, kakršne smo pričakovali ali za kakršno smo ga kupili. Pri
debelejših semenih (n. pr. pri fižolu) se pristnost včasih pozna,
pri raznih drugih semenih je pa to nemogoče. Seme od raznih,
med seboj zelo različnih sort solate je n. pr. popolnoma enako.
Isto je pri cvetličnih semenih itd. Pridelovanje semena in trgo¬
vina z njim sta stvar vesti in poštenja.

Preden seme shranimo, ga moramo na zračnem prostoru
prav dobro presušiti, da se ne pokvari v shrambi. Potem pa ga
spravimo na suhem, hladnem in temnem prostoru kolikor mo¬
goče zavarovano proti zunanjim zračnim vplivom. Tako obdrži
kalivost najdlje.

Nekaj zelenjadnih rastlin gojimo samo zaradi semena (stroč¬
nice), ki nam daje posebno tečno hrano.

b) Čas setve.

Vrtna semena sejemo vobče vse leto od februarja pa do
septembra meseca. Največ setve je pa marca in aprila meseca.
Kdaj to ali ono rastlino sejemo, je razvidno iz opazk, v navo¬
dilih o pridelovanju posameznih vrtnih rastlin. Vsekakor pa si
je treba čas tako urediti, da setev ni prerana, pa tudi ne pre¬
pozna. Pri tem se je ozirati posebno na občutljivost posameznih
plemen, na toplino in pa na značaj in lastnosti dotične rastline.
Vse setve na planem opravljajmo pri vedrem, mirnem, po mož¬
nosti toplem vremenu, nikdar pa ne ob hudem vetru, zlasti pa
ne ob dežju in tudi ne takoj po dežju, dokler se zemlja ne osuši.

c) Prostor in zemlja.

Glede odgoje delimo vse vrtne rastline v dve skupini, in
sicer v take, ki jih sejemo vedno na stalno mesto, n. pr. peter¬
šilj, korenje, stročnice itd., in v take, ki jih sejemo vedno v
sejalnice in šele potem, ko so primerno razvite, presejamo na
stalno mesto, n. pr. kapusnice, večina cvetlic. Nekaj je tudi
takih, ki jih lahko sejemo na stalno mesto ali pa tudi presa¬
jamo, n. pr. solata, pesa i. dr.

Na stalno mesto sejemo v vrste ali pa kar navprek. Setev
v vrste je z malo izjemami (n. pr. motovilec, berivka) bolj
priporočena, ker rastline na tak način kaj enakomerno poraz¬
delimo po gredi, ker jih laže obdelujemo in ker je tudi lepše
in bolj prikupljivo, akp stoje v vrstah.

Domači vrt

4

50

V sejalnicah tudi lahko sejemo v vrste. Ker pa gre tu le
za majhne prostore, je setev navprek bolj v navadi, zlasti v
zelenjadarstvu. Za prav rane spomladne setve (februarja, marca
meseca) je najboljša sejalnica mrzla ali topla greda, za poznejše
(aprila, maja meseca) pa zadostujejo zavetne in solnčne gredice
ob kakem južnem ali zahodnem zidu ali tudi kar na planem.

Skoro vsem semenom občutljivejše zelenjadi in cvetlic se
hoče v sejalnici najboljše močne, sprsteninaste zemlje, pome¬
šane z dobrim kompostom, nikdar pa ne gnojene z svežim gno¬
jem. V to svrho uporabljajo vrtnarji najčešče udelano vrtno
zemljo, pomešano z gnojem iz toplih gred. Kdor pa nima še
take zemlje, naj si pripravi dobrega komposta ali pa starega,
popolnoma preperelega in razkrojenega gnoja, ki ga pomeša
7  vrtno zemljo. Tudi setvam na stalnem mestu ne prija svež
gnoj, ampak kompost ali pa predelan gnoj (gnojna sprstenina).

Vsako gredo, kamor sejemo, najsi bo prava sejalnica ali
pa kakršnakoli vrtna gredica, kjer nameravamo sejati na stalno
mesto, moramo tik pred setvijo temeljito obdelati, po potrebi
in rastlinam primerno pognojiti, kepe prav na drobno zdrobiti
in z grabljami razgrabiti, da je zemljišče ravno in gladko. Nato
ga razdelimo s pomočjo napete vrvice ali pa primernih remelj-
cev v oddelke ali gredice po 1 m 20 cm široke, kakor jih po¬
trebujemo, potem jih šele obsejemo bodisi v vrste ali navprek.

d) Razdalja, setev in gojitev setve.

Začetniki navadno sejejo pregosto. S tako setvijo se oško¬
dujejo na dve strani. Prvič uporabijo preveč dragocenega se¬
mena, drugič pa dobe slabe rastline. Pregosta setev na stalnem
mestu ni še tako usodna, ker rastline potem, ko nekoliko
porastejo, lahko prepulimo. V sejalnici pa to ni tako lahko,
ker sadike oškodujemo, ako le preveč brskamo po njih. Pred
vsako setvijo moramo torej vsaj približno preračunati, koliko
semena gre na določeno ploskev, ki jo mislimo obsejati. Glej
razpredelnico na sledečih straneh 3. in 4. predel!

Drobno seme, ki ga moramo vrhtega sejati redko, je jako
težko vsejati tako, da je enakomerno porazdeljeno po vsej dolo¬
čeni ploskvi. Zato tako seme navadno pred setvijo zmešamo s
suho prstjo, s peskom, s pepelom, stolčeno kredo itd. in šele

51

mešanico sejemo bodisi v vrste ali navprek. (Solata, peteršilj,
korenje itd.)

Debelejša semena navadno polagamo posamezna v jarke,
v določenih razdaljah, zrno za zrnom (grah) ali pa v jamice po
več zrn skupaj (fižol). ,

Vsako setev je treba pokriti z zemljo. Na toplih gredah, kjer
sejemo na majhnih ploskvah, pokrijemo setev s tanko plastjo
kompostne prsti, na vrtnih gredah pa seme navadno podkop-
Ijemo z grabljami, in sicer na ta način, da prekopljemo vso ob-
sejano ploskev površno in na drobno in jo potem prav po lahko
prevlečemo z grabljami. Debelejše seme, ki ga sejemo v jarke
in jamice, pa zaspemo z zemljo bodisi z motiko ali tudi z grab¬
ljami sproti, ko ga polagamo, ali nazadnje celo gredo obenem.

Da more seme kaliti, je treba, da se ga zemlja tesno opri-
jemlje od vseh strani. Zato je važno, da na kak način potlačimo
površje posejanega zemljišča. Obsejane njive povaljajo s težkimi
valjarji. Vrtnarji pa si navežejo na noge primerne deske ter
pohodijo setve. Tudi z lopato dosežemo isti namen, ako z njo
potolčeno zemljo. Na toplih gredah pa jo navadno potlačimo z
ravno desko, na katero pribijemo prilično držalo. Končno mora
imeti seme primerno vlago, da kali. Na topli gredi vsako setev
zalijemo.s škropilnico, toda tako previdno, da voda prav nič
ne raznaša zemlje. Ob suhem vremenu je treba zaliti tudi setve
na planem istotako previdno kakor na topli gredi.

Solnčni žarki lahko zelo oškodujejo setev, ker prenaglo
osuše zemljo na površju. Koristno in včasih neogibno potrebno
je torej, da posejane gredice pokrijemo s smrečino ali s kako
drugo zračno odejo, ki jo moramo pa seveda takoj odstraniti,
ko začne seme kaliti. To pokrivanje in obsenčevanje je posebno
važno pri setvah v vročem, poletnem času (endivija, motovilec).
Ako opustimo to delo, se lahko primeri, da ne skali niti eno
zrno. Zato izbiramo za poletne sejalnice senčne prostore.

Setev je treba tudi primerno gojiti. Najmanj opravka ima¬
mo s setvami na toplih gredah. Ko rastline skale, jim moramo
poskrbeti dovolj svetlobe in vlage. Toda zalivati jih smemo
samo ob suhem, solnčnem vremenu. Ob oblačnem ali celo dolgo¬
trajnem deževnem ali mrzlem vremenu je pa zalivanje vedno
škodljivo, ker povzroča gnilobo. Navadne, trde vrtne rastline
(solata, kapusnice) je treba prav kmalu, ko nekoliko odrastejo,
polagoma privajati zunanjemu zraku, da se pred presajanjem

4*

52

Razpre-

z najvažnejšimi podatki o setvi, saditvi in

53

delnica

obdelovanju navadnih zelenjadnih rastlin.

54

Opomba. Števil, ki značijo koliko let kalivost traja, ni razumeti tako,
kakor da bi ohranilo kalivost naznačeno število let vsako zrno, ampak
tako, da ohrani kalivost vsaj precejšnji odstotek semenskih zrn. Izkušnje
namreč kažejo, da kalivost ne preneha pri vseh zrnih obenem, ampak
da od leta do leta odnehava. Vsako leto izgubi namreč kalivost nekaj

55

56

dobro utrde. Tople grede zato vedno bolj in bolj zračimo, iz
početka samo podnevi, pozneje tudi ponoči. Šele ko so rastline
popolnoma utrjene in privajene zunanjemu zraku, so sposobne
za presajanje. Pletev je v sejalnicah navadno nepotrebna, ker
rasto sadike tako hitro, da se plevel ne more razpasti. Tu in
tam pač lahko izpulimo prebohotno lobodo ali kak drug eno¬
leten plevel, toda previdno, da sadik ne spravimo iz naravne
lege. Tudi zalivati je treba jako previdno, da rastline ne po¬
ležejo.

Setve na planem pa gojimo na ta način, da jih kmalu, ko
nekoliko odrastejo, prepulimo, ako so pregoste (peteršilj, ko¬
renje etc.), potem jih pa oplevemo in okopljemo. Nadaljnje
obdelovanje je opisano pozneje.

3. Presajanje.

Mnogo vrtnih rastlin sejemo v sejalnice in jih potem pre¬
sajamo  na stalno mesto (solato, kapusnice, zeleno, paradiž¬
nike itd.), ker le tako dosežemo, da se popolnoma razvijejo in
dado povoljen pridelek.

Najlepše presajamo na zemljišču, ki je v to svrho prav
pripravljeno (prekopano in gladko poravnano). Čim dlje je že
obdelano, tem bolj se vrhnja plast strdi in tem neugodnejše je
za presajanje, zlasti ako ga je prej že večkrat premočil obilen
dež. Zato je najbolje, da s pripravo zemlje počakamo dotlej,
da so sadike dovolj razvite.

Presajanje se dobro sponese ob vlažnem, oblačnem vre¬
menu ali ako prav po malem rosi. Kadar pa tako dežuje, da
je zemlja blatna, ne presajajmo! Ob jasnem, solnčnem vremenu
presajamo proti večeru, ko smo podnevi dobro premočili po¬
vršje. V suho zemljo ni da bi presajali, ker se jamice sproti
zasipavajo in že zaradi tega ni mogoče saditi.

Presajamo s kljukastim in zašiljenim klinom.  Ako je
konica okovana, gre delo še laže izpod rok, ker se vlažna zem¬
lja ne oprijemlje gladkega železa.

Sadimo vedno v vrstah ob napeti vrvici, kajti najbolj iz¬
urjen vrtnar ne pogaja ravne črte brez vrvice. Ko je zemlja
pripravljena in vrvica napeta, vzamemo v levico pest sadik,
v desnici imamo pa klin, s katerim narejamo v zemljo pri¬
merne luknje. Nato primemo s kazalcem in palcem levice po-

57

samezno rastlino za list in pomolimo korenine v luknjo,,
s klinom pa zabodemo tik luknje in pritisnemo zemljo h ko¬
reninam tako, da ostane poleg rastline jamica za zalivanje.
Ako imajo rastline dolge srčne korenine, odščipnemo vsaki
z nohti precejšnji del repka.

Rastline sadimo navadno v več vrstah na eno gredico, in
sicer tako, da stoje v trikotu v pravilnih razdaljah, ki so pri
raznih rastlinah različne in ki so ozna¬
čene pri opisu posameznih zelenjadnih
plemen. Kvadratna ali pravokotna sadi¬
tev za vrtne rastline votoče ni tako pri¬
merna kakor trikotna.

Nekatere rastline presajamo, p i -
k i r a m o že v sejalnici in celo po več¬
krat samo zaradi tega, da se jim bolje
razvijejo korenine, preden jih presa¬
dimo na stalno mesto. Take pikirane
rastline potem ne čutijo presajanja tako neugodno kakor ne-
pikirane, zlasti ako jih presajamo s kepo. Vsaj po enkrat mo¬
ramo pikirati paradižnike, zeleno, karfijole. Drugih kapusnie
in solate pa navadno ne pikiramo. To drobno delo je posebno
važno pri vzgoji cvetlic.

Pod. 24. Kako rastline
presajamo.

©

© igr) e
5 e e |

Pod. 25. Trikotna saditev je za ze-
lenjad in rastline najbolj primerna.

Pod. 26. Trikotna saditev i  vmesnim
sadežem. (N. pr. glavni sadež karfi¬
jole, vmes pa solata).

Presajanje pikiranih rastlin zelo olajšamo in rast pospe¬
šujemo, ako pikiramo v lončke, ki so narejeni iz me¬
šanice komposta in krav  j ek  a. Take lončke izdelu¬
jemo lahko doma, ako si oskrbimo potrebne kalupe.  Rast¬
line v takih lončkih, ki jih izdelujemo v raznih velikostih,
bujno rastejo. Ko so dovolj velike, jih posadimo na prosto kar
z lončkom vred. Prstena posoda, ki je samo na zraku posušena,
v zemlji kmalu razpade, in daje hrano mladi rastlini. Presajene

58

rastline prav nič ne čutijo presajanja, ker se jim korenine nič
ne premaknejo. Ti lončki se posebno dobro izplačajo za piki-
ranje kumar, paradižnikov, karfijol in raznih cvetličnih sadik,
ki se težko presajajo. Kalupe, za take lončke naredi lahko vsak
klepar po vzorcu, ki ga dobite pri Sadjarskem in vrtnarskem
društvu v Ljubljani.

Ako zemlja ni dovolj vlažna, zlasti pa ob vedrem, jasnem
vremenu, moramo sadike takoj, ko smo gredice obsadili, iz¬
datno zaliti h koreninam. To je potrebno, da se zemlja zapere

Pod. 27. V lončkih iz komposta in kravjeka vzgojene kumare,
godne za presajanje na vrt.

in trdno oprime korenin. Nazadnje pa popršimo rastline z raz-
pršilnikom. Od zalivanja zavisi ob suhem vremenu ves uspeh
našega dela. Voda je po vsakem sajenju in pikiranju rastlinam
nujno potrebna, ker listi neprestano izhlapevajo vodo, kore¬
nine pa je še ne dovajajo. Zato je tudi zelo dobro, ako nasade
za nekaj dni obsenčimo, da omejimo izhlapevanje. Še boljši
uspeh dosežemo, ako nasad večkrat na dan popršimo z vodo.
Zelo nežne pikirane rastline denemo pod steklo (pikirane v
zabojčkih), kjer listi tudi ne morejo izhlapevati.

4. Pletev.

Plevel je najhujši sovražnik v vrtnarstvu in zatiranje ple¬
vela — pletev — najvažnejše vrtnarsko delo. Plevel na več
strani ogroža kulturne rastline. V zemlji jim odjeda hrano, nad
zemljo jim zapira zrak, posebno pa svetlobo. Poleg tega pa
suši zemljo, ker njegovi listi izhlapevajo tudi obilo vlage. Ako

59

ga količkaj puščamo vnemar, že imamo veliko škodo in se ga
pozneje prav težko iznebimo. Plevel zatiramo vse leto najpo¬
gosteje s pletvijo, pa tudi na druge načine.

Razmeroma nedolžen je enoletni plevel.  Izrujemo
ga čimprej, ko toliko poraste, da ga je moči prijeti in ločiti od
kulturnih rastlin. Nikdar pa ne smemo čakati, da bi ocvetel in
obrodil seme. Saj imamo dovolj opravka s tistim plevelom, ki
se nam zaseje s tujih zanemarjenih vrtov.

Hujšo preglavico delajo vrtnarjem trajni pleveli, to so tiste
večletne rastline, ki jim odmirajo vsako jesen nadzemeljski
deli, podzemeljska stebla (korenike) pa ostanejo živa in se na
vse strani razraščajo in vsako leto iznova ozelene. Semkaj spa¬
dajo posebno te-le plevelne rastline: pirika ali pirnica, kozje
tačke, osat, plazeča zlatica, slak, preslica, koprive, hren in še
nekaj drugih manj znanih.

Kdor hoče imeti mir pred tem plevelom, ga mora temeljito
zatreti, potem pa dobro paziti, da se mu iznova ne zaplodi in
razpase. Tu pa sama površna pletev ne zadostuje. Že pri spo-
mladnem obdelovanju zemlje je treba izbrati iz nje sleherno
koreninico, ki jo dosežemo, prav tako tudi pozneje pri vsakem
obdelovanju. Pri pletvi izderemo korenike tako globoko kolikor
mogoče in dosledno vselej, ko se pokažejo zopet novi poganjki.
Korenik ne nosimo na kompost, ampak jih razgrnemo na
solncu, ki jih prej ali slej umori. Posebne težave dela vrt¬
narjem plevel med grmičevjem ob ograjah, v živi meji in po
vseh tistih prostorih, ki jih ne obdelujemo vsako leto in kjer
ne moremo izlahka do njegovih korenin. Če so take razmere,
je treba zelenje v poletnih mesecih večkrat temeljito porvati
ali vsaj požeti sproti, ko se pokaže. Na ta način pešajo kore¬
nine bolj in bolj ter sčasoma odmrjo.

5. Okopavanje.

Površina zemlje, najsi bo še tako dobro pripravljena, se
med letom kolikor toliko zgosti in strdi, da zrak ne more iz¬
lahka do korenin in ogljikov dvokis ne iz zemlje. Nasprotno pa
strjena površina zelo olajšuje uhajanje vlage iz spodnjih plasti.
Zlog zemlje se namreč neugodno izpremeni. To pa jako ovira
rast in razvoj rastlin. Zato je treba zemljo med rastlinami
večkrat na plitvo zrahljati, da zadobi zopet grudičasti sklad, in
tako zraku olajšati pristop vanjo, vodi pa zapreti pot v zrak. Po

60

pravici torej lahko imenujemo okopavanje ključ,  ki odpira
zraku pot v zemljo, obenem pa zapira vlagi pot iz zemlje. Zato
je pa okopavanje baš v vrtnarstvu tako važno in potrebno delo,
da ga brez občutne škode ne smemo nikdar odlašati ali celo
opustiti. (Glej tudi stran 41.)

Vrtne rastline okopavamo po potrebi — vobče čim večkrat,
tem bolje. Vendar ne smemo ničesar pretiravati, ker potrebuje
tudi zemlja nekega odmora, da se morejo razmnožiti v njej
bakteriji, ki so v življenju rastlin tako važni. Zlasti je potrebno,
da zemljo zrahljamo po hudih nalivih ali po dolgotrajnem dežju.
Dokler so rastline še majhne in ako so razmeroma goste, oko¬
pavamo obenem s pletvijo. Tedaj je najpripravnejše orodje
majhna kopuljica z motičico in z dvema rogljema. Ko pa rastline
porastejo ali ako imamo redkejše nasade (kapusnice), okopa¬
vamo z večjim orodjem in tudi precej globlje. Pri okopavanju
skrbno odstranimo ves plevel.

Med dežjem ali takoj po dežju ne smemo nikdar okopa¬
vati. Vrtnim rastlinam večkrat tudi škoduje, ako bi jih okopa¬
vali ob hudi rosi.

Okopavanje največ zaleže en ali dva dni po dežju, ko je
zemlja osehla in se je nadejati trajnega lepega vremena. Ako
to delo sproti zaliva dež, skoraj več škoduje nego koristi.

Nekatere vrtne rastline (paradižnike, kapusnice, grah,
fižol, rani krompir) osipavamo, ko so nekoliko porasle. Z osi-
pavanjem jih bolj zasidramo, pospešimo tvorbo novih korenin,
to pa ima za posledico bujnejšo rast. Osipanih rastlin navadno
ne okopavamo več.

Ako imamo večje ploskve, ki so zasajene v vrstah in bolj
na redko, pa so brez plevela, se lahko izognemo zamudnemu
okopavanju na ta način, da skorjasto zgornjo plast v vrstah med
rastlinami raztrgamo z železnimi grabljami. To delo gre hitro
od rok, pa je isto tako jako uspešno, zlasti ker ga izvršimo lahko
večkrat po potrebi. Za tako okopavanje je izvrstno orodje
tudi ročni kultivator ali pa strgača »rapid«. (Glej str. 20.!)

6. Namakanje.

Nežno in okusno zelenjad pridelamo le tedaj, ako je nič
ne ovira v rasti. Nobena ovira pa ni tako huda, kakor če ji
primanjkuje vlage. Rastline zaostanejo, olesene in hitreje zore

61

in so radi tega čimdlje neokusnejše. Suša se pa v naših
krajih ponavlja navadno takrat, ko bi morala rasti zelenjad
najbujneje in ko potrebuje največ vlage. Brez zalivanja torej
vrtnarjevo delo ne more uspevati. Dežnica, potočnica ali rečnica
so najboljša voda za zalivanje. Najslabejša pa je mrzla in trda
voda iz studencev in vodovodov. Taka voda se mora zlasti
spomladi pred uporabo ogreti na solncu. Nežnejše rastline
(kumare) bi z mrzlo studenčnico naravnost zamorili.

Vrtnar zaliva s cevjo žejno zemljo, z razpršilnikom pa
škropi rastline. Kadar hoče napojiti izsušeno zemljo, tedaj za¬
liva s cevjo naravnost do korenine posamezne rastline.

Kadar gre za to, da pokrepča samo vrhovino in liste, pa
poprši gredice z razpršilnikom. Nevešči ljudje zalivajo navadno
samo površno, tako zmočijo le gorenjo plast kak centimeter na
debelo, ker ne vedo, da je treba precej vode, ako hočemo iz¬
sušeno zemljo premočiti tako na globoko, kakor segajo kore¬
nine. Površno zalivanje ne zaleže skoro nič, ker vlaga ne pride
do korenin. Neprimerno bolje je, da zalivamo bolj poredko, pa
temeljito nego vsak dan, pa površno.

Pri zalivanju s cevjo je paziti, da vodni curek ne izpira
in ne odnaša zemlje od rastline. Zato ne smemo zalivati z viška,
ampak konec cevi podteknimo prav do tal in zalivajmo počasi,
da voda ne odteka od rastline, ampak tik ob njej v zemljo.

Do konca maja zalivajmo ob jutranjih in dopoldanskih
urah, šele pozneje, ko nastopi vročina (od junija meseca dalje)
proti večeru in mraku. Ob hudi vročini na pekočem solncu ne
smemo zalivati. Osobito je paziti, da voda, s katero zalivamo,
ni premrzla. Čim manjša je razlika med toploto vode in toploto
zemlje, tem večji učinek bo imelo zalivanje. Preobilo, ne¬
potrebno vsakdanje zalivanje — nekako iz navade — je škod¬
ljivo rastlinam in obenem silno mučno in utrudljivo delo. Tudi
zalivati je treba s premislekom, po potrebi posameznih rastlin
in vpoštevaje vlago v zemlji in padavine.

Prepogostemu zalivanju se lahko izognemo, ako ob hudi
poletni vročini pokrijemo zemljo med rastlinami s kompostom,
z drobnim preperelim gnojem, s šotnim zdrobom ali s kako
podobno tvarino. Pod tako rahlo, zračno odejo ostane zemlja
vlažna in zelenjad je mnogo bolj okusna, nego če bi jo močno
zalivali. V novejšem času so začeli pokrivati zemljo med rast¬
linami s posebnim papirjem ali lepenko. S tem dosežejo, da se

62

zemlja ne more izsušiti, da ne more rasti plevel, da je toplejša
in da je ni treba okopavati.

Zalivanje z gnojnico je v vrtnarstvu zelo važno. Uporab¬
ljamo jo, razredčeno z vodo, za zalivanje takih rastlin, ki po¬
trebujejo obilo dušika (špinača, solata, zelena, kapusnice itd.).
Z gnojnico zalivajmo vedno tik pred dežjem ali med njim. Ako
ga je premalo, je dobro, da po gnojnici zalivamo še s čisto vodo.

Gnojnice nikdar ne polivajmo po rastlinah
z razpršilnikom,  ampak vedno le s cevjo prav pazljivo
do korenin, da ne zmočimo listov. Preden zalivamo bodisi
z vodo ali z gnojnico, je treba zemljo zrahljati, da more teko¬
čina hitreje vanjo in ne odteka po površju. Z gnojnico zalivajmo
le mlajšo zelenjad, kadar najbolj raste, nikdar pa ne zelenjadi,
ki dorašča, da bo kmalu godna za rabo. Zelenjadi, ki je na¬
menjena za konserviranje, ne smemo zalivati z gnojnico, ker
take konserve niso stanovitne.

7. Varstvo.

Vrtno rastlinstvo ima mnogo sovražnikov, ki ga na vse
mogoče načine zajedajo ter ovirajo v rasti ali ga celo popolnoma
uničujejo.

Najnevarnejši so brezštevilni živalski škodljivci, katerih
ni varno skoraj nobeno zelenjadno pleme. Laže se je ubraniti
rastlinskih zajedavcev, zlasti ako pravilno gnojimo in kolo¬
barimo ter previdno zalivamo.

Največ zajedavcev imajo korenine in pa listi. Saj vemo,
kakšna nadloga so na vrtu miši, bramorji, ogrci, strune, sovke
in pa polži, bolhači, gosenice, stenice, listne ušice itd. Tudi
drugače koristni krt nam naredi na vrtu lahko veliko škodo,
povzroča obilo nevolje, zlasti ako zaide v sejalnice ali celo na
toplo gredo.

Miši  odpravimo z vrta z zastrupljenim zrnjem, ki ga
polagamo v rove, ali pa jih lovimo v pasti. Posebno priporočajo
v to svrho zrna zellio.

Krte  preženemo, ako potaknemo v rove v petroleju ali
v karbolineju namočene cunje, gnile slanike itd. Drugod jih
love in žive odnašajo na zemljišča, kjer ne morejo delati škode.
Pametni vrtnarji nikoli ne pobijajo krtov, dobro vedoč, da jim
neznatno škodo poravnavajo na drugi strani z uničevanjem
škodljivcev.

63

Tudi  voluhar  je silno neljub gost naših vrtov. Ubra¬
nimo se ga s strupom ali ga pa lovimo v pasti. Za zastrupljanje
voluharja se je prav dobro sponesla pasta zellio.

Bramorje  zatiramo na razne načine. Najbolj jim pri¬
demo do živega, ako julija meseca poiščemo gnezda in uni¬
čimo mladi zarod.

Lovimo jih tudi v
cvetlične lonce, ki jih
razstavimo po vrtnih
stezicah zakopane do
roba v zemljo in str¬
nemo s palicami, po¬
loženimi trdno na
zemljo. Seveda jih
lovimo in pobijamo
tudi ob raznih drugih
prilikah, ko obdelu¬
jemo zemljo.

Ogrce  skrbno
pobirajmo vse leto
in ob vsaki priliki,
ko zemljo prekopa¬
vamo ali ko jih zalo¬
timo pri osehlih rast¬
linah. Pokončevati
moramo tudi hrošče.

Strune  lovimo
na solato. Objedena
rastlina zvene. Velost Pod. 28 . Križnolistni mleček,

nam pokaže, kje ima- Te stru P ene rastline se  °g iblie voluhar -
mo iskati sovražnika.

Gosenice  vrtne sovke so silno škodljive, ker najedajo
zlasti mlade kapusnice. Vendar pa se dado razmeroma lahko
pokončati, ker jih najdemo podnevi zvite v svitek v bližini
izpodjedenih rastlin prav blizu vrha. Tudi gosenice  raznih
drugih metuljev, zlasti kapusovega belina opustošijo zelnate
nasade do golih reber, ako jih o pravem času ne zatiramo.
Najlažje delo imamo, ako junija in julija meseca večkrat pre¬
iščemo zelnate rastline in zmečkamo gosenično zalego že v
jajčecih, ki so v kupčkih na spodnji strani listov. Kdor pa čaka

64

tako dolgo, da se gosenice izležejo ali celo porastejo in se raz¬
lezejo po listih, si nakoplje mučno in zamudno delo.

V suhih letih se ponekod po vrtovih pojavljajo v veliki
množini listne stenice  (šoštarji), ki izsesavajo sok iz
listov, vršičkov pa tudi iz plodov (jagode) ter povzročajo lahko
veliko škodo, zlasti na kapusnicah in raznih cvetlicah. Težko
jim je priti do živega, ker so jako gibke in jih zaradi smradu
tudi ptice ne marajo. Kvasijeva brozga, močna milnica ali 4%
raztopina tobačnega izvlečka jih umore, ako jih poškropimo
z njimi. Seveda ne smemo škropiti s temi tekočinami delov,
katere menimo uživati, vsaj ne neposredno pred uporabo.

Polži  so strašna nadloga po vlažnih, senčnih vrtovih.
Razplode se včasih tako, da uničijo vse zelenje. Drobne slinarje
hitro pobero kure, ako jih pustimo na vrt. Velike vrtne polže
moramo pa neumorno pobirati in pokončevati sami. Lovimo jih
tudi z vabo v izdolben krompir, vlažne šope slame, v katere se
polži kaj radi zalezejo. Če se hočemo polžev popolnoma iz¬
nebiti, jim ne smemo nuditi na vrtu senčnih skrivališč, kakor
so žive meje, razno zanemarjeno lepotično grmičevje, listje itd.

B o 1 š i c e so ob suhih letih huda nadloga mladim rast¬
linam, zlasti kapusnicam in repi. Preženemo jih le z vlago, ker
ljubijo posebno suha, sipka tla. S pepelom, z živim apnom, s
sajami ali s Thomasovo žlindro potresenih prostorov se tudi
ogibljejo.

Listne ušice  delajo škodo, posebno na sadnem drevju,
lepotičnih rastlinah (rože), pa tudi na zelenjadi (bob, fižol).
Ako jih začnemo preganjati takoj, ko se pokažejo, niso baš
nevarne. Najuspešneje se jih odkrižamo, ako napadene vršičke
škropimo s 3—4% tobačnim izvlečkom, ki mu primešamo ne¬
koliko milnice (mazavo milo!). Bobu poščipljemo ušive vršičke.
Listne ušice napadajo zlasti bolehave rastline.

Beluše uničujeta beluševa muha in belušev
hrošč.  Zatiranje glej pri opisu beluša!

Bule na zelnih koreninah povzroča k 1 j u n o t a j majhen
rilčkar, ki polaga jajčeca na stebla mladih rastlin. Ličinke se
zarijejo v stebla, ki zaradi tega nabreknejo. Zelne sadike z na¬
breklimi stebli niso za rabo, na ogenj z njimi! Ne puščajte na
gredah zelnatega kocenja ampak ga skrbno poberite in sežgite!

Teh škodljivcev se tudi ubranimo, ako vsako jesen teme¬
ljito in na globoko obdelamo zemljo ter jo dobro pognojimo

65

z živim apnom. Preobilo gnojenje s. straniščnikom pa nasprotno
veliko pripomaga, da se škodljivci razmnožujejo. Zelo napačno
bi tudi bilo, ako bi sadili kapusnice več let zapored na istem
mestu. Tu je kolobarjenje posebno potrebno.

Pri nas je jako razširjen rilčkar g r a h a r , čigar ličinka
živi v svežem grahu. Ko grah dozori, se v njem zabubi in pre¬
obrazi. Tak grah ni kaj prida za seme.

Končno moramo omeniti še dve domači živali, ki ju mo¬
ramo vedno odganjati z vrta, ker ste jako nadležni. Kura  in
pes  sta poleti velika vrtna škodljivca. Na lepo urejenih vrtovih
jih ne moremo trpeti.

Vrtno rastlinje boleha tudi za raznimi boleznimi, ki so
iz večine posledice glivičastih zajedavk. Vendar pa se vobče
teh zajedavcev laže ubranimo nego živalskih. Predvsem je treba
pomniti, da jako pospešuje rastlinske bolezni enostransko in
preobilo gnojenje z dušikom (gnojnica, straniščnik) in pa več¬
letno pridelovanje na istem mestu. Zadostna množina kalija in
fosforove kisline, zlasti pa apna, poleg tega pa neprestano
kolobarjenje  so najboljši pripomočki za zdravje in uspešno
gojitev vrtnih rastlin.

Preobila moča, pomanjkanje zraka in pa neprimerno ob¬
delovanje tudi pospešujejo razvoj rastlinskih bolezni.

Največkrat imamo v vrtnarstvu opraviti z gnilobo  (pri
krompirju, zelju, solati itd.). Tu in tam opazujemo tudi p i k e c
ali palež, rjo in plesen.  Korenine kapusnic včasih nabrek¬
nejo (golšasto zelje) skoro tako, kakor bi jih bil zalegel
k 1 j u n o t a j, toda če prerežemo nabrekline, ne najdemo v
njih nikakih živali. To je zelna kila  (hernija), ki jo po¬
vzroča neka glivica. Skoro zanesljivo se je izognemo, ako gno¬
jimo z apnom in pametno kolobarimo.

Proti grahovi plesni je najboljši pripomoček čim zgod¬
nejša setev. Marsikatera bolezen se zanese na rastline tudi po
semenu. Zato jako priporočajo seme pred setvijo namakati v
raztopini u s p u 1 u n a , kakor namakajo kmetovalci žito, da
zatro na njem trose sneti in drugih bolezni. Na liter vode vza¬
memo 3 gr uspuluna in v tej raztopini namakamo seme pol ure.
Potem ga ali takoj sejemo, ali pa ga razgrnemo, da se posuši
in ga sejemo pozneje. Z uspulumom lahko razkužimo tudi zemljo,
ako jo temeljito prepojimo z zgoraj omenjeno raztopino. Seveda
je to mogoče le na majhnih ploskvah.

Domači vrt

5

66

Deset zapovedi v obrambo proti zajedavcem.

Po profesorju Lustnerju.

1. Sej samo sidravo in popolnoma razvito seme! Raz¬
pokano ali kakorkoli skvarjeno seme je sumljivo. V njem so
se lahko vgnezdili razni povzročitelji rastlinskih bolezni.

2. Ne sej pregosto! V pregosti setvi so posamezne rastline
zanikarne in slabotne, zato bolj podvržene raznim boleznim.

3. Sadike privajaj že iz mlada zunanjemu zraku in vre¬
menskim izpremembam, ki jim bodo izpostavljene pozneje, ko
jih presadiš na piano!

4. Upoštevaj izkušnje drugih in vzgajaj le tisto rastlinje,
ki se je izkazalo v tvojem podnebju za najboljše, najodpornejše
proti raznim škodljivcem in boleznim! Le take sorte dajo naj¬
zanesljivejši pridelek.

5. Pametno kolobari! Menjavaj vsakoletne setve tako, da
iste rastline nikdar ne gojiš po več let zapored na istem mestu!
Mnogi škodljivci in povzročitelji bolezni ostanejo v zemlji in
čakajo enake setve prihodnjega leta. Ako kolobariš, jim vza¬
meš pogoje za življenje, ker ima vsako rastlinsko pleme svoje
zajedavce.

6. Pazi na pravilno gnojenje! Premočno z dušikom gnojeno
rastlinje raste prenaglo in prebujno; take rastline so občutljive
za vremenske izpremene in bolj nagnjene k boleznim. Najboljše
gnojilo za vse vrtno rastlinje sta predelan  hlevski gnoj in
kompost. Tudi močna (umetna) gnojila so v tem oziru včasih
še posebno koristna, ako so prav zbrana.

7. Daj zemlji po potrebi tudi apna! Apno je zdravilo
zemlji in rastlinam. Naravnost pokončuje tudi škodljivce in
povzročitelje bolezni.

8. Nikdar ne puščaj po vrtu odpadkov in ostankov zele-
njadi! Zdrave odpadke skomposti ali pa zakoplji v zemljo, da
segnijejo, bolne in sumljive pa sežigaj! Jeseni prekoplji zemljo!
S tem dosežeš, da se preko zime v njej razkrajajo redilne snovi
in obenem se uničujejo zajedavci.

9. Zatiraj na vrtu plevel! Z njim vred uničiš tudi mnogo
škodljivcev in povzročiteljev bolezni.

10. Glej da z gnojem in s kompostom ne zanašaš na vrt
rastlinskih bolezni in plevela! Zato ne znašaj na kompost bolnih
rastlin ali plevela s semenom!

Drugi del.

Posebno vrtnarstvo.

A. Zelenjadarstvo.

I. Kapusnice (zelnato povrče).

H kapusnicam spadajo razne vrste zelja, ohrovt,
karfijola, glaviča s ti ali rožasti kapus, list¬
nati kapus, kolerabe in podzemeljske kole¬
rabe. Kapusnice bolje uspevajo v hladnih, meglenih nižavah
nego na suhih višavah. V mrzlejšem podnebju se sploh bolje
sponašajo nego v pretoplem. Hoče se jim globoke, dovolj
vlažne, udelane, rodovitne zemlje in po večini jim ugaja obilo
gnojenje s hlevskim gnojem, ki naj bi bil pa vležan in goden.
Tudi kompost jim jako prija.

Nobene kapusnice ne smemo pridelovati dve ali celo po
več let zapored na istem mestu, ker bi s tem zelo pospeševali
razne zajedavce in bolezni.

Vse kapusnice sejemo v sejalnice in jih potem, ko so dovolj
razvite (5—7 tednov stare), presejemo na stalno mesto.

Za poznejši razvoj je zelo koristno, ako mlade rastlinice,
ko narede v sejalnici 2—3 liste, presadimo (pikiramo) na druge
gredice po kakih 5—10 cm narazen.

Kapusnice je treba na stalnem mestu marljivo pleti, oko¬
pavati in ob suhem in vročem vremenu zalivati. Ko so že precej
razvite, jih večinoma tudi osipavamo.

Vroče, suho poletje je kapusnicam zelo neugodno. Zato
se nekatere povoljno razvijejo le spomladi, preden pritisne
vročina (kolerabe), druge pa na jesen, ko se zemlja ohladi in
ne manjka moče (zelje). Zračna vlaga je vsem jako koristna.

5 :

68

Vse kapusnice so dvoletne rastline. Prvo leto se razvijejo
tisti deli, ki jih uporabljamo za živež (listi, steblo), drugo leto
poženejo pa pravo steblo, cveto in rode seme (semenske rast¬
line). Za mraz večinoma niso zelo občutljive. Nekatere pre¬
bijejo vso našo zimo na planem (glavičasti, listnati kapus),
včasih tudi brez kake odeje.

1. Zelje (glavati kapus).

Ta kapusnica je pri nas najbolj znana. Goje jo velike mno¬
žine ne samo po vrtovih, ampak tudi po njivah. Močna, ilovnata
in globoko obdelana zemlja ji posebno ugaja, zlasti ako ima
dovolj moče. Slabeje se sponaša v lahkih, suhih tleh in v sušnih
letih. V sirovi zemlji, najsi bo še toliko pognojena, naredi zelje

sicer velike, a puhle
glave s trdimi, ne¬
okusnimi listi. —
Čvrste glave z než¬
nimi listi zrastejo le
na močno pognojeni
in udelani vrtni zem¬
lji. Na zelenjadnem
vrtu gojimo iz večine
le bolj rano zelje.
Pozne sorte sade po
njivah (zelnikih).
Rano zelje se razvije
v 12 do 14 tednih,
pozno pa raste celo
do 18 tednov in še
dlje.

Najranejše zelje
pridelamo, ako ga
sejemo sredi septem¬
bra meseca. Čez zi¬
mo zavarujemo sa¬
dike v mrzlem gno-
jaku, odkoder jih
presadimo na piano
že marca meseca.
Pod. 29. Zelje. Kratkokocenasta sorta! Godne so konec

69

junija meseca. V toplejšem podnebju jih lahko že jeseni pre¬
sadimo na stalno mesto v plitve jarke. Navadno pa sejemo rano
zelje marca meseca, presajamo ga pa aprila. Doraslo je julija in
avgusta meseca. Ko so glave dovolj trde, jih je treba kmalu
uporabiti, ker v deževnem vremenu rade razpokajo in gnijejo.

Kako pridelujemo pozno zelje, je splošno znano. Sejemo
ga marca, aprila, presajamo maja do junija meseca. Razvija se
bolj na jesen septembra in oktobra meseca.

Zelje sadimo v trikotu najrajši po dežju ali vsaj ob
oblačnem vremenu. Na gredico pridejo navadno po 3 vrste.
Rane sorte, ki delajo drobne glave, stoje lahko 35—40 cm vsak¬
sebi. Pozno zelje moramo pa saditi po 50—60 cm narazen.

Ako zemlja ni prav močno vlažna, je treba vsako rastlino
takoj, ko jo posadimo, zaliti s cevjo, nazadnje popršimo pa še
vrhovino po vsej gredici.

Poleg ugodne lege in dobre zemlje je treba zelje tudi
primerno obdelovati. Kmalu po saditvi ga okopljemo in par
tednov pozneje osipamo. Rano zelje je treba poleg tega pridno
zalivati, ker dela glave v najtoplejšem letnem času. Tudi zali¬
vanje z gnojnico jako pospešuje rast in razvoj glav.

Zelja je mnogo zvrsti. Skoro v vsakem kraju so udomačene
posebne sorte. Vobče razlikujemo zelne zvrsti po obliki glave,
ki je ploščata ali okrogla, podolgasta, koničasta ali stožčasta.

Rane sorte imajo navadno drobne, pa jako trde glave.
Pozno se pa v ugodnih razmerah razvije v orjaške glave, ki
tehtajo po več kilogramov. »Erfurtsko rano«  in »kresno«, »ka-
selsko«, ditmarsko rano, kopenhagensko  in ekspres  so dobre
sorte za poletni pridelek. Pozne sorte za kisanje so: brunšviško,
ulmsko, magdeburško, dansko belo, amagersko, kopenhagensko
tržno  zelje in še razne druge domače sorte (n. pr. kašelsko).

Zelno seme lahko pridelamo doma. V to svrho izberemo
najlepše glave in jih s koreninami vzdignemo iz zemlje ter čez
zimo shranimo v suhi kleti, prisute v pesek. Marca meseca jih
nekoliko oberemo in presadimo na vrt. Ako so glave zelo trde,
jih od zgoraj navzkriž nekoliko narežemo, da steblo laže pro-
dere skozi trdo zgubane liste. Kdor goji seme raznih kapusnic,
mora saditi vsako pleme in sorto zase daleč od drugega, n. pr.
zelje na vrtu, ohrovt na kaki njivi, kolerabe kraj zelnika itd.
Ako stoje semenske rastline sorodnih plemen blizu skupaj, se
križajo in tako seme ni za rabo, ker dobimo ničvredne izpre-

70

vržke. Tudi semenska repa ali redkev ne smeta biti blizu se¬
menskih kapusnic.

Prav tako kakor navadno, pridelujemo tudi rdeče
zelje,  ki je ponekod jako priljubljeno, ker dela čvrste in
trpežne glave. Posebno pripravno je za zimsko uporabo, ker
ne gnije tako rado kakor navadno. Rane sorte: rano erfurtsko;
pozne: dansko kamenoglavo, holandsko orjaško.

Zelje, ki ga pridelujemo na vrtu, uporabljamo navadno
presno za vsakovrstne prikuhe in solate. Zato ga hranimo na
razne načine tudi čez zimo. V suhi kleti naložimo glave brez
kocena na police ali jih obesimo pod strop na vodoravne palice.
Tu in tam jih nalože tudi v piramide. Vrtnarji hranijo zelje v
praznih gnojakih, kamor ga na gosto postavijo s koreninami vred,
praznine med glavami pa zadelajo s suhim listjem ter gnojak po¬
krijejo z okni in z lesenimi pokrovi. Tudi v suhih podzemeljskih
jamah dobro prebije zimo, ako ga s koreninami vzdignemo iz
zemlje in pokonci prispemo z rahlo prstjo.

2.  Ohrovt (vrzina)

je v vsakem oziru podoben zelju, zlasti glede pridelovanja ni
nobene bistvene razlike. Rane vrste sejemo že februarja in
marca meseca v gnojake, pozne pa aprila na zavetne lešice
(sejalnice) na planem. Ker dela ožje glave, ga sadimo nekaj
gosteje nego zelje.

Za rani ohrovt so priporočene posebno te-le sorte: rani
ulmski, dunajski nizki kodrasti, kicinški, železnoglavi  i. dr. Po¬
znejše sorte so: brunšviški, frankfurtski rumeni ohrovt  i. dr. K
najbolj poznim sortam prištevamo: pozni ulmski, Vertus, erfurt¬
ski  in štrasburški ohrovt; vcestfalia  je posebno izvrsten.

Ohrov uporabljamo samo presen, ker za kisanje ni pri¬
meren. Zato ga hranimo tudi za zimsko porabo. Razmeroma ga
pa rabimo precej manj nego zelje.

3. Karfijola (cvjetača)

je najžlahtnejša kapusnica in zato tudi najbolj občutljiva in
izbirčna glede lege, zemlje in obdelovanja. Imeti hoče močno,
bolj vlažno in zelo pognojeno vrtno zemljo, kjer že več let niso
rastle kapusnice. Vsekakor pa ji najbolj prija skrbno priprav¬
ljena in pregnojena novina. Suhe, vroče lege in prehuda po-

71

letna vročina jo zelo ovirajo v razvoju, zlasti če je zalivanje
pomanjkljivo. Gredice, ki jih obseva le dopoldansko solnce, so
najugodnejše. Karfijola daje le tedaj povoljen pridelek, ako
raste v tako ugodnih razmerah, da jo vso dobo razvoja nič ne
moti ali ovira v rasti. Čim večkrat pa rast preneha bodisi
zaradi pomladne vlage ali zaradi presuhe vročine, tem slabejši
je pridelek. Zato je poleg ugodne lege in primerne zemlje po¬
trebno tudi skrbno obdelovanje, zlasti zalivanje. Karfijola raste
razmeroma počasi,
kajti potrebuje za
popolni razvoj 16 do
20 tednov.

Najranejši pride¬
lek dobimo, ako se¬
jemo karfijolno seme
avgusta meseca v mr¬
zle gnojake. Takoj, ko
se rastlinice nekoliko
okrepe, jih presa¬
dimo (pikiramo) na
drug prav tak gnojak
v razdalji 8 do 10 cm.

Ko se prirastejo, od¬
krijemo gnojak, da se
utrde in ostanejo zastavne. Tako naj rastejo do pozne jeseni.
Šele ko začne zmrzovati, jih pokrijmo z okni in odenimo. Tudi
okrog gnojaka denimo gnoja, da zemlja v gnojaku ne more
preveč zmrzovati. Marca ali aprila meseca, ko se svet ogreje,
presadimo sadike s kepo  na dobro pripravljeno gredo. Ako
gre vse po sreči, imamo godne karfijole že konec junija meseca.

Pozne poletne in jesenske karfijole pridelamo, ako sejemo
seme v začetku marca v tople ali tudi mrzle gnojake, kjer jih
tudi pikiramo. Na piano jih pa presajamo aprila ali maja me¬
seca. Karfijola potrebuje mnogo prostora, zato jo sadimo po
60 do 70 cm narazen in samo v dveh vrstah na vsaki gredici.

Vobče obdelujemo karfijole tako kakor zelje (okopavanje,
osipanje). Le z zalivanjem moramo biti mnogo bolj radodarni,
zlasti v poletnih mesecih, ko pritisne suha vročina. Ob takih
časih bi bilo treba karfijole zaliti vsak dan, in sicer proti
mraku, ko se zemlja nekoliko ohladi. Jako jim ugaja, ako več-

Pod. 30. Karfijola.

72

krat na dan popršimo tudi rastline s prestano vodo. Zalivanje
z gnojnico posebno pospešuje rast in razvoj.

Ko se začne razvijati roža (glava, cvet), nalomimo 2 do
3 srednje liste čez njo, da je v senci, ker tako ostane dlje bela
in zaprta (trda), na žgočem solncu pa kaj kmalu porjavi in se
razgane. Taka nima več prave veljave.

Karfijol je mnogo sort. Za rani pridelek je izvrstna erfurt¬
ska pritlična, najranejša mechelnska, najranejša Haagejeva.
Izmed mnogih poletnih in poznih sort je posebno priporočena
frankfurtska orjaška, primus, lecerf, non plus ultra.

Karfijolno seme je zelo drago, ker ga je težko pridelati.
Naše hladno in premokrotno podnebje je za to še posebno ne¬
ugodno. Vendar pa se da tudi v tem oziru nekaj doseči, ako je
vreme čez poletje ugodno. Še največ uspeha bomo imeli, ako
obrnemo za seme nekaj- rastlin, ki smo jih čez zimo gojili v
gnojaku in ki smo jih marca ali aprila meseca posadili na piano.
Rastline, ki do kresa popolnoma razvijejo glavo, obetajo ob
ugodnem vremenu dober uspeh. Take karfijole se razcveto julija
in avgusta, septembra in oktobra meseca pa dozore.

V bližini semenskih karfijol ne smemo imeti semenskega
zelja ali kake druge cvetoče kapusnice (križnice).

Karfijole, ki se do jeseni še niso dovolj razvile, vzamemo
iz zemlje preden nastane hujši mraz ter jih s kepo postavimo
v toplo gredo, kjer se roža razvija dalje.

Največ karfijolnega semena pridelajo na Holandskem, v
Italiji in nekaj tudi v Nemčiji. Kjer karfijola dobro uspeva, tam
je mogoče pridelovati tudi njeno seme. Na 1 kg gre 140.000 do
400.000 zrn, na 1 gr torej 140 do 400. Pri nakupu karfijolnega
semena bodimo do kraja previdni, kajti le prerado se zgodi, da
dobimo slabo, češče povsem nerabno blago.

Karfijoli podobne so b r o k o 1 e , ki pa niso tako okusne
in pri nas tudi ne uspevajo. Brokolam je treba še več toplote,
zato jih goje po južnih, bolj suhih in vročih krajih.

4. Glavičasti ali rožasti kapus (kelj pupčar).

Ta kapusnica je pri nas malo znana, dasi je ni težko pri¬
delovati in daje najnežnejšo zimsko zelenjad. Glavičasti kapus
sejemo od aprila do maja meseca; junija presadimo sadike, po
kakih 60 do 70 cm narazen in jih obdelujemo prav tako kakor

73

zelje. Pregosta saditev je zelo škodljiva. Jako koristno je,
ako sadike pikiramo. Proti jeseni se začne delati za vsakim
listom drobna glavica, ki doraste do zime. Razvoj teh glavic
pospešimo, ako odrežemo vsaki rastlini srce, toda ne prerano,
ker sicer bi zrasle po kocenu (steblu) namesto drobnih pa trdih
glavic same obširne pa mehke vehe. Opustiti je vsako odstra¬
njevanje razvitih stranskih li¬
stov, češ, da bi se glavice hi¬
treje razvijale. S tem rastlino
le slabimo in dosežemo baš
nasprotno, kar želimo.

Pozno na jesen populimo
rastline in jih zagrebemo' po¬
konci v gnojak ali na zavetnem
prostoru na vrtu. V toplejših
legah lahko pustimo glavičasti
kapus tudi čez zimo kar na
gredah. Pozimi nabiramo gla¬
vice po potrebi. Kako rastlino
pustimo lahko za seme. Pra¬
vi bruseljski, Herkules, Fun-
hems, spiral  in Fest und viel
so priporočene sorte.

Med glavičastim kapusom
pridelujemo solato ali kako
drugo hitro rastočo zelenjad.

5. Kodrasti in listnati kapus (rudasti kapus).

Kodrasti kapus pri nas ni v navadi, pač pa jo goje po drugih
krajih, ker je jako skromna in neobčutljiva. Kodrasti kapus je
podoben ohrovtu, toda se nikdar ne strne 'v glave. Za mraz je
tako neobčutljiv, da brez škode prebije zimo na planem, in je
potem šele prav okusen, ko ga opari zmrzal. Sejejo ga od aprila
do maja meseca, presajajo pa junija do julija. Obdelujejo ga
kakor zelje. Jeseni doraste in pozimi režejo liste in uporabljajo
za razne prikuhe. Priporočene so posebne sorte: nizki zeleni,
polvisoki zeleni  in visoki zeleni.

Kodrastemu kapusu podoben, pa še bolj skromen je listnati
kapus  (raštika), ki ga gpje posebno v Dalmaciji.

