Fab~j'01a


ali 

Cerkev v katakombah. 

qAs~ 

Po 

kardinalu M. Wieseman u 

poslovenil 

Anton Zupančič. 

'Iqlf' 

Tretji natisek. 

Izdala in založil a 

Družba sv. Mohorja v Celovcu . 

1907. 

Natisnila tiskarna Družbe sv . Mohorja v Celovcu 


Z dovoljenjem prečastitega krškega knezoškofijstva . 


Predgovor. 

o je spisal to knjigo Wieseman, kardinal in nadškof vestminsterski na-Angleškem, ni imel namen a 
svetu podati učene prej§kave o napravah in sta

rinah prve Cerkve ; ampak vernikom je hotel popisati v mični povesti življenje in šege kristjanov prvi h 
stoletij, pa tako z zgledom teh krščanskih junakov izpodbujati sedanji svet k njih posnemanju in širiti med ljudstvom katoliškega duha. Tudi ni hotel pisati zgodovinskega 
dela ; zakaj kdor je zveden v cerkveni zgodovini tistega časa , 
našel bo marsikaj, kar se ne ujema ne s krajem, ne s časom — ampak zneseni so izvrstni prizori tudi iz nekolik o 
ločenih časov in krajev in združeni v mojstrsko sliko tedanjega krščanskega, pa tudi poganskega sveta . Pač pa s i 
je učeni pisatelj sam ogledal katakombe in druge kraje , 
kjer se razmotava povest, in sv. mučenci so naslikani v 
svojem dejanju, govorjenju in mišljenju po njihovem pravem značaju, — takšni so, kakor je nam kažejo sv . oficij i 
in druge zanesljive listine. 

Ko je to delo zagledalo beli dan, razširilo se je nagloma po vsem omikanem, posebno katoliškem svetu, tak o 
da je sedaj prestavljeno že skoro v vse evropejske jezike 

in že po večkrat natisnjeno. Saj pa tudi človek najde v 
tej povesti vse, kar more katoličana zanimati : prigodbe, ki 
se razmotavajo v nji, se godé na klasiški zemlji, in osebe 
tukaj popisane so nravno visoko izobražene, po nekolik o 
sv. mučenci — pravi vzori človeštva. Zato je segalo in še 
sega po tej knjigi vse — ne le prosti človek, ampak tudi 
izobraženec, kateremu je bila najprej namenjena, ker smela 
bi se tudi imenovati prava apologija katoliške vere ; zakaj 
najpoglavitnejši in najvažnejši sv. nauki, katere radi napadajo in izpodbijajo drugoverci, so dokazani v življenju , 
šegah in naukih sv . cerkve davnih stoletij . 

l* 


Ni torej čudo, da je tudi skrbna »Družba sv . Mohorja« 
vernim Slovencem v domači besedi hotela podati to delo. 
Skrbela je za to, da bi se knjiga nekoliko predelala in storila tudi prostemu ljudstvu razumljiva. 

Da se to dvoje doseže ob enem, opustilo se je ono, 

kar je namenjeno le bolj zvedencu, če ni s povestjo sam o 
v ozki zvezi ; vendar je ostalo, kolikor je bravcu v pojasnjenje popisanih dogodkov ravno neobhodno potrebno , 

vzelo se je pa izmed povesti, katera sedaj nepretrgano 

teče naprej, in pridejalo z manjšimi črkami kot »pojasnil o 
bravcu«, ali pa kot opazka postavilo pod črto. Tudi še 
kaj drugega prostemu človeku manj znanega se je pojasnilo v opazkah ; zato so pa izpadle druge učene opombe , 
pa take, ki zavračajo na vire, iz katerih je zajemal slavn i 
kardinal-pisatelj. Tako se je knjiga za nekoliko zmanjšala , 
pa postala vsakomur razumljiva, naj jo le bere počasi i n 
premišljeno. 

Izročamo torej tudi vam, predragi Slovenci, povsod toliko čislano »Fabijolo«. Vi radi prebirate življenje naši h 
slavnih rojakov, pazljivo poslušate, če se vam pripoveduj e 

o daljnih imenitnih mestih, o vojskah itd., — tukaj imate 
vse ob enem : slavne rojake, krščanske junake, otroke 
ravno tiste preljube matere sv . Cerkve, katere sinovi st e 
tudi vi, ki so se bojevali v daljni, imenitni deželi, in v 
sv. mestu, mogočnem Rimu, in sicer v strašni vojski, ob silnem preganjanju neusmiljenih rimskih cesarje v 
svojo kri prelivali za svojega Odrešenika, za svojega Gospoda in Zveličarja ! 
Berite torej o teh junakih, opazujte jih, kako delajo, 
govorijo in mislijo, pa posnemajte jih! Tako boste bral i 

to knjigo s pridom, tako bo vsakdo v nji našel, česar bo 
iskal : žalostni tolažbe, preganjani in zaničevani dušnega 
krepčala itd., vsi pa ljubezen do svoje sv. vere in Cerkve 

— in tako se bo tudi pri nas izpolnila želja, s katero je 
spisal slavni kardinal to povest . Bog pomozi ! 
V Ljubljani, meseca vinotoka 1866 . 

A. Z. 

I. Mir. 
Krščanska hiša. 

opoldne je, meseca kimavca leta 302 ; jasno je nebo 

in vročina pojenjuje, zakaj solnce se je že nagnil o 

k zahodu . Prebivavci mogočnega Rima zapuščaj o 
svoje hiše in hité proti vrtom Cesarjevim ali Salustijevim, 
da bi se izprehodili v večernem hladu in poizvedeli, kar s e 
je med gdnevom prigodilo tu in tam . 

Tudi z dragim bravcem se odpravimo na pot, pa ne 

v krasne vrte, ampak v neko hišo ga hočemo privesti n a 
M a r t o v e m polju (»campus Martius« so mu rekali Rimljanje). Martovo polje se je imenovala planjava na severozahodu, med mestom in reko Tibero . V prvih časih rimskega gospostva so se vadili na nji mladeniči vojaških reči , 
in možaki so se tam posvetovali o važnih državskih zadevah. Pozneje so stavili Rimljanje na tej planjavi mnogovrstne zgradbe ; posebno cesarji so sezidali na nji krasni h 
templov, velikanskih gledišč, toplic itd. Ko se začenja naša 
povest, bila je planjava že črez in črez pozidana. 

Naša hiša je stala ravno tam, kjer je sedaj cerke v 
sv. Marcela. Bilo je veliko poslopje, kakor sploh pri Rimljanih. Da čitatelj marsikatero reč v povesti bolje razume, 
povedali mu bomo, kako je bila hiša zidana in kakšna j e 
bila njena notranja oprava ; kakršna ta, takšne so bile bliz u 
vse rimljanske hiše. 

Zunanje stene so brez vsega okrasa zidarske umetnosti ; malo malo je oken. Skozi edine duri stopimo z ulic e 
v predhišje, ali kakor bi rekli po naši šegi, v vežo. Tla 

so vložena z malimi kamenčki raznih boj (barv) in na tleh 


beremo z drobnimi kamenci sestavljeni navadni rimski po 
zdrav: »Salve,« t. j. ,zdravo' ali ,dobro došel'! Iz veže pridemo 
v prvi dvor ali »atrij« ; krog in krog ga obdaja vrsta stebrov . 

Sredi marmornih tal šumljaje kvišku skače curek čist e 
vode, sedaj više, sedaj niže, ter pada v rdeče-kameniti vodnjak, droben dež razlivaje črez vrsto jako krasnih okrogvodnjaka postavljenih cvetlic . Med stebri ob steni stoj i 
mnogovrstno umetno izdelano pohištvo : mehke klopi, bogato okrašene s slonovo kostjo in srebrom, mize iz drageg a 
lesa jutrovih dežel in svetilniki na njih, izvrstno izdelan e 
doprsne podobe in druge srebrne pa bronaste oprave n a 
kupe. Ob stenah visijo slike, stare in vendar tako živi h 
boj, kakor bi bile včeraj naslikane ; med njimi umetniško 
izdelane podobe zgodovinske ali pa iz basnoslovja, vendar 
nobena ne žali čistega očesa ali nravnega čuvstva. Tu pa 
tam je bila kaka podoba pokrita — gotovo ne po naključbi . 

Ta prostor je bil pokrit in v stropu je bilo veliko 
štirioglato okno (»iMpIUViUM « so ga imenovali) s temni m 
prtom zakrito. Iz tega prostora pridemo v notranji, pa še 
lepši dvor. Tudi temu so tla marmornata, pa z zlatim i 
podobami okrašena ; tudi tu je okno na stropu, pa s steklo m 
ali prozornim kamenom (»lapis specularis«) zaprto; zagri

njalo je na pol potegnjeno črezenj in zadnji žarki večernega solnca se razlivajo po dvorani . 

Med stebri iz afriškega mramorja sedi pri mali mizi 
gospa srednje starosti ; mil ji je obraz in marsikaj bridkeg a 
iz preteklih dni se obrazuje na njem . Brez posebne lepotije je njena obleka in se nikakor ne ujema z bogatijo, katera jo obdaja. S srebrnimi nitkami prepreženi lasjé niso 

prekriti brez lišpa, kakor tudi obleka, katero kinča edin i 
škrlatni trak — v znamenje, da je gospa vdova . Tudi biserov in dragocenih kamenov nima na sebi (s katerimi s o 
bile tedanje Rimljanke kar obložene) ; edina tanka zlat a 
verižica ji visi okrog vratú in na nji nekaj skrbno v oblek i 
skritega. 

Ravno veze, pa menda ne za svojo rabo ; na dolgem 
kosu tkanine šiva z zlatimi nitkami, seže sedaj v to, sedaj 
v ono predalce ter iz njega prinese biser ali v zlat o 

vdelan drag kamenček, da ga všije v tkanino, kakor zahteva podoba na nji — kaj, ko bi bila te dragocenosti odločila za kaj višjega ? 

Menda jo neka skrb budi in drami iz tihih misli, ke r 

vedno pogleduje proti durim in posluša, če kdo pride? 


Gleda na solnce, gleda na klepsidro ali vodno uro, zrave n 
sebe na mizici; že postaja nemirna — kar nekdo potrka 
na hišne duri. Proti vhodu pogleda in veselo pozdravi ž e 

dolgo pričakovanega. 

Mučencev sin. 

Prisrčen deček priskakljá veselega obličja, in komaj g a 
moremo dobro pogledati, že je pri mizi . Kakih 14 let j e 
star, in kaj visok za ta leta, lepo vzrastel in nekako mošk e 
postave. Čelo mu je visoko in razodeva bister um. Nos i 
navadno obleko rimskih mladeničev : kratko preteksto do 
pod kolen; zlata kroglica mu visi okrog vratú. Stari služabnik za njim nosi snopič papirja in skupaj zvitega pergamenta — prišel je torej deček iz šole . 

Medtem ko ga tako popisujemo, objel je že svojo 
mater in se potem vsedel k njenim nogam. Molčé ga mati 
gleda nekaj časa, kakor bi mu hotela na obrazu brati, za 
kaj je skoro za celo uro prepozno prišel domov. Deček 
pa materi pogleda v oči tako živo, tako nedolžno se smehljaje, da ji takoj razprši vse skrbeče misli : »Kaj te je vendar danes zadržalo, predragi deček? Saj se ti menda ni 
pripetilo kaj neljubega? « 

»Tega ne, draga mati, temveč vse mi je šlo tako p o 
sreči, da — da se ti * skoro povedati ne upam.« Prijazno 
se mu nasmehlja mati ; tudi deček se ljubo nasmeje i n 
začne : »Vidim, da moram . Saj veš, da nisem srečen, da 
še spati ne morem mirno, če ti ne povem vsega, kar se m i 
pripeti črez dan, dobrega ali pa slabega Bral sem nekoč , 
da mečejo Skitje vsak večer v priprt vrč kamenčke, bele 
ali pa črne, kakor jim je bil dan srečen ali nesrečen . Ko 
bi jaz imel to navado, vrgel bi vsekdar bel kamenček v 
vrč, kadar bi bil tako srečen, da bi ti povedal vse dogodke , 
v tako srečo si štejem to. Ali danes — danes dvomim prvič, 
ali bi ti povedal vse ali ne . « 

Deček seže po materini roki in jo pritisne k ustom ; 
ali ko ugleda njeno skrbljivo obličje, nadaljuje : »Nikar se 
ne boj, preljuba mati, tvoj sin ni storil ničesar, kar bi t e 
utegnilo žaliti. Povej, ali hočeš vedeti vse, kar se mi je 
danes pripetilo, ali samo to, zakaj sem tako pozno priše l 
domov ?« 

* Rimljan je tikal vsakega človeka . 

»Vse, vse mi povej, dragi Pankracij, saj zadene tud i 
mene, kar se prigodi tebi .« 

»Veš, da sem danes šel zadnjič v šolo, in glej, posebno blagoslovljen je bil ta dan za me, pa tudi poln čudnih dogodkov. Danes zjutraj nam je dal naš učenik Kasijan nalogo, »da mora pravi modrijan vedno biti pripravlje n 
svoje življenje dati za resnico«. Nikdar nisem slišal kaj 
tako mlačnega, tako neslanega, kakor so bile naloge moji h 
součencev ; pa saj reveži niso sami tega krivi! Kaj nek i 
vedó, kaj je resnica, — kaj bi je pač gnalo v smrt? Vs e 
drugače je to pri kristjanu ! Res izvrstna je taka nalog a 
zanj — to sem tudi jaz čutil : moj izdelek je bil najboljši . 
Kako mi je plamtelo srce, ko sem ga potem bral v šoli ! 
Mati, polna je bila tvojih naukov, tvojih zgledov. Moj a 
navdušenost bi me bila kmalu izdala ; med govorom mi 
je ušla besedica »kristjan« namesto »modrijan« in »vera « 
namesto »resnica«. Ko se prvič zmotim, videl sem, kako 
se je Kasijan prestrašil, in ko mi drugič uide napačna besedica, zalesketala je solza v njegovem očesu, nagne se k 
meni in mi šepne na uho : ,Pazi, deček, pazi — tu poslušajo tanka ušesa'. « 

»Ali je mogoče,« oglasi se mati, »da je Kasijan kristjan ? 
Poslala sem te k njemu v šolo, ker je učen in lepega vedenja — oj, kako moram zató hvaliti Boga! Pa nadaljuj , 
nadaljuj, drago dete l Kaj se je zgodilo potem ? « 

»Mojo pomoto je menda malokdo zapazil, ker vsi so 
ploskali hvalo mojemu navdušenemu govoru ; le sam Korvi n 

je čudno in zaničljivo zrl v me in se jezno grizel v ustni . « 

»Kdo je Korvin, in zakaj je bil nevoljen ? « 

»Najstarejši je v šoli in najmočnejši, pa tudi najbol j 
trapast. Vendar tega ni on kriv; večkrat je že pokazal, da 
je jezen na me ; pa jaz ne vem, kaj bi mu bil kdaj prizadejal. — Ko smo se, domov gredé, bližali reki, nagovori l 
me je vpričo součencev kaj zaničljivo : ,Pankracij, danes , 
mislim, sva zadnjič tu-le (to besedo je kaj glasno izgovoril) skupaj in vendar imam še toliko poravnati s teboj . 
V šoli si se jako rad povzdigoval nad me in nad druge, ki 
so starejši in modrejši ko ti — tudi danes si me kaj zaničljivo pogledoval, kot si blebetal svojo napuhnjeno deklamacijo. Ulovil sem v nji besede, za katere ti bo žal, po 
vem ti : še kmalu žal! Godé se reči, katere se tičejo tudi 
tebe, in moj oče, saj veš — je mestu predstojnik! (Mati s e 
strese ob teh besedah .) Preden se torej ločiva za sedaj, 


hočeva se še skusiti, pa drugače skusiti, kakor smo se 
skušali v šoli. Ce si kaj vreden, udariva se, kakor se bi 
jejo možaki! Komaj čakam, da te ponižam ; saj drugega n e 
zaslužiš vpričo teh-le, ki so v šoli videli tvoje povzdigovanje nad druge.'« 

Mati pazljivo in skrbno posluša ; še dihati si ne upa. 
»Kaj pa si ti odgovoril, ljubi moj sin ? « 
»Prijazno sem mu rekel, da se moti, da vedé nikda r 

nisem storil česa, s čimur bi bil mogel koga žaliti, tud i 
nisem nikdar mislil na to, da bi se povzdigoval nad druge. 
,Biti se s teboj pa tudi ne morem,' sem rekel, ,saj dobro 
veš, da sem se vedno ogibal takih bojev, ki se začnó s 
telesnimi vajami, končajo pa s hudim bojem, z jezo in ma-
ščevanjem. Kako bi se sedaj mogel meriti s teboj, ko sam 
praviš da te vodi jeza.' Součenci so stali okrog naju i n 
videl sem, da so vsi zoper mene. Prijazno jih nagovorim : 
,Tovariši, zdravi in srečni mi bodite! V miru se ločim od 
vas, kakor sem v miru živel z vami . ' 

,O ne boš je tako lahko odnesel, ne,' zagrmi Korvi n 

jeze ves rdeč, ,ampak - -.‘« 
Deček zardi, začne se tresti in z zamolklim glaso m 
vzdihne : »Ne smem, ne smem! Tega ne smem povedati . « 

»Za božjo voljo! Če ti je drag spomin tvojega očeta , 
sin, govori! Ne bom imela mirú, če mi ne poveš vsega . 
Kaj je rekel potem Korvin ?« 

Še je molčal deček, menda je molil, potem začne : »,N e 
boš je tako kmalu odnesel,' vpije Korvin, ,ti mevžasti molivec oslovske glave.* Skrili ste se, pa jaz vas hočem iztakniti ; do tedaj pa naj ti bo to-le v zastavo, da me j e 
res volja, maščevati se nad teboj .' Ob teh besedah m e 
tako silno udari po obrazu, da omahnem . Divje so se za 
režali tovariši. — Kako je vrela kri po meni, kako se m i 
je krčilo srce! Zaničljivo mi je neki glas šepetal na uho : 
,mevža!' Gotovo, to je bil zapeljivi duh . Jeza se je vzdigovala v meni in mi velevala : ,Zgrabi ga, nesramneža, o b 
tla ž njim, dovolj ti je moči zanj!' Hud, hud boj je bil v 
meni. Nikdar se še nista tako mogočno v meni vzdigovala meso in kri — Bog daj, da bi se nikdar več! « 

»In kaj si storil ?« vpraša mati s tresočim glasom. 

»Moj angel varih je premagal zapeljivca ob moji strani, « 
odgovori deček. »Spomnil sem se ljubega našega Gospoda 

* Med drugimi bedarijami so tačas neverniki tudi to oponašali 
kristjanom . 

10 

in Zveličarja, kako so ga v Kajfovi hiši zaničevali, zasramovali, tolkli v obraz in kako jim je odpustil . Ali se m 
mar jaz mogel ravnati drugače? Roko podam Korvinu : 
,Naj ti Bog odpusti, kakor ti jaz iz srca odpuščam,' m u 
rečem . V tem trenotku pristopi Kasijan ; vse je od daleč 
videl. Učenci so se naglo poizgubili. Učenika sem prosi l 
pri sveti veri, da Korvina ne kaznuje zavoljo tega, kar m i 
je tudi obečal . Kaj tores misliš, draga mati,« pristavi deče k 
s tihim in milim glasom, »ali ni bil ta dan za me srečen ?« 

Posvečevanje . 

Medtem se je zmračilo. Prišla je stara služabnica i n 
prižgala luči na bronastih svetilnikih . Živa svetloba se je 
razlivala črez mater in kazala žareči njen obraz ; gorki materin poljubek na sinovo čelo mu je bil odgovor na njegovo vprašanje . Kaj neki vzdiguje materi srce tako mogoč'no? Kaj ji vedri obraz? Ali je mar veselje nad sinom , 
ki se je danes vedel tako junaško ? 

Še več je, še žlahtnejši občutki polnijo ji srce — let a 
in leta je že pričakovala tega trenotka . Če pobožna mati 
svoje dete že v zibeli odloči za najsvetejši stan na zemlji, 
če vedno pazljivo čuva nad njegovim nagnjenjem in vedno 
obrača njegovo srce na svetišče Gospodovo ; če željno pričakuje dne, ko bo svojega sina, edino svoje veselje, edin o 
podporo, videla pri oltarju — ali ne porečemo, da je taka 
mati junaška mati? Če pa edinega svojega sina Gospod u 
odloči ne v služabnika, ampak v krvavo žrtev ? 

Taka mati je bila pobožna Lucina — taka misel je 
navdajala njeno srce, ko je mežé sedela pred sinom in 

molila, da ji Bog podeli moč za velikanski sklep. Kaj pa 
se je godilo v mladeničevem srcu, ko je v misli utoplje n 
sedel zraven matere? Gotovo si ni mislil, da bo sto in st o 
let pozneje pobožni romar rad zahajal v mogočno cerkev, 
kateri bo on dal ime ; gotovo ni v duhu videl cerkve n a 
daljnem Angleškem, sezidane njemu v čast! Tudi ni ve 
delo njegovo srce, da bodo njegovo ime vpisali med mučence, in da bo njegova z žarki obdana podoba visela na d 
marsikaterim oltarjem . Tu je sedel kot preprost krščansk i 
sin, kateremu je kaj naravno, da izpolnuje božje zapovedi . 
Veselilo ga je, da je danes storil svojo dolžnost ; da bi se 
bil pa povzdigoval zavoljo tega, to mu niti na misel n i 
prišlo Sedaj pogleda materi v žareče obličje — ni je še 


11 

videl tako navdušene . Molčé in skoro nevedé je pokleknil 
pred njo : saj je bila od zibeli njegov zvesti angel varih , 
saj mu je bila zgled vseh čednosti . Ganjeno izpregovori 
Lucina : 

»Sedaj je prišel čas, katerega sem dolgo pričakovala , 
dolgo molila zanj. Videla sem, kako je v tvojem src u 
kalila čednost za čednostjo ; videla sem in veselila se tvoj e 
poslušnoti, tvoje pridnosti, tvoje pobožnosti, radovala s e 
tvoje ljubezni do Boga in do ljudi . Vesela sem gledala 
živo tvojo vero in milo tvoje srce do revežev . To vse sem 
videla, pa čakala sem ure, katera mi pokaže : če li ti bodo 
zadostile slabe čednosti tvoje matere, ali če te navdaj a 
duh tvojega očeta, ki je umrl za vero . Zaželjena ura, Bog u 
bodi hvala, prišla je danes . Današnji dan, zadnji tvojega 
šolanja, ta mi je pokazal, da te ne navdajajo več otrošk e 
misli, ampak da misliš, govoriš in se tudi vedeš kako r 
možak in da moram zanaprej s teboj tudi ravnati kakor z 
možakom .« 

»Ne razumem te, draga mati! « 

»Kar si mi pripovedoval o današnji svoji nalogi, t o 
mi jasno kaže, kako je tvoje srce napolnjeno visokih i n 
žlahtnih misli. Gotovo, kdor tako navdušeno popisuje, da 

je častna dolžnost umreti za vero, oni tudi tako misli in čuti i « 
»Saj tudi res tako mislim in čutim,« oglasi se mladenič. »Saj za kristjana ni večje sreče na zemlji! « 

»Res je, pa same besede bi mi ne bile zadostile ; v 
dejanju si mi pokazal, da znaš potrpežljivo prenašati krivico, in kar je bilo še težje za plemenito tvojo kri, tud i 

grdo tepenje in zaničljive besede in poglede neusmiljeni h 
tovarišev. Še več ; celó toliko moči si pokazal, da si odpusti l 
svojemu sovražniku, molil zanj . Trdo pot si nastopil danes, 
težavno pot s križem na rami ; izkazal si se vrednega sin a 
mučenca Kvintina. Ali mu želiš postati enak? « 

»Mati, mati, preljuba mati,« začne deček veselega srca, 
»saj ne bi bil njegov pravi sin, ko ne bi želel postati m u 
enak ! Nikdar ga nisem poznal, pa vedno mi je bila pre d 
očmi njegova podoba, vedno je bil moj ponos! Oh, kak o 
se je veselilo moje srce, ko so njegovemu imenu prazno 
vali obletnico! Vroče želje, žive molitve so se vzdigale i z 
mojega srca k njemu, ne da mi izprosi časti ali bogastva , 
tudi ne posvetnega veselja, ampak da to obrača k dobremi , 
kar edino je pustil na zemlji. « 

»Kaj je to, moj sin?« 


»Njegova kri, katera se pretaka v mojih žilah . Gotovo 
želi, da se tudi ta, kakor njegova lastna, prelije iz ljubezn i 

do Zveličarja in do svete vere . « 

»Dosti, dosti, drago dete! Vzemi z vratú znamenj e 

otroških let (zlato kroglico, kakor so jo nosili rimski dečki ) 

— podedoval si po svojem očetu,« govori mati s slovesni m 
glasom, »plemenito ime, imeniten stan, bogastva in posvetnih prednosti, pa nekaj sem ti dosedaj še pridržala tvoj e 
dedščine! Zvesto sem varovala in skrivala ta zaklad, dražj i 
kot zlato in biseri, dokler se ga izkažeš vrednega . « 
Snela si je zlato verižico z vrata. Prvič je sedaj zapazil sin, da na nji visi majhna, krasno z dragimi kamenc i 
kinčana mošnjica. Mati jo odpre in iz nje prinese gobico, 
suho pa temnordečo . »Tu, tu, vzemi, Pankracij ,« izpregovori trepečega glasú in solze se ji prikažejo v očéh . 
»Tudi to je kri tvojega očeta, jaz sama sem jo zajela i z 
smrtne rane, ko je dal svoje življenje za Kristusa!« Mil o 
pogleda na gobico, navdušeno jo pritisne k ustom de

s— 

roče njene solze jo zopet enkrat namočijo . Živo se je svetila kri, kakor bi bila ravnokar pritekla iz mučenikoveg a 
srca. Mati pritisne gobico sinu na trepeči ustni in očetov a 
kri mu ji je pordila . Kdo vé, kaka čutila napolnujejo sin u 
srce? Polno svetosti mu je obličje : za trenotek je zedinjena 
vsa družinica! Zopet vzame Lucina dragi spominek, shran i 
ga v mošnjico in jo obesi sinu okrog vrata, rekoč : »Če se 
bo zopet kdaj namočila, naj jo namaka žlahtna kri, ne solz e 
slabotne ženske! « 

Tako je bil maziljen prihodnji mučenec s krvjo last 
nega očeta, med katero so se utrnile materine solze . 

Nevernikovo gospodarstvo . 

Obiskati hočemo sedaj drugo hišo, večjo pa tudi krasneje zidano; stoji med Kvirinalom in Eskvilinom.* Gospodar 
ji je Fabij, mož viteškega rodú in neizmernega bogastva, 
katero si je pridobil v Aziji, kjer mu je vlada dala pobiranje davkov v najem . Po vseh prostorih so bila pregrnjena tla s perzijskimi preprogami, in nakopičeno je bil o 
tu blaga svilnatega iz Kitajskega, in dragocene druge tkanine babilonske, indijske in iz drugih jutrovih dežel. Na 
krasno izdelanem pohištvu je ležalo mnogo umetniških iz 

* Dva izmed sedmih gričev, na katerih stoji mesto Rim . 

13 

delkov in drugih reči iz oddaljenih, malo znanih otokov . 

— Fabij, gospodar vsega tega bogastva, je bil človek, kateremu je bilo edino vodilo : živeti prav prijetno brez del a 
in truda. Druge naloge človeškega življenja ni poznal . Veroval ni ničesar, pa je vendar zvesto častil svoje bogove , 
na katerega je ravno prišla vrsta. Skoro ves ljubi dan j e 
sedel v teh ali onih toplicah . Rimske toplice pa niso bil e 
samo za kopel, ampak shajali so se tam tudi Rimljanje v 
zató odločenih sobah, pogovarjali se o tem ali onem, brali , 
tratili čas z raznimi igrami, se tudi učili telovadstva itd . 
Sploh se Rimljan tedanjega časa ni poprijel nikakršnega 
dela, če ni bila posebna sila — postopal je, hodil posluša t 
očitne govornike, obiskoval je vrte, da mu je le potekel 
dan. Tako je ravnal tudi Fabij . 
Pri izbranih njegovih pojedinah in gostijah je ime l 
vedno obilo gostov, povabljenih in takih, ki so se mu sam i 
vrinili med dnevom . Hišo mu je oskrbovala brezšteviln a 

množica sužnjih in drugih prostih služabnikov, in reči moramo, prav prijazen in potrpežljiv gospodar jim je bil, d a 
je le v hiši bilo vse prav tiho in mirno . 

Vendar za nas gospodar ni tolikanj imeniten, kako r 

njegova hči, katero so po rimski šegi po očetu imenoval i 
F a b i j o l o. Iz drugega ali notranjega dvora pridemo p o 
marmornatih stopnicah mimo dolge vrste sob do prekrasnega njenega stanovališča. Večer je že in bliža se ura, d a 
bo treba k večerni (veliki) jedi : napravlja in lepša se torej, 
da se v vsej krasoti pokaže pri kosilu . 

Soba njena ima steklena okna noter do tal, in skoz i 

nja se vidi na majhen, umetno napravljen vrtič, poln krasnih cvetlic. Na lepem, mehkem, s srebrom okinčanem stolu 
leži, in nji nasproti na steni visi srebrno zrcalo, ki jo kaž e 
v celi podobi . Na mali kameniti mizici zraven nje je brez 
številnih dišav in drugih enakih stvari, za katere so rimsk e 
gospé potratile neizmerno veliko. Tudi predalce iz dragega 
dišečega lesa je stalo blizu, polno dragih kamencev in zlatega lišpa, da si ga izbere po volji . 

Imela je kakih dvajset let, in kar se tiče njene vnanjščine, ni se ustrašila nobene Rimljanke njenega stani in 
premoženja. Imela je pa tudi snubačev vsak dan novih. 
Po nagnjenju in značaju ni bila kar nič podobna očetu : 
ponosna, ošabna, nagle jeze, zapovedovala je vsi svoji oko 
lici kakor samovladna cesarica, vse se ji je moralo ponižno uklanjati! Le dve osebi sta bili izvzeti . Saj pa tudi 


14 

ni čudno, da je bilo táko njeno srce : edino dete, katerem u 
je že v zibeli umrla mati, odgojil jo je oče z vso skrbjo ; 
najboljših učiteljev ji je preskrbel, ničesar ji ni odrekel, vs e 
ji prizanesel . 

Skoro sama sebi gospodar, prebrala je veliko velik o 

učenih knjig. Izobraževala se je iz njih, pa tudi skoz i n 
skoz navzela višjih modrijanskih misli in postala kar modrijanka. O kristjanski veri prav nič ni vedela, vendar jo j e 
zaničevala tako, da o nji niti popraševati ni hotela . Vere, 
seveda, bila je poganske, pa tudi le po imenu ; v resnici pa 
se tudi za rimske bogove, njih pravljice in bogočastje n i 
kaj zanimala. Na kratko: njena vera ni segala nad meje 
zemeljskega življenja in edino vodilo ji je bilo : uživaj ! 
Vendar izprijena in spačena ni bila ; neizmerni ponos ji je 
varoval čednost. Gnusilo se ji je poželjive neverske tovarišije in zaničevala je razuzdane mladeniče, kateri so j o 
nadlegovali dan na dan ; smejala pa se je njih aboti. 

Našli smo Fabijolo na mehkem sedežu ; v levici drži 

srebrno zrcalo, v desnici pa orožje, katero nič kaj ne pri 
stoja nežni roki : ostro nabrušeno bodalce s slonokoščeni m 
ročajem. Bodalce je bilo Rimljankam navadno orožje, ž 
njim so kaznovale sužnje in tudi za najmanjšo stvar zna 
šale svojo jezo nad njimi . Tri sužnje raznih ljudstev s o 
se ročno vrtele okrog lastnice — Fabij jih je kupil v daljnih deželah za velik denar, ne samo zavoljo njih telesn e 
lepote, ampak zavoljo mnogih umetnosti in prednosti . En a 
je črnega obraza in iz daljne Numidije domá. Pozna neki 
kaj dobro zelišča in zdravilno njih moč, pa tudi druge čudo 
delne rastlinske lastnosti. Imenujejo jo v Fabijevi hiši, 
kakor so jo v njeni domovini imenovali : A f r a. Druga je 
bila Grkinja ; čislali so jo zavoljo čistega in miloglasneg a 
njenega jezika. Znala je napravljati oblačila po najnovejš i 
šegi, po izbranem okusu ; njeno ime je Graja. Tretja, 
S i r a, je bila iz Azije ; hvalili so jo zaradi njene neutrudn e 
pridnosti in velike izurjenosti v umetnem vezenju . Bila j e 
tiha, mirna, vedno v delu Vse drugačni sta oni dve : lahkomiselni, jezični, vedno pojeta Fabijoli neizmerno hvalo, vedn o 
se ji prilizujeta, priporočata ji tega ali onega mladega snubača, kateri ju je ravno podkupil . 

»Oj, kako srečna bi bila jaz,« izpregovori zamorka, 

»ko bi mogla danes z vami, preblaga gospa, biti pri jedi ; 

ko bi mogla videti, kako se gosti čudijo vaši krasoti, kak o 

hvalijo lepotičje, katero sem vam danes napravila! Res, iz


15 

kušala in izkušala sem, da se mi je posrečilo — pa do 
vršila sem svojo nalogo — gotovo še nihče v Rimu ni 
videl kaj takega! « 

»Z gospo hočeš biti pri mizi,« izpregovori prilizovaj e 
se in smehljaje Grkinja. »Za me je toliko časti že preveč ! 
O, ko bi le pri durih mogla pogledati v sobo, kako se bo 
vse čudilo prekrasni svilni tuniki, katero smo ravnokar 
dobili iz Azije! Kaj lepšega še niso videli. Saj sem se pa 
tudi z vso marljivostjo trudila noč in dan s krasno obleko. « 

»Kaj pa ti, Sira? Kaj bi si ti želela,« nagovori Fabijol a 

Azijanko in jo nekako zaničljivo pogleda. »Ali ne boš tudi 
ti pohvalila svojega dela?« 

»Blaga gospa, drugega si ne želim, nego to, da bi vi 

bili vedno srečni in da bi mojega dela nikdar ne hvalili — 
saj nikdar ne storim več, kolikor mi veleva dolžnost.« 

Tako je govorila ponižna sužnja ; pa Rimljanki nis o 
bile po godu take besede : »Sužnja,« oglasi se, »zdi se mi , 
da ti ne znaš hvaliti! Nikdar ni laskave besede iz tvojih ust . « 

»Saj bi prilizovanje revne sužnje pri tako imenitn i 
gospé ne imelo nobene vrednosti,« odgovori Sira . »Saj se 
vam prilizujejo izobraženci dan na dan, in vajeni jeziki va m 
govoré sladkih besed obilo — ali jim verjamete? Ali n e 

zaničujete našega prilizovanja ? « 

Divje sta jo gledali tovarišici, tudi Fabijola se je jezila . 

Ponosno izpregovori : »Ali te hočem šele učiti, da s i 
moja last, da sem te kupila za drage denarje, da mi služi š 
kakor j a z hočem ? Moje so tvoje roke, moj tudi tvoj jezik ! 
Ako hočem, da me hvališ, da se mi prilizuješ, me popevaš , 

— slušati moraš, hoté ali nehoté! Lepa bi bila ta, da b i 
sužnja imela svojo voljo! Gospojina želja mora ji biti zapoved. Saj sužnja nima niti lastnega življenja! « 
»Pač res je to!« mirno odgovori služabnica, »moje življenje in vse, kar mine z življenjem, vse to je v vaši rok i 

— moje zdravje, moja moč, moje telo. Vse to ste kupili 
s svojim zlatom : vaše premoženje je ; pa jaz premorem š e 
nekaj, česar niti sam cesar ne more kupiti s svojimi zakladi. Verige sužnosti ne morejo tega uklepati, visoko, visoko je še nad življenjem « 
»Kaj pač?« 

»Dušo!« 

Fabijola se neizrečeno začudi. Še sanjalo se ji ni nikdar, da bi tudi sužnja imela kaj takega . »Dušo, — povej, 
povej, kaj pa misliš, da je duša?« 


»Z visokimi besedami vam tega ne morem dopovedati, 
pa take-le so moje misli : Jaz imam nekaj v sebi, kar m i 

živo priča, da živim ; in da ne živim sama, ampak da j e 
razen mene še drugih bitij, boljših od onih, ki me obdajajo — nekaj, kar se ne dá zediniti s pogubljenjem, ne z 
boleznijo, ne s smrtjo — nekaj, kar zametuje vse prilizovanje in sovraži laž. To je duša in dokler imam to, nemogoče mi je prilizovanje, nemogoča IaŽ! « 

Seveda sta tovarišici kaj malo razumeli o vsem tem. 
Debelo sta gledali in si mislili : odkod neki ta modrost, ta 
predrznost ? 

Za trenotek se je čudila tudi Fabijola, pa premaga j o 
prirojeni ponos. Nejevoljno vpraša: »Odkod imaš vso to 
neumnost? Kdo te je učil takega blebetanja? Jaz sem s e 
učila, sem premišljevala in premišljevala in prišla sem d o 
spoznanja, da je vse govorjenje naših pesnikov in modrijanov o breztelesnih bitjih prazno ; zgolj sanjarije so. Ti pa 
si nevedna in neolikana sužnja, pa hočeš vse to boljše ve 
deti nego tvoja gospa? Če umrješ ali če te stepó do smrti , 
in če potem tvoje truplo vržemo na kopico k drugim sužnjem in sežgemo, da ostane sam pepel, in če potem ve s 
pepel zagrebemo v eno jamo — mar meniš, da bo pote m 
res še kaj ostalo, — kako duševno, prosto bitje ? « 

»Že eden vaših pesnikov pravi : ,non omnis moriar'!«* 
mirno odgovori Sira ; pa v živem ognju se ji zasvetijo oči , 
ko zopet izpregovori : »Resnično, jaz mislim, jaz trdno ve 
rujem, da bo tako! — O še več! Jaz tudi poznam moč , 
katera bo velevala vsem vetrovom, da zberó vsako zrnc e 
raztresenega mojega prahú in iz njih zopet sezidajo to-le 
moje telo, katero pa ne bo več podložno ne vam, ne kom u 
drugemu : prosto bo, veselo in poveličano! To je trdno moj e 
zaupanje!« 

»Kake divje prikazni žive jutrove domišljije,« si misl i 
Rimljanka: »moram ji je izbiti iz glave. V kateri modri

janski šoli si se naučila vseh teh neumnosti? Jaz nise m 
ne pri grških, ne pri latinskih pisateljih brala kaj takega. « 

»Tega sem se naučila v svoji domačiji — v šoli, katera ne pozna razločka med Grkom in tujcem, ne med prostim in sužnjim človekom . « 

»Kaj,« razkačeno zavpije ponosna Rimljanka, »že seda j 
se drzneš mene staviti na enako stopnjo, ali znabiti še cel ó 

* Ves ne bodem umrl . 

17 

imeti kako prednost pred menoj? Pojdi sem, odgovori mi , 

prav odkritosrčno!« 

Željno odgovora pričakovaje se nasloni na mehki sedež . 
Videlo se ji je na obrazu, kako da je vrelo, kako kipelo v 
burnem njenem srcu, ko ji Sira odgovarja : 

»Preblaga gospa, visoko visoko ste nad menoj po rodu , 

po veljavi, po učenosti in zmožnosti — po vsem, kar lepš a 
Življenje. Visoko ste nad menoj po telesni lepoti — še 
nikdar mi ni prišlo na misel, da bi se po vsem tem meril a 
z vami, jaz revna sužnja ; ali vi mi velevate, da govori m 
resnico, torej moram odgovoriti . « 

Fabijola ji ponosno prikima . 

»Razsodite sami! Ali se more revna sužnja, ki v svo

jem srcu hrani neomahljivo prepričanje, da v sebi nosi duševno, živo in neumrljivo bitje, čigar podoba je Bog tuka j 
gori v nebesih, ali se more taka sužnja šteti za slabšo 
kakor kaka druga žena, ki je preobložena z vsem, pa n a 
zemlji ne pozna nobene višje naloge, kakor sama pravi, i n 
je torej podobna pisanim in nespametnim ptičkom tam-le , 
ki tolčejo in tolčejo ob zlate hišice, pa jim vendar nikdar 
ne zasveti svetla prostost ? « 

Ognjene iskre so sipale oči Fabijoline ; prvikrat v življenju jo je kdo grajal, in ponižala jo je revna sužnja! 
Zgrabi za bodalce, povzdignjena desnica mahne proti sužnj i 

— pa ta se umakne, le roko stegne, da si varuje življenje . 
Orožje se vdere v roko in jo rani globokeje, nego kdaj poprej. Rana močno krvavi; solze stopijo sužnji v oči. Fabijola je ni mislila raniti tako zelo, zato se sramuje nag 
lega in neusmiljenega dejanja ; čuti se še bolj ponižano ! 
Kakor bi se hotela opravičiti, ji reče : 
»Pojdi k Evfrozini, naj ti obveže rano. Ni me bila 
volja, te raniti tako globoko. Čakaj malo, moram te od 
škoditi za bolečine.« Nato seže v predalce po dragocen 
prstan in ga podari sužnji, rekoč : »Tukaj imaš prstan i n 
danes zvečer te ni treba semkaj!« 

Tako je upokojila Fabijola svojo vest . Ali je mogla 

po svojih mislih storiti več, nego da je revni sužnji podarila dragocen prstan ? 

Prihodnjo nedeljo so našli v bližnji cerkvi med darovi , 
nabranimi za reveže, dragocen prstan. Mislili so, da ga je 
podarila kaka bogata rimska gospa ; pa Gospod, ki ve vs e 
skrivnosti, je videl, da ga je vrgla med darove obvezan a 
roka neke tuje sužnje . 

Fabijola 


Prijateljica. 

Videli smo, kako hrupno se je končal pogovor me d 
ponosno Rimljanko in revno sužnjo. Lahko se je torejzgodilo, da je nekdo prišel noter do Fabijoline sobe, pa g a 
ni zapazila, posebno ker v rimskih hišah večjidel niso duri 
delile sobe od sobe, ampak pregrinjala. Ko hoče torej Sira 
zapustiti sobo in se obrne k durim, kar plašno odskoči : 
pred temno-rdečim preginjalom je stala v belo-leskeči oblek i 
dobro znana oseba . 

Bila je prišla deklica, skoro še v otročjih letih, v čist i 
beli obleki in brez vsega lepotičja . Nedolžno, otročje ji j e 
bilo obličje ; vendar se mu je že znala pamet dorasle mladosti. Nedolžnost ji sije iz jasnih oči, sedaj pa sedaj s e 
zamaknejo kakor v daljno, nji ljubo in drago, pa vse m 
drugim nevidno stvar, in žarek čiste, žive ljubezni se takrat vlije iz njih . Visoko in jasno ji je bilo čelo, prav i 
sedež dušne čistosti, in ljubeznivo, priljudno smehljanje j i 
je igralo na obrazu . Kdor jo je poznal, trdil je, da nikda r 
ne misli sama na se, ampak da ji je srce vedno polno ljubezni do nevidne stvari in prijaznosti do vseh . 

Sira za trenotek obstoji pred deklico, katera je kako r 

angelček stala pred zagrinjalom ; ta pa jo prime za roko, 
poljubi ji jo in šepne : »Vse sem videla . Čakaj me v sobic i 
pri velikih vratih! « 

Rdečica polije Fabijolo, ko zagleda deklico ; bala se je, 
da ne bi bila videla nevrednega in strastnega njenega ravnanja. Migne in sužnji zapustita sobo. Sedaj presrčno pozdravi svojo sorodnico — ker to je bila došla lepa deklica . 
Povedali smo že, da je bila Fabijola ponosna, ošabna, nagl e 
jeze, in da le dveh oseb niso zadevale njene strasti, En a 
teh oseb je bila Evfrozina, njena dojka in sužnja, katero j e 
pa oprostila, in druga — ravno prišla mlada deklica ; vedn o 
ji je bila naklonjena, vedno je iskala njene druščine, vedn o 
jo ljubil a 

»O, to je kaj lepo, draga Nežic a,« izpregovori Fabijola, »da si uslišala mojo prošnjo in da prideš k nam v 
goste. Glej, moj oče je povabil danes enega ali dva gost a 
in veliko mi je na tem, da imam koga pri sebi, s kateri m 
se še posebno morem razgovarjati — zato sem te dal a 
tako nenadoma poklicati. Na enega teh gostov sem pa 
še tudi posebno radovedna ; F u l v i j mu pravijo in veliko 
je govorjenja o njegovi priljudnosti, o bogastvu in drugih 


19 

njegovih prednostih, vendar pa nihče pravzaprav ne ve, kd o 
da je, kaj in odkod. « 

»Ljuba Fabijola, saj veš, da sem vedno srečna, če t e 
morem obiskati, kar mi tudi vselej radi privolijo moji mil i 
stariši . « 

»Pa si zopet v snežno-beli obleki prišla k meni,« iz 
pregovori Fabijola in jo poboža po licu, »brez dragega kamenja, brez vsega lišpa, kakor bi bila nevesta dan na dan, 
Ali kaj je to? Si se mar kje udarila? Ali nisi zapazila t u 

na desni strani obleke velikega rdečega madeža? — Kako r 
bi bila kri — pojdi, pojdi, preobleciva obleko! « 

»Za ves svet ne, Fabijola! To je edini biser, edini lišp , 

ki ga hočem nocoj nositi. Res — kri je to, kri revne sužnje, pa v mojih očeh žlahtnejša kri, nego tvoja in moja! « 

Sedaj se zjasni v Fabijolini glavi : Neža je vse videla ! 

Ponižano se čuti, in nekoliko nevoljna odgovori : »Mar hoče š 
vsemu svetu oznaniti mojo naglico, da sem malo ostro 
kaznovala prejezično sužnjo ?« 

»Tega nikakor ne, draga tetka, želim le si v spomin u 
ohraniti nauk, ki mi ga je dala ta sužnja v kreposti in visokodušnosti — v visokodušnosti, kakršno nam more po 
kazati le redko kak modrijan. « 

»Kake misli! Kar od srca ti povem, Neža, da sem re s 

že velikokrat mislila, da ti le preveč čislaš te ljudi. Kaj nek i 
misliš, da so sužnji? « 

»Ljudje, kakor smo mi : pamet imajo kakor mi, in čutijo, kakor mi. Toliko vem, da spoznaš, četudi mi že mord a 
ne pritrdiš, da so tudi sužnji del človeškega rodi, in č e 
mi Boga imenujemo očeta, ker je nam dal življenje, smej o 
ga tudi o n i, in torej so naši bratje in sestre! « 

»Kaj? Sužnji moj brat, moja sestra? Neža, tega na j 
nas obvarujejo bogovi! Naše blago so, naše premoženje. 

Moja misel je, da bi še ravnati, misliti, čutiti ne smeli, kar 
ni gospodarjem ljubo in v prid . « 

Prijaznega glasi odgovori Neža : »Ne bove se več prič 
kali o tem — dobro vem, tvoje vrlo in odkrito srce ti živo 
priča, da te je danes sužnja prekosila po vsem, kar ti naj 
bolj čislaš : po pameti, po razumu, zvestosrčnosti in velikodušnosti! Saj mi ni treba odgovarjati, ker odgovarja m i 
glasno solza v tvojem očesu. Vendar, draga tetka, rada 
bi, da bi se ti ne jezila več tako ; torej bi te rada nekaj 
poprosila, če bi mi hotela izpolniti prošnjo . « 

»Vsako, če je le v moji močil« 

2* 


»Če je tako, prodaj mi Siro ; saj jo menda tako imenujete? Gotovo je tudi nimaš rada pri sebi . « 

»Ti se motiš, Nežica! Ponižam se ter ti odkritosrčno 
povem, da jo bom odsedaj cenila, znabiti celó občudovala . 
Nekako drugačnih misli postajam zaradi teh ljudi . « 

»Fabijola, jaz pa mislim, da bi bila pri meni srečnejša , 
nego pri tebi . « 

»O gotovo, draga Nežica! Saj imaš nekako čudno mo č 
v sebi, in vsakdo se čuti srečnega, kdor je pri tebi. Pa 
tudi ni takega gospodinjstva, kakor je tvoje ; zdi se mi, da 
pri tebi ni razločka med prostakom in sužnjem . Vse je 
prijazno, vse veselo opravlja svoje dolžnosti — povelj a 
nihče ne čaka! Nežica, povej mi, povej svojo skrivnost ! 
(Deklica se nasmehljá .) Ti mlada čarovnica ti, menda m e 
zató nikdar ne pelješ v svojo skrivnostno sobico, ker v 
nji hraniš čarovno pijačo, s katero očaraš vsakaterega, d a 
te ljubi. Ko bi bila ti kristjana in ko bi te v gledišč u 
vrgli med rise in leoparde, dobro vem, da bi ti ničesar n e 
prizadejale zveri, okrog nog bi se ti menda plazile. Vendar, kaj me tako resnobno gledaš, drago dete? Saj veš , 
da se šalim .« 

Kakor v globoke misli vtopljena je stala Neža ; milo, 

prijazno in vendar navdušeno plamteče ji je bilo oko, kako r 
bi videla preljubega ženina pred seboj in slišala njego v 
glas. »O marsikaj čudnega se je že prigodilo, Fabijola ! 
Ko bi se meni kaj tako strašnega pripetilo, resnično ti po 
vem, tudi takrat bi najrajša videla Siro pri sebi . Kar moraš 
mi jo prepustiti. « 

»Lepo te prosim, Nežica, nikar ne jemlji mojih besed 
za resnico ; saj ti pravim, da sem se šalila . Kaj takega se 
tebi nikakor ne more prigoditi, saj imaš prezdravo pamet . 

Kar se pa tiče Sirine vdanosti, res govoriš resnico . Zadnje 
poletje, ko tebe ni bilo tu, mučila me je nevarna nalezljiv a 
mrzlica. Druge sužnje so morali z bičem poditi k moji po 
stelji, ta uboga revica pa me še zapustiti ni hotela ; noč in 
dan je čula, noč in dan mi stregla . Gotovo, ona je mend a 
največ pripomogla k mojemu zdravju . « 

»In ti je zató ne ljubiš?«
»Ljubiti? Kaj vendar misliš, predraga, sužnjo ljubiti ?


Seveda, obdarovala sem jo bogato, čeravno ne vem, ka m 
vtakne vse to, kar ji dam. Kakor mi pripovedujejo druge, 
nima kar nič več shranjenega ; da pa sama za se ne porablja, to je tudi gotovo . Govori se še celó, da neumna 


revica svojo vsakdanjo jed deli z neko revno, slepo deklico ; 

res, kaj čudne misli ! « 

»Mora biti moja, draga Fabijola, mora!« vzklikne Neža . 

»Saj si mi obečala, da mi izpolniš željo. Povej, koliko 
hočeš za njo, in nocoj jo vzamem s seboj . « 

»Naj bo torej, no, saj tebi ne morem ničesar odreči ; 
pa kaj bove barantali — le jutri pošlji koga k meni, i n 
vse je pri kraju. To je tedaj uravnano, sedaj pa pojdiva, 
da si ogledava goste.« 

Gostovanje . 

Vsi so bili že zbrani v dvorani, ko prideta . Ne bom o 
na dolgo in široko popisovali pojedine ; rečemo le toliko, 
da je bilo vse bogato opravljeno, vse praznično, akoravn o 
ni bilo slovesno gostovanje, ampak le navaden obed v 
bogatinovi hiši, kjer je vedno pripravljeno za znance i n 
prijatelje . 

Ko se prikaže Fabijola s svojo prijateljico, pozdrav i 

Fabij najprej svojo hčer: »Pozno prideš, pozno, moje dete , 
in vendar nisi nič kaj primerno oblečena ; saj si pozabila 
ves svoj navadni lišp. « 

Fabijola je bila v zadregi, ni vedela, kaj bi odgovorila ; pa brž se oglasi Neža : »Vsega tega sem jaz kriva , 

striček, jaz sem jo zadrževala s svojim žlobudranjem . Tako 
borno napravljena je pa prišla menda zato, da bi mene n e 
osramotila.« 

»Tebi pa ničesar ne morem očitati, predraga Nežica, « 
reče Fabij, »akoravno ravnaš vedno po svoji glavici ; pa 
toliko ti rečem, da se ti je to vse bolje podajalo, ko si bil a 
v otroških letih, sedaj pa si že za možitev * in morala b i 
se malo razkazovati, da si pridobiš srce kakega lepega i n 
vrednega mladeniča. Kak zlat ovratnik, kakor jih imaš 
doma dovolj, ta bi te kaj lepo kinčal, — pa saj me ne poslušaš ; menda imaš že koga izbranega . « 

Tako je besedoval Fabij popolnoma po svojem značaj u 
in svojem mnenju ; Neža je medtem stala zamišljena in njen e 
prijazne oči so bile kakor v koga zamaknjene . Vendar ni 
preslišala Fabijevih besed, ampak odgovorila je : 

»Imam ga, imam! Že sem mu zaročena, že mi je da l 
zaročni prstan in me odičil s prekrasnim lepotičjem .«** 

* 12. leto je bilo Rimljanom za to postavna doba .
** Te naslednje besede so iz oticija sv. Neže .

»Kaj mi poveš! Kdo je pač?« 

Resnega pogleda in preprostega glasi odgovori : »Z 
dragocenim kamenjem mi je ovil roke in vrat, in podal m i 
biserne uhane neizrecne vrednosti . « 

»Pri bogovih, kdo je neki ? Neža, to skrivnost mi p a 
moraš razodeti! Gotovo je to tvoja prva ljubezen — naj 

bi bila dolga in naj bi te storila srečno! « 

»O srečno, srečno na veke srečno,« odgovori in odid e 
s Fabijolo h gostom. Ker hudo bi bila zamerila Fabijola 
Neži, da ji ni tako važne reči razodela že poprej — p a 
preslišala je zadnji pogovor, ker se je medtem pogovarjal a 
z gosti. Eden zbranih gostov je bil neki Kalpurnij, neokreten in štorklast; bil je zvijačen modrijan in nosil se j e 
mož, kot da bi bil on vir vse modrosti . Njegov sosed j e 
bil Prokul ; ves zaljubljen v dobre jedi, je kaj pogosto zahajal v to hišo. Vendar bolj važna kot ta dva sta za na s 
naslednja gosta. Eden je tribun, po imenu Boštjan , izmed višjih častnikov cesarske telesne straže, in kakor s e 
kaže, dobro znan Fabijoli in Neži . Še trideset let ni bi l 
star, in že se je izkazal v vojski tako, da sta ga visoko 
čislala Dioklecijan, cesar vzhodnih dežel, kakor tudi Maksimijan, cesar v Rimu . Bil je kaj lepe postave, in ni kaza l 
ne v vedenju, ne v govorjenju onega hlinjenja, ki je bil o 
Rimcem tako navadno. Jedrnate in premišljene so bil e 
vsekdar njegove besede ; na kratko : v vsem se je kazal 
značajnega, častivrednega možaka, pogumnega vojščaka i n 
vendar brez prevzetnosti. 

Ves drugačen je bil današnji novi gost Fulvij, katerega je bila Fabijola radovedna videti. Bil je mlad in nekako ženskega obraza ; na obleki se mu je videlo, da m u 
je prizadejalo veliko truda, da se je nališpal po najnovejš i 
šegi . Zlato in dragoceno kamenje mu je krasilo lično oblek o 
in vse prste na rokah. Jezik mu je tekel nekako po tuje, 
in govorjenje kakor obnašanje njegovo je bilo prenapeto , 
sladko, hlinjeno . Ni še bil dolgo v Rimu in vendar so g a 
čislali že tudi v najimenitnejših družbah, nekaj zato, ker so 
ga večkrat videli na cesarskem dvoru, nekaj pa zavoljo 
njegovega sladkega in priljudnega obnašanja. Ž njim je 
prišel v Rim postaren služabnik, ki pa se je nenavadn o 
prijazno obnašal proti njemu ; ni se torej vedelo, ali mu j e 
suženj, prostovoljen služabnik ali prijatelj . Med seboj sta 
se razgovarjala vedno v nekem tujem jeziku. Najel si je 
Fulvij hišo v mestu in preskrbel si krasnega pohištva pa 


23 

krdelo sužnjev ; v vsem gospodarstvu je kazal bolj zapravljivost kakor preobilnost. V hrumečem Rimu so kmalu pozabili, da ne ve o njem nihče, kdo in odkod da je ; sodili 
so ga le po vnanjem bogastvu in po priliznjenih njegovi h 
besedah . Kdor bi ga bil pa opazoval natančneje, zapazi l 
bi bil, kako njegovo temno in nemirno oko pazi po vseh 
obrazih, kako njegovo uho posluša na vsako besedico ; 
videl bi bil, kako mu včasih, kadar ga nihče ne gleda, za 
plamti oko, kako se mu zgrbanči temno čelo. Gotovo, pod 
tako gladko in prijazno vnanjostjo tiči lisičja zvijačnost ! 

Že so bili gosti pri jedi. Fabijola in Neža sta sedel i 
skupaj, možaki so pa po rimski navadi polegli po mehki h 
blazinah. Mlada možaka sta si bila nasproti, gospodar p a 
je imel svoja stareja prijatelja poleg sebe . 

Ko so se nekoliko pokrepčali, jeli so se živo pogovarjati . 

»Kaj pa je kaj novega po kopališčih ?« vpraša Kalpurnij . 
»Jaz ne utegnem, da bi popraševal po takih malenkostih . « 

»Prav važne reči so slišati,« oglasi se Prokul ; »pravijo, da je res prišlo od blaženega Dioklecijana povelje, d a 
morajo biti v treh letih gotova njegova kopališča. « 

»Ni mogoče,« pravi Fabij ; »saj ni dolgo, kar sem še l 
mimo zidanja in videl, da so zadnje leto kaj malo storili . 
Dela je še neizmerno veliko . Kje so na primer stebri, kater e 
bo treba iz živega marmorja?« 

»Res je to, pa jaz vem za gotovo,« odgovori Fulvij , 
»da so že na vse strani razposlali povelja, naj pripeljej o 
semkaj vse jetnike in vse na Španskem, na Sardiniji i n 

celo pri Črnem morju v rudnike obsojene, če le niso tam 
kaj neobhodno potrebni. Vse to se bo lotilo stavbe. Da 
k delu priženó le nekaj tisoč kristjanov — kmalu bo vs e 
gotovo . « 

»Zakaj bi pa kristjanje bili bolji, nego drugi jetniki, « 
radovedno popraša Fabijola . 

»Zakaj,« izpregovori sladko se smehljaje Fulvij, »teg a 
res skoro ne vem povedati — in vendar je tako. Ko bi 
med petdesetimi jetniki bil le eden kristjan, stavim, da g a 
spoznam iz vseli t « 

»Ni mogoče! « 

»Navadni hudodelci ne ljubijo dela, vedno je treba 

biča ; kadar jih ne gledajo pazniki, naglo popusté delo . 
Tudi so zgolj surovi ljudje, neumni, prepirljivi . Ali kristjan i 
se skoro veselé trdega dela, vedno so veseli, vedno poslušni. Večkrat sem videl mlade azijske plemenitnike ve


24 

selo opravljati najtežja dela, akoravno njihova roka po 
prej nikdar ni poznala težkega orodja, in jim nikdar n i 
kaj žulilo ram. Seveda jih vsa ta pridnost in potrpežlji

vost ne ubrani paznikovega biča in njegove palice, kar j e 
tudi prav ; saj je volja blaženih cesarjev, da se jim ogren i 
življenje kolikor mogoče. Vendar pri vsem tem nikdar n i 
tožbe iz njihovih ust . « 

»Take pravice pa jaz ne morem pohvaliti,« oglasi s e 
Fabijola . »Ali kako čudni ljudje so vendar ti kristjani ; 
Rada bi vedela, kaj je vzrok taki topoglavosti in nenaravn i 
neobčutnosti ? « 

Z zaničevalnim pogledom se obrne Prokul k svojem u 
sosedu : »Tukaj-le Kalpurnij vam gotovo ve razjasniti t o 
reč ; modrijan je in zmožen, o vsaki malenkosti besedovat i 
na dolgo in široko. « 

Takoj je bil Kalpurnij pripravljen pokazati visoko svoj o 

učenost, torej kaj slovesno začne : »Krščanstvo je neka tuj a 
vera, začela se je pred veliko, veliko leti v Kaldeji, in po d 
Vespazijanom sta jo zanesla dva brata, Peter in Pavel, tud i 
v Rim . Nekateri pravijo, da sta tista dvojčka, katera Judj e 
imenujejo Mojzesa in Arona, tistega Arona namreč, ki je 
svojemu bratu prodal prvorojenstvo za mladega kozlička, 
da si je iz njegove kože napravil rokavice za boj. Vendar 
tega jaz ne potrjujem, ker v starih judovskih knjigah berem , 
da je eden teh bratov, ko je videl, da je bratov dar bogovom ljubši, ga speljal na polje in ga tam ubil, kako r 
naš Romul Rema, samo da z oslovsko kostjo . Zato ga j e 
pa tudi macedonski kralj Mardohej dal obesiti na petdese t 
črevljev visoke vislice, kakor mu je svetovala njegov a 
sestra Judita. Ko sta tedaj ta dva brata, Peter in Pavel, 
pribežala v Rim in ko so zvedeli, da je bil Peter suženj 
Poncija Pilata in mu je ubežal, križali so ga na Janikulu . 
Njiju nasledniki, katerih je že takrat bilo lepo število, s o 
si odsedaj izvolili križ za sveto svoje znamenje, kater o 
tudi molijo. Tudi si štejejo v največjo čast, če jim je prestati bičanje ali pa tudi najsramotnejšo smrt ; — tako, mislijo, postanejo najlažje enaki svojima učenikoma in p o 
smrti pridejo v neki kraj gori-le nad oblake .« * 

Vse se je čudilo visoki učenosti — razen dveh. Mladi 
častnik je milo pogledal Nežo, kakor da bi hotel vprašati : 

* Menda vsak pastir spozna, kaka neznanska zmes in ne 
umnost je v teh besedah poganskega modrijana . 

25 

ali hočem odgovoriti, ali se smejati? Pa smehljaje polož i 
deklica prst na ustni — častnik jo je razumel in molčal . 

»Po vsem tem bomo imeli torej kmalu kopališča do 
delana,« oglasi se Prokul. »Ali ne govoré, da pride Dioklecijan sam, kadar je slovesno odpró? « 

»To je gotovo,« odgovori Fulvij, »imeli bomo zope t 

bogatih veličastnih iger! Tudi v Afriko so že sporočili, da 
pripeljejo do zime veliko število risov in leopardov .« Obrne 
se sedaj k mlademu častniku s prešinljivim očesom : »Hrabe r 
vojščak, kakor ste vi, Boštjan, mora res občutiti neizrečeno veselje pri takih glediščnih igrah, posebno ker gre z a 
to, da se pokončajo sovražniki blaženih cesarjev in neprijatelji države. « 

Veličastno se dvigne častnik in mirnega, resnobnega 
obraza pogleda Fulvija, ko odgovori : »Resnično, ne zasluži l 
bi imena, katero mi dajete, ko bi se mogel veseliti in mirn o 
gledati, kako se divja zver bori s slabim detetom ali z 
revno ženico . Vsekdar rad primem za meč zoper sovražnika države, pa ravno tako voljno bi ga zgrabil zoper divjega risa ali leoparda, ki hoče planiti na nedolžnega in za 
puščenega človeka, četudi na cesarjevo povelje. « 

Fulvij šine kvišku, pa Boštjan položi mogočno svoj o 
roko na njegovo ramo : »Poslušajte dalje! Jaz nisem prvi 
Rimljan, pa tudi ne najnevrednejši, ki tako misli . Le spomnite se, kaj pravi Ciceron : „Krasne, brez dvoma, so te 
igre ; ali kako bi veselilo izobraženega človeka, če vidi mogočno zver, ko raztrga slabotnega starčka, ali pa, kako sulica predere krasno zver?” To so besede najizvrstnejšeg a 
rimskega govornika, tudi meni se jih ni sramovati « 

»Potemtakem vas ne borno videli v borišču?« popraš a 
nekako zaničljivo Fulvij . 
»Če kdaj, gotovo le na strani zapuščenih revčkov, pa 
nikdar na strani divjih zveri, katere je hočejo požreti .« 

»Boštjan, prav govoriš,« zavpije Fabijola in ploska z 
rokama. »S tem naj bo konec besedovanju. Kakor po navadi, je tudi tu Boštjan pokazal svojo visokodušnost! « 

Fulvij se grize v ustni. Vstanejo. 

Slepa sirota. 

Stari Fabij je premišljeval in premišljeval, kdo da b i 
bil tisti, ki si ga je že izbralo Nežino srce. Mislil je na 
tega, mislil na onega, pa le ni šlo . Posebno ga je spravljal 


26 

v zadrego krasni, dragoceni lišp, o katerem je govorila. Nobeden mladih Rimljanov ne premore kaj takega, to je ve 
del ; pa tudi bi bil gotovo zvedel, ko bi si bil kdo naroči l 
takih dragocenosti. Kaj, ko bi bil Fulvij ? Vsak dan kaž e 
nove, krasne bisere ; on bi ji mogel podariti kaj takega 
Tudi pri obedu je zapazil, kako je Fulvij zaljubljeno pogledoval Nežico — gotovo, Fulvij je oni izvoljenec! Ka r 
sklenil je, da po svoji moči pospešuje to reč . 

A zapustimo sedaj naše imenitne goste in poglejmo, 
kaj se je godilo med Fabijolinimi sužnjami . 

Oj, kako se je prestrašila Evfrozina, ko ji Sira pokaž e 
hudo rano, kar zavpila je dobrovoljna starka . Takoj se 
pripravi, da ji opere in obveže roko. Sedaj ji pride na 
misel, da je to storila Fabijola, in precej se ji nekako iz 
premeni obraz . »Revica, huda, huda rana je! S čim si s e 
pregrešila, da ti je toliko trpeti? Neusmiljena rana, in ven 
dar ti jo je prizadejala najnežnejša ročica! Zelo si slabotna , 
ker ti je izteklo toliko krvi, vzemi to-le! Gotovo si sam a 
kriva hude rane!« 

»Res, sama,« smehljaje odgovori Sira ; »ni mi bilo treb a 

pričkati se z gospo . « 
»Kaj, pričkati? O bogovi — kdo je še kdaj slišal, d a 
bi se sužnja pričkala z žlahtno gospo, in pa s tako učeno ? 

Kalpurnij bi se ne upal . Ni čuda, da te je ranila — 
menda še sama ni vedela, kdaj. To se ne sme zvedeti ; 
ali imaš kako lepo prepasnico ali tančico, da bi jo obvezala okoli roke, kakor za olepšavo? Poglediva! « 

Stopita v stanico, kjer so spale sužnje. Starka stika 
nekoliko v nekem predalcu Sirinem in naposled najde n a 

dnu štirioglato, krasno vezeno in z biseri kinčano tkanino. 
Sira zardi ; prosi, da ji ne obveže dragocene stvari, ker n i 
primerna njenemu stanu in ker je spomin na prejšnja srečneja leta; — nič ni pomagalo. Evfrozina hoče prikriti napako svoje gospe; kmalu je krasna tkanina mično ovita 
okoli,/ ranjene roke . 

Crez nekoliko časa stopi Sira v malo sobico pri velikih vratih, kjer so nekateri sužnji smeli sprejemati svoj e 
prijatelje; v roki nese pokrito pleterko. Ko odpre duri, priskaklja ji naproti deklica, kakih šestnajst ali sedemnajs t 
let stara, kaj revno in vendar snažno opravljena . Veselo 
objame Siro, z obrazom tako veselim, tako prijaznim, d a 
kdor bi jo bil videl, ne bi bil uganil, da njeno oko še ni

kdar ni gledalo milih solnčnih žarkov . 


27 

»Vsedi se, draga ,Ce cilija,« prijazno nagovori Sir a 
slepo sirotico ; »prav gosposkih jedi sem ti danes prinesla , 
gotovo ti bo dobro dišalo. « 

»Kaj je to? Saj mi vsaki dan diši . « 
»Danes mi je dobrotna gospodinja poslala od lastn e 
mize prav izbranih jedi — tu je imaš!« 
»Zakaj pa nisi sama použila od njih, ljuba sestra? Saj 
so bila jedila namenjena tebi, ne meni . « 
»Da ti povem resnico : veliko bolj me veseli, če teb i 
napravim veselje, kakor pa če bi jedla sama . « 

»Tega pa nikakor ne, draga Sira! Saj je bila božj a 
volja, da sem revna, po njegovi volji se mi je ravnati . 
Rada sprejemam od tebe revna tvoja jedila, ker vem, d a 

mi jih podeljuje iz zgolj krščanske ljubezni revica, kakor 
sem jaz ; ali takih jedil ne maram, kakor tudi obleke bogatim namenjene ne. Po svojem stanu se mi je ravnati , 
saj me Bog ljubi ravno tako, ali pa še bolj, kakor če b i 
bila bogata ; zatorej hočem raje z Lazarom ležati pred durmi , 
kakor pa z bogatinom sedeti pri bogati mizi . « 

»O koliko popolnejša, koliko modrejša si kakor jaz, 
ljubo dete! Naj se zgodi po tvoji volji — ta jedila nese m 
tovarišicama . Lé počakaj, kmalu ti prinesem navadnega 
kosila.« 

Sira stopi pred tovarišici ter jima podá srebrno skledico . Kaj zavidljivo sta jo gledali, čudili se pa nista, ke r 
jih je gospa ob posebnih priložnostih že večkrat razveselil a 
z jedili svoje mize. A s krasno prepasnico Sira ni stopila 
pred nji, tega se je sramovala, odložila je bila pred durm i 
bogato tkanino. Da bi se pa ne zamerila Evfrozini, ovil a 
jo je iz sobe stopivši zopet okoli roke — seveda ravn o 
trdno je ni mogla z eno roko . Že je bila na dvorišču, d a 
se vrne k svoji slepi prijateljici, ko zagleda enega imenitnih gostov, ki temnega obraza stopa ravno proti nji ; umakne 
se in skrije za debel steber, da se ogne vsaki nepriljudnosti. Bil je Fulvij. Komaj ga ugleda, ko obstoji kako r 
okamenela Močneje in močneje ji bije srce, napenja se i n 
širi, kakor bi hotelo počiti ; kolena se ji šibé — strah j i 
prešine telo — pot ji stopi na čelo. Široko odprte ji štrlé 
oči, kakor očarana stoji, enaka ptičici, katero okameni strupeni kačin pogled . Dvigne desnico, prsti se dotaknejo čela, 
ust, prsi — s svetim znamenjem mine nevidna moč ; naglo 
steče in se skrije za bližnje pregrinjalo ; tujec je ni zapazil. Sedaj je gost prišel na mesto, ki ga je ravnokar 


zapustila Sira, in čudno, tudi on ostrmi in preplašen o 
gleda pred se na tla . Kaj je pač, da se tako trese? P a 
se zdrami, pogleda okrog sebe, če ga ne vidi kdo — živ e 
duše ni --, plašno in od daleč steguje roko, kakor bi m u 
bilo zgrabiti živega gada : roka mu omahne, zopet jo stegne, 
pa se mu zopet umakne . Trdne moške korake sliši, gotovo je Boštjan, misli si, sedaj veljá! — Zopet se stegn e 
roka in pobere neko reč . Bila je krasna preveznica, kater o 
je Sira izgubila z roke . Ves se strese, ko ravná tkanino , 
in ko na nji zagleda še tekočo kri (iz Sirine rane), ka r 
steče in hiti domov. 

Bled ko mrlič in spehan pride Fulvij domov, sužnj i 
pritekó, da mu postrežejo, pa kar odpodi jih ; le starem u 
služabniku migne. Odideta in se pripreta. Sredi sobe je 
stala miza in svetilnica je brlela na nji . Molčé vrže Fulvi j 
najdeno prepasnico na mizo, ter pokaže na tekočo kri . Tudi 
starec nič ne odgovori, pa obledi mu zatemnelo obličje . 

»Res je, ravno tista je,« odgovori naposled služabnik , 
»o n a je pa vendar-le gotovo mrtva! « 

»Ali si tega res popolnoma prepričan ?« vpraša gospodar, in kakor jastreb se mu zasvetijo oči . 
»Prepričan, kolikor je mogoče prepričarlemu biti tistemu , 
ki ni videl sam . Kje si to našel, odkod kri?« 

»Vse ti hočem jutri povedati, nocoj ne morem — bola n 
sem . Kri je bila tekoča, ko sem jo našel — odkod je prišla , 
kdo ve? Znabiti je opomin na maščevanje, znabiti ma-
ščevanje, ki mi ga pošljejo furije* — to je gotovo : ta kri 
se ni sedaj prelila . « 

»Molči molči! Kdo bo tratil čas s praznimi sanjarijam i 
in domišljijami! Ali te je kdo videl, ko si to pobral ? « 
»Nihče! Dobro vem! « 

»Ce je tako, sva rešena ; bolje, da je v najini roki ko t 
v kaki drugi . Le k počitku pojdiva — bova se že jutri 
pomenila, kaj nama je storiti. « 

Fulvij leže na mehko posteljo, Avrota pa sede blizu 
njega, nasloni glavo na roki ter dolgo ogleduje mladega 

človeka, kako se v težkem spanju premetava semtertja , 
kako stoka in vzdihuje : nadlegovale so ga težke in žalostne sanje. Lepo mesto vidi pred seboj v daljni, tuji deželi, široka in čista reka dere med hišami in nosi velik o 

* F u r i j e so He nekdanjim poganom boginje maščevanja, k i 
so preganjale hudodelce . Obraževali so jih kot ženske s perotmi,
v roki gorečo bakljo ali bič spleten iz kač . 

galejo. Nekdo stoji na površju in mu v odhod miga s 
krasno vezeno prepasnico . Megla pokrije lepi prizor in o n 

ugleda ravno tisto ladjo, kako se sredi šumečega morj a 
bori z razkačenim valovjem . Visoko na jamboru pa vis i 
prepasnica, mirno je razpeta, kakor bi ne vedela za viha r 

kar peneči valovi vržejo ladjo ob pečevje — žalostn o 
vpitje — in vse je pogreznjeno v neizmerni morski globočini ! 
Pa jambor še moli nad vodo, mirno na njem še visi krasn o 
banderce ; morske ptice švigajo okrog njega — kar se glasn o 
krič'é razleté, ker ravnokar se iz valovja vzdiguje čudn a 
poboba, gorečo bakljo v roki — mogočni, črni peroti j o 
nosita. Z jambora sname prepasnico in jeznega obličja od 
leti mimo Fulvija — ves prestrašen čita isti na drugi tkanini : maščevanje ! 

Kaj pa Sira? Vsa spehana priteče v sobo, se malo od 
dahne in si s kratko molitvijo okrepča srce, ter zopet hit i 
k svoji slepi prijateljici, katera je bila z jedjo ravno pri 
kraju in jo je že željno pričakovala. Sira prinese vode i n 
kakor vsak dan začne ji tudi danes po lepi krščanski šeg i 
umivati roke in noge, jo česati in ji ravnati lase, kakor b i 
bila revica lastno njeno dete . Kdor bi ji bil pogledal v prijazni, mili obraz, ali slišal rahle besede, katere je govoril a 
sirotici, kdor bi jo bil videl, kako se skrbno suče okro g 
deklice, gotovo ne bi bil mislil, da je to sužnja, ki strež e 
revici — mati je to, ljubeča mati, bi bil rekel, ki oskrbuj e 
edino svoje dete . Pa tudi deklica, kako srečna je bila i n 
kako vesela! Kakor hčerka v materinih rokah ! 

Ravno se Neža bliža vratom ; Fabijola jo spremlja, i n 
kot prva, odgrnivši zagrinjalo, zagleda Siro in slepo sirotic o 
v sobi, pomigne Fabijoli, naj stopi bliže, pa naj bo tiha . 
Jako je ganil ta prizor ponosno Rimljanko ; ona ni verjela , 
da bi se tujki mogli ljubiti ; nji, kakor sploh Rimljanu in 

Grku, ljubezen, nesebična ljubezen, ni bila znana. Obrne 
se v stran, solza ji zaigra v očéh : »Jaz grem, Nežica,« iz 
pregovori ; »malo prej mi je pokazala ta tujka, da imaj o 
tudi sužnji zdravo, bistro pamet, sedaj pa mi kaže svoj e 
srce, usmiljeno, blago sl-cel Ko si me poprej vprašala, č e 
ne ljubim sužnje, čudila sem se tvojim besedam, sedaj t i 
rečem: Siro bi skoro lahko ljubila. Kar žal mi je, da sem 
ti jo prepustila. « 

Fabijola se vrne. Neža pa stopi v sobico. Aha, Cecilija, sem te zasačila? To je tedaj tvoja prijateljica, to s o 
tista jedila, ki ti tako dišé, da se mojih nikoli ne dotakneš! 


