479 Knjižne ocene in prikazil
Angela Donati: Epigrafia Romana. La comunicazione
nell’antichità. Il Mulino, Bologna 2002. 112 str.
Pred nami je knjižica, ki se sicer res ukvarja z rimsko epi-
grafiko, vendar bi težko - že zaradi samega obsega (malo čez
100 strani) - dejali, da gre za epigrafski priročnik. Gotovo pa
je primerna dopolnitev klasičnim priročnikom, saj odpira širši
pogled na rimske napise, njihovo vlogo in pomen, pogosto že
samo s tem, da nakaže smer, v katero naj gre razmišljanje.
Avtorica je delo razdelila na sedem poglavij, med njimi je
prvo posvečeno komunikaciji v antiki, a predvsem tisti, ki je
povezana s samimi napisnimi kamni. Le-te namreč lahko obrav-
navamo kot pomembno sredstvo komunikacije v antiki, pa tudi
med daljno antiko in današnjim časom. Sledi kratka predsta-
vitev osnovnih pojmov, ki so povezani z nastankom napisnega
spomenika: črke, pisava, kamnosek (marmorarius, quadratari-
us, serrarius, ordinator, lapicida).
Drugo poglavje obravnava dvo- ali večjezične napise ter nji-
hovo funkcijo. Z velikostjo rimskega imperija je povezan tudi
pojav dvo- ali večjezičnosti na določenih območjih rimske države.
Latinski jezik se je res razširil po vsem imperiju, ker pa avto–
htoni jeziki s prihodom Rimljanov niso prenehali obstajati, se
na nekaterih spomenikih najdejo njihovi ostanki. Pri tem je potrebno
poudariti pomembno in drugačno vlogo grščine, ki je na vseh
področjih življenja na vzhodnem delu imperija ohranila pose-
ben položaj. Ostala oziroma postala je drugi uradni jezik in s
tem potrdila privilegiran položaj grške kulture v rimskem imperiju.
Sledita poglavji, od katerih se prvo ukvarja z besednim
zakladom ”svetih” napisov, drugo z besednjakom cesarskih oziroma
javnih napisov. Pri tem prvo na kratko z nekaj primeri, ki so
posvečeni različnim božanstvom (Jupitru, Eskulapu, bogovom
in nimfam ...), odpravi votivne napise. Drugo poudari pomen
napisov v javnem življenju, pri tem jih razdeli na dva dela: na
prave cesarske, kjer je kateri od cesarjev eksplicitno omenjen,
ter tiste, ki so javni iz drugih razlogov: javne funkcije, naloge,
koledarji ...
Napisi z veliko uradno vrednostjo so bili shranjeni v orga-
niziranih arhivih, ki so lahko bili v privatnih rokah ali pod
upravo države. Te ”dokumente” so arhivirali predvsem zato,
da bi se ohranili za generacije, ki so šele prihajale; njihova
vsebina je bila pač pomembna za normalno delovanje države
v prihodnosti. Memoria publica je tako neke vrste državni ar-
hiv, v katerem so shranjevali mednarodne pogodbe, odloke senata,
zakone (razni fasti - triumphales, consulares, Capitolini; akti
kolegija Fratres Arvales) ...
Sledeče poglavje govori o napisih kot orodju za ohranitev
spomina. Njihov pomen torej ni omejen (v primeru nagrobni-
kov, ki so v večini) le na ohranitev spomina na mrtve, ki so na
nekem nagrobniku dejansko omenjeni, pač pa sega veliko dlje.
S pomočjo napisov smo se namreč dokopali do mnogih infor-
macij iz rimske zgodovine, ekonomije, administracije, vojaške
ureditve, onomastike in drugega.
Zadnje poglavje A. Donati posveti posebnemu tipu napi-
sov: grafitom in napisom, ki so vsaj delno narisani. Ti napisi
so pogosto uvrščeni med instrumentum domesticum, saj se pojavljajo
tudi na predmetih, ki so namenjeni za domačo rabo (svetilke,
posodje in drugo). Ker so na eni strani narisani oziroma nasli-
kani in ker so na drugi podani v obliki grafitov, ki so bili ve-
likokrat posledica spontanih vzgibov, zahtevajo posebno obravnavo,
saj se vsaj po teh dveh lastnostih dejavnikih bistveno razliku-
jejo od ostalih skupin napisov.
