UDK 808.63-3(091) Jože Toporišič
Filozofska fakulteta, Ljubljana
BESEDNI GERMANIZMI V TRUBAR JEVEM CATHECHISMUSU*
Trubarjevo iz nemščine prevzeto besedje (ali tudi le morfemi) kaže, da je oče slovenskega knjižnega jezika (tudi) besedno veliko nemčeval, pač na podlagi tudi ljudskega jezika, in da besed ni izbiral, dvojnice večkrat uporabljal iz veselja nad obilnostjo, sicer pa je nemčeval v glavnem iz potrebe, zaradi pomanjkanja domačih slovenskih izrazov. Ker je pretirano nemčevanje zadevalo ob slove,'anski rodovni ponos, se je že takoj v 16. stol. začelo prizadevanje za nadomestitev nemškega s slovenskim (ali vsaj slovanskim, tedaj hrvaškim), kakor pričajo Krelj, Juričič, Hren. Ta siner je za tem (zlasti s Kopitarjem, Vodnikom) tudi prevladala in nemške sposojenke potisnila ali v pozabo, v glavnem pa na raven ljudske (tudi mestne, ne samo vaške) knjižno nekultivirane (neskrbne) vsakdanjosti.
Primož Trubar, "the father of the Slovene literary language", used quite a number of German loanwords (or just morphemes), partly because they were part and parcel of the vernacular; he did not choose words, he often used borrowed and native synonyms side by side for sheer joy of opulence; on the whole, however, his Germanisms were due to the lack of native Slovene terms. As the excessive use of Germanisms hurt the Slovene/Slavic ethnic pride, their substitution by Slovene (or, second best, Slavic, at the time: Croatian) elements began already in the 16th century (Krelj, Juričič, Hren). The de-Germanizing trend finally prevailed (especially with Kopitar and Vodnik), and many German loanwords were relegated either to oblivion or to the level of the uncultured (casual) vernacular, spoken not only in the countryside but also in the cities.
0 Prvotni del (do str. 144) prve Trubarjeve (in slovenske sploh) knjige je 1. 1984 pri Državni založbi Slovnije izdal celovški profesor G. Neweklowsky z naslovom Trubarjev katekizem 1550 in s podnaslovom Konkordanca. Indeks besed, pogostnostni spiski (skupaj 429 str.).
Iz tega dela sem si izpisal besede, za katere menim, da so v slovenščino (torej ne morda že v praslovanščino) prevzete iz nemščine. Takih besed je po mojem štetju okrog 135, če pa za osnovo štetja vzamemo nemške korene, osnove ali podstavc, pa tri manj kot sto, namreč: ajfrer, andaht-, borcahen, brum-, buko-, cag-, cajhn-, cbiol-, ciganer, col, copr-, erb-, falš, far-, farmošter, ferdam(n)-, fig-, flegar, fraj, frajdik-, gar, gažl-, glih-/glih, gmajn-, gnad-, greo-, goant-, goiš-, hajd-, haoptman, herperg-, imar, ja, joger, ketina, kralj, krišp-, kunšt-, leben, Ion-, lotr-, lušt-, mahtig, mal-, martr-, mas-, menih, merk-, nid, nue-, ebar-, ofr-, ofert-, papež, paradiž, pekel, persona, petler-, pild, pridig-, rajt-, rat-, reo-, šac, šaft, senk-, sent-, škod-, škof, špiž-, špot, štabi-, štalt, štima, štiora, štra(j)f-, štrik, štuk, šula, šulmaster, tabla, tadel, taožent, tiht-, truc-, trošt-, unuc, up-, Dar-, verd-, our, žalb-, žebr-, ieg-, žlahn-žla/eht-, žoepl-; od tega nastopajo vezano s predpono še enote -glih-, -gviš-, -merk- in -up-.
* Slovenski prvopis razprave (Lexical Germanisms in Truber's Cathechismus), za zbornik v čast R. L. Lenčka ob njegovi 65-letnici: Lubi Slovenci, A Festschrift to Honor Rado L. Lenček on the Occasion of his Sixty-Fifth Birthday, 3 October 1986, Slovene Studies 9/1—2 (1987). Razprava je natisnjena na str. 233—241; tukajšnja objava je razširjena z dodatkom, ki zajema tudi besedje drugega dela katekizma 1550.
V število »okrog 135« so zajete vse besede, ki imajo vsaj korenski morfem iz nemščine, kakor npr. škodi/i, marternik, žegnovati/žegnati, zamerkati. gnadio, frajdikosf, ne pa tudi čisti kalki, kakor so npr. zastopiti, odstati, dopasti in morda celo tudi zanesti se (za sich verlassen). Kakor se vidi, spisek vsega gradiva podajamo v sodobni črkovni morfonemizaciji.
1 Trubarjevi besedni nemčizmi v tem delu so v glavnem z dveh tvarinskih področij: prvo lahko imenujemo splošnocivilizacijsko, drugo versko-nravno. Prvo je tvarno ali duhovno-duševno, drugo predvsem drugo.
1.1 Splošnocivilizacijsko besedje
To področje, oz. poimenovanja s tega področja, lahko delimo na tvarno in netvarno.
1.1.1 V območju t varni h poimenovanj so največja skupina besede za stvari cerkve (far, fara, farmošter, menih, papež, škof)-, nekako k cerkvenim stvarem tega časa spadajo še šulmaster ter pild in gliha 'kip'. K nekaterim teh besed prim. J. Rajhmana (Prva slovenska knjiga, 1977 (dalje PSK), str. 119): »Far je Trubarju duhovnik, tudi Kristus, navadno v dobrem pomenu, kadar je v pejorativnem, zaznamo iz sobesedila. Vedno pa je izraz farmošter izraz za protestantskega pastorja. Razlika med farmoštrom in pridigarjem je bila podobna kot danes med župnikom in kaplanom.«
Druge vrste družbenih izrazov so poimenovanja ciganer, col 'mitnina', fle-gar 'upravnik', 'hišnik', kralj, hanptman. petlerski, štiora; deloma tudi sem spadata šulmaster in herpergooati. Beseda haoptman je seveda iz svetopisemskega besedila (k njej prim. PSK, str. 123).