74

6. Koleraba (korabica).

Koleraba je vsaki gospodinji znana in priljubljena zelenjad,
ki daje spomladi prvo presno prikuho. Najbolj se ponašata
spomladni in jesenski pridelek. Huda poletna vročina je kole¬
rabi zelo neugodna, kmalu namreč ostari in oleseni.

Koleraba mora imeti prav rodovitno, rahlo zemljo in dovolj
vlage. Svežega gnoja ne mara. Zelo važno je, da je v rasti nič

ne ovira, kajti le tedaj, ako
nepretrgoma raste, se razvije
povoljno in ostane nežna in
okusna.

Rane kolerabe sejemo v
pričetku marca meseca na to¬
plo ali mrzlo gredo tako na
redko, da ima vsaka rastlina
dovolj razstopa. Presajamo jih
na piano šele tedaj, ko se ni
bati več hudega mraza (sredi
aprila meseca). Ako jih opari
huda slana, ne bo iz njih nič
prida, ker gredo večinoma v
cvet.

Spomlaclne sorte sadimo
po 20 do 25 cm, pozne pa 30
do 40 cm narazen. Sadike mo¬
rajo biti mladične, nežne in
rastne. Stare sadike niso za
rabo, ker dajo lesnat, neužiten pridelek. Obdelujemo jih tako
kakor druge kapusnice, le osipavati jih ni treba.

Koleraba raste 6 do 8 tednov. Najokusnejša je malo prej,
preden popolnoma doraste. Kdor hoče torej imeti vedno nežne
kolerabe, jih mora sejati od marca do julija meseca vsak mesec.
Za jesensko rabo jih sejemo junija ali julija meseca, in sicer
na senčno gredico na planem. Večkratno okopavanje in teme¬
ljito zalivanje ob suhem vremenu jako pospešujeta razvoj.

Ako kolerabo tako odrežemo, da ostane na steblu neko¬
liko spodnjega dela glavice, požene iz očes na tem mestu nove,
nežne glavice.

Pod. 32. Koleraba, dunajska kratkolistna.

75

Rane vrste so: modra in bela dunajska, modra in bela
ulmska, erfurtska, non plus ultra, praška  ali Dvorsky-jeva,
Dreienbrunnen.

Pozni vrsti sta: pozna modra  in goljat.

Za seme pustimo nekaj najlepših rastlin, ki jih spravimo
čez zimo v kleti, da ne zmrznejo.

7. Podzemeljska koleraba (koraba, rava).

Podzemeljsko kolerabo prištevamo sicer k poljskim rast¬
linam, vendar jo sade tudi po vrtovih, ker jo uporabljajo za
prikuhe. Ta rastlina ne uspeva povsod. Najbolj ji ugajata vlažno,
mrzlejše podnebje in dobro pregnojena, debela ilovnata zemlja.
Svežega gnoja ne mara. Seme sejejo v sejalnice na planem od
aprila do maja meseca. Setev rade napadajo bolšice. Ko so sa¬
dike dovolj močne, jih presajamo po 40—50 cm vsaksebi, na¬
vadno za grahom in za rano solato. Poznejša saditev je boljša
nego prerana. V hladnem in vlažnem jesenskem vremenu se
podzemeljske kolerabe najbolj razvijajo. Obdelujejo jih kakor
okopavine sploh. Večkratno okopavanje jim posebno koristi.

Podzemeljske kolerabe spravljamo najzadnje jeseni, potem
ko je že vse drugo pospravljeno. Pustimo jih lahko na vrtu do
zime, ker brez škode preneso do 8 stopinj mraza. Ko jih vza¬
memo iz zemlje, so pa brž bolj občutljive.

Najboljše vrste so: rumena mastnata, rumena perfektion,
Hoffmannova orjaška  in hamburška tržna.

* * *

Kapusnice imajo mnogo živalskih sovražnikov,
pa tudi raznih bolezni.  Dokler so mlade, jih tako rade
zdelujejo bolšice;  ko pa nekoliko odrastejo, so jim vedno
nevarne gosenice  in kapusne stenice  (šoštarji). Mlade
kapusnice tudi radi izpodjedajo ogrci,  ličinke vrtne
sovke, strune, in bramorji.  Nadlegujejo jih včasih
tudi listne ušice in polži. Kila  na kapusnicah
(hernija) je glivičasta bolezen, ki povzroča nabrekline in bule
na koreninah. Podobne izrastke povzroča tudi kljunotaj.
Na sadikah, ki so pregoste in preveč zalivane, se rada pojavlja
neke vrste črna gniloba.  Stebelca počrne in se skrčijo,
da so tanka kakor nit. Rastline omahnejo po tleh in iiiso za

76

rabo. Ko so rastline že večje, se jih večkrat loti mokra
gniloba,  ki povzroča, da odmirajo. Tudi plesen  se po¬
javi včasih na zeljnatih rastlinah. Vse te bolezni preprečimo
s pametnim kolobarjenjem in s pazljivim obdelovanjem. Na¬
pačno gnojenje, suša pa tudi prevelika moča najbolj pospešu¬
jeta zajedavce na njih, zlasti če bi jih sadili več let zapored
na isto mesto.

II. Listnata zelenjad (listnato povrče).

V to skupino spada zelenjad, od katere uživamo liste
bodisi presne kot solato ali pa tudi kuhane ali na razne načine
pripravljene. Semkaj prištevamo razne solate, motovilec, krešo,
radie, špinačo  in rabarbar.  Ta razdelitev se nanaša pa le na
uporabo. V botaniki spadajo te rastline k raznim plemenom.
Nekatere so tako razširjene kakor nobena druga zelenjad. To
velja zlasti o solati.

Listnata zelenjad, zlasti solata, špinača in rabarbar, je jako
požrešno rastlinje, ki nima nikdar preveč gnoja; posebno* mnogo
potrebuje dušika. Debela, zelo humozna, bolj vlažna zemlja mu
posebno ugaja. Ob suši potrebuje jako mnogo vode.

1. Solata (ločika).
a) Berivka.

Vsako solato, ki jo gosto sejemo prav rano spomladi in
jo nabiramo, ko naredi nekaj listov, imenujemo berivko. So pa
tudi posebne sorte, ki sploh ne delajo glav in imajo nežne liste
samo, dokler so mlade. Teh ne pulimo, ampak režemo liste, ko
so dorasli, da potem še enkrat poženejo iz osrčja.

Berivko sejemo prav na gosto konec februarja ali v začetku
marca meseca na dobro pripravljene zelo solnčne gredice. Ako
je vreme količkaj ugodno, je v štirih, petih tednih dobra. Obde¬
lovati je ni treba niti pleti, ker jo prej porabimo, preden utegne
plevel delati napoto. Berivko nabiramo tako, da pulimo vedno
največje rastline, zlasti kjer so pregoste. Tako napravimo
prostor zaostalim rastlinam, da morejo porasti.

Po berivki sadimo kolerabo ali kako drugo kapusnico kot
glavni sadež.

77

b) Glavata solata.

To je menda najvažnejša in najbolj razširjena zelenjad, ki
jo goje po vsem svetu in neštete sorte. Najbrže ne pridelu¬
jemo in ne uživamo nobene druge zelenjadi toliko kolikor baš
solate. Solato sejemo vse leto od rane pomladi do pozne jeseni.
Najlepša zraste maja in junija meseca. Julijeva in avgustova vro¬
čina ji ne ugajata in jo je težko zadržati, da ne bi ušla v seme.

Lepo glavato solato pridelujemo samo na dobro udelani,
jako pregnojeni, dovolj vlažni zemlji, ki ima obilo sprstenine.
Navadno ravnamo tako, da sejemo seme v sejalnice za
rani pridelek na toplo gredo, pozneje pa tudi na piano. Setev
naj bo kolikor mogoče redka, da dobimo nizke čvrste sadike.
Ko narede rastline nekaj listov, jih presadimo na dobro pri¬
pravljene grede v razdalji 20 do 30 cm v štirih ali petih vrstah
na eni gredici. Pozne sorte sadimo nekoliko redkeje.

Sadik ne pulimo, ampak jih privzdigamo iz zemlje, da se
ne poškodujejo niti listi niti korenine.

Saditi moramo v vlažno zemljo, da se sadike takoj lahko
primejo in čimprej začno rasti. Lpe glave rastejo samo iz nežnih,
mladih sadik. Zato je pa treba solato od marca dalje do junija
meseca večkrat sejati, da imamo vedno mlade sadike.

Solato navadno okopljemo dvakrat in jo po potrebi za¬
livamo, z gnojnico pa le, dokler je še majhna. Pozneje, ko se
zavija, ni da bi hodili z gnojnico blizu ali pa moramo vsaj paziti,
da ne polivamo listov.

Tu in tam pridelujejo solato na ta način, da jo prav na
redko vsejejo na stalno mesto in jo potem, ko poraste, pre-
pulijo, da je prilično po 15 do 20 cm narazen. Toda tako nikdar
ne naredi tako lepih glav kakor presajena.

Ker solata razmeroma hitro zraste, jo sadimo tudi kot
vmesni sadež med kako drugo počasno in pozno zelenjad, ka¬
kor so karfijole, ohrovt, zelje, zlasti pa med kumare. Vendar
moramo pripomniti, da se tak pridelek le tedaj dobro razvije,
ako mu glavni sadež ne krati svetlobe. Ako je solata količkaj
v senci, ne naredi trdih glav.

Vobče razlikujemo solato z mehkim in krhkim listjem.
Mehkolistno sadimo za rani spomladni, krhkolistno pa za po¬
znejši pridelek. Izmed mnogoštevilnih sort so posebno priporo¬
čene te-le: majniška kraljeva in majniški čudež  za prvi pridelek,

78

ljubljanska ledena,  znana izvrstna krhkolistna solata, rjava
trdoglavka, erfurtska debeloglavka; brazilijanka, genecano,
grof Zeppelin  in parižanka  so za poletni pridelek posebno
izvrstne sorte.

Solatno seme je razmeroma lahko pridelati. Gledati je treba
le, da ohranimo za seme najlepše rastline, ki jih označimo s ko¬
liči. Paziti moramo tudi, da imamo na enem prostoru samo
ene sorte  semenskih rastlin, ker se solata rada križa, ako
cveto različne sorte blizu skupaj.

c) Zimska solata.

Neke vrste glavate solate so tako neobčutljive, da mlade
prebijejo na planem našo zimo, zlasti če ni brez snega in če ni
premehka in premokra. Tako solato sejemo konec avgusta me¬
seca na stalno mesto. Lahko jo pa tudi konec septembra presa¬
dimo na druge gredice.

Ko nastopi zima in ni snega, pokrijemo rastline na rahlo
s smrekovimi vejami, ako pa zapade sneg, ne potrebujejo druge
odeje. Ponekod sade zimsko solato v 10 cm globoke jarke v
smeri od vzhoda proti zahodu. Zemljo iz jarka namečejo proti
jugu. Tako so rastline v zavetju in v senci, kajti najbolj jim
škoduje večkratna menjava topline.

Važno je, da solata jeseni preveč ne zraste, ker potem še
teže preživi zimo. Zato je ne smemo sejati prerano jeseni.

Spomladi okopljemo rastline in jih ob dežju zalijemo z
gnojnico. Od konca maja do srede junija delajo lepe glave.

Dobre sorte so: Nansen, maslenka  in zimska ledenka.

Seme pridelujemo tako kakor, pri navadni glavati solati.

d) V e z u 1 j a , rimska solata ali poletna endivija.

To je neke vrste solata, ki ima dolge, jezičaste liste, ki
rastejo na kvišku in se ne završujejo v trde glave. Ko doraste,
jo moramo povezati, potem so listi nežni in okusni. Uporabljajo
jo tudi za kuho kakor špinačo. Nekatere vrste se tudi same od
sebe precej trdno sklenejo in jih ni treba vezati. Za vročo po¬
letno dobo je vezulja boljša nego navadna glavata solata, ker
se bolj uspešno upira vročini. Okusna pa zraste le v toplem
podnebju in v najboljši zemlji.

79

Sejemo jo aprila in maja, presajamo maja, junija meseca,
doraste pa julija, avgusta. Ko je 10 do 14 dni povezana, je
godna za uporabo. Posebno jo čislajo v Franciji. Rumena pa¬
riška, carska, trianon  in kaselska  so priznane sorte.

e) Špargljeva solata

je navadni glavati solati podobna rastlina, samo liste ima
bolj dolge, priostrene in debelo nazobčane. Od navadne solate
se razlikuje tudi v tem, da ne naredi glav, ampak začne kmalu,
ko se dobro razraste, poganjati v steblo, ki zraste do 80 cm
visoko precej debelo in mesnato. Še preden se pokaže razcvet je
vrh stebla, je rastlina godna za uporabo. Odrežemo jih pri tleh,
osmukamo liste, olupimo kožo in tako pripravljeno steblo zre¬
žemo na primerne kosce ter pripravimo kakor špargelj ali beluš.
Mehka, sočna stebla, zabeljena s sirovim maslom, so jako okusna.

Špargljevo solato gojimo prav tako kakor vsako drugo
solato. Sejemo jo marca ali aprila v prav dobro vrtno zemljo. Ko
so sadike dovolj močne, jih presadimo kakor glavato solato.
Sredi junija je godna.

f) Endivija.

Endivija je povsod jako priljubljena jesenska in zimska
solata. Vobče razlikujemo poletno in zimsko, po obliki listov
širokolistno (eskariol)  in kodrasto  in po barvi rumenolistno  in
zelenolistno  endivijo. Največ pridelujemo širokolistne vrste.

Lepa endivija zraste samo v zelo gnojni, močni zemlji v za¬
vetni solnčni legi. Posebno ji ugaja zemljišče, ki je bilo spomladi
dobro pognojeno. Kisle zemlje ne trpi. Ker potrebuje jako mnogo
vode, jo moramo ob suši dobro zalivati.

Za poletno in jesensko porabo sejemo endivijo maja, junija
meseca na senčne sejalnice. Setev moramo na vsak način varo¬
vati solnčnih žarkov, dokler seme ne skali. Zato pokrijemo
gredice z vejami ali jim naredimo na kak drug način senco in
skrbimo, da se ne izsuše. Setev naj bo razmeroma redka. Ko
rastlinice nekoliko porastejo, jih oplevemo in okopljemo. Pre¬
sajamo jih junija, avgusta meseca so dorasle. Prestare sadike
ženejo prerade v cvet, zato skrbimo, da presajamo sicer krepke,
a mlade sadike.

80

Zimsko endivijo sejemo od srede junija do začetka avgusta
meseca v presledkih po 2 do 3 tedne. Ob hudi poletni vročini
moramo jako paziti, ako hočemo, da setev ozeleni. Stalna vlaga
in senca sta brezpogojno potrebni.

Endivijo sadimo po 25 do 30 cm narazen. Na gredico pride
4 do 5 vrst. Sadikam skrajšamo srčno korenino in odrežemo
polovico listov. Nasad dobro zalijemo. Ko začne čvrsto rasti, jo
okopljemo in, če treba, zalijemo z gnojnico, ob suši pa temeljito
zalivamo z vodo. V 8 tednih doraste. Tedaj jo po potrebi vežemo
in sicer (rafijevo ličje je izborno vezilo) samo ob popoldanskih
urah, ko je osrčje popolnoma suho. Endivijo lahko sejemo tudi
kar naravnost na stalno mesto. Taka je za 10—14 dni prej dobra
nego presajena.

Za zimo spravljamo nepovezano endivijo, in sicer prav
pozno. Vendar pa jo moramo zavarovati z raznimi odejami, da
je ne opari slana, ker potem še raje gnije.

Najboljši sorti sta rumena  in zelena zimska eskariol.  Prav
dobra je tudi zlatosrčna  endivija, ki se posebno lepo ubeli.
Kodraste vrste pri nas niso v navadi, vendar so pa tudi izvrstne
zlasti za zimo, ker so precej bolj trdne in neobčutljive nego
navadne. Makovka  in srebrnosrčna  ste dve dobri sorti.

Kdor hoče pridelati endivijno seme, naj jo seje rano
spomladi, presadi na redko in pusti, da gre v cvet. Poleti ali
'rsaj proti jeseni dozori.

2. Motovilec (matovilac).

Ta solatna rastlina je pri nas tako znana in razširjena, la
je ni treba še posebej priporočati. Daje nam skozi vso zimo in
na pomlad izvrstno solato, ki jo čislajo v mestu in na kmetih.
Motovilec sejemo na jesen konec avgusta do srede septembra
meseca kot zadnji sadež na gredice, ki so bile spomladi dobro
pognojene. Seme se ob vročini kaj rado zapeče. Zato je jako
dobro, ako setvi naredimo senco, dokler ne skali. Pomniti mo¬
ramo tudi, da je starejše seme (od prejšnjega leta) mnogo boljše
nego pridelek istega leta. Ako je vreme ugodno, nabiramo mo¬
tovilec že oktobra in novembra meseca, dokler ne zapade sneg
ali ne pritisne prehud mraz. Če ni le prehud mraz, nabirajo
motovilec tudi izpod snega, kjer se ohrani svež in okusen skozi
vso zimsko dobo. Spomladi poraste zelo hitro. Konec aprila
meseca gre že v seme, ki je maja meseca zrelo.

81

Holandski in temnozeleni motovilec  imata bolj široke liste
in delata drobne glavice. Pri nas sejemo samo navadni moto¬
vilec.

Seme pridelamo prav lahko, ako pustimo nekaj rastlin v
ta namen.

3. Vrtna kreša (gronica ali grbač).

Po nekaterih krajih je kreša jako čislana prva spomla¬
danska solata. Pri nas ni kaj znana, pa bi ne bilo napačno, ko
bi jo uvedli. Sejemo jo takoj, ko skopni sneg, zelo na gosto na
solnčne gredice, kjer v nekaj dneh skali. V 2, 3 tednih jo že
lahko režemo. Porezana v kratkem zopet poraste. Ko pa se
svet malo ogreje, gre takoj v cvet kakor motovilec. V zabojčkih
v sobi ali na topli gredi jo lahko gojimo vso zimo. Dobra sorta
je zlatorumena angleška kreša.  Kreše ni treba nič obdelovati.
Seme pridobivamo kakor pri motovilcu.

V drugih krajih, zlasti v Erfurtu v Nemčiji goje vodno
krešo  (hrvaško potočka ali dragušar). Gojiti se da pa le v
plitvih tekočih vodah, ki nikoli ne zamrznejo in ki imajo blatno
strugo. Nabirajo jo od oktobra do maja, ter razpošiljajo križem
države. Navadna vodna kreša raste tudi pri nas, kjer so pri¬
merne in tudi pozimi tople vode, toda je precej grenkega okusa.

4. Potrošnik ali radie (cikorija).

Potrošnik ali radič goje po drugih krajih zaradi korenin,
iz katerih delajo primes za kavo. Pri nas sejemo pa radič samo
zaradi cime. Na njivah ga sejejo za krmo prašičem, po vrtovih
pa za solato. Sejemo ga sredi do konca maja meseca kar na-
vprek ali pa v vrste po 25 do 30 cm narazen. Med vrstami
lahko sadimo špinačo, redkvico, solato. Ko skali in nekoliko
poraste, ga prepulimo, da stoje posamezne rastlinice po 10 do
15 cm vsaksebi. Pozneje, ko se razvije, odstranimo pridelek
med vrsticami, radič pa globoko okopljemo. Na jesen oktobra
meseca izkopljemo korenine in jih prispemo z rahlo zemljo in
tako zavarujemo, da ne zmrzne in da pridemo lahko blizu.
Pozimi, ko hočemo gojiti solato, vzamemo del korenin in jih
posadimo poševno v primeren zaboj, ki ga postavimo v toplo,
temno klet ali v temen kot v kuhinji. Že v nekaj dneh poženejo
blede liste, ki jih trgamo za solato. Ko se korenine izrode, jih
pokrmimo živini ali prašičem in posadimo druge.

Domači vrt

6

82

V Holandiji goje posebne vrste radie, ki dela trde, po-
dolgaste glave z mesnatimi, jako okusnimi listi.

Ta radie silijo Holandci na preprost način tako, da pozno
jeseni prispo korenine na gosto v 15 do 20 cm globoke in 70 cm
široke jarke in jih pokrijejo 20 cm na debelo s prav drobnim,
čistim peskom ali drobno prstjo. Okrog teh nasipov izkopljejo
35 cm globok jarek, da se odteka po njem voda. Izprva pokrijejo
nasipe s slamo ali z listjem, da ne zmrzne zemlja nad koreni¬
nami. Ko pa hočejo radič siliti, pokrijejo dotični del nasipa prav
na debelo (50 do 60 cm) s svežim konjskim gnojem, ki ga še
po vrhu zavarujejo z listjem in s primerno streho. V treh, štirih
tednih je radič goden. Korenine, ki so pognale debel, rumen-
kastobel poganjek, izkopljejo, poganjke odlomijo, korenine pa
porabijo za živino.

Najboljša sorta je bruseljski Witloof  in nunhemski.  Prav
dober je tudi pisanolisti posterveni radič.  Za seme pustimo
nekaj korenin čez zimo v zemlji. Na spomlad poženejo v cvet.

Na tak način kakor radič goje ponekod tudi regrat,
seveda izboljšane vrste z gostimi listi.

5. Špinača (španjak).

Navadna špinača  je pri nas povsod dobro znana
spomladna zelenjad. Špinači ugaja topla, rahla zemlja, ki je
zelo pregnojena, pa ne s svežim gnojem. Najboljši je star, pre¬
delan gnoj ali kompost. Mokra, kisla zemlja ni za špinačo.

Za prvo spomladansko rabo sejemo špinačo septembra do
oktobra meseca. Ako je vreme ugodno, prebijejo mlade rastline
zimo prav dobro. V mokrih zimah pa rade pognijejo. Prerano
jeseni sejana špinača tudi slabeje prebije zimo nego bolj pozna.
Ako hočemo imeti špinačo maja meseca, jo sejemo marca, za
jesensko porabo pa v začetku avgusta meseca. Navadno jo se-
jejmo v vrste po 25 do 30 cm narazen. Na m 2  je treba 3 do 5
gramov semena. Zimska špinača ne sme biti pregosta, ker potem
še rajša pognije, tudi se sicer pregoste rastline ne morejo po¬
polnoma razviti.

Špinače ni treba posebno obdelovati. Ako jo enkrat ople-
vemo in okopljemo, navadno zadostuje. Ker jako molze zemljo,
moramo zemljišče za drugi pridelek dobro pognojiti. Špinače
ne gnojiti z gnojnico ali celo s straniščnikom, ker s tem zelo

83

pokvarimo okus. Kvečjemu bi smeli zalivati z zelo redko gnoj¬
nico, ko je špinača še prav majhna in samo po izdatnem dežju.

Dobre sorte so: za jesensko setev: Gaudry, Eskimo;  za
jesen in pomlad: Viktoria, Eskimo;  za spomladno setev: Juli-
ana, Viroflay, Triumph, kralj danski.

Špinača  je dvodomna rastlina. Za seme pustimo nekaj
najlepših semenk in prašnic.

Novozelandska špinača je pri nas manj znana, dasi je še
okusnejša nego navadna. Čislamo jo posebno zato, ker je poleti
ob hudi vročini izvrstno nadomestilo za navadno špinačo.

Debelo seme novo¬
zelandske špinače kali
jako težko. Vrtnarji ga
navadno sejejo februarja
meseca posamez v lončke
na toplih gredah. Na pla¬
nem skali le tedaj, ako
ga sejemo jeseni. Na¬
vadno se zaseje samo in
imamo dovolj rastlin za
nov nasad. V zemlji leži
najmanj 1 mesec preden
izkali.

Ta špinača se ugodno razvija le na dobro gnojeni vrtni
zemlji. V dobrih razmerah se ena sama rastlina tako razraste,
da pokrije po cel kvadratni meter prostora in še več. Na na¬
vadno gredico posadimo po dve vrsti po 50 cm narazen. 15, 20
rastlin zadostuje za srednjo družino.

Ker je ta špinača za mraz jako občutljiva, je ne smemo
saditi prej nego v drugi polovici maja meseca. Vmes gojimo
lahko solato, kolerabe itd. Preden se razraste, so ti pridelki že
pospravljeni.

Semena ni treba posebe pridelovati, ker ga lahko nabe¬
remo proti jeseni več, nego ga potrebujemo. Sorte je samo ene.

6. Mangold ali blitva.

Mangold je z rdečo peso v najbližnjem sorodstvu. Ker pa
to zelenjad gojimo zaradi listov in pecljev, ne zaradi korenin,
smo jo uvrstili med listnato zelenjad. Uporabljamo jo kot špi-

Pod. 33. Špinača, Viktorija.

6 ’

84

načo, mesnate peclje pa kot beluše. Mangold sejemo aprila
meseca v sejalnice, maja ga pa presajamo po 4 vrste na gredo
ali pa tudi ob robu grede. Sejemo ga lahko tudi naravnost na
stalno mesto. Za 1 m 2  zadostuje 1 gr semena. Uspeva v vsaki
zemlji, ki ima dovolj hranilnih snovi.

Obdelujemo ga tako kakor peso. Raste jako hitro. Ko se
dovolj razkosati, začnemo lomiti največje zunanje liste s pec¬
ljem vred. Čim bolj ga oblomimo, tem močneje poganja nove
liste.

Za seme pustimo nekaj rastlin čez zimo, spomladi jih lahko
še obiramo. Junija meseca gre v cvet.

Priporočene sorte so: za špinačo angleški in švicarski ru¬
meni,  za peclje švicarski rumeni, lukulus, izboljšani srebrni.

* *

*

K listnati zelenjadi prištevamo tudi vrtno lobodo in
vrtno kislico.

Razen solate listnata zelenjad nima baš mnogo sovražnikov.
Solatne korenine so pa jako priljubljena hrana ogrcem, mra-
morjem in drugim podjedom, nad zemljo ji pa največ priza¬
devajo polži. Ob mokrem vremenu jo pokončuje tudi gniloba.
Zlasti je k tej bolezni nagnjena endivija.

III. Korenasta zelenjad (korenasto povrče).

Skoro vsa korenasta zelenjad spada k dvoletnim rastlinam.
Prvo leto se razvijeta samo korenina in cima, šele drugo leto
požene vrh. Povoljno uspeva v solnčni legi in v globoki zemlji,
ki je bila dobro gnojena prejšnje leto. Svež gnoj ji ne ugaja,
zato jo sejemo iz večine za zeljem in za drugo zelenjadjo, ki
smo ji prejšnje leto dobro pognojili. Uporabljamo korenino ali
koren. Le-sem spadajo vrtno korenje, peteršilj,
zelena, repa, rdeča pesa, redkvica, redkev,
črni koren  in še več drugih, pri nas manj znanih zvrsti.

1. Vrtno korenje (mrkva).

Navadno korenje pridelujemo pri nas na veliko po njivah.
Manj znano je pa zlasti kmečkim gospodinjam vrtno korenje,
ki ima boljši okus in lepšo barvo nego poljsko.

85

Vrtno korenje sejemo rano spomladi — februarja in marca
meseca. Izkali šele čez 3 do 4 tedne. Navadno ga sejejo kar
navprek, boljša je pa setev v vrste v plitve jarke. Seme zmešamo
z belim peskom ali s stolčeno kredo, da laže sejemo bolj enako¬
merno in na redko. H korenjevemu semenu primešamo lahko tudi
berivko, ki hitro skali in kaže, kje bo pozneje pribodlo iz zem¬
lje korenje. Preden se korenje začne razvijati, porabimo solato.
Taka setev ima tudi to prednost, da med vrstami lahko ople-
vemo in okopljemo zemljo, ko so korenjeve rastline še tako

Pod. 34. Korenček, pariški rani.

majhne, da jih komaj vidimo. Setev moramo povaljati ali po¬
hoditi, da se zemlja tesno oprime semena. Na kvadratni meter
zadostuje 1 gr semena, ako sejemo povprek, v vrstah pa še
manj. Kmalu, ko pribode iz zemlje, ga moramo opleti, da nežnih
rastlin ne preraste plevel.

Ko korenje nekoliko poraste, ga prepulimo, da stoje po¬
samezne rastline 5 do 8 cm narazen. Le tako dobimo enako¬
meren in popolnoma razvit pridelek. Pozneje korenje po potrebi
plevemo in okopavamo.

Navadno sejemo korenje samo enkrat. Kdor hoče gojiti pa
razne vrste in imeti vedno nežen, mlad pridelek, pa seje lahko
po večkrat, in sicer za prvo spomladno rabo februarja in marca,
za poletno aprila meseca, za jesensko in zimsko rabo pa še nekaj
pozneje.

86

Najranejši pridelek rodi 'pariško  in duviško korenje  ter
guerande,  pozneje nanteško, brunšviško, Chantenay, amster¬
damsko  in še mnogo drugih.

Za seme odberemo nekaj najlepših korenov, ki jih po¬
sadimo spomladi na solnčne grede. Korenja, ki ga shranimo za
seme ali za zimsko porabo, ne smemo obrezati, ampak cimo
samo obtrgamo.

* * *

Ako pridelujemo seme raznih sort, jih ne smemo gojiti blizu
skupaj, ker se rade križajo. Tudi divje, travniško korenje utegne
slabo uplivati na pristnost pridelka.

Korenju je podoben pastinak ali rebrinec,  ki ga
tudi tako pridelujemo, samo da je še bolj skromen in ostane
lahko čez zimo v zemlji. Pri nas ga doslej menda niso pridelo¬
vali nikjer.

Priporočene sorte so: dolgi beli, guerusey, poldolgi kratko-
listi  in okrogli  pastinak.

2. Peteršilj (peršin).

Peteršilj se glede pridelovanja prav malo razlikuje od
korenja. Svež gnoj mu še manj ugaja nego korenju. Ker počasi
kali in ker so rastlinice iz početka zelo majhne, je še bolj po¬
trebno, da ga sejemo v vrste in da primešamo semenu nekoliko
solatnega semena, ki hitro skali in kaže vrste, kjer bo peteršilj.
Sejemo ga vedno kar naravnost na stalno mesto in ga nikdar
ne presajamo. Za srednjo družino ga zadostuje nekaj kva¬
dratnih metrov. Peteršilj je jako neobčutljiva rastlina. Za prvo
spomladansko porabo ga pustimo čez zimo kar v zemlji. Za
porabo pozimi ga vzamemo potrebno količino v začetku no¬
vembra iz zemlje ter presadimo v klet v zmerno vlažen pesek.
Med pravim peteršiljem zraste tudi divji ali pasji peteršilj, ki
je jako strupen. Pozna se že po vonju, pozneje tudi po tem,
da požene takoj steblo, pravi peteršilj pa naredi prvo leto samo
liste in ostane pri tleh.

Za splošno porabo je najbolj priporočen navadni peteršilj
z debelo korenino in z gladko cimo. Navadni pozni, kratki
debeli  in erfurtska slava  so dobre sorte. Goje pa tudi kodrasti
peteršilj, ki ne naredi debele korenine. Navadni kodrasti,
praprotolisti pritlični  in neapolitanski orjaški  peteršilj. Liste
uporabljajo za okrasek pri raznih jedilih.

87

Seme pridelujemo kakor pri korenju. Prvi in najbolj raz¬
viti kobuli so najboljši.

3. Zelena (mokriš, kretuš).

Zelena je bližnja sorodnica korenja in peteršilja, vendar
jo pridelujemo drugače. Korenje in peteršilj sejemo vedno na
stalno mesto, zeleno moramo pa sejati prav rano spomladi na
tople grede, potem jo pikiramo in šele tedaj, ko se dobro uko¬
renini in poraste, jo presajamo na stalno mesto. Zelena po¬
trebuje za razvoj najmanj 18 tednov. Za kvadratni meter je še
1 gr semena mnogo preveč. Pred setvijo zmešamo seme s suho
prstjo, da ga laže enakomerneje posejemo. Z zemljo ga po¬
krijemo prav na tanko. Z rastlinami iz 1 m" sejalnice obsadimo
lahko najmanj 100 m 2  zemljišča. Pikiranje je neogibno po¬
trebno, ako hočemo vzgojiti lepo zeleno. Sredi maja meseca
sadimo pikirane rastline na grede v treh do štirih vrstah, v
vrsti po 30 do 35 cm narazen. Saditi jo moramo prav plitvo,
da je srce nad površino zemlje, sicer ne pridelamo debelih
korenin. Avgusta meseca odgrebemo vsako rastlino in po¬
režemo najdebelejše stranske korenine in jo zopet zaspemo.
Le na ta način pridelamo debelo, gladko zeleno. Tej rastlini se
hoče globoke, jako pregnojene zemlje. Ugaja ji tudi, ako jo ob
dežju zalivamo z gnojnico. Če primanjkuje apna v zemlji in
če gnojimo samo z dušikom, dobimo zeleno, ki je po sredi
votla in nam pri kuhanju počrni.

Seme pridelujemo tako kakor pri korenju in peteršilju.

Najboljše sorte so praška orjaška, imperator, delikates,
snežna kepa, alabaster.

* * *

Listna ali belušna zelena  je najbližja sorodnica
navadne zelene. Razlikuje se od nje s tem, da ne dela korena,
ampak se ji listni peclji zelo zdebele, tako da so prav užitni in
okusni.

Listno zeleno gojimo nekoliko drugače nego navadno. Se¬
jemo jo sicer tudi rano spomladi. Mlade rastlinice pikiramo
in šele potem, ko so se močno ukoreninile in ojačile, in ko se
ni več bati slame, jih presadimo na močno pregnojeno gredo v
20 do 30 cm globoke jarke po 30 cm narazen. Poleti, ko zelena
bohotno raste, jo začnemo polagoma zasipavati z zemljo, da

88

se peclji ubelijo. Vsakih 14 dni jo zasipljemo nekoliko više, da
je naposled jarek poln. Paziti pa moramo pri zasipavanju, da
srčnih listov ne pokrijemo z zemljo.

Ubeljeno listno zeleno pripravljamo sirovo, tako kakor
solato. Za zimo jo hranimo v kleti prisuto s peskom.

4. Rana vrtna repa (sladka repa).

Navadna repa je jesenski poljski pridelek. Po vrtovih
gojimo pa repo spomladi za prikuho. Ta pridelek se posreči
le na solnčni gredi v dobri zemlji, ki ne sme biti pognojena
s svežim gnojem, ker sicer je sadež črviv, v senci pa raste bolj
v cimo, nego v korenino.

Spomladno repo sejemo marca meseca na stalno mesto
prav na redko. Ko skali in malo poraste, jo je treba takoj pre-
puliti, če je pregosta, pa okopati. Konec maja in junija meseca
je godna. Spomladna repa mora hitro zrasti, zato jo moramo
ob suhem vremenu redno. zalivati, drugače je lesena in ne¬
okusna.

Dobre sorte: domača repa, snežna kepa, zlata kepa, mi¬
lanska, monakovska, rumena holandska.

* * *

Trebelje  (gomoljasto trebelje, Kerbelriibe) goje tudi
zaradi okusnega korena. Uporablja se tako kakor sladka repa.
Drobnejše gomoljčke pridevajo juhi in delajo iz njih razne
prikuhe. Tak drobiž je užiten tudi sirov, zlasti če namrzne.
Okus ima kakor lešniki.

Trebelje je dvoletna rastlina in sicer kobulnica kakor
korenje. Sejemo ga na jesen, septembra, oktobra meseca, izkali
pa šele spomladi. Do jeseni je rastlina godna za rabo. Seme
ima prav kratko kalivost, zato je treba sejati semenski pri¬
delek istega leta. Razmnožujemo pa trebelje tudi lahko z drob¬
nimi gomoljčki, ki jih sadimo jeseni. Debeli gomolji gredo
drugo leto v cvet, če jih pustimo čez zimo v zemlji.

5. Rdeča pesa (cikla).

To znano in povsod priljubljeno zelenjadno rastlino je kaj
lahko pridelati, ako jo sejemo ali sadimo v solnčni legi na
dobro zemljo, ki je bila že prejšnjo jesen pognojena. Rdečo

89

peso lahko sejemo naravnost na stalno mesto ali jo pa pre¬
sajamo. Prvi način je preprostejši in pridelamo nežnejše rast¬
line z nerazraslo korenino. Za prvi pridelek sejemo sredi
marca meseca po 6 vrst na gredo v plitve jarke na vsakih 8 do
10 cm po eno zrno. Ker zrastejo iz vsakega zrna 2 do 3 rastline,
jih je treba pozneje prepuliti, da pride na vsakih 10 cm samo
po ena.

Za jesensko in zimsko porabo se¬
jemo lahko pozneje še večkrat, da
imamo vedno mlad, nežen pridelek.

Stara močno razrasla pesa ni za rabo,
ker se silno nerada skuha in ima le¬
seno meso. Na 1 m 2  gre 1 gr semena,
pri presajanju pa 10 do 16 sadik.

Pletev in okopavanje kakor pri
drugi zelenjadi. Kadar jemljemo peso
iz zemlje, moramo paziti, da je nič ne
ranimo, ker sicer izteče iz nje pri kuhi
veliko soka. Tudi cimo odrežemo tako,
da ostanejo za prst dolgi peclji.

Najboljše sorte so: okrogle: kar-
mesinasta krogla, eklipse, ploska egip¬
tovska,  podolgaste: kolnska hruškova,
črnordeča konvent,  dolge: dolga črno-
rdeča temnolistna.  Najboljše in najra-
nejše so okrogle sorte.

Zelo važno je, da odberemo za seme najlepše, gladke,
srednje debele pese in jih čez zimo skrbno hranimo v vlažnem
pesku v mrzli kleti. Posadimo jih prav rano spomladi na
solnčen prostor. Paziti pa moramo, da ni v bližini sorodnih
semenskih rastlin, n. pr. krmske pese.

6. Redkvica in redkev (rodakva).

Prva spomladanska zelenjad je redkvica, ki zraste na topli
gredi v štirih, petih tednih (mesečna redkvica). Imamo pa tudi
poletno in zimsko redkev.

Redkev uspeva v rahli, globoki, hladni zemlji, ki je od
prejšnjega leta dobro pognojena. Svež gnoj ji ne prija, ker ji
daje oster, grenak okus, v pusti zemlji je pa rada puhla in gre

90

v cvet. Kompost, zdrobljena opeka in zidina so dobre primesi
za tako zemljo, kjer hočemo sejati redkev.

Mesečno redkvico sejejo vrtnarji že februarja in marca
meseca na gnojne grede. Tudi na planem na zavetnih solnčnih
gredicah jo sejemo prav lahko marca meseca med solato. Na¬
vadno je ni treba nič obdelovati, ker hitreje zraste nego plevel.
Mesečna redkvica je enoletna rastlina. Ako jo pustimo v zemlji,
kmalu na poletje požene v cvet, naredi seme ter odmrje.

Najranejše so sorte s prav borno cimo. Sicer je pa jako
mnogo vrst, ki se razlikujejo po debelosti, obliki in barvi. Pri¬
poročene so te-le: rdeča okrogla kratkolistna, saksa, non plus -
ultra, triumf, škrlatastordeča kratkolistna, bela okrogla kratko¬
listna, podolgasta rdeča z belim repkom, dolga ledena.  Naj¬
boljša redkvica je saksa.

Redkvico sejemo spomladi na vsakih 14 dni, da imamo
vedno nežen, mlad pridelek. Poletna vročina pa ji ne ugaja,
zato je kmalu puhla in gre v cvet. Potrebno je izdatno in redno
zalivanje z vodo, da ostanejo redkvice sočne. Navadno je ne
sejemo samo zase, ampak vržemo nekaj semena med solato,
korenje, repo itd.

* * *

Poletno redkev  sejemo aprila in maja meseca med
kako drugo primerno zelenjad ali pa tudi samo zase. V razdalji
15 do 20 cm potaknemo po eno zrno. Zimsko redkev
sejejo navadno po njivah med repo.

Seme mora imeti dovolj vlage, drugače ne kali. Tudi sicer
potrebuje redkev jako mnogo mokrote.

Dobre sorte poletne redkve so: stuttgartska, Sedan, japon¬
ska črna.  Jesenske sorte: monakovska, rdeča ulmska.

Izvrstni zimski redkvi  sta navadna okrogla črna pa¬
riška, monakovska pivska.

Seme pridelujemo kakor pri repi. Posamezne sorte pa
moramo saditi daleč narazen in posebno paziti, da se ne kri¬
žajo s sorodnimi zvrstmi (z repo).

7. Črni koren (španjolski zmijak).

Po drugih pokrajinah je črni koren splošno znana in či¬
slana zelenjad. Pri nas ga pa sejejo le redkeje. Pridelujemo ga

91

kot enoletno ali pa kot dvoletno rastlino. Za enoletni pridelek
ga je treba sejati čim bolj zgodaj spomladi (februarja, marca
meseca) v vrste (po 4 do 5 na gredo). Ko izkali in nekoliko
poraste, ga prepulimo, da stoje rastline po 8 do 10 cm narazen.
Ako ga vestno plevemo in okopavamo, se do jeseni korenine
prav dobro razvijejo. Kolikor jih potrebujemo za zimo, jih vza¬
memo iz zemlje, druge pa pustimo na gredi, ker črni koren
prenese najhujši mraz. Ostale rastline gredo drugo leto sicer
v seme, to pa koreninam ne ško¬
duje. Ako pa sejemo črni koren ju¬
lija ali avgusta meseca, je goden
šele drugo leto na jesen. Popolno
se razvije samo na zelo globoki,
pregnojeni zemlji. Svež gnoj mu ne
ugaja.

Obdelovanje je jako preprosto.

Razen pletve in okopavanja ni dru¬
gega dela z njim.

Pri izkopavanju godnih kore¬
nin moramo paziti, da jih nič ne
ranimo, ker sicer teče iz njih sok
in so potem neokusne. Da obdrži
dober okus, je potrebno tudi, da
ga jemljemo iz zemlje sproti, ka¬
dar in kolikor ga potrebujemo. Miši
imajo črni koren prav rade, zate
jih je treba odpraviti z dotičnil,
gred.

Dobre sorte so: navadni vulkan  in ruski orjaški.

* * *

Prav kakor črni koren pridelujemo tudi vrtno kozjo brado
ali vrtni turovec,  ki ima bele korenine, pa ni tako okusen
kakor črni koren.

Semkaj spada tudi sladki koren  ali potočnik (sladki
hrenak) je trajnica, ki jo goje tudi zaradi korenin. Razmnožu¬
jejo ga s semenom in s korenčki, katerih zraste cel šop na eni
rastlini. Seme sejemo avgusta, godna je rastlina drugo jesen.

* *

92

H korenasti zelenjadi prištevamo tudi teltovsko repico,
dragušico  ali zlati koren  in rapontiko,  ki jih pa pri nas splošno
ne goje in tudi nimajo posebne vrednosti.

* * Hi

Korenasta zelenjad ima razne sovražnike. Korenine izpod¬
jedajo miši, voluhar, strune, ogrci, bramor, gosenice, sovke.
Korenjeva mešica polaga jajčeca na korenje, da je potem črvivo.

Mlade repne in redkvene rastlinice končujejo bolhači, od¬
rasle rastline pa objedajo gosenice (repični belin). Cvetje uni¬
čujejo ušice, po semenu pa se rade pasejo razne ptice. Prav
hud škodljivec vse korenaste zelenjadi je voluhar,  ki po¬
sebno ljubi korenje, peteršilj, črni koren in še marsikatero
drugo vrtno korenino. Še najzanesljiveje se ga bomo iznebili,
ako ga zastrupljamo. V to svrho se je dobro obnesla pasta
z e 11 i o. Z njo zastrupimo koščke korenja in jih potaknemo po
rovih. Druge podjede iz rodu žuželk bomo užugali, ako jih pri
obdelovanju pridno lovimo in zemljo gnojimo z apnom.

Kbrenasta zelenjad ima tudi razne bolezni,  kakor gni¬
lobo, rjo, raka i. dr. Preprečimo jih, ako pravilno kolobarimo
in zadostno gnojimo z apnom, ako odpeljemo preobilno vlago
in ako bolne rastline sežigamo.

IV. Stročnice (sočivnjače).

Stročnice dajejo najtečnejše prikuhe, zato jih prištevamo
med najvažnejšo zelenjad. Posebno dobro se sponašajo na gre¬
dicah, kjer je rastla prejšnje leto korenasta zelenjad, ki je bila
pognojena s kompostom ali s predelanim gnojem. Ugaja jim
rahla, apnena zemlja. Na zemljišču, pognojenem s svežim
gnojem, ženejo preveč v slamo, a zarede premalo zrnja. Ker
sprejemajo s pomočjo posebnih, v koreninskih gomoljčkih ži¬
večih bakterijev dušik naravnost iz zraka, ne potrebujejo
mnogo te snovi. Le v prvi mladosti morajo imeti v zemlji tudi
dovolj dušika.  Jako hvaležene so pa za kalij in fosforovo
kislino. V botaniki jih prištevamo k metuljnicam.

1. Grah (grašak).

Grah spada med najbolj okusno spomladno in poletno
zelenjad, ki zraste na planem. Razlikujemo tri različne grahove
zvrsti, in sicer sladki grah, okroglozrnati  in oglatozrnati grah.

93

Sladki grah uživamo, dokler je mlad, z luščinami vred, od
drugih dveh zvrsti pa je užitno samo zrnje. Najboljše je, dokler
je še zeleno vendar pa v strokih že napolnoma. Vsaka zvrst
ima jako veliko sort, ki se razlikujejo med seboj zlasti po
višini rastline in po času zoritve. Najmanjši grah zraste komaj
20 cm, najvišji pa celo nad poldrugi meter visok. Rani grah
doraste že maja meseca, pozni pa razmeroma pozneje. Rast
traja povprečno 6 do 8 tednov. Visoke sorte graha moramo
obtakniti z vejami, po katerih se oprijemlje z ročicami. Na¬
mesto vej se tudi prav dobro obnese primerno gosta pocinkana,
50 do 100 cm visoka mreža,  ki jo napnemo ob vrstah, kmalu
potem, ko pogleda grah iz zemlje. Tako napravo bi priporočali
posebno za mesta, kjer se težko dobi vejevje. Brez opore bi
grah polegel in kaj slabo obrodil.

Grah je neobčutljiv za mraz. Zato ga sejemo lahko prav
rano na pomlad, takoj ko odleze sneg, potem pa vso pomlad
vsake 3 do 4 tedne. Povoljno se razvija samo spomladi in v
začetku poletja, ker mu poletna vročina ne prija. Sicer pa hoče
imeti dovolj solnca in zraka. V senci in pregost ni prida. Več
let zaporedoma na istem mestu ne uspeva. Kvečjemu 3. ali
4. leto ga sejemo zopet na isto mesto.

Nizkega graha, ki raste brez vej, vsejemo na navadno
120 cm široko gredico 3 do 4 vrste v razdalji 20 do 25 cm med
vrstami. Ako je pa višji, da mora dobiti veje, ga sejemo samo
v dveh vrstah, ki naj bosta po 50 cm vsaksebi.

Grahu jako ugaja, ako pognojimo gredice nekaj tednov
pred setvijo s pepelom ali pa s kalijevo soljo in s superfosfatom.

Grah mora priti globoko v zemljo. Ob napeti vrvici na¬
redimo z motičico do 8 cm globok jarek. Na dno jarka polagamo
zrnje prilično po 2 cm narazen. Z grabljami potem jarke za-
spemo in zemljo malo pritisnemo. Ko naredi tretji list, ga
okopljemo in mu malo prispemo. Kmalu potem mu moramo
priskrbeti veje. Nizki grah, ki ostane brez opore, moramo pa
takoj osipati, da ne poleže.

V semenskih cenikih čitamo jako mnogo sort. Priznane
so te-le: sladke zvrsti:  najranejši nizki  (35 cm), angleški
rani  (70cm), angleški sabljač  (do 1-50m); okroglozrnate
zvrsti: zelenika  (de Grace, 20 cm), monopol  (40 cm), reform
(50 cm), ekspres  (80 cm), kljunač  (100 cm); Ziemanov  naj¬
ranejši (60 do 70 cm), saksa  (80 cm); oglatozrnati  grah:

94

ameriški čudež  (30 cm), ivithamski čudež  (30 cm), delikaless
(80 cm), senator  (80 do 100 cm), prež. Lincoln  (100 cm).

Kjer ni mogoče dobiti nikake opore za visoki grah, sejemo
nizke sorte — grmičasti grah,  ki ne potrebuje niti vej
niti mreže. Napak je samo to, da daje te sorte grah bolj pičel
pridelek in pa da ne pocvita kakor visoki, ampak vsi stroki
zorijo ob enem.

Kdor hoče imeti celo leto grah, naj seje februarja n. pr.
William Hurst,  marca zeleniko,  aprila zeleni folger,  maja,
junija pa telefon.

Za grahom sejemo endivijo, kolerabe in tudi glavato
solato. Seveda moramo zemljo prej iznova prekopati in po¬
gnojiti.

Za seme pustimo nekaj najlepših rastlin, da popolnoma
dozore. Napačno je, ako najlepši grah pojemo, za seme pa
porabimo zanikarni ostanek. Sicer pa je pridelovanje semen¬
skega graha v naših krajih precej težavno, ker je tako rad
moljav (grahar).

Rani grah kaj radi kvarijo vrabci. Z belimi nitmi, ki jih
napnemo nad vrsticami, jih ostrašimo, da odnehajo. Tudi golobi
in kavke so vsi mrtvi na kaleči grah in gorje, če ga zasledijo.

2. Fižol (pasulj).

Fižol je zlasti po nekaterih krajih naše pokrajine razen
žita in krompirja najvažnejša poljska rastlina. Na vrtovih sa¬
dimo samo take sorte, ki jih trgamo še zelene in jih uživamo v
stročju. Od graha se jako razlikuje, ker je silno občutljiv za
mraz, glede gnojenja pa ni tako izbirčen.

Imamo nizki ali grmičasti fižol in preklar,
k o 1 j e n e c ali n a t i š k i fižol.  Preklar je dokaj okusnejši
in daje tudi večji pridelek, a je še bolj občutljiv nego nizki
fižol.

Preklarju ugaja bolj debela vlažna zemlja, njegov nizki
sorodnik pa raste tudi v lahki in bolj suhi puhlici, pa je tudi
malo bolj uren s pridelkom. Dobro s preležanim gnojem po¬
gnojena vrtna zemlja ugaja obema. Nič jima tudi ne škoduje,
ako ju, dokler sta mlada, parkrat med dežjem zalijemo z redko
gnojnico.

95

Nizki fižol sadimo, navadno samo za prvo poletno
potrebo, kakor sta lega in kraj, proti koncu aprila do srede
maja. Na gredico pridejo 3 vrste. V vrstah so grmiči po 30 do
40 cm narazen. V vsako jamico denemo po 3 do 5 zrn. P r e -
k 1 a r sadimo nekoliko pozneje, navadno prvi ali drugi teden
maja meseca, za jesenski pridelek tudi še junija meseca, in
sicer po 2 vrsti na gredo v grmičih po* 4 do 6 zrn v jamice po
50 cm vsaksebi.

Pripravno je, da najprej zastavimo kole in šele potem
sadimo. Prekle postavljamo navpično ali pa poševno, da se
po dve in dve nasprotni križata.

Fižol sadimo bolj plitvo (2 do 5 cm globoko), toliko da je
pokrit z rahlo in vlažno prstjo. Ko kali in naredi 4 do 5 listov,
ga okopljemo. Pritlični fižol moramo tudi osipati. Potem ni¬
mamo z njim drugega dela, razen da ga ob hudi suši zalivamo.

Za seme pustimo nekaj grmov in prekel celih, da fižol
popolnoma dozori. Potrgamo ga ob suhem vremenu. Tudi sicer
je škodljivo trgati fižol v dežju, oziroma dokler je rastlina
mokra, ker s tem zelo pospešujemo razne bolezni na listju.
Paziti moramo tudi, da ne potrgamo s stročjem vred delov
rastlin s cvetjem in z nerazvitimi stroki, ker si jako zmanj¬
šamo pridelek.

Fižola je mnogo sort, ki se razlikujejo med seboj po barvi
strokov, po obliki in barvi zrnja in po raznih drugih lastnostih.
Na vrtu sadimo zgolj take sorte, ki nimajo niti, ker jih uži¬
vamo v stročju. Izmed mnogih so tele posebno priporočene:
zelenostročni nizki fižol: Hinrichov orjaški, saksa,
triumf, sabljač, severna zvezda, dunajski rani zamorec, per-
fektion, sladki biser, flageolet rdeči, pariški, sladkorni masleni
krhki;  — rumenostročni nizki fižol: orjaški sabljač,
voščeni flageolet, Hinrichov orjaški, voščeni kraljevi, nizki črni;
— zelenostročni preklar: fenomen, hildesheimski,
sladkorni krhki, Roosevelt, renski sladkorni, masleni krhki,
grof Zeppelin;  — rumenostročni preklar:  zlata

krona, Bismarck, voščeni flageolet, voščeni kraljevski, voščeni
Mont d’or, voščeni orjaški, sladkorni krhki, voščeni krhki,
voščeni črni zimski, gloria  in mnogo drugih. Fižola, zlasti
preklarja imamo tudi jako mnogo domačih sort, ki so vse prav
izvrstne, marsikatera je celo boljša nego tuje; zlasti kar se tiče
okusa našega fižola ne doseže nobena tuja sorta.

