KOROŠKI KOLEDAR *71 ' ^ MVIE NA i^>) titoitbM O sJ^Cotoški kolladat 1971 Js^ozozki ko&edat 1971 -C 'SS ss 5Ff •46 £5? R3? •# •ss •CS *« »E •« 5^ RS 4^ •cs •CE ssf >« Izdala in založila: Slovenska prosvetna zveza v Celovcu Tisk: Založniška in tiskarska družba z o. j. Drava, Celovec — Borovlje LETO 1971 Začetki letnih časov Mrki v letu 1971 Spominski dnevi koroških Slovencev Cerkveni in državni prazniki je navadno leto lin ima 365 dni oziroma 52 tednov in 1 dan. Letni Vladar je Luna. Pomlad se začne 21. marca ob 7. uri in 38 minut. Poletje se začne 22. junija ob 2. uri in 20 minut. Jesen se začne 23. septembra ob 17. uri in 45 minut. Zima se začne 22. decembra ob 13. uri in 24 minut. V letu 1971 bodo trije sončni in dva lunina mrka; pri nas bo viden en sončni in dva lunina mrka lin sicer prvi popolni lunin mrk 10. februarja bo pri nas viden le v začetni fazi, prvi delni sončni mrk 25. februarja in drugi popolni lunin mrk, ki bo 6. avgusta. Vseslovenski kulturni praznik 8. februarja Obletnica nosilne izselitve slovenskih koroških družin 14. in 1^5. aprila Obletnica obglavljenja 13. selskih žrtev na Dunaju 29. aprila Novo leto 1. januarja Sveti trije kralji 6. januarja Velika noč 11. in 12. aprila Praznik dela 1. maja Vnebohod 20. maja Binkošti 30. in 31. moja Rešrije telo 10. junija Velika gospojnica 15. avgusta Državni praznik 26. oktobra ^ Vsi sveti 1. novembra 1) Z OS KOiZOSK Brezmadežno spočetje 8. decembra Božič 25. in 26. /jecembra j n H ^ • maku Aj Kakšno bo vreme Še do danes niso dokazali, ali luna vpliva na vreme ali ne. Ponovna opazovanja pa le kažejo, da je na tem nekaj resnice. Herschlov vremenski ključ, ki napoveduje vreme iz luninih sprememb, je torej še precej dober vremenski prerok, posebno, če ga uporabljamo z drugimi vremenskimi napovedmi. Herschlov ključ pravi: Če se luna spremeni: ob uri bo poleti (15. 4. — 15. 10.) bo pozimi (16. 10. — 14. 4.) od 24. do 2. lepo mrzlo, če je jugozapadnik od 2. do 4. mrzlo in dež sneg in vihar od 4. do 6. dež sneg in vihar od 6. do 10. spremenljivo dež ob severozapadniku sneg ob vzhodniku od 10. do 12. veliko dežja mrzlo in mrzel veter od 12. do 14. veliko dežja sneg in dež od 14. do 16. spremenljivo lepo in prijetno od 16. do 18. lepo lepo od 18. do 22. lepo ob severu ali za-padniku, dež ob jugu ali jugozapadniku dež in sneg ob jugu ali jugozapadniku od 22. do 24. lepo lepo Kratko si zapomnimo lahko ta ključ takole: 1. Vreme bo tem bolj zanesljivo lepo, čim bliže polnoči se luna spremeni. 2. Vreme bo tem bolj gotovo grdo, čim bliže poldneva se luna spremeni. Lepo bo torej, če se spremeni luna od 22. zvečer do 2. zjutraj, grdo pa če se spremeni luna od 10. dopoldne do 14. popoldne. Vmesne ure (med 2. in 10. ter med 14. in 22.) malo pomenijo,- takrat vplivajo na vreme drugi vzroki bolj kakor luna. Če Herschlov ključ napoveduje, recimo, lepo vreme za določen dan, moramo to razumeti tako, da bo okrog tega dneva, približno v teh dneh lepo. JANUAR 1. PETEK 2. SOBOTA 3. NEDELJA 4. PONEDELJEKi 5. TOREK 6. SREDA 7. ČETRTEK 8. PETEK 9. SOBOTA 10. NEDELJA 11. PONEDELJEK® 12. TOREK 13. SREDA 14. ČETRTEK 15. PETEK 16. SOBOTA 17. NEDELJA 18. PONEDELJEK 19. TOREK C 20. SREDA 21. ČETRTEK 22. PETEK 23. SOBOTA 24. NEDELJA 25. PONEDELJEK 26. TOREK • 27. SREDA 28. ČETRTEK 29. PETEK 30. SOBOTA 31. NEDELJA NOVO LETO MAKARIJ GENOVEVA TIT TELESFOR SV. TRIJE KRALJI VALENTIN SEVERIN JULIJANA PAVEL HIGIN ALFRED VERONIKA HILARIJ PAVEL MARCEL ANTON PRISKA MARIJ IN TOV. FABIJAN IN SEB. NEŽA VINCENCIJ ZAROKA M. D. TIMOTEJ SPREOBR. PAVLA POLIKARP JANEZ PETER FRANČIŠEK SAL. MARTINA PETER SPOMINSKI DNEVI 23. 1. 1909 umrl v Globasnici Franc Leder-Le-sičjak, ljudski pesnik in pevec 6. 1. 1946 začetek slovenskih oddaj po celovškem radiu 7. 1. 1893 umrl na Dunaju slov. fizik in znanstvenik Josip Stefan 15. 1. 1914 umrl v Brez-nici pri št. Jakobu ljudski pesnik Janez Kajž-ntk - Mlinarčev Hanjžo 16. 1. 1888 umrl v Celovcu Andrej Einspieler 19. 1. 1911 umrl v Celovcu zgodovinar Josip Apih 23. 1. 1878 rojen pesnik Oton Župančič 25. 1. 1890 rojen v Ma-loščah Ciril Kandut, publicist 25. 1. 1348 velik potres v slovenskih krojih Če na sv. Pavla (10.) sonce sije, trikrat žito dobro dozori, gornik dosti vina v sode vlije in po volji kmetu se godi. — Sv. Makarij jasen ali meglen naznanja enako jesen. — Kakršno je vreme na sv. Petra stola dan, tako bo potem mesec dan. ZAPISKI FEBRUAR 1. PONEDELJEK 2. TOREK > IGNACIJ SVEČNICA SPOMINSKI DNEVI 3. SREDA BLAŽ 1. 2. 1944 padel pri Bi- 4. ČETRTEK ANDREJ K. strici v Rožu narodni 5. PETEK AGATA heroj Matija Verdnik - 6. SOBOTA DOROTEJA Tomaž 7. NEDELJA ROMUALD 7. 2. 1809 rojen v Go- 8. PONEDELJEK JANEZ ričah v Ziljski dolini 9. TOREK APOLONIJA Matija Majar Ziljski 10. SREDA @ SHOLASTIKA 8. 2. 1849 umi,l pesnik 11. ČETRTEK LURŠKA M. D. France Prešeren 12. PETEK EVLALIJA 8. 2. 1959 umrl v Celov- 13. SOBOTA 14. NEDELJA 15. PONEDELJEK GREGORIJ VALENTIN JORDAN cu Josel Friedrich Per-konig 16. TOREK JULIJANA 14. 2. 1867 rojen pri Sv. 17. SREDA FRANČIŠEK KAL. Neži gospodarski orga- 18. ČETRTEK G SIMEON nizator kor. Slov. Va- 19. PETEK KONRAD lentin Podgorc 20. SOBOTA SADOT 18. 2. 1950 umrl Lovro 21. NEDELJA FELIKS Kuhar — Prežihov Va- 22. PONEDELJEK PETER D. rane 23. TOREK PUST 27. 2. 1929 umrl v Ro- 24. SREDA PEPELNICA žeku ak. slikar Peter 25. ČETRTEK ® MATIJA Markovič 26. PETEK MATILDA 28. 2. 1921 ustanovitev 27. SOBOTA GABRIJEL Ž. M. B, Zveze slovenskih za- 28. NEDELJA ROMAN drug v Celovcu Če na svečnico prej 'kopne od strehe kakor od sveče, bo dobro leto. — Sv. Mafija led razbija, če ga ni, pa ga naredi. — Če konec meseca veter razsoja, dobra letina prihaja. ZAPISKI MAREC 1. PONEDELJEK ALBIN SPOMINSKI DNEVI 2. TOREK KAREL 3. SREDA KUNIGUNDA 4. 3. 1844 rojen na Mu- 4. ČETRTEK > KAZIMIR ljavi pisatelj Josip Jurčič 5. PETEK EVZEBIJ 6. SOBOTA PERPETUA IN FEL. 12. 3. 1912 rojen v Lob- 7. NEDELJA TOMAŽ AKVINSKI niku narodni heroj Fran- 8. PONEDELJEK JANEZ OD BOGA ce Pasterk - Lenart 9. TOREK FRANČIŠKA R. 16. 3. 1853 rojen v Za- 10. SREDA 40 MUČENCEV pužah na Gorenjskem 11. ČETRTEK SOFRONIJ zgodovinar Josip Apih 12. PETEK @ GREGORIJ VEL. 13. SOBOTA TEODORA 17. 3. 1954 rojen na Ce- 14. NEDELJA MATILDA stah pri Rogatcu slovni- 15. PONEDELJEK KLEMEN M. čar Josip Lendovšek 16. TOREK HILARIJ IN TAC. 17. SREDA JEDERT 18. 3. 1414 zadnje usto- 18. ČETRTEK CIRIL JER. ličenje koroških vojvod 19. PETEK JOŽEF na Gosposvetskem po- 20. SOBOTA C FELIKS lju v slovenskem jeziku 21. NEDELJA BENEDIKT 24. 3. 1835 rojen v St, 22. PONEDELJEK LEA, KATARINA Petru pri Celovcu fizik 23. TOREK OTON, FELIKS in znanstvenik Josip 24. SREDA GABRIJEL Stefan 25. ČETRTEK MARIJINO OZN. 26. PETEK EMANUEL 29. 3. 1918 umrl v Ce- 27. SOBOTA © RUPERT lovcu kipar Alojzij Pro- 28. NEDELJA JANEZ K. gar 29. PONEDELJEK CIRIL 30. 3. 1871 umrl v Ce- 30. TOREK JANEZ KL, lovcu slikar Marko Pern- 31. SREDA MODEST hort (Pernat) Če na 40 mučenikov don ni lep, tudi štirideset dni potem ne bo. — Sv. Gabriela (24.) če zmrzuje, potlej slana nič več ne škoduje. — Če v sv. Rupertu (27.) lepi dni, se seno lepo luši. ZAPISKI APRIL 1. ČETRTEK 2. PETEK ) 3. SOBOTA 4. NEDELJA 5. PONEDELJEK 6. TOREK 7. SREDA 8. ČETRTEK 9. PETEK 10. SOBOTA ® 11. NEDELJA 12. PONEDELJEK 13. TOREK 14. SREDA 15. ČETRTEK 16. PETEK 17. SOBOTA 18. NEDELJA C 19. PONEDELJEK 20. TOREK 21. SREDA 22. ČETRTEK 23. PETEK 24. SOBOTA 25. NEDELJA ® 26. PONEDELJEK 27. TOREK 28. SREDA 29. ČETRTEK 30. PETEK HUGO FRANČIŠEK P. RIHARD CVETNA NEDELJA VINCENCIJ SIKST P. HERMAN VEL. ČETRTEK VEL. PETEK VEL. SOBOTA VELIKA NOČ VEL. PONEDELJEK IDA JUSTIN ANASTAZIJ BENEDIKT RUDOLF APOLONIJ LEON IX. NEŽA MONTEP . ANZELM SOTER IN GAJ VOJTEH JURIJ MARKO KLET IN MARCEL CITA PAVEL OD KRIŽA PETER KATARINA SPOMINSKI DNEVI 4. 4. 1943 padel pri Mežici narodni heroj France Paslerk - Lenart 4. 4. 1943 ustanovljen prvi koroški partizanski bataljon 5. 4. 1894 rojen v Dolah obč. Brdo narodo-pisec in politik Vinko Moderndorfer 11. 4. 1912 umrl v Celovcu pisec Miklove Zale, dr. Jakob Šket 14. in 15. 4. 1942 nasilna selitev slovenskih družin s Koroške v rajh 24. 4. 1961 umrl v Prevaljah publicist dr. Josip Šašel 27. 4. 1941 ustanovitev Osvobodilne fronte slovenskega naroda 29. 4. 1943 obglavljenih 13 na smrt obsojenih kor. Slovencev, žrtev fašističnega terorja Če je april deževen, kmet ne bo reven. — Malega travna če grmi, slane se več bati ni. — Sv. Jurija moča in sv. Petra suša, to da kruha. ^Past&rLftnare ZAPISKI MAJ 1. SOBOTA 2. NEDELJA ?> 3. PONEDELJEK 4. TOREK 5. SREDA 6. ČETRTEK 7. PETEK 8. SOBOTA 9. NEDELJA 10. PONEDELJEK® 11. TOREK 12. SREDA 13. ČETRTEK 14. PETEK 15. SOBOTA 16. NEDELJA 17. PONEDELJEK6 18. TOREK 19. SREDA 20. Četrtek 21. PETEK 22. SOBOTA 23. NEDELJA 24. PONEDELJEK® 25. TOREK 26. SREDA 27. ČETRTEK 28. PETEK 29. SOBOTA 30. NEDELJA 31. PONEDELJEK DELAVSKI PRAZNIK ATANAZIJ NAJD. KRIŽA FLORIJAN IRENIJ JANEZ STANISLAV MIHAEL GREGOR NAG. ANTON FILIP IN JAKOB PANKRACIJ SERVACIJ BONIFACIJ ZOFIJA JANEZ NEP. BRUNO ERIK PETER CEL. VNEBOHOD FELIKS EMIL JANEZ ROS. JOHANA URBAN FILIP NERI BEDA AVGUŠTIN MAKSIM BINKOŠTI BINK. PONEDELJEK SPOMINSKI DNEVI 1. 5. mednorodni praznik dela 1. 5. 1827 umrl v Celovcu pesnik Franc Grundtner 2. 5. 1852 rojen v Mestinju pisatelj povesti »Miklova Zola" dr. Jakob Šket 8. 5. 1945 kapitulacijo Hitlerjeve Nemčije 10. 5. 1876 rojen na Vrhniki pisatelj Ivan Cankar 11.5. 1784 rojen na Potoče v Ziljski dolini pesnik in jezikoslovec Urban Jarnik 14. 5. 1953 ustanovljena slovenska kmetijska šola v Podravljah 15. 5. 1955 podpisana na Dunaju avstrijska državna pogodba 27. 5. 1821 umrl na Bistrici pri St. Jakobu v R. ljudski pesnik in tkalec Miha Andreaš Če je mojniko lepo, je dobro za kruh m meso. — Če sušeč suši, aprila deži in majnik hlodi, kašfe, omare in sode polni. — Velikega travna če pogostoma grmi, kmet se dobre letine veseli. ■ ZAPISKI JUNIJ 1. TOREK ) FELIKS SPOMINSKI DNEVI 2. SREDA PETER ,3. ČETRTEK KLOTILDA 8. 6. 1503 rojen Primož 4. PETEK FRANČIŠEK CER. Trubar 5. SOBOTA 6. NEDELJA 7. PONEDELJEK BONIFACIJ SVETA TROJICA ROBERT 11. 6. 1844 umrl v Bla-fogradu pesnik in jezikoslovec Urban Jarnik 8. TOREK MEDARD 9. SREDA ® PRIMUS IN FEL. 11. 6. 1926 rojeno v 10. ČETRTEK REŠNJE TELO Lobniku Oraže Amalija 11. PETEK BARNABA - Tatjana 12. SOBOTA JANEZ 19. 6. 1949 umrl v Ljub- 13. NEDELJA , ANTON PAD. ljani pesnik Oton Župančič 14. PONEDELJEK BAZILIJ 15. TOREK VID 21. 6. 1891 rojen v Ljub- 16. SREDA 6 FRANČIŠEK R. 17. ČETRTEK ADOLF ljani glasbenik in har- 18. PETEK EFREM monizator kor. nar. pe- 19. SOBOTA JULIJANA smi France Marolt 20. NEDEUA SILVERIJ 23. 6. 1859 rojen v Šmi- 21. PONEDELJEK ALOJZIJ helu na Dolenjskem or- 22. TOREK © AHACU ganizator planinstva na 23. SREDA AGRIPIN Koroškem Alojzij Kna- 24. ČETRTEK KRES felc 25. PETEK VILJEM 28.6. 1919 sklenjen Ver- 26. SOBOTA JANEZ IN PAVEL 27. NEDELJA HEMA sajski mir 28. PONEDELJEK IRENIJ 30. 6. 1858 umrl v Ce- 29. TOREK PETER IN PAVEL lovcu šolski pedagoški 30. SREDA ) EMILIJAN pisatelj Simon Rudmaš FUmoiGukar Če na sv. Medardo dan (8.) dežvje, šlifidesef dni dež še na-letuje. — Če sta Peter in Pavel jasna, bo letina krasna. — Urbanovo sonce m Vidov dež, prav dobrega leta upati smeš. i*# -j-rance (Darolt? 1 ZAPISKI JULIJ 1. ČETRTEK 2. PETEK 3. SOBOTA 4. NEDELJA 5. PONEDELJEK 6. TOREK 7. SREDA 8. ČETRTEK © 9. PETEK 10. SOBOTA 11. NEDELJA 12. PONEDELJEK 13. TOREK 14. SREDA 15. ČETRTEK G 16. PETEK 17. SOBOTA 18. NEDELJA 19. PONEDELJEK 20. TOREK 21. SREDA 22. ČETRTEK • 23. PETEK 24. SOBOTA 25. NEDELJA 26. PONEDELJEK 27. TOREK 28. SREDA 29. ČETRTEK 30. PETEK D 31. SOBOTA TEOBALD OBISK M. D. HELIODOR URH CIRIL IN METOD IZAIJA VILIBALD ELIZABETA VERONIKA AMALIJA OLGA MOHOR IN FORT. ANAKLET BONAVENTURA VLADIMIR DEV. MAR. K. ALEŠ MIROSLAV VINCENCIJ MARJETA PRAKSEDA MAR. MAGDALENA APOLINARIJ KRISTINA JAKOB ANA MATI MAR. D. RUDOLF VIKTOR MARTA ABDON IN SENEN IGNACIJ SPOMINSKI DNEVI 2. 7. 1866 rojen v Ro-žeku Peter Markovič, akademski slikar 6. 7. 1824 rojen v Zgornjih Medgorjah slikar Marko Pernhart (Pernat) 10. 7. 1942 vojni zločinec Maier Kaibitsch napovedal v Celovcu iztrebljenja koroških Slovencev 22. 7. 1941 nacisti likvidirali slov. zadruge na Koroškem ter razpustili Zvezo slovenskih zadrug v Celovcu 22. 7. 1941 Dan vstaje slovenskega naroda 25. 7. 1886 umrl Primož Trubar 26. 7. 1914 Začetek prve svetovne vojne 31. 7. 1891 umrl v Pragi narodni buditelj In jezikoslovec Mafija Majer Ziljski >."7. Če sv. Marjete deževalo bo, težko boš pod streho spravil seno. — Kakor se kaže vreme ta dan (10.), tako bosta mali in veliki srpan. — Jakobova ajda in Ožboltova repa je malokdaj lepa. i in! m Vinko Poljanec ZAPISKI AVGUST 1. NEDELJA VEZI SV. PETRA 2. PONEDELJEK PORCIJUNKULA 3. TOREK LIDIJA 4. SREDA DOMINIK 5. ČETRTEK MARIJA SNEŽNA 6. PETEK ® GOSPODOVO SPR. 7. SOBOTA KAJETAN 8. NEDELJA CIRIJAK 9. PONEDELJEK ROMAN 10. TOREK LAVRENCIJ 11. SREDA TIBURCIJ 12. ČETRTEK KLARA 13. PETEK G HIPOLIT IN KAS. 14. SOBOTA EVZEBIJ 15. NEDELJA VNEBOVZ. MAT. B. 16. PONEDELJEK JOAHIM 17. TOREK HIACINT 18. SREDA HELENA 19. ČETRTEK LUDOVIK 20. PETEK BERNARD 21. SOBOTA © IVANA 22. NEDELJA BREZM. SRCE MAR. 23. PONEDELJEK FILIP BENECIJ 24. TOREK JERNEJ 25. SREDA LUDOVIK 26. ČETRTEK CEFERIN 27. PETEK JOŽEFA KAL. 28. SOBOTA AVGUŠTIN 29. NEDELJA 5 OBGL. JANEZA KR. 30. PONEDELJEK ROZA LIM. 31. TOREK RAJMUND SPOMINSKI DNEVI 5. 8. 1890 rojen v Borovljah pesnik in pisatelj sporazumevanja Jo-sef Friedrich Perkonig 4. 8. 1727 rojen v Grab-šlanju filolog Ožbald Gutsman 9. 8. 1946 ustreljena v Železni Kapli od angleškega vojaka Oraže Amalija - Tafjana 10. 8. 1873 rojen na Žili pri Beljaku pesnik in prozaist dr. Franc Eller 10. 8. 1893 rojen v Kotljah Lovro Kuhar — Prežihov Voronc 16. 8. 1942 stopi štajerski bataljon na koroška tla 25. 8. 1938 umrl v Ško-cijanu na posledicah zastrupitve Vinko Poljanec narodni buditelj in deželni poslanec Če se avgusta po gorah kadi, kupi kožuh za zimske noči. — Po vremenu sv. Jerneja (24.) rado vsa jesen se nareja. — Srpana če veter zvedri, vreme dolgo še trpi. JO} t v ZAPISKI SEPTEMBER 1. SREDA EGIDIJ SPOMINSKI DNEVI 2. ČETRTEK ŠTEFAN 3. PETEK DOROTEJA 5. 9. 1872 ustanovljena 4. SOBOTA ROZALIJA »Posojilnica Št. Jakob- 5. NEDELJA ® LAVRENC1J ska" v Rožu 6. PONEDELJEK CAHARIJA 11. 9. 1957 otvoritev 7. TOREK MARKO Državne realne gimna- 8. SREDA ROJSTVO MAR. DEV. zije in gimnazije za Slo- 9. ČETRTEK PETER KLAVER vence v Celovcu 10. PETEK NIKOLAJ TOL. 11. SOBOTA C HIACINT 16. 9. 1916 rojen na Bi- 12. NEDELJA IME MARIJINO strici v Rožu narodni 13. PONEDELJEK NOTBURGA heroj Malija .Verdnik - 14. TOREK POVIŠ. SV. KRIŽA Tomaž 15. SREDA MARIJA 7 ŽALOSTI 16. 9. 1936 umorjen kot 16. ČETRTEK LJUDMILA žrtev napada šovini- 17. PETEK LAMBERT stov pevec in prosvetni 18. SOBOTA JOŽEF delavec Miha Habih z 19. NEDELJA © JANUARIJ Ruta pri Hodišah 20. PONEDELJEK EVSTAHIJ 18. 9. 1869 umrl v Ce- 21. TOREK MATEJ lovcu slovničar in knji- 22. SREDA TOMAŽ VIL. ževni organizator An- 23. ČETRTEK LINUS ton Janežič 24. PETEK RUPERT 25. SOBOTA KLEOFA 18. 9. 1870 veliki tabor 26. NEDELJA CIPRIJAN IN J. v Žopračah pri Vrbi 27. PONEDELJEK } KOZMA IN DAMIJAN 28. 9. 1762 rojen na Bi- 28. TOREK VENČESLAV strici pri Št. Jakobu v R. 29. SREDA MIHAEL ljudski pesnik in tkalec 30. ČETRTEK HIERONIM Miha Andreas ZAPISKI OKTOBER 1. PETEK 2. SOBOTA 3. NEDEUA 4. PONEDELJEK® 5. TOREK 6. SREDA 7. ČETRTEK 8. PETEK 9. SOBOTA 10. NEDELJA € 11. PONEDELJEK 12. TOREK 13. SREDA 14. ČETRTEK 15. PETEK 16. SOBOTA 17. NEDELJA 18. PONEDELJEK 19. TOREK @ 20. SREDA 21. ČETRTEK 22. PETEK 23. SOBOTA 24. NEDELJA 25. PONEDELJEK 26. TOREK 27. SREDA J 28. ČETRTEK 29. PETEK 30. SOBOTA 31. NEDELJA REMIGIJ ANGELI VARUHI TEREZIJA D. J. FRANČIŠEK ASIŠKI PLACID BRUNON KRALJ M. D. BRIGITA JANEZ FRANČIŠEK B. MATER. MAR. DEV. MAKSIMILIJAN EDVARD KALIST TEREZIJA GAL MARJETA AL. LUKA EV. PETER ALK. JANEZ K. URŠULA KORDULA SEVERIN RAFAEL KRISPIN DRŽAVNI PRAZNIK FRUMENCIJ SIMON IN JUDA NARCIS DOROTEJA VOLBENK SPOMINSKI DNEVI 1. 10. 1943 Prvo zasedanje odposlancev slovenskega naroda v Kočevju 10. 10. 1920 glasovanje v coni A na južnem Koroškem 12. 10. 1944 zverinsko mučenje in usmrtitev koroških partizanov na Komelnu pri Pliberku 17. 10. 1908 otvorjen slovenski delavski dom v Podljubelju 20. 10. 1907 ustanovitev Slovenske prosvetne zveze v Celovcu 25. 10. 1896 otvoritev Ciril in Metodove šole v Št. Rupertu pri Velikovcu 26. 10. 1955 zasedbene sile zapustile Avstrijo — dan zastave 29. 10. 1851 rojen v Borovljah narodopisec in slovstveni zgodovinar Janez šajnik Sv. Gol (16.) deževen ali suh, prihodnjega poletja ovaduh. — Če je na sv. Uršule dan (21.) lepo, vsaka lena baba lahko nastil dobo. — Sv. Luka repo cuka. ZAPISKI NOVEMBER 1. PONEDELJEK 2. TOREK 3. SREDA @ 4. ČETRTEK 5. PETEK 6. SOBOTA 7. NEDELJA 8. PONEDELJEK 9. TOREK C 10. SREDA 11. ČETRTEK 12. PETEK 13. SOBOTA 14. NEDELJA 15. PONEDELJEK 16. TOREK 17. SREDA 18. ČETRTEK © 19. PETEK 20. SOBOTA 21. NEDELJA 22. PONEDELJEK 23. TOREK 24. SREDA 25. ČETRTEK > 26. PETEK 27. SOBOTA 28. NEDELJA 29. PONEDELJEK 30. TOREK VSI SVETI VERNE DUŠE HUBERT, IDA KAREL. BOR. CAHARIJA IN E. LENART ENGELBERT BOGOMIR TEODOR ANDREJ AVEL. MARTIN KUNIBERT STANISLAV SERAFIN ALBERT VEL. OTMAR GREGORIJ ČUD. ODON ELIZABETA FELIKS VAL. DAROV. D. M. CECILIJA KLEMEN JANEZ OD KRIŽA KATARINA KONRAD VIRGILIJ GREGORIJ SATURNIN ANDREJ SPOMINSKI DNEVI 2. 11. 1881 rojen na Dobravi pri Borovljah narodni buditelj in potopisec Franc Mišic 10. 11. 1955 Koroški Slovenci vložili pri avstr, vladi in predstavnikih štirih velesil Spomenico glede Izvedbe el. 7 drž. pogodbe 13. 11. 1813 rojen v Svečah politik in publicist Andrej Einspieler 20. 11. 1882 rojen v Do-brijah pri Ravnah naro-dopisec in književni zgodovinar dr. France Kotnik 29. 11. 1943 zgodovinsko drugo zasedanje AVNOJ-a v bosanskem mesJu Jajce 29. 11. 1945 proglasitev FLR Jugoslavije Če Martinova gos po ledu plazi, o božiču navadno po blatu gazi. — Sv. Cecilija (22.) če hudo grmi, dosti pridelka ob letu kmet dobi. — Sneg sv. Andreja sto dni leži in žito mori. ZAPISKI DECEMBER 1. SREDA MARIJAN SPOMINSKI DNEVI 2. ČETRTEK ® BIBIJAN 3. PETEK FRANČIŠEK 2. 12. 1860 rojen v Mo- 4. SOBOTA BARBARA stah politik, poslanec 5. NEDELJA SABA France Grafenauer 6. PONEDELJEK MIKLAVŽ 7. TOREK AMBROZIJ 2. 12. 1868 rojen na 8. SREDA BREZM. SP. MAR. D. Planini na Notranjskem 9. ČETRTEK C VALERIJ harmonizator kor. nor. '10. PETEK JUDITA pesmi, Oskar Dev 11. SOBOTA DAMAZ 12. NEDELJA MAKSCENCIJ 3. 12. 1800 rojen-na Vr- 13. PONEDELJEK LUCIJA bi pesnik France Pre- 14. TOREK BERTOLD šeren 15. SREDA 16. ČETRTEK 17. PETEK 18. SOBOTA • MAKSIMIN EVZEBIJ LAZAR GRACIJAN 3. 12. 1833 rojen v Globasnici ljudski pesnik in pevec Franc Leder - Le-sičjak 19. SOBOTA URBAN 20. PONEDELJEK EVGENIJ IN MAK. 11. 12. 1918 umrl pisa- 21. TOREK TOMAŽ telj Ivan Cankar v Ljub- 22. SREDA DEMETRIJ ljani 23. ČETRTEK VIKTORIJA 24. PETEK ADAM IN EVA 15. 12. 1935 umrl v Mo- 25. SOBOTA 5 BOŽIČ stah politik in poslanec 26. NEDELJA ŠTEFAN France Grafenauer 27. PONEDELJEK JANEZ EV. 28. TOREK NED. OTROČIČI 19. 12. 1828 rojen v Le- 29. SREDA TOMAŽ šah slovničar in knjižni 30. ČETRTEK DAVID organizator Anton Ja- 31. PETEK © SILVESTER nežič Grudna mraz in sneg žita dosti prek in prek. — Kakršni so dnevi od sv. Lucije (13.) do Božiča, toki bodo meseci v prihodnjem letu. — Sveti dan vetrovno, ob letu bo sadja polno. anezic ZAPISKI Karel Destovnik - Kajuh SLOVENSKA PESEM Samo milijon nas je, milijon umirajočih med mrliči, milijon, ki pijejo mu kri biriči, en sam milijon, ki ga trpljenje krotoviči in vendar ga nikoli ne uniči! Nikoli in nikdar! Zato ker nismo trhle bilke, ki po toči ovene, ker mi nismo le številke, smo ljudje! Edino hlapci cvilijo ponižno kakor psi in lajajo, da nas je malo, da bi v uporu vse pobralo . . . O, če ljudi bi ne bilo pri nas, ljudi, ki ne ubogajo na vsak ukaz, tedaj bi nas že kdaj odnesel plaz. Tako pa še živimo, čeprav nas je milijon samo, zdahnili bi, da ne trpimo z uporno, dvignjeno glavo! Počitek med pohodom Koroški Slovenci so dostojno proslavili 100-letnico ljudskih taborov Zveza slovenskih organizacij na Koroškem je ob sodelovanju Slovenske prosvetne zveze in okolišev svoječasnega bistriškega in žopraškega tabora 20. septembra 1970 na zgodovinskih tleh na Bistrici pri Pliberku proslavila 100-letnico ljudskih taborov na Koroškem. Na tej proslavi se je zbralo nad 3500 koroških Slovencev iz vseh krajev tu in onstran meje. Prišli so iz Zilje in Kanalske doline, iz Roža in z Gur ter Jezerskega, iz Podjune in Mežiške doline, da skupaj proslavijo stoletnico taborov, na katerih so njihovi predniki pred sto leti postavljali svoje narodne zahteve. Med njimi pa so bili tudi številni častni gostje slovenskih narodnih organizacij na Koroškem, Primorskem in iz matične domovine. Proslava 100-lefnice koroških taborov je bila mogočna manifestacija nezlomljive življenjske volje koroških Slovencev in je bila resničen praznik skupnega hotenja našega ljudstva, ki je upravičeno zahtevalo enakopravnost. Žal pa koroški Slovenci enakopravnosti tudi po sto letih še nismo deležni, čeprav je večinski narod že večkrat slovesno obljubil, da bo Slovencem dal pravice, ki jim gredo in za kar ga obvezujejo tudi mednarodni dokumenti in državna pogodba. Bistriška proslava je bila zgovoren dokaz življenjske volje koroških Slovencev. To je dokazal tudi kvalitetni in pestri kulturni spored, ki je sledil govoru Mirka Kumra, predsednika ZSO dr. Francija Zwittra (njegov govor v celoti objavljamo) In Janka Ogrisa. Pri lem sporedu so sodelovali pevski zbori SPZ, ki sta jih vodila Valentin Hartman in Vladimir Prušnik, igralska skupina Katoliškega prosvetnega društva iz Šmihela, ki je pod vodstvom režiserja Stanka Vavtija zaigrala prizor z zaprisego kmetov iz Miklove Zale, štehvanjska skupina iz Zahomca v Ziljski dolini, ki je izvedla starodavni obred ziljskega štehvanja in rej pod lipo, godba železarjev iz Raven, narodno zabavni ansambel „Štirje kovači" iz Slovenjega Gradca in beat ansambel „Bele vrane" iz Ljubljane. Pravica je naš ščit, in naš meč je resnica! Slavnostni govor predsednika ZSO dr. Francija Zwittra 20. 9. 1970 Kakor pred sto leti, smo se zbrali danes koroški Slovenci iz vseh krajev, da ob spominu na veličastne manifestacije življenjske volje našega ljudstva na zgodovinskih tleh prvega tabora na Koroškem manifestiramo svojo enotnost in mogočno izpovemo svojo nezlomljivo voljo do obstoja in vsesplošnega razvoja. Naj kar v začetku nedvoumno poudarim, da ta naša manifestacija ni naperjena proti nikomur, da nočemo izzivati nikogar, marveč ima zgolj namen, da se ob zgledu naših prednikov sto let po prvih narodno-političnih zahtevah poglobimo v našo problematiko, pregledamo našo današnjo stvarnost in se zavemo svojih pravic v okviru družbe, v kateri živimo. Kot slovenska narodna skupnost smo dnevno konfrontirani med našo pripadnostjo k narodu in našo pripadnostjo k državi. To soočenje je vendar bistvo vprašanja sleherne narodnostne skupnosti, kakor je znotraj narodnostne skupnosti same nujno tudi soočenje med različnimi pogledi na svet in življenje. Vse to pa ne more biti vzrok, da ne bi bili strnjeni in enotni, kadar gre za naše skupne interese, strnjeni in enotni, kadar gre za skupne proslave nam vseh skupnih zgodovinskih manifestacij samozavesti in ponosa našega človeka; to tembolj, ker so že naši predniki pred sto leti pozivali: Pozabimo torej malenkostne prepire in neznatne razločke v političnem prepričanju in zberimo se v ogromnem številu, da se bo naš glas močneje razlegal." Zato smo srečni in veseli, da smo se zbrali tukaj koroški Slovenci brez razlike svetovnonazornega in političnega gledanja, ne glede na meje in razdalje in ne glede na to, ali smo pristaši Zveze slovenskih organizacij ali pripadniki Narodnega sveta koroških Slovencev, katerega predstavnike še posebno prisrčno pozdravljamo. Ko so se zbrali naši predniki pred sto leti dne 31. julija 1870 na teh tleh in v tem času dne 18. septembra 1870 na Žopračah, so poudarili, da stojijo na razpotju in da se hočejo zato posvetovati, „1. ali bi se ne dalo po postavni poti doseči, da bi Slovenci posebej volili svoje zastopnike in da bi Slovenci imeli svoj deželni zbor; 2. zakaj se ravnopravnost v kanclijah in šolah ne uresniči; 3. kako bi se dala po postavni poti plačila zmanjšati in kmečko stanje zboljšati?" To so bile točke vseh slovenskih taborov, to je bil prvi vseslovenski narodni program — brez dvoma dogodek važen dovolj, da se ga slovesno spominjamo. Prva politična zahteva po Zedinjeni Sloveniji je bila zahteva po združenju vseh Slovencev, razcepljenih v avstrijski državni polovici na šest dežel (to je Kranjsko, Štajersko, Koroško, Goriško, Trst in Istro) v eno samo deželo odnosno upravno enoto z enim deželnim zborom. Ta zahteva ne vsebuje nič iredentističnega, marveč je nasprotno izraz pravilnega spoznanja, da so bile največje ovire za rešitev narodnostnih vprašanj v monarhiji stare dežele, tako imenovane kronovine, ki so slonele na zgodo- vinskem pravu. Le-to pa, kakor so poudarjali nosilci taborskega gibanja, vsaj za Slovence „ni bilo zgodovinsko pravo, marveč zgodovinska krivica''. V bistvu je torej ta zahteva bila borba proti zgodovinskim deželam, ki so bile po eni strani vir in vzrok nacionalnih bojev, po drugi strani pa zavora in ovira rešitve narodnostnih vprašanj, kar je pozneje spoznal in potrdil tudi socialdemokratski ideolog, politik in državnik dr. Karl Renner v svojih spisih. Neupoštevanje in topo odklanjanje te zahteve, ki je v bistu vsebovala tudi ostale težnje, je eden izmed bistvenih vzrokov razsula avstroogrske monarhije. Kajti tudi druga zahteva taborov — to je zahteva po enakopravnnosti slovenskega jezika v uradih in šolah — je bila pogažena s tako imenovanim zgodovinskim pravom, ki je poznalo le zgodovinske dežele in zgodovinske narode, ki pa niso razumeli ne socialnih ne gospodarskih teženj mladih prebujajočih se narodov. Na žalost pa tudi v slovenskih vrstah ni ostal živ revolucionarni demokratični duh taborov, ki je še leta 1870 ob plimi nacionalnega navdušenja združeval