30 

Če bi tudi jedila ne bila boljša — to vidim, da ti Sira lepš e 
streže, kakor bi ti mogla jaz . « 

»Nikar tako ne govorite, ljuba Neža,« odgovori slep a 
deklica; »res so ta jedila boljša, res. Vi imate vsak dan 
priložnost sto in stokrat, da pokažete svojo radodarnost, 
usmiljeno svoje srce — revna sužnja tega ne more drugače, če najde še revnejšega, še bolj zapuščenega, kakor j e 
ona sama. Taka sirotica sem jaz. Glejte, ta misel daje v 
mojih očeh tako vrednost temu-le kosilcu . « 

»Resnico govoriš! Kaj ljubo mi je res, da te tukaj naj 
dem, ker tudi tebe bo razveselila, celó osrečila te bo novica , 
katero izporočim Siri. Sira, tvoja gospodinja mi je pri 
volila, da si odsedaj moja. Jutri greš z menoj ; prosta boš 
v moji hiši in draga mi tovarišica . « 

Veselja poskoči Cecilija in navdušena objame Siro : 
»Dobrb, izvrstno! Kako srečna boš sedaj, ljuba Sira! « 

Drugače se je vedla Sira ; nekako nemirna je postala 
in jecljaje odgovarjala : »Oj, draga gospodična, kako dobrotni ste, da se spominjate revne stvarce, kakor sem jaz, 

— pa ne zamerite mi — prosim lepo — dovolite, da osta
nem . Zagotavljam vas, da sem prav srečna tukaj !« 
»Kako je to, da hočeš ostati ? « 

»Zato, ker je najbolje, da ostanemo v tistem stanu, « 
odgovori Sira, »ki ga nam je Bog odločil . Res, da nisem 
v tem stanu rojena, drugi so me naredili sužnjo -
(premolkne in solze se ji uderó). Iz tega spoznavam, da j e 
božja volja, da mu služim v tem stanu ; kako bi se tore jodtegovala temu stališču?« 

»V tem ti lahko ustrežem,« odgovori Neža živo ; »če ti 
je tako ljubše, te pa ne oproščam, moja sužnja boš tore j 

— tako ne boš premenila stanú . « 
»Tudi to ne more biti,« smehljaje odgovori Sira, »ke r 
nam veli naš apostol : ,Bodite podložni gospodarjem z vse m 

strahom, ne le dobrim in krotkim, ampak tudi čemernim .' 
Ne trdim, da je moja gospodinja taka, pa vi, draga gospodična, bi bili le predobri za me . Kje bi bile moje nadloge, 
kje tedaj moje zasluge, ko bi živela pri vas! Vi ne veste, 
kako sem jaz prevzetna in ponosna ; ko bi mi ne bilo ni 
česar trpeti, bojim se, da se zopet oglasé te strasti . « 

Neža se čudi taki kreposti in še rajše bi jo bila imela . 
»Vidim, da te ne premore lastni dobiček, narediva torejdrugače : imela te bom pri sebi, da mi boš v zgled in svet ! 
Tega mi menda ne boš odrekla?« 


31 

»Oj, saj vas poznam, da niste sebični,« odgovori Sira , 
»naj vam povem svoje misli : glejte, kako blago dušo im a 
Fabijola, kako bistrega uma je! In koliko še drugih prednosti, ki bi se svetile kot biseri, če bi jih obsijala luč prav e 
vere! Glejte, ali bi ne bila to izvrstna kristjana?« 

»Če je taka, pa le ostani,« vzklikne Neža navdušeno . 
»Bog ti pomagaj! Ali imaš kaj upanja? « 

»Imam — to je moja molitev po noči in med dnevom , 
to vedna moja misel, to je namen mojega življenja. S ponižnostjo, stanovitnostjo in z besedami, kakor danes, skušala jo bom pridobiti, in če bi vse to nič ne izdalo, ostan e 
mi vendar še en pripomoček. « 

»Kateri ? «
»Moje življenje. Res, da ima revna sužnja malo upanj a


do mučeništva, ali če se vname hudo preganjanje, prid e 
znabiti tudi taka stvarca na vrsto ; pa naj se zgodi po božj i 
volji — vedno bo moje življenje pripravljeno za rešitev 
njene duše. Torej, gospodična, prosim, lepo prosim, pustite 
me, kjer sem!« 

»Zmagala si, sestra Sira, le ostani, kjer si in ne imenuj 

me več gospodične. Le ostani, gotovo bo zmaga tvoja ! 
Moja hiša je nevredna take blage duše! « 

Služabniki naznanijo, da stoji Nežina nosilnica pre d 
durmi. Poslové se ; gospodična imenitnega rodu, sužnja i n 
slepa sirotica, poslové se tako prijazno, tako prisrčno, d a 
bi se bil čudil, kdor bi jih bil videl ; mislil bi bil : glejte, 
kako se ljubijo kristjanje ! 

Nasprotni sklep. 

Vrnimo se v hišo! Kaj neki počne Fabijola ? 

Glej, kako letajo sužnji po stopnicah gori in doli, ti s 

svetilnicami v rokah, oni z bakljami! Kako iščejo, kak o 
stikajo po vseh kotih! Kaj pomenja to? Evfrozina vpije , 
zapoveduje, veleva, da se mora najti . Naposled odnehajo 
brez uspeha. Čitatelj je menda že uganil, po čem tako 
skrbno stikaj o 

Kakor ji je bilo ukazano, je šla Sira k Evfrozini, d a 
bi ji povezala rano ; kar ni preveznice več na roki. Sira 
sama ni vedela, kje bi jo bila izgubila, pripovedovala je le , 
da jo je enkrat odvezala in zakaj, pa da jo je potem zope t 
ovila okoli roke ; seveda je le z eno roko ni mogla privezat i 
kaj trdno. Neizrečeno je žalovala dobrovoljna starka, da je 


32 

sužnja izgubila tako dragoceno reč ; gotovo jo je hranila, 
da bi si kdaj kupila prostost, misli si Evfrozina ; ali tudi 
Sira je žalovala po preveznici, pa ne zaradi njene velik e 
vrednosti. Vse je bilo že premetano, vsi kotje pretaknjeni , 

— lepe tkanine le ni bilo. Na imenitne goste gospodarjeve 
niti nihče ni mislil . 
»Kaj je to,« misli si naposled starka, »mar je preveznica izginila? Kaj, ko bi jo bila Afra zmaknila s svojim i 

čarovnijami?« Vsi v hiši so bili namreč prepričani, d a 
zmore črna sužnja čudodelne reči, da je mogočna čarovnica . 
Kadar je po noči na nebu sijala polna luna, zapustila je 
večkrat Afričanka hišo, kakor je rekla, da si nabe-re skrivnostnih zelišč in napravi svoji gospé lepotil iz njih ; drugi 
so jo pa imeli na sumu, da si iz zelišč napravlja morilni h 
strupov. To pa so vedeli vsi, da po noči zahaja k svoji m 
rojakom, tujim vojščakom, da tam nesramno in gnusobn o 
časte svoje lesene bogove, in pa da jo rojaki časte kot prav o 
kraljico čarovnic . 

Nehali so iskati. Sira je sedela sama in premišljevala , 
kar je preživela danes. Tudi tujec na dvorišču ji pride n a 
misel — kaj, ko bi bila tam izgubila preveznico? Skor o 
ni drugače . Gotovo jo je pobral Fulvij . Ali kaj bo sedaj ? 
Naj se zgodi po božji volji, misli si, in gre k počitku. 

Potem, ko se je Fabijola poslovila z Nežo, šla je v 
svojo stanico ; prišle so služabnice in ji po navadi stregle , 
ona pa je danes z njimi ravnala tako lepo in prijazno, d a 
še nikoli tako . Ko odidejo, hoče se nasloniti na mehki sedež , 
kar na njem ugleda bodalce, s katerim je ranila Siro ; zgrabi 
je in nevoljna telebi v kot . 

Blizu nje je ležala knjiga, katera jo je poprej kaj kratko

časila ; vzame jo zopet v roke, pa kaj neslano in suho s e 
ji sedaj zdi to branje. Pusti torej tudi knjigo in premišljuje o rečeh, ki so ji ravno prišle na misel . »Kako prijazno dete je Nežica,« si misli, »kako ponižna, preprosta v 
vedenju, in kako modra, bistra v govorjenju! In kako j e 
Fulvij danes pri jedi pogledoval lepo dete! To niso bil i 
navadni nesramni njegovi pogledi, nekako hinavsko, goljufivo jo je opazoval, kakor bi si umišljeval kako zvijač o 
zoper mojo sorodnico. Treba bo paziti — kar nič ne zaupam temu človeku .« Tako je mislila Fabijola in ukrenil a 
ravno nasprotno od svojega očeta : nič več ne sme ta tujec 
priti v dotiko z Nežico ; naj si bo tako ali tako, to moram 
zabraniti !« 


33 

Ravno takrat pa se je Fulvij brez spanja premetaval 
po svoji postelji in sklenil za trdno, da se bo odslej ogiba l 
Fabijeve hiše . 

Misli preskočijo Fabijoli od Fulvija na Boštjana . »Ves 
drugačen človek je Boštjan ; kako odkrito, kako plemenit o 
je njegovo obnašanje! Kar nič ni podoben drugim mladeničem, ki zahajajo v našo hišo. Kako modrih besed je , 
in obraz, kako resnoben in vendar kako prijazen mu je ! 
Zmeren je pri jedi, zmeren tudi v govorjenju ; nikdar ne 
govori o svoji vojaški hrabrosti in pogumnosti in venda r 
celo mesto ve o njegovi vojni slavi! — Ko bi pač o n ob 
čutil do mene, kar se mi lažejo drugi --!« 

Še celó sužnja Sira, kako lepo se je obnašala danes , 

zmagala je ponos v njenem srcu — to je čutila sama, i n 
neka neznana, nevidna moč jo je vedno vlekla k sužnji. 
Ni čudo — saj je revna tujka ravno v tem trenotku klečala pri svoji postelji in goreča molitev se je vzdigal a 
pred stol nebeške milosti iz pobožnega srca — d a s e i z 
preobrne Fabijola. 

Ponočni shod . 

Daleč so se stegovala mogočna cesarska poslopja, pokrivala so ves Palacij in segala na dolgo in široko do bližnjih gričev. V teh poslopjih je stanoval tudi Boštjan, višj i 
častnik ali tribun cesarske straže . Brez posebnega lišpa so 
bile njegove sobe, pa vendar kaj prijetne in čedne ; po nji h 
se ni drvila cela tropa sužnikov, le stara, priljudna ženic a 
in nekaj drugih prostih služabnikov mu je bilo v postrežbo . 
Vsi so bili kristjanje, kakor po skrbnem njegovem prizadevanju sploh tudi njegovi vojaki . 

Nekega večera se bližata temu stanovanju Boštjan i n 
Pankracij . Mladi Pankracij je neizrečeno ljubil starejšega 
vojaka in se veselil njegove druščine, kakor se veseli mlad i 
vojščak, če se mu pridruži izkušeni junak. Pankracij pa ni 
le častil Boštjana kot navadnega hrabrega vojaka cesarjevega, še bolj ga je ljubil in občudoval kot junaka Kristusovega ; saj so ga tudi res kinčale najlepše katoliške čednosti, da človek ni vedel, čemu bi se bolj čudil, ali veli 
kosti njegovega duha, ali premišljenosti in hrabrosti, združeni z največjo ponižnostjo. Tudi bistri um Boštjanov je 
bil v Pankraciju kmalu zapazil blago dušo, čistost in ne 
dolžnost; in ker je dobro vedel, kake nevarnosti pretijo ne-

Fabijola . 3 


34 

izkušenemu mladeniču, ga je opomnil, da naj se le njega 
oklepa, njega posluša in uboga. Tako je vezala blagi duši 
najtesnejša prijateljska vez . 

Ko prideta v tisti del cesarskega poslopja, kjer so stal i 
na straži Boštjanovi vojaki, pravi mladi tribun svojem u 

prijatelju, kazaje na slavolok pred palačo : Kadar pogleda m 
to Titovo zidanje, si mislim : prav božja naredba je, da ta 
spomenik razdejanega Jeruzalema in razkropljenega judovskega ljudstva stoji tu pred cesarjevo palačo. Judovski narod je bil prvi hudi sovražnik naše vere, in zmerom m e 
navdaja misel, da se bo kdaj vzdignil tudi še drugi slavolo k 
v spomin, da je pokončan tudi drugi hudi nasprotnik krščanstva — neverna rimljanska država « 

»Kako? Je li res tvoja misel, da mora biti konec tem u 

mogočnemu kraljestvu, preden se more rasširjati in utrdit i 
krščanstvo,« vpraša Pankracij . 

»Bog obvaruj, — tega nikakor ne mislim. Še celo 
svojo zadnjo kapljico krvi sem volje preliti, kakor sem preli l 
prvo, da se le ohrani naša država ; uklonila se bo pa ven 

dar le mogočna Roma svetemu križu, in kadar se bode pokristjanila, se gotovo ne bode godilo tako počasi, kakor s e 
sedaj širi vera, ampak s takimi pripomočki, da bo vse strm é 
klicalo : to je božje delo!« 

Med takimi pogovori prideta v Boštjanovo stanovanje . 
Bilo je razsvetljeno in, kakor se je videlo, pripravljeno z a 

več ljudi. Vratom nasproti so bile visoke steklene duri , 
skozi katere se je prišlo na hodnik zunaj ob zidu. Mesec 
je svetil tako milo in prijazno v sobo, da jo naša dva prijatelja kreneta kar naravnost ven na hodnik . Bila je krasn a 
noč, kakršne so le na Laškem . Polna zlata luna je plavala na temnem nebu in blede svoje žarke lila črez nebo , 
da so se zvezde blizu nje kar skrivale ,in le daljne so se 
lesketale na čistem temnem nebu ; razlivala je pa tudi svoj o 
svetlobo črez velikansko mesto ter čudno razsvetljen kazala krščanskima mladeničema tu mogočni kolozej, zlatil a 
tam velikanske stebre in igrala in lesketala po marmorni h 
stenah Karakalovih toplic . Ali za vso to ponočno krasot o 
se nista kaj zmenila naša junaka ; starejši je bil položi l 
svojo roko mlajšemu na ramo in zamišljeno pa molče st a 
zrla v daljavo. Črez nekaj trenotkov začne Boštjan : »Ko sva 
stopila iz sobe, hotel sem ti pokazati prostor, kjer si misli m 
moj novi slavolok, ki bo spomenik premaganega našeg a 
drugega nasprotnika, ali pustiva to, kdo bi govoril o tako 


35 

revnih sanjarijah, če se nad njegovo glavo razprostira ve s 
drugačni obok, poln nebeške krasote, ki kar nevedoma po 
vzdiguje naše srce v nebo . « 

»Pač govoriš resnico,« se oglasi Pankracij ; »če se že 
nebes, ki ga ogleduje naše grešno oko, žari v toliki krasoti, kaj je pač šele zgoraj, kamor ne seže telesno oko . Zdi 
se mi nebes kakor pregrinjalo, polno krasote na gornj i 
strani, skozi katero se le semtertja prikaže kaka zlata 
nitka in pičica na dolnjo stran. Take pičice se mi zde zvezde 
na nebu, ki so predrle pregrinjalo, da pričajo o krasot i 
tistih prostorov po katerih se izprehajajo izvoljenci ne 
beškega Očeta!« 

»Krasna misel, zares krasna misel,« reče Boštjan ; »in 
ravno to tanko pregrinjalo loči nas, ki se še tu na zemlj i 
potimo in borimo z raznimi sovražniki, od naših bratov, k i 
se že veselé svoje zmage -.« 

»Predragi Boštjan, ne zameri, da ti sežem v besedo ; 
glej tam-le pa so duri, skozi katere prederemo do njih, k i 
so onkraj pregrinjala, tam-le odprti oboki v borišču, skoz i 
katere stopimo pred divje zveri. — Cuj, kaj je to ? « 

Votlo levje rjovenje je donelo od kolozeja sem . 
»Rjovenje je divjih zveri,« odgovori vojak, »katere s o 

pripeljali v borišče. Včeraj jih še ni bilo .« 

. »To so glasovi, ki nas kličejo v boj, ki nas vabijo k 
zmagi!« 

Oba obmolčita, kmalu pa se oglasi Pankracij : »Ravnoka r 
mi je zopet prišlo na misel, za kar sem te hotel že davn o 
prositi sveta — vendar, ali bo kmalu zbrana tvoja druščina ? « 

»Ne še prav kmalu ; prišli bodo posamezno . Dokler nis o 
v.si skupaj, pojdiva v mojo sobo, tam naju nihče ne MOti . « 

Šla sta skozi vrsto stanic v zadnjo, katera je bila n a 
oglu poslopja proti ulici . »No, sedaj mi povej, kaj ima š 
tako važnega,« začne smehljaje se častnik, »v čem naj ti 
pa svetujem, no?« 

»Za tebe, vrlega in izkušenega moža, bi bilo kaj takeg a 
res prava malenkost, ali drugače je za me nevednega dečka ; 
vendar, naj ti kar povem,« začne počasi Pankracij in mal o 
sramežljivo zardi, »saj veš, da ima moja mati doma poln o 
stare srebrne šare. Mi živimo tako, da nam je vsa ta starinska lepotija brez koristi, zaprta leži in nihče se ne zmen i 
za njo. Tudi ga nimam, komur bi vse to zapustil po svoj i 
smrti ; jaz sem in ostanem zadnji svojega rodi in v taki h 
okoliščinah ima katoličan za dediče — vdove, sirote in re 

3* 


veže. Čemu bi 1i čakali moje smrti, da dobé, kar jim gr e 
po pravici ; sedaj in sedaj se lahko vname preganjanje, — 
zakaj bi vse to prišlo vladi v roke?« 

»In kaj te ovira, da ne storiš, kar nameravaš ? « 

»Naj ti prav po pravici povem, nespodobno se mi zd i 
za moja leta, ker bi ljudje potem mislili, Bog ve kaj, stori m 
posebnega; povedal sem ti pa že, da mi je vse to brez ko

risti, revežem bo pa dobro došlo v hudih časih . « 

»Ali Lucina ve za to?« 
»To naj te le nikar ne skrbi, brez njene volje in želj e 
bi se ne dotaknil niti najmanjšega zrnca . Tebe prosim v 

tej reči pomoči le zato, ker bi zares ne mogel strpeti, č e 
bi ljudje zvedeli, da sem jaz delivec . Prosim torej, skrbi, 
da se bo razdelilo v kaki tuji hiši, in reci obdarovanim , 
da jim vse to dá nekdo, ki zeló potrebuje molitve ; naj torej 
molijo zanj . « 

»O blaga duša,« izpregovori Boštjan in ga objame , 
»rad, rad ti bom pomagal in - -. Tiho! Ali slišiš? Fabijolo je nekdo imenoval, in zopetl« 

Pankracij stopi k oknu ; dva človeka sta se pogovarjal a 
spodaj na ulici pod oknom . Preblizu sta bila zidú, da j u 
ni bilo moči videti ; po glasu soditi moški in ženska . Kmal u 
nato stopita v mesečino . 

»Zamorko poznam,« reče Boštjan, »Afra je, Fabijolin a 

sužnja. « 

»Moškega pa jaz poznam, Korvin je, moj nekdanj i 

součenec.« 

To ni pomenilo nič dobrega, zatorej sta poslušala naš a 

prijatelja ; ker sta pa ona dva zunaj hodila semtertja, ujel a 

sta Boštjan in Pankracij le posameznih besed . O zamorki 

že vemo dovolj, torej nekaj besed o Korvinu. Tertul, oče 

Korvinov, bil je mestni prefekt ali predstojnik, kakor sm o 

že povedali. Kaj imenitna je bila ta služba ; ustanovljena 

pod cesarji je obsegala kmalu vso civilno in vojaško oblast, 

in prefekt je imel najvišjo sodnijsko oblast v svojih rokah . 

Treba je pa tudi bilo za to službo moža trdnih čutnic p a 

kamenitega srca ; saj pa tudi ni karsibodi, ves ljubi da n 

sedeti v sodilnici, sredi orodja pripravljenega za trpinčenje , 

ter poslušati jok in stok sivih starčkov ali krepkih mla

deničev in slabotnih žensk, izpraševati tu na kolesu raz

tegnjenega in s krvjo oblitega, tam ukazati, da Lepo obso

jenca do smrti — ob vsem tem pa mirno spati ali vsest i 

se k mizi . Tertula so iz Sicilije poklicali v to službo, ne 


ravno zato, ker je bil neusmiljen, trinoški, ampak ker je 

imel kamenito srce, katerega nič ni ne omečilo, ne ganilo . 
Sodilnica je bila Korvinu prva šola ; že kot mlademu dečku 
mu je prizadejalo neizrečeno veselje, sedeti pri očetovi h 
nogah in gledati, kako so mučili ali morili obsojence. Tako 
je Korvin dorastel do mladeniških let, pač mogočen i n 
vznešen po telesu, ali reven na duhu, neumen, zarobljen, 
razuzdan in nezmožen vsakršnega blažjega občutka. Strast 
za strastjo so se jele vzbujati v njem, in ker ni premagova l 
nobene, postalo je njegovo srce pravi sedež vsega slabega . 
Odpustil ni nikoli, če ga je kdo razžalil, ali če je vsaj mislil , 
da ga je	 večno maščevanje je zažugal takemu . Najbol jje pa sovražil dva človeka : svojega učenika, ki ga je večkra t 
kaznoval zaradi lenobe v šoli in upornosti, in pa součenca, 
ki ga je blagoslavljal zato, ker ga je hotel on pretepsti . 

Tertul ni imel premoženja, da bi ga bil zapustil svojemu sinu ; sin je bil pa sam preneumen, da bi si ga bil 
pridobil, akoravno mu je bil denar nad vse, ker mu je bi l 

pomoček, da nasiti svoja poželjenja. Vedno si je prizadeval, 
da bi prav po lahkem prišel do premoženja. Najbližja pot 
se mu je zdela ženitev ; ker je bil pa preneumen, da bi s e 
bil kretal in dostojno vedel po imenitnih družinah (ali pravzaprav bogatih, takih je iskal), skušal je z drugačnimi pripomočki, kateri so se zares prav ujemali z njegovim značajem. Pogovor s sužnjo pové, kakšni so bili. 

»Danes te že četrtič ob tako pozni uri pričakujem tu 

kaj ; kaj imaš novega za me?« 

»Nič drugega, kakor to, da gre pojutršnjem moja gospo 

dinja na svoja posestva pri Kajeti. Jaz seveda pojdem ž njo, in 

potrebovala bom več denarjev, da srečno doženem tvojo reč.« 

»Še več denarjev?« odgovori Korvin. »Saj sem ti da l 
vse, kar sem zadnje mesece dobil od očeta . « 

»Pojdi, pojdi! Vsaj pomisli, kaj je Fabijola!«
»To dobro vem, najbogatejša nevesta je v Rimu . «
»Pa tudi tako visoka in mrzla, da je ni kmalu ganiti. «


»Saj si mi obljubila, da mi s svojimi čarovnijami in 

pijačami nakloniš njeno srce ali vsaj njeno premoženje. 

Čemu ti je pač toliko denarjev za tvojo šaro?« 

»Čemu? Najdražjih reči potrebujem za svoje čari i n 

treba mi jih je plačati. In mar misliš, da bom zastonj ho

dila ob polnoči ven med grobe, da si naberem potrebnih 

zelišč? Kako me boš pa ti podpiral, — saj sem ti pove 

dala, da bi šlo potem hitreje .« 


»Kako mi je to mogoče? Saj veš, da nisem obdarovan 
s tistimi prednostmi, da bi si pridobil nagnjenje kake osebe ; 
zato se rajši zanašam na tvojo črno šolo . « 

»Ce nimaš takih prednosti,« odgovori zamorka, »skus i 

vsaj z neko drugo rečjo, kateri se srce tudi ne ustavlja dolgo . « 
»S čim ?« 

»Z zlatom!«
»Pa kako priti do njega, to ravno je moje prizadevanje.«
»Kako priti do zlata? — po krvi! «
»Po krvi?«
»Jaz sem se seznanila z nekom, ki po obrazu sicer n i


tako črn kakor jaz, pa s svojim črnim srcem nadomešč a 
vse to. Ta me je popraševal po tem ali onem strupu in m i 
obetal, da me odkupi in me vzame za svojo ženo . Po njem 
sem tudi marsikaj zvedela, posebno mi je povedal, „da je 
Fulvij prišel na sled veliki zarotbi zoper Dioklecijana” — 
ob teh besedah se je pa starec zarežal tako pomenljivo, 
da sem takoj uganila, da je Fulvij prvi iztuhtal tisto zarotbo. Čuješ? — iztuhtal! Sedaj so ga poslali v Rim, da 
ga tu porabijo v enakih zadevah . « 

»Jaz pa nisem za to. Ne znal bi ne osnovati zarotbe , 

ne priti na sled, pač pa kaznovati jo . « 

»Za nekaj si pa vendar pripraven . « 

»Za kaj ?« 

»V moji domačiji imamo neke ptiče, katerih ne doide š 
z brzim konjičem ; če pa tiho in mirno gledaš po njih, kojsi jim na sledu, koj se izdajo, ker samo glave skrivajo . « 

»Koga pa misliš s tem ?« vpraša Korvin . 
»Kristjane. Ali se ne bo kmalu začelo preganjanje zoper nje?« 

»Kajpada kmalu — še prav grozovito, kakor nikda r 
ne poprej. « 

»Če je tako, slušaj me in spravi se na lov zoper tak e 
ptiče. Začni je plašiti in pojati, četudi od začetka uloviš 
samo navadno robo ; pri tem pa dobro pazi in kmalu boš 
zapazil in dobil v roke tudi kaj bolj mastnega. Pobrali jim 
bodo vse premoženje in tebi — ne uide kaka polovičica . « 

»Že razumem. — Ti torej ne moreš trpeti kristjanov ?« 

»Seveda ne ; že duhovi, katere jaz molim, so nasprot i 
njihovim postavam . Črtim jih od prvega do zadnjega .« I n 
peklensko se zakrohotaje pristavi zamorka : »Mislim, da j e 
tudi ena mojih tovarišic služabnic zraven — kar videti j e 

ne morem .« 


»Kako si jo li spoznala? « 

»Prvič se že za ves svet noče zlagati, in včasih na s 
spravi res prav v zadrego s svojo resnicoljubnostjo . Pote m 
se ne zmeni ne za zlato, ne za darila, in tako povzroči, d a 
jih drugi sužnji tudi ne dobimo . « 

»Dobro ; kako pa še?« 

»Potem je tudi nad vse -.« 

»E, pa le pusti, saj vem že dosti, moja draga črna prijateljica! Včeraj so pripeljali za najine ptiče celo tropa krvoželjnih tvojih rojakov, krepkih levov, risov, leopardov, al i 
ti jih vendar vse prekosiš. Tukaj le imaš moj zadnji denar , 
pa sporoči mi takoj, kadar kaj opraviš s svojimi čarovnijami in pijačami. Tvoj svet zastran kristjanskega premoženja bom pa že porabil, jako mi ugaja . « 

Ločita se. Ko je Korvin odšel za oglom, se mu sužnj a 
zaničljivo zasmeje: »Tepec, mar res misliš, da je Fabijola 
zrastla za take bedake? Pri nji še poskušala ne bodem s 
svojimi pijačami. « 

Zeló se je čudil Boštjan, ko zapazi, da je zamorka krenila naravnost v dvor palače . Po vsem tem je sklenil, d a 
bode posvaril Fabijolo, kar se pa ni dalo storiti pred njen o 
vrnitvijo z dežele . 

Kristjanje . 

Ko se Boštjan in Pankracij vrneta v prednjo sobo, bila 
je zbrana že vsa družba. Bilo je zbranih veliko kristjanov, 
duhovniki in neduhovni, moški in ženske . Pred njimi je bil a 
na mizi napravljena pojedina; prišli pa niso k jedi, ampak 
da se pogovoré o nekem posebnem dogodku, ki se je pri 

godil že pred začetkom naše povesti. Pogrnjena je bila miza 
le na videz, če bi bil kdo slučajno nenadoma motil druščino . 

Boštjan namreč je bil pravi ljubljenec cesarjev, vse j e 
vladar zaupal hrabremu tribunu. To svojo moč in veljavo 
je porabil mladi častnik, da več in več sinov in hčera. pridobi Kristusu ; veliko jih je postalo kristjanov po njegove m 
prizadevanju, ali kaj takega se še ni zgodilo, kakor mal o 
pred našo povestjo . 

Vsled starejših cesarskih ukazov so večkrat zaprl i 
kristjane in jih včasih kaznovali tudi s smrtjo ; tako bi bila 
imela tudi dva brata Mark in Marcelijan za Jezusa iti v 
smrt, ko to zvedó njiju stariši in prijatelji. Pridejo k njim a 
v ječo, in ju prosijo s solzami v očeh, da se odpovesta 


40 

Kristusovi veri ter si rešita življenje. Že sta jela omahovati, kar to zve Boštjan in sklene ju utrditi v veri. Posebno 

si je prizadeval mladeničev oče, Trankvilin, da bi ju pri 
pravil k odpadu ; podpiral ga je zelo tudi Nikostrat, uradnik , 
ki je imel mladeniča v svojem stanovanju v zaporu . Mladi 
tribun Boštjan je bil povsod toliko znan, da mu niso nikje r 
branili v ječo. Reč, katere se je lotil sedaj, bila je jak o 
težavna. Pri mladeničih je bilo zbranih tudi šestnajst nevernikov : Stariši, jetničar Klavdij, uradnik Nikostrat s svojo 
ženo Coe, in drugi . Mar bi bilo kaj čudnega, ko bi bil i z 
tolikega števila kdo, spoznavši Boštjana za kristjana, g a 
izdal? Ali bi ne bila to njegova smrt? Vso to nevarnost 
je dobro poznal Boštjan, ali bal se je ni . »E kaj«, mislil s i 
je, »če namesto dveh damo trije svoje življenje za Kristusa, 
toliko bolje!« Skrbelo ga je le, da bi nobeden ne dosegel 
mučeniške krone. Soba, v kateri so imeli ujetnike zaprte , 
bila je temna, le skozi lino v stropu je dohajala dnevn a 
svetloba. Ravno pod to lino se je bil vstopil hrabri vojščak, tako, da je vsa luč padala ravno nanj in da so g a 
vsi lahko videli. Odkrit je stal sredi njih ; svetloba je kazala mili njegov obraz, obrnjen proti mladeničema, in lep o 
se je lesketala v zlatu in biserih bogata njegova vojašk a 
oprava. Znalo se mu je na obrazu, da mu velika žalost 
napolnjuje srce ; z neizrečeno milim pogledom se ozre p o 

okoli goječih in črez nekaj trenotkov začne : 

»Castita brata, ki sta prisegla na Kristusovo ime, k i 
zanj trpita, zavoljo njega nosita železje — glejta, jaz b i 
moral pred vama na kolena pasti in prositi vaju vajin e 
priprošnje, ne pa pred vama stati, da vaju opominjam al i 
celó grajam . Ali je mar res, kar sem slišal? Angelci v 

nebesih vama že pletó mučeniško krono, vidva pa jima velevata : le pustite delo, le raztrosite cvetlice, ne marava jih . 
Z eno nogo že stojita v svetem raju, ali res hočeta stopit i 
nazaj v to dolino solz ?« 

Mladeniča osramočena pobesita glavi in se razjokata . 

»Glejta,« nadaljuje tribun, »že mojega pogleda, moj e 

besede ne moreta strpeti, ki sem reven vojščak in zadnj i 
izmed služabnikov Kristusovih ; kako bosta kdaj strpela pogled onega Gospoda, katerega hočeta sedaj pred ljudmi za 
tajiti, ko bo tudi On vaju zatajil pred svojimi angeli v ne 
besih . Jutri že bi lahko stopila predetij kot zvesta njegov a 
služabnika — mar bi res rajši še nekaj let živela v sramoti , 
zavržena od Cerkve, in tavala okoli brez mirne vesti?« 


Nehaj, nehaj, kdor si koli,« oglasi se Trankvilin, oč e 
mladeničev, »in nikar tako ostro ne govori z mojima sinovoma, — le moje in materine solzé so krive, da sta jel a 
omahovati, ne pa trpinčenje, katero sta že prestala . In zakaj bi tudi nesrečne storila svoje stariše in je zapustila v 
Žalosti in revščini? Mar to veleva vaša vera, mar to imenujete sveto delo ?« 

»Oče,« odgovori prijazno Boštjan, »le počakaj in pust i 
me poprej govoriti z mladeničema ; ona razumeta, kar govorim, ti pa še ne ; ali z božjo milostjo bodeš tudi ti kmal u 
razumel. Mladeniča, vajin oče prav govori, da sta radi njegove in materine prošnje začela omahovati, vprašam pa , 
ali bolj ljubita stariše ali Njega, ki je govoril : „Kdor očeta 
in mater bolj ljubi, kakor mene, mene ni vreden!” Ali ho 
četa tako stariše nakloniti h Kristusovi veri, da jo sam a 
popustita ; ali je hočeta s tem storiti vojščake Kristusove , 
da sama zapustita njegovo zastavo? Če hočeta stariše m 
zadobiti in izprositi večno zveličanje, pridobita si ga najpre jsama, stopita kakor mučenca pred vajinega Odrešenika i n 
prosita ga za izpreobrnjenje starišev! « 

»Dosti je, dosti, Boštjan,« zavpijeta oba z enim glasom . 

»Sva se že odločila . « 

»Klavdij,« izpregovori prvi, »le v železje me zopet deni . « 
»Nikostrat,« pristavi drugi, »le zapovej, da naju umoré . « 
Ali nista se ganila ne Klavdij, ne Nikostrat . 

»Zdrav, ljubi oče, zdrava, draga mati!« sta klicala i n 
objemala stariše . 

»Ne bomo se ločili, ne,« odgovori oče ; »Nikostrat, l e 
pojdi h Kromaciju in povej mu, da sem od sedaj tudi j a z 
kristjan. Tudi jaz hočem umreti za tako vero, ki iz fan-
tičev dela junake . « 

»Kjer so moji otroci in moj mož, hočem biti tudi jaz , 
tudi jaz sem kristjana,« odgovori mati . 

Kdo bi popisoval sledeči prizor! Božja milost je zadela pričujoče in do solz ganjeni so obstopili Boštjana , 
vendar če ostane le eden še neverec in izdajavec, izgubljeno bi bilo vse. To nevarnost je dobro izprevidel mlad i 
tribun in bal se je, ne za se, ampak za vso Cerkev. Le dva 
še nista razodela svojih misli : Nikostrat pa njegova žena 
Coe, katera je z razprostrtimi rokami in prosečega obraza 
klečala pred Boštjanom, pa molčala . 

»Boštjan,« izpregovori Nikostrat, »čas je, da greš, — 

az pač čislam tebe, tvojo odkritosrčnost v veri in tvojo 


42 

velikodušnost, jaz celó občudujem tvoje neustrašljivo ravnanje, ali moja dolžnost veleva, in vsa druga čutila moraj o 
molčati v meni . « 

»Ali ne veruješ z drugimi vred? «
»Ne, Boštjan, jaz se ne vdam tako lahko ; za me je


treba močnejših dokazov . « 

»Tedaj govori ti svojemu možu, Coe, govori in gan i 
mu trdo srce ; saj mi priča že tvoje oko, da ti veruješ! « 
Žena si pokrije obraz z rokama in se zjoka . 

»Glej, do solz si jo ganil,« pravi njen mož ; »ali ne 
veš, da je mutasta? « 
»Mutasta? Tega nisem vedel . Ko sem jo videl zadnjič 
v Aziji, je govorila. « 

»Že pred šestimi leti so ji utihnila usta in od takra t 
ni izpregovorila ne besedice,« pravi Nikostrat . 

Boštjan obmolči nekoliko trenotkov, potem stegne i n 
vzdigne roke, kakor so kristjanje sploh storili pri molitvi , 
povzdigne k nebu oči in ,moli : »Vsemogočni Bog in Oč e 
našega Gospoda Jezusa Kristusa! Ti si začel to delo, daj 
ga tudi ti končati. Skaži svojo moč in dodeli jo za enkrat 
najslabšemu in najnevrednejšemu bitju svojemu! Coe, po 
glej v me! « 

Vse je molčalo, ko je Boštjan po kratki molitvi stegni l 
svojo roko, storil z njo črez usta žene znamenje sv . križa 
in ji rekel : »Coe, govori, ali veruješ ? « 

»Verujem v Gospoda Jezusa Kristusa!« odgovori s trdnim, jasnim glasom in pade pred Boštjanom na kolena . Tudi 

Nikostrat se vrže predenj in móči njegovo desnico s svojim i 
solzami. Zmaga je bila ' popolna ; vsi so bili pridobljeni . 
Treba pa se je bilo varovati, da se ne razvé ta čudna dogodba ; 
Nikostrat je bil odgovoren za jetnika — zavaroval ju j e 
torej, kjer in kakor je hotel . Vzel ju je bil v svojo hišo 
s stariši vred. Boštjan ju je pa izročil varstvu in v pou k 
pobožnemu duhovniku Polikarpu ; in ker so bili časi nevarni, 
hiteli so, poučevali noč in dan, da kmalu prejmó sv . krst. 

To novo družinico Kristusovo je pa tudi še drug čude ž 
potrdil v veri ; Trankvilina namreč je hudo trpinčil protin , 
a s sv . krstom je popolnoma izginila ta bolest . 

Kromacij je bil takrat mestni prefekt in ni se mu dala 
dolgo prikrivati ta dogodba ; mož je bil poštenega značaj a 
in ni ljul;)il preganjanja ; posebno pazljivo je poslušal, ko s o 
mu pripovedovali tudi o ozdravljenju Trankvilinovem, zaka jtudi njega je mučila ravno tista bolezen . »Ce je to res, kar 


43 

pripovedujete, in če tudi j a z skusim zdravilno moč vaše 
vere, gotovo se ji ne bom dalje ustavljali« 

Poslali so po Boštjana, ki pa ni hotel privoliti sveteg a 
krsta, samo da bi bil ozdravil prefekta in si ga pridobil , 

ker še ni bil poučen ; ampak nastopil je drugo pot, o kateri povemo pozneje. Kromacij je res popolnoma ozdravel 
in kmalu po svojem sinu Tiburciju je prejel tudi on sveti 
krst. Seveda kot kristjan ni mogel več ostati v svoj i 
službi, odstopil je in tako je mestni prefekt postal Korvino v 
oče, Tertul. 

Vse te izpreobrnjence najdemo sedaj v tribunovem stanovanju, pa še tudi nekoliko drugih, kakor Kastula, nekeg a 
višjega uradnika, in njegovo ženo Ireno . Že prej so se 

večkrat sešli, da bi se pogovorili, kako ravnati, da se n e 
izdajo po nepotrebnem . Temu je bila res velika nevarnost, 
ker so pokristjanjenci nastopili večinoma vse drugačno življenje in tako vzbudili pazljivost rimskih ogleduhov . Boštjan 
je bil pri cesarju izprosil, da sme Kromacij na neko posestvo v Kampaniji ; sklenili so, da se okoli njega zbere ve č 
novopridobljenih kristjanov, ki naj bi tam živeli kakor ena 
družina v molitvi in svetih vajah . 

To ni bilo težko izvršiti, ker je vse, kar je moglo, hi 
telo iz mest na deželo, in ker se je tudi cesar sam pripravlja l 
v Neapel, od koder je nameraval prehoditi dolenjo Italijo . 

Danes so vse natanko določili : v maloštevilnih oddelki h 
naj bi šli eni naravnost po veliki cesti Apijevi, drugi p o 
skrivnejših stranskih potih, vsi pa naj bi se sešli v neke m 
gradiču pri Kapovi Pri vsem tem posvetovanju se je posebno nemirnega in nestrpnega kazal Torkvat, katerega si 
je Boštjan poprej enkrat pridobil v ječi . Z nobeno rečjo n i 
bil zadovoljen, noben sklep mu ni bil všeč, in očital j e 
drugim, da so strahopetci, da hočejo bežati, on pa da j e 
voljen vsak trenotek stopiti pred sodnika in se spoznat i 
kristjana Tolažili so ga in tolažili, da bi ga upokojili ; čutili so, kako je važno, da tudi on z drugimi vred gre na de 
želo ; pa on je le trdil, da hoče hoditi in ravnati sam za se. 

Samo nekaj je bilo še določiti : kdo bodi vodja vse m 
tem? Tu se je zopet vnel boj prave svete ljubezni me d 
duhovnikom Polikarpom in Boštjanom . Oba bi bila rad a 
ostala v Rimu, ker sta v Rimu imela več upanja, da kmal u 
umrjeta za Kristusa . Prišlo je pisanje od papeža, da na jgre Polikarp in pričkanju je bilo na mah konec ; duhovni k 
je šel z izpreobrnjenci, da jih še bolj utrdi v sveti veri, 


44 

Boštjan pa je ostal na težavnejem mestu, v Rimu, da varuje in skrbi za kristjane. 

Ko se poslové in ostaneta Boštjan in Pankracij sama, 
reče Pankracij : »Boštjan, veš kaj, ta Torkvat mi nič kajne dopade. Bojim se, da nas spravi še v zadrege .« 

»Da ti kar od srca povem, tudi meni ne dopade, al i 
treba je imeti potrpljenje ž njim, ker se je šele izpreobrnil . 

Z božjo pomočjo se bo sčasoma poboljšal .« 

Ko stopita na dvor, udari jima na uho čuden šum i n 
hrum : divje kričanje, vpitje, smeh ; prihajalo je iz dvorišča, 
kjer so imeli mavritanski (afriški) strelci svoja stanovanja . 
Sredi dvora so menda kurili ; zakaj gost dim in iskre so s e 
valile proti nebu. Boštjan stopi k bližnji straži in vpraša : 
»Prijatelj, kaj pa poč/n(5 tam-le naši sosedje?» 

»Črna sužnja je prišla, katero imajo za duhovnico i n 
ki je zaročena ž njih poveljnikom . Kadar pride ta, vselej 
počnó tak dirindaj — neki zato, da časté svoje bogove . « 

»Tako? Mar veš, kake vere so ti Afričani ? « 
»Gospod, tega ne' vem,« odgovori vojščak; »znabiti so 
tako imenovali kristjanje . « 

»Kako li prideš na to misel ? « 

»Ker sem slišal, da se kristjanje shajajo po noči, pevaj o 
grde pesmi in uganjajo vsakršne ostudnosti, neki da umor é 
otroka, ga skuhajo in pojedó* — in ravno tako, se mi zdi , 
počenjajo ti-le.« 

»Lahko noč, tovariš,« poslovi se tribun in k Pankracij u 
obrnjen reče : »Glej, prijatelj, to je vendar-le čudno, da nas , 
ki molimo živega, edinopravega Boga v duhu in v resnici , 
nas, ki se skrbno varujemo vsakega greha in ogibljem o 
vsake nečiste besede — da nas še sedaj po 300 letih imaj o 
za malikovavce. Doklej še, o Gospod, doklej?« 

Boštjan je spremil Pankracija do doma ; ko se poslo

vita, reče mu ta : »Boštjan, ti si nocoj nekaj rekel, kar b i 
rad, da mi razjasniš . « 

»Kaj takega? « 

»Ko sta se pričkala s Polikarpom, kdo ostane v Rimu , 
obljubil si, da se boš skrbno varoval, da še ne prideš nevernikom v roke, ker imaš k temu neki višji nagib in na 
men ; ko pa dosežeš tega, potem bi te težko še kaj zadrževalo. Kateri je tisti tvoj namen? « 

* Vse take in enake grozovitosti so pogani podtikali kristjanom in tudi verovali . 

45 

»Prav žal mi je, moj mladi prijatelj, da ti tega sedaj 
ne morem povedati, ali enkrat boš že zvedel . « 

»Ali mi obljubiš ? « 

»Obljubim! Z Bogom!« 

* 

** 

Čitatelju v pojasnilo. 

Ljudje so večkrat napak mislili o prvih katoliških časih. Eni 
menijo, da so kristjane prvih 300 let vedno preganjali in mučili, d a 
so se morali vedno skrivati pod zemljo, na kratko, da so živeli v 
vednem boju. Drugi pa mislijo, da je prva tri stoletja ločiti v dese t 
dob, v deset preganjanj, med katerimi so daljši ali krajši popolnoma mirni časi. Oboje je napačno. Ko so začeli prvič Cerkev 
preganjati, trajalo je preganjanje, smemo reči, vedno — noter d o 
cesarja Konštantina . Preganjanje, enkrat razpisano od tega al i 
onega cesarja, ni bilo preklicano nikoli — pismo je ostalo, in kdo r 
je hotel, lahko je je rabil po svoji želji zoper kristjane . Iz tega se 
vidi, da od enega velikega preganjanja do drugega ni bilo popolnega mirú ; če je bil v tej ali oni deželi ali mestu kak neusmiljen , 
krvoželjen glavar, pa je dobil kak star cesarski razglas v roke — 
začelo se je preganjanje. Zato beremo, da so imeli kristjanje po 
nekod včasih trd mir in ravno takrat v nekaterih drugih krajih hud o 
preganjanje; odtod pride, da se nam imenujejo pod najboljšimi in 
miroljubnejimi cesarji mučenci, ki so dali svoje življenje za Kristusa . 
Zlasti v Rimu je bila v tej zadevi huda, tako da je bilo v prvi h 
treh stoletjih za papeža voljenemu biti ravno tako, kakor bi ga bil i 

izbrali v mučenca za sveto vero. 

Ko so se vršile dogodbe v naši povesti, so kristanje imeli ta k 

mir, zakaj odkar je umrl cesar Valerijan, ni bilo očitno razpisaneg a 

preganjanja, akoravno ni bilo brez mučencev . Kristjanje so tača s 

smeli na dan, so razdelili mesto v posamezne okraje ali župnije, 

katerih vsaka je imela svojo cerkev z duhovniki, dijakoni in drugim i 

nižjimi cerkvenimi služabniki . Shajali so se vsak dan k božji službi , 

delili sv. zakramente, skrbeli za lepo vedenje med verniki, poučeval i 

na novo pridobljene in pridno skrbeli ter nabirali za reveže . Tu 

najdemo zapisano, da je bilo leta 250 pod papežem Kornelijem v 

Rimu 46 duhovnikov in 154 manjših cerkvenih služabnikov, katere 

so vse z 1500 reveži vred verniki vzdrževali z dobrotnimi darovi . 

Akoravno so tudi takrat zeló častili grobe mučencev in ravn o 

zato lepo skrbeli za katakombe ali podzemeljska pokopališča in ji h 

ohranjevali vedno v dobrem stanu, da bi imeli varna pribežališča, 

ko bi se vnelo novo preganjanje, vendar se navadno niso shajali k 

službi božji v teh prostorih, ampak imeli so očitne hiše božje na d 

zemljo. Bile so prostorne, včasih prav kras-no ozaljšane, pa večji 

del v navadnih krščanskih hišah, posebno v prostornih dvoranah , 

katere so imenovali Rimljani »triclinia«, kakršne so bile v hiša h 

bolj imenitnih in premožnih meščanov. 


Ali, utegnil bi kdo vprašati, kako je moglo v časih nevarnost i 
v navadno hišo zahajati toliko ljudi, da niso vzbudili pozornost i 
nevernikov ? To je storila neka navada pri Rimcih. K bogatim in 
Imenitnim Rimljanom so hodili vsako jutro ljudje vsakega stanú , 
da je pozdravijo in se priporočé njihovi milosti : prijatelji, njih klijentje ali varovanci, sužnji in drugi. Nekateri so gospodarja pozdravljali kar v sprednji sobi in zopet odšli, imenitnejše je pa gospodar zbral v notranjih sobah okoli sebe . Tako se je zgodilo, d a 
je v kako hišo šlo nad sto ljudi, eni spredaj, drugi zadaj in ni 
komur se to ni zdelo nenavadno . 

Volk in lisjak . 

Slišali smo, kako je črna sužnja podpihovala Korvin a 
zoper kristjane, katere je tudi sama zeló sovražila. Imela 
je namreč nekdaj gospodinjo, katera se je bila pokristjanil a 
in zato vsem svojim sužnikom podelila prostost . Afre al i 
Jubale (to je bilo njeno pravo ime) pa ni hotela oprostiti , 
ker se ji je to zdelo nevarno zavoljo njenega ognjeneg a 
značaja ; prodala jo je torej drugemu gospodarju — odto d 
njeno sovraštvo do kristjanov . 

Besede niso bile zastonj ; Korvin je sklenil, da se loti 

dela, ali čutil se je premalo prekanjenega in zvitega za to , 
torej se je oziral po kakem pomagaču. Večkrat je že vide l 
po kopališčih in na drugih očitnih prostorih Fulvija in ga 
občudoval zavoljo ličnega in bogatega njegovega vnanjeg a 
kretanja ter zavoljo gladke in sladke njegove besede, al i 
ni si ga upal nagovoriti . Kar zve, kaj je pravzaprav Fulvi j 
in kaj njegovo opravilo. »Ko bi se zvezal ž njim,« si misli , 
»bi nadomestila njegova zvijačnost in prebrisanost, česa r 
manjka mojemu neokretnemu obnašanju in moji surovi moči . 
To bi kaj zaleglo!« 

Blizu črez deset dni sreča v krasnih Pompejevih vrti h 
Fulvija in stopi kar predenj. 
»Kaj bi rad?« oglasi se tujec in zaničljivo od nog do 
glave ogleduje Korvina v borni umazani obleki. 
»Pomenil bi se rad s teboj o neki reči, katera bi bil a 
tebi v dobiček — in meni . « 
»Da bo tebi v dobiček,« odgovori Fulvij, »rad verjamem — ali meni?« 

»Fulvij, jaz sem odkritosrčen človek in ne poznam 
lepih in sladkih besed, naj ti torej povem kar naravnost : 
ti in jaz sva enega kopita.« 


47 

»Kaj, predrznež?« zavpije razkačen Fulvij, zardi čre z 
in črez ter mu zagrozi . 

»Ce mi zato kažeš pesti,« odgovori mrzlo Korvin, »d a 
vidim tvoji nežni ročici in zlate prstane, le kaži je ; če m i 
pa misliš pretiti, je pa le vtakni za obleko — bolje se t i 
bo podajalo . « 

»Na kratko povej! Kaj hočeš? Kaj meniš s tem, da sv a 
oba enega kopita?« 
»Nič drugega kot to,« pošepetá Korvin, »da si ti zalezovavec in skrivni toživec .« 

Fulvij za par trenotkov ostrmi, pa se kmalu zavé i n 
odgovori : »Odkod si jemlješ pravico, da me dolžiš taki h 
grdih dejanj ? « 

»Ti si zasledil (to besedo je posebno naglasil Korvin ) 
neko zarotbo na jutrovem in Dioklecijan --.« 

»Kdo si ti?« seže mu naglo v besedo Fulvij . 

»Korvin, sin mestnega prefekta Tertula . « 

Ta odgovor je Fulviju razjasnil vse, mirnejega glas i 

reče : »Za sedaj molči ; tam-,le pridejo znanci ; čakaj me jutri 
zarana na Patricijevi cesti pri Novatovih toplicah, pa preoblečen, — tam se bova več pomenila . « 

Korvin je odšel domov in je bil prav zadovoljen s tem , 
kar je danes opravil . Takoj si je preskrbel oguljeno oblek o 
nekega sužnja, in drugi dan se je komaj danilo, ko je ž e 
stal na svojem mestu. Dolgo ni bilo njegovega novega 
prijatelja ; naposled pride zavit v široko obleko in klobu k 

potisnjen na čelo . 

»Dobro jutro,« nagovori Korvina ; »menda sem te pusti l 

malo predolgo čakati v mrzlem jutru, posebno ker si tako 
slabo opravljen . « 
»Res bi me bil skoro obhajal dolg čas, ko bi ne bi l 
nekaj opazoval, kar me je prav zeló zanimalo . « 

»Kaj neki?«
»Že od prvega jutra lazi in se plazi mimo mene cel a


procesija na vse načine pokvečenih in pohabljenih ljudi : 
slepi, kruljevi, polomljeni, vsled starosti potrti in drugačn e 
pokveke ; kar trumoma hodijo zadaj pri malih vratih v to-l e 
hišo. Spredaj pri velikem vhodu pa zahajajo v poslopj e 
ljudje boljših stanov, kakor se mi zdi . « 

»Ali znabiti veš, čigava je ta hiša? Poslopje je star o 
in veliko, pa precej zanemarjeno . « 

»Hiša je nekega prav bogatega in kakor pripovedujejo , 
prav skopega Patricija. — Poglej, poglej, že zopet dva!« 


Bil je siv, sključen starček, katerega je vodila in podpirala mlada vesela deklica ; prav prijazno sta se pomen 
kovala. »Še malo stopinj, pa sva tam,« reče ravno deklic a 
starčku ; »potem se boš odpočil . « 

»Hvala lepa, hvala, drago dete,« odgovori stari revček, 
»ker si tako zgodaj prišla po me. « 
»Vedela sem, da potrebuješ pomoči, in ker me dom a 
prav nič ne potrebujejo, zato sem šla po tebe . « 

»Ali si opazil, Korvin?« izpregovori Fulvij . »Deklica 
je slepa ; le poglej, kako naravnost stopa, ne pogleda ne 
na desno, ne na levo. « 

»Saj res! Pa tudi to sem zapazil, da so ti berači vs e 
drugi in drugačni, kot oni na Aricijevem mostu .* Niso 
tako divjega, ampak celó veselega obraza in ne eden m e 
ni prosil darú . « 

»Zares čudno ; to-le reč bi rad spoznal malo bolj na 
tanko — znabiti se nama tukaj prikaže lep dobiček . Praviš , 
da je gospodar zeló bogat? Ko bi se pač moglo v hišo? « 

»Veš kaj? Črevlje bom sezul in sključil nogo, pote m 
pa se pomešal med to drhal, ter pojdem predrzno noter ž 
njimi vred. Kakor se bodo vedli oni, tako jaz.« 

»Tako ne pojde, ker skoro gotovo poznajo v hiši vs e 
te ljudi.« 
»Mislim, da ne,« odgovori Korvin, »ker me jih je ve č 
vprašalo, če je to hiša gospice Neže. « 
»Cigava?« začudi se Fulvij . 

»Kaj me gledaš tako debelo? Hiša je Nežinih starišev ; 

ker je pa mlada nevesta zeló bogata, morda nič manj kot 
njena tetka Fabijola, zato jo ljudje poznajo bolj, kot sta 
riše in poprašujejo le po nji . « 

Fulvij malo pomolči in neki sum se mu vzdiga v glavi, 
ali prevažen se mu zdi, da bi ga razodel pajdašu ; reče m u 
le : »Če dobro veš, da ti ljudje niso znani pri domačih , 
tedaj le poskusi s svojo zvijačo. Jaz sem z gospico nekoliko znan, torej hočem skusiti pri prednjih vratih — tako 
nama pojde menda še bolj po sreči . « 

»Upam ; kjer se zarotita volk in lisjak zoper ovčji hlev , 
tam jima malokje izpodleti. « 
Fulvij ga zaničljivo pogleda od strani in vsak odid e 
na svoje mesto. 

* To je bil prostor blizu mesta, kjer se je shajalo največ i n 
najsilnejših beračunov. 

49 

Preden povemo, kako se jima je godilo, hočemo čitatelje nekoliko seznaniti z Nežino rodbino . 

Nežini stariši so bili stare, plemenite družine, kater a 

je že pred več rodovi sprejela Kristusovo vero in v svoj i 
vrsti štela že nekaj mučencev . In kakor so druge nevern e 
družine visoko v spominu imele in častile tiste pradede , 
kateri so se skazali )v vojski junake, ali pa so bili v visoki h 
državnih službah, tako je ta krščanska rodovina častila i n 
praznovala tiste svoje prednike, ki so prelili svojo kri z a 
svojega Odrešenika. Vse veselje in upanje družine je bil a 
sedaj Neža, edini otrok in dedič . Bila je pa tudi Nežic a 
tako priljudnega obnašanja, tako rahločutna, tako mehkeg a 
in blagega srca, tako čiste in nedolžne duše, da jo je ljubi l 
vsak, kdor jo je videl. Le en del poslopja so imeli Nežini stariši za svoje stanovanje, katero je bilo lepo opravljeno. Tu so živeli tiho in mirno, sprejemali pičlo števil o 
svojih prijateljev in se malo menili za svet, kakor tudi Ne 
žica ni marala zanj . V tem stanovanju jo je večkrat ob 

iskala Pahljala, akoravno je rajše Neža hodila k nji. 

Pogani, kateri so je obiskovali in sodili po vnanjem, 
so mislili, da iz zgolj skoposti živé tako sami za se in pre

prosto, in da so si že priskopušili in nakopičili kdo ve 
kake kupe zlata ; tudi so mislili, da leži ves notranji de l 
hiše zanemarjen ter v razvalinah, ker nikdar niso videl i 
odprtega — kar pa ni bilo res . Znotranji del, to je, prostorni dvor z bližnjo dvorano vred so prenaredili v cerkev, 
in v gornjih prostorih hiše so se shajali reveži in prejemal i 
darove iz rok dijakona Reparata . Cerkev namreč si je štel a 
v sveto dolžnost, skrbeti za reveže ; razdelila je Rim v sedem okrajev in v vsakem okraju skrb za nje izročila enem u 
sedmih dijakonov . 

Tudi so bile v tej krščanski hiši vedno pripravljen e 

sobe za tujce, in lepo so pogostovali vsakega, kdor je pri 

romal od kake druge cerkve s priporočilom svojih pred

stojnikov. Pripravljene so bile v gornjih prostorih tudi po

stelje za stare in bolne ljudi, katerim so stregle dijakonis e 

in drugi, ki so se ponudili k temu delu usmiljenja. Tukaj

je stanovala tudi slepa deklica, katera pa ni hotela vzet i 

jedil doma, kakor smo že slišali . 

V tej hiši so se torej oskrbovali ubožci enega celega 

okraja — tako so rabili in obračali Nežini stariši svoje premoženje. Pri revežih in med reveži je tudi Neža bila najrajša, stregla jim je in jih tolažila . 

Fabijola 4 


Slišali smo, kako je Pankracij prosil Boštjana, da bi 
kje v kaki tuji hiši razdelil srebrnino in dragino, reveže m 
namenjeno. Hiša Nežina se je Boštjanu zdela najpripravnejša v ta namen, in ravno na to jutro je bila napovedan a 
razdelitev Pankracijevega darú . Tudi drugi okraji so poslali svoje ubožce in ž njimi so prišli dijakoni, kakor tud i 
Boštjan, Pankracij in drugi boljših stanov te je Korvin 
videl dohajati v hišo pri velikem vhodu . 

Volk in lisjak med ovcami . 

Ravno je zopet prišlo nekaj revežev — tem se pridruži Korvin ; kakor so delali oni, delal je on in jim bil v 
vsem podoben, samo v ponižnem vedenju ne . Pri durih je 
vsak izrekel besede : »Deo gratias — hvala Bogu« ; tudi on 
zamrmra : »Deo gratias« in z drugimi vred je smel v hišo . 
Kmalu pride na notranji hišni dvor, kjer je bilo zbranih ž e 
mnogo revežev in nadložnih ljudi. Postavili so moške n a 
eno stran in ženske na drugo. Na mizi je bilo nakopičen e 
srebrnine in zlatnine in zraven dragega kamenja ; pri mizi 
pa sta stala dva zlatarja s tehtnicami, da bi vse to skrbno 
pretehtala, cenila in kupila za denarje . Tudi denar je ležal 
že pripravljen, in ta denar je imel biti razdeljen med ubožce . 

Neizrečeno željno je gledal Korvin na vso to dragocenost. »O, ko bi mogel vse to pograbiti jaz,« si misli, »ka r 
k mizi bom skočil, nekaj pobasal v malho in stekel .« 

Ali kmalu izprevidi, da to ne gre ; torej čaka, da m u 
sami dadó njegov delež. Ubožci so se jeli pomenkovati i n 
kramljati drug z drugim, le njega nihče ne nagovori, — 
to mu začne delati skrb. Mladi možaki — ki so nad navadno obleko nosili še drugo tesno, krajšo s širokimi pa 
kratkimi rokavi, kakršno so nosili v Dalmaciji in jo torejimenovali dalmatiko — hiteli so semtertja, zbirali mend a 
reveže vsak svojega okraja in je postavljali v vrsto ob 
straneh. Ker Korvina ni poznal nihče, ostal je naposled 
sam sredi dvorane — čudno mu je bilo in se krčilo srce . 
Sin mestnega prefekta je tu stal kot berač med berači ; sin 
mestnega prefekta, ki mu je bilo skrbeti za hišno pravic o 
vsakaterega, on je priril in prodrl v tujo hišo, v plemenit o 
hišo — po zvijači in goljufiji ! 

Dijakoni so jeli pogledovati nanj, se pomenkovati --
gotovo o njem —, zdelo se mu je, da celó slepci štrle vanj , 
da kruljevi govorijo s svojimi berglami . . . , kar vrtelo se 


mu je v glavi. Pogleduje na duri, da bi zbežal, ali, o joj , 

pri njih je stal sivi starček Dijogen s svojima korenjaškim a 
sinovoma. Edino tolažilo mu je še ostalo : »Saj me ne po 
znajo, se bom že kako izgovoril . « 

Naposled stopi k njemu dijakon Reparat ter ga prijazno popraša : »Prijatelj, ti menda nisi iz nobenega dane s 
semkaj povabljenih okrajev ; kje pa stanuješ? « 

»V okraju ,Alta semita‘. « 

,Alta semita' je bil pač en okraj mesta, a po političn i 
razdelitvi, ne po cerkveni ; vendar mu odgovori Reparat : 
»,Alta semita' je pač v mojem okraju, ali ne spominja m 
se, da bi te bil že kdaj videl . « 

Ko mu je to govoril, zapazil je začudivši se, da je tuje c 
obledel kot mrlič, omahoval je in zrl na duri, v kateri h 
se je ravno prikazal Pankracij . Korvinu je izginilo zadnj e 
upanje. Še en trenotek in stal je pred njim dobro mu znan i 
mladenič, kakor takrat, ko sta zapustila šolo, samo da navzoče priče sedaj niso bili surovi in hrumeči šolski paglavci, 
ampak ljudje Pankraciju gotovo prav prijazni, in pa da j e 
v teh malih tednih Pankracij iz plahega učenca postal krepek 
mladenič . 

Korvin je meril druge sam po sebi in pričakoval trepetaje, če ne tepenja, vsaj ostrih in hudih besed ; tembol jse je čudil, ko ga Pankracij neizrečeno prijazno in vljudn o 
nagovori tako-le : »Korvin, ali te je res zadela taka nesreča, 
da si prišel ob nogo? Ali si mar zapustil očetovo hišo?« 

Lepa beseda pri Korvinu ni našla lepega mesta, ampak 
storila ga je šele prav nesramnega . Trmasto odgovori : 

»O tako daleč še ni prišlo, akoravno bi se ti menda naj 
bolj veselil tega. « 

»Motiš se. Verjemi, da nimam nikakršne jeze zope r 
tebe. Če potrebuješ pomoči, kar povej mi ; akoravno ni 
prav, da si tu, peljal te bom v posebno sobo, kjer boš ne 
poznan prejel dar! « 

»Naj ti povem resnico : samo za šalo sem vstopil i n 

prav veselilo bi me, če me natihoma zapelješ ven . « 

»Korvin, Korvin!« resno izpregovori Pankracij, »to j e 
silno razžaljivo . Kaj bi rekel tvoj oče, ko bi te takega, kakršen si, bos, v sužnji obleki in za pokveko našemljen, da l 
postaviti na ,forum'* pred njegov sodni stol in te tožil, d a 
si snoma prodrl v hišo plemenitega Rimljana?« 

* Najimenitnejše tržišče, kjer so se tudi vršile očitne sodbe itd. 
4* 

»Za bogove, dragi Pankracij, nikar me ne kaznuj tak o 
strašno!« 

»Tvoj oče bi moral obsoditi svojega lastnega sina, al i 
pa zapustiti službo. « 

»Rotim te pri vsem, kar ti je drago in sveto, nikar 
tako silno ne sramoti mene in mojih ; vso našo rodbino 

pripraviš v nesrečo. Na kolenih te bom prosil odpuščenja 
za vsa prejšnja razžaljenja — le odpusti mi! « 

»Stoj, Korvin, stoj! Vse prejšnje je že davno pozabljeno. Ali poslušaj : Vsi navzoči, razen slepih, so priča tvoj e 
pregrehe, dokazov torej ne bode manjkalo ; če bodeš torej 
kdaj govoril o tem shodu ali koga tukaj pričujočih nadlegoval zato, — vedi, da te lahko tožimo pred tvojim lastni m 
očetom! Razumeš ? « 

»Razumem, razumem,« reče z milo prosečim glasom , 
»dokler bom živ, ne bom povedal živi duši, da sem bil na 
tem strašnem kraju . Prisegam ti pri bogov . . « 

»Tiho, tiho! Takih priseg ne potrebujemo . Le pojdi z 

menoj!« Navzočim pa reče : »Tega človeka jaz poznam ; le 
po zmoti je zašel semkaj,« ter ga pelje na ulico . »Korvin, 
nikar ne pozabi, kar si obljubil!« so bile zadnje besede 
Pankracijeve. 

Fulvij je skusil svojo srečo pri sprednjih vratih . Našel 
jih je po rimski šegi odprta ; in zares bi nihče ne bil ob 
taki uri pričakoval kakega tujca . Namesto vratarja je naše l 
mlado kmečko deklico, kakih dvanajst ali trinajst let staro . 
»Nikogar ni blizu,« si misli, »naj jo malo izprašujem, da 
vidim, ali je opravičen moj sum . « 

»Deklica,« nagovori jo, »kdo si pa ti in kako ti je ime ? « 

»Jaz sem Emerencijana, sodojenka gospodični Neži . « 

»Ali si kristjanka?« 

Kmečka deklica ga debelo pogleda in odgovori : »Nisem, ne.« 

Temu preprostemu odgovoru, tem nedolžnim očem j e 
moral verjeti Fulvij in prepričan je bil, da se moti. Ta deklica je bila namreč hči Nežine dojke ; ker ji je mati umrla, 
jo je vzela usmiljena sodojenka k sebi, da bi jo dala poučiti in krstiti. Bila je pa šele nekaj dni pri Neži in torej 
še ni vedela, kaj nameravajo k' njo . 

Sedaj premišljuje Fulvij, kaj mu je storiti, ali naprej al i 
nazaj. — Kar priskaklja črez dvor lahkih korakov in veselega obraza Neža in obstoji, ko zagleda tujca, kateri j o 
z najvljudnejšim obrazom nagovori tako-le : »Ni še sicer 


53 

navadna ura za obiskovanje in zato se vam morda zdi m 

vsiljenec, ali moje srce mi ni dalo čakati, da se vpišem 
kot ponižni klijent (varovanec) vaše plemenite hiše . « 

»Naša hiša,« smehljaje odgovori ona, »nima klijentov , 

pa jih tudi ne iščemo, ker ne hrepenimo po časti in moči . « 

»Ne zamerite! Hiša, kjer gospoduje taka gospodinja , 

kakor ste vi, ima največjo moč, ker gospoduje črez srca . « 

Devica niti zapazila ni, da se ji prilizuje, ampak nedolžnega, preprostega srca odgovori : »Pač res ; Gospod t e 
hiše ima neomejeno oblast črez srca njenih prebivavcev . « 

»Ne, ne,« ustavi jo Fulvij, »jaz menim tistega nežnega vladarja, ki kaže svojo milobo vsem, ki se mu smej o 
bližati . « 

Neža je obstala kot zamaknjena ; njena duša je gledal a 
vse nekaj drugega, nego je govoril gnusobni prilizovavec, i n 

s hrepenečim pogledom v nebo izpregovori : »Zares! Njemu 
je posvečeno moje dejanje in moja ljubezen, čigar krasot o 
strmé ogleduje solnce in luna na nebu. « 

Fulvij ni vedel, kaj bi bil mislil pri tej ljubeznivi prikazni . Njen goreči in navdušeni pogled, mili in prijetn i 
njen glas, skrivnostne besede, katere je govorila — vse t o 
ga je nekako omamilo in mu zaprlo besedo . »Vendar, sedajali nikoli,« misli si, »take priložnosti ne bo več, da ji raz 
odenem svoja čutila.« 

»V a s mislim, vas ; in prosim, da blagohotno sprejmete 

najodkritosrčnejša in najzvestejša čutila mojega srca . « 

Pri teh besedah se spusti na kolena in sega po njen i 

roki, — ali plaho odskoči deklica in s tresočimi se rokam i 
pokrije obraz. 

Naglo plane Fulvij kvišku ; trdnih korakov in jeznega 
obraza zagleda, da se bliža Boštjan, ki je prišel po Nežo , 

naj bi šla k revežem, kateri so jo željno pričakovali . 
»Boštjan,« nagovori ga Neža, »ne hudujte se preve č 

— menda je prišel ta gospod po nekaki pomoti noter i n 
pojde gotovo sam zopet iz hiše . « 
Neža odide, Boštjan pa mirno in resno nagovori vsiljenca : »Fulvij, kaj počenjate tu; kaj vas je sem privedlo?« 
»Mislim, da imam ravno toliko pravice, pokloniti s e 

hišni gospej, kakor kdo drug. « 

»Pa ob tako nespodobnem času ? « 

»Tisti čas, ki je spodoben za mladega častnika, spodoben je menda tudi za vsakega drugega,« odgovori Fulvijpredrzno . 


Boštjan je že komaj premagoval samega sebe . »Fulvij, 
ne prenaglite se v govorjenju, ampak pomislite, da v en i 
in isti hiši niso vsi ljudje enako znani ; pa ko bi tudi bil i 
še tako znani, vendar bi se ne smeli tako predrzno obnašati, kakor ste se malo prej « 

»Zdi se mi, da ste ljubosumni, vrli stotnik,« reče Fulvi jporogljivo. »Ljudje pripovedujejo, da lazite za Fabijolo ; ona 
je sedaj na deželi, zato se sučete okrog Neže, da vam v rok e 
pride vsaj ena teh dveh najbogatejših rimskih dedščin. « 

To nesramno in gnusobno zasramovanje je globok o 

ranilo žlahtno tribunovo srce, in ko bi ne bil vajen krščanske pohlevnosti, težko bi bil zadrževal pravično jezo. »Za 
vas in za me ne bi bilo dobro,« odgovori, »da bi vi dalj e 
ostali tukaj. Lepe besede gospodične vas niso spravile ven , 
zato moram jaz bolj po domače to storiti « 

Ob teh besedah zgrabi Fulvija s svojimi močnimi rokami, nese ga do vrat in ga postavi pred prag . Še ga 
drži, ko mu govori : »Sedaj pa le v miru dalje idite, Fulvij, 
pa ne pozabite, da ste se danes s svojim nevrednim obnašanjem pregrešili zoper državne postave. Hočem vam 
prizanesti, če boste tudi vi vašo skrivnost pridržali za se ; 
povedati vam pa vendar moram, da so mi dobro znan a 
vaša opravila v Rimu . Vaše nesramno obnašanje to jutr o 
mi bo pa porok, da se boste zmerno obnašali. Še enkrat 
tedaj : v mirul« 

Komaj je izgovoril te besede in ga izpustil iz rok, k o 

Boštjana nekdo od zadaj zgrabi s silno močjo. Bil je Evrota, kateremu Fulvij ni prikrival nobene reči in torej tud i 
povedal, da se bo to jutro sešel s Korvinom . Ker mu j e 
pa že črna sužnja Afra pripovedovala o malopridnežu in 
nesramnežu Korvinu, bal se je kake zvijače za Fulvija i n 
zato natihoma lezel za njim . Ko vidi, kako Boštjan njegovega gospodarja drži oklenjenega in misleč, da je to zviti 
Korvin — splazi se blizu in plane z vso silo kakor medve d 
nanj. Ali Boštjan ni bil kdorsibodi ; akoravno mu sedaj pomaga tudi Fulvij, ne moreta ga vreči ob tla . »Tako ne gre,« 
misli si Evrota ; seže v pas in v njegovi roki se zaleskeče 
lično jekleno kladvlce. Zamahne nad glavo — kar m u 
nekdo izbije morilno orožje, nevidna roka ga zasuče z jako 
silo dva-, trikrat v kolobarju in — v trenotku leži sredi ceste. 

»Bojim se, da bi ne bil reveža zgrabil pretrdo,« na 
govori Boštjan svojega rešitelja centurija, ki je bil zare s 

orjaške postave in moči, in je ravno prišel k shodu . 


»Vsaj zaslužil bi bil, tribun, ta lokavi napadavec . « 

Ko prideta Fulvij in Evrota do bližnjega ogla, zagledata Korvina, ki pa ni več šantal, ampak je tekel, koliko r 
so ga nesle noge. Večkrat sta se še sešla Fulvij in Korvin , 
ali o tem jutru nista nikoli zinila besedice. Vsakemu se je 
zdelo, da je drugi opravil ravno toliko, kolikor on sam . 

Mesec vinotok na Laškem . 

Najlepši letni čas na Laškem je menda mesec vinotok. 
Solnce ne pripeka več s poletno vročino, izgubilo pa še n i 
nič bistre svoje svetlobe, in zlati vzhajajoči žarki se vsipljejo nad naravo v največji svoji krasoti . Griček se drži 
grička, katere črez in črez prerašča vinska trta, ki se pa 
sedaj že šibi pod težo velikih, črnih in rumenih grozdov ; 
zraven pa hosta košatih bukev, namešanih z lepo zeleni m 
kostanjevim drevjem, katero obdaja dolga vrsta žalostno 
temnih cipres . Tu pa tam se širi kaka ravninica z oljkinim gozdičem, in ko pihlja lahni vetrič, zamiglja malo perjiče in kaže v vedni izpreminjavi sedaj svojo temno, se 
daj svojo spodnjo belo stran. Med vsem tem zelenjem za 
pazi oko poslopja bogatih Rimljanov, obdana s krasno ob 
delanimi vrti, katere obdajajo ograje lavorovega grmovja al i 
zelenike in drugačnega zelenja, ter kinčajo vrste kameniti h 
in kovinskih kipov. Tam zopet bistri potoček, ki se sedaj 
šumljaje in mrmraje vije sredi raznobojnih cvetlic, seda jpa zliva črez skale ali v tankih curkih skače kvišku . To 
in drugo vabi rimskega patricija iz hrumečega mesta v tiho , 
mirno samoto . 

Ko se je približeval ta srečni čas, je bilo po samotni h 
poslopjih videti vse odprto . Krdelo sužnikov se je podil o 
semtertja ; tukaj so čedili in lepšali stanovanja, tam meje 
ob vrtovih pripogibali in vezali v razne podobe, ali snažni 
pota posuta z belim peskom . Kmalu se je pokazalo n a 
prašnih cestah tudi voz vsake vrste. Tukaj s pohištvo m 
težko obloženi — vlekli so ga voliči ; tam lahki voziček z 
mestnimi gosti, s katerim so drdrali čili konjiči . Vozovi gori, 
vozovi doli — seveda tudi ruvanja in vpitja ni nedostajalo . 

Fabijolino stanovanje na deželi je stalo ob zelene m 
griču tik Kajete pri morju. Že po vnanjem se je odlikovalo to poslopje od drugih : vse snažno, vse lično, vse na 
pravljeno po najnatančnejših lepoznanskih pravilih. Pred 
poslopjem je bila ravninica in odtod se je videlo na morje, 


katero se je tam globoko vjedlo v zemljo in bilo vedn o 
polno življenja. Ladje, majhne in velike, z belimi jadri al i 
brez njih so se premikale na vse kraje po mirnem površju ; 

ž njih je donelo in se daleč razlegalo veselo petje ali brenkanje harp. Od poslopja proti morju se je vila po hladn i 
senci pot noter do kopališč, in blizu tega pota je bil prostorček, kamor je Fabijola nad vse rada zahajala, namre č 
tratica, katero sta senčili mogočni platani in jo je močil te r 
napajal studenček, ki je srebrno svojo vodico šumljaj e 
podil proti morju . Tukaj sem se je zatekala Fabijola i z 
vročega Rima. 

Fabij, njen oče, jo je redkokrat obiskal tu in še takrat 
nikoli ni ostal črez dva dni, zakaj, to bomo videli pozneje . 
Njegova hči je bila tedaj večjidel sama . Nji ljubi tovariš i 
so bile knjige, katerih je bilo precej, večjidel starejih, vedn o 
v hiši ; k temu jih je še prinesla vsako leto po več novejši h 
del, kakršna so bila ravno v navadi. Skoro vsako jutro 
je hodila na svoj dragi prostorček, ki smo ga popisali prej , 
zraven nje je bil jerbašček knjig in kaka tovarišica . Letos , 
kar se je vsakomur zdelo čudno, bila je okrog nje vedn o 
le — sužnja Sira! 

Zvedeli smo že prej v povesti, da je Fabijola sužnj o 
Siro prepustila Neži ; ali v veliko začudenje zve drugi dan , 
da je noče zapustiti, akoravno ji je Neža obetala prostost . 
Nad vse čudno se je Fabijoli zdelo, da Sira iz vdanosti d o 
nje noče iz hiše. Saj ji je srce bridko očitalo, da si nikakor 
ni zaslužila te vdanosti in da ni posebno vljudno in hvaležno ravnala ž njo. Res je že slišala in brala o sužnjih , 
ki so bili zvesti in vdani svojim gospodarjem, tudi trdim , 
neusmiljenim ; ali to so bile le posamezne prikazni proti temu , 
kar je zapazovala dan na dan : da črté in sovražijo sužnj i 
svoje gospodarje. »Sira je prismuknjena,« si misli. Ali tak 

odgovor ji ni zadostil, jela je natanko opazovati deklico, č e 
bi morda po njenem obnašanju rešila to zastavico ; vendar 
zastonj — delala je enako ponižno in pridno vse, kar s o 
ji dali, težavno in netežavno, kakor poprej . To je ganilo 
Fabijoli srce in čutila je, da ni tako nemogoče, kakor j e 
bila rekla Neži sužnjega človeka ljubiti ! 

Tudi še na drugi strani je spoznala vrednost Sirino . 
V svojih pogovorih ž njo je zapazila Rimljanka, da je zel ó 
izobražena in kmalu je tudi izvedela, da sužnja z lahkot o 
bere in razume grške in latinske pisatelje, pa tudi piše v 
obeh jezikih . Bila je pa Fabijola toliko mehkočutna, da je 


57 

ni hotela vprašati po prejšnjem njenem življenju, bojé se , 
da ji ne vzbudi morebiti žalostnih spominov, ampak od 

ločila jo je za bolja in lahkeja opravila, kar je druge sužnje 
zelo jezilo. Odkazala ji je posebno sobico, kar je bilo revni 
deklici v največje veselje, in jo imela pri sebi za pisarij e 
in čitanje. Tudi ta častnejša služba ni povzdignila ali na 
pihnila Sire ; enako ponižna in postrežljiva je ostala in z 
isto marljivostjo se spravila na delo, če so ji tudi odkazal i 
kaj prav navadnega in težavnega . 

Najrajša je čitala Fabijola učene razprave in premišljevanja modrijanov, pa čudé se je zapazila, kako je njena 
sužnja z malo besedami ovrgla na videz najtrdnejša pravila in razodevala vodila in nravne resnice, kakršnih j e 
zastonj iskala po modrijanih. Tega pa Sira ni storila p o 
dolgem in zvijačnem dokazovanju, ali kakor bi bila že prej 
kdaj premišljevala te spise, ker je vse kazalo, da so ji t i 
spisi novi in neznani . Zdelo se je Fabijoli, da ima Sir a 
neko splošno in skrivnostno pravilo in resnico za mero , 
po kateri meri in ceni vse druge trditve in vodila . Kaj bi 
to bilo, tega Rimljanka ni uganila . 