Na področje praktične stvarnosti gredo besede flinder (fhenlka lipota ne ima byti ifuuna vtih krifhpanih lafeih oli vtih flatih ketinah oli flindernih oli na oblazhilu tih plafhzheu), goant (poleg katerega rabi Trubar tudi oblačilu, čeprav v nekoliko zapleteni zvezi in pomenskosti), pa tudi beseda sukna (sturi Adamu tar Eue kosheve sukne inu ye oblezhe), ketina, špiža, štrik in žveplu. Za rabo besede goant prim.: Te Babe j...j de bodo vtim gvantu, kir se spodobi nashi veri.*
Y bistvu k splošni kulturi spadajo besede bukve, bukvice, pild 'podoba' in gliha 'podoba': ne sturi sebi kakiga Pvlda oli Glihe. Tudi na videz stvarna poimenovanja, kakor so ratati, šac, tavžent, varovati (se), verdeti, vura ali žveplu, so dejansko rabljeni le v zvezi z verskimi (nravnimi) zadevami: on /.../ svoje mess./u/ /.. ,/ shivi inu verdei; kadar je bila ta vura nega martre pryshla. — Čudna stvar je z besedo štima, ko so vendar tudi Slovenci gotovo poznali besedo glas. Tu je po vsej priliki šlo za preneseni pomen besede glas (prim, »kateri glas pa ti poješ«), še bolj pa za svetopisemsko rabo kot »božji glas«: ftima Golpudi Boga; ftimo tuye shene; tuyo Ttimo vtim paradishu.
1.1.2 Poimenovanja netvarnega so v zvezi predvsem z duševno-duhovnim, pri čemer je približno enako število samostalnikov, glagolov in pridevnikov (skupaj s prislovi in členki). Vvsakteri teh skupin si stojita nasproti negativno in pozitivno: lušt (ta Paradysh tiga lushta: hude shele inu lushte), nid (vne-
* Glede pisanja esov: kadar pišemo po Trubarju, uporabljamo dolgega in kratkega, kadar po Neweklovskem pa samo s in S.
zhistosti, vkurbary, golufy, vnidi inu vserdi), špot ('sramota': spot deilla) na eni strani, na drugi pa masa (ne imamo bogu masse inu zhasa postaviti), tadel (AN Scoff oli Far ima byti pres tadla) — trošt (ta Skryuna Siietyna ye suseb kanimu troshtu inu poteryenii dana), vupanje (če je res zgodnja sposo-jenka iz nemščine). Pri glagolu prim, cagati (PSK, str. 120, 122—123), cbivlati (zbiuulamo na nega besedi), tihtati (vsa mysall inu tihtane), trucati (spot deilla inu truza suetiga duha) — troštati, upati, zagoišuti (Tiga vsiga sem iest saguishan vseh suetih Euangelih), zaupati (,/bogu,/ vupati inu uerouati; suete shene, katere so suye vupane vbuga postauile — de se my sevupamo vsiga dobriga pruti ozhetu nebeshkimu; prauu sauupane Viesusa). — Pri pridevniku prim, falš, kunšten, lušten, onucen, žle/aht — fraj, gvišen, pohleven, troštav, žlahen: od te norske Falsh Vere; ta kazha ye billa vezh kunstnishi koker vsa shivina na semli; koku vezh ta gnusni, vnuzni zhlovik; samuzh vse shlaht inu gar uelike grehe/sem an greshnik, an shleht sauershen zhlouik — nekar ne imate byti taku frai oli sami suy, da bi hoteli hudu giati; serze ima an guishan troslit; bodite pohleuni pod to mogozho roko boshyo; te lepe trosiltave besede vtih Euangelih; ana shlalina rezh, kir je veliku vredna. — Pri nepregibnih besedah sta nekako absolutna gar in imar: 1 u so gar lepe sastopne besede; vse shlaht inu gar uelike grehe; bode vezhnu tar imar shiv (o tem prim. PSK, str. 123—124). Beseda glih je rabljena v vsaj štirih pomenih: (1) 'enako' glih koker ta gospud to Cerkou, (2) 'ravno' glih sdai, glih taku, (3) 'enak' do bo nam glib, (4) 'čeprav' zhe glih. Za členek goišnu prim, smo guishnu v inylhosti boshy.