vse Slovence in v letu 1871 prisilil k sodelovanju tudi še najbolj oprezne konservativne politike, medtem ko je že naslednjega 1872. leta prišlo spet do razcepa in kot posledica tega do ločenega nastopa pri volitvah. Tudi ta iz resničnega hotenja ljudskih množic na taborih izpričana enotnost je vzrok, da danes proslavljamo stoletnico manifestacije za Zedinjeno Slovenijo in za uresničitev vsem Slovencem skupnih nacionalnih interesov, kakor so prišli do izraza v postavljenih zahtevah na taborih. Ali se nam ne vsiljuje danes po sto letih prav ista potreba po soočenju z našo današnjo narodnopolitično stvarnostjo in po enotni skupni manifestaciji današnjih naših narodno-političnih zahtev? Nočem tukaj razčlenjevati zgodovinskega poteka, vsemogočne reke tragičnih dogodkov, bridke pisane igre in protiigre neštetih protiljudskih interesov, ki vse so krive, da slovenska misel od taborov pa do narodnoosvobodilne borbe ni imela v zadostni meri tiste socialne vsebine, s katero bi bila zmagovito zajela in mobilizirala najširše ljudske množice našega naroda. Zgodovina koroških Slovencev v zadnjih sto letih je najlepši dokaz za to. Ločeni od narodne celote smo životarili bedno nacionalno življenje, od narodnih nasprotnikov obsojeni na smrt in po njihovi zamisli tudi že odpisani. Toda prav v trenutku, ko so mislili, da nas ni več, se je naš narod spet strmi in pokazal svojo nezlomljivo voljo do življenja. V krvavi borbi proti najhujšemu nasilniku si je izbojeval prostor pod soncem in ponovno postavil svoje narodno-politične zahteve, ki so vsebovane v skupni Spomenici koroških Slovencev, ki smo jo 11. oktobra pred petnajstimi leti izročili avstrijski vladi, predstavništvu države matičnega naroda in zavezniškim silam, ki so z državno pogodbo spet vzpostavile svobodno, neodvisno in demokratično Avstrijo. Brez dvoma je prav današnja proslava ob stoletnici narodnih zahtev pripravna, da se ustavimo ob današnjih zahtevah in upremo pogled v bodočnost, kajti proslave zgodovinskih dogodkov imajo samo smisel, če slonijo na zgodovinskih izkušnjah, se opirajo na trenutno stvarnost in so usmerjene v bodočnost. Na osnovi zgodovinskih dejstev in revolucionarnih sprememb današnje industrijske družbe, v času sodobne tehnike, ki s pomočjo prometnih in komunikacijskih sredstev povezuje najširše razdalje, meje v demokratični družbi ne morejo preprečevati dejanske, kaj šele duhovne povezave. Zato ni potrebno niti nočemo rušiti mejnikov, pač pa hočemo premagovati meje kot bariere vsepovsod, kjer jih nesodobne nacionalistične sile še vedno hočejo vzdrževati ali celo na novo postavljati. Zedinjena Slovenija je v sodobnem času kulturno-duhovna skupnost slovenskega naroda, h kateri se brez pridržka priznavamo in ki jo danes tukaj z brati iz Slovenije in Italije tako veličastno manifestiramo! Zedinjena Slovenija danes je z drugimi besedami enotni slovenski kulturni prostor; so široko odprte meje, ki omogočajo neovirano kontaktiranje med prebivalci tu in onstran meje; so težnje po čim tesnejših dobrososedskih odnosih; so iskrena hotenja po mirnem sožitju. V današnjem času ne gre več zapirati se v ozek prostor, ko vse stremi za čim širšo povezavo. Parola o'„nedeljeni Koroški" v času graditve prostora Alpe-Jadran ni le zastarela, marveč celo kvarna za nadaljnji razvoj nadregionalnega sodelovanja. Borbh proti dvojezični šoli in proti priučenju jezika naroda-soseda je nerazumljiva, ko po drugi strani ustanavljajo poskusne ljudske šole, v katerih učijo poleg nemščine tudi tuj jezik. Trditve o enakopravnosti koroških Slovencev so udarec v obraz, dokler je le-tem onemogočeno sodelovati na dražbi in pri pridobitvi nepremičnin, kakor se je to zgodilo v primeru Vetrinja. Gonja proti ustanovitvi podružnice slovenskega industrijskega podjetja je diskriminacijska, dokler na drugi strani vabijo in na vse mogoče načine podpirajo doselitev tujih industrijskih podjetij. Prepoved maše v staroslovenskem jeziku in vzhodnem ritu ter nestrokovni napadi na slovanska blagovestnika Cirila in Metoda so najmanj izraz duhovne ožine in siromašnosti v času, ko se solnograški in pasovski škofje opravičujejo zaradi krivičnih dejanj svojih prednikov. Glede nam zagotovljenih pravic, in to člena 19 državnega temeljnega zakona, določil senžermenske pogodbe in člena 7 državne pogodbe, lahko kakor dr. Vošnjak pred sto leti trdimo, da so „gola prazna teorija, dokler se ne pridado izvršilne postave" in „ne pomagajo vse še tako lepe besede, nič ne zaležejo vse obljube, vsi paragrafi, če le na potrpežljivem papirju stoje, dejanski se pa ne izvajajo". Ali ni najbolj zna- čilno, da za člen 19 državnega temeljnega zakona, na katerega se avstrijska manj-sinsko-pravna literatura tako rada sklicuje, v sto letih veljavnosti vse do danes ni izvedbenega zakona, pač pa obstoja mnenje priznanega avstrijskega ustavno-prav-nega strokovnjaka, da mu je bilo derogirano. Kako naj potem verujemo slovesnim izjavam in zagotovilom z dne 12. septembra 1920 na Gosposvetskem polju, izjavam in zagotovilom koroškega deželnega zbora z dne 28. septembra 1920 in 18. novembra 1920, ko poudarja: „Obljubljamo vam, da hočemo v dobrem spominu na slovesno proklamacijo koroškega deželnega zbora z dne 28. septembra 1920 in na obljube, katere je dala danes deželna vlada za Koroško po svojem zastopniku v plebiscitni komisiji, v smislu določb senžermenske mirovne pogodbe odstraniti iz dežele v prihodnje vsak narodni prepir in sleherno sovraštvo" ? Kako naj verujemo slovesni proklamaciji koroške deželne vlade z dne 28. januarja 1947, ki je z njo pred vsem svetom prikazala in zagotovila dvojezično šolo kot primer prostovoljnega širokogrudnega in vzornega reševanja nacionalnih vprašanj na narodnostno mešanem ozemlju? V iskreno pripravljenost za rešitev vprašanj tako dolgo ne verjamemo, dokler dvomijo v našo eksistenco in nas hočejo iskati šele s tako imenovanim ugotavljanjem manjšine. Nedvoumno tukaj poudarjamo, da tako ugotavljanje odločno odklanjamo kot nesodobno in nepripravno sredstvo za reševanje narodnostnih vprašanj. Vse te posledice in izrodki nesodobne miselnosti »nedeljene Koroške" ne spadajo v čas teženj po zbližanju in zedinjenju v Evropi, katero stremljenje je prišlo s pogodbo o odpovedi sile med Zvezno republiko Nemčijo in Sovjetsko zvezo korak bliže k uresničitvi. Koroška kljub tozadevnim trditvam tako dolgo ne bo »model združene Evrope", dokler so mogoči še »Muster"-Beispiele gospodarske nestvarnosti, kot v primeru »Go- ren)aK. Novi čas je mogoče graditi le na osnovi novih idej, ne pa na preživetih koncepcijah in nacionalističnih predsodkih. Koroški Slovenci smo se danes zbrali na zgodovinskih tleh prvega tabora, kjer so pred sto leti naši predniki postavljali svoje narodne zahteve. Kakor pred sto leti naši predniki, danes tukaj opozarjamo vlado na številna odprta vprašanja. Omenili smo le nekaj primerov diskriminacije in neenakopravnosti iz najnovejše dobe, ki pa zgovorno prikazuje dejansko nezadovoljivo stanje. Mislimo, da bi bilo prav v letošnjem letu na mestu, da bi pristojni krogi končno pristopili k reševanju življenjskih vprašanj naše narodnostne skupnosti. Dali smo dovolj različnih predlogov in smo pripravljeni v sodelovanju z vlado iskati sodobne, odgovarjajoče znosne rešitve. Vse to iz upravičene skrbi za naš obstoj in nadaljnji razvoj, iz iskrene želje po mirnem sožitju v deželi Koroški, ki jo prav tako iskreno ljubimo kot naši nemški so-deželani. 2a koroško zemljo ni tekla kri le pred petdesetimi leti, za njeno svobodo smo Slovenci prelivali kri v hudih borbah proti Turkom, ki so v našem izročilu ostale žive v pripovedkah o kralju Matjažu v gori Peci in v povesti o Miklovi Zali, tej edinstveni prispodobi zvestobe do domovine. Končno smo v borbi proti nacizmu — to je makabra ironija zgodovine: v borbi proti tistemu velikonemškemu rajhu, za katerega so se po lastnih izjavah konec koncev borili najvidnejši kempferji iz let 1918—1920 in ki so svojo dokončno zmago, spet po njihovih lastnih izjavah, smatrali zagotovljeno šele z vkorakanjem firerja v Ostmarko — da, v tej borbi proti nacizmu smo koroški Slovenci za svobodo domovine doprinesli toliko žrtev, da jih je le težko opisati. Na več kot 40 pokopališčih počivajo padli partizani, ki smo se jim šele te dni oddolžili s postavitvijo dostojnih spomenikov na grobovih, ki naj nas in naše potomce stalno opozarjajo, da se je za svobodo in pravico ter za njeno ohranitev treba vsakčas znova boriti. Pojdimo danes s te proslave z obljubo, da hočemo ostati zvesti svojemu narodu in svoji domovini, ki pa jo rotimo, naj nam končno da pravice, ki nam gredo. Naj končam z besedami, ki so jih zapisali pred sto leti sklicatelji taborov: Pravica je naš ščit, in naš meč je resnica! Črtomir Zorec Pri koroških Slovencih v Kanalski dolini v Italiji Starejši rodovi se gotovo dobro spominjajo časov izpred prve svetovne vojne, ko je Kanalska dolina še pripadala vojvodini Koroški in da je bila meja nekdanjega avstrijskega habsburškega cesarstva pri Pontablju, kakih 23 km zahodno od Trbiža. Po razpadu avstro-ogrske monarhije je na osnovi diktiranih mirovnih pogodb pripadla celotna Kanalska dolina kraljevini Italiji, ki se je bolj zaradi diplomatskih sposobnosti kot zaradi kakih vojaških zaslug spretno uvrstila med zmagovalce. Za svoj skromen delež pri zmagi antante nad evropskimi osrednjimi silami pa je Italija dobila bogato plačilo: južni del Tirolske, dalmatinski Zader in nekatere otoke, Reko, vso Istro s Trstom in Goriško, velik del notranjske Kranjske in del Koroške — vso Kanalsko dolino z Belo pečjo in Rabljem. Deželica pod Višarjami Mladim je danes ves svet odprt, potovanja v daljne, tuje dežele niso nič posebnega. Lepo pa je — če že to ni prava dolžnost? — da svoj domači kraj dodobra spoznaš, preden se podaš ogledovati druge kraje in ljudi. Temu mladju je zato namenjena ta pripoved o izgubljeni koroški deželici pod visokimi Višarjami (1790 m). Kje pa leži ta lepa dolina, kjer še marnvajo in žebrajo po slovenje, kjer se tudi po vnanje nosijo kot Korošci v dolini Zilje, kjer radi pojo pesmi, ki so prav take kot v Rožu in Podjuni in kjer žive čvrsti gorjanci s toplimi, zlatimi srci v svojih prsih? Deželici, ki leži pod Višarjami in zapadno od njih ob rečici Beli, pravijo še po starem Kanalska dolina. Nima pa to ime nobene zveze s kakim kanalom — le ozkim dolinam tod okrog so prvotni prebivalci zaradi deročih voda rekli kar „kanali“. In ime — čeprav za naš sluh ni lepo — se je obdržalo. Kanalska dolina je usmerjena natanko od vzhoda proti zahodu. Na severu jo omejujejo poslednji izrastki Karavank in Karnijske Alpe, na jugu pa jo zapirajo zahodne Julijske Alpe. Vrhovi-mejniki doline na severu so: Črni vrh (1735 m), Ojsternik (2052 m), Kolk (1941 m) in Poludnik (1999 m); na južnem robu Kanalske doline pa kipe v nebo še višje gore: Mangart (2678 m), Viš (2666 m), Montaž ali Špik nad Policami (2752 m), Grmada (1539 m) in Lipnik (1647 m). Dolina, o kateri bomo pokramljali, prične na vzhodu nekoliko zahodno od Rateč, na skoro nevidnem razvodju (859 m) med vodami, ki teko v Savo^ in vodami, katerih tok je usmerjen proti Zilji in nato v Dravo. Tu, na tem razvodju, je zdaj tudi meja med Jugoslavijo in Italijo. In že smo v porečju Ziljice, ki dobi k svoji vodi še Jezernico iz Belopeških jezer in Rabeljski potok, ki priteče iz Rabeljskega jezera pod Predilom (1156 m). Pri Trbižu se vse te tri hudourniške vode združijo v le navidez krotko Ziljico, ki se iznenada vsa divja obrne proti severu, predre pri Megvarjih gorsko verigo in v ozki soteski pohiti v naročje koroške matere, v Ziljo. Zajeda, ki jo je v tisočletjih izdolbla mladostno neugnana Ziljica, ima ob robeh komaj toliko prostora, da sta ob rečici speljani še cesta in železnica, ki vodita na Koroško. Tu je živec, ki geografsko še vedno veže koroško zemljo na obeh straneh meje . . . Le nekaj kilometrov zahodno od Trbiža, pri Žabnicah, smo spet na novem razvodju (817 m); to pot med vodami, ki teko v Črno morjej in vodami, ki hite v naročje Jadranskega morja. Tako smo prav v kratkem času prišli iz savske doline v dolino Ziljice in zdaj v dolino Bele, ki pa je za Kanalsko dolino najznačilnejša in največja reka. Belo poje mnogi potoki s severa in juga, tako da je pri Pontablju že kar močno vodnata. Kanalska dolina pa ima le malo ravnega sveta. Od celotne površine, ki obsega nekaj nad 360 km2, je le 6 km2 njiv in vrtov, travnikov in planinskih pašnikov je nekaj čez 93 km2; planinskih gozdov je 139 km2; vse ostalo pa je nerodovitno skalovje obrobnih gora. Spričo tega in visokogorske klime, ki ni naklonjena poljedelstvu, je tudi povprečna gostota prebivalstva izredno nizka, komaj 27 na km2. Kraji in ljudje Največji kraj v Kanalski dolini je mestece Trbiž, ki ni le kulturni center, pač pa tudi trgovsko in gospodarsko središče doline. Tu so šole, bolnice, vojašnice, velike trgovine in hoteli. Seveda je tu tudi sedež vseh okrajnih oblasti, sodišč in mejnega poveljstva. Vsekakor pa je že nakazana bodočnost Trbiža kot torišča zimskih športov, poletnega turizma in trgovske izmenjave med tremi sosednimi deželami. H Trbižu je bila 1. 1928 priključena tudi občina Bela peč, ki pa je do konca prve svetovne vojne upravno pripadala Kranjski. Tu so fužine in tovarna verig. Gradu nad sotesko pa ni več, le razvaline so še. Večji kraj je tudi Rabelj, kjer kopljejo svinčeno in cinkovo rudo. Zapadno od Trbiža je prvi večji kraj velika vas Žabnice. Tej fari pripadajo tudi visoke Višarje. UPADA VES, najbolj zahodna — zadnja proti Furlaniji — slovenska vas v Kanalski dolini Tik pod Višarjami, ob vhodu v gorsko dolino Zajzero, stoji Ovčja ves — nekdanje poletno bivališče slavnega planinskega pisatelja Julija Kugyja. Od tu vodijo tudi vse poti na Montaž in na Viš. Ob cesti, nasproti Ovčje vesi, so Ukve, najbolj slovenska vas v dolini. Tu je tudi vrsta družin, ki nosijo isti priimek kot naš pesnik Prešeren. Pri Ukvah je opuščen rudnik mangana. Blizu Ukev se nad cesto stiska zgodovinsko znani Naborjet z mnogimi spomeniki, ki pripovedujejo o krvavih bojih Avstrijcev s Francozi. Naslednji večji kraj ob cesti so Lužnice — znano naravno kopališče z zdravilnimi žveplo-ogljikovimi izviri. Najzahodnejši slovenski kraj v Kanalski dolini pa je Lipalja ves, mrtva straža slovenstva na večerni strani. .. In že smo v Pontablju, ki je do 1. 1918 pripadal kar dvema državama: pol Avstriji, pol Italiji — le struga Bele je delila dve veliki državi. Danes je Pontabelj pomembno furlansko mestece s svojstveno politično in kulturno zgodovino. Hiša, v kateri se je rodil znani furlaaiski pesnik Arturo Zardini, je spremenjena v spominski muzej. Njegova pesem Stellutis alpinis velja kot himna furlanskih gorjancev — Karnijcev. Tako smo si na hitro in le na zunaj ogledali Kanalsko dolino. Da pa bi mogli prav razumeti težnje in skrbi, strah in upanje prebivalcev te ozke deželice, skopo vložene med dve visoki gorski verigi, se moramo vsaj bežno ozreti v zgodovino, ki se je tako okrutno dotaknila Kanalske doline. Pogled v zgodovino Ko so v šestem stoletju hiteli naši slovenski predniki proti beneškim ravninam, je nekaj družinskih zadrug ostalo kar v teh krajih, ki jim danes pravimo Kanalska dolina. Bržčas so jih ustavile langobardske utrdbe, ki so varovale poti v ravan ob Taljamentu. Do tjakaj so prodrli pozneje predniki Rezijanov in drugih slovenskih rodov — današnjih Beneških Slovencev. Niso pa bili ti kraji dotlej brez zgodovine — še pred prihodom naših prednikov je dolino obvladovala rimska utrdba Larix (današnje Žabnice). Ljudstva, ki so drla po tej naravni ipoti, od vzhoda proti zahodu, so jo do tal porušila. Čas naselitve Kanalske doline po Slovencih zato lahko le približno utrdimo — to je bilo okrog leta 730, ko so ti kraji pripadali vojvodini Karantaniji, ki je imela takrat še kneze slovenskega rodu. V ta čas lahko postavimo tudi eno najmikavnejših zgodb naše starejše zgodovine. Ko je L 1224. potoval nemški pesnik — trubadur Ulrik Lihtenštajnski, preoblečen kot božanska Venera, iz Italije na Koroško, ga je v Vratih, na prehodu iz Kanalske v Ziljsko dolino, pričakal koroški vojvoda Bernard s celo družbo slovenskih vitezov. Ulrik Lihtenštajnski je v svoji pesnitvi pozneje sam povedal, da ga je vojvoda Bernard pozdravil po slovensko: „Buge waz primi, gralwa Venus!" (Bog vas sprejmi, kraljeva Venera!) V 13. stoletju je Kanalska dolina prešla v lastništvo oglejskih patriarhov. Za njimi so zagospodarili nad to revno deželico bamberški škofje. Njihovo gospostvo je držalo do 1. 1759, ko je avstrijski cesar odvzel bamberškim škofom svetno oblast. Konec 18. stoletja pa so po Kanalski dolini pustošile krvave napoleonske vojne. Dne 23. marca 1797, se je vnela bitka za Trbiž. Francozi so ga napadali od zahoda, Avstrijci pa branili tik pred Žabnicami. Napoleonovo vojsko je zaustavil šele močan kordon avstrijske vojske pri Beljaku. Še prej pa so Avstrijci doživeli dve veliki tragediji: posadki, ki sta zapirali Francozom pot do Trbiža pri Naborjetu in na Predilu, sta bili do zadnjega moža pobiti. Hrabro sta padla tudi poveljnika obeh cet (ki sta šteli po 2000 mož). Na ta dogodek spominjata mogočni kameniti piramidi z ranjenim bronastim levom v podnožju — prva je postavljena v gozdiču pred Naborjetom, druga vrh Predila ob cesti. — Bili pa so ti avstrijski vojaki večinoma Hrvati iz Vojne krajine pri Karlovcu. Novi boji so se razvneli v Kanalski dolini spet 1. 1873. ob zatonu Napoleonove zvezde. Tedaj so se Francozi utrdili pri Trbižu, da bi krili umik svoje vojske pred prodirajočimi Avstrijci. Potem je v Kanalski dolini končno zavladalo zatišje. Tudi narodnostno. Bila je celo vpeljana utrakvistična — dvojezična šola — stari očanci iz Ukev se je še spominjajo, saj so se učili v njej po slovenje. V Ovčji vesi je do 1. 1868 župnikoval Jurij Prešeren, brat pesnika Franceta Prešerna. Še zdaj je v pročelje ovčjeveške cerkve vzidan njegov nagrobnik s slovenskim besedilom. V bližnjih Žabnicah je nekaj let kaplanoval Matija Schneider (1784—1832), navdušen slavist in rodoljub, narodopisec in pesnik. Bil je poleg Urbana Jarnika edini nekranjski Čbeličar. V Lipalji vesi pa je učiteljevala vrsto let mladinska pisateljica Janja Miklavčičeva. Na Višarjah je nekaj časa služboval pisatelj Ksaver Meško. Cerkev samo pa je okrasil s čudovito živimi freskami slikar Tone Kralj še v času med obema vojnama. Do zaključka prve svetovne vojne se je etnična podoba Kanalske doline sicer spreminjala v škodo Slovencev a v nekaterih vaseh (Ukve, Žabnice, Ovčja ves, Lužnice in Lipalja ves) so se ljudje le še zvesto oklepali materinskega jezika. — Potem, po sklenitvi premirja, pa je prišel preobrat. V deželico so prišle množice italijanskega vojaštva in uradništva. Narodnostno lice Kanalske doline je pričenjalo dobivati povsem drug značaj. Bolj kot Nemci s svojim močnim zaledjem, smo bili na udaru Slovenci. Nobenih pravic ni bilo za nas, le dolžnosti so nam ostale in še nove smo dobili. . . Čas preseljevanja Fašistična italijanska vlada se je v juniju 1. 1939 sporazumela z nemškimi nacisti, da se lahko vsi prebivalci Kanalske doline, ki so neitalijanske narodnosti a so bili še leta 1918 avstrijski državljani — izrečejo za preselitev v nemški rajh. In tako je za Nemčijo res optiralo 4576 prebivalcev Kanalske doline. Torej več od polovice stalno naseljenih domačinov te deželice. Za Italijo je glasovalo le 337 Neitalijanov, 690 upravičencev pa se pri glasovanju ni hotelo odločiti ne za Nemčijo ne za Italijo. Po zaključku roka za opcijo, t. j. 31. decembra 1939, so Nemci pričeli s preseljevanjem družin, ki so se odločile za »povratek" v rajh, pod skupno nemško streho. Vendar kaže, da le ni vse potekalo tako, kot je bilo dogovorjeno in z obeh strani zaželjeno: od Italijanov, da bi iz doline odšli vsi tujci, nakar bi jo z doseljenci iz notranjosti ne le na novo kolonizirali pač pa tudi narodnostno utrdili; želja Nemcev pa je bila, spraviti vse Nemce pod skupni krov, si s tem pridobiti novo delovno silo in nove zanesljive vojake. In s svojimi ljudmi naseliti posestva, s katerih so odgnali nenemške lastnike v zloglasna taborišča širom rajha. V prvem četrtletju 1940 je bilo tako preseljenih iz Kanalske doline le 700 optantov. Za poznejši čas sicer ni podatkov a dejstvo je, da preseljevanje v celoti ni bilo izpeljano. Razmere v Nemčiji so se iz dneva v dan slabšale in za marsikoga, ki se je v prvem navdušenju odločil za preselitev, ni bila Nemčija več. mikavna. Prav posebno tudi zato ne, ker v zmago nemškega orožja svet ni več veroval. Za nekatere Slovence v Kanalski dolini pa je bilo že prvo preseljevanje, ki je bilo izvedeno, močno tragično. Zaradi dvajsetletnega narodnostnega trpljenja in gospodarskega zapostavljanja s strani fašističnega režima, so se tudi številne slovenske družine, posebno iz Ovčje vesi, odločile za preselitev v nemški rajh, kjer so si obetale vsaj boljši ekonomski položaj. Znašli pa so se ti ljudje ob koncu vojne v resnični stiski: naseljeni na posestvih izseljenih koroških Slovencev, so se morali seveda ročno umakniti pravim lastnikom. Ko pa so se razočarani vračali v domačo Kanalsko dolino, so zvedeli, da na njihovih nekdanjih posestvih gospodarijo iz notranjosti države naseljeni Italijani. Tem je režim ta posestva prodal — novi lastniki se sedaj seveda niso hoteli umakniti nekdanjim gospodarjem, saj so imeli v rokah kupne pogodbe, nekdanji optanti pa nič. In tako so se prejšnji lastniki nekaj dni žalostno potikali- okoli nekdanjih svojih posestev, potem pa se izgubili neznano kam, pač s trebuhom za kruhom . .. Ne bi hoteli govoriti o kaki kazni, ki je doletela te nesrečne naše rojake, ker so bile njihove korenine v domači zemlji preplitve. Omenimo pa le nek hrvaški rek, ki pravi: „Majka zemlja, kakva bila — rodjenom je sinku mila!" Z našo besedo;na svoji zemlji je treba vztrajati, pa naj bo še tako hudo; ni vrag, da se stvari prej ali slej ne Nagrobnik Jurija Prešerna, brata pesnike Franceta Prešerna, v Ovčji vesi pod Vi-šarjami. " as* 'nm? čatlitljtvi gospod ihjmoiter JURI PREŠERN, ki -rtj/užii) fo/mošt ra 90 Ul apravijalL Ji o/eni £9. marcaJSOS. umeril Z oktobra.ij6f. Blag-orjim, Meri v Gospodu, zaspe, V slavi nebeški se lam prebude!- ■ is I j : obrnejo na boljše! K sreči je mnogo naših rojakov v Kanalski dolini tako mislilo in — ostalo na svoji zemlji! Danes jim ni žal. Vsaj gospodarsko so se mnoge stvari že uredile. O kaki izraziti revščini in lakoti danes v Kanalski dolini ni sledu. To je treba priznati. Narodnostna situacija Povsem nasprotno, popolnoma nezadovoljujoče in nerešeno pa je narodnostno vprašanje koroških Slovencev v Kanalski dolini. Res je deželica ob Zilji in Beli že od nekdaj narodnostno mešana, naseljena od Slovencev in Nemcev pa tudi peščice Furlanov. Razmerje med Slovenci in Nemci je bilo nekako na polovico: po statistiki iz 1. 1846 je bilo v trbiškem okraju (t. j. v vsej Kanalski dolini, vključno Pontabelj) 2958 Slovencev in 3481 Nemcev. Kajpada je bilo to štetje izvedeno na osnovi zloglasnega načela o „občevalnem jeziku". Znano pa je, da se jezikovno vešči, posebno vsi oni, ki so ekonomsko odvisni, dostikrat odločijo za jezik močnejšega, za jezik gospodarja, za jezik gospode, ki ukazuje ... Ni pa to le bolečina rojakov v Kanalski dolini, pač pa vseh koroških Slovencev . . . Kajti res je, da je štetje ljudi po občevalnem jeziku ena največjih krivic, ki jo moramo prenašati že dlje kot celo stoletje. Nikakor ne more biti odločujoče, kako govoriš — ker tako moraš! — v uradu, v tovarni, v šoli, v delavnici, v jezikovno mešani družbi — za narodnostno opredelitev mora biti važna le materina beseda v prvih letih življenja . . . UKVE, največja slovenska vas v Kanalski dolini Kljub temu, da krivičnim uradnim štetjem nikakor ne moremo dati vere, bo le prav, če v statistični tabeli prikažemo narodnostno situacijo v večjih krajih Kanalske doline. Velja pa prej pripomniti, da avstrijska štetja sploh ne navajajo italijansko govorečega prebivalstva, pač pa le Nemce in Slovence. Šele 1. 1921. že pod italijansko upravo, se pojavi v statistiki še tretja narodnost (po občevalnem jeziku, seveda spet!), italijanska. URADNO ŠTETJE PREBIVALSTVA KANALSKE DOLINE OBČINA 1846 1880 1890 1900 1910 1921 LIPALJA VES Slov. Nem. Ital. NABORJET Slov. 100 Nem. 648 Ital. — PONTABELJ Slov. — Nem. 520 Ital. — TRBIŽ Slov. 300 Nem. 2313 Ital. — UK VE Slov. 1181 Nem. — Ital. — ŽABNICE Slov. 958 Nem. — Ital. — BELA PEČ Slov. Nem. — Ital. — 366 340 310 308 61 21 7 15 48 203 60 66 6 50 40 8 774 730 679 695 488 57 _ 12 12 17 6 642 626 744 807 352 — — — — 315 137 287 223 93 251 2735 2759 3262 3480 2917 — — — — 654 994 940 817 591 548 21 43 82 247 179 33 866 806 693 492 205 33 52 162 345 525 44 53 74 55 141 27 606 470 618 775 426 — — — — 44 Kdor bi sešteval, uvidi katastrofalen padec števila Slovencev v Kanalski dolini od 1. 1846 pa do 1. 19il|2. Od prvotnih 2958 rojakov, je ostalo le še 1106 zavednih ... Zgodovinar dr. Bogo Grafenauer meni, da je od sedanjih 8000 prebivalcev Kanalske doline vendarle še kaka četrtina, ki se zavestno prišteva k slovenskemu občestvu. Ta številka bi utegnila biti res realna in razmeram primerna. Za vsak primer — seveda kot neuradna kontrola, takih trditev in podobnih ugibanj, ki jih pač vzpodbujajo naše tihe želje, je bilo na hitro v prvi polovici 1. 