96

3. Vrtni bob.

Bob pridelujejo večinoma na polju kakor fižol. Tu in tam
ga pa vendar tudi sejejo po vrteh, ker je zeleno zrnje dobra
prikuha. Lep bob zraste le na pregnojeni debeli zemlji. Saditi
ga moramo prav rano — konec februarja ali v začetku marca
meseca. Pozni bob navadno uničijo črne listne ušice. Na gre¬
dico pride 4 do 5 vrst po 20 do 25 cm narazen, v vrsti pa po
5 cm drug od drugega. Bob je jako skromen. Da ga le parkrat
okopljemo, pa je zadovoljen. Kjer se pokaže črna listna ušica,
poščipljemo rastlinam vršičke, pa izgine. V kuhinji ga upo¬
rabljamo, dokler je stročje še zeleno, vendar pa mora biti zrnje
doraslo. Ko stročje počrni, je bob zrel. Vrtne sorte so: beli,
goliath, icindsor.  Bob izvrstno uspeva na sveže pognojeni
zemlji Pred setvijo seme 24 ur namakajmo.

K sočivju spada tudi leča.  To stročnico pa pridelujejo
le na polju. Na vrtu pridelovanje ne znaša, ker daje prepičel
pridelek. * * *

Stročnice razmeroma nimajo mnogo sovražnikov. Kako
leto pa zdelujejo zlasti fižol listne ušice; pa tudi rdeči pajk in
še nekatere druge žuželke. Grahovo, bobovo in lečno zrnje uni¬
čujejo rilčkarji (grahar, bobar in lečar). Hujši nego živalski
škodljivci, so razne bolezni, ki jih povzročajo glivice. Fižolovo
stročje ugonablja n. pr. črna pegavost. Različne glivice morijo
korenine in druge organe. Zelo priporočljivo je seme pred
setvijo namakati v raztopini uspuluna,  da se uničijo trosi
teh zajedavcev. Glej str. 65.

* * *

Naj omenimo tu še neko rastlino, ki sicer ne spada k stroč¬
nicam, še manj pa v kako drugo poglavje, pa je vendar ne mo¬
remo prezreti. To je sladkorna ali vrtna koruza.

Koruza  kot zelenjadna rastlina je pri nas še malo
znana. Po nekaterih drugih državah jo pa goje v velikih koli¬
činah, da uživajo zrnje kuhano ali pečeno, dokler je še mehko
in mlečno. Na trgih velikih nemških in drugih mest je vsak dan
proti koncu poletja na vozove mlečnih koruznih storžev na prodaj.

Sladkorno koruzo pridelujemo prav tako kakor navadno.
Izvrstne sorte so te-le: Golden Bantam, rana Cory, najranejša
Calawba.  Naše domače sorte niso tako dobre.

Botaniško spada koruza h travam.

97

V. Čebulnice (lukovice).

Vsem rastlinam, ki spadajo v to skupino, ugaja v prejšnjem
letu dobro gnojena vrtna zemlja, slabo se pa sponašajo v sveže
pognojenem svetu, ker ženejo preveč v zelenje, podzemeljski
deli se ne razvijajo povoljno, imajo slab okus, niso trpežni in
se jih radi lotijo zajedavci. Večinoma so to dvoletne rastline,
nekatere prištevamo tudi k trajnicam. Razmnožujemo jih s se¬
menom in z delitvijo. Botaniško spadajo k lilijam.

Pod. 37. Polje s semensko čebulo.

1. Čebula (kapula, crveni luk).

Čebula hoče toplo, sprsteninasto zemljo, ki ne sme biti
globoko zrahljana. V pregnojenem in globoko obdelanem (rigo-
lanem svetu) se silno razrastejo nadzemeljski deli, čebula pa
je drobna, neokusna in črviva. Vobče se bolje sponaša v ni¬
žavah nego na višavah. Na vrtu ji odkažimo solnčen kraj, ki je
bil že prejšnje leto dobro pognojen. Zemljo pripravimo že
jeseni. Spomladi jo samo z grabljami poravnajmo in potem
sejmo ali sadimo.

Domači vrt

7

98

Čebulo pridelujemo na razne načine. Pri nas je v navadi
dvoletno pridelovanje. Prvo leto sejemo seme (maja meseca)
pravnagostona  pusto, solnčno gredico. Zaradi goste setve
se čebule ne morejo razviti in ostanejo drobne (čebulke). Ko
se zelenje posuši, poberemo čebulke in jih razberemo. Kar je
debelejše od drobnega oreha, porabimo v kuhinji, drobnejše
čebulice pa spravimo na suh prostor za seme. Najboljše so lešni¬
kove debelosti. Naslednjo pomlad prav rano (marca meseca)
jih sadimo po 6 do 7 vrst na gredo po 10 do 12 cm vsaksebi.
Čebulke potaknemo prav plitvo, da se baš dobro skrijejo v
zemljo. Obračati jih moramo tako, da pride tisti konec, iz kate¬
rega poženejo korenine, navzdol. Pozneje moramo čebulo pleti in
večkrat okopati. Julija do avgusta meseca je zrela. Šele tedaj, ko
se zelenje popolnoma posuši, jo porujmo, posušimo in spravimo.

Ako sadimo predebel čebulek, se rado primeri, da sili če¬
bula v seme. To zlo nekoliko omilimo, ako vsako semensko gla¬
vico, takoj ko se pokaže, odtrgamo. Najbolj pa je zavisen dober
uspeh od prave sorte.

Za dvoletno pridelovanje so posebno izvrstne tele sorte:
štutgartska orjaška, srebrnata čebula, holandska rumena, ho¬
landska krvavordeča.

Čebulo pa lahko pridelujemo iz semena tudi v enem letu.
V to svrho sejemo seme v vrste prav na redko najkesneje do
srede marca meseca. Ko ozeleni, jo prepulimo na 10 do 12 cm.
Čez poletje pridno plevemo in okopavamo. Dozori mesec
kesneje nego iz čebulka, a je zato trpežnejša.

Še lepši je pridelek, ako sejemo seme v začetku marca me¬
seca na toplo gredo in čebulne rastlinice aprila meseca pre¬
sadimo na dobro pripravljeno gredo. Ko sadimo, priščipnemo
nekoliko koreninice. Saditi moramo tako, da pridejo v zemljo
samo korenine, ne pa del stebelca, iz katerega se pozneje raz¬
vije čebula. Izprva rastlinice rade poležejo, a se ob primernem
zalivanju kmalu dvignejo in rastejo pozneje prav hitro in bujno.

Dobro razvita čebula mora imeti tenak vrat, biti mora trda
in težka. Čebule z debelim vratom so puhle in se čez zimo po¬
kvarijo. Za enoletno vzgojo iz semena so najboljše citavska
orjaška, portugiška delikates, madejra  in holandska čebula. Bar-
leta  je drobna, okrogla, bela čebula, ki zraste v 2 mesecih po
setvi. Izvrstna je za konserviranje (cela). Vertus  je tudi dobra
rumena čebula.

99

Za prvo spomladansko porabo goje čebulo ponekod tudi
tako, da jo sejejo konec julija do srede avgusta meseca in jo
puste čez zimo zunaj. Spomladi raste dalje in daje prav ran
pridelek. V to svrho priporočajo srebrnobelo majsko čebulo.

Za seme odberemo vedno najlepše razvite, trde čebule s
tenkim vratom. Čebulno seme je kalivo kvečjemu dve leti. Že
v drugem letu pa kalivost močno odnehava.

2. Kozjak ali šalotka (ljutica).

Ta čebulnica pri nas ni tako razširjena, kakor je vredna.
Okus ji je dokaj boljši nego čebulni, zato jo izurjene kuharice
zelo cenijo.

Razmnožuje se z drobnejšim zarodkom, ki se prav obilno
namnoži pri vsaki rastlini. Navadno sadimo šalotke že septembra
meseca. Potaknemo jih nekoliko globlje, da jim mraz ne more
do živega. Sicer pa prenesejo hude zime. V mrzlejših krajih
jih sade tudi spomladi prav rano (marca meseca). Sadimo jih
tako na gosto kakor česen.

Šalotke zore julija meseca. Ko zelenje odmrje, jih izkop¬
ljemo in prav dobro posušimo. Debelejše shranimo za porabo,
drobnejši zarodek pa za seme. Sicer pa šalotke obdelujemo tako
kakor čebulo. Priznane sorte so: holandska, danska, ruska
kresna šalotka.

Šalotkovo steblovje lahko uporabljamo namesto drobnjaka.

3. Česen (češnjak, beli luk).

Še bolj nego čebula je česen izbičen na zemljo, ker ljubi
bolj lahka, posebno dobro gnojena, s sprstenino pomešana tla
in sovraži svež gnoj. Razmnožujemo ga na ta način, da gla¬
vice  raztrgamo in sadimo posamezne, lepo razvite stroke,
in sicer rano spomladi ali pa tudi pozno na jesen. Jeseni sajeni
česen se posebno lepo razvija in je prej zrel nego spomladni.
Pri nas razlikujemo dve sorti česna: navadni  in debeli  ali zim¬
ski česen.  Navadni česen sadimo spomladi, oni drugi pa jeseni.

Na običajno vrtno gredico ga pride lahko 6 vrst, v vrstah
po 12 do 15 cm narazen. Čez leto ga plevemo in okopavamo
kakor čebulo. Ko cima dozori in se posuši, je česen zrel. Nekaj
dni ga sušimo pod streho, potem ga osnažimo in spletemo v kite,

7 *

100

4. Por (porjak, pori luk).

Lep por zraste le v debeli, mastni, zelo pognojeni zemlji
in ako ga pravilno gnojimo. Razmnožujemo ga s semenom. Se¬
jemo ga v začetku marca meseca na tople grede. V 8 tednih
poraste toliko, da ga lahko presajamo. Por mora imeti dolgo,
debelo, belo steblo. Takšen zraste, ako ga sadimo v 10 do 15 cm

globoke jarke, ki jih ne zaspemo, am¬
pak počakamo, da jih zapere dež.

Na gredico pridejo 4 vrste, v vr¬
stah je do 20 cm vsaksebi. Bolj pre¬
prosto ga sadimo na ta način, da na¬
redimo po 15 cm globoke jamice s
sadilnim klinom. V vsako jamico spu¬
stimo po eno rastlinico in jo dobro
zalijemo, zemlje pa ne pritisnemo h
koreninam. Pozneje se jamica vedno
bolj zasipava in tako pride dobršen
del stebla v zemljo. Gojimo poletni
in zimski por.

Poletni sorti: bulgarski dolgi or¬
jaški, francoski poletni.

Zimski sorti: karentanski orja¬
ški, musselburgher.

V našem podnebju zimski por ne
zmrzne, zato ga lahko pustimo čez
zimo na svojem mestu. Za zimske
mesece ga spravimo v klet.

Poletni por pa ne prenese naše zime.

Por gre drugo leto v cvet, ki obrodi obilo semena.

*

Neka zvrst pora je bisernica,  ki se razmnožuje z zarodki.
Bisernica je trajna čebulnica. Raste lahko v kakem kotičku, kjer
zarodi cela gnezda čebulic. Jeseni jih izkopljemo. Kar ostane
v zemlji, se dalje razvija drugo leto.

5. Drobnjak (vlašac).

Drobnjak je trajna čebulnica. Razrašča se v velike grme.
Razmnožujemo ga na ta način, da raztrgamo grmiče v več delov

101

in posadimo vsakega zase. Drobnjak raste dobro v težki, vlažni,
n pregnojeni zemlji. Na suhih krajih hira in propade. Vsako
tretje ali četrto leto je treba drobnjaku odkazati drugo mesto.
Ob tisti priliki raztrgamo grme v majhne grmičke. Najugodnejši
čas za presajanje drobnjaka 'je april ali avgust. Poleti požene
cvetne glavice, ki jih moramo pa potrgati, da po nepotrebnem
ne izmolzejo rastline. Izvrstno mu prija gnojenje z lesnim pe¬
pelom in s sajami.

Za zimsko porabo posadimo par lepih grmičev v lončke,
ki jih postavimo na svetel prostor v kuhinji. Drobnjak moramo
rezati tik pri tleh.  Ako ga režemo pri vrhu, se ne more
obrasti. Tudi ob deževnem vremenu ga ne smemo rezati, kajti
votla stebelca se napolnijo z vodo in gnijejo. Najboljša sorta je
erfurtski orjaški.

*

Čebulnice nimajo baš velikih škodljivcev. Tuintam napada
čebule ličinka čebulne muhe in jo popolnoma razje in uniči.
Prizadete rastline je treba populiti in sežgati. Na isto mesto ne
kaže saditi drugo leto čebule. Včasih se pojavijo na čebulnicah
tudi palež, rja, gniloba in plesen — vse posledice raznih glivic,
ki se naselijo na te rastline. Dokazano je, da provzroča gnilobo
na krompirju ista glivca kakor na čebulnicah. Gnojenje z apnom
in kolobarjenje, so najboljša sredstva, da obvarujemo rastline
teh bolezni.

VI. Bučnice (tikvenasto povrče).

Semkaj spadajo kumare, užitne buče  in melone.  Vse buč¬
nice jako ljubijo toploto in so izmed vseh zelenjadnih rastlin
najobčutljivejše za nizko toplino. Slana jih brezpogojno umori.
Prav tako so za gnoj tako požrešne kakor malokatera druga
rastlina.

1. Kumare (krastavac).

Solnčna, topla pa zavetna lega, globoka, rahla, jako pre-
gnojena sprsteninasta zemlja, enakomerna toplina in dovolj'
vlage — to so pogoji za dobro rast in rodovitnost kumar.

Najranejše kumare pridelujejo vrtnarji na toplih gredah
in v steklenjakih. Take kumare so precej drage in jih za naše
razmere ne jemljemo v poštev.

102

Kdor hoče pridelati na planem rane kumare, naj v začetku
do srede aprila meseca potakne po 4 do 5 zrn v majhne lončke,
napolnjene do polovice s kompostno zemljo, in jih postavi na
topel kraj v kuhinji ali v sobi ter skrbi za dovoljno vlago. Ko
zrna skale in prerastejo rastlinice čez rob lončka, ga napolnimo
čim bolj do roba s kompostno zemljo, da se rastline ukoreninijo
na visoko. Še lepše sadike dobimo, ako posadimo seme v lončke
iz komposta kakor so opisani na str. 57. Pri presajanju na
prosto, vsadimo rastlino z lončkom vred, ki potem v zemlji raz¬
pade. Seme skali pri 12" C.

Okrog 15. maja (v toplejših krajih že lahko malo prej,
v mrzlejših pa pozneje) pripravimo solnčno gredo s primerno
zemljo tako, da izkopljemo po dolgem po sredi grede 25 cm
globok in kakih 30 do 40 cm širok jarek, ki ga do vrha na¬
polnimo s svežim  konjskim gnojem. Gnoj pohodimo in po¬
krijemo z zemljo, ki smo jo izmetali iz jarka, ali pa z drugo
rahlo kompostno prstjo. Tako nastane po gredi precej visok
greben. Povrhu tega grebena posadimo kumare iz lončkov po
1 meter vsaksebi, toda tako, da se zemlja okrog korenin ne ospe,
ko jemljemo sadike iz lončkov. Na vsak meter pridejo tako
4 rastline, ki jih pozneje, ko se razrastejo, razpeljemo na vse
strani, da popolnoma pokrijejo gredo. Ako so maja meseca še
hladne noči, je jako potrebno, da mlade sadike izpočetka čez
noč pokrivamo z lončki, da se ponoči ne premrazijo.

Komur se zdi vzgoja kumar v lončkih prenerodna, naj v
začetku maja meseca prav plitvo potakne po dve, tri zrna na
vsakega pol metra kar naravnost po sredi prej opisanega gre¬
bena. Na ta način dobimo nekaj tednov poznejši, a drugače prav
tako zanesljiv pridelek. Ko narede kumare peti, šesti list, jih
pinciramo za 4. listom, da poženejo stranske poganjke, ki so
navadno rodovitnejši nego glavni. Kumar pa ne gojimo samo
po grebenih, nego tudi na kupih, ki so prav tako prirejeni
kakor opisani jarki.

Kumare potrebujejo mnogo vlage. V suši jih moramo torej
redno zalivati, pa le s prestano, ogreto vodo. Najbolj jim prija
zalivanje ob jutranjih urah, zlasti spomladi. Okrog vsake rastline
naredimo primerno globelico, v katero vlivamo vodo tako, da
listov nič ne zmočimo in ne odplavimo zemlje s korenin.

Kumare se ne dado presajati tako kakor druga zelenjad,
ker imajo redke korenine, ki ne drže kepe. Nič ne škoduje rast-

103

linicam bolj nego velika izprememba topline. Ako so noči hladne,
da odneha toplina do 3., 4. stopinje nad ničlo, ostanejo kumare
žive, toda nekako omedle in se težko opomorejo.

Grede, ki so namenjene za kumare, bi bile do kresa skoro
prazne, ker jih zarastejo šele pozneje v poletju. Do tedaj pa
pridelujemo na njih solato, kolerabe, špinačo ali kako drugo
zelenjad, ki je godna do tedaj, ko se kumare razrastejo po vsej
gredi.

Kumar je mnogo sort. Vrtnarji razlikujejo zlasti sorte za
rano pridelovanje na toplih gredah in pa sorte za vrt. Vrtne
sorte so pa srednje dolge in dolge, ki narede včasih 60 ali celo
do 80 cm dolge plodove. Nekatere sorte rode le drobne plo¬
dove (pariška, grozdna kumara), ki jih vlagamo v kis. Na Če¬
škem jih pa kisajo kakor pri nas zelje. Za tople grede: Noas  —
za siljenje, Kunert, Preskotov čudež;  za na prosto: senzacija,
unikum, danska  za konserviranje, keneška kača, japonska ple¬
zalka, pariška cornichon, grozdne kumare.  Za neugodno pod¬
nebje: grochlička, liegniška  za konserviranje, arnsdorfska,  ki
je posebno neobčutljiva.

Za seme puščamo vedno najbolj enakomerno razvite plo¬
dove. Ko so popolnoma rumeni, jih poberemo, na vsakem koncu
nekoliko odrežemo in denemo na kak primeren prostor, da
pozore. Šele potem na jesen razrežemo plodove, izperemo seme,
ga očistimo, posušimo in spravimo. Dve, tri leta staro seme je
boljše nego od prejšnjega leta. Kumarno seme ostane kalivo
6—8 let.

Kumare imajo mnogo živalskih in rastlinskih zajedavcev:
gosenice, vrtne sovke, listne ušice, rdeči pajk zajedajo liste,
nitastim črvom podobna kumarna ribica pa napada korenine,
da rastline rumene in usihajo. Gosenice poiščemo in pomorimo,
ušice in rdečega pajka preženemo s tobačnim izvlečkom, na¬
sedle rastline izrujmo in sežgimo.

Raznih glivičnih bolezni, ki ogrožajo kumare, se ubranimo
najzanesljiveje, ako pravilno kolobarimo, ako zemljo razkužimo
z uspulunom in ako skrbimo, da kumar nič ne moti v rasti.

Vzroki, da so včasih kumare grenke, so motnje in ovire
v rasti, zlasti pomanjkanje vode in prehuda solnčna vročina.
Grenkoba se lahko odpravi, ako naribane kumare za kratek čas
polijemo s prav redko raztopino hipermanganokislega kalija
in potem splaknemo s čisto vodo.

104

2. Užitne buče (tikva, bundeva).

To zelenjad vpoštevamo vse premalo, dasi uspeva povsod,
kjer rastejo kumare.

Buč imamo mnogo sort. V glavnem bi razlikovali buče z
nitastim vodenim mesom in s trdo lupino. Te buče uporabljamo
navadno zelene, nezrele. Po južnih krajih (v Srbiji) goje pa
buče ploščnate oblike s čvrstim rumenim mesom, z gladko kožo,
ki je včasih premrežena. Te pečejo ali kuhajo zrele. Zovejo
jih bundeve. Buče se razlikujejo pa tudi po obliki rastline. Ne¬
katere imajo dolge vrvi in se silno razrastejo. Take niso za
male vrtove, ker potrebujejo preveč prostora. Grmičaste buče
pa ne delajo vrvi, ampak precej obširne grme. Zato so bolj
primerne za vrtove.

Buče gojimo prilično kakor kumare. Treba jim je namreč
obilo gnoja, vode in toplote.  Na vrtovih jih sadimo le
izjemoma na gredice. Pogosteje jih vidimo po njivah, po kom¬
postnih kupih in po takih krajih, kjer niso napoti, pa imajo
vendar vse, česar jim je treba za dobro rast.

Buče sadimo konec aprila ali v začetku maja meseca. Dobra
sorta je tripolitanka zelena.

Ponekod goje po vrtovih tudi drobne raznolike bučice za
okrasek vrta, ki pa kot zelenjad niso nič vredne.

*  * *

Po vinorodnih krajih je razširjena potrcna buča.  Zrele
plodove iztrebijo in uporabljajo za natege, lijake, zajemalke in
za slično posodje. Te buče se pa vzpenjajo po zidu ali rogovilah.

3. Melone (dinje).

Melona je rastlina za toplo južno podnebje. Toplote željna
in za nizko toplino občutljiva je še mnogo bolj nego kumare ali
buče. Kar vzgojimo pri nas, je bolj ali manj prisiljeno, kakršno
je pač poletje. Kvečjemu po gnojnih gredah in ob največji paz¬
ljivosti bi še nekaj dosegli. Na planem pa nekoliko uspeva
samo kaka posebna sorta, n. pr. ameriška vrtna melona. Izbrati
ji moramo pa solnčno, toplo, zavetno gredico z najboljšo, glo¬
boko sprsteninasto zemljo.

Seme sejejo vrtnarji aprila meseca v majhne lončke, ki jih
postavijo v topel rastinjak ali na gnojno gredo. Tam kmalu

105

skali in rastlinice se razvijajo na varnem. Šele proti koncu
maja meseca jih presade na vrt, prej jih pa utrde in privadijo
vnanjemu zraku.

Najbolj gotovo dosežemo povoljen uspeh, ako naredimo na
gredici, ki je namenjena za melone, do y 2  m visoke kupe iz
svežega konjskega gnoja in jih ospemo 15 cm na debelo z naj¬
boljšo zemljo. Na vrh kupa posadimo v primerno globel po dve
že razviti in utrjeni rastlini, ki ju izprva pokrivamo vsaj ponoči.
Ko naredi prvi poganjek 5—6 listov, ga priščipnemo na 3 ali
4 liste. Sedaj poženejo iz očes stranski poganjki. Tudi te pri¬
ščipnemo na 6 listov, ko jih narede 7—8. Šele ti stranski po¬
ganjki so rodovitni. Na vsaki vrvici pustimo samo nekaj plodov.
Vse nerodovitne vrvice odstranimo.

Več let staro melonovo seme je rodovitnejše nego sveže
od prejšnjega leta.

Na gnojni gredi pridelujemo melone tako kakor kumare.

* * *

V južnih krajih, zlasti v Macedoniji, goje tudi vodeno me¬
lono, ki jo nazivajo lubenico.  Z njo si gase v vročih po¬
letnih in jesenskih mesecih žejo in jo čislajo mnogo bolj nego
melono. Dobre sorte so: car, rostovska, astrahanska.

VII. Paradižnik, paprika, jajčevec.

V to poglavje spadajo tri vrtne rastline, katerih plodove
uporabljamo deloma za začimbe in za dodatek k raznim je¬
dilom, deloma pa za samostojna jedila. Dobro uspevajo tudi v
našem podnebju, dasi so vse tri doma iz toplejših južnih krajev.

1. Paradižnik (rajčica).

Paradižnik je pri nas še vse premalo razširjen in cenjen.
Uporabljajo ga le v boljših kuhinjah, dočim je po kmetih še
splošno neznan ali pa ga ne cenijo tako, kakor zasluži. Pri¬
delovali bi ga lahko tudi na polju, po vinogradih — povsod,
kjer je dobra zemlja in dovolj solnca.

Za uspešno gojitev paradižnikov priporoča Bottner pet
glavnih točk, in sicer:

a) sadike je trebi pravilno pripraviti,

b) o pravem času saditi,

106

c) v najboljšo, toplo, solnčno, zavetno lego in v primerno
zemljo,

č) pravilno obrezovati in privezovati in

d) izbirati prave sorte.

Seme sejmo do konca marca, najkesneje v začetku aprila
meseca na toplo gredo. Le ako nimamo tople grede, izjemoma
tudi v zabojček, ki ga pokrijemo s steklom in postavimo v toplo
sobo. V nekaj dneh skali. Takoj moramo poskrbeti, da imajo
rastline dovolj svetlobe. Ko zadobe prvi par listov, jih pre¬
sadimo prvič, potem pa še večkrat v vedno večjih razdaljah.
Iz početka jih imamo pod steklom noč in dan, pozneje, ko je
topleje, samo ponoči, proti koncu aprila meseca pa opustimo
pokrivanje tudi ponoči, da se popolnoma utrde. Tako pravilno
gojene sadike so sredi maja meseca 40—50 cm visoke in za¬
stavne. Korenine so razvite jako krepko, da drže veliko kepo,
ko jih presajamo na stalno mesto.

Pri nas sade paradižnike vobče prerano, zato jih mnogo¬
krat pomori slana. Pred 10.—15. majem jih ni varno saditi. V
hladnejšem podnebju jih sade šele proti koncu maja.

Paradižniku treba mnogo toplote in najboljše, rahle, sprste-
ninaste zemlje. Posebno mu ugaja kompost iz različne šare iz
drvarnic in podobne sestavine, ki ni da bi morala biti že popol¬
noma preperela. Zložno proti jugu nagnjene gredice so paradiž¬
niku zelo ugodne, ker se v takih legah zemlja mnogo bolje
segreje nego v ravnini.

Paradižnike sadimo posamez ob 1—1-50 m visokih palicah.
Še ugodneje pa se razvijajo v vrstah na meter visokih brajdah.
V prvem primeru jih sadimo na vse strani po 1 m vsaksebi, v
vrstah ob špalirju pa so lahko gostejši. Presajamo tako, da na¬
redimo najprej z lopato primerno jamico, v katero denemo
rastlino s kolikor mogoče veliko kepo zemlje. Kjer je bolj slaba
zemlja, denemo h koreninam vsake rastline par pesti dobre
kompostne zemlje. Sadimo globlje nego so stale rastline prej.
Takoj, ko rastline posadimo, jih privežemo h količem. Ko pa
začno dobro rasti, jih 15 cm na visoko osipajmo.

Paradižnik raste neznansko bohotno. Rodil bi prav malo,
ako bi ga prepustili samemu sebi. Zato pa moramo vedno sproti
porezavati vse prekoštevilne poganjke iz korenin in zalistnike
tako, da imamo ob količih ali na brajdi iz vsake rastline vedno
samo toliko stebel, kolikor smo jih pustili prvotno.

107

Nekateri vrtnarji goje paradižnike z enim samim steblom
in trde, da dosežejo na ta način najboljše uspehe. Ob brajdah
pa vsekakor bolje kaže, da gojimo po tri, štiri vrhe iz po¬
samezne rastline, Vsakokrat, ko izrezujemo zalistnike, pri¬
vežemo steblo h kolu ali k brajdi.

Kako odločilno za množino pridelka je obrezovanje, raz¬
pečevanje poganjkov po brajdi in privezovanje, nam jasno ka¬
žejo mnogoletni poizkusi slovečega vrtnarskega pisatelja J. Be¬
ckerja. Pokazalo se je tole:

Petstebelna rastlina razpeljana v palmeto je dala 4-25 kg
plodov, dvostebelna rastlina ob palici je dala 3-12 kg plodov,
enostebelna rastlina ob palici je dala 3-00 kg plodov, rastlina
ob palici pa brez obrezovanja je dala 2-19 kg plodov, na zemlji
ležeča rastlina brez obrezovanja je dala 2-05 kg plodov.

Potrebam ene družine zadostuje 15 do 20 rastlin.

Paradižnik potrebuje mnogo vlage v zemlji, ne mara pa
vlažnega zraka, kakor n. pr. kumare. Poleti ob vročini ga mo¬
ramo torej prav dobro zalivati. Zato naredimo okrog vsake
rastline široki skledi podobno globel, da se voda ne razliva
preveč na široko po gredi. Cime ne smemo škropiti. Zelo hva¬
ležen je paradižnik za tekoče gnojilo in dobro poplača trud in
povrne stroške. Na zalivačo (15 litrov) vode vzamemo 34 gr
superfosfata, 16 gr kalijeve soli in 50 gr žvepleno kislega amo-
nijaka.

Proti jeseni, ko dorastejo posamezna stebla do vrha palic,
odščipnemo še vse vršičke, da se rast ustavi in vse moči upo¬
rabijo za razvoj in zoritev plodov. Nikakor pa bi ne bilo pa¬
metno, ako bi porezali liste, češ, da pridejo plodovi na solnce.

Kadar je jeseni še mnogo nezrelih paradižnikov, izvrstno
pozorijo, ako populimo rastline, oberemo liste, stebla pa z ne¬
zrelimi plodovi vred obesimo narobe pod kako streho, kjer jih
lahko obseva solnce. Na ta način lepo pozorijo in imamo lahko
tja do božiča sveže paradižnike.

Paradižnikov je mnogo sort, ki se med seboj razlikujejo
po obliki in debelosti plodov, pa tudi po času zoritve in po
okusu. Pri nas so najbolj v čislih sorte z debelimi plosko-okrog-
limi plodovi. Sicer pa se v naših hladnih in mokrotnih krajih
sponašajo bolj rane sorte, kakor n. pr. lukullus.  Priporočene
so pa posebno še te-le sorte: Stirling Castle, danski eksport,
bonnski najboljši, tpckswood, komet, ponderosa.  Debeloplodne

108

sorte potrebujejo več toplote nego drobnoplodne. Za slabo pod¬
nebje posebno dobra sorta je danski eksport.

Tudi paradižniki niso brez bolezni. Najpogosteje jih na¬
pada palež, ki ga povzroča neka glivica (phytophtora infestans)
kakor krompir. To bolezen preprečimo, ako pravočasno večkrat
škropimo rastline z 1%  bakreno apneno brozgo.

Večkrat se pojavi na paradižnikih tudi neka kodravost.
Listi se sesučejo navzgor v cevko. Vzrok tej bolezni je premočno
obrezovanje.

2. Paprika.

To prvotno prav za prav dišavno rastlino goje in uporab¬
ljajo v južnih krajih v ogromnih množinah. Tudi v naši kra¬
ljevini, zlasti v južni
Srbiji, posebno pa na
Ogrskem je pridelo¬
vanje paprike na ve¬
liko od nekdaj udo¬
mačeno.

Kljub temu, da
je paprika še bolj ob¬
čutljiva nego paradiž¬
niki, se da gojiti tudi
pri nas v bolj zavet¬
nih in prisojnih legah.

Seme sejemo prav
rano spomladi na to¬
ple grede ali v lončke.
Ko se ni več bati
mraza, torej od srede
Pod. 39. Paprika. do konca maja mese¬

ca, presadimo rastli¬
ne v primerni legi v najboljšo sprsteninasto vrtno zemljo.
Razen pletve, okopavanja in zalivanja ne potrebujejo nikake
druge nege. Stroki so zreli, ko zagorelo pordeče ali porumene.
Uporabljajo pa tudi zelene, nezrele plodove.

Paprike je tudi mnogo sort. Pri nas sade tu in tam n a -
v a d n o, jako pekočo ali ostro papriko. Bolj občutljiva pa je
sladka paprika,  ki ima zelo prijeten sladek okus in ne
peče prav nič.

109

3. Jajčevec (jajašac, patlidžan, melancane).

Še manj znan nego paradižnik ali paprika je pri nas jaj¬
čevec. Potrebuje tudi mnogo toplote, da more dozoreti. Sejejo
ga januarja ali februarja meseca na toplo gredo, kjer ga potem
večkrat presade (pikirajo). Na piano ga presajajo proti koncu
maja meseca na prav tople zavetne kraje ob kakem zidu. Ako
je poletje suho in vroče in ako imajo rastline pravo mesto, se
tu in tam razvije prav povoljno. Oskrbe ne potrebuje posebne
razen pletve in oko¬
pavanja. Ob daljši su¬
ši ga je treba tudi za¬
livati. Plodovi, ki so
podobni kurjemu jaj¬
cu (odtod ime), so
zreli, ko se značilno
pobarvajo (modro,
črno, rdečkasto, ze¬
leno in belo). Dobre
sorte so beli okrogli,
dolgi neapolitanski,
vijoličasti rani nizki,
lepi črni, pekinški
orjaški jajčevec  in še
mnogo drugih debelo-

plodnih sort. Pod - 40 - -Jajčevec.

VIII. Rani krompir.

Krompir je sicer poljska rastlina, vendar ga sade tudi po
vrtovih, zlasti rani krompir.  Kakor krompir vobče, tako
uspeva tudi rani krompir najbolj v lahki, prejšnje leto ali
jeseni pognojeni zemlji. Ker je pridelovanje krompirja splošno
znano, bi bilo odveč, ko bi natančneje opisovali gojitev ranega
krompirja na vrtu, ker se skoro nič ne razlikuje od gojitve na
polju. Pripomniti bi bilo le, da moramo rani krompir saditi ne¬
koliko prej nego pozni. Na Goriškem ga sade že februarja me¬
seca, pri nas pa navadno proti koncu marca ali vsaj v začetku
aprila, kakor je pač vreme. Za sajenje so najboljši srednje
debeli gomolji. Le v sili lahko sadimo tudi drobnejše gomolje
ali celo samo koščke, z enim očesom.

110

Precej hitreje dozori rani krompir, ako ga sadimo na ta
način, da ga nakalimo 4—6 tednov prej, preden ga sadimo. To
izvršimo na tale način: semenski krompir (srednje debele, cele
gomolje) naložimo gomolj tesno poleg gomolja v plitve posode,
n. pr. v lese za sadje, v rešeta, v plitve zaboje ali na primerne
police itd. Vsak gomolj obrnimo tako, da mu je glava  (tisti
konec, ki ima največ očes) na vrhu, tisti konec pa, ki se je držal
korenine (popkov konec) pa spodaj. Tako naložene posode po¬
stavimo na kak svetel, suh pa hladen  prostor (6—8° C).
Krompir začne polagoma kaliti. Toda te kali niso dolge in bele,
kakršne se delajo v temi, ampak kratke, debele in zelenkaste
barve. Paziti moramo, da ne postavimo krompirja tik kakega
okna na solnce; to bi mu škodovalo. Torej svetel prostor, a brez
solnca! Ko so kali dolge 2—3 cm in debele kakor lešnik ali
oreh, je krompir goden za saditev. Na dobro pripravljeni gredi
naredimo jamice kakor navadno za krompir. V vsako jamico
previdno položimo in pritisnimo po en nakaljen gomolj tako,
da je kal zgoraj.  Nazadnje jamice zasujmo in poravnajmo
z grabljami. Krompir denemo na opisani način kalit februarja
meseca, pa bo v marcu primerno razvit za saditev. Tak krom¬
pir mnogo prej ozeleni in 10—14 dni prej dozori nego nekaljen.
Rani krompir sadimo lahko tudi jeseni.

Pripomniti bi bilo le še, da je treba rani krompir, zlasti
kaljeni, ki kmalu ozeleni, varovati slane, in sicer tako, da ga
čez noč, ko se bojimo slane, s primernimi odejami pokrivamo
ali pa nekoliko prispemo z rahlo zemljo.

Kakor krompir, se prideluje tudi gomoljasti trno-
c e 1 j (stachys tuberifera). Steblo te rastline se pod zemljo raz¬
raste v mnogo korenik, ki odebele v gomoljaste do 7 cm dolge
ter do 2 cm debele izrastke. Najbolj okusne so, ako jih pripra¬
vimo kakor beluš.

Pridelovanje gomoljastega trnoclja je prav lahko. Spomladi
sadimo v dobro pripravljeno zemljo drobne gomoljčke, kakor
krompir, in sicer v vrstah po 30 cm narazen, vrste pa po 40 do
50 cm vsaksebi. V vsako jamico, ki naj bo 10 cm globoka, de¬
nemo po tri gomoljčke. Trnocelj dozori šele novembra meseca.
Jemljemo ga sproti iz zemlje, ker izkopan zelo hitro zvene.
Zima mu nič ne škoduje. Najbolj mu prija močna ilovica, v
peščeni puhlici ni prida.

111

IX. Trajna (večletna) zelenjad.

1. Beluš ali špargelj (sparoga).

Pri nas je beluš sicer vsakomur znan, toda malokje ga
goje kaj več, dasi bi uspeval povsod, kjer so zanj ugodna tla.
Beluš je posebno čislana rana zelenjad, ki jo žal poznajo le bolj
imoviti sloji. Na mizi preprostega vaščana in delavca je skoro
popolnoma neznana.

Navadno mislijo, da je pridelovanje belušev predrago in
pretežavno. To pa ni res. Na malo jih je mogoče gojiti brez
posebnih stroškov na vsakem količkaj večjem vrtu, pa tudi na
njivi. Povsod na vrtovih bi jih lahko na majhnem prostoru pri¬
delovali vsaj za domačo
potrebo. Iz naslednjega
kratkega navodila bo
prav lahko posneti, ka¬
ko bi to dosegli.

Beluš je trajna rast¬
lina, ki ostane mnogo
let na istem prostoru.

Ob dobri oskrbi rodi dvajset in še več let. Zemljišče za šparglje
mora imeti tako solnčno lego, da ga obesva solnce ves dan.

Bottner, znani nemški vrtnarski pisatelj, našteva osem va¬
žnih pravil, po katerih se je treba ravnati, ako hočemo imeti
s pridelovanjem povoljne uspehe.

Za uspešno pridelovanje belušev je namreč treba:

1. prikladne zemlje.  Najboljša zemlja zanje je lahka
peščenica. Težka ilovača je zelo neugodna in bi jo morali prej
temeljito pripraviti in predelati. Spodnja plast mora prepuščati
vodo. V ugodni zemlji gredo špargljeve sadike 2—3 m globoko
v zemljo;

2. zemlja mora biti dobro obdelana.  Preden
ga zasajamo, prerigolajmo zemljišče 50—60 cm globoko. Vrtna
zemlja pa je neprimerno boljša nego novo, doslej neobdelano
zemljišče;

3. zemlja mora biti prav dobro  že pred zasajanjem
pregnojena  in tudi tedaj, ko sadimo, je treba gnojiti;

4. saditi moramo dobro razvite, krepke enoletne  sadike;

Pod. 41. Kako sadimo beluš.
Prerez grede ob saditvi.

112

5. zasajene morajo biti v pravih razdaljah. V vrstah jih
sade po 40—50 cm vsaksebi, vrste pa naj bodo po 120—140 cm
narazen in v smeri od severa proti jugu;

6. negovati jih moramo skrbno. Plevel in razni pridelki
med vrstami jih zelo ovirajo v razvoju;

7. pri rezanju moramo biti zelo previdni; vsako leto je
treba ob pravem času z rezanjem prenehati;

8. vse poganjke, ki zrastejo potem, ko jih nehamo rezati,
moramo posebno skrbno varovati, ker je od njih razvoja zavisen
pridelek naslednjega leta.

Kdor zasaja beluše, navadno kupuje sadike. Najboljše so
krepke enoletne. Dvoletne se že teže primejo, triletne pa sploh
niso za rabo.

Sadike si tudi sami lahko vzgojimo. Seme sejemo prav rano
spomladi (marca meseca) v dobro vrtno zemljo v 8 ali 4 vrstah
na navadni gredici. Ako skale pregosto, jih prepulimo tako,
da stoje posamezne rastlinice najmanj 5—6 cm narazen. Čez leto
jih plevemo in okopavamo. Izpuljene ali prav za prav iz zemlje
privzdignjene rastline lahko pikiramo. Primejo se jako rade
in se čez leto razvijejo v prav močne sadike.

Beluš sadimo spomladi. Bottner meni, da je pravi čas
za to od 1. do 10. aprila. Zemljišče za belušnjak mora biti pri¬
pravljeno pa že prejšnjo jesen. Preden sadimo, ga samo gladko
poravnamo in razdelimo v vrste. Na mestu, kjer bo pozneje
vrsta, izkopljemo 40 cm širok in natančno 30 cm globok jarek.
Izkopano zemljo nakopičimo med jarki v obliki ploskega nasipa.
Potem zastavimo po sredi vsakega jarka ob vrvici v razdalji
40 do 50 cm vsaksebi po 60 cm dolge palice ali remeljne, ki
kažejo, kam bomo posadili posamezne sadike. Ko je na ta način
vse gotovo, začnemo s sajenjem. K vsaki palici vržemo lopato
dobre kompostne zemlje, naredimo stožčast kupček in nanj po¬
ložimo sadiko ter razpeljemo korenine na vse strani v obliki
zvezde. Nato jih prispemo zopet s kompostno zemljo, da je 3 do
4 cm na debelo pokrita. Zemljo okrog in okrog narahlo pri¬
tisnemo h koreninam.

Tako pustimo sadike prvo leto. Mlada stebelca privezujemo
h količem. Jarkov ne smemo zasuti, ker bi sicer rastline ne
dobivale dovolj zraka. Po nasipih nasadimo kako vrtno zele-
njad. Najbolj se sponaša pritlični fižol. — Šele na jesen za-
spemo polagoma jarke, pa samo na pol, ko smo prej na dnu

113

med posameznimi rastlinami dobro pognojili s preperelim gno¬
jem. Jeseni drugega leta zopet pognojimo vse zemljišče in po¬
polnoma zravnamo jarke. Spomladi tretjega leta potegnemo
nekoliko zemlje izmed vrst, da nastane primeren nasip p o
vrstah.  V tretjem letu začnemo rezati.

Bottner trdi, da je napačno čakati četrte pomladi, ker
zmerno rezanje v tretjem letu izpodbudi rastline, da iznova
čvrsto poženejo. Pač pa bi bilo napačno, ko bi rezali preveč ali
predolgo. To leto prenehamo z rezanjem že v začetku junija
meseca. Od četrtega leta dalje imamo popoln pridelek. Z reza¬
njem prenehamo odslej vsako leto najkesneje o kresu.

Ko nehamo rezati,
je treba belušnjak te¬
meljito pognojiti, in si¬
cer takoj poleti, ker ta¬
krat potrebujejo rast¬
line hrano, ko raste ste- Pod. 42. Prerez grede spomladi 2. leta.
blovje in listje. Čim več

je imajo, tem bolj, se razvije zelenje in tem več nakopiči v
podzemeljskih delih snovi za prihodnje leto. Beluši, ki jih re¬
žemo spomladi, nastanejo iz snovi, ki jih je rastlina nakopičila
v koreniki že prejšnje letoi. Na jesen je- dobro gnojiti s kajnitom,
ki belušu zelo ugaja.

Iz tega opisa je razvidno, da gojimo beluše tako, da jih ni
treba pokrivati, kakor so delali včasih. Po vsaki vrsti je tako
visok nasip iz zemlje, da je korenika vsaj 30 cm globoko v njej.
Ko pogleda brstika iz zemlje, je že najmanj 20 cm dolga in
popolnoma bela.

Belušev ne zna vsakdo rezati. Neroden in površen človek
naredi lahko v belušnjaku veliko škodo. Ne le, da uniči z nerod¬
nim izpodrezavanjem mlade, prenežne poganjke, ki poganjajo
iz korenike in so še globoko v zemlji, ampak rani lahko tudi
koreniko, ki začne zaradi tega gniti in naposled pogine. Po
takem ravnanju nastanejo presledki, praznine, ki se ne dado
nikdar več zamašiti. Starejša rastlina zaduši namreč brezpo¬
gojno vsak mlajši podsad. Le prvo in drugo leto je mogoče z
uspehom podsajati, ako bi bila izostala kaka sadika.

Za rezanje je dober vsak kuhinjski nož. Ko beluš pokuka
z glavico iz zemlje, je čas, da ga odrežemo. V to svrho odgre-
bemo z roko ali z nožem prav previdno zemljo na eni strani

i

Domači vrt

8

114

tako globoko, da odkrijemo primerno dolžino. Potem ga šele
odrežemo brez nevarnosti, da bi zadeli koreniko ali mlajši brst,
ki ni še dovolj dolg. Nastalo jamico potem zopet zaravnamo.
Porezati moramo tudi tanke beluše, sploh vse, kar jih gleda iz
zemlje. Zelo napačno bi bilo, ako bi puščali drobne poganjke,
da bi rasli v stebla. S tem bi si pridelek po nepotrebnem
kratili. Ko pa prenehamo z rezanjem, moramo pustiti rasti vse.

Vsako jesen porežimo steblovje, ko popolnoma dozori in
se posuši, ter ga sežgimo, spomladi pa populimo še ostale
štremlje, ker so novim poganjkom napoti. V njih se skriva tudi

zalega beluševega hro¬
šča in beluševe muhe.

Na 1 aru, 100 m 2 ,
pridelamo na leto 35 do
40 kg belušev, toda le
tedaj, ako je zemljišče
prikladno in ako dobro
gnojimo.

Belušev je mnogo sort. Najbolj priporočajo snežnoglavi,
ulmski, argenteuilski rani, erfurtski, brunšviški orjaški beluš
in burgundski rani.

Beluš je dvodomna rastlina kakor n. pr. špinača. Pokazalo
se je, da so moške rastline mnogo bolj rodovitne nego ženske.
Žal, da se pri zasajanju še ne ločijo med seboj.

Beluš ima hude sovražnike. Največ škode mu prizadevata
beluševa muha  in belušev hrošč,  zelenje pa končuje rja.

Ličinka beluševe muhe vrta po njem do korenike, kjer se
zabubi. Ako se je hočemo ubraniti, ne sme do srede
junija rasti nobeno steblo,  da muha, ki pride maja
meseca iz zemlje, nima kam odlagati jajec.

Belušev hrošč objeda zelenje. Njegova buba prezimi v
steblih. Zanesljivo ga uničimo, ako zarana spomladi populimo
čez zimo v zemlji ostale suhe štremlje in jih sežgemo. Ako se
kljub temu tu ali tam pokaže kak hrošč, ga je treba obrati in
uničiti.

Rjo preprečimo, ako škropimo z 1 % bakreno apneno brozgo.

2. Hren.

Pri nas navadno ne poznajo drugega hrena nego samo¬
rasli »divji hren«, ki raste kot plevel po vrtovih in njivah. Tak

115

hren ni kaj prida, ker so debelejše korenine navadno pre¬
kratke, daljše pretanke, vrhtega so pa večkrat tudi prestare,
lesene in neokusne. Ves drugačen pa je hren, ako ga pravilno
gojimo. Tako dobimo korenine, ki so okoli 80 do 40 cm dolge,
debele do 5 cm ter primerno ravne in gladke ter mlade in
sočne.

Hren najbolje uspeva v debeli ilovnati zemlji, ki je močno
pregnojena. Sipka puhlica mu ne ugaja.

Hren je sicer trajna rastlina, toda pridelujemo ga eno¬
letno,  in sicer iz centimeter debelih, ravnih, 35 do 40 cm
dolgih, gladkih korenin,
ki jih je dobiti povsod,
kjer raste. Rano' spo¬
mladi potaknemo te ko¬
renine, ko simo jih prej
dobro obdrgnili s krpo,
da ne poganjajo preveč
stranskih korenin, na
pripravljeni gredici v
vrstah po 44) cm nara¬
zen, pa ne navpično, ampak prav plitvo poševno v smeri, kakor
tečejo vrste, zato da med vrstami zemljo lahko obdelujemo.
Posamezne korenine potaknemo po kakih 10 cm drugo od
druge. Tanjši konec, ki boi pognal navpične korenine, pride
prilično 10 cm globoko v zemljo, debelejši, ki bo pognal cimo,
pa samo dobra 2 cm. Kadar sadimo^ mora biti zemlja dovolj
vlažna, da se nam poševne luknje, ki jih naredimo s primerno
dolgim klinom, sproti ne za sipi jejo.

Čez leto obdelujemo hren kakor drugo zelenjad. Čim bolj
marljivo plevemo in rahljamo zemljo med vrstami, tem bolj se
bodo potaknjenci do jeseni zdebelili. Razen pletve in okopa¬
vanja moramo pa izvršiti še nekaj prav važnega. Ako hočemo,
da bodo hrenove korenine prav debele in gladke, ne smemo
pustiti, da bi pognale stranske korenine drugje nego samo na
koncu. Da to dosežemo, je treba med letom vsako korenino
enkrat (julija, avgusta meseca) odgrebsti, nekoliko privzdigniti
in s kako krpo oguliti, zlasti na spodnji strani od glave do
tanjšega konca, ki ima največ korenin. Pustimo samo tiste kore¬
nine, ki so prav na koncu. Ko smo vse druge odstranili, pri¬
tisnemo korenino nazaj v njeno prvotno lego in jo zaspemo.

8 *


Pod. 44. Pridelovanje hrena.

I. Hrenova korenina kakor se je razvila iz
sadike. II. Hrenova korenina z obdrgnjenimi
stranskimi koreninami. III. Godna hrenova
korenina.

116

Konec oktobra meseca je hren dorasel. Tedaj ga poru-
jemo in shranimo v kleti v vlažni prsti.

Pri ruvanju navadno potrgamo navpične korenine. Naj¬
bolje je, da jih čez zimo pustimo v zemlji, spomladi jih pa
izkopljemo in porabimo za nov nasad na drugem mestu.

Hren je lahko jako nadležen plevel, ker vsak najmanjši
konček korenine odžene in ozeleni. Zato je treba zemljišče,
kjer je rastel, globoko prekopati in skrbno odstraniti vse
korenine.

3. Rabarbar (raved).

Rabarbar je v naših krajih kot zelenjadna rastlina skoro
neznan. Le tu in tam naletimo na kako p tsamezno rastlino, ki
jo trpe na vrtu za okras zaradi njenih velikih listov.

Mlade nežne peclje, ki poganjajo prav rano spomladi, pa
lahko uporabljamo kakor sadje za kompot in kot nadev za razna
močnata jedila. Iz njih pridobivamo tudi jako rezek, a prijeten
sok. V te svrhe pridelujejo po večjih mestih drugih držav ve-
velike množine rabarbara, ki daje tako zaželjeno prvo spo-
mladno zelenjad.

Rabarbar razmnožujemo na ta način, da stare rastline konca
septembra meseca, ko jim listje odmrje, razdelimo na več kosov
in jih posadimo na globoko prekopano (rigolano), zelo pre-
gnojeno vrtno zemljo v razdalji 1 do 1-50 m. Za malo gospo¬
dinjstvo zadostuje nekoliko rastlin, ki ostanejo na svojih mestih
5 do 10 let. Potem pa jih zopet raztrgamo (pomladimo) in pre¬
sadimo na drugo mesto. Kadar korenine presajamo, moramo
gledati, da ima vsaka po nekoliko brstov. Sadimo tako globoko,
da pridejo brsti najmanj 10 cm pod površino.

Spomladi, ko začno poganjati, zaspemo grme precej visoko
z rahlo prstjo, da se listni peclji ubelijo. Zadostuje tudi, ako po¬
veznemo čez grme primerne zaboje. Ko se pokažejo listi na vrhu
nasipa, odgrebemo zemljo, da odkrijemo listne peclje precej
na globoko. Potem jih lomimo (rezati jih ne smemo!) ter upo¬
rabimo. Tako vzgojeni peclji so debeli, nežni, mesnati in jako
sočni. Liste odlomimo tako, da se pecelj odlušči prav pri glavi,
iz katere raste, ker je spodnji konec posebno nežen in okusen.
Lomimo šele drugo leto potem, ko smo rastline posadili.

Dlje nego do kresa je ne smemo lomiti. Pa tudi naenkrat
ne več nego po dva, tri liste od ene rastline, v presledkih po

117

10 dni, ker sicer preveč opeša. Po kresu dobro pognojimo rast¬
line in pustimo, da se neovirano razvijajo. Samo stebla s cvetjem
moramo polomiti sproti, ko se pokažejo.

Listi rabarbara imajo v sebi zelo strupeno oksalno kislino.
Vodo, v kateri so se kuhali, zavržemo in se tako iznebimo
strupa. Peclji imajo do blizu 2-6% jabolčne kisline, ki jako
ugodno učinkuje na prebavila.