V dodatku so zbrane različne vrste napisov (11 primerov),
ki s pomočjo fotografij plastično ponazorijo spekter preuče-
vanja rimske epigrafike. Fotografiji so dodani osnovni podatki
o samem napisu, njegov prepis in prevod v italijanščino. Pričujoče
delo, ki je po obsegu sicer zelo omejeno, poda pregled rimske
epigrafike, a na drugačen način, kot smo vajeni. Ker se ne drži
togih, a uveljavljenih standardov, po katerih je epigrafska stro-
ka ponavadi predstavljena, bralca spodbuja k lastnemu vred-
notenju pomena epigrafike in ga na pozitiven način prisili k
povezovanju že znanih dejstev z nekaterimi novimi. Vrednost
knjižice lahko iščemo prav v tej izvirnosti, ko stara vedenja
poda na nov in zanimiv način.
Julijana VISOČNIK
Paola Donati Giacomini: Innovazione e tradizione. Le risor-
se telematiche e informatiche nello studio della storia antica. Il
Mulino, Bologna 2002. 144 str.
Kot nadaljevanje zgoraj obravnavanega dela lahko svojo
pozornost usmerimo na še eno knjigo iz iste zbirke, ki je na–
stala kot plod internetno-virtualne dobe, v kateri trenutno živimo.
Internet je v zadnjih letih zapolnil vsa področja našega živ–
ljenja, težko bi še našli vedo, ki bi bila imuna na njegove učin-
ke. Epigrafika seveda ni nobena izjema.
V šestih poglavjih avtorica predstavi razvoj interneta, od
samih skromnih začetkov naprej, kmalu pa preide tudi na dejstva,
ki se dotikajo potreb zgodovinske in epigrafske stroke. Prvo
poglavje torej govori o rojstvu in razvoju interneta (medmrežja),
drugo podrobneje opiše delovanje elektronske pošte. Bralec se
lahko razmeroma natančno pouči o strukturi in delovanju
medmrežja, o ”deskanju” po mreži, o iskalnikih in iskanju informacij
na internetu in drugem ... V okviru poglavja o elektronski pošti
razloži še delovanje ”mailing” liste, brez katere si v današnjem
času že težko predstavljamo ažurno obveščanje (rosa).
Naslednje poglavje govori o bazah podatkov, ki lahko vse-
bujejo zelo različne podatke (ali fotografski material) in so
dosegljive na medmrežju. Baze, o katerih je govor, so v da-
našnjem raziskovanju zelo priljubljene, saj olajšajo delo in
prihranijo relativno veliko časa. Na vseh področjih (po svetu
in tudi že pri nas) so ali že narejene, prav gotovo pa v nasta-
janju. V nadaljevanju P. D. Giacomini predstavi zbirke latin-
skih in grških antičnih tekstov, ki so dostopne na internetu ali
na CD ROM-ih. Med najpomembnejše sodijo: Bibliotheca Latina,
The Latin Library, Libellus Project, Bibliotheca Augustana, Bib-
liotheca Classica Selecta in druge. Tej predstavitvi sledijo zbir-
ke, ki so posvečene posameznim zgodovinskim problemom in
fenomenom v antiki, pa tudi posameznim avtorjem. Med temi
so še posebej zanimive:
- Diotima. Materials for the Study of Women and Gender in
the Ancient World;
- Medicina Antiqua/antična medicina (Galen);
- Internet Resorces for the Study of Judaism and Christianity;
- The Cicero Home Page;
- Claudianus Home Page;
- Virgil’s Home Page in druge.
Drugi del poglavja o bazah je namenjen epigrafskim zbir-
kam, zbirkam papirusov ter bazam novcev. Za področje epi-
grafike sta predstavljeni dve veliki: heidelberška in frankfurt-
ska, pa tudi več manjših. Papirusi so zbrani predvsem na treh
mestih: Duke Data Bank of Documentary Papyri, Advanced
Papyrological Information Service ter Rassegna degli strumenti
informatici per lo studio dell’ antichità classica.
Grški in rimski numizmatiki so posvetili mnogo medmrežnih
strani, večkrat kot poklicni antikvarji pa so jih vzpostavili privatni
zbiratelji. Naj jih naštejem le nekaj:
- Virtual Catalog of Roman Coins;
- American Numismatic Society;
- Monete;
- Commission Internationale de Numismatique in mnoge druge.
V zadnjem delu tega poglavja se lahko seznanimo še z ba-
zami fotografij in zemljevidov ter z virtualnimi sprehodi po
muzejih, ki so jih muzeji z malo boljšim internetnim zaledjem,
in predvsem tisti, ki se zavedajo pomembnosti tega medija,
uredili že pred časom.