1970, izvedeno zasebno štetje. Rezultati so nas suhoparno opozorili, naj ne bomo preveliki optimisti. Čas je storil svoje — celih 50 let so koroški Slovenci v Kanalski dolini živeli pod narodnostnim pritiskom (otroci se že v predšolskih ustanovah odtujajo slovenski govorici, prav tako pozneje v samoitalijanski šoli; žal da dostikrat tudi v cerkvi ni nič boljše: duhovniki, izvečine doma iz Beneške Slovenije, ne znajo več slovensko; duha njihovega Ivana Trinka ni več v njih — seveda so izjeme, tembolj časti in spoštovanja vredne, a jih je tako malo, ena ali dve ...) No, in to zasebno štetje, kako je izpadlo? Izkazalo se je, da glede narodne ali jezikovne zavednosti lahko danes računamo le na kakih 1308 oseb. Štetje je bilo izvedeno tako, da smo šteli družine, v katerih slovenska govorica še ni povsem pastorka. Našteli smo v Ukvah 68, v Žabnicah 52, v Lipalji vesi 5, v Ovčji vesi 2, v Lužnicah 3, na Fužinah (Bela peč) '18, v Trbižu 52, v Naborjetu 6 in v Rablju 49 družin s povprečno štirimi dt^/žinskimi člani, ki še čutijo slovensko. Zelo žal pa nam je bilo, da smo morali pri mnogih družinah slovenskih Rezijanov ugotoviti očitno narodnostno indiferentnost. Ti Rezijani pomenijo namreč precejšen odstotek priseljencev iz krajev izven Kanalske doline. Narodnostno pa se struktura slovensko-zavednega prebivalstva z njimi ne krepi. Seveda skušamo razumeti njihov položaj: že več kot 100 let je minilo, kar so pripadli Italiji — poslej so bili brez slehernih vezi z matično Slovenijo, pa tudi brez stikov z ostalimi Slovenci. Izolirani v svoji gorski dolini pod Kaninom so videli odprta vrata iz svoje revščine le proti laškemu zapadu . . . Nič več hlapci! Ko tako v trpkosti mayvamo o stvareh, ki so in jih nikakor ne moremo premakniti, se tudi zavestno odrekamo sleherni romantiki in sentimentalnemu svetobolju. Sprijazniti se moramo z realnostjo, z resnico: koroški Slovenci v Kanalski dolini bijejo obupen boj — ne sme pa biti poslednji! — za svoj etnični obstoj na zemlji, ki jo že več kot tisočletje poji njihov znoj in njihova kri. „Nič tujega nočemo, le svoje zahtevamo!" Ta rek bi celo lahko priredili za današnjo narodnostno situacijo v Kanalski dolini: nič nemogočega ne terjamo, le pravice, ki jih je dolžan dati svojim etničnim manjšinam sleherni velik kulturni narod — to zahtevamo danes in bomo vztrajno zahtevali tudi jutri in pojutrišnjem. V tem smislu je bila tudi — prvič v zgodovini koroških Slovencev v Kanalski dolini! — za volitve v občinski svet dne 7. junija 1970 — postavljena slovenska lista (Slovensko ljudsko gibanje — Movimento popolare sloveno). Njen znak je bil: srce s tremi naglji. Kandidati na listi, ki je nastopala v občini Naborjet-Ovčja ves (vključevala pa je tudi vasi Ukve in Lužnice), so bili: dr. Franc Mljač, Neža Tribuč, Marija Miškot, Simon Prešern, Marija Tereza Rosič in dr. Drago Štoka, deželni poslanec. V javnem proglasu je oznanil slovenski volilni odbor: „Zakaj smo se odločili za svojo domačo listo? Predvsem iz dveh razlogov: prvič zato, da bi oblasti opozorili na prepotrebne in nujne gospodarske ukrepe v korist prebivalcev teh krajev in drugič zato, da z glasovi potrdimo, da v teh krajih živimo Slovenci, ki hočemo živeti tako, kot smo po naše navajeni, in ki se hočemo še naprej držati naših starih običajev in navad in tudi svojega jezika." Lista Slovenskega ljudskega gibanja se je v svojem volilnem proglasu zavzela: za gospodarski napredek občine, za servitutne pravice, za hitrejšo in zmožnejšo občinsko upravo, za pravično razdelitev občinskih sredstev med posamezne vasi in zaselke, za temeljitejšo preobrazbo in modernizacijo kmetijstva, za stvarnejšo pomoč države, dežele in pokrajine v korist občine, za pravično razmerje med javno upravo in Slovenci, za kulturni napredek ljudi, ki živijo daleč od kulturnih središč, za zadovoljitev družbenih potreb prebivalcev treh narodnosti, za zaslužek doma, da ne bo treba po svetu s trebuhom za kruhom, za številnejšo zaposlitev domačega prebivalstva v službah javnih ustanov, za pravičnejšo udeležbo vseh slojev prebivalstva pri reševanju skupnih zadev s postopno uvedbo uporabe jezika domačinov v vse uradne postopke, za valorizacijo vseh krajevnih gorskih lepot in za večje razumevanje med sosednimi narodi. Je pa odločno proti izseljevanju domačega prebivalstva, proti izmaličenju zunanjega lica Kanalske doline, proti gospodarski diskriminaciji občanov in proti vsakršni omejitvi svobodnega razvoja posameznika z očitnimi sredstvi ali s prikrito prisilo. Volitve so v redu potekale — če ne omenimo motenj zaradi trganja plakatov, kar so storili nekateri brumni neofašisti. Seveda pa uspeh za Slovence ni bil tako blesteč, kot bi radi. Toda začetek je bil storjen, prvič od 1. 1918, kar so Italijani zasedli dolino, so Slovenci javno povzdignili svoj glas. Ne glede na pičel volilni rezultat (le 51 volilcev v občini Naborjet-Ovčja ves se je zavestno odločilo za slovensko listo), začetek je storjen, koroški Slovenci v Kanalski dolini se bude iz polstoletnega spanja .. . Povedali so: „Tu smo Slovenci, na svoji zemlji, na zemlji svojih davnih dedov!" MOJI BESEDI Andrej Kokot Ni ga vetra, da bi razgnal oblake moje skrivnosti. Ni bliska, ki bi razklal sklep moje ljubezni do tebe, plaha beseda. Ni ga jezika, da bi zasenčil tvojo lepoto. Slavko Zalokar O prijateljskem sodelovanju med občinama Železna Kapla - Bela in Kranj Morda bo prav, da bralce Koroškega koledarja najprej seznanim, da je občina Kranj ena prvih jugoslovanskih občin, ki se je po svojem najvišjem predstavniškem organu odločila vzpostaviti z nekim mestom v zamejstvu organizirane trajne prijateljske stike ter medsebojno sodelovanje na podlagi formalne listine o pobratenju. Takratni občinski ljudski odbor Kranj je namreč že leta 1957 smatral, da tudi osnovne družbeno politične skupnosti, torej mesta in občine, lahko mnogo prispevajo k miru in odpravi ali vsaj omiljenju tedaj še zelo občutnih posledic vojne, k izginevanju sovraštva in nezaupanja med narodi in rasami, k premagovanju kulturne in ekonomske nerazvitosti in zaostalosti v svetu, če se preko državnih mej spoprijateljijo, če se stalno povežejo med seboj na ta način, da organizirajo čim več stikov med občani, če izmenjujejo izkušnje v delu svojih komunalnih služb, kulturne, športne ali kakršne koli drugačne dosežke svojih občanov, društev ali drugih organizacij. Takšna ideja povezovanja prebivalstva sveta na komunalni ravni pridobiva v zadnjem času vse večjo popularnost, saj obstojijo že močne svetovne organizacije, ki povezujejo med seboj pobratena mesta in občine različnih držav in Kranj je že od leta 1957 član takšne organizacije, Svetovne federacije pobratenih mest (Federation mondiale des villes jumelees) s svojim sedežem v Parizu; le tej je priznala pomembno vlogo v njenem delovanju tudi Organizacija združenih narodov in UNESCO. Čeprav se je naše mesto najpreje povezalo s francoskim mestom La Ciotat in kmalu nato z angleškim mestom Oldham, je občinska skupščina kmalu tudi uvidela, da bi utegnile postati koristne tudi povezave z mesti oz. občinami, ki so nam precej bližje, ki so takoj preko naše državne meje. Tako so se še pred letom 1961 pričeli prvi stiki Kranja najpreje na področju športa z društvi iz Beljaka, v letu 1964 pa z našo obmejno občino Železna Kapla-Bela. O teh stikih bi rad nekoliko obširneje spregovoril v tem članku. Kaj daje še dodatno vrednost in perspektivo povezovanju med občani, organizacijami in tudi med predstavniki obeh občin na obeh straneh državne meje preko Jezerskega vrha? Najpreje osnovna zahteva mirnega medsebojnega sožitja in dobrega sosedstva. Če pa hočemo to doseči, je treba da se medsebojno spoznamo in poznamo, ker se šele tedaj lahko tudi razumemo in spoštujemo in v določenih primerih tudi lahko pomagamo. Tu je nato spoznanje, da so sedanje politične meje med državami v Evropi dano dejstvo in da naj več ne pomenijo razloga za razdor in izolacijo ampak le zgodovinsko nujnost, kateri bo sedanja doba napredka in tehnike vse bolj zmanjševala vlogo in pomen. In končno je tu okolnost, da v občini Železna Kapla-Bela živijo tudi Slovenci, katerim lahko z naše strani meje posredujemo naše kulturne in druge dosežke, obratno pa se občani naše občine lahko in tudi želijo seznanjati s tem, kar na Koroškem in tudi v Železni Kapli ustvarjata v sožitju obe narodni skupnosti, slovenska in nemška. Med občinama je tudi nekaj materialnih razlogov za povezovanje in sodelovanje od katerih naj omenim skupni interes za povečanje turizma, za dobro cestno povezavo, za eventuelni blagovni promet določenih dobrin itd. Kako je prišlo.do prvih pričetkov sodelovanja med obema občinama? Pobuda za sodelovanje je bila dana iz naše občine oziroma od predstavnikov naše občinske skupščine in tako je prišlo v letu 1964 do prvega sestanka na Jezerskem vrhu. Nato so predstavniki občine Železna Kapla-Bela prišli v Kranj ter se udeležili tudi seje občinske skupščine, ki je vzpostavitev sodelovanja odobrila. Delegacija naše občinske skupščine pa je nato obiskala Železno Kaplo. Na vseh prvih treh kontaktih med predstavniki obeh občin so bile začrtane osnovne smeri in področja bodočega sodelovanja, isto pa se dokončno oblikuje z vsakoletnimi programi, ki jih sprejmejo predstavnišiki organi obeh občin. Kakšne oblike sodelovanja so se doslej razvile med obema občinama? Na področju kulture so bili prirejeni literarni večeri, večkrat so bili izmenjani koncerti pevskih zborov (z naše strani DPD Svoboda Stražišče, iz Železne Kaple nemški pevski zbor in slovenski pevski zbor France Pasterk-Lenart). Skoraj vsako leto je prišlo do izmenjave koncertov pihalnih orkestrov iz Železne Kaple in iz Kranja. Preko meje je bilo tudi živahno zanimanje za nastope naših dramskih skupin (v letu 1968 je gostovala dramska družina z Jezerskega z dramo „Kastelka" v Lepeni in nato še v Št. Primožu, letos pa z igro ,.Žalujoči ostali"). Član Prešernovega gledališča iz Kranja je pomagal v Železni Kapli tudi pri režiji slovenskega dramskega dela. Pomembne so tudi prireditve skupnih razstav foto amaterjev v obeh središčih občin. Te so bile v letu 1966 v Železni Kapli, v letu 1968 v Kranju in v Železni Kapli. Sodelovanje foto amaterjev iz Železne Kaple je predvideno tudi letos, ko se pripravlja pomembnejša foto razstava v počastitev 60 letnice ustanovitve foto kluba Kranj. Zastopniki naše občine so tudi že sodelovali v Železni Kapli na javni radijski oddaji avstrijskega radia na temo Pogovor čez mejo. Na področju športa prihaja do pogostih srečanj in tekmovanj predvsem med smučarji in nogometaši. Pri smučarskih tekmovanjih v Železni Kapli sodelujejo predvsem smučarji z Jezerskega, pri Češki koči pa na tkzv. Majnikovem veleslalomu (prireditelj SK Jezersko) oz. na veleslalomu v počastitev občinskega praznika, ki ga prireja Smučarski klub Triglav iz Kranja, stalno sodelujejo tudi smučarji iz Železne Kaple. Na nogometnem polju sta se že parkrat pomerili enajstorici moštev iz Železne Kaple in Šenčurja. Na področju vzgoje in izobraževanja je bil v letu 1966 izvršen obisk predstavnikov šolstva in kulture v tovrstnih ustanovah naše občine, v pretečenem letu in lani pa je bila medsebojna izmenjava obiskov vzgojiteljic iz otroških vrtcev iz Železne Kaple in Kranja. Na področju gospodarskega sodelovanja smo tudi na pobudo občine Železna Kapla-Bela pričeli z rekonstrukcijo ceste na Jezerski vrh, skupno pa si bomo v bodoče tudi prizadevali za vzpostavitev avtomobilske cestne povezave Korte—Jezersko sedlo. V pretečenem letu so tudi letovali otroci socialnih zavarovancev iz Železne Kaple na Jadranu v otroškem počitniškem domu gorenjskih občin v Novem gradu (Istra). Končno je tu še omeniti obiske in srečanja predstavniških organov obeh občin, ki se vršijo redno vsako leto zaradi skupne sestave letnega programa medsebojnega sodelovanja, ob drugih prilikah pa, da damo s prisotnostjo zunanjega izraza našim težnjam po prijateljstvu in sodelovanju. :d V Železni Kapli so taka praznovanja proščenje oz. dan starih, v Kranju pa občinski praznik 1. avgusta. Razumljivo je, da -so se predstavniki naše občine udeležili slovesnosti ob 700-letnici obstoja Železne Kaple (30. 6. 1968) in tudi proslave 60-letnice obstoja slovenskega prosvetnega društva Zarja v Železni Kapli. Letošnji program sodelovanja obsega razen že tradicionalnih srečanj na področju kulture in športa na novo še srečanje strelskih družin, obisk direktorjev osnovnih šol in vrtcev iz Kranja v Železni Kapli in plavalni dvoboj šolarjev šole Franceta Prešerna iz Kranja in šole iz Železne Kaple v zimskem bazenu v Kranju. Kot je iz prikazanega razvidno, so stiki med občinama Železna Kapla-Bela in Kranj vsestranski in številni ter zajemajo široke sloje prebivalstva na obeh straneh, v Železni Kapli, kar je treba posebej poudariti, prebivalstva obeh narodnosti. Pri vseh dosedanjih stikih ni prišlo nikdar do nobenih šovinističnih ali strankarskih izpadov, sporazumevanje pa se vrši pač v jeziku, ki ga sogovornika bolje obvladata, če pa ni možno tako, pa s pomočjo prevajalca. Zato upam, da ima sodelovanje s to našo obmejno občino tudi za daljšo bodočnost lepe perspektive in da je v korist -občanov na obeh straneh meje na Jezerskem vrhu. IZ GERMANIZACIJSKIH PRIZADEVANJ NA KOROŠKEM MED OBEMA SVETOVNIMA VOJNAMA Med prizadevanja osrednje koroške protislovenske organizacije po letu 1920, Koroške domovinske zveze (Karntner Heimatbund) spada tudi namera po naselitvi nemškega, predvsem rajhovskega elementa na območje južne Koroške, da bi se tudi s tem oslabila odporna moč koroškega slovenstva in hkrati s tem krepilo tamkajšnje nacionalno nemštvo. Prvi nemški kolonizacijski poskusi so znani že iz časa pred in med prvo svetovno vojno, dokončno pa so se razmahnili po tem času. Zanimivo je, da je še pred letom 1918 deloval v okviru nemškega narodnega sveta (Deutscher Volks-rat) poseben naselitveni odbor, ki mu je še pred razpadom monarhije sledila v okviru iste organizacije nova »posredovalnica za zemljišča" z nalogo, preprečevati prehajanje posesti padlih Korošcev v slovenske roke (prim. Freie Stimmen, 8. VI. 1930, 131). Na to »posredovalnico" se je v prihodnjih letih očitno naslonil tudi Karntner Heimatbund. Dostopna dokumentacija (zapisek se naslanja predvsem na sočasni koroški tisk) kaže, da se je misel o tujerodni nemški kolonizaciji na območju južne Koroške znova pojavila v javnosti konec leta 1924. Predvsem pa se je v prihodnjih letih tesno povezala s prizadevanji za uveljavitev kulturne avtonomije za slovensko manjšino. Ne preseneča, da je Karntner Heimatbund od začetka nasprotoval taki ureditvi manjšinskega vprašanja v deželi, ter da se pojavijo prve javne in otipljive napovedi izpodrivanja slovenskega življa, vzporedno v uveljavljanjem tako imenovane »vindišarske teorije", prav ob nakazanih prizadevanjih za ureditev slovenskega vprašanja. V podkrepitev naj služi slovensko opozorilo tiska te organizacije, ki je za 1. marec 1927 napovedal ustanovitev posebne »posredovalnice za zemljiščni promet" v Velikovcu, o nalogah posredovalnice pa opozoril, da hoče posredovalnica »odslej imeti posebno pažnjo na posestne spremembe na Sp. Koroškem". In še: »Pričakovati je, da se bodo kmetski krogi posluževali te poslovalnice, ker je ,koroška posredovalnicat vsled svojih zvez v stanu, da ugodno vpliva na ureditev pravega razumevanja med ponudbami in povpraševanji" (Koroška domovina — Karntner Heimat, 11. III. 1927, 7). Istemu namenu je služil tudi odkup 800 oralov velikega Seifritzovega posestva v Miklavčevem, ki je po posredovanju Karntner Heimatbunda prišlo jeseni 1929 v roke dr. Hansa Steinacherja. Freie Stimmen (10. VIL 1930, 183) so ob tem posebej podčrtale, da bo s tem Miklavčevo tudi v prihodnosti »močan okop nemštva" in kot tako izpolnilo svojo kulturno misijo »na jezikovno mešanem območju sodnih okrajev Dobrla vas in Železna Kapla". Pri nakazani kolonizacijski dejavnosti, ki se je deloma raztegnila tudi na severni del Koroške, se je Karntner Heimatbund povezal z vrsto podobnih organizacij na območju nemškega rajha, med njimi z znano organizacijo, namenjeno nemštvu v tujini, z VDA (Verein, od leta 1933 Volksbund fiir das Deutschtum im Ausland) in z organizacijo Deutsch-bsterreichischer Volksbund. O prizadevnosti zadnje organizacije so poročale že v času upada kolonizacijske dejavnosti Freie Stimmen 25. XI. 1935, da so v okviru te zveze pred dvema dnevoma razpravljali izvedenci iz Dunaja, Miinchna in Berlina o »naselitvenem načrtu" za ozemlje nekdanje cone A koroškega plebiscitnega območja. Zanimivo je, da je bil načrt izdelan v Miinchnu, cilj načrta pa je bil „v interesu ohranitve nemštva na slovenskem ozemlju Koroške podpirati nemške kmete". O širini naselitvene akcije priča dejstvo, da se je s pomočjo Karntner Heimat-bunda naselilo do marca 1930 na Koroško 76 naseljencev na 2861 oralov zemlje (od tega dve tretjini na območju južne Koroške). Med njimi je 71 naseljencev dobilo poljedelski obrat z odkupom, 4 z najemnimi pogodbami, eden pa se je naselil na trgovski obrat (Karntner Tagblatt, 23. III. 1930, 68). Leta 1930 je prišlo s posredovanjem Karntner Heimatdiensta v deželo 33 rajhovskih naseljencev. Med njimi so trije dobili posest na štajerski strani koroško-štajerske deželne meje; skupno so do tega časa imeli naseljenci v -rokah 4811 oralov zemlje (od te površine je bilo 4418 oralov gozda). Med naseljenci je bilo do februarja 1931 100 samostojnih kmetov, že omenjeni štirje najemniki, 2 lastnika hišnih poslopij (vil) ter trije trgovci. V celoti je bilo po poročilih koroškega tiska na območju južnega dela Koroške do tega meseca 55 naseljenskih družin z okroglo 300 družinskimi člani (Freie Stimmen, 11. II. 1931, 34). Naseljencem iz leta 1930 se je v prihodnjem letu pridružilo 23 novih kolonistov, od tega 12 tistim na območju »jezikovno mešanega" dela dežele. V celoti so naseljenci 1931. leta pridobili v last 18 kmetij, 5 kmetij pa so prevzeli v zakup. Skupna površina pridobljene posesti je znašala 474 ha, od tega 171 ha gozda, medtem ko je znašala celotna kupna vsota 963.000 šilingov (Karntner Tagblatt, 19. I. 1932, 14). S širjenjem rajhovske kolonizacije se je tudi spremenila dotedanja Heimatbundova zemljiška posredovalnica, ki je nastopala kot družba z omejeno zavezo, v poseben »Koroški zemljiški urad" (Karntner Bodenstelle), katerega dejavnost je ob Karntner Heimatbundu nadzorovalo tudi posebno združenje rajhovskh naseljencev na Ko-prodajalcem in »tudi deželi" (!). »Zemljiščni urad" je bil na voljo tudi domačim Nem-roškem (Vereinigung der Reichsdeutschen Landwirte), predvidevala pa se je tudi pritegnitev drugih organizacij, da bi se tako izrabile dotedanje izkušnje v korist kupcem, cem (Freie Stimmen, 8. VIL 1932, 155). Zanimivo je, da se je letnih občnih zborov zveze rajhovskih naseljencev poleg zastopnikov Karntner Heimatbunda udeleževal tudi nemški konzul v Celovcu, ob njem pa tudi predstavniki ostalih nemškonacio-nalnih koroških društev (društvo koroških nemških rojakov, Die Karntner Lands-mannschaft), predsednik koroškega kulturnega sveta, osrednjega deželnega gosposkega organa, ki je med drugim gospodarsko podpiral naseljence, in drugi. Ob splošnih gospodarskih vprašanjih so na občnih zborih razpravljali tudi o nalogah nemških kolonistov, pobornikov nemštva na južnem koroškem prostoru. Ilustrativen je za tako usmerjenost nemških kolonistov govor poslevodečega tajnika Karntner Heimatbunda Aloisa Maier-Kaibitscha na občnem zboru leta 1931, ko je opozoril nemške priseljence na njihovo nalogo »nemških pionirjev na južni meji velike nemške domovine" (Freie Stimmen, 11. II. 1931, 34), s tem pa tudi očitno (med drugim) postavil nemško narodnostno zavest priseljencev nad domače, koroško nemštvo. Vse kaže, da je doživelo nemško naseljevanje na Koroškem upad (ali celo prenehanje) po letu 1933. Vzrok temu je očitno iskati v poskusih režima po ureditvi položaja slovenske manjšine, pa tudi v nesoglasju režima z naraščajočo agresivnostjo nacizma v sosednji Nemčiji in doma. Med zagovorniki nacizma so bili seveda tudi rajhovski naseljenci. Poučen primer takega nacistično usmerjenega naseljenca je bil nekdanji rajhovski oficir Helmut v. Reinsdorf iz Repelj pri Pliberku, aktivni udeleženec nacističnega puča leta 1934 na Koroškem (Freie Stimmen, 10. X. 1934). Od avstrijskih krogov, ki naj bi nasprotovali nemški kolonizaciji na Koroškem, dostopna dokumentacija opozarja edinole na legitimistično društvo „Alt Osterreich" (Freie Stimmen, 3. I. 1933, 2). Določeno opozicijo pa je naselitvena akcija imela tudi med koroškimi krščanskimi socialci, vendar v ozadju tega nasprotovanja ni bilo načelno oporekanje dotoku tujega, nemškega elementa, ampak dejstvo, da si je Karntner Heimatdienst prizadeval pritegniti na Koroško tudi (ali pa predvsem) rajhovske protestante; sicer pa so koroški krščanski socialci pozdravljali naseljevanje rajhovskega katoliškega elementa na Koroško (Karntner Tagblatt, 23. III. 1930, 68). Po podatku iz leta 1930 je bilo med takratnimi naseljenci nad polovico protestantov (prav tam). Tone Zorn (Iz Zgodovinskega časopisa št. 1 - 1970) PESEM Andrej Kokot O, vse je pesem! kamen na cesti, pozabljene cokle v hlevu, trhle kosti davnih bitij, potopljene ladje na dnu oceanov, prestreljene čelade v muzeju, razpadla hiša na vasi. Vse je pesem, žalostna ali vesela. Samo človek, človek ti nisi več pesem. Ti se samo giblješ po razpredeni mreži cest, kjer ni več steze, da bi srečal soseda in z njim spregovoril nekaj preprostih besed, da bi bila pesem! RUDOLF MENCIN Za dostojen in vreden opis moža, kakršen je bil Rudolf Mencin, bi bila spričo njegove mnogostrane in obsežne dejavnosti potrebna pač posebna in temeljita študija. Ker na tem mestu za to ni dovolj prostora niti nimam na razpolago vsega gradiva, ki bi bilo v to svrho nujno, naj se oddolžim — iz objektivnih razlogov sicer malo pozno — svojemu velikemu prijatelju samo s temle skromnim in bežnim jubilejnim zapisom: Rodil se je 17. aprila 1879 v Libeličah pri Dravogradu. Oče je bil tu upravitelj na dvorazredni utrakvistični osnovni šoli in pri njem je črpal tudi svojo prvo šolsko učenost. Že v drugem razredu, v katerem je poučeval slovenščine nevešč učitelj, pa je spoznal, kako je zapostavljena materinščina. Ker je bil zelo bister, ga je oče poslal po končani osnovni šoli na učiteljišče v Celovec. A tukaj njegov materin jezik niso le zapostavljali, marveč je bila germanizacija že v polnem pohodu in profesorji z izjemo profesorja Apiha, ki je bil zgled rodoljuba, so si prizadevali na vse pretege, da bi slovenske dijake odtujili svojemu narodu. In tedaj se je v njem porodil upor in sklenil se je zoperstaviti vsakomur in vsem, ki sejejo narodnostno nestrpnost. Z izredno močno voljo, ki ga je odlikovala, mu je uspelo, da je ostal svojemu sklepu zvest in ga je izpolnjeval vse do konca svojega dolgega življenja. Učiteljska pot ga je zanesla najprej v Škocijan v Podjuni. V tem času se je seznanil s pisateljem Ksaverjem Meškom, ki je napisal pozneje za njegovo šestdesetletnico v listu Slovenija naslednjo anekdoto, katera kaže, kako občutljiv in neizprosen je bil v svojem narodnostnem ponosu: Ko sta se nekoč sprehajala po peronu pliberške postaje in opazovala ljudi, sta zagledala, kako stoji s klobukom v roki in se klanja nek kmečki človek pred uradnikom in mu hoče nekaj dopovedati, a ga ta ne razume. Tedaj stopi iznenada ves razburjen k njima Mencin in reče kmetu: „Po- krijte se! Pred Bogom se odkrivajte, a ne pred uradnikom, ki je tukaj zaradi vas in ne vi zaradi njega!" Že v času svojega učiteljevanja na Koroškem se je začel baviti s politično šolskim vprašanjem in delal interpelacije za državni zbor. Kritiziral je v njih koroško šolsko politiko zahteval za slovenščino kot materin jezik ustrezno veljavo v učnem programu. Toda kmalu je spoznal, da je njegovo prizadevanje brez haska in da ne bo pomagala nobena reforma, če ne bo učiteljskega naraščaja. Zato sta se lotila s prijateljem Aichholzerjem tega učiteljskega vprašanja in dosegla pri Ciril Metodovi družbi znatno podporo za učiteljiščnike. A njuno veselje, da bosta poslej lahko pošiljala slovenske fante na učiteljišče, se je kmalu izkazalo za preuranjeno, kajti nemški Volksrat je preprečil njihov sprejem. Mencin s takim svojem delovanjem kajpak ni mogel biti povšeči šolskim oblastem. Zato so sledile premestitve ena drugi in to na izključno izpostavljena in težka delovna mesta. A ker je bil že od rane mladosti zelo rahlega zdravja in pogosto bolan, je zaprosil za kako ugodnejše mesto, na kar mu je odgovoril deželni šolski nadzornik, da koroške šole vendar niso nikaka zdravilišča. Rad bi bil ostal na Koroškem, a ker je uvidel, da pri svojem slabem zdravstvenem stanju ne bo mogel vzdržati na službenih krajih, ki so mu jih bili voljni dati, je odšel na Štajersko, kjer je dobil mesto v Št. liju pod Turjakom. Če so bile na južnem Štajerskem narodnostne razmere boljše, je vendarle pogrešal s slovenske strani enoten narodno političen koncept, neko vodilno misel, ki bi združila vse Slovence. Tako pa so stali razcepljeni nasproti nemškemu imperializmu. Ker je uvidel, da je možno računati na uspeh samo v strnjenem boju vseh, ki so trpeli pod vladavino tedanje Avstrije, je začel pisati ognjevite članke, v katerih je pozival rojake k enotnosti, in jih priobčeval v znanstvenem časopisu nemške socialno demokratske stranke Der Kampf. Urejal ga je dr. Friedrich Adler, ki je oktobra 1916 ustrelil reakcionarnega avstrijskega ministrskega predsednika grofa Karla Stiirgkha. Po končani prvi svetovni vojni se je vrnil Mencin na Koroško, kjer so mu poverili nalogo, da organizira šolstvo na plebiscitnem ozemlju. Vrgel se je na delo z njemu lastno preudarnostjo in marljivostjo ter ustvaril v kratkem času gosto mrežo šol, v katerih so izbrani in požrtvovalni učitelji z vsem žarom navdušenja skušali nadomestiti to, za kar je prikrajšala ljudstvo z germaniziranjem skozi dolga desetletja utrakvistična šola. Zaradi neugodnega izida plebiscita se je znova umaknil s Koroške in prišel v Prevalje, kjer je vodil na okrajnem glavarstvu posle prosvetnega oddelka. Naneslo je, da je našel tu vrsto odličnih šolnikov, med katerimi so bili posebno znani Karel Doberšek, Pavel Košir in Vinko Mbderndorfer. Krog teh mož je ob njegovi vodilni vlogi nenavadno razgibal s svojim političnim, družbenim, pedagoškim pa tudi s publicističnim delom Mežiško dolino, kjer so ljudje dotlje životarili in bili prepuščeni samemu sebi. To gibanje je rodilo sadove, ki niso vplivali le na osveščanje te krajine, marveč tudi na tedanje družbene in šolske razmere v Sloveniji. Tukaj v Mežiški dolini je imela pozneje tudi izhodišče njegova znamenita celjska deklaracija, ki je obsegala vsa načela za združitev