Poštnina plačana v gotovini. Cena 25.— lip DEMOKRACIJA teto V. - Štev. 38 Trst - Gorica 21. septembra 1951 Bpediz. in abb. post. I. gr. Uredništvo: Trst, ul. Machiavelli 22-11. - tel. 62-75 Uprava: Trst, ulica S. Anastasio 1-c - tel. 2-30-39 Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta št. 18. CENA: posamezna številka L 25. — Naročnina: mesečno L 100, letno L 1.200. — Za inozemstvo: mesečno L 170. letno L 2.000. — Poštni čekovni računi: Trst štev. 11-7223, Gorica štev. 9-18127 Hzhaja vsak petek ŠTIRI LETA Štiri leta so že potekla odkar 'je bila 15. septembra 1947. leta ratificirana italijanska mirovna pogodba, s katero je bilo ustanovljeno tudi Svobodno tržaško ozemlje. Letos smo torej praznovali četrto obletnico njegovega rojstva, toda obenem tudi četrto obletnico nemirnega pričakovanja, da bi končno le zaživelo v svoji polni svobodi. Vsa ta leta so bila polna nemira, posebno pa še odkar so tri zahodne velesile s svojo znano izjavo moralno podprle zahtevo italijanskega iredentizma, Id hoče z zastarelim načinom nacionalističnih ekspanzionizmov odvrniti italijanskemu narodu poglede in pozornost od njegovih lastnih notranjih neprilik in problemov. Preživela in zastarela poteza ni mogla doseči zaželjenega učinka in slabo premišljena izjava je postala danes vsem že vidno neprijetna, toda nihče ne najde potrebne moči in volje, da bi energično popravil, kar je zagrešil. Postali smo predmet značilnega kolebanja za in proti. Za vse prebivalce našega ozemlja in za vse, ki jim je njegov prospeh pri srcu, pomeni to večno kolebanje v vprašanju naše usode veliko nesrečo. SE M ATLANTSKE ZVEZE V Ottavvi so položili važnost na gospodarska in vojaška vprašanja. Celo De Gasperi se je na seji izognil omembi tržaškega vprašanja Ko se je De Gasperi odpravlja! ■v .Združene države so iredentistični časopisi dvignili velik oblak prahu in italijanska javnost je bila hrupno izzvana naj veruje, da sc-bo predsednik italijanske vlade vrnit iiz Amerike z največjimi uspehi najmanj s Trstom v žepu. Se predno pa je prišel De Gasperi v Washington so že začeli prav isti, prej tako glasni in vse obetajoči časopisi, svariti italijansko javnost, naj se ne nadeja nobenih čudežev. Naenkrat so pričeli trditi, da bodo uspehi verjetno lahko zelo skromni. 'Izgleda, da so se prepozno zavedli, kaj vse je Italiji, ob obilici brezposelnih in pomanjkanju surovin, potrebno še vse prej kakor pa priključitev Trsta! Sele resno razmišljanje o namenu atlantske pogodbe jih je morda dovedlo tudi do zaključkov, ki so jim pokazali koliko more v atlantski druščini pomeniti po komunizmu v svoji notranjosti tako ogrožena Italija vse dokler ne bo premagala te svoje ■bolezni. Nesrečo pomeni to kolebanje ie zaradi tiste velike količine duhovnih in družbenih energij, ki se vsakih par mesečev ponovno trošijo v dejansko nepotrebni in škodljivi borbi okrog vprašanja ali naj obvelja ali ne obvelja tisto, kar je bilo z mirovno pogodbo ustvarjeno. Koliko papirja, črnila, peres, Časa in živcev je šlo že na ta račun. Ali ne bi vse te energije dale mnogo koristnejše rezultate ako bi bile u-smerjene v konstruktivno delo, v utrjevanje našega gospodarstva, v splošen procvit našega ozemlja in njegovih koristi? Nesreča je velik nemir, nesigur-nost, ki vsakih par mesecev vedno znova vznemirja duhove, ter je do slej tudi že mnoge tujce odvrnila od tega, da bi na našem ozemlju ustamovili razna podjetja, ki bi dala našim nezaposlenim delo ter bi obenem povečala gospodarski pomen Trsta kot gospodarskega sre dišča. Ne samo tujci, tudi mnogi domačini so periodično stalno vznemirjani v stmjih načrtih. Slep je. kdor ne vidi koliko trpi od tega vse naše gospodarstvo, koliko je raznih podvigov, ki ostajajo samo pri načrtih, ker manjka njihovim tvorcem vera v stalnost obstoječega političnega stanja. Nesreča je to kolebanje, ker o-nemogoča, da bi zavladalo na našem ozemlju tisto tako zaželjeno pomir-jenje duhov. Komaj razburjene strasti nekoliko potihnejo, že ti pade kje v tujini izjava, ki zopet postavlja na tehtnico vse, s čemer smo se že zdavnaj sprijaznili in s čemer se vedno bolj pomirjajo tudi mnogi, ki so bili še pred kratkim drugačnih nazorov. Saj je vendar splošno mnenje, tako domačih kakor tujih opazovalcev, da je šte vilo zagovornikov samostojnosti na šega ozemlja pri pripadnikih obeh narodnosti v stalnem porastu. Kakšen naj bo torej interes, ki naj o-prnrvičuje rušenje tistih ustanov, ki dobivajo dnevno vedno večje število pristašev? Toda če bi vsako tako s parme sečnimi presledki se pojavljajoče vznemirjanje kaj zaleglo, ako bi pokazalo, da se stvari pomikajo določeno smer, bi človek še dejal naj bo, vidimo vsaj, kam plavamo Toda že naravnost smešno je, da se vsako tako veliko razburjanje vedno znova konča z edinim efek tam, da se prav nič ne izpremeni Kakšne koli izpremembe se napo vedujejo, nalete vedno na take tež koče, da preostane povratek na mirovno pogodbo in po njej ustvarjeno stanje kot edini izhod. Vsaka dva, tri meseca se zopet stresejo gore, a rodi se ne niti miš! To je sicer dejstvo, ki nas kot zagovornike