Nekako druga skupina besed v okviru netvarnega poimenuje občestvene zadeve: erb, gmajna (po PSK, str. 118: »Gmajna in cerkeo sta si po vsebini blizu«, pri čemer cerkeo pomeni »skupnost vernih ljudi«, gmajna »pa naj bi predstavljala cerkev v nekem kraju«). Ion (predvsem v prenesenem pomenu, tako tudi lonati: seslushon Ion pryeti; vnebesih Iona obilnu — koku se ty Hlapci, Dekle, inu Delouci ob lohn dershati imaio), martra (vendar predvsem za Kristusa, enkrat samkrat glede na človeka: de nih ne liozhe sapustiti, vbush-tui, vbolesni, vmartri, vsmrti inu vobeni nadlugi); nuc (od Nuza tih Sacramen-tou); kai nam ta kerst inu pridiga nuza; tako dobro nuzno pridigo), reva (Jest hozho tebi dosti reue dati kadar bosh noshezha; po le teim reunim lebni vtim vezhnim veselei), šac (se nam vsi nebeški shazi odpro) — škoda (de sebi inu drusim ne sturimo shkode; nishtar ne nuza, temuzh vezh shkodi), štuk 'postavke' (slasti lete stuke nashe prane uere). Od še ne omenjenih glagolov prim erbati (ta greh smo my vsi od Adama erbali; goluf tiga kralestua Christusa ne bode erbali; postanemo ani Erbi tiga vezhniga lebna), martrati (Martran pod Pontio Pilatushom; nas martra, inu tu tellu vmori), merkati (na lete Je-fufeve befede ,/...,/ imamo my vfi dobru merkati), obarovati (liozhe nas oba-rouati pred hudimi ludmi; nas Bug obari pred slegom), rajtati (po suy iska-sheni sastopnosti sazhne taku misliti tar raitati sam sebo; gospudi Bogu /.../ dati raitingo od vsiga, kar ye vtim shivoti myslil), ratati (otroci boshy ratamo inu bomo perlozheni gnebeski drushini), šenkati (Bug nih grehe pregleda inu nim shenka sa uolo Jesusa Christusa; ta shenkana gnada sa nolo Jesusa), straf jjfati (/otroke/ koyti, vuzhiti inu strafati; ShenSka tar Moshka strafinga inu krysh sa uolo tiga Greha). O besedah fraj, krišpan, nucen, reven, vnucen, glih ter o prislovih oz. členkih (mahtig, glih) je bil že govor (mahtig shlahnim velikim ludem, mahtig velik Gospud).
Iz te skupine so nam preostale besede cuper(nija), leben, šaft, štabla, štalt — špižati — špižen. Tudi te so vse v službi verske misli: coprnija pomeni toliko kot 'vraža' (neiso sveta, samuzh so en zuper; inu take slushbe ye ana zupernia inu malikouane pred bugom); šaft je večinoma 'zaveza', enkrat 'opravilo': Jnu hozho taku eno shaft nouo gori naredyti; ta kelih te noue shafti vmuyei kriy — S teimi ima JesuS ,/.../ dosti shafti (v PSK, str. 118: 'zaveza', 'opravek'). Beseda štabla je kot 'stopnja', 'mesto' (kateri dobro slu-shio, ty sebi sadobe ano dobro stablo inu veliko fraidikost vti veri), štalt pa 'podoba' (po Boshy Stalti ga ye sturill). Se primer za špiž-: nam Jesus da suye tellu kani spyshi, inu suyo kry kanimu pytiu; te verne spishati stellom tar skryo Jesusouo; Ta offer inu ta spyshan offer tebi ne dopadeio.
1.2 Versko-nravno besedje
Z verskega oz. nravnega področja so naslednje besedne enote: andaht, bor-cahen, bruma, cajhen, ferdamnenje, gnada, hajd, Hans,* joger, malikovanje, martra, marternik, of er, paradiž, pekel, persona, pridiga, prigliha, priglihanje, žegen, žalbanik — tabla; grevati, martrati, ofrati/ofrovati, šentooati, žebrati, že gnati/že gnoo at i; andahtliv, brumen, ferdamnan, gnadio, hajdovski, oferten. Danes imamo zanje: zbranost pobožnost, znanilo, pobožnost, čudež/znamenje, preklet/pogubljen, milost, pogan, Janž/Janez, učenec, trpljenje, mučenik, darovanje, raj, oseba, prilika, primera, blagoslov, maziljenec — medtem ko so malikovanje, pekel, pridiga še vedno v rabi; pri glagolih pa kesati se, mučiti, žrtvovati se, žrtvovati, preklinjati, moliti, blagosloviti, in pri pridevnikih zbran/pobožen, preklet, milosten, poganski, ošaben nadut.
Na tem področju naši poganski predniki pač niso imeli dosti svojih poimenovanj, katerih rabo bi bili lahko razširili na pojmovnost krščanstva (kakor so morda moliti). Torej so bili v glavnem prisiljeni z novimi pojmi vere prevzemati tudi njihov nedomači izraz. Današnje domače sopomenke so torej nadomestilo za ta prvotno manjkajoča poimenovanja. (Tudi o nekaterih teh besed je pisal J. Rajhman (PSK, str. 106—112): gnada — milost (o tem že prej I. Grafenauer), leben — život, in še o čem.)
1.2.1 Kakor je za Evangelia inu listuve znano že od Kopitarja (Gram. 1808, str. XLII: »V tem delcu se strogo sledi Bohoričevi slovnici in celo nekaj nemških besed iz Jurija Dalmatina besedila je bilo zamenjanih s sprejemljivimi pristno kranjskimi«), zlasti pa od Breznika (Literarna tradicija v Evangelijih in listih, DS 30 (1917), tu navedeno po Jezikoslovne razprave, 1982, str. 33—34, kjer Breznik najprej citira iz Oblaka 1895, da je Hren »nadomestil mnogo nemških besed s pristnimi slovenskimi«, nato pa (str. 34—35) Breznik sam: »Druga Hrenova zasluga je, da je odpravil iz Dalmatinovega besedila nemške tujke in jih nadomestil s slovenskimi in nekaterimi kajkavskimi izrazi. /.../ Hren je bil prvi, ki se je postavil na strogo slovensko stališče in je načelno zavračal vse, kar je v jeziku tujega. V tem oziru se ne more meriti z njim noben protestantski pisatelj, tudi Krelj in Juričič ne. dasi sta pisala med vsemi najčistejšo slovenščino. ,/.../ V .. J skoraj dvestoletni dobi so bile edino izdaje Evangelijev in listov, ki so z neznatnimi izjemami skrbno hranile Hrenovo besedilo, proste najnavadnejših tujk, vse druge so jih bile polne. Tako je cerkev po Hrenovi zaslugi veliko storila za čistočo božje besede.«) sem,
* Imena v to razpravo sicer niso zajeta.
je načeloma vse prevzeto v škofa Hrena s Čandkom Evangelijih inu listuvih zamenjano s slovenskimi poimenovanji in s tem nakazana neka druga možr nost.