vsega učiteljstva brez razlike mišljenja in s katero je bil po ostrih spopadih končno zlomljen monopol strank, ki so dotlej izkoriščale razdvojenost slovenskega učiteljstva. Zaradi slabega zdravja je kmalu in predčasno vstopil v pokoj in se preselil v Ljubljano. A njegov nemirni duh in neugnanost mu nista dala miru in znova je začel snovati in delati. Najprej se je lotil organiziranja slovenskega društva, katerega člani so bili ugledni razumniki, ki so pozneje v najtežjih dneh naše zgodovine izvrševali važne vloge. Njihovo glasilo je bi! tednik Slovenija, ki se je v razmerah unitaristične vladavine predvojne Jugoslavije boril za enakopravnost slovenskega jezika in za katerega je pisal uvodnike večinoma on sam. Med drugo svetovno vojno se je umaknil iz javnega življenja in se povsem posvetil publicističnemu delu. Pisal je najprej propagandne članke za Osvobodilno fronto, po osvobodtivi pa je znova zaživel njegov ustvarjalni duh, ki mu prav do konca njegovih dni ni dal miru. To zadnje obdobje njegovega dela je zaradi tehtnosti in dognanosti misli, ki jih je napisal, gotovo najplodnejše. Lotil se je študija nacionalnega vprašanja, s posebnim ozirom na narodnostne razmere na Koroškem. Plod tega dela so bde številne samostojne znanstvene razprave, v katerih je s prepričljivimi argumenti zagovarjal svoja dognanja in svoje zamisli. Le-tem je bila osnova pravičnost in strpnost, kar dokazuje, da so njegove razprave našle prostor tudi v nemških revijah, kakor n. pr. Uie osterreichische Nation, Die Furche, Die Tat i. dr. Le za primer naj navedem dve teh razprav, in sicer: Nation und Staat (Kritisches liber unsere iiberlieferten Nationsvorstellungen) in Der Nationalstaat Osterreich aus nachbarlicher Sicht (Die mitteleurcpaische oder romantische Anschauung der Nation). Veliko število obširnih razprav s to tematiko pa je ostalo žal v rokopisu, ker iz razumljivih razlogov niso mogle biti objavljene. Le-te hrani deloma institut za narodnostno vprašanje v Ljubljani, največji del pa študijska knjižnica na Ravnah na Koroškem. Nepopolna hi bila podoba našega Mencina, ako ne bi spregovorili tudi o njem kot človeku in o njegovi osebnosti: Bil je nenavadno skromen. Velikodušno je razdajal ne le svoje bogato znanje, temveč je bil kljub svojim nizkim dohodkom mecen vsem, ki so se zatekali k njemu po pomoč, a prav posebno širokemu krogu študirajoče mladine, ki ji je bil mentor in dobrotnik obenem. Na drobna posojila, ki jih je brez premisleka dajal vsakomur, ki ga je zanj prosil, je namerno pozabil in nikoli ni hotel sprejeti povračila. Značilno zanj je tudi, kako je sprejel imenovanje za pedagoškega svetnika, naslov, s katerim ga je odlikoval za njegove zasluge Svet za prosveto in kulturo SRS. Ko je prejel obvestilo o tem, mi je dejal: „Čemu vse to? Ali ni največje odlikovanje, da sem mogel biti učitelj? Sicer pa človek le toliko velja, kolikor je storil dobrega in vrednega." Že bolan in hudo slab je 5. in 6. oktobra 1967 še zdržal pred televizijsko kamero, ki je za oddajo, posvečeno zaslužnim ljudem, posnela portret njegovega življenja. Tedaj je zaključil svoje pripovedovanje z naslednjimi besedami: „V mladih letih sem zapisal enkrat nekje, da bi bila zame strašna misel in zavest, če bi moral na koncu svojega življenja priznati, da sem živel brez haska in da ne zapuščam za seboj nobene pozitivne sledi." Umrl je v devetdesetem letu starosti dne 26. avgusta 1968 v Ljubljani. Z njim smo tedaj izgubili enega zadnjih idealistov, ki je vse svoje umske in življenjske sile posvetil svojemu ljubljenemu narodu in se zaradi tega zapisal v vrsto naših zaslužnih mož. Janko Černut Katja Sturm-Schnabl Materinski jezik in ustvarjalna sila človeka ^y4tnalija J2,uknlkj n, je število polnopoklicnih kmetov, ki so bili starejši od 65 let, nazadovalo za 1532 ali za 11,9 °/o. Na dva kmeta en rentnik Razvoj v avstrijskem kmetijstvu, kakor ga lahko spoznamo po statistiki kmečkega bolniškega zavarovanja, potrjuje tudi statistika kmečkega starostnega zavarovanja. Iz te statistike je razvidno, da je bilo po zakonu o kmečkem starostnem zavarovanju leta 1958 zavarovanih 352.806 oseb, kmečke rente pa je bilo deležnih 59.687 oseb. Tedaj je bilo razmerje med zavarovanimi in rentniki enako 6:1. Leta 1968 je bilo to razmerje docela drugačno. Po zakonu o kmečki starostni renti je bilo zavarovanih le še 275.147 oseb. Tekom desetih let se je njihovo število zmanjšalo za okroglo 22 odstotkov. Istočasno je število oseb, ki so bile deležne kmečke rente, naraslo za okroglo 140 odstotkov na 142.710. Tekom desetih let se je razmerje med prvimi in drugimi zožilo na 2:1. Tekom desetih let je okroglo 66.000 avstrijskih kmetov opustilo kmetovanje kot glavni poklic in se zaposlilo drugod. Delo na njihovih kmetijah so prevzele na skrb v glavnem njihove žene in starši. To potrjuje tudi uradna statistika. Že po uradnem štetju prebivalstva leta 1961 je delež v kmetijstvu in gozdarstvu zaposlenih, ki so bili starejši od 50 let, znašal 34 odstotkov, medtem ko je v ostalih gospodarskih skupinah znašal le 25 odstotkov. Temu nasproti je delež v kmetijstvu in gozdarstvu zaposlenih, ki so bili mlajši od 30 let, znašal le 29 odstotkov, v drugih poklicih pa je znašal 37 odstotkov. V zadnjem desetletju se je to razmerje gotovo še poslabšalo. Kmečke družine so rezervoar industrijskega prebivalstva Preden pregled strukture starosti kmečkih ljudi zaključimo, je treba zabeležiti še nekaj: število otrok, ki so rojeni na kmetijah, ne nazaduje. Po mikrocensusu leta 1968 je bilo število otrok do 15 let starosti v poklicni skupini kmetijstvo in gozdarstvo s 35,4 odstotka največje. Nobena druga poklicna skupina prebivalstva ni mogla zabeležiti tako visokega odstotka otrok. Kmetijstvo je torej slej ko prej faktor, ki — večinoma na svoje stroške — pomlajuje druge poklice. Struktura starosti kmečkih ljudi, kakor je bila prikazana in kakor se razvija, dovoljuje dve bistveni ugotovitvi: 1. Vrsta problemov, ki jih je sprožil razvoj strukturnih sprememb v kmetijstvu, se zadnja leta v veliki meri sama od sebe rešuje. In to na kolikor toliko mil način povsod tam, kjer je uvedeno starostno in bolniško zavarovanje kmečkih ljudi. 2. Prehod od dela v kmetijstvu na delo v drugih poklicih, za katerim stremi tako kmečka mladina kot pa mlajši kmečki posestniki, ni povezan s posebnimi težavami. Vprašanje, ki pa pri tem nastaja, se glasi: kako dolgo bo žena takega kmetijskega posestnika poleg skrbi za vzgojo otrok še hotela in mogla nositi breme kmečkega dela? — To vprašanje pa v strukturni problematiki kmetijstva našega časa in prihodnosti pomika v ospredje zanimanja drugo vprašanje: kdo bo po malem obdeloval grunt, ki ga bodo začeli opuščati in prodajati sedanji kmetje, ki so že našli svoj glavni zaslužek drugje, ker ga ne bodo več mogli obdelovati, oz. se jim njegovo obdelovanje ne bo več splačalo? Obdelanost kmetijskih zemljišč ni zagotovljena Kot še nikoli v zgodovini je v zadnjih letih kmetijstvo postalo družbeno vprašanje. Medtem ko je problem, kam s človekom, ki na kmetiji ne more več shajati, več ali manj rešen, je problem rabe kmetijskih zemljišč slej ko prej odprt. V dveh letih se je v Avstriji število polnopoklicnih kmetov dnevno zmanjšalo za 16,5. V prihodnje se bo zmanjšalo še veliko bolj. Razporeditev po njihovi starosti namreč kaže, da je bilo koncem leta 1968 med njimi 34,5 odstotka takih, ki so bili starejši od 55 let, 43,5 odstotka pa takih, ki so bili starejši od 50 let. Večina od njih bo verjetno že koncem tega desetletja nehala kmetovati. Na njihovo mesto bodo sicer stopili njihovi nasledniki, toda vprašanje je, če bodo še lahko kmetovali kot polnopoklicni kmetje. Po naravno naraščajočih zahtevah do uspeha dela je računati, da bo med njimi čedalje več takih, ki bodo iskali zaposlitve v drugih poklicih, na kmetiji pa pustili svojo ženo. V koliko bo slednja še hotela opravljati kmečko delo in v koliko ga bo mogla, je drugo vprašanje. Da bo to tudi strukturo kmetijske proizvodnje docela spremenilo, leži jasno na dlani. Kmetije bodo po tistih, ki so sedaj starejši od 50 let, prevzeli mladi ljudje v starosti od 20 do 35 let. Njihovi pogledi na življenje in kmetovanje so docela drugačni od pogledov sedanjih posestnikov takih kmetij. V zvezi s temi razmišljanji je treba poiskati odgovor zlasti na to-le vprašanje: Kdo bo še ostal kmet! Tudi na to vprašanje daje študija dr. Kopetza in dipl. ing. Grasla možnost za kolikor toliko zanesljiv odgovor. Enotna vrednost kmetijskih posestev, ki v Avstriji predstavlja osnovo za obdavčenje kmetijstva, približno polovice polnopoklicnih kmetov ni višja od 50.000 šilingov, skoraj tri petine od njih pa ima posest, katere enotna vrednost ni višja od 75.000 šilingov. Število polnopoklicnih kmetov v tej skupini kmetijskih posestev je leta 1967 nazadovalo za pol odstotka na 106.276. Ta razvoj se po letu 1967 ni ustavil. Kmetje s posestjo pod 75.000 šilingov enotne vrednosti imajo čedalje manj izgledov, da se bodo lahko obdržali kot polnopoklicni kmetje. Takih pa je okroglo 100.000. Od njih je okroglo 60.000 starejših od 55 let. Če predpostavimo, da mladi posestnik, ki bo sedanjega v prihodnjih desetih letih nasledil, z donosom svojega dela kot polnopoklicni kmet ne bo shajal, smemo pričakovati, da bo v Avstriji število polnopoklicnih kmetov do leta 1980 nazadovalo najmanj za 60.000. Polkmetje so generacijsko vprašanje Z nazadovanjem števila polnopoklicnih kmetov se bo tudi v prihodnje večalo število takoimenovanih polkmetov. Istočasno bo tudi število kmetijskih posestev še naprej nazadovalo. Že preteklost je namreč pokazala, da v industrijski družbi z naraščanjem števila polkmetov število kmetijskih posestev nazaduje. Tempo je iz leta v leto naglejši. Med letom 1951 in letom 1960 se je po analizah Agrarnogospodarskega instituta na Dunaju v Avstriji število kmetijskih posestev zmanjšalo za 30.700 na 402.300, v naslednjih petih letih pa za nadaljnjih 22.300 na 380.000 leta 1965. Med letom 1951 in letom 1960 se je število kmetij dnevno zmanjšalo za 8, med letom 1961 in 1965 pa dnevno za 12. Statistika tega razvoja kaže, da se manjša število kmetij s površino do 20 ha kmetijske in gozdne površine. Samo v desetletju 1951—1960 je število kmetij pod 20 ha skupne površine nazadovalo za blizu 9 odstotkov. V istem času se je število kmetij, ki imajo več kot 20 ha zemlje, povečalo za 4,5 odstotka. Za lažje razumevanje tega razvoja in za ustrezno oceno bodočega razvoja je treba upoštevati še to-le: Leta 1960 je bilo v Avstriji okroglo 165.000 kmetij, ki so obsegale od 2 do 10 ha skupne površine. Na 77 odstotkih teh kmetij je družina živela od dodatnega zaslužka v drugi dejavnosti. Toda pred tem je že med letom 1951 in 1960 število takih kmetij nazadovalo za okroglo 10 odstotkov. Osem let pozneje, to je leta 1968 je število polkmetov po statistiki kmečke bolniške blagajne znašalo že najmanj 210.000, s čemer dve petini kmetov od dela na kmetiji ni moglo več shajati in je moralo iskati glavni zaslužek v zaposlitvi drugod. Nazadovanje števila polnopoklicnih kmetov in naraščanje števila polkmetov sta v svojem bistvu generacijsko vprašanje. Da je temu tako, kaže tudi naslednja primerjava: Leta 1956 je na govedorejca v Avstriji odpadlo 6,9 goved, na prašičerejca pa 6,3 prašičev. Deset let pozneje je avstrijski govedorejec redil že 9,1 goveda, prašičerejec pa 8,6 prašičev. Iz tega porasta ni le razvidno, da se je produktivnost po površini in osebi na kmečkih posestvih tekom desetih let povečala za približno eno tretjino, marveč iz njega tudi sledi, da so zahteve kmečkih ljudi do donosa dela naraščale in da naraščajo. Danes zgolj z donosom 9 goved in 8 prašičev nobena družina ne more shajati, ker je tudi njena „zelena rezerva" v gozdu prenizka. Problemi prometa z zemljišči Taka družina je morala že v zadnjih letih svoj glavni ali vsaj dodatni zaslužek iskati v drugih poklicih. Od otrok, ki bodo take kmetije od svojih staršev prevzeli, skoraj ni pričakovati, da bodo zemljo še obdelovali, živino pa negovali in redili. S tem pa nastane vprašanje: kaj bo z zemljo, ki jo bodo polkmetje, ki bodo primeren zaslužek našli v drugih poklicih, opustili in ki jo ne bodo več obdelovali? Odgovor na to vprašanje ni ravno enostaven; vsekakor ne tako enostaven, kot morebiti na prvi pogled izgleda. Enostaven ni zaradi tega, ker so zemljišča kmečkih posestev sila razkosana in ker polkmetje kmetovanje opuščajo le postopoma, v avstrijskem merilu letno le okoli 5.000 ali 1,3 odstotka. Redki so bili doslej med njimi tudi tisti, ki so kmetije prodali. Večinoma so jih držali in jih držijo kot svoj rezervni kapital. Dajejo jih večinoma le vzakup. Zakup kmetijskih posestev pa že v desetletju 1951—1960 ni bil več lukrativen posel. Število najemnikov kmetijskih posestev je v Avstriji že v tem desetletju nazadovalo od 21.100 na 11.300. Leta 1951 je bilo 5 °/o vseh kmetijskih posestev v zakupu, leta 1960 pa le še 2,7%. Drugačno sliko daje primerjava obsega kmetijskih zemljišč, ki so bila v tem času v zakupu. Leta 1951 jih je bilo v zakupu 4,7 %, leta 1960 pa 4,5 %. Toda tudi ta primerjava kaže, da zakup kmetijskih zemljišč leta 1960 ni bil več tako interesanten kot leta 1950. f| V zadnjem desetletju je na vseh področjih postal zakup še manj zanimiv. Še veliko manj zanimiv pa je postal v kmetijstvu, kjer proizvodni stroški čedalje bolj naraščajo in ker postaja razlika med njimi in cenami kmetijskih pridelkov čedalje večja. V zakup dane in vzete kmetije po svojem donosu zakupojemalca ne zadovoljujejo. Zakup pomeni za njega dodatno breme, ki ga mora nositi poleg vseh ostalih proizvodnih stroškov. Zato gredo v zakup čedalje bolj le zemljišča, ki ležijo neposredno ob zemljiščih zakupojemalca. S tem poveča obdelovalno površino in napravi delo s stroji rentabilnejše. Toda tudi tovrstni zakup ima le prehodno vrednost. Za zakupojemalca enako kot za zakupodajalca. Gospodarsko zanimivejši je vprašanje prodaje in dokup zemljišč. Koliko hektarjev kmetijskih zemljišč je že med leti 1951—1960 menjalo lastnika v Avstriji ni znano. Da pa ga je menjalo, sledi iz ugotovitve, da je v tem desetletju število kmetij pod 20 ha površine nazadovalo za 9 %, medtem ko je število kmetij z več kot 20 ha površine naraslo za 4,5 %. Sledi pa tudi iz tega, da se je število kmetij v tem desetletju zmanjšalo dnevno za 8, medtem ko se je v petletju 1961-—1965 zmanjšalo dnevno za 12 do 13. Od leta 1956 avstrijska vlada pospešuje povečanje površine kmetij potom odkupa zemljišč (Besitzaufstockung). V okviru zadevne akcije, ki z državnimi prispevki in s krediti olajšuje dokup kmetijskih zemljišč, je med letom 1956 in letom 1967, torej v 12 letih menjalo 50.000 ha zemljišč svojega lastnika. To je % odstotka kmetijskih zemljišč Avstrije. Povprečno se je obseg kmetij, ki so z dokupom ta zemljišča pridobile, povečal le za 2,7 ha, ker je bilo v tej akciji vključenih le 19.420 kmetov kot kupcev. Odkup teh zemljišč je moral biti plačan s 1360 milijoni šilingov, kar pomeni, da je prišel hektar po 27.200 šilingov, s čemer je bil zelo drag. Drag tem bolj, ker je bilo treba za njegov dokup v povprečju najeti še 14.000 šilingov posojila. Iz primerjav razvoja povpraševanja za zemljišči s strani zakupojemalcev in kmečkih kupcev je mogoče povzeti, da to povpraševanje pojema. Pri zakupu zemljišč pojema zaradi razkosanosti zemljišč in bremena zakupnine, pri dokupu pa zaradi draginje zemljišč, spričo katerih ni mogoče povprečno kmečko posest povečati tako, da bi se zboljšala njena proizvodna struktura. Diagnoza in recept Dosedanji pregled nas je privedel do naslednjih zaključkov: V kmetijstvu industrijske družbe, katerega osnovna značilnost so kmečka gospodarstva, se število polnopoklicnih kmetov naglo manjša. Več kot polovica takih kmetov je starejša od 47 let. Iz te avstrijske ugotovitve tudi sledi, da le dve petini kmetijskih posestnikov živita zgolj od dela na kmetiji. Tri petine kmetijskih posestnikov preživlja svoje družine od zaposlitve v drugih poklicih. Vprašanje, ali imajo v teh poklicih glavni ali dodatni zaslužek, je le še časovno omejenega pomena, kajti delo na takih kmetijah opravljajo v glavnem le starejši ljudje, ki so že deležni starostne rente ali pa je bodo deležni v prihodnjih desetih letih. Sprememba strukture kmetijskih posestev v prid tega, da bo družina zgolj od donosa kmečkega dela lahko shajala podobno kot družine v drugih poklicih, je generacijsko vprašanje. Starejša generacija kmečkih ljudi je v glavnem oskrbljena s starostno rento in z bolniškim zavarovanjem, mlajša generacija pa ima odprte možnosti zaposlitve v drugih poklicih. Tako stoji v ospredju zanimanja za nadaljnji razvoj kmetijstva vprašanje: kako zagotoviti obdelanost kmetijskih zemljišč? V preteklosti zadnjih dveh desetletij to vprašanje še ni bilo akutno. Toda zadnji dve desetletji sta že pokazali, da interes za zakup kmetij pojema in da je tudi dokup zemljišč za marsikaterega kmeta predrag. Predrag zlasti zaradi tega, ker po dosedanjih izkušnjah večinoma ni mogoče dokupiti zemljišč v takem obsegu, da bi se zemljiška posest večine polnopoklicnih kmetov tako povečala, da bi družinam tudi še čez deset let zagotavljala zanesljivo eksistenco od donosa dela na kmetiji. Ker bo v prihodnje število sedanjih polkmetov, ki svojih zemljišč ne bodo več obdelovali, naglo naraščalo, bo začela naraščati tudi površina zemljišč, ki bodo ostala neobdelana. Do tega pojava bo prišlo zlasti tam, kjer so zemljišča še vedno razkosana na številne parcele. Ta zemljišča pa bodo hudo ovirala intenzivacijo proizvodnje na preostalih kmetijah. Ovirala bodo strojno obdelavo zemljišč ter nego in spravilo pridelkov. Da bo obdelava zemljišč polkmetov, ki bodo nehali kmetovati, v prihodnje zagotovljena, je potrebno, da se agrarna politika tam, kjer je rešeno vprašanje bolniškega in starostnega zavarovanja kmečkih ljudi osredotoči na reševanje teh-le vprašanj: 1. Komasacija zemljišč; 2. Ustanovitev državne banke za promet s kmetijskimi zemljišči; 3. Ustanovitev sklada za pogozditev zemljišč, ki spričo svoje lege niso več za kmetijsko rabo; 4. Pospeševanje organizacije strojnih krožkov ter krožkov za proizvodnjo in vnov-čenje kmetijskih pridelkov, ker so pripravni tudi za usmerjanje kmečke pro- izvodnje in za njeno specializacijo ter prikladni, da zadržujejo razvoj opuščanja zemljišč s strani polkmetov; 5. Osredotočenje pospeševalnih ukrepov na področju živalske proizvodnje na povečanje gospodarskih poslopij ter mehanizacijo priprave krme, krmljenja živine in spravilo gnoja. Kmetijstvo potrebuje kapitalne injekcije Ukrepi takih in sličnih oblik že nekaj let sodijo v instrumentarij avstrijske agrarne politike. Komasacija zemljišč je bila zakonito uveljavljena leta 1889. V osemdesetih letih, torej do leta 1968 je bilo vendar v Avstriji zloženih le 527.000 ha ali 6.587 ha povprečno na leto, na zložitev pa čaka še vedno 905.000 ha. Od leta 1927 sodijo tudi melioracije in kultiviranje kmetijskih zemljišč ter pogozditev za kmetijsko rabo ne-pripravnih zemljišč med pospeševalne ukrepe na področju kmetijstva. Toda te ukrepe je avstrijska vlada pričela šele po letu 1950 močneje uveljavljati. Od leta 1950 je bilo melioriranih 332.000 ha zemljišč, meliorirati pa bi bilo treba še nadaljnjih 385.000 ha. Kultiviranih je bilo 74.000 ha, od tega v zadnjih letih letno okroglo 7.300 ha. V gozd je bilo v tem času spremenjenih 78.000 ha kmetijskih zemljišč, letno okoli 4.000 ha. Kmetijsko pospeševalno najbolj učinkovala je poleg elektrifikacije izgradnja cestnega omrežja na podeželju, zlasti pa do hribovskih naselij. To omrežje ima skupno dolžino 150.000 km. Koncem 1968 je bilo le še 5,6% kmetijskih posestev takih, do katerih ni bilo pota, po katerem bi bilo mogoče voziti z motornimi vozili. Na področju pospeševanja prometa z zemljišči je — kakor že omenjeno — od leta 1959 menjalo 50.000 ha zemljišč svoje lastnike s pomočjo pospeševanja s strani države v obliki agrarnih investicijskih kreditov. V akcijo pospeševanja zagotovitve trdnejše eksistence kmečkih družin (Besitzfestigungsaktion) je bilo v letih 1961—1967 vključenih 18.600 kmetij, v akcijo za preusmeritev kmetovanja 134.386, v akcijo za ponovno naselitev pa od leta 1959 okroglo 2.300 kmetij. Vsi ti ukrepi so imeli očividen porast kmetijske proizvodnje in produktivnosti kmečkih ljudi za posledico. V 30 letih sc je vrednost kmetijskega kosmatega dohodka po tekočih cenah povečala za 1.800 odstotkov. V dvajsetletju 1947—1967 se je kosmati dohodek po hektarju reducirane kmetijske površine povečal od 1.315 na 12.908 šil., po polno zaposleni osebi pa od 5.242 na 67.229 šil. Obratni dohodek popolno zaposleni osebi je vendar narasel le od 3.160 na 28.974 šil., donos dela pa od 1.526 na 16.526 šil. Te razlike očividno kažejo, da potrebuje avstrijsko kmetijstvo iz leta v leto več kapitala. Leta 1967 je za nakup strojev in orodja porabilo blizu 4 milijarde šilingov, za poslopja pa celo 5,2 milijarde šilingov, medtem ko je potrebnih energetskih virov, gnojil in podobnih obratnih sredstev porabilo v vrednosti 4 do 5 milijard šilingov. Število in vrednost traktorjev bremenita hektar reducirane kmetijske površine s 5’.400, število in vrednost žitnih kombajnov pa celo s 5.600 šilingi. Kljub ogromnim izdatkom za kmetijska poslopja je še vedno dobra tretjina takih, ki so bila zgrajena pred letom 1850, ki so torej starejša od 120 let. Gledano v povprečju kmetij je torej že v preteklosti zadnjih 20 let potreba po kapitalu v Avstriji močneje naraščala od produktivnosti kmečkih ljudi. V prihodnje se ta razvoj gotovo ne bo zboljšal, kajti z dosedanjimi ukrepi na področju reševanja strukturnih problemov kmetijstva ni mogoče povečati površino kmetijskih posestev tako, da bi se produktivnost zaposlenih povečala, kakor to zahteva intenzivnost kapitala v kmetijstvu. Tudi če bi razpustili vse kmetije pod 10 ha obsega, bi površino preostalih povečali v povprečju le za 6 ha, kar pa bi bilo za večino med njimi premalo, da bi v prihodnje lahko shajale. Ta ukrep bi vendar samo na področju odkupa zemljišč' zahteval približno 54 milijard šilingov kapitala, ki bi ga moralo kmetijstvo najeti pri drugih skupinah avstrijskega in mednarodnega gospodarstva. Kje pa je potem še kapital za potrebno ureditev poslopij in dopolnitev opreme s stroji. Iz tega sledi, da bo strukturo kmetijstva mogoče zboljšati le v okviru dolgoročnih načrtov, v okviru katerih mora biti dana prednost ukrepom, ki so bili omenjeni ob koncu zadnjega poglavja. Sklepne misli Narodno gospodarstvo industrijske družbe na sedanji stopnji se mora vsepovsod soočiti z resnico, da si v borbi za rastočo blaginjo prebivalstva ne sme več dovoliti nobenih eksperimentov, ne v industriji in tudi ne v kmetijstvu. Kakor je res, da nihče ne more več potrošiti kot pa producira, tako je tudi res, da je blaginja prihodnosti odvisna od pripravljenosti za investicije v sedanjosti. Gotovo je industrija danes tista, od katere je odvisna blaginja človeštva v prihodnosti, gotovo je vendar tudi, da industrija zapušča podivjano okolje povsod tam, kjer je človek, ki je kot kmet negoval njeno okolje in skrbel za kulturno podobo pokrajine, obupal, ker je spoznal, da je samo človek druge, tretje in zadnje vrste. Pričujoča argumentacija vsebuje tako priznanje, da klasičnega kmetijstva v industrijski družbi ni mogoče ovekovečiti, kot pa dokaz, da brez njega tudi v prihodnje ne bo mogoče shajati. V ospredju zanimanja stoji človek. Da pri tem ne gre zgolj za kmečkega človeka, je bilo dokazano. Njegovi osebni problemi se več ali manj rešujejo sami od sebe. Gre za človeka sploh. In ta je že danes industrijsko tako prenapet, da skoraj primanjkuje zdravnikov, da bi mu zagotovili njegovo zdravje. Kemija odpoveduje, kličemo spet biologijo in biotehniko, skratka vire narave, da bi bili veseli, zdravi in zadovoljni. To pa je okolje, v katerem živimo in delamo. To okolje pa oblikuje človek, ki še kmet ostati hoče. Pomagajmo mu, da ga bo oblikoval tudi v prihodnje z enako vnemo kot v preteklosti. Dr. Pavel A p o v n i k Pregled najvažnejših predpisov o gozdovih Uvod V avstrijskem pravnem sistemu sicer velja pravilo, da lastnik lahko ravna s svojo lastnino po svoji volji, toda ustava dopušča, da zakoni omejujejo svobodo lastnika, če je taka omejitev v javnem interesu. Omejitve lastninske pravice so pogoste in občutljive predvsem npr. v zakonih o gradnjah, in o občinskih prostorskih načrtih. Posebno značilen primer omejitve lastninske pravice pa je gozdno pravo. Gozd že od nekdaj velja za dobrino splošnega pomena in uživa zato posebno, z zakoni določeno varstvo. Gozdu pripadajo številne funkcije, gozd je na primer gospodarski, varovalni, prepovedan, v narodnih parkih itd. Te funkcije presegajo interese individualnega lastnika gozda in terjajo zakonito zaščito. Družba ima interes, da ohrani gozdove ne oziraje se na lastninske razmere in tako ohrani tudi varovalne funkcije gozda. Namen tega članka je posredovati in tolmačiti najvažnejše zvezne in deželne predpise o gozdovih, s posebnim ozirom na pri nas običajni kmečki gozd. Omejil se bom v glavnem na predpise o krčenju in sečnji gozda, o graditivi gozdnih poti in o pogozditvi negozdnih kultur. Kljub začeti reformi avstrijskega gozdnega prava, katere dosedanji rezultat je „Zakon o razčiščenju gozdnega prava" iz leta 1962 (Forstrechtsbereinigungsgesetz, BGB1. Nr. 222/62), še danes veljajo členi 1 do vključno 21 „Zakona o gozdovih" z dne 3. decembra 1852, državljanski zakonik štev. 250. Načelo ohranitve gozdov člen 2 zakona o gozdovih iz leta 1852 določa, da brez dovoljenja nihče ne sme odtegniti gozdnih tal lesoreji in jih uporabljati v druge namene. Stalno ali začasno razgozditev, to je odstranitev gozda in spremembo v drugo kulturno vrsto, imenujemo krčenje gozda. Krčenje je ne-glede na obseg dopustno samo z dovoljenjem gozdne oblasti. Gozdna oblast je v prvi instanci okrajno glavarstvo, v drugi deželni glavar in v tretji ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo. Gozdna oblast sme dovoliti