odmevi na dogodke
Maruša Avguštin
bienalu ilustracij v Bratislavi na rob
Zapis je nastal na podlagi kataloga 22. BIB-a in drugih pisnih gradiv, ki so se nanašala na spremljajoče razstave in dogodke v času bienala (4. 9.-26. 10. 2009). Čeprav tako ni mogoče v celoti nadoknaditi osebne prisotnosti, pa je vendarle možno pridobiti o bienalu dokaj jasno sliko, saj katalog BIB 09 poleg strokovnih besedil in številnih podatkov o razstavljavcih vsebuje o vsakem tudi barvno ali črno-belo ilustracijo, disketa, ki dopolnjuje katalog, pa z več ilustracijami predstavi vse nagrajence. Ostali pisni prispevki sliko celotnega dogajanja v zvezi z bienalom bogato dopolnjujejo.
BIB je, poleg vsakoletnega knjižnega sejma otroških knjig v Bologni s spremljajočo razstavo originalnih ilustracij avtorjev z vsega sveta, najpomembnejši mednarodni dogodek na področju otroške in mladinske ilustracije.
Na 22. BIB-u je v Domu kulture na osrednji tekmovalni razstavi sodelovalo 344 ilustratorjev iz 37 držav z 2437 ilustracijami in 448 knjigami. Izbor je opravila devetčlanska mednarodna strokovna žirija.
Nagrade so prejeli:
-	velika nagrada (Grand Prix)
Josep Antoni Assies Panella, Španija
-	zlato jabolko
Pavel Tatarnikov, Bela Rusija
František Skala, Češka
Piet Gobler, Južna Afrika
Martina Matlovičova - Kralova, Slo -
vaška
Boris Zabirochin, Rusija
-	plakete
Anne Bertier, Francija Kyosuke Tchinai, Japonska Ann Cathrin Raab, Nemčija Jana Kiselova - Sitekova, Slovaška Fabian Negrin, Italija
-	častno priznanje za založnika
založniška hiša Bogota, Kolumbija založniška hiša Wytwornia, Poljska
V	Domu kulture so bile še naslednje spremljevalne razstave:
-	Einar Turkowski (1972), nemški ilustrator, prejemnik nagrade grand prix 2007,
-	Roberto Innocenti (1940) italijanski ilustrator, ki je 2008 prejel Anderse-novo nagrado, ki jo podeljuje vsaki dve leti Mednarodno združenje za mladinsko knjigo IBBY
-	Ladislav Nesselman (1927), slovaški ilustrator,
-	Noma Concours, zbirka azijskih ilustratorjev (v organizaciji in s posredovanjem japonske IBBY).
V	Bibiani, mednarodni hiši umetnosti za otroke, je bil predstavljen sloviti slovaški slikar, grafik in ilustrator Peter
95
Uchnar (1970) z ilustracijami Petra Pana angleškega pisatelja Jamesa Matthewa Barrieja. Razstavo je spremljal bogat katalog z ilustratorjevimi barvnimi reprodukcijami in s študijo mag. Barbare Brathove. V njej avtorica ugotavlja slikarsko obravnavanje ilustracij, sorodno umetnosti Albina Brunovskega, vendar s svojskim avtorjevim izrazom, pri katerem je opazna surrealistična obarvanost.
Bienalno prireditev so - kot že vrsto let - spremljale tudi razstave po mednarodnih predstavništvih. Opazovalci in poročevalci dogajanj so tako tudi letos poudarjali, da Bratislava resnično diha z bienalom.
Sestavni del bienala je bil že uveljavljeni simpozij, ki se je v letu 2009 osredotočil na odnos med ilustracijo in tekstom. Z razpravo o povezanosti med poezijo in ilustracijo je iz Slovenije sodelovala tudi dr. Tanja Mastnak.
Po simpoziju je sledila enotedenska ilustratorska delavnica na temo Enciklopedija pravljičnih bitij, ki jo je ob organizacijski pomoči Barbare Brathove vodil znameniti slovaški ilustrator Dušan Kallay.
Nekaj misli o osrednji tekmovalni razstavi 22. BIB-a
Že v poglobljenem uvodnem razmišljanju o značaju BIB 09 mag. Barbara Brathova omenja opazno heterogenost, občasno kar nekakšno kaotičnost ilustracij, ki kakor da odražajo nemir in negotovost sveta, v katerem živimo, in to ne glede na besedilne predloge. Sicer pa je strokovna žirija enakovredno obravnavala vse ilustratorske izraze in tehnike, med katerimi so digitalne rešitve že dalj časa povsem običajne. Mednarodna žirija odgovorno skrbi za zastopanost najrazličnejših kvalitetnih ilustratorskih izrazov z vseh koncev sveta.