1.2.1.1 Ta je sicer deloma izpričana že v Trubarjevih prostih variantah: Sa-cramenti oli koker my moremo govoriti te (skriune) suetyne; so try persone oli Imena (prim. PSK, str. 117); nuz oli pryd; frai oli prosti; ledig oli sam sui; frai oli sam suy; sblasniti oli zbiuulati (kar morda ni čisto sopomensko). Tu Trubarju vendar le delno lahko pripišemo hotenje, da bi bil hotel s prvotno Slovenskimi (ali celo od njega napravljenimi) izrazi izpodriniti iz nemškega prevzete dvojnice, ampak mu je šlo pač le za (večjo) jasnost. (Prim. J. Rajh-man, PSK, str. 117: »Trubar je rabil tujko tedaj, če zanjo ni bilo ustreznega domačega izraza.«) Na to kažejo dvojnice, ki so ali obe prevzete: grnaina oli fara, v taki oishi oli stalti, Pylde oli Glihe, farmošter oli pridigar, Christus oli shalbanik, ali pa domače: ohranik oli Isuelizhar, v ,/.../ pismi oli listeih, kar lasi oli se gible, s trudom oli teshku, Ta kerst oli tu pogrosene, madeshou oli vraskou* (Od domačih dvojnic Rajhman obravnava naslednje: telo — meso, kraljestvo — bogastvo, zlodej — hudič — vrag, spravlavic — ohranenik — besednik — odvetnik, tri imena — sveta Trojica — ime božje.) Od vezalnih zvez z inu prim, še: gnadiu inu Mylhostiu, bodo umeili inu prou sastopili (drugi izraz sicer le kalk), vselei inu Imar, strafinga inu Krysh, hude shele inu lushte, gnade inu mylhosti, (vstanena tiga shivota inu tiga vezhniga lebna), vsa mysall inu tihtane, ta martra inu tu veliku terplene, imar inu vselei. Posebnost brez veznika: po le teim lebni ta vezhni; s tar pa: vselei tar Imar, vselei tar vedan, Rastyta tar gmeraite se, vezhnu tar imar, ohraneni tar isue-lizhani, lonati tar plazhati, misliti tar raitati. V tej skupini se zdi, da sopomenke ne bi bile potrebne, zlasti ne gnada'milost, život leben, vselej, imar/ve-dan, večnu/imar, lonati plačati, misliti'rajtati. (O teh, dvojčičnih, zvezah, kakor bi jih mi lahko imenovali, Rajhman (PSK, str. 123—124): izrajtati inu izgruntati, ana šenkiga oli dar božji, cbivlamo inu cagamo, imar tar vselej, zastopnost inu modrust.) Trubarju je tu šlo za nekako poudarjalno pleona-stičnost, Rajhman pa meni, da je Trubar te dvojnosti navajal, ker so se pač rabile in je hotel biti razumljiv tako tem kot onim.
1.2.1.2 J. Rigler je v svoji knjigi Začetki slovenskega knjižnega jezika — The Origins of the Slovene Literary Language (1968, str. 213—214), in sicer v poglavju Vključitev jezika protestantov v začetno obdobje protireformacije, navedel naslednje Hrenove zamenjave za Dalmatinovo iz nemščine prevzeto besedje (ležeče tiskano je tudi v našem gradivu iz Trubarjevega Katekizma): Samostalniki: cajhen — čudež, znaminje; eksempel — pokazajne; erb ič — dedič; erbščina — dedinja; erbati — po dćdini posesti, dediščino obderžati; folk — ludje, množica, ludstvu, množina; izraelski folk — i. gardellu; gcrab
—	oskrbnik; gnada — milost; grunt — stan; gvant — oblačilu, obud; kapitan
—	stujni poglavitnik; korb — spletenic, jerbes; kreg — prepiranje, zuperstvu; nid — kujajne, nevoščenje; leben — živ(l)ejne, život, živitik; leščerba — svetilu; Ion — plačilu, plača; lušt — žejla; nežihrost — nevarnost; ohcet — ženitovanje; prigliha — pripuvist; punt — hrup; rajtinga — čislu; šac — obilnu blagu; šafnar — hišnik; šarnogel — žebelj; špeceria — dobrudišeče mazilu; špegel — zgledalnik; špiža — jejd; ž./maganja — oponosa; šranga —
* Ta beseda mi sicer pomensko ni jasna.
ograja; stali — podoba, obraz; štima — glas(nost); trošt — (po)taženje, tro-štar — odžalnik; valita — straža; žlalita — rod, narod. Pridevniki: brumen — pravičen; falš — nepravi; glih — enelik; glih ene misli — enumisleči; ohcetni — ženitni; zašpoto\an — zasramovan; taožent — jezeru, milar; poćrośćan — potažen; vtragliv — len; žiehtniše — hujše. Glagoli: erpergooati — prenočiti; feratati — izročiti, izdati; ferdamooati — pogubi jevati; flikati — popravljati; gajžlati — bičovati; gmerati — pomnožiti; imeti na sebi goant — biti oblečen; goantati — oblačiti; lebaii — se gostiti; se masati — se zdržati; petlati — Vbu-ga ime prositi; rajtati — čislovati; za špot imeti — k smehu imeti. Prislovno: s flisom — skerbnu; glih — enaku; gvišnu — rejs; v luft — v vejter; k eni priglihi — enak. Samo enkrat je Hren domačo besedo zamenjal s prevzeto: mlajši — joger (danes učenec), nespremenjeno pa je ostalo: los (žreb), marier, of er, pokaštigan, permasnu (= zmasnu), žegnati, žlak. (Na Mostecu še danes: polosat 'uganiti', martra, ûfer, kaštigan, nezmà'sen, žegnat, žlak.)