Sirobodnega tržaškega ozemlja upravičeno navdaja z ved no novim zadovoljstvom, ker nam izpričuje pravilnost naše poti. to da vkljub temu so ta stalna vzne mirjanja nekaj tako brezmiselnega in škodljivega, da bi bit že skrajni čas, da najdejo odgovorni činitelji in sile način in sredstva, da jih odpravijo. V mirnejšem ozračju ee bodo tukajšnje obstoječe energije lahko bolj posvetile koristnemu mirnemu delu, kar bo nedvomno v vsestransko korist, To je najmanj, kar bi ob četrti obletnici naiegn Ozemlja lahko zahtevali in priča kovali. * * * To se je jasno pokazalo tudi na sestankih zunanjih ministrov treh velesil v VVashimgitonu in na konferenci Atlantske zveze v Otthtvi, Po vsem izgieda, da je tudi De Ga-speri uvidel, kako mora postopati, ako hoče dokazati resnost italijanske politike. Predvsem je zahteval odpravo onih določil mirovne pogodbe, ki omejujejo italijansko o-■boroževanje teir ji s tem dejansko odrekajo enakopravnost V zboru evropskih nairodov. Verjetno bo v Ottatvi, na konferenci Atlantske zveze, tej zahtevi tudi formalno u-godeno. Poleg tega ia je De Gasperi podčrtal potrebo Italije po gospodarski pomoči in naročilih za njeno industrijo. Pričakujejo, da to tudi tu imel nekaj uspeha, čeprav manj kakor so prvotno pričakovali. Kar se pa Trsta tiče, je bil komunike sestanka tireh »velikih« zunanjih ministrov, ki so sprejeli De Gasperija v Washiingtonu, kaj lakoničen: nobene obljube, pač te. samo ponoven poziv na sporazum Jugoslavijo, in to celo brez merobe tristranske izjave! De Gasperi se je e položajem sprijaznil in v svojem kasnejšem referatu na sestanku v Ottatvi, po svoji 'lastni izjavi Trsta sploh ni uradno omenil. Tržaško vprašanje je torej potisnjeno popolnoma v ozadje. Po drugem razgovoru, ki ga je ime! Ete Gasperi v Oitawi predvčerajšnjim, v sredo, pa zopet javljajo, da Anglija še vedno vztraja, da mora biti tržaško vprašanje rešeno sporazumno z Jugoslavijo, in to še predno bi bila izvedena revizija vojnih določil italijanske mirovne pogodbe. Na ta način hočejo velesile pripraviti Italijo, da sama odstopi od tristranske izjave, kar jr, zanje vsekakor ugodnejše, kakor pa če bi tri velesile svojo obljubo morale same enostavno preklicati. Ni pa to tudi nič čudnega. Za-, stopniki držav Atlantske zveze morajo reševati mnogo važnejša vpia^ šanja. Dogovorili so se o okvirnih pogojih in obliki ponovne oborožitve Nemčije, ki bo s svojimi četami sodelovala v .skupni Evropski) armadi. Skleniti so, da bodo sprejeli Turčijo in Grčijo v Atlantsko zvezo. Razpravljali so o Eisenho-^ tverjevem poročilu, ki zahteva hitrejše ustvarjanje oboroženih sil, kakor pa je to bilo doslej. Svojo posebno pozornost pa so posvetil; gospodarskim vprašanjem. Članice atlantske zveze so po svojih predstavnikih pokazale, da st zaveda.o, da je izboljšanje gospodarskih in socialnih pogojev najširših piasteh narodov najuspešnejša coramoo proti komunizu in drugim totalitarizmom. Zato so podrobno preučile probleme, ki jih odpirajo povečani stroški za oboroževanje. Združene države so sklenile, da bodo naročile že letos za 500 - 700 milijonov dolarjev vojnega materiala v evropskih tovarnah, da bo tudi evropsko delavstvo imelo zaslguran svoj kruh. Za podrobnejše preučevanje In stalno spremljanje gospodarskih problemov držav članic, posebno v kolikor so v zvezi z nameni in smotri atlantske pogodbe, pa je bil bil u-stanovljen posebni »Gospodarski pododbor« petih članov, v katerem je kot ena izmed predstavnic manjših držav zastopana tudi Italija. Kakor vidimo so članice Atlantske zveze v Ottatvi res posvetile ves svoj čas izključno vojaškim ir) gospodarskim vprašanjem, v kolikor so s prvimi v zvezi. Se bo nadalj ■JSŠamu Poročila pravijo, da se v Koreji Kremlju omogoči, da bo zopet po- prapravlja novo veliko klanje. Rdeči zbirajo močne armade, v zaledje so baje celo dospeli razni sovjetski mongolski oddelki, kar naj Kdo je pričel oboroževati? Neutemeljenost komunističnih očitkov proti oboroževanju Nemcev Komunisti se stalno pritožujejo, kako se zahodne sile pripravljajo, da bi znova oborožile Nemce. Toda pri tem pozabljajo, da so bili prav 'Sovjeti prvi, ki so jim dali orožje v roke ter jih še vedno vežbajo. Poročilo o polvojaških silah v Vzhodni Nemčiji, ki so ga objavile britanske oblasti v Nemčiji, nagla-ša dejstvo, da tako imenovane »Bereitschaften« urijo tako, da jih ne bodo uporabljali lahko zgolj kot policijske sile za vzdrževanje notranjega reda, temveč tudi za vojaške nastope. Pomorsko in letalsko policijo šele ustanavljajo kopne enote P07 ilicijskih sil pa štejejo približno 54.000 mož. V kolikor zadeva' številčno moč teh sil se je od novembra lanskega leta povečala samo MEDNARODNA SOLIDARNOST V DEJANJIH Koliko prispeva SZ za razne ustanove? Na nedavnem zasedanju Gospodarskega in socialnega sveta Združenih narodov v Ženevi je prišlo do zanimive razprave med zastopniki Združenih držav in Sovjetske zveze. Slo je za obtožbo sovjetskega zastopnika, da ameriško oboroževanje ovira delo Združenih narodov za gospodarsko obnovo sveta. Na to obtožbo je Sovjetski zvezi sijajno odgovoril ameriški