krčenje samo, če je v javnem interesu. Ne zadostuje torej, da krčenje ni v nasprotju z javnimi interesi, temveč morajo le-ti naravnost narekovati odstranitev gozda. Praiksa je 'to strogo načelo sicer precej omilila, vsekakor pa za dovoljenje za krčenje gozda ne zadostuje zgolj osebni, čeprav gospodarsko še tako uvidevni interes lastnika gozda. To velja predvsem za v zadnjih letih močno razširjeno krčenje gozdov za pridelovanje koruze. Gozdna tla Vprašanje, katero zemljišče je gozdno je zakonodajalec rešil v prid gozda, to se pravi, da veljajo za gozdne parcele vse, ki so v zemljiškem katastru vpisane kot gozd, (tudi če v naturi niso več zaraščene z gozdom) ter vse parcele, ki so v naturi zaraščene z gozdom, (tudi če v katastru niso vpisane kot gozd)! Nameni krčenja V prošnji za dovoljenje za krčenje je treba navesti med drugim tudi obseg in namen krčenja. Te podatke rabi gozdna oblast za presojo prošnje in v statistične namene. Najbolj pogosti nameni krčenja gozdov so pridobitev ali razširitev polja, uporaba v gradbene namene, pridobivanje kamna, gramoza in peska ter gradnja ali razširitev dovoznih cest in poti (o »gozdnih cestah" bom razpravljal pozneje). Dovoljenje za krčenje je lahko časovno omejeno ali neomejeno. Časovna omejitev je običajna pri krčenju za pridobivanje gramoza ipd., ker je obnovitev gozda — pogozditev — potem, ko je jama izčrpana, v javnem interesu. V ugotovitvenem postopku merodajni momenti so v glavnem razmerje med gozdno in kmetijsko obdelano površino pri kmečkih gozdovih, predvsem pri razširitvi polja v škodo gozda, obstoj servitutnih pravic na gozdnih zemljiščih, možnost, da so prizadete javne ceste in poti, vodovod in podobno. Da more oblast preveriti vsa ta vprašanja, je treba priložiti prošnji za krčenje katastrski plan, posebni izpisek iz zemljiške knjige (zaradi morebitnih servitutnih pravic, hipotek v tej zvezi ni treba navajati!), seznam zemljiške posesti in seznam sosedov, ki mejijo na za krčenje predvideno parcelo. Ravnanje z gozdom Člen 4 zakona o gozdovih prepoveduje vsako pustošenje gozda, to je tako ravnanje z gozdom, ki onemogoča ali otežuje nadaljnjo lesorejo. Po členu 5 je prepovedano tako ravnanje z gozdom, ki ogroža sosedov gozd. Vetrni pas gozda (na-pram sosednemu gozdu) mora biti 37 m širok, dokler ne priraste sosednji gozd, dotlej pa je dovoljen samo prebiralni posek. Člena 6 in 7 vsebujeta določila o varovalnem gozdu in o tozadevnih omejitvah lastninske pravice. Poleg varovalnega gozda obstoji po avstrijskem gozdnem pravu še takozvani prepovedani gozd (Bannwald), katerega izkoriščanje je n. pr. zaradi zaščite železniških prog in cest pred plazovi in erozijo posebno strogo omejeno. V zadnjih letih so kmetje skoraj do- cela opustili pašo in grabljenje stelje v gozdovih, deloma zaradi pomanjkanja delovne sile, deloma pa tudi v spoznanju, da to škoduje gozdu. Zato tozadevni predpisi niso več tako aktualni kot nekdaj. Sečnja gozdov Za sečnjo gozdov veljajo določila (koroškega) zakona z dne 22. julija 1911, deželni zakonik štev. 30/1912 o nekaterih ukrepih na področju reda v gozdovih in vodah. Ta določila dopolnjuje še zgoraj omenjeni zakon o razčiščenju gozdnega prava. Vsako sečnjo na golo, ki obsega več kot 25 arov je treba predhodno javiti gozdni oblasti. V obseg 25 arov se vštejejo tudi že obstoječe nepogozdene poseke na golo, ki mejijo na nameravani novi posek in z njim skupno merijo več kot 25 arov. Prebiralni posek je treba javiti oblasti tedaj, če na površini 25 arov po sečnji ne ostane več kot polovica debel, ki so potrebna za polni sestoj glavnega sestoja. Odgovor na vprašanje ali je v konkretnem primeru treba javiti sečnjo na golo ali prebiralni posek gozdni oblasti, je torej odvisen od obsega sečnje in od sestoja gozda. Vsekakor je priporočljivo, prej vprašati pri gozdni oblasti, ker je kazen običajno višja kot pa stroški, ki so povezani z dovoljenjem. Zakon o razčiščenju gozdnega prava določa, da posek na golo ne sme biti večji od 2 ha in ne širši od 50 m. Pri tem se vštejejo sosedne poseke, ki so mlajše od pet let ali nezasigurane podmladitve, ne-glede na lastninske meje. To pomeni, da utegne sosedova frata otežkočiti posek na golo ali ga vsaj omejiti v obsegu. Oblast more dovoliti izjemo omejitve sečnje na golo, če so dani posebni vzroki, kot na primer posebno težko spravljanje lesa, posek ogroženih sestojev, požar, kužne bolezni v hlevu lastnika gozda. V vetrnih pasovih je dovoljeno sekati samo posamezna debla, posek v ozkih pasovih pa je dovoljen samo, če ostane ohra- njen učinek varovalnega pasu. Debla mora izkazati uradni gozdarski organ. Zrelost gozda za sečnjo Prepovedano je, sekati nezrel visok gozd. Za sečnjo nezrel je visok gozd, ki je star manj kot 60 let. Za les hi.tre rasti določi mejo zrelosti za sečnjo ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo. Ta prepoved ne velja za sečnjo v zvezi z gradnjo gozdnih poti in božičnih dreves. Gozdna oblast mora izjemoma dovoliti sečnjo nezrelega visokega gozda za gradnjo javnih ■cest, vodovodov, železnic in podobnih javnih naprav ter za gradnjo dovoznih poti in žičnic. Pri posekih za tokovode, smučišča in podobne naprave predpiše gozdna oblast, v kolikor so potrebni, zaščitne ukrepe proti eroziji, hudournikom in plazom v breme tistega, v kogar korist se seka. Končno je možno izjemno dovoljenje za sečnjo nezrelega gozda v primerih gnilosti gozda, slabih lesnih vrst, poškodbe gozda po divjadi, pašni živini in gozdnih škodljivcih, če se s sečnjo zviša donos obnovljenega gozda. Z izjemnim dovoljenjem more oblast hkrati predpisati posebne ukrepe za zboljšanje donosa in zahtevati tudi primerno denarno vsoto kot varščino za zagotovitev uspeha. Posebni predpisi o božičnih drevesih "člen 37 zakona o razčiščenju gozdnega prava načelno prepoveduje sekanje jelk in njih spravljanje v promet v praznične namene za božične jelke in jelove vejice. Ta prepoved ne velja za sekanje jelk v okviru rednega koriščanja ali prebiranja in gojitve gozda (v kolikor to ne ogroža sestoja), za sekanje jelk na površinah, ki služijo gojitvi božičnih jelk in končno za domačo rabo lastnika gozda. Prodajanje božičnih jelk je dovoljeno le, če so označene s plombo. Plomba mora biti pritrjena na drevescu tako, da jo je moč lahko videti. Lastnik gozda si mora pravočasno priskrbeti zadostno število plomb pri gozdni oblasti, ki mu bo dodelila le toliko plomb, kolikor božičnih jelk bo mogel brez škode posekati v svojem gozdu. Božična drevesa drugih vrst Za prodajo božičnih dreves drugih vrst kot jelka je potrebno potrdilo o izvoru dreves. To potrdilo izstavi na prošnjo lastnika gozda ali kupca občina, v katere območju so bila drevesa dobljena. Prekupčevalec mora imeti poleg omenjenega potrdila še posebno potrdilo o nakupu dreves, ki ga izda tržni urad ali občina, v katere območju je bila sklenjena kupčija. Spravljanje lesa in naprave za spravljanje Zelo važne in aktualne so določbe zakona o razčiščenju gozdnega prava o spravljanju lesa in o napravah za spravljanje. Pod spravljanjem lesa razumemo transport lesa in drugih gozdnih proizvodov iz gozda od kraja pridelovanja do kraja zložitve, do javnega cestnega omrežja, do trga ali do kraja nadaljnje obdelave. K spravilu lesa spadajo tudi vmesna zložitev in transport orodja za spravljanje na kraj sečnje. Spravljati je treba z obzirnostjo na gozdna tla in sestoj, da ne nastanejo nove riže ali da se ne moti odtok vode v obstoječih rižah ali strugah. Naprave za spravljanje lesa so gozdne poti (ceste), gozdne proge, žičnice in riže. Vse te naprave ne služijo javnemu prometu in so last lastnika gozda ali skupnosti. Pri nas je od naštetih naprav najbolj pogosta gozdna pot. Za uvrstitev naprave med gozdne poti ni merodajno, da vodi pot izključno skozi gozdne parcele. Važen v tej zvezi je edino glavni namen poti, to je spravljanje lesa. Zakon predpisuje, da je treba načrtovati, graditi in vzdrževati naprave za spravljanje lesa tako, da se čimbolj ščitijo gozdna tla in sestoj, predvsem, da se ne dela potrata z gozdnimi tlemi. Graditev, vzdrževanje in uporaba spravljalnih naprav ne sme povzročati nevarne erozije, olajšati nastajanja plazov, motiti ravnotežja hribovitih tal, (gibljivih zemljišč) ali tako neugodno vplivati na odtok padavin, da bi utegnile nastati nevarnosti za gozdarstvo. V kolikor se pri gradnji gozdnih poti ne dajo preprečiti zgoraj navedeni posegi SO v naravo, jih je treba popraviti najkasneje ob koncu gradnje. Zahteva po strokovnosti Gradnja naprav za spravljanje lesa je dovoljena samo na podlagi načrtov in pod nadzorstvom strokovnjakov. Strokovnjaki v smislu zakona so: Strokovni organi gozdarsko-tehnične službe oblasti, strokovni organi gozdarskih oddelkov deželnih kmetijskih zbornic, civilni tehniki za gozdarstvo in vodje gozdnogospodarskih obratov (le-ti samo v mejah lastnega delovnega območja — obrata). Pri spravljalnih napravah razlikujemo med takimi, za katere je potrebno dovoljenje oblasti in takimi, katere je treba samo prijaviti oblasti. Dovoljenje je obvezno za gozdne proge, stalne žičnice, nestalne žičnice, če so napeljane nad ali pod stalnimi žičnicami ali mimo tujih stavb, gozdne poti, če vodijo skozi delovno območje službe za varstvo pred hudourniki in plazovi in končno za vse transportne naprave, če utegnejo prizadeti javne interese vojaške uprave, železnice, zračnega prometa, rudarstva, poštne in telegrafske uprave, javnih cest in poti ter hidrocentral in električnih vodov. Za transportne naprave v neposredni bližini državne meje je poleg dovoljenja gozdne oblasti potrebno še posebno dovoljenje carinske uprave. Dovoljenje za gradnjo naprave za spravljanje lesa zapade, če upravičeni ni začel z gradnjo v roku treh let po pravnomočnosti dovoljenja. Omenjeno dovoljenje vsebuje tudi dovoljenje za sečnjo lesa na površinah, ki so potrebne za transportne naprave. Te površine ostanejo gozdna zemljišča, obveznost jih pogozditi pa je odložena do opustitve naprave. Če lastnik gozda opusti gozdno pot, jo mora čimprej pogozditi, razen če je površina tako neznatna, da bi bila pogozditev nesorazmerno breme. Gozdne poti, za katere po zgoraj navedenih določilih ni obvezno dovoljenje, mora lastnik gozda javiti gozdni oblasti preden prične z gradnjo. Gozdna oblast more v roku 4 tednov prepovedati gradnjo, če projekt ne odgovarja zakonitim predpisom, ali če so prizadete pravice tretjih oseb, ki gradnji niso privolile (na primer lastnika zemljišč, čez katera naj pelje pot). Če pa oblast v 4 tednih ni prepovedala gradnje, se z delom lahko začne. Zasilna pot Vsak lastnik gozda je upravičen, da spravlja les in ostale gozdne proizvode čez tuje zemljišče in jih tam po potrebi tudi začasno zlaga, če tega ni mogoče opraviti drugače ali če bi bil drugačen način nesorazmerno dražji. V takem slučaju more lastnik gozda tudi zahtevati pravico do souporabe tuje transportne naprave ali tuje privatne poti. Če se prizadeti ne morejo sporazumeti o zasilni poti, odloči o potrebi in načinu spravljanja čez tuje zemljišče oblast. Kdor uporablja zasilno pot ali zloži gozdne proizvode na tuje zemljišče, mora za to plačati lastniku zemljišča odškodnino, ki jo določi oblast po zaslišanju gozdarskega izvedenca. Spravljanje skupnosti Pogosto je gradnja gozdnih poti v skupnem interesu več posestnikov. Zakon predvideva, da se morejo združiti posestniki (najmanj trije) v spravljalno skupnost s soglasnim sklepom. Če ne pride do soglasnega sklepa, more oblast na predlog večine prisiliti posestnike, ki so ostali v manjšini, da pristopijo skupnosti. V praksi so taki slučaji zelo redki, zato tu ne bom navajal tozadevnih določil. Pravila spravljalne skupnosti morajo vsebovati seznam vdruženih posestev, določila o vzdrževanju skupnih transportnih naprav, ključ, po katerem se razdelijo prispevki na člane skupnosti, ureditev glasovalne pravice in določbe o organih skupnosti. Spravljalne skupnosti nadzoruje oblast, ki tudi odloča o takih sporih med člani, ki izvirajo iz članstva v skupnosti. Varstvo gozdov V tem poglavju se bom omejil na najvažnejše splošne predpise; navajanje vseh ukrepov v varstvo gozdov bi preseglo okvir tega sestavka. Lastniki gozdov morajo ukreniti vse, 'kar je treba, da se gozdovi zavarujejo pred požarom in drugimi elementarnimi nezgodami, rastlinskimi boleznimi, mrčesom in drugimi škodami. Take nevarne pojave mora lastnik gozda v okviru možnosti zatirati po svojih močeh, vsekaikor pa jih mora takoj javiti oblasti, hi ukrene kar je potrebno, da se škoda ne poveča. Lastniki ogroženih gozdov morajo podpreti in izvesti ukrepe, ki jih predpiše oblast za zaščito gozdov pred omenjenimi škodami. Pogozditev kmetijsko obdelanih zemljišč Ob koncu tega članka naj omenim še zakon o omejitvi pogozdovanja kmetijsko obdelanih zemljišč iz leta 1930, koroški deželni zakonik štev. 32. Ta zakon določa, da mora posestnik, ki hoče pogozditi zemljišče, za katero ne veljajo zakoni o gozdovih, to javiti okrajnemu glavarstvu. Glavarstvo obvesti o tej nameri lastnike sosednih kmetijsko ob- delanih zemljišč. Le-ti imajo pravico, da zahtevajo v roku treh mesecev od dneva obvestila, da oblast pogozditev prepove ali omeji na ta način, da predpiše varovalni pas in tako odvrne nevarnost za sosedno zemljišče, ki bi utegnila nastati po zasenčenju ali koreninah. Na ugovor soseda proti pogozditvi poskusi oblast najprej poravnavo med udeleženci, če pa ta ne uspe, odredi ogled na kraju samem, na katerega povabi poleg strank še po enega izvedenca za kmetijstvo in gozdarstvo. Na podlagi ugotovitev na kraju samem oblast dovoli ali prepove pogozditev. Stroške postopka naloži oblast lastniku zemljišča, ki je bilo predvideno za pogozditev, ako jo je prepovedala v celoti ali delno, (lastniku sosednega zemljišča pa, ako je bila dovoljena pogozditev brez omejitve, to se pravi, če je bil ugovor brezuspešen. V slučaju, da posestnik pogozditve ni prijavil okrajnemu glavarstvu, more zahtevati lastnik sosednega zemljišča uvedbo pravkar opisanega postopka, dokler nasad ni starejši kakor pet let. To velja tudi v slučaju zasevka, dokler starost zasevka ne presega pet let. TURIZEM NA VASI IN NJEGOVA PROBLEMATIKA 1. Delež na celokupnem turizmu Območje Alp sodi v Evropi med glavne centre mednarodnega turizma. To vidimo na primeru Avstrije in Švice enako kot na primerih alpskega območja Francije, Zvezne republike Nemčije, Jugoslavije in Italije. Turiste iz vseh delov sveta vabijo v območje Alp, gorati svet s svojimi slikovitimi dolinami in jezeri, možnost turističnega izživljanja poleti in pozimi, historične znamenitosti in pa podnebje, ki blagodejno vpliva na človeka, ga osveži in ozdravi. Povsod v tem območju je zaradi tega turizem eden glavnih virov narodnega gospodarstva, ki ga oplaja s pomembnimi devizami. Na turizmu zaslužijo zlasti gostinska podjetja, ustanove, ki vzdržujejo promet, in kmetijstvo. Slednje ima od turizma posredne in neposredne koristi. Posredne zaradi tega, ker turizem močno poveča porabo živil, zlasti mesa, mlečnih izdelkov in jajc pa tudi sadja in zelenjave ter izdelkov iz njih. Zato se je zlasti v kmetijstvu alpskega območja zadnja leta izoblikoval rek, da je ..turizem najboljši in hkrati najcenejši eksport teh osnovnih produktov živilske industrije". Med neposredne koristi, ki jih imajo kmečki ljudje alpskega območja od turizma sodijo predvsem donosi od oddajanja turističnih sob in pa možnost zaposlitve kmečkih sinov in hčera po turističnih podjetjih svoje bližnje okolice. Prezreti tudi ne smemo prispevek, ki ga vasem in dolinam turizem nudi na poti civilizacije in oblikovanja njihove kulturne podobe. Turizem v zadnjih 20 letih ni postal toliko moda kot pa potreba industrializiranega in avtomatiziranega življenja po tovarnah in po mestih, ki rastejo v višino in širino. V takem življenju je človek potreben spremembe svojega okolja, potreben svežega, ostrejšega zraka in miru po dolinah, ki jih obrobljajo gozdovi in prijetna divjina grebenov in grap njihovih gora. Da je temu tako, spoznamo med drugim zlasti na primeru alpskega sveta Avstrije. Od 66 milijonov turističnih nočitev v turističnem letu 1967-68 je na nočitve inozemskih turistov odpadlo 46,5 milijona nočitev. V istem letu so v Italiji našteli le 40,7 milijona nočitev inozemskih turistov, v Švici 18,8 milijona, v Zvezni republiki Nemčiji pa 13,8 milijona. Gospodarsko gledano je inozemski turizem v tem letu prinesel Avstriji deviz v vrednosti 17,7 milijarde šilingov, za 12°/» več kot v turističnem letu 1966-67. Pri tem je značilno naslednje: Turizem je v Avstriji osredotočen na podeželje, zlasti na podeželje v alpskem svetu. 63 °/» celokupnih nočitev in 76 % nočitev inozemskih turistov je leta 1967-68 odpadlo na zvezne dežele Tirolsko, Koroško in Salzburško, ki imajo izrazit karakter alpskega sveta. Med 21 občinami, ki so naštele več kot 400.000 nočitev, je bilo le 6 mestnih občin, 15 pa je bilo podeželskih občin. Še bolj kot to kaže, da se turizem koncentrira na podeželje, naslednja primerjava: od 4.000 občin, ki jih je tedaj štela Avstrija je na teh 21 občin odpadlo več kot ena četrtina turističnih nočitev inozemskih gostov. Ta koncentracija zadnja leta ni popustila, marveč se še naprej veča. Od nje profitirajo občine v okolici turističnih centrov, medtem ko so se poizkusi za večjo udeležbo na turizmu po občinah, ki takih centrov v bližini nimajo, izjalovili. Izjalovili so se praktično povsod tam, kjer ni cest, po katerih bi se poleti in pozimi lahko pomikale kolone avtomobilov s turisti v kraje oddiha in razvedrila. Odstotek nočitev, ki v Avstriji odpade na Zgornjo Avstrijsko, Nižjo Avstrijsko, Dunaj, Gradiščansko in Štajersko ter Predarlsko je najbolj zgovoren dokaz te trditve. Na te zvezne dežele je 1967-68 odpadla le ena tretjina celokupnih turističnih nočitev, od nočitev inozemskih turistov pa komaj ena četrtina. 2. Delež podeželja na turizmu Dosedanja primerjava razvoja turizma in primerjava njegovega pomena za kmetijstvo kažeta, da je turizem gospodarski faktor kmetijstva lahko le v območjih ob večjih turističnih centrih in ob njegovih glavnih prometnih žilah. Ta trditev se opira na poročilo agrarnogospodarskega instituta pri visoki šoli za kmetijstvo na Dunaju, po katerem se je število turističnih nočitev po gorskih občinah ob takih žilah med letom 1961 in letom 1964 povečalo za 26 %. Njihovo naraščanje po teh občinah je bilo mogoče zaznamovati tudi v naslednjih letih. Leta 1967 je bilo njihovo število za 19 do 49% večji kot leta 1961. Pri tem je značilno, da so največji porast zabeležile občine, ki so imele najvišjo agrarno kvoto, najnižji pa občine, ki so imele najnižjo agrarno kvoto. Leta 1967 je od celokupnih turističnih nočitev odpadlo 77 % nočitev na območja, ki — kmetijsko gledano — sodijo v območje gorskih kmetov. Pri tem je treba vendar upoštevati, da število nočitev pri privatnih oddajalcih sob v Avstriji na splošno nazaduje. Leta 1964 je na nočitve pri privatnih oddajalcih sob odpadlo še 38 % celokupnih nočitev, leta 1967 le še 32 °/o, leta 1968 pa komaj 29 %. Iz tega nazadovanja je razvidna tendenca, da se tudi v gorskem svetu turistične nočitve čedalje bolj koncentrirajo na turistična podjetja. Privatni oddajalci sob spoznavajo, da so s tem povezana bremena opravičljiva le ob večjem številu turističnih postelj. Da je temu tako, je mogoče spoznati iz „zelenega poročila", to je poročila o položaju avstrijskega kmetijstva. Tam je glede donosnosti turizma rečeno, da je v povprečju gorskih kmetij alpskega območja od donosa turizma odpadlo na zaposleno osebo 1.522 šilingov dejanskega zaslužka, leta 1967 pa 1.301 šiling. Z ozirom na to, da se je medtem odstotek nočitev pri privatnih oddajalcih sob zmanjšal od 32 na 29 %;, je mogoče trditi, da nekateri kmetje oddajanje turističnih sob opuščajo, drugi pa tovrstne kapacitete večajo. Kako se oddajanje turističnih sob s strani kmetov koncentrira na določene kraje, se pravi na kraje s turistično tradicijo in atraktivnostjo, kaže primer Tirolske, kjer 2/a kmetov oddaja turistične sobe, pri katerih se dohodek iz te dejavnosti giblje med 15.000 in 35.000 šilingi. Na Koroškem oddaja turistične sobe le ena tretjina kmetov, v avstrijskem povprečju pa komaj 18%. 3. Podeželje ima od turizma predvsem posredne koristi Iz dosedanje globalne analize razvoja turizma na podeželju in njegove problematike je mogoče povzeti, da so pogoji za udeležbo na koristih turizma odvisni — od njegove lege in — od njegove tradicije in atraktivnosti za turističnega gosta. Čeprav interesi turistov v tem pogledu kažejo velike razpone, je — zopet le globalno gledano — mogoče ugotoviti, da so posredne koristi, ki jih ima kmetijstvo od turizma, večje od neposrednih koristi. To velja za kmetijstvo v odmaknjenih gorskih področjih enako kot na splošno za kmetijstvo ob robu turističnih centrov in prometnih žil. V potrdilo tega naj spet služi avstrijski primer. Po poročilu Agrarnega informacijskega centra št. 2429/1969 je mogoče dnevno porabo turistov za prehrano ceniti s 30 do 35 % njihovih izdatkov. Korist, ki jo ima od tega kmetijstvo, so cenili leta 1968 na 2,8 milijarde šilingov. Ob teh izdatkih za prehrano so v istem letu inozemski turisti v Avstriji zaužili skupno 9,4 milijona kilogramov mesa. 1,4 milijona kilogramov masla in 11,75 milijona litrov mleka. Z drugimi besedami: če ne bi bilo inozemskih turistov, bi morala Avstrija iskati možnost za ekspert iste količine omenjenih kmetijskih pridelkov, pri katerem pa bi bilo dosti manj zaslužka, kot pa pri v veliki meri neposrednem vnovčenju pri inozemskih turistih v domačem kraju. Ker je omenjeni konsum na živilih s strani turistov v veliki meri omejen na podeželska območja, ki so drugače od tega s temi surovinami živil močno oddaljena, je ta posredna korist turizma za nje velikega pomena. Ob tej glavni med posrednimi koristmi, ki jih ima kmetijstvo od turizma, pa ni mogoče prezreti tudi ostalih. Kontakt, ki ga imajo ljudje po turističnih območjih podeželja, vidno omiljuje drugače tako usodno razliko med mestom in podeželjem. Prebivalstvo takih območij spoznava, da je kulturna podoba vasi in okolja potrebna, če hočejo zadovoljiti svoje goste. Predpogoji take podobe pa niso le okusna poslopja in urejena pota in sprehajališča, marveč tudi sodobna kanalizacija in oskrba z vodo, končno pa tudi s prodajalnami živil, s telefonskimi zvezami in ustanovami, ki drugače verjetno nikoli ne bi prišle na vas. Z njimi pa gine razlika med mestom in podeželjem in sla mladih, da zapustijo svoj rodni kraj na poti v mikavnejšo tujino. To pa je velikega pomena ravno po obronkih gora in hribov, kjer je drugače kmetijstvo na trdem in slabo plačanem delu. Turizem zajezuje odseljevanje ljudi iz takih krajev. Občini Spiess in Pregraten na Tirolskem sta za to trditev zgovoren dokaz. Občina Spiess, ki leži odročno in ki nima turizma, je v zadnjih 20 letih zgubila eno četrtino prebivalstva. Na podobnem nazadovanju števila prebivalstva je pred drugo svetovno vojno trpela tudi občina Pregraten, z razvojem turizma se je njen položaj pozneje zboljšal. Leta 1961 je štela za polovico več prebivalcev kot v letih pred drugo svetovno vojno. Podoben razvoj in gibanje števila prebivalstva je mogoče opažati skoraj po vseh gorskih občinah Tirolske, Salzburške in Koroške, pa tudi drugod. 