1.2.1.3	S tem natančnim pregledom zamenjav prevzetega iz nemščine s slove/anskim (kajkavskim po Brezniku) je Rigler potrdil (sicer od njega ne-citirano) Breznikovo misel, ki je bila zgoraj navedena. Torej se tu zastavlja vprašanje, ali Trubar le ni nemčeval preko razumne mere, tj. da bi bil »preo-nemčen« on bolj kakor pa slovenski jezik sam. Rigler je menil, da se je Trubar pri tem oziral na govorico Ljubljane (torej drugače kot Krelj) in nekako v tem smislu vidi to tudi Rajhman (PSK, str. 124): »Vprašanje tujk v Trubarjevem slovarju je bilo doslej enostransko obdelano. Očitali so mu, da je tujke nekritično prevzemal, vendar je Trubar tujke iz nemščine občutil povsem drugače, kot jih občutimo danes, ali kot jih je v svojem času občutil Kopitar.« Pri tem navaja str. 390, 393 in 399, vsakokrat v opombi. »Po načelu razumljivosti je Trubr pač moral govoriti v jeziku svojih bralcev, imel pa je predvsem pred očmi bralčevo ukaželjnost. Hotel je pojasniti verske resnice, a nikoli drugače, kot je to storil v pridigi in katehezi. Zato tudi sedaj ni mogel skonstruirati povsem drugačnega jezika, ki bi bil umetelen, zato pa daleč od bralca in uporabnika. Pa kljub temu moramo priznati, da si je prizadeval prevesti v slovenščino strokovne termine, predvsem tako, da je ob tuji strokovni termin postavil slovenskega, bodisi da je to bila slovenska različica (le v enem primeru je nadomestil tuj strokovni termin z nemško sposojenko, ki pa jo rabi tam, kjer ima nemški original tujko), bodisi da je bila to lastna besedna tvorba.«
1.2.1.4	Od kod Hrenu pobuda za sklep, da bo skoraj vse prevzeto zamenjal z domačim (ali vsaj slovanskim)? Je vedel za Kreljevo kritiko Trubarjevega jezika (do polu nembški) in mu morda sledil še z upoštevanjem teh, »kir so okuli nas«, in skoraj »povsod čisteši govore«, kakor je rekel Krelj (so bili pomočniki tudi hrvaški glagoljaški duhovniki, s katerimi je Hren prihajal v stik?)?
S Hrenom bi bilo po našem praktično dokazano, da je imel Kopitar prav, ko je menil, da je potujčen predvsem jezik posameznikov, ne pa slovenski jezik sam (vsaj ne toliko). Pri tem je zanimivo ugotoviti, koliko je Hren popravil katero od besed, ki jih je Kopitar (Gram., str. 54) Trubarju očitajoče nanizal (Hrenove zamene so ležeče): leben, lebati, špiža, mordane. štri-tane, (hudobo) tribati, (biti) šacan, feržniaati, punt (Bund), cajhen, šenkinga, goant, flegar, rihtar, špendia, folk.
2 Pri prevzetih besedah je treba najprej ugotoviti, da se lahko nespremenjeno prevzemajo nepregibne besede, npr. gar, glih, falš, fraj, imar, mahtig, žle/aht, ja, kar v našem primeru pomeni prislove in (v nemščini) nepregibne povedkovniške oblike pridevniških besed (nekatere teh pa se pri nas ničto pregibno uporabljajo tudi kot pridevniki): tako smo za glih že ugotovili trojo besednovrstnost, podobno pa je tudi še s katero teh besed: falš je dejansko izpričan le kot pridevnik (s falsh pridigo, falsh prizhanje, falsh vera), fraj samo v povedkovni (so frai oli prosti, biti taku frai oli sami suy), šhla/eht pa sta spet samo pridevniška (vse shlaht inu gar velike grehe; vsem shlaht ludem, kir bodo v nega verovali oz. an shleht savershen zhlovik; nasha shleht, mahina, nezhista inu petlerska deila).
Tudi z uvrstitvijo samostalnikov v slovenski jezikovni sestav ni težav, saj gredo nemški na soglasnik v 1. moško, na samoglasnik pa v 1. žensko sklanjatev, vendar prvi v tem času tudi še v 2. žensko (andaht, stalt, shaft): borcahen, cajhen, ciganer, col, coper, erb, leben, lušt itd. — bruma, bukve, fara, gliha itd. Edini samostalnik srednjega spola je žveplo in s tega stališča posebnost. (Je -lo pojmovano kot pripona?)
Glagoli se tako niso dali prevzemati, ampak so morali dobiti glagolsko pripono, nato pa še obrazila: cagati, cbivlati, erbati, gažlati, greoati, lonati, mar-trati, merkati, of rati, prigliha(ti), rajtati, ratati, šenkati, špižati, štra(j)fati, tihtati, trucati, troštati (se), vupa(ti), žalbati, žebrati, žegnati — herpergooati, lotrovati, malikooati, ofertovati, šentovati, žegnovati, zašpotovati — škoditi — verde(ti) (prim, še zagvišati, zarnerkati). Glavna glagolska pripona je torej -a-, večkrat je tudi -ova-. Pri žegnati — žegnooati gre morda za vidsko nasprotje. V Primerih kot zagvišati, zašpotovati gre morda za tvorbe iz predložnih zvez (za gvišno, za špot), vendar prim. nem. vergewissern, verspotten. — Prevzeti pridevniki so prav tako (razen v že naštetih primerih ničte sklanjatve) morali dobiti slovensko pripono: brumen, gvišerc, kunštn-, lušten, nucen, oferten, reven, špižen, unucen, žlaherc — ferdam(n)an, krišpan — gnadm, tro-štar> — petlersfci, hajdoosfct — figoD. Pogostnost priponskih obrazil se kaže iz preglednice. — Samostalniki so redki tvorjeni iz prevzetih podstav: cuprnija, frajdikosż, prediga, prigliha, marternik, žalbanik (izvzeti so pač deležniki na -n in glagolniki). Primere kot borcahen in unucen (Vorzeichen, unnütz) je treba pojmovati kot netvorjene.