zastopnik Isedor Lubin. Njegov odgovor je vzbudil številne komentarje časopisja po vsej zahodni polohli. Tako piše »N e tv Orleans Times« o tem med drugim tole: »Stalinov zastopnik v Gospodarskem in socialnem svetu Združenih narodov je v Ženevi s tem, ko je v obliki navadne pocestne propagande obtožil 'Združene države, da s svojim oboroževanjem Zahodne Evrope zavirajo načrt Združenih narodov za pomoč manj .razvitim m zaostalim področjem sveta, udaril sam sebe po zobeh. Na njegovo obtožbo je namreč ameriški zastopnik Lubin predložil kaj klavrno statistiko sovjetskih ■žrtvic za skupne napore Združenih narodov, da pomagajo človeštvu v okviru raznih podpornih organizacij te ustanove. Obračun, ki ga je za Sovjetsko zvezo podal ameriški zastopnik Lubin, je po svoji pre-pričevafnosti dovolj zgovoren: Sov jeti so dali: Za mednarodni otroški sklad nič več, nič manj kot nič; za palestinske begunce — nič; za Mednarodno begunško organizacijo — Sovjetska zveza ni prispevala nič; za načrt o tehnični pomoči manj razvitim in zaostalim področjem sveta — niti rublja; za svetovno zdravstveno organizacijo — Sovjetska zveaft že dolgo pe plačuje več prispevkov; za Mednarodno banko za obnovo in razvoj — niti kopejke. Ta račun pa bi ne bil izčrpen, če bi ne dodali še tega, da je bila moskovska vlada vse od zloma nacističnih osvajalcev ona velesila, ki se je sama in edina največ trudila, da bi povečala revščino in trpljenje na svetu. Njeni hierarhi pač nimajo več čuta za človeško gorje, ki so ga sami povzročili s tem, da so njihovi agenti prelivali kri lastnih sopotniških narodov in sejali nasilje* in uničenje po drugih deželah. Največ, kar so napravili za rešitev težav, ki jih je povzročilo vojno gorje, je 'bilo to, da so prevzeli Hitlerjeva koncentracijska taborišča in jih spremenili V rdeče suženjske prisilne delavnice. Zdi se ikakor da hočejo spremeniti čim več svobodnih ljudi v sužnje, ki naj bi samo delali in nič jedli. V Stalinovih kakor v Hitlerjevih taboriščih je le smrt edino upanje za končno rešitev Iz tega trpljenja.« za 3.000 mož. Vendar pa britanske oblasti pripominjajo, da so v preteklem letu verjetno izboljšale svojo uspešnost. Vsako Bereitschaft ali edinico sestavlja 371 častnikov in podčastnikov terl432 vojakov. Mnoge edi-nice sicer niso polnoštevilne. Po visokem številu častnikov in podčastnikov bi lahko sklepali, da bi številčno moč posameznih edini c lahko naglo povečali. Ustroj in urjenje ten Bereitschaften sta se po njihovi ustanovitvi leta 1945 spremenila. Tedaj je skupna moč teh edinic štela 10.000 mož, od katerih, je odpadlo na vsako posamezno 250. Urjenje je takrat obstojalo v temeljnih operacijah pehote in v teoretičnem pouku dolžnosti in nalog, ki jih ima policija. Kmalu pa je urjenje postalo čisto vojaško. (Danes je vsaka Bereitschaft urejena po vzorcu sovjetskih motoriziranih polkov, od katerih ima vsak tri pehotne in eno topniško edinico. (Poveljstvu vsake Bereitschaft je dodeljen po en sovjetski častnik, ki ima tri sovjetske pomočnike. Zdi se, da se urjenje omejuje izključno na sovjetsko taktiko in na uporabo sovjetske opreme. Pri urjenju igra važno vlogo 150 častnikov, ki so pred nedavnim obiskovali enoleten vojaški tečaj v Sovjetski zvezi. Bereitschaften razpolagajo z iz- datnimi količinami lahkega orožja, precejšnjim številom možnarjev in strojnic sovjetske in nemške izdelave. Glavni sitan Bereitschaft, katerega uradni naslov se glasi »Osrednje ravnateljstvo za vežbanje« in ki je odvisen od notranjega ministrstva Vzhodne Nemčije, so lansko leto reorganizirali po vzorcu glavnih stanov sovjetske vojske. Na čelu glavnega stana je glavni nadzornik. od katerega so odvisni razni oddelki za politično vzgojo, /.a osebje, za oskrbovanje in glavni stan. Oddelku glavnega stana je podrejen po eni strani operacijski oddelek, od katerega so odvisni oddelek za vežbanje, oddelki, topništva, tankov, komunikacij in prevozov, po drugi strani pa namestnik načelnika glavnega stana in načelnik splošne uprave, kateremu so poverjene komunikacije in finance. Tako si torej »miroljubni« komunisti ustvarjajo osnovo, da bi lahko v danem trenutku brez težav Izkoristili človeške vire vojaške sile v Vzhodni Nemčiji. Iz tega položaja nujno izhaja zaključek, 'la se mora Zahodna Nemčija zavarovati proti nepričakovanim akcijam z Vzhoda. Kaj se torej komunist sploh razburjajo? Saj delajo drugi samo to, na .kar so jih oni prisilili s svojimi napadi, grožnjami in o čštnimi pripravami. gnal v smrt na stotisoče azijskih življenj. Prihodnji tedni, morda že dnevi, nam bodo pokazali, ali ni bila morda vsa mirovna ofenziva s pogajanji za premirje vred samo dobro premišljena burka za prdobitev časa, ki naj omogoči zbiranje novega človeškega materiala, katerega mora Mao po sovjetskem nalogu metati v hrano lopovom. Vprašanje je samo, doklej se 00 Mao, čeprav komunist, vendar vodja stotin milijonov Kitajcev, zadovoljil s tako žalostno vlogo. Saj se verjetno tudi njegov narod vprašuje: Ali nas je res prodal, da moramo umirati za tuje interese? Bo torej Mao nadaljeval svoje va-lpet-sko