Rabarbar je zelo požrešna rastlina; gnoja in moče nima
nikdar preveč. Priznani gojitelji rabarbara trdijo, da je med
rabarbarom po vrtovih največ slabih, celo ničvrednih sort, ki so
brez okusa, in da baš zaradi tega nima prave veljave. Kot naj¬
boljši sorti priporočajo izboljšano  kraljico Viktorijo  in pa
ciklop.

4. Artičoka in kardi (artičoka i karduna).

Dve znameniti zelenjadni rastlini južnih, toplejših krajev.
Ako jim preskrbimo zadostno zimsko odejo, bi se dali gojiti tudi
pri nas, zlasti v toplejših vinorodnih legah. Obe ste trajnici,
pa se daste gojiti tudi enoletno. Zrasteta do meter visoko in še
čez in prav toliko na širjavo. Od artičoke uživamo mesnate
spodnje dele lusk, ki zakrivajo razcvetje, in cvetno ležišče. Od
kardija pa pripravljajo mesnate listne peclje, ki se morajo pa
prej pod slamnatim ovojem ubeliti.

Artičoka  raste v vsaki dobri gnojni vrtni zemlji. Gnoja
nima nikdar preveč. Tudi vode potrebuje jako mnogo. Razmno¬
žujemo jo ali z izrastki iz korenin starejših rastlin, ali pa tudi
s semenom. Za enoletno pridelovanje je treba sejati že pozimi
(januarja meseca). Ko smo rastlinice presajali v vedno večje
lončke, jih spravimo na stalno mesto na prosto sredi maja me¬
seca in sicer po 1 m vsaksebi po sredi navadne vrtne gredice.
Ko se razrastejo, pustimo vsaki rastlini samo po 3 vrhove, druge
porežemo. Obdelujemo jih tako kakor vsako drugo vrtno rast¬
lino (pletev, okopavanje in zalivanje). Gnojnica jako pospeši
rast in razvoj cvetja.

Ko se rastline do dobra razvijejo, začno poganjati steblo
s cvetnimi glavicami. Navadno pa ne pustimo vseh cvetov, am¬
pak samo zgornje, druge pa potrgamo. Cvetni koški so godni
za kuhinjo tik preden se jamejo razcvitati. Ko porabimo vse
koške (cvetne glavice), moramo rastlino odkopati, izrezati ste¬
blo in ostalo' rastlino zopet zagrniti z zemljo. Tako rastlina pre-

r

118

bije zimo, ako jo v jeseni pred slano otrebimo suhih listov,
potem zvežemo in zagrnemo kolikor mogoče visoko s sipko
prstjo. Ko pritisne hujši mraz, poveznemo čez griček šop slame,
prazen zaboj ali sodček. Kadar se pozimi za dlje časa zjuži,
je treba rastline odkriti, da pod odejo ne zgnijejo.

K a r d i gojimo iz semena prav tako kakor artičoke. Proti
jeseni, ko so rastline dorasle, jih začnemo beliti kakor n. pr.
endivijo. V to svrho zvežemo liste v rahlo butaro, ki jo obdamo
do vrha s slamo, tako, da je vsa rastlina v slamnatem ovoju
in popolnoma v temi. V 3—4 tednih je ubeljena in so peclji
godni za kuhinjo. Pripravljajo jih tako kakor beluš, pa tudi na
razne druge načine.

Tudi pozimi lahko uživamo kardijeve peclje, ako pred
mrazom vzamemo neubeljene rastline iz zemlje in jih v kleti
prisipamo v pesek, kjer se v temi ubelijo, ne da bi jih bilo
treba zavijati v slamo. *

Neka pri nas še neznana zeienjad je morsko zelje,  ki
jo zelo čislajo posebno Angleži. To je trajnica, ki spada v razred
križnic, kakor zeljnate rastline, repa, redkev itd. Za užitek pri¬
pravljajo dolge, mesnate peclje, ki jih prej ubelijo kakor n. pr.
pri listni ali belušni zeleni ali pri rabarbaru.

Morsko zelje razmnožujejo s semenom ali tudi s potaknjenci.
Seme sejejo že v jeseni na tople grede. Spomladi sadike pre-
sade na dobro pripravljeno, globoko zrigolano in pognojeno
gredo v vrste v razdalji po 15—20 cm. V vrstah so pa po 50 cm
vsaksebi. Na jesen, ko listi odmrjejo, zasujemo rastline 20 cm
na visoko z zemljo. Spomladi, ko listi prodirajo nasip, začnemo
rezati. Morsko zelje daje prvo spomladno zeienjad še pred špar-
glji. Nasad traja 10—20 let.

X. Dišavna zelišča (mirodijno povrče).

Semkaj prištevamo dolgo vrsto rastlin, ki jih sicer navadno
ne uporabljamo naravnost za hrano, ampak jih pridevamo jedem
zgolj s tem namenom, da jim dajo poseben vonj ali tudi okus.
Poleg soli in masti je dišavna zeienjad neogibno potrebna za¬
čimba mnogoterim jedilom. Nekatere take rastline, kakor n. pr.
peteršilj, zeleno, por, drobnjak, česen itd., smo opisali že v
prejšnjih poglavjih pri skupinah, kamor spadajo. V to poglavje
smo uvrstili le tista dišavna zelišča, ki jih uporabljamo zgolj

119

zaradi njih posebne vonjave (arome) in ki jih sicer ne moremo
dobro uvrstiti med drugo zelenjad.

Največ dišavnih zelišč spada med trajnice, ki strpe mnogo
let na enem mestu in ki ne zahtevajo posebne nege. Treba jih je
le po potrebi gnojiti in obdelovati, da jih ne zaduši plevel. Nekaj
je pa seveda tudi enoletnih in dvoletnih, ki jih sejemo vsako
leto iznova.

Pri teh rastlinah smo pridejali slovenskemu in srbohrva¬
škemu imenu povsod tudi latinsko botaniško ime. Tako je vsaka
ramena preprečena.

1. Enoletna dišavila zelišča.

a) Majaron  (mažuran, origanum majorana).

Enoletni majaron je najbolj razširjen in najboljši. Sejemo
ga zarana v toplo gredo prav na redko. Semena ni treba pokri¬
vati z zemljo, ker je jako drobno. V prav dobri, rahli zemlji in
v topli legi skali tudi na planem. Rastlinice presadimo maja me¬
seca po 25 cm narazen. Proti jeseni, preden začne cvesti, ga
porežemo, zvežemo v šopke in posušimo v senci. Potem ga na¬
vadno zdrobe in shranijo v vrečicah (majaronove plevice). Pri
nas ga uporabljajo posebno za klobase.

b) Koper  ali smrdilj (kopar, anethum graveolens).

Koper je znana dišavna rastlina, ki jo vidimo povsod po
vrtovih.

Ako dozori le ena sama koprova rastlina na vrtu, se raz-
seje sam od sebe tako, da postane lahko prav nadležen plevel.
Navadno pa porežemo stebla in cvetne kobule, še preden do¬
zore. To zelenje uporabljamo pri konserviranju kumar. Tudi
mlade liste pridevamo raznim jedilom.

V belušnjakih (špargeljnjakih) radi puščajo kako betev,
da dozori in se razseje za drugo leto.

c) Korijander  (paprica, coriandum sativum).

Tu in tam naletimo po vrtovih tudi na sicer to manj znano
dišavno zelišče, ki ga uporabljajo ponekod za primes k solati
ali k juhi. Kumeni in janežu podobno seme devajo v kruh.

Korijander je treba sejati vsako leto prav rano spomladi.
Uporabljamo ga lahko tudi namesto kopra.

120

d) Šetraj, šetrajka ali čober (čubar, satureia

hortensis).

Šetraj pozna pri nas menda vsaka gospodinja, ker ga rade
pridevajo bravini, ponekod tudi zelenemu fižolu. V boljših ku¬
hinjah ga uporabljajo za omake in juhe.

Navadno se zaseje sam. Ako pa ga hočemo gojiti, sejemo
seme prav zarana spomladi in rastline presadimo na kako ra¬
bate. Vrtnarji razlikujejo dve zvrsti, poletni in zimski šetraj.
Med obema pa ni na videz nobene razlike.

Ko šetraj doraste, ga porežejo, povežejo v snopiče in v
senci posuše, kakor majaron.

e) Krebuljica  (povrtni krosuljak, anthriscus cerefolium).

To na videz kodrastemu peteršilju podobno zelišče pri nas
splošno ni v navadi, dasi ga nekateri kot dodatek k juhi zete
hvalijo. Sejejo ga na bolj mrzle, senčne prostore. Ker šine takoj
v cvet, ga je treba večkrat na leto sejati, ako hočemo imeti vedno
sočne liste za dodatek v juho. Tudi si pomagajo na ta način, da
porežejo stebelca, preden se razvije cvet.

2. Dvoletna in trajna dišavna zelišča,
a) Kumina  (kumin, carum carvi).

Pri nas raste kumina divja po suhih travnikih. Drugod jo
goje pa na veliko po vrtovih in njivah, ker seme lahko prodado,
kolikor bi ga bilo.

Seme sejemo jeseni ali prav rano spomladi. Rastline je
treba pleti in okopavati. Na jesen pokosimo cimo. Drugo leto
gre v cvet. Ko kumina dozori, jo požanjemo, povežemo v snope
in obesimo na zračno podstrešino, da pozori. Potem jo omlatimo
in seme prečistimo. Kjer je kumina dozorela, se navadno zaseje
sama. Kumino pridelujejo posebno na Češkem.

Namesto kumine sejejo ponekod tudi črniko  (nigella
sativa), ki je isto tako uporabna. Je to tudi zdravilna rastlina,
ki jo kupujejo (seme) v lekarnah.

b) Sladki janež  (aniž, pimpinella anisum).

Janež je pri nas splošno znan. Tudi lekarnarji in v tvor-
nicah za likerje ga uporabljajo. Peki in slaščičarji ga devajo v
pecivo. Prideluje se prav tako kakor kumina.

121

c ) Koprc  ali komarček (komorač, foeniculum vulgare).

Koprc je kopru zelo podoben in ga tudi uporabljamo v iste
svrhe. Pravijo, da je celo boljši od onega. Zraste do 2 m visoko
in ima temnozelene, ozko zrezljane liste in podolgovato seme.
Sejejo ga jeseni ali na pomlad marca meseca. Vsaka rastlina
naj ima vsaj 10 cm prostora. Seme zori avgusta do septembra
meseca.

d) Pehtran  (torkanj, arthemisia dracunculus).

To zelišče je pri nas splošno znano. Vsaj pehtranove štruk¬
lje je menda že vsakdo jedel. Drugod ga dodevajo solati, pa tudi
pri konserviranju kumar ga uporabljajo. Nemci ga namakajo
v octu, da dobi prijeten vonj. Sploh je pehtran po drugih krajih
še bolj priljubljeno dišavno zelišče nego pri nas.

Pehtran razmnožujemo s korenikami, ki jih dobimo, ako
raztrgamo starejše grme. Prime se jako rad, ako ga posadimo
zarana spomladi. Še tisto leto se razkošati v velik grm. Na istem
mestu raste lahko več let. Posebno mu ugaja močna, pregnojena
zemlja v topli legi. Druge nege ne potrebuje, nego da ga večkrat
oplevemo. Čudno je to, da rastline, vzgojene iz semena, nimajo
nikakega vonja in torej niso za rabo. Jeseni porežemo suho ze¬
lenje in vržemo po rastlinah nekoliko starega gnoja.

S pehtranom sorodno k o m o 1 j i k o (arthemisia vulgaris),
uporabljajo tudi kot dišavno zelišče.

e) Vrtnakadulja ali žajbelj  (kadulja, salvia officinalis).

Kaduljo najdemo skoro na vsakem vrtu in je našim go¬
spodinjam tako znana, da lahko pogrešajo vsak opis. V solnčnem
kotičku raste leta in leta brez vsake oskrbe in vedno potrpežljivo
poganja nove vršičke, da se naposled razraste v velike grme.
Razmnožujemo jo s semenom ali pa na ta način, da spomladi
večje grme s koreninami vred raztrgamo na mnogo manjših in
jih presadimo. En grmič zadostuje za vsako gospodinjstvo. Po
obmorskih kraških tleh raste divje in daje, ko cvete, čebelam
obilno pašo.

f) Rožmarin  (ružmarin, rosmarinus officinalis).

Ta rastlina je pri nas znana le bolj kot skromna, vedno ze¬
lena lončnica. V kuhinji jo malo uporabljajo. Po drugih krajih
jo devajo pa v razna jedila, zlasti k divjačini. Rožmarin razmno-

122

žujemo navadno s potaknjenci, večje grme pa lahko raztrgamo
v manjše kose. Tudi setev se dobro sponese.

g) Timijan  ali t i m o s (matočinka, thimus vulgaris).

Znano dišavno zelišče, ki ga uporabljamo v kuhinji pri
raznih omakah. Gojimo ga lahko za obrobek ob gredicah, kjer
traja mnogo let. Jako je skromen in uspeva tudi na suhih mestih.
Razmnožujemo ga s semenom ali pa raztrgamo starejše rastline.

h) Š p a j k a (trma, lavendula špica in 1. vera).

Špajko največkrat uporabljamo za dišavo raznih esenc in
olja. Gospodinje jo devajo tudi med obleko. Gojimo jo prav tako
kakor kaduljo. Grmiček špajke naj bi bil na vsakem vrtu.

i) Poprova in kodrasta meta  (metvica, mentha pipe-
rita in mentha crispa).

Met imamo mnogo vrst. Skoro na vsakem vrtu raste v ka¬
kem kotu poprova in kodrasta meta.

Našim gospodinjam je znan tudi p o 1 a j (mentha pule-
gium), ki ga uporabljajo za razna zdravila. Na Angleškem go¬
jijo tudi zeleno meto  (mentha viridis).

Teh zelišč pri nas nihče ne goji nalašč, ker se navadno raz¬
množujejo sama, ko so že naseljena.

j) Melisa  (melissa officinalis).

Tudi melisa je navaden gost po naših vrtovih, dasi jo malo¬
kdo čisla. Radi jo imajo pa čebelarji, ker njen prijeten vonj
jako prija čebelam. Včasih so jo rabili tudi slaščičarji. Kjer se
naseli, ostane leta in leta in se razrašča na vse strani.

k) Vrtna ali vinska rutica  (rutvica, ruta graveolens).

Trajno zelišče, ki ga devajo v žganje. Včasih so jo uporab¬
ljali tudi za zdravila. Gojimo jo kakor kaduljo. Razmnožujemo
jo z delitvijo. Rutico je treba večkrat obrezati, da poganja vedno
sveže omladje.

1) Pelin  (artemisia absinthium).

Pelin pozna vsakdo. Včasih se tako razplodi po vrtu, da je
nadležen plevel. Uporabljajo ga za zdravilo. Devajo ga tudi med
žganje (absint) in spomladi med vino (pelinovec).

123

Po vrtovih naletimo ponekod na luštrek ali lustek
(levisticum officinale). Mlade liste devajo med vino in tudi kot
pridevek v juho. Uporabljali so ga tudi za razna zdravila.

* H« *

K dišavnim zeliščem spadajo tudi še tele rastline: bazilika
ali bosilje  (bosiljak, ocymum basilicum), portulak  (retlak ali
plušec,  portulaca oleracea), boraga  ali lisičina  (borago offici-
nalis), kapora (kapar  ali kapara,  capparis rupestris), žefran
(crocus sativus), gorčica,  ženof (sinapis alba), dišeča  ali španska
kobuljica  (myhris odorata), vrtni kravojer  (archangeliea offici-
nalis), dobra misel  (origanum vulgare), isop  ali sipan  (hysso-
pus officinalis), črna meta  (marrubium vulgare), mačja meta
ali mačjek  (nepeta cataria), oman  ali veliki koren  (inula he-
lenium).

XI. Pravi kukmak ali pečurka (šampinjon).

Ta žlahtna goba raste tu in tam tudi pri nas po pašnikih
in lokah, kjer se pasejo konji. Po travnikih naletimo včasih na
travniški in gozdni kukmak, ki pa nista tako okusna kakor
pravi.

Klobuk mladega kukmaka je okrogel. Kožica je čisto bela
ali nekoliko zamolkla, gladka in suha, svileno kosmičasta in
drobno luskinasta ter se da izlahka sleči. Lističi so izpočetka
beli, kmalu pa bledo rožnati, pri starejših pa rdečerjavi, končno
črnorjavi kakor čokolada. Dokler je plodovnica rožnate barve,
so kukmaki najboljši. Koren je bel in nikdar votel, gladek ali
nežno kocinast ter nosi rožnato belkast, nacefran obroček. To
je ostanek kožnate odeje, ki je bila vanjo zavita mlada gobica.
Meso je belo, včasih malo rdečkasto in prijetnega vonja. Okus
ima po janežu ali orehih.

Za pridelovanje kukmaka so potrebne in važne tri stvari
in te so: primeren prostor  za gredice, ugodna tla in živa,
zdrava zalega  (podgobje).

1. Najboljši prostor za vzgojo kukmaka so temne, pod¬
zemeljske kleti  ali kakoršnekoli prostorne votline z ena¬
komerno toplino in vlago. Tudi cvetličnjaki, tople grede in razni
drugi ne presuhi pritlični prostori, kjer se lahko več mesecev
vzdržuje stalna toplina 20—25° C, so dobri. Znani nemški pri¬
delovalec kukmaka Apelung jih je gojil s prav dobrim uspehom

124

tudi na vrtu v senčnatem zatišju in po raznih drugih krajih pod
streho in na prostem.

2. Za kukmak ugodna tla je treba pripraviti iz konjskega
gnoja,  najbolje od živali, ki se hranijo s suho klajo. Gnoj
mora biti star najmanj 14 dni, prej ni za to rabo. Lahko pa je
star do 3 mesecev, toda mora biti tako ohranjen, da se še ni
ugrel. Dva ali tri tedne prej, preden mislimo prirediti gredico
za nasad, moramo začeti na poseben način pripravljati gnoj.
Najprej iztrebimo iz njega vso predolgo slamo. Potem ga pa
nakopičimo na 75 cm visok poljubno širok in dolg nasip, kjer
ga z vilami plast za plastjo čvrsto stepemo. Čim več je gnoja,
tem hitreje in tembolj se segreje in tem ugodnejše se preosnav-
lja. Z manjšo količino nego en kubični meter, se pa sploh ne
da nič narediti. Gnoj nakopičimo pod kako streho; če je pa
zunaj, ga pa pokrijmo z deskami, da ga ne izpira dež. Četrti
ali peti dan, se je gnoj vnel, tedaj ga moramo preložiti in sicer
tako, da pridejo v novem nasipu spodnje plasti na površje,
zgornje pa na dno. Pri prelaganju ga zopet čvrsto stepamo
z vilami. Na ta način preložimo gnoj potem še dvakrat  v
presledkih po 4—5 dni, ko se sredina kupa razgreje na 50° C.
Za to pripravo gnoja potrebujemo torej 15—20 dni, preden je
goden, da ga lahko uporabimo za gredice.

3. Zalego  je treba pravočasno naročiti iz kakega vrtnar¬
stva. Vse tozadevne semenske trgovine v Erfurtu in drugod jo
imajo v zalogi.

Kukmak se da pridelovati vse leto, ako imamo za to pri¬
pravne prostore, bodisi, da so že od narave dovolj topli, bodisi
da jih kurimo. Začetnik pa naj se loti tega posla le spomladi ali
na poletje, ko lahko izkoristi prirodno toploto. Ako začnemo
s pripravami maja meseca, bi nabirali kukmake od julija do
pozne jeseni.

Ko imamo prostor odbran, gnoj in zalego pripravljeno, za¬
čnemo s prirejanjem gredice. V to svrho znosimo gnoj v prostor,
kjer bodo gredice. Tam ga naložimo v poljubno dolge, 1 m do
1-50 m široke in do 40 cm visoke, na okroglo vzbočene gredice.
Gnoj naložimo čvrsto lego za lego, z grabljami ga gladko izobli-
čimo in nazadnje potolčemo z lopato ali primerno lopučo. Pro¬
stor naj bo izpočetka zaprt, da se gnoj zopet ugreje. V 3—5 dneh
ima 30°—40° C. Šele potem, ko toplina v sredini grede odneha
na 25° C, je čas da posadimo zalego kukmaka. Kose zalege raz-

125

drobimo v manjše kosce in jih posamez potaknemo plitko v gnoj
v štirih vrstah na vsako gredo. V to svrho privzdignemo neko¬
liko gnoja na vsakih 30 cm z roko kake 4 cm navzgor, z drugo
roko pa potisnemo košček zalege v nastalo jamico, toda le toliko
globoko, da se komaj skrije. Nato privzdignjeni gnoj pritisnemo
zopet nazaj in tako nadaljujemo, da obsadimo vso gredo.

Prvih 10 dni potem, ko smo posadili zalego, naj bo prostor
zaprt. Šele pozneje nekoliko zračimo, da se prostor shladi do
15° C. Paziti pa moramo, da ni prepiha. Ako imamo majhne
gredice v velikih prostorih, se prehitro shlade, zato jih pokrijmo
z deskami za kake 3—4 tedne, da se podgobje bolj neovirano
razvija v gnoju.

V ugodnih razmerah je v 3—4 tednih potem, ko smo po-
teknili zalego, vsa greda na gosto prepletena s podgobjem.
Sedaj zaodenemo gredo 3—4 cm na debelo z rahlo, vlažno, prav
dobro vrtno zemljo. Kakor vse drugo, tako je tudi to delo izvr¬
šiti prav natančno, da je odeja povsod enako debela. Nazadnje
zemljo z lopato ali lopučo čvrsto potolčemo, da se tesno oprime
gnoja. Z zalivanjem počakamo še teden dni ali pa še dlje in
zalijemo gredice šele takrat ko opazimo tu in tam suhe lise
po zemlji. Voda za zalivanje naj ima 28° C. Zaliti smemo samo
toliko, da se premoči zemlja.

čez 2—3 tedne potem se pokažejo prvi kukmaki. Potem
pa rastejo neprestano več mesecev, dokler ima gnoj kaj toplote
in redilnih snovi.

Kdor hoče gojiti kukmak na planem, naj izbere na vrtu
zaveten senčnat prostor, pod smrekami ali večjimi listnatimi
drevesi. Najboljša za to je malo proti severu nagnjena brežina.

Za tako kulturo pripravimo gnoj prav tako, kakor je bilo
opisano. Ko je gnoj goden, izrežemo na izbranem prostoru vrh-
nico poljubno na dolgo pa 1-20 m na široko in 30 cm na globoko.
Rušo zrežemo na kvadrate po 30 cm in jo zložimo na stran,
zemljo zdevamo pa na drug kup. V ta 30 cm globok jarek de¬
nemo na dno 10 cm na debelo dračja, smrekovih vej ali karkoli,
da pospešujemo nagel odtok vode. Na to podlago zdevamo pri¬
pravljeni gnoj in ga dobro pohodimo, da je jarek do roba poln.
Končno pokrijemo gnoj z deskami ali kako drugo odejo, da
se laže ugreje in da ga ne izpira in hladi dež. Tekom nekaj dni
bo imel gnoj pravo toplino. Tedaj ga obsadimo s kukmakovo
zalego precej na gosto in tako plitvo, da kosci gledajo še iz

126

gnoja. Nazadnje gredo zopet gladko potolčemo, pokrijemo s
slamo in deskami, da ji ohranimo toploto in obvarujemo dežja.

Čez 3—4 tedne je zalega prerasla gnoj. Sedaj odejo od¬
stranimo in pokrijemo gredo 2 cm na debelo z gozdno črnico,
čez njo pa položimo travnato ruševino, ki smo jo v to svrho
prihranili in jo končno še temeljito pohodimo. Zalivati ni
treba, če ni prav dolgotrajne suše. Za kakih 14 dni je dobro
da gredo še pokrijemo z deskami, da jo varujemo pred dežjem.
Potem jih moramo pa odstraniti, ker začno bosti iz ruševine
nežni kukmaki.

Da se pri pripravljanju gnoja ne izgublja amonijak, ki je
najvažnejša snov v gnoju, potrosimo gnoj, ki ga prvič skladamo
v nasip, s sadro ali mavcem, kakršnega uporabljamo za gno¬
jenje. Na vsak kubični meter gnoja zadostuje 5 kg sadre.

XII. Kako spravljamo zelenjad čez zimo.

Največ vrtne zelenjadi porabimo v poletnem in jesenskem
času naravnost z vrta. Toda mnogo je potrebujemo tudi pozimi,
ko je vrt pod snegom, in spomladi, ko ga šele obdelujemo. Za
to dobo, ki traja povprečno od srede novembra pa skoro do
konca aprila meseca, torej domala celega pol leta, nam nudi
vrt jako malo. Zato pa moramo znati poleti in jeseni pridelano
zelenjad shraniti za zimske mesece, in sicer kolikor moči pri-
rodno svežo. Nekatera zelenjad se sploh ne da shraniti na
noben način (glavnata solata), drugo shranjujejo vkuhano ali
v raznih ohranjujočih snoveh (vkuhan grah, zelen fižol, kumare
v octu itd.). Kljub temu pa je še precej zelenjadi, ki se da
kar z vrta prav dobro shraniti za zimo brez posebnih pripo¬
močkov, zlasti velja to za kapusnice, korenasto zelenjad  in
endivijo.

V toplejšem podnebju je shranjevanje zelenjadi čez zimo
lažje in uspešnejše, nasprotno pa tem težje, čim mrzlejša in
čim dolgotrajnejša se nam obeta zima. Predvsem je treba
pomniti, da je za shranjevanje primerna samo taka zelenjad,
ki ni še prav popolnoma razvita.  Karfijole lahko hranimo
še zelo negodne, ker v shrambi še močno porastejo. Dalje je
posebno važno, da s shranjevanjem odlašamo  čim dlje
mogoče. Pred začetkom novembra meseca bi v našem pod-

127

nebju ne smeli spravljati zelenjadi v shrambe. Pa še novembra
je treba čakati čim dlje tem bolje, kakršno je baš vreme. Za
neprehudo slano se nekatere rastline ne zmenijo mnogo.

Končno je važno, da spravljamo zelenjad ob suhem
vetrovnem vremenu,  najbolje v burji, ki presuši vse
nadzemeljske dele pa tudi zemljo, da se pri izkopavanju rada
osiplje od korenin. V deževju in snegu spravljena zelenjad,
zlasti bolj občutljiva, za gnilobo dovzetna plemena (endivija)
so kaj malo trpežna, zlasti ako prezimovališča ne moremo
dobro zračiti.

Za spravljanje namenjeno zelenjad je treba primerno pri¬
praviti. Korenju, peteršilju, zeleni, pesi itd. potrgamo  cimo.
Srce mora ostati celo.

Repo obrežimo tako,
da površno posname¬
mo tudi srce. Zelju,
ohrovtu itd. otrebimo
zunanje liste, zlasti

Če SO suhi, nagniti ali Pod. 45. Zakop z zeLnatimi glavami pokrit
objedeni. Prav tako S slamo. Glave so obrnjene navzdol,

otrebimo endivijo.

Ako spravljamo zelje, ohrovt, kolerabe itd. zunaj na vrtu
v zakope ali v izpraznjeno toplo gredo, jih populimo in s kore¬
ninami vred postavimo v dotična prezimovališča. Kadar pa na¬
meravamo zelje spraviti na kupe ali obesiti pod strop, tedaj
ga posekamo.

Semenske rastline  je treba prav skrbno odbrati, populiti
in v kakih zabojčkih posebej shraniti čez zimo.

Zelenjad shranjujemo za zimo na razne načine. Nekaj je
je tako neobčutljive, da jo lahko puščamo čez zimo na planem.
Por, peteršilj, črni koren, hren,  pa tudi korenje, rožnati  in
kodrasti kapus, špinača  in motovilec  so čez zimo lahko kar na
gredah. Če zima ni prav prehuda in če je le količkaj snega,
se ni bati škode. Nerodno je le to, da ob hudem mrazu in ve¬
likem snegu težko pridemo do nje. Zato pa tudi te zelenjadi,
razen motovilca in špinače, vsaj nekaj spravimo pod streho ali
vsaj v primerne zakope na vrtu.

Najboljša shramba za zimsko zelenjad je suha pod¬
zemeljska klet,  kjer je čez zimo enakomerna toplina
4 — 5° C in ki se da dobro zračiti.

128

Večino zelenjadi prispemo v kleti v vlažen pesek, drobno,
vrtno zemljo ali šotni zdrob. Praviloma bi morali te snovi
vsako jesen prenoviti, ker ostanejo v njih povzročitelji bolezni,
zlasti gnilobe. Prav tako je treba vsako jesen klet temeljito
osnažiti in zažveplati. Korenje, repo, redkev in peso spravimo
v kleti na kupe ali v zaboje brez prsti ali peska. V klet spra¬
vimo navadno le toliko zelenjadi, kolikor je potrebujemo naj¬
hujše tri zimske mesece. Zelenjad na ta način shranjena,
ostane pa le tedaj zdrava, ako je klet primerno suha in pa ako
jo ob ugodnem vremenu zračimo.

Zelo ugoden prostor za prezimovanje zelenjadi je topla
greda,  ki jo v to svrho v jeseni izpraznimo in na dno pri¬
spemo zlasti zeljnato in listnato zelenjad (zelje, karfijole,
endivijo). Seveda mora biti topla greda na takem kraju, da ne
sili vanjo voda. Ko pritisne mraz, položimo po oknih slamnice
in čez pa še deske. Kadar je le količkaj ugodno, zlasti suho
vreme, odprimo grede, zalogo temeljito osnažimo ter prezra¬
čimo.

Zunaj na prostem  se da dobro shraniti zlasti ko-
renasta zelenjad, pa tudi zelje, ohrovt i. dr. V to svrho je pa
treba izbrati prostor na suhem, zavetnem kraju.

Najpreprostejši način shranjevanja zelnate zelenjadi je
shranjevanje v navadnem zasipu.  Na primernem prostoru
na vrtu naredimo preprost jarek. Vanj poševno postavimo iz¬
puljene zeljnate ali ohrovtove glave drugo poleg druge. Ko je
vrsta gotova, jo prisujemo z rahlo zemljo, tako da sega prav do
glav. Na ta način nastane poleg prvega drugi jarek, ki ga takisto
naložimo z zeljnatimi glavami, kakor prvega itd. Ko na ta način
spravimo vse zelje v zasip, je za takrat delo končano. Šele, ko
pritisne hujši mraz, pokrijemo zasip s slamo, listjem, praprotjo
ali kako drugo tvarino, čez pa položimo deske, da odpeljemo
deževnico.

Na sličen način so prirejeni z a k o p i. Razlika je le ta, da
izkopljemo najprej podolgasto, 80—40 cm globoko jamo, ki jo
založimo z zelenjadjo tudi lahko v več plasteh. Čez položimo
deske, ki jih pokrijemo s slamo, ko začne močno zmrzovati.
V zakopih se zelenjad dobro ohrani le tedaj, ako je na suhem
in ne more v globel voda. Zato naredimo zakope na kakem
vzvišenem prostoru, da vodo lahko odpeljemo.

129

Korenje, repo, peso prezimujemo tudi v nasipih.  Tudi
za to izberemo vzvišen suh kraj. Podolgem poveznemo po tleh
iz remeljnov zbit močan žleb, ki naj bo tako dolg kakor bo
nasip, čez ta žleb, ki služi za prezračevanje od spodaj, naložimo
n. pr. korenje 1 m na široko in prav tako na visoko, tako da
ima v prerezu obliko stožca. Na vrh poveznemo po vsej dolžini
zopet žleb, ki je zbit iz dveh desk, za prezračevanje od zgoraj.
Potem pa ves nasip od obeh strani in z obeh koncev precej na
debelo pokrijemo s slamo, ki jo nazadnje' zamečemo s prstjo.
Odprtini na obeh koncih nasipa, zadelamo šele tedaj, ko pri¬
tisne hud mraz. V prav hudih zimah, moramo obložiti zemljo
po nasipu še z drugo plastjo slame, ki jo pritrdimo tudi z drugo
plastjo zemlje.

Zelnate glave in karfijole obešajo ponekod v kleti pod
strop, kjer se prav dobro ohranijo po več mesecev. Spravljajo
jih tudi na kupe v prazne sobe in v druge prostore, kjer ne
zmrzuje.

Vsa prezimovališča je treba ob toplem, suhem vremenu
dobro zračiti, ob mrazu pa tesno zapirati. Ob dnevih, ko zra¬
čimo, tudi osnažimo zelenjad, t. j. oberemo nasehle, nagnile ali
gnile liste in sploh odstranimo vse, kar bi utegnilo širiti gnilobo.
To velja zlasti za endivijo, ki je najbolj nagnjena h gnilobi.
Posebno se je varovati v shrambah za zelenjad vsake mokrote.
Vedno je bolje, ako je zelenjad bolj na suhem nego na pre¬
mokrem. Zato tudi ni treba nobene zelenjadi čez zimo zalivati.
Popolnoma zadostuje, ako jo posadimo v vlažen pesek, v vlažno
zemljo ali šotni zdrob.

Za vsakdanjo uporabo naj si gospodinja posadi nekaj pe¬
teršilja, zelene in drobnjaka v zabojček, ki ga postavi na svetel
prostor v kuhinji. Imela bo tako vso zimo najpotrebnejše ku¬
hinjsko zelenje pri rokah.

Domači vrt

9

B. Sadno drevje na zelenjadnem vrtu.

Sadno drevje — vsaj visokodebelno — spada na svoj po¬
sebni prostor, ki mu pravimo sadni vrt.  Sicer tudi tam
kolikor toliko ovira travnato rastlinje, ker ga duši s senco in
ubija s kapom. Nasprotno pa vpliva tudi trava dokaj neugodno
na razvoj drevja, ker mu odjeda hrano in zapira zrak in vlago,
da ne more do korenin in použiva vlago. Toda te neprilike vobče
niso tako velike, da bi medsebojno življenje teh dveh rastlin
(sadnega drevja in trave) ne bilo mogoče, ako je le zemlja
dovolj vlažna, da zadostuje zemeljska vlaga za obe rastlini.

Vse drugače je to na zelenjadnem vrtu. Rastline, ki jih
tu gojimo, so pred vsem jako občutljive za senco. Skoraj vse ho¬
čejo imeti odprto solnčno lego in se v senci sploh ne morejo
razvijati. Tudi kap jim zelo škoduje. Ker zemljo na zelenjadnem
vrtu močno gnojimo in temeljito obdelujemo, bi raslo sadno
drevje jako bujno in bi se v kratki dobi razkošatilo, da bi bil
na daleč okrog izključen skoro vsak drug vrtni pridelek.

Zelenjadni vrtovi so poleg tega razmeroma majhni, torej
tudi iz tega razloga vobče neprikladni za večje sadno drevje, ki
potrebuje mnogo prostora.

Marsikaka gospodinja ali posestnik majhnega vrta bi pa
vendarle rad gojil na zelenjadnem vrtu poleg zelenjadi tudi
nekaj sadnega drevja, in sicer ne toliko zaradi gmotnega užitka
kakor iz idealnih razlogov. Negovanje sadnega drevja je namreč
jako mikavno in pobudno, kratkočasno in zani¬
mivo  opravilo. Ni se torej čuditi, ako bi radi gojili posestniki
vrtičev poleg zelenjadi tudi sadno drevje.

Spričo mnogovrstnosti sadnih plemen in sort in posebno še
spričo različnosti drevesnih oblik je kljub vsem prej naštetim
neprilikam vendarle mogoče gojiti sadno drevje tudi na zele-
njadnih vrtovih ako niso prav premajhni.

Zaželeni uspeh v estetičnem in gmotnem oziru dosežemo
pa le tedaj, ako izberemo velikosti vrta primerna

131

plemena in sorte, ako jih posadimo na pravo
mesto, ako jih gojimo v primernih oblikah in
a  ko jih pravilno negujemo.

Pod. 46. Ribez. Vejica z grozdi.

1. Plemena in sorte.

Čim manjši je vrt, tem težja je izbera. Na prav majhnih
vrtovih ne moremo gojiti drugega nego kakšen grm ribeza,
kosmulje, nekaj vrtnih jagod ali kako posamezno hruškovo
piramido. Jagodje  je posebno primerno za vse vrtove. To
ne dela sence, ne potrebuje mnogo prostora in se mu zlasti pri¬
lega dobro obdelana in gnojena vrtna zemlja. Na vsakem vrtu
bi morali imeti nekaj ribeza in kosmulje, pa tudi maline in

9 *

132

vrtne jagode so zelo pridne. Koščičasto sadje upoštevamo vobče
le na večjih vrtovih. Marelica  ne uspeva na prostem in jo
gojimo le za špalir ob solnčnem zidu. Breskev  pa v zavetnih
legah prav dobro stori tudi kot grmič na prostem, le škoda, da
se tako razraste in je lepa samo, dokler je mlada. Za špalir
je ne priporočamo, ker žene preveč v les in malo rodi. Še bolj
pa se razrastejo slive, češplje,  zlasti pa č r e š n j e.
Vendar so tudi ta plemena prav hvaležna, ako imajo le dovolj
prostora. Gojiti jih moramo edino na planem. Za špalir niso.

/

Pod. 47. Kosmulja. Vejica s plodovi.

Izmed pečkatega sadja spada na zelenjadni vrt le žlahtna
hruška,  cepljena na kutino, in tistih sort, ki so bolj šibke,
pokončne rasti. Hruška  ima že po naravi zdravo pa po¬
končno rast, rada in kmalu zarodi in se da gojiti izlahka v
poljubnih oblikah. Jablana  vobče ne sodi na take vrtove,
ker raste preveč na vse strani, v pregnojeni vrtni zemlji žene
preveč v les in je nagnjena vse preveč k raznim boleznim.
Tudi živalski zajedalci jo čislajo neprimerno bolj nego hruško.
Naposled pa se pravilni vzgoji trdovratneje upira nego katero¬
koli drugo pleme.

Če pa vendar želimo imeti tudi jablane na vrtu, naj bodo
cepljene na paradiževec;  to je najboljša podlaga za pri-

133

tlione jablane. Na dusencu  cepljene zrasto že prevelike.
in nerade rode. Jablane, cepljene na divjaku, kakršne imamo
po sadnih vrtovih, nikakor niso za majhne zelenjadne vrtove,
ker zrastejo prevelike. Kjer gospodarita voluhar in krvava uš,
bomo imeli z jablanami same križe in težave.

Vzgoja pečkatega in koščitastega sadnega drevja, najsi bo
kakršnekoli oblike, običajno ni stvar gospodinje ali domačega
vrtnarja. Malokdo se bo tudi pečal z vzgojo grmičastih sadnih
plemen (ribeza, kosmu¬
lje, malin, robidnic). Sa¬
dike vseh teh sadnih
plemen vzgajajo v dre¬
vesnicah, kjer jih mo¬
remo kupiti. Sadimo jih
najbolj jeseni ali vsaj
zarana spomladi, če le
možno, do konca marca
meseca. Zato je treba
že prejšnje poletje izde¬
lati načrt in natančno
določiti, kaj potrebuje¬
mo. Jeseni potem pri¬
pravimo po načrtu ze¬
mljišče in določimo me¬
sta, kamor bomo sadili.

Drevje naročimo pravočasno, da ga imamo pri rokah, kadar
ga potrebujemo.

Edino sadike za vrtne jagode lahko vzgojimo doma ali jih
dobimo pri kakem bližnjem vrtnarju.

Vrtne jagode  prištevamo med sadne rastline, dasi
njih pridelovanje navadno ni opisano v sadjarskih knjigah.
Zato naj pa podam na tem mestu kratko navodilo, kako jih go¬
jimo in razmnožujmo.

To sadno pleme uspeva v vsaki zemlji. Ljubša mu je pa
bolj lahka nego pretežka, bolj mu ugaja primerno vlažna nego
presuha. Vedno pa mora biti dobro pregnojena in globoko ob¬
delana. Topla solnčna lega je jagodam najbolj všeč, prenesejo
pa tudi nekoliko sence. Sadike vzgajamo iz zarodka, ki poganja
iz starejših rastlin na vse strani na dolgih vrvicah (pritlikah).
Julija in avgusta meseca je tega zarodka vse polno okrog ja-

Pocl. 48. Kosmulja najranija rumena.

134

godnih grmičev. Dobro razvite mlade rastlinice odrežemo ter
posadimo na senčno gredico v zelo sprsteninasto zemljo (tudi
če še nimajo korenin) po 10 cm vsaksebi. Izprva jih nekoliko
pokrijemo s slamo ali z vejami in pogostoma zalivamo. V dveh
tednih začno rasti, tedaj odstranimo senco. Do sredi avgusta

Pod. 49. Vrtne maline.

meseca se prav dobro ukoreninijo in poženejo šop listov. To
so najboljše sadike. V topli legi jih lahko presadimo avgusta
meseca ali pa počakamo do aprila. Ko presajamo, prirežemo
korenine za polovico in oberemo najstarejše liste s peclji vred.
Sadimo jih v razdalji po 40 — 50 cm. Vse nadaljnje oskrbovanje
obstoji v tem, da rastline plevemo in okopavamo kakor zelenjad.

135

Ob suši zalivamo in vsako leto gnojimo s kompostom. Vsako
jesen zaodenemo rastline prav na rahlo s slamnatim gnojem,
da jim ne more škodovati zima. Vendar pa osrčja rastline ne
smemo pokriti, da ne zgnije čez zimo. Spomladi spravimo s
plitvim okopavanjem gnoj v zemljo. Pri tem pazimo osobito, da
ne poškodujemo korenin, ki se začno že zarana razvijati in se
nahajajo blizu vrha.

Pod. 50. Malina Hornet.

Vrvice z zarodkom, ki poganjajo iz rastlin, moramo sproti
vse porezati. Le tako dobimo močne in jako rodovitne grme.

Jagode ostanejo na istem mestu 3—4 leta. Potem odnehajo
v rodovitnosti in je treba napraviti nov nasad na drugem kraju.
Rastline iz starega nasada zavržemo, ker niso več za rabo.

Jagod ne moremo dovolj priporočati, kajti ni je nobene
druge sadne rastline, ki bi bila tako skromna, ki bi potrebovala

136

tako malo prostora in tako malo nege, pa bi dajala tako kmalu,
tako obilen in tako žlahten sad. Tudi konservne tvornice jih
kupujejo velike množine.

Sadne sorte, ki so primerne za zelenjadne

vrtove.

a)  Jagodje.

Vrtne jagode: Laxtons Koble, kralj Albert saški, ju-
kunda, zmagovalka, sharpless, rdeča kapica.

Ribez: debeli rdeči holandski, Fagsov novi rdeči, rdeči
verzejski, holandski beli, beli verzejski, črni ribez.

Kosmulja: rana rdeča, rdeča triumf, zelena orjaška,
najboljša zelena, rana rumena, rumena orjaška, bela triumf.

Maline: superlativ, harzjuvel, goliath, fastolf, vedno
rodeča feldbrunska, hornet.

Robida:  Lukretia.

b)  Koščičasto sadje.

Marelica: Breda, debela rana, kraljeva marelica, Am¬
broževa marelica, ogrska marelica, holandska marelica.

Breskve:  ameriške: amsden, Aleksander, triumf, wa-
terloo;  francoske: kraljica vrtov, zmagovalka, baron Dufour;
nemške: prezident Gripenkerl, proskavska breskev, kraljica
Karla;  angleške: rana Jorkova  in rana Riversova.

Marelice in breskve morajo biti cepljene na Julijevi slivi.
Marelice dobro uspevajo tudi na črnem trnu.  Breskve s pridom
cepimo na breskov semenjak.  Nekatere breskve rode dober sad
tudi če niso cepljene.

Slive: Zelena renklota, Kirkejeva sliva, nancgška mira-
belka.

Češplje:  domača češplja, biihlska rana, italijanska

češplja.

Slive in češplje se dajo gojiti le kot visokodebelno
drevje.  Pritlikavci niso kaj prida. Vse slive in češplje ce¬
pimo na Julijevo slivo. Za špalir niso, ker rode izvrstno tudi
na prostem.,

Č r e š n j e : Hedelfinška orjaška, dunajska  (Napoleonova
češnja), debela črna hrustovka, Fromova črnica;  dobre in pre¬
izkušene domače sorte.

137

Višnje: lotovka  ali senčnica, ostheimska višnja, kra¬
ljeva višnja.

Črešnje in višnje za vrtove naj bodo cepljene na rašeljiko
(mahaleb). Celo na tej podlagi zrastejo kaj obširna drevesa.

c)  Pečkato sadje.

Hruške  cepljene naravnost na kutino, za lego na planem:
Klappovka, amanliška, gellertovka, pastorjevka,

Poti. 51. Vrtna .jagoda »Sieger«.

Cepljene naravnost na kutino za špalir ob zidu: angou-
lemka, pastorjevka, dielovka, zimska dekanska.

Hruške, ki naravnost na kutino cepljene ne rastejo dobro,
ampak cepljene na posredovavko (pastorjevko) ali pa na divjak.
Vse so primerne za lego na planem, debelo tiskane tudi za
špalir: zelena magdalenka,  vilijamovka, blumenbachovka, Me¬
todova maslenka,  boskovka, kleržovka, avranška, charneuska,
Kolomajeva maslenka,  društvenka.

Jabolka  cepljena na paradiževec ali na dusenec: be-
ličnik, charlamovskg, Jakob Lebel, transparentovec, grafen-
steinc, landsberška reneta, gdanski robač, londonski peping,
carjevič, boskoopski kosmač, ontario.

Za majhne oblike naj bodo cepljene jablane le na para-
diževcu, za večje pa na.dusencu.

138

d)  Lupinasto sadje.

Na velikem vrtu se lepo poda velik debeloplodni oreh
kot posamno drevo. Leske debelih sort so: Gunslebenski zeller-
ski, Blumbergerjev zellerski, pasasti lešnik, Webbovi dražestni
in še razni drugi.

2.  Prostor za sadno drevje.

Sadne rastline naj imajo na zelenjadnem vrtu svoj po¬
sebni prostor.  To bodi pri uredbi in zasajanju vrta te¬
meljno načelo. Le na prav majhnih vrtičih posadimo kak grm
ribeza ali kosmulje na obrobne gredice, ki so sicer namenjene
za cvetlice. Na voglih parcelic in ob glavnih potih gojimo izje¬
moma tudi kako hruškovo piramido, ki mora biti pa posajena
toliko od kraja, da ne ovira hoje po poti, ko odraste.

Na količkaj večjih prostorih pa kaže odločiti vsakemu sad¬
nemu plemenu svoj posebni prostor. Jagode  gojimo na po¬
sebnih gredicah kakor zelenjad ali pa na obrobnih gredicah.
Ribez in kosmuljo  sadimo radi po gredicah ob ograji ako
jima ne moremo odločiti drugega primernega mesta. Lepo se
podajo ribezovi grmi tudi po rabatah ob potih, in vmes med
pritličnim sadnim drevjem, kjer ga goje samega zase na po¬
sebnem prostoru. Po rabatah, pa tudi posamez po trati radi
sade visokodebelne kosmulje,  ki so zelo lepe in
tudi rade rode.

Maline  dobrih vrtnih sort sadimo kje ob kaki ograji ali
na posebnem prostoru. Paziti pa moramo, da se nam preveč ne
razrastejo v obdelane grede, kjer bi jih morali zatirati kot
nadležen plevel.

Marelice  spadajo le na gredice ob solnčnih stenah.
Posebno jim ugajajo vzhodne in jugovzhodne stene. Vobče pri
nas marelica na planem ne uspeva, razen v prav toplih vino¬
rodnih legah.

Breskev  pa kot špalirno drevo ob steni ni prida. Silno
sicer‘raste, pa prav malo rodi. Mnogo bolje se ponaša v za¬
vetnih legah na planem, kjer dobro raste in obilo rodi.

Hruškam in jablanam  odločimo posebno parcelo,
kakor je razvidno iz načrtov.

Ako moremo utrpeti v to svrho večji prostor, naredimo
mešani nasad. — Med redko posajeno visokodebelno drevje

139

(9 X 10 m) posadimo pritlična drevesa in vmes gojimo pa še
grjničasto sadje (ribez, kosmuljo) vsaj nekaj let, dokler se
nasad preveč ne zagosti.

Za take nasade je pa seveda najbolje, da jih obdelujemo
in redno gnojimo. Če pa hočemo imeti med drevjem trato, mo¬
ramo brezpogojno obdelavati zemljo okrog dreves in sicer od
leta do leta bolj na široko, kakor se širijo korenine in vrhovi.

Lepa č r e š n j a ali visokodebelna višnja  spadata v pri¬
meren kot, kjer služita obenem kot sadni in lepotični drevesi.
Tudi leskove  grme sadimo z istim namenom.

Vse večje drevje moramo tako razpostaviti, da ne pada
senca na zelenjadne grede.

Glede razdalje sadnega drevja na zelenjadnem vrtu naj
veljajo naslednje povprečne mere: jagode 40—50 cm, ribez in
kosmulja 1-50—2 m, maline 50 cm, hruškove piramide 4 m, ja¬
bolčni grmiči 4—5 m, vse srednjedebelno drevje (1—l - 50 m
visoko deblo) 6—8 m; visokodebelno drevje naj stoji posamez
ali izjemoma v vrstah po 9—10 m vsaksebi, hruškovi pokončni
kordoni 40—50 cm, viličaste oblike 70—80 cm, Verrierjeve
palmete s 4 vejami 1-40—1-60 m, s 6 vejami 2‘10—2'40m, z
8 vejami 2‘80—3-20 m.

3. Primerna drevesna oblika.

Že iz početka tega poglavja je bilo rečeno, da na zele-
njadni vrt vobče ne sodi visokodebelno drevje, ako ni zadosti
velik, da mu lahko odkažemo poseben prostor.

V splošnem bomo torej sadili le pritlično drevje
majhnih,  bodisi pravilnih ali nepravilnih oblik.  Pri¬
tlično drevje bo pravilo, visokodebelno pa izjema.

Jagodje  (ribez, kosmulja in maline) dela že po svoji
naravi nizke grmiče, ki ne zavzemajo mnogo prostora in ki niti
s senco niti s kapom ne prizadevajo posebne škode. Baš zato
je to sadno grmičje tako priljubljeno za majhne zelenjadne
vrtove. Ribez in kosmulja na 1—1-20 m visokih debelcih, pa ne
dajeta tolikega užitka kakor grmiči in nam služita le bolj v
okrasne svrhe. Prav za prav je za taka drevesca prikladna le
kosmulja.

Za hruške  je najlepša in najugodnejša oblika vre-
tenčasta piramida,  kakršno kaže pod. 53. Tako drevo
se razvija zelo enakomerno in se širi le bolj v višavo, kar

140

nam hodi na majhnem prostoru posebno prav. Vrhu tega je
vzgoja lahka in užitek razmeroma velik, ker je tako drevje z%[o
rodovitno. Vretenčaste piramide so tudi jako lepe in zaradi tega
jim gre v estetičnem oziru prednost pred vsemi drugimi obli¬
kami. Posebno lepo se podajejo na voglih zelenjadnih gred in
po obrobnih gredicah. Poudarjati moramo pa še enkrat, da
velja vse to samo za hruškovo piramido pokonci rastočih sort,
ki so cepljene na kutino ali pa na pastorjevko (n. pr. avranška,
Hardyjevka, kleržovka itd.).

Hruška je tudi izvrstna za špalir ob steni. Gojimo jo vedno
v pravilni obliki, in sicer kot pokončen kordon, kot viličasto
obliko in kot Verrierjevo palmeto s 4, 6 ali kvečjemu z 8 vejami.

Jablana  je za pravilne oblike neprimerna, ker se ne
ukloni rada našim željami. Tudi žene preveč v les, rodi pozno
in malo in tudi glede krasote niti izdaleka ne dosega hruške.

Kdor pa vendarle hoče saditi tudi jablane, naj si preskrbi
drevesca, ki so cepljena na paradiževec. Pripomniti pa moramo,
da tako drevje uspeva samo na prav dobro obdelani zemlji.
Nikdar pa ne sadimo jablan k zidu za špalir. Za take lege ne
mara jablana in slabo plačuje dragoceni prostor, ki bi se dal
drugače mnogo bolje porabiti. Jablana se dobro počuti na sred¬
nje visokem deblu in na planem. Na paradiževcu cepljene go¬
jimo za sadne grmiče.

Za špalirje ob zidu izberemo pri hruškah pravilne,
breskve in marelice pa gojimo le v nepravilnih, na¬
ravnih  oblikah.