4. Udeležbo na koristih turizma mora kmetijstvo drago plačati Kakor je res, da ima kmetijstvo v goratem svetu od turizma očividne, ja velike koristi, tako je tudi res, da je moralo za dosego le-teh pravočasno vložiti veliko denarja. Kraji, do katerih ni speljana ustrezno široka, asfaltirana cesta in ki ne razpolagajo z zmogljivimi instalacijami električne energije, doslej niso mogli zabeležiti razmaha turizma in ga tudi v prihodnje ne bodo mogli, pa če ležijo še tako blizu turističnih centrov in njegovih prometnih žil. Cesta in pa instalacija električne energije pa staneta veliko denarja. Toda njune koristi so za dosego dodatnega zaslužka v turistični dejavnosti ravno tako neizpodbitne kot pa za napredek kmetijstva. To je mogoče spoznati iz poročila s Tirolske, kjer so na gorskih cestah in poteh med vsemi vozili našteli 75 °/o osebnih avtomobilov, med njimi pa 54 °/o takih z inozemsko oznako. Ker je pri takih cestah bistveno to, da niso „slepe ulice”, marveč da so speljane vedno spet do glavnega cestnega omrežja, je razumljivo, da so razmeroma drage. Gradilo jih je v glavnem kmetijstvo, koristijo pa sedaj celoti, turistom enako kot turističnim podjetjem ter obrti in trgovini. Isto velja za inštalacijo električnega omrežja, pa tudi za gradnjo vodovodov in omrežja vaške kanalizacije. Kjer teh „preduslug“ za razvoj turizma na vasi ni bilo, tam se tudi ob najbolj sodobnih restavracijah in turističnih sobah ni mogel razviti in kot pridobitna dejavnost prebivalstva uveljaviti in ustaliti. Primerov, ki to potrjujejo, je ničkoliko. Kmetijstvo pa mora tudi drugače svoj delež na turizmu plačati. Oddajanje turističnih sob je povezano z dodatnim delom. Nega poslopij in dvorišč zahteva čas, enako vljuden pogovor z gosti na vasi. Čas pa je tudi v kmetijstvu čedalje bolj denar. Čas, ki ga od kmečkih ljudi zahteva turizem na vasi, je mogoče pridobiti le s primerno preusmeritvijo kmetovanja. In ta marsikje ni enostavna. Preprečiti, da goveda ne bodo zjutraj in zvečer blatile na cesti, kjer se sprehajajo turisti, marsikje ni tako enostavno kot na prvi pogled izgleda. Tudi smradu gnojišč v poletni vročini ni mogoče kar tako spraviti z dvorišč in vasi. Toda vse to je le en del kopice problemov, ki so povezani s turizmom na vasi in ki jih mora kmetijstvo finančno prej rešiti, preden se vrže v objem turizma. Poglavitni problem, ki se pojavlja po krajih, ki z eno nogo že stojijo v turizmu, je zanemarjanje kmetijske dejavnosti na zemljiščih, kjer je delo zamudno. Povsod v gorskem svetu alpskega območja, kjer so čutiti močnejši utripi turizma, naletimo na nepokošene senožeti in zanemarjene pašnike. Da ne motijo kulturne podobe okolja, so morale številne občine njihovo košnjo in negovanje prevzeti na svoj račun, se pravi na račun davkoplačevalcev. Ob tem problemu pa postaja čedalje bolj očividen še drugi: parkirni prostor za avtomobile in stanovanjske prikolice za njimi. Tudi rešitev tega problema v gorskih krajih ni tako enostavna, kot se na prvi mah zdi. 5. Zaključek Oris problematike turizma se zaokrožuje v spoznanje, da njegovega razvoja na vasi doslej nikjer ni bilo mogoče izsiliti. V prihodnje bo to še manj mogoče. Za turizem na vasi bosta v prihodnje še bolj kot v preteklosti odločila njegova krajevna tradicija in atraktivnost. Oboje je že sedaj v glavnem omejeno na območja Alp, v tem območju pa zopet na kraje ob glavnih turističnih centrih in ob prometnih žilah po katerih se vrstijo avtomobili s turisti iz severa proti jugu in iz juga proti severu. Kraji, ki lahko računajo na nadaljnji razvoj turizma, so s tem jasno označeni. Označeni so ravno tako jasno, kakor njihova potreba po investicijah, ki jih turizem na vasi zahteva, preden je mogoče računati z njegovimi koristmi. Med temi investicijami stojijo investicije na področju infrastrukture pred onimi za neposredni razmah turistične dejavnosti in njenega pospeševanja. Skupni imenovalec imajo te investicije le v investitorju. Investitor na področju turizma na vasi pa ne more biti niti zgolj turistično podjetje samo, niti ne občina, niti ne kmetje kraja. Biti more to le skupnost vseh teh, oz. vseh, ki vidijo v turizmu svoje koristi. Ali gre akcija skupnih prizadevanj potem v smeri pojma, „vas oddiha", pojma „dopust na kmetih" ali pa pojma „dopust v naravnem parku" je pri tem le še sekundarnega pomena. Primarnega pomena je in ostane potreba, da si je turistična skupnost na vasi na jasnem glede tega, da bo uspehe turizma dosegla le z združenimi močmi in da pri nudenju turističnih uslug nikoli ne bo popolna. Konkurenca, ki jo opažamo na vseh področjih gospodarske dejavnosti, verjetno nikjer ni tako neizprosna kot ravno v turizmu. Blaž Singer Helmut Scharj se je rodil 28. novembra 1915 v Beljaku. Njegovo narodnostno-poreklo je zelo pestro, čisto staroavstrijsko: oče sudetski Nemec, mati rojena sicer v Wolfsbergu v Labotski dolini, vendar izvirajo njeni starši iz Ljubljane in Odenburga. Scharf je bil ie pred nacistično vlado na Koroškem učitelj. Nacisti so ga vrgli iz službe. Kljub temu pa jim je bil za vojsko dober dovolj. Z nečloveškim duševnim naporom je ta nežno čuteči pesnik prenašal Hitlerjev militarizem, o njegovem notranjem uporu nam priča njegova radijska igra „Die Messe in Monrupino" (1962) — Maša v Monrupinu, naselju ob Trstu, kjer ustvarja pesnik stike s partizanstvom. Še pred to igro pa je napisal, tudi za radio, dokument o nacističnem hudodelstvu nad koroškimi Slovenci — „Geruch unverliifUich" (1961) — Voh nezanesljiv, ki je doživela — da jih ni sram pri celovškem radiu! — samo slovensko uprizoritev — v Ljubljani. (Tudi za 50. obletnico tolikanj praznovanega plebiscita bi bili lahko popravili svoj odnos do resnice in pravice v tem vprašanju, pa ljudem, zlasti mladini, z uprizoritvijo te igre prikazali, kaj se je zgodilo Slovencem v deželi leta 1942. Nič,, čisto nič.) Po vojski so poklicali Scharfa kot šolnika na celovško učiteljišče in ga imenovali za profesorja tega zavoda. Po ukinitvi učiteljišča ga je prevzela Pedagoška akademija. Scharf je že zgodaj pesnil, tako je npr. zastopan v antologiji „Stimmen der Ge-genwart“, ki jo je izdal leta 1952 Hans V/eigel. Že dve leti pozneje mu podeli mesto Celovec nagrado za pospeševanje književnosti — Literaturforderungspreis der Stadt Klagenfurt. Leta 1956 izide njegova prva pesniška zbirka „Als Toter leben“, 1963 pa ta druga — „Saumpfad“ — Neue Gedichte, leta 1966 tretja — „Wdren auch Worte wie Gras“. Istega leta je izdal tudi zbirko esejev z naslovom „K'drntner Literatur-spiegel“, leto pozneje pa še mladinsko knjigo „Das Haus zu den drei L6wen“. Tudi tri filmske scenarije je Scharf napisal, enega npr. o Fr. Perkonigu, o katerem je tudi v „Perkonigovi družbi" — J -F -Perkonig-Gesellschaft že predaval. Ta čas pripravlja obširen družbenokritičen roman (menda z naslovom „Povprečnež") — in novo zbirko pesmi. Letos je prejel pesnik za svoje dosedanje literarno delo nagrado »Ustanove Theodor Komer". Kot edini koroški pesnik nemškega jezika sodeluje z eseji (npr. o Christini Lavantovi) in pesmimi tudi v mariborskih »Dialogih". Koledar Slovenske prosvetne zveze prinaša z zanimanjem sledečo Scharfovo povojno črtico, posebno še, ker veje iz nje — kakor iz vseh njegovih del — duh sprave-in človečnosti. Pesniku pa želimo zdravja in še mnogo literarnih uspehov. Janko Messner Helmut Scharf Nasip ob Savi Tisto jutro sem se končno odločil, da bom pobegnil. Načrtoval sem pobeg ves; čas, odkar sem vedel, da je meja tako blizu. Imel sem dovolj priložnosti. iztakniti primerna pota za ta namen, ko sem hodil iz taborišča na delovno mesto in spet v taborišče.. Tako sem si bil torej zdaj z načrtom popolnoma na jasnem. Urediti bom moral tako, da mi ne bo treba na gradbišče. Nasip, ki smo ga zidali, je bil na zemljišču mlina, na zaklinku med Savo in cesto, vendar od nje ločen s polji in prostranim sadovnjakom. Pogostokrat so odcepili od naše komande enega ali dva moška in ju poslali na delo v mlin. Služba je bila tamkaj prijetnejša, ker so jo nadzirali civilisti in ker si bil kot posameznik laže in prej deležen človeškega sočutja kot v množici. Prenekaterikrat si dobil tam kaj za pod zobe. Če kdaj ravno ni bilo kakega dela, si smel sesti in si odpočiti. Tu pa tam si se lahko naravnost po sili zaposloval v kakem zasanjanem kotičku vrta. Odtod bi se moralo posrečiti, da pobegneš neopažen. Breg onstran ceste je bil poraščen z grmičevjem. Vse drugo bi se potem že videlo, posebno ko bi dosegel vrh brega. Potem bi že napravil kako ovinek okrog mesta Kranj in jo ucvrl proti severu. Preden bi iz mlina obvestili stražarja, preden bi ta sporočil pobeg taborišču in bi tam mobilizirali patruljo, bi bil gotovo že ,čez hrib in dol‘. Takšen je bil načrt. Že zgodaj sem stal tokrat pri plotu in nestrpno čakal na stražarja, ki naj bi nas odvedel na delo. Bilo mu je ime Zvonko in je bil dobrodušen fant. Dalje kot si ga poznal, bolj je bil priljuden, čeprav si se ga skraja bal. Prve dni je vladala nekakšna panika vsakokrat, ko so se prikazali stražarji z brzostrelkami, da bi sestavili delovne komande. Oslabeli, kakršni smo bili, smo se bali dela in se potuhnili v taboriščnih barakah, toda tam so nas stražarji prav kmalu izbezali z nedvoumnimi grožnjami in nič kaj nežnimi sunki v rebra. Neredko so uprizorili pravi lov okrog barake, ki je bil sumljivo podoben otroški igri ,miš in mačka1 in ki jih je resnično razkačil. Kmalu pa se je razvedelo, da delovne komande nikakor niso najslabše, saj so omogočile ujetniku kdaj pa kdaj kak nepričakovan priboljšek v prehrani in kakšno spremembo. Vsekakor so bile v marsikakšnem pogledu boljše kot ubijajoči dnevni red v taborišču. Ko se je torej to jutro Zvonko prikazal, je bila komanda kmalu sestavljena. Štel je vestno oziraje se tja čez naše glave: „Štiri, šest, osem, devet... Dobro!" Zadovoljno je del brzostrelko na ramo in na povelje „Brž!" se je cela četica pomaknila hlamudravo in klapoušno kakor tjavdan. Postavili sem se bil na čelo vrste, da bi bil takoj pri roki, če bi iskali koga za mlin. Še dan poprej sem dobil za zadnji veliki bankovec, ki je bil zdaj seveda brez kurza, precejšen kos kruha. To bi za pobeg moralo zadoščati. Drugače nisem imel ničesar razen neke vrste nravstvenega spričevala, ki sem si ga sam izstavil in ki se mi je pod roko razraslo v obširno pisanje. V njem sem se razpisal o bedi in nesmislu našega položaja in si tako olajšal dušo. Orisal sem svoje poreklo, svoje življenje in mišljenje in sem prikazal, kako boleče me prizadeva, ko moram delati pokoro za tisti sistem, ki sem ga tako sovražil, da, čigar žrtev sem postal. „Ta vojska ni bila moja reč“, sem zapisal, „prav tako kot mi bila Vaša. Jaz sem eden izmed vas. Brezpraven sem kakor vi, brez moči kakor vi, zlorabili so me kakor vas. Nobenemu od vas nisem skrivil lasu. Zdaj pa sem vsega kriv za tiste, ki so se pravočasno poskrili." To pisanje, čeprav je bilo nemško, me bo legitimiralo in varovalo, sem si obetal. Nosil sem ga v notranjem žepu suknjiča, kjer ima vojak navadno svoja obvezila. Kruh sem stlačil v menažko, to pa v krušno vrečico. Pot je peljala nizdol k Savi, ki teče po dolini, nad njo pa leži naselje na planoti. Na mestu, kjer se odcepi k mlinu, se je Zvonko ustavil. — Zdaj! Zdaj! sem pomislil. Toda neki šesti čut mi je velel iti naprej, mimo njega, v smeri proti napisu. Moj instinkt me ni varal. „Stoj!“ je zaklical, še preden sem napravil tri korake. „Kam pa greš?" In potem — po kratkem odmoru, ko me je premeril od nog do glave — je dejal kakor za kazen: „Du — Mulile!" Stežka sem prikrival vznemirjenost in se delal ravnodušnega. Namenoma sem se obotavljal. „Brž!“ se je zadrl name in zagrabil brzostrdlko. Zdaj sem jo kajpada pocedil. Zvonko se je režal, potem je del brzostrelko na ramo in gnal skupino dalje proti reki. Vrtoglavica se me je lotevala. Misli in občutki so se podili v meni z blazno hitrostjo. Mlin je ležal kakih tri sto metrov pred mano za pasom visokega ločja. Že večkrat sem bil prehodil pot, navadno pod nadzorstvom, včasih pa tudi sam. Toda nikoli poprej me zavest, da sem svoboden, ni tako prevzela. Na levi je bila njiva visoke pšenice. Njen tihi poletni vonj me je ganil. Z dvema korakoma bi lahko zginil v visokem žitu. Še ne! sem pomislil. Z vsakim korakom, s katerim se oddaljujem od svoje skupine, zgublja Zvonko nekaj svoje moči nad menoj. Še nekaj metrov — tam, preden zavije pot iz varstva dreves na odprti travnik, je tista točka, ki je enako daleč od območja stražarjevega kakor od mlina. Nekaj sekund me še loči od nje, potem se moram odločiti. Toda preden sem se mogel zbrati, se je podrlo vse upanje. Pod prvimi drevesi sadovnjaka, ki so se prikazala za krivino, mi je prišel naproti neki moški, poznal sem ga, bil je Nazar, nadzornik gradnje. Gotovo me je takoj opazil, kajti bil je hitro pri meni. „Nič ni danes!" mi je zaklical. „Nič dela! Pojdi z menoj!" Govoril je kolikor toliko nemško. V meni se je vse obračalo, ko sem se zasukal in vštric njega stopal. Nazar je bil civilist, bil je verjetno polir ali kaj takega. Bali smo se ga 'bolj kot stražarja. Marljivo je pazil, da nismo „zabušavali“ in je gledal mimo nas s hladnim prezirom v očeh. Verjetno so Nemci z njim slabo ravnali ali pa je bil ideološko prenapet. Nem in ponižen sem se vračal na njegovi strani h komandi. Delo na nasipu se je že začelo. Nekateri od nas so mešali beton, drugi so presejali pesek. Motorna črpalka, ki je reševala temelje talne vode, je glasno tolkla. Nazar je obvestil stražarja z nekaj besedami. Bile so hude in trde. Zdelo se je, da mu nekaj očita. Zvonko je slonel zdolgočasen na steni orodjarne, kakor da ga vse skupaj nič ne briga. „Pojdi po pesek!" se je obrnil Nazar k meni. Zagrabil sem samokolnico in jo porival nizdol k savskemu bregu. Vzdolž reke je bila sipina. Dajala nam je primeren material za našo gradnjo. Iz desak smo bili zložili varnostno prečko in po njej vozili. Visok drog je štrlel iz ogrodja proti nebu kakor kazalec velikanske sončne ure. Na njegovi počasi se premikajoči senci smo ugotavljali čas. Še je padala daleč po sipini. Tu sem bil spet sam. Savini valovi so mikavno iziplakovali breg. Zdaj, v trenutku globokega razočaranja, ko se mi je pobeg izjalovil, se moje misli niso obračale na sever, kjer je bilo videti gorovje kot neprehodno oviro, temveč so potovale dol po reki. Dal sem ji na pot vse hrepenenje in vso bolečino tiste ure. Tam doli nekje sem nekoč preživeli počitniške dni pri ljubih sorodnikih, tam živijo še danes kot priče mojih otroških let neke tete in sestrične in deklica Ivanka, tam je mesto z negovanimi cestami in trgi, s postajami in poštnimi uradi, s telefonom, s časopisi in uradi, skratka z vsem, kar te poveže s svetom. In tam doli je pač tudi glava dežele, vlada, tam so gotovo ljudje, ki jim naša usoda ni deseta briga in ki pomagajo vsakomur, ki trpi krivico, do pravice. Ni čuda, da je voda Save v meni vzbudila nemo zavist! Ne vem, kolikokrat sem tisti popoldan prepeljal samokolnico tja in nazaj. Senca visokega droga na odru se je le počasi pomikala dalje in se manjšala. Pozneje sem presejal pesek in še pozneje sem sipal z lopato betonsko zmes v visoki leseni opaž, ki je dajal obliko bodočemu zidu. Glasno je ropotal gramoz v globoki jašek. Bil sem skoraj sam tu zgoraj. Pesek je prestavil gumijasto cev motorne črpalke. Zdaj je moral Miha, mehanik, v visokih vodnih škornjih zlesti dol in očistiti sito. Drugi so pomagali. Nazar je dajal navodila, Zvonko je stal ob strani in jih opazoval. Nenadoma sem zagledal prazno steklenico za pivo, ležečo v bližini orodjarne v travi. Bil sem kakor vkopan. Bliskovito se mi je porodila misel, me prevzela romantična predstava o pustolovskih potovanjih sporočil v steklenicah. Domotožje, ki se je nabralo v mojih prsih v teku tednov in mesecev, je hotelo na dan; izjalovljeni pobeg je zahteval svojo simbolično uresničitev. Skoraj mehanično sem stopil po steklenico. Predstavljal sem si njeno potovanje; le kdo jo bo našel: kak ribič, kak otrok pri igri, kaka ženska pri splakovanju perila na bregu, kak stražar na jezu elektrarne? Odpel sem mehanično zaklopko, katere spojke so steklenico z gumijastim obročem nepredušno zapirale. Potem sem vzel svojo izpoved iz notranjega žepa suknjiča in jo čvrsto zvil. Morda bojo zanesli sumljivi dokument v tujem jeziku na milico, morda bo čul kak časnikar o njem, morda vlada. Besede avstrijskega vojnega ujetnika bojo alarmirale javnost in odgovorni jih bojo premislili: „Ta vojska ni bila moja reč. Jaz sem eden izmed vas, brezpraven sem kakor vi, brez moči kakor vi, zlorabili so me kakor vas .. .“ Vročično sem vtaknil svitek papirja v stekleničin vrat, porinil sem ga vanj le z veliko težavo. Pozneje bi bil moral spet dol k reki, pa sem hotel vzeti tedaj steklenico s seboj. Toda komaj sem zaprl zaklopko, ko sem zagledal Zvonka, ki je prihajal izza orodjarne. Žvečil je bilko trave med zobmi, jo izpljunil in si nekaj zažvižgal. Nisem vedel, kaj naj s steklenico počnem in v tej zadregi sem jo spustil v jašek. Potem sem vzel lopato in vrgel nanjo betona. Zdaj šele je postal pozoren name. Sedel je na prag orodjarne, si prižgal cigareto in me opazoval. Steklenica je bila že pokrita s plastjo betona. Šele opoldne, ko smo klapali utrujeni in lačni v taborišče, sem se zavedel, kaj se je bilo zgodilo: Od okolice neopazovan sem vzidal z zgodovinskim aktom, ki je drugače samo stvar ministrov, političnih komisarjev in županov, v ta nasip pri Savi listino kot oznanilo za poznejše rodove. Mene, neznanega vojnega ujetnika, je usoda izbrala za to dejanje: Ime, podatki in življenjepis avstrijskega vojaka pričajo o stiski in tragiki mnogih in pozivajo h človečnosti: »Kdorkoli si že, ki to bereš, karkoli že nameravaš z menoj: poznam te v dekletu Ivanki, ki je delala v hiši moje tete; poznam te v pesmi, ki mi jo je pela babica; storil sem ti dobro v tistem tujem fantku, ki sem mu nekoč v ljubljanskem Tivoliju plačal vožnjo z vrtiljakom. Mir se začenja med teboj in menoj: tvoje zaupanje vame je zgled za najina naroda; gostoljubje, ki sem ga deležen pri tebi, je prva gospodarska pogodba; sporočilo, ki ga boš zame posredoval, je tvoje tajno poslanstvo. Pomagaj mi! Pričaj zame! Tu je moje ime! ... Tu je moj naslov! . . . Tu so moji podatki! ... Mir med Teboj in menoj je mir med najinima narodoma." Prev. Janko Messner KMEČKA ROKA Andrej Kokot Ali si že pogledal dlan svoje roke? Morda si bil pri vedeževalki, da ti je iz nje prebrala tvojo bodočnost. Ali si že videl raskavo roko kmeta? v njej ne boš videl bodočnosti. V njej je preteklost samo preteklost! Nada Gaborovič Dežela onstran Bilo je zgodnje poletje in sonce je zahajalo pozno, čeprav je legalo v gorskem svetu. Preden je utonilo za greben, je viselo nekaj časa v rumeni svetlobi in zlatilo jezero, vklenjeno med skalnate verige, ki so me vznemirjale in burkale mojo domišljijo. „Če prepležeš to steno, si naenkrat spodaj, ded, kajne." Ded me je pogledal z bistrimi sivimi očmi in pokazal škrbine. „Kot deček sem jo preplezal. Hotel sem vedeti, kaj bom našel, ko bom prišel na vrh." „In kaj si našel?" „Razgled. Najlepši razgled, kar si jih moreš poželeti. Od tod se mi je odprla dežela, v kateri sem se rodil in rastel, ki pa je nisem ne poznal ne si je znal predstavljati." „Zakaj ne, ded?" me je zanimalo. „Pri hiši nas je bilo preveč, da bi imeli čas za poleganje. Komaj sem dorastel krilcu, že sem moral za pastirja. Kot mnogi drugi dečki. Le redkokdaj sem si iskal družbo. Moje oči so blodile k obzorju. Rad bi vedel, kaj se skriva tam zadaj, kjer je vzhajalo sonce. Nemir me je pahnil na nevarne poti, nisem se ustrašil brezen in previsov. Ko sem dosegel vrh, sem nekam razočaran spoznal, da je to pravzaprav šele začetek in da se je svet odprl komaj za spoznanje. Za novimi grebeni so bile nove pokrajine in plezati bi moral venomer, venomer." „Pa si?" me je zanimalo. „Nekaj časa sem opazoval svojo rodno deželo. Najlepšo deželo, veš. Ki leži pod teboj, vidiš jo, kot na dlani. Danes vem, da je najlepša. Koderkoli sem hodil, kamor me je vleklo, je bila z menoj. Mogoče zato, ker me je stalo največ naporov v moji mladosti, da sem se povzpel čez skalnato steno semkajle, da sem jo uzrl vso z njenimi jezeri, s temnimi smrekovimi gozdovi, z rahlimi pobočji, z vencem Karavank zadaj. Mogoče zato, ker mi je pogled tedaj razodel, da sem začaran, da me je vklenila z močjo svoje čiste modrine, svežega zelenila in prosojnosti." Za nama je bevsknil pes, zarenčal je strupeno, nevarno, prežeče. Graničar ga je potegnil k sebi. „Ded, meja je tamle spodaj?" „Ravno čez mojo dolino so jo potegnili. Prerezali kot z nožem. Vidiš rdeče vresje? Nikjer ni tako krvave barve kot tam." Popravil si je uporen čop sivih las, ki mu je silil na čelo, in zamrmral: „Tudi moja kri je vmes." Spreletel me je srh. Ded še nikdar ni bil tako čudno hladen, s posebnim leskom v očeh. „Nikoli mi nisi govoril o tem." „Še nobene počitnice nisva šla na to pot," me je zavrnil. Toda resnica je bila ta, da je silil vame, kako morava oblesti kraje vse do meje, ker da ne pomni, kdaj je bil tam zadnjikrat, in ded vendar mora, mora pokazati vnukom, odkod izvirajo, kje je tekla zibelka njihovemu rodu, kakšna dežela jih je dala. Bil je nemiren kot še nikoli, kar sva v poletnih počitnicah prebijala skupaj dneve, oba polna hrepenenja po lepem, željna čistih zvokov, ki so plavali okoli naju, kadar sva se zabila v gozdove in na jase naše planine. „Si utrujen?" me je zaskrbelo, ker je zaprl oči. Lezel je že proti osmemu križu, toda vso dolgo pot semkaj ni niti enkrat zaostal, šel je ko veter, mladeniško čilo; šele zdaj se mu je napor risal na licu. »Utrujen," je priznal. »Toda ne zaradi poti. Bila mi je v uteho, v zadovoljstvo. Utrujen sem zaradi žalosti. Zaradi nečesa, kar se zaleze vate in proti čemur si nemočen. Vidiš, tam doli smo se spopadli, ko smo se šli tolč za svojo deželo. Bil sem ranjen, pa nisem maral odjenjati. Šele ko je nasprotnik pokazal pete, sem se dal odipeljati. Če preliješ kri za svojo deželo, za deželo, ki jo imaš rad, vendar mora žaleči, sem mislil takrat." Trpko se je nasmehnil in vzdignil veke. »Vidiš," je rekel čez čas," če pozabljajo ljudje, zemlja ne pozablja. Nikjer ni vres-je take barve krvi kot tam." »Nekoč bova šla vseeno tja, ded." „Ne,“ je krčevito rekel. »Jaz ne. Ti pa seveda. Ti moraš iti. Ne smeš pozabiti na to. Koderkoli sem hodil, sem imel pred seboj ta razgled. Tako mi je bilo laže v tujih, mrzlih deželah, kamor me je zaneslo. Kolikor dalj stran sem bil, toliko bolj jasno sem razpoznaval sleherno podrobnost svoje dežele. Mislim, da me je nekajkrat obvarovala, da nisem omahnil." Pobesil je trepalnice, za katerimi se je nekaj iskrilo. »Kako nenavadno, ded." Pri srcu mi je bilo žalostno in veselo hkrati. Odprl je oči. V njih se je zrcalilo modro nebo in pahljača smrekovih vej, ki so ždele nepremično nad nama. »Mogoče niti ne, otrok. Mogoče bi tako moralo biti nasploh. Ne moreš kar tako oditi in pozabiti. Se pokriti z novo odejo in pokopati del samega sebe. Človek je celota, od rojstva do smrti. Vidiš, zato sem se vračal. Po razgled, po zrak, po vode in stran neba." Postalo me je sram kljub mladim letom, da komaj dohajam deda, namesto da bi hodila vštric ali pa bi sopel on za mano. »Zelo sem si želel še enkrat semkaj," je zamrmral, ko sva dolgo molčala. »Najsi je že tako, kot je, najsi ne morem več tja dol, v svojo deželo, vsaj videl sem jo še. Prav taka je, kot je bila, ko sem bil še deček. Samo mi smo se spremenili. Vsaj nekateri. Včasih sem imel neprijeten občutek, da sem si to deželo izmislil, da je v resnici ni, ali da je ni več, take, kot sem jo nosil v sebi, in da se ne motijo tisti, ki me gledajo malce pomilovalno, kadar sanjarim glasno o njej. Toda zdajle sem dobil potrdilo. Tudi ti. Ti, ki moraš nositi moje sanje dalje, koderkoli te bo nosilo valovje v življenju." »Človek mora imeti svojo deželo vedno v sebi, kajne, ded," mi je zadrhtel glas, kajti v meni se je jelo odpirati, zazdelo se mi je, da je dedov glas sprožil v meni tokove, kot bi se začeli pretakati iz njegovih žil v moje, kot bi me napolnili z njegovo ljubeznijo in čustvom, z njegovo privrženostjo lepoti. »Glej," me je nenadoma opozoril. Sonca ni bilo več, toda zlatordeči sij je ostal in gladina jezera se je obarvala z njim. Nekaj čolnov je drselo čezenj, odsevi so se zlomili in zatem spet umirili, potegnili so se vse do obrežij pod nama. »Pravijo," je rekel ded, »da se živali zatečejo v domači brlog, kadar ... da jih nekaj neustavljivo žene, ko začutijo . . .“ Nekaj v njegovem glasu me je neprijetno presunilo. Ded pa se je nasmehnil in njegove sive oči so me pogledale prijazno. »Človek mora odrasti, dozoreti in se upogniti, potem zazna te reči. Potem je dovolj moder, da jih razume. Pa vseeno mu je laže, veliko laže, če je navezan na kaj, če tisto spoštuje, ceni, če se bo pred koncem vrnil tja, kajti življenje je zaključen krog, otrok moj, če pa se nimaš kam vrniti, če ni ničesar, kamor bi se lahko podal, kako boš zvezal prvi in zadnji konec?" Vedel je, da ne morem razumeti, toda tudi če je govoril zase, je govoril vendarle še zame. Besede se ne morejo razpršiti v nič, če so prave, če imajo težo, zalezejo se v človeka in bil je dovolj moder, da je to vedel, kajti bila je stara in preizkušena resnica, ki se mi je potrdila nič kolikokrat. Že tedaj, ko je prišla prva huda težava. In zatem nenehno. »Ko sem moral obrniti hrbet svoji deželi onstran, nisem slutil, da bom nekoč, desetletja kasneje, lahko ugotovil, da je zares nisem nikoli zapustil. Tudi zdaj je ne bom, jutri ali kadarkoli pač že bo prišla tista ura.“ Tokrat mi je bilo jasno, kaj je hotel povedati. Vendar je želel slišati svoj lastni glas, potrditev pred svojo deželo spodaj, ki je že počasi -tonila v -predvečerje, v tiho mrakobnost sivine, v kateri so izginjali gozdovi, ploskve voda, potoki in steze. Zato je rekel: „Tudi tvoja je, ta dežela. In po tebi tvojih otrok. Lahko si brez kruha in vode, brez obutve, toda brez svoje dežele ne moreš biti. Od nekod moraš črpati moč. Od nekod se moraš napajati z lepoto. Nekje moraš zajemati studenčnico misli." Bilo mi je nerodno, ker mi ni prišla na um nobena pametna beseda, dedov obraz pa so spet prepregle meglice otožnosti. „Moraš čutiti, da si pognal od nekod. Da imaš korenine. Potem se ne pustiš iz-ruti kar tako." Moj molk ga ni vznemirjal, mogoče mu je bilo v uteho, da lahko govori, ne da bi mu kdo segal v besedo. „Le včasih me obide, obide me tak klavrn občutek, da se vi mladi kar sprijaznite z vsem, četudi gre za vas. Kot bi se ne zavedali, da gre za nekaj globljega, ne le za eno drevo, za eno obalo, za eno goro. Me razumeš? Mi slediš? Še nikoli me ni tako žejalo po vodi iz domačega studenca, če veš, kaj hočem povedati. Toda tudi vas bi moralo. Pa vas? Mogoče misliš, da sem star in prismojen, toda ni tako, verjemi, da ni. Zdaj se mi je le razodelo, da sem imel prav, da me je obvarovalo prav to, ker sem se tako po-gostoma vzpel semkaj, nad to steno, in se ozrl dol na jezero, na svojo deželo. Pa je bilo že vseeno, kje je bilo — v Ameriki, Franciji ali na Nemškem, pod zemljo ali na pločnikih mest. In danes, zdaj, sedim kot nekoč. Čutim skalo pod seboj. Smrečevje nad glavo. Vrnil sem se. Prispel sem. Kljub vsem hudim časom srečno. Saj razumeš, ne?