Medsebojno srečevanje in morebitno oplajanje različnih rokopisov avtorjev je lahko spodbudno, nosi pa v sebi tudi nevarnost nekritičnega posnemanja. Pripovedni značaj ilustracije in njena namenjenost otrokom in mladostnikom jo varujejo pred prevelikim eksperimentiranjem, ki se včasih vendarle pojavi, a zdi se, da je takih primerov več na Sejmu knjig v Bologni kot na BIB-u.
Nenavadna podobnost med ilustrator-skim izrazom ciprskega avtorja Frixosa Michaelidesa (1968) in našo, v svetu uve -ljavljeno ilustratorko Lilo Prap (1955), najbrž govori o srečanju mlajšega ilustratorja z deli Prapove. Pikčaste barvne ploskve in poenostavljene, duhovite, tudi po koloritu Prapovi podobne, s črnimi črtami obrobljene like ptic bi težko razumeli kot naključno sorodnost dveh avtorjev. Hrvaški avtor Tomislav Tomic pa je s klasicistično občuteno risbo spominjal na našega Lucijana Reščiča (1946-2003).
Morda bi kot pomanjkljivost kataloga lahko omenili pogosto umanjkanje prevodov naslovov knjig prikazanih ilustriranih del, npr. v angleščino, kar bi olajšalo razumevanje ilustracij.
Slovaška bo v letu 2010 častna gostja na sejmu otroških knjig v Bologni
Napovedano je bilo, da bo Slovaška častna gostja v Bologni, kjer naj bi predsta -vila svoje najboljše ilustratorje. Ob tem se kar samo po sebi postavlja vprašanje, kdaj bo takšno predstavitev v Bratislavi ali v Bologni dočakala Slovenija. Res ima Slovaška z bienalnimi razstavami dolgo tradicijo in se ponaša s številnimi mednarodno uveljavljenimi avtorji, a tudi Slovenija ima lepo število odličnih ilustratorjev. Za prodor v širši prostor pa ne zadostujejo le ilustratorji. Potrebna sta zahtevna organizacija in seveda tudi denar. A gotovo bi se bilo vredno truditi v tej smeri.
96
Slovenska udeležba na BIB-u 2009
Suzi Bricelj (1971), Mojca Cerjak (1959), Andreja Gregorič (1972), Simon Ka-stelic (1977), Irena Majcen (1948), Dušan Muc (1952), Kiki Omerzel (1971), Mirna Pavlovec (1953), Andreja Peklar (1962), Marija Prelog (1954), Petra Pre-želj (1975), Daša Simčič (1963), Alenka Sottler (1958) in Ana Šalamun (1970) so bili po različnosti likovnih izrazov in tehnik tudi v katalogu dokaj dobro predstavljeni. Suzana Bricelj je s skupino figur v značilnih telesnih držah in izrazih obrazov v akrilu ponazorila humor; Mojca Cerjak se je kot ponavadi odlikovala s subtilno barvitostjo, predstavila pa se je tudi v tehniki kolaža; Andreja Gregorič je knjigo Navodila za randi inventivno opremila s kolažem znamk, zapisov itd.; Simona Kastelica smo z duhovito črno-belo računalniško grafiko srečali prvič; Irena Majcen je v izobraže -valni tekst Andreje Kogovšek Striženje in oblikovanje las vnesla slikarski izraz kar portretnih upodobitev v kombinirani tehniki; Dušan Muc je za Mediteranske zgodbe v kombinirani tehniki oblikoval zanje značilen prostor in vanj umestil črtno poudarjeni ekspresivni figuri; Kiki Omerzel je v temperi upodobila ptico, ki lovi medenjaček; Mirna Pavlovec je z risbo s tušem in z akvarelom upodobila pralni stroj z dolgolasim dekletom v njem; Andreja Peklar je s surrealističnim sugestivnim nabojem, ki ga stopnjuje posebna svetloba, ilustrirala Dve luni Helene Kraljič; Marija Prelog je za knjigo Živali nam govorijo Polone Škrinjar s črnimi vranami na šipkovi veji živo naslikala »pogovor« med njimi; Petra Preželj je strašljivo in hkrati smešno predstavila hudičke v knjigi Zgodba o angelu in hudičkih Aksinije Kermauner; Daša Simčič je v zgodbi Zajček in roglji-ček Tatjane Kokalj s kombinirano tehniko dosegla povsem slikarski učinek svoje domišljijsko bogate pripovedi; Alenka
Sottler je v magični svetlobi in črtkani risbi oblikovala prizor z muco in zajcem v prostoru, ki ponazarja njuno naravno okolje, povzdignjeno v pravljični svet Svetlanine pravljice Svetlane Makarovič, za katero je izbrala črno-belo tehniko tempere; Ana Šalamun pa je za ilustracije v knjigi Matjaža Pikala Misli dobro in modro uporabila računalniško tehniko in likovno duhovito dopolnila pisateljevo pripoved. Spremljajoči pisni podatki o avtorjih so navajali tudi število razstavljenih ilustracij in pripadajočih knjig.