Neko lepo jutro sta sedeli gospodinja in sužnja pri ž e 

omenjenem studenčku . Fabijola je držala v roki obširn a 
pisanja in brala. »Sira,« izpregovori, »položi to neslan o 
branje v jerbašček in daj mi ono-le! Prav novo je še i n 
neki ,zeló mikavno in kratkočasno . « 

Sužnja seže po omenjeno knjigo, prebere naslov i n 
zardi. Bila je ena tistih nesramnih in umazanih spisov , 
kakršnih se takrat ni manjkalo. Sužnja jo položi zopet 

med druge in mirno reče : »Draga gospica, nikar ne terjajte , 
da bi vam brala to knjigo. Ne spodobi se ne za me, da 
berem, ne za vas, da poslušate.« 

Fabijola strmo gleda. Da bi ji kdo veleval, to beri, 
onega ne, tega še ni doživela. »Škodovalo nama ne bode, « 
izpregovori smehljaje . »Prej ko ne je popisana cela vrsta 

črnih hudobij in zločinstev, to pa naju ne bode zapeljal o 
v enaka dejanja ; mikavno je pa vendar, če jih beremo 

o drugih.« 
»Povejte mi, ali bi vi storili taka dejanja? « 

»Za ves svet ne!« odgovori Fabijola . 

»Če je pa berete, peča se ž njimi vaš duh, začne va s 
mikati in z dopadanjem se pasó po njih vaše misli . « 

»To je res. Kaj pa potem ?« 

»Glejte, to pečanje, to dopadanje je malopridnost, je greh .« 


»To ni mogoče ; treba je dejanja, da kaj imenujem o 
malopridnost, hudobijo . « 

»Res je to ; ali kaj je misel drugega, kot dejanj e 
duha ali duše, kakor jaz pravim ? Strast, katera Želi smrti , 
je dejanje ; — skok v vodo ali kaj drugega, kar vede v 

smrt, je samo vnanje, mehanično opravilo telesa . Pa kdo 
je veleval, kdo je slušal? Duh ali telo? Mar ne duh? N i 
li tedaj duša ali duh odgovorna za dejanje? « 

Nekako ponižano se čuti ponosna Rimljanka in odgovori : »Te že razumem ; vendar ostane še eno vprašanje . P o 
tvojih besedah smo odgovorni za vnanje dejanje, pa tud i 
za dejanje duha — komu pa ? Če storimo vnanjo pregreho , 
odgovorni smo človeški družbi, postavam in samim sebi — 
kaj je pa z notranjim dejanjem? Komu smo zanj odgovorni? Kdo ve, kdo sodi ? « 

»Bog,« odgovori resnobno Sira . 

Fabijola je pričakovala kaj drugega, kako novo vodilo , 
ali kaj takege — in Sira ji s suho besedo odgovori : Bog ! 

»Kaj? Mar res veruješ na Jupitra ali Junono, ali n a 

Minervo, ki je neki še najbolj častitljiva izmed vse olimpiške družine? Ali res misliš, da imajo kaj opraviti z našimi opravili? « 

»Nikakor ne ; studi se mi že nad samimi imeni in pravljicami o teh božanstvih . Jaz ne govorim o bogovih i n 
boginjah, ampak o samem in edinem Bogu « 

»Kako ga imenuješ po svojem sistemu ali učilu?« 
»Nima drugega imena kot Bog, in še to ime so m u 

ljudje le dali, da ga morejo imenovati . To imenovanje ne 
naznanja ne njegovega bitja, ne njegovih lastnosti . « 

»Katere so njegove lastnosti ?« 

»Nerazdeljiv je On, povsod eden in isti, povsod je i n 

obsega vse. Njega pa nič ne omejuje in ne obsega . On j e 
že bil, ko še ni bilo nič drugega, in bo še, ko ničesar n e 
bode. Mogočnost in modrost, dobrotljivost, ljubezen in pravičnost so mu lastne že po njegovem bitju, in sicer v naj 
višji meri in popoln'osti. Samo On stvarja, On vse ohranjuje, samo On more vse pokončati . « 

Takega ognja, tako navdušenega obličja in takih plamtečih pogledov Fabijola ni še videla, kakor pri sužnji, k o 
ji je govorila te besede ; le pri Nežici je že včasih opazil a 
tak pogled. »Kako žive in gorke krvi so ti jutrovci,« s i 
misli, »ni čuda, da jutrove dežele imenujejo domovino domišljije in poezije.« In ko vidi, da se je Siri malo polegel 


notranji ogenj, ji reče rahlo : »Toda, Sira, kako si moreš misliti, da se takšno nad vse veličastno bitje, kakoršno ti popisuješ, peča s tem, da opazuje dejanja in še celo born e 
misli milijonov in milijonov stvari? « 

»Gospica, za Njega to ni nikakršno delo . On je ka

kor luč, kakor svetloba ; mar je dela treba ali truda svet 
lobi, da pride skoz bistri ta studenček do kamenčkov n a 
dnu? Le glejte, kako vse odkriva, ne samo lepega, ampak 
tudi grdo — lično progaste polžke in skoljke pa zlate ribice , 
ki se premičejo med tankim zelenjem ; a tudi črno gomazen, 
katera bi se rada poskrila pred svetlobo v luknje . Mar to 
solncu prizadeva dela in truda? In kar dela svetloba tukaj , 
to dela v bližnji reki in v vseh drugih z enako lahkoto. « 

»Tvoja teorija je prav lepa, Sira, in če resnična 
res čudovita! In zares, prav resnična se mi zdi ; kako b i 
neki moglo napačno biti lepše kakor istinito? Vendar , 
kako strašna je ta misel,« nadaljuje Fabijola in gleda n a 
studenček, kakor bi se hotela prepričati o resnici in neresnici Sirinih besed, »da človek ni nikoli sam, da nikoli n i 
imel skrivne želje, da nobene še tako neumne misli ne more 
prikriti, nekomu, ki ne pozna nepopolnosti? Strašna misel ! 
Vedno živeti pod bistrim očesom, s katerim primerjeno j e 
solnce kar temna senca, zakaj solnce ne prerije v dušo . I n 
vendar se mi zdi resnično! « 

Nekako divji pogledi so švigali Rimljanki iz oči, ko j e 
to govorila, močno je vrelo ponosno njeno srce in se borilo z mislijo, da ni nikoli sama, da nima ne ene skrivn e 
misli ali želje, in da je neko bitje, ki opazuje vse njene domišljije in čutila. Pa vedno ji pride na misel: »In vendar 
se mi zdi tako resničnol« Dolgo se je borila pamet s 
strastjo ; naposled se je upokojila . Menda je prvič čutila, 
da je pričujoče neko bitje, veličastneje ko vse drugo, — 
bitje, katerega se je bala, pa bi je bila vendar rada ljubila . 
Njen duh se je ponižal in njena pamet, — prvič je spoznalo njeno srce, da ima gospoda nad seboj . 

Molčé in pazljivo jo je opazovala Sira in premišljevala, 
kaj se pač godi v Fabijolinem srcu ; saj je čutila, koliko j e 
za prihodnji verski napredek ležeče na tem, da spozna res 
nico, s katero se je ravno borila ponosna njena notranjost . 

Fabijola vzdigne glavo in milega, prijaznega glasu izpregovori : »Sira, ti mi gotovo še nisi odkrila vse svoj e 
vednosti ; moraš me še več učiti! (Sira je zardela pri te h 
besedah, pogledala v nebo in solzica se ji prikaže v očeh .) 


60 

Danes si odprla mojim mislim nov svet. Pokazala si m i 
krepost, ki visoko visoko stoji nad mnenjem in sojenje m 

človeškim, odkrila neko moč, ki opazuje naša dejanja, jih 
odobruje — poplačuje — ki stoji zraven nas, ko nas n e 
vidi nobeno drugo oko — ali imam prav, Sira? (Sužnja j e 
prikimala). S tem si mi pa pojasnila še druge reči, katere 
so mi bile do sedaj temne . Nekdaj si mi rekla, da ni razločka med gospodom in sužnjim — kaj ne, ti si mislila : 
Razloček je le vnanji, obstoji le pred ljudmi ; pred tvojim najvišjim bitjem ga ni, ampak vse je enako, po nravni prednosti celó prekosi lahko suženj gospoda, zakaj taka prednost bi bila znana le takemu velečastnemu bitju . In venda r 
so se mi takrat tvoje besede zdele tako neslane in strašanske, da me je kar jeza obšla, in — ali se še spominjaš?« 

»O ne več,« prijazno odgovori sužnja, »le nikar več n e 
govorite o temi « 

»Ali si mi odpustila, Sira?« vpraša Fabijola tako milobno, kakor še nikdar poprej . 

»Predraga gospodinja -,« dalje govoriti ji ni dal o 
srce ; pred Fabijolo se je spustila na tla in segala po njen i 
roki ; ali tudi v gospodinji je zmagalo srce ; prvič v življenju je ponosna Rimljanka objela revno sužnjo in v solza h 
se ji je topilo okó. 

črez nekaj trenotkov pogleda Fabijola Siro in reče : »Še 
nekaj — ali se sme človek bližati ali moliti tako bitje, kakor 
si je popisala? Ali ni previsoko ali predaleč od nas?« 

»Ni ne, žlahtna gospical On je vedno blizu nas ; kakor 

v solnčni svetlobi, tako živimo in se premičemo vedno v 
njem — zato se pa tudi vedno lahko obračamo do njega 
On sliši naše besede in znane so mu vse želje našega srca. « 

»Ali se mu morda še na kak poseben način more skazovati čast — znabiti s kako daritvijo,« vpraša nekak o 
strahoma Fabijola. 

Sira nekoliko premišlja, ker če bi bila odgovarjala na 

široko, govoriti bi bila morala o oni presveti daritvi, ka

tero je sveta cerkev skrbno prikrivala, vsakemu neverniku . 

Odgovorila je na kratko : »Dal« 

»Mar bi me hotela toliko izučiti v vaši vednosti, da b i 

mogla pokloniti tako veličastno daritev ? « 

»Tega pa ne ; imeti bi morali dar, ki je vreden Boga. « 

»Vidim, da imaš prav. Za Jupitra seveda je dober kak 

junec, ali kak kozel za Baka, ali kje bi bila daritev, vredn a 

takega bitja, kakršno si mi ti popisala?« 


61 

»Pač ; je, je tak dar — veličasten, neomadeževan, čist, 
Njemu prijeten. « 

»Oj, kaj je pač ta dar, draga Sira? « 

»Le samo On sam .« 

Fabijola si zakrije oči, potem pa resno pogleda sužnj i 
v oko, rekoč : »Jaz te ne umevam, vendar te vprašam, al i 
rabiš to strašno besedo v pravem pomenu?« 

»Vse moje besede so čista resnica . « 

»Za danes sem pretrudna, da bi s svojim duhom dalj e 
sledila ; treba mi je počitka. « 

Med kristjani. 

Po tem pogovoru je šla Fabijola v svojo stanico in j e 
ostala sama. Sedaj ji je srce bilo mirno, sedaj zopet nepokojno postajalo in vzbujeno . Ce je skušala premišljevati 
vzvišene resnice, katere ji je danes odkrila sužnja, kar ne 

kako migljalo ji je pred očmi ; ni jih mogla spraviti v celoto, zdele so se ji še brez stališča. 

Drugo jutro se napoti Fabijola obiskati bivšega mestnega prefekta Kromacija (kateri je po svojem izpreobrnjenj u 
kakor smo že slišali — z drugimi pokristjanjenci vre d 
in z duhovnikom Polikarpom bil zapustil Rim ter prišel v 

Kampanijo, da se popolnoma izučé v sveti veri) . Da je Kromacij kristjan, tega Fabijola ni vedela ; slišala je pa mnogo 
čudnih govoric o njem in o njegovi hiši : Da ima mnogo 
neznanih gostov, vendar ne napravlja gostij ; da je vsem 
svojim sužnjem dal prostost, da jih pa veliko ni hotelo za 
pustiti ga itd. To vse jo je zeló mikalo in rada bi se bil a 
prepričala sama, zato se napoti k njemu, ker sta bila zel o 
znana že iz otročjih let . Lahki jesenski dežek je poškropi l 
ceste in pota ter se v tankih kapljicah obesil na vinsk e 
trte, ki so na desni in levi obdajale cesto, da se je svetilo 
in lesketalo kot tisoč biserov . Kmalu se je pokazalo belo, 
prostorno poslopje na nizkem griču ; obdajal je je lavoro v 
gaj s temno zelenikovino in visokimi tankimi cipresami . 

Ko pride Fabijola skozi vrata, zapazi koj neko izpremembo. Ob lepo obrezanih zelenih mejah je drugekrat i 
stalo v vrstah mnogo umetno izdelanih kipov, a danes j e 
videla skozi in skozi prazna stojala . Druga izprememba j e 
bila ta, da ji je Kromacij prišel naproti prav vesel in zdrav, 

zadnjič ga je na vso moč bil mučil protin . Priljudni starče k 
jo vpraša, če je res, da pojde njen oče v Azijo, kar je Fa


62 

bijolo nekoliko osupnilo ; niti besedice ji ni oče naznanil o 
kakem popotovanju . lzprehajaje se po vrtu videla je gospodična, da je še ravno tako skrbno in lepo obdelan kakor 
prej, le prejšnjih podob ni bilo ; in ko prideta do umetno 
napravljenega jezera, katero je prej obdajala cela vrst a 
bogov in drugačnih kipov, katerih pa sedaj nikjer ni bil o 
videti, reče Fabijola nekako nevoljna starčku : »Kromacij, 
kaj so vam pač bogovi storili tako strašnega, da ste je vs e 
spravili od hiše? « 

»Lepo vas prosim, draga gospodična, nikar se ne jezite zavoljo tega. Čemu mi neki so podobe ?« 
»Če vi niste marali zanje, veselili so se jih pa drugi ; 
ali kam ste jih vendar dejali ?« 

»Kar resnico vam bom povedal : pod kladivo!« 

»Pod kladivo? In meni niste nič povedali! Saj veste , 
da bi bila rada katero kupila. « 

Kromacij se glasno nasmeje in pravi : »Ne, ne pod 
klicarjevo kladivo, pod kovaško kladivo sem je spravil . 

Bogovi in boginje -- vsi so razbiti in stolčeni . Kako bedro 
ali košček roke bi vam še lahko dal, cel obraz z noso m 
vred bi se pa menda že ne dobil več.« 

Fabijola se čudi in pravi : »Moj dragi, bistroumni sodnik, kak strašanski trinog ste pač postali! Rada bi vedela , 
kako bi mogli opravičiti tako grozno ravnanje ? « 

»I glejte, to je tako-le : Ko sem se postaral, postal se m 
tudi modrejši in izprevidel, da sta gospod Jupiter in ma-
mica Juno ravno toliko boga, kakor jaz in vi ; zato se jima 
nisem hotel dosti uklanjati .« 

»To je vse res ; tudi jaz sem to izprevidela, akoravn o 
še nimam sivih las ; ali saj imajo podobe tudi vrednost ko t 
umetniški izdelki .« 

»Tukaj pa niso bili postavljeni kot umetniška dela , 
ampak kot božanstva in torej kot goljufi. Saj bi tudi vi 
pahnili vsako podobo izmed podob vaših predstarišev, k o 
bi spoznali, da ni prava, ampak tuja, vrinjeva. Tako sem 
--vnal tudi jaz, in da bi se še komu drugemu ne stavil i 

in kazali v časti, katere niso vredni, zato jih nisem prodal, 
ampak pokončal .« * 

* Slišali smo že, da je Trankvilin sprejemši sveti krst čudovito ozdravel, in da je Kromacij, slišavši to, tudi takoj bil voljen 
sprejeti sveti krst, če prej sam skusi ozdravilno njegovo moč . Po 
takem potu pa ga Boštjan ni hotel vpeljati v sv . Cerkev in je skusil 
drugače. Kromacij je bil namreč daleč daleč znan po svojih ma

63 

»Čudno, čudno — pa veste kaj, tudi še marsikaj drugega nenavadnega govore ljudje o vas. « 

»Kaj takega? « 

»Da imate veliko ljudi, katerih nihče ne pozna, da n e 
napravljate več pojedin, da ste le sami za se, in da vas j e 
malo videti zunaj doma, da prav siromaško živite in kd o 
ve kaj šel« 

»Znabiti, koliko smo dolžni temu in onemu,« vpraš a 

smehljaje starček . 

»O, tega ne.« 

»Ali ne? Čudno je res, kako ljudje skrbe za nas. Prej , 
ko smo uganjali hrum in šum drugod in doma, dan n a 
dan posedali pri gizdavi mizi in klatili neumnosti ter počenjali dosti drugega, kar ni bilo ne lepo ne prav — o ta 
krat se nihče ni menil za nas . Sedaj se nas je nekaj zbralo, 
da bi zmerno, mirno, tiho pa delavno živeli, pa se nič menili za druge in za občne reči : takoj je vse radovedno in 
bi se rado vtikalo v naše zadeve ; kujejo laži in je trosij o 
ter raznovrstno nam podtikajo . Ali ni to čudno ?« 

»Res je ; ali povejte mi, kaj je vaš namen in kakšn o 
je vaše življenje?« 

»Mi gojimo in vadimo svoje višje dušne zmožnosti . 
Vstajamo tako zgodaj, da si ne upam povedati kdaj, potem 
imamo skoz nekaj ur razne duhovne vaje . Kar pa ostane 
dneva, porabi ga vsak po svoje; eni beró, drugi pišejo in 
zopet drugi delajo po vrtih, pa tako marljivo, da nobede n 
najemnik tako. Včasih pridemo skupaj, da pojemo lepe, 
poštene pesmi ali beremo dobre, koristne knjige, in pa tudi ,
da se učimo pri izurjenih in zvedenih učenikih . Živim o 
prav zmerno, uživamo skoro sama zelišča, vendar sm o 
ravno tako dobre volje, kakor bi se pred nami miza šibil a 
dragih jedil . « 

likih, katere je imel nastavljene po vrtih in sobah . »Vse te podobe 

pokončaj, in takoj boš ozdravel,« reče mu Boštjan. Huda je bila 
zanj ta zahteva, vendar se ,,vda ; njegov sin Tiburcij pa je bil tak o 
razkačen, da je zapretil : »Ce oče res ne ozdravi, dal bom Boštjan a 
in Polikarpa vreči v gorečo peč'.« Kromacij je razbil na en sam 
dan 200 bogov — ali ozdravel ni. Pokliče Boštjana ter ga prime 
za besedo, pa ta mu mirno odgovori : »Prepričan sem, da nisi vse h 

končal.« In res je bilo tako; nekaj majhnih kipov je bil pustil 
vromacij, ker so bili posebno umetniško izdelani ; sedaj je pokončal 
tudi te, in – ozdravi! Nato se je izpreobrnil on in tudi njegov si n 
Tiburcij, ki je postal eden najiskrenejših kristjanov in je poznej e 
umrl kot mučenec . 


»Tako življenje menda tudi ni preveč drago,« odvrn e 
nekako zabavljivo Fabijola . 

»Oj, oj — menda celo mislite, da smo se zbrali zato , 
da si ložeje kaj prihranimo? Tega pa ne ; le poslušajte, kaj 
smo sklenili. « 

»NO ?« 

»Sklenili smo, da v naši okolici ne bomo trpeli no

benega reveža več. Še to zimo bomo skušali obleči vse 
gole in nasititi lačne ter streči bolnikom . Tako bomo po 
rabili vse prihranjeno . « 

»To je res prav plemenito početje, a v našihdneh prav 
nenavadno in skoro vem, da se vam bo povračalo z ne 
hvaležnostjo in zasmehovanjem . Morebiti vam še hujega 
porekó . « 

»Kaj neki? « 

»Nikar mi ne zamerite, če vam povem, da ljudje cel o 
šepetajo, da utegnete biti kristjanje ; kar se tiče mene, govorila sem vselej zoper tako natolcevanje . « 

»Zakaj pa, predrago dete,« smehljaje vpraša Kromacij . 

»Zato, ker predobro poznam vas in vašega sina, pa 
Nikostrata in nemo revico Goe, kakor da bi le za trenotek 
mogla misliti, da ste se poprijeli take neumnosti in sleparije,« odgovori Fabijola. 

»Naj vas nekaj vprašam . Ali ste se že kdaj potrudili , 

da bi prebrali kako kristjansko knjigo in se poučili, kaj d a 
so ti ljudje in kaka je njih vera?« 

»O ne! S tem pa že nočem tratiti časa ; preveč črti m 
te sovražnike vsega napredka, te nevarne državljane, t e 
babjeverce in hudobce . « 

»Glejte, draga Fabijola, tudi jaz sem nekdaj ravno tak o 

sodil o njih, ali sedaj so moje misli vse drugačne . « 

»Temu se je res čuditi, posebno zato, ker ste jih ko t 
mestni prefekt večkrat morali ostro kaznovati kot zaničevavce postav . « 

Ob teh besedah se je zatemnilo obličje sodnikovo i n 
solze so se mu pokazale v očeh ; na misel mu je priše l 
sv. Pavel, ki je preganjal sv. Cerkev. 

Fabijola je zapazila to in rekla : »Nepremišljeno se m 
govorila. Bojim se, da ne bi bila vzbudila neljubih grenkih spominov vašemu dobrotljivemu srcu . Prosim, od

pustite mi, dragi Kromacij — le o čem drugem govoriva. 

— Pravzaprav sem danes prišla k vam, da bi zvedela z a 
kakega človeka, ki gre v Rim . Poprej ste mi povedali,• da je 

65 

namenjen moj oče v Azijo ; o tem sem že tudi od drugih stran i 
slišala nekaj, zato bi mu rada poslala pismo * in ga prosila , 
naj se pred svojim odhodom oglasi pri meni, da morda 
ne odide brez vsega slovesa.« 

»Kakor nalašč! Pri meni je mlad človek, ki je namenjen jutri zjutraj v mesto . Le v knjižnico pojdite z meno jin napišite tam list ; menda tudi sla najdeva tam. « 

Kromacij pelje Fabijolo v knjižnico. Pri mizi je sedel 

mladenič in prepisoval iz velikega zvezka. Ko zagleda tujko, 
zapre knjigo in jo položi na stran . 

»Torkvat,« nagovori ga Kromacij, $á-le gospica bi rad a 

poslala pismo svojemu očetu v Rim . « 
»Prav veselilo me bo, če morem postreči blagi Fabijol i 
ali njenemu dragemu očetu . « 

»Kaj jo poznaš?«
»V svojih mladih dneh sem služil blagega Fabija v


Aziji, kakor že tudi moj oče pred menoj, pozneje pa se m 
zavoljo bolehnosti zapustil njegovo službo . « 

Na mizi je ležalo nekaj kosov tankega pergamena enak e 
velikosti, menda za kako knjigo pripravljenega . Starček 
položi en kos pred Fabijolo in pripravo za pisanje. Ona 
napiše nekaj vrstic, zloži kožico skupaj, poveže z nitjo, pri 
trdi z voskom in pritisne svoj pečatnik na njo . Ker sedajše ni vedela, kako bi plačala poslanca, vzame še drug i 
košček pergamena, napiše si nanj ime in stanovanje mladeničevo ter ga vtakne k sebi . Prav po očetovsko je bi l 
ganjen Kromacij in zdelo se je Fabijoli, da jo pogleduj e 
tako milo, kakor bi zadnjikrat govoril ž njo . Ali starčku j e 
nekaj drugega težilo srce. »Kako blaga duša,« si misli ; »ali 
naj pogine v temini poganstva? Koliko sadu bi prinašala, 
ko bi ji posvetila luč svete resnice ; ne sme več ostati tako . « 
In vendar ga je zadrževalo sto in sto reči, razodeti se ji . 

»Zdrava, draga Fabijola, zdrava,« so bile zadnje be

sede ganjenega starčka. »Stoterno bodi blagoslovljena z 
blagoslovom, katerega sedaj še ne poznaš! « 

Tudi Rimljanko so ganile te skrivnostne besede sta

rega prefekta, govorjene s tako milim glasom. 

Pred vratmi jo ustavi Torkvat : »Ne zamerite, blaga 

gospica, da vas mudim, vi bi gotovo radi, da pride pism o 

prav kmalu v Rim ?« 

* Takrat ni bilo pošt kakor danes, in pisma so pošiljali po 
najetih poslancih ali slih. 
Fabijola 5 


»Seveda . Veliko mi je na tem, da ga dobi oče prejko mogoče.« 

»Ce je tako, vam menda ne bom mogel postreči. Jaz 
ne morem drugače potovati, kakor peš ali pa za prav mal e 
denarje s kakim voznikom. « 

»Potemtakem mi ne zamerite, če vam nekoliko pripomorem, da boste hitreje potovali .« Pri teh besedah m u 
pomoli polno mošnjico. Nekako strastno in smehljaje j o 
zgrabi mladenič in naglo odide . Nič ni dopadel ta člove k 
Fabijoli in čudila se je, kako je prišel v družino blagovoljnega starčka ; veselilo jo je pa tudi, da se ga je ob enem 
iznebila z zlatom in se tako oprostila vse daljnje dolžnost i 
do njega. Zato vzame listič, na katerega si je bila zapisal a 
poslančevo ime, da ga raztrga — kar zapazi tudi na drugi 
strani nekaj zapisanega. Bere in bere — teh besed ni š e 
našla v nobeni knjigi : »Jaz pa vam povem : Ljubite svoj e 
sovražnike ; dobro jim storite, ki vas sovražijo, blagoslavljajte jih, ki vas kolnejo, in molite za nje, ki vas preganjaj o 

in obrekujejo, da bodete otroci svojega Očeta, ki je v ne 
besih, kateri daje svojemu solncu vzhajati nad dobrimi i n 
hudobnimi in deževati na pravične in krivične.« 

Kdo popiše Fabijolina čutila, ko premišljuje te besede ! 
»Čigave so pač te besede? Kakega grškega ali rimskeg a 
modrijana ne. Ali so domišljija ali resnica? Ali imajo v 
sebi največje poniževanje, ali so samo zlata pena? Hoče m 
li vprašati Siro, nji je pokazati? Vendar, čemu? Saj ne razumem njenih misli, nemogoča se mi zdé njena načela . Najje veter odnese, da si nihče več ne bo belil glave ž njimi . « 

In zafrfral je listič po vetru ; pa takoj na to zakliče : 
»Formijo, Formijo, poberi mi listič, ki mi je odletel! « 

Kočijaž ji ga prinese in vtaknila ga je zopet v nedrije ; 
tako so zlate besede ležale na njenem srcu, katero je bil o 
sedaj mirno in pokojno do doma . 

Zbegana ovca. 

Drugo jutro je stala na vse zgodaj pred, Kromacijevi m 
poslopjem mula pripravljena za Torkvata in na nji mal a 
culica z vsem njegovim premoženjem . Prišlo je obilo prijateljev, da se poslové ; eni ga opominjajo, da naj ne pozab i 
na velike milosti, katere je prejel od Boga, in na svoj po 
klic, kar je tudi prav resnobno obljubil ; drugi so ga prosili, 


67 

da naj opusti vse poprejšnje navade in znance, ali so m u 
pa kaj malega darovali za popotnico, ker je bil reven . 

Naposled je prišel duhovnik Polikarp in ga opominjal 

z živo besedo in s solznimi očmi, naj se varuje svojih Zeravno malih, vendar nevarnih napak, da odloži lahkomišljenost, katera se je večkrat prikazala na njem, in da na jse bolj vadi krščanskih čednosti. Torkvat je obljubil vse, 
poljubil duhovniku roko, pokleknil in prejel njegov blago 
slov. Tudi nekaj priporočil mu je dal Polikarp do razni h 
kristjanov in denarne pomoči. Ko se je že vse vrnilo 
v hišo, stal je še Kromacij pri vratih in gledal za odhajajočim z milimi pogledi ; bili so blizu taki kakor očetovi, k i 
zre za svojim sinom zapravljivcem . 

Mulo so mu najeli le do velike ceste, ker je bilo pohištvo Kromacijevo precej v strani ; tam pa, v Fundi, dobi l 

bi bil drugačnih pripomočkov za daljnjo pot. Kraji, koder 
je jezdil, so bili neizrečeno lepi ; vse je stalo v največji jesenski krasoti in obilnosti ; ali za vse to veličastvo se j e 
malo zmenil naš jezdec . Bolj kot lepi jesenski vinograd i 
in bistri potočki, bolj kot čisto, modro nebo, dopadlo m u 
je veliko mesto, hrumea Roma s svojimi vrti in toplicam i 

— le s takimi krasotami se je pečal njegov duh. Sedaj je 
pred seboj zagledal v domišljiji samotno sobo v kopališč u 
in v nji so sedeli lakomni igravci, tudi on strastno zgrab i 
za kocke, kar se mu prikaže za mizo mili proseči obraz Polikarpov. Zopet mu kaže duševno oko mizo, polno dragi h 
jedil in ognjenega žlahtnega vina, ali zopet ga plaši duhovnikov obraz. — Urneje in urneje je šlo, da prej dospe d o 
vsega tega veselja — revež pa ni videl gnilobe, goljufije i n 
gizdavosti razuzdanega cesarskega mesta ; ni spoznal, da igr a 
in nezmernost sta le vrata do vse one spačenosti in hudobije . 
Med takimi domišljijami zagleda pred seboj neko mesto ; 
»Fundi,« zamrmra in seže po svojih pismih, ker je ime l 
eno tukaj oddati. Ko pride v mesto, vpraša po stanovanj u 

učenika Kasijana ; najde ga in mu izroči pismo. Prisrčno 
sprejme starček našega tujca in mu med jedjo pripoveduj e 
svoje dogodke. Rojen je bil Kasijan v Fundi in napravil 
je bil v Rimu svojo učilnico, o kateri smo že govorili v 
začetku naše povesti ; ker so ga pa spoznali za kristjan a 
in se je bal, da bi se zavoljo njega ne začelo preganjanje , 
pribežal je v svoje rojstno mesto in se tudi tukaj pečal s 
poučevanjem, Torkvatu je razkladal vse tako odkritosrčno, 
kakor svojemu bratu ; temu je pa menda sama hudob a 

5* 


68 

vdihnila misel : »Kaj, ko bi mi vsa ta sporočila pomagal a 
enkrat še do denarjev ?« 

Drugo jutro se poslovi, pravi, da ima v mestu še ne 
kaj opravka, in gre. Kupi si lepšo obleko, in da bi Fabijolino pismo prej ko mogoče oddal, priskrbi si dvoje urni h 
konj, in tako je šlo v naglem diru po dnevu in po noči 
noter do Rima . Pred mestom obleče novo, lepo obleko i n 
stopi med mogočno zidovje — v svojo pogubo . 

Prva pot je bila k Fabiju, da oddá hčerino pismo . Ta 
ga prijazno sprejme, poprašuje po tem in onem in ga slednjič povabi na večer h kosilu ; tega se Torkvat ni dost i 
branil, ampak šel je in poiskal si lepega stanovanja, kakršno se je po njegovih mislih spodobilo sedanji lepš i 
opravi in večjemu premoženju . 

Fabij ni ljubil življenja na deželi, vesela družba in 

njene čenčarije so mu ugajale bolj kot zeleni gaji in šumeč i 
potočki . Zato ni hodil s svojo hčerjo iz mesta in jo je tudi 
obiskoval le poredkoma. Še veselil se je, ko je odšla; zakaj dokler je bila ona doma, bal se je je nekako in ni č 
nespodobnega se ni godilo v hiši. Ko je pa hči odrinila v 
Kampanijo, jeli so se okoli Fabija zbirati najhuji lahkoživci , 
noč in dan so po hiši razgrajali razuzdanci in igravci te r 
se valjali okoli bogate gizdave mize. Ko je tedaj povabi l 
T'orkvata, si je šel iskat še drugih gostov, kar ni bilo težko , 
ker so se mu nekateri postopači-pojedneži sami nastavljali, 
da bi je vzel k jedi. Blizu Titovih toplic naleti med drevjem na dva svojih znancev ; ker sta se prav živo pomen 
kovala, ju ni hotel motiti, ampak postal je malo . 

»To poročilo je tedaj resnično,« vpraša eden . 

»Toliko je prav gotovo, da so se prebivavci v Niko 
mediji vzdignili nad kristjane in jim zažgali cerkev pre d 

palačo. Cesarjev tajnik sam je danes to pravil mojem u 
očetu. « 

»Saj so bili pa tudi dosti neumni kristjanje, da so sred i 
najlepšega trga pozidali svojo cerkev! Lahko bi bili ve 
deli, da se bo pravoverno ljudstvo prej ali pozneje vzdignilo zoper nje . « 

»Res je to. Tudi moj oče pravi, da naj bi bili ti ljudj e 
veseli, e jih dobrovoljni vladarji puste v miru. V kotiček 
naj bi se skrili in živeli v tihoti, ne pa pred palače stavili svojih templov ; zato jim pa tudi prav privoščim, če 
kdo malo te ptičke privleče na dan in zraven še svoji mošnjici malo pomaga.« 


69 

»Prav govoriš! Pri tem torej ostane : Prizadevala si 
bova najprej, da zveva najbogatejše kristjane in pri te m 

bova eden drugega podpirala po svoji moči. Potem si njih 
premoženje prav pošteno razdeliva med seboj, kaj ne? « 

»Seveda!« 

Sedaj pristopi Fabij . »No, kako se kaj imate, Fulvij ? 
Že dveh dolgih mesecev vas nisem videl . Danes zveče r 
vas povabljam k jedi ; tudi vaš prijatelj — Korvin mend a 

— naj bi prišel z vami. « 
Korvin je pritrdil prav okorno . 
»Prav žal mi je, lepo se zahvaljujem,« odgovori Pulvij , 
»ne morem, ker sem povabljen nekam drugam . « 

»Pojte, pojte! Saj ga ni v celem mestu, da bi tak o 
dobro jedli pri njem, kakor pri meni ; kuge pa menda tud i 
nima moja hiša, ker se je tako ogibljete, odkar ste se pr i 
jedi malo skavsali z Boštjanom . Mar vam je začarala črna 
čarovnica? Povem vam, da je tudi jaz ne morem videti , 
že izdavna bi jo bil rad odpravil od hiše — ali mislil bi, d a 
naj bi vas vsaj nekaj drugega privedlo v hišo. Saj sem 
dobro zapazil tisti večer, kako željno ste pogledovali n a 
mojo tetico Nežo. « 

Fulvij ga nekako čudeč se pogleda in pravi : »Kaj m i 
to pomaga, če pa vaša hči ovira vsako znanje ž njo. « 

»A, to tedaj vas zadržuje od moje hiše? O, na Fabi

jolo nikar ne glejte, ona je modrijanka in nič ne ve o taki h 
rečeh . Tudi meni bi bilo ljubše, če bi popustila vse svoj e 
bukve in si raje poiskala moža. Kar se pa tiče Neže, vam 
povem, da vas ima tako rada, kakor le vi njo . « 

»Ali je mogoče? Kako pa to veste?« 

»Sama mi je povedala ravno tisti dan . « 

»Vam ?« 

»Meni, meni. Z vašim lišpom in vašimi biseri ste s i 
pridobili njeno srce. Tako je sama govorila, in stavim, d a 
ni mislila nikogar drugega, nego vas.« 

Fabij je namreč sklepal iz tistih Nežinih besed, ko je 
govorila o ženinu, kateri jo je okinčal z dragimi kameni ; 
Fulvij pa je mislil, da si jo je res pridobil z ,gizdavim 
lišpom, ki ga je nosil na sebi, in se je že zibal v najslajši h 
sanjah in smehljal se lepemu premoženju . 

»Le pogumno se je lotite,« izpodbuja ga Fabij, »in go

tovo bode vaša, naj že počne Fabijola, kar hoče, česar s e 
vam pa sedaj ni bati, ker je z vsemi svojimi posli odšla n a 
deželo . Prav sami bomo in dobre volje .« 


»Dobro, jaz pridem gotovo! « 

»Pa tudi Korvin z vami,« pristavi Fabij . 

Pojedine ne bomo popisovali, le toliko opomnimo, d a 
je kraljevala navadna rimljanska razuzdanost in da so g a 
kmalu vsi imeli v glavi, samo Fulvij je ostal trezen . Po 
raznih pogovorih so prišli na najnovejše novice iz jutrovega. Potem ko so bili v Nikomediji kristjanom podrl i 
cerkev, vnel se je v cesarskih poslopjih hud ogenj, katereg a 
je pa Galerij sam dal napraviti, to so vedeli — dolžil j e 
pa kristjane in tako dražil boljšega Dijoklecijana* zope r 
nje k hudemu preganjanju . Pričakovati je bilo torej cesarskega ukaza za preganjanje tudi v Rimu, katerega bod e 
Maksimijan gotovo z veseljem izvrševal . Naši gostje so 
bili sploh tudi te misli, da se morajo kristjanje pokončati , 
tako ali tako, in izgnati iz države ; in vedeli so strašnih 

hudobij in krivic pripovedovati o njih . 

Med tem pogovorom je ostro opazoval Fulvij vse, po

sebno pa Torkvata, ki je vedno molčal in izpreminjal svoj 
obraz ; sedaj je postal bled kot mrlič, sedaj zopet rdeč kot 
kri. Vino ga je storilo pogumnega, vendar se je še zdrževal, ko so toliko grdili kristjane ; popolno zakriti pa n i 
mogel svojega notranjega nepokoja . Sedaj je grozeče vzdignil pest sedaj grizel se v ustni, sedaj kruh začel mečkat i 
med prsti ali pa je kakor v mislih zvrnil kozarec vina. 

»Kristjani nas sovražijo in bi nas najraje pojedli, ko b i 
mogli,« odreže se eden ; in Torkvat se spne, kot bi hote l 

skočiti kvišku, odpira usta — pa obmolči . 

»Pojedli, da, pa pokončali, kakor so pod Neronom Ri m 
pokončali z ognjem in sedaj cesarsko palačo v Aziji,« reč e 
drugi ; in Torkvat preteče stegne roko — pa jo takoj zopet skrije. 

»Še hujše je pa, ker s svojo vero izpodjedajo državo , 
napravljajo prekucije in celo nagnusno molijo oslovsk o 
glavo,« pristavi tretji , 

Torkvat razkačen plane kvišku ter povzdigne roko , 
kar Fulvij v istem trenotku z mrzlim zasmehovanjem pri

* Ko je nastopil leta 284 Dijoklecijan vladarstvo mogočnega ,
č'rez tri dele zemlje razširjenega cesarstva, je izprevidel, da njem u 
samemu ob vsi volji in vednosti ni mogoče krepko vladati vsi te jzemlji. Izvolil si je zato socesarja, katerega je imenoval »augustus« 
in dva podcesarja . Za socesarja na zahodu je izbral Maksimijan a 
in mu za pomagača ali podcesarja pridružil krotkega Konstancij a 
Klora ; sam si je pa za vladanje izbral jutrove dežele s sedežem v 
Nikomediji in njemu desna roka je bil divji Galerij .. 

7. 
stavi : »Res je, pa tudi otroka zakoljejo in jedó njegovo 
meso in pij,ó njegovo kri .« * 
Sedaj zamahne Torkvat ob mizo s tako silo, da je vs e 

na nji poskočilo in zarožljalo, in zavpije s hripavim glasom : 
»To je laž, nesramna IaŽ! « 

»Kako moreš ti to vedeti ?« vpraša Fulvij grenko smehljaje se. 
»Ker sem s a m kristjan,« zavpije v ognju, »in vsa k 
trenotek pripravljen umreti za svojo vero! « 

Ko bi bil iz kozarca na mizi se prikazal strupen pisan 
gad, ne bi bila stresla gostov taka mrzlica, kakor jih je o b 
teh besedah ; kakor okameneli so zrli s čudnimi obrazi v 
krvoželjno zver — v kristjana. Fabij je tako grbančil obraz , 
kakor bi hotel svoje goste prositi odpuščenja, ker jih j e 
privabil v tako slabo druščino. Filozof Kalpurnij je piha l 
okrog sebe, kakor zdivjan konj, češ, no, sedaj je pa ede n 
tukaj, ki še več ve o kristjanih nego jaz . Neki mladi človek se je tako plašno odmikal in z odprtimi ustmi zrl v 
kristjana, kakor bi bil stal pred živo pošastjo. Korvin se 
je pa režal in kazal zobe, kakor postavim kmet, ko najd e 
podlasico v pasti ujeto . Fulvijev pogled pa je prekosil vs e 
druge. Najlože in najboljše popišemo njega in njegova čutila, če ga primerimo pajku, ki sedi sredi svoje mreže i n 
po dolgi lakoti zagleda muho v tanki zanki zapleteno — 
pripravljen, sedaj in .sedaj jo zvezati in ji izpiti kri . Dolgo 
že je bila najiskrenejša njegova želja, dobiti kristjana, katerega bi storil izdajavca svojih bratov . Sedaj ga je našel 
pripravnega za to, samo, če se ga loti od prave strani . — 
Kako je pa to vedel? Ker je dobro poznal kristjane in bi l 
prepričan, da se pravi kristjan nikdar ne napije in tud i 
ne baha, da je pripravljen umreti za svojo vero. 

Kar tiho je vse zapustilo dvorano in bežalo od kristjana kakor od žive kuge, ko Fulvij nekaj izpregovori Fa

biju in Korvinu, potem pa prime mladeniča za roko in g a 
prav prijazno nagovori : »Ne zameri mi, da sem govoril tak o 
nepremišljeno in te zapeljal do nekih besed, katere te utegnejo pripraviti v veliko nevarnost . « 

»O, jaz se ničesar ne bojim, do zadnjega vzdihljej a 
bom ostal zvest.« 

* Na to bedasto očitanje so prišli pogani, ker so nekaj o d 
strani slišali o presvetem Rešnjem Teleu, pa niso natanko vedeli ,
kako in kaj. 

»Tiho, tiho,« reče Fulvij, »da te sužnji ne slišijo in n e 
izdajo. Tukaj le, v to sobo pojdiva, tam se bova dalje po 
menila, in nihče naju ne bo slišal. « 

S temi besedami pelje Torkvata v krasno sobo, kje r 

je bilo nastavljenih več posod vina; na lepi mizi so pa ležale kocke. Fulvij napija mladeniču, potem kakor v misli h 
vzame kocke in je vrže na mizo ter reče : 

»Oj, kako slabo! To je sreča, da z nobenim ne igram , 
kar izgubljen bi bil . Skusi ti, Torkvat! « 

Igra je bila od nekdaj glavna strast Torkvatova ; za

voljo igre in pretepa, ki se je začel pri igri, bil je prišel v 
ječo, kjer ga je izpreobrnil Boštjan. Oči so se mu zabliskale, ustni trepetali, ko je z nemirno roko segel po kocki . 
Fulvij ga je natanko opazoval, videl vse to in spoznal na 
vajeni roki, da ima pred seboj starega izkušenega igravca . 

»Vidim, da tudi ti nimaš boljše roke,« reče mu Fulvij , 
»vendar tukaj-le s Korvinom bi še imel srečo, če postavi š 
kaj malega. « 

»Pa prav kaj malega le za opočitek, ker sem se 
igri odpovedal. Nekdaj seveda pa naj bo!« 

Fulvij z očesom migne Korvinu in reče : »Skusi no!« 

Začela sta igrati za prav malo in navadno je dobi l 
Torkvat ; Fulvij mu je pa vedno pritakal in napijal, da m u 
je naposled že čudno tekel jezik . 

»Korvin — Korvin,« začne mrmrati, »ali nisem že teg a 
imena slišal, iz Kasijevih ust? « 
»Kje,« vpraša Korvin čudeč se. 

»Prav tam — d~!« mrmra Torkvat sam za se, »ti trgavs , 
ti zverina. Ali si ti tisti Korvin, ki je tolkel kristjanskega 

dečka Pankracija ?« 

Korvin razkačen plane kvišku, pa z enim pogledom ga 
upokoji Fulvij, rekoč : »Kasijan, Kasijan — o to je izvrste n 
učenik ; kje že stanuje sedaj ?« 

To bi bil Korvin rad vedel, zato mirno posluša . 

»On stanuje — stanuje — ne, izdajavec pa nočem biti . 
Rad se dam trpinčiti, sežgati, rad umrjem za svojo vero — 
izdati ga pa nočem, ne. « 

Ko je zapazil Fulvij, da Torkvat igra z vedno večjim 
veseljem, reče Korvinu : »Pusti me, pusti, bom še jaz mal o 
igral s Torkvatomi« Prijel je za kocke in stavil več — 
dobil je Torkvat in postavil svoje denarje na dobiček — i n 
zopet dobil. Tako je šlo naprej: sedaj je dobil ta, sedajoni ; sploh je bil pa proti koncu le Fulvij na dobičku . En


73 

krat je Torkvat plašno pogledal kvišku, zdelo se mu je, 
da vidi za Fulvijevim stolom duhovnika Polikarpa; menca 

si oči in vidi, da je le Korvin stal tam in ga gledal pra v 
debelo. Napel je vse svoje moči in vednosti. Glas vesti 
je utihnil, vera je omahovala in milost božja ga je zapustila. 
Vrnil se je v dušo hudobni duh, duh lakomnosti in poželjivosti, pa pripeljal s seboj še sedem drugih duhov, hujših 
od njega. 

Vino in izguba sta ga naposled pripravila tako v ogenj , 
da zgrabi za mošnjo, katero mu je dala Fabijola, in vrž e 
vse na mizo, kar je še bilo v nji . Fulvij odšteje ravn o 
toliko in sedaj zgrabita za kocke ; zadnji mah — s strastnimi pogledi zreta drug drugemu pod roko — Fulvij dob i 
in potegne k sebi ves zadnji denar Torkvatov . Mladenič se 
nasloni na mizo, pokrije svoj obraz z rokami, cepeta z no 
gami, škriplje z zobmi in vpije in stoče, kakor iz uma, te r 
si ruje lase. Neki glas mu zašepeče na uho : »Ali si ti 
kristjan? Svojo vero si izdal in onečastil! « 

»Ne, ne,« ječi Torkvat v obupnosti . 

»Da, da, — v svoji pijanosti si povedal vse ; toliko, 
da si svojce izdal in da ne moreš k njim nazaj. « 

»Proč, proč od mene!« zaječi grešnik. »Saj mi bodo 
še odpustili. Bog — 

»Molči, ne izgovarjaj tega imena . Ti si osramočen, izgubljen za vedno. Ti si zaničljiv zapravljivec in igravec — 
na beraško palico si prišel in jutri boš prosil kruha okrog . 
Ali kdo ti ga bo dal? Kristjani? Ne poznajo te in vendar 
si kristjan, in to je zadosti, da te na koščke raztrgajo pogani, da te umore, — kristjani te pa vendar ne bodo spoznali za mučenca. Hinavec si, hinavec in svetohlinec — 
drugega nič, Torkvat!« 

»Kdo me muči tako grozno,« vzdihne Torkvat in po 
gleda kvišku. 

Fulvij je mrzlega obraza stal zraven njega . 

»In če bi tudi vse to bilo res, kaj pa tebe to skrbi ? « 

»Me, me,« odgovori Fulvij ; »popolnoma te imam v svoj i 
oblasti. V moji roki je tvoj denar, tvoje poštenje in im e 

— tvoje življenje! Samo da drugim kristjanom povem, ka j 
si danes govoril in počel, pa jim ne smeš več pred oči ; al i 
te pa izročim onemu-le trgavsu, oni zverini, kakor si g a 
imenoval, in pelje te svojemu očetu prefektu v sodbo . Ali 
te je sedaj še volja, za svojo vero stopiti pred sodnika, 
ko si pijanec in igravec ?« 


Torkvat molči. 

»No, ali si že izvolil? Kaj hočeš raje, sedaj-le stopit i 
pred kristjane, tak kakršen si ali pa jutri pred sodbo ? « 
»Ne eno, ne drugo,« zamrmra Torkvat . 
»Kaj pa hočeš storiti? « 
»Vse, kar hočeš, samo nobeno izmed teh reči,« odgo

vori grešnik . 

Fulvij se vsede zraven Torkvata in mu prijazno p a 
sladko govori tako-le : »Poslušaj me, Torkvat, pa stori, kar 
ti velim, in vse bo dobro. Dobil bodeš svojo hišo, bogate 
obleke in dobra jedila, dovolj denarjev za igro - - 1 ,e stori, 

kar hočem! « 

»Kaj hočeš ?« 

»Jutri vstani po navadi in kakor bi se ne bilo ničesar 
zgodilo, idi okoli svojih znancev, potem mi pa odgovori n a 
vse, kar te bom vprašal in kar si videl . « 

»Izdajavec naj bi bil?« stoka mladenič . 

»Imenuj to, kakor hočeš ; stori, kar hočem — ali p a 
smrt, najhujša smrt! Govori, kaj si izvoliš? « 
»O ne smrti, ne! Vse, kar hočeš — le smrti ne! « 

Fulvij zapusti svojo žrtev in gre h Korvinu, da ga po

polnoma upokoji s tem, da mu obeča poizvedeti stanovanj e 
učenika Kasijana, do katerega se je vnovič vnela Korvinov a 
jeza. Ko stopi Fulvij zopet v sobo k Torkvatu, da bi ga 
spremil domov in tako zvedel njegovo stanovanje, naše l 
ga je naslonjenega na mehki blazini. Pijanost mu ni dala 
stati in srce ne pokoja ; premetaval se je semtertja in milo, 
milo stokal. Sramota, kes, jeza, obupnost so se drvile sko z 
dušo zbegane ovce . 


Il. Bo j 

Dijogen. 

ar smo pripovedovali doslej, godilo se je v dnevih , 

ko niso kristjanov preganjali očitno in splošno, po

polnega mirú pa tudi ni imela Cerkev — bili s o 
dnevi pred nevihto . Zapazili smo razna znamenja nevarnosti : rjovenje divjih zveri, katero sta slišala Boštjan i n 
Pankracij, naznanila iz Nikomedije, besede Fulvijeve ,in Korvinovo groženje — vse to nam je kazalo, da se bliža preganjanje in da bo zopet tekla krščanska kri v potokih . 
Tudi Cerkev je zapazila ta znamenja in se natihoma pripravljala na boj . 

Nekega mrzlega večera proti koncu meseca vinotok a 
je stopal mlad človek, trdno v plašč zavit, po ozkih temni h 
ulicah, katere so imenovali »suburra« . Bil je Pankracij in 
videlo se mu je, da ni znan v tem kraju, zakaj ogledova l 
in ogledoval je hiše, skoz in skoz majhne in revne, in s i 
iskal prave, ker takrat ni bilo tako lahko kakor dandanašnji, 
ko so zaznamovane s številkami . Ko zagleda eno, bol j 
snažno od drugih, stopi k vratom in potrka. Visok sivolas 
starček Dijogen se prikaže in odpre. Leta so ga. bila že 
sključila in mu zgrbančila obraz, na katerem je kraljevala 
nekaka otožnost in resnobnost . Stopivši v stanovanje najd e 
Pankracij Maja in Severa, zala in močna sina Dijogenova . 
Maj je sedel pri marmornati plošči in dolbel v njo črke ; 
na drugi strani ploš& je bil pa že neki drugi pogansk i 
napis, katerega je bil naš umetnik le povrhu izbrisal in 


76 

zamazal. Vse delo je bilo zelo okorno in v napisu skor o 
vsaka beseda napak ; tak-le je bil : 

DE BIANOBA 
POLLECLA QVE ORDEV BENDET DE BIANOBA . * 

Sever je pa risal na les neko podobo Kdor je dobr o 
zveden v zgodbah sv. pisma, ta bi bil iz njegovih čečkarij 
spoznal Jona, ko ga požira riba, in zraven Lazarja, katereg a 
Jezus ravno obuja v življenje. Stari Dijogen je pa ostr o 
lopato nasajal na novo toporišče, ko je prišel Pankracij . 
Vsa ta dela so kazala, kako opravilo ima ta družina : Dijogen je bil kopač ali grobokop ** v krščanskih pokopališčih, in sicer glavar ali mojster vseh grobokopov ; sina 
pa sta mu vrlo pomagala pri tem podzemeljskem delu i n 
po svoji moči in vednosti narejala ljudem napise in podobe 
na grobe. 

»Maj,« vpraša Pankracij, »ali na vse grobe ti narejaš 
napise ?« 
»O ne,« odgovori smejé se umetnik, »le tistim, ki n e 

morejo boljšega plačati . Ta-le dobrotna ženica je imela ,o b 
novi cesti' malo prodajalnico, in lahko si mislite, da n i 
obogatela zraven, posebno ker je bila zeló poštena! In vendar me je navdajala neka sladka misel, ko sem vsekova l 
ta robati napis. « 

»Katera neki? « 

»Mislil sem si, da bodo znabiti še črez tisoč in tiso č 
let kristjanje s spoštljivostjo čitali na steni to mojo čečkarijo in zvedeli o dobri Polekli, o ošabnih napisih cesarjev , 
ki so preganjali Cerkev, pa ne bo duha ne sluha — pozabljeni, izgubljeni bodo .« 

»Tega si vendar ne morem misliti, da bi se ponosn i 
spomeniki cesarjev popolnoma poizgubili, taki-le napisi pa 
ostali. Kaj te je neki navedlo na to misel ?« 

»Samo zato mislim tako, ker bi jaz zanamcem rajši 
ohranil spomin poštenih revežev, kot brezbožnih bogatinov . « 

* Po naše : Z nove ceste. Potekla, ki ječmen prodaja ob nov i 
cesti. — Ta napis so res našli v Rimu na Kalistovem pokopališču . 
** Ti kopači, grobokopi ali »fossores«, kakor so jim rekali, so bili zbrani v svojo družbo ali ceh . Cerkveni predstojnik i 
so jih imeli pod svojo oblastjo, potrjevali nove ude in znabiti tud i 
sprejemali . Na—čelu vsem je stal od Cerkve izvoljen glavar. Ročnost in enoličnost, ki se kaže v vseh delih' po katakombah, pa tudi 
sporočilo nam potrjuje, da je šlo to delo ali rokodelstvo od očet a 
na sina, od rodú do rodú . 


77 

»Oj, oče Dijogen,« reče sedaj Pankracij, »kmalu bi bi l 
pozabil povedati, čemu sem prišel . Jutri zjutraj pridite v 
hišo moje matere k važnemu pogovoru ; tudi milostljivi i n 
častitljivi papež bode pričujoč, pa duhovniki posamezni h 
cerkev, dijakovi in notarji. Zato morate pa tudi vi priti 
kot načelnik grobokopov, da se zavoljo prihodnjih viharni h 
časov pomenite marsikaj zastran pokopališč. « 

»Gotovo pridem,« odgovori starček . 

»Sedaj imam pa še jaz prošnjo do vas . « 

»Prošnjo? Kakšno ? « 

»Večkrat sem že bil v naših svetih pokopališčih, al i 
natanko ogledal si jih še nisem ; zato bi rad, da bi mi ji h 
vi enkrat razkazali, ker vam je znan vsak kotiček v njih . « 

To vam iz srca rad storim . Precej jutri po posve

tovanju pojdem v Kalistovo pokopališče ; počakajte me po l 
ure pred poldnem pred ,porto capeno', pa pojdeva skupaj . « 

»Že pridem ; pa ne sam . Dva mladeniča, ki sta nedavno prejela sveti krst, sta me prosila, da ju seznanim s 
temi svetimi kraji, ki so jima še popolnoma neznani . « 

»Vsak vaš prijatelj je tudi meni ljub ; katera sta?« 
»Eden je Tiburcij, sin bivšega prefekta Kromacija, drug i 

neki mladenič, Torkvat po imenu. « 

»Torkvat?« zavzame se nekako Sever . »Ali ga dobro 
poznate ?« 
»Prav res ga ne poznam tako do dobrega, kakor Ti

burcija, ki je zelo vrl mladenič, pa ker si močno prizadev a 
seznaniti se z vsemi našimi zadevami, mislil sem, naj bo . 
Kaj tebi dela skrb? « 

»Ko sem danes zjutraj šel v pokopališča, stopil se m 
za nekaj trenotkov v Antoninove toplice -. « 

»Kaj,« nasmeje se Pankracij, »ali ti tudi hodiš p o 
toplicah ? « 
»Vi še zvabiti ne veste, da sta kapsarij* Kukumio v 
Antoninovih toplicah in njegova žena kristjana . « 

»Ali res?« 

»Tako je ; in ker si je ravno naročil grob v Kalistove m 
pokopališču, zato sem, šel k njemu, da se pomeniva. Ko 
tedaj stopim v poslopje, zagledam v nekem kotu Torkvata 
prav prijateljsko se pomenkovati s prefektovim sinom . Sajveste, s tistim Korvinom, ki se je splazil v Nežino hišo, k o 

* »K a p s a ri j« je bil človek, ki je imel v varstvu obleko kopajočih se ; kapsa namreč se je imenovala omara, kjer je shranjeval opravo . 

78 

je ravno neki neznani dobrotnik (Bog mu povrni!) delil bogatih darov revežem . Kristjan v , družbi s tem človeko m 
in ob tej uri, mislim si, to ni dobro znamenje! « 

Pankracij zardi in reče : »To je res, ali pomisli, da j e 
še novinec v veri in da njegovi prejšnji znanci ne vedo , 
da je kristjan. « 

Po tem govoru se Pankracij poslovi in gre ; sina ga 
pa še nekoliko spremita po samotnih ulicah . 

Kmalu bi bili pozabili na neko osebo, s katero sm o 

se seznanili že v začetku naše povesti — na pobožno Lucinó. Živela je pa tudi tako tiho in mirno v svetosti i n 
kreposti, da je svet malo vedel za njo in smo zato imel i 
malo priložnosti, očitno jo kazati v povesti . Njeno hišo je 
zadela velika čast : Bila je v nji že poprej ena župnijskih 
cerkev in sedaj je tam stanoval tudi papež . Ker je pretil a 
nevarnost in se je bilo bati, da bodo sovražniki najprej 
iskali in segli po glavarjih Kristusovega kraljestva, zato j e 
zapustil sv. Oče svoj navadni sedež in se podal tu-sem v 
varnejše zavetje . 

Lucina je bila v štiridesetem letu* sprejeta v red dijakonis in je imela opravila dovolj v spolnovanju dolžnost i 
tega stanú. Dijakonise so pazile na ženske v cerkvi, s o 
skrbele za bolnice in revice, so narejale in popravljale svet a 

oblačila in platno za oltarje, poučevale otroke in ženske, k i 
so se pripravljale na sv . krst, in tudi pomagale pri te m 
sv. zakramentu. Lucini se je že tudi spolnila najiskrenejša 
želja njenega življenja : Njen sin se je bil daroval Bogu i n 
je bil pripravljen preliti svojo kri za sv. vero. Edina skrb 
za sina ji je bila le še moliti zanj in paziti nanj . 

Na vse zgodaj se je zbrala družba, o kateri smo po 
prej govorili. Sklenili so, da se bo nabirala miloščina, ke r 
treba je bilo skrbeti, da se razširijo in popravijo pokopališča, da se preživé tisti, ki bodo morali živeti v tihem zavetju pred preganjavci, da se preskrbé jetniki in odkupijo 
trupla mučencev. Izvolili so tudi za vsak okraj beležnika 
ali notarja, kateremu je bila skrb, da zapiše, kako so mučili tega ali onega spoznavavca v njegovem okraju, in drugo , 
kar se je zgodilo ž njim. Duhovniki posameznih župnij 

* Navadno se je to zgodilo v šestdesetem letu starosti, v Štiri 
desetem le redkokdaj . 


79 

so dobili povelja o oskrbovanju sv. zakramentov, posebno 
sv. Rešnjega Telesa, pa odkazali so vsakemu nekaj poko

pališč ali katakomb, v katerih naj opravlja daritev svet e 
maše. Papež si je izvolil katakombo Kalistovo, česar je bi l 
stari Dijogen neizrečeno vesel, in vedel in sukal se je, kako r 
da bi zanj šele sedaj prišli pravi časi . Sklical je druge 
grobokope v svoje stanovanje in jim naročeval to in ono , 
kakor častnik svojim vojakom, kadar se bliža sovražnik . 

Solnčna ura na ,porti capeni' je kazala ravno na pol 
dne, ko je stopil iz mesta Dijogen s svojima sinovoma i n 
tam že našel vse tri mladeniče. Po dva in dva so šli natihoma po raznih potih ob Apijevi cesti do Kalistovega pokopališča, kjer je bilo že vse pripravljeno za podzemeljsk o 
pot ; tudi v katakombo so šli po dva in dva . Sever je vzel 
Torkvata — lahko nam je misliti, zakaj. 

Nekoliko o katakombah č'itatelju v pojasnilo. 
Najprej nekaj o imenu »katako m ba«. Mesto Rim obdaja 

krog in krog več kot šestdeset pokopališč, katera imenujejo večinoma po svetnikih, katerih trupla tam počivajo, na primer : Pokopališče sv. Neže, sv. Pankracija, sv. Pretekstata, sv. Priscile itd. Pokopališče sv . Boštjana se je imenovalo tudi pokopališče »ad ca 
tac u m bas« ; bilo je imenitno tudi zavoljo tega, ker so tu neka jčasa hranili ostanke sv. apostolov Petra in Pavla. Začeli so potem 
tudi druga pokopališča imenovati »ad catacumbas«, tako da je t o 
ime postalo splošno za vsa druga — slednjič so vsa podzemeljska 
pokopališča imenovali »ad catacumbas« ali katakombe. 

Tla v Rimu in okolici so peščena. Zgoraj je drobni in rdečkasti pesek rahel, spodaj pa se je spoprijel in naredil skale. Navadno so napeljane do katakombe strme stopnice noter do tam , 
kjer dela pesek trdna skalnata tla . Tako se pride v gornjo katakombo ali — rekli bi — v prvo nadstropje ; odtod po stopnicah v 
dolnjo ali drugo nadstropje in velikrat še v tretje . V vsaki taki katakombi razločujemo tri dele : Pota ali hodnike, večje štirioglate prostore in cerkve. Hodniki so ravna pota ali galerije, 
z ravnimi stenami in včasih tako ozki, da komaj dva človeka gresta 
vštric ; napeljani so na vse strani, in drugi zopet tem ovprek, tako 
da so ta podzemeljska pota razpeljana kakor mreža . Če bi kak nezvedenec zašel v teh prostorih, bila bi njegova smrt gotova. 

Ti hodniki niso samo zato vsekani v skalo, da bi se po nji h 

prišlo sem ali tja, ampak to so že tudi pokopališča, zakaj njih sten e 
so črez in črez prevrtane in vsekane kakor satovje. Vrsto nad 
vi sto, včasih celo njih štirinajst, vidimo v stenah ozkih in bolj al i 
manj dolgih lukenj ali votlin — to so grobovi. Truplo leži tako 


80 

po dolgem, kakor se steza hodnik s stranjo proti galeriji . Votline 
so natanko umerjene po dolgosti trupla, tako da nekateri mislijo . 
da je umrli ležal zraven stene, ko so zanj dolbli grob. Ko je bil o 

truplo večjidel dvakrat povito in navadno z dišavami maziljeno , 
položili so je v tako ozko celico in sprednjo odprto stran pokrili z 
marmornato ploščo ali pa z velikimi opekami ; robove so pa dobr o 
zamašili in zalepili . Napis so vdolbli v marmor ali pa vrezali v 
še mehko malto. Na tisoče in tisoče takih napisov so prepisali in 
nabrali v novejših časih, akoravno je večina grobov brez napisa . 

Kristjanje so precej v prvih časih pokladali svoje mrtvece v 
taka podzemeljska pokopališča ; to kažejo simbolična znamenja i n 
podobe po katakombah, iz katerih sklepajo učenjaki na najstarejš e 
čase ; na več grobih je pa zaznamovan tudi čas in sega od prvi h 
časov do leta 350. Imeli so pa kristjanje tudi navado, v še mehk o 
malto vtisniti kak denar, kakšno školjko ali kaj enakega, mend a 
zato, da so ložeje spoznali in našli, kje leži njih dragi, zlasti če n i 
bilo napisa . Tudi takih denarjev se je ohranilo ali pa vsaj v malt o 
vtisnjena podoba denarja, ki priča visoko starost teh pokopališč . 
Čuditi bi se utegnil, kdor prebira napise iz katakomb, da je večji 
del zaznamovan le dan, ne pa leto, ali vedeti je treba, da je kristjanom bilo več ležeče na dnevu, kot na letnici, ker se je obhajal let o 
na leto dan mučenstva Kristusovih spoznavavcev, katerega je tore 
bilo treba dobro vedeti . 

Ko so se začeli za sv. Cerkev boljši časi in se kristjanom n i 
bilo več bati preganjanja, nastopila je tudi za katakombe drug a 
doba. Shajali so se v njih verniki k božji službi, da so na grobe h 
najimenitnejših mučencev praznovali obletnico njihovega mučenstva. 
Napravili so zato lepe vhode s stopnicami in podprli že razpokan o 
ali vdrto skalovje z novim zidovjem, pa napravili skozi strope luknje , 
da so dobili obiskovavci zraka in svetlobe Naposled so pa začel i 
nad temi vhodi zidati cerkve in kristjanje so obiskali in šli pote m 
pod zemljo po lepo razsvetljenih hodnikih do grobov najimenitnejši h 
mučencev. — V tej dobi niso nikoli odpirali grobov in iz njih je 
mali sv. trupel, le prevrtali so grobovo steno, vtikali skoz njo rutic e 
in dotikali se svetih ostankov ; take prtiče so nosili v vse kraje i n 
je visoko častili. 

Ko so sovražniki pridrli na Laško, zlasti ko so po Rimu divjali Longobardje in pozneje Saraceni, takrat so prišli tudi za kata

kombe žalostni časi . Tujci so ropali tudi po podzemeljskih pokopališčih in je onečaščevali ; zato so vzeli papeži trupla najimenitnejših mučencev iz njih in je prenesli v cevkve . Tudi veliko tistih 
cerkev nad vhodi se je takrat in v poznejših viharnih časih podrlo . 
Zemlja se je posipala v te podzemeljske prostore, stropovi se podirali in veliko so pokončali tudi hudobni ljudje . Tako so postale 
katakombe vse zapuščene in skoro pozabljene, ter so se šele v novejših časih začeli učenjaki bolj pečati ž njimi . Posebno papež 
Pij IX. je storil neizrečeno veliko, da se v teh za vse krščanstv o 
preimenitnih prostorih še ohrani in popravi, kar je mogoče . 


81


Pod zemljo. 

Dolgo že so stopali Dijogen s sinovoma in mladeniči 
vred po podzemeljskem hodniku z voščenimi svečami v roki . 
Tu pa tam je postal sivolasi grobokop in pripovedoval te r 
razlagal to in ono, slednjič jo krene stari vodja na desno . 
Torkvat plašno pogleda okrog sebe . 

»Kdo ve, mimo koliko hodnikov smo že šli, prede n 
smo se zavili,« vpraša . 

»Mimo veliko,« odgovori prav na kratko Sever . 

»Kaj praviš, ali jih je bilo deset ali dvajset?« zopet 
vpraša Torkvat. 

»Menda ravno toliko ; štel jih nisem nikoli . « 

Torkvat jih je bil sicer štel, pa bi se sam do trdnega 
rad prepričal. »Kako pa razločuješ pravo pot,« vpraša zope t 
kmalu. »Glej, kaj je to? « 

Ob teh besedah se prikloni, kakor bi hotel ogledovat i 
malo dolblino na oglu, pa pazljivo Severovo oko je videlo, 

da hoče narediti neko znamenje v steno . 

»Urno, urno naprej,« reče Sever, »če ne, izgubiva on e 
in potem ne veva, kam jo zavijó . Ta dolbina je narejena , 
da se v njo postavi svetilnica ; na vsakem oglu je ena « 

Naprej gredé je Torkvat natanko štel vse ovinke i n 
postal sedaj tu, sedaj tam, da si vse ogleda in zapazi ; pa 
ostro oko Severovo je videlo vse to. Prišli so v prostore n 

štirioglat prostor, ki je bil črez in črez ozaljšan s podobami . 

»Kaj je pa to,« vpraša Torkvat. 

»Takih rak ali grobnic je neizrečeno veliko po naših 
pokopališčih,« reče Dijogen ; »včasih ima v takem prostoru 
kaka rodbina svoje pokopališče, večjidel pa hranijo trupl o 
kakega mučenca in shajamo se tu, da praznujemo dan njegove smrti . Le poglejte tam-le grob, nad katerim je stro p 
obokan — ta je pri takih priložnostih oltar, na katerem 
se daruje sv. daritev. Na stenah vidite podobe, kakršn e 
so pri nas najbolj navadne ; zavoljo teh sem vas pripeljal 
v to rako, katera je ena najstarejših in ima torej podob e 
iz vseh časov noter do podob mojega sina . « 

»Oče Dijogen,« reče Pankracij, »kaj, ko bi nam je nekoliko razložili? Po večjem so mi znane, pa ne vse, in ra d 
bi poslušal, če bi je nam vi malo pojasnili. « 

»Jaz sicer nisem učen na te reči, pa če človek šest 
deset let preživi kot deček in možak tukaj-le med njimi , 
se že malo spozna — zato naj bo. Te-le podobe na stropu , 

Fabijola 6 


82 

nekako omrežje z grozdi, ki nas menda spominjajo n a 

Kristusa, pravo, živo vinsko trto, čigar mladike smo m i 
verniki — te so najstareje, naredili so je takrat, kot ta podzemeljski prostor; one ob stenah pa takrat kot grobe. Tukaj-le sedi Orfej in milo piska in gode ne le svoji čredi , 
ampak tudi divjim živalim v puščavi, ki kakor zamaknjen e 
stoje okoli njega. « 

»Oj, oj, Orfej? To je poganska podoba, kaj pa del a 
tukaj,« oglasi se nekako zabavljivo Torkvat . 

»Res, ali to je alegorija (prilika), pa še prav priljubljena,« prijazno odgovori Pankracij, »kakor vidite tukaj tud i 
še druga poganska znamenja, že iz prvih časov. Pod podobo Orfejevo so obrazili našega Gospoda Zveličarja, d a 
bi ga Iožeje obvarovali oskrunjevanja nevercev . Tukaj-l e 
zraven vidite Gospoda v drugačni podobi. « 

»Pastirja z ovco na ramah, to že razumem,« reče Torkvat, »to je dobri pastir. « 

»Res je dobri pastir,« reče Sever ; »v borni obleki stoj i 
tukaj, na rami izgubljeno in zopet najdeno ovco . Njem u 
na straneh stojita človeka, katera je poslal, da oznanjata 
božjo besedo; naprej se držita in govorita ovcam, katere 
niso iz Gospodovega hleva . Na vsaki strani je ena, kater i 
je videti, da ne posluša njegove besede, ampak mirno s e 
pase naprej, neka druga pa je vzdignila glavico in oči i n 
pazljivo posluša ; dežek pada na njo : to je milost božja « 

»Kaj da je ta podoba tako priljubljena ; tudi drugod 
sem jo že videl,« vpraša Tiburcij . 

»Zato, ker so te in enake podobe iz tistega časa, ko 
je kriva vera Novacijanova kalila mir med kristjani. « 

»Kaj je pa učil ta Novacijan,« vprašal je že malo nevoljno Torkvat, češ, s takimi praznimi rečmi si kratimo čas . 

»Novacijan je učil, da Cerkev ne more odpuščati vse h 
grehov, da so nekateri preveliki, da bi jih Bog odpustil .« 

Pankracij, ki je to govoril, ni vedel, kako moč so t e 
besede imele do Torkvata ; ali Sever, ki ga je vedno opazoval, je videl, kako ga je črez in črez polila rdečica . 

»Ali je to kriva vera,« vpraša plaho . 

»Seveda je silna pregreha krajšati milost in usmiljenj e 
Onemu, ki je prišel na svet, da najde, kar je izgubljenega, 
in pripelje k pokori ne pravičnikov, ampak grešnike . Vedno 
je učila katoliška Cerkev, da se grešniku odpuste vsi grehi , 
in če bi bili tako rdeči kot škrlat, in če bi jih imel še toliko, da se jih le skesanega srca izpove ; zato je tudi Cerkev 


83 

zmerom ljubila podobo dobrega pastirja, ki je pripravlje n 

iti v puščavo in poiskati izgubljene ovce . « 

»Kaj pa,« reče Torkvat očitno ganjen, »če bi kdo, ki 
je postal kristjan in že tudi prejel sv . obhajilo, odpadel o d 
vere, se utopil v pregrehe in — in — (glas se mu je tresel )
izdal svoje brate, ali bi takega ne pahnila Cerkev od sebe ?« 

»Gotovo ne! Saj ravno o teh pregrehah so trdili novacijanci, da jih Cerkev ne more odpuščati ; ali ona je ljubezniva mati, ki ima naročje vedno odprto za izgubljen e 
sinove.« 

Solzica je zaigrala Torkvatu v očesu, ustni sta mu trepetali, kakor bi se hotel spoznati za skesanega grešnika, al i 
le en trenotek, — in zopet se je pokazal prejšnji mrzli pogled . 
V ustni se vgrizne in reče s hlinjeno vnemarnostjo : »To 
je res zelo tolažljivo za tiste, ki so v takih pregrehah. « 

Dobro je spoznal in bral na obrazu Sever ta trenote k 

milosti božje za mladeniča, ki ga pa ni porabil, in zapazil 
je, da je satan v njem zadušil glas vesti. 
»Hodnike in grobnice smo ogledali,« reče Torkvat, »sedaj bi še rad videl cerkev, kjer se bomo shajali . « 

Dijogen ni slutil nič sumljivega in je ravno hotel po 
kazati hodnik do cerkve, ko se oglasi Sever : »Oče, jaz 
mislim, da je za danes že prepozno ; saj veste, da imam o 
še dosti opravka. Ti mladi prijatelji nam pa tudi ne bodo 
zamerili, posebno ker bodo kmalu videli cerkev, ko bod e 
namreč sv. Oče opravljal v nji službo božjo . « 

To je bilo vsem po volji. Ko pridejo nazaj gredé d o 

tistega kraja, kjer so prvič krenili v stran, stopi Dijogen v 
neki stranski hodnik in pravi : »Tod le in potem na desn o 
je najbližja pot do cerkve, jaz sem vas pa pripeljal semka jle zato, da vam pokažem to-le podobo, ki nam kaže Marijo 
Devico z Jezuščkom v naročju, katerega molijo modri i z 
jutrovega. Tukaj so narisani štirje, navadno štejemo le tri . « 

Vsi so občudovali lepo podobo, le Severa je neizrečen o 
jezilo, da je oče nevedé Torkvatu pokazal pot do cerkve , 
katere ni mogel zgrešiti, če se ravna po tej podobi. Ko 
odidejo mladeniči, reče svojemu bratu : »Zeló imam tega človeka na sumu ; ta nam bo še pletel zanke . « 

Šla sta brata in izbrisala znamenja, katera je Torkvat 
narejal na ogle ; ker se jima pa to še ni zdelo zadosti varno, 
sklenila sta navadno pot do cerkve zasuti in jo speljati p o 
drugih potih . Pripravila sta že potrebnega peska, vendar sta 
morala poprej kristjanom povedati o tej prenaredbi. 

6* 


Nad zemljo. 

Zapustimo še mi temna pokopališča in vrnimo se k 
Fabijoli v »srečno Kampanijo«, kakor so jo imenovali rim-
ski pisatelji. Še zmerom premišljuje pomen čudnih besed, 
katere je našla. Zde se ji kakor pismo iz drugega sveta, 
in ni vedela, kaj ž njimi ; več ljudi jo je obiskalo prihodnj e 
dni in hotela je pokazati najdene vrstice temu ali onem u 

— pa kar ni se mogla odločiti . 
Obiskala jo je neka gospa, ki je prav pošteno in krepostno živela in kateri je tudi branje modrijanskih knjig šl o 
nad vse ; pogovarjali sta se o svetu in njegovem mišljenj u 
in Fabijola je že segla po lističu — a roka se ji ustavi ; 
zdelo se ji je, da ga oskruni, če ga izroči tuji roki. Tud i 
neki učenjak jo je obiskal in ji kaj lepo govoril o veličastnih mislih starejših in novejših šol — tega je hotela vprašati, pa najdene besede so se ji zdele pretemne za tega 
modrijana. Zares čudno je, da se je ponosna Rimljanka 
vselej slednjič skoro nehoté obrnila do krščanske sužnje , 
če je potrebovala pouka in tolažbe — tako tudi sedaj . Ko 
je bila sama ž njo, poda ji najdeni listič . 

»To-le pisanje sem našla v Kromacijevi hiši,« reče ji , 
»in kar ne gre mi iz glave. Premišljevala sem ga in premišljevala, da sem že vsa zmedena . « 

»Kako je to, žlahtna gospa? Saj se mi zdi tako jasno , 

da nič takega.« 

»Saj ravno to mi dela težave. Moja prirojena čutila , 
vsa moja narava se vzdiguje in nasprotuje takim mislim ; 
takega človeka bi zaničevala, ki bi se ne maščeval, če ga 
kdo razžalil, in ki bi sovraštva ne povračal s sovraštvom . 
Že komu odpustiti bi bilo veliko, pa hudo povračati z do-
brim — to se pravi nekaj terjati, kar je človeški naravi nasprotno. « 

»Jaz pa mislim, da tudi vi častite take, ki se ravnaj o 
po tem pravilu . Povejte mi, mar zaničujete ali visoko čislat e 
Aristida, ki je uslišal enega svojih sovražnikov ter svoj e 
lastno ime napisal na črepino,* sebi v pogubo? Kaj pa Ko 

* V Atenah so veliko prestali pod samovlado Pisistratovo, še 
bolj pa pod njegovih sinov Hipija in Hiparha . Da bi se več ne po 
vrnilo tako trinoštvo, uvedli so o s t r a cize m . Če je kdo zapazil ,
da dobiva ta ali oni preveč veljave in vpliva do ljudstva, napisal je 
njegovo ime na črepino in jo vrgel v za to napravljeni prostor. 
Kogar je napisalo 6000 mestjanov, pregnali so ga za 10 let iz Aten . 

85 

rijolana, ali ga kot Rimljanka zaničujete ali povzdigujete , 
ker se je tako visokodušno obnašal proti vašemu mestu ?« * 

»Seveda, oba častim ; ali ta dva nista bila navadna človeka, ampak junaka. « 

»Zakaj bi pa mi vsi ne bili taki junaki,« smehljaj e 
vpraša Sira . 