delo? Zadnje dni izgleda, da te zopet premišlja ter bi se le rad pogajal. Plače italijanskih državnih uslužbencev ■Splošno je znano, da so italijanski državni uslužbenci med najslabše plačanimi, zato se že dolgo zavzemajo za povišanje svojih dohodkov, kajti njihovi poviški so zelo zaostali za onimi, kakršne so si izvojeveili n. pr. industrijski uradniki in delavci. Zahteva po povišku je torej splošna in utemeljena. Končno je pred tedni vlada objavila, kaj je pripravljena dati. Iz Še b ppiprauah za napad na lanoslanijo Navajeni smo že, da se od časa do časa pojavijo glasovi o bližnjem napadu na Jugoslavijo. Zlobni Opazovalci tirde cedo, dia jih podpira sam Tito, ker upa, da bo tla ta način hitreje dobil pomoč. Dejstvo pa je, da je Kominform skozi usta najvišjih sovjetskih predstavnikov izrekel V zadnjem času proti Titu precej oetrlh groženj. Najvišji predstavniki Sovjetske ■zveze so napovedali njegov skorajšnji konec. Za vsem se torej le nekaj kuha, čeprav je še vprašanje, kdaj naj bi zavrelo. Nekateri novinarji vedo namreč povedati, da se v konminfarmiBtič-nih in posebno zaupnih sovjetskih krogih v zadnjem času precej pečajo z vprašanjem: ali bodo Združene države intervenirale, ako napademo Tita? Ce bo Sovjetska zveza prišla do prepričanja, da napad na Jugoslavijo ne bi sprožil svetovne vojne, potem bo, po mišljenju iteh opazovalcev, sprožila napad. Po sedanjih načrtih bi akcija začela z uporom kom inf orm istič n i h elementov v sami državi, katerim bi prihitele na pomoč razne »dobroveljske« skupine obmejnih satelitskih držav. Sovjetska zveza bi seveda ostala lepo v ozadju in bi samo opazovala (ter podpihoval«' krvavo Igro na tujih tleh, podobno kakor dela sedaj v Koreji. tabel, ki so bile objavljene, pa so zainteresirani spoznali, da naj bi bile plače povišane samo višjim kategorijam, medtem ko bi ostale, nižje, že danes najslabše plačane skupine, pri tem, kakor so. Zmagalo je torej načelo, naj se tned plačami zopet vzpostavijo stara razmerja, po katerih naj imajo višji uslužbenci tudi desetkrat še večkrat toliko kakor nižji. Zdi se nam, da je ob splošnem socialnem razvoju, ki gre proti izenačevanju prevelikih razlik med dohodki posameznikov nekam anahro' nistična in preživela zahteva, bolj odrešen kot ravno slovanski »vet. Kontinentalna evropska skupnost, ki je sicer še le beseda, ki pa u-tegne meso postati, sodelovanje vseh demokracij v svetu jamčijo človeštvu varnost in boljšo bodočnost. Zato kvišku srca! Svobodno tržaško ozemlje ni bi-io ustanovljeno samo zato, da ne pride pod Italijo ali pod Jugoslavijo, ampak je bilo ustanovljeno predvsem zaradi njegovega narodnostno mešanega prebivalstva; ter »ato, da ima -Srednja Evropa in Podonavje »kozi samostojen in svo- milVIIIIII!lllin!!!l!llllllllllll|l|!l|!imillllllllllllll!liM Občinski volivni odbori Slovenske narodne liste iz občin Tirst, Nabrežina, Zgonik, Repentabor in Dolina so na zborovanju kandidatov in kandidatinj Slovenske narodne liste v Trstu dne 16. septembra t. 1. soglasno odohrili glede odgioditve volitev v coni A STO-ja sledečo boden Trst vrata na morje in v svet. Zato prepuščati odločanje q Tirstu in STO-ju Italiji in Jugoslaviji pomeni izročati usodo otroka dvema mačehama. Vsled tegd odklanjamo in obsojamo vsako baran-, tanje s Trstom. Ali vse to .barantanje bo zaman. Zavedajmo se in verujmo, da ni danes človeške sile na svetu, ki bi mogla odtrgati Trst od njegovega naravnega zaledja in od Podonavja. 0 vzrokih odložitve volitev je govoril dr. Frane Tončič. Uvodoma je poudaril vlogo skupine neodvisnih Slovencev, ki si, upoštevajoč mednarodno-politični razvoj, prizadevajo prispevati po svojih skromnih močeh le k reševanju vprašanj, ki se tičejo interesov tržaških Slovencev in Hrvatov. Teh vprašanj je mebroj in so pri njih prizadeti prav vsi tržaški Slovenci in Hrvati. Skupina neodvisnih Slovencev ima. za cilj pritegniti k sodelovanju pri reševanja teh vprašanj čim večje število tukajšnjega slovenskega in, hrva-tskega prebivalstva. Nisi življenjsko vprašanje V sedanjem mednarodnem položaju je reševanje naših življenjskih vprašanj mogoče le na podlagi popolne realizacije in ohranitve STO-ja. Ko je gonja proti STO-ju zavzela že nevarne oblike in se je začela vsiljevati tudi v vrste tržaških Slovencev, je skupina neodvisnih Slovencev, v soglasju s Slovensko-demokratsko zvezo in s Slovensko krščansko socialno zvezo, dala pobudo za ustanovitev Akcijskega odbora za obrambo STO-ja, ki je pj-zval na sodelovanje vse tržaške Slovence in Hrvate in naletel na razumevanje tudi pri pomembnih političnih strujah naših italijanskih sodeželanov. Morda ni preveč neskromno, če se prepiše del zasluge za razčiščen-je političnih pozicij in za nadaljnji politični -razvoj na na--, šem ozemlju ravno Akcijskemu odboru za obrambo STO-ja. Eno pa je gotovo: ideja, ki je kumovala u-stanov-itvi A.O., se je v zadnjih dveh letih -okrepila, . zajema . vedno širše plasti tukajšnjega prebivalstva, se vsiljuje kot edino mogoča osnova političnega programa tudi strankam, ki so jo do nedavno -odločno zavračale, ali jo le pogojno sprejemale. Ta ideja je postala v nadaljnjem ra-zvoju osnovna točka volilnega -sporazuma vseh treh stovesnkih političnih skupin, ki tvorijo AX). za obrambo STO-ja in ki so sklenile nastopiti pri bodočih občinskih volitvah skupno kot — Slovenska narodna lista. Vsi znaki so kazali, da bo ta i-d?