Ocene_BASS_kratke.pmd 15.11.2006, 13:21 479

480 Knjižne ocene in prikazil
Sledi poglavje, ki se ukvarja s pomembno tematiko predvsem
za raziskovalce, saj je še kako koristno poznati orodja, s kate-
rimi je mogoče hitreje in enostavneje iskati in zbirati litera-
turo. Obenem pa je to tudi snov, ki nam je vsem še najbolj
poznana, saj smo se že kmalu morali navaditi na virtualne in
digitalne bibliografije na ravni knjižnic. Poseben pomen avto-
rica pripiše OPAC-u (On line Public Access Catalog), ki je po
njenem mnenju na globalni ravni najbolj koristen za iskanje
posameznih tekstov. Nekaj besed nameni čisto konkretnemu
postopku iskanja in v okviru tega razloži še samo masko ozi-
roma obrazec za iskanje.
Vedno pogosteje pa se srečujemo tudi z elektronsko obliko
izdajanja novitet; med njimi izstopajo revije, sledijo pa tudi
monografije, strani, posvečene znanstvenim posvetom, in stra-
ni posameznikov (strokovnjakov) ali institucij. Zadnje poglav-
je pa je namenjeno bankam podatkov, ki so pogosto shranjene
tudi na CD ROM-ih ali DVD-jih, kar gotovo omogoča ogrom-
ne količine podatkov na enem mestu. Za področje antične zgo-
dovine, klasične filologije in epigrafike bi bilo koristno pozna-
ti vsaj te:
- CD ROM The Database of Classical Bibliography/Bibili-
ographie de l’Antiquité Classique, ki vsebuje okoli 250 000 bib-
liografskih zadetkov;
- CD ROM Gnomon Bibliographische Datenbank: Internati-
onales Informationssytem für Klassiche Altertumswissenschaft,
ima podatke o vseh knjigah, ki so bile recenzirane v Gnomonu
od leta 1925 naprej (okoli 200 000);
- Dyabola. Erfassung von Literatur und Objekten der Alter-
tums- und Kunstwissenschaften - banka bibliografskih podatkov,
predvsem za področje arheologije;
- CD ROM Subsidia Papyrologica, ki je sestavljena iz dveh
delov: iz Bibliographie Papyrologique in iz Heidelberger Gesamt-
verzeichnis der griechischen Papyrusurkunden Aegypten, in drugi.
Poleg teh bibliografskih zbirk so pogosto koristne še tiste,
ki vsebujejo čim več podatkov o grški in latinski literaturi. Med
temi si zaslužijo omembo:
- Thesaurus Linguae Graecae. Canon of Greek Authors and
Works;
- Bibliotheca Teubneriana;
- Library of Christian Latin Texts;
- Patrologiae Latinae Cursus Completus.
Zbirke napisov večinoma obstajajo na medmrežju, le nekaj
je takšnih, ki so urejene v obliki CD ROM-a:
- Greek Epigraphy Project;
- Duke Data Bank of Documentary Papyri;
- Inscriptions of the Christian Empire;
- Inscriptions of the Christian Kingdoms;
- A Database of Roman Inscriptions, ki vsebuje okoli 40. 000
napisov, objavljenih v CIL-u VI. Podani so goli napisi brez
komentarja in kritičnega aparata;
- Auxilia Epigraphica, kjer so zbrani rimski napisi province
Britanije.
V zadnjih dveh razdelkih avtorica predstavi še glavna dela
enciklopedičnega značaja in CD ROM-e, ki vsebujejo slikovno
gradivo in zemljevide.
Kot primeren zaključek knjige avtorica na desetih straneh
zbere internetne naslove, kar je v današnjem času v veliko pomoč.
Nekateri med njimi so zaradi hitrega razvoja račulnalniške dobe
že nekoliko zastareli. Gotovo pa je, da so vsi ti naslovi kori-
sten napotek in zelo dobra osnova za delo z elektronskimi viri
za področje antične zgodovine. Ker pa so bili zbrani in ažurirani
januarja 2002, bo danes poleg teh mogoče najti tudi že kakšne
nove strani in novejše projekte.
Julijana VISOČNIK
Epigrafia di confine. Confine dell’epigrafia. Atti del Colloquio
AIEGL - Borghesi 2003. M. G. Angeli Bertinelli, A. Donati (ur.).
Epigrafia e antichità 21. Fratelli Lega Editori. Faenza 2004.
440 str., številne fotografije med besedilom.
Delo, ki ga predstavljamo, je nastalo kot rezultat medna-
rodnega kolokvija latinske epigrafike, ki je potekal v Bertino-
ru (univerza v Bologni) od 10. do 12. oktobra 2003. Njegova
glavna tema je bila epigrafika meje (in meje epigrafike), a ne
samo v fizičnem pomenu, temveč v kulturnem, socialnem in
političnem smislu. Kolokvij in publikacijo, ki je pred nami, so
udejanjili s pomočjo AIEGL (Association Internationale
d´Épigraphie Grecque et Latine) ter univerz v Bologni in Genovi.