»Za bogove, drago dete, kakšen svet bi bil to! V s i 
taki junaki! Človeka že veseli, če bere čudovita dela te h 
ljudi, če bi pa navadni ljudje dan na dan izvrševali taka 
dejanja, brez veljave bi bila in še neprijetna . « 

»Kako je t0?«
»Kako je to? Katero mater bi veselilo, ko bi se njeno


dete v zibeli igralo s strupenimi kačami in jih zadavilo, 
kakor je počel Herkul? In zelo neprijetno bi mi bilo, ko 
bi pri jedi začel kak gost praviti, da je to jutro umoril Minotavra** ali zadušil Hidro.*** Moja misel je ta, da najnas bogovi obvarujejo take nesreče, da bi vsi ljudje bili tak i 
heroji (junaki) .« 

»Kaj pa, če bi nas zadela taka nesreča, da bi stanovali v deželi, kjer bi res živele take pošasti, minotavri , 
hidre in zmaji ; ali bi potem ne bilo bolje, da bi vsi ljudj e 
bili taki vitezi, kakor pa na oni svet pošiljati po Tezeja al i 
Herkula, da nam je pokončata?« 

»Res bi bilo bolje, pa kje so te pošasti ?« 

»Jeza, sovraštvo, maščevanje, častilakomnost in skopost so po mojih mislih vsem ravno tako nevarne pošasti , 
kakor one kače in zmaji — zakaj bi sami ne skušali, d a 
je premagamo, zakaj bi se sami ne izkazali take junake , 
kakor so se Aristid, Korijolan ali Cincinat?« 

»Ali imaš ti res to za navadno nravno (moralno) po 

stavo? Če to terjaš od vsakega človeka, mislim, da si 
zašla previsoko. « 

»Nikakor ne. Vas je že osupnilo, ko sem pripovedo

vala, da je notranja nevidljiva čednost ravno tako potrebna , 
kakor vnanja ; sedaj vas mislim dovesti še višje . « 

* Marcija Korijolana so tožili izdajstva, ker je skušal odpraviti tribunat, ustanovljen ljudstvu v varstvo zoper plemenitnike. 
Bežal je zato iz Rima in kmalu se vrnil na čelu precejšnje armade,
podvrgel si več mest, njemu sovražnemu Rimu pa prizanesel — 
pravijo, da na priprošnjo svoje matere in žene . 

'I,* Po basnoslovju starih Grkov pol človek pol bik, ki je žrl 
mladeniče in device . 

*** Strašna kača z mnogimi glavami . 


»Le, le, in nič se ne boj, pa vse mi povej! « 

»Glejte, kar ima vsaka druga postava (in naj bo š e 

tako čista in veličastna) za kdo zna kako junaštvo in z a 
najvišjo čednost, to je n a m vsakdanje vodilo in n a v a d n a 
d o l ž n o s t, po kateri se je ravnati vsakomur izmed nas . « 

»To je pretrdo! Ce junak ukroti svojo poželjivost i n 

dovrši viteško dejanje, povzdiguje ga svet in časti, njegov a 
dela se zapisujejo za vse prihodnje čase in to mu daj e 
moč in pogum, — kaj pa samotni revež, ki natihom a 
posnema junaka? Kdo pa njega vidi, kdo ga poplačuje, d a 
mu daje pogum ?« 

Sužnja povzdigne z veliko spoštljivostjo in sloves

nostjo oči in roko proti nebu in počasi reče : »Oče nebešk i 

— kateri daje svojemu solncu vzhajati nad dobrimi in hudobnimi in deževati na pravične in krivične. « 
Fabijola nekoliko pomolči, kakor v svetem strahu, po 
tem pa reče : »Sira, tvoja veličastna modrost je zopet zmagala moje modrijanstvo. Da bi človek izvrševal take junaške čednosti kakor kaj vsakdanjega, in če ga tudi nihč e 
ne vidi, moral bi biti višje bitje, višja stvar, kakršne si m i 
mislimo bogove — in že ta sama misel je vredna vseg a 
modrijanstva. Ali me moreš dovesti še višje? « 

»Višje in še veliko višje! « 

»Doklej pač ? « 

»Tako daleč, da bi vaše srce zadobilo mir. « 

Priprave za preganjanje . 

Na jutrovem je trajalo preganjanje že več mesecev i n 
Dijoklecijan pa Galerij sta že sporočila Maksimijanu, naj 
začne kristjane preganjati tudi po zahodnih deželah . Ker so 
pa tu sklenili, da ne bodo kar počrez mesarili kristjanov , 
ampak da je hočejo popolnoma zatreti in zato tudi naj 
prej pomoriti najvišje cerkvene glavarje, potem šele navadn e 
vernike, treba je bilo prej še veliko priprav. Cesar sam 
naj bo dal znamenje, potem pa se bo začelo preganjanj e 
po vseh krajih naenkrat, z vso silo in z vsemi pripomočki, da se preje doseže, kar so nameravali Cesar je 
sicer že komaj pričakoval krvave moritve, vendar je slušal 
svoje svetovavce in čakal z ukazom, da bi se v vseh njegovih deželah oklical na en dan in zato toliko bolj preplašil kristjane. 


87 

Meseca listopada je sklical Maksimijan velik zbor, d a 
se zadnjič pogovoré o tej reči . Prišli so bili najvišji državni 
uradniki, med njimi tudi mestni prefekt s svojim sino m 
Korvinom, da bi ga ponudil za glavarja ali vodjo neki divj i 
četi, katera je bila še posebno odmenjena za preganjanje . 
Tudi cesarjevi namestniki iz Sicilije, iz Španskega in Galij e 
so bili prišli, pa krdelo učenih modrijanov in govornikov 
(med njimi tudi Kalpurnij), kakor tudi poganski duhovniki 
iz vseh kotov države, ki so še posebno prosili za ostr o 
preganjanje. 

Cesar Maksimijan je bil rojen iz najnižjega stanu, * 

brez vse omike in tujec, ki je bil šel po svetu sreče lovit ; 
tem večja je pa bila njegova telesna moč, niso mu zaston jrekali Herkulej, res je bil močan kakor sam Štempihar. 
L)ijoklecijan si ga je izvolil za socesarja, ker mu je bil v 
vsem enak : nad vse lakomen, na drugi strani pa zopet zapravljiv, kakor on ; vdan najgnusobnejšim pregreham i n 
brez čutila za kako pravico in milosrčnost Preganjanja s e 
je veselil kakor kake nove veselice, kakor požrešnik bogat e 
mize. Že sam pogled na tega trinoga je pretresnil marsikoga — orjaške postave je bil in divjega obraza, katereg a 
so obdajali zmršeni kodri rdečkastih las, pod nagrbančeni m 
čelom so se mu pa vrtele in obračale oči, katerim se je 
znala sumnost, malopridnost in surovost . 

Na slonokoščenem sedežu pod bogato ozaljšanim ne 
besom je sedel v dvorani lateranske palače** pred sklicanimi oblastniki, ki so ga trepetaje obdajali v polkrogu . 
Krdelo telesne straže je varovalo vse vhode in njih poveljnik, tribun Boštjan, je slonel na vratih, kakor bi se nič n e 
menil za vse to, kar se tu pogovarjajo ; vendar mu ni ušl a 
niti najmanjša besedica . 

Najprej so dobili besedo poganski duhovniki . Ta j e 
pripovedoval, da se je kaka reka vzdignila nad svoje bregove in napravila veliko škode na polju, oni, da je potre s 
razrušil kako mesto ; drúgi so zopet tožili, da na severni h 
mejah preti tuji sovražnik, na jugu pa da razsaja kuga — 

vsega tega, rekli so, krivi so kristjanje, zakaj prorokovališč a 
ali orakli so vsi naznanili, da bogovi pošiljajo take nesreče, 
ker so razkačeni, da se trpe v državi kristjani. Nekateri 

* Pravijo, da v Dalmaciji . 
** Sedaj : lateranska bazilika ali »mati vseh cerkev na svetu« ,
kakor je čitati spredaj na tem poslopju . 


88 

orakli so celo izrekli, da ne izpregovore niti besedice več , 
dokler ne bodo pokončani vsi kristjani . 

Za duhovniki so nastopili modrijani (filozofi) in govorniki s svojimi dolgimi govori ; cesar jih ni nič kaj pazljiv o 
poslušal, kolcalo se mu je radi dolgega časa, pa potrpe l 
je, ker sta tudi vladarja na jutrovem poslušala enake zbor e 
Te modre glavice so začeli premlevati, kar se je slišalo ž e 
tisoč in tisočkrat : da kristjani otroke koljejo in jedó, uganjajo neznane hudobije, molijo ovslovsko glavo, pa da n e 
verujejo na nobenega boga . Vse je verno poslušalo te strašn e 
reči in ploskalo, akoravno so večjidel vedeli, da so vse t o 
izmišljene laži. Naposled se vzdigne izmed učenjakov nek a 
glava, katera je slovela, da pozna kristjane in njih vero 
do pičice, pa da je prebrala vse njih bukve in da ravn o 
namerja v posebni knjigi s svojo ogromno učenostjo v pra h 
zdrobiti ves sestav (sistem) kristjanov -- to je naš star i 
znanec Kalpurnij . 

Odprl je usta in začel razlagati vsem v začudenje, da 
je prebral vse krščanske knjige in tudi judovske, ki so bil i 
predniki kristjanov. »Judje,« je rekel, »prišli so ob vladanju Ptolomeja Filadelfa v Egipet, ker jih je trla dom a 
revščina in lakota. Po zvijačah njih vodnika Jožefa so vse 
žito pokupili in spravili v svojo domovino ; za kazen so 
morali ob sami slami živeti in narejati opeko za zidanj e 
nekega mesta. Ker je slišal egiptovski vladar že marsika j 
čudnih reči o Judih, dal je dva njihovih najbolj učenih mož , 
Mojzesa in Arona, vreči v ječo, jima brade na pol porezati , 
da v grškem jeziku spišeta vso zgodovino in vero judovsk o 
Te bukve sem jaz videl in bral,« rekel je Kalpurnij, »in l e 
nekaj naj povem iz njih . To judovsko ali krščansko ljudstvo se vojskuje z vsemi kralji in narodi ; če dobe kako 
mesto, takoj vse pomore in to zato, ker jim velevajo nji h 
častilakomni duhovniki, ki jih vladajo . Kristjanje imajo dan 
današnji še ravno take duhovnike in radi bi še danes po 
končali' vso vlado, nas vse na velikem trgu sežgali, pa tud i 
naše prečastitljive in božanske cesarje .« 

Strah in groza je preletela vse pričujoče ob teh strašni h 
besedah ; pa takoj je vse utihnilo, ko začne govoriti cesar : 
»Jaz imam pa drugačnih in boljših vzrokov, da iz vseg a 
srca sovražim kristjane. V sredi naše države so si postavili nekega novega najvišjega verskega glavarja, ki na m 
ni podložen, pa ravno tako mogočno vlada nad svojimi . 
Dosedaj je bil cesar najvišji poglavar v verskih in političnih 


rečeh, .ti ljudje pa so ločili ti oblasti in torej tudi nis o 
dobri podložniki. Ta duhovska oblast krati in manjša moj o 
oblast, zato pa tudi očitno povem, da bi rajši slišal, ta al i 
oni se hoče povzdigniti za cesarja, kakor da so izvolili takega duhovnika. « 

Te besede je govoril cesar z divjim hripavim glaso m 
in vsi so jih sprejeli z veliko pohvalo . Ko so še marsikaj 
sklenili zaradi preganjanja, obrne se Maksimijan k Tertulu : 
»Prefekt, ti si mi rekel, da imaš nekoga prav pripravnega , 
da vodi in izvrši moja povelja in brez usmiljenja ravna s 
temi izdajavci . « 

»Tukaj ga imam, veličanstvo! Moj sin je, Korvin . « 

Cesar ostro pogleda sina, ki je pokleknil predenj, potem se pa nasmeje na vse grlo, rekoč : »Pri moji besedi , 
ta je pravi ; mislim, če je kdo za taka opravila, gotovo je 
ta-le. Kdo bi bil mislil, da imaš tako grdega sina ; kar iz 
oči mu gleda zanikarnost in razuzdanost.« 

Korvin je zardel kakor rak od jeze in sramote . 

»To ti pa povem, dečko, da moraš ravnati varno i n 
premišljeno in ne slepo z vratmi riti v hišo. Jaz dobro 
plačam, če se mi dobro postreže, če ne, jih pa tudi lepo število namažem ; le pojdi torej, pa boj se za hrbet in glavo, 
če se pregrešiš ! « 

Ko se je cesar že vzdignil, zagleda Fulvija, ki so g a 

tudi poklicali kot plačanega cesarskega ogleduha, pa se j e 
le stiskal v kot. »O, kaj pa ti, moj preljubeznivi jutrovec ? 
Le bližje, le bližjel« 

Fulvij se je bližal trinogu, pa s težkimi koraki, tak o 
kakor divjemu tigru, o katerem ne ve, ali je na trdni ve 

rigi priklenjen ali ne, zakaj davno je že čutil, da ga cesar 
nič kaj ne more, akoravno ni vedel, zakaj . Maksimijan ga 
je pisano gledal že zato, ker je sam imel dovolj ogleduho v 
plačevati in mu ni bilo treba še iz jutrovega jih pošiljati , 
še bolj pa, ker se je bal, da ne bi bil Dijoklecijan Fulvija 
njemu samemu poslal za ogleduha iz Nikomedije, da b i 
opazoval, kar se godi na dvoru, in sporočeval Dijoklecijan u 

»Veš, da mi tvoje prilizovanje nič ne dopade ; v dejanju — v dejanju moraš kaj pokazati! Meni so te poslal i 
kakor za podlasico, da mi izvohaš gnezda izdajavcev i n 
drugih takih ptičev, pa dosedaj še nisi nič storil, akoravn o 
sem ti že dosti izmetal denarjev. Sedaj boš imel prilož 
nosti dovolj, pokaži, kaj znaš! Torej le pazi, saj me poznaš , 
če ne — primeri se ti kaj neljubega . Premoženje obsojenih 


90 

se bo razdelilo med državo in tistega, ki ga je pripelja l 

pred sodbo — če ne bom jaz imel posebnih vzrokov, d a 
vse pridržim za se. — Sedaj le pojdi!« 

Razšli so se in si mislili : »Menda bodo zmerom tak i 
posebni vzroki .« 

Smrt in žalost. 

Nekaj dni potem, ko se je Fabijola vrnila v Rim, na 

menil se je Boštjan k nji, da bi ji svareč jo, povedal o po 
nočnem pogovoru med Korvinom in sužnjo, kolikor se je 
dalo, pa ne, da bi komu škodoval . Povedali srno že po 
prej, da izmed vseh mladih mož, kar jih je poznala Fabijola, ni ji nobeden tako dopadel, kakor Boštjan, zavolj o 
moškega in modrega njegovega obnašanja in vsestranski h 
lepih lastnosti. Veselja ji je tedaj bilo srce, ko so ji povedali, da bi mladi častnik sam rad govoril ž njo ; ugibal a 
in ugibala je, kaj bi ga bilo privedlo k nji. Še bolj pazno 
je poslušala, ko se začne Boštjan izgovarjati, da jo nadleguje in ko smehljaje pristavi, da velikemu številu njeni h 
snubačev ji ima danes pristaviti še enega, za katerega š e 
ne ve, in to je — okorni Korvin . 

Sedaj ji pripoveduje o ponočnem pogovoru in pristavi , 
da zamorka menda le denarje vleče iz lahkovernega Kor 
vina. Fabijola kakor Boštjan sta bila o sužnjinih zelišči h 
in pijačah te misli, da se jih je bati le zaradi škode n a 
zdravju. Obečala je, da bo zabranila Afri ponočno pohajkovanje, zakaj neizrečeno je jezilo ponosno Rimljanko, d a 
taka malopridneža barantata za njo, kakor za blago, ki s e 
dá kupiti z zlato m 

»Prav zelo se vam imam zahvaliti,« reče kaj prijazn o 
Boštjanu, »da ste bili tako dobrotljivi in me prišli svarit, 
kakor tudi občudujem spretnost, s katero ste mi razkladal i 
to neljubo stvar. « 

»Saj nisem storil ničesar, kar bi ne bil storil vsakem u 
človeku — obvarovati ga škode in nesreče . « 

»Menda hočete reči : vsakemu prijatelju,« popravi smehljaje Fabijola, »če ne bi bilo vaše življenje polno dobri h 
pa nepoplačanih del . « 

»Četudi ; tako življenje bi bilo vendar-le dobro obrnjeno. « 

»Gotovo ne mislite tega v resnici . Povejte mi : Če bi 
tistega videli .v nesreči, ki vas sovraži in preganja, ali b i 
stegnili roko in mu pomagali?« 


91 

»Gotovo da . Če Bog pošilja solnce in dež svoji m 
prijateljem kakor sovražnikom, ali bi bore človek ravna l 
drugače ?« 

Fabijola se je zelo začudila, ko je slišala te besede . 
Kako podobne so bile onim na najdenem pergamenti i n 
ravno take misli je razvijala tudi Sira . 

»Boštjan, vi ste gotovo že bili v jutrovih deželah,« ga 
vpraša. »Ali ste se tam seznanili s takim mišljenjem ? 
Jaz imam pri sebi neko žensko, ki mi prostovoljno služ i 
kot sužnja, in ima ravno take nenavadne pojme in misli, 
pa je iz Azije . « 

»Takih zapovedi in pravil se jaz nisem učil v tuji h 
deželah, akoravno so prvotno prišle iz jutrovega, ampak ž e 
mati me jih je učila . « 

»Lepe so same na sebi, lepe, pa človeka bi zajela smrt , 
preden bi jih le na pol mogel dejansko izvršiti, če bi kd o 
skušal živeti po njih . « 

»In če bi ga tudi. Ali more smrt človeka najte bolje 
pripravljenega, kakor če ga najde v spolnovanju svojih dolžnosti, če bi jih tudi še ne bil dovršil ? « 

»Kar se pa mene tiče, sem glede smrti s starim epikurejskim pesnikom ene misli. Življenje je pojedina in 
kadar sem sita, me je volja vstati izza mize, prej pa ne . 
Bukve življenja bi rada prebrala skoz in skoz, in je šel e 
zaprla do zadnje strani . « 

Boštjan smehljaje z glavo zmajuje in reče : »Zadnja 
stran v bukvah tega življenja je sredi knjige, kjer stoji beseda : smrt ; takoj na drugi strani se pa prič'nó bukve 
novega življenja — brez zadnjega lista. « 

»Mislim, da vas razumem . Vi ste hraber vojščak in govorite kot hraber vojščak. Vedno ste pripravljeni na smr t 
in mislite menda na častno smrt v boju zoper sovražnika ; 
kot junaku se vam s smrtjo začne novo življenje, življenje slave . « 

»Draga gospica, jaz ne mislim tako ; za tako slavo se 
ne menim, katero morem tukaj samo v domišljiji uživati. 
Prav o navadni smrti govorim, ki me zgrabi, kakor naj 

slabšega sužnjega človeka po taki ali drugačni bolezni ; al i 
naj se mi približa v kateri podobi koli hoče, v redno mi bo 
draga, ker vem, da mi jo pošlje On, ki ga ljubim . « 

»Ali bi vam bila res taka navadna smrt draga? « 
»Kakor se veseli lahkoživec, kadar mu odpró vrata 

svetlo razsvetljene dvorane, v kateri ga čakajo bogato gizdavo 


92 

kosilo pa lepo opravljeni in ovenčani služabniki, ki m u 
bodo stregli ; in kakor se raduje nevesta, kadar ji povedó, 
da pride ženin z bogatimi darovi in jo popelje v novo domovino — ravno tako se bo tudi veselila moja duša, kada r 
ji bo smrt, in naj si je kakršnakoli, odprla vrata, železna 
sicer in temna na tej strani pa zlata na oni, ki peljejo v 
novo, v večno življenje . Ne menim se torej, naj bo smrt tak a 
ali taka, samo da me pelje k tistemu, ki je neskončno Iep . « 

Radovedno vpraša Fabijola : »Kdo je ta? Ali ga ni mo č 
videti prej, nego po smrti? « 

»Ne, prej ne. On je tisti, ki nam povrača za vse, kar 
smo storili ; in srečen, kdor je ohranil svoje srce čisto i n 
nedolžno in je svojo dušo, katera je bila vedno Njemu od 
prta, lepšal z lepimi č'ednostmi . « 

»Kako podobno Sirinim mislim,« si misli Fabijola. Pa 
preden ga še more vprašati, odkod ima te nauke, stop i 
suženj v dvorano : 

»Neki sel je pridirjal iz Baje,* milostna gospica! « 

»Naj vstopil « 

Poslanec ves truden in oprašen je stopil na prag i n 

podal zapečateno pisanje. Roka se je tresla Fabijoli, ko j e 
segla po njem in odvijala zavitek. 
»Ali je od mojega očeta?« je vprašala. 

»Vsaj zaradi njega,« odgovoril je sel pomenljivo . 

Odpre, preleti vrstice — zavpije in omahuje. Naglo jo 
prime Boštjan, da ni padla, pelje jo na sedež in prepust i 
služabnicam, ki so na Fabijolin krik priletele v dvorano . 

Njen oče je bil mrtev . 
Na dvorišču najde Boštjan krdelo služabnikov, ki so 
pazljivo poslušali tujega poslanca, ko jim je pripovedova l 

o gospodarjevi smrti . 
Hčerino pisanje, katero je Fabiju prinesel Torkvat, n i 
bilo zastonj ; v Azijo popotovaje obiskal je tudi Fabijolo v 
tihem stanovanju in nekaj dni ostal pri nji, potem pa s e 
je pi av prisrčno poslovil in šel v Baje, kjer so ga pričakovali že navadni lahkoživci in pojedneži . Živel je kakor p o 
navadi v vsi obilnosti in razuzdanosti ter pričakoval, da b i 
njegovo ladjo z vsem založili za daljno pot ; kar ga nekega dne po bogatem kosilu zadene kap (mrtvoud) — i n 
v 48 urah je bil mrtev. Vse svoje premoženje je zapustil 
edinemu otroku. Ravno ko je poslanec odhajal, so bal 

* Toplice pri Neapolu. 

93 

zamovali truplo, da bi ga na ladji, v Azijo namenjeni, od 
peljali v ustijo in potem v Rim. 

Ko je Boštjan slišal to žalostno dogodbo, bilo mu j e 
prav žal, da je s Fabijolo govoril o smrti in zamišljen j e 
zapustil hišo. 

Rimljanko je tako nenadoma zadela žalostna novica 

in jo vrgla v največjo bridkost, da ji je vzelo zavednost. 
Služabniki so se vrteli okrog nje in poskušali z vsem, ka r 
bi jo utegnilo vzbuditi iz omedlevic . Njeno mlado krepko 
telo je zmagalo ; vzdigne se — bleda, strmega suhega pogleda in pahne od sebe roko, ki ji je hotela podati zdravil . 
Bojé se že za njeno pamet ; zdravnik pride in jo vzbudi iz 
nezavednosti, zaklicavši ji glasno na uho : »Fabijola, ali 
veste, da je oče umrl ?« 

Vsa se stresne ob teh besedah, pade nazaj na postelj 

in solze se ji vlijó iz oči ter polajšajo bolečine . Govori o 
očetu, kliče ga, vzdihuje po njem vse zmešano in pretrgano ; 
sedaj misli, da je še živ, in zopet se spominja, da ga n i 
več — tako joka in vzdihuje, da naposled zaspi, v veliko 
dobroto duši in telesu. 

Evfrozina in Sira sta čuti pri nji. Poganka je tolažila 
svojo gospodinjo z navadnimi praznimi besedami in poganskimi tolažili : saj je bil tako dobroten gospod, tako pošte n 
mož in kako prisrčno je ljubil svojo hčer! Kristjanka ji j e 
skrbno stregla, rekla kako rahlo besedico ali pa molčal a 

kaj je neki mogla boljega storiti, kakor moliti za njo , 
da bi v tej žalosti božja milost zadela njeno srce in ga 
storila pripravno za svetlobo resnice. 

Ko jo malo mine huda žalost, mogla je zopet misliti , 
pa njene misli so bile temne in so jo navdajale z novi m 
nepokojem . Kaj, je sedaj z njenim očetom? Kam je šel ? 
Ali je še kje, ali se je premenil v nič? Ali je tudi njegov o 
življenje Opazovalo tisto oko, ki vse vidi? Ali je presta l 
tisto preskušnjo, o kateri sta govorila Boštjan in Sira — 
če ne, kaj je sedaj ž njim ? Ustrašila se je Fabijola te misl i 
in si jo skušala izbiti iz glave. 

Kdo ji bo odgovoril na vsa ta vprašanja? Ali pesniki ? 

— Skušali so, pa prišli le do grobovih vrat. In učenost ? 
Ta ni v grobu našla drugega kakor smrad in kosti . Modrijani? Modrovali so in .modrovali, pa slednjič z ramam i 
zmajali. Česar vsi ti niso mogli odgovoriti, to bi ji bila 
razjasnila uboga sužnja ; ali Siri se ni še zdel pravi čas , 
o tem govoriti s Fabijolo. 

Pripeljali so umrlega Fabija in Rimljanje so videli pogreb, kakršnega malokdaj. Sprevodi z bakljami ; pred mrli 

čem so nosili voščene podobe pradedov, napravili so grmad o 
iz najdražjega disečega lesa, polili jo z dišavami daljn e 
Arabije, na njo posadili bogato opravljenega mrliča — i n 
vse to zažgali. Nekaj perišč ogorelih kosti, katere so shranili v alabastrovem vrču ter ga postavili s Fabijevim imenom zaznamovanega med druge vrče te rodbine — to j e 
bilo vse, kar je poganom ostalo od posvetne slave . 

Pri pogrebu je po rimski navadi govoril Kalpurnij i n 

razlagal, kake čednosti so kinčale umrlega moža, kako gostoljuben in kako skrben državljan je bil ; ves drugačen kako r 
tisti skrivni ljudje, katere imenujejo kristjane, ki se vedn o 
posté, molijo in svojo nevarno vero vrivajo v rodbin e 

smrti res še kako življenje, kakor pravijo nekateri filozofi, « 

rekel je stari, hinavski Kalpurnij, »prepričan sem, da je seda j 
Fabij v Eliziju,* kjer se izprehaja po zelenih livadah i n 
srka nektar.** 0 da bi mi pač bogovi kmalu poslali tist i 
dan, ko se bom jaz, tvoj najponižnejši varovanec, združil 

Vse je bilo ganjeno in se je čudilo taki vdanosti . 

Fabijola je morala tudi uravnati in spraviti v red vs a 

zamotana opravila in račune očetove, in kaj težko ji je bilo, 
ko je zapazila goljufijo in odrtijo v zadevah možaka, katereg a 
je čislal ves svet za najbolj poštenega in dobrotljivega . 

črez nekaj tednov je šla Fabijola v črni obleki obiskat 
svoje prijatelje in prijateljice — najprej Nežo . 

Izdajavec.


Vrnimo Torkvatu. Ko se zbudi zjutraj po tiste m 

nesrečnem večeru, najde zraven sebe Fulvija . Z dobro 
premišljenimi besedami mu stavi ta pred oči, kaj je storil 
prejšnji dan, mu dokazuje, da je izgubljen in da sa more 
le njegov svet rešiti ; tako ga popolnoma zveže. Ce bi pri 
kristjanih iskal pomoči in se Ž njimi skušal spraviti, tako j 
bi ga Pulvij izročil sodniku in hudi smrti ; ako bi se pa 
dal rabiti za izdajavca, obetal mu je v obilnosti vsega , 
česar bi poželel . 

**
* Poganska nebesa . 
"Nektar" je v poganskem basnoslovju pijača bogov, kako r 
"ambrozija" njih jed . 


95 

»Tebe trese vročina,« reče mu naposled Fulvij, »pojd i 
z menoj, hladni jutranji zrak ti bo storil dobro . « 

Zapeljani mladenič je ubogal ; pa komaj sta prišla na 
trg, ko jima že pride Korvin naproti in jima reče : »Dobro , 
da sem vaju dobil, prav rad bi vama pokazal delavnic o 
mojega očeta. « 

»Delavnico, d~, kjer hrani svoje orodje. Ravno na novo 
jo je ozaljšal z vsem potrebnim . Precej tam-le je ; saj stari 

čemerni Katul ravno odpira vrata. « 

Stopili so na prostorno dvorišče, na katerem je bilo 
krog in krog ob stenah pod streho nakopičenega raznega 
orodja za mučenje . Torkvat se je vsega tega mučila zel o 
prestrašil ; to je menda zapazil stari birič, ker je rekel : »Le 
stopite noter, gospodje, le, in nikar se ne bojte ; vam se n e 
bo nič hudega zgodilo, drugače ko bi bili izmed vražji h 
kristjanov. Za nje smo nedavno vse to tako lepo pripravili .« 

»No, Katul,« reče Korvin biriču, »razloži, razloži mal o 
temu gospodu svoje igračice. Tujec je in so mu še neznane.« 

Sedaj jim je začel starec razkazovati svojo strašn o 
zbirko, zraven se je pa režal in uganjal take surove šale , 
da je Torkvata kar mrzlica tresla, posebno ker mu je biri č 
v svoji navdušenosti s kleščami skoraj odščipnil uho. Tu 
je stal velik raženj, zraven železni stol s pripravo, da s e 
more razbeliti ; velikanski kotli za olje in vodo vreti, velik e 
žlice za svinec topiti in ga v usta vlivati . Tam klešče, železne kljuke, razna železna česala, da se meso trga z reber . 
Precej zraven orodja, s čimur so meso žgali na životu, bi č 
z železnimi in svinčenimi kroglicami na konceh, železje za 
na roke in noge, razni meči, noži, sekire, vse lepo raz 
stavljeno »za trdoglavce kristjane«, kakor je krohotaje 
rekel Katul . 

Vsega otožnega Torkvata sta zvita ptička vedla v Antoninova kopališča, kjer sta ga čudno pogledovala star i 
kapsarij Kukumio in njegova žena, ker sta ga že prej videla v cerkvi med kristjani . Po dobri jedi sta ga tirala v 
sobo za igravce . Torkvat je izgubljal in izgubljal, Fulvijpa mu posojeval ; ali za vsak denar je terjal pismeno po 
trdilo. Tako je prišel nesrečni mladenič popolnoma v Fulvijevo oblast . 

Med dnevom sta ga izpustila, da je hodil med kristjane, kakor se mu je ljubilo, in pozvedoval, kar sta m u 
zapeljivca velevala ; zjutraj in zvečer so se pa shajali . Korvin 


96 

je čakal samo še cesarskega ukaza, potem je sklenil z vs o 
silo planiti nad kristjane ; zapovedal je zato Torkvatu, najse natanko seznani s tistim pokopališčem, kjer najvišji pasti r 
opravlja božjo službo. Videli smo že, da je to tudi storil , 
obiskavši katakombe Kalistove, ter vse sporočil Korvinu, ka r 
je zapazil in si zapomnil o podzemeljskih potih ; ta pa si je 
vse to narisal in precej tisti dan po razglašenem cesarske m 
povelju je mislil na vse zgodaj napasti to pokopališče . 

Zopet drugače si je izmislil Fulvij . Najprej bi bil rad 
poznal vse duhovnike pa najimenitnejše in najbogatejše kristjane v Rimu ; »če je spoznam, potem jih ne obvaruje nobena obleka pred ostrim mojim očesom,« si je mislil, »i n 
eden za drugim bo prišel na VrStO .« Veleval je zato Torkvatu, da naj ga vzame s seboj pri prvi slovesnosti, kada r 
bo največ duhovnikov in dijakonov zbranih okoli papeža . 
Torkvat mu je to odsvetoval, ali zastonj. »Da me le noter 
spraviš,« je rekel, »potem je vse dobro Obnašal se bom , 
kakor vsak drugi. « 

Takrat in še tudi dolgo pozneje je sv . Oče le meseca 
grudna posvečeval nove mašnike in delil druge redove . 
Tak dan se je bližal tudi sedaj, kar je Torkvat naglo sporočil Fulviju . 

Ker je Torkvat vedel potrebno glasilo, prišla sta lahk o 
med zbrane kristjane in tudi nista vzbudila pozornosti, ke r 
je Fulvij opazoval druge in jih v vsem natanko posnemal. 

Cerkev, kjer se je bila zbrala najvišja duhovščina s tistim i 
vred, ki so se bili pripravili na sv . rede, je bila v prostorn i 
dvorani neke hiše . Med novinci je zapazil Torkvat tudi ž 
njim vred izpreobrnjena brata Marka in Marcelijana, kater a 
sta prejela dijakonstvo, pa njiju očeta Trankvilina, ki je bi l 
posvečen za mašnika. Te in vse druge je Fulvij natanko 
opazoval in zapazoval si njih obraze, ali pred vsem se j e 
njegovo ostro oko obračalo na enega, in njegovo obličje s i 
je globoko vtisnil v glavo. Bil je to sivolasi starček, milega obraza in prijaznega pogleda, ki je opravljal svete 
obrede — sv . Oče papež Marcelin, ki je že šest let vodi l 
Kristusovo čredo. Stal je pred svetega Petra oltarjem, k i 
je bil med njim in ljudstvom in obrnjen proti zbranim . 
Ostro si ga je ogledoval Fulvij, meril njegovo visokost, 
opazoval barvo njegovih las in obraza, pazil, kako se obrč a 
in premiče, kak glas ima . . . in je slednjič rekel : »Naj se 
le na dan prikaže tá-le dragocena glava, koj ga bom spoznal, 
naj bo napravljen kakorkoli hoče .« 


97


Device. 

Že med prvimi kristjani so si krščanske device velikokrat svojega Zeličarja izvolile za svojega ženina ter storil e 
obljubo vednega devištva, kar se je slovesno zgodilo v 
cerkvi pred škofom, navadno velikonočno nedeljo . 

Tako slovesno obljubo je Cerkev sprejela le od starejših devic, mlajše device so storile le navadno obljub o 
vpričo svojih starišev in iz njihovih rok v znamenje prejel e 
črno obleko. Če je pa pretila nevarnost in preganjanje , 
odjenjala je Cerkev za nekaj let ter še mlajšim devica m 
(menda od 12. leta naprej) privolila, da se s sveto obljubo 
zedinijo s svojim Gospodom. 

Neža si je že v mladih letih izvolila ta sveti stan, i n 
ker je ravno nastopilo polajšanje zavoljo bližnje nevarnosti , 
se je brž oglasila za slovesno obljubo, kar so ji tudi rad i 
privolili zavoljo njenega čistega in modrega obnašanja . Pridružila se ji je še druga tovarišica — revna sužnja Sira . 

Precej od prvega pogovora, ki ga je imela Neža s Siro , 
začela jo je ljubiti in kmalu ju je vezalo sveto prijateljstvo , 
katero je rastlo še bolj, ko se je tudi od drugih prepričala , 
kako blago dušo ima Sira in da si je za namen svoje službe 
pri Fabijoli postavila njeno izpreobrnitev, katero prizade 
vanje je tudi lepo napredovalo zavoljo božje milosti in nje 
nega umnega ravnanja. 

Ker se je Sira kot služabnica Fabijeva, Neža pa ko t 
sorodnica po njegovi smrti črno oblekla, prikrili sta kaj lahk o 
pred Fabijolo in pred drugimi, kar sta bili namenjeni storiti . 
Tudi Siri so dovolili prošnjo, kar pa ni nikomur povedala , 
samo nekaj dni pred srečno uro svoji slepi prijateljici . 

»Glej, glej,« reče ji revica, kakor bi bila nevoljna, 
»vse dobro hočeš prihraniti sama za se, ali je to lepo i n 
usmiljeno ? « 

»Nikar se ne huduj, drago dete . Prav potrebno je bilo , 

da sem prikrivala to reč. « 

»Seveda ; zato tudi menda zraven ne bom smela biti ? « 

»O, to pač!« 
»Povej mi torej, kako boš oblečena in kaj imaš še pripravljenega za to slovesnost ? « 
Sira ji je popisala vse potrebno — obleko, tančico , 
venec . . 
»Oj, kako bo to lepo,« reče slepa sirotica; »kako se 
e pa treba obnašati ?« 

Fabijola 


Sužnja se je čudila, da je danes njena prijateljica tak o 
radovedna in ji je ob kratkem popisala vso slovesnost . 

»Še nekaj te moram vprašati : Kdaj in kje se bo vse to 

godilo? Če smem priti zraven, moram tudi vedeti kam . « 

Sira ji pove, da tretji dan na vse zgodaj v cerkvi do 
brega Pastirja. »Nisem te še videla tako radovedne, kaj 

neki to pomenja? Glej, da ne postaneš preveč posvetna . « 
»Nič ti ne povem, ne. Če imate drugi svoje skrivnosti , 
zakaj bi še jaz katere ne imela? « 

Sira se je smejala Ceciliji, ker se je tako nevoljno delala, zakaj dobro je poznala nedolžno in ponižno njen o 
srce. Ko se prav presrčno ločita, gre Cecilija k pobožn i 
Lucini, katera je slepo deklico imela kaj rada, se ji vrže v 
naročje in jame milo milo jokati . Lucina jo tolaži, boža , 
izprašuje, prikima — in kakor bi odrezal, je slepa revica 
potolažena, tiha in mirna ; veselja žarečega obličja je zapustila Lucinino in šla v Nežino hišo, kjer je stanoval duhovnik Dijonizij . Na kolena se vrže pred njega in tako milo 
nekaj prosi, da ji stari duhovnik do solz ganjen pritrdi i n 
jo razveseli. Kaj je neki pomenilo vse to ? 

Napočil je veseli dan Še pred dnevom so obhajal i 
kristjanje slovesno božjo službo in potem se je razšla množica ljudstva ; le tisti so ostali, kateri so se imeli udeležit i 
slovesnosti, ali pa, ki so bili naprošeni za priče. Lucina i n 
njen sin, že postarni stariši Nežini in Boštjan . Zgodnji jutranji mrak so razsvetljevale lepodišeče sveče na oltarju i n 
mila svetloba dragocenih srebrnih in zlatih svetilnic . Oltarj u 
nasproti je sedel na stolu sv. Petra, katerega še sedaj hranijo v vatikanu, prečastitljivi papež s škofovsko palico v 
roki in krono na glavi in obdajali so ga služabniki, častitljivi kakor on. Iz daljne temine so doneli mili glasi kakor 
angelsko petje in se strinjali v cerkveno pesem . 

Sedaj se pokaže par za parom že posvečenih devic, 
vse v črni obleki, spremljajo je duhovniki in dijakoni, katerim je bila skrb izročena za nje ; sredi med njimi se odlikujeta dve v svetli beli obleki — Neža in Sira. Devic e 
so se vstopile v vrsto na desno in levo oltarja, novinki pa 
sta pokleknili pred oltarjem k nogam sv. Očeta. Vprašani, 
kaj želita, sta odgovorili, da hočeta biti sprejeti med device 
in njih dolžnosti spolnovati . Že takrat so začele neveste 
Kristusove skupaj živeti, enako kakor dandanašnji po samostanih, vendar jih je veliko ostalo kar domá, najbolj zavoljo preganjanja ; shajale so se pa večkrat v cerkvah k 


99 

posebnemu pouku in vajam in tam so imele tudi svoj od

ločeni prostor . 

Sv. Oče je nagovoril novinki, razloživši jima imenitnost stanú, katerega sta si izvolili, ki ju že tukaj na zemlj i 
dela enaki angelom, ki se ne možé in ne ženijo, enaki tud i 
sv. Devici Mariji, in njemu, ki ji bo pridružil tistim v nebesih, ki hodijo za božjim Jagnjetom, kamorkoli gre . 

Po kratkem nagovoru je bilo izpraševanje novink i n 

potem je papež blagoslovil in jima podal oblačila nji h 
stanú in zraven govoril molitve, ki so bile današnjim o b 
takih priložnostih skoraj enake. Vsaki ob strani sta stal i 
dve družici in ju oblačili . Položili sta slednjič ovenčan i 
glavi na oltar, v znamenje, da se popolnoma darujeta Bogu ; 
las jima pa niso odstrigli, to je bilo tačas le na jutrove m 
v navadi. 

Vse je bilo že pri kraju ; Neža je klečala pred oltarjem , 
zamaknjena kakor večkrat, in strmo gledala pred se kako r 
na kako ji drago reč ; Sira pa je globoko zamišljena v 
največji ponižnosti molila in hvalila Boga, da je njo revn o 
stvar storil vredno tolike časti — ko se začne za njim a 
nekaj gibati . Vprašanje papeževo : »Kaj želiš, draga hči? « 
je prebudilo v molitvi vtopljeni, in preden pogledata nazaj , 
prime ju nekdo vsako za eno roko in obema dobro znan i 
glas odgovori : »Sveti Oče, jaz želim biti sprejeta med de 
vice in neveste Kristusove, ki mi je edina ljubezen n a 
zemlji, in sicer pod varstvom teh-le dveh že Gospodu za 
zaročenih devic . « 

Kdo bo popisal, kako sta osupnili Neža in Sira, ko za 
slišita glas — slepe Cecilije. Saj smo zvedeli, kako je tožila 
in prosila pri dobrotljivi Lucini, da ji je pripravila vsega 
potrebnega, duhovnik Dijonizij pa ji je izprosil to milos t 
pri sv. Očetu. Ker je želela Nežo in Siro za družici, prišl a 
je šele na vrsto, ko sta ti dve že storili obljubo . 

Vse je že bilo storjeno, le venca še ni bilo, Vprašana, 

če ni prinesla venca s seboj, boječe izvleče izpod svoj e 
obleke krono, spleteno iz gole trnjeve veje, rekoč : »Cvetlic 
nimam za svojega Ženina, saj tudi On ni nosil cvetlic ; jaz 
sem revna deklica in zato mi ne bo zameril, če ga prosim , 
da me venča z vencem, kakršnega je On nosil . Tudi naznanjajo cvetlice kreposti, čednosti ; moje revno srce pa š e 
ni rodilo nič drugega, kakor to-le trnje.« Sira in Neža sta 
segli po svojih vencih, pa sv. Oče je mignil in s trnjevo 
krono je šla Cecilija izpred oltarja 

7* 


Nomentansko stanovanje . 

Iz Rima po nomentanski cesti proti vzhodu gredé pride 
popotnik kmalu do lepe ravninice, kjer stoji cerkev sv . Neže . 
Ravno tukaj je stalo Nežino deželsko poslopje in tu se m 
so se namenile tri novoposvečene device, da bi v tihoti i n 
veselju preživele srečni dan, posebno ker jim znabiti ni ve č 
dosti mirnih odmenjenih . 

Bil je lep zimski dan, in vendar je bilo nebo jasn o 
kakor ribje oko in solnce gorko ; samo sneg na Apeninah * 

in pa gola vinska trta so oznanjali zimski čas . Po vrtu j e 
stopala Neža, priletavali so golobčki krog nje in jemali i z 
njene roke zelišč, katera jim je donašala . Nobeden ji pa n i 
bil tako podložen, kakor stari zvesti čuvaj na verigi, mogočni Molos, kakor so mu rekali ; če je bil priklenjen, n i 
se mu smel razen dveh ali treh služabnikov nihče približati, tako je rohnel ; ko je pa zagledal Nežo, vlegel se je n a 
tla, mahal s svojim kodrastim repom in cvilil in prosil, da 
so ga odklenili. Sedaj je bil pa krotek kakor ovca, vedn o 
je stopal za Nežo in če se je vsedla, legel je k njeni m 
nogam in gledal jo v oči, neizrečeno vesel, če ga je z mehk o 
roko malo potrepljala po mogočni glavi . 

Medtem je prišla Fabijola, ki je danes prvič po očetovi smrti šla od doma, in sicer najprej k Neži, da jo obišč e 
in se ji zahvali za sočutje v svoji žalosti. Ko pa na vrtu 
zagleda tri presrečne deklice polne veselja skupaj sedeti, n i 
jih hotela motiti, tudi zato ne, ker bi bila rada Nežo dobila 
samo ; torej jo krene na drugo stran, preden so jo še zagledale, vendar se skoro nehoté vpraša : Zakaj bi neki ti n e 
mogla biti tako vesela in srečna, kaj te neki loči od njih ? 

Skoro ravno takrat kakor Fabijola je še neki drugi šel 

iz mesta, da bi obiskal Nežo, samo da z drugačnim namenom. Fulvij nikdar ni mogel pozabiti Fabijevih besed, 
da si je s svojim sladkim, mikavnim obnašanjem in s svojim lišpom Nežico popolnoma pridobil ; vendar je še odlašal 
s svojim snubljenjem, nekaj zato, da minejo dnevi žalovanja 
po Fabiju, nekaj pa, ker se je bal in ogibal hiše, v kater i 
jo je tako grdo naletel ali pravzaprav bil pahnjen iz nje . 
Ko je pa slišal, da je šla Nežica sama brez starišev in služabnikov na deželo, si je mislil : »Sedaj-le je najlepša priložnost, sedaj-le je treba poskusiti .« Ko pride do hiše, ga 

* Planine, ki se stegujejo po vsem Laškem . 

10 1 

vratar ni precej pustil noter, ker je pa le silil in silil, da im a 
nekaj važnega govoriti ž njo, smel je vstopiti . Solnce je že 
zahajalo. Neža je sedela sama na lepem prostorčku in pletl a 
venec iz zimskih cvetlic, kakršnih sta ravno šli po vrt u 
nabirat prijateljici. Pred njo je ležal stari pošteni čuvaj, k i 
je počasi vzdignil glavo in zarenčal, ko je čutil priti ne 
koga. Devica pogleda od dela in vidi Fulvija sicer spoštljivo se bližati, pa vendar bolj pogumno kakor navadno , 
kakor bi bil že gotov svojega opravila. 

»Gospodična Neža,« nagovori jo, »jaz sem prišel, da 
vas vnovič zagotovim svojega najsrčnejšega spoštovanja d o 
vas ; boljšega dne bi si ne bil mogel izbrati, zakaj lepšega 
in bolj prijaznega nam tudi poletno solnce ne dá .« 

»Zares,« je rekla Neža spominjaje se slovesnosti o d 
zjutraj, »lep in prijazen je bil ta dan za me . Lepšega mi 
ni še v mojem življenju prineslo solnce — le enega sa-
mega lepšega mi še lahko prinese . « 

Fulvij je bil jako vesel, mislil je, da veljajo te besed e 
njemu, in zato prav sladko odgovori : »Kaj ne, vi mislite 
dan vaše poroke s tistim, ki si bo pridobil vaše srce? « 

»To se je res že zgodilo, in to je srečni dan za me. 
On je položil venec na mojo glavo in vtisnil znamenje ob 
ličju mojemu, da ne bom spoznala nobenega drugega raze n 
N j ega.« * 

»Kdo je ta presrečni? Doslej sem mislil in upal, d a 
imam tudi jaz prostorček v vaših mislih in znabiti tudi v 
vašem srcu?« 

Kar nič bojazljiva in plašna ga je nedolžnega in bistreg a 
očesa strmo gledala naravnost v obraz, da je kar pobesi l 
oči, in rekla : »Med in mleko sem prejela iz njegovih ust i n 
njegova kri je ozaljšala moja lica . « 

»Meša se ji,« je mislil Fulvij in gledal, kako je ža

rečega obraza in bistrega, navdušenega očesa gledala n a 
nekoga, samo nji vidnega. Ko se kmalu zdrami, sklene 
Fulvij še dalje skušati svojo srečo . 

»Gospodična, vi se norčujete s človekom, ki vas res 
nično občuduje in ljubi . Saj mi je povedal prav zaneslji v 
človek, ki je bil prijatelj vam in meni, katerega pa sectajni več med nami, da ste mi dobri, in da bi ne bili nasproti , 
če bi vas snubil. To tedaj storim v vsi resnobi — zdi s e 

* To vse in naslednje so res njene besede, kakor se bere v 
oficiju sv . Neže . 

vam morda prenaglo, nepričakovano ; ne tako kakor je navada, pa moje ljubeče srce mi ne dá čakati . « 

»Proč od mene, ti mrtvaška hrana! Moje srce je ž e 
oddano drugemu ; Njemu hočem vedno ostati zvesta, l e 
Njemu se vsa darujem. Ce ljubim Njega, ostanem čista, 
če se Njemu zaročim, ostanem devica. « 

Fulvij se je ob svojih zadnjih besedah bil pred Než o 
spustil na kolena ; ko pa zasliši te besede in vidi, da se je 

popolnoma zmotil, plane razkačen kvišku, rekoč : »Ni dosti, 
da me zametujejo, še privabijo me sem, da me osramot é 
in mi povedó v obraz, da je že neki drugi pred menoj bi l 
tukaj. — Je pa že tisti Boštjan --.« 

»Kdo ste, da se predrznete zaničevaje imenovati im e 
možaka poštenjaka in krepostnega junaka,« zadoni razkačen glas za Fulvijem . 

Ta se naglo obrne in stal je pred — Fabijolo, ki j e 

po vrtu se izprehajaje sedaj pristopila, misleč, da najde Než o 
samo, in tako slišala zadnje besede pogovora . Fulvij je bi l 
osupnjen in ni vedel prvi trenotek odgovoriti, ko je Fabijol a 
razkačeno govorila dalje: »Kdo ste pa vi, ki ste že enkrat 
vdrli v hišo k moji sorodnici in jo razžalili, in ki ste seda j 
zopet vlomili v mirno tihoto selskega dvorca?« 

»Kdo ste pa vi, ki se drznete v tuji hiši gospodovati ? « 
»Jaz sem tista,« odgovori Fabijola, »ki je že takrat 
zapazila vaše namene in naklepe do nedolžne deklice, k o 

ste se prvič sešli z Nežico pri mizi mojega očeta, in kater i 
je velevala čast in vest, da uniči vaše namene in obvaruj e 
svojo sorodnico « 

Ob teh besedah je prijela Nežo za roko in jo odpeljala ; 

stari Molos je renčal in stopal za njima — Fulvij pa j e 
škripal z zobmi in mrmral : »Le čakaj, ponosna Rimljanka ! 
Ti boš še čutila, kako se Azijanec maščuje, in se spominjal a 
tega dne in te ure! « 

Cesarski razglas. 

Prišel je dan, da se je imel razglasiti cesarski ukaz , 

naj se preganjajo in pokončajo kristjanje . Korvinu so izročili to delo, in ker se je slišalo, da je v Nikomediji nek i 
krščanski vojak, Jurij, raztrgal tak razglas, je vse skrbn o 
uravnal, da bi se v Rimu ne zgodilo kaj takega . Več pergamentnih listov so zložili skupaj, na nje napisali z velikimi črkami razglas in nabili ga na desko, katero so po


103 

tem obesili na steber sredi trga, in sicer potem, ko je bil a 

tema in nič ljudi na trgu, da bi ga meščani zagledali šel e 
zjutraj in se prestrašili toliko bolj . 

Da bi pa po noči kdo ne snel in pokončal te drago 
cene pisarije, so dali Korvinu celo stotnijo panonskih vojščakov za ponočno stražo. Vojaki te panonske kohorte s o 
bili zgolj tujci izmed najbolj divjih severnih ljudstev : Daci , 
Panonci, Sarmatje itd ., divjega pogleda in surovega obnašanja, ki so le za silo lomili latinski jezik . Zadnje čas e 
rimske vlade so bili ti divjaki neusmiljenim cesarjem naj 
zvestejša telesna straža, Rimcem pa v velik strah . 

Razpostavil je tedaj teh hrustov povsod, koder se j e 
prišlo na trg, in jim ukazal, da prebodejo vsakega, kdo r 
bi hotel na trg in bi ne vedel glasila ali parole, katero s o 

za vsako noč posebej vojakom naznanjevali poveljniki p o 
tribunih in centurijonih . Da bi pa kak kristjan ne moge l 
rabiti parole, ko bi jo zvedel po naključju, je dal Korvi n 
svoji stotniji za to noč za glasilo : ,numen imperatorum' * 
kar je vedel, da nobeden kristjanov ne bode izgovoril . 

Ko je bilo vse storjeno, je šel Korvin še enkrat okol i 
vseh straž in jim veleval, naj bodo pazljivi, posebno p a 

enemu mogočnemu orjaku, katerega je zraven stebra po 
stavil z ukazom, da naj vsakega prebode, kdor bi se m u 
bližal. Zopet in zopet mu je pravil glasilo in .potem zapustil na pol od pijače omamljenega. 

Noč je bila grda in viharna in večkrat se je vlil dež ; 
korenjaški vojak se je zavil v svoj plašč, sedaj pa seda jsegel v svoj žep po posodici z neko pijačo, in godrnjaj e 
stopal ob stebru gori in doli . 

Ko se je to godilo na trgu, sedeli so Dijogen in njegova dva sina v svoji siromašni hišici blizu tega trga okol i 
ognja in pripravljali zmerno kosilce . Nekdo potrka na dur i 

in kmalu se prikažeta dva mladeniča, vsem dobro znana . 

»O kaka čast za mojo borno hišo, da me obiščeta , 
draga gospoda,« pozdravi ju stari grobokop . »Ne vem, ali b i 
vaju smel povabiti na kosilce, pa če hočeta zajeti, jako nas 
bo veselilol« 

»Dobro, oče Dijogen,« odgovori starši, namreč Kvadrat , 
Boštjanov močni centurijo, »saj sva danes res prav zat o 
prišla k vam, da tukaj jeva, pa sedaj še ne. Imava v tem 
delu mesta še prej nekaj opravka ; potem koj prideva. 

* Po naše : božanstvo cesarjev ali božji cesarji . 

Dotlej naj pa gre eden vaših sinov in za naju kaj nakupi , 
da bomo danes imeli kaj boljšega in se tudi pri kozarc u 
vinca razveselili .« Ob teh besedah seže po mošnjico in j o 
podá enemu sinov . 

Govorila sta še marsikaj s priljudnim starčkom, naposled pa reče Kvadrat svojemu mlajšemu spremljevavc u 
Pankraciju: »Kmalu bi bila pozabila na najin opravek. Le 
dobro se zavij v plašč, pa togo* potegni črez glavo, ker j e 
mokra in mrzla noč. Dijogen, vi pa le dobro prikladajte, 
da bo prej gotovo ; mudila se ne bova dolgo, torej le priprite vrata, zaklepati jih pa ni treba. « 

»Bog vaju spremljaj, draga sinova! Vajinega opravk a 

sicer ne poznam, vendar sem prepričan, da je kaj lepeg a 
in dobrega,« reče Dijogen . 

Kvadrat se zavije v svoj vojaški plašč in oba jo kreneta skozi ozke ulice proti trgu . Komaj odideta, ko se zope t 
odpró vrata. Z znanim pozdravom: »Bogu bodi hvala,« 
stopi v sobo Boštjan in vpraša, če niso videli Kvadrata al i 
Pankracija. Rekel je, da se mu malo dozdeva, kaj namerjata. Dijogen pove, da sta bila tu, pa da kmalu zopet pri 
deta. Res je komaj preteklo četrt ure, ko se vrneta in zapahneta duri za seboj . 

»Je že tukaj-le,« reče veselo smejé se Pankracij i n 
kaže polno pest zmečkanega pergamena . 

»Kdo je tukaj? Kaj je tukaj ?« vpraša vse radovedno . 
»No — prevažni razglas, le glejte ga : 

DOMINI NOSTRI DIOCLETIANUS ET MAXIMIANUS ,
INVICTI, SENIORES AVGUSTI, PATRES IMPERATORU M
ET CAESARUM * *


itd. Le v ogenj ž njim!« 
Tukaj je ležal v plamenu grozovitni razglas in vil s e 

in grbančil, napenjal se in zgibal, da je pokalo in prasketalo in — postalo kupček pepela . 

Boštjan je stal zraven ognja in zamišljeno gledal n a 

plameči pergamen, katerega sta mladeniča strgala z desk e 
ne sicer iz gole neporednosti, ampak ker je bilo na nje m 

* Toga je bila Rimljanu vrhnja obleka, podobna široki, bel i 
volnati ruti . Nosili so jo tako ogrnjeno, da je en konec ležal čre z 
levo ramo, drugi pa segal pod desno pazduho ; spredaj na prsih st a 
bila konca skupaj sklenjena . 
** Po naše : Naši gospodje Dijoklecijan in Maksimijan, ne 

premagani, starši avgusti, očetje vladarjev in cesarjev itd . 


105 

mnogo sramotilnih in pregrešnih besed zoper Boga in naj 
svetejše resnice. Ko bi jima bilo izpodletelo, bilo bi njij u 
plačilo najsilnejše mučenje ; ali na to niso gledali prvi kristjanje. Vedno so bili pripravljeni umreti za Kristusa, najsi bo nagle ali počasne smrti, lahke ali težke . 

Boštjan je mislil grajati Pankracija, ker je vse to po

četje bilo res nekako smešno ; ko je pa videl, kako plašn o 
in bojazljivo ga pogleduje mladenič in ko mu pride n a 
misel, kako osupnjen bo drugo jutro poganski svet, zače l 
se je še sam smejati. Vsedli so se k jedi, ker še ni bilo 
polnoči in se torej še ni bilo treba zdržati jedi, če so ho 
teli drugo jutro pristopiti k sv. obhajilu ; med veselim pogovorom je pretekel čas, in treba se je bilo ločiti. To kosilo je dal Kvadrat napraviti največ zato, da bi imel ka k 
izgovor, če bi ga pogrešali doma . 

* 

** 

Ko je napočil dan, je bil Korvin že na nogah in hajd i 
na trg. Vnanje straže so stale na svojem mestu — sedaj 
stopi na trg. Kdo popiše njegovo strmenje in jezo, ko najd e 
desko prazno, le pri žrebljih so se še držali koščki pergamena — zraven stebra je pa mirno stal čvrsti velikan . 
Kar na vrat bi mu bil planil kakor ris, ko bi ga ne bil o 
strašilo vojakovo divje oko . Z obupajočim glasom zavpije : 
»Nemarnež, kje je razglas? Kar po pravici mi povej! « 

»O, le počasi, le počasi,« odgovori divjak. »Ravno tam 
je vse, kamor ste dejali . « 

»Kje, neumnež? Le sem pojdi in sam poglej !« 

Vojak se je sedaj prvič vstopil pred steber, ogledoval 
ga in odgovoril : »No — ali ni to tista deska, katero ste 
sinoči obesili ?« 

»Ti bedak, ti — deska je pač tukaj, ali na nji je bilo 
nekaj napisanega . Kje je tisto? Tisto bi bil moral varovati . « 

»Kar se pa tiče pisanja, o takih rečeh jaz nič ne razumem, ker nisem hodil v šolo. Znabiti je to izpral dež, 
ker je deževalo . « 

»Kaj ne, pergamen je pa veter odnesel, ker je bil o 
viharno . « 
»Seveda. Prav pravite .« 

»Prijatelj, tu se ni norčevati . Povej mi, kdo je priše l 
po noči semkaj ?« 

»Dva izmed njih sta prišla . « 

»Dva? Izmed katerih dva?« 


»Dva čarovnika, dva škrata ali znabiti še kaj hujega . « 

»Nikar ne govori takih neumnosti,« vpije Korvin ve s 
razkačen ; pa vojak ga pogleda tako divje, da takoj pri 
stavi bolj prijazno : »Arminij, povej mi, kakšni ljudje so bil i 
tukaj in kaj so počeli?« 

»Eden je bil dolg in suh pobin ; tisti je šel okrog stebr a 

in je prej ko ne vzel, kar vi iščete, medtem ko sem ime l 
jaz opraviti z drugim . « 

»Kaj pa ta, komu je bil podoben ? « 

Vojak pri tem vprašanju zazijá, Korvina nekako debel o 
gleda in prav slovesno odgovori : 

»Komu je bil podoben? Če ni bil Tor* sam, dosti manj 
ni bil ; take moči še nisem skusil nikdar ne « 

»Kako je pa pokazal svojo moč? « 

»Najprej je prišel k meni, me prijazno vprašal, če m e 
kaj zebe itd., kar mi pride na misel, da moram vsakega 
prebosti, kdor pride k meni --. « 

»Zakaj ga pa nisi?« 

»Zato, ker se ni dal . Rečem mu, da naj se pobere al i 
ga prebodem, in mu nastavim sulico ; pa kakor igraje m i 
jo izvije iz rok, nisem vedel kdaj. Potem jo na kolen u 
zlomi kakor leseno prekljo in zavihti tja-le v pesek — kako r 
vidite, petdeset stopinj daleč . « 

»Saj si imel tudi še meč, zakaj mu nisi ž njim buč e 
preklal? Pa kje ga imaš, prazna nožnica ti visi o b 
strani. « 

Vojščak se zareži prav bedasto in pokaže na visok o 
streho bližnje bazilike : »Tam-le — ali ga vidite, kako s e 
leskeče ? « 

Korvin pogleda in vidi res v prvi jutranji svetlobi n a 

strehi nekaj takega kakor meč . »Kako je pač prišel n a 
streho ?« zareži se nad stražo . 

»Tisti, ali človek ali ne, jaz ne vem, mi ga je brez 
vsega napora z neko čarovnijo izvil iz roke in ga vrge l 
gori, kjer ga vidite. « 

»Kaj pa potem ?« 

»Potem je pa izginil v temi s pobinom vred, ki je priše l 
od stebra. « 

»Cudno, čudno,« je mrmral Korvin, »in vendar je moralo biti tako.	 Ali čuj, zakaj nisi vpil in drugih stra ž 
klical na pomoč, da bi ga bili ujeli?« 

* »Tor« je bil pri nekdanjih Germanih bog groma in treska . 

»Prvič, ker se pri nas domá pač z živimi ljudmi vojskujemo, s škrati pa ne — drugič čemu pa? Saj je tam-le 
visela deska, kakor ste jo obesili . « 

»Ta bo huda za te. Lahko ti gre za glavo.« 

»Zakaj ?« 

»Ker si pustil človeka k sebi in ž njim govoril, ko t i 
ni povedal glasila.« 

»Kdo pravi, da ni povedal ? Jaz tega nisem rekel . «
»Ali je? Pa že ni bil kristjan . «
»Povedal je, povedal — blizu je prišel in prav raz

ločno rekel : ,Nomen imperatorum' .*« 

»Kaj je rekel?«
»Nomen imperatorum . «
»,Numen imperatorum' je bilo glasilo,« vpije Korvi n


ves razkačen . 

»,Nomen' ali ,numen' mislim da je vseeno, ena črk a 
tako ali tako. Saj tudi meni pravite Arminij, pa sem vendar Herman — ali ni to vseeno? Kdo bo poznal vaše tank e 
jezikovne razločke?« 

Korvin je bil sam na se jezen, ker je videl, da bi bi l 
bolje opravil s kakim premetenim Rimljancem, kakor d a 

je izvolil tega topoglavega, četudi močnega tujca. 
»Rad bi vedel, kako se boš opravičil pred cesarjem, « 
reče mu, »saj veš, da cesar ne dá igrati s seboj .« 

»O, kar se tega tiče,« odgovori stražar, »sva pa oba 
v eni zanki. (Korvin obledi pri teh besedah, ker spozna , 
da je res.) Vi si morate kaj izmisliti, da mene rešite, če 
hočete rešiti sami sebe . Saj je cesar storil vas odgovornega za tisto-le — kaj že, — za desko. « 

»Govoriš prav, prijatelj! Jaz porečem, da te je cel a 
drhal napadla in umorila. Le zapri se za nekaj dni v svoj e 
stanovanje, ne bode ti manjkalo ne jedi, ne pijače, da s e 
ta reč malo pozabi . « 

Vojak je odšel in storil tako .
Preden je šel Korvin s trga, pregledal je še po tle h


vse na drobno, če bi našel kako sled . Res blizu stebra z 
desko je ležal nožič, katerega je nekdaj v šoli videl pri 
nekom, tako se mu je zdelo. Varno ga je shranil in šel, 
da napravi nov prepis cesarskega razglasa . 

Nekaj dni potem je vrgla Tibera na prod truplo nekega vojaka panonske kohorte, kateremu se je poznalo, 

* To je: ,ime cesarjev'. 

108 

da je bil umorjen . Ljudje so mislili, da je v pijanosti pade l 
v vodo in se niso dalje menili zanj ; ali najbolj bi bil to 

reč vedel razjasniti — Korvin . 

Razna razlaganja. 

Zjutraj so od vseh strani ljudje vreli na trg, da bi vi-
deli in brali strašni, že dolgo zažugani razglas ; ko so pa 

našli prazno desko, se je začel hud upor. Nekateri so občudovali pogumnost kristjanov, katere so sploh imeli z a 
strašljivce ; drugi so se jezili nad njih nesramnostjo, in ne 
kateri so zabavljali in se norčevali nad cesarskimi služabniki, ki so bili odgovorni za razglas, ker se jim je taka prigodila. Po vsem mestu in vseh očitnih shajališčih ni bil o 
to jutro druge govorice . Tudi v Antoninovih toplicah je se 
dela družba in se pogovarjala o dogodku tega dne ; bili so 
advokat Skaver, Prokul, Fulvij in modrijan Kalpurnij, ki j e 
stikal po nekih starih bukvah. 

»Kako čudna dogodba je pač to s cesarskim razglasom!« oglasi se nekdo. 

»Recite raje, kako izdajavsko hudodelstvo zoper bla

žene cesarje,« reče Fulvij . 

»Ali niste slišali, da so mrtvega našli panonskeg a 

vojaka, ki je pri razglasu stal na straži,« reče Prokul ; 
»sedemindvajset ran z bodalom narejenih je imel v životu, izmed njih devetnajst takih ran, katerih je vsaka zadosti za smrt. « 

»Ni tako res, ne. S samo čarovnijo se je zgodilo, p a 
ne s silo,« popravi Skaver ter nadaljuje : 

»Dve ženski sta se približali vojaku, ta pa je svoj o 
sulico vrgel v eno, da ji je šla skozi život in se je onkraj 

zadrla v pesek, ženski pa nič ni bilo . Potem popade meč in 
maha po drugi, pa bilo je, kakor bi bil udrihal po kamenj u 

— še zmenila se ni, ampak z neko štupo je potresla vojak a 
in v tem trenotku je sfrčal v zrak in na streho bližnje bazilike. Zjutraj so ga našli spečega na strehi. Eden mojih 
prijateljev je zgodaj zjutraj sam videl lestvico prislonjeno , 
po kateri so ga vzeli doli . « 
»Cudno, kaj čudno! Kako nenavadni ljudje so pač t i 
kristjanje,« oglasi se jih ve č 

»Jaz pa vsega tega ne pičice ne verjamem, reče Prokul . »V čarodejstvu ni takih moči ; pa mi tudi ne gre v 
glavo, zakaj bi ti zavrženci vedeli več kakor drugi ljudje, 


109 

ki so boljši od njih. Kalpurnij, odložite knjigo in povejte 

nam vi, ali je to mogoče, kar je pravil Skaver, ali ne ? « 

Kalpurnij prav resnobno nagrbanči obraz, nekoliko po 
misli in začne tako-le : 

»Jaz ne najdem razloga, da bi to ne bilo mogoče ; saj 
sega moč čarodejstva neskončno daleč. Za štupo, katera 
bi človeka vzdignila v zrak, treba je najti zelišč, v kateri h 
bi bilo več zraka kakor drugih tvarin, na primer v grah u 
in leči, kakor uči Pitagora . Takih zelišč bi bilo treba nabirati, kadar stoji solnce v znamenju tehtnice, katera im a 
to lastnost, da tudi težke reči obdrži v zraku v ravnotežju . 
Crez take rastline bi moral potem kak izurjen čarodej govoriti čarodejnih, skrivnostnih besed ; taka zelišča v topiču 
3štupo stleči — in sicer v topiču iz aerolita, t. j. iz takega 
kamena, ki se je vzdignil v zrak in zopet padel na zemljo. 
Če bi tako štupo kdo prav rabil, gotovo bi bila pripravna, 
da človeka vzdigne v zrak. Saj ste že kdaj slišali o tesalskih čarovnicah, ki jašejo po oblakih semtertja — t o 
storé s tako štupo. — O kristjanih sem vam pa že enkra t 
povedal — če se prav spominjam, pri mizi blaženega Fabija — da so iz Kaldeje ; v tej deželi so pa že od nekdaj 
doma čarovnija in skrivne umetnosti . Vendar saj imamo tud i 

3 zgodovini dokaz za to : Tukaj v Rimu se je pred ljudm i 
3 zrak vzdignil neki Simon, katerega imenujejo nekater i 
Simona Petra, drugi Simona Maga. Medpotoma mu je pa 
štupa padla iz pasa in — štrbunk, tudi on je padel na tla 
pa si zlomil noge ; zato so ga tudi križali z glavo navzdol. « 

»Potemtakem so vsi kristjanje čarodejci,« vpraša Skaver . 

»Saj so! Oni mislijo, da imajo njih duhovniki čudovito 
oblast črez vse moči v naravi, tako na primer, da zadob i 
človekova duša nenavadnih moči, če duhovniki truplo kopljejo v vodi, in da je tako okopani človek veliko imenitnejš i 
kakor najvišji gospod ali celo božji cesar, četudi je le ka k 
suženj . « 

»Strašno!«
»Saj vam je vsem znano,« nadaljuje Kalpurnij, »kak o


silno hudodelstvo so storili to noč, strgavši razglas božji h 
cesarjev ; in če bi še kaj hujšega storili pa celo napadl i 
sveto vladarjevo življenje, kar nič bi se ne zmenili ti hudodejci za to : šli bi k prvemu duhovniku, prosili ga odpuščenja in mu povedali hudodelstvo Če bi jim ta odpustil , 
imajo se za nedolžne . « 

»Strašno! Grozno!« 


»Taka vera je zelo nevarna za državo . Tak človek j e 
pripravljen za vsako hudobijo, kdor misli, da se mu mor e 
hudodelstvo vsak trenotek odpustiti . « 

»To je res, in menda ravno zato se je razglasil strašn i 
cesarski ukaz . Saj pa tudi nobena reč ni prehuda za take 
nevarne ljudi,« reče Fulvij . 

Medtem je stopil Boštjan v dvorano . Takoj ga nagovori Fulvij z ostrim pogledom : »Kaj pa vi, Boštjan ? 
Menda ste ravno teh misli ? « 

»Jaz mislim,« odgovori vojščak zmerno, »da naj s e 
kristjanje pokončajo od prvega do zadnjega, če so res tak i 
čarovniki, kakor pravi Kalpurnij. Vendar bi jim še to kazen 
nekaj olajšal . « 

»Kako,« vpraša Fulvij zaničljivo . 

»Nobeden bi jih ne smel preganjati, kdor ne bi dokazal , 
da ima manj pregreh na sebi kakor kristjanje ; kdor bi ne 

spričal, da ni prešestnik, goljuf, pijanec, zanikaren postopač, 
tat itd., zakaj teh pregreh nihče ne dolži kristjanov .« 

Fulvij je gledal v tla, ko je Boštjan našteval te pregrehe ; ko je pa imenoval tatu, se je kar stresnil . Ali ga 
je tribun morda videl, ko je v Fabijolini hiši pobral drago 

ceno obveznico? — Jeza se je začela kuhati v srcu n a 
krščanskega junaka . 

Zapustivši poslopje je Boštjan molil : »Doklej še, o Go

spod, doklej? Kako moremo upati, da se vse to mogočn o 
cesarstvo izpreobrne k svetim resnicam, če celó sicer pošteni možaki verjamejo vsaki še tako abotni govorici i n 
najnagnusnejemu obrekovanju zoper nas ? « 

Mislil je junak, da je sam in precej glasno govoril — 
kar se mu oglasi prijetni glas : »Dobri mladenič, kdor s i 
tudi, in skoro mislim, da poznam tvoj glas — ne pozabi , 
da je Sin božji slepcu odprl oči z blatom ; z blatom torej, k i 
bi bilo v roki človekovi celó zdravega oslepilo . Mi moram o 
torej biti kakor prah pod njegovimi nogami, če hočemo, da 
z nami drugim prižge dušno svetlobo . Le voljno trpimo, 
znabiti se šele iz našega pepela vname iskrica prave luč'i . « 

»Zahvaljujem, lepo zahvaljujem, Cecilija, da si me tak o 

lepo poučila in zavrnila . Kam pa capljaš tako brezskrbno?« 

»Ali ne veste, da so me izvolili za vodnico v pokopa

lišču Kalistovem? Ravno grem na svoje mesto — le molite, da bi mene prvo zadela sreča in da bi jaz postala prv a 
cvetlica v tem preganjanju. « 

Hotela je urno naprej, pa Boštjan jo malo ustavi . 


11 1 

Sovražniki v katakombi. 

Kvadrat in Pankracij nista imela veliko časa za počitek tisto noč, ko sta prišla od Dijogena, ker že pred dnevom so bili sklicani vsi kristjanje v svoje cerkve po mestu , 
da bi se že zgodaj mogli raziti vsak na svoj dom . Ta božj a 
služba naj bi bila zadnja v teh cerkvah ; od tega dne pa 
naj se bodo shajali po podzemeljskih cerkvah v katakombah . 
Seveda ni bilo pričakovati, da bi prišli v katakombe vsi , 
še ob nedeljah ne ; to bi bilo prenevarno, zlasti ker se je 
šlo v nekatere katakombe zelo daleč zunaj mesta. V takih 
viharnih časih je cerkev podelila vernikom posebno pravico, dajala jim je presv. Rešnje Telo s seboj, da bi se vsa k 
sam mogel obhajati zjutraj, preden je použil kako drug o 
jed, in se tako pokrepčal za hudi boj. Sv. hostijo so jemali domov, zavito v lepo bel platnen prtič (,orarium' s o 
mu rekali), katerega so često še v dragoceno tančico za 
vitega spoštljivo nosili na svojih prsih . Sedaj je tudi Sira 
najbolj obžalovala, da nima več krasno delane prepasnice , 
katero je hranila nalašč za take priložnosti, če ne bi je bil a 
že davno dala revežem. 

Kristjani so se razšli, še preden se je izvedelo, kar se 

je zgodilo z razglasom, in naročeno jim je bilo, da se še 
tisti dan snidejo v podzemeljskih cerkvah . Stari kapsarij 
ali omarar v Antoninovih toplicah in njegova žena sta na 
tanko opazovala Torkvata, ki je velikokrat s Fulvijem i n 
Korvinom zahajal tja, in pri taki priložnosti tudi slišala, d a 
nameravajo en dan po razglašenem ukazu napasti Kalistov o 
pokopališče. Kristjani so zato mislili, da se morejo ta da n 
še brez nevarnosti zbrati v katakombi k slovesnemu opravilu. Kopači so popravili pod zemljo, kar je bilo treba, i n 
v cerkvi vse preskrbeli za božjo službo, ker že več let n i 
bilo v katakombah svetega opravila . 

Korvin si je preskrbel nov prepis cesarskega razglas a 
in ga obesil na trgu ; potem je začel premišljevati, kaj po 
reče cesar k vsemu temu. Vojak je govoril resnico, on je 
bil odgovoren za izgubljeni razpis ; najhujšega se mu j e 
bilo bati. »Danes še moram kaj storiti, da se prikupim 
cesarju,« si je mislil, »drugače si ne upam predenj« — i n 
sklenil je še danes napasti Kalistovo katakombo . Hitel 
je koj zgodaj v Antoninove toplice, da se tam pogovori s 
Fulvijem in Torkvatom, ki sta ga že pričakovala . Korvin 
naj bi se z nekimi svojih izbranih vojakov splazil v ka


11 2 

takombo — pot naj bi mu kazal odpadnik Torkvat — in i z 
nje izgnal in iztiral duhovnike z najimenitnejšimi vernik i 
vred ; — pred vhodom naj pa čaka Fulvij z drugo četo vojakov in polovi posebno duhovnike in papeža, ko bodo pri 
bežali ven ; saj so mu bili po večini znani od takrat, ko s e 
je bil splazil v cerkev. 

Ves ta pogovor je slišala Kukumijeva žena, ki je ho

dila po dvorani ter čedila in brisala, zraven pa se delala , 
kakor bi ji ne bilo mar za vse to besedovanje. Ko možu 
pove vse to, premišljeval je pošteni kapsarij, kako bi s e 
dalo to sporočiti na pravo mesto . »Že vem,« zamrmral j e 
veselo in odšel v svojo sobo in segel po obleki. 

Po jutranji božji službi in ko je v palači dovršil svoj a 
opravila, je šel Boštjan, kakor je bila sploh navada, v kopališče, da se malo pokrepča. Ko je bil v kopeli, napisal 
je stari omarar na košček pergamena vse, kar je slišal a 
njegova žena in je to z iglo pripel znotraj na Boštjanov o 
obleko, ker vpričo drugih ni smel govoriti ž njim . 

Iz kopeli je šel Boštjan v dvorano, kjer so se Kal

purnij, Skaver in drugi pogovarjali o dogodku pretekle noči , 
kakor smo povedali v prejšnjem poglavju, in kjer je čaka l 
Fulvij, da mu dojde naznanilo od Korvina : vse je pripravljeno. Zapustivši kopališče ga začne nekaj bosti v oblek i 
na prsih, seže po neznani reči in najde kapsarijev listič . 
AkQravno v čudni latinščini pisan, povedal mu je dosti, d a 
je spoznal veliko nevarnost. Wámesto proti domu, kreni l 
jo je torej proti Kalistovi katakombi — kar se mu oglas i 
slepa deklica, kakor smo že zvedeli ; nji izroči listič, da g a 
urno nese kristjanom in jim pové o nevarnosti ; zakaj na 
slepo revico ne bo pazil nihče, tribun bi bil pa na samotnem kraju obudil pozornost. Še sta stala skupaj, ko zagleda Boštjan oddelek vojakov, ki so drli črez polje — bil i 
so Korvinovi in ne daleč za njimi Fulvij . 

Ko jih Torkvat pripelje do na pol razpadlega poslopja, 
iz katerega so vodile stopnice v tla, našli so vse varno i n 
se pripravili za temno pot . Fulvij z 10 ali 12 možmi se j e 
postavil k stopnicam, da zgrabi vsakega, ki bi se prikazal , 
Korvin s Torkvatom in osem vojaki naj bi šel v katakombo. 
Kar se oglasi star sivobradat vojak : »Tako brkanje po 

temnih luknjah mi nič ne dopade ; jaz sem vojak, pa n e 
podganolovec. Tukaj-le pred me mi ga privedite, koga r 
hočete, in udaril se bom ž njim kakor mož z možem, v 
tem-le brlogu me pa ni volja se zadušiti.« 


11 3 

Te besede so vojakom ugajale in takoj se je oglasil 
drugi : »Kdo ve, koliko sto kristjanov je notri, nas je p a 
le osem'« 

»Prav govoriš, za tako službo nas ne plačujejo,« pri 
stavi tretji. 