“ Nad nama je krožila kanja. Neizrekljivo me je zanimalo, kam se bo spustila. Dedove besede so bile besede modrega sivolasega starca, ki ljubi vnuka in bi mu rad napolnil glavo z vso svojo modrostjo in izkušnjami, da ne bi šle z njim pod rušo. Toda vnuk gleda kanjo, ki kroži visoko pod nebom in žene ga za njo. Zato dedove besede spolze mimo, vse dokler nekoč, nekoč v taki tihi uri, če je vnuk svojega deda, nenadoma ne spozna, da le niso spolzele, da so ostale v njem, neopazno, toda zasidrane. Kanjo je na krilih vetra odplavilo čez vrhove. Dežela pa je ostala pod nama, že vsa v sencah večera. „Jutri mogoče ne bi več mogel na pot," je rekel ded, ko sva se vrnila v planinsko kočo. „Na dež kaže. Oblaki so rdeči." Tisto poletje je ded izgubil svojo deželo. Prepustil jo je nam. Včasih mi je nerodno, če se -spomnim, kako malo časa smo imeli zanjo. Čeprav jo ljubimo. Toda sama ljubezen včasih ne zadošča. Pokopali so nas in nas še pokopujejo. Vendar nas nikoli niso in ne bodo pokopali do dokončne smrti. Kajti njihove lopate so krhke in ne kljubujejo trajnosti naših življenj, ki so tu že od vsega začetka. Andrej Kokot POGREB ŽIVIH Tudi grobokopom smrt ne prizanaša. Nekdaj se naveliča njihovega hlapčevstva! Janez Švajncer: SLUTNJA Brisalca sta enakomerno drsela po šipah in zdelo se je, kakor da se zaman naprezata. Da ne moreta počistiti stekla. Voznik si je pomagal s krpico, imel jo je zataknjeno nad oknom. Samo nekoliko se je zravnal in že jo je dosegel. Z vajeno roko je načel kroge proti sredini šipe, zadnji krog je bil zmerom tam, kjer mu je pogled segel na cesto. Glasni so moji potniki, si pravi voznik. Domov se peljejo, praznike bodo preživeli v družinskem okolju. Domači jih čakajo, pogovarjajo se in ugibajo, kdaj se bodo oglasili koraki na podstenju. Ko se bodo odprla vrata, jim bodo pogledi sijali od zadovoljstva. Stiski rok, objemi, darila. Potem bodo sedeli za mizo in prehodili pot od zadnjega snidenja. Potem bo tako, kakor da se niso nikoli poslovili, kakor da živijo zmerom pod isto streho. Ne bodo hoteli misliti, da si bo treba kmalu spet seči v roke. Ponavlja se slovo in še se bo ponavljalo. Nikjer ni zapisano, da mora biti tako, ampak tako je in tega ni mogoče spremeniti. Danes je odpeljal zjutraj, še dobra ura je pred njim do zadnje postaje. Odpeljal bo avtobus v garažo in jutri bo prost. Nacepil bo polen v drvarnici. To je njegovo delo, ne pusti ženi, da bi napravila namesto njega. Drv bom nasekal jaz, ji pravi, ko se zjutraj poslovita. Pravi ji, ker hoče vse sama postoriti v hiši. Skoraj ni vredno besede, zelo malo je to, česar se pritakne, a bi ji kljub temu rad pomagal. Ti imaš svojo službo in jaz svojo, mu pravi ona. Obveljala bo moja, ji je rekel, in pri tem je ostalo. Otroka se igrata, to znata, drugega ne. Sicer je Borčiju šele osem let in Mileni šest. Ne more zahtevati od njiju, da bi pomagala. Ne zahteva, žena pravi, da je Milena drobčkana, nemara ni kaj v redu z njenim zdravjem. Pelji jo k zdravniku, ji je rekel. Šli sta, zdravnik je predpisal vitamine, za boljšo rast. Ampak Milena ne požene od tal. Bo že, bo že, ji pravi. Nekateri otroci začno rasti prej, drugi pozneje. Da bi le bilo po tvojem, pravi žena. Otroka živita v svetu igrač. Milena bi se z vsako stvarjo igrala. Borči hoče avtobus za igračo. Ne moreš se igrati z njim, je prevelik, mu pravi. Ni prevelik, jaz ga bom pripel na vrvico in odvlekel po cesti, odgovarja Borči. Kaj ga boš vlekel, on sam pohiti. Poganja ga bencin, nog pa nima, pravi Borči. Nima jih, nima, se je oglašal pod avtobusom. Pridi ven, da se pomeniva, mu je rekel. Borči je tleskal z rokami in skakal od veselja. Sem že prevelik, da bi ti verjel, je rekel in odhitel v hišo. Vsak človek ima svojo igračo, si pravi voznik in gleda brisalca, ki enakomerno drsita po šipah. Dalj ko ju gleda, bolj se mu zdi, da se igrata. Lovita se, a se ne moreta ujeti. Toda on je njun vodja. Kadarkoli se mu zahoče, lahko prekine njuno igro. Pritisne na gumb in kazalca ob-mirujeta. Zdaj ju pusti, v trenutku planejo na šipe bele pahljače. Planejo kakor nenasitne kobilice. Bele pahljače niso nenasitne, le pogled mu hočejo zakriti. Tega ne smejo storiti, on mora gledati po cesti. Njemu so se prepustili potniki, v njegovih rokah je njihova varnost. Ne bojte se, si pravi, nisem še imel prometne nesreče. S krmilom sva si prijatelja in s cesto sva si prijatelja. Vsak človek ima svojega sovražnika in svojega prijatelja. Njemu je krmila samo prijatelj, tudi cesta mu je samo prijateljica. Morda nočeta več njegove- ga prijateljstva? Morda se mu bosta prav danes odtujila? Ljudje v avtobusu govorijo in se smejejo. Poredni so kot navihani otroci. Kot njegova dva: Borci in Milena. Domov potujejo, zato so razigrani. Pozabljeno je, kar so pretrpeli. Ni jim bilo lahko, gotovo jim ni bilo lahko. Denar se ne pobira na cesti, spotiti se je treba zanj. A zdaj je skrbno spravljen v listnicah, napete so in to jim podžiga porednost. Ovinek sem srečno izvozil, je pomislil voznik. Ta ovinek ni nevaren, tu še ni bilo nesreče. Drugi ovinki so hujši, njih se moram bati. Ne bojim se, vajen sem krmila. Posluša me, kakor da mu prigovarjam: slišiš, bojim se za ljudi, ki jih peljem. Začutil je bolečino v prsih. Na levi srčni strani. Premlad sem, da bi na to mislil, si pravi. Pobriše s krpico notranjo stran šipe, orosila se je in mu zastrla pogled. Misel se vrne, ne more se je otresti. Vrača se misel, ne zaradi bolečine, ki jo je začutil v prsih, ampak zaradi ljudi v avtobusu. Razigrani se pogovarjajo o prazničnih dneh, ki jih bodo preživeli doma. Pozabili bodo, da so sploh bili zdoma. Napili si bodo za zdravje in za srečo. Vsak prostor v hiši bo delil srečo z njimi. Če ne bodo potrkali na vrata, bo v hiši prazno. V očeh bo zla slutnja. Pogledi bodo spraševali: Kaj se je zgodilo? Danes je nevarno na cestah, ko je toliko prometnih nesreč. Saj ste brali, da sta trčila potniški in tovorni vlak. Saj veste, koliko je bilo mrtvih. Nikoli ga niso obhajale take misli. Vrstijo se in povsod je pričujoča smrt. Zakaj naj bi se zgodilo prav danes? Danes se ne more zgoditi. Danes se ne sme zgoditi. Preveliko je pričakovanje v teh razigranih obrazih. Tu so samo še njihove sence, oni sami so že pri svojih družinah. Razigrani so in si krajšajo čas, ki jim je preostal do zadnje postaje. Do zadnje postaje? Se li ne oglaša motor očitajoče? Pa saj pelje počasi, nikoli ni pretiraval. Spoštuje pravilo: počasi, nikar brezglavo. Motor se oglaša, kakor da svari. Moral bo zapeljati avtobus ob kraj ceste in stopiti na zrak. Zadušljivo je in v prsih čuti bolečino. Moški umirajo v petdesetih, si pravi. Prihodnje leto jih bo imel trideset. Pravzaprav je šele pričel živeti. Lepo je človeku v njegovih letih Bele pahljače se poredno zaganjajo v šipe. Ko bi ga razumele, bi jih pokaral. Neumnosti počnete, bi jim rekel. Zaradi vas ne vidim več ceste. Če že meni nagajate, prizanesite vsaj ljudem v avtobusu. Peljejo se domov, k svojim dragim. Hrepeneli so po njih in zdaj so dočakali snidenje. V podjetju je nepogrešljiv. Ti si zanesljiv, mu pravijo. Ti ne misliš samo na plačo. Vesel je pohvale. Ne pričakuje je, ker ljubi svoj poklic. Tudi svoj poklic lahko ljubiš, pravi Borčiju in Mileni. Otroka prikimati, kakor da ga razumneta. A ne razumeta, to bo pozneje, ko bosta večja. Zdaj se samo smejeta njegovim besedam. Žena ga hudomušno pogleda. Kakor da bi mu hotela požugati: Ti, avtobusa ne moreš ljubiti, ljubiš lahko le mene. V praznikih mu bo doma kakor druge dni. Vsak dan mu je praznik. Kjer se ljudje ne prepirajo, ne čakajo na praznike. Nikoli se ne spreta z ženo. Nekoliko že, a ni vredno, ko si povesta, pozabita. Nekateri ne pozabijo. Po več dni ne pozabijo. Čemu le nositi v prsih strupene puščice? Ampak brisalca sta prava revčka. Kar pobereta s šip, je toliko ko nič. Posrečena pometača. Lepo na kup spravljata bele pahljače in še tam se sproti stopijo. Čas je že, obležale bodo. Le vrtinci nad cesto ga vznemirjajo. Ceste ni več nikjer, so samo še vrtinci. Vse se vrtinči; bele pahljače ne padajo več samo na šipe avtobusa. Približujejo se in odmikajo. Plešejo. Ljudje bodo plesali. Prižgali bodo radio in bodo plesali. Žena hoče gledati televizijo. V časniku piše, da bo vesel spored. Sploh bo veselo. Potniki v avtobusu so se pomirili, si pravi voznik. Gleda v ogledalce nad sabo in jih vidi, kako sedijo z zaprtimi očmi. Sanjajo o vsem lepem, o srečanju z domačimi. Potrpite, kmalu boste med njimi. Bolečina v prsih ne odjenja. Oglaša se na srčni strani. To ni prvič, že večkrat se je oglasila. Kakor da se zarivajo iglice v srce. Če bi bil v petdesetih, bi pogledal k zdravniku. Le spite ljudje, ne bo prometne nesreče, ne bo. Zdravi in celi boste prišli k domačim. Ne spijo več, si pravi voznik in gleda v ogledalce nad sabo. Široko odprte oči vidi. Vse so uperjene vanj. Ne trenejo, neprestano gledajo vanj. Poglejte bele pahljače, ne odnehajo in ne odnehajo. Tudi mi ne bomo odnehali. Tu je zadnja postaja. Ne bojte se, prispeli smo. Potniki so izstopili. Ostali so zunaj, pred vrati avtobusa, in gledali voznika. Eden izmed njih mu je stisnil roko in izročil s srebrnim trakom povezano škatlo. Za srečo v novem letu, je rekel. Dobri ste, ljudje, si pravi voznik in gleda za njimi. Ti ne boš šel domov? vpraša čez nekaj časa sprevodnik, ki se je vrnil v avtobus. Približa se in vidi voznikove steklene oči. Iz prsi se mu izvije krik in njegov krik slišijo odhajajoči ljudje. Vračajo se in kmalu zvedo, kaj se je zgodilo. Srčna kap, si pravijo in umolknejo med belimi pahljačami. STARA URA Andrej Kokot Kot zgrbljen starec ždim v daljni čas, ki se premika v meni kakor stara ura, če jo streseš. Tiktaka kot bi bila nova. Ko se ustavi, vem, da je bil samo spomin na davni čas. Pa kaj bi s starim časom? Postavil ga bom na omaro, kakor staro uro, ki je odbila svoje dni. Naj živi v svoji smrti. Življenje gre naprej. Meni nova ura bije čas. Njej ne morem ustaviti nihala! Florian Lip u s c h oooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooo acan^a (Odlomek iz romana) Položil je vrane k stebru pod korom, jih lepo razvrstil, da si niso delali drug drugemu napote, utrdil njihovo črno perje, se s prsti dalj časa zadržal na perutih, kjer je smrt naspala jamice v njihovo perje, jih v vranjem jeziku obvestil o tem, kako se naj zadržijo naslednje ure. Odkar so zavriščali, ko se je vrnil od svoje ljubice v zavod, ker mu je nekdo položil reko na ramo, je postal previdnejši. Čeprav ta roka ni ogrožala njegovega mesta v zavodu in se ga, kot je vse kazalo, niti ni dotaknila, bi vrani vendarle ne smeli tako smelo zavriščati. Bilo je skrajno nespametno, kar so počeli, in Mrt jih od tedaj naprej ni več izpustil izpred oči. Sproti jim je ukazoval, kaj naj in kaj naj ne, kako se naj vedejo v tem in kako v drugem primeru. Tako jim je tudi danes dodelil vlogo, ki je bila v tem, odbrati in ugotoviti, če bodo nocojšnji prišleci pravi, to je če pripadajo Mrtovi skupini. Roka, ki je tisti večer ležala na Mrtovi rami, je bila Trmova, torej vseskozi zanesljiva, zaupanja vredna in razumna, prvi hip seveda silno neprijetna sošolčeva roka. Mrt ni trpel, da bi vsakdo degal nanj svoje šape, edino Trmu je to grozno navado preziral. Nista bila prijatelja samo zaradi imen, iz katerih je jezik bril norce, temveč predvsem zaradi zelo sorodnih ukrepov, s katerimi sta starala Narodni dom. Ta je bil skoraj že posivela babica, ki je pripovedovala zgodbe iz biblije in druge pravljice, gonila svoje varovance iz sonca v senco in iz sence na sonce, jih podojila in uspavala ter skrbela, da se niso preveč in prepogosto popackali. Medtem ko se je Mrt udinjal „poželenju mesa", kakor se je ta reč splošno imenovala in se v vedno novih zvezah skozi celo leto ponavljala, se udinjal torej zelo ozkemu delokrogu, se je Trm udinjal pustolovstvu v precej širšem pomenu besede. Mrt se je vrnil kot vselej od svoje živalce, ki se je usmilila njegovega dodatnega prsta, zavodsko osovraženega uda na človeškem telesu, Trm je tokrat kot navdušen športnik prisostvoval hokeju na ledu v mestni dvorani, si s pobijanjem po svojih kolenih dajal duška, izkričal dobršen del svojega glasu, si priredil nekaj ozeblin na nogah, požiral zdaj igro zdaj mraz, pomislil vmes celo na svoje uboštvo, ki mu ni dopuščalo ustreznega krotenja mrzlega letnega časa, ostali del pa se je grel v družbi pijanih znancev v kavami. Vrnil se je tik pred Mrtom v dom, zaslišal za seboj stopinje, sumil v njih svoje predstojnike, izsilil luknjo iz zidu in se stisnil vanjo, pridržal sapo, čakal, dočakal, ugotovil in dahnil svojo roko na ramo od same previdnosti skoraj nevidnega, zato pa tem bolj prestrašenega Mrta. Sposobnosti je razvil Trm neoporečno več, saj je zapuščal sledove na vseh področjih, celo v razredu in učilnici, kjer so ga radi motili drugače pridni in zgledni, a nevedni sošolci. Mrt se je v svojem delokrogu omejil na osnovne človekove potrebe. Vendar so bile njegove redke sposobnosti, med njimi praskanje in mesna izmenjava z živalco, tako zgoščene, da ni zaostajal za svojim tovarišem, temveč sta se izvrstno dopolnjevala. Kjer je Trm razvijal množičnost in zaradi tega moral ostajati površen, tam je Mrt v enoličnosti šel v globino. Obema sedemnajstletnima je bil v enaki meri napoti okrnjeni in klimakterični, proti turškim ognjem utrjeni, z vročo smolo in gavgani oboro- ženi, križarsko vojsko postavljajoči Narodni dom. Razporedil je vrane in jim zabičal nalogo, nato je sedel v zadnjo klop pod korom in čakal. Ribja tišina je nastopila in pela po ušesih. Drugače sivi zidovi so bili zdaj rdečkasti in samo tam, kjer so bili obloženi s slikami in svetniki, je rdečica prehajala v črnino. Na levi strani, malce vstran od oltarja, je brlela luč, rdeča kot komunizem, in se mujala na vse pretege, da bi nakrmila razsežne prostore, kar seveda ni povsem uspelo. Barvasta okna so bila v tej uri še brezposelna, zato so po svoje mežurkala. Klop, katero je stiskala Mrtova zadnjica, je merila okoli šest stopinj Celzija, kar ni spodbujalo možganov do kake posebne dejavnosti. Cerkev je bila pozimi prijetno hladna in poleti prijetno topla, njeni zidovi niso izhlape-vali ne vigredi in ne jeseni drugega kot prijetnosti, ki je splošna lastnost tudi vseh drugih cerkva širom koroškega ozemlja. Uspelo ji je, vzdržati skozi celo leto temperaturo, ki je vedno rahlo budila in obenem preprečevala vsako razumsko vnemo. Ne, nevarnosti, da bi za-vodarji utrpeli škodo na svojih možganih, v zavodu ni bilo, za vnetjem možganov zavodarji niso umirali. Mrt se je predajal običajnim piškavim idejam, kakršne se pač morejo poroditi v pozni uri pod cerkvenim korom. Tam je čakal, ko je drsanje pri stranskih vratih napovedalo Trmov prihod. Čeprav bi bil v tej temi lahko vstopil tudi vsakdo drug, Mrt ni dvomil, da je on. Nemirno njuhanje vranov mu je potrdilo, da je pravilno domneval. Koraki se niso znali dvigniti v višino, se odreči podplatom in nagovoriti mah v usnju, ne tega niso znali, temveč so dajali od sebe kar se da pogosto. Mrta so spomnili na očeta, ki je po jesenskih večerih na zelo podoben način lomil koruzne stroke. Tako šavrasto in neprevidno je hodil le Trm. Prisoditi mu je bilo, da se bo vsak hip začel tolči po stegnih. Njegova hoja ni vsebovala nič vohunskega, nič tajnega in skrivnostnega, temveč se je vse prej štulila med hojo pesnika ali svinjarice, ki nese pičo prascem. Sicer je bilo treba upoštevati okoliščino, da Trm ni bil strokovnjak v cerkvenih rečeh. Kljub temu bi ne smel prekršiti sporeda. Mrt si nikdar ne bi drznil privoščiti tolikšne potrošnje moči. Vsako nenačrtno potekanje ga je napolnilo z neprijetnim občutkom. V teh hipih, ko so se instinktivno tkale prve vezi s prišlecem, se je kesal, da je Trma vpregel v zadevo. Malo pozneje sta si stala drug proti drugemu pod korom in zrla vsak v nerazločno senco pred seboj. Tedaj je Mrt uvidel, da so bili njegovi pomisleki le do neke mere upravičeni, ker so izvirali deloma iz lastne živčnosti. Ne da bi si mogla videti v obraz, sta drug drugega dognala zgolj po svojem dihanju, izhlapevanju, drži. Dokazala sta si izreden sluh, ko sta se brez šepeta dotipala drug do drugega. Sedmošolec Trm je precej časa za Mr-tom pripotoval skozi ozka vratca, ki so vodila v desno cerkveno ladjo. Spala sta namreč v različnih spalnicah in sta se zato morala zmeniti, da bosta došla posamično. Odločila sta se za ozka vrata, ker so se jima zdela najbolj varna in pri-ležna. Drugače so imeli samo osmošolci pravico do teh vrat, za vse druge dijake so bila določena stranska ali zadnja glavna vrata. Fanta sta to domovsko normo samovoljno znižala za cel razred. Zid je na tem mestu dosegel omotično debelost, ki jo je bilo mogoče prebresti samo v gosjem redu. Vsem, ki so hodili tu skozi, se je morala vsak dan znova okrepiti zavest, da je tej flegmatični stavbi zagotovljen trajni obstoj in kar se da masten tisk v zgodovinskih knjigah. Razumljivo je, da so bili osmošolci, ki so zapuščali dom, te zavesti najbolj potrebni. Zavodski normi se ni zamerila samo božjerop-na kršitev osmošolskih pravic, ne samo babilonsko obsežen zid, ampak tudi vtis, da nisi stopil skozi duri, temveč skozi luknjo v skali. Nekaj časa sta sedela brez dela pod korom. Kar je malo prej ugotovil Mrt, isto je zdaj ugotovil tudi njegov spremlje-vavec. Nespremenjena slika se je nudila. Še vedno so tule stene temne, večna luč se je vabeče nastavljala svetnikom in svetila na njihovo pot, čeprav se jim ni mudilo domov. Kristus je prenočeval na visokem deblu sredi prezbiterija. Potem je za njima potrkalo, nekdo je s pestjo bil po zadnjih, glavnih vratih. Mrta je pognalo na noge, nihče ga še ni videl s tako naglico odpirati. Nini je stopila s ceste, z njo se je pocedilo nekaj curkov svetlobe pod kor, ne da bi se njene konice utegnile zatakniti v zidne pore. Mrt jo je objel okoli pasu in jo bolj potegnil kot spustil v notranjost. Na mesto, ki ga je v temi obdolžil njenega lica, je pritisnil poljub, predvsem zato, ker se mu je zdelo, da bo to na sošolca naredilo kar najgloblji vtis. Glavno mu je ležalo na tem, da dovolj izrazito tolmači svojo posest in opozori kolega na s tem združene prednosti. Če je ta bahavi namen dosegel in če je tovariš od prizadetosti pozabil zapreti usta, ni znano. S prosto roko je zaklepal — druga je zasedala svojo živalco — in zatlačil dolgi ključ za hlače. Vrani niso delali težav, bili so obveščeni o njenem prihodu. Na hitrico je predstavil svojega tovariša, ki ga je po pripovedovanju posebej za to noč že poznala, videti pa ga zaradi teme tudi sedaj ni mogla. Niso po nepotrebnem zamujali časa. Vsi trije so šli po sredi v ospredje. Mrtu je bilo, ko da stopa k poroki. Prestane je dritje v nevestini hiši, preslano je v srce segajoče poslavljanje, prestan je škropilnik, kolovrat, frizer, šivilja. Zatrta je sramota, končno se je ugled dveh hiš še dal sešiti: vložene so večje gube v poročno obleko, ker se nevestin trebuh iz dneva v dan bolj boči, v laseh se zdaj lahko blešči bel venček, namesto toliko čvekanja obetajoče rožnatordeče rože. Otrok bo imel očeta in ime svetnika, ki zdaj seveda še visi v zraku. Krmili ga bodo z Milupo, dr. Reisom in z medenimi štupami, poskusili bodo tudi z ovsenimi kosmiči. Plenice bodo merodajno vplivale na modernizacijo gospodinjstva in morda le dosegle, da se bo nabavil pralni stroj. Predstavljal si je ves teater, ki mu v vlogi glavnega junaka stopa naproti. Zgrozil se je pred njim, ki ga je spravil s samim seboj v zadrego in slabo voljo. Brisal si je vse prizore izpred oči, toda svatje so se vedno znova vračali na njegovo poroko. Pot od kora do prezbiterija se je še vselej vlekla. Namišljeni ženin, ki je nehote zagazil pregloboko v zakonsko življenje, se je zdaj jezno pocitral na svatbo, godbo in ženitovanjske obrede, vrhu vsega pa si je obljubil, da se cerkveno sploh ne bo poročil z njo. Na mah ni bilo več podobe po kaki poroki, kajti fanta sta pustila prisiljeno nevesto na cedilu in izginila v žagradu. Prinesla sta dolgo lestev, jo pristavila h križu, ki se je mogočno vzpenjal iz betonskih tal proti stropu, in jo naslonila na Kristusov prsni koš. V sredini med stropom in tlom je trup moške velikosti prirasel k tramu. Ta lestev je pripadala liturgičnemu orodju in je bila nalašč za to blagoslovljena. Cerkovniku je omogočala dostop do najbližjih pajčevin. Do stropa in v oddaljene kote seveda ni segala. Cerkovnik se je dvignil do zadnjih šprikel in od tam z dolgim omelom stikal za nesnago in za bivališče žuželk, teh skromnih in od prvih kristjanov huje preganjanih, štirinožnih poganov, ki so se zadovoljevali s ščepcem kadila, to je z odpadki nedeljskih blagoslovov. Omelo je s te lestve večkrat na leto seglo prahu in mrčesu do živega. Včasih so se obesili mračniki pod temačni strop, zamujali jutro in ob prihodu vernikov plahutali s svojimi grdimi rjuhami. Ker so obračali nase družbo, ki bi morala osredotočiti svoja čutila v molitvi, pa se je, sede pod sumljivo visečimi zabojčki, boječe prerivala in devala glave iz smeri možnega padanja, je bil cerkovnik primoran do nekaj neplačanih nadur, v katerih je z omelom uravnovesil verske motnje. Takrat je moral na več mestih pristaviti lestev in z bezganjem omela spraviti netopirje na noge. Za veliko noč je bilo treba zavesiti vse Kristuse z vijoličastimi prti. Za binkošti je bilo treba natakniti lipovih vejic, ne zaradi zdravilnega in po Kneipu priporočenega lipovega čaja, ampak zaradi muhave izbirčnosti liturgov, in to je spravilo lestev znova v promet, nakar so se na njenih špriklah začele priprave za božič. Mrt nikoli ni nehal občudovati rodovitnih liturgičnih očetov, ki so vložili vse svoje moške hormone v liturgično gibanje. Vernemu očesu so odkrivali vedno nove simbole ter jih povezali z doslej še nedoseženimi kretnjami in držami. V liturgiji se je domišljija lahko neovirano izživljala, prožila verska nagnjenja, liturgi so morali skrbeti za vedno nove pobude. Le kadar se niso posrečile, so stare na novo začinili in pogreli. Treba je hoditi s časom, če ne pred njim. Cerkveno življenje mora biti okusno prirejeno, zavito v svilasti papir, pentljo je treba zavezati okoli, naj bo vsaj na zunaj privlačno, kar je v jedru grenko in neokusno. Tu se je bin-koštno lipje dobro obneslo. Po navadi so se nove pobude porodile in stare pregnale na špriklah kakšne lestve. Dečka sta se njenega pomena popolnoma zavedala in sta jo zato obdajala s prizanesljivo nežnostjo. Bilo je zelo mračno in kot se je trem obiskovavcem cerkve zdelo, se je notranjost zdaj še bolj stemnila. Šlo je globoko v noč. Mrt je začel jemati šprikle, kmalu je došel prve svetnike, jih pustil za seboj in nekaj višje naletel na nove. Od srede naprej se je lestev začela upogibati in zatohlo škripati po Kristusovem prsnem košu. Mrt se je povzpel z lestve v oltar in se znašel sredi lesenih svetnikov. Niso se dosti zmenili za njegov prihod, saj so slutili, da ne pomeni nič dobrega. Če Mrt ne bi bil stopil na majavo, slabo pribito desko, bi se sploh ničesar ne zmrdalo. Tako pa je tisti deski dodeljenega svetnika prisilil do vrtoglavega priklanjanja, ki kajpak ni veljalo toliko nepovabljenemu gostu, temveč bolj lastnemu ravnovesju. Vendar je kinkanje pričalo o dobri volji in je Mrta zadovoljilo. Višina v oltarju, kjer se je Mrt pojavil, je bila za svetnike igrača, ki so jo obvladali z mezincem, njega je nemara spravila v malodušnost. Častitljiva družba tudi ni dajala povoda za kaj drugega. Počasi je vendarle našel k sebi, pozabil žaljivo neotesanost svojih oltarnih kolegov, se sprijaznil z njihovo napihnjeno častihlepnostjo, prežel njihovo nevljudnost, ki je mejila na ljubosumje, uveljavil večji odmerek samozavesti in poguma. Kmalu se je podomačil in vihal nos, da bi ulovil vanj laskavega in sladkega kadila in ga prvič s polnimi pljuči zanjuhal. Klopi so samevale globoko spodaj ob njegovem vznožju in mrknile v temi kot veliki šolski razred v počitnicah. Svojih spremljevavcev ni mogel več razločiti, domneval je, da sta si poiskala klop, od koder ga opazujeta. Nenadoma si je zaželel množico, ki bi prihajala s težkimi mislimi, dvigala oči k njemu in ga začela obsipati z neuresničljivimi prošnjami. In res so mu začele prihajati neverjetne zadeve na uho, naravnost navalile so nanj in se gatile pri njegovih ušesih. Ker takega posla ni bil vajen, ga je stalo ves napor, da je razločeval drugo od druge in da v tej gneči ni nobena utonila. Joj kako je vse to krajšalo svetniško dolgočasje, kako je to ščegetalo v nosu. Kadilo je vonjalo v primerjavi s tem naravnost zoprno. Mrt je poveznil oči dol k njim, se dobrohotno nasmehnil in nebeško pokimal z glavo, to je bilo najmanj, kar jim je bil dolžan. Potlej se je brez odlašanja lotil zadeve, jih lepo razvrstil po njihovi teži, jih velikodušno prerešetaval in brezpogojno uresničeval. Vse so prejeli, kar jim je pristajalo. Dijaštvo je moralo občutiti spremembo, ker se je brez izjem izpostavilo novemu, svežemu vetru, ki je hladil in poživljal. Mrt je odprl usta, vendar mu ni bilo treba spregovoriti. Blagovest mu je ležala na jeziku. Toda ker je bila množica posvetnega in pregrešnega mišljenja in se v svojem življenju ni ponašala s krščanskimi krepostmi in človeškimi vrlinami, je množica uganila njegove besede, ki so ležale pripravljene v ustih, pobirala mu jih je s konca jezika, tako da jim je on le odpiral in kdaj vmes veselo zakrilil z rokami. Ne prenašajte suženjstva, zapostavljanja in ponižanja, so zakrilile Mrtove roke na stežaj. Za vsako odpoved zahtevajte jasno razlago, prepričajte se, če je odpoved potrebna. Blagovesti niso mačke v vreči, temveč so nujne ali ibržne življenjske zadeve. Postavljajte se po robu, kadar koli vam je to mogoče, ne zatajujte se več in ne odrekajte se dobrinam, ki jih vaš sosed uživa. Zahtevajte in terjajte, kajti ničesar se vam ne bo navrglo, temveč vse si boste morali z garanjem svojih žuljavih rok prisvojiti in z delom svojih možganov obdržati. Če vas kdo udari na desno lice, sunite ga dvakrat tako močno v rebra, da odtehtate njegovo krivico. Ne dotikajte se več kislega zelja in za kompot rabarbare, ki vas bula jo z njo samo zato, da v vas ne izbruhne svobodomiselnost, samostojnost, poželenje, strast, meso. Z zeljem vam mašijo nagone, kisline naj bi do neporabnosti na-mrdale vaše štrclje. Z mlekom vam hočejo usiriti kri, da se ne bo več pretakala po vaših okajenih žilah in ne bo več mogla poskrbeti za zarod. Onemogočajte skupne popoldanske sprehode, ki vam grenijo nedelje in praznike, vaš prosti čas, saj ste obleteli že vse gore in hribe in kukali skozi ključavnice vseh cerkva v vaši okolici. Ko so vas nakrmili z mašami in popoldanskimi pobožnostmi, so vas zmučili s potovanji, da ste popadali v postelje in vas je minila vsaka normalna misel, kakor bi bila misel na užitno deklico, ki ste jo po naključju srečali. Mrtu se je zdelo, da so klopi kimale dolgo in zamišljeno. Njegove besede so jim prizadele. Srbelo ga je, da bi jih povabil na lestev in jim pokazal na licu mesta vso obnemoglost ujetih ptičkov. Nekaterim kipom so zabili železne drogove v hrbte in jih pritrdili k stebrom. Niso si znali pomagati in si olajšati svoje usode. Drugi so stali iz lastne moči na pozlačenih pručicah, enega od njih bi bil M rt s svojim neprevidnim ravnanjem skoraj prekucnil v globino. Da bi ne imel dobro razvitega čuta za ravnovesje, bi se bilo to gotovo zgodilo. Z njim vred bi tudi oni strmeli, ko bi prvič zagledali svetnike od zgoraj, se ogibali frfotanju lahkokrilih in mehkužnih angelčkov, obkrožili z očmi svetniške sije iz bakrenih žic in se ustavljali na plešah, potrošenih z mušjimi