Posebno priporočamo tudi visoke špalirje ob takih stenah,
kjer je drevje pri tleh v nevarnosti. V tej obliki se izvrstno
ponaša marelica in hruška.

Končno gojimo ob stenah radi tudi vinsko trto,  in
sicer v obliki navpičnega in vodoravnega kordona. Lepo gojena
vinska trta na južni steni krasi stavbo in obilo poplačuje skrb
in delo, ki ga imamo z njo. Posebno primerni sorti za obzidne
trtne špalirje je bela  in rdeča žlahtnina  ali španjol.

4. Negovanje sadnega drevja.

Sadno drevje na zelenjadnem vrtu ni primerjati z drevjem
v sadovnjaku. Ako pa moramo že ono primerno oskrbovati,
koliko bolj šele to, ker želimo, da nam poleg sadja donaša tudi
idealne užitke, zlasti da krasi vrt in nas razveseljuje tudi z

141

lepimi oblikami. Ako pa hočemo doseči oba užitka, ga moramo
jako gojiti, to je obdelovati in gnojiti, obrezovati
in varovati zajedavcev.

Na zelenjadnem vrtu gojimo iz večine pritlično drevje. To
pa kaj slabo uspeva na zaledinjenem, travnatem svetu, ampak
hoče imeti odprto, obdelano zemljo. Le na obdelanem svetu, ki

ga redno gnojimo, zrastejo lepe in rodovitne piramide, sadni
grmiči in krasni špalirji. Ako sadimo sadno drevje in jagode po
obrobnih gredicah, nam obdelovanje ne dela nikakih težav, ker
gojimo po njih tudi drugo rastlinje, ki ga redno gnojimo in
obdelujemo. Na večjih vrtovih, kjer je sadnemu drevju odločen
poseben prostor, pa je že teže, da bi tudi ta prostor večkrat
pognojili in vsako leto prekopali. Toda neogibno je potrebno,
da obdelujemo in gnojimo zemljo vsaj v zadosti širokih kolo¬
barjih okrog posameznih dreves.

142

Največ gnoja potrebuje jagodje (ribez, kosmulja, maline).
Hlevski gnoj, gnojnica in celo straniščnik jim ugajajo.

Hruškam in jablanam se bolj prilega predelan gnoj, po¬
sebno kompost. Breskvam in marelicam pa škoduje preobilica
dušika (gnojnica, straniščnik), potrebujejo pa obilo fosforove
kisline, kalija in apna. Zato jim posebno ugaja, ako primešamo
zemlji, v katero jih sadimo, stare zidine,  cestnega blata
in drugih takih odpadkov, ki imajo apno v sebi.

Pritlično sadno drevje je treba na vsak način kolikor toliko
obrezovati, posebno tisto, ki ga hočemo gojiti v pravilnih oblikah.

Zato naj sledi kratko pojasnilo in navodilo o obrezovanju
pritličnih hrušek in jablan.

Preden se kdo loti tega v sadjarstvu sicer najtežavnejšega,
a vendar tudi za nestrokovnjaka umevnega dela, naj izkuša
poiskati po dobri knjigi in po dobrih podobah kako navodilo.
Potem pa naj poišče koga, ki mu z nožem in škarjami v rokah
pokaže na sadnem drevju, kako se obrezuje, in ga tako prakti¬
čno vpelje v to »umetnost«. Z ljubeznijo do stvari in vztrajnostjo
sčasoma (ne morebiti v enem dnevu, ampak v več letih) lahko
vsakdo doseže potrebno spretnost in izkušnjo. To nam izpri¬
čujejo ljubitelji iz raznih stanov, ki so se samo po knjigah in
z marljivim opazovanjem tako izurili v obrezovanju, da delajo
čast vsakemu strokovnjaku.

Že pri prvem ogledovanju neobrezanega, a pravilno vzgo¬
jenega pritličnega sadnega drevesa kakršnekoli pravilne oblike
opazimo na njem dva glavna dela, in sicer deblo in veje.
Deblo je navadno popolnoma golo, veje so pa pred vsem eno j-
n e, torej ne razcepljene v več vej in od svojega spodnjega
konca ob deblu do neke višine obrasle s krajšimi in daljšimi,
navadno na razne načine kljukastimi vejicami, končujejo se pa
v .krepko enoletno mladiko.  Vejice, ki so razvrščene
lepo enakomerno po vsej veji, imenujemo sadni ali rodni
les,  ker so namenjene, da nosijo sadje. Mladiki, pa s katero
se veja končuje, pravimo voditeljica,  ker nekako kaže
smer, v kateri se razvija vsa veja.

Če natančno opazujemo p o p j e po voditeljici in po rod¬
nem lesu, najdemo med popi ali brsti precejšnjo razliko. Po
voditeljici in po vseh enoletnih mladikah je drobno, podolgasto,
k mladikam prihuljeno popje. Iz njega prirastejo na pomlad
poganjki ali pa tudi samo po par listov. To popje imenujemo

143

lesno popje. Na koncu nekaterih rodnih vejic vidimo pa
ostro ošiljeno popje, iz katerega se razvije šop listov in pozneje
poleti rodno brstje. To je listno  popje. Na nekaterih rodnih
vejicah pa zapazimo posamezno veliko debelejše in drugače

Pod. 54. 3 leta stara piramida. (Z vrta g. Lenarta iz Št. Vida.)

postavljeno popje. To se razvije spomladi v cvetje in ga ime¬
nujemo zato cvetno popje.  Nastalo je iz večine iz listnih
popov, ki se niso razvili v poganjke. Iz lesenih brstov nastanejo
najprej listni in iz teh šele cvetni. Pretvorba traja dve ali celo
tri leta. Najlepše se vidi vse to na hruški.

Oglejmo si sedaj na kaki veji odzgoraj navzdol prav na¬
tančno vsako rodno vejico posebej! Najprej opazimo kratke,

144

komaj po 1 do 2 cm dolge čepke z debelim cvetnim popom na
koncu. To so najkrajše sadne vejice, brstiči.

Ko gremo po veji malo dalje ali pa tudi že med brstiči,
najdemo daljše, po 2 do 5 cm dolge sadne vejice, ki se kon¬
čujejo istotako s cvetnim popom, a imajo še več drugih, toda
lesnih popov.  Te rodne vejice imenujemo b r s t i k e.

Med brstiči in brstikami naletimo na tej ali oni veji še
na druge, brstikam podobne sadne vejice s cvetnim popom na
koncu, ki pa so mnogo daljše in navadno tanjše, po 5 do 15 cm

dolge. To so ro¬
dne š i b i c e. Na¬
štete tri vrste ro¬
dnega lesa so na¬
vadno enoletne, nič
razraščene in tako
značilne, da jih
prav lahko takoj
spoznamo in raz¬
likujemo že po
dolžini.

Večjo pregla¬
vico nam dela sta¬
rejši rodni les na
spodnjem delu vej,
ki je večkrat na
rodni les imenujemo

Pod. 55. Naravna (pahljačasta) špalirna oblika,
primerna zlasti za marelice pa tudi za hruške.

Ta

razne načine zverizen m razraščen,
večletni rodni les.

Pri opazovanju raznih pritlikavcev opazimo, da se pri
drevju, rastočem na planem in brez opore, razvijajo veje ne¬
omejeno do poljubne dolžine.  Pri špalirjih pa do¬
sežejo posamezne veje le toliko dolžino, kolikor visoko, oziroma
daleč segajo remiji, na katere jih privezujemo. Pri piramidah
se veje nosijo same, pri špalirjih pa jih moramo privezavati na
primerno ogredje. Sadni les je na spodnjem delu vej navadno
daljši in se proti vrhu vedno skrajšuje. Porazdeljen je po vejah
enakomerno od debla do voditeljice. Praviloma se veje na pri¬
tlikavcih, ki naj imajo pravilno obliko, ne smejo razcepljati v
dve ali celo več vej, ampak morajo ostati v vsej dolgosti
enojne.  To načelo je posebno važno pri vseh pravilnih ob¬
likah.

145

Na podlagi tega opazovanja, ki ga moramo ponoviti več¬
krat na raznih drevesih, jablanah in hruškah in na mnogih
vejah, se privadimo najprej spoznavati sestavine  pritlič¬
nega drevesa, zlasti tiste, ki jih moramo pri obrezovanju upo¬
števati. Šele tedaj, ko imamo o tem jasne pojme in dobro po¬
znamo veje, rodni les, voditeljice, lesno ali
listno in cvetno popje, brstič, brstiko, rodno
šibico, večletni
rodni les,  smemo “j
začeti misliti na obrezo¬
vanje.

Kdor si je po tem
navodilu pazljivo ogle¬
dal pritlično sadno dre¬
vo, bo najbrž že sam od
sebe pogodil, da je na
njem nemogoče rezati
kaj drugega nego vo¬
diteljice in rodni
les.  Le na koncu vej
in na sadnih vejicah je
namreč vsakoletni pri¬
rastek, ki ga je treba iz
kakega vzroka skraj¬
šati  ali pa tudi popol¬
noma odstraniti.

a) Obrezovanje
čevih vej poženo vsako

Pod. 56. Vzorno vzgojena in dovršena
breskova palmeta.

voditeljic.  Na koncu pritlikav-
leto krajše ali daljše mladike, lesni
poganjki, ki jih poleti ne oščipavamo, in zrastejo zato navadno
mnogo daljše, nego je treba za podaljšek veje. Skoraj vsako
tako končno mladiko voditeljico  moramo spomladi bolj ali
manj skrajšati, obrezati, in sicer zato, da ohranimo ravno¬
težje  med posameznimi vejami, da nekatere ne zrastejo pre¬
več, druge pa da ne zaostanejo, da dosežemo med rastjo lesa
in rodovitnostjo pravo razmerje  — da drevo preveč ne
žene v les in premalo ne rodi in obratno, da s tem prisilimo
lesno popje na spodnjem delu voditeljice, da odžene in ne na¬
stanejo po vejah goljave (presledki). Končno režemo voditeljice
tudi za to, da vzgojimo in ohranimo pravilno, lepo dre¬
vesno obliko.

Domači vrt

10

146

Za koliko je treba vsako voditeljico skrajšati, da dosežemo
te namene, se nikakor ne da označiti s kako gotovo mero, ker
je to zavisno predvsem 1. od dolžine, rasti, torej od kakovosti
vsake posamezne voditeljice sploh in 2. od razmerja med njo
in drugimi voditeljicami.

Glede na prvo točko velja splošno pravilo, da je treba
vsako voditeljico toliko skrajšati, da lahko odžene vse
njeno stransko  zlasti na spodnjem delu se nahajajoče
p o p j e in da se razvije iz končnega popa nova krepka vo¬
diteljica.  Vobče govorimo o dolgi in kratki  rezatvi.
Na dolgo je voditeljica obrezana, ako je pustimo več,  na
kratko pa, ako ostane manj nego polovica  njene prvotne
dolžine. Novejše izkušnje so pokazale, da v našem podnebju,
kjer žene drevje tako rado v les, zdolgo rezatvi j o bolj
pospešujemo rodovitnost  nego s kratko. Na kratko
obrezanih voditeljicah namreč vse popje zelo rado požene v les
in zato ostane drevje bolj ali manj nerodovitno. Nasprotno se
pa na dolgo obrezanih voditeljicah rajši razvija kratek rodni
les, to so zlasti listni popi, brstiči, br stike in rod¬
ne  š i b i c e. Ako bi na dolgo rezano drevje zaradi obile rodo¬
vitnosti jelo zaostajati v rasti, pa obrežemo kako leto voditeljice
razmeroma bolj na kratko, da se drevo tako zopet poživi in
okrepi v lesu. Sicer pa vobče velja v tem oziru pravilo: Čim
bolj nerodovitno in bujno rastoče je drevo,
tem bolj na dolgo režimo voditeljice!

Dolžino rezanja voditeljic odločuje tudi sorta, drevesna
oblika in pri špalirjih prostor, ki ga imajo na razpolago.

Predolgo rezanje ima pa seveda tudi svoje neprilike. Pred¬
vsem ostanejo take veje rade presledkaste, ker niže ležeče popje
ne odžene. Pri piramidah je dolga rezatev voditeljic posebno
nevarna, ker so veje kmalu predolge in prešibke, da se ne
morejo same nositi, zlasti ako močno obrode. Tako drevo zgubi
obliko, ker se šibko vejevje povesi na vse strani. Zato je treba
voditeljice pri piramidah vsako leto precej na kratko obrezati,
da dobimo zastavne, močne veje.

Vse veje na enem drevesu navadno niso popolnoma enako
razvite. Nekatere, zlasti proti vrhu, rasto bujneje, druge pa
šibkeje. Takisto tudi voditeljice niso vse enako dolge in enako
krepke. Z obrezovanjem pa hočemo doseči obenem tudi ravno¬
težje med posameznimi vejami in s tem tudi lepo drevesno

147

obliko. Zato pa ne kaže, da bi rezali voditeljice vse vprek po
enem merilu. Preden torej kako voditeljico skrajšamo, jo pri¬
merjajmo  z drugimi njenimi somernimi sestricami na dre¬
vesu. Zlasti opazujmo, kje je, kakšno ima legoin  kako
je razvita njena veja.  Čim daljša in debelejša je voditeljica,
čim bolj raste v vrhu, čim bolj se nosi pokonci in čim krepkejša
je veja, na kateri raste, tem bolj jo skrajšamo. Nasprotno pa
kratke in šibke voditeljice na spodnjih šibkejših vejah, ki imajo
bolj ali manj poševno rast, skrajšujmo manj, včasih celo nič.
Na ta način slabimo premočno rastoče dele dre¬
vesa, zaostale pa krepimo.

Nazadnje naj še omenimo, da je treba pri vseh na planem
rastočih drevesnih oblikah voditeljice krajšati tik nad ka¬
kim zunanjim  očesom. S tem zagotovimo naslednjim vodi¬
teljicam, ki priraščajo vsako leto iz končnih popov, pravilno
lego  in tako vsemu drevesu lepo obliko.  Pri špa¬
lirjih pa krajšajmo voditeljice rajši nad kakim pripravnim
prednjim  očesom, zato da nova voditeljica zakrije rano in
da so veje videti popolnoma ravne.

Kdor hoče vzgojiti posebno lepe oblike, naj reže voditeljice
na čep, t. j., nad končnim očesom  naj pusti še 5 do
8 cm dolg kos mladike ter ji izreže popje, da ne more odganjati.
Na te podaljške naj spomladi privezuje poganjke voditeljice.
Poleti, ko je voditeljica odrasla in dozorela, čep čedno odrežimo!

b) Obrezovanje rodnega lesa.  Ne da se tajiti in
vsakoletne izkušnje nam jasno pričajo, da je zimsko obrezo¬
vanje rodnega lesa tem lažje in tem preprostejše, čim pra¬
vilneje smo vsako leto obrezali voditeljice
in čim skrbneje smo med letom uravnavali
rast rodnih poganjkov  s primernim oščipavanjem, —
pinciranjem. Na dobro oskrbovanih pritličnih jablanah in hru¬
škah vzgojimo pravilen rodni les večinoma že poleti in je na
pomlad kaj malo dela z njim. Ker pa je poletno oskrbovanje
večkrat pomanjkljivo ali celo napačno, je vsekakor potrebno,
da posvetimo pri zimski rezatvi tudi rodnemu lesu največjo
pozornost, ker je baš od njegove kakovosti zavisna rodovitnost
posameznega drevesa.

Vsaka veja v pravilni obliki vzgojenega pritlikavca je na¬
stala tekom let iz samih skrajšanih voditeljic. Rodni les se je pa
razvil iz stranskih popov po voditeljici. To kratko vejevje pa

10 *

148

ima zelo različne oblike. V najugodnejših razmerah nastanejo
iz lesnih popov po voditeljici listni popi, brstiči, brstike in
nekoliko daljše plodne šibice. To so najdragocenejši, tako rekoč
pravi rodni poganjki,  ki takoj cveto, rode in se na¬
vadno tudi ohranijo in pomlajajo leto za letom. Nastali so brez
kakega sadjarjevega sodelovanja. Umevno je samo ob sebi, da
moramo tem biserom med rodnim lesom popolnoma pri¬
zanašati z nožem!

Vselej se pa rodni les ne razvija tako gladko, brez naše
pomoči. Prerado se namreč dogaja zlasti v našem podnebju in
pri kratki rezatvi, da posebno gorenje popje po voditeljicah
požene krajše ali daljše lesne poganjke,  ki niso prav
nič kazni, da bi se kar sami od sebe izpremenili v rodni les
s cvetnimi brsti. Take poganjke moramo že poleti s primernim
skrajševanjem, s pinciranjem slabiti  in tako prisiliti, da
nastavijo prej ali slej cvetno popje. Ker pa se poleti skrajšani
poganjki v poznejših letih prav radi razrastejo, dobimo na ta
način po vejah na vse načine razraščen in zverižen večletni
rodni les.  Ta les nam dela pri zimskem obrezovanju tem
več preglavice, čim starejši je.

Še teže nego za obrezovanje voditeljic je mogoče podati
za pravilno rezatev večletnega rodnega lesa kako enotno, za vse
brezštevilne primere veljavno navodilo. Izmed sto in sto več¬
letnih rodnih izrastkov po vejah ne najdemo niti dveh enakih
in je treba obrezati vsakega po njegovem posebnem značaju. Še
bolj zapletena je zadeva, ako imamo opravka s pritlikavci, ki
so bili zadnje poletje prepuščeni sami sebi ali pa celo več let
niso bili pravilno obrezani.

Za umevanje splošno veljavnih pravil pri obrezovanju rod¬
nega lesa je treba vedeti najprej, da se cvetno brstje tvori
najrajše na razmeroma kratkih in šibkih mla¬
dikah.  Popje na krepkih lesnih poganjkih pa se razvija pre¬
rado zopet v lesne poganjke. Zato je prvi namen pri
vsakem obrezovanju rodnega lesa predvsem
ta,  da primerno slabimo  poganjke, ki silijo v les, in jih
tako primoramo,  da čimprej nastavijo cvetno popje. Pri tem
moramo pa upoštevati tudi naravno posebnost posamezne sorte.
Nekatere sorte namreč prav rade že same od sebe poganjajo
kratke rodne poganjke, druge pa divjajo rajši v les in se prav
težko pripravijo do tega, da bi pognale cvetno brstje. Dalje je

149

važno vedeti, da nekatere sorte snujejo cvetno popje na kratkih
brstičih in brstikah, druge pa le na daljših plodnih šibicah. In
končno ne smemo pozabiti, da je pri rednem oskrbovanju pri¬
tličnih jablan in hrušek zimska rezatev rodnega lesa le nekako
izpopolnjevanje poletne rezatve,  ki je važnejša
od zimske. Kdor
poleti drevje zane¬
marja, s samo zim¬
sko rezatvijo ne
doseže povoljnih
uspehov.

Na podlagi na¬
vedenih pojasnil se
ravnajmo pri zim¬
skem obrezovanju
rodnega lesa po na¬
slednjih načelih in
splošnih pravilih:

1. Kratkih
rodnih izrast¬
kov,  ki so pognali
naravnost iz veje
in ki ne merijo
nad 15 cm, n i -
kdar ne reži¬
mo!  Le nad 15 cm
dolge plodne šibice,
ki še nimajo
cvetnegabrsta
na koncu, skrajšaj¬
mo prilično za tretji¬
no. Take pa, ki ra-
sto na prav ugodnem
mestu in pokonci, v
sredi malo na¬
režimo in na¬
lomimo  proti ve¬
ji. I lodnih šibic, ki Pod. 57 Krasno vzgojena hruškova Vercerjeva
imajo na koncu palmeta (klapovka) z osmimi vejami z vrtafgo-
cvetni brst, ne kraj- „ spoda Fr.jRusa na Bledu.

150

šajmo in ne lomimo, če le niso prav predolge. Seveda, plodnih
šibic, ki so dolge včasih po 20, 30 cm, ne moremo pustiti ne¬
obrezanih, ker bi ne mogle nositi ploda. Skrajšamo jih torej
kljub temu, da imajo na koncu brst.

2. Daljše in krepkejše lesne poganjke,  zlasti tiste,
ki so blizu gornjega konca veje in ki niso nič podobni, da bi se
predelali v rodni les, gladko odrežimo  tik pri pazduhi. Iz
stranskih očes, ki so na dnu veje, požene pozneje ena ali
več šibkih mladik. Te so veliko bolj kazne za rodni les nego
prejšnji krepki poganjek. Druge bolj ali manj krepke lesne po¬
ganjke, ki so morebiti še niže na veji, navadno skrajšajmo na
štiri, pet očes. Vrhutega jih pa še pri dnu narežimo in
nalomimo  proti veji. Skrajšani in nalomljeni lesni poganjki
se potem tekom poletja izpremene v rodni les s cvetnimi popi.

3. Na več poganjkov razraslemu rodnemu lesu, ki ima na
spodnjem delu najmanj tri razvite cvetne brste,
lahko brez skrbi odstranimo vse lesne poganjke.
Če ima pa manj nego tri cvetne brste, mu moramo pa vsekakor
pustiti le en lesni poganjek, ki ga skrajšamo pri slabo rastočih
vrstah na eno, pri krepko rastočih pa na več očes.

4. V več lesnih poganjkov razrasli rodni les brez cvet¬
nih brstov  obrežemo navadno tako, da odstranimo vse
razen zadnjega poganjka,  in če je ta daljši nego
15 cm, ga skrajšajmo za tretjino ali polovico. Včasih pa pustimo
po dva poganjka.  Tedaj moramo skrajšati zgornjega na
tri očesa. S tem dosežemo, da popje na zgornji skrajšani mladiki
požene kratke lesne poganjke, na spodnji mladiki pa se razvi¬
jejo cvetni brsti.

Kakor voditeljice tudi rodni les obrezujemo lahko na dolgo
ali pa bolj na kratko. Tudi pri obrezovanju rodnega lesa se je
pokazalo, da za naše mrzlo in mokro podnebje ni primerno
prekratko obrezovanje,  ker si na ta način vzgojimo
po vejah vedno preveč lesnih poganjkov in pre¬
malo cvetnega brstja.  Le prav slabo rastoče sorte, ki
že same ob sebi rade odganjajo kratek rodni les, obrezujemo
bolj na kratko. Sicer pa se ravnajmo vedno po pravilu: Čim
bujneje raste drevo, tem bolj na dolgo mo¬
ramo rezati poleg voditeljic tudi rodni les.

Pri lepo vzgojenih pritlikavcih glejmo tudi na to, da je
rodni les enakomerno porazdeljen po vejah, nikjer pregost,

151

nikjer preredek, presledkast. Zato pregoste rodne poganjke iz¬
rezujmo, po presledkih pa skušajmo z zarezami prisiliti speča
•očesa, da odženejo.

Glede časa za obrezovanje pritličnega drevja pečkatega
plemena tole pravilo: Čim bolj zgodaj,  torej pozimi ali
prav zgodaj na spomlad obrezujemo drevje, tem
bolj krepko odžene, inobratno, čim dlje od¬
lašamo obrezovanje, tem bolj slabimo rast.

Pod. 58. Visoki špalir (hruška) vzorno vzgojen.

152

Kazalo bi zato slabo rastoče sorte rezati zgodaj, bujno
rastoče pa bolj pozno. Nerodovitne pritlikavce obrezujejo celo
takrat, ko odganjajo ali ko so že zeleni, in jih s tem tako osla¬
bijo, da začno razvijati rodno brstje. Same od sebe skoraj brez
obrezovanja tvorijo kratek rodni les nekatere, posebno rodo¬
vitne sorte hrušek in jablan. Izmed hrušek je na prvem mestu
avranška, potem amanliška, izmed jabolk pa n. pr. parmena
in Baumannova reneta. Teh naj se loti začetnik, pa ne bo imel

nikakih težav pri obrezovanju.

Razne sorte jabolk in hrušek
so tudi jako različne gieae na
rast in tvorbo rodnega lesa. Neka¬
tere se zelo rade obrastejo s krat¬
kim rodnim brstjem, druge pa po¬
ženejo le iz dveh treh zgornjih
očes, ostala, niže ležeča očesa na
voditeljicah ostanejo pa gluha. Za¬
to je treba pri obrezovanju po
možnosti upoštevati omenjene last¬
nosti te ali one sorte. Težave dela
pri obrezovanju rodnega lesa n.
pr. dielovka izmed jabolk pa po¬
sebno bellefleur, ker rodite te in
še več drugih na dolgih rodnih ši-
bicah. V pojasnilo nekaj zgledov:

1. Na kratko obreži voditeljice in rodni  les
Baumannove renete, kraljevega kratkopeclja, beličnika; kleržo,
viliamovke, šarneške, parižanke.

2. Na dolgo obreži voditeljice in rodni  les
bellefleurja, boskoopskega kosmača, ananasove renete, grafen-
steinca; dielovke, esperenovke, mehelnške.

3. Voditeljice na kratko, rodni les na dolgo'
obreži pri ribstonovcu, parkerjevem pepingu; pri regentki, an-
goulemki, olivierki, stuttgartski kozački.

4. Voditeljice na dolgo, rodni les na kratko
obreži pri kanadki, koksovi oranžni reneti, šampanjski reneti,
parmeni, šarlamovskiju, rdečem astrahanu, lord grosvenorju,
krončelskem jabolku, landsberški reneti, ontario; pri koloma-
jevi maslenki, Hardy-jevi maslenki, avranški, zimski dekanici,,
guyotki, Merodovi maslenki in pastorjevki.

Pod. 59. Kako moramo krajšati
mladike.

a = prav, b = prepoševno,
c = previsoko.

153

5. Poletno obrezovanje ali pinciranje.

Lepo in rodovitno pritlično sadno drevo se ne vzgaja s
samim zimskim ali spomladnim obrezovanjem. Važen pripomo¬
ček, da dosežemo pravilno, somerno obliko in redno rodovitnost,
je poletno obrezovanje ali pinciranje.  Skoro bi
lahko trdili, da je poletno obrezovanje bolj potrebno in bolj
odločilnega pomena nego spomladno, ker z njim dosežemo, kar
hočemo in če bi ga izvajali pravilno in dosledno vsako leto, bi
spomladnega obrezovanja sploh ne bilo treba. Poletno obreza-
vanje bi moralo biti prav za prav glavno obrezovanje; z zimsko
rezjo bi poletno samo iz¬
popolnjevali. Kdor redno
pincira, pa opušča zimsko
rezatev, bo imel vseeno
lahko lepo in rodovitno
drevje. Ko bi pa popolno¬
ma opuščal poletno rez
(pinciranje), bi imel pa
velike težave s spomlad¬
nim obrezovanjem in uspeh
bi bil jako dvomljiv. To
velja že za pečkasto sadno
pleme. Za koščičarje, osobito za breskve in marelice, pa je še
posebno važno, da jih obrezujemo poleti, ko so zeleni, spo¬
mladi pa kolikor moči malo, ali pa celo nič.

S pinciranjem dosežemo krasne drevesne oblike
in obenem prisilimo drevo, da zasnuje cvetno brstje
ondi, kjer mu je najugodnejše mesto,  kjer bi
sicer zrasli nerodovitni lesni poganjki.

Tudi poletnega obrezovanja ali pinciranja se je treba pri¬
učiti. V to svrho si oglejmo sredi maja najprej vejo pritlične
jablane ali hruške in nje sestavine! Na zgornjem delu veje
vidimo naraščajočo voditeljico.  Od nje navzdol je pa naj¬
prej nekaj močnih lesnih poganjkov. Pod njimi so pa kratki,
včasih komaj centimeter dolgi poganjki, ki so razvili le venec
listov in obenem zaključili rast. To so pravi  rodni poganjki,
ki se bodo čez poletje razvili v brstiče, brstike in rod¬
ne  š i b i c e. Potem še niže je vsakovrsten krajši ali daljši
večletni sestavljeni rodni les,  na katerem vidimo

154

kratke rodne poganjke z vencem listov in z enim ali več lesnimi
poganjki. Najslabejši je debel rodni les, ki nima nič rodnih
poganjkov, ampak same bujno rastoče lesne poganjke.

Kaj torej režemo in kako? Pojdimo zopet od vrha veje
navzdol! Končni (vrhni) lesni poganjk je bodoča voditeljica.
Te nikdar ne krajšamo,  ampak jo pustimo neokrnjeno.
Čim močnejša in čim daljša zraste, tem bolje. Lesne poganjke

pod njo, pa obde¬
lamo takole: Prve¬
ga pod voditeljico,
ki raste navadno
naznotraj, odre¬
žemo popol¬
noma,  da ne za¬
jeda voditeljice.
Druge pod njim
pa skrajšamo na
3—4 liste. Krat¬
kih rodnih
mladik,  ki na¬
vadno slede zgor¬
njim lesnim po¬
ganjkom, nikdar
nič ne kraj¬
šamo.  Saj pa tudi nimamo kaj rezati, ker so že same zaklju¬
čile rast in začele razvijati cvetno popje.

Sedaj imamo še večletni rodni les, ki se nahaja na nižjih
delih veje. Ta je pa tako silno različen, da ga je težko obdelavati
po kakem enotnem pravilu. Vzemimo najprej take stvore, ki
imajo na spodnjem delu rodne poganjke z vencem listov, zgoraj
pa enega ali več lesnih poganjkov. Kjer je samo en lesni po¬
ganjek, ga skrajšajmo na 4—5 listov, vse drugo pa pustimo v
miru. Ako pa ima taka rodna rogovilica več lesnih poganjkov,
jo skrajšajmo do najnižjega, tistega pa še pincirajmo na 4—5
listov.

Največ preglavice nam dela starejši rodni les, ki ne kaže
nikakega nagnjenja, da bi rodil. Navadno ima več bujno rastočih
lesnih poganjkov. Tu si pri poletnem obrezovanju ne moremo
pomagati drugače, da ga skrajšamo do spodnjega poganjka in
tistega pinciramo na 3, 4 liste. Ce je pa le predebel in nič

Pod. 61. Veja z rodnim lesom in voditeljico.

a = nalomljen lesni poganjek, b = odrezan lesni
poganjek, o = plodna šibiea, d = voditeljica.

155

kazen, da bi se razvilo na njem cvetno brstje, ga pa tik pri veji
odrežimo. Navadno poženejo potem iz spečih očes šibki rodo¬
vitni poganjki.

To bi bila v glavnem temeljna načela pri poletnem obrezo¬
vanju ali pinciranju. V mislih smo imeli normalno razvito in
oskrbovano pritlično drevo pečka s tega plemena  (jabla¬
no ali hruško), ki rodi na večletnem lesu. Koščičarji rode na
enoletnem lesu in jih zaradi tega nekoliko drugače pinciramo.

Čas pincira-
nja je zavisen od
razvoja. Sredi ma¬
ja so jablane in
hruške navadno
že toliko razvite,
da jih lahko začne¬
mo pincirati. Z de¬
lom nadaljujemo
potem še ves junij
in morebiti še ju¬
lija. Pinciramo po¬
lagoma, kakor se Pod. 62. Rodni les. Pri a) nalomljena plodna vejica,
poganjki polago- Uspeh: Lesno popje se izpremeni v cvetno brstje.

ma razvijajo. Ko

se začne snovati cvetno brstje (julija, avgusta), prenehajmo s
pinciranjem.

Dokler so poganjki še mehki, pinciramo lahko z nohti. Tudi
škarje in oster nožiček lahko uporabljamo.

Kdor se hoče priučiti pinciranja, naj začne z mladim nepo¬
kvarjenim drevjem. Z njim bo čutil in z njim bo raslo zanima¬
nje, umevanje in spretnost. Nikakor pa naj se ne loti starih
zanemarjenih pritlikavcev. S tistimi še izurjen praktik ne ve
kaj početi. Začetnika pa lahko zbegajo in ostrašijo, da izgubi
vse veselje do tega posla.

Preden končamo to poglavje, naj opozorimo še na neko
važno reč. Kdor hoče imeti od sadnega drevja na domačem vrtu
vse tiste koristi, ki so bile že večkrat omenjene, naj kupi po¬
trebne sadike v zanesljivi drevesnici. Izbere naj le tiste sorte,
ki so bile spredaj naštete. Zahteva naj tudi, da so cepljene na
označeni podlagi.  To je jako važno in odločilno za na¬
daljnji uspeh. Slabe sadike se redko razvijejo v lepo drevje.

156

Ako bi imeli saditi drevje, ki bi bilo nam samim v nadlego in
neprestano nevoljo, drugim pa v spotiko, je bolje, da ga nimamo.

6. Varstvo.

Sadnega drevja na zelenjadnem vrtu ni težko obvarovati
zajedalcev. Vrt je ograjen, drevje iz večine nizko, da prihajamo
povsod lahko blizu. Tudi lahko opazimo vsakega škodljivca, ker

skoraj ne mine dan, da ne bi hodili po
vrtu. Pri rokah imejmo vedno tobačni
izvleček, arborin, modro galico in žveplo
(žvepleni prah ali pa sulikol).

Ker uporabljamo te snovi večkrat
tudi pri drugih vrtnih rastlinah, naj
navedemo kratko navodilo o pripravi
in uporabi.

a)  S tobačnim izvlečkom,
ki ima v sebi hud strup nikotin, zati¬
ramo listne in krvave ušice, pa tudi
kaparje in razno drugo škodljivo gola¬
zen. Za navadne potrebe zadostuje le
3—4% raztopina (na liter vode 3—4dkg.)
Ako primešamo tej raztopini na vsak
liter 2 dkg mazavega mila,  ki ga
moramo prej raztopiti v vroči vodi, je
tekočina še bolj učinkovita. Z razto¬
pino tobačnega izvlečka in mazavega
mila obrizgamo prizadete rastline ali mažemo tekočino s čo¬
pičem po napadenih mestih ali pa jih pomakamo v tekočino.

Navodilo za pripravo 3%  tobačnega izvlečka z ma¬
zavim milom  za zatiranje ušic itd. V 9 1 mrzle vode raztopi
30 dkg tobačnega izvlečka, v 1 1 vrele vode pa namoči 20 dkg
mazavega mila. Ko je oboje popolnoma raztopljeno, zlij raz¬
topini skupaj in imel boš 10 1 gotovega škropila.

Za krvavo ušico vzamemo na 10 1 vode 50 dkg tobačnega
izvlečka in 50 dkg mazavega mila.

b)  Arborin  je neke vrste drevesni karbolinej, ki je tako
pripravljen, da ga lahko pomešamo z vodo (mehka voda, de¬
ževnica je najboljša!) v kateremkoli razmerju, da dobimo uma¬
zano belo, mlečno tekočino. Uporabljamo ga zlasti pozimi in
na pomlad v 10—20 odstotni raztopini (na 1 kg arborina 5—10

Pod.;63. Jablanov poganjek
poln listnih ušic.

157

litrov vode) za mazanje debel in vej starejšega sadnega drevja.
S to tekočino pokončujemo krvave ušice, kaparje in razno drugo
golazen, ki prezimuje po deblu in vejah. Tekočina uniči pa tudi
mah in lišaje. Tudi raka na jablanah odpravimo z arborinom,
ako ni že preveč razširjen in ako ostranimo vzroke.

c)  Modra galica  je po vsem svetu znano in v silnih
množinah uporabljano sredstvo za varstvo pred glivičastimi
zajedavci. Za škropljenje pripravljeno tekočino imenujemo ba-
krenoapnena brozga.

Pod. 46. Valilnice za duplarje.

Navodilo kako pripravimo 101itrovl% bakreno ap¬
nene brozge.  Vzemi dve posodi (najbolje leseni!) Ena naj
drži nekaj čez 5, druga pa nekaj čez 10 litrov! V manjšo nalij
5 1 vode in raztopi v njej 10 dkg modre galice.  V to svrho
deni galico v redko vrečico in jo obesi v vodo tik pod po¬
vršje  ! V drugi večji posodi pa razmoči v 5 litrih vode 15 d k g
gašenega apna!  Preden začneš škropiti, vlij raztopino
galice  (z manjše posode) v raztopino apna  (v večjo posodo)
— mešaj in brozga je gotova. Porabiti jo moraš kmalu, ker se
ne drži dolgo, ko je galica zmešana z apnenim beležem. Shraniti
se da pa vsaka sestavina zase.

158

d)  Žveplene moke uporabljajo neizmerne množine
zoper razne plesni na kulturnih rastlinah, zlasti na vinski trti,
grahu itd. (oidij). Uspešen učinek pa dosežemo le tedaj, ako
žveplamo večkrat (na 14 dni), ako žveplamo ob vročih solnčnih
dneh in ako žveplo prav fino razpršujemo po rastlinah, ki so
nagnjene k plesni. Za uspešno razprševanje žveplene moke je
potreben primeren žveplalnik. Isti učinek dosežemo pri sadnem
drevju in rožah, ki so posebno nagnjene k plesni.

S u 1 i k o 1. Namesto žveplene moke so začeli izdelovati te¬
koče (koloidalno) žveplo, ki učinkuje prav tako izvrstno, a mno¬
go laže z njim delamo nego z žvepleno moko. Treba ga je jako
malo, ker že desetina odstotka učinkuje prav povoljno. Natančno
navodilo o uporabi dobimo pri vsaki naročbi.

Za uspešno uporabo naštetih snovi moramo imeti vsaj
majhno ročno brizgalnico (razpršilnik).

Pod. 65. Razpršilnik »Flora .

C. Kako vrt krasimo.

I. Splošna pojasnila.

Vrt, cvetoči vrt je sreča, ki jo
lahko razume in uživa vsak, ki ima
srce. C. Jeglič.

Vrt pri hiši, zlasti na kmetih ima predvsem praktičen po¬
men. Zato je navadno večina prostora odločena za pridelovanje
tistih rastlin, ki jih potrebujemo za vsakdanjo hrano. Poleg tega
je pa po vsem svetu pri kulturnih narodih udomačena od pra¬
davnih časov lepa navada, da gojimo po vrtovih poleg koristnih
rastlin tudi take, od katerih nimamo gmotnega haska, ampak
idealen užitek,  ker nas razveseljujejo, kadarkoli stopimo
na vrt. Še več! Lepotičino rastlinje, ki ga gojimo na ograjenem
prostoru poleg ali okrog hiše, izpreminja ta prostor tako, da
mu šele potem pristoji ime v r t v pravem pomenu besede.

Ako govorimo o vrtu, navadno ne mislimo na lepo zelenjad,
ampak na celotno uredbo, zlasti pa na tiste lepotične rastline,
s katerimi je vrt okrašen in ki mu dajejo poseben značaj in neko
posebno mičnost. Malo je ljudi, ki bi ne marali cvetja, mnogo
jih je pa, ki ga ljubijo bolj nego pesem ali ubrano godbo ali ka¬
terokoli umetnino in zabavo. In to je umljivo, saj smo vsi otroci
narave. Čudno bi bilo, ko ne bi imeli srca za te najnežnejše
naravne bisere, ki tako blagodejno in pa trajno vplivajo na naša
čutila in sploh na vse naše čuvstvovanje.

Vrta pri hiši — pa naj bo še tako majhen in skromen —
si ne moremo misliti brez cvetja, brez lepotičnega zelenja. In
čim okusneje je urejeno in razpostavljeno to cvetje in zelenje,
čim bolj ubrano in primerno se vrsti drugo poleg drugega, tem
več najblažjega užitka nam nudi vrt in tem ugodneje vpliva tudi
na soseščino in na zunanjega gledavca.

Vrt krasimo z lepotičnim rastlinjem,  ki ga lahko
delimo na dve glavni skupini.

ZiČnR OGPiRIR

160

Pod. 66. Načrt večjega vrta, ki meri okoli 14 arov.

ŽiPhfi šiun mcin

161

V prvi skupini so vse tiste neštete eno-, dvo- in večletne
zelnate rastline,  ki jih gojimo zaradi njih lepega cvetja,
lepih listov ali prijetnega vonja. Vzgajati jih moramo vsako leto
iznova; nekatere zrastejo same iz korenin, čebul, gomoljev, ki
prežive zimo v zemlji ali pa v zavetju naših shramb.

V drugo skupino spadajo pa vse one mnogobrojne les¬
nate rastline  v obliki grmov, drevesec in dreves, ki ali
lepo cveto, ali pa imajo posebno okrasno veljavo zaradi lepe
vnanjosti in rasti, zaradi posebnih listov, zaradi redkosti in ne¬
navadne oblike in zaradi drugih posebnosti. Vse to v drugo
skupino spadajoče lepotično rastlinje raste mnogo let na svojem
mestu. Iz večine je za mraz neobčutljivo. Le nekaj je takega,
ki ga moramo čez zimo zavarovati (n. pr. nekatere rože).

Nikakor pa bi ne zadostovalo za okras vrta, ko bi imeli še
toliko najlepšega lepotičnega rastlinja, ko bi ga ne znali razpo¬
staviti in razporediti po vrtu tako, da bi prišla vsaka rastlina
zase do prave veljave in da bi tudi skupno med seboj in s svojo
bližnjo okolico ne bile estetičnim načelom primerna, ubrana
celota. Vešča roka z najskromnejšimi sredstvi lahko doseže večji
uspeh nego neuk človek z najdragocenejšimi okrasili.

Daleč bi presegalo smoter te knjižice, ako bi hoteli podati
obširna vrtnarska navodila, kako je urejati večje lepotične na¬
sade. To je bolj stvar vrtnarskih arhitektov, ki morajo znati
zasajati posebne lepotične vrtove in parke. Za naše preproste
razmere bo zadostovalo, ako opozorimo le na nekatera glavna
in bistvena načela, po katerih je zasajati in negovati lepotično
rastlinje po naših domačih vrtovih.

1. Vse okrasne rastline na domačem vrtu naj imajo svoje
posebne prostore  in naj se nikdar ne mešajo kar tako
med zelenjad. Že tolikrat omenjene obrobne gredice  ob
koncu gred, ob hišnih stenah, ob ograjah in drugih primernih
mestih ob vrtnih potih  so prostori za poletne cvetlice, za
trajnice, rože in drugo nizko okrasno rastlinje. Lepotično gr¬
movje in drevje spada na trate in na take prostore, kjer hočemo
kaj prikriti. Večja lepotična drevesa bodisi listnata ali iglasta
sadimo posamez ali tudi v skupinah na prikladna mesta, tako da
delajo slikovit vtisk, nikdar pa ne v vrste. Plezavke, ovijavke,
vzpenjavke spadajo k poslopjem, kjer naj zakrivajo gole stene
in odevajo mrtvo zidovje v živo in pestro zelenje. Obraščajo pa
lahko tudi na prostem stoječe primerno ogredje in obloke.

Domači vrt 11

162

2. Kjer naj raste v družbi mnogovrstno okrasno rastlinje,
ga moramo vedno pravilno razvrstiti po velikosti, in kolikor se
da, tudi po barvah. Ob tistem robu rabate, ki meji na pot, sa¬
dimo rastline, ki ostanejo nizke, za njimi pa večje s prikladnimi
barvami itd.

Po tem načrtu se moramo ravnati tudi pri zasajanju lepo-
tičnih grmov: v ozadju večje, spredaj manjše.

3. Preden posadimo kako rastlino, se moramo vedno vpra¬
šati, kakšna lega ji je najprikladnejša. Največ okrasnih rastlin
hoče imeti odprto, solnčno lego. Precej je pa takih, ki tudi še
uspevajo v napol senčnem kraju, nekaj jih je pa, ki hočejo imeti
popolno senco.

4. Ne zasajajmo pregosto! To je največja napaka naših
ljubiteljev vrtov. Ko sadimo, moramo vedeti, kako obsežna bo
rastlina, kadar se popolnoma razraste. Po tej obsežnosti urav¬
najmo razdaljo, ne pa po obsežnosti sadik!! To velja tudi za
lepotično grmovje in drevje, torej posebno za vse take rastline,
ki ostanejo mnogo let na istem mestu.

5. Izberajmo rastline in zasajajmo cvetlične gredice tako,
da bomo imeli cvetje na vrtu od rane pomladi do pozne jeseni.
Navadno je dovolj preskrbljeno za pozno poletno in jesensko
cvetje, spomladi so pa naši vrtovi dva, tri mesece mnogokrat
brez cvetja.

6. Preskrbimo našim cvetlicam najboljšo, pregnojeno spr-
steninasto vrtno zemljo, marljivo jih plevimo in okopavajmo,
posebno ne pozabimo, da jih ob suši zalivamo s prestano vodo.
Nekatere je treba tudi privezovati na primerno oporo, da jih
ne polomi veter. Pri ovijavkah in vzpenjavkah pazimo, da se
vzpenjajo ali ovijajo ondod, koder mi hočemo. Lepotično grmičje
je treba tudi vsako pomlad obrezovati in trebiti.

7. Napačna je misel, češ, da okrasimo vrt tem lepše, čim
več različnih rastlin gojimo na njem. Nasprotno! Mnogo lepši
učinek dosežemo, ako izberemo le malo plemen in sort, a po¬
samezne sorte večje število, da z njimi lahko zasadimo razme¬
roma obširnejše ploskve. Prav tako je vtisk mnogo ugodnejši,
če imamo večje skupine z enotnimi barvami, nego da pomešamo
med seboj vse mogoče barve, tako da posamezna nima nikjer
prave veljave.

Sicer moramo pa pripomniti, da je cvetlično vrtnarstvo
umetnost.  Čim bolj ima kdo razvit čut za lepoto, tem lepše

163

uspehe doseže tudi v tem poslu. In pa nekoliko zanimanja ter
znanja o rašči in sorti cvetlic je treba. Ob vsaki priliki si oglej¬
mo lepe nasade in si zapomnimo zlasti način, kako so rastline
razpostavljene. Od tega je zavisno največ.

8. Končno pa še nekaj! Pregovor pravi: Iz nič ni nič. To
velja tudi tukaj. Ako hočemo imeti lepo okrašen vrt, je vsekakor
treba nekaj žrtvovati za semena, za rastline, za čebulice, za go¬
molje, za gnoj, orodje itd. Samo pametno je treba izberati. Zlasti
pri izberi semen in rastlin je treba največje previdnosti. Ceniki
so zapeljivci. Tam je vse lepo, vse gladko, v resnici je pa mar¬
sikaj drugače. Naročajte samo semena takih rastlin, ki jih po¬
znate, ali ki so vam priporočene, ki jih je razmeroma lahko
vzgajati in negovati, ki zanesljivo uspevajo v našem podnebju
brez posebne postrežbe, katere jim ne morete nuditi.

Še previdnejši moramo biti pri naročanju rastlin, ker so
še dražje. Kdor hoče imeti vse, ima končno prav malo veselja
in užitka. Domači vrt ni botaniški vrt.

II. Okrasno rastlinje.

V naslednjih vrsticah so naštete glavne skupine  okras¬
nih rastlin, in sicer le tista plemena,  ki jih rabimo oso-
bito za naše namene. Ozirali smo se pri tej izberi zlasti na
plemena, ki se dado razmeroma lahko gojiti tudi brez posebnih
vrtnarskih pripomočkov, celo brez tople grede. Za lažje dolo¬
čanje smo jim pridejali v oklepaju botaniška (latinska) imena.

Izmed neštetih sort so omenjene le posamezne najboljše
in najlepše. Označene so s poševnim  tiskom. S tako uredbo bo
kolikor toliko olajšana izbera po obsežnih cenikih semenskih
trgovin.

1. Enoletne ali poletne cvetlice

vzgajamo vsako leto iz semena. Nekaj malega jih je, ki jih se¬
jemo kar naravnost na stalno mesto, kjer ostanejo vse leto in
jih skoraj nikdar ne presajamo. Take so naslednje:

Kapucinke (tropaeolum). Sejemo jih v začetku maja me¬
seca za obrobek: t. majus nanum,  kot nizka vzpeljavka t. lob-
bianum;

reseda (reseda odorata). Sejemo jo v začetku aprila me¬
seca za obrobek; r. odorata -grandiflora  in Machet;

li

164

dišeča grašica ali grahor (lathyrus odoratus). Sejemo ga
aprila meseca kot vzpenjavko ob ograjah in špalirjih: Spencer;

ostrožnih (delphinium) zraste do 1 meter visoko. Sejemo
ga že jeseni ali rano spomladi, za ozadje na cvetličnih gredicah;
d. humile  nizek za gredice, d. imperiale  posebno lep.

Pod. 67. Krizantema (Aliče Jordan).

Semkaj spadajo še: iberis  (iberis amara), vrtni mak  (pa-
paver somniferum), turščak  ali retlak  (portulaca grandiflora)
za obrobek na suhih vročih, peščenih mestih.

Mnogo več pa je enoletnih cvetlic, ki niso tako skromne
kakor naštete. Treba jih je sejati navadno prav rano na pomlad
na posebne sejalnice, navadno na gnojne grede. Za silo jih se¬
jemo tudi v lončke, zabojčke in podobne posode, ki stoje v toplih

165

prostorih (sobah). Do maja meseca se tako okrepe in razrastejo,
da jih lahko presadimo na stalno mesto, ko se ni več bati slane.
Nekatere je treba prej večkrat pikirati (presaditi). Kdor ima
malo prostora, naj se ne ukvarja s setvijo in z vzgojo teh cvetlic,
kupi naj si rajši potrebne sadike pri bližnjem vrtnarju. Posebno
priporočene so naslednje:

Lobelija (lobelia erinus) je krasna, modro cvetoča rastlina
pritlične rasti. Sejemo jo že februarja meseca na tople grede.
Potem je treba po več
rastlinic skupaj presaditi,
da nastanejo gosti grmiči.

Na piano jo sadimo šele
maja meseca po 10 cm
vsaksebi. Priporočeni sor¬
ti: perle, cesar Viljem,.

Petunijo (petunia hy-
brida) je dobiti v najraz¬
ličnejših barvah z enoj¬
nim in z gibatim, pitanim
cvetom. Gojimo jo kakor
druge poletne cvetlice v
vseh barvah, velikostih
in s cvetjem različnih
oblik. Enojnocvetne so naj-
navadnejše. Zelo lepe so
petunije z gibatim cvetom
in razčesanim cvetnim vencem, to so: p. hybr. grandiflora su-
perbissima, p. hybriata, p. hybr. nana compacta  in druge.

Breskvice ali balzamine (impatiens balsamina) je pri nas
splošno znana poletna cvetlica z rožnatim enojnim in gibatim
cvetjem. So pa tudi raznih drugih barv. Pred sredo maja meseca
je ne smemo saditi na piano, ker je zelo občutljiva.

Astre (callistephus chinensis) goje neštete sorte, ki se
razlikujeje po rasti, velikosti, po obliki in barvi cvetov. Najviše
zrastejo ameriške grmičaste  (do 70 cm), nekoliko nižje so or¬
jaške repatice  (40—50 cm), repatice  (35—40 cm), triumf  (25 cm),
pritlične  (20 cm) in še mnogo drugih. Na topli gredi, pa tudi v
sobi jih prav lahko vzgojimo iz semena. Dokler so majhne, jih
moramo previdno zalivati, ter rade gnijejo, zlasti če nimajo
dovolj zraka.

Pod. 68. Cvet petunije.

166

Veliki odolin ali zajčki (antirrhinum majus) je krasna in
pridna poletna cvetlica. Posebno ljubke so nizke sorte a. majus
nanum,  ki so v vseh barvah.

Nepostarnik (ageratum mexicanum) z modrimi glavicami
vidimo povsod po vrtovih za obrobek, ali pa tudi po celih gre¬
dicah. Cvet se obnavlja do pozne jeseni. Zelo lepa je nizka sorta,
a. m. nanum.

Sporiš ali železnjak (verbena hybrida) je v vseh barvah.
Največkrat vidimo rdeče, rožnate in bele. Navadno ga sejejo.

Razmnožujemo ga pa tudi
s potaknjenci. Semenščake
je treba pikirati. Sploh je
vzgoja nekoliko težavnej¬
ša. Ob robu rabat se kaj
lepo podaje, zlasti ker
cvete, dokler ga ne popari
slana.

V. hybr. gigantea  in
grandiflora  so bolj plaze¬
če rasti, v. hybr. compacta
dela pa goste grmiče.

Tagetes (tagetes pa-
tula) vidimo povsod po
vrtovih, ker ga je prav
lahko vzgojiti. Vonja sicer
nima prijetnega, ker pa
cvete neumorno, ga imamo
kljub temu radi. Visoke
sorte se lepo podajejo v
večjih skupinah, nizke pa
kot obrobek. Lepa nizka
sorta je t. p. nana striata
fl. pl.

Cinija (zinnia elegans)
je tudi vsakomur znana in
priljubljena poletna cvetli¬
ca, ki je ni težko vzgojiti iz
semena. Novejše sorte so
posebno lepe v rasti in v
barvah cvetja. Gojimo jo v

Pod. 69. Veliki odolni ali zajčki.