»Kristjanskih pesti bi se ne bal, ali kaj, ker so čarovniki,« ugovarja zopet eden . 

Komaj jih je pregovoril Fulvij z vso svojo zgovornostjo. Pravil jim je, kaki strašljivci so kristjanje, da bodo 

bežali kakor zajci, če le zagledajo vojake, da bodo v cerkv i 
našli zlata in srebra več kot dobé na leto plače itd. Pritapali so do konca stopnic in zagledali tu pa tam mal e 
svetilnice. 

»Čujte, — ali slišite glas ?« izpregovori nekdo . 

Iz temne daljave so prihajali glasovi kakor petje čvrstih mladih ust . Lahko so razločevali posamezne besed e 
samospeva : 

»Dominus illuminatio uiea et salus mm, gum timebo ? 
Dominus protector citae meae, a quo trepidabo .« ' 

In kakor šumenje voda zadoné v zboru krepki glasovi : 

»Dum appropriant super me nocentcs, ut edant earne s 
meas ; qui tribvlant me inimiei mei, ipsi injirmati sunt e t 
eeeiderunt.« *' 

Napadavce je bilo sram in jezilo jih je, ko slišijo te 
besede popolne vdanosti v božjo voljo, ki so se jim p a 

zdele, kakor bi jih zaničevale. Zopet se brez strahu oglasi 
prejšnji mladi glas : 

»Si eonsistant adversum me castra, non timebit co r 
meum. « *** 
»Ta glas mi je znan,« zamrmra Korvin, »iz sto bi g a 
spoznal . To jo glas tistega malopridneža, ki je kriv vse moje 

sramote in zadrege nocojšnje noči — Pankracij je, ki j e 
ukradel razglas! Le urno, le krepko, prijatelji, moramo g a 
imeti ali živega ali mrtvega.« 

»Stojte vendar, prižgimo prej svoje baklje,« oglasi s e 
nekdo. 

* »Gospod je moja luč in moje zveličanje, koga bi se bal ? 
Gospod je varih mojega življenja, pred kom bi trepetal ? « 
** »Če se mi bližajo hudodelniki, da bi jedli moje meso, i n 
sovražniki, ki me nadlegujejo, brez moči bodo postali in popadal i 
na tla.« 

*** »In če se cela vojska postavi zoper mene, ne bo se bal o 
moje srce . « 

Fabijola 8 


»Kaj je t0 ?« vpraša drugi . »Neko čudno šumenje, kako r 
bi kje kopali in drzali, slišim že dalje časa . « 

»Glej, glej — daljne luči so izginile — petje je utihnilo. Gotovo so nas zapazili .« 

»Le nikar se ne bojte,« opominja Torkvat ter se del a 

srčnejega kakor je bil . »To šumenje ni nič čudnega ; tisti star i 
krt s sinovoma menda napravlja kristjanom grobove. « 

Smolnate baklje so prižgane. Torkvat jim je prej svetoval, naj ne jemljó bakelj, ampak male svetilnice ali pa 

voščene sveče, kakor jo je imel on sam — pa vojaki s o 
rekli, da za ves svet ne gredó v to luknjo drugače, kako r 
s smolnatimi bakljami, katerih ne pogasi vsak vetrič. Sedaj so se pokazali nasledki. Ko so varno stopali po nizke m 
in ozkem hodniku, jele so smolnate luči pokati in prasketati, 
pa delati neizrečeno vročino ; še hujše je del pa črni gosti 
dim, ki se je valil kvišku, potem pa se vlegal proti tlo m 
in je zavil v gosto meglo, da niso mogli ne sopsti, ne vi 
deti okrog sebe. Torkvat je stopal spredaj in štel hodnike, 
kakor si jih je bil zapomnil, akoravno ni več našel svoji h 
znamenj ; ali komaj pride do polovice svojega števila, ko 
strahoma zapazi, da je pot popolnoma zaprta . 

Ko bi bil Torkvat mogel pogledati onkraj zaprtega pota, 
videl bi bil Dijogenova sina in še nekaj mož, kako se ji m 
posmehujejo. Sever namreč je stal vedno na straži, da bi 
ga kdaj ne prehiteli sovražniki ; tudi danes je bil pri vhodu , 
ko so prišli vojaki . Urno je tekel h kupu peska in kamenja, katerega je imel pripravljenega, da zapre pot; on 
in še nekaj krepkih rok — in pot je bila napadnikom ustavljena! To šumenje so slišali Korvinovi ljudje, to jim je 
otemnilo daljne luči in zadušilo petje. 

Korvin in vojaki zabavljajo, kolnejo in vpijejo na d 
Torkvatom . 

»Lepo vas prosim,« se oglasi, »le trenotek me počakajte, znabiti sem se zmotil v potu . Dobro poznam prav i 
hodnik na neki znameniti podobi ; precej stopim v enega 
ali drugega stranskih potov in pogledam . « 

Tekel je v bližnji hodnik, storil nekaj korakov naprej 
in izginil je ; ž njim je izginila tudi njegova luč . Njegovi 
spremljevavci niso bili daleč za njim, vendar niso vedeli , 
kako se je to zgodilo ; mislili so, da s čarovnijo. 

»Tukaj nočemo več imeti opravkov,« so rekli, »ali je 
Torkvat izdajavec, ali pa je izginil po čarovniji.« Vrnejo 
se trudni, umazani, od gostega dima vsi črni in na pol za


dušeni, in ker so se naravnost bližali vhodu — vsaj nek a 

daljna svetloba se je kazala kakor dnevna luč — pometal i 
so svoje baklje v stranske hodnike, eden sem, drugi tja . 
Kdor bi bil pogledal nazaj, zdelo bi se mu bilo, kakor bi 
bili kristjanje veselja razsvetlili svoje podzemeljske prostore : 
iz stranskih votlin se je vsipala žareča svetloba tlečih bakelj , 
razsvetljevala rdečkaste peščene stene in igrala po marmornatih ploščah na grobéh, da so se kakor čisto zlat o 
lesketale v rdeči steni . 

Preden so vojaki kakor potepeni psi s pobešenimi glavami prišli do belega dne, ustrašila jih je nova prikazen. 

Svetloba, katero so imeli za dnevno luč na vhodu, je prihajala iz svetilnice, katero je kviško držala neka človešk a 
podoba, ki je nepremično stala sredi poti. Bila je v črni 
obleki in zdela se jim je kakor kip z belo marmorno glav o 
in nogami. 

»Kdo je neki to? Kaj je neki t0?« šepetali so si . 

»Čarovnica!« 

»Škrat!«
»Duh je, duh! «
Ko se ji tihih korakov približajo, stala je še vedno


nepremično in neprestrašeno, kakor bi jih ne videla. Dva 
jo zgrabita za roke. 
»Kdo si?« zarenči srdito Korvin . 

»Kristjanka,« odgovori prijazno in veselo kakor vsele j 
Cecilija. 
»Zgrabite jo!« zapové on . »Naj ta trpi za vse! « 

Prva cvetlica. 

Cecilija je prišla na drugem kraju v katakombo, i n 
komaj je stopila v prvi hodnik, ko ji udari v nos zopern i 

duh gorečih bakelj. — »To niso naše sveče,« si misli in 
hiti k zbranim kristjanom ter jim poda Boštjanov svariln i 
listič, pa še pristavi, kar je sama zapazila . Verniki so se 
razšli v daljnejše in spodnje prostore ; tudi slepo sirotico je 
silil Pankracij, naj se reši, ali odgovorila je : »Moja dolžnost je, varovati duri in voditi vernike . « 

»Kaj pa, če te sovražniki dobé ? « 
»Nič ne dé ; moje ujetje lahko reši marsikaterega drugega. Le svetilnico mi daj!« 
Pankracij se nasmeje : »Čemu ti bo, saj tudi pri luči 
ne boš videla.« 

8* 


»Jaz ne, pa bodo drugi . « 

»Če bodo pa tisti drugi tvoji napadniki? « 

»Vse eno. Če me zgrabijo, naj me v svetlobi. Moj 
ženin me mora najti z gorečo svetilnico, kakor modro devico, še nocoj pride k meni.« Te besede izrekši šla je na 
svoje mesto in ker ni slišala drugega, kakor tihe korake , 
mislila je, da se bližajo kristjani ter je kvišku držala svoj o 
svetilnico. 

Ko se je Korvinova drhal prikazala na stopnicah z 

edino Cecilijo, je Fulvij začel silno rentačiti in razsajati . 
»Kaj, to je vsa vaša zmaga — ta mala miška? To je sramotneje kot nič! Kje je Torkvat? « 

Ko so mu povedali, kako je izginil, ni mislil drugega, 
kakor da ga je Torkvat imel za norca in mu sedaj ušel v 
varne temne katakombe. Če je to res, morala bi ujeta ve 
deti za to; torej sklene, da jo bo ostro izpraševal. Debelo 
in divje, kolikor more, jo pogleda in se zareži nad njo : »V 
oči me poglej in pravico mi govori! « 

Revica smehljaje odgovori : »Jaz vam moram povedati 
resnico, pa ne, da bi vas pogledala ; ali ne vidite, da se m 
slepa?« 

»Slepa!« zavpijejo vsi na en glas in jo radovedni ob 
sujejo. Fulvija pa pri teh besedah prešine neka nova mise l 

in k vojakom obrnjen reče : »Sramota bi bila, da bi dvajse t 
vojakov tiralo slepo deklico skozi mesto ; le domov pojdite. 
Jaz bom že skrbel, da se vam trud dobro povrne. Ti Korvin 
pa zajaši mojega konja in povej vse očetu ; jaz pridem z 
ujetnico kmalu za teboj v kakem vozu . « 

»Da ne napravljaš nobenih zvijač, Fulvij,« zagodrnj a 
Korvin čemerno. »Pripeljati jo moraš, vsaj eden mora danes pasti: « 

»Le bodi brez skrbi!« 

Fulvij je od začetka mislil, namesto izgubljenega Torkvata dobiti si novega ogleduha in izdajavca in izučiti ga 
z ujeto deklico ; ali ko je gledal slepi sirotici v mirno nedolžno obličje, mu je skoro izginilo to upanje. Najprej je 
hotel nekaj drugega izvedeti iz nje in je začel tako-le : 

»Ali si že dolgo slepa, revica?« 

Vse žive dni .« 

»Kdo si pa in odkod?« 

»Ko sem bila stara štiri leta, pripeljali so me moji sta 
riši v Rim, da bi ondi izpolnili neko obljubo, katero so sto 
rili v težki bolezni zavoljo mene, in da bi molili na grobu 


11 7 

mučenca Krisanta in Darije . Ko so šli h grobu, pustili s o 
me kruljevi revici ob cerkvenih vratih. Ravno tisti znameniti dan je bil, ko so na grobu veliko kristjanov posul i 
z zemljo in kamenjem, ki so ga metali na nje — moji sta 
riši so bili tudi tako srečni, da so bili med njimi . « 

»Kje si pa živela od takrat?« 

»Od tedaj je bil Bog moj edini oče in katoliška Cerke v 
moja mati, in nikoli nisem trpela pomanjkanja. « 

»Ti si se torej sama spoznala za kristjanko ?« 

»Kako bi pač mogla to tajiti ?« 

»Ta današnji shod je bil torej shod kristjanov . « 

»Kaj pa drugega! « 

»Ti si slepa, pa tako dobro in varno hodiš po cestah , 
kakor bi v.idela.« 

»Odkod to veste?« 

»Jaz sem te že enkrat videl, ko si neko jutro na vse 

zgodaj vodila kruljevega reveža v Nežino hišo. Ali se spominjaš ?« 

»Spominjam se! « 

Sedaj je Fulvij venel, kolikor in kar je hotel : Neža j e 
kristjanka! Tega mu Torkvat ni vedel ali ni hotel povedati. Sedaj je bil storjen njegov sklep : Neža mora biti 

njegova, ali vsaj njeno premoženje, če jo zatoži . 
Črez nekoliko zopet vpraša slepo sirotico : »Ali veš, 
kam sedaj-le greš?« 

»Menda pred zemeljskega sodnika, ki me bo posla l 
mojemu nebeškemu ženinu. « 

»Ali se nič ne bojiš ?« vpraša jo čudeč se, zakaj odgovarjala mu je smehljaje . 

»Še veselim se,« odgovori kratko. 

Ker je Fulvij vedel, kar je želel, izročil je Cecilijo Kor 
vinu in ni se dalje menil za njo . Mrzlo je bilo in deževno 
kakor poprejšnjo noč, zato ,v prefektovi sodilnici ni bil o 
zbranih veliko ljudi ; pa ravno takrat, ko so pripeljali ujetnico, pridrvila se je nova drhal in se vstopila k stranskim 
vratom, odkoder so lahko videli vse, kar se je godilo v 
sodišču. Tertul, nekaj usmiljenja ganjen, nekaj ker je misli l 
tako lože pregovoriti slepo ubožico, če bi mislila, da je 
sama, je ukazal in ostro zapretil vsem gledavcem, da imaj o 
molčati in ne črhniti besedice. 

Ko pripelje Cecilijo, je res mislila, da tukaj ni nikoga r 
drugega, kot tisti, ki jo je prijazno nagovoril : 
»Kako ti je ime, drago dete ?« 


»Cecilija . « 
»To ime je plemenite rodbine ; ali je imaš po svoji h 
stariših ?« 

»Ne, jaz nisem plemenitega rodú, če ne zato, ker s o 
moji stariši umrli za Kristusa . Ker sem slepa, imenovali s o 
me moji dobrotniki ,ceca' (slepa) in mi iz prijaznosti rekal i 
tudi Cecilija po naši imenitni mučenki . « 

»Glej,- kristjani so te pustili revno in slepo, pusti torej 
vse njih bedarije in neumnosti, izpolnuj povelja božjih cesarjev ter daruj bogovom, in dobila boš bogastva, lepi h 

oblačil, dobrih jedi in najimenitnejši zdravniki si bodo pri 
zadevali ti zopet odpreti oči . « 

»Ce mi nimate obečati boljših reči, ne bo nič . Ravno 
tisto mi hočete vzeti, za kar sem najbolj hvaležna Bogu i n 
njegovemu Sinu. « 

»Kako to misliš? «
»Jaz sem hvaležna Bogu, da sem revna, slabo oble


čena, da siromašno jém, ker sem v tem toliko bolj podobn a 
svojemu edinemu ženinu Jezusu Kristusu . « 

»Ti abotna deklica, ti, ali si se že priučila vseh te h 
praznih sanjarij ?« reče sodnik že nekoliko nevoljen . »Sajzato ne moreš hvaliti Boga, ker te je ustvaril slepo? « 

»Zato še najbolj. Vsak dan, vsako uro ga hvalim, da 
sem slepa.« ° 

»Kako? Mar se šteješ srečno, ker nikdar ne vidiš 
svetlega solnca, lepe zemlje, ljudi ? « 

»Vsega tega res ne vidim, a pred očmi mi je še svetleje, še veličastneje solnce ; vedno gledam Onega, ki je naredil vse to, kar ste imenovali, imam svojega nebeškeg a 
ženina, katerega ljubim tako, da razen njega ne želim gledati ničesar drugega. « 

»Pojdi, pojdi s takimi praznimi rečmi. Slušaj cesarja, 
če ne, bom nekaj skusil, kar ti bo prizadejalo malo boleči n 
in te kmalu omečilo .« 

»Bolečin ? « 
»Bolečine, d~! Ali še nikdar nisi trpela bolečin, ali t e 
še nikoli ni kdo udaril? « 
»O ne, kristjani se ne tolčejo . « 

Sodnik je mignil Katulu, da jo položi na tezo . Rabelj 
je razpel sirotico na raztezavnico, ji pritrdi zanjke na roke 
in noge ter razpel roke nad glavo. Slepa deklica ni čutila nikogar drugega in je mislila, da to vse počenja ž nj o 
ravno tisti, ki ji je prej govoril . Okoli stoječi so vlekli 


11 9 

sapo na se in gledali ubožico, kateri so se ustnice premi 
kale v molitvi . 

»Še enkrat te opominjam, preden te izročim groznem u 
trpinčenju ; daruj bogovom !« 

»Ne trpinčenje, ne smrt me ne bode ločila od Jezus a 
Kristusa. Jaz ne morem darovati drugemu, nego edino pravemu živemu Bogu, in ta dar sem jaz sama!« 

Sodnik migne, rabelj enkrat zasuče kolesca na pretezavnici — vrvi, na katerih so bile privezane roke in noge , 
se napnó — vsi udje se raztegnejo, akoravno še ne skočijo iz členkov, in ves život strese huda bolečina, kater a 
je bila toliko večja, ker ni videla, kaj se godi ž njo . Crez 
in črez je obledela bolečine. 

»Aha, ali sedaj čutiš? Naj bode to dosti ; vsaj sedaj slušaj. « 

Cecilija niti slišala ni njegovih besed, ampak molil a 
je : »Lepo se ti zahvaljujem, o Gospod Jezus Kristus, d a 
si me spoznal vredno zavoljo tebe trpeti . Jaz sem te lju

bila v sreči, ljubila sem te v veselju, in sedaj v trpljenju 
te ljubim še bolj . Kako sem vesela, ker sem ti sedaj po 
trpljenju postala podobna še bolj kakor v življenju po rev-
ščini in nadlogi! « 

»Ti mi ne odgovarjaš? Norčuješ se z menoj? L e 
čakaj, bomo skusili kaj hujega,« zavpije razkačen sodnik . 
»Katul, prinesi prižgano bakljo in pritisni jo ji v meso .« 

Gledavcem se je e prej smilila slepa sirotica, sedaj s e 

jim je studilo sodnikovo ravnanje in začeli so mrmrati i n 
kazati svojo nevoljo . 

Cecilija je šele sedaj zapazila, da ni sama in da jo obdaja množica ljudstva . Rdečica sramežljivosti jo polije po 
obrazu in vratu, ki je bil ravno prej še bel kot marmor . 
Sodnik se je zadrl nad gledavci in udušil tako njih čutila, 
medtem ko je deklica zopet molila : »O moj Gospod i n 
Ženin, vedno sem ti bila zvesta ; daj mi trpeti vsakršnega 
trpinčenja, le osramočenja pred ljudmi me varuj . Prosim, 
vzemi me takoj k sebi, da mi ne bo treba iz sramežljivost i 
zakrivati obličja, kadar bom stala pred teboj k< 

Zopet so začeli gledavci nevoljno mrmrati . 
Sodnik zarenči v največji jezi : »Katul l Kaj sem ti ukazal ? 
Naglo stori — kaj se tako dolgo opletaš s svojo bakljo ? « 

Rabelj stopi k Ceciliji, da bi ji potegnil obleko z ži

vota, pa plašno odskoči in k prefektu obrnjen mehko reče : 
»Že je prepozno ; mrtva je !« 


»Mrtva? Pa samo enkrat si jo stegnil s kolesci? To 

ni mogoče! « 

Katul je odjenjal z natezami, pa telo se ni ganilo ; res 
je bila mrtva, s peze in izpred neusmiljenega sodnika j e 
stopila pred svojega nebeškega ženina. Ali so jo umoril e 

prve bolečine, ali pa je Bog uslišal njeno molitev ter k sebi 
vzel čisto dušo, preden je pred ljudmi trpela sramoto ? 

Ko se je vse čudilo in strmelo, zavpije glasno in pogumno nekdo izmed poslušavcev : »Brezbožni trinog, ali n e 
vidiš, da ima slepa kristjanska sirotica večjo oblast črez življenje in smrt, kakor ti in tvoj gospodar? « 

»Kaj, že tretjič v teku enega dneva se mi nastavlja š 
na pot? Sedaj mi ne boš ušel!« Tako je zavpil Korvi n 
ter s svojega sedeža poleg očeta planil med gledavce, k o 
butne ob nekega silno velikega častnika, ki je kakor nevedé stopil izmed gledavcev in Korvina prijel za roko : 

»Prosim, ne zamerite — saj se menda niste preve č 
trdo zadeli?« 

»O nisem se ne! Le pustite me, Kvadrat, le pustite.« 
»Kam pa v taki naglici? Ali vam morem pomagati? « 
vpraša vojak in ga vedno drži za roko . 

»Pustite me, pustite — če ne, mi uide! « 

»Kdo bo ušel ? «
»Pankracij, Pankracij, ki je ravnokar zasmehoval mo


jega očeta! « 

»Pankracij ?« reče Kvadrat okrog sebe gledaje, in ke r 
ga več ne vidi, pristavi : »Jaz ga nikjer ne vidim .« Sedaj 
je izpustil Korvina, ali kaj? Pankracij je medtem že sede l 
na varnem pri starem Dijogenu . 

Ko se je to godilo, zapovedal je prefekt Katulu, d a 
truplo vrže v Tibero ; ali neki častnik, zavit v plašč, j e 
pristopil, služabniku pomignil in mu skrivé stisnil v rok o 
mošnjico denarjev, zašepetavši : »Skozi ,porto capeno' prot i 
zahodu, v Lucinino poslopje jo prinesite . « 

Rabelj prikima Boštjanu. 

Plačilo . 

Mestni prefekt je šel k cesarju poročat, kaj se je zgoidilo in dovršilo ta dan, in da bi kolikor mogoče opraviči l 
svojega sina. Sodnik je našel visokega gospoda prav slabe 
volje, in ko bi mu bil Korvin prej stopil pred oči, kdo ve, 
kako bi bilo za njegovo glavo . Posebno ga je še razka


12 1 

čilo, ko je slišal o napadu na pokopališče in da niso ni 
česar opravili Ko stopi Korvinov oče v dvorano, kjer j e 
stal Boštjan na straži, pozdravi ga cesar tako-le : 

»Kje imaš svojega butca? « 

»Preponižno čaka zunaj povelja Vaše božjósti in i z 
srca želi potolažiti sveto jezo ter popraviti, kar mu je izpridila usoda.« 

»Usoda? Lepa usoda — njegova neumnost in straho

petnost! Zares lep začetek! Bode pa tudi čutil ; le noter 
ž njim!« 

Ves se je tresel in jokal Korvin, ko so ga privedli v 
dvorano. Pokleknil je pred cesarja; ta pa ga je tako brcni l 

z nogo, da se je daleč zatrkljal, kar je zelo razveselilo cesarsko visokost in jo malo potolažil o 

»Vstani, malopridnež, in povej mi sam, kam je izgini l 
razglas!« 

Korvin je nekaj jecljal, menda strahú sam ni'vedel kaj ; 
cesar se mu je smejal, ker ga je pravzaprav samega veselilo to zvito delo. 

»Naj bo, milostljivega se ti bom skazal . Liktorji,* raz 
vežite svoje butarice! « 

Liktorji so potegnili sekire izmed palic in s prsti skušali ostrino. Korvin to zapazivši se vrže na tla in prosi : 
»Vsaj življenje mi pustite! Nekaj prav važnega bom raz

odel, če ostanem živ .« 

»Kdo neki mara za tvoje revno življenje?« oglasi s e 
cesar. »Liktorji, sekire odložite, zanj so palice dobre . « 
Ko bi trenil, so ga zgrabili in zvezali, mu potegnil i 

obleko s pleč, in sedaj so začele vajene roke udrihati po 
njem, da je bilo joj in da se je kmalu začel viti po tle h 
in prekucovati ter rjoveti v veliko veselje Maksimijanovo . 

»No, kaj imaš tako važnega razodeti? « 

»Jaz vem, kdo je preteklo noč storil strašno hudobijo . « 
»Kdo ?« 
»Neki mladenič Pankracij ; našel sem njegov nož tam , 
kjer je izvršil hudobijo.« 

»Zakaj ga pa nisi zgrabil in pritiral pred sodnika? « 

* »Li k t o rj i« so bili pri Rimljanih služabniki višjih uradnikov, Hodili so ž njimi ter na ulicah delali prostor pred njimi, stražili pred njih stanovanjem, izvrševali povelja itd . ; zato so črez ram o 
nosili butarice skupaj zvezanih palic in na sredi je iz njih molel a 
sekira. Nekdanji rimski kralji so imeli po 12 liktorjev -okrog sebe ,
ravno toliko pozneje konzuli, diktatorji po 24 itd. 

»Dvakrat sem danes slišal njegov glas in ga že skoro 
imel v rokah, pa mi je vselej ušel . « 

»Glej, da ti tretjič ne uide, če ne — zadene tebe njem u 
namenjena kazen. Odkod pa poznaš njega in njegov nož?« 

»Součenca sva bila v Kasijanovi šoli, ki je tudi kristjan , 
kakor sem zvedel pozneje .« 

»Kaj, kristjan se predrzne poučevati moje podložnike 
in je izrejati za izdajavce ter zasramovavce svojega cesarj a 
in bogov? Gotovo je on naučil tega mladega gada, kak o 
naj raztrga naš razglas! — Ali veš, kje stanuje? « 

»Vem, veličanstvo! Torkvat mi je povedal, ki se je odpovedal prazni krščanski veri . « 

»Kdo je ta Torkvat?« 

»Nekdo, ki je dalje časa živel na deželi pri Kromaciju 
in še drugih kristjanih. « 
»Glej, glej, — ta reč se razvija čedalje lepše ; mar se 
le bivši ptefekt tudi pokristjanil ?« 
»Tudi, in z več drugimi živi v Kampaniji. « 

»Kaka nezvestoba, kako izdajavstvo ! Kmalu ne bo m 

imel človeka, da bi se zanesel nanj . Prefekt, urno polov i 
vse te ptiče, tudi učenika in Torkvata.« 
»Torkvat ni več kristjan,« odvrne sodnik . 

»Kaj me to briga? Polovi jih, kolikor jih moreš, p a 
nobenemu ne prizanašaj, razumeš? — Sedaj le idite vsi ; 

čas bo k jedi.« 

Ko je Korvin prišel domov, mu vsa zdravila niso mogl a 

pregnati bolečin ; vso noč ga je tresla mrzlica, in jeza p a 
sramota mu nista dali spati. Drugi dan je prosil očeta, najpošlje njega v Kampanijo, da si tako reši čast pred cesarjem in pred ljudmi, ki so ga zasmehovali, pa ohlad i 
svojo jezo nad kristjani. 

* 

** 

Poglejmo, kaj počenja Fulvij. Domá sedi pri Evrotu in 
mu pripoveduje, kar je doživel tisti dan . Resnobno posluš a 
starec in mu nazadnje mrzlo odgovori : 

»Pač majhen dobiček z vsega tega .« 
»Pravzaprav nobenega pravega dobička, pa up do lepega dobička. « 

»Do kakšnega?« 

»Neža je v mojih rokah, ker sem zvedel, da je kristjanka. Dobim sedaj njo s premoženjem vred ali vsaj samo 
njeno premoženje.« 


»Drugo naj velja,« odgovori starec in oči se mu čudn o 
zaleskečejo, obraza pa ni premenil ne z enim migljajem ne . 
»To je najkrajša pot in najbolj gotova.« 

»Kajpa, ker gre za mojo čast! Ne morem pripustiti, d a 
bi ravnali tako zaničljivo z menoj, kakor sem ti povedal . « 

»Saj so že zaničljivo ravnali s teboj, in to terja ma-
ščevanje. Kdo bo še s takimi neumnostmi tratil čas ; tvoj i 
denarji so že skoro pošli, a dohodkov ni od nobene strani . 
Ti moraš kaj izvršiti !« 

»Gotovo bo tudi tebi bolj všeč, če pridem do tega premoženja po poštenem potu (Evrota se nasmeje), kakor da 
je dobim s tako sramotnimi pripomočki . « 

»Dobodi, kakor ga hočeš, da ga le dobiš in naglo . Sajveš najino pogodbo : Tvoja rodbina mora priti zopet k premoženju in veljavi, ali bo pa konec s teboj . V zaničevanju, 
to je, v revščini ne sme več životariti . « 

»O vem, vem ; ni me treba še vsak dan spominjat i 

strašne pogodbe,« reče Fulvij, ter se trese po vsem životu. 
»Le časa mi daj, časa, pa se bo vse dobro izteklo .« 
»Saj ti ga dajem, še preveč, da bo vse upanje izginilo . 
Vendar prišel je dan, da ti povem, kdo sem . « 
»Ali nisi zvesti služabnik mojega očeta, komur me j e 
izročil v varstvo in skrb? « 

»Jaz sem starejši brat tvojega očeta, torej gospodar 
rodbine. Edina misel, edina skrb je bila vse moje žive dni , 
da povzdignem našo hišo do tiste veljave in mogočnosti, s 
katero jo je pahnil moj oče po svoji zanikarnosti in zapravljivosti. Mislil sem, da ima tvoj oče, moj brat, več 
zmožnosti za to, in prepustil sem mu svoje pravice z ne 
katerimi pogoji, med drugimi tudi s tem, da sem jaz tvoj 
varih in te odredim po svoji misli. Saj veš, da sem te 
vedno učil tako, ne gledati na pripomočke, samo da se doseže veliki namen. « 

Čudeč se in pazljivo je poslušal Fulvij, in skoro sra m 
ga je bilo, ko je slišal tako odkritosrčno govoriti. Zopet 
ga temni starec pogleda z ostrim očesom, rekoč : 

»Saj veš, po kakem nevarnem potu se je zedinilo razdeljeno premoženje v tvoji roki . « 

Fulvija obide groza ob teh besedah, obraz si zakrije z 
rokami in prosi : »Jenjaj, jenjaj, Evrota! Nikar me ne trpinč i 
s takimi spomini i« 

Starec je ostal tudi ob teh besedah mrzel kot led . »Naj 
ti torej povem na kratko : Kdor se ne boji lepe vesele pri


124 

hodnosti, do katere se dá priti le po krivični roki, tega tud i 
ne sme strašiti krivična preteklost, katera je bila podlaga 
boljši bodočnosti ; saj bo enkrat tudi prihodnost postal a 
preteklost. Le zvesto in trdno se drživa najine pogodbe. 
Tebi je dala narava veliko sebičnosti in zvijačnosti, mene 
je storila predrznega do vsega — to bo že kaj zaleglo. 
Naju bo vezala enaka usoda: oba naenkrat bova bogat a 
ali pa mrtva. « 

Fulvij je v svojem srcu preklinjal dan, ki ga je pri 
peljal v Rim, dan, ko je storil znanje in zvezo s svoji m 
ostrim, neusmiljenim zapovedovavcem, na katerega so g a 
vezale skrivnostne, nepretrgljive vezi, ki ga je imel popolnoma v svoji oblasti, kakor volk ovco . Težkega srca se 

je vlegel k počitku. 

* 

** 

Marsikateri čitatelj je znabiti že radoveden, kaj se j e 
zgodilo z našim odpadnikonf Torkvatom. Ko je , hitel v 
stranski hodnik, primerilo se je, da je naletel na stare, raz 
padle, v pesek vsekane stopnice, ki so vodile v spodnj o 
katakombo. Držal je luč pred seboj in brez premisleka 
hitel ter se oziral po znameniti podobi, ki bi mu kazal a 
daljnjo pot — kar se na mah prekucne črez glavo v globočino, da ves omamljen in brez zavednosti obleži . 

Ko se zavé, od začetka še vedel ni, kje leži, vstal je 
in tipal po temi okrog sebe, kar se spomni, kje je . Pri seb i 
je imel še nekaj sveč in netilo ; naredi luč in ker se j e 
medtem že toliko pomaknil od stopnic, da jih ni več vide l 
(spominjal se pa tudi ni na nje), zašel je globeje in globej e 
v podzemeljske zvite prostore . 

Mislil je od začetka, da bo prej prišel do kraja, kje r 
se gre na dan, kakor bo požgal vse luči in preden opeša ; 
pa lazil in taval je uro za uro, ena sveča je pogorela z a 
drugo — in rešilnega izhoda le še ni bilo . Sedaj ga je začelo skrbeti, zlasti, ker je že tudi pešal ; zakaj od jutra še 
ni ničesar použil. Hodil je ob grobeh in nebrižno bral o d 
začetka napise na njih ; ko so ga pa le bolj in bolj jele 
zapuščati moči in mu je skoro izginilo vse upanje, začel i 
so ga obhajati resnobni občutki, ko je bral na nagrobni h 
ploščah: »v miru počiva« ali »spi v Kristusu«. Tukaj za 
ploščami ležé maziljena trupla, kakor jih je položila skrbh a 
mati Cerkev, in čakajo, da jih trombe glas vzbudi k novemu večnemu življenju. V malih urah sem tudi jaz lahko 


125 

mrtev! Ali bodo tudi mene pobrale pobožne roke in m e 
položile na kraj miru? Tukaj-le na mrzlih tleh bom ob

ležal, tukaj v temi segnil in razpadel na kosce in nihče ne 
bo vedel za me, nihče žaloval po meni . Črez leta in leta 
pa morda najdejo moje kosti in govorica jim bo povedala , 
da so kosti odpadnika, izdajavca — in ven je bodo pahnili 
iz svetega prostora, ven na polje, da razpadejo in je raz 
nese veter. 

In smrt se mu je bližala, v glavi se mu je vrtelo, src e 
mu je bilo nepokojno. Zadnja sveča mu je pogorela že 
tako daleč, da je ni mogel več držati, na kamen jo polož i 
poleg sebe, da bi se še par minut veselil ljube svetlobe ; ali 
kapljica vode kane s stropa in mu ugasi lučco . Kakor bi 
si s svetlobo podaljšal življenje, poiskal je netiva in užga l 
si zopet ostanek, da mu za malo razsvetljuje vnanjo okolico in ga ne bode trpinčila notranjost . In zrl je in zrl v 
plamenček, ki je pojemal in — prekucnil se ogorek v pese k 

— še se je kadilo in svetilo kakor ognjen črviček — ugasnilo je, nastala je črna tema ! 
Ali sem mrtev? Menda! Večna tema okrog in okrog . 
Za vedno sem ločen od živih ; moja usta ne bodo več uživala hrane in uho ne bo več poslušalo glasov, oči ostanej o 
na večno slepe, prijetna svetloba jih ne bo več razsvetljevala. Okrog mene vse tiho — okrog mene mrtveci . 

Vendar, to ni še smrt — za smrtjo pride še nekaj drugega! — In tudi to je prišlo . Črv vesti ga je začel grist i 

— rastel je in rastel ter se mu kakor strupen gad ovija l 
okrog srca. — Kako vesele in srečne ure je preživel pri 
Kromaciju in Polikarpu ; kako lepo, kako prijazno so ravnali ž njim! In on? Izdal jih je, izdal — Korvinu, Fulviju! Joj — Fulvij, Fulvij, — in stopi mu pred oči tist a 
strašna noč, pijančevanje, nepoštena igra, hlimba, izdajavstvo. Fulvij, ž njim je preril v najsvetejši kraj — ž 
njim danes zjutrajnapadel katakombo . In migljati mu j e 
začelo pred očmi — pošasti, strašne pošasti so se kazale, 
so plesale okrog njega, ga zahmehovale, režale se mu, s 
kremplji segale po njem. Strašno! Obraz si pokrije z rokama in se zgrudi na tla. 
»Gotovo, jaz sem mrtev! Hujšega nima peklenski ogenj , 

kot je črv vesti! « 

Kar udarijo daljni glasovi na njegovo uho — tako mil o 
in živo je donelo, kakor iz angelskih grl — z nekega višjega kraja je prihajalo petje . 


126


»Jaz ne bi mislil, da sta nebesa in pekel tako bliz u 
skupaj,« premišljuje Torkvat, »Ali ti angeli znabiti spremljajo strašnega sodnika k sodbi ? « 

Svetloba se prikaže, odkoder so prihajali glasovi, i n 

kmalu so se razločile besede : 

»In pate in idipsum dormiam et requieseam . « 

»Te besede niso za me. Za kakega mučenca bile, 
za zavrženca ne! « 

Svetloba je prihajala večja in razlila se po hodniku ; 
3 njenem svitu se pokaže vrsta ljudi, najprej device v 
dolgih oblačilih s svetilnicami v rokah, med njimi štiri, k i 
so nosile v bel prt zavito truplo s trnjevo krono na glavi . 
Precej za temi je stopal mladi fantič, akolit** Tarcizij z 
gorečo kadilnico, iz katere so se vzdigale Iepodišeče meglic e 
-- potem več duhovnikov, med njimi tudi sveti Oče papaž ,
slednjič Dijogen in sina ter še več drugih med njimi, me d 
katerimi je spoznal Torkvat Boštjana . 

Ko se je ta vrsta pomikala mimo Torkvata, peli s o 
naslednjo vrstico : 

» Quoniam Tu Domine singulariter in spe eovstituisti me .« «"* 

»Te besede veljajo meni,« rekel je in vzdignil se n a 
kolena; zadel ga je žarek milosti božje — in mu poklica l 
3 spomin besede, katere je nekdaj slišal, in katere je sedaj

govoriti mora l, to je čutil. Lezel je za njimi, kolikor so 
mu dali upehani udje, da so prišli do neke večje grobnice . 
Svetloba mu je kazala na steni mili obraz dobrega pastirj a 
z ovco na rami — pa ni si upal stopiti med nje, na prag u 
je klečal, ponižno se trkal na prsi in prosil milosti božje. 

Truplo so položili na tla, peli še druge psalme in opravljali molitve polne veselega upanja boljšega življenja in 

potem položili mrliča pod neki obok v novo izdolbeni grob . 
Medtem se je Torkvat približal najbližjemu in mu pošepetal na uho : 

»Čegavo truplo je to ? « 
»Truplo zveličane Cecilije, katero so vojaki danes ujel i 
3 tem pokopališču in ki se sedaj veseli pri Bogu . « 

* »Jaz pa v miru spim in počivam . « 
** »A kol it« je eden izmed štirih nižjih redov naše Cerkve . 
Akoliti, t. j . spremljevavci, strežniki, imajo pravico in posel sveč e 
3 cerkvi prižigati, je nositi k oltarju, vino in vodo pripravljati z a 
sveto daritev. V prvih stoletjih so imeli še dosti drugih opravil pr i 
božji službi . 

*** »Ker ti, o Gospod, si me posebno utrdil v upanju .« 


127 

»Tedaj sem jaz njen morivec,< zaječal je zamolklo i n 
se vrgel sv. Očetu pred noge. Nekaj trenotkov niti izpregovoriti ni mogel skesani grešnik, potem pa je izgovori l 
besede, katere se je bil namenil govoriti : 

»Oče, grešil sem pred Bogom in pred teboj ; nisem vreden, da me imenuješ svojega otroka . « 

Papež ga prijazno vzdigne, objame in reče : 

»Bodi že kdorkoli, pozdravljen zopet v hiši tvojeg a 

Očeta! Ali ti si slab in truden, treba ti je počitka . « 

Hoteli so mu takoj kaj preskrbeti, pa ni hotel prej, d a 

je očitno spoznal vse svoje pregrehe in hudodelstvo tistega 
dne. Vse se je veselilo izgubljene, pa zopet najdene ovce . 

Še enkrat milo pogleda Neža za slepo devico v grob , 
potem pa obrne svoje oči proti nebu in zdelo se ji je, kakor 
da bi videla Cecilijo sedeti pri nogah nebeškega ženina, k o 
smehljaje in z odprtimi očmi siplje šopek cvetlic doli na glav o 
spokornikovo — kot prvi dar svoje priprošnje pri Bogu . 

Dijogen in sinova sta preskrbela Torkvatu v neki kristjanski hiši malo stanovanje, da ne bi padel zopet zapeljivcu v roke ; Cerkev ga je pa sprejela med spokorjence , 

da bi po večletni, na prošnjo spoznavavcev prikrajšani po 
kori zopet zadobil vse pravice. 

Dvojno maščevanje . 

Boštjan je prišel v katakombo k pogrebu prve mu

čenke, še bolj pa, da bi posvaril in spravil v varnost svetega Očeta Marcelina, ker je vedel, da mu sovražniki zel o 
strežejo po življenju, kar je tudi Torkvat potrdil, razloživš i 
Fulvijeve namere. Zivljenje papeževo je bilo prevelike vrednosti za vso Cerkev, da bi se bilo smelo tako zgodaj darovati ; in ker sedanje stanovanje ni bilo več varno, sklenil 
je pogumni vojščak in »varih kristjanov«, kakor ga imenujejo stare listine, pripraviti najvišjemu pastirju zavetj e 
tam, kjer ga gotovo nihče ne bo iskal — v cesarski palači . 

V bolj pristranskem koncu cesarskega poslopja je sta

novala imenitna krščanska gospa Irena, katere mož je bi l 
v palači v cesarski službi; tu sem sta Boštjan in Kvadrat 
iz katakombe pripeljala svetega Očeta, dobro preoblečenega. 

Drugo jutro je šel Boštjan k Pankraciju in mu rekel : 
»Moj predragi, kar precej moraš zapustiti Rim in s e 
odpraviti v Kampanijo . Konja sta pripravljena za te in z a 

Kvadrata in nič se ne smeta muditi .« 


Mladenič ga vpraša žalostnega obraza in solznih oči : 

»Zakaj pa, Boštjan? Ali sem se kaj pregrešil, ali dvomiš nad mojo stanovitnostjo?« 

»Ne dvomim, da bi bil premalo stanoviten za sedanje 
preganjanje, pa tudi nič krivega nisi storil — vendar, ti s i 
mi obljubil, da me boš slušal v vseh rečeh . Slušaj torej, 
ker je potrebno.« 

»LepO te prosim, dragi Boštjan, povej mi, zakaj ? « 

»Za sedaj mora ostati še skrivnost . « 

»Kaj, že zopet skrivnost?« 

»Ravno tista je, in ob enem s prejšnjo ti jo bom od 
kril. Vendar ti bom povedal, kar ti je storiti ; to ti bodi 
dovolj : Korvin je dobil povelje, da naj hiti nad Kromacij a 
in ga zgrabi z vsemi drugimi vred, ki pa še niso trdni v 
veri, kakor kaže žalostni zgled Torkvatov ; in kar je še 

hujše, tudi tvojega starega učenika Kasijana v Fundi najizroči grozoviti smrti . Zato želim, da bi ti prišel pre d 
Korvinovimi ljudmi tja — morebiti pojde še Korvin sam — 
in kristjane opomnil na nevarnost.« 

Pankracij je bil zopet vesel, ko je slišal te besede. 
»Sedaj vidim, da mi zaupaš, Boštjan, torej mi bod e 
tvoja želja povelje. Saj bi pa tudi tekel do konca sveta , 

če velja rešiti svojega ljubega Kasijana ali tudi kakeg a 
drugega kristjana. « 

Kmalu je bilo vse pripravljeno za odhod, in prede n 
so se zadnji Rimljani skobacali iz postelj, jahala sta ž e 

Pankracij in Kvadrat na krepkih konjih črez Kampanijo p o 
bolj zapuščeni, pa zato varnejši cesti . 

* 

** 
Korvin se je sam namenil nad kristjane, ker je misli l 

tako najlažje priti do časti, pa tudi do lepih denarcev . Da 
bi se z vsem dobro založil in tudi svoja pleča malo pozdravil, odložil je pot do drugega dne . Najel si je voz in 
krdelo numidiških tekačev, ki so bili tako urnih pet, da 
so z vozom vštric tekali ; vendar je bil za dan ali še ve č 
za kristjanoma, akoravno je šel po krajši in bolj navadni 
Apijevi cesti. 

Mala kristjanska občina je bila že vsa preplašena zavoljo novic, ki so jim došle iz Rima, ko sta naša poslanca 
prišla k njim . Zelo spoštljivo so brali Boštjanov svariln i 
list in se potem z molitvijo in svetim premišljevanjem pri 
pravili na bližnjo nevarnost. Mark in Marcelijan sta že 


129 

prej šla s svojim očetom Trankvilinom v Rim k podelitv i 
duhovnih redov, za njim je šel sedaj Nikostrat, Coe i n 
drugi. Kromacij, katerega Bog ni odločil za mučeniško 
krono,* se je skril za nekaj časa v bližnjem Fabijoline m 
poslopju, česar so jo pismeno prosili, če ji tudi niso povedali, zakaj ; lastno poslopje so pa izročili v varstvo ne 
katerim poštenim in zvestim služabnikom . 

Ko sta se spočila popotnika in konja, sta po isti poti, 
kakor zadnjič Torkvat, odšla v Fundi . Ostala sta zunaj 
mesta v mali kočici in v mestu kmalu našla Kasijana . Pankracij mu je povedal, kaj mu preti, in ga silil, naj beži al i 
se vsaj skrije ; pa pošteni učenik mu odgovori : 

»Tega ne smem storiti . Jaz sem že star in sit svojega nerodovitnega dela, ker jaz in moj služabnik sva š e 
vedno edina kristjana v mestu . Res, da so iz najboljši h 
hiš pošiljali sinove k meni, ker so vedeli, da jih v nravne m 

oziru držim tako ostro, kolikor poganstvo sploh pripušča ; 
pa ravno zavoljo te ostrosti nimam nobenega prijatelja me d 
svojimi poganskimi učenci. Pravi kmečki divjaki so in ne 
kateri starejih bi se gotovo ne obotavljali, ako bi jim kd o 
rekel, naj me ubijejo. Kar nič jih nisem mogel ganiti in 
izpremeniti ; in kako tudi, ker moram ž njimi brati tiste ne 
varne rimske in grške knjige, polne basni in praznih reči . 
Z besedami nisem mogel ničesar opraviti, morda jim koristi m 
s svojim življenjem . « 

Pankracij je videl, da je vse prigovarjanje zastonj, i n 
najrajši bi se bil združil ž njim in ž njim umrl, ko ne b i 
bil obljubil Boštjanu, da se bo medpotoma varoval . Sklenil 

je pa ostati blizu, da vidi, kaj se bo zgodilo s starčkom . 

Ko je prišel Korvin do Kromacijevega poslopja, plani l 
je na vse zgodaj nadenj. Vse prazno. Prestakne vse kote 

in kraje, pa ni ga bilo najti ne človeka, ne knjige, ne drugega znamenja, da tu stanujejo kristjanje. Ves osupel gleda 
okoli sebe, kar vidi na vrtu služabnika in ga vpraša po 
gospodarju. 

»Gospod ne pripoveduje sužnjem, kam gre,« odgovor i 

služabnik v nekako čudno doneči latinščini . 

»Ti se lažeš. Povej, po kateri poti je šel on in drugi 
ž njim. « 
»Tam-le skozi . « 

* Vendar se ga Cerkev spominja 11 . velikega srpana ž njegovim sinom Tiburcijem vred . 
Fabijola 9 


»In potem ? « 

»Tam-le skozi vrata ; več se ne vidi odtod. Jaz tukaj 
delam in vidim vrata, pa dalje nič' . « 

»Kdaj so šli? To vsaj veš .« 

»Ko sta ona dva prišla iz Rima. « 

»Katera dva? Povsod sta dva . « 

»Eden dober mladenič. Tako lep, tako lepo poje ; drugi 
pa debel in prav močen, prav . Vidite tam-le mlado drev o 
s korenino izruvano? On to tako lahko stori, kot bi jaz 
lopato potegnil iz zemlje . « 

»Sta že, ravno tista dva sta,« zavpije razkačen Korvin. »Zopet sta mi vse podrla grintavi pobin in njegov to 
variš . Ta bosta še čutila zato! « 

Ker pri Kromaciju ni nič opravil, bil je toliko bolj razkačen ; jeza mu je švigala iz oči, in vso pot je premišljeval , 
kako bi se znosil nad učenikom in součencem Pankracijem . 
Zato je bilo njegovo veselje veliko, ko je v Fundi prišedš i 
zvedel, da je vsaj eden tam . Napoti se k cesarskemu namestniku in mu pokaže povelje, da ujame in kaznuje Kasijana kot enega najnevarnejših kristjanov. Ko je videl 
mestni glavar cesarski ukaz, izročil je Korvinu samemu vs o 
oblast in mu ponudil rablja v pomoč ; a Korvin tega n i 
hotel, ker je pripeljal že s seboj dosti pripravnih pomočniko v 
za vsakršno trpinčenje. Samo enega uradnika je vzel. 

Ravno je bila šola polna, ko vstopi Korvin in pripr e 
duri za seboj . Stari učenik mu prijazno stopi naproti in g a 
pozdravi ; Korvin pa se zareži nad njim : 

»Podpihovavski kristjan si in izdajavec! « 

Kakor divje zverine zarjove na en glas učenci in planejo kvišku. Korvinu veselja zaigra srce in misli si : to so 
že pravi, in reče : 

»Dečki, ali mar ljubite svojega učenika? Tudi mo j 
bil nekdaj, pa mu imam še marsikaj povrniti . « 

Zopet zarjove vse krdelo po klopeh . 

»Če je tako,« nadaljuje Korvin, »imam tukaj-le pra v 
veselo novico za vas, povelje božjega cesarja Maksimijana , 
da smete ž njim storiti, kar hočete. « 

V tem trenotku je kakor toča letelo od vseh stran i 
bukev, pisanih tablic in drugega šolskega orodja na učenika, ki je mirno, s prekrižanimi rokami stal pred svojim i 
preganjavci. Že skačejo nekateri s klopi in se mu groz e 
bližajo, kar se oglasi zopet Korvin : »Čakajte, čakajte, ne 
tako brez premisleka!« In zamislil se je v svoja šolska 


leta, kaj bi mu bilo takrat delalo največje veselje, in po 
tem je ukazal svoji nečloveški drhali kako in kaj . 

Zvezali so ga in potem so hudobneži planili nanj kako r 
risi . Nekateri so pisali in bodli z jeklenimi črtalniki po njegovem životu, drugi so ga mesarili drugače, da je slednjič 
izgubil toliko krvi in toliko pretrpel, da se je zgrudil n a 
tla. Novo veselje, novo mučenje ; potem so se pa razšl i 
škratci po mestu in raznašali svoja junaška dela . 

Za neusmiljeno trpinčenega starčka se poganski preganjavci seveda niso dalje menili, pustili so ga ležati ; al i 
zvesti služabnik Kasijanov ga pobere in položi na njegov o 
postelj ter pokliče Pankracija, kakor so se bili dogovorili . 
Zelo se je bil zavzel mladenič, ko je zvedel za grozno trpinčenje, pa tudi veselil se je in občudoval toliko stanovitnost, 
ker niti besedica pritožbe ali očitanja ni prišla iz njegovih 
ust, ampak samo molitev . 

Kasijan je še spoznal Pankracija, stisnil mu roko i n 

se nasmejal, govoriti pa ni mogel več, in drugo jutro j e 
umrl. Storili so natihoma, kar je bila navada pri kristjanskem pogrebu, ker hiša je bila Kasijanova ; potem pa je 
Pankracij s svojim tovarišem hitel težkega srca iz strašnega 
kraja, kjer je brezsrčen divjak mrzle krvi, kakor kako zver, 
pobil svojega starega učenika . 

Vendar se je tudi pri tem divjaku zbudil črv vesti . 
Ko si je v maščevanju ohladil srce, začel se je sramovat i 
svojega dejanja. Bal se je, da ne bi zvedel njegov oče, kar j e 
počel s Kasijanom, katerega je vedno čislal ; bal se je tudi 
starišev, ki so h Kasijanu pošiljali svoje otroke, ker jih j e 
bil tudi v poganskem smislu zapeljal ne dosti manj kako r 
k očetomoru. Urno je hotel napreči, pa rekli so mu, da 
morajo konji še počivati. Šel je torej, da bi svojo skr b 
utopil v vinu, in se je vpijanil . 

Naposled se je odpeljal, pa medpotoma se je večkra t 
ustavil, in zopet popival. Vozil se je tudi ponoči po grdi 
cesti, ker je vedno deževalo, pa tudi po precej nevarni, ke r 
je ob cesti bil napravljen veliki jarek, v katerega se je stekala mokrota pontinskega močvirja. Korvin, ves razvnet 
po vinu in tudi ker mu je srce toliko očitalo in ga pekl a 
vest, ni mogel trpeti počasnih korakov utrujenih konj in 
je jel mahati po njih, kar se je dalo . Ko so se spustile 
živali v dir, zaslišijo za seboj cepetanje naglo deročih konj , 
in to jih spravi popolnoma v divji tek . Kmalu so služabniki in tekači ostali daleč zadaj, konji pa so dirjali kako r 

9* 


13 2 

blisk ob jarku, da se je voziček zaletaval kakor luščin a 
semtertja. Ko slišita jezdeca to silno ropotanje in peketanje in vpitje služabnikov pred seboj, še bolj poženet a 
konja . Ko sta prehitela četo spehanih služabnikov, slišit a 
močni tresk in štrbunk! Voz je bil zadel ob kamen, ter s e 
prevrnil in Korvin se prekucnil v vodo . Precej sta bil a 
Pankracij in njegov spremljevavec raz konj in pri jarku. 

Luna je malo posijala izpod oblakov, in sedaj sta zagledala v mlaki Korvina, ki se je prekucoval po vodi. Ni 
bila sicer voda tam zeló globoka, pa bregovi so bili visoki 
in strmi, mokri in polzki ; kolikorkrat je skušal Korvin skobacati se ven, vselej je izpoddrsnil in zopet padel nazaj v 
mrzlo vodo, da je bil že ves trd . 

»Prav bi se mu zgodilo, da bi ga pustila tukaj,« za

mrmra Kvadrat . 

»Tiho, tiho, centurij, kako morete tako govoriti ? 

za roko me trdno primite! Tako, dobro je! « 

To izgovorivši se je stegnil Pankracij nad jarek te r 

zgrabil Korvina, ko je bil ravno na tem, izpustiti suh grmiček , 
za katega se je držal, in pasti nazaj v vodo . Menda bi 
bil zadnjič padel! Izvlekla sta ga na cesto, drgnila m u 
senci in roki, da se je zopet jel zavedati . Medtem so prišl i 
njegovi služabniki, in dala sta jim ga v varstvo, pa tud i 
izročila jim mošnjo z denarji, ki mu je padla izza pasa, k o 
sta ga vlekla na suho . Samo svoj nož si je pridržal Pankracij, ki mu je tudi padel izza pasa, in katerega je Korvi n 
vedno nosil s seboj, kot dokaz zoper Pankracija, da je 
strgal cesarski razglas . 

Ko se je Korvin popolnoma zavedel, pripovedovali s o 
mu njegovi služabniki, kako so ga izvlekli iz vode, pa da 
mošnje niso našli; menda se je izgubila v mlaki. Nesli so 

ga v bližnjo kmečko hišo, da se odpočije . Sami pa so popravljali voz in se dobro imeli — za gospodarjeve denarje . 
Tako sta se ta dan maščevala dva človeka — nevernik in kristjan ! 

!Javna dela In ječa. 

Že pred razglašenim cesarskim ukazom za preganjanj e 

so se skoro zgolj krščanski jetniki trudili pri zidanju Dijoklecijanovih toplic, še bolj pa po začetem preganjanju , 
ker so pričakovali cesarja samega, da si ogleda to svoje 
drago podjetje, in torej hiteli še veliko bolj, da bi jih iz


133 

gotovili. Dan na dan so vozili iz rudnikov in kamenolomov 
vseh okrajin rimske države vrste kristjanov, enega k drugemu priklenjenega v Rim, da bi pomagali pri težavne m 
zidanju Eni so morali zvažati kamenje in drugo pripravo , 
drugi kamenje obsekavati, žagati marmor, zopet drugi s o 
napravljali malto ali zidali itd. Veliko jih ni bilo vajeno 
takih del, vendar so delali neutrudno, a za ves trud pre

jemali ravno toliko kakor živinčeta, s katerimi so vozarili : 
kako temno luknjo za črez noč, jedi toliko, da so ostali pri 
moči, in toliko obleke, da niso skoprneli mokrote in mraza . 
K vsemu temu jim je še težko železje žulilo ude ; za hrbtom so jim pa stali neusmiljeni ogledniki s palicami in bič i 
ter znašali nad nedolžnimi jetniki svojo neotesanost ter ji m 
s tepenjem povračali trud in pot . 

Le kristjani po Rimu so nekoliko lajšali svetim spoznavavcem težki jarem . Njih dijakoni in drugi, posebn o 
mlajši kristjanje, podkupili so oglednike in brez strahú za

hajali med nje, nosili jim tečnih jedil, gorkeje obleke i n 
denarjev, da so si mogli čuvaje bolje spoprijazniti. Priporočevali so se tudi njih molitvi in častitljivo poljuboval i 
njihove rane in železje, katero so nosili za Kristusa. 

Od vseh krajev skupaj prignani kristjanje pa niso bil i 
Rimcem samo izvrstni delavci, ampak imeli so jih — kako r 

mesar v hlevu pita svoja živinčeta, da si najboljše izber e 
po priložnosti in potrebi — imeli so jih v hrano divjim 
zverinam. Kadar je rimsko ljudstvo vpilo in hrepenelo p o 
strašnih igrah in bojih z divjimi živalmi hajdi nad kristjane, izbrali so si jih za krvave javne igre . 

Taka priložnost se je bližala sedaj. S preganjanjem n i 

šlo nič kaj srečno izpod rok, še nobene kaj veljavne glav e 
niso dobili v pest ; ljudstvo je pričakovalo bolj bogatega lov a 
in začelo vpiti po drugem bolj krvavem mesarjenju, po 
igrah v borišču (amfiteatru) . Ker se je bližal cesarjev rojstven i 
dan, privolili so mu in namenili veselico za to godovnico . 

Konec grudna je že bilo in nekega popoldne, ko je še l 
Korvin med kristjanske delavce v Dijoklecijanovih toplicah , 

da si izbere pripravnih borivcev za gledišče . Spremljal ga 
je Katul, za tako izbiranje vajen kakor mesar, ki po semnj u 
stopa med živino in ve pravo najti . Zagledavši jetniko v 
prvega oglednika, ga pokliče in mu reče : 

»Rabirij, jaz sem prišel na cesarjevo povelje, d a 
si izberem nekaj tvojih varovancev za prihodnje boje v 

borišču.« 


»Žal mi je,« odgovori oglednik, »da ne morem dati nobenega. Jaz moram do določenega časa izgotoviti delo ; 
to mi ni mogoče, ko bi mi zmanjkalo delavcev.« 

»Jaz ti ne morem pomagati ; prignali bodo že še drugih 
kristjanov. Kar pelji naju s Katulom med nje, da si iz 
bereva najpripravnejše . « 

Rabirij je sicer malo nevoljno mrmral, a ni bilo dru

gače. Peljal ju je skozi neko okroglo sprednje poslopje, ki 
je dobivalo svetlobe skozi strop, na mogočno dvorišče. Nekaj delavcev je delalo pripravo, da bi vzdignili in po konc u 
postavili orjaški granitni steber. Katul migne Korvinu in 
mu pokaže na dva mladeniča, ki sta bila, kakor sploh sužnji, do pasa gola pa lepo vzrastla in prava hrusta . 

»Rabirij, ta-le dva moram imeti ; kakor nalašč sta z a 
mojo reč. Gotovo sta kristjana, ker tako pridno delata.« 

»Brez teh pa vsaj za sedaj ne morem biti ; delata m i 
za šest mož, ali za par konj. Počakajte, da bo delo končano, potem ju vzemite!« 

»Čakaj, moram ju zapisati. Le dobro skrbi za nju.« 

»Imenujeta se Larg in Smaragd in sta boljšega stanu, 
pa delata kakor kmeta . Menda se ne bosta preveč branil a 
iti z vama. « 

»Se jima bode že izpolnila želja, že,« reče smejé s e 
Korvin ; in tako se je pozneje tudi res zgodilo . 

Tako je šlo naprej, in Korvin si jih je nabral lepo 

število, akoravno je Rabirij večkrat zel() ugovarjal . Naposled stopijo v kraj, kjer je več jetnikov po težavne m 
delu počivalo. Sredi med njimi je sedel starček kaj častitljivega, pa prijaznega obraza z dolgo sivo brado — Saturnin, že osemdeset let star, vendar sta ga težila še te2k i 
verigi . Na straneh sta mu stala mlada delavca Cirijak i n 
Sisinij, o katerih se bere, da sta starčku pri delu težko 
železje držala kvišku in razen svojega dela pomagala še 
drugim slabejim. Več kristjanov je ležalo po tleh okoli 
starčka in ga verno poslušalo, ko jim je na kamenu sed é 
resnobno nekaj govoril . Kaj pač? Mar to, da bo kos teg a 
zidovja, katerega sedaj stavijo s svojimi krvavimi žulji, 
nekdaj posvečen Bogu in njegovi sveti Materi ?* — Vsaj naj 
večje tolažilo bi bilo to za reveže jetnike, ko bi bili vedeli , 
da ne zidajo samo gizdavim cesarjem toplic ampak poslopje večnemu Bogu in sveti Devici . 

* Sedaj krasna cerkev »St . Maria degli Angeli« 

13 5 

Korvin je ogledoval zbrane jetnike in potem vpraša l 
oglednika po imenih . 

Rabirij mu jih je naštel in pristavil : »Tega-le starca 
pa le poberite ; še jesti ne zasluži, kar se tiče dela,« 

»Zahvaljujem ; lep prizor bi bil ta za borišče. Ljudje 
ne marajo za stare kosti, katere potolče vsak medved, č e 
se jih le s taco pritakne ; mlada kri mora teči, mlada, i n 
krepke pesti se morajo ustavljati zverinam, preden jih raz 
trgajo. — Slišite, kaj pa tisti-le tam, ki je s hrbtom obrnjen proti nam ? Nima jetniške obleke in tudi železja ne , 
kdo je neki?« 

»Po imenu ga ne poznam,« odgovori Rabirij. »Prav 
priljuden mladenič je, veliko zahaja med jetnike, tolaži ji h 
in jim tudi pomaga pri delu. Ker nam za dovoljenje, da 
sme k njim, dobro plača, ne vprašamo ga po imenu . « 

»Bodem ga pa jaz,« zavpije Korvin in skoči proti njemu . 
O katerem so govorili, se obrne na ta glas ; Korvin pa plan e 
nanj kakor divja zver, ga zgrabi za vrat in zavriska : »Zvežite ga! Vsaj sedaj mi ne uideš, Pankracij! « 

Zvezali so Pankracija in vse druge, katere so izbrali 
za divje zveri (kakih dvajset jih je bilo), priklenili enega k 
drugemu in jih tirali v ječo. Sila veliko so pretrpeli že 
medpotoma : Trdosrčni čuvaji so jih neusmiljeno nabijali , 
če niso urno stopali, in surove drhali ljudstva so se zbirale okrog njih, so jih suvale s pestmi in z nogami, ali jim 
grdo zabavljale ter v nje metale kamenje in blato. Po mnogih težavah so prilezli do mamertinske ječe ;* pahnili so 
jih v njo, kjer so našli že drugih trpinov, ki so voljno pri

* Rimske ječe niso bile kar nič podobne sedanjim našim, v 
katere včasih postopači še nalašč silijo, da so na gorkem in dobr o 
jedó. Nekaj takih lukenj je še ohranjenih, med njimi tudi mamertinska ječa, kamor so gnali naše mučence . Obstoji iz dveh pod 
zemeljskih, štirioglatih prostorov ali kamric, ki sta zidani ena vr h 
druge. Vsaka je imela v stropu le eno samo okroglo luknjo in skoz i 
to luknjo so dobivali jetniki svetlobe, zraka, hrane itd — skozi t o 
luknjo so spuščali tudi jetnike same v ječo . Lahko je misliti, koliko svetlobe ali zraka je dobil spodnji brlog, kadar je bil gornj i 
prostor že napolnjen. V mogočnih skalnatih stenah so videti še 
železni oklepi, za katere so privezovali jetnike ; včasih so jim pa š e 
tudi noge vkovali v lesene klade. Edino ležišče razbitemu ali razmesarjenemu truplu kristjanov so bila mokra gola tla, katera s o 
brezsrčni rablji včasih še posuli z robatimi, bodečimi črepinami . Ni 
se tedaj čuditi, da jih je veliko že od samega tega trpljenja umrl o 
v ječi. Tudi do teh prostorov so si vedeli kristjani kupiti privoljenja od jetničarjev ; pogostoma so zahajali k njim ter jim donašali okrepčave za dušo in telo . 

čakovali svoje smrti. Ko so Pankraciju natikali na roko 
železje, segel je v žep, stisnil svojo mošnjico z denarji jetničarju v roko in ga prosil, da naj sporoči njegovi mater i 
in Boštjanu, kaj se je zgodilo ž njim . 

Še tri dni je manjkalo do javnih veselic, za katere s o 
bili namenjeni ; postavili so jih torej pred sodnika . 
»Kaj si ti?« vpraša sodnik prvega . 

»Z božjo pomočjo sem kristjan . « 

»Kdo si pa ti ?« nagovori prefekt Rustika.
»Jaz sem sicer ubog suženj cesarjev, pa po Kristus u


sem oproščen in deležen ravno tistega upanja, kakor vs i 
drugi, ki stojé pred teboj. « 

Nato se obrne sodnik k spoštljivemu starčku, duhovniku Lucijanu, rekoč : »Ubogaj tedaj ti bogovom in cesarskim poveljem ! « 

»Jezus Kristus je naš Gospod in Odrešenik in no

benemu ne smete očitati in ga obsoditi, če je pokoren njegovim zapovedim . « 

»S kako učenostjo se pečaš ?« 

»Pregledoval in premišljeval sem že vse učenosti i n 

vede, pa nazadnje sem se poprijel naukov krščanstva, akoravno ne ugajajo tistim, ki se držé praznih sanjarij . « 

»Revše, kako veselje imaš neki ti nad to učenostjo?« 

»Jaz imam največje veselje v tem, da sem deleže n 
edinoprave krščanske vere . « 

»Kakšna je ta edinoprava vera ?« 

»Edinoprava in sveta krščanska vera je ta, da verujemo v edinega Boga, Stvarnika vseh vidnih in nevidni h 
stvari, in v njegovega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa, katerega so preroki že od začetka oznanovali ko t 
prihodnjega Odrešenika, in kateri bode nekdaj prišel, sodi t 
človeštvo. Jaz seveda ne morem dosti praviti o Njem, ne 
skočnem Bogu, ker sem ubog človek, pa to so storili njegovi preroki . « 

»Ti si drugim učenik, in ker še druge zapeljuješ v 
zmote, moram te kaznovati ostreje kot druge. Uklenite 
mu noge v leseno klado in stegnite mu je, kolikor se naj 
več dá. Kaj pa ve, Ženski? « 

»Jaz sem kristjanka in nimam nobenega drugega ženina kakor Jezusa Kristusa. Ime mi je Sekunda,« odgovori prva. 

»Jaz sem pa vdova in ravno tiste svete vere ; imenujejo 
me Rufino,« pravi druga . 


13 7 

Tako je šlo po vrsti naprej in vsi so enako odgovar

jali in ostali stanovitni, razen enega nesrečneža, katereg a 
so pregovorili drugim v veliko žalost, da je daroval malikom. Naposled je prefekt nagovoril Pankracija tako-le : 

»Poredni paglavec, ki si se predrznil pokončati razgla s 
blaženih cesarjev, glej, tudi tebi naj bo prizanešeno, če da 
ruješ bogovom. Tako boš pokazal svojo pokorščino in svoj o 
pamet, ker si še v mladih letih. « 

Pankracij se prekriža in mirno odgovori : »Jaz sem služabnik Kristusov ; njega spoznavam z ustmi, njega nosi m 
v svojem srcu in ga neprenehoma molim. Moja mladost, 

katero mi očitaš, je najglobokejša modrost, ker moli le 
edinega Boga. Vaši bogovi pa in vsi, ki jih molite, odločeni 
ste večnemu pogubljenju.« 

»Po ustih ga počite za njegovo zasramovanje in s š'bami ga našeškajte!« ukaže razkačeni sodnik . 

Mirno odgovori blagi mladenič : »Zahvaljujem te, d a 
mi nakladaš kazen, podobno tisti, ki jo je pretrpel tudi mojOdrešenik. « 

Prefekt je nazadnje razsodil tako-le : »Lucijan, Pankracij, Rustik in drugi ter dve ženski Sekunda in Rufina , 
ki so se vsi spoznali za kristjane in se branili biti pokornim cesarju in darovati državnim bogovom, so obsojeni, da 

naj se postavijo v Flavijem borišču med divje zveri . « 

Pogansko ljudstvo je zarjulo veselja, ko je to slišal o 

in kričaje spremilo spoznavavce nazaj v ječo ; nekateri pa 
so se čudili, da so kristjani tako mirni in veseli. 

Sveta zadnja večerja. 

Kdor bi bil pogledal k našim jetnikom v ječo, našel 
bi bil vse v radosti in svetem veselju ; kamenite stene so 
odmevale prepevanja psalmov, s katerimi so se tolažili. 
Ena ječa je odgovarjala drugi, in Bogu je donela slava se 
daj iz spodnjega, sedaj iz zgornjega prostora . Pankracij j e 
s petjem pričenjal . 

Rimci so dan pred bojem z divjimi zvermi, ali prav

zaprav dan pred smrtjo, dovoljevali obsojencem večjo prostost ; smeli so jih obiskavati znanci in prijatelji, pa pojedin o 
so jim napravili zvečer ob državnih stroških. Te priložnosti so se poprijeli kristjani ter pogumno hiteli k svoji m 
bratom v ječe in so se jim priporočali v molitev pred božjim stolom . Ko so jih zvečer peljali iz ječ k bogati mizi, 


so stali poganje okoli njih in si ogledovali obraze tistih , 
katere bodo videli drugi dan stati nasproti krvoželjnem u 
risu ali divjemu leopardu . 

Skrbeča mati sv . Cerkev je pa medtem pripravljal a 
dušam svojih otrok še slajše jedi . Dijakoni so bili vedn o 
okrog obsojencev, posebno Reparat, ki bi bil najrajši takojž njimi šel v smrt, ako bi mu za sedaj tega ne bila branila njegova dolžnost. Ko so jim preskrbeli potrebnega 
časnega živeža, je šel Reparat k duhovniku Dijoniziju v 
Nežino hišo in ga prosil, naj zvečer pošlje po kom v ječ o 
svetega Kruha, da se Kristusovi junaki zjutraj pokrepčaj o 
ž njim. Navadno so dijakoni prenašali sv. obhajilo iz glavne 
cerkve v druge ; mučencem v ječe in umirajočim so ga pa no 
sili tudi manjši cerkveni služabniki, kar je bilo potrebno š e 
posebno v dneh krvavega preganjanja . 

Kakor mu je povedal Torkvat, si je zapomnil Fulvi j 
dobro vse duhovnike in dijakone in tudi mnogim svoji m 
ogleduhom natanko popisal . Ko bi se bili tedaj posebno t e 
dni pokazali na dan, ko je bilo pogansko ljudstvo zelo raz

draženo nad kristjani, takoj bi jirn bili v pesteh, če bi n e 
bili posebno dobro preoblečeni . 

Duhovnik je imel že pripravljeno sv . večerjo na oltarju, 
ko se obrne nazaj, da bi videl, kdo bi jo najvarnejše nese l 
v ječo ; pa preden se je kdo mogel oglasiti, poklekne mlad i 
akolit Tarcizij pred duhovnika ter stegne svoje ročice, da 
bi prejel sv. hostije. Veselja se mu je žarilo nedolžno angelsko obličje . 

Dionizij se začudi in prijazno izpregovori : »Ti si še 
premlad, moj sin!« 
Solzice so stopile dečku v oči in notranjega ganjenj a 
mu je zardelo lice, ko odgovori : 
»Sveti Oče, saj ravno moja mladost me bo varovala ; 
prosim, nikar mi ne odrecite te velike častil« 

Zeljno je stegoval roke in prosil tako milo, da mu n i 

mogel odreči prošnje ; povil mu je svete hostije v lep platnen 
prtič, tega vtaknil še v drug zavitek in položil dečku na roke . 

»Tarcizij, pa nikar ne pozabi, kak zaklad je izroče n 
tvojim slabotnim rokam! Očitnih prostorov se ogibaj i n 
vedno misli, da svete reči niso za pse in biseri ne za svinje. 
Ali boš skrbno varoval sveto popotnico?« 

»Raje umrjem, kakor da bi jo izdal,« odgovori te r 

skrbno vtakne izročeni mu dragoceni zaklad pod svoj o 
tuniko. Kaj resnobnega obraza za njegova leta in veselo 


139 

skakljaje hiti proti ječi ter se ogiblje vseh očitnih trgov i n 
tudi preozkih ulic. Ko je tekel mimo nekega velikega poslopja z rokami na prsih sklenjenimi, videla ga je bogat a 
hišna gospodinja in vdova brez otrok . Neizrečeno ji je do 
padel lepi nedolžni deček in nagovorila ga je tako-le : 

»Počakaj, počakaj malo, drago dete! Povej mi, kak o 
ti je ime in kje stanujejo tvoji stariši ! « 

»Tarcizij mi je ime, sirota sem brez starišev ; domovja 
pa nimam nobenega, razen enega, o katerem pa morebit i 

ne slišiš rada,« odgovori deček in jo smehljaje pogleda. 

»Pojdi z menoj v hišo, da si malo odpočiješ ; se bodeva pomenila še kaj več. O, ko bi imela jaz takega sinka, 
kakor si ti!« 

»Sedaj ne, sedaj ne, draga gospa! Izročili so mi sveto 
dolžnost in zelo moram hiteti, da jo izpolnim . « 

»Pa mi vsaj obljubi, da jutri prideš. To-le je moja hiša.« 

»Bom že prišel, če bom živ,« je odgovoril ves navdušen , 
da se ji je zdel kakor kak poslanec iz drugega sveta . Dolgo 
je gledala gospa za njim, potem pa šla, da bi videla, ka m 
gre. Ni prišla še daleč, ko zasliši strašno vpitje ; postaji, da 
je pojenjalo, potem zopet stopa naprej . 

Medtem je prišel Tarcizij, zamišljen v bolje reči, kako r 
v bogastvo prijazne vdove, do trga, kjer se je igralo ve č 
dečkov, ki so ravno prišli iz šole . 

»Ravno enega še manjka za igro,« izpregovori ede n 

dečkov. »Kje bi ga neki dobili?« 

»Glejte, glejte, kakor nalašč,« oglasi se drugi, »Tarcizi j 
gre, že dolgo ga nisem videl . Včasih je bil dober tovari š 
pri vseh igrah.« Prime ga za roko in reče: »Kam se ti 
tako mudi, Tarcizij? Malo postoj in igraj z nami . « 

»Ne utegnem, res ne utegnem, ker imam silno važe n 
opravek. « 

»Pa moraš,« odgovori neki močen in prepirljiv deček . 
»Kar jaz hočem, to mora biti . Zastonj se braniš ; kar začni!« 
Tarcizij jih milo poprosi : 

»Lepo vas prosim, pustite me.«
»Kaj še,« oglasi se drugi . »Kaj pa skrivaš tukaj-le n a


prsih? Menda kako pismo? O, to ne bo segnilo, če po 
čaka kake pol urice — le sem ga daj, da ga tja-le vtaknem , 
dokler se igramo.« In pri teh besedah je segel pod dečkov o 
obleko po svetih hostijah . 

»Tega pa ne, tega pa ne,« odgovori Tarcizij in obrn e 

oči proti nebu. 


»Jaz pa hočem videti in vedeti, kakšne skrivnosti prenašaš,« zagrozi se nad njim deček in ga začne pehati semtertja. Ljudje so postajali in vpraševali, kaj je? Videli s o 
dečka, ki je stal sredi med drhaljo, roke prekrižane n a 
prsih, in zdel se jim je nenavadno močen, zakaj zastonj se 
je zaganjal v njega in butal večji in krepkejši deček, da b i 
mu bil iztrgal, kar je tiščal pod obleko . Suvali so ga i n 
pehali, bili v obraz, pa z nogami in rokami butali v njega , 
a opravili niso nič. Mirno je stal sredi njih, molčé vs e 
pretrpel, svojega zaklada pa le ni izročil . 

»Kaj je neki? Kaj neki ima?« popraševali so dru g 
drugega, ko ravno Fulvij pride mimo. Stopil je bliže i n 
takoj spoznal Tarcizija, ker ga je bil videl v katakombi pri 

posvečevanju. »Kaj neki ima deček?« tudi Fulvija nekd o 
vpraša. 
»Krščanski osel je, ki nese skrivnosti,« * zaničljivo za 
mrmra in odide . 

Fulvij se ni hotel pečati s tako malimi rečmi, venda r 
je dobro vedel, kaj je storil s svojimi besedami ; med množico je vzbudil radovednost, videti krščanske skrivnosti i n 
željo, zaničevati in teptati jih. Na en glas so zarjuli : 

»Sem daj, kar neseš! « 

»Nikoli ne, dokler bom živ,« odgovoril je Tarcizij . 

Težka pest nekega kovača zamahne po njem, da b i 
se bil kmalu zgrudil. Kri se mu pocedi iz rane. Vse rine 
v njega ; mah pade na mah, da je bil potolčen črez in čre z 
in krvav. Sedaj omahuje, pade — pa roke so še vedn o 
trdno sklenjene na prsih. Ravno mu je nekdo hotel iztrgati presveto Rešnje Telo, ko začne orjaška roka ljudi razmetavati kakor snope na vse kraje . Eni so pocepali sem, 
drugi tja in ostali so plašno skočili v stran pred nekim 
mogočnim častnikom . Ko je bila pot odprta do pobitega 
reveža, se spusti častnik pred dečkom na svoja kolena i n 
s solznimi očmi vzame rahlo kakor skrbna mati ranjenega 
dečka v svoje naročje. Milo ga vpraša : 

»Ali si hudo ranjen, Tarcizij ? « 

Deček počasi odpre oči, smehljaje pogleda vojaka in 
slabotnega glasú odgovori : »Nikar ne skrbi za me, Kvadrat, 
ampak za sveto obhajilo, katero nosim . « 

Vojak je z veliko spoštljivostjo nesel svoje breme ; saj 

ni držal v naročju samo truplo mladega mučenca, ampa k 

* »Asinus portans mysteria« je bil latinski pregovor . 

l 41 

ž njim vred tudi Kralja in Gospoda vseh mučencev. Deček 
je naslonil glavico na vojakovo ramo, ročice so pa še vedn o 
sklenjene ležale na prsih in varovale dragi zaklad . Sreča 
ga neka gospa, začudi se ter ga pogleduje in ustavi . »Ali 
je mogoče,« zavpije, »ali je res to tisti lepi in ljubi Tarcizij, ki sem ga videla pred malo trenotki? Kdo je pač bi l 
tako neusmiljen ? « 

»Gospa,« odgovori Kvadrat, »glejte, umorili so ga, ke r 
je kristjan!« 

Gospa pogleduje dečka, kar se še enkrat odpró kaln e 
oči — še en smehljaj, in — umrje . Iz tega pogleda je posijala luč svete vere : gospa je šla in postala kristjana. 