3 Ostaja še vprašanje, koliko so se prevzete besede, kakor jih je iz nemščine imel Trubar, govorile tudi med podeželskim ljudstvom in ne le v mestu (kjer pa jih je gotovo bilo nekaj več). — Kako je to bilo v 16. stoletju, seveda ne moremo vedeti, ne bo pa to daleč od stanja, ki ga imamo na podeželju še sedaj (oz. smo ga imeli vsaj še v rodu, rojenem konec preteklega stoletja), npr. na Mostecu. Za to vas od Trubarjevih nemčizmov lahko potrdimo naslednje (včasih le koren seveda): àjfrat, bukvice, cagat, c$gan (v pesmi cigajner), cola, сйрег. cuprnija, jęrb, jérbat, favčn, fur. fara, fajmušter, frdàman. figuv-, frèj, gažla, glih, (zde/bît), glihfat se), flmèjna, gnàda, grévn^a, gvànt, gvišn, gvišnu, hàvptman, juger, kétna, krâl, kiijštn, lùn, lùnat, lœst, liišn, liišnu, malik, malikuvàje, martra, mrtràt, nezmasn, męrkat, noec, ubvarvat, ufer, papež, paradiž, pęku, pékler, pildik, prédgva, pr glihi, prgllhaje, rajtat, rutat se, reva, révn, šocl, š^cka, ^šenkat, šlcilda, škddit, škbf škofa, šidii, špe^za, špot špota, štima, štlbra, strnjfat, štrajfnga, štrek štrika, štoek štiika, tûbla, tadu -dla,
tivžnt, iiihtat, tree, trust, trustât se, vùpat se, varvat, vùpaje, vôera, z a goliat, z amérkat, š pût at se, zaviipat, oarvat, oiipaje, ža oba. iégn, v. égnat, /.lehn, zieht, žveplu. V celoti je to več kot zelo dobri dve tretjini. Iz kakega drugega narečja nam ne bi bilo težko najti še marsikatero ustreznico, kolikor je take vrste, da se je pojem rabil tudi na deželi.
Seveda pa je tem narečnim besedam deloma premenjen pomen: tako cajhen pomeni zaznamek na čem (prim, še zacâjhnat); cola je predel na nekdanji meji med Štajersko in Kranjsko: favčn je zavisten: gmèjna je skupno ozemlje (na Mostecu tudi gmejnč 'skupna parcela ob cerkvi'); jüger je odrasel fant, ki naj bi se tako tudi vedel; kiijštn je posebno sposoben, težko obvladljiv; loešt je volja (ni me loešt)-, liišn je prijeten, čeden; nezmasen je preobsežen, predebel; ùfer je darovalni obhod v cerkvi okrog oltarja; pildik je podobica; rajtat je nameravati, purajtat pa opaziti; šocišocka je ljubček ljubica; špčjza je shramba: k štrajfat prim, še štrof plačat; na tree je nakljub: šputat je oštevati, šputat se pa pohujševati, zgražati se nad čim. Seveda ima marsikaj naštetega še stilistične oznake, česar tu nismo upoštevali.	t
Tudi v narečje »vdirajo« knjižne variante za zgornje: bit liibusûmn, zniî-meja, cęgan, dedič, dędoat, nevušlbvžupnik, duhovnik, župnija, preklet, prost, jidnàk, pugâ'jat se. milust, kesaje, ubleka, kapetan, gulęjenk, zaver (posebna veriga za zaviranje). phfca, puplâèat^ vùla, miičt (se), prevœlki, da-ruvâje, raj, pudûbca, prbllžnu, lùbica, dat, glus, dàvk, kaznuvtït, nadstropje, tulažba, vtulažlt se, maža, blaguslov, blagusluvlt. Marsikateri teh izrazov je pač ves čas obstajal poleg prevzetega tudi v narečju.
4	Trubar ima sorazmerno veliko besednih nemčizmov (kakor ima dovolj tudi skladenjskih, kot kaže moja razpravica Zgodovinska perspektiva Trubarjevega nemčevanja, SSJLK 1987, 5—18). Ti nemčizmi so zlasti za prvo knjigo razumljivi, saj se je Trubar s to svojo knjigo obračal, vsaj prvotno, predvsem na mestno prebivalstvo, njegova govorica pa je bila v precejšnji meri nemčujoča, posebno gotovo tudi na Kranjskem in v Ljubljani, tj. v mestu, ki je moralo biti Trubarju predvsem na misli, še posebej.
