Stran 154___________________VRTEC________________        Leto 48
Francka Zupančič:
#Balzamina in trpotec. ba  sta   bila  otroka   rastlinstva,  torej  brat in sestra.   Njuno skupno bivališče, koder sta zrastla, je kril košat vrh mogoč-nega kostanja. Ta in še par njegovega rodu je stalo v zapu-ščenem, samotnem vrtu ob potoku za staro graščino.
Večjega razločka ni bilo lahko najti med bratom in sestro, kot je bil med balzamino in trpotcem. Balzamina je bila jako nežna. Njeni lističi so se čutili med prsti tanki kot papir in mehki kot svila; njeni rumeni, čudnodblikaiii cveti, iz katerih se je tvoril tenak, podolgast sad, so viseli na nitnotankih stebeldh. Tudi občutnost rastlinice je bila zelo nežna. Če ji je manjkalo le malo moče — rabila je je mnogo — je že uvela povešala listc in cvete.
Trpotec je bil pa docela drugačen. Nežcn ni bil kar nič. Njegovi močni, široki Hsti so se upirali v zemljo, in cvetni peclji so sc močno dvi-gali pokonci. Mnogi, ki ga niso bolj poznali, so ga imeli za čisto navadno, "vsakdanio rastlino. Kdor ga je pa pazljivo opazoval, ]e videl, da so rajegovi cveti, Jd jih je nosil v dolgih klasih, zelo nežni in da dihajo sladak vonj. Nikdat sc ni videlo in poznalo na trpotcu, da mu česa nedostaje. Pomanj-kanje moče ali kako drugo neprijetno&t je lahko prenašal. In če so ljudje brezozirno stopali nanj, si ni storil iz tega nič. Mislil si je, da kdor leži na tleh, se pač ne srae čuditi, če je pohojen, Vsakokrat se jc srčno zopet vzravnal in vzdignil. »Glavo kvišku!« je bilo njegovo geslo.
Tudi v svojem nagncnju sta si bila balzamina in trpotec docela raz-lična. Trpotec je ljubil vse solnčno, balzamina vse sanjavo, senčno. . Da, balzamina je bila zelo nežno čuteča — zase. Kjer ji je bilo kaj doseči, je odločno zahtevala. Kakor je bila šibka, neznatna, vendar \e zahtevala pro-stor, velik prostor. Vsled tega jc prišlo med njo in sosedi, ki so imeli balza-mini slične slabosti, marsikdaj do prepira,
Ravno je bil oni dan spet razpor, ker je zavzela balzamina iznova nekaj prostora. »Le kako se morata tako porivati in siliti v ospredje!« je dela zaničliivo svojima nasprotnikoma: česnovemu mošnjaku in ostrožniku, »čc imata že tako grda imena, Jaz se lepše imenujem, in gre mi prvo mesto. Balzamina sem! To ime je od balzama. Balzam pa je nekaj drago-cenega.«
»Pač,« jc rekel česnov mošnjak, »balzam je dragocen, ker leči rane in krepi. Ti pa nam ne dajaš nič koristi, Le prostor nam jemlješl«
»Sploh ti ne daješ balzama,« je del ostrožnik, »ti se imenuješ le ,divja balzamina'.«
»Jaz divja?« se )e zasrdila balzamina, »saj ne praskam, ne koljem ...«
V tem je odpadel mal, nezrel kostanj raz drevo in se dotaknil ene semenskih glavic balzamine. O, joj! Kostani je naletel slabo. Vrglo ga ie v stran, in le malo dotaknjeni sadek balzaminiri se je razpočil, in peteri njega
Leto 48____________________VRTEC___________________Stran 155
deli so se skrčili skupaj kot prsti v pest.    Seme pa se je razpršilo na vse strani — kot jezne besede razljučenega človeka.
Tako je storila balzamina ob vsaki priliki; nikdar ni potrpela. Čc ji je očital trpotec občutljivost, ga je zavračala in trdila, da nikakor ni ob-čutljiva, samo nerazpoložena.
Otroci, ki so se pogosto igrali na tem mestu, so kmalu opazili slabost balzaminino in so ji nagajali: »Ne dotakni se me!« — Če je bil kateri izmed otrok vznevoljen ali hiiro jezen, so mu kazali na balzamino in mu rekali: »Ne dotakni se me!«
Balzamina se je jezila, ase ni poboljšala. Še nasprotno: čimbolj se je bližalo poletje, temboli je postajala občutljiva in razdražljiva. Trpotec pa je bil vedno dobre voljc in pri otrocih najbolje vpisan. Dal jim \e pa tudi vse, kar je imel. Iz prožnih stebelc so pletli otroci košarice, žilave liste so pa trgali, da so ostale same niti. Trpotčeve srebrno-prašno nadahnjene cvetne klase so pa nosili k noskom in jih vonjali. Dišali so prijetno kot včasih sladčice, in sedaj je bila mladež že s samim spominom na te drago-cenosti zadovoljna. Trpotčevo zrelo, rjavo setne je nabirala Jelica in ga ( donišala kanarčku, da ga je zobal. Če se je pa kak razposajenček pobil ali si opraskal koleno, mu je pa panudil prijazni trpotec svoje liste. Zmečkani in na rano položeni so jo naglo zlečili.
A človeška naklonjcnost, posebno pa še otroška naklonjenost je iz-premenljiva: od danes do jutri. Nckega dne je prišlo vcsclo krdelce z lopato in z motiko.
»Pod kostanjem naredimo vrtiček,« so vzklikali. Torei vse proč!
Trpotec in balzamino so izrvali in vrgli na grobljo. Tu sta ležala brez pomoči — izgubljena.
»Jaz umxem!« jc vzdihala balzamina.
\ . »Meni pa še ni do živega!« je odgovarjal trpotec. Delal je in delal in v kratkem — lahek dež mu je pripomogel — je zril svoje koreninicc v mchko zemljo in je zopet stal pokonci,
»Naredi tudi ti tako!« je svetoval balzamini.
A ta se ni zgenila, ne premeknila, Žalosten jc uvidel trpotec, kako je oblcžala revica na groblji. Pomagati ji ni mogel, bil je predaleč proč. Kmalu je bila uvela in mrtva. Uboga balzamina — tako je, če je stvarca lc prenežna!
Trpotec>p.a ni imel dolgo časa za žalostno razmišljanje. Prišel je vra-bec in poprosil ga je maJo poboljška za nenasitni svoj želodček. Trpotec mu ga je ponudil. Glavo kvišku jc stal na groblji. Ker je videl pcrvsod le dobro, se mu ]e zdelo tudi tu sedaj najlepše. Srečnega se je počutil tu še bolj, ker tu ga je obsevalo zlatožarko solnce v izobilju.