Kvadrat sam je nesel malega junaka v Kalistovo po

kopališče, kamor je prišlo več vernikov, pokopat mladeg a 
mučenca . 

Šele zvečer po pojedini so zvedeli jetniki o nesreči, k i 
je zadela mladega Tarcizija ; morebiti bi jih bilo to naznanilo storilo žalostne, misleč, da jim sedaj ne bo mogoče , 
pokrepčati se z nebeško jedjo, kar stopi Boštjan med nje . 
Takoj je zapazil, da jih je zadelo nekaj žalostnega, in je tud i 
vedel, kaj — ker mu je o tem že pravil Kvadrat. Potolaži 
spoznavavce Kristusove ter jih zagotovi, da jim bo on preskrbel sveto popotnico . Dijakonu Reparatu nekaj šepne n a 
uho, ki je veselega obraza takoj hitel nekam . 

Boštjana so jetničarji dobro poznali in ga spuščali vsak i 
dan v ječo ; sedaj je prišel, da vzame slovo od svojeg a 
preljubega prijatelja Pankracija. Stopita na stran in Pankracij začne tako-le : 

»Boštjan, ali se še spominjaš tistega večera, ko sv a 
pri tvojem oknu poslušala rjovenje divjih zveri v borišču , 
in ko sem ti kazal visoke oboke, vrata do milih zveličani h 
bratov, ki so nad nami? « 

* Pozneje je zložil papež Damas sam napis na grob mladega 
mučenca Tarcizija, kateri se glasi : 

»Tarcisium sanctum Christi sacramenta gerentem , 
Gum male sana manus peteret vulgare profanis ; 
Ipse animam petius voluit dimittere caesus , 
Prodere quam canibus rabidis coelestia membra . « 

Po naše : »Kristusov skrivnostni zakrament je nesel sv . Tarcizij, katerega je hotela oskruniti drhal ; pa rajše je dal svoje Življenje, kakor da bi bil besnim psom prepustil nebeške ude .« — Zadnje besede : »(Kristusove) nebeške u d e« so imenitne, ker pričajo , 
da so bili takrat kakor danes prepričani Kristusove pričujočnost i 
v sv. zakramentu. 


»O, dobro se spominjam, preljubi, in zdi se mi, kako r 

bi bilo takrat čutilo tvoje srce, kar te čaka jutri . « 

»Saj je tudi res čutilo ; in prepričan sem bil, da bom ja z 
eden prvih, na katerih bodo zveri skušale svoje zobe . Sedajpa, ko je res prišel ta čas, sedaj se zeló bojim, da nise m 
vreden tolike časti . Dragi Boštjan, s čim bi jo bil — ne reče m 
zaslužil, le s čim bi se bil skazal vrednega take časti? « 

»Saj veš, ljubi Pankracij, da si človek ne odsojuje 
sam smrti, ampak preljubeznivi Bog mu jo odloči. Ali povej mi, kako ti je pri srcu danes pred imenitnim in slavnim dnevom ? « 

»Tako veličastni, tako slovesni občutki me navdajajo, 
da se skoro bojim, da ne bi bilo res, kar me čaka, ampa k 
le sanje. Pa le sam preudari, se ti li ne zdi nekako ne 
verjetno da bi užival nebeško veselje in poslušal petje angelskih glasov, še preden bo solnce še enkrat zatonilo? D a 
bi jaz, ki danes ležim še v temni, mrzli ječi, jutri že hodi l 
med izvoljenimi svetniki in dihal nebeške dišave? Da b i 
jaz, ubogi deček, ki sem komaj zapustil šolo, in za Kristusa še nič nisem storil, jutri že od obličja do obličja ga 
Gledal in iz njegove roke prejel krono zveličanja? Glej , 
bojim se, da bi vse to ne ostalo le sladko upanje — i n 
vendar je res, kmalu se bo uresničilo,« reče navdušeno i n 
prime Boštjana za obe roki . 

»Pred ljudmi bom zaprl oči in jih odprl pred božji m 
obličjem, zatisnil pred tisoč in tisoč obrazi, ki bodo s sedežev v borišču srdito in zaničljivo gledali na me, in odprl 
jih bom v krasoti tistega nebeškega solnca, ki blišči naš e 
oko. Le povej mi, Boštjan, če ni predrznost misliti, da bo m 
jutri — ali čuj, na kapitolu že kliče čuvaj polnoči — d a 
bom že danes užival vse tOi « 

»O srečni Pankracij,« reče vojak, »kako že naprej ob 
čutiš prihodnje veselje.« 

»Boštjan,« oglasi se zopet mladenič, »ti še nisi izpolni l 
svoje obljube ; svojih skrivnosti mi še nisi razodel . Zadnja 
priložnost je sedaj, le vse mi povej . « 

»Ali se še spominjaš tistih skrivnosti ?« 

»Kaj bi se ne ; tisto noč, ko se je v tvojih sobah bil a 
zbrala družba, si mi rekel, da te še nekaj gotovega zadržuje pred zaželjeno smrtjo za Kristusa, in nedavno mi nis i 
hotel povedati, zakaj me v vsi naglici pošiljaš v Kampanijo; rekel si mi pa, da je oboje ena skrivnost, česar pa 
ne izprevidim.« 


143


»Res je oboje eno. J 
beznijo skrbeti za tvoj blagor. Videl sem, kako hrepeniš 

po mučeniški smrti, pa zapazil tudi ognjeno tvoje srce, i n 
se bal, da bi te ne bila tvoja mlada kri zapeljala v kako 
le predrzno dejanje, katero bi bilo omadeževalo dušo i n 
kalilo čistobo tvojega hrepenenja, četudi le za malo, kakor 
lahki dihljaj skali čisto, uglajeno jeklo. In ker sem želel , 
da se ti ne pomaže tudi ne en list tvoje mučeniške krone , 
sklenil sem toliko časa krotiti lastne želje, da tebe vidi m 
brez nevarnosti. Ali sem storil prav ? « 

»Predobrotljiv si bil do mene, ljubi Boštjan! Zare s 
velikodušnega si se izkazal Pa zakaj sem moral v Kam 

»Ko bi te ne bil poslal iz Rima proč, gotovo bi te bil i 
zgrabili, ker si strgal cesarski razglas, ali pa tudi, ker s i 
razžalil sodnika na njegovem sodnijskem stolu . Seveda 
bi te bili obsodili, in tudi trpel bi bil za Kristusa, pa n e 
zato, ker si kristjan, ampak ker si ravnal zoper državn e 
zapovedi in se puntal zoper cesarsko voljo. Taka obsodba 
bi ti bila pa še celó pri poganih naklonila slave. »Le glejte, 
kako pogumen in hraber mladenič je,« bi bili rekli, in kdo 
vé, če bi se tudi tebe v tvoji smrtni uri ne bil lotil ka k 
ponos. Vsaj.ta čast bi ti bila odšla, umreti samo zato, ker 
si kristjan . « 

»Resnico govoriš,« reče Pankracij ter zardi . 

»Ko sem pa videl, da so te takrat zgrabili,« nadaljuj e 

Boštjan, »ko si svojim trpečim bratom skazoval dela usmiljenja, ko sem te videl uklenjenega kot navadnega razbojnika, in kako so te vlačili po ulicah ter lučali kamenje v 
te in te zasramovali kakor druge vernike ; ko sem videl , 
da so te zato obsodili, ker si kristjan in zavoljo nič drugega — takrat je bila izpolnjena moja dolžnost, niti s prsto m 
bi ne bil več mignil, da te rešim . « 

»O, kaka ljubezen, kako blago srce!« vzdihoval je mla

denič in svojo glavo naslonil na vojakovo ramo. »Boštjan,« 
nagovori ga črez malo, »le to mi še obljubi, da boš danes 
do zadnjega blizu mene in da boš gotovo sporočil moj i 
materi poslednjo mojo voljo . « 

»Bodem, in četudi dam svoje Življenje ; saj dolgo ne 
bodeva več ločena, dragi Pankracij! « 

Medtem jima dijakon sporoči, da je vse pripravljeno , 
da se opravi sveta daritev kar v ječi . Ko se obrneta, se 
je Pankracij kar začudil . Na tleh je ležal stegnjen in vkovan 


144 

duhovnik Lucijan, da se niti vzdigniti ni mogel. Reparat 

mu je pogrnil črez prsi tri prtiče, kakršne so imeli za n a 
oltar; na te prtiče pa je položil opresni kruh in zraven drža l 
kelih z vinom, malo z vodo namešanim . Drugi so pri glavi 
malo privzdignili svetega starčka, da je bral navadne molitv e 
pa daroval in posvetil po navadni šegi ; potem pa so se 
približevali drug za drugim in prejemali iz njegove roke 
sveto zadnjo večerjo. Solze hvaležnosti so jim igrale v očéh . 

Po posebni milosti je bil mučenec Lucijan duhovni k 
in oltar ob enem! 

Boj. 

Napočilo je jasno pa mrzlo jutro, in solnce se je lesketalo in odsevalo na krasnih templih in drugih očitni h 
poslopjih ter jih oblačilo kakor v praznično obleko . Tudi 
ljudje, vsi bogato opravljeni, so zapuščali hiše in vreli prot i 
Flavijemu borišču, katerega sedaj imenujejo sploh le Kolosej . 
Vsak je šel na sedež, katerega mu je naznanjala številk a 
na njegovi vstopnici, in tako se je kmalu napolnilo orjašk o 
poslopje črez in črez z ljudmi ; vrsta sedežev se je vzdigovala nad vrsto v podolgastem krogu, da ni bilo videt i 
drugega kakor glava pri glavi, in ko se je neštevilno občinstvo začelo premikati, se je človeku zdelo, kakor da bi s e 
zibalo mogočno zidovje samo semtertja . Naposled je priše l 
k igram tudi cesar sam s krasno opravljenim mnogi m 
spremstvom, zakaj kakor njegove podložnike so tudi njeg a 
veselile krvave igre in tudi njegovo oko se je radoval o 
nad trpinčenjem in mesarjenjem nedolžnih kristjanov . 

Veselica je nastopila za veselico in marsikateri umorjeni ali ranjeni borivec je že prelival svojo kri po bele m 
pesku. Kar začne ljudstvo vpiti po bolj divjih igrah, p o 
kristjanih in krvoželjnih zverinah . Vrnimo se torej k našim jetnikom . 

Na vse zgodaj so jih prevedli iz ječe v neko varno 
sobo v gledišču, katero so Rimljani imenovali »spoliatorium« , 
in so jim vzeli železje. Hoteli so jih našemiti za poganske duhovnike in duhovnice, čemur so se pa zelo branili 
ter rekli, da gredo prostovoljno v boj, torej jih ne smej o 
napraviti v obleko, katero zaničujejo iz vsega srca. Več 
ur so sedeli skupaj, drug drugemu so dajali pogum i n 
Bogu v čast in hvalo peli svete pesmi	 kar stopi Korvin 
med nje. Ponosno in nesramno in z obrazom, enakim vo


145 

jaku, ki se kot zmagovavec vrne iz boja, je stopil k Pan

kraciju, rekoč : 

»Hvala naj bo bogovom, da je napočil dan, katerega 
sem si že dolgo želel. To je bil trud, to je bil boj med 
nama, kdo bo zmagal — in moja je zmagat « 

»Kaj govoriš, Korvin? Da je bil trud in boj ?« vpraša 
Pankracij . 
»Zares, vedni boj je bil! Ti mi nisi dal ne spati, n e 

počivati, v sanjah si plesal pred menoj kakor veša, in uše l 
si mi, kadar sem zgrabil po tebi. Vedno si bil moj mučitelj, moj preganjavec . Jaz sem te sovražil in te že davn o 
namenil podzemeljskim bogovom, preklinjal sem te, zaničeval, in danes — je dan mojega maščevanja! « 

Smehljaje odgovori Pankracij : »To se mi zdi kaj čude n 
boj; vse je bilo le na eni strani. Jaz nič takega \ nisem 
počel zoper tebe. « 

»Nič? Ali misliš, da ti verjamem, ker si mi vedno leža l 
na poti kakor gad, da bi me pičil in zmagal ? « 

»Kje ?«
»Kje? — Povsod, v šoli, v Nežini hiši, na mestne m


trgu, v katakombi, v sodilnici mojega očeta, v Kampaniji, 

— povsod, povsod! « 
»Pa še tudi nekje drugje, česar nisi omenil . Ko je tvoj 
voz drdral v divjem diru po Apijevi cesti, ali nisi takrat 
slišal cepetanja konj za seboj ?« 

»Gnusoba!« zavpije v divji jezi prefektov sin . »Tedaj 
je bil zopet tvoj prokleti konj, ki je splašil moje in m e 
skoraj pahnil v smrt?« 

»O ne, Korvin! Le mirno me poslušaj, saj zadnjič govoriva. Ko sem najinemu učeniku Kasijanu skazal zadnjo 
čast« — pri teh besedah zacepeta Korvin, ker tega še n i 
vedel — »popotoval sem mirno s svojim tovarišem nazaj v 
Rim, kar zaslišim silno ropotanje voza, s katerim so konj i 
zdirjali — izpodbodem svojega konja, in res že zadnji ča s 
je bil za te!« 

»Kako t0?« 

»Ker sem ravno še o pravem času prišel . Vse moči 
so te že zapustile in ves trd si že bil od mrzle vode v rovu . 
Še enkrat je segla tvoja otrpla roka po slabem grmiču, p a 
ga izpustila in padel bi bil zopet v vodo in menda obležal , 
ko bi te ne bil j a z zgrabil in obdržal — ti niti vedel nis i 
za to. V svoji roki sem imel morivca, ki je v smrt poslal 
človeka, meni ljubega in dragega ; zdelo se mi je, da te j e 

Fabliola 


146 

zadela zaslužena kazen božja, pa moja volja te je še rešila . 

To je bil moj dan maščevanja, in maščeval sem se!« 
»Oj, kako neki ? « 

»Na suho sem te izvlekel, drgnil senci in roke, da j e 

srce zopet začelo biti. Tako sem te rešil smrti in te izročil tvojim služabnikom . « 

»Lažeš!« zavpije Korvin . »Moji služabniki so rekli, d a 
so me oni izvlekli iz vode .« 
»Ali so ti dali tudi moj nož in mošnjico iz leopardov e 
kože, ki ti je padla izza pasa? « 
»Ne, pa rekli so, da je mošnjica utonila. Bila je res 

iz leopardove kože, dala mi jo je afrikanska čarovnica . Ka j 
pa je z nožem ?« 

»Vidiš ga, tukaj-le je, in še rjast od vode. .Mošnjo 
sem dal tvojim sužnjem, nož pa pridržal za se, ker je moj . 
Le še enkrat ga poglej! — Ali mi sedaj verjameš? Al i 
sem ti bil res vedno kakor gad na poti .« 

Korvin je bil premalo možak, da bi priznal resnico, i n 
rekel : Res, prekosil, premagal si me . Ponižanega in osra

močenega se je čutil, pobesil je glavo in se tiho splazi l 
proč. Preklinjal je igre, cesarja, preklinjal je lastnega očeta , 
preklinjal je vse — le enega ne — Pankracija za ves sve t 
ni mogel preklinjati . 

Ko je bil že pri durih, poklical ga je Pankracij nazaj . 

Korvin se ozre in pogleda svojega nekdanjega součenca s 
spoštljivim, skoro ljubečim očesom . Svojo roko na ram o 
mu položivši, reče Pankracij : 

»Korvin, še nekaj ti imam povedati! Jaz sem ti že od 
pustil sam od sebe, pa tukaj gori nekdo kraljuje, ki ne od 

pušča brez kesanja — pri njem išči odpuščenja. Danes ti 
povem, da boš tudi ti enkrat umrl. « 

Korvin se je molčé splazil iz ječe in nihče ga ni ve č 
videl tisti dan. Popustil je javne igre, katerih se je veselil , 
po katerih je hrepenel že mesece in mesece . Po končani 
slovesnosti ga je našel oče do nezavednosti pijanega — t o 
je bila edina pripomoč zadušiti pekočo vest. 

Precej ko je bil Korvin odšel, je stopil v ječo bojnišk i 
učitelj ali »lanista«, kakor so ga imenovali, da pelje obsojence na borišče. Še enkrat so se objeli in vzeli slovo 
drug od drugega za vedno na zemlji, potem pa so šli n a 
boj. Postavili so jih sredi okroglega, s peskom posutega 
prostora, kateremu so rekali »arena« — posamezne ali po 
več skupaj, kakor je hotelo ljudstvo ali kakor se je zdelo 


147 

služabnikom .* Ko so šli v »areno«, morali so skozi dve 
vrsti lovcev, ki so imeli tudi zverino v oskrbi ; vsaki teh 

ljudi je imel v roki debel bič in mahnil ž njim vsakeg a 
kristjana, ki je prišel mimo njega . 

V hodniku do borišča je Pankracij zagledal Boštjan a 
in zraven njega gospó, črez in črez zavito v plašč. Takoj jo 
je spoznal, je pokleknil pred njo, ji poljubil roko in rekel z 
milim glasom : »Napočila je ura, katere si že davno pričakovala ; blagoslovi me, predraga mati! « 

»Le poglej v nebo, drago dete, kjer te pričakuje Kristu s 
s svojimi svetniki . Hrabro se bojuj za blagor svoje duše i n 
ostani zvest v ljubezni do svojega Zveličarja. Spominjaj se 
tudi očeta, čigar dragoceni ostanek nosiš na svojem vratu . « 

»Le nekoliko še potrpi, ljuba mati, in ta ostanek ti bo 
še enkrat tako drag. « 

»Proč, proč!« zavpije lanista. »Kaj bodo te neumnosti ?« 
in robata palica pade po mladeničevih plečih. 

Lucina je odšla, Boštjan pa prime Pankracija za roko 
in mu pošepeta na uho : »Le pogumen bodi, dragi moj ! 
Bog s teboj! Jaz bom stal takoj za cesarjem, le gori po 
glej v zadnjem trenotku in daj mi svoj blagoslov . « 

»Ha, ha, ha!« zareži se zaničljivo nekdo za njim . Kdo 
je neki bil? Ozre se, pa ne vidi drugega, kot kos plašč a 
izginiti za oglom . Boštjan premišljuje in premišljuje, al i 
pravega ni zadel. Fulvij je bil, katerega so te besede potrdile v nečem, kar je že dolgo sumil in preiskaval, da 
je Boštjan kristjan . 

Pankracija so pustili zadnjega, mislili so omajati nje

govo stanovitnost, če bo videl vse druge tako neusmiljen o 
trpeti, pa zgodilo se je ravno nasprotno . Stal je, kamo r 
so ga postavili, in lepo so se odlikovali beli nežni njegovi udje poleg zarjavelih in žilastih teles biričev, ki s o 
ga obdajali. 

Sedaj ga pusté samega . Stal je, roki prekrižani n a 

prsih, oči obrnjene v nebo, in molil. Še ganil se ni, ko so 

* Nekatere so divjim zverinam nastavili tudi na malo vzvišen i 
prostor, da so jih gledavci bolj videli, ali pa so jih včasih privezali nag kak kol, da se -kar nič niso mogli braniti . Prav priljubljen a 
veselica surovemu ljudstvu je bilo tudi, da so kako žensko povil i 
v močno mrežo in potem izpustili divjega bika, ki je revico valja l 
in suval semterja. — Včasih je obsojenca umorila precej prva zver, 
včasih so pa po tri ali štiri izpustili nanj, pa še ni dobil smrtn e 
rane. Take so ali nazaj v ječo tirali in odločili novim mukam, al i 
so jih pa pomorili dečki, ki so se učili pri gladijatorjih . 

10* 


148 

se okrog njega v divjem skoku kolobarili medvedje in leopardi. — Čudno, kaka nebeška moč pač veže gobce te m 
divjim roparjem ? Vohali in vohali so okrog njega — tod a 
napadli ga niso. Drhali so postajale že nevoljne, ko so vi-
dele divjo zver za zverjo kakor besno letati okrog njega , 
rjuti, otepati z repom — vendar se ga nobena ni lotila, kakor 
bi bil stal v začaranem krogu . Kar naenkrat priskače razdivjan bik, sklone bučo k tlem in se prhaje zapodi prot i 
mladeniču ; toda hkrati obstoji, kakor bi bil z rogovi zade l 
v trdo steno, in začel pred seboj šariti pesek in rjové ga 

kvišku kaditi. 

»Podraži ga, strahopetec,« jezno zavpije cesar.
Sedaj se zbudi Pankracij iz zamaknjenosti, z rokam a


začne mahati in se pomikati proti svojemu sovražniku, p a 
kakor bi se bil bližal lev, obrne se divja zver in dirja nazaj , 
odkoder je prišla ; pri durih je stal stražnik — tega je nasadil bik in ga zakadil po pesku. Vse je strmelo; kar se 
oglasi nekdo iz množice : 

»Čarovnik je, ali ne vidite da ima neko čarovnijo n a 
vratu?« — In vse je zavpilo : »Čarovnik je!« 

Cesar migne, da naj molčé, in reče : »Vzemi amulet z 
vratú in vrzi ga od sebe, če ne — se ti bo prigodilo š e 
kaj hujšega!« 

Milega glasú, da se je prijetno razlegalo po borišču , 
je odgovoril mladenič . »Veličanstvo, kar nosim na vratu , 
to ni čarovnija, le spominek je na mojega očeta, ki je umr l 
na ravno tem mestu, ker je spoznal, kar danes jaz spoznavam v vsi ponižnosti : Kristjan sem in iz ljubezni do 
svojega Boga Jezusa Kristusa veselo umrjem! Le edine t e 
zapuščine mi ne jemljite, ker sem jo odločil že drugemu , 
in sicer dragocenejo, kakršno sem jo prejel jaz . Še enkrat 
poskusite ; mojemu očetu je pomagal panter k mučeniškem u 
vencu, znabiti bo tudi meni.« 

Nekoliko trenotkov ni izpregovoril nihče ; menda je bilo 
ljudstvo potolaženo. Lepi, hrabri mladenič, njegovo navdušeno obličje, mili in neprestrašeni njegov glas in darovanj e 
samega sebe za svoje prepričanje, to vse je ganilo strašljivo drhal. Vse to je zapazil Pankracij strahoma, bolj se 
je bal milosti, kakor njih divje jeze. Že danes je pričakoval nebeškega veselja, ali se mu sladko upanje ne bo 
izpolnilo? Solze so mu prišle v oči, zopet je sklenil svoj i 
roki in glasno molil : »Danes, danes je Odločeni dan tvojega 
prihoda, preljubeznivi Zveličar, nikar dalje ne odlašaj! Dovolj 


si že pokazal na meni svojo moč tistim, ki ne verujejo v 
tebe ; izkaži sedaj svojo milost meni, ki verujem v tebe! « 

»Panter!« zavpije nekdo . — »Panter!« oglasi se jih 
devetdeset. — »Panter!« zadoni iz tisoč in tisoč grl,* kakor 
grmenje divjih potokov. Nagloma je švignila izpod peska 
železna kletka na dan in se odprla na eni strani .** Z lepi m 
skokom je planila izstradana, lepopisana zver na pesek. 
Tiho kakor maček je skakala in se zvijala ; kar zagleda 
Pankracija — vleže se in se začne varno in potuhnjen o 
plaziti po tleh, bliže in bliže Po vsem poslopju je bil o 
tiho, kakor v prazni celici, še sopsti si niso upali — vs e 
je pazljivo gledalo zver in njeno žrtev . Pankracij je mirn o 
stal in gledal gori proti cesarju ; njegove misli pa so bile 
še više, da ni zapazil, kako se premika njegov sovražnik . 
Kakor bi ga bilo sram, od zadaj ga napasti, splazil se je 
panter pred mladeniča, počenil s prednjim životom, položi l 
glavo na stegnjeni taci, gledal in meril daljavo . Ognjene 
oči se mu zasvetijo — zamolklo renčanje — nagel skok — 
in v naslednjem trenotku je čepela zver mučencu na vratu , 
z zadnjima tacama se opiraje na prsi . 

Nekoliko trenotkov je še stal mladenič, nesel svoj o 
desnico k ustom in jo z ljubkim migljajem vzdignil prot i 
Boštjanu, podavši mu zadnji pozdrav ; potem pa se je zgrudi l 
na tla. Zver mu je bila pregrizla žile na vratu in kmal u 
je stisnil oči k smrtnemu spanju — njegova kri se je zmešala z očetovo krvjo, ki mu jo je bila mati Lucina v sobic i 
obesila okrog vratu . 

Pankracija so pokopali blizu Avrelijeve ceste v po

kopališču, ki je dobilo ime po njem. Ko so sveti Cerkv i 
prisijali mirnejši časi, so kristjanje na njegovem grobu sezidali njemu na čast lepo cerkev, katera še sedaj stoji . 

Krščanski junak. 

Preganjanje je prihajalo od dne do dne hujše. Veliko 
kristjanov, katerih imena smo slišali v naši povesti, posebno tistih, ki so bili pri Kromaciju v Kampaniji, je umrl o 
za Kristusa. Med prvimi je bila Coe ; ujeli so jo neverniki, 
ko je molila na grobu sv . Petra, tirali jo pred sodnika i n 

* V amfiteatru je bilo prostora za 150 .000 ljudi . 
** Tako so večkrat obsojence skušali osupniti . Podzemeljsk o 
pripravo za to so našli v Koloseju . 


potem z glavo obesili nad ogenj, da jo je zadušil dim . Nje 

nega moža Nikostrata in še tri druge kristjane so mučil i 
in potem dejali ob glavo. Trankvilina so zgrabili na grobu 
sv. Pavla in kamenjali, mučili so tudi njegova sina Marcela 
in Marcelijana. 

Boštjan je videl pasti enega za drugim in pri tem n i 
žaloval kakor pastir, kateremu roparji odnašajo ovco za 
ovco ; ampak kakor vojskovodja, ki ima edino le zmag o 

pred očmi, se je veselil, ko so mu padali hrabri vojščaki , 
da so le pripomogli k zmagi . Boštjana so imenovali zavetnika kristjanov, in kolikor več je izgubil svojih dragi h 
bratov, toliko manj vezi in skrbi ga je vezalo na zemljo i n 
toliko večje je prihajalo tudi njegovo hrepenenje po ne 
besih. Večkrat je sedel na krajih, kjer sta včasih sedel a 
s Pankracijem, in se spominjal hrabrega, krepostnega mladeniča ; žaloval pa ni po njem, zakaj ni se čutil kaj boljločenega od njega, kakor takrat, ko ga je poslal v Kampanijo, — tako za gotovo je čutil, da pride kmalu vrst a 
nanj. Mirno je pričakoval svoje ure in lepo uredil vse svoj e 
imetje. Prodal je, kar je imel vrednosti, in razdelil revežem, 
da ne bi zapadlo državi . 

Fulvij je bil marljiv in si tudi nekaj pridobil od premoženja pomorjenih kristjanov, pa ne toliko, kolikor je pri

čakoval. Cesarja ni več moledoval za podporo, prihranit i 
si pa tudi ni mogel ničesar, ampak še dolgove je naredil , 
ker je moral plačevati svoje ogleduhe in pomagače. Vsak 
večer ga je izpraševal čemerni Evrota, kaj je opravil me d 
dnevom, pa očital mu in se mu posmehoval, ker nikoli n i 
uplenil kaj posebno izdatnega . Kar mu pove nekega večera Fulvij, da ga je volja seči po neki višji glavi, po cesarjevem ljubljencu, ki si je kot tribun životne straže gotovo prihranil že kaj prida premoženja. 

Ni mu bilo treba dolgo čakati priložnosti Bližal se j e 

9. dan prosinca, in ta dan je smel vsakdo k cesarju, kdo r 
je imel kaj prositi ali se sploh priporočiti njegovi milosti . Ta 
dan je bil prišel tudi Fulvij, in cesar ga je sprejel mrzlo, 
kakor po navadi. Ko je do konca poslušal zabavljice robatega cesarskega veličanstva, je ponosno stopil še enkrat 
predenj, pokleknil in tako nagovoril imenitnega gospoda : 
»Vaše božje veličanstvo mi je večkrat očitalo, da slab o 
zaslužim vaše milosti in podpore, ali sedaj sem zasledi l 
najgnusobnejšo zaroto in najgršo nehvaležnost, ki je tolik o 
nevarnejša, kolikor bližja je vaši blaženi osebi .« 


15 1 

»Kaj misliš s tem ? Naglo povej, ali ti bom dal besed e 

vleči z železom iz grla,« nevoljno zavpije cesar . 

Fulvij vstane in pokaže z roko na Boštjana, rekoč : 

»Boštjan je kristjan! « 

Cesar srdito plane kvišku : »Slepar, ti lažeš! Spričaj , 
kar si govoril, ali te obsodim v smrt, .,. kakršne še nobe n 
krščanski pes ni pretrpel !« 
»Dokazov mi ne manjka,« odgovori Fulvij ter kleč é 
poda cesarju neki pergamen. 

Ravno je hotel cesar zopet zarežati nad njim, ko stop i 

moških korakov tribun Boštjan pred vladarja in reče mir 
nega glasú : 

»Moj gospod in cesar, le pustite vse preiskovanje . Jaz 
sem res kristjan in se ponosno imenujem kristjana! « 

Maksimijan je bil neolikan človek, četudi osebno hrabe r 
vojščak, in ker tujec, je še komaj govoril latinsko, če j e 
govoril mirno in zložno. Ako se je pa razsrdil, je lomi l 
latinščino, da je bilo joj ; nekaj besed in zopet nekaj besed 

— brez vse zveze . Tak je bil sedaj . Usta so se mu odprla, a niso govorila drugega, kot psovko in psovko Taki h 
lepih imen in nadevkov je bilo slišati, kakršne je vede l 
samo ta gospod. Najbolj je Boštjanu očital nehvaležnost 
in izdajavstvo . »Gada sem redil na svojih prsih, škorpijona , 
. . in kar čudim se, da sem še živ . « 

Krščanski častnik je molčal in mirno poslušal, pote m 
pa odgovoril : »Moj zapovednik in cesar, prosim, poslušajt e 
me, morebiti sedaj-le zadnjič . Rekel sem, da sem kristjan , 
in to vam je najboljše zagotovilo vaše varnosti . « 

»Kako neki, nehvaležnež ? « 

»Če hočete imeti okoli sebe stražo, vsak trenotek pripravljeno, da tudi zadnjo kapljico krvi prelije za vas, pošljite v ječe in rešite tam kristjane železja in vezi ; vzemite 
po sodilnicah polomljene spoznavavce s pez in z ražnja ; in 
po boriščih poberite, kar je ostalo divjim zverinam, pa je 
ozdravite, kolikor se dá. Dajte jim orožje v roko in zvrstite je okoli sebe — pa vas zagotavljam : V tej pokvečeni 
četi bode več poguma, zvestobe in vdanosti do vas, kako r 
v vseh vaših daških in panonskih legijah.* Vi ste jim vzel i 
polovico krvi in radi bodo drugo polovico prelili za vas . « 

* Legij a se je imenoval pri Rimcih oddelek vojaštva kako r 
naš polk. Bila je legija v raznih časih razno močna, ter štela o d 
3000 do 6000 mož . 

»Lepa neumnost,« zareži se zaničljivo cesar . »Rajši bi 
imel okoli sebe volkove ; dosti me uči tvoje izdajavstvo . « 

»Veličanstvo, ko bi bil jaz izdajavec, kaj bi me bilo 
neki zadrževalo, vas izdati? Ali mi niso bila vaša vrat a 
vedno odprta? — Cesar, gotovo vam ni nihče služil zvesteje kakor jaz ; pa jaz slušam še drugega, višjega Gospoda, Gospoda, ki bo naju oba sodil, in njegovim zapovedim moram ubogati bolj kakor vašim . « 

»Zakaj si mi pa kakor strahopetec prikrival svojo vero ? 
Mar ker si se bal bridke smrti, katero si zaslužil? » 

»Veličanstvo, jaz nisem izdajavec, ne strahopetec ; tega 
ni nihče bolje prepričan kakor vi. Dokler sem mogel svojim bratom s svojim življenjem koristiti, sem živel sredi 
krvavega preganjanja in pričakoval, da pride vrsta na me . 
To upanje se mi ni izpolnilo, zato sem prav hvaležen Fulviju, ker me je zatožil kot kristjana in me tako rešil zadrege : Ali sam iskati smrti, ali še dalje tako živeti . « 

»Naj se ti izpolni želja — zadene naj te smrt, huda 

smrt, počasna smrt. Pa,« pristavil je bolj tiho, »to se n e 
sme razvedeti, prav tiho se mora zgoditi in doma, če ne , 
se izdajavstvo razširi še dalje . . . Kvadrat, zveži tukaj-l e 
tvojega kristjanskega tribuna! Ali slišiš, tepec? Urno! Ka jstojiš kakor štor? « 

»Ker sem tudi jaz kristjan ! « 

Vnovič so se vnele strasti v cesarju ; novo vpitje, nov o 
zabavljanje in naposled povelje, naj peljejo centurija tako j 
v smrt. Z Boštjanom je pa hotel storiti kaj posebnega. 

»Hifaks naj pride,« zarenči trinog. Crez nekaj minut 
je prišel in se vstopil pred cesarja visok, koščen, na pol go l 
Numidijan. Črez hrbet mu je visel mogočni lok in pisan tu l 
s puščicami in na strani kratek širok meč. To je bil poveljnik afrikanskih strelcev . 

»Hifaks, za jutri imam za te veselo burko, pa mora š 

dobro narediti,« reče cesar . 
»Že dobro,« zareži se črnec in pokaže vrsto svetli h 
belih zob. 

»Vidiš tukaj tribuna Boštjana? On je postal kristjan, « 
mu razloži Maksimijan. 

Ko bi bil naš korenjaški zamorec stopil na skritega 
gada ali na škorpijonovo gnezdo, ne bi se bil preplaši l 
bolj, kakor se je zvedevši, da stoji zraven kristjana — 

zraven enega tistih ljudi, katerim ni nobeno zločinstvo preveliko in nič pregnusobno! 


Cesar je nadaljeval, Hifaks pa prikimal pri vsaki besedi in se režal. »Vzemi Boštjana s seboj domov in jutri 
zjutraj — le poslušaj, jutri zjutraj, ko se vam roke ne tre 

sejo, zvečer ste vsi pijani — ga privežite v Adonovem gaj u 
na drevo in streljajte vanj tako dolgo, da bode mrtev. Pa 
počasi! Jaz nočem, da bi kazali svojo izurjenost in mu takojzapodili puščico skozi srce ali v možgane. Le zložno i n 
ne smrtnih ran! Od bolečin in prelite krvi naj pogine. Le 
pojdi ž njim, pa ne pripoveduj o tem, če ne -. « 

Rešitev. 

Cetudi so zeló prikrivali to reč, vendar so kmalu zve 
deli vsi tisti, ki so bili kaj bolj znani na cesarskem dvoru , 
da so Boštjana spoznali za kristjana, in da ga bodo jutr i 
zjutraj mučili. Najbolj je pa ta novica ganila Fabijolo. 

»Boštjan je kristjan? T'á blagi in junaški mladenič , 
najmodrejši, kar sem jih poznala — on bi bil kristjan ? 
Eden izmed tistih preprostih in malovrednih ljudi? To n i 
mogoče — in vendar — bo res . Ali me je motil? Je bi l 
mar hinavec, navaden goljuf? Gotovo nek< 

Čutila je, da bi bil lahko dobil njo in njeno premoženje, če bi bil hotel; in tako blagodušno, tako rahlo je 
ravnal ž njo! Gotovo tak človek ni hinavec, ni samo svetla 
pena, ampak je res zlato. Kako si naj torej to razjasni : 
Biti kristjan, pa biti dober, blag, velikodušen, ljubezniv ? 

To Fabijoli nikdar ni prišlo na misel, da je tak, ke r 
je kristjan. Premišljevala je le : Kako more take lastnost i 
imeti, akoravno je kristjan ? 

Ugibala je semterja ; prišle so ji na misel tudi besede 
starega poštenega Kromacija . »Znabiti pa niso kristjan i 
taki, kakor — jih popisujejo? Jaz bi bila morala kaj več 
poizvedeti o njih . Gotovo ni Boštjan nikdar počenjal tak o 
strašnih reči, kakršne pripisujejo tem ljudem — in venda r 
jih vsi dolžé .« 

»Morda se pa kristjani delé v bolj omikane in preproste, surove? Saj je ravno tako pri naših Epikurejcih ; 

so navadni, ki iščejo le uživanja in mesenega veselja, pa 
so bolj olikani, duševni, skeptični. Kaj ko bi bil Boštjan 
izmed olikanih kristjanov, katerim so vraže in hudodelstv a 
navadnih kristjanov gnusoba ? « 

To bi še bilo, ali kaj, ker ji zopet ni šlo v glavo , 

da bi tak, vsestransko izvrsten vojščak, sploh bil v zvezi 


154 

s takimi ljudmi ; in vendar je bil pripravljen umreti za kristjansko vero ! 

»O kako je škoda, da nisem še kaj več govorila ž 
njim o takih rečeh,« si je mislila . »Pa sedaj je prepozno — 
jutri zjutraj ga ne bo več!« Ta misel ji je ostro zadel a 
srce, kakor bridka puščica . Zdelo se ji je, kakor bi izgubil a 
svojega brata, ali pa, da se ji je ločiti od človeka, na katerega jo vežejo neke skrivnostne vezi . 

Temni večerni mrak jo je obdajal, — še temnejše i n 
otožnejše so bile njene misli, kar jo zdrami sužnja Afra, k i 
je z lučjo stopila v sobo in prišla, da Fabijoli napravi z a 
jed, ker je želela biti sama. Med tem delom reče : 

»Gospodična, ali ste slišali novico ?« 

»Katero ?« 

»Da bodo jutri zjutraj Boštjana usmrtili s puščicami . 
Prav škoda je lepega, mladega moža! « 

»Le molči, Afra, če mi ne veš več povedati. « 

»O, več, več, moja gospá, še prav čudnega. Ali veste, 
da je bil eden izmed tistih nesrečnih kristjanov ? « 
»Lepo te prosim, molči in ne govori reči, katerih n e 
razumeš. « 

»Seveda ne, če vi tako hočete. Pa saj mislim, da vam 
na njem ni nič ležeče. — Ta ni prvi častnik, katerega s o 
ustrelili moji rojaki ; veliko so jih že ustrelili, nekaj pa tud i 
rešili. Vendar se je to le tako naključilo .« 

Zadnje besede je sužnja govorila s posebnim poudarkom, da jih je bistra glava Fabijolina takoj zapopadla ; 

prvič je sedaj pogledala kvišku in ostro oko obrnila deklici v temni obraz. Ali sužnja ni izpremenila obraza, pokladala je na mizo reč za rečjo, kakor bi ne bila ničesa r 
izpregovorila. Naposled jo vendar nagovori Fabijola : 

»Afra, kaj misliš s tem? « 

»O nič, nič. Kaj neki more storiti uboga sužnja, ali ka j 
pomagati ? « 

»Sem pojdi! S tvojimi besedami si nacikovala na ne 

kaj, kar hočem vedeti . « 

Sužnja se je približala Fabijoli, pogledala okrog seb e 
in šepnila : 

»Ali želite Boštjanu ohraniti življenje? « 

»Gotovo da to želim,« veselo vzklikne Fabijola . 

Sužnja položi prst na usta in reče : 

»Pa bode veliko stalo. «
»Koliko ?«



l55 

»Sto sestercij * in prostost mi boste dali . « 

»Naj bo — pa s kom si mi porok?« 

»Vaša obljuba naj le velja, če bo 24 ur potem še živ , 
ko ga ustrele. « 

»Dobro! Le naglo, Afra, da ne zamudiš! « 

»Se nič ne mudi,« reče sužnja ter dela dalje . Potem 
je pa šla naravnost v cesarsko palačo, kjer so imeli afrišk i 
strelci svoja stanovanja, in je stopila pred njih poveljnika. 

»Kaj hočeš, Jubala,« nagovori jo poveljnik, »in ob tak i 
uri? Saj danes ponoči nimamo shoda . « 

»Vem, da ne, Hifaks ; ali privedel me je prav važen 
opravek k tebi. « 

»Kakšen ?« 

»Zadeva tebe, mene in tvojega jetnika.« 

»Le poglej ga,« reče Afrikanec in ji ga pokaže skoz i 
okno na dvoru. Kdo bi mislil, da bo ta človek jutri ustre 
ljen. Tako mirno spi, kakor bi jutri šel na svatbo .« 

»Kakor pojdeva te dni ti in jaz, moj Hifaks . « 
»Stoj, stoj! To ne gre tako naglo — prej je treba š e 
marsikaj drugega. « 
»Kaj ?« 

»Prvič da te oprosté ; sužnje ne maram. « 

»To je že uravnano. « 

»Drugič mi moraš prinesti dotico, pa še veliko dotico , 
da veš. Menda mi še nikoli ni bilo treba toliko denarjev , 
kakor ravno sedaj . « 

»Tudi za dotico ni treba več skrbeti . Koliko pa potrebuješ ? « 

»Manj ne sme biti kot dva tisoč kron . « 

»Jaz ti prinesem štiri tisoč . « 

»To pa, to. Odkod imaš vse to premoženje? Koga si 
ubila ali komu zavdala, moja preljubezniva duhovnica? Ve š 

kaj, — čemu bi čakala do pojutršnjega dne? Precej jutr i 
narediva, ali pa takoj nocoj, če ti je drago!« 

»Le malo potrpi! Denar je ves pošteno pridobljen, 
samo nekaj malega ti je treba še prej storiti . Rekla sem 
ti prej, da imam govoriti tudi zaradi tvojega jetnika. « 

»Vse dobro, pa kaj ima opraviti moj jetnik pri najine m 
Ženitovanju?« 

»O, še veliko!« 

»Kaj neki ?« 

* To je blizu 5000 kron. 

1 56 

»On ne sme umreti! « 

Poveljnik črnih strelcev jo pogleda tako srdito, kako r 
bi bil namerjal planiti v njo, ona pa je stala neustrašena, 
in videti je bilo, kakor da bi ga bilo njeno ognjeno ok o 
očaralo, kakor očara kačin pogled jastreba . 

»Ali noriš, ali kaj ti je?« izpregovori slednjič Afra. 

»Rajši terjaj moje življenje. Da bi bila videla cesarje v 
obraz, ko mi je dal povelje, bila bi že spoznala, da se pr i 

tej reči ne gre šaliti ž njim . « 

»E pojdi, pojdi! Saj bo jetnik kakor mrtev in tudi ko t 
mrtvega naj ga razglasé, samo štiriindvajset ur potem mora 
še živeti, ko ga ustrelite . « 

»Kaj pa, če se popolnoma zavé? « 

»Nikar se ne boj! Bodo že drugi kristjanje skrbeli za 

to, da ga spravijo izpred oči . « 

»Štiriindvajset ur potem, praviš, da naj še živi ? Želel 

bi, da hočeš dvanajst! « 
»Vem, da znaš dobro preračunati . — V petindvajseti 
uri pa naj le umrje, če ni drugače. « 
»Ni mogoče, moja Jubala, ni mogoče ; preveč je ležeč e 
na njem .« 

»Če pa ni mogoče, tedaj je vsa najina kupčija pri kraj u 
in štiri tisoč kron je izgubljenih.« Pri teh besedah se je 
Afra obrnila proč, kakor bi hotela oditi . 

Sedaj je Hifaksa zmagala lakomnost, ognjevito zakliče : 
»Stoj, stoj! Poskusim! Polovico teh denarjev seved a 
bo treba dati mojim tovarišem . « 

»O, za tvoje tovariše imam pripravljenih še drugih dv a 

tisoč kron. « 

»Ali res? O ti preljuba moja princesinja, ti predraga 

čarodejka! Pa dva tisoč bo preveč za moje malopridnež e 

— dajva jima le polovico, drugo privrziva k najinemu. « 
»Kakor ti je drago, samo da se zgodi, kar zahtevam . « 
»Mož-beseda! Štiriindvajset ur bo živel — potem j e 
najino ženitovanje . « 

Boštjan medtem ni nič vedel, kako se pogovarjata preljubeznivi osebi o njegovi rešitvi ; naslonjen na vrtni zi d 
je mirno počival, in marmorna tla so bila vojščaku dost i 
dobra postelja. Po počitku se zbudi okrepčan, in ker j e 
bilo okrog njega vse tiho, vstane in začne z razprostrtim i 
rokami moliti. 

Mučenikova molitev ni pripravljanje na smrt — pripravljanja njemu ni treba ; zakaj vojak, ki stoji na straži 


zraven mučenca, katerega so pripeljali v smrt, in se na 
nagloma tudi spozna kristjana ter svojo kri prelije z mučenikovo	 on je ravno tako pripravljen na smrt kako r 
spoznovavec, ki v molitvi tedne in tedne čaka v ječi zadnj e 
ure. Tudi Boštjan se ni pripravljal na smrt, ni prosil odpuščenja grehov, ker v njem je živela tista sveta ljubezen , 
ki odjemlje ves strah in je zagotovilo popolne božje mi .
losti. Njegova molitev je bila vesela pesem v slavo in čas t 
kralja vseh kraljev, kakor mu jo pojo serafi v goreči ljubezni in vednem češčenju . 

Petelin je zapel in ga spominjal jutra ter sikanja brzi h 

in gotovih puščic. Daroval se je veselo njih hudi ostrini, 
ki bodo pile in prelivale njegovo kri. Daroval se je v čast 
božjo in v potolaženje njegove jeze . Daroval se je še posebno v prid preganjane Cerkve in molil je, naj bi njegov a 
smrt zmanjšala trpljenje ostalim bratom. In od sv . Cerkve 
na zemlji so se njegove misli povzdignile višje do Cerkv e 
v nebesih, kakor se orel vzdigne z gorskega vrhunca prot i 
nebu. Zdelo se mu je, da vidi odprto jasno modro nebo, 
in da seza njegov pogled noter v središče angelskih trum 
in zveličanih bratov, da kakor Štefan gleda krasoto odprti h 
nebes. Njegovo srce je zaslišalo nebeške glasove. — Sedajje utihnila njegova molitev, duša pa se je vzdignila nad 
vse človeške občutke, in utopljena v to veličanstvo, je uživala nebeško radost . 

Ko Hifaks stopi na dvorišče, se Boštjana kar prestraš i 
kakor nebeške prikazni, ko ga zagleda zamaknjenega z žarečim obrazom, po katerem je odsevala jutranja zarja . Črni 
poveljnik je izbral izmed svojih sto mož pet izurjenih strelcev , 
ki so bili tako vajeni, da so puščico v teku z drugo š e 
bolj naglo razcepili. Te je poklical k sebi v stanovanje in 
jim povedal, koliko plačilo jih čaka (kar bode on sam dobil , 
tega ni povedal) in razložil, kako naj streljajo na Boštjana . 
Tudi kristjanje so skrivaj prinesli še precej denarjev, d a 
bi se jim izročilo truplo, in dva sužnja naj bi zunaj čakal a 
na usmrtenega brata. Da bodo njegovi ljudje molčali, tega 
je bil Hifaks prepričan. 

Peljali so tribuna Boštjana na bližnji dvor, ki je loči l 
njegovo stanovanje od stanovališč afriških strelcev in j e 
bil z drevjem nasajen ter posvečen Adonu . Veselih korakov 
je stopal sredi svojih morivcev in za njimi je šla vsa četa , 
katera je smela biti pričujoča in drug nihče .,,, Slekli so ga 
in ga privezali na drevo, pred njega pa so se vstopili na 


15 8 

odločeno mesto izbrani strelci . Prvi zamorec nategne lok, 
in v istem trenotku se je majala puščica v Boštjanove m 
mesu; tako drugi in tretji in peti. Pri vsaki novi puščici 
je zarjula drhal in pohvalila strelca, zakaj kakor je veleva l 
cesar : Vsi so dobro zadeli, pa nihče ga ni ranil na smrt . 
Večje in večje so prihajale bolečine, kri ga je oblivala ž e 
črez in črez, globoko v meso so ga rezale tesne vezi, i n 
zavoljo veliko prelite krvi je postajal slabši in slabši . A 
duh mu je bil krepak, vera nepremakljiva, brez mere njegova potrpežljivost in črez vse njegova ljubezen, trpeti z a 
svojega Zveličarja. Oko je povzdignil v nebo in molil j e 
ter čakal, kdaj se mu odpro nebeška vrata — navzoči p a 
so vpili, se smejali in ga zasramovali . 

Gotovo strašna smrt! Ali to še ni bilo najhuje — hujš e 
ga je še zadelo . Pričakoval je, da se mu sedaj in seda j 
odpro zlata nebeška vrata, pa so ostala zaprta. Mučenec 
je bil odločen za večjo čast še tukaj na zemlji, in iz smrt i 
ni še stopil v večno življenje — samo brezzavesten se j e 
zgrudil na tla. Ko so njegovi mučitelji dosegli, kar so ho 
teli, porezali so vrvi in Boštjan je na videz mrtev obležal 
na krvavih tleh . 

Oživljenje. 

Vesela, da se jej je tako srečno izteklo, šla je Afra že 
pozno ponoči od Hifaksa domov . Bila je prijetna pa mrzl a 
zimska noč, torej se je trdo zavila v obleko in je nagl o 
stopala ; le ko pride do tistega konca cesarske palače, kje r 
je bilo Boštjanovo stanovanje in kjer je stal obelisk »meta 
sudans« * imenovan, postala je nekaj trenotkov ter glasn o 
se zasmejala, kakor bi jo ta kraj spominjal na kako prav 

smešno reč. Ravno je hotela iti naprej, ko jo nekdo prim e 
za roko. 

»Ne bi te bil spoznal, če bi se ne bila smejala,« nekako bridko izpregovori tisti, ki jo je bil zgrabil, »ali tvo j 
hijenski smeh te takoj izdá. Komu si se pač režala? « 

»Tebi. « 

»Zakaj meni ? « 

»Ravno sem mislila na najin zadnji shod na tem-l e 
kraju in kako si se samega sebe opekel. « 

* To je: potni steber ali obelisk, ker v njega je bila napeljana 
voda, ki se je na vrhuncu razlivala in ob marmornatih vnanji h 
stenah tekla do tal v za to napravljen prostor . 

»To je res lepo, Afra, da misliš na me, posebno ke r 
jaz nisem mislil na te. « 

»Le tako predrzno ne govori. Jaz nisem več Afra, 
sužnja, ampak prosta Jubala ; vsaj črez nekaj ur bom, i n 
žena Hifaksova, poveljnika mavritanskim strelcem! « 

»Zares, vsega spoštovanja vreden mož, gotovo! D a 
bi le še razen svoje kolobocije znal kak pošten jezik . Te 
male ure, da postaneš njegova žena, bodo pa že zadosti , 

da midva uravnava najino reč . Ko si rekla prej, da se m 
se opekel, si menda hotela reči, da si me imela ti za norca ? 

— Kako lepih reči si mi obetala, pa kaj imam od vseg a 
tega? Kje so tvoje velike obljube in kje moj še lepši denar , 
katerega sem zastavil za tvoje obljube? « 
»Povej mi, ali v resnici veruješ v moje čarovnije i n 
moje čarodejne pijače?« 

»Seveda ; ali so mar zgolj prevara?«
»Ne popolnoma; saj vidiš, da sva se iznebila Fabija ,


in da ima sedaj hči vse premoženje v roki . To je bilo prvo, 
kar je bilo storiti. « 

Korvin pri teh besedah preplašen odskoči in čudeč se 
vpraša: »Ali res misliš, da so tvoje čarovnije spravile Fabija na stran?« 

Afra si je to le izmislila, ko je pa videla, kako s o 
Korvina zadele njene besede, hotela je ta vtisek obrniti v 
svoj prid in je rekla : »Kaj pa drugega. Tako lahko vsakega spravim s pota, kdor mi je na potu . « 

»Lahko noč, lahko noč,« zakliče Korvin in ves preplašen hiti proč . 

»Postoj še malo,« nagovori ga Afra bolj rahlo. »Zadnjič 
sem ti dala dva sveta, katerih vsak je vreden zlatega denarja ; pa enemu si ravno nasproti ravnal, drugega nisi izpolnoval. « 

»Kako t0?« 

»Ali ti nisem rekla, da ne smeš dražiti kristjanov, ampak varno jih loviti v svoje mreže . Fulvij je storil tako 
in si opomogel ; ti si jih le dražil, in kaj si pridobil? « 

»Res nič kot jezo, sramoto in tepenje .« 

»Ti tedaj vidiš, da je bil moj prvi svet dober ; ravnaj 
se vsaj po drugem. « 

»Po katerem ?« 

»Ko boš obogatel s kristjanskim premoženjem, pote m 
pridi in se s svojim bogastvom ponudi Fabijoli . Do sedaj 

je sicer vse snubače mrzlo odgnala, vendar sem pri vseh 


zapazila, da niso imeli premoženja, da so bili le taki, ki b i 
si bili radi opomogli iz zadrege in se rešili z njenimi denarji — pa saj veš : Brez nič ni nič . « 

»Te že razumem, pa kako priti do bogastva? « 

»Le poslušaj, Korvin, ker danes se zadnjič pogovarjava . 
Glej, jaz te imam rada, ker si precej srčen, trd in neboje č 

— zato ti povem.« Stopila je bliže k njemu in mu šepetala : 
»Od Evrota, ki mi pove vse, kar hočem, sem izvedela, d a 
je Fulvij nekaterim prav bogatim kristjanom nastavil svoj e 
zanke, posebno ima enega že v svoji mreži. Le sem-le 
stopi v senco in povedala ti bom, kako mu uloviš njego v 
plen ; treba bo moritve zraven, pa to prepusti le njemu , 
ker ni brez nevarnosti. Ti se le med njega in med ropvstopi in mu ga izpuli ; saj bi ti tudi on vsak trenotek 
storil tako. « 
Še mu je šepetala in govorila nekaj trenotkov, pote m 
je Korvin veselo zaklical : »Izvrstno! To so modre besed e 
iz tvojih USt.« 

* 

* 

Kaka izprememba! Ko sta zadnjič malopridneža stal a 
na ravno tem mestu in snovala drugim pogubo, bila st a 
nad njima pri oknu dva krepostna mladeniča in kakor angela variha sta čula, da bi podrla in uničila, kar sta ko 
vala hudobneža. Hrabrih mladeničev ni več — eden sp i 
v hladnem grobu in drugi mirno pričakuje smrtnih puščic ; 
gori pri ravno tistem oknu pa sta se prikazala druga dv a 
človeka, katerih enega je Korvin takoj spoznal . »To je Fulvij!« je rekel. 

»In drugi je njegov hudobni duh Evrota,« pristavi sužnja . 
Stisnila sta se v senco in gledala gori na okno . 
Ravnokar je stopil Fulvij k oknu ; v rokah je drža l 

meč in v mesečini skrbno ogledoval in vrtel njegov držaj 

— kar je debelo zaklel in ga telebil ob tla : 
»Medenina je, nič kot medenina! « 
Sedaj stopi v svetlobo Evrota s krasno okinčanim čast
niškim pasom v roki ; ogleduje ga in ogleduje ter pravi : 
»Zgolj ponarejena šara. Vse njegove reči niso vredne 
tristo kron . Fulvij, slabo si jo zadel!« 

»Evrota, ti mi vedno očitaš. In vendar me stane ta 
kukavi dobiček življenje enega izmed cesarju najljubši h 
častnikov.« 

* 


16 1 

Ko so sužnji drugo jutro vzdignili Boštjanovo trupl o 

in hiteli ž njim proč, stopi nanagloma neka črna ženska k 
njim in jim pošepeta na uho : »Živ je šel« ter odhiti. Nesli 
so ga tedaj namesto v pokopališče v Irenino stanovanje , 
kar se je dalo storiti, ker je cesar že prejšnji večer šel i z 
tega poslopja v lateransko palačo . Urno so poslali po Dijonizija, ki je rekel, da nobena rana ni smrtna in da s e 
vsaka dá zaceliti, pa da je izgubil tako veliko krvi, da b o 
preteklo več tednov, preden se bo mogel bolnik ganiti . 

Štiriindvajset ur je hodila Afra uro za uro popraševat , 
kako je z Boštjanom ; ko je pa pretekel ta čas, pripeljal a 
je Fabijolo k Ireni, da naj bi sama izvedela : Boštjan še diha , 
čeravno slabo. Sedaj je Fabijola sužnjo oprostila, izplačala 
ji odločeno doto, in kmalu se je divji krik in vik razlega l 
po vsem Palatinu, kajti praznovali so Mavritanje porok o 
svojega poveljnika. 

Fabijola je tako ljubeznivo in skrbno popraševala p o 
Boštjanu, da je Irena mislila, da je kristjanka . Izpočetka 
je postajala le pri durih in popraševala, pa gospodinji j e 
denarjev stisnila v roke, da bi Iož'eje skrbela za bolnika ; 
črez dva dni pa, ko je Boštjanu bilo nekoliko boljše, jo j e 
Irena vljudno povabila, naj stopi bližje . Storila je in prvi č 
v svojem življenju je stala vedoč sredi krščanske družine. 

Irena je bila vdova Kastulova, ki je bil kristjan, i n 
sicer eden izmed tistih, ki so bili pri Kromaciju. Umrl je 

mož nedavno kot mučenec, ona je pa še ostala v stanovanju njenega moža v palači, ker se nihče ni zmenil za njo. 
Imela je pri sebi dve hčeri, ki sta se pa tako različno obnašali proti materi, da je Fabijola kmalu zapazila to pri 
kazen . Ena je z nevoljo pogledovala Boštjana, kakor kakega neljubega vsiljenca in je malokdaj stopila k njemu al i 
pa nikoli ; tudi proti materi se je obnašala surovo in ošabno, 
in je bila sploh v svojem mišljenju in ravnanju, kakor navadni svet, sebična, lahkomiselna itd. V vsem ravno nasproti je bila njena mlajša sestra — ponižna, priljudna , 
skrbna za druge in spoštljivega obnašanja proti materi ; 
proti revežu Boštjanu pa polna sočutja in prijaznosti . Irena 
sama je bila pravi zgled krščanske gospodinje srednji h 
stanov ; ni bila učena, pa bila je mila, delavna in poštena . 
Rimljanka še ni videla takega gospodinjstva, kakor je bil o 
to — preprosto, mirno, pa vse v najlepšem redu, kateri je 
motila samo starejša hči. V nekaj dneh so izvedeli, da Fabijola ni kristjanka, pa zato niso drugače ravnali ž njo ; al i 

Fabijola 11 


162 

tudi Fabijola je nekaj spoznala, kar jo je pa žalilo — d a 

je starejša hči neverka. Vse, kar je Rimljanka videla v te jdružini, mečilo ji je slabe predsodke, katere je imela d o 
kristjanov ; vendar ni imela priložnosti, to reč premišljevati , 
ker vedno je mislila le na Boštjana in na njegovo ozdravljenje, ki je prav počasno napredovalo . Pomenkovala se j e 
z Ireno, kako bi ga spravili v Kampanijo, da bi se tam v 
svojem selskem dvorcu ž njim pogovarjala o veri ; pa prišlo 
je nekaj vmes in to onemogočilo . 

Kdo bi popisal Boštjanove občutke, ko se je prvič zopet zavedel! Vedno je bil hrepenel po mučeniškem venc u 
in molil zanj, vse mučeniško trpljenje je že pretrpel, ž e 
umrl je — kolikor se tiče človeških občutkov — ta svet j e 
bil mrtev zanj ; in sedaj se je prebudil, ne kot zveličanec 
v nebeških višavah, ampak kot navadni človek, šele na pot u 
do zveličanja, katero še lahko izgubi . Zares, to je bila večj a 
izkušnja zanj, kakor mučeništvo samo . Podoben je bil človeku, ki hoče v viharni noči s svojim čolničem črez deroč o 
reko, in ki se ure in ure bori ter vije semtertja po srdite m 
valovju, da bi prišel onkraj — slednjič pa zapazi, da je tam , 
odkoder je bil odveslal. Vendar nevoljen ni bil in ni tožil , 
ampak le molil je in si mislil : Božja volja je ; gotovo m i 
hoče nakloniti dvojno mučeniško krono . In res je od dn e 
do dne bolj hrepenel po tej drugi kroni in zato ni hotel slišati, da bi mu govorili o begu ali da naj se skrije . 

»Jaz sem sedaj zadobil pravico, odkrito in neprestrašeno govoriti svojim preganjavcem,« rekel je, »in prvi dan , 
ko bom mogel iz postelje, se bom poslužil te pravice. Le 
dobro skrbite za me, da bi bilo kmalu . « 

Druga mučeniška krona . 

Kar je zamorka razodela Korvinu in kar ga je tako raz 
veselilo, to je bil ravno naklep, o katerem smo že nekolik o 
slišali v pogovoru med Fulvijem in Evrotom . Fulvij nam

reč je zvedel iz besed slepe mučenke, da je Neža kristjank a 
in mislil si je : »Sedaj jo imam tako ali tako v pesti ; ali jo 
lahko prisilim v zakon z menoj, ali pa si pridobim lep ko s 
njenega bogastva, če jo izdam za kristjanko.« Da si je izvolil slednje, k temu ga je izpodbudil in nagnal Evrota. 
Ker se je bal, da bi ga Neža ne pustila pred se, pisal ji je 
prav spoštljivo pismo in jo v njem zagotovil svoje nesebične 
vdanosti do nje ter jo tudi prosil, naj dalje ne zavrača nje


govih prošenj. H koncu je pa še pristavil, da bi ga utegnila dolžnost prisiliti do svojega namena nastopiti drugo pot ,

če bi prošnje ne zalegle . 

Neža mu je odgovorila mirno in vljudno; vendar je pa 

tako določno zavrgla njegovo ponudbo, da mu ni ostalo 
kar nič več upanja. Pristavila je tudi, da je že zaročena 
neomadeževanemu Jagnjetu in da od umrjočega bitja n e 
more več prejemati zagotovil nagnjenosti . Ta odgovor je 
Fulvija popolnoma utrdil v hudobnem namenu, in skleni l 
je se prav pazno in varno lotiti svojega početja . 

* 

** 
Ker Boštjan ni hotel bežati, obšla je Fabijolo nekako 

romantična misel : rešiti ga tudi zoper njegovo lastno volj o 
ter cesarja prositi zanj odpuščenja . Ona še ni poznala izprijenosti človeškega srca in je mislila : »Trinog bo od začetk a 
razsajal in se grozil, vdrugič pa reveža gotovo ne bo ob 
sodil na smrt. Če je le še kaka iskrica usmiljenja v njem , 
vzbudile jo bodo moje prošnje in solze .« Pismeno je prosila, da bi jo sprejel v zasluh, in ker je poznala njegov o 
lakomnost, pridejala je prošnji zlat prstan, ki je bil čudn e 
lepote in neizrečene vrednosti ter posut z dragimi kamenčk i 

— kakor je rekla, v znamenje njene in umrlega očeta ponižne vdanosti. Cesar je dar sicer sprejel, odgovoril je pa, 
da naj pride s svojo prošnjo, kakor vsi drugi prosilci,
20. dne v palačo, kadar se bode po velikih stopnicah poda l 
v tempel . Mrzli odgovor ji ni delal veliko upanja, venda r 
je sklenila poskusiti in storiti vse, kar je v njeni moči . 
Odločeni dan se obleče Fabijola v črna oblačila, ko t 
prosilka, pa tudi žalujoča po očetu, in se vstopi s prošnj o 
na stopnice med ljudi, ki so bili veliko bolj nesrečni kako r 
ona : med matere, otroke itd ., ki so bili namenjeni prositi usmiljenja za ljube in drage svojce, kateri so vzdihovali po ječa h 
in rudnikih . Videti toliko reve je Fabijoli srce zeló upadlo , 
še bolj pa, ko se je prikazal trinog (z njenim prstanom na 
svoji kmečki roki). Potegnil je sedaj temu sedaj drugem u 
prošnjo iz rok, jo zaničljivo pregledal in jo raztrgal ali p a 
vrgel na tla. Le redkokdaj je vzel kako pisanje, izročivš i 
je svojemu tajniku, ki se je obnašal ravno tako ošabn o 
kakor on . 

Sedaj je bil že blizu Fabijole ; le še dve stopinji — src e 
ji je bilo neprehoma — ne da bi se bala cesarja, a skrb i n 
strah jo je bilo za Boštjanovo osodo. Rada bi bila molila, 

11* 


1 64 

ko bi bila vedela, kako in h komu. Zopet seže cesar po 
papirju, kar se naglo obrne nazaj — nekdo ga je bil poklica l 
po imenu. Tudi Fabijola pogleda kvišku ; zdi se ji znan glas . 

Nji nasproti visoko v beli marmornati steni je bilo okno , 
ki je dajalo svetlobo temnemu hodniku, kateri je vodil d o 
Ireninega stanovanja . In ravno ko pogleda gori, stopila j e 
iz hodnikove temine na svetlobo lepa pa strašna podoba — 
Boštjan, bled, shujšan in nekako strahovito mirnega p a 

resnobnega obraza, podoben človeku, ki ne pozna več strasti . 
Izpod široke obleke, katero je imel ogrnjeno, so se mu vi-
dele razmesarjene prsi in razstreljene roke . Slišal je bil 
namreč navadno znamenje s trobento, da pride cesar, i n 
spravil se je pokoncu, da ga pozdravi . 

»Maksimijan!« zaklical je zamolklo pa razločno. 
»Kdo si, predrznež, da tako smelo kličeš po svojem 
cesarju?« vpraša cesar in se obrne, odkoder je donel glas . 

»Prišel sem kakor od mrtvih nazaj te opominjat, da s e 

ti bliža dan jeze in maščevanja . Po tlaku tega mesta s i 
prelival kri svetnikov božjih, njih sveta trupla si metal v 
vodo ali pa na gnojišča ; Bogu posvečena poslopja si podiral in oskrunjeval oltarje ter si prisvajal lastnino revežev . 
Za vse to in zavoljo tvojih lastnih pregreh, zavoljo tvoji h 
gnusobnih hudobij, zavoljo zatiranja in nepravice, zavolj o 
tvoje ošabnosti in lakomnosti te je obsodil Bog in kmal u 
te bo zadela njegova jeza. Umrl boš nasilne smrti, in Bogbo izročil svojo Cerkev cesarju po njegovi volji ; tebe in tvoj 
spomin pa bodo preklinjali po vsem svetu in vsekdar . Izpreobrni se, brezbožnik, dokler je še čas, in prosi Boga 
odpuščenja v imenu križanega Jezusa, katerega si doslejpreganjal!« 

Vse je bilo tiho, ko je glasno govoril te besede . Cesar 
je obstal kot okamenel ; zdelo se mu je, da stoji nasprot i 
mrtvecu, ko je spoznal Boštjana . Vendar se je kmalu zavedel in strastno zaklical : 

»Alo, urno! Nekaj naj jih gre tja in ga pripelje pred me ! 

— Hifaks! Hifaks! Kje si? Ravno sem ga še videl .« — Pa 
zamorec jo je pobrisal precej, ko je spoznal Boštjana. — »Ta 
jo je potegnil, kakor vidim — pa ti, tepec! Kdo si?« — 
S temi besedami se je obrnil do Korvina, ki je stal zraven 
očeta. — »Urno teci k Numidčanom — Hifaks naj prid e 
takoj sem! « 

Težkega srca je šel Korvin ukazano pot. Medtem je 
bil Hifaks svojim ljudem povedal vse, kar se je zgodilo, in 


165 

pripravili so se, da se bodo branili. Samo ene duri do 

dvorišča so pustili odprte, in ko je cesarjev poslanec priše l 
do njih, ni smel naprej . V vrsto postavljenih je stalo na 
vsaki strani petdeset mož, s Hifaksom in Jubalo na na 
sprotnem koncu. Vsi so imeli razgaljene prsi in gole roke, 
pa na napetih lokih puščice, obrnjene proti vhodu . Tako so 
stali tukaj, mirno in nepremakljivo, kakor vrsta kameniti h 
kipov pred kakim egiptovskim templom . 

»Hifaks,« ga boječe nagovori Korvin, »cesar me je poslal po tebe.« 

Afrikanec mu odgovori : »Le sporoči preponižno nji h 
veličanstvu, da so se zarotili moji ljudje, da nihče ne bode 
stopil v naš dvor ali iz njega, da bi mu ne tiščalo sto puščic v srcu ali v hrbtu, dokler nam vladar ne pošlje znamenje, da nam odpušča. « 

Ko je Korvin to sporočil cesarju, se je ta debelo na 
smejal. Numidičanje so bili ljudje, s katerimi se ni rad 
pričkal, njegovi najzvestejši vojaki. Na nje se je zanašal 
v boju s sovražnikom, ali pa če se je vnel kak upor, nji h 
roka ni nikoli merila napak. 

»O zvite buče,« reče cesar. »Nesi ta-le prstan Hifaksov i 
črni ženi,« — in izročil je Korvinu Fabijolin zlati prstan . 

Korvin je tekel in vrgel prstan na dvorišče, Jubala j e 
veselo planila po njem, pa moževa žuljasta roka je mahnil a 
po nji, da se je zgrudila — tovariši so mu zavriskali . Divjak 
je pobral dragocenost, žena pa je vstala in bila prepričana , 
da je zašla še v hujšo sužnost, kakor je bila poprej . 

Hifaks se je zagovarjal s cesarskim poveljem. »Ce bi 

nam bili dopustili mu poslati nekaj puščic v glavo ali v 
srce, bi bilo vse dobro, tako pa nas ne zadeva nikakršn a 
odgovornost! « 

»Naj je ; vsaj sedaj mi morate dobro postreči! Haló ! 
Dva naj prideta s kijem. « 
Dva Afričana sta pristopila k Boštjanu, ki se je komajdržal kvišku ; a bil je miren in brez strahú . 

»Tako, predraga, sedaj pa le pazita,« reče trinog. »Kri 
se ne sme prelivati na teh stopnicah. Le s kiji mu lepo 
izbijta življenje iz života . — Gospa, kaj pa vi ?« S tem i 
besedami se je obrnil proti Fabijoli in jo bolj vljudno nagovoril, ker jo je poznal, ter je svojo roko stegnil po prošnji . 

Rahločutno Rimljanko je obhajal strah in mrzelo se j i 
je nad takim početjem, da je skoro omedlela ; odgovorila je : 
»Veličanstvo, bojim se, da je prepozno!« 


»Zakaj prepozno ?« Pri teh besedah pogleda cesar v 
pisanje in kakor blisk se mu zasveti oko. »Kaj, vi ste ve 
deli, da je Boštjan še živ? Ali ste kristjanka?« 

Odgovorila je : »Nisem! « 

Zakaj ji je neki odgovor obtičal skoro v grlu? O, Fabijola, dan milosti ti kmalu napoči ! 

»Kakor ste sami rekli,« odgovori cesar prijazno in j i 
dá prošnjo nazaj, »bojim se, da je ta mahljaj zadnji . « 

»Slabo mi prihaja,« reče spoštljivo, »ali smem proč ?« 

»O, smete, smete! Pa naj se vam pri tej priložnost i 
še zahvalim za lepi prstan, ki ste mi ga poslali ; dal sem 
ga vaši nekdanji sužnji . Črni roki se bo podajal še bolj 
kakor moji. Zdravi ! « 

Surovi trinog je govoril resnico, zadnji silni mahljaj 
po glavi je bil morilen — Boštjan je bil tam, kamor si j e 
želel. Z dvojno palmo v roki je prejel dvojno krono! I n 
kako sramotilna smrt pred svetom : biti pobit kakor zver , 
medtem ko je cesar veselo kramljal . 

Zapovedal je vladar, da naj ne vržejo mrtvega tribuna 

v Tibero, pa tudi ne na kako gnojišče, ampak da naj m u 
navežejo težkih reči na telo in ga spuste v smradotok, kamor se steka vsa mestna nesnaga, da tam segnije in ga 
pojedo črvi ter kristjanje ne «najdejo. To se je zgodilo, in 
svete listine nam pripovedujejo, da se je Boštjan ponoč i 
prikazal pobožni Lucini ter ji povedal, kje ležé njegov i 
ostanki. Poiskali so, našli svete ostanke in jih slovesno 
pokopali tam, kjer sedaj stoji cerkev, posvečena njegovem u 
spominu. 

Razsodni dan, prvi del . 

V življenju vsakega človeka se nahaja kak dan, ki j e 
posebno imeniten za vse njegovo naslednje življenje, to j e 
razsodni ali odločilni dan, ki večjidel izpremeni vse naslednje dni. Ravno tako je v življenju celih ljudstev in na 
rodov, kakor so na pr. dnevi imenitnih bitk ali vojsk, k i 
popolnoma predrugačijo usodo ljudstva. — Tudi narodje 
imajo svoj razsodni dan . In posameznik, naj je imenite n 
ali siromak, vsak ima svoj odločilni dan ; temu je razsodni 
dan dan volitve stanú, onemu dan izpreobrnjenja itd . 

In Fabijola? Ali je ni vse gnalo do razsodnega dne ? 

Cesar in sužnja, oče in gost, dobri in malopridni, kristjanj e 
in neverniki, bogato in revno, kakor življenje in smrt, ve


167 

selje in skrb, učenost in preprostost, molčanje in pogovor — 
vse jo je vsako po svoje tiralo in vodilo na eno in isto pot . 

— Kar smo pripovedovali poprej, tega se spominja sv. Cerkev 
20. dan prosinca, in če pogledamo v pratiko drugi dan, spoznamo takoj, da bode gotovo imeniten dan v naši povesti . 
Od cesarja je šla Fabijola k Ireni, kjer je našla vse v 
žalosti ; vendar je čutila, da je razloček med njeno tugo i n 
med žalostjo in žalovanjem onih . Pri njih se je med žalost 
mešalo neko sveto veselje, bilo je kakor temen oblak, skoz i 
kateri prodira solnčni žarek — njena žalost, to je spoznala , 
je bila drugačna in težja, podobna gosti nočni temini ; žalovala je, kakor bi bila izgubila nekaj, kar je za vedno izgubljeno. Proč je bilo z vsem popraševanjem po krščanstvu, katero se ji je zdelo nov, prav častitljiv in bistroume n 
nauk — saj ji je umrl učenik, po katerem je hrepenela. Ko 
se je razšla množica pred palačo, poslovila se je od vdov e 
in hčere ; pa ni vedela zakaj — neverke kar ni mogla tak o 
rada imeti, kakor njeno mlajšo sestro. 

Šla je domov ; samotno je sedela in poskušala z branjem. Vzela je v roko zvezek za zvézkom bukev, katere j e 
sploh prav rada brala : o smrti, o prijateljstvu, o kreposti ; 
ali vse se ji je zdelo tako vsakdanje in neslano, da ni č 
takega. Prijela se je je neka otožnost in klavrnost, ki j e 
ni zapustila do večera, ko ji sužnja Graja prinese nek o 
pismo. Le malo pogleda po pisanju, ko divje plane kvišku , 
si ruje lase in vije z rokami, da je sužnja strahú kar od 
skočila v kot. Tako je stala nekoliko trenotkov mrzlega in 
strmega pogleda, potem pa je padla nazaj na sedež in globoko vzdihovala. Nekaj minut je sedela kakor brez zavesti, 
pismo v rokah, ki so se ji pobesile po obleki . 

Ko se je zavedla, vpraša : »Kdo je prinesel to pismo ? « 
»Neki vojak, gospica,« se je oglasila sužnja . 

»Pokliči ga!« 

Ko je šla sužnja po vojaka, popravila si je Fabijol a 
obleko in poravnala lase . 
»Odkod si prinesel to pismo?« ga vpraša Fabijola, k o 
stopi vojak v sobo. 

»Jaz sem na straži pri Tulijanovi ječi'« 

»Kdo ti je dal to pisanje ?<4 

»Gospodična Neža sama . « 

»Zakaj so zaprli ubogo dete ? « 

»Neki mož, ki ga imenujejo Fulvija, jo je zatožil, d a 
je kristjanka.« 


»Zavoljo nič drugega ?« 

»Kolikor jaz vem, ne . « 

»Če je to vse, bo kmalu poravnano ; jaz lahko izpričam, da ni res. Le reci, da pridem takoj. To-le vzemi za 
svoj trud!« 

Vojak je odšel. Fabijola se je trdno zavila in šla sam a 
v ječo. Takoj so jo peljali v posebno sobico, katero s o 
dali Neži zavoljo njenega rodú in ker so stariši bogato obdarovali jetničarje. 

»Kaj pa pomenja vse t0?« vpraša Fabijola Nežo, k o 
sta se prijateljski objeli . 

»Pred nekaj urami so me privedli semkaj . « 

»Ali je mar Fulvij tako bedast ali tako poreden, da te 
toži reči, katera se da v petih minutah dokazati, da ni res ? 
Jaz sama grem k Tertulu in mu dokažem neslanost in hudobijo te obdolžbe. « 

»Katere obdolžbe, moja predraga? «
»No, da si kristjanka. «
»Hvala Bogu, saj sem res!« odgovori Neža in se prekriža.