Da je Trubar to svoje tujčevanje čutil nekako tudi sam, morebiti kažejo dvojčične priredne zveze z vezniki oli, in, tar, še bolj pa domači ustrezniki za iz nemščine prevzete besede na drugih mestih knjige; tu in tam se je Trubar trudil, da je važen pojem, izražen s prevzeto besedo, podal po domače, npr. zakrament s skrivna svetina. Kakega pravega prizadevanja za čisto slovensko besedo pa, ko gre za iz nemščine prevzeto (drugače se je Trubar vedel nasproti takemu iz hrvaščine) pri njem ni opaziti. To noto je v slovensko pisanje vnesel S. Krelj, a mu Trubar ni sledil (sicer pa je to neraziskano). Kre-ljeva ideja je bila zmagoslavna v nazoru glavnega protireformatorja, škofa 1. Hrena oz. J. Candka, najsi sta Kreljevo kritiko »gospod Trubarjeve kranj-ščine« poznala ali ne. V prireditvi Evangelijev inu Iistuv 1612 se je pokazalo, da je že tedaj slovenska beseda lahko tekla v glavnem brez iz nemščine prevzetih besed (zato pa z nekaj takimi besedami iz sosednje slovanske hrvaščine).
5	To raznemčevanje (in sploh raztujčevanje) slovenskega knjižnega jezika je bilo pomembno rodouzaveščevalno dejanje in menda ne tudi rekatoliza-cijska kritiška vnema pri popravljanju protestantskega knjižnega jezika: na koncu je Slovenca pokazalo kot človeka, kateremu je nemška jezikovna kolo-
nizacija le jemala jezikovno samobitnost in s tem samozavest, tj. ravno lastnost, Slovencu tako zelo potrebno, če se je hotel ohraniti kot narodn(ostn)i individuum. — S tem raznemčenjem pa se je do neke mere povečevala razlika med vsakdanjo govorico in knjižnim jezikom, ki je potencialno bil na voljo vsej Sloveniji, in po skoraj tisoč letih je spet nahajala stik vsaj z najbližjim, hrvaškim, slovenstvom. V nekem smislu se je v danih okoliščinah samo v zvezi s tem elementom dalo ohraniti jezikovno (in tudi vsakršno drugo) slovenstvo samo. — Seveda pa bo v nadaljnjem razvoju treba že preizkušeni model obrambe slovenske samobitnosti v knjižnem jeziku nasproti jeziku državnega osredja znati uporabljati tudi v novih razmerah, če se bo hotelo obstati, biti samosvoj in ne preiti v sicer večje in sorodno, a ne več z nami istovetno.
Dodatek
V od Neweklowskega nezajetem besedilu prve slovenske knjige pa se pojavljajo naslednje besede*: Ah (Vuah) 'Aachen'; pred Ahitofelmi; aifer 'vne-tost'; aku glih 'čeprav'; arcnija -o T; pred Babiloniermi; Biblio T -ly M; z brumo, brumen -mno T ed. -im M -i mu. -e T mn.; v buquah; žagamo: zaihni -uu -e 'čudeži'; pres zbiuula, zbiuula[a -i — zbiuula -mo, o zbiuulane 'dvom-i'; Cefaru D; na Cyl; cimpra 3. os.; zhelih 'čeprav'; pred Doegitermi: Egiptarie T; erb T, Erbali 'ded-'; erperguie 3. os. 'prenočevati'; euangelist; falfh prid. 'kriv'; fari Farie; pred Phafurmi; verahtafh 'prezirati'; oerdamnati, verdam-nan, ferdamnalt (-i) i 'pogub-'; oermaafh 'prezirati'; fratan 'izdan'; gaizigoft 'skopost'; gar 'zelo', glih 'ravno', glih 'podoben', glih 'enako', glih 'takoj', fe gliha -jo; gmaina -o -i T M; gnade R -o T -i M; od Goga; golufhtui M; greua 3. os., greuo T. greuingo T 'kes-'; grunt; guilhna I ž -o T, guifhnu 'gotovo'; Haidi haidom D, Haidie T, h/Haidoufka; Hans: hipocrite I 'hinavec'; hoffart 'ošab-nost'; i/Imar 'vedno'; imar veg 'zmeraj, vekomaj'; ifraitati'razumeti'; ifgruntati 'uganiti'; ja 'vendar'; J iogri -om -e, Jogrouim M; Johannes-, pred Juditmi; kezaryo O; kelih; ketine T; klofter T; Concili mn.; Chor 'zbor'; kunfhtne T; leben I T -bna R -i M -om O; ledig 'rešen'; Magoga R; mahtig T 'mogočne'; malikouo O -om D; maninga 'mnenje'; Martre R -o TO; menihi mn.; merkaita -te 'si zapomnita -te'; naturi M -o T; nid nyda R; nor, -iga R prid., norza T ed. -i mn., norzhaft, norfka prid.; nuzna I prid., nuznu T sam., nuznifhi D; Obarye, O/bbarri, obarouati; offru D; offertuie, offra -ti; Papeshi mn., parady fh T, pehary M 'kozarcu'; pekel T -kia R; pergliho T; pohleven -vni mn., pohleunu p risi., pohleufhzhini M; potrolht a; P pridiga -o T -ah, pridigali, pridigar, pridiguye; Rate T 'svetovalce, svetnike'; rata -mo -ali; redle 'pošteno'; reue 'siromaštva, nadloge', R revni -e mn., Reuniga T -ih R 'siromaka, reveža -ov -ev'; Vrim 'Rim'; pred Sibanitermi; fhazh 'zaklad'; fhafti R 'podobe'; [hega -e -o -e X 'narava, vrsta, lastnost'; fhenkiga 'dar'; fkode R; Scofi -e; fpifhe R -o T, Ipilhati, Spifhaite fe; ftymo TO: ftrafa -l -la, ftrafani I mn.. ftrafinge R, -o O T; fe fhtritati -alla, ftrita 'upir-'; [tuka -ou R R; fhuhai 'nečistuj'; fhuleriem D; fhufhtui M 'nečistovanju'; tihta 3. os.; trofht -om O -e T,
* Tu so sedaj upoštevana tudi lastna imena; velike črke za posameznimi besedami oz. njihovimi oblikami zaznamujejo ustrezne sklone, vendar se pišejo le, če sklon že drugače ni razviden.
trofhta -ali; Turiak IT 'stolp kažipot?, zdravilo?' (če ni to lor jak < *tvrdjak); uJVarouat(i), Varri, oarri [e, varuyem uarovaii; uerdei 'varuje'; oifhai, oifhali 'vodi, uravnavaj'; Vnuznu 'brez potrebe'; Seguifhan 'zagotovljen', [aguifhne-nom O 'zagotovilom'; Sacramente T; famerkate vel. famerkati; fiher 'varno, 7. gotovostjo'; fhegna R, fhegnan -i I mn„ -e T mn„ fhegnati; flacht D 'slabi, hudi', flaht DT mn. 'dober slab'; flahte -i DR 'rod'; flahnifhe T s; fhueplom O.