-ja prišla pri volitvah do krepkega izraza in da -bod-o volitve za marsikoga bridko presenečenje. Toda povsem nepričakovano so bile RESOLUCIJO Enodušno obsojamo nedemokrat-sko odgoditev volitev v tej coni STO-ja, ki so jo zahtevale italijanske iredentistične stranke; odobravamo v vsem njenem obsegu resolucijo Glavnega volivnega odbora Slovenske narodne liste od 7. septembra; pozivamo naš Glavni volivni od- bor, da stori vse, kar je mogoče da se volitve vrše še v tem letu ter da nadaljuje s pričetim delom za zmago Slovenske narodne liste. ki je edina slovenska lista, katera zastopa načelo brezpogojne ohranitve Svobodnega tržaškega ozemlja in popolno enakopravnost slovenskega naroda. Volitve preklicane in odložene na poznejši čas. Kakšni so bili vzroki, ki so povzročili ta nenadni ukrep ZVU? Kaj jo je privedlo do tega, da je kar čez noč izpremenila svoje dotedanje zadržanje? Bolj kot ne -to odgovoriti, se da o tem ugibati. Rftzna ugibanja Tiri razna ugibanja se širijo r, vzrokih tega neprieaikova-nega -ukrepa. Ker -je ta ukrep skoraj sovpadel z odhodom predsednika italijanske vlade v Ameriko na konferenco treh zapadnih ministrov vnanjih stvari, kjer naj bi -se razpravljalo -tudi o reviziji vojaških klavzul mirovne pogod-be z Italijo ir> kjer naj bi, po vseh predvidevanjih, g. De Gasperi skušal postaviti na dnevni ,red tudi tržaško vprašanje, je bilo na dlani iskati zvezo med odložitvijo tržaških volitev in potovanjem šefa italijanske vlade v Ameriko. Hoteli so mu — trdijo nekateri — z odložitvijo -teh volitev, za katero se ie prej potom tukajšnjih podružnic italijanskih iredentističnih .strank toliko in zaman ekspaniiral, odvzeti možnost, da bi v diskusiji o reviziji vojaških klavzul v okviru Atlantskega pakta, sklicujoč se na vroče volilno ozračje na tržaških tleh, skušal postavit5, indirektno na dnevni red tržaško vprašanje. Hoteli so mu — so -trdili drugi — ohraniti prestiž in mu dati upanje, da mu bo v poznejšem raivoju vendarle uspelo prodreti z zahtevo po raztegnitvi -na STO sedanjega italijanskega občinskega volilnega zakona. .Tako bi mu bilo, po sistemu »žlah-tanja« med sorodnimi strankami, ali pa na drug način omogoče-,00, da si njegovi prijatelji, za -katere je že pri zadnjih volitvah žrtvoval -težke milijone, zagotove še, za -nadaljnja štiri .leta gospodarstvo nad tržaško občino in bolj ali manj nekontrolirano uprav-o milijonskih svot, ki so tržaški občini na razpolago. Tretji so -zopet mneaia — ki je podobno prejšnjemu — da se jr ZVU, ki je že itak od v-sega začetka uvedla v tej coni -sistem gospodarskega vključevanja in upravnopo-Mtičnega izenačevanja z Italijo, zopet enkrat vdala pritisku italijanske vlade za odložitev volitev, ki bi -bile, po vseh znakih, končale v sedanji situaciji s porazom tistih -italijanskih strank, ki se borijo za ■likvidacijo STO-ja in za vrnitev -tega ozemlja pod Italijo. Je v ozadju ..sporazum"? Trdovratno pa se vzdržuje še eno ugibanje, češ volitve so bile odlo; iene, da -se omogočijo predstoječ-a direktna pogajanja med Italijo in Jugoslavijo za (rešitev -tržaškega vprašanja in po temitakem za vsesplošno sodelovanje med tema dvema državama na široki in sigurni podlagi. Ne razpolagamo s podatki — je nadaljeval dr. Tončič — da ibi mogli preveriti upravičenost tega -ugibanja. Eno pa je gotovo: če naj bi se ta »direktna pogajanja« vodila izven 'okvira mirovne pogodbe, bi ne mogla uspešno končati drugače kakor z razdelitvijo STO-ja, to je z vrnitvijo Trsta Italiji! Dvomimo, da bi taiko »rešitev« tržaškega vprašanja odgovorni državniki Jugoslavije mogli predstaviti v sprejemljivi obliki svojim narodom in jo pred zgodovino opravičiti. Dvomimo tudi, da -bi taka »rešitev«, ki bi pomenila osnovno revizijo mirovne pogodbe, -bila sploh izvedljiva brez pristanka tudi ostalih sopodpisnikov, kajti tržaško vprašanje je pač v prvi vrsti, nikakor pa ne izključno' italijan»ko-jugoslovan&ko vprašanje. Podobna oblika »rešitve« tedaj žt rešenega tržaškega vprašanja je bi-14 prišla prvič do izraza v znanem sporazumu Tito-Togliatti. Ta »sporazum«, ki ga je že tedaj večina smatrala, podobno kot poznejšo tristransko -noto, -le za volilno oporo, tedaj prijateljski Togliattije vi stranki, je kmalu izginil v pozabo. Nobeden vodeči in odgovorni jugoslovanski državnik se pozneje nikoli ni viračal k taki -rešitvi tržaškega vprašanja. Obujen je bil ta »sporazum« k življenju le mnogo kasneje v zvezi z -znano resolucijo komunistične partije v Ižoli. (V tej zvezi je dr. Tončič omenil, da se mu je nedavno očitalo, češ da ob priliki sporazuma Tito-Togliatti »n1 izvajal posledic«. Poudaril je, da je takrat pred kompetentnim forumom izrecno izjavil, da na tak sporazum -nikoli ne bo pristal, pač pa se mu bo kvečjemu vdal! Ni pa »izvajal posledic« tudi zaradi tega, ker je bil