Ta odgovor Fabijole ni preveč prestrašil in vznemiril ; 
Boštjanova smrt jo je privadila tuge in bridkosti . Saj je 
pa že tudi prej zasledila to vero v človeku, katerega j e 
imela za vzor vsakršne moške kreposti ; zato se ni čudila, 
če je sedaj našla ravno tisto vero pri oni, katero je ljubil a 
kot zgled ženske popolnosti. Dva tako izvrstna človeka, 
tako veličastna značaja	 in oba kristjana! To ji je še 
bolj razjasnilo zastavico . Kakor spoštovaje je sklonila glavo 
pred devico in jo vprašala : 

»Od kdaj si kristjanka? «
»Že vse svoje življenje, draga Fabijola! Na materini h


prsih, takorekoč, sem že prejela to vero. « 

»Zakaj si mi pa to prikrivala? « 

»Zato, ker sem poznala tvoje predsodke do krščanstv a 
in kako slabo misliš o nas : da smo ljudje polni smešni h 
vraž in vdani najgnusobnejšim pregreham . Zapazila sem , 
da nas imaš za suroveže, nevedneže in topoglavce . Niti 
slišati nisi hotela kaj o kristjanih, in če je sploh koga sovražilo tvoje blago srce, gotovo je kristjane. « 

»To je res, predraga Neža, pa če bi bila vedela, da st a 
ti in Boštjan kristjana, mislim, da bi ne bila mogla več sovražiti kristjanov, še ljubila bi vaju bila. « 

»To le sedaj misliš tako, ker ne poznaš moči občnega, 
napačnega mnenja in koliko premore laž, ki se med ljudmi 


ponavlja dan na dan. Saj je dosti prav blagih duš in zel ó 
izobraženih mož, ki nas vsled splošnega krivega mnenj a 

res imajo za vse to, kar se nam očita. « 

»Res je to, Neža! A ni lepo, da bi se v sedanjem 

tvojem stanju pričkala s teboj. Kaj ne, da boš zahtevala 
od Fulvija, naj dokaže, če si res kristjanka? « 

»Nikakor ne. Saj sem že sama priznala to in povedala. Jutri se mislim zopet spoznati za kristjanko .« 
»Jutri? Kaj, že jutri ?« vpraša Fabijola in se prestraš i 

teh besedi, kakor reči, ki ji pride veliko prezgodaj . 

»Da, jutri . Da se med ljudstvom ne vname kak nemir, 
akoravno mislim, da se bo malokdo menil za me, me bod o 
na vse zgodaj postavili pred sodnika in ostro kaznovali . 
Ali niso to vesele novice, moja Ijuba?« vpraša Neža i n 

prime svojo sestrično za roko . Potem pa ji navdušeno govor i 
tako-le : »Glej, že ga vidim, po komur sem tako željno hrepenela, že imam, kar sem želela ; že sem v nebesih združena ž njim, kogar sem iz vsega srca ljubila na zemlji . Al i 
ni lep, Fabijola? Lepši kot angeli, ki ga obdajajo. Kako 
mil je njegov obraz, kako prijazno njegovo smehljanje! I n 
najljubeznivejša gospa ž njim, naša Kraljica in Gospa ; kako 
prijazno mi miga, da naj pridem k nji! Že grem, že grem ! 

— Izginili so, Fabijola, izginili ; pa jutri zjutraj pridejo zopet, 
in potem se ne ločimo več! « 
V Fabijoli se je srce mogočno vzdigalo, nek novi du h 
jo je navdajal, ona sama ni vedela, kaj je, pa zdeli s o 
se ji nenavadni, nadnaravni občutki. Imena milosti še n i 
poznala ; ali Neža je z veseljem zapazila, kaj se godi v 
njeni duši, in prisrčno je hvalila Boga za to. Prosila jo je, 
da jutri pred dnem zopet pride k nji — zadnjič v življenju ! 

* 

** 

Ko se je to godilo v ječi, sta se v prefektovi hiši oč e 
Tertul in njegov preljubeznivi sin Korvin posvetovala o 
prav važni reči . 

»Črna čarovnica ima prav,« bile so besede prefektove , 
»jaz vem iz svoje izkušnje, koliko premore bogastvo ; vse 
ovire premaga . « 

»To mi pa tudi pritrdiš,« odgovori Korvin, »da izme d 

vseh Fabijolinih snubačev, kolikor sva jih naštela, ni bi l 
ne eden, ki bi ne bil snubil bolj Fabijolinega premoženja 
kakor njo. « 

»S teboj vred .« 


»To je res ; vendar ne, ako mi bo mogoče ji s svoj o 
roko vred ponuditi tudi veliko Nežino premoženje . « 

»Pa brez vseh pogojev ji moraš ponuditi to premoženje, in potem šele tebe samega ; tako bo morala vzet i 
ali tebe, ali pa ti dati premoženje nazaj . « 

»Saj res ; na to zadnje niti mislil nisem . Ali misliš, 
da res ni mogoče drugače si zagotoviti Nežinega premoženja kakor po Fabijoli ? « 

»Ni mogoče. To je gotovo, da bo Fulvij hotel imeti 
svoj delež ; ker pa cesar sovraži Fulvija, zato mu bo prejkone rekel, da ga je volja, vse premoženje obdržati za se . 
Če bi pa jaz cesarju povedal kak dober vzrok za to, d a 
naj izroči premoženje njeni bližnji sorodnici, ki služi bogovom, bi me prejkone slušal .« 

»Kako neki misliš to doseči ?« 

»Danes ponoči bom dal napraviti cesarski razpis. Precej 
po usmrtitvi pa se podam k cesarju, nevoljo ljudstva m u 
popišem veliko huje, kakor bo res, in mu rečem, da j e 
Fulvij kriv vsega tega. Obenem mu predložim pripravljeno 
pismo v podpis ter mu rečem, da bi si vladar pridobil veliko hvale in časti pri ljudeh, ko bi vso zapuščino izroči l 
Nežini najbližnji sorodnici . Cesar je ravno tako častilakomen 
kakor neusmiljen in požrešen, zato ne bo napačno, če z 
eno napako izpodbijemo drugo .« 

»Res, ljubi oče, tako bo najbolje . Sedaj grem pa mir 
nega srca k počitku . Jutri je razsodni dan mojega življenja ; vsa moja prihodnjost se bo ravnala po tem, če m e 
Fabijola sprejme ali zavrže .« 

* 

** 

Ob ravno tem času sta imela tudi Fulvij in njegov 
ljubeznivi striček prav mikaven pogovor. Ko je Evrota 
pozno domov prišedši našel svojega nečaka samega v tem i 
sedeti, ga nagovori takó-le : 

»No, Fulvij, ali je zavarovana?« 
»Kolikor jo more zavarovati zidovje in železje, je zavarovana ; pa njen duh je nepremičen, kakor vedno . « 

»Molči, molči o duhu; njemu bo že ostro jeklo storilo 
konec. Kaj pa, ali je že odločena njena usoda? In kako 
je z nasledki ? « 

Usoda je gotova, če ne pride nič posebnega vmes ; kar 
se pa tiče nasledkov za me, ležeče je vse na tem, kak e 
volje bo cesar. Povem ti, da mi je srce nepokojno in da 


17 1 

me peče vest, pokončati tako mlado življenje, posebno ker 
je dobiček tako negotov . « 

Starec ni izpremenil resnobnega obraza, mrzel in trd 
je ostal, ko je odgovoril : 

»Fulvij, v tej reči pa le nobene mehkosti! Ali veš, kaj 
je jutršnji dan?« 

»Edenindvajseti prosinec . « 
»Ta dan je za te vedno razsoden. Ravno ta dan j e 
bil, ko si, da bi si bil pridobil premoženje — -. « 
»Tiho, tiho!« ustavi ga Fulvij v silni dušni bolesti . 
»Kaj me vedno spominjaš na to, kar bi najrajše pozabil! « 
»Ravno zato, da ne pozabiš. Jaz moram skrbeti za to, 

da te ne bode vodila vest, krepost ali čast. Ali ni norčavo , 
hliniti usmiljenje do človeka, ki je na poti tvoji sreči, -ko 
si vendar ž njo ravnal tako ? « 

Fulvija je pri teh besedah popadla tiha jeza ; v ustni se 
je ugriznil in z rokami pokril zardeli obraz ; ali Evrota ga 
je kmalu zdramil z besedami : 

»Glej, jutri ti napoči drugačni dan, in menda zadnj i 
razsodni za te. Le mirno premisliva, kaj nama obeta. Ti 
pojdeš k cesarju in ga prosiš za postavni delež od zaseženega premoženja, kaj ne? Vzemiva, da ti ga dá! « 

»Prodal bom takoj svoj delež, poplačal dolgove in še l 
v deželo, kjer me nihče ne pozna . « 

»Kaj pa, če ti ga cesar ne dá?« 

»Ni mogoče! To ni mogoče,« živo zakliče Fulvij . »Saj 
imam pravico do njega, trdo dobljeno pravico! Nikakor m i 
ne morejo odreči! « 

»Le mirno, mladi prijatelj, le mirno . Misliva si, da ti 
odrekó tvojo pravico . « 
»Potem sem izgubljen! Drugega pota ni, da bi si opomogel ; kar zbežati bi moral odtod . « 

»To bi že bilo ; koliko si pa dolžan pri Judih ?« 

»Dvesto sestercij, * po petdeset od sto in z obrestmi od 
obresti — brezvestnemu oderuhu Efrajmu . « 

»Kakšno varščino si mu dal ?« 

»Druge ne, kot gotovo upanje do Nežinega premoženja.« 

»In če ti izpodleti, ali misliš, da ti bo Jud dal ubežati ? « 
»Seveda bi me ne pustil, če bi vedel ; pa treba je, da 

sva na vse pripravljena in da se prav na skrivnem priprav 
ljava na beg. « 

* Blizu 10.000 kron po našem denarju . 

»Fulvij, to prepusti meni! Ti vidiš, kako važen je z a 
te jutršnji dan, ali pravzaprav današnji, ker se bliža že 
jutro — prinese ti življenje ali pa smrt. Le pogumno torej, 
da prestaneš, kar ti rodi . « 

Razsodni dan, drugi del . 

Fulvij je šel iz svojega stanovanja na mrzli nočni zrak, 
da si malo ohladi vročo kri in si umiri nepokojno srce . 
Brez vsakega namena je lazil semtertja, a vendar ga je ne 
kaj vleklo bliže in bliže Tulijanovi ječi . Kaj je neki bilo ? 
Ali vest, ali osramočeni ponos ; znabiti izpodbadajoča ga 
lakomnost? Zavrženega, zaničevanega in ponižanega se j e 
čutil od deklice, katere premoženje se mu je zdelo neobhodno potrebno, da se reši beraške palice in smrti ; vendar 
bi bil še rajše imel njo kot njeno smrt . Umoriti jo dati , 
to se mu je zdela grozna silovitost, ko bi bilo le kako drugače mogoče. Še enkrat ji hoče ponuditi rešitev . 

Ravno je stal pri durih ječe ; povedal je glasilo in izpustili so ga v sobico mlade jetnice . Neža ni zbežala v kot, 
ko ga je zagledala, kakor zbeži plaha ptica, ko se na kletk i 
pokaže jastreb, ampak mirno in srčno je stala pred njim. 

»Fulvij,« nagovori ga vljudno, »le še malo ur je mojega življenja, dajte mi vsaj te trenotke preživeti v miru . « 

»Gospodična, jaz sem prišel, da vam podaljšam t e 
ure na leta, če vam je drago ; in namesto mirú vam prinesem srečo . « 

»Tako nagovoriti tisto, katero ste izročili smrti, to j e 
zasmehovanje. « 

»Nikakor ne, predraga gospica! Vaša usoda je v vaš i 
roki ; le lastna trdovratnost vas izročuje smrti. Prišel sem 
še enkrat in zadnjič s svojo ponudbo, da vam rešim življenje ; izvolite torej! « 

»Ali vam nisem povedala že prej, da sem kristjanka i n 
da rajše stokrat umrjem, kakor da bi zatajila svojo vero ? « 

»Jaz ne terjam več tega od vas. Le bežite z menoj, 
ječa mi je odprta; in vkljub vsem cesarskim razglaso m 
boste živeli, četudi ste kristjanka . « 

»Saj sem vam tudi razločno povedala, da je že mo jZveličar in Gospod Jezus Kristus moj ženin in da mu ho 
čem ostati vedno zvesta . « 

»Bedarija in vraža! Le ostanite pri svoji trmi, pa va s 

bode kmalu nekaj zadelo, česar se bojite bolj kot smrti, in 


kar vam bode za vedno pregnalo prazno misel o vedn i 
zvestobi . « 

»Za Kristusa se ničesar ne bojim ; saj imam angela 
božjega pri sebi, ki varuje moj život in ne bode pripusti l 
trpinčenja dekle svojega Gospoda. Sedaj pa nehajte s svoj o 
nevredno nadležnostjo in privoščite mi vsaj to, kar privoščijo najslabšemu obsojencu — pustite me samo. « 

Fulviju je pošla vsa potrpežljivost in ni mogel več zadrževati svoje strasti. Zopet ga je zametovala nežna deklica in ga pahnila od sebe, akoravno ji je smrt stala že 
pred durmi! Neugasljiv ogenj se je vnel v njegovi duši i n 
v tem trenotku so se vse strasti in čutila v njem zlila — 
v sovraštvo. Oko mu je zaplamtelo in divje zakriči : 

»Reva, le še enkrat naj ti je dana priložnost . Kaj ho

češ : Ali z menoj živeti, ali umreti ?« 

»Tudi jaz umrjem rajše za njo, kakor da bi živela s 
tako pošastjo, kakor si til« oglasi se nekdo pri vratih . 

»Naj pa umrje,« zarjove Fulvij, povzdigne pesti in 
divje pogleda na osebo pri vratih . »Pa tudi ti, če mi še 
enkrat nastopiš pot! « 

Fabijola je bila natihoma prišla do duri in si ogledovala že nekaj trenotkov ta boj med angelom svetlobe i n 

pošastjo teme (vsaj tako bi se ji bilo zdelo, če bi bila kristjanka). Saj je pa tudi res bila Neža kakor angel svetlobe. Ta dan je hotela praznovati kot dan poroke z nebeškim Jagnjetom, torej je nad črno žalovalno obleko vzel a 
svetlo belo svatovsko, da se je kar lesketala kakor svetl a 
nebeška prikazen v temni ječi, katero je siromaško razsvetljevala samo ena lučca. Njeni izkušnjavec pa je bil res 
podoben premaganemu duhu temine, ki pada v peklensk i 
brezden, ko se je sklonil in planil skozi nizke duri . 

Fabijola pogleda devici v oko, in nikdar se ji še n i 
zdela tako lepa . Na njenem obličju ni bilo brati ne jeze , 
ne nepokoja ali strahú ; ampak milo se je svetilo njeno oko, 
kakor sicer, in nje smehljanje je bilo tako prijetno in ljubo , 
kakor le kdaj. Neka visokost in veličastvo je kraljeval o 
na vsem njenem vnanjem . Neža sklene roke, položi je na 
svoje mirno srce in z ljubeznivo-resnim obrazom nagovor i 
Fabijolo tako-le : »Še eno prošnjo imam do tebe, prede n 
umrjem, predraga Fabijola! Nikoli mi nisi nič odrekla ; vem, 
da mi tudi tega ne boš .« 

»Nikar ne govori tako z menoj in ne prosi, ampak le 
zapovej mi!« 


»Obljubi mi torej, da se boš takoj začela pečati z nauk i 
krščanstva, in da jih boš skušala spoznavati . Če storiš to, 
vem, da jih tudi sprejmeš, in potem ne boš več taka, kako r 
si sedaj.« 

»Kakšna ? « 

»Temna, draga Fabijola, temna! Če te premišljujem , 
vidim v tebi visoko pamet, blage misli, ljubeče srce in izobražen duh, tudi tanko čisto nravno čuvstvo in krepostn o 
življenje — in kdo bi več terjal od ženske? Ali nad vsem i 
temi lepimi lastnostmi vidim viseti temen oblak — temin o 
smrti. Preženi jo od sebe in vse bo svetlo in lepo! « 

»Čutim, ljuba Neža, kar praviš, čutim . Če stojim pre d 
teboj, se res sama sebi zdim, kakor temna proga pred 
tvojo svetlobo ; pa kako bom postala radostna in svetla ko t 
ti, če sprejmem krščanstvo? « 

»Reko moraš preplavati, ki naju loči, in sveta voda t e 
bo očistila in okrepčala, in olje veselja bo z dišavami napolnilo tvoje meso. Tvoja duša bo čista kakor mladi sneg , 
in tvoje srce pohlevno kakor je srce malega deteta. Kakor 
nova stvar boš prišla iz te kopeli, prerojena k novemu, neumrjočemu življenju.« 

»Mar ne bom tedaj izgubila vsega, kar si prej hvalil a 
na meni,« vpraša Fabijola nekako žalostna . 

Neža odgovori : »Če vrtnar vzame močno in krepk o 
rastlino, ki pa ne prinaša sadú, in na njo vcepi žlahtni cepiček, tedaj ne izgubi prejšnja rastlina nič svoje prednost i 
in kreposti, ampak postane še žlahtnejša ter požene dišeče 
cvetje in prinaša sad, — ravno tako bo novo življenje, katero boš ti prejela, v tebi požlahtnilo dragocene naravn e 
darove, in kar si si pridobila po uku, dalo jim bo večj o 
vrednost in je posvetilo . Tu sem ti izgovorila besedo, katere sedaj še ne razumeš. O kako krasno stvar bo iz tebe 
naredilo krščanstvo! « 

»Čuj !« oglasi se zopet veselega obraza Neža. »Že 
gredo, že gredo! Ali slišiš enakomerne korake vojakov n a 
hodniku ; peljali me bodo k mojemu ženinu. In gori-le na 
jutranjih oblakih, ali vidiš belo oblečene družice, kako m e 
kličejo? Moja svetilnica je že pripravljena, da grem ž nj o 
ženinu naproti . Zdrava, ljuba Fabijola, zdrava! O, ko b i 
pač tudi ti čutila, kaka sreča je umreti za Kristusa! In se 
daj ti rečem še nekaj, kar ti doslej še nikoli nisem : Bogte blagoslovi!« in ob teh besedah je storila znamenje svetega križa Fabijoli na čelu. Še enkrat sta se objeli, -za& 


njič na zemlji, in potem je hitela Fabijola domov, s trdni m 
in blagim sklepom v srcu ; Neža pa se je izročila vojakom , 
ki so stopili v ječo . 

O prvih njenih skušnjah ne govorimo, povemo le, d a 
jo je res varoval angel božji vse silovitosti, tako da j e 
neizpremenjena in nepoškodovana kmalu potem stala n a 
mestnem trgu pred sodnikom ; in ni je polivala rdečica, pa 
tudi kaka skrb ji ni stiskala nedolžnega srca . Dolgi neporezani lasje, znamenje devištva, vsipali so se ji v zlati h 
vrtincih po snežnobeli obleki. 

Sodnik je sedel pod milim nebom in v velikem pol 
krogu ga je obdajala množica ljudstva . Med množico st a 

vzbujala splošno pozornost posebno dva človeka, ki sta s i 
v polkrogu stala nasproti . Eden je bil mladenič, zavit v 
svojo togo in klobuk je imel potisnjen na oči, tako da s e 
mu je videlo prav malo obraza ; njemu nasproti je stala 
visokovzrastla gospa višjih stanov, kakor se je videlo — 
nenavadna prikazen na tem kraju! Bila je skrbno zavita , 
da jo je obleka kakor pregrinjalo pokrivala od glave do tal , 
in črez obleko je nosila plašček indijskega dela, tako bogato in zares po cesarsko krasno okinčan z zlatom in škrlatom, da so se ljudje kar čudili, na kraju žalosti in smrt i 
videti tako krasoto . Nji ob strani je stala služabnica, ravn o 
tako skrbno zagrnjena kakor gospodinja. Nepremakljivo 
je stala gospa, s komolcem se naslanjaje na neko marmorno stojalo ; oko ji je vedno zrlo na isti kraj, tja, kjer 
je stala Nežica neustrašena pred sodnikom tako zamišljena , 
da niti teh dveh redkih gostov ni opazila, na katere je vs e 
drugo občinstvo pogledovalo . 

»Zakaj ni v železju ?« se zadere prefekt nad jetničarji. 
»Ni treba, ker sama rada gre in pa tako mlada je še,« 
odgovori Katul . 

»Mlada — pa je tako svojeglavna kakor najstarejša . 
Le brž ji denite železje na roke. « 

Birič seže na kupček, kjer je ležalo dosti takega železja in poišče najlažje in najmanjše ter ji natakne na roko . 
Neža smehljaje potrese z rokami — in železje je zažvenkljalo po tleh. 

»Gospod, to železje je najmanjše, kolikor ga imamo! « 

oglasi se birič nekako ganjen. »Tako mlada deklica bi morala nositi drugačne zapestnice .« 
»MOIČi, « zajezi se sodnik in se prijazno obrne do jet-
nice : »Smiliš se mi, Nežica, zavoljo tvoje mladosti, tvojega 


17 6 

stanú in ker so te tako slabo odgojili; rad bi te rešil, če 
je mogoče. Le premisli se, dokler je čas, in odpovej se napačnim in pogubnim naukom krščanstva, pa ubogaj cesarskim poveljem in daruj bogovom! « 

»Brezuspešno je, če me še dalje pregovarjate ; jaz sem 
se že odločila za trdno . Malike zaničujem in ljubim l e 
enega in edinega Boga, pa le Njemu samemu služim . « 

»Kakor vidim, s teboj tratim le čas,« reče nevoljn o 
prefekt zapazivši, da je ljudstvo jelo deklico pomilovati . 
»Tajnik zapiši : Mi obsojamo Nežo k smrti z mečem, ker 
zametuje in zaničuje cesarska povelja . « 

»Na kateri cesti in pri katerem miljniku * naj se ji od 
seka glava?« je vprašal rabelj . 
»Precej tukaj! « 

Neža je za trenotek povzdignila roke in oči k nebesom , 
potem pa mirno pokleknila, potegnila zlate lasce z vratú , 
sklonila glavo, položila roke križem na prsi in tako pričakovala smrti. Vse utihne — rablju se trese roka in kar 
ne more zamahniti. — Sodnik se zareži nad njim, da najurno stori svojo dolžnost. Rabelj potegne s svojo žuljav o 
levico črez oči, potem vzdigne meč — jeklo se za trenote k 
zaleskeče nad klečečo Nežico in glava se je ločila od le 
pega telesa ; rdeča kri namaka tla. 

V togo zaviti mladi človek ob sodnikovi desnici je ves 
zamaknjen zrl na rabljev meč, in ko je zamahnil, se je pri 
kazalo nekako satansko smehljanje na njegovem obrazu. 
Njemu nasproti stoječa gospa pa je obrnila glavo v stran , 
in šele ko ji je glasno mrmranje ljudstva povedalo, da j e 
vse pri kraju, je pogumno storila nekaj korakov naprej , 
odpela krasni plašček, ki ga je imela okrog sebe, in ga razprostrla črez usmrteno mučenko . Klicanje zadovoljnosti i n 
zahvale ji je zadonelo od vseh strani izmed ljudstva za to 
lepo dejanje; ona pa, sedaj v temni žalovalni obleki, je stopila pred sodnika ter mu rekla ganjeno razločno : 

»Gospod, ponižno prošnjo imam do vas. Ne dopuščajte , 
da bi se še enkrat krvave roke vaših rabljev dotaknil e 
častitljivih ostankov in oskrunile njo, katero sem ljubil a 
bolj, kakor le koga na zemlji . Dovolite, da jo jaz sam a 
prenesem do pokopališča njenih očetov, ker je bila tako 
blagega, tako dobrega srca. « 

* Navada je bila v Rimu, da so zunaj mestnih vrat, in sice r 
ob cestah pri drugem, tretjem ali četrtem miljniku devali ob glavo ; 
včasih pa tudi kar na mestu sodbe . 


177 

Tertul razkačen odgovori : »Gospa, vaše prošnje ne 
morem uslišati, kdor ste tudi. — Katul, le poskrbi, da 
truplo vržejo v vodo ali pa sežgó, kakor je navada . « 

»Sodnik! Rotim vas pri vašem lastnem srcu, ki go

tovo ni neobčutljivo za žensko hrabrost in krepost ; rotim 
vas pri solzah, katere je ljubeča mati nad vami prelivala , 
pri milih besedah, s katerimi vas je skrbna sestra tolažil a 
v bridkosti, pri njeni roki, ki vam je pomagala v zadregi ; 
rotim vas pri vsem, kar vam je ljubo in drago — uslišit e 
mojo prošnjo! In če vam danes zvečer mile hčerke d o 
praga naproti poskakljajo in poljubujejo roko, omadeževan o 
s krvjo tiste, kateri enakim biti bi jim bilo ponos — sku-
site, da jih boste mogli potolažiti vsaj s tem, da niste odrekli male prošnje ženski rahločutnosti, katero gotovo tud i 
one visoko cenijo . « 

Glasneje in glasneje je prihajalo mrmranje med ljud

stvom in omilovanje, zato zarenči sodnik nad njo : 

»Mar ste tudi vi kristjanka? « 

Ona nekoliko pomolči in potem odgovori : »Nisem ne, 
gospod, ali povem vam, da če bi me kaj utegnilo kristjank o 
storiti, gotovo bi me to, kar sem videla danes . « 

»Kako to ?« 

»Da morajo umreti taka bitja, kakor je bila ona, k i 
ste jo danes ubili,« solze so jo za trenotek ustavile v govorjenju, »samo da se ohrani državna vera ; take grdobe 

pa živé, ki niti človeškega imena niso vredne. Gospod, vi 
še ne veste, komu ste danes vzeli življenje ; ona je bil a 
najčistejša, najljubeznivejša in najsvetejša, kar sem jih po 
znala ; pravi cvet med Ženstvom, akoravno še skoraj otrok! 
In še bi živela, ko bi bila vzela klateža-srečolovca, ki ji j e 
bil s svojimi neslanimi ponudbami vedno za petami. Nadlegoval jo je v oddaljenem poslopju na deželi, prodrl je k 
nji v središče njene hiše in celó v ječo . — Zares, prav zat o 
je morala umreti, ker se ni hotela zavezati s tem azijski m 
ogleduhom in ga obogatiti s svojim premoženjem!« 

Zaničevaje je pri teh besedah pokazala na Fulvija, k i 
je planil izmed ljudstva in togoten zavpil : 
»Laže! Nič kot laž in obrekovanje! Saj se je Než a 
očitno spoznala za kristjanko . « 

»Prosim, gospod, poslušajte me še dalje in poglejte m u 

v obraz, da se prepričate, je li res, česar ga bom zatožila ! 

— Fulvij, ali nisi danes zjutraj prilezel v ječo k nežni deklici in ali ji nisi obljubil, da bode ostala pri življenju, č e 
Fabljola 12 


178 

te vzame? Še več! Ali ji nisi rekel, da bo vkljub vse m 
cesarskim poveljem smela ostati kristjanka in živeti, če t e 
usliši ? « 

Fulvij je pri teh besedah obledel kot smrt ; stal je kot 

da bi ga bila zadela strela, kakor bi pričakoval svoje ob 
sodbe. Sodnik ga nagovori tako-le : 

»Fulvij, že sam tvoj pogled te izda in lahko bi te 
takoj zavoljo tega tožil na smrt ; pa poslušaj rajše moj 
svet : Nikar se javno več ne prikaži, ne na mestnem trgu , 
ne na kakem drugem očitnem kraju . Beži in skrij se po 
tem tvojem sleparskem ravnanju, da te ne zadene nevolj a 
vseh poštenjakov in maščevanje bogov! — Ne zamerite, 
gospa,« jo vpraša sodnik prav spoštljivo, »ali smem izve 
deti vaše ime?« 

»Fabijola . « 
Sedaj je bil sodnik celó prijazen do nje, ker je mislil , 
da ima svojo prihodnjo snaho pred seboj, kakor je upal . 

»Ne zamerite, gospa, o vas sem slišal že veliko lepega 
in o vaših visokih prednostih in izvrstnih lastnostih ; tudi 
ste v sorodu s to-le prodano revico, zato imate pravico d o 
njenega trupla — le vzemite je!« 

Med tem pogovorom jo je Fulvij pobrisal s trga, ble d 
od sramote, strahú in togote, ljudstvo pa je rjulo nad nji m 
in žvižgalo . 

Fabijola se je zahvalila prefektu in je mignila Siri, k i 
je stala blizu nje ; in na Sirino besedo so pristopili štirje 
sužnji z nosilnico. Fabijola ni pustila, da bi se kdo drug i 
dotaknil dragega trupla, kakor ona in Sira ; položili sta jo 
na nosilnico, pokrili z dragoceno odejo in ukazali, da na j

prenesó sužnji mučenko v njeno lastno hišo . Sami sta šli 
za njimi ; kar stopi neka mala deklica, vsa objokana, k Fabijoli in jo stokaje prosi, če tudi sme ž njima. Na vprašanje, kdo da je, odgovori : »Jaz sem ubožica Emerencijana. 
Neži sestra po mleku.« Fabijola jo prime vljudno za roko 
in jo pelje s seboj . 

Komaj odnesó truplo, ko plane cela množica kristjanov , 
otrok, moških in žensk na tla, da bi z gobami in platne

nimi prtiči ulovili kako kapljico dragocene krvi. Biriči so 
planili z biči in palicami nad nje, da bi jih odpodili, pa ni 
nič pomagalo, — veliko jih je še pri tem svojo kri zmešalo s krvjo mučenice . Kadar pride kak vladar pri svojem 
kronanju v glavno mesto in po stari šegi meče in siplj e 
denarje med ljudstvo, gotovo tako željno ne hrepené po 


l 79 

njih, kakor so .kristjanje hrepeneli, da bi ulovili in pobral i 

le eno kapljico svete mučeniške krvi. Vendar so se vsi 
umaknili dijakonu Reparatu, ki je tudi prišel z malo steklenico v roki, da bi jo napolnil s prelito krvjo Nežino i n 
obesil pri njenem grobu — v gotovo znamenje mučeništva. 

Razsodni dan ; tretji del. 

Tertul gre naravnost v cesarsko palačo, kjer ga je ž e 
čakal Korvin s pripravljenim cesarskim odpisom, ki je bi l 
prav lično pisan v velikih začetnih črkah . Ker mu je bilo 
dovoljeno vsak čas stopiti pred cesarja, šel je kar v dvorano in sporočil kakor kako navadno uradno reč o Nežini 
smrti. Posebno je še omenil mrmranja in ljudske nevolje , 
katero je še veliko večjo popisal, kakor je res bila, ter pristavil, da je vsega tega kriv Fulvij, ki se je pri tem obnašal zelo nepremišljeno in neumno. Njegovih najhujši h 
pregreh pa ni povedal, zakaj bal se je, da bi ga ne dal i 
njemu v preiskovanje in bi tako marsikaj njegovih lastni h 
namenov ne prišlo na dan . Rekel je naposled, da Nežin o 
premoženje ni posebno veliko, in da bi se ljudstvo dalo naj 
bolj potolažiti s tem, če bi cesar milostljivo njeno premoženje dal najbližnji Nežini sorodnici in prvi dedici, namre č 
gospodični Fabijoli ; pa da bi to zeló povzdignilo cesarjevo 
čast in slavo. Fabijolo je popisal kot žensko čudovite učenosti in olike, ki prav iskreno časti domače bogove in cesarjevemu geniju daruje dan na dan . 

»Saj jo poznam,« reče cesar in se nasmeje, kakor bi s e 
bil spomnil na kaj prav smešnega, »Revica mi je poslal a 
krasen prstan in me prosila za življenje tistega Boštjana , 
ki so ga ravno pobili s kiji,« in se zopet prav debelo za 
smeje — »naj bo, naj jo mala dedščina potolaži za pobiteg a 
vojaka. Napravi naj se odpis, hočem ga podpisati .« 

Tertul mu poda že pripravljeno pisanje, rekoč, da s e 
je popolnoma zanesel na visoko milost cesarjevo in zat o 
pismo že pripravil. Vladar ga vzame in podstavi neko čačko , 
katere bi se bil sramoval tudi najmanjši šolarček . Cesarski 
odpis je prefekt takoj izročil svojemu sinu . 

Komaj je odšel prefekt, ko pride Fulvij . Šel je bil še 

prej domov, da bi se pokrepčal, osnažil in dostojno nališpal. Medpotoma mu je vedno nekaj reklo, da mu utegne 
izpodleteti tudi to zadnje upanje. Sinočni pogovor z Evrotom o ravno tej reči, in ker mu je zadnje tedne že to 

12* 


180 

liko izpodletelo in mu toliko lepih nad splavalo po vodi , 

ga je pa na to zadnjo nesrečo že nekoliko pripravilo . Eno 
žensko bitje se mu je zdelo rojeno nalašč zato, da mu vs e 
podere in uniči, kamorkoli se obrne ; pa bogovom bodi hvala , 
si je mislil, tukaj mi ne more blizu. Izpodjedla mi je danes 
mojo čast in veljavo za vedno, pa vsaj mojega postavneg a 
deleža ne more terjati ; pregnala me je iz dežele, ali berač a 
me sedaj ne more narediti To ga je še tolažilo. Mislil je, 
da mu utegne edini sovražnik biti le cesarjeva lakomnost, 
pa poskusiti je hotel vse, da pride do svojega deleža — 
četudi zastavi življenje, saj je itak popolnoma uničen, če 
mu izpodleti. Z najljubeznivejšim smehljajem se približ a 
vladarju, ko stopi v dvorano . 

»Kaj bi rad?« je bila prva beseda cesarjeva . 

»Veličanstvo, prišel sem preponižno prosit vašo cesarsko visokost in pravičnost, da bi se mi precej izročil mo j 
delež od Nežinega premoženja . Na mojo zatožbo je prišl a 
pred sodbo kot kristjanka in ravnokar jo je zadela zaslužena kazen, katera naj zadene tudi vsakega drugega, k i 
noče izkazovati pokorščine cesarskim poveljem ! « 

»To je vse prav in res, pa povedali so nam, da si s e 
zraven po svoji navadi prav slabo in neumno obnašal i n 
med ljudstvom vzbudil nevoljo . Cim prej tedaj pobereš svoj a 

kopita in zapustiš palačo in mesto, tem bolje storiš . Ali 
razumeš? Dvakrat navadno ne opominjam! « 

»Takoj bom ubogal in storil, kar veleva njih veličanstvo, pa nimam nikakršnih pripomočkov . Zapovejte mi, da 
se mi dá, kar mi gre, pa takoj odidem .« 

»Le precej pojdi in besedice več ne zini! Kar se pa 
tiče Nežinega premoženja, ki ga tako trdovratno terjaš, t i 
ga res ne morem dati. V nepreklicljivem pismu sem vs e 
izročil njeni sorodnici, neki izvrstni in zaslužni osebi — 
gospodični Fabijoli. « 

Fulvij nato ni zinil ne besedice več, ampak cesarju j e 
poljubil roko in mirno zapustil dvorano . Iz palače gredé 
je mrmral: »Končno me je spravila na beraško palico!« 

Ko je prišel domov, bral mu je Evrota že na obrazu, 

kaj je opravil, in le čudil se je, da je tako miren . 

»Kakor vidim, je vse izgubljeno,« nagovori ga Evrota . 

»Res je ; ali si vse pripravil, Evrota?« 

»Skoraj. Dragocenosti, pohišje in sužnje sem z nekoliko izgubo prodal, vendar imam še od poprej toliko, da 
gotovo prideva v Azijo. Najzvestejšega najinih služabnikov, 


18 1 

Stabijona, sem obdržal, da bo na konju nosil za nama, kar 
še imava. Tudi za naju sta konja pripravljena, le še ne 
kaj mi manjka . « 

»Kaj pač ?« 

»Strupa še nimam. Šele nocoj sem si ga naročil i n 
pred poldnem ga ne dobim . « 

»Čemu ti bode strup,« vpraša Fulvij nekoliko razdražen. 

»Kakor veš, bom še nekje drugod poskusil srečo : in 
če mi izpodleti, tedaj ne sme naša rodbina v beraških capah 
končati, ampak častno umreti. « 

Fulvij se vgrizne v ustni in odgovori : »Naj bo, saj se m 
že sit življenja. Le kmalu zapusti stanovanje, da Efraj m 
ne prileze; po mraku pa me s konji pričakuj pri tretjem 
miljniku na latinski cesti . Tam se snideva ; sedaj imam p a 
tudi jaz še opraviti nekaj prav važnega.« 

»Kaj ?« vpraša radovedno Evrota , 

»Ne morem ti sedaj povedati ; pa če me dve uri po 
solnčnem zahodu ne bo nazaj, se več ne meni za me, ampak sam ubeži . « 

Temnega in mrzlega očesa ga meri Evrota. A mrzel 
in jasen je bil Fulvijev obraz, zato Evrota ni dalje popraševal. Med tem pogovorom je bil Fulvij slekel svojo lepo 
obleko in se preoblekel v popotno. Vse je vtaknil k sebi, 
da bi mu ne bilo treba se še vračati v stanovanje, celo me č 
je opasal in pod plašč v pas skril tudi malo krivo bodalc e 
najboljšega jekla, kakor so bila le na jutrovem v navadi . 

Evrota gre naravnost v cesarsko palačo, kjer so stanovali Numidčanje, in vpraša po Jubali . Prišla je in mu 
prinesla dve stekleničiti, eno večjo, eno manjšo . Ravno mu 
hoče še nekaj razložiti, ko se prikaže njen mož ves pijan . 
Evrota urno vtakne steklenici v pas in ji stisne nekaj denarjev v roko, ko vstopi Hifaks. Jubala mu je bila že pre jpravila, da jo je Evrota pred njeno možitvijo snubil, in zat o 
se je zbudila v njem sedaj vroča afriška kri in ljubosumnost. Ves togoten popade ženo in jo telebi iz sobe, pa tud i 
z Evrotom bi bil rad začel prepir, ko bi se ne bil ta pra v 
mirno obnašal in divjaku zagotovil, da mu nikoli več n e 
pride pred oči. 

* 

** 
Vrnimo se sedaj k Fabijoli . Morebiti pričakuje čitatelj, 
da jo najde že kot kristjanko ; in vendar ni bilo tako. Koliko je pa že tudi vedela o krščanstvu, da bi se bila mogla 


182 

imenovati kristjanko? V Boštjanu in Neži je pač občudovala blago dušo in čreznaravne kreposti, katere je sedajrada pripisovala tej veri. Spoznala je tudi, da krščanstv o 
napeljuje človeka k takemu življenju, k takim načelom i n 
taki visokosti duha, kakor nobena druga vera — pa kaj b i 
to? To še ni krščanstvo. Pogovori s Siro so jo pač vpeljali v ves drug, ji neznan svet ; ali posameznih naukov n i 
še slišala, o nezapopadljivih skrivnostih krščanstva se j i 
niti sanjalo ni. Ni še slišala o enem, troedinem Bogu, ne 

o Bogu Sinu, ki je zavoljo ljudi postal človek . Neznana 
ji je bila še vsa čudovita dogodba o rešenju po trpljenju i n 
smrti Edinorojenca. Imena: Nazaret, Betlehem, Kalvarija s o 
ji bila še neznana ; tudi : Marija, Jožef, Peter, Pavel, Janez 
so ji bila še brez pomena ; celó onega presladkega imen a 
ni še slišala, ki je mazilo vsakemu ranjenemu srcu — 
kako bi se bila tedaj mogla že imenovati kristjanko, k o 
vsega tega še nič ni vedela ? 
Vsa trudna in spehana se je vrnila Fabijola domov ; 

močno so jo bili vznemirili dogodki pretečenega dne in teg a 
jutra. Iskala je pokoja in želela biti sama, zato je zapovedala, da ne sme nihče v tisti del poslopja, kjer je bil a 
ona, in da ne smejo nobenega pustiti k nji. Tako je sedela 
več ur, pa notranji nepokoj in razdraženost ji nista dal a 
zatisniti oči k počitku . Dolgo je žalovala po Neži, kakor 
ljubeča mati po izgubljenem detetu ; pa tudi ne en žare k 
ji ni razsvetlil žalosti, kakor ob smrti očetovi ne . In ko j e 
premišljevala, zdelo se ji je kakor razžaljenje uma, kako r 
hudodelstvo na človeštvo, misliti, da se je ona utopila popolnoma v nič, da je ona s svojim snežnobelim oblačilom , 
z ljubeznivim obličjem in blagim, čistim srcem kar razpadl a 
in izginila, ona, ki je hrepenela po pravici in resnici! Tako 
ne more biti — gotovo, mislila je . Neža je sedaj še kje 
srečna in vesela, če le pravica ni prazna beseda ! 

»Kako čudno,« si je mislila, »vsi, katere sem videla iz 
vrstne na vsako stran, katere sem čislala in občudoval a 
zavoljo visokih prednosti, — možaki kakor Boštjan in ženske kakor Neža, vsi so bili izmed zaničevanih kristjanov ! 
Le ena mi še ostane, jutri hočem vprašati njo . « 

In ko je nasproti obrnila svoje misli na poganski svet, 
ko se je spomnila na Fulvija, Tertula, na cesarja — ko j i 
na misel pride Kalpurnij in — kar stresla se je — tud i 

njen oče — o kak razloček! Tam čednost, tukaj hudobija ; 
tam modrost, tukaj vraže in topoglavost ; tam življenje 


duha, tukaj uživanje mesa! Odkod vse to in ono? — Vs e 
to je za njo še neuganljiva zastavica . 

V tem premišljevanju jo je motil tujec, katerega so pri 
peljali k nji pod naslovom: cesarski poslanec. Vratar ga 
sicer ni hotel pustiti v poslopje ; ko pa je pričel trditi, d a 
je prinesel važnih naznanil od cesarja, vprašal je vratar 
pri hišniku, ki mu je odgovoril, da nobenega ne sme od 
poditi, če pride od dvora. 

Od začetka je bila Fabijola nevoljna, da jo kdo moti, 
pa kmalu jo mine nevolja, ko vidi tujca nekako smešno 
resnobno in slovesno stopiti v sobo . Bil je Korvin, ki s e 
ji prav štorkljasto-priljudno približa in jo pozdravi in na 
govori z ogovorom, polnim lepih besed in sladkih puhlic , 
katerega se je pa slabo naučil na pamet . Podal ji je cesarski odpis z zagotovilom svoje vdanosti — ter premoženje Nežino pa samega sebe. Fabijola ni umela, kako 
pride premoženje njene sorodnice v dotiko s Korvinovo roko ; 
to ji ni prišlo na misel, da je denar namenjen, da bi njeg a 
rajše sprejela. Prosila ga je tedaj, naj se cesarju v njenem 
imenu zahvali za to milostno dejanje, in pristavila : 

»Recite, da sem danes bolehna in se torej ne more m 
osebno predstaviti.« 

Korvin je na to v veliki zadregi začel jecljati : »Sajveste, to premoženje je zapadlo državi in bilo dejano po d 
prepoved ; moj oče se je potrudil in ga vam pridobil . « 

»Njegov trud je bil odveč ; to premoženje mi je bil o 
že davno namenjeno, in je postala moja lastnina od tisteg a 
trenotka,« — Fabijola ganjenosti nekaj trenotkov ni mogl a 
dalje govoriti — »od tistega trenotka, ko ni bilo več prejšnjega gospodarja . « 

Korvin je debelo gledal ; naposled je začel nekaj stbkati in stokati, da Fabijola ni vedela, kaj hoče. Hotel je 
revež prav pohlevno prositi, naj ga blagovoljno sprejm e 
med svoje snubce, ona pa je mislila, da prosi za kako da 
rilo, ker ji je prinesel tako važno pismo. Odgovorila mu je 
tedaj, da mu hoče ob primernem času rada izpolniti prošnjo, pa da naj jo sedaj zapusti, ker je trudna in bolehna . 
Korvin je sklepal iz tega odgovora, da je dobro opravi l 
svojo reč, in je šel zadovoljen in ponosen domov . 

Ko je odšel, niti prebrala ni pisanja na pergamenu, katero je bil položil na mizico zraven nje, ampak se je zopet 

vtopila v misli, in pred oči ji je še enkrat stopilo vse, kar 
se je godilo zadnje ure. Prav živo ji zopet stopi v spomin 


Fulvij ; neki mraz jo strese pred to osebo in težkega src a 
glasno vzdihne : 

»Mislim, da ne bom več videla tega potepuha. « 

Komaj je izgovorila te besede in pogledala proti durim , 
kar — ali jo je motila domišljija, ali je bila resnica? — 

vendar razločno jo zadenejo besede : 
»Ne zamerite, gospodična, kdo je ta, ki ste ga ravno 
kar počastili s tako lepim imenom ? « 

»Vi, Fulvij!« je odgovorila in se ponosno vzdignila . 

»Kaj se vrivate ne le v hišo, v selski dvorec in v ječo , 
ampak tudi v najskrivnejše ženske sobe, in še celo ženske , 
ki žaluje po prijateljici, katero ste ji vi ubili! Proč, pro č 
od tod ; če ne — vas dam zapoditi iz hiše! « 

»Le usedite se in bodite mirni,« odgovori Fulvij, »sa j 

sem danes zadnjič pri vas, vendar imava poravnati še ne 
kaj važnega. Na pomoč pa ni treba klicati, saj ste sam i 
zapovedali, da naj vas zapusté služabniki ; povem vam, d a 
ni nobenega blizu . « 

Fulvij je govoril resnico ; njemu je Korvin nevedom a 
odprl pot do Fabijole . Ko je namreč prišel do vratarja, ki 
ga je nekoliko poznal, ker ga je že nekaterekrati videl pr i 
kosilu v hiši, rekel mu je ta, da ne sme pustiti žive duše v 
hišo, če ni poslan od cesarja . Fulvij mu reče, da je ravno 
on cesarjev poslanec, in čudeč se, da na en dan pride toliko cesarjevih poslancev, mu odpre . Naročil je tudi vratarju , 
naj pusti duri odprte, ker bi se utegnilo zgoditi, da bi g a 
nazaj gredé ne bilo pri vratih ; čakati pa tudi ne utegne , 
ker se mu zelo mudi. Tudi spremljevavca do Fabijolini h 
sob ne potrebuje, je rekel, ker jih sam dobro ve . 

Fulvij se je usedel Rimljanki nasproti in tako-le nadaljeval : »Ne smete se čutiti razžaljeno, gospodična, da tak o 
nepričakovano pridem k vam ; to sem se od vas naučil dane s 
zjutraj v Tulijanovi ječi — pa moram začeti od prej . Ko 
so me vaš oče prvič povabili k jedi, našel sem tam deklic o 

— saj vam je ni treba imenovati — katera si je s svoji m 
obličjem in obnašanjem takoj pridobila moje srce, pa tud i 
njeno srce se mi je skoraj kar nevedoma naklonilo . « 
»Nesramnež,« zavpije Fabijola, »da si upate o nji govoriti! Laž je, kar blebetate o njeni naklonjenosti do vas .« 

Fulvij odgovori : »Kar se tiče gospodične Neže, mi je 
najboljši porok vaš oče, ki me je sam večkrat opomnil, d a 
naj ne odjenjam s svojim snubljenjem, ker mu je Neža sam a 
izpovedala, da me ima rada « 


Fabijola se je čutila nekako ponižano, ker se je sedajspominjala, da Fulvij govori resnico in da je njen ' oče res 
živel v taki zmoti. Odgovorila je : 

»Vem, da je moj dragi oče v tem bil v zmoti, ali jaz , 
kateri preljubo dete ni ničesar prikrivalo -« 

»Kakor svojo ver,o,« ustavi jo Fulvij zasmehovaje . 

»Tiho, tiho! Iz vaših ust se mi zdi to kakor kletev — 
jaz pa sem dobro vedela, da vas kar ne more videti . « 

»Seveda, potem ko ste jo vi pregovorili in preslepili . 

Odkar sva se prvič videla, postali ste mi vi najhuji in najgrozovitejši nasprotnik ; vi in oni izdajalni tribun, ki je pa 
že prejel svoje plačilo, in katerega ste si izvolili za tist o 
mesto, za katero sem se jaz poganjal ; — o le mirni bodite, 
jaz h o č e m, da me poslušate — vi ste izpodkopali moj e 
dobro ime, ste okužili njena čutila in zato ste tudi moj o 
ljubezen do nje izpremenili v sovraštvo. « 

»Ljubezen ?« zavpije Fabijola vsa togotna . »Ce bi že 
vse drugo, kar pravite, ne bila grda laž, kako ljubezen ste 

pač vi mogli čutiti do nje? Gotovo ne drugačne, kako r 
volk do jagnjeta ali jastreb do golobčka! O saj sem brala 
že na vašem poželjivem očesu, da je le njeno premoženje , 
njena imenitna in žlahtna rodbina, po čemur ste hrepeneli , 
in drugega nič !« 

»Ni res! Ko bi bila uslišala mojo prošnjo in bi bil a 

zaročena, bi bil živel, kakor bi terjal moj stan . Bil bi zadovoljen, in gotovo ravno tako vreden njene roke « 

»Kakor sploh tisti, ki ji sedaj-le zagotavlja svojo lju

bezen, črez tri ure je pa že tudi pripravljen, ji ponudb o 
staviti: Ali me vzemi, ali te umorim. O, le proč izpred 
mojih oči, le proč! Vi kužite celó zrak, ki vas obdaja . « 

»Takoj, takoj pojdem, samo da izgotovim, kar sem s i 
namenil ; in rečem vam, da se boste malo veselili mojega 
odhoda. — Nič vam nisem storil žalega in vendar ste m i 
nalašč zaprli pot do vsakega poštenega življenja ; pokončal i 
ste mi edino moje upanje in srečno, mirno domače življenje , 
katero se mi je obetalo. Pa to še ni vse! Kakor ogleduh 
ste se prikradli v ječo, poslušali na moje besede in potem 
zoper vsako žensko čutilo se postavili tja sredi na mestn i 
trg, sodnika in tako tudi cesarja razkačili zoper mene, i n 
razdražili ljudstvo, tako da bi se bil moral kakor preganjan i 
volk stisniti v kak kotiček in gledati, pri katerem kraju b i 
ušel iz mesta, ko bi me ne bilo semkaj pripeljalo neko čutilo, katero je še močnejše kot strah .« 


»Povem vam, da bo v našem mestu imela krepost 
precej več veljave, ko vi odnesete pete . Ali zapovem va m 
še enkrat : Zapustite mojo hišo, če ne, se bom drugače iznebila vaše sitnosti. « 

»O, nisva še tako kmalu pri kraju, ne, gospodična, « 

in bolj in bolj je rdel njegov obraz, ustni pa sta m u 
prihajali bledi. Zgrabil jo je za roko in jo porinil na sede ž 
nazaj . »Le pazite,« pristavi, »če še enkrat skusite uiti ali 
klicati na pomoč, rečem vam, da bode prvi vaš glas tud i 
vaš zadnji, naj velja kar hoče. — Vi ste me izpahnili ne 
le izmed druščine, ampak tudi iz Rima ste me pregnali ; 
zapodili ste me po svetu, da bodem kot tujec taval okoli , 
brez prijatelja, brez domovja; — ali ni bilo to že zadosti, 
nasititi si hudobno dušo z maščevanjem ? — O ne, tudi š e 
mojega denarja, mojega premoženja, katero sem si pri 
dobil postavno in s trudom, še tega ste me oropali ; pokoj, 
dobro ime, premoženje — vse ste mi ukradli vi, meni mlademu tujcu. « 

»O zanikarni nesramnež!« zavpila je razkačena Rimljanka, »v moji lastni hiši si upate me psovati s tatico? « 

»Da, upam si! Jaz sem si pridobil, in četudi po hudobiji, to vas ne briga, postavni delež od Nežinega premoženja . 
Grenko sem ga zaslužil, marsikatero noč zato prečul v boj u 
s peklenskimi duhovi, ki so zmagali, in v boju z nekim š e 
hujim doma; in dan na dan sem skrbno iskal po dokazih . 
Ali nimam tedaj pravice do svojega dela? Imenujte ga 
kakor hočete, imenujte ga krvavi denar — čim sramotilnejši je, tem grše, da mi ga vzamete . Ravno tako je, kakor 
bi bogatin iztrgal psu iz gobca kos divjačine, katero ulovit i 
se je pes pehal in trudil, da ima vse okrvavele noge . « 

»Nočem dalje iskati po imenih za vas ; vodi vas predsodek, neka prazna domišljija,« odgovorila je Fabijola tak o 
resnobno, da se je videlo, da postaja nemirna. Saj je pred 
njo stal človek zmešane pameti ; huda strast pa živa, globoko vzbujena domišljija ga je pritirala do nevarne norosti. 
Pogleda ga v oko in mu mirno, kolikor ji je bilo mogoče , 
reče: »Sedaj vas prosim, da odidete. Če potrebujete denarjev, dobili jih boste — pa le pojdite, le pojdite, da va m 
srd popolnoma ne vzame pameti . « 

»Kak predsodek me vodi, kaka prazna domišljija?« 
vpraša Fulvij . 
»Da sem jaz hrepenela po Nežinem premoženju, ali da 

mi je njena grozovita smrt prinesla kak dobiček .« 


18 7 

»Saj vam ga je ; cesar sam mi je povedal, ki vam j e 

izročil premoženje . Ali me imate za tako neumnega, da b i 
verjel, da cesar komu dá kak penez brez prošnje in bre z 
prigovora ? « 

»Tega jaz ne vem ; to pa vem, da bi raje umrla gladú , 
kot le za trohico prosila od takega premoženja'« 
»Ali smem mar misliti, da je v tem mestu kdo bil tak o 

nesebičen in ga sam od sebe izprosil za vas? O nikako r 
ne, gospodična Fabijola, to ni verjetno . — Ali kaj je to ? « 
Pri teh besedah je željno hlastnil po cesarskem odpisu, k i 
je še ležal tam, kamor ga je bil položil Korvin . Njegova 
jeza je prej nekoliko odjenjala, ko si je prizadeval z bese 
dami dokazati, da je Fabijola kriva ; ali sedaj, ko je dobi l 
v roke nesrečno cesarsko pismo, zasvetilo se mu je oko i n 
jeza mu je vzkipela v togoto, v besnost . Škripaje z zobm i 
jo nagovori takó-le : 

»No, sedaj vas prepričam vaše nesramnosti, vaše ropa 
željnosti in nenavadne neusmiljenosti, ki je hujša kot vse , 
kar nakladate vi meni! Le poglejte ga, cesarski odpi s 
kako lepo je pisan z zlatimi črkami in obrobljen z lepim i 
barvami ; sedaj pa recite, če je bil v tisti mali urici nareje n 
med smrtjo vaše sestrične pa do takrat, ko mi je cesa r 
povedal, da ga je podpisal? Tudi nočete poznati onega 
vrlega prijatelja, ki vam je naklonil ta dar? O, saj vem , 
kako je bilo! Ko je bila Neža v ječi, ko ste vi jokali i n 
vzdihovali nad njo ter meni očitali neusmiljenost, meni, daljnemu tujcu, ki ni bil v nobeni zvezi ž njo — ravno takra t 
ste vi, rahločutna gospica, vi, krepostna modrijanka in njena 
preljubezniva žlahtnica, premišljevali in tuhtali, kako bi s e 
dal narediti dobiček iz mojega hudodelstva in kako zagotoviti zapuščina, in poiskali ste izurjenega pisavca, da bi s 
svojim zlatom in z lepo barvo pokril vašo lakomnost i n 
vaše izdajstvo do svoje sorodnice . « 

»Nehajte, blaznež — nehajte!« vpila je Fabijola in za

stonj se upirala njegovemu divje-plamtečemu očesu. 

Fulvij pa je v še večji togoti nadaljeval : »In sedaj m i 
ponujate denarjev? Sedaj, ko ste me tako nesramno oropali? Na beraško palico ste me spravili, in sedaj mi hočete deliti miloščino — miloščino iz mojega lastnega plačila ; iz plačila — katero celó pekel privošči svojim žrtvam , 
dokler še žive na zemlji? « 

Fabijola se je zopet vzdignila, pa sedaj jo je Fulvij zgra

bil kakor besen in je ni več izpustil, ampak govoril dalje : 


»Sedaj pa poslušajte mojo zadnjo besedo, če ne, naj j e 
pa tudi zadnja, katero boste vi sploh mogli poslušati! Dajte 
mi nazaj krivično pridobljeno posest — to ne sme biti, d a 
bi jaz imel na sebi hudodelstvo, vi pa uživali prid. Naredite pismo, da mi prepustite premoženje kot dobrovoljn i 
dar, in potem vas takoj zapustim ; če ne — prisodili ste s i 
sami svojo usodo!« Tako je govoril in jo hotel prebosti s 
svojim strahovito grozečim pogledom . 

Sedaj se je vzbudilo v Fabijoli ponosno rimljansko srce ; 
nevarnost sama jo je storila brez strahú ; z nekako moško 
dostojnostjo se je vzdignila in odgovorila : 

»Fulvij, sedaj pa poslušajte mojo zadnjo besedo, če b i 
bila tudi zadnja, ki jo morem govoriti, — gotovo pa je 
zadnja, ki jo od mene slišite : Vam naj bi dala to premoženje? Rada bi ga dala prvemu gobavemu revežu, katerega bi srečala, vam pa nikdar! Nikoli se ne boste dotaknili kake reči, katero je imela ta sveta deklica, nikoli -
in naj bo demant ali slamnata bilka ; to bi bila oskrumba. 
Vzemite denarjev iz moje roke ; da bi dala kaj iz rok, kar 
je bilo njenega — to za ves svet ne . Dvoje ste mi dal i 
na izbero, kakor nji preteklo noč : Storiti vašo voljo, ali pa 
umreti ; in Neža me je naučila, kaj imam storiti. Še enkrat vam rečem : proč od tu! « 

»In vi naj bi obdržali, kar je mojega? Vi bi poska

kovali veselja, ker ste mene izpodrinili? Vi bi živeli v časti , 
jaz v sramoti ; vi bogati, jaz ubog, — vi srečni, jaz v nadlogi? Nikakor ne! Jaz sem, za kar ste me naredili, tega n e 
morem ubraniti; ali to lahko ubranim, da vi ne boste, kar 
ne smete biti! Zato sem prišel k vam ; danes je dan mojega maščevanja! Sedaj umri! « 

Ko je to govoril, rinil jo je z levico počasi na sede ž 
nazaj, s katerega se je bila vzdignila, njegova desnica p a 
je trepetaje segala po bodalce — in ko je končal, jo j e 
zgrabil za lase in siloma vrgel na blazino. Ona ni dala 
glasú od sebe, nekaj ker jo je obhajala omedlevica, nekaj 
pa zato, ker je zaničevala svojega sovražnika in ni hotel a 
razodeti strahú. Ravno ko je zatisnila oči, je videla nekaj 
zalesketati se nad njo, pa ni vedela, ali je njegovo plamteče oko, ali morilno jeklo. — V istem trenotku je čutila, 
kakor bi bila padla neka velika teža na njo ; tiščalo jo je 
in dušilo, pa nekaj vročega se ji je vlilo črez prsi. Prijeten, resnoben glas ji je zadonel na uho : 

»Nehaj, Oroncij, jaz sem, tvoja sestra Nlirijam!« 


189 

Strast ga je dušila, ko je Fulvij zahripal : 

»Lažeš! Pusti mi mojo žrtev! « 

Sedaj je Fabijola slišala bolj tiho govoriti nekolik o 

besed v nekem nji popolnoma neznanem jeziku ; potem j e 

čutila, da je nihče ne drži več za lase, in slišala je, kako 
je morilno bodalce zaropotalo po tleh in Fulvij planil i z 
sobe ter zaklical : 

»Kristus, to je tvoje maščevanje! « 

Fabijola je počasi zopet prišla k moči, pa na sebi j e 
še vedno čutila neko težo ; gibala se je in gibala, dokler se 
ji je posrečilo, da jo je odvalila. 

Zraven nje je ležalo neko truplo, na videz mrtvo i n 
*vse krvavo . 
Bila je zvesta Sira, ki se je vrgla med gospodinjo i n 
bratovo morilno bodalce ! 

Duhovnik in zdravnik . 

Fabijola ta trenotek ni utegnila poslušati občutkov svojega srca, ampak skušala je najprej ustaviti tekočo kri ; 
segla je po tem, kar ji je bilo najbližje. Medtem so prihiteli hišni služabniki v sobo. Topoglavemu vratarju se j e 
naposled zdelo le že predolgo, da Fulvija ni nazaj (mi sm o 
ravnokar čuli njegovo pravo ime), kar ga vidi planiti i z 
hiše kakor brezumnega in še celo kri se mu je zdelo, 
da je videl na njegovi obleki . Zato je sklical vse sužnj e 
skupaj. 

Fabijola je velela, da naj vsi drugi ostanejo zunaj , 
samo Evfrozini in Graji je mignila noter . Graja je prav pri

jateljsko živela s Siro, odkar v hiši ni več bilo črne sužnje , 
in prav. rada je poslušala njene nauke. Takoj so enega 
sužnjev poslali po zdravnika, katerega je v bolezni vsele jpoklicala Sira, po Dijonizija, ki je stanoval v Nežini hiši . 

Medtem je Fabijola z veseljem zapazila, da je Siri kr i 

nekoliko jenjala teči, pa še več — tudi oči je odprla, če 
ravno samo za trenotek, in jo pogledala tako milo smehljaje, da je bil Fabijoli ta pogled ljubši kakor vsi zaklad i 
na svetu. 

Kmalu je prišel zdravnik, skrbno preiskal rano in rekel , 
da za sedaj ni velike nevarnosti . Kakor je bil namerje n 
mahljaj z bodalom, gotovo bi bil zadel Fabijolino srce . Akoravno je bila gospodinja prepovedala, bila je Sira vedn o 
blizu nje, pa vrivala se ji ni. Čakala je priložnosti, da bi 


190 

bila še dalje govorila s Fabijolo o veri, ker je vedela, d a 

so ji dogodki tega jutra omehčali srce. V bližnji sobi je 
zaslišala glasne besede iz nji le predobro znanih ust, i n 
natihoma se je splazila za pregrinjalo, katero je zakrivalo 
duri v Fabijolino sobo . 

Ko se je začel zadnji boj, in je napadnik gospodinj o 
pahnil na blazino, je stopila prav za njega, in ko je rok o 
vzdignil k udarcu, vrgla se je na Fabijolo . Roka je zamahnila, pa ker ga je Sira sunila v stran, zadelo jo je morilno 
jeklo v zatilnik in jo globoko ranilo, vendar ne pregloboko, 
ker se je bodalce ustavilo na vratni kosti . Lahko si j e 
misliti, koliko premagovanja jo je stalo to dejanje. Ni jo 
bilo strah pred bolečino ali smrtjo ; pa lastnemu bratu vtisniti Kajnovo znamenje na čelo in ga storiti za dvojnega morivca, to jo je mučilo. — Pa saj je svoje življenje popolnoma darovala svoji gospodinji . V boj se spustiti z morivcem ne bi bilo nič pomagalo, saj je poznala njegovo mo č 
in ročnost. Od vpitja po hiši, da bi pregnala napadnika , 
tudi ni bilo kaj pričakovati pred morilnim mahljajem, tore jse je vrgla bratu pod nož namesto namenjene žrtve. Da bi 
pa brat vendar popolnoma ne dovršil hudodelstva, zato s e 
mu je razodela, zraven pa tudi Fabijoli svoje pravo ime in 
sorodnost z morivcem . 

V svoji slepi besnosti ji ni hotel verjeti, pa njene besede v materinem jeziku : »Spomni se moje prepasnice, katero si tukaj pobral,« te so ga opomnile neke tako strašn e 
dogodbe, da bi se bil tisti trenotek vrgel tudi v najglobo

kejše žrelo, če bi se bilo odprlo pred njim, da bi le vtopi l 
svojo vest in sramoto . 

Čudno je tudi, da je dragoceno prepasnico varoval tak o 
skrbno, da ni prišla nikoli Evroti v roke . Odkar jo je zopet dobil v roke, je pazil na njo, kakor na kako prav svet o 
reč, in ko je bilo že vse zloženo za na beg, skril jo je n a 
prsi pod obleko. Z bodalcem je tudi njo potegnil ven in 
našli so oboje na tleh . 

Dijonizij je obvezal rano in s pripravnimi zdravili Siro 
zopet spravil k zavesti ; zapovedal je potem, da morajo bolnico pustiti popolnoma v miru, in da le malo oseb sme k 
nji. Do polnoči, je rekel, naj ji strežejo, kakor je veleval. 
»Jutri zjutraj pa bom prišel na vse zgodaj k nji in takra t 
moram biti sam ž njo.« Pošepetal je tudi ranjenki nekajbesed na uho, in presladko njeno nasmehljanje je pričalo , 
da so ji te besede dejale bolje kakor vsa zdravila . 


191 

Siro je položila Fabijola v svojo lastno postelj, sužnj i 
je poslala v sprednjo sobo ; ranjenki streči pa ni pripustil a 
nobenemu drugemu, sama je čula pri nji — pri ravno tist i 
sužnji, do katere nekdaj niti hvaležnosti ni čutila, ko ji j e 
stregla ob mrzlici. Kako je Siro zadela rana, povedala j e 
Fabijola vsem, tega pa ne, v kakem rodu je njena rešiteljica z morivcem. Akoravno je bila sama zelo trudna , 
vendar ni šla od postelje do polnoči, ko ni bilo več zdravi l 
dajati bolnici. Potem se je naslonila na nizko blazinic o 
blizu postelje k počitku. In kaj so bile njene misli v mirn i 
in temni bolniški sobi? Prav resnobne. Naenkrat je sedajspoznala resnico vseh resnic in naukov, o katerih ji je po 
prejšnje tedne govorila njena sužnja. Ko je zadnjič poslušala Siro, zdela so se ji vsa njena pravila in načela res 
prav mikavna, vendar le lepe teorije (misli), katere se v 
življenje ne dajo vpeljati, torej brez dejanske rabe . Ko ji 
je govorila tujka o dejanju in kreposti, katera pri ljude h 
ne najde nikakršnega povračila in pohvale, ampak katera 
najde svoje plačilo le v dopadenju božjega očesa — je pa č 
občudovala to misel ; ali da bi se ji bilo vedno in vsako 
uro ravnati po takem pravilu, tega ni mogla nikakor doumeti. In vendar, ko bi bil mahljaj, njej namenjen, morilen 
(in kaj bi bilo lože kot to), kje ostane tedaj Siri plačilo ? 
Kaj bi jo bilo torej drugega naklonilo k temu dejanju, č e 
ne menda ravno misel na odgovornost nasproti neki ne 
vidljivi moči, nasproti nekemu nevidljivemu bitju? Sira to 
rej ni sanjavka, nima samo lepih načel v ustih, ampak tud i 
dejansko izpolnuje, kar uči . Ali zamore kaj takega modrijanstvo ? Nikakor ; gotovo le vera, vera Nežina in Boštjanova , 
katerima je Fabijola Siro vredno stavila na stran . Kako 
rada bi se bila zopet pomenkovala ž njo ! 

Zjutraj je prišel zdravnik, kakor je bil rekel, in naše l 
je Siro veliko boljšo. Ko sta bila sama, pregrnil je po miz i 

platneni prtič, postavil nanj goreči voščeni sveči, izvleke l 
izza obleke bogato okinčano prepasnico, v kateri je ime l 
zavito zlato posodicp, Siri dobro znano . K nji stopivši jo 
nagovori tako-le : 

»Drago dete, prinašam ti, kakor sem obljubil, najbolj 
šega zdravila zoper vsako telesno in dušno bolest . In ne 
samo to — prinašam ti zdravnika samega, ki s samo svoj o 

besedo vse prenovi, ki odpira slepcem oči in gluhim uho, 
ki očiščuje gobave in ozdravlja vse . Ali si pripravljena Njega 
sprejeti ?« 


Sira je sklenila roki in odgovorila : »IZ vsega srca želi m 
sprejeti Njega, katerega samega sem ljubila, v katerega se m 

verovala, čigar je bilo moje srce. « 

»Ali ni v tvojem srcu jeze ali nevolje zoper onega, k i 
te je razžalil? Si znabiti v svojem notranjem ponosna za 
voljo tega, kar si storila? Ali imaš morda kako drugo napako ali pregreho na sebi, da bo treba ponižne spovedi i n 
odveze, preden sprejmeš Najsvetejšega v srce ?« 

»Castitljivi oče, jaz vem, da sem polna nepopolnosti 
in greha, pa da bi bila vedoč grešila, ne vem . Njemu odpuščati, ki me je ranil, mi ni bilo treba, ker ga preve č 
ljubim in bi tudi svoje življenje rada dala zanj, ko bi g a 
mogla rešiti . In s čim bi se jaz ponašala, jaz uboga sužnja , 
ki ima samo voljo svojega gospodarja izpolnovati ?« 

»Povabi tedaj Gospoda v tvojo hišo, da pride in t e 
ozdravi ter napolni s svojo milostjo . « 

Stopil je k mizi, vzel košček nebeške jedi v podob i 
opresnega kruha, ga je zmočil z vodo in ji položil na jezik.* 
Sira je zaužila in se zatopila v premišljevanje . 

Tako je bil sveti Dijonizij dušni in telesni zdravnik o b 
enem ; duhovnik in zdravnik, kakor so našli zapisano n a 
njegovem grobnem kamenu . 

Sprejeta daritev. 

Ves dan so bolnici prav vesele misli polnile srce ; Fabijola, ki jo je le za trenotke zapustila, ogledovala je z veseljem in spoštljivo njen obraz in zdelo se ji je, da je njen 
duh visoko nad rečmi, ki jo obdajajo. Sedaj se je prikazalo milo smehljanje na njenem licu, sedaj se ji je zalesketala solzica v očesu in se je pocedila po licu . Sedaj pa 
sedaj je povzdignila svoje oči in dolgo ,, zrla v nebo — i n 
nebeško veselje se ji je razlilo po obličju . Zopet je stegnila z neizrečeno milosrčnostjo svojo roko in prijemši gospodinjo za roko, jo ji je preljubeznivo stiskala. Fabijola 
pa je brez naveličanja cele ure molčé (tako se je še glasilo zdravnikovo povelje) sedela pri postelji in si štela še 
v čast in srečo, da sme biti zraven takega bitja . 

Med dnevom, ko ji je Fabijola podala nekaj hrane , 
rekla je smehljaje k nji : 

* Navada je bila, da so tako podajali bolnikom presv . Rešnj e 
Telo, brez keliha, tedaj le v eni podobi . 

193 

»Mirijam, mislim, da ti je že veliko bolje . Zdravnik ti 

je dal prav čudovito zdravilo, kakor je videti.« 

»Predraga moja gospa, saj ga je res dal!« 

Fabijola se je sklonila k nji in ji milo rekla : 

»Prosim te, nikar me več ne imenuj tako ; marveč jaz 
bi te morala tako imenovati — saj pa tudi ni več res to 
ime. Kar sem že dalje časa nameravala, to se bo zgodil o 
sedaj ; ukazala sem storiti, kar je treba, da te oprostim, i n 
sicer ne boš samo kakor iz sužnosti izpuščena, ampak kot 
,ingenua',* kakor prostorojena, ker vem, da si res . « 

Hvaležni pogled Sirin je odgovoril Fabijoli ; potem sta 

pa zopet molčé sedeli skupaj do večera, ko je prišel Dijonizij . Ker je ranjenko spoznal veliko boljšo, ji je nakaza l 
tečneja jedila in dovolil tudi kak miren pogovor . 

Ko sta bili zopet sami, nagovori jo Fabijola : 

»Dolgo me je že gnalo srce, da izpolnim prvo svoj o 
dolžnost do tebe, da se ti zahvalim — ne za življenje, katero si mi rešila, ampak za velikodušno tvoje dejanje, i n 

naj pristavim — za veličastni zgled junaške kreposti, k i 
te je navdušila k temu. « 

»Kaj sem neki storila več, kakor le svojo dolžnost? V 
vaših rokah je bilo moje življenje in še zavoljo kaj manjega 
ste imeli pravico do njega, kakor da si rešite svoje,« j e 
mirno odgovorila Mirijam . 

»Seveda se ti tako zdi,« odgovorila je Fabijola, »ker 
si izrejena po naukih, ki so premagali mene in moje modrijanstvo ; po naukih, ki zapovedujejo največja junaška del a 
kot navadno dolžnost. « 

»In zato tudi niso več junaška dela. « 

»Nikakor ne!« zaklicala je navdušeno Fabijola . »Le 
nikar me ne pregovarjaj, da bi imela za kaj prav navad 

nega, kar se mi zdi najveličastnejša krepost. Saj sem o 
tem premišljala noč in dan . — Blago je bilo, velikodušno , 
seglo je nad vsako človeško zahvalo ; saj ne vem, kaj bi 
mogel človek storiti veličastnejega in kako bi človeška čednost mogla biti še večja.« 

Mirijam se je vsedla v postelji ; vzela je Fabijolino rok o 

med svoji in milo pa resnobno je začela tako-le : 

* Iz sužnosti izpuščeni so se imenovali oproščenci (libert'us , 
hberta) s pristavkom tistega, kdor jih je imel v sužnosti, na prime r 
,oproščenec Avgustov'. Kdor pa ni bil v sužnosti rojen, ampak od 
prostih starišev, imenoval se je po oprostitvi ingenuus, ngenu a 

(prostorojenec) in je zopet užival vse prav ;ce svojega stanú . 

Fabijola 13 


1 94 

»Ker vas žali, nočem dalje zmanjševati, kar vi tolik o 
cenite, ampak pokazati vam hočem le, predraga gospodična , 
koliko smo še za tem, kar bi se dalo storiti . Povem naj vam 
torej nekaj podobnega, samo da ravno v nasprotju . Mislive 
si sužnja — ne zamerite, draga Fabijola, da vas žalim, vi 
dim vam na obrazu — ne bode se več zgodilo ; vzemive 
tedaj sužnja, pravega zarobljenca in nehvaležneža, ki se j e 
uprl in vzdignil zoper najboljšega in najdobrotljivejšega 
svojega gospoda. Že ima umreti — ne pod morilčevo roko , 
ampak za zasluženo kazen ; in kako bi vi imenovali gospodovo dejanje in kakšna krepost bi bila ta, če bi iz čiste 
ljubezni do sužnja, samo da reši tega zavrženca, vzel n a 
se smrtni udarec in vse poprejšnje sramočenje in tepenje ? 
In če bi njegov gospod še v svoji zadnji oporoki temu sužnj u 
sporočil vse svoje imetje in premoženje in zapovedal, da 
naj ravnajo ž njim kakor z njegovim lastnim bratom ?« 

»O, Mirijam, Mirijam, kar mi ti popisuješ, to je pre

veličastno, da bi kak človek mogel storiti kaj takega ; to n i 
človeško dejanje! Ako bi sploh kdo mogel ravnati tako , 
kakor si pripovedovala, mogel bi le kak bog! « 

Mirijam položi roki na srce, pogleda Fabijolo navdu

šenega obličja in slovesno izpregovori : 

»Jezus Kristus, ki je vse to storil za ljudi , 
je bil res Bog. « 

Fabijola je pri teh besedah zakrila obraz z rokami in j e 

dolgo molčala; Mirijam pa je iskreno molila v svojem srcu . 

»Presrčno te zahvaljujem, Mirijam,« izpregovorila je zo 
pet Fabijola. »Ti si izpolnila svojo obljubo ; peljala si m e 
do tja, kjer moje srce najde pokoja. Že sem se bala, da 
bi ti morebiti ne bila kristjanka ; pa saj to ni mogoče. — 
Povej mi sedaj še, ali so te strašne, pa tudi tako ljube be 
sede, ki so se mi tako globoko in močno vtopile v srce, l e 
en del krščanskega nauka, ali pa bistveno njegóvo vodilo ? « 

»Draga gospodična, po prav preprosti priliki je va š 
velikanski duh spoznal glavno resnico vsega krščanstva , 
resnico, okoli katere se sučejo vse druge . Bistroumni vaš 
razum je v eno sarrio misel vklenil najvažnejše resnic e 
krščanske: Da se je človek, stvar božja, vzdignil zoper svo 
jega Gospoda, da ga je zato zadela božja pravica in da se 
je Bog učlovečil in v vsem spoznan bil kot človek, in da 
je v človeški podobi pretrpel tepenje, zasramovanje in sramotno smrt na križu — vse to zato, da je odrešil človeka 
in ga storil deležnega svojih zakladov in svojega kralje


stva to obsegajo besede, katere so vas tako ganile . 
Vi ste pa tudi prav sklepali : Kaj takega je mogel storiti le 
Bog, le on je mogel dovršiti tako spravno daritev. « 

Fabijola se zopet globoko zamisli, potem pa strašljiv o 
vpraša : »Ali si mar mislila na ravno to, ko si mi rekla v 
Kampaniji, da le Bog sam je Bogu vreden dar? « 

»Res, mislila sem na ravno to, pa imela sem tudi v 
mislih nadaljevanje te daritve še v naših dneh, vendar o 
tem sedaj še ne smem govoriti . « 

»Sedaj šele vidim,« je rekla Fabijola, »kako lepo se vs e 
ujema, kar si mi nekdaj pravila, in kako sega eno v drugo, 
kakor posamezni deli rastline ; eno izvira iz drugega. Jaz 
sem le za pisan sad izmišljene teorije imela vse tisto, ka r 
si mi govorila, ali sedaj sem videla dejansko izvršene tvoj e 
nauke. In kar si mi sedaj razložila, to mislim, je plemenita korenina, iz katere izvira vse drugo ; kdo namreč bi 
se obotavljal, storiti svojemu bližnjemu, kar je veliko man j 
kot ono, kar je Bog storil zanj? Ali ravno v tem mor a 
globoko tičati neka nevidna korenina, katere v svoji ne 
vednosti ne izprevidim, — torej tudi čudovite resnice o človekovem odrešenju ne zapopadem prav. « 

niki bi vas morali poučevati in toliko obdarovan in biste r 
vaš um vpeljati globokeje v svete skrivnosti, kakor sem 
jaz; vendar ali bi verjeli meni, če bi izkušala vam to nekoliko pojasniti ? « 

ljen umreti za drugega, tisti ga ne bo slepi l 
in mu govoril laži!« 
Smehljaje je rekla Mirijam : »V teh besedah ste pa zope t 

sami izrekli in spoznali neko glavno načelo — vodilo naš e 
vere. Zato vam bom povedala le to, kar nas je Jezus Kristus učil, ki je res umrl za nas ; Njegove besede, kot besede nepremotljivega Boga, naj so vam porok za resnico! « 

Fabijola je ponižno sklonila glavo in spoštljivo te r 
pazno poslušala, ko ji je Mirijam s preprostimi besedam i 

razlagala krščansko skrivnost presvete Trojice, potem, kako 
je človek grešil, in ji tudi govorila o skrivnosti učlovečenja , 
ter ji z besedami sv. Janeza povedala vse življenje večn e 
Besede: da je meso postala in med nami prebivala. Večkrat jo je ustavilo Fabijolino začudenje ali pritrjevanje ; 
dvomljivosti pa nikoli ni kazala — modrijanstvo in nevera 
se je v nji umaknila v eri . 