167

raznih velikostih in barvah. V večjih skupinah razvrščena po
velikosti je prav lepa. Cvete neprestano do pozne jeseni.

Visoke sorte: z. e. grandiflora robusta plenissima,  srednje
visoke: z. eleg. pumila flore pleno.  Vse v raznih barvah.

Molči ali suhe rože (helichrysum monstrosum) so posebne
cvetlice, katerih cvetni listi ne zvenejo, ne izgube barve in ne
odpadejo, ampak nekako otrde kakor slama. Take porežejo in
uporabljajo za vaze pozimi, ko ni drugega cvetja. Molče lahko
sejemo tudi na stalno mesto.

Šeboji ali faj-
geljni (mathiola
annua) so posebno
priljubljene polet¬
ne cvetlice in tu¬
di pri nas povsod
znane. Tu omenja¬
mo samo ‘polet¬
ne šeboje,  ki
jih sejemo rano
spomladi na tople
grede ali v lončke.

Previdno zalivanje
nje in zračenje sta
glavna pogoja za
dober uspeh. V začetku maja meseca jih sadimo na stalno
mesto. Najlepši so šeboji z gibatim cvetjem. Erfurtski poletni,
piramidasti  in mnogo drugih v raznih barvah. Tudi v lončkih
lepo cveto.

Poletna plamenica (phlox Drummondi) je jako pridna za
cvetlične gredice. Vzgojiti jo je lahko iz semena. Cvete dolgo,
ako jo obrezujemo. Zelo lepa je nizka ph. D. nana comparta
grandiflora,  ki je raznih barv.

Semkaj spada tudi poletni  ali kineški nagelj  (dianthus chi-
nensis), ki ga gojimo prav tako kakor druge poletne cvetlice.
Je v vseh barvah in razne velikosti. Lepe sorte so: d. chinensis
fl. pl., d. Heddwigi, d. laciniatus  in drugi.

Gajlardija (gaillardia picta) je zelo pridna cvetlica za ra¬
bate. Vzgojiti jo je prav lahko iz semena na topli gredi ali v
lončkih. Setev se začne lahko aprila, presajamo jo na stalno
mesto maja meseca.

Pod. 70. Tagetes patula nana.

168

Lahko bi našteli še dolgo vrsto poletnih cvetlic, toda za
naše potrebe je dovolj omenjenih. Za marsikoga bo že iz teh
izbera težka. Pomisliti je pa tudi, da imamo še mnogo lepotičnih
rastlin, ki ne spadajo v to poglavje, ki pa so morebiti še lepše
in hvaležnejše in jih torej tudi ne smemo prezreti.

Najprej naj omenimo še dve, tri, ki jih gojimo po vrtovih
zaradi lepih, velikih listov in zaradi posebne, nenavadne oblike.

Kloščelvec ali
ricinus (ricinus
sanguineus) sade
po tratah kot po-
samnico. Ako mu
damo dobro pod¬
lago (mnogo konj¬
skega gnoja), se
razvije v jako le¬
po, veliko rastli¬
no, ki spominja na
rastlinstvo vročih
krajev (tropičtno
rastlinstvo). Prav
tako sade po več¬
jih vrtovih orjaški
tobak  (nicotiana
colossea) in pa
vrtni tobak  (ni¬
cotiana affinis).
Lep je tudi dre-
vesasti kristavec
(datura arborea). Za obrobek večjih cvetličnih gredic ste tudi
pripravni perilla nankinensis in pyrethrum annuum. Perilla se
kaj rada sama zaseje, ako smo jo kdaj dobili na vrt.

2.  Dvoletne cvetlice.

V to skupino spadajo nekatere znane trde cvetlice, ki jih
sejemo poleti. Do jeseni se razvijejo, a navadno ne cveto. Čez
zimo ostanejo na svojem mestu. Na spomlad pa, takoj ko se ne¬
koliko ogreje, se razvijajo dalje in cveto. Namenjene so posebno
za spomladni okras naših vrtov do tiste dobe, ko začno cvesti
poletne cvetlice. Vobče cveto le nekaj tednov, vendar pa so zelo

169

hvaležne, ker baš v tisti dobi (april, maj) primanjkuje cvetja
po vrtovih. Posebno znane in priljubljene so naslednje:

Mačehe ali sirotice (viola tricolor maxima) sejemo avgusta
meseca na senčno gredico. Paziti je, da se zemlja nikdar ne pre-
suši, ko kale. Takoj, ko narede prve liste, jih pikiramo, pozneje
pa še enkrat. Na gredico, kjer bodo spomladi cvetle, jih presa¬
dimo oktobra ali pa tudi marca meseca. Za obrobek ali cvetlične
grede. Sorte: orjaške, trimardeau  v vseh barvah, v. tricolor
maxima hiemalis,  posebno lepe in rano cvetoče. Pariške ma¬
čehe  itd.

Potočnice (myosotis alpestris) gojimo prilično tako kakor
mačehe. V večjih skupinah učinkujejo posebno lepo. Cvet traja
kratko dobo. Sorte: m. alpestris stricta grandiflora.

Zvončnice (campanula medium) sejemo že maja meseca,
cveto pa junija naslednjega leta. Vzgojimo jih tako kakor prej¬
šnji dve. Na grede, kjer naj cveto, jih sadimo konec avgusta
meseca po 40 cm vsaksebi.

Zlati seboj (cheiranthus incanus) je znana, lepo dehteča
cvetlica, ki jo sejemo maja meseca. Ko precej odraste, jo pre¬
sadimo na grede. Čez zimo jo je treba nekoliko zavarovati z
listjem, ki ga denemo med rastline, ali pa jo presadimo v lončke
in jih postavimo v kako hladno shrambo. Cvete rano spomladi.
Presajati se da tudi spomladi brez škode. Sorti: visoki  in grmi¬
časti seboj  z gibatim cvetom v raznih barvah. Lep je tudi seboj
z enojnim cvetom.

Turški nagelj (dianthus barbatus) vzgajamo kakor šeboj.
Za zimo je popolnoma neobčutljiv.

Rožasti slez (malva rosea) vidimo mnogokrat po kmetih.
Sejati ga moramo spomladi. Maja ali junija meseca ga presa¬
dimo na odločeno, zelo dobro pognojeno mesto. Cvete drugo leto.

Marjetice (bellis perennis). Krasne so velikocvetne, gibate
sorte kakor b. p. gigantea.

Naštete in še nekatere druge dvoletne cvetlice cveto samo
enkrat. Ko odcveto, jih navadno zavržemo in prostor porabimo
za poletne cvetlice, navedene v I. poglavju.

3. Trajnice ali perene.

Med trajnice v ožjem ali vrtnarskem zmislu spada vse tisto
mnogobrojno zeliščnato rastlinje, ki raste trajno po mnogo let

170

na istem mestu in je vsaj v podzemeljskih delih vobče neobčut¬
ljivo za zimski mraz. Nadzemeljski deli (steblovje in listi) iz'
večine vsako jesen dozore in odmrjo, korenike pa ostanejo žive,
in vsako pomlad z novo močjo poženejo stebla in liste, cveto in
obrode navadno tudi seme. Ako stoje daljšo dobo na istem mestu
in so jim razmere ugodne, se navadno razrastejo in razkošatijo
v obširne grme. Trajnice razmnožujemo iz večine z delitvijo. Ob¬
širno koreniko razkosamo (razrežemo, razsekamo) na več delov,
ki jih posadimo vsakega zase kot novo  rastlino. Možno je tudi,
vsaj pri nekaterih, razmnoževanje s semenom in s potaknjenci.

Trajnice so dandanes najmodernejše rastline za okras vrtov.
Priznati moramo, da so izpodrinile že marsikako poletno cvet¬
lico. In po pravici! Lepšega cvetja in krasnejših barv ne dose¬
žemo izlepa s kako drugo rastlino, ako izvzamemo rože.

In kako preprosta nega je to! Enkrat posadimo rastlino,
potem nas pa leto za letom razveseljuje z bujno rastjo in s ča¬
robnim cvetjem. Pa ni treba skrbeti ne za seme, ne za vzgojo,
ne za zimsko odejo. Da ji le preskrbimo primeren prostor in
zemljo, jo varujemo plevela in ji po potrebi gnojimo, pa smo
storili dovolj. Samo izbira je težka, ker trajnice štejejo že raznih
plemen na stotine. Kaj pa šele sorte! Teh je pa toliko, da se ne
dado prešteti. Tu bomo našteli le neznatno število najlepših in
takih, ki jih večinoma že goje pri nas in jih imajo naša domača
vrtnarstva. Posebni ljubitelji pa bodo segli po cenikih inozem¬
skih, zlasti nemških tvrdk, ki se na veliko pečajo z vzgojo tega
rastlinja (n. pr. K. Forster, Bornim bei Potsdam, Deutschland;
Georg Arends, Staudengartnerei, Ronsdorf bei Elberfeld,
Deutschland).

Poletne cvetlice gojimo navadno v nekakem redu po ra-
batah in posebnih cvetličnih gredicah. Trajnice pa so bolj
primerne za naravno razvrstitev brez strogega reda in brez
somernosti. Na naših preprostih vrtovih se najlepše podajajo
ob živih mejah pred lepotičnimi grmi, pod visokim lepotičnim
drevjem ali pa po obrobkih ob glavnih potih. Zasajati jih mo¬
ramo pa vedno mešano brez prisiljenega reda v večjih ali
manjših skupinah glede na njih višino in čas cvetja. Pripomniti
moramo namreč, da trajnice cveto sicer iz večine po več tednov
v raznih letnih časih, toda samo enkrat na leto. Izbrati jih je
treba torej tako, da imamo cvetje vse leto brez daljših pre¬
sledkov.

171

Kadar stoje trajnice daljšo dobo na istem mestu, se sicer
•jako razrastejo, vendar pa končno začno kljub gnojenju pešati.
Tedaj jih je treba razdeliti in presaditi na drug prostor. Krep¬
kejše grme navadno razkosamo na 4 do 8 delov, včasih tudi na
več. Presajamo v jeseni (avgusta in septembra) ali pa spomladi
(marca in aprila) meseca.

Za trajnice je treba zemljo prav dobro pripraviti, na glo¬
boko prekopati in dobro pognojiti s starim gnojem ali s kom¬
postom, ker pozneje ne moremo zemlje med njimi globoko ob¬
delavah.

a) Spomladi cvetoče trajnice.

Vijolica (viola odorata) je znana prva spomladanska cvetka.
Posebno lepe so z gibatim cvetjem.

Jegliči (primula veris, elatior, denticulata i. dr.). Uspevajo
na solnčnem prostoru v vlažni zemlji.

Aurikule (primula auricula) so prejšnjim podobne, jako
lepe in priljubljene trajnice.

Šmarnica (convallaria majalis) raste v senci pod grmi v
gozdiču ali po drugih primernih mestih. Sadik si nakopljemo
v gozdu. Zemlja mora biti gnojna.

Srčki (dicentra spectabilis), znana trajnica, ki razvije vi¬
seče srčasto cvetje rano spomladi.

Orlica (aquilegia). Lepe sorte: a. coerulea, chrysantha, liay-
lodgensis  in druge.

Arabis (arabis alpina). Nizka, aprila ali maja meseca belo
cvetoča trajnica, ki je pogostoma vidimo po vrtovih. So tudi
rožne barve z gibatim cvetjem.

Spomladanska plamenica (phlox setacea). Prav nizka, rano
spomladi cvetoča trajnica raznih barv. Razraste se v blazinaste
skupine. Phlox Douglasi hgbrida.

Aubriecije (aubrietia tauricola, graeca, hybrida) cveto od
aprila do junija meseca. Primerne so posebno za kamenite sku¬
pine in obrobek, ker ostanejo nizke in se blazinasto razraščajo.

Potonika (paeonia) je pri nas že od nekdaj znana trajnica,
ki jo vidimo skoraj na vsakem vrtu. Navadni sta: p. officinalis
in tenifolia.  Zelo lepa je nova vrsta p. sinensis fl. pl.,  ki jo goje
v najrazličnejših krasnih barvah. Potonika je hvaležna za dobro
zemljo. Treba ji je tudi redno gnojiti. Zelo lepe so tudi dre¬
ves a s t e potonike  (paeonia arborea), ki cveto v raznih
barvah še prej nego navadne.

172

Pogačice (trollius caucasicus) so krasne zlatice za vlažna
mesta. T. hybridus,  v raznih sortah.

Perunika (iris). To zanimivo, spomladi in poleti cvetočo
trajnico goje po vrtovih v neštetih sortah in v vseh možnih obli¬
kah, velikostih in barvah. Hvaležna so tale plemena: nizka i. pu-
mila,  srednje visoka i. interregna  in visoka i. germanica;  vse tri
v najrazličnejših barvah. Razen teh so še novejše sorte kakor

n. pr. i. sibirica, i.
orientalis  itd.

Škotski nagelj
(dianthus pluma-
rius) je kaj izvrst¬
na cvetlica za sta¬
len obrobek. Vsa¬
kega drugega, tre¬
tjega leta ga je
treba pa presaditi
in razdeliti, sicer
se preveč razraste.
Sorte: diamant, de-
licata, gloriosa.
Med trajne naglje
spada tudi pri nas povsod znani binkoštni nagelj  (dianthus
caesius).

Orijentalski mak (papaver orientale) je tudi spomladi cve¬
toča trajnica, ki je v raznih sortah.

b) Poleti cvetoče trajnice.

Astilba (astilbe) zraste do 2 m visoko. Latasto razcvetje
z drobnimi, belimi cveti je jako lepo. Krasne raznobarvne sorte
goje v premnogih sortah in velikostih. Nizke: a. sinensis;  sred¬
nje visoke: a. japonica;  visoke: a. Arendsi.

Trajne zvončnice (campanula). Visoke c. persicifolia gran-
diflora,  nizke za stalen obrobek: c. carpatica, acaulis  in glo-
merata;  pritlične: c. pustila.

Ostrožnik (delphinium) je znana trajnica, ki jo gojimo v
raznih zvrsteh; razlikujejo se po velikosti in barvi cvetov. Lepe
sorte do 2 m visoki: d. hgbridum  v raznih različkih, nižji: d. hybr.
Lamartine,  pritlični: d. chinense.  Z gibatim cvetom: d. hybr.
Pannonia.

173

Naprstek (digitalis). Zelo lepe so rdeče in belo cvetoče
sorte. D. gloxiniaeflora.

Sadrika ali pajčolanka (gypsophila panicula in g. pan. fl.
pl.). Znana trajnica z drobnim, belim cvetjem. Lepa za skupine
in za šopke. Razmnožujemo jo lahko tudi s semenom.

Trajna solnčnica (helianthus) zraste najviše izmed vseh
trajnic. Ker je prav skromna, jo lahko gojimo na vsakem vrtu.
Uporabljamo jo s
pridom, da z njo
zakrijemo nelepe
prostore (kompost)
ali pa kot posam-
nico na trati. Lepe
sorte: Ji. giganteus,
h. salicifolius.

Limbar ali be¬
la lilija (lilium can-
didum) je znana
rastlina, ki spada
prav za prav med
čebulnice. Ker pa
ostane mnogo let
na istem prostoru
in nikdar ne poze¬
be, jo lahko šte¬
jemo med trajnice
v ožjem pomenu
besede. Razmnožu¬
jemo jo s čebulami, ki se tekom let jako namnože.

Razen te sade po vrtovih še razne druge lilije, kakor:
l. croceum, tigrinum, davuricum  in še več drugih. Ko ocveto in
se jame steblo sušiti, ga odrežimo in zemljo pokrijmo z gnojem.
Presajajmo jih jeseni.

Trajni volčji bob (lupinus) je pri nas še malo znan, dasi
je jako skromen in hvaležen. Uspeva celo na senčnatih mestih.
Lepi sorti: l. polipligllus albus, roseus.

Trajne plamenice (phlox perennis) so v novejšem času naj¬
modernejše trajnice, ki jih vzgajajo neštete sorte. Tudi pri nas
so znane že od nekdaj, a le stare preproste, malocvetne sorte.
Nove krasne se dobe vseh velikosti, vseh barv in najrazličnejših

174

izprevržkov. Za poletno cvetje so namenjene vse bolj visoke
sorte, kakor: ph. Arendsi  (Amanda, Charlotte itd.), ph. decus-
sata  v vseh barvah.

Plamenice ljubijo solnčno lego z debelo, vlažno zemljo.
Razmnožujemo jih z delitvijo, s semenom, pa tudi s potaknjenci.

Kresnice (spiraea) so v bližnjem sorodstvu z astilbo. Na
vrtu se prav lepo podajejo, na vlažnih senčnatih mestih v go¬
zdiču ali tudi same zase stoječe. Starejše grme prav lahko raz¬
delimo v več delov. Sorte: sp. filipendula f. pl., sp. aruncus,
ulmaria  i. dr.

Tritoma (tritoma uvaria) je krasna posamnica za trate in
druge primerne prostore. Iz grma trstiki podobnih listov se
vzdigujejo do poldrugi meter visoka stebla, ki nosijo močna,
betom podobna razvetja. Drobno, krasno cvetje se odpira od
spodaj navzgor. Tritoma rada pozebe, zato jo je treba pozimi
dobro pokriti z listjem.

Nebine ali astre (aster). Noben razred trajnic ni tako ob¬
širen kakor baš skupina aster. Trajne astre nekaterih vrst cveto
že maja meseca, druge poleti, največ pa je jesenskih. Tu samo
nekatere najlepše.

Prva se razcvete planinska nebina  (aster alpinus) v raznih
barvah. Za njo cvete aster subcoeruleus floribundus  i. dr.

Konec poletja cveto: aster amellus  v najrazličnejših barvah
in odtenkih.

Vse trajne astre dobro prebijejo zimo brez odeje. Raz¬
množujemo jih prav lahko s potaknjenci in z delitvijo. Nizke
sadimo na cvetlične gredice, na skalnate skupine in za obrobek,
visoke pa kot posamnice ali v skupinah ob grmovju, ograjah
ali po takih krajih, kjer hočemo kaj prikriti.

Rdeča zgaga (pyrethrum roseum) je krasna trajnica, ki
poganja iz šopa zrezljanih listov dolge peclje z lepimi, astram
podobnimi cveti v raznih barvah.

Lepe sorte z gibanim cvetom: Mont blanc, Penelope  so bele;
Luna, H onplusultra  so rožnate; Progress  in Fig aro  so svetlo-
rdeče. Skoro še lepše so enojnocvetne: rdeče: Tasso, Jubileo;
rožnate: Frega, Hamlet;  bele: Helios  in Beta.  Zelo lepe sorte
so tudi: Elisabeth,  rožnata, James Kelway,  baržunastordeča,
Mad. Munier, Margaret Moore  in Queen Mary,  nežnorožnate.

Zgago razmnožujemo tako, da razkosamo starejše rastline
na več delov.

175

Omej (aconitum napellus) je strupena, a zelo lepa trajnica,
ki zraste do poldrugi meter visoko. Jako je skromen in trdoživ.
Ljubša mu je lahka, sprsteninasta zemlja nego pretežka. Tudi
v senčnati legi uspeva dobro. Lepe sorte: a. napellus bicolor,
a. n. autumnale superbum  in razne druge.

Pod. 74. Cvet dalije ali georgine sorte »Goldene Sonne« (zlato solnce). Visoka
do 1‘20 m. Cvet zlatorumen, rožnato nadahnjen; ima do 18 cm v premeru.

c) Jeseni cvetoče trajnice.

Jesenske trajne nebine (astre) goje v tako mnogih in raz¬
ličnih zvrsteh, da je izbira prav težka. Omenjamo samo: Saphir ,
Shorti, liosalinde, A. Dickson, Mar sekali, Heiderose, Herbst-
wunder, Lili Fardell, Herbstzauber, Aster cordifolius Ideal.

Rudbčckia je zelo lepa, do 2 m visoka trajnica, ki cvete na
jesen in velja za okrasno cvetlico prve vrste. Pa tudi za rezanje
je kaj pripravna. Cvete do 8 tednov. R. purpurea  in nitida  ste
nizki, laciniata  je pa visoka.

176

Zlata rozga ali vrtni vrbak (solidago) je po naših vrtovih
še zelo redka. Ta lepa trajnica zraste do poldrugi meter
visoko in razvija na jesen veliko, metlasto latje, na gosto posuto
z zlatorumenim cvetjem. Novi vrtni sorti sta: s. Shorti, s. Shorti
praecox.  Pritlična sorta: s. virgaurea nana.

Japonska vetrnica (anemone japonica) je tudi zelo redka
cvetka po naših vrtovih. To lepo in dolgo cvetočo trajnico zelo
čislajo zlasti kot posamnico za trate in druge primerne senčne

prostore. Na jesen
požene iz šopa li¬
stov visoka stebla z
obilnim, lepim, traj¬
nim cvetjem raznih
barv. Posebno lepe
sorte so: a.jap.Ho-
norine Jobert, Ali¬
če, kraljica Char-
lota, Whirlwind.

Georgine ali
dalije (dahlia va-
riabilis) so trajnice,
ki ne prebijejo na¬
še zime na planem.
Vsako jesen moramo njih gomolje spraviti v klet, kjer ne zmrzuje.
Dalije so dandanes moderne cvetlice, ki jih leto za letom izpo¬
polnjujejo in pomnožujejo z novimi krasnimi sortami. Dalije
dele v 11 razredov, izmed katerih so najvažnejše kaktovke,
okrasne orjaške dalije  (hibride) in p o n p o n k e.
Dandanes so orjaške hibride, ki imajo cvete do 25 cm v premeru.
Vzgojili so jih skoraj v vseh barvah. Jako lepe so tudi kaktovke.

Izbera je težka, ker so v zadnjih letih vzgojili na stotine
novih sort. Za primer nekaj najlepših!

a) Kaktovke:  Riesen- Kriemhilde,  temnorožnata; Herz-
blut  temno krvavordeča; zlato solnce  zlatorumena itd.

b) Orjaške okrasne dalije:  Salmonea,  losasto ru¬
mena; Emma Groot,  modrikasta; Ehrliche Arbeit,  oranžno rdeča;
Hohes Licht,  jantarovo rumena; Adler,  bela; Rapallo,  temno-
rdeče-rjavo rumena itd.

c) Ponponke:  Bordeaux,  lila; Diplomat,  temnordeča;
White Aster,  čisto bela i. dr.

*+ f

Šopek najlepših trajnic



















177

Dalije razmnožujemo z delitvijo gomoljastih kopuč, ki se
v dobri zemlji vsako leto jako namnože. Kopuče moramo pa tako
deliti, da se vsakega dela drži vsaj po en kos starega stebla,
na katerem je brst, ker sam koren brez stebla ne odžene. Dan¬
danes razmnožujejo dalije tudi s potaknjenci, ki se kaj radi
ukoreninijo.

Georgine upo¬
rabljamo na vrtu
na različne načine.

Najvidnejše so v
primernih skupi¬
nah ali pa tudi kot
posamnice.

Indijske kres-
niče ali krisanteme
(chrysanthemum
indicum) so tako
znane in povsod
udomačene jesen¬
ske cvetlice, da bi
bilo skoraj preveč,
ko bi jih hoteli še
posebej priporočati.

Omeniti hočemo tu
le to, da kot traj¬
nice za okras vrtov upoštevamo le vrtne krizanteme, ki pod
lahko odejo prebijejo našo zimo na planem brez škode in ki
jih lahko razmnožujemo z delitvijo.

Naslednje sorte so v označeno svrho posebno priporočene.
Že septembra meseca cvete »Altgold«,  bronastobarvna; Roseum,
rožnobarvna; Miss Selley,  nežno lilarožnata; pozneje » Gold -
perle«,  zlatorjava; Henry Lequier,  nežno rožnata. Pozno cveto:
»Nebelrose«,  bela in rožnata; Ruby King , temno baržunasto-
rdeča itd.

Krasne sorte so tudi Crimson Diana,  rdečerjavozlata; Pur-
pur,  škrlatnordeča; Anastasia,  modrordeča; Norrnandie,  rožnata.

K trajnicam lahko prištevamo tudi nekatere lepotične trave,
ki jih prav radi sadimo po večjih vrtovih kot posamnice. Prav
posebne so tele: japonska evlalija  (eulalia gracillima)
zraste čez poldrugi meter visoko. Pozno na jesen jo porežemo

Domači vrt

12

178

in suho slamo vržemo na strnišče. Sčasoma se razraste v ob¬
širen grm. Širokolistni trst  (arundo donax) je lep ob
vodnjaku ali na drugih mokrotnih mestih. Zraste do 3 m visoko.
Šaš (carex maxima) zraste komaj 20—30 cm visok. Pampa-
š k a trava  (gynerium argenteum) je zelo lepa, toda jako ob¬
čutljiva. Če pozimi ni dobro pokrita in na suhem, pa pozebe.
Ponekod jo jemljejo jeseni iz zemlje in prezimujejo v kleti.
Povsod pri nas znana je pasasta pirnica (phalaris arundinacea),
ki jo imajo po vrtovih za obrobek. Lepe, belorižaste liste vežejo
v šopke med razno cvetje. Pozimi moramo grmiče dobro pokriti.

Tudi med listnjačami imamo nekatere prav lepe in trajne
okrasne rastline, ki niso občutljive za mraz. Posebno znane so
f u n k i j e. Sadimo jih za obrobek, ob vodjakih, pa tudi ob raba-
tah. Semkaj spadata posebno dve, in sicer navadna belocvetna
funkija  (funkia alba) in pisana funkia  (funkia alba-aurea, mar-
ginata). Obe sta tako trdi, da nikdar ne pozebeta. Korenike raz-
Irgamo lahko spomladi na toliko delov, kolikor imajo brstov.

Končno naj navedemo še neko trajno lepotično rastlino, ki
je pri nas že splošno udomačena. V mislih imamo hortenzijo
(hydrangea hortensis). Prav* za prav je to nizek, košat grm z le¬
pimi listi in z velikimi kobuli rožnega, modrikastega ali belega
cvetja. Pozimi moramo grmiče dobro pokriti, da ne pozebe les,
ker cveto le na starem lesu. Gojimo jo lahko tudi v loncih.

Tu naj omenimo tudi znani muzi  (musa Martini in eusetae),
ki ste jako priljubljeni posamnici.

4. Čebulnice in gomoljnice.

Nekaj rastlin, ki spadajo v to skupino, smo omenili že med
trajnicami (lilije, dalije). Imamo pa zlasti med čebulnicami še
nekaj prav lepih rastlin, ki jih zelo radi gojimo na vrtu.

Mečki ali gladijole so izmed vseh najimenitnejše. V zadnjih
letih so vzgojili toliko novih prekrasnih sort, da je izbera prav
težka. Čebule sadimo spomladi aprila meseca. Jeseni, ko listi
dozore, jih pa zopet poberemo iz zemlje, ker sicer zmrznejo. Čez
zimo jih hranimo na suhem, hladnem prostoru, kjer ne zmrzuje.
Mnoge sorte imajo tako obsežen in težak klas z orjaškimi cveti,
da jih moramo privezovati h količem, da ne poležejo. Zato sa¬
dimo čebule precej globoko (po debelosti od 5—10 cm).

Posebnega priporočila so vredne tele sorte: Schicaben,
Orangenkonigin, Lene Graetz, Lohengrin, Apfelbliite, Roza

179

IVeidlin, Amerika, Marechal Foch, Liebesfeuer, Dr. Hauff,  Karl
Volker, Negerfiirst, Baron Hulot.

Montbrecije so naše stare znanke, ki pa niso tako občutljive
za zimski mraz kakor gladi jole; pod lahno odejo prebijejo zimo

Pod. 77. Krizantema.

brez škode. Ako ostanejo več let na istem mestu, se razkošatijo
v velike grme. Razmnožujejo se jako hitro s korenikami, ki po¬
ganjajo na vse strani in delajo nove čebule.

Med čebulnice spadajo tudi prve spomladne cvetlice, kakor
zvončki, norice, žefran, narcise, tulipani  in hijacinte.  Posamez
ali po več skupaj po tratah in na posebnih cvetličnih gredicah,
povsod so nam ljube in drage znanilke pomladi. Razen hijacint

12 *

180

ostanejo lahko vse tudi čez zimo v zemlji, kjer narede sčasoma
mnogo zarodka. Navadno pa jemljejo čebulice razen narcise
vsako leto iz zemlje, ko začno listi bledeti. Ko se na zraku v
senci posuše, jih spravimo na suh prostor. Sadimo jih septembra

meseca, kar je opi¬
sano spodaj.

Vse naštete če¬
bulnice vzgajajo po¬
sebno v Holandiji,
odkoder razpošiljajo
čebule po vsem svetu.
Goje jih sto in sto
sort, v vseh mogočih
barvah in lastnostih,
to velja zlasti za hija-
cinte in tulipane. Naj¬
dražje so izbrane če¬
bule, ločene po posa¬
meznih barvah in z
imeni. Bolj ceno do¬
bimo mešane v raz¬
nih barvah in brez
imen (rumel).

Manj znane, a le¬
pe čebulnice so tudi:
sibirska morska če¬
bulica  (scila sibirica),
vrtna veternica  in
vrtne zlatice.

Izmed vseh čebul¬
nic so pri nas najbolj

Pod. 78. Čebula gladijole z zarodkom, ki da v priljubljene in razšir¬
ja 2, 3 letih čebule v navadni debelosti. j ene  narcise,  ker ne

potrebujejo skoraj no¬
bene strežbe. Kjer jih zasade, cveto potem vsako pomlad in se
razrastejo v obširne grme. Rumena narcisa  (narcissus pseudo
narcissus) je najbolj znana. Pa tudi bela narcisa  ali bin-
koštnica (narcissus poeticus) ni baš redek. Gojimo jih po takih
mestih, kjer imajo mir, da morejo dozoreti. Lepo se podajo ob
robu lepotičnega grmovja, ob mejah, pa tudi na obrob, gredicah.

181

Kako sadimo čebulnice za pomladno in zimsko cvetenje.

Večinoma vse čebulnice (tulipani, hijacinte) ljubijo zelo
pregnojeno, bolj lahko vrtno zemljo in solnčno lego.

Čebule sadimo septembra in oktobra  meseca na
dobro pripravljeno gredico na ta način, da jih potaknemo 5 do
7 cm globoko in 10 do 20 cm vsaksebi, kakršne so pač sorte.
Potem gredo čez
in čez pokrijemo s
preperelim gnojem
in povrh položimo
še nekaj smrekovih
vej. Na pomlad, ko
začne listje riti iz
zemlje, umaknemo
veje in gnoj. Če je
suša, zalivamo.

Ko pa odcveto,
prenehamo zalivati.

Čebule poberemo iz
zemlje šele tedaj,
ko steblovje in list¬
je dozori in se ve¬
činoma posuši. Tu¬
lipani zore počasi,
zato pa sadimo med
nje s i 1 e n o, da
jih zakrije.

Hijacinte se
dado jako dobro
siliti, da cveto v
sobi že januarja ali
februarja meseca. V to svrho jih posadimo 1  posamez v razme¬
roma majhne lončke septembra ali oktobra meseca. Zemlja naj
bo sestavljena iz polovice prav dobre kompostne zemlje in iz
polovice mivke (droben pesek iz rek). Čebule posadimo v
lonce tako, da so ravno pokrite z zemljo. Ko lončke prav
dobro zalijemo, jih postavimo v- hladno klet v temen kot ali
pa jih pokrijemo s kakim zabojem. Še bolje pa je, ako jih
zakopamo v 30 do 40 cm globoko jamo na vrtu. Tako pustimo
lonce 2 do 3 mesece. V tem času poženejo za prst debele in

Pod. 79. Gladiiole ali mečki.

182

2 cm dolge brste. Potem postavimo lončke v hladno sobo na
svetel prostor. Prve dni pokrivamo blede brste s papirnatim
tulcem, da se počasi privadijo svetlobi in polagoma ozelene.

Za zimsko cvetenje so uporabljive samo posebne, baš za
ta namen vzgojene čebule.

* * *

Izmed gomoljnic omenjamo samo še eno, ki jo je lahko
gojiti in ki velja za prvovrstno okrasno rastlino. To je kana
(canna indica). Gojimo jo zaradi lepih listov in krasnega cvetja.
Razmnožujemo jo z gomolji. Obširne kopuče razrežemo spo¬
mladi na več delov, tako da ima vsak vsaj po en brst.

Gomolji so pa jako občutljivi za mraz. Čez zimo jih hra¬
nimo na suhem in na toplem (v zakurjeni sobi). Spomladi aprila
meseca jih sadimo v dobro pregnojeno zemljo, zlasti dobro pa
uspeva kana po vlažnih mestih. Žlahtnejše vrste s posebno lepim
cvetjem posade vrtnarji marca meseca v lončke, ki jih postavijo
pod steklo na toplih gredah, kjer kmalu poženejo, maja meseca
pa presade že odrasle rastline na piano. Kana se uveljavlja le
v večjih skupinah. Posamezne bi mogli saditi le visoke, košate
zvrsti. Stare sorte so gojili le zaradi listov, novejše pa imajo
poleg lepih listov tudi krasno cvetje. Toda so mnogo bolj občut¬
ljive nego starejše sorte.

Lepi kani sta: Legionnaire, Madame Crozy.  Do dva metra
visoko zrastejo canna iridiflora, Ehmani  in Neutoni.

Kane razmnožujemo tudi s semenjem.

5. Ovijavke in vzpenjavke.

V to skupino spadajo rastline, ki učinkujejo posebno sli¬
kovito, ako jih gojimo pravilno in na pravih krajih. Za ovijavke
in vzpenjavke imamo na vsakem vrtu kak prostorček bodisi ob
ograji, ob vrtni lopi, ob kakem zidu ali pa si priredimo nalašč
primerno ogredje, po katerem se ovijajo ali vzpenjajo. Z ovijav-
kami in vzpenjavkami kaj lepo zakrivamo puste, gole ali celo
grde stene in razne druge predmete, ki nimajo baš lepega lica.

a) Enoletne ovijavke in vzpenjavke  imajo
to slabost, da se razvijejo prepozno. Do veljave pridejo šele
julija, avgusta ali še kesneje.

Dve najnavadnejši in najskromnejši — kapucinko  in di¬
šečo grašico  — smo omenili že pri poletnih cvetlicah.

183

Vrtni slak (ipomea purpurea) je prava ovijavka z rdečimi
ali z modrimi cveti. Sejemo jo konec aprila meseca na stalno
mesto.

Vilec ali kobeo (cobea scandens) moramo sejati že marca
meseca na toplo gredo ali v lončke. Potem jo moramo gojiti v
lončkih do srede maja meseca. Šele tedaj jo posadimo na piano
ob primemo ograjo, kjer se vzpenja precej na visoko. V dobri
zemlji in če je vreme ugodno zraste jako bujno in razvija krasno
zvonasto cvetje bledovijoličaste barve.

Ponekod sade kot lepotično ovijavko turški fižol, ki ima
škrlatnordeč cvet. Tudi razne okrasne bučice  goje za vzpenjavke.

b) Mnogo lepše in hvaležnejše od enoletnih so trajne
ovijavke in vzpenjavke. Med njimi so nekatere posebno pri¬
merne za zeleno odejo zidovju in raznim stenam. Nekatere krase
s prijetnim zelenjem, druge z lepim cvetjem, vse pa potrebujejo
nekaj let, preden se razvijejo toliko, da pridejo do popolne
veljave. Saditi jih moramo v dobro pripravljeno zemljo, da
rastejo hitro in bujno, ker le z bohotno rastočimi vzpenjavkami
dosežemo zaželeni učinek. Večinoma so za našo zimo neobčut¬
ljive in ne potrebujejo nikake zimske odeje.

Divja trta  (ampelopsis quinquefolia) je najbolj znana
czpenjavka, ki raste silno hitro, tako da ena sama rastlina v
malo letih prepreže obsežne stene. Tudi sicer je menda izmed
vseh vzpenjavk najskromnejša. Iz početka jo je treba razpeča¬
vati in privezovati na primerno ogrodje. Razmnožujemo jo prav
lahko s potaknjenci.

Veitcheva trta (vitis Veitchi) je še lepša nego navadna
divja trta, ker ima lepše liste in se z nežnimi ročicami sama
oprijemlje po gladkem zidu. Raste najrajša v senci ob severnih
stenah, ki jih pokriva silno na gosto. Listi se ulegajo drug vrh
drugega kakor opeka na strehi in s tako uredbo učinkuje jako
slikovito. Napačno je mnenje, češ, da zadržuje vlago v zidu.
Nasprotno! Ročice, ki se tesno oprijemljejo zidu, brez dvoma
srkajo iz njega vlago in po lepo uravnanem listju odteka de¬
ževnica navzdol, ne da bi mogla zidu do živega. To jako pripo¬
ročeno trto razmnožujemo s potaknjenci. Še bolje in še hitreje
rastoče rastline pa dobimo, ako jo cepimo na navadno divjo trto.

K divjim trtam prištevamo tudi bršljinasto divjo trto  (am¬
pelopsis hederacea) in dišečo trto  (vitis odoratissima).

184

Pipovec (aristolochia Sipho) je tudi trajna vzpenjavka z
velikimi listi in z neznatnim, čudno zakrivljenim cvetjem.

Glicina (wistaria ali glycine chinensis) je ovijavka v pra¬
vem pomenu besede. Cvete rano spomladi, preden ozeleni, v
velikih visečih grozdih modre barve. Uspeva pa samo v solnčni
legi in v prav dobri vrtni zemlji. Glicino razmnožujemo z gre-
benicami.

Vrtni srobot (clematis) je v novejši dobi modna in v res-
niči tudi krasna, lepo cvetoča vzpenjavka, ki ostane bolj redka,
torej ne zakriva ozadja, ampak dela samo senco. Raste na
solnčnih mestih v dobri vrtni zemlji, ki ima dovolj apna in
listnate sprstenine. Korenine SO' zelo občutljive za solnčno žego.
Zato priporočajo, naj zemljo pokrijemo okrog rastlin do 8 om
na debelo s šotnim zdrobom, ki ga solnce ne pregreje.

Trd in jako lep je temnomodri Jackmannov srobot  (cle¬
matis Jackmanni). Priporočena je tudi clematis montana rubens.
Vrtni srobot se tudi zelo lepo podaje med drugimi vzpenjavkami.

Bršljan (hedera helix) je znana vedno zelena vzpenjavka
velike lepote, ako raste na pravem mestu. Najlepše je veljave,
ako pokriva senčnat zid ali posamno stoječe senčno skalovje.
Uporabljajo ga tudi po starem drevju, kjer učinkuje jako sli¬
kovito. Najbolj priporočen je malolistni bršljan.

Kozji parkeljci (lonicera caprifolium) je trajna ovijavka
za vrtne hladnice.

K vzpenjavkam prištevamo tudi nekatere rože,  o katerih
bo pa govor na drugem mestu.

Prav v to svrho nam dobro služi tudi vinska trta,  bodisi da
jo gojimo ob zidu kot špalir ali na planem ob primernih lesenih
napravah in lopah.

6. Nagelj ali klinček (dianthus).

Nagelj je naša domača, tako rekoč slovenska cvetlica. Pri¬
ljubljen je narodu tako kakor nobena druga. Le roža bi ga
utegnila prekašati. Goje ga na vse mogoče načine po vrtovih,
pa tudi v loncih.

Družina nagljev je zelo obširna in zamotana. Nekaj zvrsti
smo omenili že spredaj (dianthus chinensis, barbatus, pluma-
rius i. dr.). Tu je upoštevan samo vrtni nagelj  (dianthus ca-
riophylus). Pa tudi tega je premnogo zvrsti s pitanim cvetom,
raznih barv in velikosti.

185

Prav za prav je nagelj trajnica. Vendar pa ga radi gojimo
vsako leto iznova, da imamo vedno mlade rastline, ki so lepše
in tudi povoljneje cveto nego večletne. Le lončne nageljne
imamo po več let, dokler ne opešajo.

Najbolj znan je navadni vrtni nagelj, ki ga sejemo maja
meseca, pa cvete šele drugo leto. Boljša zvrst so ponavljači
(remontantni nagelj), ki cveto po večkrat.

31arjetni nagelj je zopet finejša zvrst ponavljačev. Posebno
priljubljeni so francoski ponavljači, ki jih čitamo v cenikih pod
imenom Chabaud (izgovori sabo!).

Najbolj izbrane žlahtne sorte gojimo v
loncih, to so lončni nageljni,  ki imajo po¬
končno ali pa visečo rast. V cenikih čitamo
še vsakovrstna druga imena, ki so jih na¬
vedli vrtnarji in s katerimi označujejo razne
zvrsti imenovanih skupin. Navadni vrtni na¬
gelj in tudi nekatere ponavljače (marjetne)
razmnožujemo s semenom. Ako sejemo seme
prav rano (januarja ali februarja meseca),
cveto že prvo leto proti jeseni. Navadno ga
pa sejejo maja ali junija meseca, potem cveto
šele drugo leto. Čez zimo jih moramo neko¬
liko zavarovati s smrekovimi vejami.

Pomniti je, da je težko dobiti tako seme, ki bi rodilo samo
gibate naglje. Skoraj vedno je vmes nekaj enojnih cvetov.
Chabaud  so v tem oziru še najbolj zanesljivi in tudi najlepši.

Žlahtnejše lončne naglje in boljše ponavljače razmnožu¬
jemo s potaknjenci in z grebenicami. Vršički posebno radi po¬
ženejo korenine, ako jih potaknemo med dva različno velika
lončka, ki sta vtaknjena drug v drugega, vmes je pa dobra prst
pomešana s peskom. Notranji lonček mora biti trdno zamašen
in vedno poln vode. Teh potaknjencev ni treba nikoli zalivati,
ker skozi lončkove stene pronica vedno toliko vode, da je zemlja
pravšno vlažna. Grebenice se rade ukoreninijo, ako jih pri ko-
lencu narežemo in nekoliko odkoljemo. (Glej sliki!)

Vsi žlahtnejši nageljni so kolikor toliko občutljivi za mraz,
posebno pa jim škoduje prevelika zimska moča. Imajo pa to
dobro svojstvo, da jih lahko presajamo brez škode kadarkoli,
ker imajo mnogo lasastih koreninic, ki drže zemljo. Ta ugod¬
nost nam jako olajšuje njih uporabo na vrtu. Mešanica ilovnate

Pod. 80. Dvojni lon¬
ček za potaknjence od
nageljnov v prerezu.

Z = zemlja, V = voda,
P = potaknjenci.

186

zemlje (ruševinaste ilovice), preperelega govejega gnoja, ne¬
koliko apna in peska daje dobro zemljo nageljnom.

Pod zimsko odejo zalezujejo nageljne miši. Ako pa ni
snega, so jim nevarni tudi zajci.

7. Rože.

Med vsemi rastlinami, ki jih gojimo na vrtu, je brez dvoma
roža  najlepša. Po pravici ji gre torej naslov kraljica vrtov.
Katera cvetlica se more kosati z njo v lepoti njenih cvetov, v
brezkončni raznovrstnosti in pestrosti njenih barv, ali v prijet¬
nosti njenih vonjav, ali v dolgotrajnosti in obilici njenega cvetja,
ali v preprostosti in skromnosti njenega negovanja?! Rože goji

lahko vsakdo, ki ima le nekaj pedi
zemlje. — Premožnjak si jih vedno
lahko kupi, kolikor in kakršnih mu
le srce zaželi. Pa tudi siromak si jih
omisli laže in ceneje, nego marsi-
Pod. 81. Nageljnova grebenica. katero drugo cvetlico. Vsepovsod

po našem grmovju raste šipek  —
divja roža, na katero cepimo žlahtne rože. In kako preprosto pa
prijetno je požlahtnjevanje rož! Na vsakem najmanjšem in še
tako preprostem vrtičku bi lahko imeli nekaj rož, ker posa¬
mezna rastlina ne potrebuje mnogo prostora, zlasti ako je cep¬
ljena na meter visokem ali nekoliko višjem debelcu.

a) Kako razmnožujemo rože.

Žlahtne rože dandanes razmnožujemo iz večine s p o -
žlahtnjevanjem  ali s cepljenjem prav tako kakor sadno
drevje. Nekatere se dado s pridom razmnoževati tudi s potak¬
njenci.  S semenom jih razmnožujejo vzgojevalci samo z na¬
menom, da pridobe nove sorte. Pač pa splošno sejejo šipkovo
seme, da si vzrede večjo množino primernih podlag za požlaht¬
njevanje. Tega pa navadni ljubitelj rož ne bo delal, ker vzgoja
šipka iz semena je precej dolgotrajna. Za naše potrebe nam
zraste po grmovju dovolj primernih šipkovih rastlin, ki nimajo
sicer lepih korenin kakor semenščaki, pa so kljub temu prav
dobre, ako pravilno ravnamo z njimi. Kdor bo pa gojil rože v
večji meri, stori pa najbolje, ako naroči iz posebnih drevesnic
tudi divjake, ker se ne izplača, da bi jih sejal doma.

187

Šipek kopljemo pozno na jesen oktobra in novembra me¬
seca, ko se listje ospe. Dandanes je povsod ljudi, ki so vešči
temu poslu in ki poceni nakopljejo lepih šipkov. Najboljše so
enoletne, ravne, zdrave šibe, ki imajo vsaj nekaj korenin in niso
preveč trnjave. Posadimo jih jeseni čimprej mogoče, in sicer
kar na stalno mesto,  to se pravi: prav tja, kjer hočemo,
da bodo rože stalno rastle. Ko so posajeni, jih moramo takoj
previdno pripogniti k tlom in popolnoma po¬
kriti debelca z zemljo,  sicer bi nam
čez zimo pozebla. Na pomlad, ko začno od¬
ganjati, jih dvignimo in privežimo na pri¬
merne količe. Ako smo dobro odbirali in tako
ravnali z njimi, kakor omenjeno, jih bo malo,
ki bi ne rasti i.

Ko šipke vzdignemo, jih tudi primerno
skrajšamo, ako so previsoki. Najbolj pripo¬
ročena višina je 1—1-50 m. Višjih rož ne
kaže gojiti, ker niso lepe in so še bolj v ne¬
varnosti v viharju.

Pozneje, ko začno odganjati, obrijemo
sproti vse odganjke po deblu, v vrhu pa pu¬
stimo 3—4 mladice, da rastejo po svoji volji.

Tudi poganjke iz korenin je treba zatirati.

Od junija meseca dalje jih požlahtnjujemo. O tem je pa
govor pozneje.

Rože vzpenjavke in nizke mnogocvetnice (poliante) raz¬
množujemo s potaknjenci.  Sredi oktobra meseca narežemo
20—25 cm dolgih enoletnih šib, ki morajo biti olesenele. Liste
jim porežimo takoj, da potaknjenci ne venejo. Spodnji konec, ki
pride v zemljo, prirežimo tik pod očesom. Potem jih potaknimo
do polovice po 20—30 cm vsaksebi na dobro pripravljeno vrtno
gredico. Spomladi poženejo korenine in ozelene. Na jesen ali
naslednjo pomlad jih že lahko presadimo tja, kjer jih hočemo
imeti. Ako jih pustimo pa dve leti na gredi, se bodo jako čvrsto
razvile in že cvetele. Tako razmnoževanje pa velja, kakor že
rečeno, samo za vzpenjavke in mnogocvetnice (poliante).

Vrtnarji razmnožujejo nekatere rože tudi z zelenimi po¬
taknjenci; toda za to je potreben cvetličnjak ali vsaj topla greda
in pa skrbno in zamudno negovanje.

Pod. 82. Požlahtnje-
vanje z očesom ali
okulacija.

188

b) Oblika rožnih rastlin.

Ako govorimo o rožah, mislimo navadno na visoke rože,
ki so bile do novejšega časa najbolj v čislih zlasti pri ljubiteljih
rož, pa tudi pri naših poklicnih vrtnarjih. To so žlahtne rože,
cepljene na 1 m do 1-50 m visokih šipkovih debelcih. Tudi v bo¬
doče bo veljala ta rožna oblika vsaj za preproste razmere, dasi
je primerna samo za take sorte, ki ne rasto prebujno.

Novodobno vrtnarstvo pa bolj ceni pritlične rože  (rožne
grmiče), ki so cepljene sicer tudi na šipek, toda tik pri zemlji.
Ta oblika rožne rastline ima dandanes po novodobno urejenih
vrtovih mnogo večjo veljavo nego visoka.
S pestrim cvetjem odeti rožni grmiči po ra-
batah ali v večjih skupinah učinkujejo dokaj
ugodneje nego tanka, šibasta debla ob de¬
belih kolih in neenakomerno razvite krone.

Nizke rože tudi rajše in obilneje cveto
in s praktičnega stališča so pripravnejše nego
visoke že zaradi tega, ker jih čez zimo laže
obvarujemo mraza.

Rože vzpenjavke  imajo pa tudi posebno
obliko. One poganjajo naravnost iz korenjač
dolge šibe, ki jih privezujemo na vsakovrstno
ogredje na plamen in ob zidu po več metrov
na visoko in na široko.

c) Požlahtnjevanje.

Razen vzpenjavk in mnogocvetnic moramo skoro vse druge
rože požlahtnjevati ali cepiti prav tako kakor sadno drevje, kajti
le na ta način dobimo nove rastline istih plemen in sort, ki jih
baš želimo.

Naši vrtnarji cepijo rože s cepičem. V to svrho nasade vsako
jesen na tisoče šipkov v lončke in jih postavijo prav na gosto v
topel cvetličnjak. Šipek začne zgodaj spomladi odganjati. Takrat
ga cepijo s cepiči, ki so jih narezali prejšnjo jesen. Na planem
se ta način cepljenja ne da s pridom izvajati. Zato se pa toliko
bolj sponaša cepljenje z očesom  ali navadna okulacija
ali pa okulacija po Forkertovem načinu.

Rože okuliramo od junija do srede septembra meseca,
dokler so šipki m u ž e v n i. Forkertov način pa ni odvisen od

Pod. 83. Požlak Ope¬
vanje po Forker¬
tovem načinu.

189

muževnosti in ga lahko uporabljamo do srede oktobra. Če ima¬
mo cepiče, cepimo na ta način lahko tudi rano spomladi.

Okulirati bi lahko znal vsakdo. Malo ročne spretnosti, ne¬
koliko dobre volje, oster nožiček in nekoliko rafijevega ličja,
pa je skupaj vse, kar je za to potrebno. Po opisu se pa tega dela
ne bo priučil nihče. To je treba videti in izkusiti. Zato okulacije
ne bomo opisovali. V pojasnilo naj služita le obe sliki.

Cepiči, s katerih režemo očesa, morajo biti zreli, torej
oleseneli. Take dobimo najlaže na žlahtnih rožah, ki so ocvele.

Takoj, ko cepič odrežemo, mu
moramo postriči liste. Del peclja pa
pustimo, da laže držimo oko, ko ga
vtikamo za labud, ker odrezani šči¬
tek ne sme priti med prste.

Ako cepiče zavijemo v vlažen
mah ali v mokre krpe, jih na hladnem
lahko hranimo več dni. Tudi raz¬
pošiljati se dado brez škode.

Okuliramo na deblo pod kako
vejico ali pa na gornja plat vejice,
ako je dovolj debela, toda prav blizu
debla. Navadno vcepimo na eno deblo
po dve, tri očesa, da dobi krona čim-
prej lepo obliko.

Neuki cepljači imajo navado, da
takoj po okulaciji porežejo vse šip¬
kove veje in vejice, češ, da se očesa
rajša primejo. To je velika zmota!

Baš nasprotno je res! Ako rastlino
oberemo listov, jo silno oslabimo in
pretakanje sokov zastane mahoma.

Jasno je, da se tudi vcepljena očesa
teže  prirastejo. Pustimo torej pri
okulaciji vse vejevje neokrnjeno!

Čez deset dni po okulaciji že
lahko spoznamo, ali so se očesa pri¬
jela. Ako je ščitek zelen in pecelj rad
odpade, ko se ga dotaknemo, se je
okulacija sponesla. Junija meseca p 0 d. 84. Visoka roža
okulirane rože odženejo že tisto leto pravilno posajena in obrezana.

190

in navadno že tudi pokažejo prvi cvet. Zato pa moramo porezati
divjakovo vejevje, toda šele tedaj, ko se prepri¬
čamo, da so se žlahtna očesa prirasla.  Divjih
vejic pa ne porežemo vseh naenkrat, ampak v presledkih po
nekaj dni. Od srede julija meseca dalje okuliramo pa na
speče oko.  Tedaj pustimo divjakove vrhove do jeseni ne¬
obrezane. Šele, ko pade slana in se listje ospe, jih skrajšamo.
Končno jih obrežemo šele spomladi.