ta sporazum kmalu pokopan in vse dotlej, dokler ni bil v Ižoli zopet Izkopan.) V nadaljnjih svojih izvajanjih je dr. Tončič orisal zadnji razvoj tukajšnjih strank v zvezi s STO-jem ■in poudaril, da se sedaj tudi -tiste -stranke, ki so STO odločno zavračale, alt -le pogojno sprejema-le, trudijo, da bi slovensko javnost prepričale, da so iskreno in edino ie one za STO. To nas še bolj utrjuje v prepričanju, da smo na pravi poti in da je v tem vprašanju vse slovensko ;in hrvatsko ljudstvo STO-ja z nami. (konec na 4. strani) O tristranski izjavi Dogodki dokazujejo pravilnost našega stališča Ni prvič, da se ponavlja po ratifikacij mirovne -pogodbe tržaško vprašanje na dnevnem redu mednarodnih razgovorov. Skoraj bi rekli, da pravzaprav z dnevnega reda sploh še ni bilo odstavljeno. Značilno je pri tem, da ne gre za vprašanje, ki bi bilo po končam vojni — kakor toliko drugih — o-staio odprto, temveč za vprašanj«-, ki je .bil-o rešeno s polnoveljavno mednarodno pogodbo vseh neposredno in posredno zainteresiranih činiteljev oziroma držav. Ce iščemo vzroka temu težko razumljivemu, nezdravemu in za napredek našega mesta pogubnemu stanju, bomo ugotovili brez mnogih -težkoč, da so se vse nejasnosti in ves nemir v tržaškem vprašanju pričele takrat, ko so zahodne velesile s svojo .znano izjavo od 20. marca 1948 predložile Sovjetski zvezi, naj se vse Svobodno tržaško o-zemlje zopet izroči Italiji. O tem, kaj je bil pravi povod za to izjavo, namreč -namen zahodnih treh velesil podpreti De Gasperije-vo Italijo pred parlamentarnimi volitvami, smo mi in drugi že tolikokrat pisali, da lahko samo še ponavljamo. (Pojasnili smo pa -tudi, kaj ta -izjava po svojem bistvu in po svojem značaju pomeni. Kar se pa ta izjava, ali da bomo točnejši, 'ta predlog z italijanske ■strani vedno znova in znova postavlja kot .utemeljitev pri zahtevah po ■zopetni posesti Trsta, in ker se rimska vlada, italijanska diplomacija in ves italijanski tisk brez razlike strankarske opredelitve ne nehajo pozivati na to izjavo, ki naj bi bila dala Italiji nekako svečano in .sveto pravico na Trst in na njegovo ozemlje, ne bo odveč, če tudi mi znava osvetlimo to vprašanje i s pravne li s politične strani. Znano je, da se je z mirovno pogodbo Italija odrekla svoje suverenosti nad celotnim področjem Svobodnega tržaškega ozemlja. V tem oziru ne obstojajo nobeni dvomi in vsi poskusi, s katerimi so hoteli naknadno a lažn-jivimi pravnimi argumenti ovreči to dejstvo, so se izkazali kot čisto navadno šanrlatan-sko početje, četudi so .te poskuse napravili neki tako imenovani italijanski visoki »znanstveniki«. Ker se pa tudi današnja Italija, ki sebe naziva demokratično, noče odreči svojim Imperialističnim .stremljenjem, četudi so jo še pred kratkim spravile čisto na nob državnega propada, in hoče za vsako ceno pri Trstu zopet začeti svoj o-'Svajalni pohod na to stran Jadrana, se krčevito drži tristranske izjave, kateri popolnoma neupravičeno daje smisel in enačaj, ki ga Glesbena šola S P M Vpisovanje gojencev v šolo začne v četrtek, dne 20. sept. 1.1. in traja do 1. okt. dnevno od 10-h - 12-h v šolskih prostorih v ul. Mtachiavelhi št. 22-11. Opozarjamo, da se morajo tudi lanski gojenci na novo vpisati, ako nameravajo nadaljevati letos šolanje. Ker prične reden pouk že 1. oktobra za vse glavne predmete, kakor tudi za stranske, naj gojenci ne zamujajo pravočasnega vpisa, ki velja tudi za gojence iz Sv. Ivana, Barkovelj, Opčin, Skednja, Nabrežine in zgornje tržaške okolice. Prijavijo se lahko tudi telejoničnp na št. 65-72. Druga po kronološkem redu naj-•tarejša -slovenska književna drt*:-ba je SLOVVNSKA MATICA Misel" aa njeno ustanovitev ima tudi svoje korenine v štiridesetih letih preteklega stoletja. K ustanovitvi so vizjpodbujall vzgledi že obstoječih Matic na slovanskem severu tn jugu. Omenjenim Maticam so ie pred ustanovitvijo Slovenske matice sledile po kronološkem redu pri drugih slovanskih narodih sledeče: leta 1847 je bila ▼ Zagreb* ustanovljena »Matica Ilirska«, ki je bila leta 1874 prekrščena v »Matico Hrvatsko«. Istega leta je bila v Budyšinu ustanovljena lužiško-srhska »Matica Serbska«, pet let pozneje (1. 1852) pa v Brnu »Matice Moravski«. Slovaki so dobili svojo Matico (Matica Slovenska) dve leti pred Slovenci (1862) P« tudi direktnih vzpodbud s te •trani ni manjkalo. Tako je objavil Bleisvveis v svojih »Novicah« kakšnih dvajset let pred ustanovitvijo »Slovenske matice« obširen članek lužiško-srbskega slavista J. P. Jordana, ki v njem predlaga u-etanovitev Matice kot književne družbe ter tudi razvije obširen .program ajenega dela v pravcu izdajanja poljudno znanstvenih knjig ter ubiranja slovenskega folklori-stič»e.ga materiala. Toda razne težave so Se dolgo ovirale ustanovitev. Naše knjižne družbe pred drugo svetovno vojno Leta 1888 pa se je za ustanovitev Slovenske matice resno zavzel dr. Lovro Toman (rojen 1. 