13* 


A sedaj se Fabijolinega srca loti neka žalost ; to je zapazila Mirijam ter jo poprašala po vzroku . 
»Komaj si upam povedati,« je odgovorila. »Vse je tako 

lepo, tako veličastno! Beseda, ta izvir božje ljubezni i n 
modrosti, izpričevalo Njegove moči — ona postane meso ! 
Vendar kako, — odkod meso? Ali je sprejela omadeževano telo zavrženega človeka; ali pa je bilo treba novega 
človeškega rodi ustvariti zanj? Kdo bi se neki predrzni l 
na zemlji imenovati se Njegov oče, ali kdo je tega vreden ?« 

»Gotovo nihče,« odgovorila je bolnica ; »pa ena je bila 
dosti sveta in ponižna, da se je smela imenovati Njegov o 
mater. Skoraj osemsto let, preden je prišel Sin božji n a 
svet, je prerokoval prerok in zapisal svoje besede ter ji h 
zapustil svojim potomcem, Judom : »Glej,« je govoril, »devica bo spočela in porodila sina, kateremu bo ime Emanuel,« to je po naše : Bog z rami, namreč : z ljudmi. — 
To prerokovanje se je izpolnilo v spočetju in rojstvu Sini 
božjega na zemlji. « 

»ln kdo je bila ta izvoljenka ?« vpraša spoštljivo Fabijola . 

»Ona, katero vsakdo časti, kdor resnično ljubi njenega 
sina! Marija je njeno ime, ali v mojem jeziku : Mirijam. 
Lahko vam je misliti, da je bila po veliki svetosti in kreposti postala vredna tolike časti ; ona ni bila očiščena, ampak vedno čista, izvzeta od greha. Splošna izpridenost nj t 
ni zadela ; tako je hotela božja volja, da bi bila vredna, po 
stati mati Najsvetejšega . Tako čista, kakor kri Adamova, 
katero mu je Bog razlil po žilah ; in tako neomadeževana, 
kakor meso Evino, ko jo je večni Stvarnik naredil iz rebr a 
spečega Adama, ravno tako čista je bila kri in ono meso , 
katero je Duh božji izpremenil v veličastno človeško telo , 
katero je porodila devica Marija . « 

Po kratkem prenehljaju je Mirijam govorila dalje o 

rojstvu in mladosti našega Zveličarja, potem kako je učil , 

skazoval dobrote in slednjič sramotno umrl na križu . 

Večkrat jo je med povestjo ustavilo vzdihovanje i n 

solze Fabijoline, in ko je bil že čas počitka, jo je ponižn o 

vprašala : 

»Ali si zeló trudna? Ali bi mi mogla še odgovoriti n a 
eno vprašanje? « 

»Rada,« reče prijazno Mirijam . 

»Kaj je pričakovati tisti, ki ne more reči, da je bil a 

nevedna, ker je mislila, da vse ve ; tudi se ne more izgo

varjati, da se ni ničesar učila, ker je hrepenela po vsakršni 


197 

vedi ; ampak ki mora spoznati, da je zaničevala pravo modrost in sramotila tistega, od katerega izvira, in še cel o 
odrešilno smrt Križanega? « 

Solze so jo oblile, da ni mogla nadaljevati. Mirijam 

počaka, da se ji je polegla žalost, potem pa reče : 

»Ko je naš Zveličar hodil med ljudmi, je živela nek a 
ženska z imenom Marija ; pa ona je bila očitna grešnica, 
grešila je tako, kakor bi vi, Fabijola, nikdar ne grešili . Ko 
je spoznala Gospoda, kako milostno in priljudno ravna z 
grešniki, je jela v svojem srcu bolj in bolj premišljati svoj e 
življenje in njegovo ljubeznivost in ponižnost ; in njeno src e 
ga je ljubilo bolj in bolj. Skušala je, kako bi mu pokazala svojo ljubezen, zraven pa ponižala sama sebe. Šla 
je v hišo nekega bogatina, kjer je bil naš nebeški učenik ; 
in kolikor se je bil hišni gospodar, ki je v svojem ponos 
nem srcu zaničeval očitnega grešnika, skazal premalo skrbljivega do Gospoda, toliko večjo skrb in ljubezen je pokazala ona, pa bila tudi zasramovana zato, kakor je pričakovala.« 

»Kako je to storila ?« vpraša Fabijola . 

»Pri mizi je pokleknila k njegovim nogam, močila jih 
s svojimi obilnimi solzami in jih brisala s svojimi lasmi ; 
poljubovala jih je in mazilila z dragim oljem . « 

»In kaj se je zgodilo potem ?«
»Jezus jo je branil zoper grenko zasmehovanje gosto v


in ji rekel, da so ji odpuščeni grehi zavoljo tolike njen e 
ljubezni . « 

»In kaj je bilo potem ž njo? » 

»Ko je visel Zveličar na križu, doletela je dve žensk i 
prednost, stati blizu njega : Marijo, neomadeževano mater, 
pa Marijo, spokorjenko, v znamenje, da mu je zraven svete , 
čiste ljubezni draga tudi spokorna ljubezen, njemu, ki j e 
prišel k pokori budit grešnike, ne pravičnikov . « 

To noč nista dalje govorili . Mirijam je bila trudna in 
je zadremala ; Fabijola pa je sedela zraven nje ter dolg o 
premišljevala slišano povest. Spoznala je, kako lepo se v 
krščanski veri veže eno z drugim . Mirijam je posnemal a 
svojega Zveličarja v ljubezni, ko je bila pripravljena umret i 
za njo ; pa posnemala ga je tudi, radovoljno odpustivši ji, 
ki jo je nepremišljeno trpinčila. Vsak kristjan naj 1?i tedaj v vsem posnemal svojega učenika, k temu spoznanj u 
je prišla — vsaj ta ga res posnema, ki mirno dremlj e 
zraven nje. 


Ko se Mirijam črez nekoliko časa prebudi, vidi svoj o 
gospodinjo ležati pri njenih nogah, kjer ji je bilo spanje zaprlo solzne oči. Takoj je spoznala namen in vrednost tega 
ponižanja ; ni jo motila, ampak zahvalila je Boga iz dn a 
svojega srca, da je bil sprejet njen dar . 

Ko se Rimljanka prebudi, splazi se k svoji postelji ; 

mislila je, da nihče ni zapazil tega. Trdo ji je bilo, dovršiti tako ponižanje samega sebe, pa ukrotila je popolnoma svoje ponosno srce . Prvič je sedaj čutila, da je v 
srcu — kristjanka . 

Mirijamino življenje . 

Ko pride drugo jutro Dijonizij, najde obe prav veseli h 
obrazov ; vošči jima srečo, ker sta tako dobro počivali, — 
oni se nasmejeta in rečeta, da je bila ta noč res najsrečnejša vsega njunega življenja . Dijonizij se začudi, p a 
Mirijam ga prime za roko, rekoč : 

»Tukaj, častitljivi duhovnik božji, izročam vaši očetovsk i 
skrbi katekumeno, ki želi biti popolnoma izučena v naši h 
svetih resnicah ter očiščena in prerojena za večno življenje. « 

»Kaj? Ali niste vi samo zdravnik?« začudi se Fabijola. 
»Sem,« odgovori starček, »zraven pa tudi nevreden duhovnik v Cerkvi Gospodovi .« 

Fabijola poklekne pred njim in mu poljubi roko, o n 

pa ji položi svojo desnico na glavo in reče : 

»Le vesela bodi, moja hči! Saj nisi prva iz te hiše, 
katero je poklical Gospod med svojo čredo. Veliko let je 
že minulo, ko me je neki služabnik pripeljal semkaj za zdravnika preoblečenega ; pravzaprav pa le zato, da bi malo u r 
pred smrtjo krstil Fabijevo ženo . « 

»Mojo mater? Takoj po mojem rojstvu je umrla ; ali 
res kot kristjanka?« vpraša Fabijola . 

»Res, in ne dvomim, da te je njen duh z angelom yarihom vred spremljal vse dni tvojega življenja in te pripeljal do te vesele ure. Neprenehoma je molila za te pre d 
božjim sedežem .« 

Kdo bi popisal presrčno veselje obeh prijateljic! Ko j e 
bilo z Dijonizijem dogovorjeno o pouku in svetem krstu , 
stopi .Fabijola k Mirijami, jo ganjenega srca prime za roko 
in milo vpraša : »Mirijam, ali te smem od sedaj imenovat i 
sestro?« Mirijam ji rahlo stisne roko — to je bil edin i 
odgovor, katerega je mogla dati ganjena devica. 


S Fabijolo se je pouka udeleževala tudi stara dojka 
Evfrozina in grška sužnja Graja ter so se pripravljale na 

sveti krst o veliki noči . Pa še ena se jima je pridružila , 
Emerencijana, Nežina sestra po mleku, katero je bila Fabijola vzela s seboj v hišo. 

Med boleznijo je Mirijam Fabijoli večkrat kaj pripovedovala iz svojega prejšnjega življenja, in ker marsikaj bolj 
razjasni našo povest, hočemo kar vso njeno dogodbo postaviti semkaj : 

Več let pred našo zgodbo je živel v Antijohiji nek i 
bogat mož, ne ravno imenitnega stanú, pa v dotiki z vsem i 
veljavnimi rodbinami velikega in gizdavega tega mesta 
Treba se je bilo torej ravnati po njih in tratiti črez mero . 
Ker ni znal dobro gospodariti, zakopalo ga je to globoko v 
dolgove. Zaročen je bil z blago žensko, ki se je skrivaj 
pokristjanila in tudi svoja dva otroka, sina in hčerko, zraven domačih opravil učila po tem . Fantiča so imenoval i 
po reki, ki je tekla skozi mesto, Oroncija. Ko je mož prvi č 
zvedel za vero svoje žene, je bil sin star petnajst let . Marsikaj je bil fantič pri materi zvedel o krščanskih resnicah i n 
tudi k' njo večkrat bil pri kristjanski božji službi, katere 
vednosti je pozneje rabil v zlo . 

Veselili ga pa niso nauki in navade krščanstva ; tudi o 
krstu ni hotel nič slišati. Bil je svojeglaven in potuhnjen, 
in si ni dal svojih strasti krotiti po ostrih nravnih zapovedih. Hvala pri ljudeh in veselje sveta je bilo edino njegovo veselje in hrepenenje. Izobražen je bil kaj dobro ; znal 
je razen grščine, ki je bila navadna v Antijohiji, tudi latinščino, katero je govoril lepo in gladko, četudi z nekim posebnim tujim naglasom ; materinščina seveda mu je tud i 
gladko tekla. Po vsem tem je lahko verjeti, da se Oronci j 
kar nič ni branil, ko ga je oče vzel iz materinega varstva, 
da bi ga izučil v navadni in častni državni veri. 

Njegova sestra je bila tri leta mlajša in za njo se oče 
ni mnogo brigal. Dosti za vero se pečati, mislil je, ni moško, 
in premeniti vero, zdelo se mu je slabost in znamenje vegastega značaja . Pri ženskah pa, katere vodijo le bolj čuvstva in domišljija, se kaj takega že izpregleda, in zato je 
pustil svoji hčeri Mirijam materino vero . Obdarovana z bogatimi darovi duha in pod materinim vodstvom je kmal u 
postala pravi zgled krščanskih čednosti . Mimogrede naj b o 
omenjeno, da je Antijohija takrat slovela po svojih učenjakih in modrijanih, katerih nekateri so bili kristjani, 


Črez nekaj let je umrla mati, ko je sin ravno doraste l 
do moških let. Ker je že prej spoznala, da pojde vse moževo premoženje kmalu pod nič, in ker ni hotela slabem u 
njegovemu gospodarjenju izročiti svoje hčere v skrb, p a 
tudi ne samogoltnosti in častilakomnosti sinovi, zapustil a 
je vse svoje veliko premoženje (bila je iz bogate rodbin e 
3 Edesi) hčeri in je spravila v varstvo pred grabežljivim i 
rokami. Ni pomagala nobena zvijača in pregovarjanje moževo in sinovo, — ona ni hotela določiti drugače s premoženjem, ampak še sveto je hčeri položila na smrtni po 
stelji na srce, da ne sme nikdar drugače odločiti z zapuščino, ko doraste. 

Po materini smrti je šlo v hiši vse rakovo pot; upniki so pritiskali huje in huje — kar se prikaže v družin i 
neka skrivnostna oseba, Evrota . Poznal ga menda ni nihč e 
drug kit oče, in videti je bilo, da ravna ž njim, kakor b i 
bila od njega odvisna sreča ali nesreča vse rodbine. Nam 
je znan že iz njegovih besed — le to naj bo še omenjeno , 
da čeravno starejši brat, ni hotel prevzeti gospodarstva, ker 
se za to ni čutil sposobnega zavoljo svoje ostrosti in svoj e 
čemernosti ; prepustil je vse Oroncijevemu očetu, on pa j e 
3 svoji častilakomnosti le hrepenel, da bi povzdignil svoj o 
družino še do večje veljave in bogastva . Vzel je tedaj l e 
nekaj premoženja in ž njim izginil za nekaj let . Prehodi l 
je kupčevaje srednje-azijske dežele daleč do Indije in d o 
Kitajskega in se sedaj vrnil z obilnim premoženjem in z 
lepo bogato zbirko dragocenih kamenov, kateri so pote m 
po svetu dobro služili njegovemu stričniku, a ga v Rim u 
vendar spravili v pogubo . 

Evrota se je nadejal, najti doma bogatijo in jo še po 
množiti s svojimi zakladi, pa našel je ubožano družino . Ali 
to mu še ni ohladilo ponosa do svoje rodbine . Očital in 
očital je bratu skrivše slabo gospodarstvo ; po dolgem pričkanju pa je plačal vse dolgove iz svojega, da je sedaj bi l 
pravzaprav on gospodar vsega . — Črez nekoliko let je oč e 
zbolel in umrl. Na smrtni postelji je povedal Oronciju, da 
vse imetje, od česar so že nekaj let sem živeli, pa domovj e 
je lastnina njegovega prijatelja (kako bližen sorodnik d a 
mu je, ni povedal), in da naj mu bo pokoren in se naj vda 
3 vsem popolnoma njegovi volji . Tako je prišel mladeni č 
3 polno oblast trdosrčnemu in brezvestnemu častilakomnežu , 
ki mu je tudi ukazal popolno vdanost, pa da se ne bo sme l 
ustrašiti nobene reči, naj bo dobra, ali slaba, samo da bosta 


20 1 

zamogla opešani rodbini zopet pomagati na noge in jo po 
vzdigniti . 

Po smrti ubožanega očeta jima v Antijohiji ni bilo ve č 
ostati. Z nekolikim premoženjem v roki bi se dalo kj e 
drugje pričeti kako podjetje, ali kaj, ker je po očetovi smrt i 
ostalo jako malo imetja ; kajti bilo je treba vse dolgove poravnati. Pa sestrino premoženje je bilo še celo ; sklenila 
sta, da ga morata dobiti v roke . Skušala sta s pregovarjanjem in z zvijačo ; ali trdno se je branila Mirijam, nekaj 
ker je spoštovala sveto materino voljo, pa tudi, ker je mislila ustanoviti hišo za Bogu posvečene device in tam preživeti svoje dni . Bila je ravno v postavni starosti, da j e 
smela prosto gospodariti s svojim imetjem Vdala se j e 
toliko ter jima ponudila, da bi za nekaj časa živela od nje 
nega imetja, kar jima pa ni bilo všeč. Naposled je začel 
Evrota podpihovati Oroncija, da se mora odstraniti človek , 
ki jima je toliko na poti . Od začetka je mladeniča pretresal a 
ta strašna misel, sčasoma se je je bil pa privadil in naposle d 
je mislil, kdo ve kako zaslužno delo je storil, če je starc a 
odvrnil od krvave moritve in mu nasvetoval drugačno, ne 
krvavo, pa gotovo pot — pot zvijače in neočitnega siljenja. 

Povedali smo že, da so smeli prvi kristjanje, zlasti o b 

času preganjanja, jemati sveto obhajilo s seboj domov ; zavili so svete hostije v prtiček, katerega so imenovali »orarium«, in tega zopet v drugo bogato okinčano povijalo ; vse to 
pa so doma priprli in hranili v mali skrinjici s pokrovcem . 
To je bilo znano Oronciju in dobro je vedel, da je kristjano m 
bilo sveto in nad vse drago tisto, kar so hranili v takih posodicah, pa da bi dali rajši vse, kar imajo, kakor da bi pustili oskruniti ta »biser«, kakor so imenovali najmanjši de l 
svetega kruha. Z biseri ozaljšana dragocena prepasnica, o 
kateri smo v naši povesti že govorili, služila je že Mirijamin i 
materi za vnanje povijalo svetega zaklada ; in nad vse jo 
je cenila tudi hči, nekaj ker je bila materina zapuščina, p a 
tudi ker jo je sama rabila v ravno tisti namen . 

Neko jutro zgodaj je klečala pred skrinjico, se pripravljala z iskreno molitvijo, potem pa pristopila jo odpret. A 
kdo popiše njen strah, ko jo najde že odprto in — prazno ! 
Milo je jokala, kakor Marija Magdalena pri grobu, ko j e 
mislila, da so ji vzeli Gospoda, in ni vedela, kam so g a 
položili ; in kakor ta, sklonila se je še enkrat in pogledal a 
v skrinjico — sedaj je zapazila v njem košček papirja, katerega prej v velikem strahu ni videla. Na lističu je bilo 


20 2 

zapisano, da tisto, kar pogreša, je dobro shranjeno pri brat u 
in da se lahko reši . Takoj je hitela k njemu, ki je bil s 

temnim čemernim tujcem zaklenjen v svoji sobi . Na kolena je padla predenj in ga milo prosila, naj ji da nazaj, 
kar je vzel in kar ji je dražje kot vse bogastvo. Solze in 
prošnje bi ga bile skoraj omečile, ko bi ga ne bil Evrot a 
strmo pogledal, njo pa nagovoril tako-le : 

»Mirijam, primem te pri besedi! Skusiti hočem, če govoriš resnico, in če ti je res kaj za tvojo vero . Ali ti je 
res ljubše, kot vse tvoje bogastvo? « 

»Vse vam bom dala, vse -- kar imam, samo da Naj 
svetejše rešim oskrunjenja!« 

Evrota se nasmehne in reče : »Če je tako, podpiši to-le 
pisanje! « 

Vzela je pero, pregledala pismo in podpisala. Odpovedala se je vsemu svojemu premoženju ter ga prepisala Evrotu. Oroncij je pač divjal, ko je potem zvedel, kako g a 
je starec prekanil, pa bilo je že prepozno. Pozneje so naredili pismo, kakor so ga terjale rimske postave, da se odpové Mirijam vsem svojim pravicam . 

Nekaj tednov sta lepo ravnala ž njo, potem sta ji p a 
rekla, da se mislita preseliti v Nikomedijo na cesarski dvor, 
in da bo tudi nji treba zapustiti dom . Prosila je, naj jo 
peljeta v Jeruzalem, kjer je mislila dobiti zavetja v kak i 
družbi svetih žen . Spravila sta jo torej na neko ladjo, ka

tero je vodil poveljnik prav sumljivega značaja, ki je o d 
Evrota razen prevoznine za Mirijam dobil še lepo svot o 
denarja pod nekimi skrivnimi pogoji, po katerih si ni upal 
popraševati Oroncij. Ubožna devica je stopila na ladjo ; 
edino njeno bogastvo ji je viselo okrog vratu, zavito v edino 
dragocenost, katero je nesla od doma — sveta popotnica , 
kakor so jo sploh jemali kristjanje s seboj na daljna pota 
in jo skrbno hranili na svojih prsih . 

Ko je ladja priplula daleč na morje, ni zavil poveljni k 
proti bregu, ampak kar naravnost je jadral . Kai je imel v 
mislih, ni se dalo uganiti, pa popotnike je to storilo zel o 
nemirne in začeli so se pričkati in prepirati ž njim. Kar se 
sredi morja vzdigne strašen vihar in stori konec vsemu prepiru. Ladjo je valovje prekucevalo nekaj dni semterja, potem pa jo je treščilo na neki skalnati breg blizu Cipra. Mirijam je ostala živa in je svojo rešitev pripisovala edino l e 
sveti dragocenosti, katero je nosila na prsih . Mislila je, da 
je ostala edina pri življenju, vsaj videla ni druge žive duše ; 


203 

pa rešilo se jih je še nekoliko drugih ljudi, ki so poznej e 
prišli domov v Antijohijo in naznanili njeno smrt ter vse h 
drugih popotnikov in mornarjev . 

Na samotnem bregu so živeli ljudje, ki so se živili o d 
tega, kar so ulovili na morju ; ti so prodali Mirijam nekem u 
trgovcu, ki je kupčeval s sužnji. Tako je prišla v mest o 
Tars v roke nekemu možaku izmed višjih stanov, pri katerem se ji ni godilo hudo . 

Ne dolgo potem je naročil Fabij enemu svojih prijateljev v Aziji, naj mu dobi če mogoče kako izobražen o 
sužnjo za postrežbo njegovi hčeri Fabijoli ; tako je prišl a 
Mirijam pod imenom Sira v Fabijevo hišo . 

Sladka smrt. 

Nekaj dni potem, ko se je začela Fabijola pripravljati 
na sveti krst, so ji sporočili, da je prišel neki star mož, k i 
želi kar neutegoma govoriti ž njo. Ko gre k njemu ter ga 
popraša po imenu, ji odgovori : »Žlahtna gospa, moje ime 
je Efrajm in velik dolg je pri meni zagotovljen s premoženjem umrle gospodične Neže. Ker sem zvedel, da imate 
vi sedaj njeno zapuščino, zato sem prišel od vas terjat dolg , 
če ne, sem izgubljen « 

Fabijola se čudi tem besedam in reče : »Kako more to 
biti, saj moja sorodnica menda ni nikdar delala dolgov ? « 

»Ona ne,« odgovori nekoliko osramočen stari oderuh , 
»pa neki drug gospod, Fulvij, ki bi bil imel njeno premoženje dobiti po zaplembi ; zato sem mu bil na to posodi l 
lepo svoto . « 

Fabijola je že mislila človeka odpoditi, ali ko se spomn i 
Fulvijeve sestre, mu priljudno reče : »Naj si je Fulvij na 
Nežino zapuščino naredil kolikršen dolg tudi, hočem g a 
vam poplačati, pa samo s postavnimi obrestmi . Ce imata 
kako odrtniško pogodbo skupaj, za tisto se ne menim . « 

»O, bom imel izgubo, gospa, bom imel izgubo. Saj 

sem že tako na vso moč malo terjal, gotovo da.« 

»Le k mojemu hišniku idite, on vam bo vse poravnal. 
Vsaj tukaj se vam ni bati izgube . « 
Hišnik, bivši njen suženj, katerega je sedaj oprostila , 

je izplačal Judu, kolikor je bilo prav in pošteno . Kmal u 
potem mu izroči Fabijola neko bolj sitno delo, namreč vsa 
pisanja in račune svojega rajnega očeta, da jih pregleda i n 
vidi, kje in komu se je kdaj zgodila kaka krivica ali ne


201

poštenost, ker je sklenila vse povrniti in poravnati . Tud i 
Korvinu je odkazala toliko denarjev, da bi lahko živel ž 

njimi, ko je zvedela, da je res on po svojem očetu izposloval cesarjev odpis in tako rešil premoženje zaplembe, ka r 
je postavno bilo njeno . 

Ko je bilo poravnano posvetno, preživela je naslednj e 
dni s postrežbo pri Mirijami in s pripravljanjem na sveti krst . 
Da bi kaj prej ozdravela, dala je bolnico prenesti v nomen

tansko poslopje, obema kaj ljubo stanovališče . Ker je napočila ljuba pomlad, so njeno postelj lahko postavili k oknu , 
ali pa če je solnce sijalo prav gorko, prenesli so jo' pred 
hišo na vrt. Tu so sedele, Fabijola na eni strani nje in n a 
drugi Emerencijana, in so se pogovarjale o izgubljenih prijateljih, posebno o tistih, na katere jih je spominjala vs a 
okolica. Njim pri nogah je ležal stari kodrasti Molos, ki je p a 
že izgubil vso živahnost, le kadar se je izgovorilo Nežin o 
ime, vzdignil je ušesa, jel z ropom mahljati in pogledovati 
okrog sebe. Večkrat so se tudi pogovarjale o verskih rečeh , 
in pri takih priložnostih je Mirijam svojima prijateljicama š e 
bolj natanko razlagala, kar jima je bil povedal Dijonizij . 

Medtem je pa Mirijam pešala bolj in bolj ; rana se je 

sicer zacelila, a telo ni moglo več zadobiti prejšnje moči . 
To so vsi zapazili, le Fabijola ne ; saj tudi ljubeča mati ali 
sestra najzadnja zapazi nevarnost pri detetu ali sestri . Ljubezen je slepa in polna upanja. Jetična rdečica ji je pokrivala lica, bila je slaba in suha, pa sedaj in sedaj jo j e 
silil tihi kašelj . Spati ni mogla dosti in postelj je hotel a 
imeti postavljeno vedno tako, da je gledala skozi okno n a 
neki kraj, kateri ji je bil ljubši in prijetnejši, kot najkrasnejši cvetličnjak . 

Blizu poslopja namreč je bil vhod do nekega pokopališča, ki so ga sedaj imenovali po Neži, odkar so to svet o 
mučenico pokopali v njem . Njeno truplo je počivalo bliz u 
vhoda v mali obokani grobnici, nad katero je bila široka, 
obzidana luknja, da je podzemeljskemu prostoru prihajal o 
z vrta doli svetlobe in zraka . Ta luknja je bila ravno sredi 
vrta izpeljana na dan, obzidana, pa še obgrajena in mal o 
prikrita z nasajenim grmovjem . Semkaj je vedno pogledovalo Mirijamino oko, in ker zavoljo slabosti ni mogla te 
lesno do groba, je bil vsaj njen duh vedno tam, kjer j e 
počivala tista, katero je ljubila in častila nad vse. 

Nekega lepega mirnega jutra, nekoliko tednov pred ve

liko nočjo, je zagledala bolnica nekaj mladeničev, ki so šli 


v bližnji potok na ribji lov, in ker so šli po bližnjici skoz i 
vrt, prišli so mimogrede do omenjene luknje nad grobom . 
Eden je pogledal skozi luknjo in rekel : 

»Glejte, glejte, to-le je pa gotovo ena tistih kristjanski h 
krtovih lukenj!« 

»Idimo doli!« nasvetuje drugi . 

»Kako pa pridemo nazaj in kod ?« ugovarja tretji . 

Tega pogovora seveda ni slišala Mirijam, pač pa je vi 
dela, kar se je zgodilo nato. Tisti, ki je posebno vrat stegoval in napenjal svoje oči, mignil je drugim, naj stopij o 
bliže in naj bodo tihi . Pogledajo in nato začno pri bližnj i 
stari zidani ograji rušiti kamenje in ga metati skozi luknjo ; 
potem pa smeje se odidejo . Mirijam je mislila, da so kamenje metali na kako kačo ali na kak drug mrčes, katerega so zapazili v globočini . 

Ko so prišli ljudje k nji v sobo, povedala je, kar j e 
videla ; takoj je šla Fabijola sama s služabniki h grobu, z a 
kateri je zelo skrbela. Ali kdo popiše njih strah in žalost, 
ko najdejo pri Nežinem grobu revico Emerencijano v krv i 

ležečo in mrtvo! Pozneje so zvedeli, da je šla ubožica pretekli večer mimo potoka, kjer so imeli neverniki svojim bogovom na čast nesramne gostije . Vabili so jo, da se ude 
leži, česar se je branila in jih še povrh oštela in očitala 
jim njih neusmiljenost do kristjanov . Napadli so jo suroveži s kameni in jo močno ranili. Ubežala jim je pač še 
na vrt, ali ker se je čutila slabo, zlezla je skozi luknjo h 
grobu svoje sestre, da bi tam molila. Tukaj je pa omagala 
tako, da ni mogla nazaj, in zjutraj so jo našli divjaki i n 
pobili. Tako je prejela revna kmečka deklica namesto krsta 
z vodo krvavi krst in dohitela jo je sreča, da se je svet a 
Cerkev vsako leto spominja med svetniki . 

Fabijola in njene tovarišice so se pripravljale na svet i 
krst, kakor je bilo navadno ; le nekoliko okrajšano jim j e 
bilo pripravljanje zavoljo preganjanja. Še toliko lože jim 
je bilo to, ker so stanovale blizu katakombe, v kateri je bil o 

več cerkev. Najprej so bile vzete med »poslušavce« (audientes), ki so smeli pri božji službi biti samo pri pridiga h 
in branju ; potem so prestopile v drugi red na sveti krst 
se pripravljajočih, med »klečeče« (genuflectentes), ki so p o 
pridigi tudi še smeli biti pri molitvah in so prejeli škofo v 
blagoslov ; in nazadnje med »izbrane« (electi), ali tudi »želeče, zahtevajoče« imenovane (competentes), ki so bili ž e 
popolnoma izučeni v svetih resnicah . Ko so prestopile v 


zadnji red, začeli so se tisti sveti obredi, ki so sedaj pri 
nas združeni pri svetem krstu, takrat so bili pa ločeni. En 
dan so se odpovedale hudobi in njenemu dejanju, kar s e 
je ravno pred krstom še enkrat zgodilo ; zopet črez nekajdni je sledilo maziljenje ušes in nosa, ali tako imenovani 
»efeta« ; in tako so sledili ločeno drugi obredi, pri nas o b 
enem storjeni. Posebno slovesno je bilo maziljenje, ki se 
ni zgodilo samo na glavi, ampak po vsem životu . 

Sveti krst se seveda ni mogel podeliti z veliko sloves

nostjo, to takrat ni bilo mogoče . Po mestu so bila zbirališča ali cerkve zaprte in ko je napočil srečni dan, splazil a 

e je vsa družba na vse zgodaj okoli mesta na nasprotn o 
stran do Poncijanovega pokopališča. Dopoldne so preživel i 
v molitvi in premišljevanju in šele zvečer se je začela slovesna božja služba. 

Prišel je čas krsta. Po mnogih stopnicah se je prišlo 
globoko v podzemeljski prostor, v katerem je bila v skal o 
vdolbena, štirioglata, 4 do 5 črevljev globoka votlina,* in v 
njo iz podzemeljskega studenčka napeljana čista mrzla voda,
v katero so katekumena trikrat potopili. Pri ženskah so 
stregle žene dijakonise . 

Precej po svetem krstu so prejeli novokrščenci zakrament svete birme, potem pa so jih poučili v skrivnosti h 
svetega obhajila in pristopili so prvič k sveti večerji . To 
se je zgodilo velikonočno nedeljo . 

Ko je Fabijola prišla domov, je bilo prvo njeno pozdravljenje, da je Mirijam živo in navdušeno objela . Svetega veselja ni mogla izpregovoriti ; in kaj bi tudi ne! Dane s 

prvič se je čutila na enaki stopnji ž njeno prejšnjo sužnj o 

— ne po čednosti, nebeški modrosti, ne po zaslugah pred 
Bogom, o to nikakor ne : pa postala je kakor ona otrok 
božji, dedinja večnega zveličanja, živ ud na telesu Kristusovem, in kakor nji, stala so ji vrata odprta do vseh njegovih milosti in zaslug njegovega odrešenja. Popolnoma 
nova stvar je bila in prerojena . Z nobeno še tako krasno 
obleko se ni nikoli ponašala tako, kakor sedaj z belim ob-
lačilom, katerega je prejela pri svetem krstu in ga smela 
nositi skozi osem dni. 
A dobrotljivi Oče ve med veselje vplesti žalost, pošlj e 
nam jo takrat, kadar smo najbolj pripravljeni jo prenašati . 
Ko je Fabijola tesno objela svojo sestro, zapazila je prvi č 

* Ves ta prostor je še danes tam videti, kakršen je bil takrat . 

njeno težko sapo in kratko dihanje ; poslala je po Dijonizija za drugi dan. Tisti dan je pa še zbrala okoli sebe i n 

Mirijam svoje izpreobrnjene sužnje in Nežine krščanske 
posle, katere je ona obdržala pri sebi, in praznovali so prav 
veselo velikonočnico. 

Drugo jutro pokliče Mirijam Fabijolo k sebi in jo nagovori tako milosrčno, da še nikoli tako : 

»Ljuba moja sestra, kaj boš storila, če te zapustim ? « 

Fabijola se ob teh besedah neizrečeno prestraši in j o 
vpraša : 

»Kaj, ali me hočeš zapustiti? Mislila sem, da bove 
vedno skupaj živeli kot sestri. Pa če ti zapustiš Rim, pojdem s teboj, da ti bom stregla ; kaj ne, da bom smela?« 

Smehljaje prime Mirijam svojo prijateljico za roko in 

solzica se ji je zalesketala v očesu ; z roko je pokazala 
proti nebu. Fabijola jo je razumela in rekla : 

»O ne, ne, draga sestrica! Kaj bom počela brez tebe ! 
Le moli; Bog ti ne bo odrekel nobene prošnje. Pa tudi 
jaz bom molila k Neži in Boštjanu, ker sem slišala, kolik o 
premore priprošnja naših zveličanih bratov pri Bogu . Le 
zaupaj ; prepričana sem, da bo kmalu bolje . Šli bove v 
Kampanijo, kjer te bo milo pa gorko podnebje kmalu okrepčalo, in sedeli bove zopet pri studencu in se menili o če m 
boljšem, kot o puhlem modrijanstvu . « 

Mirijam je odmajala in ji odgovorila, pa ne žalostna : 
»Ti se motiš, ljuba moja! Bog mi je dal doživeti t a 

presrečni dan, ali sedaj me čaka nekaj drugega. Naj se 
zgodi njegova volja! Jaz vem, koliko dni mi je še danih ; 
ti bi rada žalovala po meni, pa nočem ti odvzeti ne enega 
dne tvoje bele obleke . « 

Dijonizij je prišel in takoj zapazil, da se je z njegov o 
bolnico obrnilo zeló na slabo, odkar je ni videl. Zgodilo 
se je, kakor se je bal ; morilno bodalo je zadelo kost i n 
ranilo njeno površje ; tako se je je naglo prijela jetika . 

Fabijola je šla k Nežinemu grobu in je tam dolgo i n 
iskreno molila. S solznimi očmi se je vrnila k Mirijami : 

»Sestra,« tako jo je nagovorila, »naj se zgodi božj a 
volja; jaz sem pripravljena na vse. Prosim te, sedaj mi povej, kaj želiš, da storim, kadar te izgubim ? « 

Mirijam obrne oči proti nebu in reče : 

»Moje truplo položi k Nežinim nogam in potem mol i 
k nji za me toliko dolgo, da pride i z j u t r o v e g a nek i 
tujec z veselim naznanilom .« 


* 

** 

Naslednjo nedeljo, bila je bela nedelja, obhajal je duhovnik Dijonizij s posebnim privoljenjem v Mirijamini sob i 
daritev svete maše, med katero ji je podal sveto obhajil o 
kot zadnjo popotnico, potem pa jo mazilil s svetim olje m 
in molil nad njo ter ji tako podelil zadnji zakrament, s katerim Cerkev utrjuje svoje otroke za zadnjo pot . 

Fabijola in služabnici sta bili pri tej slovesnosti, in bil e 
so vse ganjene do solz ; potem pa so šle zopet v katakombo, kjer so med božjo službo odložile krstno oblek o 
in se vrnile v navadni obleki. 

Ko Fabijola zopet stopi k svoji bolni prijateljici, nagovori jo ta tako-le ter prime za roko : 

»Moja ura je prišla, da se ločim od tega sveta ; odpusti mi, če kdaj nisem storila svoje dolžnosti ali če t i 
nisem dajala dobrega zgleda. « 

Toliko Fabijola ni mogla prenesti, ulijó se ji solze . 
Mirijam jo je tolažila in rekla : 

»Kadar ne bom mogla več govoriti, pritisni znamenj e 
križanega Jezusa na moji ustni; vi pa, častiti duhovni oče 
Dijonizij, spominjajte se me v molitvi pri Gospodovem oltarju, kadar umrjem . « 

Sivi starček je molil zraven nje ; ona je odgovarjala, 
in ko ji je zastal glas, premikali sta se le še ustni in s e 
pritiskali na križ, katerega so ji držali pred ustmi . Živ in 
vesel je bil njen pogled	 sedaj je vzdignila roko do čela, 
jo nesla na prsi in delajoč znamenje svetega križa — j e 
umrla. 

Dolgo je žalovala Fabijola po nji, a sedaj v upanju! 


Zmaga. 

Tujec iz jutrovega . 

ako samotno je vse okrog nas! Izginil je izpred 

~'Os naših oči eden za drugim vrlih krščanskih junakov : 

Pankracij, Boštjan, Neža in drugi — ni jih več! Al i 
se bomo temu mar čudili? Saj nismo popisovali navadni h 
časov, mirnih let, ampak pred očmi nam je bil neverni , 
poganski svet, boreč se za svoje izmišljene puhle malike zoper kraljestvo božje . Videli smo silnega preganjavca Dijoklecijana premišljeno in z vsemi peklenskimi silami se upirati zoper Kristusovo Cerkev — ali naj se čudimo, če ji h 
je med milijoni spoznavavcev padla tudi peščica, kateri h 
življenje smo opazovali v naši povesti ? 

Leta 284 so rimski vojaki oklicali Dalmatinca Dijoklecijana (284—305) za vladarja . Bil je bistrega uma, prav i 

mož na bojišču, pa tudi na cesarskem prestolu, in rimsko 
cesarstvo je pod tem mogočnim vladarjem zelo okrevalo . 
Sicer slavohlepen, je vendar svojo oblast razdelil in je v 
zapadni polovici rimske države postavil za cesarja svojeg a 
rojaka Maksimijana, medtem ko je vzhodno polovico sa m 
vladal. Da bi bilo vladarstvo še bolj utrjeno in oskrbljeno , 
postavil je Dijoklecijan še dva sovladarja, sebi surovega 
Galerija, a Maksimijanu Konštantina Klora, očeta Konštantina Velikega. — Galerij je vladal v Sirmiji, Konštancij p a 
v Britaniji, Hispaniji in Galiji . 

Dijoklecijan izprva ni preganjal kristjanov, ampak dovolil jim je, da so smeli svojo vero svobodno spoznavati, 
ter jim podelil celo visoke državne službe . Število kri-

Fabijola 14 


?10


je pomnožilo tako, stjanov s 

e bila pretesna in so si pričeli zidati velike prostorne cerkve . 

V stolnem mestu Nikomediji je prav blizu Dijoklecijanov e 

palače stala lepa cerkev, v katero je zahajalo mnogo dvorske gospode h krščanski službi božji . Skoro dvajset let 
je Dijoklecijan že sedel na cesarskem prestolu in nikdar 
se ni spotikal nad kristjani, ki seveda niso hoteli darovat i 
poganskim malikom . Tedaj ga je začel njegov vladarski 
pomoč'nik, surovi Galerij, ščuvati ter mu dokazovati, da s o 
kristjani državi nevarna družba in da so ravno oni krivi , 
da se staro pogansko malikovanje ne more tako slovesn o 
obhajati, kakor bi se spodobilo za ponovljeno cesarsk o 
oblast. Dijoklecijan se je nekoliko obotavljal, nazadnje s e 
je pa le dal premotiti in izdajal je čimdalje ostrejše naredbe zoper kristjane. Najprej je ukazal, da se mora velika cerkev v Nikomediji podreti. Dne 23. svečana 303 so 
prihrumeli vojščaki na vse zgodaj v hišo božjo in črez ne 
koliko ur ni bilo več kamena na kamenu . Nato je zaslepljeni cesar vsem svojim sovladarjem in cesarskim na 
mestnikom razposlal povelje, da naj kristjanom poberó i n 
požg~ njihove svete knjige ter da naj jim tudi poberó vs e 
njihovo cerkveno premoženje . Noben kristjan ne sme ve č 
opravljati nobene državne službe, a če je sužnik, ne sm e 
se pod nobenim pogojem osvoboditi. 

Kmalu potem je nastal v cesarski palači v Nikomedij i 
ogenj in požar je pokončal velik del poslopja . Hudobn i 
Galerij je takoj porabil priložnost in zatožil kristjane pr i 
Dijoklecijanu, da so oni zažgali palačo z namenom, da b i 
oba cesarja med požarom pri živem telesu zgorela . Takoj 
je Dijoklecijan ukazal vse škofe in duhovnike zapreti in n a 
vsak način siliti, da darujejo bogovom, ali pa jih ostr o 
kaznovati. Nova zapoved pa je cesarskim namestniko m 
po raznih deželah naročila, da se morajo vsi kristjani bre z 
izjeme preganjati, in ista kazen velja tudi za tistega, ki b i 
hotel kakega kristjana braniti ali ga skrivati pod svoj o 
streho. Sedaj se je pričelo po vsem cesarstvu strašno preganjanje in prelivanje krvi ! 

Pa prišla so za kristjane še hujša leta, kakor smo ji h 
opisali v naši povesti. Dijoklecijan, Galerij, Maksimin i n 
Licinij na vzhodu, Maksimijan in njegov sin in nasledni k 
Maksencij na zapadu, so z vso silo butali ob skalo Petrovo . 
Kakor silni vihar se je vnelo preganjanje kristjanov seda j 
v tem, sedaj v drugem kraju velikega rimskega cesarstva, 


21 1 

in se valilo iz dežele v deželo ter podiralo in pokončevalo vse, kar je bilo krščanskega — kri je tekla v potokih ! 

Na cesarskem dvoru v Nikomediji so živeli Peter, Gor

gonij in Dorotej, krščanski možje, katere cesar Dijoklecija n 
poprej ni le čislal kot prijatelje, ampak tudi ljubil kako r 
sinove, a sedaj jih je neusmiljeno preganjal in trpinčil . Petru 
so ukazali darovati malikom ; ker se je pa tega stanovitn o 
branil, so ga slekli, potem obesili in tako kruto bičali, dokle r 
mu niso kosti obelili . Nato so mu vlili kisa in soli v rane , 
ga položili na raženj in ga pri živem telesu spekli . Vendar 
je slavni mučenik vse muke hrabro premagal in svojo duš o 
ohranil neomadeževano. Enako kruto in neusmiljeno so 
mučili dvornika Gorgonija in Doroteja ter ju potem zadrgnili . — Nikomedijskega škofa Antima so obglavili, z a 
njim pa so pobili še mnogo drugih kristjanov . 

Sploh so se po vzhodnih deželah cesarski namestniki 
drug z drugim skušali, kdo da si bo za obsojene kristjan e 
izmislil hujše muke. Nekateri so jih devali ob glavo al i 
križali, mnogi so jih divjim zverinam metali za hrano, al i 
pa so jih zaprli, da so pomrli gladú. Tudi so jih na 
ražnji pekli, v dimu sušili, ali potapljali v morje. — V 
Frigiji je bilo mestece, v katerem so bivali sami kristjani . 

Rimski vojščaki so mestece obkolili ter je zažgali, da so 
vsi prebivavci zgoreli . 

Med rimskimi vojščaki se je odlikoval Julij v Meziji . 
Cesarski namestnik mu je prigovarjal, naj daruje malikom ,
a vrli vojščak mu odgovori : »Že šestindvajset let sem zves t 
vojščak, sedemkrat sem stal pred sovražnikom in sem 
moško sukal meč ; zvesto sem pa služil ne le cesarju, ampak tudi živemu Bogu, kojemu se tudi sedaj ne smem izneveriti.« Na morišču je še poljubil svojega prijatelja, 
krščanskega vojaka Hezihija, rekoč: »Brat, pridi kmalu za 
menoj!« Takoj si obveže oči in nakloni svoj vrat, rekoč : 
»Gospod Jezus Kristus, ker trpim zavoljo tvojega imena ,
pridruži mojo dušo svojim svetnikom!« — En mesec pozneje je tudi Hezihij prestal mučeniško smrt . 

Ali kaj je zaleglo vse to napenjanje, kaj je pomagalo , 

če so pod Dijoklecijanom,* kakor je za gotovo znano, v 
enem mesecu poklali osemnajsttisoč kristjanov, če so s e 

* Dijoklecijan je v enem letu štirikrat oklical preganjanje, eno 
hujše od drugega; in tako si je bil svest uspeha svojih namenov, 
da je že naprej dal vliti denar v vedni spomin potomcem, »da j e 
pokončal z zemlje ime krščansko« . 

14* 


21 2 

pokončala cela mesta in če se je morilo tako, da so s e 
skrhali meči in so se utrujeni rablji morali vrstiti ? — Svet a 
Cerkev je posadila enega višjega pastirja za drugim n a 
sedež Petrov ; v temnih katakombah so se obhajali cerkven i 
zbori ; iz daljnih krajev so prihajali škofje v Rim, pri na 
sledniku Petrovem iskat sveta . Škof za škofom je priše l 
na svoj stol in posvečeval duhovnikov na mesto tistih, k i 
so umrli junaške smrti za svojega Zveličarja. — In verniki? Čim več so jih usmrtili, tem več jih je bilo : kri mučencev je postala seme novih kristjanov ! 

In ko je Dijoklecijan spoznal, da je prazno njegovo po

čenjanje in se zato odpovedal cesarski kroni ter odšel v 
Dalmacijo, v svoj rojstveni samotni kraj, ko so Galerij a 
pri živem telesu snedli črvi, ko se je Maksimijan Herku l 
samega sebe udušil in Maksencij poginil v Tiberi, ko tudi 
drugih preganjavcev ni bilo več — takrat je stala Gospodova Cerkev še v polni moči na mogočni skali : vrata peklenska je niso premaknila . Zmagala je ! 

Leta 313 ji cesar Konštantin Veliki, po zmagi zope r 
Maksencija, podeli vse prostosti in pravice, pa tudi povrn e 
Cerkvi vse premoženje, katero so ji bili prejšnji vladarj i 
odvzeli. To je bilo veselje! Od začetka bojazljivo, potem 
pogumnejše so stopali na dan ; vsak si je iskal svoji h 
znancev in prijateljev, o katerih ni vedel, ali so še živi, al i 
pa so že dosegli mučeniško krono. Kmalu so tudi iztrebili in popravili si svoja nekdanja zbirališča, pa tudi lepih , 
novih cerkva si začeli zidati. 

Mislimo si leto 318, torej petnajst let po Mirijamin i 
smrti. Cerkev se je že pokrepčala in se vnovič uredila i n 
utrdila ; tu pa tam se je kak nesrečni odpadnik zopet p o 
dolgi težavni pokori spoprijaznil in zedinil s Cerkvijo, p a 
tudi semterja je bilo srečati sivoglavega starčka s pohabljeno nogo ali oslepljenim očesom — spoštljivo ga je vs e 
pozdravljalo, ker je nosil znamenja prestanega mučenja za 
Kristusa. 

Če se tega leta bližamo Fabijolinemu nomentanskem u 
poslopju, videli bomo na lepem nekdanjem vrtu čudno prekucijo : polno kamenja navoženega, že obdelanega in še ne 
obdelanega, opeke na kupih in marmornih plošč, ter visok e 
odre za neko novo zidanje. Konštancija, hči Konštantinova, 
je molila na Nežinem grobu, ko še ni bila kristjana in prosila ozdravljenja od silne bolezni — ozdravela je popolnoma ; zató se je hotela sedaj izkazati hvaležno in je uka


21 3 

zala nad njenim grobom sezidati lepo cerkev . Vendar j e 
bila še odprta pot do podzemeljskega prostora, kjer je le 
žalo truplo te svetnice, in silno veliko romarjev je prihajalo iz raznih krajev sveta na to sveto mesto. 

Ko se nekega dne vrne Fabijola iz mesta, kjer je imel a 
v svoji hiši bolniščnico in gostišče za uboge, in sicer n a 
svoje stroške, stopi k nji grobokop ali fosor iz Nežine katakombe in ji reče : 

»Gospodična, dolgo ste čakali na tujca iz jutrovega, 
sedaj mislim, da je prišel « 

Fabijola, ki je v svojem srcu še vedno hranila besede 

umirajoče Mirijam, vpraša ga željno : 

»Kje je? «
»Je že odšel . «
»Kako pa veš, da je bil moj tujec?«
Grobokop odgovori: »Danes zjutraj sem zapazil med


množico romarjev moža z dolgo brado ; ni imel menda še 
petdeset let, videti mu je pa bilo na obrazu, da je mnog o 
let preživel v težavi in tugi, kar ga je tudi kazalo dost i 
starejšega. Nosil se je po jutrovi šegi in imel je plašč , 
kakor ga imajo tam menihi . Ko je prišel pred Nežin grob , 
se je vrgel na tla, je jokal in tako milo vzdihoval in stokal , 
da se je vsem navzočim smilil v srce. Bližali so se mu 
in mu šepetali : »Brat, tebe tare velika žalost ; le zaupaj i n 
nikar ne jokaj, saj je milostna svetnica!« In drugi so m u 
rekli : »Le nikar se ne boj, bomo molili za te .« Ali ni se 
dal potolažiti; jaz pa sem si mislil : Le enega samega poznam, da bi mogel biti vpričo tako dobrotljive svetnice tak o 
žalosten. « 

»Le naprej pripoveduj, le naprej — kaj se je zgodil o 
potem ?« vpraša Fabijola . 

»Črez dolgo se je vzdignil, vzel iz žepa krasen, leske č 
se prstan in ga položil na njen grob . Mislim, da sem že 
videl ta prstan pred leti . « 

»ln potem ?« 
»Ko se obrne ter mene zagleda in po obleki spozna , 
da sem grobokop, se mi približa . Videl sem, kako se j e 

tresel, ko me je spoštljivo nagovoril, pa nič pogledal v 
obraz: »Brat, ali veš, kje tukaj počiva neka deklica iz Sirije, Mirijam po imenu ?« Jaz mu molče pokažem grob . Po-
molčal je nekoliko, solze so mu zopet stopile v oči, siln a 
notranja žalost se mu je brala na obrazu, ko me tresočeg a 
glasu zopet vpraša : »Brat, ali ti je znano, za čim je umrla?« 


21 4 

»Za jetiko,« mu odgovorim. »Hvala bodi Bogu!« je rekel 

in globoko vzdihnil, potem pa se zopet vrgel na tla, ječa l 
in vzdihoval več kot celo uro, nazadnje pa strastno poljubil pokrivalo na grobu in odšel .« 

»Je že, res je on! Torkvat, zakaj ga nisi pridrž,a .l ? « 

»Gospodična, si nisem upal. Ko sem mu enkrat pogledal v obraz, ogibal sem se njegovemu očesu ; vendar 
mislim, da bo še prišel, ker je šel proti mestu . « 

»Moramo ga najti,« je rekla Fabijola. — »O predraga 
Mirijam, torej ta sladka misel te je napolnjevala zadnji trenotek tvojega pozemeljskega življenja! « 

Tujec v Rimu. 

Ko je šel drugo jutro tujec črez tržišče, videl je množico mladine stati okrog nekega človeka in ga dražiti . Ne 
bil bi se dosti menil za drhal, ko bi ne bil ravno slišal nekega znanega imena. Stopil je bliže in zagledal sredi ljudstva človeka, mlajšega kakor on, pa že s plešasto glavo i n 
debelim, napihnjenim, rdečim ogrčavim obrazom ; srpo oko, 
zanemarjena obleka in vsa njegova postava in hoja je kazala navadnega pijanca. 

»Veš kaj, Korvin,« reče mu neki paglavec, »sedaj b o 
pa tebe zadelo plačilo. Ali veš, da pride letos Konštanti n 
v Rim? Tedaj pride vrsta na nas ; kaj misliš ?« 

»Tega pa že ne,« odgovori popisani možic ; »kristjanj e 
si kaj takega ne upajo . Konštantina smo se tudi takra t 

bali, ko je po Maksencijevi smrti prvič oklical kristjano m 
prostosti, ali črez leto je pa razglasil vse vere enake pre d 
postavo. « 

»To je vse res,« odgovoril je oni, da bi ga še dalj e 
dražil ; »a to velja le za navadne ljudi . Kaj pa s tistimi, 
ki so posebno stregli po kristjanih ; a misliš, da res ne bo 
šla glava za glavo, divja zver za divjo zver?« 

»Kdo je to rekel ?« vpraša Korvin in obledi . 

»Vsaj prav naravno se mi zdi . « 

»Pa tudi pravično, pravično,« pristavi neki drugi . 

»E, pojdi pojdi,« odgovori Korvin, »toliko bodo še vedn o 

človeku dali časa, da postane kristjan ; jaz bi pa tudi kdo 
ve kaj rajše postal, kakor stal tam --. « 

»Kjer je stal Pankracij,« podražil ga je tretji . 

»Molči,« zarenči pijanec v največji jezi in pokaže pesti : 
»Le še enkrat mi imenuj to ime, če si upaš!« 


21 5 

»Seveda te bode, ker ti je rekel, da boš umrl . Ha, ha, 

ha — divjega pantra semkaj za Korvina!« zakričal je draživec in jo urno pobrisal. 

Za njim so tudi drugi zbežali, zakaj pijanec je zače l 
divjati kakor besna zver, kleti in za njimi lučati kamenje . 
Naš tujec je šel svojo pot naprej, za njim pa je počas i 
omahoval Korvin proti lateranski baziliki — kar preplaš i 
daljnega romarja strašno rjovenje in nato silni krik ! 

Ko je šel Korvin mimo koloseja in železnih kletk, v 
katerih so redili zveri za boje med seboj, gnalo ga je neka j 
kar skoro nehoté k omrežju, za katerim je skakal lep panter ; 

in začel ga je dražiti in se mu pačiti : »O, ti si pa res podoben tistemu, ki me bo požrl! Kako si lepo zavarovan v 
železni kletki!« Ali ta trenotek plane razkačena zver n a 
omrežje in zgrabi s svojimi kremplji pijanca skozi železn e 
palice za tilnik in goltanec ter ga strašno rani. 

Pobrali so reveža in ga odnesli v njegovo stanovanje ; 
naš jutrovec je šel za njim in našel je prav siromaško, p a 

kaj umazano in nečedno sobico, ter starega, shujšaneg a 
sužnja za postrežbo. Tujec je poslal po zdravnika, katerega 
pa dolgo ni bilo ; medtem je sam skušal, kakor je vedel in 
znal, vda bi ustavil kri. 

Crez nekoliko je odprl ranjenec svoje vodene oči i n 
debelo gledal tujca . 

»Ali me poznaš ?« vpraša ga vljudno romar. 

»Tebe? Ne — pač, vendar — o moj lisjak, moj lisjak ! 
Si že, si že ; ali se še spominjaš najinega lova na vražn e 
kristjane? Kje si se pač potikal toliko let? Ali si jih kaj 
prida polovil? Ha, ha, ha! « 

»Tiho, tiho, Korvin! Če se ne boš držal prav mirno, 
ni več upanja, da bi ozdravel ; pa tudi nimam rad, da me 
spominjaš tistih časov, ker sem sedaj sam kristjan . « 

»Kristjan? Kaj, kristjan ?« divje zakriči Korvin . »Ti, ki 
si prelil več kristjanske krvi kot marsikdo — ti kristjan ? 
Ali so ti mar vse to odpustili? Ali moreš mirno spati? Al i 
te niso preganjale po noči furije? Ali ti ni ležala kača n a 
srcu? Ce ti je, povej mi, kako si se jih iznebil, da se jih 
še jaz ; če te pa še niso — o prišle bodo, prišle — furij e 
in strahovi! Zakaj bi neki ravno tebi prizanašali? « 

»Le mirno, Korvin ; le mirno in tiho bodi! Tudi jaz se m 
trpel, ravno tako, kakor ti ; pa našel sem zdravilo, in tud i 

tebi ga hočem povedati. Le počakaj, da pride prej zdrav 
nik — saj že gre.« 


Prišel je, ogledal si reveža in mu obvezal hudo rano ; 
vendar je dajal malo upanja za ozdravljenje, posebno ke r 
je bila ranjencu že po razuzdanosti izprijena kri . 

Ko odide zdravnik, vsede se tujec zraven njega in m u 

začne govoriti o božjem usmiljenju, in da tudi največjem u 
skesanemu grešniku rad odpusti, kakor je odpustil njemu 
samemu. Nesrečnik je ležal kakor otrpnel, slišal je pač, p a 
ne zapopadel, kar se mu je govorilo. In ko mu je razložil romar najpoglavitnejše resnice katoliške vere, nadaljeval je tako-le : 

»Sedaj me boš pa znabiti vprašal, kako človek, ki ve 
ruje vse to, pride do odpuščenja grehov ? .Zgodi se v svete m 
krstu, ko je človek prerojen v vodi in Svetem Duhu. « 

»Kaj ?« zarjove bolnik .
»Po prerodu v vodi svetega krsta . «
Bolnik še strašneje zarjove : »Voda, voda! Proč ž njo 
!


Ne potrebujem je!« — In 'hud krč mu je začel stiskati ranjeni goltanec . 

Tujec se prestraši in ga začne tolažiti : »Nikar ne misli , 
da te bomo sedaj-le v tvoji mrzlici vzeli iz postelje in to 
pili v vodo ; pri bolnikih je zadosti nekaj kapljic — ne več, 
kakor je v tej-le posodici . Ko bolnik pogleda posodico z 
vodo, začne se zvijati, pene so mu stopile iz ust in strašn i 
krč ga je začel lomiti . Silni glasovi so prihajali iz njegovega grla, podobni bolj rjovenju divjih zveri kakor človeškemu glasu . 

Romar je takoj spoznal, da se je prikazala strašn a 
steklina, katero mu je prizadejala razdivjana zver. Komaj 
sta ga s služabnikom obdržala na postelji . Sedaj in seda j 

je začel strašno preklinjati Boga in ljudi, ali vpiti : 
»Vode mi hočejo dati! Vode, vode! Za me ne! Ogenj 

— ta je za me! Sem že v ognju ; sem že — glejte, glejte , 
glejte — kako leze ob meni, okrog in okrog — zmera j 
bliže, bliže, bliže! « 
Tolkel je in mahal in pihal okrog sebe, in skušal po 
gasiti plamen, katerega je mislil videti . — K strežnikom a 

obrnjen je začel : 

»Zakaj ga ne pogasita? Saj vidita, da me že žge! « 

Tako je pretekel dan in napočila je žalostna noč . Huje 
in huje je pritiskala vročica in strašneje in strašneje j e 
divjal ; moči telesa pa so pojemale. Kar se vzdigne v postelji in s strašnim, mrtvim pogledom strmi kakor na 'nekoga pred seboj in razdivjano vpije : 


21 7 

»Proč, Pankracij, proč, proč! Dosti dolgo že zijaš v me ! 
Drži svojega pantra — drži ga, drži — na zatilnik mi hoč e 
planiti! Se že vzdiguje — o joj!« 

Pri teh besedah siloma strga povoj od rane na vratu , 

kakor bi hotel pahniti Ijuto zver od sebe — črna kri se 
vlije po njem — pade nazaj — in na siromašni postelji je 
obležalo grdo truplo. 

Tujec je videl umreti nespokorjenega preganjavca . 

Konec. 

Drugo jutro najdemo tujca na mestnem trgu, ko hod i 
semtertja ter poprašuje po nekom . Naposled je v neki siromašni hišici našel, kogar je iskal, in krenila sta v malo, 
umazano pisarnico pred kapitolom . Izvlekla sta iz kota zaprašene knjige ter v njih dolgo nekaj iskala . Našla sta, 
kar je bilo že pred petnajstimi leti zapisano, potem pregledovala še nekaj drugih razmršenih pisarij in nazadnje st a 
vse zopet pahnila v kot — oba zadovoljna s tem, kar st a 
našla zapisano, kakor je bilo videti . 

»Prvič v svojem življenju se mi je zgodilo sedaj-le, d a 
pride po svojih dolgovih vprašat človek, ki je že pred petnajstimi leti. ubežal,« reče lastnik siromašne hišice . »Gospod, 
vi ste gotovo kristjan ? « 

»Sem po božji milosti! « 

»Jaz sem si mislil ; priporočam se, gospod! S takim i 
obrestmi vam bom tudi jaz iz srca rad postregel vsak dan ,
kakor moj oče Efrajm, ki je sedaj že v Abrahamovem naročju, — Ti si pravi norec, ti, « je pristavil, ko je tujec toliko odšel, da ga ni mogel več slišati . 

Veliko bolj veselega obraza kakor doslej in Iahneji h 
korakov je sedaj stopal tujec proti nomentanskemu dvorcu , 
je tam molil pri grobu, potem pa grobokopa vprašal kako r 
v dneh prijateljstva : 

»Torkvat, ali bi mogel govoriti z gospodično Fabijolo ? « 

»O lahko ; le idite z menoj .« 

Med potjo še črhnila nista o nekdanjih letih ; neko notranje čutilo je menda obema velelo, da naj je vse pozabljeno, kakor sta oba tudi upala, da je pri Bogu pozabljeno in jima odpuščeno. Fabijola je bila ta dva dni doma 
ostala in čakala tujca iz jutrovega ; sedela je na vrtu pr i 
studenčku, ko je Torkvat pripeljal romarja in ga samega 
pustil pri nji . 


»Gospodična,« nagovori jo v največji ponižnosti, »n e 
bil bi si upal več stopiti pred vas, ko bi me ne bila pri 
silila pravičnost in hvaležnost . « 

»Oroncij, — ali vas smem tako imenovati ?« On prikima. — »Vi pač nimate druge dolžnosti do mene, kako r 
tisto, katero nam naklada naš veliki apostol Janez : Ljubiti 
se med seboj. « 

»O, vem, vem, da je tako blago vaše srce ; zato bi 
se ne bil imel vrednega stopiti pred vas, ko bi me ne silila ostra dolžnost. — Kako se vam hočem zahvaliti za 
dobroto in ljubezen, katero ste skazovali nji, ki mi je se 
daj ljubša kot vse, in za katero ste skrbeli, ker sem jo ja z 

u

zavrgel ?« 

»Saj mi jo je sam Bog poslal za angela variha . In le 
spomnite se tudi, da je Bog pripustil bratom, prodati Jožefa v Egipet, da je potem rešil ves rod.« 

»Zares predobri ste meni nevrednežu! Ali ne bom s e 

vam več zahvaljeval za tisto, kar ste storili nji, ki vam j e 
povrnila dobrote — saj sem šele to jutro zvedel sam o vaš i 
milosti, ki nisem imel gotovo nikakršne pravice do nje . « 

»Ne vem, kaj mislite,« odgovori Fabijola. 

»Hočem vam razložiti bolj natanko,« rekel je Oroncij , 
in začel : »Veliko let je že minulo, odkar sem eden izmed 
tistih mož, ki po sveti deželi žive v puščavi in samoti, pa 
cele dneve in noči prežive z molitvijo in premišljevanjem 
ter z delom svojih rok . Tudi hudo pokoro delamo za svoj e 
pregrehe s postom, krotenjem in z molitvijo . Saj ste že slišali o takih možeh ? « 

»Sveti Pavel in Anton sta pri nas ravno tako znana , 
kakor na vzhodu,« bil je odgovor Fabijolin . 

»Z najimenitnejšim učencem Antonovim sem skupa j 
živel. Lepo me je učil in tolažil sveti mož z zgledom i n 
besedo ; vendar nekaj mi je vedno težilo srce in vznemirjalo dušo. Ko sem namreč pobegnil iz Rima, naredil se m 
velik dolg pri nekem Judu in mu obljubil silnih obresti ; 
posojilo in obresti so morali tedaj že neizrečeno narasti . 
Jaz sem ta dolg storil prav premišljeno, vezala me je torejdolžnost, ga plačati ; ali s čim, jaz revni puščavnik, katerega živé rastline, ki poganjajo med peskom? Le neka jje bilo še mogoče : svojemu upniku izročiti se za sužnja ; 
naj me že sam obdrži in grdo ter zaničljivo ravna z menoj , 
ali pa če me proda drugemu — saj sem še trden za delo . 
Tako ali tako bi imel svojega Zveličarja za zgled in se to


21 9 

lažil s tem. Dal bi bil vse, kar sem imel — samega sebe . 
Ko sem danes iskal svojega upnika, našel sem njegoveg a 
sina ; pregledovala sva knjige in našla, da ste vi plačali ve s 
dolg za me. Jaz sem torej vaš suženj, gospodična Fabijola! « 
Pri teh besedah je ponižno pokleknil pred njo . 

»Vstanite, vstanite,« reče Fabijola in se obrne v stran , 
ker so jo posilile solze . »Vi nikakor niste moj suženj, ampak moj dragi brat po Kristusu . « 

Potem se je vsedla zraven njega in rekla : »Oroncij, ja z 
vas imam prositi za nekaj prav posebnega — povejte mi , 

kako vas je Bog privedel do tako krščanskega življenja? « 

»Povedal vam bom prav ob kratkem, draga gospodična . 
To vam je znano, da sem pobegnil neko noč iz mesta, z 
menoj neki človek --,« beseda se mu je ustavila. 

»Že vem, že vem, koga mislite — Evrota . « 

»Res — nesreča naše hiše in vzrok mojega in trpljenja moje sestre. Za drage denarje sva si najela ladjo, 
ki naju je prepeljala z Laškega na Ciprški otok . Skušala 
sva tam z raznotero kupčijo, pa nič ni šlo po sreči — vs e 
je nama izpodletelo. Ker je pojemalo najino premoženje, 
sklenila sva se preseliti v drugo deželo. Pripeljala sva se 
v Palestino in nekaj časa ostala v Gazi . Tudi tukaj se je 
naju vse nekako ogibalo, nisva vedela zakaj ; in kmalu sva 
bila v silni revščini . Ko nisva ničesar več imela, kako r 
nekaj dragih kamenov, sicer veliko vrednih, katerih pa ni 
kakor ni hotel Evrota dati od sebe — zakaj, ne vem — 
začel me je siliti, da naj zopet skusiva svojo srečo s preganjanjem kristjanov, katero je ravno takrat tam razsajalo . 
Prvič v življenju sem se mu takrat uprl in mu odrekel pokorščino. Nekega dne me vzame s seboj na izprehod i n 
me pelje onkraj mesta globoko v puščavo do ozke, pra v 
lepo obraščene dolinice. Košata palmova drevesa so dajala 
senco in studenček, ki je izviral izpod skalovja, je napaja l 
zemljico. V skalovju je bilo videti več votlin in jam ; o 
ljudeh pa ni bilo sledu. Drugega ni bilo slišati kakor šumljanje vodice . Ko sva se usedla, začne mi Evrota resnobnega obraza praviti, da je sedaj prišel čas, da storiva, ka r 
je sklenil. Beračiti ne smeva, nihče ne sme videti naše rod-
bine v capah ; takoj tukaj morava umreti, da najina trupl a 
požro divje zveri in da potem nihče ne ve za naju. Pri teh 
besedah je izvlekel iz obleke dve steklenici, eno večjo, en o 
manjšo, in je urno popil, kar je bilo v manjši . Jaz se branim in mu rečem, da ni pravično, naj bi jaz imel večjo po


sodico, on pa manjšo. Odgovori mi, da je on že slab i n 

star, jaz še mlad in čvrst, in da torej mora biti tako. Ker 
me ni nič kaj veselilo, že umreti, zalo sem se mu zel o 
branil. Ali njega sedaj popade neka peklenska togota; zgrabi 
me in pritisne na tla, pa mi vlije vso tekočino iz steklenic e 
v goltanec. — V tem trenotku me popolnoma zapusti zavest in tako sem ležal, dokler se nisem prebudil v neki 
skalnati votlini in začel s slabim glasom klicati po pijači . 
Častitljiv starček s sivo brado mi prinese v leseni posod i 
vode k ustom. »Kje je Evrota?« ga vprašam . »Ali je to 
vaš tovariš?« me vpraša stari puščavnik . »Je,« mu rečem . 
»Mrtev je,« mi odgovori . Jaz ne vem, kako se je to zgodilo, da je on umrl, jaz pa ne, ali iz vsega srca sem se za 
hvalil Bogu za rešitev . — Ta starček je bil Hilarijon, i z 
Gaze doma, ki je več let preživel pri svetemu Antonu v 
Egiptu, potern pa se vrnil v svojo domovino, da bi tud i 
ondot vpeljal puščavniško življenje. Imel je tudi že več 
učencev okrog sebe, ki so stanovali po votlinah, svoja zmern a 
jedilca uživali v senci palmovih dreves in se krepčali s studenčkovo vodico. Ko sem ozdravel, mi je -kaj dopadl o 
njih sveto življenje in ganila me je njih dobrotljivost i n 
pobožnost. Tukaj sem videl v pravi veličastni podobi on o 
vero, katero sem jaz preganjal ; stopili so mi v dušo zope t 
nekdanji lepi nauki moje rajne matere in zgled sestrin, poslušal sem glas milosti božje v svojem srcu, začel objokavati svoje hudobije in prejel o veliki noči sveti krst . « 

»Potemtakem sva si dvakrat brata,« rekla je Fabijola ; 

»tudi jaz sem bila o veliki noči prerojena k večnemu življenju. Kaj pa sedaj mislite početi? « 

»Še danes se napotim domov ; saj sem dosegel, ka r 
sem želel ; hotel sem poplačati svoj dolg in na Nežin gro b 
položiti kak dar. Saj še veste,« pristavil je smehljaje, »da 
so me vaš oče, čeravno nevede, preslepili, da hrepeni p o 
mojih dragocenostih, katere sem nosil na sebi . Jaz bedak ! 
Vendar sem sklenil pri svoji izpreobrnitvi, da ji podari m 
najdražje, kar mi je še ostalo . « 

»Kaj pa, ali imate pripomočkov za popotovanje ?« vpraš a 
ga Fabijola. 

»Dobrotljivost vernikov mi je pripomočkov več kot zadosti. Imam priporočilnih pisem škofa iz Gaze, ki mi pridobe povsod hrane in prenočišča, kamor pridem ; vendar 
hočem od vas vzeti kozarec vode in grižljej kruha v imen u 
Gospodovem .« 


Ko sta vstala in šla proti hiši, plane skozi grmovj e 

neka črna ženska kakor v obupnosti pred Fabijolo : 

»O, rešite me, rešite, draga gospa! Preganja me, umorit i 

me hoče!« 

Fabijola je spoznala žensko, bila je njena nekdanj a 
sužnja Afra ; sivi zmršeni lasje in njen obraz je kazal, d a 

trpi največjo revo . Vpraša jo, kdo jo preganja ? 

»Moj mož,« je odgovorila . »Že dolgo grdo in neusmiljeno ravna z menoj, danes pa še posebno divja nad menoj . 
Oj, rešite me, rešite me! « 

»Tukaj ni nevarnosti,« rekla je Fabijola, »vendar kako r 

vidim, ti nisi srečna. Že dolgo, dolgo te nisem videla . « 

»Res me niste videli, draga gospodična, pa čemu b i 
vam bila hodila razkladat svojo revo? O, zakaj sem za 
pustila vas in vašo hišo, kjer bi bila živela tako srečno ! 
Pri vas in Siri, pa pri Graji in dobrosrčni stari Evfrozin i 
bi se bila učila, kaj se pravi biti dober človek in bi se bil a 
pokristjanila. « 

»Ali si res že kdaj mislila na to, Jubala?«
»V svoji žalosti in ker me je pekla vest, mislila se m


že davno na to, ker sem videla, kako so kristjanje srečni , 
in celo taki, ki so prej bili poredneži kakor jaz . Zato sem 
danes zjutraj nekoliko omenila o tem svojem možu, on pa 
me je začel pretepavati in mi je žugal, da me umori. Vendar, hvala Bogu, za silo sem se že seznanila s krščansk o 
vero pri nekem prijatelju « 

»Ali mož že dolgo tako grdo ravna s teboj ?« vpraš a 
jo Oroncij, ker mu je bil enkrat stric pripovedoval o tem . 

»Zmerom, odkar sem mu kmalu po zaroki povedala , 
da me je snubil neki tujec Evrota. To je bil pa tudi silno 
hudoben človek, poln črnih strasti in brezvesten nesramnež . 
Najžalostnejši spomini nanj me strašijo . « 

»Kako je to ?« pravi radovedno Oroncij .
»Preden je zapustil Rim, me je prosil, da mu napravi m


dve stekleničici strupene tekočine. Ena, je rekel, mora bit i 
gotovo morilna, ker je namenjena nekemu sovražniku, druga 
pa naj človeku samo za nekaj ur vzame zavest, če bi znabiti sam tega potreboval. Ko je pozneje prišel po naročeno 
in sem ravno hotela povedati, da je v večji steklenici sam o 
omotica, v oni četudi manjši je pa hud strup, ki umori v 
malo trenotkih — kar pride moj mož, in -loti se ga ljubosumnost, da me zgrabi in telebi iz hiše. Jaz pa se bojim , 
da ne bi bila kriva smrti kakega človeka .« 


Fabijola in Oroncij se spogledata, čudeč se božji pravici in čudnim njegovim potom, ko jih ustraši žalosten krik 
zamorkin — pogledata — in, o groza, v njenih prsih je tičala puščica. Oroncij pogleda okrog sebe in zagleda z a 
mejo neki črni skremžani obraz peklensko se režati in v 
prvem trenotku je po cesti oddirjal neki Numidčan ; tul s 
puščicami in lok sta mu šklepedrala po hrbtu. Med Fabijolo in Oroncijem je bila švignila puščica in Jubalo smrtn o 
ranila. 

»Jubala,« vpraša jo Fabijola, »ali želiš umreti kot kristjana ?« 

»Želim ; iz srca. « 

»Ali veruješ v enega, troedinega Boga? « 

»Trdno verujem v vse, kar uči sveta Cerkev . « 

»In na Jezusa Kristusa, ki se je učlovečil in umrl za 
grešnike ?« 

»Vse, vse verujem, kar Vi.« Glas je prihajal že slab . 
»Tecite, tecite!« velela je Fabijola Oronciju in mu ka

zala proti studenčku . 

Zajel je vode v perišče, jo prinesel in zlil na glavo 
ubogi Afričanki ter zraven govoril besede svetega krsta . 
Ravno se je ločila njena duša, ko se je voda prerojenj a 
mešala s krvjo sprave . 

Po tem žalostnem prizoru, ki se je pa po drugi stran i 
veselo končal, ukazala sta Torkvatu nekaj zastran pokopa 
dvakrat krščene fzpreobrnjenke in sta šla v hišo. Oroncijje našel vse lično in snažno, nekdanje gizdavosti in potrate ni bilo več videti. Ko prideta do neke male sobice, 
zagleda tujec pri steni malo omarico, krasno okinčano z 
biseri, katero je krilo ravno tako dragoceno pregrinjalce . Ko 
stopi bliže, vidi na omarici zapisane sledeče besede : 

»Kri blažene Miri jam, prelita od neusmiljenih r o k.« 

Oroncij obledi kot smrt, nato ga oblije rdečica — skora jbi bil omahnil . 

Fabijola je zapazila to, stopila je k njemu, ga priljudno 

prijela za roko, rekoč : 

»Oroncij, tukaj notri je shranjeno tisto, kar naju mor a 

pač obliti z rdečico, a vendar ne odvzeti srca.« 

Ob teh besedah je pregrinjalce na omarici potegnil a 
na stran in sedaj- je zagledal notri Oroncij za njega in njegovo sestro toliko imenitno bogato vezeno opasnico, na nj i 
pa dvojno ostro orožje, katerih osti sta bili od krvi zarja


veli. Takoj je spoznal svoje bodalo, drugo se mu je p a 
zdelo podobno onim, s katerimi poganske gospodinje kaznujejo svoje sužnje. 

»Midva oba sva prelila kri tiste, katero sedaj v ne 

besih častiva kot najino sestro ; pa od tistega dne, ko se m 
jo jaz ranila in ji dala priložnost, pokazati njeno krepostn o 
srce, zadel me je žarek božje milosti in razsvetlil mojo dušo. 
Kaj pa vi, Oroncij ?« 

»Tudi jaz sem čutil od tistega časa, ko sem jo trpinčil , 
milost božjo nad seboj, ki me je privedla do pokore in odpuščenja. « 

. »Tako se zgodi zmeraj,« končala je Fabijola. »Zgled 
našega Gospoda in Zveličarja stori mučence, mučenci pa na s 
s svojimi zgledi privedejo gori k Njemu. Kri mučencev nam 
omeči srca, Njegova kri nas očisti grehov ; njih kri nam 
izprosi milosti, Njegova nam je podeli . Midva oba se imava 
njih krvi zahvaliti za najino novo dušno življenje. « 

Pokleknila sta in dolgo tiho molila pred omarico z 
dragimi ostanki. Ločila sta se nato, in se nikoli več vi 
dela. Še nekoliko let je preživel Oroncij v svetem življenj u 
in pokori ; potem pa je naznanjal zeleni griček v mali, s 
palmami obsajeni dolinici blizu Gaze kraj, kjer je v mir u 
počivalo njegovo truplo. 

Fabijola je še veliko let preživela v svetosti in povso d 

delila dobrote, — potem pa je šla po svoje plačilo za Nežo 
in Mirijami 


Kazalo.


Stran 
Predgovor 3 

I. Mir. 
Krščanska hiša . . 
Mučencev sin . 7 
Posvečevanje 10 
Nevernikovo gospodarstvo . 12 
Prijateljica . . . 18 
Gostovanje . 21 
Slepa sirota . . 25 
Nasprotni sklep . 31 

Ponočni shod . 33 
Kristjanje . . . 39 
Volk in lisjak . . . . 46 

Volk in lisjak med ovcami 50 
Mesec vinotok na Laškem 55 
Med kristjani . 61 
Zbegana ovca . . 66 

II. Boj. 
Dijogen . . . 75 
Pod zemljo . 81 
Nad zemljo . 84 
Priprave za pregan anje 86 
Smrt in žalost . . . 90 
lzdajavec . 9 4 
Device . . 97 

Nomentansko stanovanje 
Cesarski razglas . . 
Razna razlaganja . . . 
Sovražniki v katakomb' 
Prva cvetlica . 

Plačilo . . 
.
Dvojno maščevanje 
.
Javna dela in ječa 
.
Sveta zadnja večerja


Boj.. . 

Krščanski junak 

Rešitev . 
Oživljenje 

Druga mučeniška krona 

Razsodni dan ; prvi del 
Razsodni dan ; drugi del 
Razsodni dan ; tretji del 
Duhovnik in zdravnik . 
Sprejeta daritev . . 
Mirijamino Življenje . 
Sladka smrt . . . 

III. Zmaga. 
Tujec iz jutrovega . 
TujecvRimu . . .
Konec. . .


Stra n 
100 
102 

108 
11 1 
11 5 
120 
127 
132 
137 
144 
149 
153 
158 
162 

. 166 

. 172 
179 
189 
192 
19 7 
203 

209 
21 4 
217