Forkertov način se razlikuje od navadne okulacije samo
toliko, da ne prerežemo in ne odluščimo kože na divjaku, ampak

je izrežemo  tolik¬
šen košček od lesa,
kolikršen je ščitek z
žlahtnim očesom. Ta
Pod. 85. Visoka roža položena za prezimovanje. Ščitek, ki ga odre¬
žemo s cepiča tako
kakor za okulacijo, pritisnemo na izrezano rano na šipku, ga
trdno privežemo in navadno tudi zamažemo s cepilno smolo.
(Glej sliko!) Najbolje je, ako ščitek na šipku popolnoma
pokrije  rano. Ako je malo ožji, tudi ni še napačen, samo
širji ne sme biti. Ta način cepitve je jako zanesljiv, ako je dobro
izvršen. Posebno ugodno je, ker ni treba čakati, da bi bili divjaki
muževni, in lahko cepimo pred muževno dobo in pozneje do
pozne jeseni pa tudi spomladi.

Na opisani način požlahtnjujemo visoke rože. Kdor bi hotel
gojiti pritlične oblike, bi pa okuliral pri tleh  in bi debelce
odrezal tik nad žlahtnim očesom, seveda šele takrat, ko bi se oko
prijelo, torej ali junija meseca, da bi odgnalo še tisto leto, ali
pa pozno jeseni. Rano, ki na ta način nastane, je dobro zamazati
s cepilno smolo, da se ne zasuši. Za vzgojo nizkih rož naš gozdni
šipek ni poraben, ker ga pri tleh ni moči okulirati. Za to so
boljši mladi semenščaki, ker imajo lepše korenine in nad ko¬
reninami gladek vrat, kjer se zlahka vcepi oko.

d) Prostor in zemlja za rože.

Rože gojimo po vrtovih zaradi cvetja. Cvetje pa učinkuje
lahko na dva načina. Od blizu opazujemo krasoto posamez¬
nega cveta.  Na gledalca od daleč pa posamezen cvet ne
učinkuje, ampak le b a r v a , ki jo razliva večja množina
cvetja.

191

Roža posamnica ima torej pomen le bolj za bližnjega
opazovalca in v lepotičnem oziru ni tako učinkovita kakor večje
ali manjše rožne skupine.  Na majhnih preprostih vrtičkih
bomo sadili pritlične in visoke rože po obrobnih gredicah, vzpe-
njavke pa ob ograji ali ob vrtni lopi, na večjih vrtovih pa že
lahko določimo prostor za rožno skupino.  Najlepše so sku¬
pine pritličnih rož, izbranih tako, da
se cvetje ujema v barvah in da so
prilično enake rasti, ker sicer se med
seboj zajedajo. Večji rožni grmi se
tudi lepo podajejo kot posamniki po
tratah in drugih primernih mestih.

Roža hoče imeti po možnosti
zavetno,  toda prosto, zrač¬
no in s o 1 n č n o lego.  Hvaležna
je pa za popoldansko senco. Temno¬
rdeče mnogocvetnice na žgočem po¬
poldanskem solncu niso kaj prida,
ker jim cvet posinji. Ob zidu večina
rož boleha, prerade jih namreč zaje¬
dajo plesen in druge bolezni. Tudi
presuhih leg ne marajo, še manj jim
ugajajo močvirna tla.

Vse rože ljubijo globoko,
debelo, ilovnato, zelopre-
gnojeno zemljo,  ki pa dobro
propušča vlago. Podtalna voda jim jako škoduje. Lahka, prod¬
nata puhlica jim ugaja najmanj. V taki zemlji rasto prav kla¬
vrno, cveto malo in kmalu poginejo. Najboljše gnojilo rožam je
predelan gnoj. Zalivati jih smemo tudi z gnojnico, toda le po
izdatnem dežju. Kalija in apna  potrebuje roža posebno
obilo, ako naj ostane zdrava in ako naj les dozori vsako leto.
Kalija dajemo rožam v pepelu, ki jim jako ugaja. Lahki, pusti
zemlji je na vsak način treba primešati težke ilovnate prsti,
komposta ali predelanega gnoja, kalijeve soli in živega apna,
ki je razpadel v prah.

Za rože posamnice je treba izkopati jamo kakor za sadno
drevo, če zemlja ni ugodna, jo zamenjajmo z boljšo, ki je sestav¬
ljena, kakor smo zgoraj povedali. Za večje skupine pa moramo
prostor 50 cm globoko prerigolati in prav dobro pognojiti.

192

e) Kako rože sadimo in negujemo.

Šipek, ki ga nameravamo cepiti sami, sadimo že jeseni.
Lahko ga sadimo tudi spomladi, to pa ni tako zanesljivo. Po-
žlahtnjene rože navadno sadimo spomladi, čim prej, tem bolje.

Rože sadimo kakor sadno drevje. Na bolj suhem svetu jih
rajši sadimo nekoliko globlje, nego na vlažnem. Pri visokih
rožah naj bi prišlo debelce za kakih 6—10 cm v zemljo, pri
nizkih pa gledamo, da pride mesto, kjer je roža cepljena, 5 cm
pod zemljo.

Zelo važno in neogibno potrebno je, da rože, ki jih sadimo,
pravnakratko obrežemo  — pa vse brez izjeme, sicer
ali sploh ne odženejo ali pa tako slabo, da ne bo nikdar nič
prida iz njih. Vse slabotne poganjke popolnoma odrežimo, krep¬
kejše pa skrajšajmo na dve ali tri očesa!

Visoke rože položimo na tla takoj, ko smo jih posadili, in
jih pokrijmo z zemljo!  Vzdignimo jih šele potem, ko
očesa nabreknejo in začno odganjati in, če le možno, ob oblač¬
nem ali še bolje ob deževnem vremenu. Prav na kratko obrezane
pritlične rože po saditvi zasipajmo z zemljo, da se popolnoma
skrijejo, in potrpežljivo čakajmo, da pribodejo poganjki iz
kupčkov. Oe je pomlad suha, moramo tudi zalivati.

Rože ne potrebujejo posebne nege. Da jih ne puščamo v
plevelu, se razume samo ob sebi. Tudi rahljanje zemlje med po¬
sameznimi rastlinami jim dobro de. Več opreznosti in znanja je
treba za obrezovanje, ker so v tem oziru rože zelo različne.
Nekatere moramo vsako pomlad obrezati precej na kratko,
druge samo nekoliko; nekaj je pa takih, ki jih ne smemo prav
nič rezati, ako hočemo, da bodo cvetele. Na to posebnost bomo
opozorili po potrebi pri posamezni sorti v izboru.

Največ preglavice nam povzroča varstvo proti mrazu in
proti zajedavcem. Veliko žlahtnih rož namreč ne prenese naših
zim, ker zmrznejo že pri 10° C pod ničlo, nekatere prav občut¬
ljive (čajevke) tudi že prej. Zato jih je treba čez zimo na ta ali
oni način zavarovati. Navadno so pa ljubitelji rož v tem oziru
vendarle preboječi, ker menijo, da roža pozebe takoj, ko neko¬
liko pomrzne. Zato jih tudi vobče prezgodaj in včasih tudi preveč
pokrivajo in jih s tem zelo oslabe, ker se pod prerano toplo
odejo ne umire, ampak poganjajo dalje in tratijo moči, ki so
namenjene za drugo leto.

193

Roži najbolj ugaja suho in zračno  prezimovališče. Ne
mraz, ampak mokrota in pomanjkanje zraka  pozimi
jih največ pomorita. Seveda je precej težavno doseči pravo, ker
imamo včasih baš pozimi največ padavin.

Visoke rože odvežemo proti koncu oktobra meseca, da jih
ne polomi sneg, ko bi nenadoma zapadel. Prve dni novembra
meseca jih pripognemo k tlom in pritrdimo s primernimi ka¬
veljci, ne pokrijemo jih pa še ne, pač pa pripravimo potrebno
odejo, da jo imamo takoj pri rokah, ako treba. Šele proti sredi
ali v drugi polovici novembra meseca, ko je slana že večkrat
oparila listje , in pritiska hujši mraz, pokrijemo rožne vrhove
7  listjem, praprotjo, mahom, slamo, plevami ali s kako drugo
tvarino, ki ne drži vlage in propušča zrak.  Izvrstna odeja
rožam so smrekove veje. Ob hudih zimah, zlasti če ni snega, na¬
mečemo vrhu vej še nekoliko rahlega slamnatega
gnoja.  Tudi prav rahla zemlja zadostuje včasih. V težki ne-
prodirni ilovici bi se pa vrhovi zadušili in zgnili.

Pri starejših rožah, ki imajo že starikovo deblo, pokrivamo
samo vrh. Mlada, nežna debelca pa bi utegnila tudi omrzniti,
zato je najbolje, da jih pritisnemo popolnoma k tlom in jih tudi
nekoliko pokrijemo vsaj z zemljo.

Pritlične rože je laže odeti. Najdaljše šibe nekoliko skraj¬
šamo ali pa privijemo in pripnemo k tlom, potem pa grmiče
ospemo z zemljo ali pa nadevamo mednje in po njih eno ali
več prej naštetih tvarin. Sneg jim je najboljša odeja, zlasti ako
so tla prej malo zamrznila. Vendar se pa vobče ne smemo
zanašati na to odejo, ker je ni vedno o pravem času.

Spomladi moramo rože razmeroma zarana odkriti, ker
začno kmalu odganjati. Vendar pa je tudi tu treba previdnosti,
ker včasih imamo hude nazimke še celo aprila meseca. Da rože
prehitro ne začno odganjati, jim odejo zrahljamo ali celo od¬
stranimo, a jih pustimo na tleh. Rože odkrivajmo ob oblačnem
vremenu ali dežju in jih nekaj časa pustimo kar na tleh. Šele,
ko se vreme ustanovi, tam sredi aprila meseca, jih obrežimo in
privežimo. Sicer se moramo pa pri tem poslu jeseni in spomladi
ravnati po podnebju, v katerem gojimo rože, pa tudi po vre¬
menu, ki je vsako leto drugačno.

Mnogo rož, zlasti novejših, prebije našo zimo skoro brez
odeje ali vsaj pod rahlim pokrivalom. Te rože bomo označili
v izboru.

Domači vrt

13

194

Rože imajo mnogo sovražnikov prav kakor sadno drevje.
Tudi zatiramo jih prav tako. Izmed žuželk so jim najbolj nad¬
ležne listne ušice  in razne gosenice. S tobačnim izvlečkom
jih lahko preženemo brez posebnega truda, ako ne čakamo, da
bi se razpasle po vsej rastlini. Najhujše zlo je pa rožna
plesen,  ki občutljivejše sorte tako zdela, da niso za nikako
rabo. Plesen preprečimo in zdravimo z žveplom kakor na vinski
trti. Najbolje pa je, da izbiramo in gojimo le take sorte, ki so
za to bolezen manj ali pa popolnoma neobčutljive.

f) Izbor.

(Po A. Bukovcu.)

Družina rož je tako obširna, da ga menda ni človeka, ki bi
poznal vse. Pojavljajo se pa leto za letom nove in vrsta nam
tujih imen raste tako rekoč v neskončnost. Posamezne sorte
se pa med seboj jako razlikujejo, ne morebiti samo po obliki
in barvi cveta, ampak tudi po raznih drugih lastnostih rastline,,
zlasti po rasti in po občutljivosti za mraz in bo¬
lezni.  Zato je izbera primernih rožnih sort celo za ^veščega
precej mučno delo. Koliko težavneje je pa šele za neveščega
ljubitelja, ki mu je edini svetovavec cenik kake vrtnarske tvrdke,
ki priporoča pač tisto, kar ima v zalogi, naj bo že dobro ali slabo.

Naslednji izbor je sestavil in za 2. izdajo na novo pregledal
in izpopolnil iz večine po lastnih izkušnjah naš domači odlični
ljubitelj rož, ki je vestno pretehtal vrednost vsake sorte, preden
jo je priporočil. Prirejen je po najnovejših izkušnjah in nekaj
let ne bo zastarel.

Izbor obsega toliko najlepših in zanesljivih sort, da čez in
čez zadostuje našim potrebam in mora zadovoljiti tudi razva¬
jenega ljubitelja rož.

Zaradi pregleda in olajšave pri izberi so rože razdeljene na
9 plemen (od a—i). Rimska številka pri posamezni pomeni: I.
občutljiva za mraz, II. manj občutljiva, III. zelo odporna (ne po¬
zebe izlepa).

a) Vzpenjavke so namenjene predvsem za obsenčenje in
okrašenje lop, verand, ograj in drugih takih prostorov. Tudi
kot posamnice so nekatere jako lepe.

Amerikan Pillar,  nežnorožnata III, Dr. Van Fleet,  rožnata
ameriška lepotica, Dorothy Perkins,  losasto rožna III, Ekscelsa,
blestečeškrlatna III, Hiaicatha,  živordeča III, Sodenia,  karmi-

195

nastordeča III, Tausendschon,  nežnorožnata II, bela Tausend-
schon  II.

Pri vzpenjavkah porežemo vsako leto tik pri tleh ves stari
les, ker najlepše cveto šibe, ki so zrasle prejšnje leto. Kvečjemu
pustimo tu in tam kake dve leti staro šibo, ki pa nikdar ne cvete
tako bujno kakor enoletne. Izrezati je treba tudi ves kratki za-
nikarni les. Sadimo jih toliko globoko, da lahko naredimo okrog
korenjač precej široko globel, ki služi za zalivanje.

b) Pritlične mnogoevetnice (polijante) so zelo skromne rože.
Mraz jim ne prihaja do živega, plesni se uspešno upirajo in
posebne nege jim ni treba. Cveto skoraj vse leto.

Eva Teschendorff,  bela, Chatillon Rose,  rožna Gruss an
Aachen,  svetlorožnatorumena, Echo,  belorožnata, Katarina Zei-
met,  bela, Mrs. C. W. Cutbusli,  živorožnata; Rodhatte,  temno-
črešnjevordeča.

c) Čajevke prištevamo med najlepše rože. Pripomniti pa
moramo, da so jih nekatere križanke že prekosile. Največja njih
slabost je ta, ker so zelo občutljive za zimski mraz in tudi naše
podnebje jim ni baš ugodno. Ljubijo milo, bolj suho podnebje in
čist zrak. Najbolj jim škoduje preobilna vlaga pozimi.

Skoraj vse čajevke imajo jako prijeten vonj.

Marechal Nil,  temnorumena. Ne obrezujmo je! I; Gloire de
Dijon,  rožnorumena. Ne obrezujmo je! III; Mme Berard,  ba-
krenorumena II; Melody,  temnožafranastorumena II; Perle de
jardins,  temnorumena II.

d) Čajevke križanke so dandanes najbolj razširjene in
menda najlepše rože. Goje jih sto in sto sort. Pojavljajo pa se
še vedno nove. Cveto skoraj neprestano, pa tudi za mraz so manj
občutljive nego čiste čajevke. Navesti hočemo samo nekaj naj¬
lepših.

La Toska,  bela, nežnorožnato nadahnjena, obrezovati jo je
na dolgo II; Freiburg,  rožnata II; Lady Ashtown,  rožnata (za
gredice)' II; Mme Karolina Testout,  živorožnata III; Mrs. George
Shawyer,  žarkorožna I; Ofelija,  rožnata s temnejšimi izpreme-
nami II; Generalsuperior A. Jansen,  karminastordeča III; Gruss
an  T eplitz,  žametnoškrlatna, izvrstna kot posamnica, ni za visoko
deblo, ne mara obrezovanja, III; Laurent Carle,  blestečeškrlat-
na III; Radiance,  karminasta II; Georgeous,  temnooranžna, ba-
krenorumeno nadahnjena I; Golden Ofelija,  mareličastoru-
mena II.

13 *

196

Norman Lambert,  oranžna II; Plus XI.,  belorumena II;
Charles P. Kilhonn,  oranžnordeča, krasna roža II; Roselandia,
zlatoruraena II; Etoile de Hollande,  temnordeča II.

e) Mesečnice (bengalke) so stare znanke iz minulih časov.
Gojiti jih je le k o t grmiče.  Vsako pomlad jih moramo v
živo obrezati. Cveto od junija meseca dalje neprestano.

Hermosa,  nežnorožna, primerna za gojitev v lončkih, III;
Leuchtfeuer,  temnoškrlatastordeča, za skupine III.

f) Burbonke spadajo tudi med staro preživelo pleme. Cveto
zdržema. Kratkega obrezovanja ne marajo. Za mraz so še manj
občutljive nego čajevke križanke.

Souvenir de la Malmaison,  bela, v srcu rožnata, gojimo jo
le pritlično iz potaknjencev, III.

g) Ponavljavke (remontanke) cveto večkrat, imajo lep vonj,
za mraz niso zelo občutljive, pač pa za plesen in rjo.

Captain Hayward,  karminasta, krasna za skupine, III; Go¬
spa Karel Druschki,  snežnobela. Samo za pritlično obliko! Ne
režimo na kratko! III; George Dickson,  žametnočrnordeča! Re¬
žimo jo malo! III; Mrs. John Laing,  nežnorožnata. Izvrstna sorta
brez napake. Na dolgo jo je rezati! III; Princ Kamille de Rohan,
črnordeča, žametna III; Ulrich Brunner fils,  češnjevordeča, na
dolgo jo režimo! III; Van Hutte,  amarantno ognjenordeča, II.

h) Mahovke so jako lepe, nežne in ljubke rože, toda le v
popku, ko se časni listi razklenejo in se pokaže barva. Naj ome¬
nimo samo dve posebno lepi:

Blanche Moreau,  snežnobela, Communis,  najlepša mahovka
rožnate barve. Lepo diši.

i) Sadna roža ima jako debele plodove (šipovke), ki jih
vkuhavamo.

Rosa Villosa  je najboljša sorta.

Kapucinke in njih križanke (pernetijanke) so novo rožno
pleme, ki obeta za prihodnost zopet razna presenečenja.

Golden Emblem,  citronastorumena, I; Lilly Jung,  zlatoru-
mena, II; Louise Kath. Breslau,  rdeča in oranžnorumena, II;
Mme Ed. Herriot,  koralnordeča, izvrstna za skupine, III; Wil-
heim Kordes,  oranžnorumena; Ville de Pariš,  zlatorumena.

8. Lepotično grmovje in drevje.

Mnogovrstno okrasno rastlinje te skupine spada prav za prav
na večje lepotične vrtove in v parke. Vendar pa utegne ljubitelj

197

lepo cvetočih grmov tudi na svojem majhnem vrtu najti kak pro¬
storček, kjer zasadi posamezen  grm španskega bezga ali
japonske kutine ali le samo skromen leskov grm. Tudi kotiček
za skupino lepotičnih grmičev najdemo, če ne drugje, pa vsaj
v kotu za kompost, da z njim skrijemo navlako, ki jo znašamo
na taka mesta. Na večjih in okusno urejenih vrtovih pa ne bi
mogli pogrešati vsaj najnavadnejših grmov, zlasti v skupinah
na trati, na posameznih ugodnih mestih ob potih, pri ograji, ob
vrtni lopi itd.

Za skupine je treba lepotično grmovje primerno odbrati in
razvrstiti po velikosti in barvi cvetja in listov. Izbira prikladnih
prostorov in tem primernih plemen pa ni tako lahka stvar. Pri
tem poslu je treba že nekoliko vrtnarskega znanja, predvsem
pa čuta in okusa za lepoto.

V ozadje postavimo vedno najvišje rastline, potem stop-
njema nižje. Ako je skupina dostopna in vidna od vseh strani,
posadimo v sredo najvišje rastline, potem pa v krogu ali elipsi
vedno nižje. Ob robu se pa najlepše podajejo trajnice.

Za posamnice sodijo le taka plemena, ki imajo lepo, ko¬
šato in slikovito rast in jih posebno cenimo zaradi lepega listja
in cvetja (japonska kutina) ali pa zaradi posebne vonjave (caly-
canthus floridus, philadelphus coronarius).

Preden sadimo lepotično grmovje, je zemljo dobro pripra¬
viti, kajti te rastline so na svojih mestih desetletja. Sicer so
večinoma prav skromne, vendar pa hvaležne za dobro zemljo
in gnojenje. Prostor za skupine izrigolamo vsaj na pol metra
globoko in pognojimo s kompostom, posamnicam pa skopljemo
primerne jame kakor sadnemu drevju.

Navadno sadimo te vrste rastline rano spomladi, pa tudi
jesenska saditev ni napačna, ako ni prepozna. Pri skupinah se
moramo ogibati pregoste saditve. Grmovje se namreč v poznej¬
ših letih jako razraste. Ako ga pa že na gosto sadimo, moramo
par let pozneje grmičje iztrebiti, ker se drugače med seboj ovira
v rasti in bohotneje rastoče rastline prerastejo in zaduše šib¬
kejše. Ko grmičje sadimo, ga moramo precej na kratko obrezati,
obenem obrežemo tudi korenine.

Poleti večkrat oplevemo in okopljemo gredice, na katerih
raste lepotično grmovje, sicer se v njih kaj radi razpasejo razni
trajni pleveli, ki se jih pozneje jako težko iznebimo. Isto velja

198

za gredice okrog posameznih grmov. Tudi gnojiti moramo lepo-
tičnemu grmovju na ta način, da jeseni potrosimo po gredicah
med rastlinami drobnega gnoja ali komposta. Tudi ni napačno,
ako čez zimo polivamo gredice z gnojnico.

Okrasno grmičje moramo tudi obrezovati. Žal, da obrezujejo
iz večine napačno. Navadno mislijo, da je treba lepotične grme
vsako pomlad z vrha in od vseh strani prikrajšati. Baš to je
narobe! Večina lepotičnega grmičja razvija cvetje po enoletnih
šibah prav do konca. Ako torej kar na slepo krajšamo mladje,
uničimo najlepše cvetje. Prav za prav bi morali grmičju pustiti,
da se razvija v prirodni obliki.  Potrebno pa je, da vsak
grm ali skupino vsako pomlad iztrebimo,  t. j. izrežemo vse
suho, naselilo, prešibko, zanikamo, prestaro in pa pregosto ši-
bovje. Vse, kar pa ostane, pustimo spomladi v miru in nič ne
krajšajmo razen kake malenkosti, ki morebiti kazi obliko. Ko
grmičje odcvete, torej poleti,  pa skrajšajmo šibovje, ako(
je potrebno, da dobi grm ali skupina lepšo obliko. Do jeseni
se potem grm lepo razvije in spomladi zopet obilo cvete.

Iz nekaterega lepotičnega grmovja gojimo lahko tudi žive
meje, n. pr. iz španskega bezga, japonske kutine i. dr.

Lepotično grmovje prebije našo zimo brez vsakega varstva.
Večinoma je pozimi golo. Le nekaj malega je takega, ki obdrži
liste tudi čez zimo, n. pr. zelenika, tuje, ciprese.

Izmed mnogoštevilninh plemen, ki jih uporabljajo vrtnarji
za okras vrtov, naj naštejemo le nekaj najbolj znanih in hva¬
ležnih.

Lipovka  ali španski bezeg  (syringa) je menda izmed vseh
lepotičnih grmov najbolj razširjen. Lepe so zlasti novejše sorte
z raznobarvnim velikim cvetjem. Gojimo ga kot grm ali pa kot
drevesce, cepljenega na debelca navadnega španskega bezga.

F or siHja  (forsythia) je prav lep grm z rumenim cvetjem,
ki se razvije rano spomladi, preden grm ozeleni. Dobi se v raznih
zvrsteh.

Skobotec  ali nepravi jasmin  (philadelphus) je znan grm z
jako dišečim belim cvetjem. Cvete junija meseca.

Sirski slez  (hibiscus) se razcvete šele proti poletju in cvete
do jeseni. Dobiti ga je v raznih barvah.

Blagoduh  (calicanthus floridus) je znan grm z neznatnim
temnorjavim cvetjem, ki pa jako prijetno diši. Sodi samo po-
samez na trate.

199

Osladi  (spirea) so zelo lepi, bolj nizki grmi, ki jih sade
ob robu višjega grmovja. Goje jih mnogo zvrsti z različno pi¬
sanim cvetjem. (Thunbergii.)

Lepotična sliva  (prunus triloba) je krasno cvetoč grm ali
drevesce.

Hortenzije  so tudi vrtne rastline, ki jih lahko prištevamo
lesam. Glej tudi str. 178!

Vajgelija  (weigelia) je tudi znan lepotični grm tl  zvona¬
stimi cveti raznih barv. Lepa je kot posamnica ali pa tudi v
skupinah.

Japonska kutina  (cydonia japonica) cvete karminastordeče.
So pa tudi z rumenim cvetjem. Kot posamnica je posebno lepa.

Dajcija  (deutzia) zraste v nizek grm z belim, velikim cvet¬
jem; za skupine!

Rdečelislni češmin  (berberis atropurpurea) je navadnemu
češminu podoben, samo liste ima škrlatnordece.

Lepotični glog  (crataegus) je po listih podoben navadnemu
glogu. Cvetje ima pa gibato in rožnate barve.

Kozji parkeljci  (lonicera) so rdeče, belo ali rumeno cvetoči
grmi jako lepe oblike.

Magnolija  (magnolia) je priljubljena posamnica visoke in
košate rasti z velikimi tulipanom podobnimi belimi cveti, ki se
razvijejo rano spomladi, ko je grm še gol. Imamo tudi magnolije
z rdečim cvetjem.

K lepotičnim grmom prištevamo tudi rdečelistni lešnik  (co-
( ryllus americana), lepotične črešnje  (cerasus), lepotično grozd-
jiče  (ribes), skalnice  ali acaleje, vrtni sleč  ali rododendron, udi-
kovina  ali dobrovita  (viburnum lantana), bregovita  ali kozja
pogačica  (viburnum opulus), nagnoj  (cytissus) in še mnogo dru¬
gih, ki jih čitamo po cenikih večjih drevesnic.

Lepotično grmovje razmnožujejo navadno z delitvijo sta¬
rejših rastlin, s potaknjenci in z grebenicami.

Še manj nego grmičevje upoštevamo na naših majhnih vrto¬
vih lepotično drevje,  ker povzemlje mnogo prostora, če
je količkaj odraslo. Največ škode delata njegova s e n c a in k a p.
Razen borne trave in mahu raste pod košatim drevjem malo-
katera rastlina. Kvečjemu postavimo v njegovo senco čez poletje
sobne rastline, ki ne marajo neposrednih solnčnih žarkov.

Vse drugače je pa po velikih vrtovih in parkih. Tam je
lepotično drevje, ki stoji posamez ali pa v večjih skupinah, naj-

200

važnejše okrasno rastlinje. Brez drevja si lepega večjega vrta
niti misliti ne moremo.

Preprost ljubitelj vrtov bi utegnil misliti, da velja le ne¬
navadno drevje iz tujih krajev za lepotično. To pa ni res. Vsako
gozdno ali pa sadno drevo lahko ugodno učinkuje v okrasnem
zmislu, samo da je lepo zraslo, zdravo in na pravem
mestu.  Kdo more tajiti, da bi vitka smreka ali orjaška lipa ali
mogočen oreh ali košat pravi kostanj ne bilo lepo drevo, ako
stoji posamez na takem kraju, kjer slikovito učinkuje. V naših
bolj skromnih razmerah in v današnjih praktičnih časih bi sploh
kazalo, da bi namesto dragih tujih dreves sadili, kjer imamo na
vrtu prostora, rajši leposadnodrevje.  To nam nudi poleg
idealnega lahko tudi izdaten gmoten užitek. Jablane in hruške
so v to svrho manj prikladne. Bolj slikovito obliko imajo č r e š -
n j a, višnja, mirabela, oreh in pravi kostanj.

Preden posadimo na vrt kako drevo v lepotične na¬
mene,  moramo dobro premisliti, kam in kaj?  Predvsem
je treba premeriti obsežnost prostora, potem lego glede na
senco itd. Vpoštevaje vse splošne in še mnoge druge posebne
okolnosti, izberemo primerno drevo, najsi bo že gozdno ali
sadno, domače ali tuje.

Posamno lepotično drevo sodi na trato, da ima okrog in
okrog sebe dovolj prostora, skupina — majhen gozdiček — sodi
pa najbolj v primeren kot, ki je od poslopja bolj oddaljen, in
pa na taka mesta, kjer hočemo bližnjo okolico zakriti. Zaradi
sence so najugodnejša mesta na severni, severovzhodni in se¬
verozahodni strani. Tudi na poslopja, ako jih je kaj na vrtu,
se je treba ozirati.

Navadno sadimo mlado drevje  in baš zaradi tega tako
radi pozabimo pri odmeri prostora na obsežnost, ki jo bo imelo
drevo, ko doraste.  Vobče sadimo vse pregosto.

Lepotično drevje, zlasti v skupinah, moramo tako saditi,
da se kolikor mogoče sklada z prirodno razvrstitvijo, kakršno
vidimo v gozdu, torej ne v vrste, ampak neprisiljeno porazde¬
ljeno, da je očem prijetna skupina. Najlepše so skupine iz isto¬
vrstnega drevja (sami listovci ali pa sami iglavci).

Doraslo lepotično drevje je jako različne obsežnosti. Lipa,
hrast, platana, oreh, črešnja, smreka, jelka — to so orjaki. Pega-
stolisti javor, okrogla robinija, glog, nagnoj, tuja, cipresa so proti

201

drugemu drevju pritlikavci. Po velikosti prostora izberimo dre¬
vesno pleme!

Jako lepo okrasno drevje za manjše vrtove so razna ple¬
mena z visečimi vejami.  Najbolj znane so vrbe žalujke,
ki pa ne sodijo na vrt. Za naš namen so primerne, in sicer
vedno kot posamnice: viseča leska, brest, ja¬
vor, breza  i. dr. Vzgojili so tudi češnjo, jablano,
murvo  in drugo sadno drevje z visečimi vejami.

Posebno priljubljeno okrasno drevje za večje vrtove so razni
tujerodni iglavci.  Kot posamnica je najlepša m o d r o i g 1 a -
sta smreka  (picea pungens glauca argentea).

Lepotično grmovje in drevje vzgajajo po velikih dreves¬
nicah.

9. Vrtna trata.

Pestrozelena, gosta, vsak teden na kratko pokošena trata,
okusno in neprisiljeno okrašena s cvetličnimi gredicami in raz¬
nimi, posamezno stoječimi lepotičnimi grmi in drevesi je gotovo
vi|šek krasote, ki jo je moči doseči na domačem vrtu. Žal, da
take trate, kakršne imamo v mislih, marsikdo še videl ni, ker
jo je teže vzgojiti in ohraniti v dobrem stanu nego katerikoli
drug lepotieni nasad. Lepa trata ne zraste sama. Treba jo je
sejati na čisto, dobro pripravljeno zemljo. Že to stane precej
truda in prizadeva dokaj stroškov. Vendar bi to marsikdo še
utrpel, ko bi bilo s tem vse opravljeno. Toda gojitev in vzdrže¬
vanje lepe trate, pletev, košnja, zalivanje, gnojenje itd., vse to
prizadeva mnogo dela. Ako trato zanemarimo, jo preraste plevel,
tu in tam se pokažejo presledki in lise in vsa krasota je brž
v kraju.

Čim manjša je trata, tem bolj potrebuje vestne nege, ker
tu so posebno vidne vse napake in pomanjkljivosti. Na majhnem
vrtu, ki meri le nekaj arov, torej ne kaže, da bi se bavili s tako
napravo, na večjih vrtovih pa bi vendarle težko pogrešali košček
lepe zelene trate. Zato ne bo odveč, ako na kratko opišemo,
kako jo je treba sejati in gojiti.

Lepa, kratka, tršata, smaragdnozel-ena trava raste le na ro¬
dovitni, sprsteninasti vrtni zemlji. Ako nimamo take zemlje, jo
moramo pripraviti. Zemljišče, kjer naj bo trata, najprej prekop¬
ljimo 20 cm na globoko, in ako zemlja že sama na sebi ni dovolj
ugodna, ji med obračanjem primešajmo dobrega komposta, spr-

202

stenelega gnoja ali dobre vrtne zemlje. Svež gnoj v to svrho ni
prida. Tudi globoko prekopavanje, rigolanje bi ne bilo dobro.
Ko pripravljamo zemljo, skrbno izbirajmo vse kamenje in zlasti
korenine raznih trajnih plevelov, da zemljo kolikor mogoče iz¬
čistimo. Nazadnje poravnajmo prostor z grabljami.

Ko se zemlja dobro osuši, jo prav v živo enakomerno s h o -
d i m o. To je pri napravi trate najvažnejše delo in neogibno
potrebno, kajti na rahlem svetu ne bo nikdar rasla gosta,
kratka trava,  kakršno baš hočemo imeti. Lahko zemljo
moramo pohoditi bolj nego težko, ki je že sama na sebi gosta.
Ko smo jo na ta način stopinjo za stopinjo utrdili, jo še enkrat
poravnajmo z grabljami in potem šele sejmo. Za vsak kvadratni
meter je treba okroglo 25 gramov, na 1 ar torej 2%  kg semena.

Za lepo, trajno trato je treba prave travnate mešanice. Iz¬
kušeni vrtnarji priporočajo tole zmes: Na 1 ar vzemimo: Pasjega
repa  (cynosurus cristatus) 30 dkg, trde bilnice  (festucca duriu-
scula) 70 dkg, travniške latovke  (poa pratensis) 20 dkg, angle¬
ške ljuljke  (lolium perenne) 130 dkg; skupaj 250 dkg = 2kg.
Sejati je treba kolikor mogoče enakomerno.  To dosežemo,
ako sejemo večkrat po enem mestu, in sicer enkrat po dolgem,
potem povprek in, če kaj semena ostane, še v drugi smeri. Na¬
zadnje prav natančno zakopljemo seme z grabljami, da se koli¬
kor mogoče skrije. Majhne prostore tudi lahko potresemo z vrtno
zemljo, da se skrije prav vsako zrno. Končno pa setev povaljajmo
ali potlačimo z deskami, ki si jih privežemo na noge.

V dveh, treh tednih jame seme kaliti. Ko je travica 5, 6 cm
visoka, jo je treba prvič požeti z ostrim srpom. Odslej bi morali
praviloma trato žeti ali kositi vse leto vsaj na vsakih 10 dni. Po
vsaki košnji pometimo trato z brezovo metlo, potem povaljajmo
ali pohodimo ves prostor in nazadnje ga dobro zalijmo. Posebno
moramo paziti, da trato prav na kratko pokosimo pred zimo, ker
dolga trava pognije čez zimo.

Trato gnojimo na ta način, da jo pozno na jesen, ko je
zadnjič pokošena, natanko potresemo z dobro predelanim kom¬
postom ali s prav dobrim drobnim, uležanim gnojem, ki ga spo¬
mladi, ko je že popolnoma izpran, zopet odstranimo z grabljami.

Najhujši sovražnik vrtne trave je plevel. Kdor ga ne zatira,
ne bo imel nikdar lepe trate. Jako nevšečen v tem oziru je regrat,
ki neusmiljeno duši vse drugo rastlinje okrog sebe in ga je zelo
težko popolnoma pregnati. Prav tako uničujejo trato kozje tačke

MRLIMC *****

203

in razni drugi trajni pleveli, pa tudi detelje. Z redno košnjo in
pletvijo se pa tudi v tem oziru lahko dosežejo lepi uspehi.
Izmed živali delajo posebno preglavico ogrci, mranior in pa krt.


/ -• »5RDDU: * <*

n]RH_

4 4 4 4

3  P6T tllM-^KODCOLlrtlN^ jaault, '*

0  oonrinjsT <g  PRiTučnm# ubijseh ®

- '**■■ s A

€r  ounDStT &  enmoj/ &  niBczn 9  _

Dnojnn 6 B£QB

5PRP.GEG

3PIDDD5

oišnunn in DftuGfl nun
ŽGLIŠČR


P. 13 RU

Pod. 87. Načrt vrta, ki meri 24 arov.

nmramunTn pnrmai:

MERILO khflD

PLDŠDinR SkRPiDU.

D. Kratka navodila

o gojitvi sobnih rastlin ali lončnic.
I. Splošne opombe.

Od nekdaj so naša dekleta in naše gospodinje krasile sta¬
novanja s cvetlicami. To nam živo izpričujejo narodne pesmi,
ki opevajo razne prilike narodnega življenja.

Ta lepa navada se je ohranila do današnjega dne in težko
bi našli kmečko hišo, najsi bo v najbolj oddaljeni gorski vasici,
kjer bi ne gojili kake cvetlice na oknu — čeprav je le preprost
žeravec  (roženkravt) ali rožmarin  v razbitem loncu ali v okor¬
nem zabojčku. Prav pogostoma pa vidimo po kmetih lepe naglje,
pelargonije, fuhsije, begonije in najrazličnejše druge domače
in tuje navadne in nenavadne rastline. S cvetlicami v loncih naš
narod tako rad krasi svete podobe, znamenja in oltarje, cvetlice
so v njegovi družbi ob veselih pa tudi žalostnih prilikah, ob
svatbi in ob mrtvaškem odru.

Če pa že kmečko ljudstvo, ki živi v tesni zvezi s prirodo,
čuti potrebo, da ima vsaj sledove prirode v stanovanju, koliko
bolj mora čutiti to potrebo meščan, ki živi v zaprtih prostorih,
ločen od matere prirode. Kdor ima še količkaj zmisla za prirodo,
čuti v sebi neko prirojeno ljubezen do rastlinstva, zlasti do
cvetlic.

Negovanje rastlin v sobi je za vsakogar, ki ima zmisel za
velezanimivo življenje rastlin in za lepoto prirode, zlasti pa za
nežni ženski spol ne samo pobuden in zabaven, ampak tudi
vrlo poučen, odgojen in blažilen posel, pa ne le za posameznika,
ampak za vso družino in soseščino. Kdor ima veselje do cvetlic,
kdor z umevanjem in ljubeznijo neguje rastline, ima tudi lju¬
bezen in veselje do prirode. — Tega je zmožno pa le dobro,
blago srce.

Žal pa, da v negovanju sobnih rastlin ne vidimo povsod
povoljnih uspehov. Največ tega rastlinstva je bolj podobno hira¬
jočim bolnikom nego zdravi, vedno mladi prirodi. Tega je krivo

205

največkrat pomanjkljivo poznavanje življenja rastlin sploh in
posebej še potreb za življenje tujih rastlin, ki jih gojimo v sobah.
Ne pomislimo, da je naše stanovanje — pa najsi še tako udobno
urejeno — prava ječa vsaj za nekatere rastline. Ako pa hočemo,
da bo jetnik kolikor toliko zadovoljen s svojo usodo, mu moramo
nuditi v ujetništvu vsaj nekaj tistega, kar mu je namenila priroda.

Vsaka rastlinska zvrst živi v prirodi v posebnih razmerah.
Ta raste na solncu, ona le v senci, ta ljubi mnogo vlage, ona si
izbira suha tla, ta prenese najhujšo zimo, to zamori že prva slana
itd. Mnogim je domovina daleč v vročih krajih in zato še teže
prenašajo naše podnebje. V sobi navadno odkažemo rastlinam z
najrazličnejšimi potrebami in lastnostmi isto mesto, damo jim
isto zemljo, enako jih zalivamo itd. Odtod slabi uspehi.

V naslednjih vrsticah hočem opozoriti ljubitelje sobnih rast¬
lin na najvažnejša pravila, po katerih se je ravnati, ako hočemo,
da bodo tako priljubljeni jetniki dolgo živeli, da bodo zdravi in
da nas bodo trajno razveseljevali.

1. Posoda.

Najboljša posoda za sobne rastline so rahli glinasti lončki,
ki niso pološčeni. Korenine potrebujejo mnogo zraka, ki prihaja
od vseh strani v lonec, ako ni pološčen. Lesena posoda — ve-
drice, deže — in zabojčki so isto tako prikladni, a ne smejo biti
napojeni z oljem, še manj pa s karbolinejem, pač pa so lahko
znotraj ožgani. Za večje rastline uporabljamo hrastove čebrice,
ki so znotraj ožgane, zunaj pa pobarvane z oljnato barvo. Kovin¬
ska, porcelanasta ali steklena posoda nikakor ni za rabo. V taki
posodi rastlina hira in pogine prej ali slej, ker ne dohaja h ko¬
reninam dovolj zraka.

Vsaka posoda mora imeti na dnu svoji velikosti primerno
odprtino, da se more odcejati voda. Večjim posodam navrtamo
dno večkrat. Luknje naj merijo 2—3 cm v premeru. Ako je od¬
prtina premajhna, se kaj lahko zamaši in v posodi nastane moč¬
virje, zemlja se skisa, rastlina oboli in tudi večkrat odmrje.
Vobče so manjše posode bolj zdrave nego prevelike, Preobilne
posode drže preveč zemlje, ki je korenine ne morejo prerasti.
Vsaka posoda mora imeti podstavek, ki ne propušča vode. Zelo
koristno je, ako lončki z rastlinami ne stoje tesno na dnu pod¬
stavka, ampak so nekoliko podloženi, da more zrak tudi od
spodaj skozi odprtino.

206

2. Zemlja.

Vrtnarji uporabljajo za razne rastline tudi različno zemljo.
V našem domačem vrtnarstvu bomo pa uspevali zdobroude-
lano sprstenasto, rajše bolj težko nego pre¬
lahko vrtno zemljo,  ki je pa vendar dovolj propustna
za vodo in zrak. Tako zemljo si pripravimo, ako vzamemo pre¬
delano prst iz gnojaka in ji na vsakih 10 litrov primešamo pol
litra oglenega prahu, osminko litra presejanega ometa (ali v
prah razpadlega živega apna) in dober liter šotnega zdroba ali
šotne zemlje. Namesto tega vzamemo lahko tudi gozdne črnice
ali prsti iz votlih debel, vrbovih dupel itd. Dodatek zdrobljene
rogovine je tudi prav koristen. Tako pripravljeno mešanico pu¬
stimo dlje časa na kupu in jo večkrat premečemo, da se teme¬
ljito pretvori. Jako dobro je tudi, ako jo nekolikokrat polijemo
z gnojnico. Ako dodajamo umetna gnojila, mora taka zemlja
ležati vsaj 4—5 mesecev, da se gnojila razkroje.

Kdor ima nekoliko vaje, bo kmalu poznal že na pogled in
v roki, katera zemlja je godna za lončnice. Ako si moremo oskr¬
beti prst zgnojne grede  in dobre, popolnoma predelane
kompostnice,  imamo najboljšo podlago za pripravo pri¬
merne prsti za lončnice. Seveda si pa poleg tega lahko pripra¬
vimo še posebne prsti za posamezne rastline, kakor 1 i s t o v k o
(gozdna prst), šotno  prst (barska prst), prst iz ruševine
(krtine po travnikih in vrtovih). V zalogi imejmo tudi nekoliko
mivke  (droben pesek ali sviž) in šotnega zdroba.

Ljubitelji sobnih rastlin po mestih in drugih večjih krajih,
posebno ki nimajo vrta, naj se ne ukvarjajo s pripravo zemlje
za nekaj lončkov. Bolje store, ako si primerno prst kupijo pri
vrtnarju. Kdor vzgaja rastline sam iz semena in iz potaknjencev,
mora imeti bolj lahko, peščeno prst. Starejše rastline pa vobče
bolj uspevajo v težji zemlji.

3. Zalivanje.

Največ sobnih rastlin hira in tudi pogine zaradi napačnega
zalivanja. Navadno zalivajo preveč, le redkeje premalo. Zemlja,,
v kateri naj rastlina dobro uspeva, mora biti vlažna,  ne pa
mokra. Vrhnja plast je pa lahko suha, odznotraj pa dovolj vlažna.
Zato je treba zemljo, preden jo zalijemo, preizkusiti s prstom
ali s primernim klinčkom in šele potem zaliti, ko se prepričamo,.

207

da je 2—4 cm na globoko presušena. Ako potrkamo s prstom
po loncu in doni polno, ni treba zalivati. Votel glas nam pove,
da je zemlja izsušena. Zalivajmo torej sarno tedaj, kadar je
potreba,  a takrat dobro!  To spoznamo, ako priteče voda
iz odprtine na dnu lončka. Včasih se primeri, da se zemlja v njem
tako izsuši, da je z navadnim zalivanjem ne moremo premočiti.
Tedaj je treba lončke postaviti za pol ure ali še dlje v vodo.

Voda za zalivanje naj bo prestana in najmanj toliko topla
kakor zrak, v katerem so rastline. Najboljša je deževnica. Ako
moramo zalivati z vodo iz studenca ali iz vodovoda, naj vsekakor
prej stoji na zraku vsaj čez noč.

Pomniti moramo tudi, da potrebujejo rastline največ vode
takrat, ko rastejo in cveto, torej v poletnem času, v vročini in
ob suhem vremenu mnogo več nego ob deževju in oblačnem vre¬
menu. Ko odcveto, oziroma na jesen, ko preneha rast, moramc
zalivati mnogo redkeje in previdneje. Pozimi, ko rastline veči¬
noma počivajo, pa je treba v tem oziru največje opreznosti.

Nekatere rastline potrebujejo že po naravi zelo mnogo vode,
drugim pa jako škoduje količkaj prevelika moča. Imamo tudi
take, ki rasto v močvirju (isolepis, ciperus).

Za zalivanje lončnic uporabljamo majhno zalivačo (2 do
4 litre) z dolgo cevjo brez razpršilnika. Vodo razpršimo po rast¬
linah z ročno pršilko. »Ideal LB je zato izvrstna in jako trpežna
priprava.

4. Vzgoja.

Sobne rastline lahko kupimo pri vrtnarju. Še bolj zanimivo
in pobudno pa je, ako jih vzgajamo sami, kajti brez dvoma
imamo s tako rastlino več veselja nego s kupljeno. Nekatere
sobne rastline vzgajamo iz semena (primule, petunije, ciklame,
cinerarije, palme itd.), največ pa iz potaknjencev (pelargonije,
fuhsije, naglje itd.), pa tudi na druge načine.

Sejemo navadno prav rano spomladi (februarja, marca
meseca) v plitve lesene zabojčke v lahko in peščeno zemljo.
Kmalu, ko rastline skale, jih pikiramo, pozneje pa še večkrat
presadimo v vedno večje posode, vse d.otlej, da se popolnoma
razvijejo.

Tudi vršički nekaterih rastlin prav radi in hitro poženejo
korenine, ako jih potaknemo  v droben, vlažen pesek ali
v prav peščeno zemljo in skrbimo, da imajo dovolj vlage, da so

208

v senci in v zaprtem prostoru z enakomerno toplino (n. pr. pe¬
largonije, tradeskancije, fuhsije, krizanteme). Kmalu potem, ko
poženejo potaknjenci korenine, jih presadimo posamez v majhne
lončke. Nadalje ravnajmo z njimi kakor s semenščaki. Nekatere
so pa v tem oziru bolj počasne (n. pr. nageljni, fikus, vrtnice,
hortenzije, mirta, oleander i. dr.). Vendar pa dosežemo tudi tu
prav lepe uspehe, ako smo dovolj vztrajni in prav oprezni.
Nekatere lončnice razmnožujemo tudi na tak način, da starejše
rastline razdelimo na več delov, ki jih posamezno posadimo
v manjše posode (aspidistra). Juke poganjajo iz korenin mlade
rastline, gomolje od begonij razrežemo na več delov, ki morajo
pa imeti brste.

5. Presajanje in obrezovanje.

Vobče je treba sobne rastline presajati vsako pomlad. Le
nekaterim ugaja bolj, ako jih puščamo v miru po več let (palme,
acaleje, kamelije); take presajamo vsako 3. ali 4. leto. Zna¬
menje, da je treba rastlino presaditi, je, ako je zemlja vsa na
gosto preraščena s koreninami. Navadno vzamemo pri presa¬
janju nekoliko večje lončke, da dobe rastline več zemlje in
z njo več hrane. V to svrho tudi nekoliko zrahljamo grudo z
lesenim klinčkom. Korenin pa navadno ne skrajšujmo, razen
če so bolne oziroma odmrle. Kdor hoče udobno presajati, naj si
pripravi primerno mizo in na njo potrebno prst in prazne lončke
v raznih velikostih. Za staro prst, ki jo otresemo od rastlin, ki
jih presajamo, si pripravimo zabojček. To prst vržemo, ko ne¬
hamo presajati, na kompost.

Rastlino moramo vzeti iz lončka tako, da ostane gruda cela.
V to svrho jo obrnemo narobe. Ako ne gre rada, malo potrkamo
z robom ob mizo. Ker mora ostati gruda cela, zato ne smemo
presajati izsušenih rastlin, ker se sicer zemlja rada ospe. Zelo
važno je tudi, da nove, suhe lončke pred uporabo namakamo
nekaj ur v vodi. Prav tako je treba stare lonce, preden presa¬
jamo vanje, temeljito umiti zunaj in znotraj s trdo ščetjo, potem
pa jih nekoliko osušiti.

Preden pričnemo presajati, pokrijemo odvodnice v dnu
lončkov s črepinjami. Pri večjih posodah je jako umestno, ako
celo dno pokrijemo prst na debelo s črepinjami ali kot lešnik
debelim kamenjem. Tudi gnojimo lahko ob tej priliki. V to
svrho denemo na dno lonca nekaj koscev dobrega govejega ali

209

konjskega gnoja. Nanj naspemo primerno prsti in nato šele po¬
stavimo rastlino tako, da ne stoji niti preplitvo niti previsoko
in prav v sredini. Z levico držimo rastlino v pravi legi, z des¬
nico pa napolnimo z zemljo praznino med staro, zrahljano grudo
in lončeno steno. Ko je lonec poln, z njim malo potrkamo ob
mizo, da se zemlja uleže in zaspe vse praznine med koreninami,
nato jo okrog in okrog čvrsto pritisnemo s prsti obeh rok ali
z lesenim remeljnom. Po potrebi dodenemo toliko prsti, da
ostane na vrhu vsaj za 1 cm globok prostor za zalivanje. Samo
ob sebi se umeje, da zemlja za presajanje ne sme biti ne mokra
ali celo blatna, ampak primerno osehla.

Vsako presajeno rastlino moramo takoj zaliti, in sicer
toliko, da skozi odvodnico začne odtekati voda.

Kadar sadimo čebule (lilije, hijacinte, tulipane itd.), mo¬
ramo paziti, da pridejo v pravo višino. Tiste čebule, ki poga¬
njajo korenine zgoraj (lilije, arum), sadimo globoko, tiste, ki
delajo korenine spodaj (tulipani, hijacinte i. dr.), pa na vrh,
tako da gleda brst iz zemlje.

Sobne rastline imajo različno rast. Nekatere rastejo samo
v eno smer in imajo vedno samo po en srčni brst (n. pr. palme,
juka itd.). Takih rastlin nikdar ne obrezujmo. Druge imajo pa
drevesasto rast. Torej delajo več vrhov ali vejevje (n. pr. pelar¬
gonije, fuhsije). Take rastline pa lahko vzgajamo v razne oblike
kakor grmiče, pa tudi drevesca z deblom. V to svrho jih pri¬
merno obrezujemo.  Posebno pa je potrebno, da vejnato
razraščene lončnice, ki so pozimi počivale, na spomlad, ko jih
presajamo, tudi obrežemo. Presajanje pa tudi lahko odložimo
dotlej, da obrezana rastlina začne poganjati. Obrezujemo po¬
sebno pelargonije, fuhsije, hortenzije, rože, oleander i. dr. Vejico
skrajšamo vedno nad brstom, ker sicer se rana ne zaceli.

6. Svetloba.

Rastlina je mnogo bolj odvisna od svetlobe nego druga
bitja. Lončnice v sobah vobče zelo pogrešajo svetlobe. Seveda
niso v tem oziru vse enake. Nekatere njkdar ne uspevajo dobro
brez solnca (pelargonije, oleander itd.), druge pa ne marajo ne¬
posrednih solnčnih žarkov, vendar pa hočejo imeti popolnoma
svetlo stojišče (palme, aralije itd.). Le malo jih je, ki uspevajo
tudi v popolni senci oziroma jim senca še celo ugaja (aspi-

Oomači vrt

14

210

distra, praproti, bršljan). Zato razpostavljamo rastline po njih
potrebi in prirodnih zahtevah med okna, na okna, k oknom in
tudi na razna stojala v bližini oken. Pri tem pa skrbno raz¬
ločujmo solnčna in senčna okna, južno, vzhodno, zahodno in
severno stran! Rastline, ki bujno rastejo in se pripravljajo na
cvet, potrebujejo največ svetlobe. Ko se pa cvetje ospe, jih
lahko postavimo v bolj senčne prostore. Nekatere cvetoče rast¬
line pa sploh ne smejo stati na solncu (n. pr. ciklama). Večini
rastlin najbolj ugaja, ako jih kolikor mogoče malo prestav¬
ljamo. Acaleje so v tem oziru tako občutljive, da se takoj ospo,
ako jih kaj prida premikamo, ko cveto.