Tuja lastna imena Trubar v vsej knjigi piše rad po tuje: Chriftus (Criftus), in še Antichrift, Jofeph, Cornelifh, Thomafli, Kherubim, Aegiptoue (poleg Egiptooe), Caifafh, Abacuk. Pač po nemškem je pisano Paul. Marsikaj po tujem pisanega zaradi znane Trubarjeve pisne nedoslednosti tudi ni razvidno (npr. Moifefev, Jerufalem). V citatni obliki ima S. Judas Thadeus, enkrat tudi ime za tujini predlogom( fuetiga Paula ad Titum).
V drugem delu Katekizma 1550 smo našli še 36 novih enot, tj. korenov, osnov ali podstav, prevzetih iz nemščine; te enote so: arcn-, bibli-, cesar-, cil-, cimpr- glag., erperg- glag., evangelist-, feraht- glag., ferma- glag., frat- glag., gajcig-, golušt-, grunt- glag., hipokrit-, hofart-, kecari-, kelih-, kloštr-, koncil-, kor-, ledig-, maning-, natur-, nor-, pehar-, hiev-, rat-, redle, šeg,-, štrit- glag., šušt- glag., turjak-, viž- glag., gviš-, ziher-. Iz našega seznama v Trubarjevi pisavi se lahko razberejo tudi oblike, v katerih se te enote pojavljajo. (Obliko-glasno premenjeni nastopata še dve enoti iz prvega dela: ajfer in lih.)
Naj omenim še domače pone (in sklopnike) ob iz nemščine prevzetem mor-femizmu (lahko v prvi stopnji že tudi poslovenjenem) : Pri samostalnikih : -ost — gajcigast, ferdamnast (akanje); -ar — pridigar, šular, egiptar; po nemščini pa -er — Sibanitermi, Doegotermi; -ina: pohlevščina (iz *pohlevski iz predložne zveze *po hlevu); -enje — zagvišnene (podstava gvišen); -c — norec; morda tudi -jak — turjak (če je iz turn, turris; ali pa je to *tvrdjak?). Za pridevnike: -en (s polglasnikom) — brumen, gvišen, kunšten, nucen, vnucen (prim, prislov vnucnu), pohleven (predložna podstava). žlahniši (tudi stopnjevan); -ski — norski, implicitno * pohlevski, hajdovski; -ov — jogrov, malikov (če je zadnje iz nemščine); -ast — norčast. Pri glagolu: izgruntati, izrajtati. — Pri pridevnikih sta zanimivi obliki Jezusev, Mojzesev — kakor da gre za mešanje teh osnov z mehkimi izglasji (priin. o vsem, s stricem, po Škrabcu tudi penezev). Za sklopnike prim. (g)lih:/aku glih, čelih.
SUMMARY
On the whole, Trubar used many lexical Germanisms. His Catechinmus (1550) contains — in the part for which Neweklowskv compiled a concordance — over 135 such words: approximately 100 roots bases. They belong to the domains of general civilization and religion/ethics. (Some words of the first domain appear also in the latter.) The basic semantic fields are social institutions (church, school), artifacts of fashion, and above all Christian religion and ethics, for which Slavs, at fi'rst, lacked native terms, but were able to create them out of their domestic stock, as witnessed by Old Church Slavic and Old Slovene (the Freising fragments). In Trubar's text such native and borrowed rivals still coexist (e. g. milost — gnada), and some of the native equivalents appear to be his own contribution (soetinu — zakrament). But Trubar was (too) fond of adopting German terms, especially for objects (and concepts) connected with Protestantism. He was reproached for this practice even during his lifetime, by Krelj and by a Kajkavian critic of his language; but the man who consistently acted in the spirit of such criticism was the Counter-Reformation leader T. Hren, whose edition of the Gospels and the Epistles was strongly purified of German loanwords (though they had been fully adapted to the structure of the Slovene language).
Since it is often claimed that Trubar Germanized as much as he did out of consideration for the townspeople (of Ljubljana), the author of the present article raises the question of the degree to which Germanisms were current among the 16th century country dwellers. (In a separate article, this author had shown the historical perspectives — starting with the Freising Monuments — of Trubar's usage of Germanisms.) There are, for example, no important differences in the use of Germanisms by Trubar and — for the identical concepts — by the parents of present-day sexagenarians in the village of Mostec: even the generation of the sexagenarians (have) used more than two thirds of these words (roots, bases), though in some cases in a somewhat shifted meaning (naturally, like in the language of Trubar, some of the borrowings have Slavic counterparts, either handed down directly or internally borrowed from standard Slovene).
The process of de-Germanization has been analyzed since Kopitar, especialW bv V. Oblak and A. Breznik; an exhaustive overview of Hien's puristic substitutions gave J. Rigler. Hren's consistency in this respect is particularly important because his version was to remain the one that was listened to by the Slovene believers for 200 years; it strengthened not only the linguistic but also the national awareness of the Slovene-speaking community.