Zbornik obsega triindvajset prispevkov najboljših evropskih
epigrafikov, ki so sodelovali na omenjenem kolokviju. Vsi se
posredno ali neposredno navezujejo na njegov naslov, pa naj
bo to z novimi napisi ali odkrivanjem drugačnih vidikov, ki jih
lahko osvetlimo prav z epigrafiko; tako se meja oziroma meje
vede prestavljajo vedno dlje, področje, ki ga pokriva, postaja
vedno širše. Na tem mestu si je torej umestno postaviti vpra-
šanje, kje so, če sploh so, meje epigrafike.
Prvi je uvodni članek M. Mayerja o epigrafiki na mejah.
Pri tem upošteva epigrafske dokumente, nastale na mejnih
območjih. Že prvi članek pokaže, da so se avtorji namenili
spretno krmariti med epigrafiko na mejnih ozemljih ter meja-
mi, znotraj katerih deluje veda. Ker bi bilo predstavljanje vseh
prispevkov preveč dolgotrajno, naj izberem samo nekaj tistih,
ki so še posebej pritegnili mojo pozornost.
F. Mainardis je predstavila leta 1998 najdeno posvetilo Saturnu,
ki izhaja s teritorija mesta Iulium Carnicum. Ker le-ta pred–
stavlja mejno območje, tako v teritorialnem kot tudi v kultur-
nem smislu, je avtorica svojo predstavitev z lahkoto vpela v
zahtevan okvir. Kult boga Saturna se povezuje še z drugimi
božanstvi, predvsem v religioznem kontekstu mejnih območij.
Božanstvo je bilo najbolj poznano na prostoru Recije, tudi z
epitetom patrius, katerega namen je bil poudariti pomen v lokalnem
panteonu. Prisotnost Saturna lahko potrdi hipotezo o obstoju
svetišča trgovcev na tem mejnem prostoru.
M. Reali govori o latinskih napisih iz Alta Laria in iz Chiavenne,
ki sta pripadala municipiju Comum. Območje sodi med naj-
bolj severne dele, ki so še sodili v rimsko Italijo (Italia Roma–
na). Kot takšni imajo določene posebnosti (paleografske, ono-
mastične - avtohtona imena: Nulio Peldurio, kulti - kot npr. Iuppiter
Reinimus in drugo), ki jih avtor predstavi. V apendiksu pa zbere
napise, ki jih je pri svojem preučevanju upošteval.
Starosta nemške epigrafike, W. Eck, nas prestavi na mejno
območje Rena, ob katerem so vzpostavili mrežo kastelov, ki
pa so pripomogli tudi k nastanku civilnih naselbin. Leta 1985
so na mestu vrat kastela Geldube našli gradbeni napis, ki se
nanaša na vladavino Postuma, začetnika galskega posebnega
cesarstva. Njegovo celotno ime se je glasilo Marcus Cassianius
Latinius Postumus; na napisu, ki je ohranjen samo fragmentar-
no, lahko preberemo samo Latinius, a je bilo to dovolj za re-
konstrukcijo besedila, ki jo poda W. Eck.
O dogajanju v mejni deželi, sicer na drugi strani imperija,
govori M. F. Petraccia Lucernoni, ki je vzela pod drobnogled
Egipt (predvsem ozemlje okoli Mons Claudianus), vojsko v njem
in dokumente, ki se nanjo nanašajo. Rimska vojska v Egiptu je
namreč med najbolje dokumentiranimi provincialnimi vojska-
mi v rimskem imperiju sploh. Poleg literarnih in epigrafskih
virov, ki so na razpolago povsod, je v Egiptu nastalo veliko
število papirusov in popisanih črepinj (ostraca), ki vsebujejo
številne podatke o ustroju rimske vojske. Posebnosti slednjih,
ki so jih našli v okolici Mons Claudianus (Gebel Fatireh) - nahaja
se v puščavi, približno 500 kilometrov južno od Kaira, je av-
torica predstavila izčrpno in z zanimivim pristopom.
Širjenje krščanstva je prodrlo na vsa področja življenja, tako
ni nič nenavadnega, da tudi epigrafski dokumenti pričajo o
tem. H. Solin nas popelje v svet epigrafike krščanske dobe, ki
je zelo počasi razvijala svoje tipične formule; mnogi elementi,
ki so bili značilni za poganske napise, pa ostanejo še dolgo v
Ocene_BASS_kratke.pmd 15.11.2006, 13:21 480