7. Zrak.

Mnogo rastlin v sobah boleha in odmira, ker jih obdaja
zatohel,  zlasti pa presuh  zrak. To zlo se v sobah nikdar
ne da popolnoma odpraviti. Izboljša se samo s primernim zra¬
čenjem in pa s tem, da rastline ob suhem in vročem vremenu
večkrat na dan popršimo z vodo. Brez tega pripomočka je na¬
ravnost nemogoče, da bi v sobi vzgojili zdrave in lepe rastline.
To velja posebno za tista plemena, ki ostanejo tudi pozimi ze¬
lena in ki jih gojimo v kurjenih sobah. Trde rastline za mrzle
sobe v tem oziru niso občutljive.

Le malo je sobnih rastlin, ki bi morale ostati leto in dan
v sobi, in bi čez poletje ne prenesle na planem našega podnebja
(araucarija, sobne praproti). Večino lahko postavimo junija me¬
seca na primeren prostor na vrt ali v zabojčke zunaj pod okno
ali na balkon. Najugodnejše stališče imajo rastline na vrtu, ako
izberemo vsakteri njeni naravi primerno mesto. Večina hoče
imeti bolj senčen prostor (napol senco) kakor n. pr. palme,
aralije itd. Nekatere so pa lahko tudi na solncu ali ga celo
morajo imeti (juka, pelargonija, oleander itd.). Loncev pa ne
postavljajmo kar na zemljo, ampak jih zadelajmo do roba
v tla.  V to svrho naredimo z debelim, zašiljenim kolom pri¬
merno luknjo, ki je precej globlja, nego je visok lonec, tako
da ostane pod loncem precejšnja votlina. Ako jih hočemo imeti
na vrhu, jih pa na vsak način obložimo s kamenjem ali z laboro,
praznine med njimi in kamenjem pa zatlačimo z mahom.

Neugodnejše stališče imajo rastline zunaj pred okni ali na
balkonu, ker so preveč izpostavljene vetrovom in se prehitro
izsuše. Proti vetru jih zavarujemo s tem, da jih zadostno pri-

211

trdimo, vlago v loncih pa pridržujemo, ako vse prazne prostore
med lonci zatlačimo z mahom, ki ga večkrat poškropimo.

Preden prenesemo rastline na vrt, jih moramo utrditi s
tem, da marljivo vetrimo stanovanje. Vobče so vse rastline zelo
občutljive za prepih. Zato pozor pri prezračevanju!

Oskrbovanje rastlin na vrtu je mnogo lažje in prepro¬
stejše nego v sobi. Vendar pa moramo vobče v obeh krajih vse
poletje skrbeti pred vsem za zadostno vlago, v solnonih sobah
pa za potrebno senco ob vročih dneh.

8. Kako gnojimo sobne rastline.

Z zalivanjem izperemo iz zemlje v loncih mnogo redilnih
snovi. Zato ni napačno, ako sobne rastline tudi gnojimo, toda
vedno le tiste, ki so zdrave in bujno rasto. Popolnoma napačno
bi bilo, ko bi hoteli bolehno rastlino z gnojenjem pozdraviti.
Dosegli bi bas nasprotno, še prej bi jo ugonobili.

Najpreprosteje gnojimo sobne rastline s tekočimi gnojili
— z gnojnico, kakor je opisano pri vrtnih rastlinah. Seveda je
treba tu še večje previdnosti nego pri rastlinah na planem, kajti
s premočno gnojnico in s prepogostim zalivanjem naredimo
lahko veliko škodo. Jako ugodno tekoče gnojilo si napravimo,
ako vzamemo na 101 vode kakih 60 gramov parjene rogovine
(drobno zmletih odpadkov od rogov in parkljev). Tudi pokipela
in dovolj redka hlevska gnojnica je dobra. Z umetnimi gnojili
moramo biti pri sobnih rastlinah jako previdni, ker je težko
odmeriti tako majhno količino, da ne bi škodovala. Najbolj
se sponese tako gnojenje, ako umetna gnojila v pravem raz¬
merju primešamo zemlji za presajanje, ki se mora pa potem
več mesecev (čez zimo) goditi na kupu, da se pridejane snovi
razkroje. Ali pa raztopimo umetna gnojila v vodi (1 gram na
liter vode) in zalivamo v obrokih (na 10—14 dni) s to raztopino.

S tekočimi gnojili gnojimo vedno le ob jutranjih ali ve¬
černih urah ali pri oblačnem, mokrotnem vremenu, nikdar pa
ne ob vročini ali pekočem solncu.

9. Zajedavci.

*

Tudi sobne rastline imajo dokaj sovražnikov, ki napadajo
pa le bolj bolehne in slabo oskrbovane. Listne ušice in
kaparji  se kaj radi naselijo na nekaterih rastlinah, ki so

14

212

preveč na suhem in toplem. Ušice preženemo prav lahko, ako
umijemo liste z 2—3% tobačnim izvlečkom, ki mu dodamo
2 %  mazavega mila (na 1 1 vode 2—3 dkg tobačnega izvlečka
in 2 dkg mazavega mila), kaparje pa odstranimo s kako
ščetko, ki jo pomakamo v prej navedeno raztopino to¬
bačnega izvlečka in mazavega mila. Zelo nevarna zaje-
davka lončnic je črna mušica  ali trips — to je komaj
2 mm dolga živalca vitkega črnega života in nežnih krilc. Tega
hudega sovražnika preženemo tudi s prej opisanim sredstvom
iz tobačnega izvlečka in mazavega mila. V loncih so nadležne
gliste. S sajami jih preženemo zanesljivo. Izmed glivičnih bo¬
lezni so najbolj znane razne prave in neprave plesni in
rje,  ki preraščajo navadno liste in jih ovirajo v njihovem
delovanju. Kdor skrbno neguje svoje ljubljenke, bo takoj opazil
tako oškodbo. Če ob prvem pojavu odstrani in sežge napadene
liste, se zajedavec navadno ne širi dalje.

Sploh velja pravilo, da se zdravih, dobro postreženih in
7  ljubeznijo negovanih rastlin vsi zajedavci ogibljejo.

Zelo koristno in potrebno je tudi, ako liste sobnih rastlin
večkrat umijemo z gobo in z mlačno vodo, da odstranimo prah
in drugo nesnago, ki se nabira na njih.

10. Bolne rastline.

Zaradi napačnega ravnanja kaj lahko zbole sobne rastline.
Največkrat je temu kriva prevelika posoda, nepravilno zali¬
vanje, pomanjkanje svetlobe, premajhna ali prehuda toplina,
suh zrak, žgoči solnčni žarki, neprimeren prostor, prepih itd.
Bolezen spoznamo iz raznih pojavov, ako rast preneha, listje
porumeni ali porjavi, cvetno popje odpada, korenine gnijejo.

Najbolj napačno bi bilo, ako bi hoteli bolno rastlino po¬
zdraviti z obilnim zalivanjem in z gnojenjem. S takim ravna¬
njem bi bolezen še pohujšali in pospešili končni pogin.

Rastlino, ki kaže znake bolezni, je treba najprej preiskati.
Na ta način skušamo dognati, kje tiči pravi vzrok bolezni. Ako
vidimo, da so korenine zdrave, je zdravljenje razmeroma lahko.
Navadno so pokvarjene. Tedaj je treba iztrebiti vse neboglene
ali mrtve korenine in rastlino presaditi v manjšo posodo in
primerno zemljo. Tudi nasehle, pokvarjene nadzemeljske dele
odstranimo. Nekatere rastline sploh na kratko obrežimo (pe-

213

largonije, fuhsije). Presajene bolnike postavimo na ugodnejši
prostor, in sicer same zase, kajti med drugimi zdravimi rast¬
linami radi pozabimo nanje. Zalivati jih moramo posebno pre¬
vidno. Jako koristno je, ako gojimo bolne rastline nekaj me¬
secev na topli gredi pod steklom in ob talni toploti.

Razmeroma lahko se bolne rastline pozdravijo poleti.
Težko delo pa imamo z njimi, ako začno bolehati na jesen.
Take rastline največkrat preminejo čez zimo.

11. Lončnice pozimi.

Čez poletje ni težko gojiti lončnic, bodisi da jih imamo na
oknih ali pa na vrtu. Težave pa se prično, ko nastane hladna
deževna jesenska doba, zlasti pa, ko pritisne zima. Rastline je
treba spraviti na varno, ker so vse bolj ali manj občutljive za
mraz. Topline pod ničlo pa ne prenese skoro nobena.

Glede na prezimovanje
bi lahko delili vse lončnice v
dve skupini. Vse tiste rastline,
ki jim v jeseni listje odpade,
prebijejo zimo v nezakurjenem
suhem prostoru, kjer ne zmr¬
zuje. Le-sem spadajo tudi pal¬
me in nekatere druge okrasne
rastline v čebricah, ki pozimi si¬
cer ostanejo zelene, vendar več
mesecev počivajo. Za silo prezi¬
mijo tudi v svetli kleti, če ni
pretopla. Zalivamo jih zelo po¬
redko in le toliko, da se zemlja
popolnoma ne izsuši. V to skupino spadajo n. pr. pelargonije,
fuhsije, palme, evonimus, oleander itd.

V drugo skupino prištevamo rastline, ki obdrže tudi čez
zimo zelene liste. Največ iz te skupine je takih, ki hočejo imeti
zmerno toplo prezimovališče, t. j. zakurjeno sobo, kakor n. pr.
begonije, filodendron, araukarija, figovec itd. Dokaj je pa tudi
takih, ki prežive zimo v prostorih, kjer toplina ne odneha pod
7—8° C, n. pr. aralia, aspidistra, kokorik ali ciklama itd.

Vse rastline, ki čez zimo počivajo, zalivajmo zelo previdno.
Manj jim bo škodovalo, če so malce na pičlem nego če bi jih
preveč napajali, zlasti če stoje v nezakurjenem prostoru.

r

Pod. 88. Trajnocvetna begonija.

214

12. Izbor rastlin za sobo.

a) Rastline za kurjeno sobo.

1. Aspidistra  (plectogyne ali aspidistra elatior) je menda
izmed vseh sobnih rastlin najtrdnejša. Prenese namreč vse ne¬
ugodnosti brez kake večje škode, samo da ji ne manjka vode in
da nima prevelikih loncev. Najbolj uspeva v gnojni puhlici, ki
ji primešamo Vs  šotnega zdroba. Razmnožujemo jo, ako večje

grmiče raztrgano.
Ostane lahko več let
nepresajena. V lese¬
nih posodah baje
bolj uspeva nego v
lončenih.

2. Begonije.  Pri
nas povsod znane 1 i-
s t n e , grmičaste
in gomoljaste
begonije so jako hva¬
ležne sobne rastline.
Vse potrebujejo po¬
leti mnogo vode in
hrane (gnojno zem¬
ljo)? pozimi pa ma¬
lo, nekatere celo nič
vode. Grmičaste begonije  razmnožujemo s potaknjenci in iz
semena, gomoljaste  pa s semenom ali pa tudi tako, da gomolje
razrežemo na več delov.

Mlade listne begonije  pa si vzgojimo na ta način, da stare
liste odrežemo in razgrnemo po vlažnem pesku in prav na rahlo
pokrijemo s sipo. Iz vozlov, kjer se stikata dve žili, poženejo
korenine in brst za novo rastlino. — Grmičaste in gomoljaste
begonije čez leto lahko uporabljamo tudi na vrtu (zahtevajo pa
senco), listne begonije pa ostanejo navadno vse leto v sobi.
Najlepša listna begonija je kraljevska begonija  (begonia rex),
ki potrebuje kaj malo svetlobe in uspeva izvrstno v sobi. Poleti
hoče imeti mnogo vode, pozimi pa toplo do 15° C. Presaditi jo
moramo vsako leto. Grmičastih begonij je mnogo sort. Najbolj
znane so vedno cvetoče  (semperflorens) sorte. Prekrasno in v
vseh barvah cveto gomoljaste begonije.

215

3. Filodendron  je trdna in zelo priljubljena sobna rastlina.
Stoji lahko precej od okna na svetlem prostoru, kjer ni prepiha.
Dobra listna zemlja, pomešana s peskom, ne prevelik lonec in
redno zalivanje so njegove poglavitne zahteve. Liste moramo
večkrat umivati. Ostane vse leto v sobi. Razmnožujemo ga s
potaknjenci.

Pod. 90. Sobna praprot.

4. Dracena  je krasna sobna rastlina, zlasti nekatere sorte
(congesta). Poleti jim ugaja napol senčnat prostor na vrtu. Ob
tem času potrebujejo mnogo vode, pozimi moramo biti z zaliva¬
njem previdni. Dracaena fragrans Lindeni  je zelo lepa, zahteva
pa mnogo toplote, zato ostane vse leto v sobi. Odlikuje se z
rumenopisanimi, širokimi listi.

Dracene razmnožujemo s semenom. Posebno hitro raste
znana dracaena indivisa,  ki je pa bolj vrtna rastlina.

216

5. Palme  so zlasti po mestih znane in priljubljene sobne
rastline. Navadno jih kupujejo pri vrtnarjih. Vzgoja iz semena
je zelo počasna. Vse palme zahtevajo svetlo, a senčno stališče,
poleti jim ugaja zavetno, napol senčno mesto na vrtu. Od vrt¬
narja in cvetličnjaka prinesena palma je jako občutljiva in jo
moramo iz početka bolj zalivati nego pozneje. Ko se privadi
novemu bivališču, ni več tako izbirčna. Vse palme potrebujejo
mnogo vode, zlasti poleti, pa tudi pozimi se ne smejo nikdar
popolnoma izsušiti. Mlade rastline presajamo vsako ali vsako
drugo leto, starejše pa na tri ali štiri leta. Neogibno potrebno
je, da jih večkrat umivamo s toplo vodo. Če ni drugače, pre¬
zimijo tudi v nekurjeni sobi, ako imajo le do 8° C toplote.

Izmed mnogih vrst priporočajo za sobe posebno tele:

a) s pernatimi listi: kentia, dateljnova palma  (phonix recli-
nata, phonix canariensis, phonix Roebeleni), Weddellova palma
(cocos Weddelliana);

b) s pahljačastimi listi: kitajska latanija  (latania borbonica,
livistona chinensis), avstralska livistona  (corypha australis).
Zelo razširjeni ste tudi pritlična palma  chamerops humilis in
njena sorodnica chamerops excelsa.

6. Praprotnice  so pri nas malo znane, dasi spadajo med
najlepše sobne rastline. Naletimo jih tu pa tam po mestih. Pra¬
protnice hočejo imeti gozdno listno zemljo, ki ji primešamo
nekaj prav gnojne vrtne prsti in šotnega zdroba. Tudi ne trpe
velikih loncev in nimajo rade prepogostega presajanja (vsako
3. ali 4. leto). Svetel, topel prostor in pa enakomerna vlaga je
pogoj za dobro, zdravo rast. Zimo prežive tudi pri 8—10° C
toplote. Najlepše in najtrpežnejše so sorte iz skupine nephro-
lepis  in pieris (N. Vhitm,anni, Piersoni, magnifica  in p. um-
brosum  in Dutrianum).  Ker jih poredko presajamo, jih gnojimo
s tekočimi gnojili.

7. Sprengerjev beluš  ali špargelj  (asparagus Sprengeri) je
pa tudi že pri nas tako udomačena sobna rastlina, da je ni treba
šele posebej priporočati. Dobra, rahla, vrtna zemlja, majhni
lončki (ne nad 15 cm premera), prav poredko presajanje, mnogo
vode in tuintam zalivanje s tekočimi gnojili so pogoji za dobro
uspevanje.

Lončki s šparglji naj stoje čez poletje vedno v podstavkih
z vodo. Pozimi zalivajmo bolj zmerno!

217

8. Tradeskancija  (tradescantia navicularis discolor in razne
druge zvrsti) je povsod znana viseča sobna rastlina, ki jo jako
lahko razmnožujemo s potaknjenci. Ako spomladi aprila ali
maja meseca vtaknemo 4, 5 vršičkov v majhen lonček, ki ga
postavimo na svetlo na okno, poženejo prav v kratkem korenine
m se razvijejo tekom poletja v obširne rastline. Stare rastline

Pod. 91. Palma phonix canariensis.

niso več lepe, zato jih vzgajajmo vsako leto iznova. Najbolj je
znana zelena tradeskancija  (viridis). Bolj občutljiva je re¬
brasta tradeskancija  (t. zebrina pendala).

b) Rastline za bolj hladno sobo.

1. Abutilon  je lepo cvetoča drevesasta rastlina, ki jo lahko
vzgojimo iz semena ali iz potaknjencev. Potrebuje mnogo svet¬
lobe in vode.

218

2. Amaryllis vtirata, hybrida  je neke vrste lilija, ki krasno
cvete. Navadno jih kupimo cvetoče pri vrtnarju. Ko odcveto, jih
zalivajmo vedno manj in manj, in ko listi dozore, jih porežimo
in potem spravimo lončke s čebulami na suh prostor, kjer je
okoli 10° C toplote. Januarja ali februarja meseca denimo lončke
na topel prostor (20° C) in začnimo po malem zalivati. Ko čebula
odžene, jo presadimo v dobro zemljo in postavimo na svetlo.

Prejšnji cvetlici je na zunaj podobna k 1 i v i j a (clivia
miniata, hymantophyllum miniatum). Vendar pa se zelo razli¬
kuje od amarilis, ker nima čebule, ampak koreniko z debelimi,
mesnatimi koreninami. Med jermenastimi listi požene več betev,
od katerih ima vsaka po več krasnih rdečih cvetov.

Klivija raste počasi. Poleti jo zalivajmo z gnojnico. Potre¬
buje mnogo vode. Ko neha poganjati liste, počiva. Takrat mo¬
ramo previdno zalivati. Cvete že zgodaj spomladi.

3. Japonska  ali Sieboldova aralija  (aralia Sieboldi). To jako
lepo in hvaležno sobno rastlino pozna skoraj vsakdo, saj jo
imamo tako pogostoma po sobah. Vzgajamo jo iz semena. Raste
jako hitro in bujno. Potrebuje svetel, a ne solnčen prostor,
poleti mnogo vode in pa razmeroma majhne lončke z dobro
vrtno zemljo. Poleti jo smemo postaviti tudi na vrt v senco.
Pozimi ji najbolj škoduje prevelika vročina v zakurjeni sobi.
Presajamo jo spomladi, ko začne iznova poganjati.

Lepa sobna rastlina je tudi sobna lipa  (araukaria afri-
kana), ki se odlikuje s posebno bujno rastjo in lepimi listi.

4. Aravkarija  (araucaria excelsa), krasna sobna smrečica,
ne sme stati na pretoplem kraju (8—10° C). Moramo jo pre¬
vidno zalivati, varovati prepiha, hoče veliko svežega zraka in
svetlobe. Gozdna zemlja! Poleti se dobro počuti na prostem
v polsenci. V sobi jo je treba čim večkrat popršiti.

5. Bršljan  je včasih tudi kot sobna rastlina prav uporaben.
Ugaja mu senčen prostor, potrebuje mnogo vode in hoče naj¬
boljšo gnojno zemljo.

6. Kala  ali »škarnicelj« (calla aethiopica) je močvirnica in
ji ni nikoli preveč vode, dokler raste in cvete. Ko pa odcvete,
hoče počivati. Potem jo moramo zalivati bolj in bolj po malem.
Ako hočemo, da bo cvetla pozimi, jo presadimo avgusta me¬
seca in lončke pustimo zunaj, dokler ne zmrzuje, potem jo
postavimo pa na okno.

219

7. Ciklamen  (cyclamen persicum). Vrtnarji goje ciklamen
iz  semena, in dokler ga imajo v rokah sami, se razvija jako
lepo. Ko pa pride na okno neveščega človeka, je pa kmalu konec
krasote. Ciklamen ljubi mnogo svetlobe in enakomerno vlago,
morita ga pa presuh in pretopel zrak in žgoče solnce. Zalivati
ga moramo tako, da se gomolj povrhu, kjer poganjajo listi in

Pod. 92. Palma chamerops excelsa. Mlada rastlina.

cvetje, nikdar ne zmoči. Dolgo cvete, ako znaša toplota prostora,
kjer se nahaja, 8—12° C in ako je prav na svetlem. Prepih mu
zelo škoduje. Ko odcvete, z zalivanjem odnehavamo bolj in
bolj, da dozori listje. Nato postavimo lonec na hladen prostor
in zalivamo le toliko, da ne zvenejo gomolji. Gomolj hoče poči¬
vati 3—4 mesece. Potem ga zopet posadimo v vlažno gozdno
zemljo, zmešano z vrtno prstjo, in sicer tako, da gleda polovica
gomolja iz zemlje. Potem postavimo lonec na toplo in iz početka

220

zalivamo prav po malem. Šele pozneje, ko se začne razvijati
listje in kazati cvetno popje, prilivamo obilneje. Kdor tako
ravna, vzdrži ciklamen mnogo let.

8. Figovec  (ficus elastica) zahteva jako svetlo stališče, pre¬
vidno, enakomerno zalivanje, gozdno prst, pomešano z močno
vrtno zemljo. Hvaležen je tudi, ako ga zalivamo z gnojnico. Po¬
zimi počiva v hladni sobi (ne nad 10° C).

Pod. 93. Kala.

9. Orhideje  so najkrasnejše sobne rastline. Žal, da so pri
nas še popolnoma neznane, dasi niso tako občutljive, da bi se
nikakor ne dale gojiti v sobi. Pred vsem morajo imeti posebno
zemljo, ki obstoji iz močvirnega mahu (sfagnum), gozdne ali
listne zemlje, črnice in praprotnih korenin (polipodium). Lon¬
cem zbijemo 3 / 4  dna in jih na visoko založimo s črepinami.
Korenine morajo imeti mnogo zraka. Rastline posadimo prav na
vrh. V dobi, ko rastejo in ocveto, nimajo nikdar preveč vode,
ko pa počivajo, jih zalivamo le toliko, da ostanejo žive.

Najhvaležnejša orhideja za sobe je odontoglossum grande.
Čas počitka traja od novembra do marca meseca. Cvete v za¬
četku septembra. Cgpripedium in si g ne  cvete od novembra do
januarja. Orhideje razmnožujemo na ta način, da večjo rastlino
razdelimo na dva, tri dele.

221

10. Pelargonije  goje v raznih zvrsteh. Za nas so važne po¬
sebno tri in sicer: navadna pelargonija, plemenita  ali angleška
pelargonija  in bršljanka.  Vsaka zvrst ima mnogo sort. Vse pelar¬
gonije ljubijo bolj težko zemljo, veliko solnca in poleti mnogo
vode. Razmnožujemo jih s potaknjenci od junija do konec av¬
gusta. Pozimi počivajo, tedaj jih moramo imeti kolikor moči
na suhem. Zalivamo
poredko in samo to¬
liko, da se zemlja
popolnoma ne izsuši.

Debele ne smemo
zmočiti. Pelargonije
cveto tudi pozimi,
ako jih avgusta me¬
seca obrežemo, pre¬
sadimo in jih v za¬
četku oktobra posta¬
vimo na okno. Pe¬
largonija je izrazita
rastlina za pred okno
ali za balkon. Tu
nekaj krasnih sort:

Hindenburg, Rubin,

Meteor, W. Pfitzer,

Berta Kamm;  veli-
kocvetne angleške:

Odier;  bršljanke:

Rheinland, Hambur¬
ger Balkon  in mno- Poci 94 ' Kokorik ali ciklamen -

go drugih.

11. Primule.  Kdo ne pozna ljubkih primul, ki krase z razno¬
barvnim cvetjem okna naših stanovanj, posebno v rani pomladi?
Najbolje se počutijo na solnčnem oknu in v hladni sobi. Ako
hočemo jegliče vzgajati sami, jih moramo sejati že maja ali junija
meseca v listnato gozdno zemljo, ki ji primešamo nekoliko
šotnega zdroba. Potem jih večkrat pikiramo in sproti zatiramo
cvetne poganjke, da se tem bolj razkošatijo in prihranijo vse
sile za zimsko cvetje (januar, april). Navadno pa kupujejo pri¬
mule od vrtnarja, ko so popolnoma dorasle in že cveto. Lepa je
kitajska primula,  ki jo pa sedaj izpodriva primula obconica.

222

12. Roža  kot sobna rastlina prihaja v poštev izvečine le
tedaj, ako nimamo prav nič vrta. V sobi sicer dobro uspevajo
mesečnice, čajevke in njih križanke, pa tudi polianite se dobro
obnašajo. Težka, močna gnojna zemlja, prav svetel prostor in
dovolj vlage so glavni pogoji za dobro rast. Vendar pa je rast in
cvet na planem vse lepši.

Pod. 95. Pelargonija.

c) Rastline za nekurjene sobe, kjer pa ne
sme zmrzovati.

1. Acaleja  (acaleja indica in pontica mollis) uspevata tudi
na planem v zavetni legi, v loncih pa samo v nekurjeni sobi,
kjer je zrak nekoliko vlažen. Rasto v gozdni listnati zemlji.
Zalivati jih je treba zelo previdno. Toplota in suh zrak jih
najprej zatreta, zato jih je treba, preden se razcveto, vsak dan
večkrat popršiti z vodo. Ko vzcveto, je paziti, da ostanejo vedno
na istem prostoru in da je vedno ista stran obrnjena proti

223

oknu. Žgoče solnce jim škoduje, bodisi da so v sobi ali pa čez
poletje na vrtu. Poleti jih lahko posadimo na vrt na senčnato
gredo, da poženejo popke. Presajamo jih, potem ko ocveto, a
le vsako drugo ali tretje leto.

2. Aloa  (agava) in
razne kakteje so zelo pri¬
ljubljene rastline, ki se ob
primerni postrežbi prav
lepo razvijajo v sobah. Po¬
zimi (od oktobra do marca
meseca) počivajo in potre¬
bujejo jako malo vode pa
miren, hladen prostor. Sa¬
mo listne kakteje
morajo biti tudi pozimi v
topli sobi. Poleti potrebu¬
jejo vse mnogo vode.

3. Cinerarije  goje naši
vrtnarji prav pogostoma in
so zato povsod znane in
zelo priljubljene pomladi
cvetoče lončnice, s kate¬
rimi posebno radi krasimo
oltarje in božje grobe o
Veliki noči. Rasto v zelo
gnojni zemlji in potrebu¬
jejo mnogo vode. Ko od-
cveto, jih zavržemo, ker
zrastejo vsako leto iznova
iz semena. Navadno jih
kupujemo pri vrtnarju že

cvetoče, ker se vzgoja iz Pod. 96. Amarilis.

semena v sobi težko izvede.

4. Fuksija  je zelo hvaležna in pri nas povsod znana stara
sobna rastlina najrazličnejših zvrsti s krasnim cvetjem in
listjem. Razmnožujemo jo s potaknjenci, ker vršički prav radi
poženejo korenine. Poleti rada "raste tudi na vrtu na
senčnem kraju in cvete neprestano do trde zime. Pozimi po¬
stavimo posode v klet. Poleti potrebuje mnogo vode, pozimi
prav malo. Ko jih spomladi presajamo, jih na kratko obrežimo!

224


iU'.l:>-v ■+-

Dobra, gnojna vrtna zemlja jim ugaja. Ako hočemo, da se jako
razrastejo, jih zalivajmo vsak teden z gnojnico (rogovina).
Fuksije gojimo v grmiče ali v drevesca; v to svrho je posebno
primerna fuchsia gracilis.  Nekatere imajo tudi visečo rast.
Fuksij je mnogo sort. Posebno lepe so križanke (fuchsia hy-
brida), ki se dobe z enojnim, pa tud :  s pitanim cvetom.

5. Šebenik  ali zlati šeboj  nam daje prav lepo zimsko cvetje.
To je dvoletnica, ki jo vzgajamo iz semena. Sejemo ga v sredi

maja, kar na piano ali v
hladno gredo. Julija se¬
jančke presadimo na do¬
bro pripravljeno gredo po
20—25 cm vsaksebi. Sep¬
tembra jih pa posadimo
posamez v lončke. Ko pri¬
tisne mraz, denemo lončke
v hladen svetel prostor.

Z zalivanjem bodimo zelo
previdni, da se rastline
čez zimo ne pokvarijo. Fe¬
bruarja postavimo lončke
na toplejši prostor, kjer se
rastline kmalu pripravlja¬
jo na cvet.

6. Hortenzije  (hydrangea hortensis) rastejo v b ar j a st i
zemlji, ki ji primešamo rogovine. Hočejo velike lonce in dovolj
vode. Presajajmo jih septembra ali marca meseca. Prezimujemo
jih v hladni kleti ali v nezakurjeni sobi. Razmnožujemo jih s po¬
taknjenci, ki se prav radi ukoreninijo. Eno samo oko s koščkom
lesa že zadostuje. Hortenzije najbolje uspevajo na bolj senč¬
natem kraju, ker jim solnce ne ugaja. Dobro rasto tudi na
planem in prenesejo celo našo zimo, ako so dovolj zavarovane.
Hortenzija je tudi vrtna rastlina.

7. Krizanteme  so sicer vrtne rastline, vendar se dado gojiti
z uspehom tudi v loncih. Vzgajamo jih iz potaknjencev, ki jih
moramo večkrat presaditi v vedno večje lonce in v kolikor
moči mastno vrtno zemljo. Poleti imamo lončke na vrtu, po¬
topljene do roba v zemlji. Šele na jesen pred prvo slano in
preden so se razcveli, jih postavimo v svetlo, nezakurjeno sobo,
kjer se počasi razcvitajo. Večkrat jih moramo zaliti z gnojnico.

Pod. 97. Lavor v
obliki visokodebel¬
nega drevesa.

Pod. 98. Lavor v
obliki piramide.

225

Vode nimajo nikoli preveč. Kdor nima vrta, naj kupi že od-
gojene rastline pri vrtnarju. Z njimi bo imel mnogo čistega
veselja, ako ima le količkaj primeren prostor, kjer se razcvitajo.
Preveč toplote in prepiha jim zelo škoduje.

8. Lavor  naj stoji poleti na planem, pozimi pa v svetlem,
hladnem prostoru. Presai^ti ga moramo vsako drugo ali tretje
leto. Poleti použije mnogo vode, pozimi prav malo. Zalivati ga
smemo med rastjo z vodo, ki ji primešamo 1%  krvi. Prepih mu
zelo škoduje. Lavor kupimo
pri vrtnarju, doma ga ne mo¬
remo vzgojiti. Saj jih še celo
vrtnarji dobivajo s Holandske.

9. Oleander  je jako či¬

slana lončna rastlina. Le žal,
da vidimo malo lepih, košatih
in cvetočih drevesc. Privo¬
ščite oleandru solnca kolikor
mogoče in obilo tople  vode
vse leto, pognojite mu več¬
krat z gnojnico, pozimi pa ga
postavite na mrzlo in na suho,
pa bo uspeval. Presajati ga
treba na 8, 4 leta, toda v naj¬
boljšo gnojno zemljo. Poseb¬
no ljubi blato iz jarkov. Ole¬
andre razmnožujemo s po¬
taknjenci. Vsi deli rastline Pod. 99. Sprer.gerjev špargelj.

so strupeni.

10. Nagelj  je prav za prav vrtna cvetlica. Nekatere zvrsti
pa prav lahko gojimo tudi v loncih. Zlasti lepi so gorenjski
viseči nageljni. A tudi razni drugi, n. pr. remontantni, so jako
hvaležni. Nageljne razmnožujemo s potaknjenci in s semenom.
Potaknjenci se nič kaj radi ne ukoreninijo. Najlaže dosežemo
dobre uspehe, ako ravnamo tako, kakor je opisano na str. 85.

Ako sejemo nageljnovo seme februarja meseca, dobimo
do jeseni tako čvrste rastline, da pozimi cveto. Nageljne pre¬
zimujemo v hladnem in zračnem  prostoru (klet, ne¬
zakurjena soba). Lončnim nageljnom pozimi najbolj škoduje
prevelika toplota. Na toplem, pa morebiti še temačnem pro¬
storu se ne umire, ampak tudi pozimi poganjajo dolge nitaste

Domači vrt

15

226

poganjke. Tak nagelj potem poleti ne more cveteti. Miši so
strastne ljubiteljice nageljnov.

11. Zvončnica  (campanula) je jako ljubka lončna cvetka z
visečim steblom; primerna torej za lampice in konsole ob
oknih itd. Lepi sorti ste campanula isophvlla in campanula
fragilis. Cveto v belih in modrih barvah vse poletje do jeseni.

Čez zimo jih de¬
nemo na hladno
(v nezakurjeno so¬
bo ali klet).

12. Sobni kreč
ali judovska brada
(saxifraga sarmen-
tosa ali tomento-
sa) je tudi kaj pri¬
pravna lončnica z
dolgimi motvoza-
stimi živicami ali
pritlikami, na ka¬
terih se brste mla¬
de rastlinice ka¬
kor pri jagodah.

13. Marjeta
(chrisanthemum

fiutescens) je tudi
po kmetih povsod
znana lončna rast¬
lina z belimi cveti.
Z njo krase čez
poletje oltarje po
cerkvah in kape-
Pod. 100. Skupina raznih kaktej. lah. Lepo se poda

tudi na oknih in

kamorkoli jo postavimo. Neumorno cvete vse leto, pa tudi
pozimi.

14. Mirta  (myrtus communis) je vedno zelena lončnica, ki
je zlasti pri Nemcih in raznih drugih narodih bolj v čislih
nego pri nas. Poleti je rada na prostem na vrtu, pozimi pa na
hladnem, kjer pa vendar ne zmrzuje. Mlade rastline presajamo
vsako leto, starejše pa na več let. Mirto razmnožujemo s potak-

227

njenci poleti julija ali avgusta. Pri vrtnarju jo lahko kupiš za
razmeroma majhen denar.

15. Končno naj omenimo še naš rožmarin,  »ki ima svoj
duh, naj bo zelen al’ pa suh.« Menda je ni bolj skromne in žilave
rastline nego je rožmarin. Zadovoljen je z vsako zemljo z vsa¬
kim položajem in prenaša potrpežljivo vsakojake neprilike.
Čez poletje je seveda rad zunaj, pa se tudi ne pritoži, ako ostane
na oknu, samo da ima nekoliko zraka. Po zimi bi bil najrajši
kje na hladnem, pa če ni drugače, preživi tudi na oknu kurjene
sobe. Vršiček, ki ga vtaknemo v lonček poleg matere, »se
prime« in da novo rastlino.

Rožmarin je vzor skromnosti in ponižnosti.

Za gojo v lončkih uporabljamo večkrat tudi enoletne cvet¬
lice  kakor n. pr. petunije, kitajski klinček, nepostarnik, lobe-
lije, kapucinke, resedo, verbene i. dr.  Zlasti krasne so veliko-
cvetne petunije  (petunia hybrida grandiflora) v raznih barvah
in odtenkih (nijansah). Gojimo jih iz semena, ki ga dobivamo v
vseh večjih semenskih trgovinah. Rade imajo solnce in dovolj
moče.

Pod. 101. Sobna lipa (sparmania africana).

15 *

E. Vrtnarska opravila v posameznih

mesecih.

Januar. Kopna zima je najugodnejši čas za globoko
prekopavanje zemlje (rigolanje). Kjer pa ni treba rigolati, po¬
gnojimo prazno zemljišče, ga globoko prekopljimo ter pustimo
v kepah! To je posebno važno za težko ilovnato zemljo. Ako
je vrt pod snegom, naj vrtnar dovaža gnoj, razliva gnojnico,
straniščnik, premeta kompost, pripravlja okna za tople grede,
trebi zelenjad in druge rastline v zimski shrambi, deva kalit
rani krompir, prebira vrtnarske spise, naroča semena in rast¬
line ter snuje načrte za drugo leto.

Januarja meseca režimo cepiče, podirajmo in spravljajmo
staro suho drevje, uničujmo gosenična gnezda in zapredke,
gnojimo sadovnjak z gnojnico in naročajmo sadno drevje!

Februar.  Proti koncu meseca, ako je kopno in zemlja
osehla, pričnimo pripravljati zemljo za prve setve! Sejemo že
na piano peteršilj, korenje, čebulo, črni koren in špinačo. Tudi
čebulek in česen že lahko potaknemo, ne da bi se bali škode.
V toplejših krajih in na prav ugodnih mestih sejejo tudi že
grah, bob in berivko. Za tople grede je treba pripraviti obode,
okna, gnoj, odejo in zemljo.

Proti koncu meseca napravimo prve tople grede, v ka¬
terih silimo korenček, redkvico in solato, ki smo jo sejali že
decembra v zabojčke v sobi!

Za naročanje semen je skrajni čas. Stare zaloge preiz¬
kusimo, so li še kalive!

V sobi sejmo begonije, marjetne nageljne (šabo), verbene,
petunije! Rože vzpenjavke, divjo trto in razne druge vzpenjavke
obrežimo in privežimo, lepotično grmičje trebimo in zasajajmo
nove nasade! Gredice s trajnicami osnažimo, okopljimo in po¬
gnojimo!

Februarja meseca cepimo črešnje, obrezujmo ribez, ko¬
smuljo, maline, pritlično drevje in vinsko trto! S snaženjem
starejšega sadnega drevja ne odlašajmo!

229

Marec. Setve, ki so bile označene že za prejšnji mesec,
nadaljujmo in dovršimo. Tople grede priredimo čimprej in jih
posejmo za vzgojo sadik kapusnic, čebule, pora, zelene, solate,
paradižnika. Od poletnih cvetlic sejmo v toplo gredo astre, bal-
zamine, šeboje, petunije, nageljne, floks, cinije, verbene in
druge. V zavetnih, solnčnih legah ob zidu sejmo kapusnice,
peso, solato, redkvice. Grah, bob, repo, rani krompir, spravimo
v zemljo, če je količkaj ugodno vreme. Presajajmo prvo solato!
Pikirajmo karfijole, paradižnike, nageljne, zeleno!

Lepotično grmičje trebimo, delimo in razsajajmo, trajnice
sadimo, visoke rože, ko smo jih posadili, takoj pripognimo in
pokrijmo, pritlične zaspimo z rahlo prstjo. Lončnice otrebimo
in presajajmo. Semenske zelenjadne rastline spravimo iz pre¬
zimovališč in jih posadimo na pripravljene prostore! Ob oblač¬
nem ali deževnem vremenu odkrijmo rože, pa jih pustimo še
nekaj časa na tleh! Vrt dodobra osnažimo, pograbimo trato,
obsekajmo robove in uredimo pota!

Stratificirane peške in koščice sejmo čimprej, sadno
drevje cepimo, staro drevje precepljajmo, s snaženjem sadnega
drevja nadaljujmo in končajmo! Mlado sadno drevje presajajmo!
Pritlično drevje mora biti obrezano in špalirno drevje prive¬
zano. Cvetoče breskve in marelice na stenah zavarujmo proti
slani! Kure spravimo z vrta!

April.  V sejalnici na planem sejmo zelje, ohrovt, karfi¬
jole, kolerabe, rožni kapus, solato, navadno in novozelandsko
špinačo in razne cvetlice! Na stalnem mestu nadaljujmo s setvijo
špinače, solate, graha, redkvice i. dr. V toplejših krajih in
ugodnih legah sejejo proti koncu meseca tudi pritlični fižol.
Ko se vreme ustanovi in se ni več bati hude slane, sadimo
na piano prve kolerabe, solato, rano zelje, ohrovt, por! Za rani
krompir je skrajni čas do srede meseca. Na topli gredi pikirajmo
drugič paradižnike! Špargljeve grede okopljimo in zemljo zgr¬
nimo v nasipe ali grebene! Za napravo novih špargljevih na¬
sadov je april najugodnejši čas. Konec aprila pripravimo
zemljo za kumare, buče, melone, posadimo prvi pritlični fižol!
Ob suši pridno zalivajmo, in sicer ob jutranjih urah! Sadike
na toplih gredah pridno zračimo in utrjujmo!

Rože obrežimo in privežimo h kolom! Po rabatah sejmo
resedo in druge cvetlice, ki jih ne presajamo, sadimo pa geor-
gine, gladijole in trajnice! Presajajmo tudi lepotično grmovje

230

in drenvje! Za presajanje iglavcev je sredi aprila meseca naj¬
ugodnejši čas. Sejmo tudi travnato seme! Iz prezimovališč po¬
stavimo bolj trdne lončnice! Vrtna pota osnažimo in posipajmo!
Trato prvič pokosimo! Obrežimo zeleniko!

Do srede meseca še lahko požlahtnjujemo in sadimo
peškasto sadno drevje, do konca aprila pa presajajmo vrtne
jagode. Listne ušice in druge škodljivce zatirajmo takoj, ko se
pojavijo!

M a j. Pletev in okopavanje se prične. Na tri tedne bi
morala priti na vrsto vsaka gredica. Pozor posebno na trajne
plevele! Mnogo posla daje zalivanje in škropljenje. Ob hladnem
vremenu. zalivajmo previdno, rajši ob jutranjih urah nego po¬
poldne! Sejmo podzemeljske kolerabe, ohrovt, listni kapus,
fižol, nizki in natiski, redkev, kumare, buče, melone! Drugič
sejmo korenček, solato, špinačo, redkvico! Presajajmo rano
zelje, karfijole, por, solato, peso, zeleno in paradižnike!

Rabate in cvetlične gredice obsadimo s poletnimi cvetlicami
iz tople grede! Sadimo tudi begonije, pelargonije, kane in razne
druge občutljive rastline! Trajnice, ki so odcvetele, lahko pre¬
sajamo (primule, arabis, vijolice i. dr.). Sejmo zlasti seboj,
zvončnice! Divje poganjke iz rož zatirajmo! Vzpenjavke pri¬
vezujmo, trato kosimo, pota snažimo! Konec meseca postavimo
sobne rastline na vrt v senco!

Sadno grmičevje (ribez, kosmulja i. dr.) zalivajmo z gnoj¬
nico; špalirno in vse pritlično drevje prvič pincirajmo! Pozor
na listne ušice na sadnem drevju in rožah ter na krvavo ušico
na jablanah! Tobačni izvleček mazavo milo in arborin naj sta
vedno pri rokah!

Junij.  Pletev, okopavanje, zalivanje in škropljenje so
ob trajno lepem vremenu vsakdanja dela. Zalivajmo zarana,
škropimo pod noč! Ko se zemlja močno razgreje, zalivajmo
tudi proti večeru! Kapusnice osipavajmo in ob dežju zalivajmo
z gnojnico! Sejmo poletno endivijo, za jesensko rabo pa še ko¬
lerabe, fižol, grah, redkev! Presajajmo solato, podzemeljske
kolerabe, pozno zelje, ohrovt, rožnati kapus in rdečo peso! Pa¬
radižnike privezujmo h kolom in obrezujmo zalistnike! Šparglje
nehajmo rezati o kresu!

Odcvetele rožne cvete režimo, šipek cepimo na brsteče oko,
vzpenjavke privezujmo, plesen odvračajmo z žveplanjem! Sejmo
turški nagelj in gorečo ljubezen, sobne cvetlice razmnožujmo s

231

potaknjenci! Podsajajmo še poletne cvetlice in uredimo cvetlične
gredice. Snažimo pota in pokosimo trato!

Pritlično sadno drevje pincirajmo, vodilne poganjke na
špalirnem drevju privezujmo in naravnavajmo v pravilno lego!
Ob suši zalivajmo presajeno drevje in grmičje! Drevesni ko¬
lobar pokrijmo z drobnim gnojem! Preobloženo drevje gno¬
jimo s tekočim gnojem in iztrebimo pregosti zarodek! Sadne in
sploh vrtne škodljivce zatirajmo vedno sproti, preden se
namnože.

Največ zaležejo pri delu na vrtu rane jutranje ure.

Julij.  Pletev, okopavanje, zalivanje, škropljenje, to so
stalna opravila tudi ta mesec. Vrt brez plevela, zemlja vedno
rahla, dovolj moče, to izpričuje dobrega vrtnarja. Sejmo endivijo,
repo, zadnjič tudi še solato, kolerabe in fižol, sadimo listnati
in rožnati kapus in poletno edivijo! Privezujmo in obrezujmo
paradižnike, gnojimo belušnjak! V dežju spravljajmo gnojnico
na grede! Rani krompir je dozorel, treba ga je spraviti. Iz¬
praznjene gredice pognojimo takoj, prekopljimo in na novo
obsejmo ali zasadimo!

Vse odcvetlo rožno cvetje porežimo sproti, začnimo z oku-
liranjem šipka na speče oko, sejmo mačehe in potočnice, pre¬
sajajmo seboj, privezujmo georgine, gladijole i. dr.! Pota osna-
žimo vsaj vsako soboto, travo kosimo na 14 dni!

Sadno drevje pincirajmo, gladko porežimo poganjke iz
divjaka in debla, iztrebimo pregoste poganjke v vrhu in na¬
ravnavajmo ter privezujmo ali podpirajmo! Jagodam obirajmo
pritlike, od najlepših si vzgojimo sadike za nov nasad! Prive¬
zujmo mladje na trtah! Močno obloženo sadno drevje gnojimo
s tekočim gnojem, ob dolgotrajni suši ga zalivajmo! Škodljivcem
ne pustimo, da bi se razpasli!

Vrtnar je zjutraj z dnevom na nogah, zvečer je na vrtu,
dokler se vidi.

Avgust.  Vrt je na višku. Nekateri pridelki zore, drugi
so v najlepšem razvoju. V začetku meseca še lahko sejemo
zadnjo endivijo, proti koncu pa zimsko špinačo, motovilec.
Vrtnarji sejejo tudi karfijole in druge kapusnice, ki jih pre¬
zimijo, da imajo drugo pomlad čim ranejši pridelek. Presajajmo
endivijo, zadnje kolerabe in solato! Drobnjakove grmiče raz¬
trgajmo in presadimo, čebulo, česen, šalotke spravljajmo, po¬
vezujmo endivijo! Semenske rastline začno zoreti, spravljajmo

232

seme, obrezujmo paradižnike! Skrbimo za gnoj! Ta čas ga naj¬
laže dobimo. Uredimo kompost!

Nadaljujmo požlahtnjevanje rož na speče oko, presajajmo
in razmnožujmo z delitvijo trajnice, n. pr. srčke, lilije, narcise
i. dr., sejmo spomladne cvetlice, razmnožujmo nageljne z grebe-
nicami, delajmo potaknjence, n. pr. od pelargonije, fuhsij, rož
i. dr., obrezujmo odcvetlo lepotično grmičje in žive meje, na¬
birajmo cvetlična semena, pazimo na rjo in rožno plesen, sna-
žimo pota, kosimo trato in jo ob suši močno zalivajmo! Vsako
izpraznjeno gredico takoj iznova obdelajmo in jo zasadimo ali
obsejmo! Vse setve obsenčimo, dokler seme ne skali!

Sadje zori. Nekatero je že obrano. Izrežimo stari obrani
les v malinovih nasadih, podpirajmo jako polna drevesa, debelo
sadje na špalirjih privezujmo, pobirajmo trebež, požlahtnjujmo
na speče oko, skrajšujmo mladje na trtah, zasajajmo mlade
jagode! Škodljivci se silno hitro množe. Pobirajmo polže, obi¬
rajmo gosenice, pazimo posebno na krvavo ušico!

September.  Poletje se nagiblje h koncu, rast pojenjuje,
pridelki zore, moče je navadno preveč, plevel raste bujno. V
prvi polovici meseca sejmo zimsko solato, špinačo, motovilec:
Tudi redkvico sejemo lahko še enkrat. Za vzgojo v rani pomladi
sejemo še lahko zelje »ekspres« ali erfurtsko rano, ohrovt,
karfijole. Včasih sejemo tudi peteršilj, korenček. Sadimo pa
šalotke, zimsko solato. Zrele semenske rastline požanjemo in
obesimo v senco, da pozore. Pozor na ptice! Povezujmo endi¬
vijo, porežimo paradižnikom vršičke, okopljimo še enkrat špar-
glje in zatirajmo plevel!

Spomladne cvetlice in čebule spomladi cvetočih čebulnic
(hijacint, tulipanov itd.) sadimo! Rože požlahtnjujmo po For-
kertovem načinu! V lončke presajajmo pelargonije, begonije,
nageljne in dr.! Urejujmo kompost, skrbimo za gnoj, snažimo
pota! Občutljive sobne rastline spravimo na varno!

Večina sadja je dozorela. Trgajmo ga o pravem času, ne
šele potem, ko je prezrelo! Naročimo sadno drevje in pripravimo
vse za pravočasno jesensko saditev! Otrebimo jagode in pogno¬
jimo z drobnim gnojem, lovimo ali zastrupljajmo miši in vo¬
luharje!

Oktober.  Jesen je tu. Nekatera zelenjad se baš v tem
času najbolje razvija (zelje, endivija i. dr.). Skrbimo za gnoj,
kompost! Grede, ki so prazne, pognojimo takoj in globoko pre-

233

kopljimo in pustimo neporavnane čez zimo! Peteršilj, zeleno
in drobnjak posadimo v lončke ali zabojčke za vsakdanjo rabo!
Rabarbaro presajajmo! Endivijo povezujmo! Nekaj je spravimo
na varno že pred prvo slano! Proti koncu meseca pripravimo
vse potrebno za shranjevanje zelenjadi čez zimo, ne prenaglimo
pa se s spravljanjem! Presajajmo pa še zimsko solato in v prav
ugodnih legah in toplem podnebju tudi zelje in ohrovt za po¬
mlad. Ta mesec sadimo lahko tudi rani krompir.

Visoke rože odvežimo, naredimo potaknjence od vzpenjavk,
gomolje kan in dalij ter gladijolne čebule vzemimo iz
zemlje in jih spravimo na varno, sadimo in gnojimo
lepotično grmovje in drevje, izpraznimo cvetlične gredice ter
jih globoko prekopljimo in pognojimo, poberimo zadnja semena,
pokosimo zadnjič trato prav na kratko, osnažimo še enkrat vrtna
pota, spravimo na varno vse občutljivejše rastline v loncih!

Zadnje zimsko sadje spravimo v shrambe, drevje gnojimo
in snažimo, debla mažimo z arborinom ali z apnenim beležem,
vrhove pa škropimo z raztopino arborina v dežnici.

November.  Zimsko shrambo pripravimo in ravnaje se
po vremenu začnimo spravljati zelenjad za zimo! Suha, zračna
klet je najboljše prezimovališče. Izpraznjena gnojna greda prija
endiviji in raznim sadikam, ki so namenjene za nadaljnjo vzgojo
v naslednjem letu (karfijole i. dr.). V toplejših krajih ostane
čez zimo lahko marsikaj zunaj pod rahlo odejo ali pa tudi brez
odeje, n. pr. por, rožnati kapus, korenje, peteršilj, zelena, pod¬
zemeljske kolerabe i. dr. Zelenjad spravljajmo le v suhem vre¬
menu! V prezimovališču pazimo, da sproti odstranimo vse gnilo
in pokvarjeno zelenje! Shrambe zračimo, zlasti ob suhem vre¬
menu!

Rože položimo in jim pripravimo odejo; proti koncu me¬
seca — če ne prej — jih pokrijmo! Šipek sadimo in takoj po¬
ložimo na tla in zaspimo z zemljo! Občutljive trajnice zavarujmo!
Gredice s trajnicami potrosimo z drobnim gnojem! Trato gno¬
jimo s kompostom! Rigolajmo, gnojimo z apnom, prekopavajmo,
uredimo kompost, vrt osnažimo še enkrat, čistimo semena in
spravimo na suh, hladen prostor! Popravimo ograjo, sejmo
sadno seme (peške, koščice), snažimo drevje in mu gnojimo
mlade jablane zavarujmo proti zajcem! V toplih legah še lahko
presajamo, pod drevjem pograbimo listje in trebež ter ga se¬
žgimo, voluharjem nastavimo pasti ali jih zastrupljajmo!

Domači vrl

16

234

December. Vsa dela v varstvo rastlin dokončajmo čez
zimo! Ako je kopno, rigolajmo, prekopavajmo, dovažajmo gnoj,
prst, pripravljajmo zemljo za toplo gredo, preglejmo vrtnarske
zapiske in izkušnje, ki smo jih zabeležili čez leto! Ko zapade
sneg in pritisne hud mraz, potresajmo hrane pticam pevkam!
Pazimo na zajca! V shrambah snažimo zimsko zalogo, zračimo,
urejajmo in popravljajmo orodje, okna in odeje za tople grede,
čistimo semena, naročajmo, česar manjka, prebirajmo vrtnarske
spise! Pristopimo k »Sadjarskemu in vrtnarskemu
društvu«,  ki izdaja mesečnik »Sadjar in vrtnar«!

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000509359