Namesto sklepa nekaj odprtih vprašanj o otroški ilustraciji
Bo ilustracija še zmogla pritegniti mlade bralce, ki so vse bolj odvisni od elektronskih medijev, še posebej računalniških igric?
Bodo slikanice, ki veljajo za najprimernejšo obliko uvajanja najmlajših v branje (ob pomoči staršev ali drugih odraslih oseb), še vedno tudi »galerije slik«, ki vzgajajo tudi bodočo likovno publiko?
Se bodo ilustratorji v globalizacijskih težnjah družbe, ki je za bogastvo kulturnega dogajanja lahko tudi nevarna, zmogli upreti vse bolj uveljavljajoči se površinskosti, ki izničuje umetniški izraz?
Kdo bo ilustratorjem, ki prisegajo na poglobljeno soodvisnost besedila in slik, obogateno z njihovim avtorskim nabojem, stal ob strani?
Veliki tuji slikarji so se pogosto preizkusili tudi v ilustraciji in vanjo vnašali likovno svežino, ki je daleč presegala le opisovanje besednih vsebin; kot primer naj omenimo samo Pabla Picassa (1881-1973). Eden največjih slovenskih slikarjev Marij Pregelj (1913-1967) pa je z ilustracijami za Homerjevo Iliado in Odisejo začel novo poglavje v slovenski ilustratorski umetnosti. Četudi je njegova izjemna likovna upodobitev epov
97
do danes obveljala kot prezahtevna za otroke, je marsikaterega ilustratorja opogumila pri vnašanju slikarskih novosti v ilustracijo.
Mogoče pa bodo generacije ilustratorjev, ki rastejo ob elektronskih medijih, našle otrokom primerne likovne rešitve, ki ne bodo banalno površinske, ampak se bodo znale dotakniti občutljivosti sodobnih otrok na nov, izviren način? To je po naši presoji možno v prepletanju ilustratorjevega spominjanja lastnega otroštva, poglobljenega odnosa do literarne predloge in pristnega stika z današnjimi mladimi.
Ali imajo ilustratorji možnost izbire tekstov? Najbrž le izjemoma, čeprav je od tega pogosto odvisen končni rezultat likovne prepričljivosti.
Vsem pomislekom navkljub ostaja upanje, da bodo ilustratorji še naprej zvesti svojemu poslanstvu in da bodo s svojo ustvarjalnostjo tudi v bodoče bogatili likovno sceno znotraj knjižnih platnic.
Najbolj ustvarjalni med njimi sledijo tudi v ilustraciji pojmovanju slikarja, grafika, ilustratorja in likovnega teoretika, utemeljitelja abstraktne umetnosti Vasilija Kandinskega (1866-1944), ki je zapisal, da je umetniku dovoljena raba
katerih koli oblik in barv, če to terja njegova notranja nuja, in da v tem primeru njegova umetnost odraža tudi duha dobe. Za knjižno ilustracijo za otroke dodajamo, da mora odražati tudi duha literarne predloge in odgovarjati stopnji dojemljivosti otrok, ki jim je namenjena. Zato je dobra ilustracija tisto posebno področje likovne umetnosti, v kateri avtor išče in najde svoj izraz znotraj omejitev, ki zanj ne pomenijo ovire, temveč spodbujajo njegovo usmerjeno ustvarjalnost v prehajanju med literaturo, likovnostjo in otrokom. Taka ilustracija seveda povsem izključuje otročjost ali klišejsko ljubkost podob in je praviloma vezana na kvalitetno literarno predlogo.
Na BIB-u 2009 je bilo po temeljitem pregledu kataloga sodeč ne tako majhno število ilustracij z vseh koncev sveta, ki so odgovarjale zahtevam dobre otroške ilustracije in hkrati ponazarjale tisto ustvarjalno svobodo njihovih avtorjev, o kakršni je pisal Kandinski.
Zdi se, da srednjeevropski prostor ni le geografski pojem in da nas s Slovaki marsikaj povezuje. Želimo si, da bi letošnja razstava na 9. slovenskem bienalu ilustracije pokazala vso ustvarjalno širino in globino slovenskih avtorjev.
98