1827, politik in narodni 'buditelj), ki je tega leta predlagal, naj se ustanovi Matica v spomin tisočletnice slovanskih začetnikov književnosti sv. Cirila in Metoda. Pridružili so se mu še za slovenski kulturni napredek navdušeni možje e Koroškega in Štajerskega in tako je prišlo v Ljubljani do ustanovitve pripravljalnega odbora, ki je Izvršil vse potrebne -predpriprave in nasledjega leta (1864) je začela Slovenska matica pravno obstojati. Za svojo nalogo pa sl je postavila izdajati slovstvene, znanstvene in potrebne šolske knjige. S tem pa je bila podana tudi razlika od Družbe sv. Mohorja. Dočim je ta imela v svojem programu izdajanje del, ki naj bodo dostopna in razumljiva preprostemu ljudstvu, je bila Slovenska matica ustanovljena predvsem kot književno-znanstverto društvo za slovensko tzobraženstvo. V letih svojega delovanja pred prvo svetovno vojno (1914-1918) je izdala za svoje člane številne prevode iz svetovne književnosti, mi pa tudi zanemarjala izdajanja del domačih pisateljev. Razen tega je seznanjala Slovence z njih zemljo, zgodovino in narodno dušo. Pripravljala je izdajo zemljevida slovenskega ozemlja ter začela objavljati zemljepisno - zgodovinske spise slovenskih dežel pod imenom »Slovenska zemlja« ter narodno pesništvo pod naslovom »Slovenske narodne pesmi*. Da bi tudi ona doprinesla svoj delež k medsebojnemu spoznavanju in kulturnemu zbližanju jugoslovanskih narodov, je bila v najožjih zvezah z Matico Hrvatsko v Zagrebu, s katero je skupaj izdala tudi nekoliko knjig. Delovanje Slovenske matice avstrijskim oblastem ni bilo všeč in Izbruh svetovne vojne lata 1914 jim je prišel prav, da so to slovensko kulturao - .znanstveno književno družbo razpustile, nad njo je zagospodoval nemško-nacionalni avstrijski sekvester in vse njeno premoženje je bilo zaseženo. Takoj po končani svetovni vojni pa je Slovenska matica obnovila svoje delo, kar pa zaradi raznih vojnih posledic ,ni bilo tako lahko, Kljub temu pa statistika njenega članstva dokazuje precej- lep napredek. Prvo leto po ustanovitvi je štela samo 712 članov, deset let pozneje pa že 2200 ln okrog te višine se je sukalo število članstva vsa leta do izhruha prve svetovne vojne. Takoj po osvobojenju pa je doseglo svoj višek: leta 191® je štela blizu 4000. Takoj naslednje leto pa je -število za spoananje padlo ter se je v letih med obema svetovnima vojnama ustalilo na povprečnem številu 3500. Cisto strokovnega značaja in zato z omenjenim delokrogom je bila 'tudi že pred prvo svetovno vojno ustanovljena književna družba SLOVENSKA SOLSKA MATICA 'Njeno ustanovitev je povzročila nujna potreba po domačih, v slovenskem jeziku pisanih pedaaoško-didaktičnih delih, ki jih do takrat Slovenci miiso imeli in so se morali pri tem opirati izključno na tuje narode. Ta pedagoško - kulturna književna družba je bila ustanovljena po prizadevanju vidnejših slovenskih šolnikov in prosvetnih delavcev leta 1900. Njen namen je bil nuditi slovenskim šolnikom in vsem, ki so zainteresirani na vzgoji slovenske mladine slovenska pedagoško -d id aktična dela -ter na ta način pripomoči slovenskim vzgojiteljem do Širše strokovne izobrazbe in temeljitejšega spoznavanja vzgojnih in kulturnih smeri doma in na tujem. Članstvo Slovenske Šolske matice je tvorilo skoraj izključno učiteljstvo slovenskih osnovnih In srednjih šol ter njih učiteljski naraščaj. Tako je štela prvo leto po ustanovitvi 825 članov, ob prvem desetletju njenega delovanja nekaj manj od 1800, ob izbruhu prve svetovne vojne 1. 1914 pa je morala zaradi obče nestalnih -in neurejenih razmer za več let prenehati s svojim delovanjem, ki ga je obnovila šele v novih urejenih prilikah pod Jugoslavijo. Ko pa je bila v novi, lastni narodni državi uresničena stara želja Slovencev po lastni 'univerzi in je bita na filozofski fakulteti ustanovljena stolica za pedagogiko, se je Slovenski šolski matici odprlo novo polje aa uspe-ino delovanje. Število njenega članstva je napram predvojnemu številu znatno na rast lo in se je v letih med obema vojnama sukalo o-fcrog Števila 3000. GORIŠKA MATICA Ko so bile po ustanovitvi Jugoslavije potegnjene nove meje z njenimi sosednjimi državami, je skoraj .tretjina vseh Slovencev ostala izven svoje narodne države. Največji del teh je pripadel Italiji, kjer so se znašli v popolnoma novih razmenah. Ta del Slovencev pa je bil tudi od vojnih operacij zelo prizadet, saj je baš na njihovem ozemlju divjala najhujša vojna vi- nima in toi ga nikdar ni imela. Tudi odgovorni italijanski državniki prikazujejo sedanje stanje tržaškega vprašanja v smislu, kakor da .bi bile s .tristransko izjavo nekako izbnisane pogodbene obveze Italije, izvirajoče iz mirovne pogodbe ,in kot bi ta predlog Italij} že dal nekake oblastvene pravice na vse Svobodno tržaško ozemlje, V .pretv&ranju dejstev so Italijani bili vedno 'veliki. Tudi sodobna Italijani v tej vtrlini ne zaostajojo. Pri tem jih prav nič ne moti, da hodijo v -tem pogledu pogosto naravnost po smešnih potih. Naj predvsem ugotovimo, da sklede polne veljavnosti mirovne pogodbe ne bi .bilo nič spremenilo, če bi bila tudi Sovjetska zveza sprejela tristranski predlog. Za spremembo mirovne pogodbe z Italijo je potrebna soglasnost vseh 21 podpisanih držav. Ker pa že Sovjetska zveza tedaj predloga ni sprejela, je postal ničen in brez vsake učinkovitosti, kot toliko drugih predlogov, ki jih druga stran ne sprejme, in bo ostal brez vsakega dejstva, dokler ga ne bo sprejelo vseh 21 podpisnikov. Do tedaj pa ostanejo za vse podpisnike in seveda tudi za Italijo v polni veljavi vse določbe mirovne pogodbe, med drugimi tudi določbe, s katerimi so STO ustanovili ter mu dali pravne in upravne oblike. To je dejansko stanje, na katerem ine bodo italijanski iredentisti nič spremenili, pa če se tudi trikrat na glavo postavijo. Vse drugo so samo fantazije in kombinacije. To velja tudi za »Primorski dnevnik«, katerega zanima vprašanje, kaj smo storili mi, da STO ne pride nikdar več pod Italijo. Da nismo dasedaj storili nič drugega, kot našemu ljudstvu jasno prikazali naše politične razmere in v pravilni luči losvetlili mednarodni položaj ’ Svobodnega tržaškega o-zemljft, bi že s pravico lahko dejali da smo onašo dolžnost izpolnili. Ker spada med prve dolžnosti političnega vodstva, dati ljudstvu pravilne politične »mamice. Da nas je ljudstvo razumelo, nam dokazuje čvrsta odločnost vseli, tržaških Slovencev, da se bodo borili za ohranitev STO-ja, Dokazuje pa tudi stalno naraščajoče število naših pristašev in prijateljev. Ugotovili smo celo, da se celo Branku Babiču, o katerem zares ne bi mogli trditi, da romane politična vprašanja, pričenjajo jasniti ipoj-mi. Opažamo namreč, da je njegova skupina v zadnjem času pričela ponavljati vse misli, -katere smo .dosedaj zastopali mi in ki jih je še do pred kratkim oaprčeno pobijala. Tudi to spremembo smatram« na vsezadnje kot našo zaslugo. Kar smo pa še sicer .ukrenili na domačem in mednarodnem polju v naši -odločni in dosledni borbi za ohranitev -STO-ja, smo deloma objavili. Kogar to zanima, naj čita naš list. Ce ga pa naši nasprotniki it-udi ne bi či-taH, nas to v našem delu in v naših 'naporih ne bo oviralo. Zadostuje nam zavest, da smo dosedaj in da bomo tudi v bodoče; nape Ji vse naše sile, da doprinese-m-o svoj del k ohranitvi STO-ja in da 'bomo, kot dosedaj, neusmiljeno udarili po vsakemu, ki se bo igral lahkomiselno m neodgovorno s tem našim življenjskim vprašanjem. t mmomtmsBmmmrmsmmm hri, ki je mnogo obstoječega popolnoma -uničila. Tako so bile uničene tudi domače rodbinske in javne društvene knjižnice, katerih obnova je naletela na izredne težko-če. Iz Jugoslavije knjig ni bilo mogoče dobiti. Najprej je bila zaprta meja, ko pa se je ta odprla, je bilo naročanje slovenskih knjig iz Jugoslavije skoraj nemogoče, predvsem zaradi nestalnih valutnih razmer. Domače knjižne zaloge v Gorici in Trstu so bile izčrpane in tako so jeli Slovenci v Italiji -razmišljati na osamosvojitev na književnem polju ln na neodvisnost od književne produkcije Slovencev v Jugoslaviji, ki so tudi začeli živeti precej različno kulturno življenje, kot pa so ga živeli Slovenci v Italiji. Osnovo za to je prožila Narodna tiskarna v Gorici, ki se je takoj znašla v novo nastalih razmerah po prvi svetovni vojni ter je že leta 1919 začela Izdajati knjige za Slovence v Italiji. Leta 1920 je zadela imenovati svoje založništvo »Goriško matico«, ki pa je še delovala na trgovski osnovi. Pet le^ pozneje (1, 1925) pa se je to založniško podjetje osamosvojilo ter spremenilo v književno družbo po vzorcu Slovenske matice v Ljubljani. Od takrat je redno letno izdajala za svoje člane po štiri redne knjige in za doplačilo tudi nekaj izrednih izdaj. {Konec) Leto V. - Stev. 35 VESTI s TRŽAŠKEGA S.^OEHike stroke d slouensle šoli! šan do 3. oktobra 1951. Podroona navodila se dobijo v tajništvu .zavoda vsak dan od 10. do 12. ure. — Smo v času vpisovanja otrok v šole. Letos ni sicer običajne javne časopisne gonje, kd bi slovenske starše odvračala od slovenskih šol toda zaradi 'tega si ne smemo ustvarjati, da m na delu na tisoče drugih činiteljev, ki dmajo iste -namene. Zanemarjena in stara šolska poslopja, ki so našim šolam v mestu edino dostopna, še vedno neurejena stalfiost slovenskih učnih moči, propaganda proti obstoju Svobodnega tržaškega ozemlja, ki 'se na čudovit način poveča vedno ob začetku šolskega teta, vse to skuša ■na posreden način vplivati na slovenske starše ter omajati njihovo trdnost. Cesar niso mogli doseči, italijanski iredentisti naravnost, to poizkušajo izvesti sedaj po o-vinkih. Ni ga sredstva, ki jim ne bi prišlo prav, pa čeprav se odeva tudi v plašč kaminformističnegr, i nter nac ionali zma. Toda starši, zavedajte se, da vodi naš rod tako neenako borbo za obstanek že stoletja. Vkljub svoj,} nekdanji prisilni kulturni zaostalosti, ne samo da se ni pustil pregaziti, temveč je ujel in v splošni kulturi celo prekosil nekdaj veliko, bolj napredne narode, med njimi tudi naše italijanske sosede. Kdo ima več nepismenih, mi ali oni? Kje se sorazmerno več bere in Liska, pri nas ali pri njih? Naši predniki so častno izpolnili svojo nalogo, vzdržali so in vkljub petindvajsetletnemu fašističnemu preganjanju smo danes še vedno tu, še vedno (rastemo, se razvijamo in bomo tudi ostali. Pravzaprav je to odvisno -od nat vseh. Ne sramujmo se svojega imena, ne zaničujmo svojega pokole-