pičicami. Prefektu sosednje učilnice, ki je maševal tu spodaj, je bil Mrt nekoč izpraskal hrbet. Spomnil se je vseh podrobnosti. Pravkar je pritisnil zadnji žegen po cerkvenih klopeh, ljudje so s svojimi rokami pohiteli z opravki na čelu, pod brado in nad njo. Mašnik se je zadovoljen obrnil od občinstva, da bi se poslovil od svetnikov v oltarju in jih zahvalil za druščino. Pri tem je izpostavil svoj široki hrbet cerkvenemu ljudstvu. Ženske so obesile nanj svoje kritične in v tekstilijah izvežbane oči ter ga primerjale z zaostalimi, krmižljavimi hrbti svojih zakonskih mož, moški pa so se medtem za silo domenili za ceno breje Majole, ki bo vigredi vrgla prvega pankerta, ker se ni dosledno izogibala planinskim bikom. Ko je cerkveni zbor po prepiranju z orglami poskusil tretjo kitico pesmi „Oj kvišku delavska mladina", tedaj je Mrt s kora pomeril v tilnik, zasadil svoje kremplje v mašni plašč in potegnil. Blago je ječe izpovedalo svoje ogorčenje nad delavsko mladino, cena breje Majole je v tem prišla v zastoj, ženske so natihoma pri sebi sklenile, da bodo vnovič poskusile s hrbti svojih zakonskih mož. Mrt je znova za-cuknil proti tlom. Pokazala se je prtena zgornja srajca, potem spodnja srajca iz bombaža, nato koža iz parafina. Pri tej se je Mrt ustavil, se nagnil nekoliko čez kor, da bi dobil pregled, ali je vse ustrezno olupljeno, ali pa naj nadaljuje in izpraska še hlače s tistih oblih krajčkov. Njegovemu praskalnemu okusu je bilo zadoščeno, vendar ne praskalnemu čutu. Pa si je premislil. Danes, ko gleda z zrelejšimi očmi in od zgoraj na ta dogodek, si mora priznati, da se je takrat pravilno odločil. Še to slačenje mu je prineslo neizmernega vpitja, beganja in pravdanja, ravnatelj je neprostovoljno dovolil prost razgled do zadnjih kotnikov v ustih in Mrt se je moral za spoznanje pripogniti, preden je ugotovil, da so bili vsi plombirani. Kristusa so slekli do kosti, pa je molčal, niti besedice ni bilo iz njegovih ust. Tu pa takšno kruljenje zaradi nekaj precepljenih liturgičnih cunj. Ta opravek pa je razkril še drugo vznemirljivo plat. Sredi praskalnega postopka je namreč začudeno opazil, da mu telo raste, raste s tisto vnemo, s katero svoje delo opravlja. Zapokalo je v kosteh, se premaknilo v členkih, tetive so se napele, mišice so potegnile, koža se je oznojila, preden se je udala. Ni bilo dvoma: Mrt je začel rasti, se razvijati, odpirati svoj život. Po vsem telesu je čutil vlek in trganje, bolečine so ga zmučile, da tisti dan ni bil več sposoben drugega dela. Učni uspehi so nazadovali, volja po jedi se je pomnožila. Kadar ga je rahla sapica obliznila z mrzlim jezikom, je imel neovrgljiv dokaz, da mu je telo spet zraslo in se še ni privadilo podnebju. Moralo se je šele aklimatizirati. To nepričakovano odkritje je bilo odločilnega pomena za vso njegovo poznejšo pot. Končno se je obetalo, da bo narava popravila svojo zamudo in se bo deček razvil v normalnega človeka. Polastil se ga je nekak občutek, ki bi ga drugi najbrž nazvali zadovoljstvo. Ob takem razvoju je bil res lahko zadovoljen, kajti samo od gimnazijskih let sta mu ostala še sedmi in osmi razred, torej dobri dve leti, za rast. Kar je dečka spravilo samega s seboj navzkriž, je bilo čudo, da je rasel le toliko časa, kolikor časa je trajala praskanja; tem globlje je praskal, tem hitreje je rasel. Njegova rast je zavisela torej docela od števila in temeljitosti praskanja. Bil je na poti, da si privošči preveč rasti hkrati in tako otroški, zaostali trup razvije v pravega dolgina. Če je to hotel preprečiti, je moral svoje praskanje omejiti na najpotrebnejše primere. Kljub temu je v tistih letih zelo izdatno praskal. Neštetokrat je pretipal s svojimi kaveljni celoten oltar, seveda sa- mo po malem, nikdar ni razsajal. Ni je bilo svetnice, ki bi ne dobila keca po rokah ali stegnih, kakor ni bilo svetnika, ki bi ne odnesel spominkov nanj. Antonu je izpraskal pujska, Matiji sekiro, Apoloniji klešče, Luciji pladenj, Katarini kolo, Izidorju cepec, Julijani olšje, Magdaleni bikovko, Hieronimu slovensko-nemški slovar. Najraje je zamujal čas s svetnicami, izmed njih so se najbolj splačale device, iki jih je bilo na pretege. V zavodski cerkvi so se vrstile po teži devištva od sprednje do zadnje stene. Tiste, iki so bile povsem device, so zasedala prva, častna mesta; tiste pa, ki so bile skoraj device, so liturgi potisnili docela nezasluženo v cerkveni kot. Pa tudi tam so jih staknili Mrtovi praskajoči parklji in jih olajšali za nekaj svetniških utenzilij. Prve praske je odnesel skopuški sošolec, ki je prišel to pot ob pust in čevlje. Po tem je Mrt še veliko praskal na zborovanjih, tečajih, shodih, taborih, sejmih, sestankih, volitvah, romanjih, dnevih. Praskal je v preprostih sobah in v velikih, svetlih dvoranah, v prenakopičenih trgovinah in skopo opremljenih prometnih postajah, na dvorcih in kmetijah, po bajtah in palačah, na cesti, v delavnicah, na javnih in privatnih mestih. Včasih je praskal več, včasih manj, kolikor ga je pač bila volja ali kolikor se mu je zdelo potrebno. Začerkoma mu je manjkalo okusa in je pogosto praskal čez mero, pa tudi po nepotrebnem. Sčasoma se je prilagodil. Le še redko se mu je po odbrenkanem dnevnem penzumu zdelo, da je prekoračil normo. Čas ni vplival nanj, praskal je ponoči in podnevi, poleti in pozimi. V živem spominu mu je ostala praska-rija v tiskarni. Poslali so ga tja po neke tiskovine za zavod in Mrtu se začetka še svetlikalo ni, da bi ti valji, smrdeči po maznem olju, mogli navdušiti njegove praskalne nohte. Vrhu tega je imel za seboj za ta teden predvideno količino praškov. Cela strojnica se je tresla, ko so se vrteli mogočni švedski stroji. Električni motorji so enakomerno, skoraj neslišno brneli, sesalno ustje je poganjalo bele po- le nenasitljivim valjem v zobe, pnevmatične naprave so postregle, -kjer je bilo treba, kazavci na urah so švigali in pomakali svoje ikonice v različna barvna polja. Stroji so se dvigali in stegovali, tiščali in vlekli, pobijali in puhali, se napenjali in drli, nastopali zdaj v zboru zdaj posamično, končno zleknili svoje jeklene ude in izdahnili svojo dušo, ne zato ker so se na smrt zmučili, temveč ker so bili nastavljena potrebni počitka. Ko je Mrt vstopil, so pravkar dotiskali barvni plakat. Ravnatelj, ki ga Mrt ni mogel najti v pisarni, in tiskarji so ga obstopili in niso mogli do sitega napasti svojih oči ob tolikšni barvni krasoti, ki se je razlivala na papirju. Mrtovega prihoda vpričo tiskarske senzacije nihče ni opazil. Fant je imel občutek, da prisostvuje rojstvu doslej nedoseženega tehničnega čuda, ki se bo iz te tiskarne napotilo v širen svet in si ga čez noč osvojilo. Prerival se je v bližino potiskanega lista, pa mu zaradi gneče ni uspelo se preriti. Tu mu je šinilo praskanje v glavo. S svojim prejšnjim nerazvitim životom bi v tem položaju ne mogel napraviti ničesar. Praskanju se je imel zahvaliti, da je v zadnjem času nekoliko zra-stel, vendar so ga nekateri tiskarski vajenci še vselej za pol glave in več preraščali. Kolikor se je tudi prizadeval, plakatu ni bil kos. Navezan je bil na to, kar se je govorilo — in tega je bilo več, kot se mu je zdelo potrebno za ugotovitev, kaj plakat predstavlja. Sklepajoč po večinskih glasovih je plakat vabil na sejem pincgavcev, govorilo se je tudi o določenem številu prijavljenih telic in krav. Možna je bila tudi napoved belih tednov ali razprodaja letnega obuvala. Nekaj ljudi je imelo plakat celo za ob-lektor, ki je v svojem prostem času odbo-vestilo o velikem zborovanju Narodne zveze, zelo zagnane stranke za vse, namreč za porast in poraz političnega, kulturnega in gospodarskega mišljenja. Tiskarski roval v društvu krščansko usmerjenih planincev, se je odločil za naznanilo društvenega občnega zbora in se ga je ob misli, da bi bil lahko izvoljen na višje mesto, pola-ščala trema. Prav talko bi besedilo na plakatu lahko pozivalo na kakšno kulturno prireditvico, bodisi igrico ali koncert, kakor bi bilo lahko tudi naznanilo novega praška proti mrčesu. Celo novo-vrstna špinačna semena, boj proti koprivam, kozmetične obljube in umetna gnojila tu niso bila izključena. Bog vedi, kaj je 'tiskarna dotiskala, ko je navzoče tako prizadelo, da se niso mogli zediniti na njegovo vsebino. Ko so si bila mnenja najglobje v laseh, so privihrale še nune iz uredništva in pogrezale svoje peruti nad barvasti dogodek. Nune so mu vselej zdra-žile prste in Mrt jih je moral krotiti, da mu niso podivjali. Komaj se je v njegovi vsakdanjosti pojavila nuna, že se je oglasilo kljuvanje. Tudi tokrat je začutil jasne zbodljaje za svojimi nohti. To mora med narod, so odločile nune-urednice, z ofse-tom ga najlaže nagovorimo. Ni dognano, ali je kočljivi plakat ob naslednjih dogodkih res zašel med narod ali ne. Zavodarji ga vse počitnice niso mogli zaslediti pri nobeni hiši. Gotovo je, da Mrt naročila ni opravil, pač pa je opravil svojo nalogo. Izbral si je najnovejši švedski stroj, ki so ga postavljali švedski inženirji tri tedne. Izmaknil je vzvode, ročaje, stopice, mize , valje, izpraskal je vijake, velike in male, matice, zatike, kolesca, kolesa. Usulo se je in stroj je za-kašljal, grozovito je zaropotalo in pri motorju najprej odtrgalo zaščitni koš, potem pa so se osamosvojili precejšnji potepi že-lezja. Še preden so tiskarji odskočili in še preden so nune spravile svoje rjuhe na varno, se je po barvastem letaku razlila mešanica barv in maznega olja. Večji del je bilo praskanja priložnostno. Vseh sort stvari so se pojavljale, ki so si nakopale Mrtovo nevoljo in spodbodle njegove nohte. Veliko je Mrt načrtoval, tako da je to potekalo po določenem sporedniku. Med njegove redne opravke je bilo treba šteti praskanje vratnih verižic. Različne svetinje in znamenja so nadarovale matere, botre in ljubice. Zavodarji so si jih pridno obešali okoli vra- tov. Mrt tega ni trpel in ni poznal nobenega obzira. Posvetni znaki kakor konjska podkev, štiriperesna deteljica, dimnikarji, gobe in podobno so se mu prav tako priskutile kakor svetniki. Izmed njih je dovolil samo Kristusu, da je bingljal pod redkimi srajcami. Zvečer ko se je zavod umival in kazal največ mesa, je Mrt na hitrico prepotoval umivalnice in si zapomnil vse spominke na vratovih. Komaj je drugi dan nanesla prilika, je po-skobljal verižice ter strmoglavil svetinje skozi hlačnice. Včasih sošolci tega niso niti zapazili, navadno pa so isti dan našli za pasom le še nekaj koncev, ki so se ujeli v gube perila. Povzpel se je še za nekaj desk v višino, ne da bi se dvignil izven območja kumu-lusa. Ko se mu je zdelo, da ga oltarno ogrodje ne bo več nosilo, se je ustavil. Oblaki so se kopičili naokrog in pripravljali nevihto. Mrt se je nekoliko razkoračil, kar je pomenilo, da se je pripravil za daljše delo. Tik nad svojo glavo je nastavil žago in jo porinil v oblak, ki je že pripadal ledenemu območju cirusa. Zobovje je odskakovalo, preden si je natrgalo stezo v les. Žagovina se je sunkoma usipala po Mrtovem obrazu, se lovila za srajco in pršela v globino. Usipala se je mimo nimbov, skozi svetniške obroče, ki so si jih svetniki izposodili pri svojih grških kolegih poganskega porekla in jih do danes pozabili vrniti. Medtem se je žaga prijela lesa, se zagrebla vanj in kihala svoj zdrob izpod zobovja. Prisluhnil je, ko je tudi spodaj zapela žaga. Njegov spremljevavec je žagal svetnike od spodaj, medtem ko je on opravljal z zgornjimi. Železo se je z obupnim jekom zajedlo, pesem drvarskega orodja je polnila prostor. Mikastila sta svoji žagi skozi lesena telesa s tako vnemo, da se ni ukoreninil v njima noben pomislek, ki bi ju mogel ovirati pri njunem drvarjenju. Okrnila sta telesa, ki so bila z žago dosegljiva, ne da bi kateremu prizanesla. Marsikateri ud sta razžagala na dvoje. Leseni konci so leteli proti tlom in udarjali na kamnita tla ali po preprogah, ki so mehčale oltar. Tisti, ki so si izbrali kamen, so skočili s pokom narazen ali zleteli s treskom v zid. Pokvečeni ostanki teles so spominjali na otesane klade, ki so štrlele pokončno v zrak. Ko je kakor na ukaz posvetilo pet, šest žarometov hkrati in sicer povsod tam, kjer so bila vrata, je delo bilo po večini opravljeno. Mrt je izmaknil žago, ne da bi odrezal, kar je rezal, njegov pomagač je obvisel na lestvi. Nastala je ribja tišina, v kateri je bilo čuti le dihanje dveh drvarjev in pa odrezane zastoje njune sape. Policijski žarometi, ki so stražili izhode, so svetili brez vsakega šuma. Tišina je otrpnila, mrliške barve so se strdile, čudne spake so se motovilile iz klopi. Soji baterij so predrli le temo, ne pa tišine. Ko so mu šlatali po obrazu in so ga ščemele oči ob strupeni svetlobi, mu je bilo, da bi planil in jo zadavil. Toda noga se ni ganila. Ribji tišini je odgovorila drvarska tišina. Žage niso več odmevale, les se je pomiril. Tudi glas, ki se je utrgal, da bi pozval nočno druščino, naj se ne premakne z mesta, ni prebil otrplega zraka. Usta so se na stežaj razkrečila, besede so se zavrtele v njih, navzven se ni od-krhala nobena. Vrani pod korom bi z lahkoto na ves glas zavriščali, pa so bili vezani na Mrtovo navodilo. Pozno sta še dečka spomnila Nini, pogrešala sta njen krik, njeno prestrašeno iskanje zavetja. V soju močnih baterij, ki so se kosali s konci požaganih svetnikov, raz-trešenih vsevprdk po tleh, dečka nista mogla razločiti predmetov od oseb. Zato bi se do deklice ne mogla dokopati, četudi bi stala nekaj metrov poleg njiju. Iskala sta jo zamanj, kajti neopaženo je bila sredi žaganja zapustila onečaščeni kraj. KRVAVE STOPINJE V SNEGU Zima je šla h kraju. Vse je kazalo, da je zadnja zima v vojni. Voglova grapa tiči v debelem snegu. V poslednjem zagonu se hoče še obdržati zima. Kakor kljukasti križ s svojimi gesli za totalno vojno. K Podlesniku prideta Zoran in Zvonko. Prvi je domačin. A poteklo je že mnogo časa, odkar se je zadrževal v domačem okolju. Kajti že poleti 1939 je zbežal čez mejo. Ni hotel biti nemški vojak. Tega mu ni pripustila narodna zavest in spoznanje, da bo kljukasti križ skušal iztrebiti koroške Slovence. Zvonko pa je leto pozneje prišdl čez mejo sem, ker ni hotel služiti kralju. Tako je delal kot drvar ali pa hlapec v Voglovi grapi. 2e takrat pa je vedel, da se bo prej ali slej moral nekam utakniti. Tako postane Zoran prvi ,goščar‘ domačega okolja. To je bilo prvotno skrivnostno ime za partizane v kapelških doleh. Zvonko pa šefle pozneje najde pot tja. Tisti dan prideta fanta po harmoniko k Plesniku, katero ima Zoran že dolgo časa tukaj skrito. Saj je že sosed te hiše izza prvih let. Njegovi starši še zdaj prebivajo v Podlesnikov! kajži. Tudi očeta in mater še misli Zoran nocoj obiskati. . . Pri Podlesniku pa ima Zvonko dekle, katera je tega nenadnega obiska posebno vesela. Kaj čuda, ako se fantu ne mudi in da mu Rozka brani oditi!? Zoran pa ne more biti pri miru. „Nocoj lahko tukaj prespita, ne bo nobenega . ..“ so zatrjevali Podlesnikov!. Zvonku je tako vabilo po eni strani jako po godu, po drugi pa seveda se dobro zaveda, da je previdnost pred nasprotnikom najboljše orožje. Z Rozko sedita v kotu pri peči, daleč od drugih vstran, da si moreta praviti svoje reči. »Počakajmo, ko pride vigred, bo tudi svoboda tukaj! — Samo nekaj tednov še“ — pride prepričljivo iz Zoranovih ust. Saj zato tudi prihajata po harmoniko ... Z muziko bomo korakali z gozdov, rdeče nageljne v gumbnicah in pesem v ustih! — Zoran vstane in si oprta nahrbtnik z harmoniko. Nekdo,reče: „Brez skrbi ostaneta. Saj jih nikdar ni več ponoči... Mislim, da se sploh ne upajo .. .“ Zoran je izkušen goščar. Instinktivno mu nekaj pravi: Pojdi! Takoj pojdi! Ampak on ni strahopetec. Zato pobije šepetanje z odločnostjo: Pa če pridejo, jih bova že znala! Saj sem bil že tolikokrat v prav takih škripcih. A sesti ne mara. Ne pusti se pregovoriti. Neobrit je videti črn in grozen. A njegove temne oči, v katerih se pokaže tu in tam nemiren ogenj, ga delajo spet vsega lepega in privlačnega. Kot nekdaj! Ko je bil godec po veselicah in so dekleta bile vse zaljubljene v njega. Zoran je bil priljubljen, kamor je prišel. Zunaj se zjasni in mesečina — kot v lepih nočeh mirnega časa — se razlije prek zasneženih travnikov in njiv. Zoran stopi ven v noč. Samo sova togo moti spokojni mir. — — — Tam doli doma nekje vpije! Ali sta oče in mati le še pokonci? Kaj le še počenjata? . . . Vrag vzemi to vojno! Kako bi bilo lepo biti doli v domači kuhinji! Kakor včasi, ko sem prišel ves zmočen pod večer domov od gontive lesa .. .! Vrni vsemu začne Podlesnik pripovedovati o najstarejšem sinu, katerega so ujeli v Franciji in je zdaj menda že v Ameriki. „Drejči je tako na varnem. Za njega je vojna že končana. Za nas pa . . .“ Zoran se zmede. Kakor da se dotika nečesa, kar mu še bolj vznemirja srce. Pa misli sesti, saj za toliko časa, kakor dolgo gori ena cigareta, pa ne gre. Vse v njem je odpor. V drobovju ga zavija in v udih ga boli. Videč Zvonka, ki je, držeč Rozkino desnico, bil odmaknjen kot sanjska podoba, ga ujezi. „Zdaj pa le!“ pove trdo in začenja dajati Podlesnikovim roko. A vsi kot obsedeni branijo, branijo . .. Zoran čuti, da mu nejevolja sili na obraz. Vsaj malo še posediva. Ko bo mesec više, pa potlej greva!" predlaga zaljubljenec stoječemu. Zoran mu ne odgovori. Niti pogleda ga ne. Podlesnica pa začne v razvlečenih stavkih pripovedovati o nečaku, katerega so lani na dopustu zajeli goščarji. Pa jim je mogel spet uteči, ker pred dnevi je pisal z ruske fronte. „Pač hoče nemško umreti, ker se slovensko sramuje!" Pred hlevom kratko zarjove pes. Tišina! Napetost! Podlesnikovi skoraj okamenijo. Zoran ošvistne Zvonka s pogledom, ki izraža velik očitek. Zaljubljenec izpusti dekle, zagrabi puško — in že je v sosedni sobi, kamor iz izbe držijo vrata. Zoran se oddalji za njim zadensko. Najstarejša hči stopi na vežo. „Guten Abend!" Na sivkastozeleni bluzi zažari sovražnikov orel! — Podlesnik vidi za rahlo priprtimi vrati spalnice silno žareče oči Zorana — in puško drži odločno v rokah. Starec občuduje hladnokrvnost fanta. Potem se šele prestraši, zavedajoč se, v kaki nevarnosti se nahaja v tem hipu cela družina, cela hiša .. . Zvonko mrzlično odpre okno, ki drži na zapadno stran hiše — in se spusti neprevidno v sneg. „Pri nas doli se dobiva, če . . .“ šepne Zoran in zapusti svoje mesto ob priprtih vratih. ---------Ali me je le še čul? Sekundo nato, ko začuje glasno govorjenje v izbi — bilo je nemško! — se spusti še on skoz okno. Dokaj bolj oprezno kot oni, ki je nekam izginil. Nahrbtnik z harmoniko pusti v Podlesnikovi spalnici. ---------Pridem jutri po njo! Zdrkne za vrtni plot. — — — Kam se je obrnil Zvonko? Noč je tiha do obupa! .. . In še polna luna! ... Nekaj časa čepi v snegu in skuša priti naglo do jasnih spoznanj. Zvonko jo je že pobral nekam, da nič ne poka. Samo, kje imajo stražo? Na tej strani hiše gotovo tudi... Ali se je morda samo kje skril? Gori pri kašti? Ali v črni kuhinji? Huškne čez plot. Neslišno kot lisica. Nato jo ucvre po sanincu, ki drži tja k sosedu Brezovniku . . . ---------Daleč ne smem. Dokler sem v senci dreves in plota, bo še že šlo. Na robu pri hruški postoji in posluša v zimsko mirovanje. Zavzame se, da mu srce tako glasno tolče! Z očmi potuje skoz mrežo golih češpelj nizdol po pravljično se svetlikajoči belini: ---------Tam doli je bajta!... Zdaj seveda že oba spita. Saj mora biti že blizu polnoči? Kaj če bi jo mahnil kar tu dol po jami?... Najbrž je straža tam na hribu pri lipi... Tu dol bi bilo najbolj varno, samo sneg bi moral na celo gaziti! A spet nadaljuje pot po sanincu. ---------Tu pa zdaj ne gre več naprej, je presvetlo. Gleda proti lipi. Ničesar sumljivega ne zapazi. — — — Ko bi jo pobrisal kar tu levo dol po sanincu, kjer so Podlesnikovi vozili pred kratim gnoj na njivo? Je vsaj bolj zgaženo. Ali pa bi se varno pomikal tja proti Brezovnikovi meji? Tam bi ob potoku prišel dol na stezo, ki drži od Brezovnika k nam domov! Takoj se vznemiri, ker si očita, da predolgo in nepotrebno pretehtuje. In res: še naredi nekaj korakov dalje ... — — — Najbolje je, da grem kar tu dol — — — Če imajo pri lipi strojnico, ne bo v mesečini koj tako ... Požene se pod saninec v sneg. Do korač mu sega. ---------Prav, da je še mehek, da ni osrenjen, se vsaj ničesar ne čuje! O ko bi prišel hitro tisti temačni oblak pred luno, da bi se za toliko časa stemnilo, kakor dolgo bom rabil dol domov! Tedaj se vražje zadere od nekod strojnica — in okrog Zoranovih ušes zažvižga. Telebne v sneg. Ko pride topel obraz s snegom v dotik, mu možgane prebode ugotovitev: Dobil sem jo! ... V trebuhu se v hipu razširi bolečina. Prisili se, da še nekaj časa tiho leži. Potem ne gre več. Na pol sede in se zvije v klobčič, v klobčič grozne bolečine in smrtnega strahu . .. Ščip se zakotali za debel, teman oblak ... Ali še poka ali ne, krvaveči človek ne ve. Samo ena misel zagori v njegovem srcu: Domov moram! S poslednjo silo se izkoplje in . .. leze in rije po snegu nizdol .. . Končno vstane docela. Za sabo pušča v snegu krvave stopinje ... Oče Jožef in mati Lenčka prebivata v Podlesnikovi kajži že nekaj let čisto sama. odkar je umrla nečaldnja, katera je pomagala šepavi in glušni ženski v gospodinstvu in pri drugih poslih, kajti bajtar je gojil tudi kravo, nekaj ovac in prašičev. Tudi pridne kure in dve lepi mački sta bili pri hiši. Zgodaj zahajata leč. Posebno pozimi. Kaj naj tudi že počenjata? Vsak dan, ko gresta spat, pričakujeta smrt. Vsako jutro, ko vstajata, sta pripravljena na njo. Zakaj ubijanje je postalo vskdanja zadeva. Krvoločniki kljukastega križa divjajo po grapi kot pobesneli rablji. Jožef in Lenčka pa sta še v večji nevarnosti. Tu letajo policisti in orožniki in grozijo že vsa leta sem, odkar je sin zbežal čez mejo. Na vse nesramne načine se pojavljajo gestapovci, vohuni in izdajalci. Ampak betežna in stara človeka znata tako nastopiti, da jima sovražniki ne morejo do živega. To pa je le mogoče, ker sta starca ugledna in značajna. Zgodaj gresta tudi ta večer spat. Poprej se, kakor vedno, v goreči molitvi spomnita obeh sinov, ki sta v gozdu . .. Potem ležita vsak s svojimi mislimi — in ne moreta zaspati. Oba pa opazita, da ravno nocoj tolikokrat prihajajo misli na starejšega sina. Drug drugemu to ne omenita. Zdi se pa obema, da imata skupne slutnje. Čez eno uro reče Lenčka: „Menda tudi ne moreš zaspati...“ Jožef ne odgovori takoj. ------------Kaj ji je vendar, da čuti, ker sem zbujeni? Drugače naglušna žena vsak gib moža čuje. Ali ga le samo čuti? To je kakor čudež med zakonci! „Morda se je kaj zgodilo? ...“ Materino srce ima tisto skrivnostno moč, da ostane z otroki vedno v tesnejših stikih kot pa oče. Jožef hoče izpovedati svojo zaskrbljenost zaradi Zorana. A z namenom, žene ne vznemirjati, molči. Samo glasno zavzdihne. Kako je ponosen na svoja dva fanta! Oba sta pevca in muzikanta. Za delo pa tudi taka, da je veselje! ... Zdaj sta oba v gozdu. Sama sta spoznala, kaj zahteva resni čas od zavednega koroškega Slovenca. Zdaj pa mati polglasno zaihti. Prej kdaj je morda želela tudi kake hčere. Zdaj pa je potolažena, ker ima taka dva pogumna sinova, ki se ne bojita trpljenja za slovenski rod. Spomni se, kolikokrat jo je Zoran poslušal, kadar mu je kdaj brala iz knjig ali listov, katere so dobivali ne samo iz Celovca marveč tudi iz Ljubljane. Potem pride Lenčka še na Mira, ki je prepeval ob fantovskih nedeljah tako krasno v cerkvi, da je še ona vselej morala dol v vas, četudi ni mogla iti peš in da jo je pač sosed peljal na samotežu. Zunaj v svetli noči zapoka. Samo kratko. Potem je spet vse tiho. Tako, da bi 'lahko mislil, saj ničesar ni bilo. Ker se pa Lenčki zdi, da mož globlje diha in torej spi, ga ne moti več. Jožef, ki pa čuje strel natanko in razločno, tudi ugane, da je to strojnica. Napne sapo in čaka. — — — Saj ni mogla ona kaj čuti? Kaj, da je samo kratko zapokalo? Morda skoz kako pomoto ali nerodnost? Da bi le ne koga zadelo! ... Spet mine nekaj časa. Jožef se tako poglobi v svoje misli, da glasno pohrka. IMOilU «4 111 „Kaj pa je?“ se tedaj spet oglasi Lenčka. --------Kaj še ne spi? Da bi vendar le kaj cula? V zadregi je in ne reče nobene. Kaj bi, če ji rečem, da je pač sneg raz streho hleva zdrknil? Ako pa ni ničesar slišala, bi jo samo po nepotrebnem begal. Pa zakaj bi ji nekaj lagal? Ko nad trideset let zakonskega življenja živiva brez laži! Da — in to bi bila zavestna laž, ako bi tvezil nekaj o snegu, ko pa sem razločno slišal strojno puško! Tako živi, vidiš, so še spomini v meni, spomini na gališko in soško fronto! Nato se Jožef potaplja z neveselimi spomini na davno prvo svetovno vojno v plitvo spanje, katerega obtežujejo svinčene sanje .. . Nagloma se čez nekaj časa znova prebudi. Kako dolgo je spal, ne ve. Posluša in opazi spokojno dihanje žene. --------Zdaj pa je sirota vendarle zaspala! Pa začuje zunaj ob oknu šum v snegu. Nekdo tiplje po steni ravno ob Jožefovem vzglavju. Tiho potrka na okensko steklo. In vroče zašepeta trpeč glas: „Oče!----------Oče!“ Jožef, ne da bi se begal, hitro vstane. Ujezi ga postelj, ki smelo zahrešči, in huduje se nad vrati, ki zoprno zaškripljejo. Zunaj ob durniku sloni... Zoran! Z obema rokama se drži za trebuh. Zmučen zatava v očetove roke. „Ti si?" Sin se trese — in z njim se začne tresti oče Jožef. „ Zadeli so me ... v trebuh ..." Bog pomagaj! hoče reči prestrašeni oče, pa se mu zamegli pred očmi od groznega krča sredi srca in usta mu ledeno ohromijo. Sam ne ve, kako prideta s sinom do vežnega kota, kjer je stal star stol. „Tu iz torbe vzemi obezavk . . . pa še kako domačo hodno reč... mi dajte!" Zdaj se šele vrne očetu prisotnost duha. Sunkoma prihajajo iz njega vprašanja, od katerih ranjeni sin niti polovice ne dojame. Strašne bolečine ga mučijo. Oče prinese zaželjeno. Pa še žganja. „Popij ga! Meni je tudi pomagal na laški fronti." „Kje me le čaka Zvonko?. . .“ „Kar tu v kuhinji počakaj tačas. Jaz bom pa zakuril. . .“ „Ne bo varno ...“ Moj Bog, kako mu naj pomagam? kriči razklano očetovo srce. „V steljo v uti ali v seno na skednju bi me skrili. Samo toliko ... da Zvonko pride . . .“ Sinov glas se zdi očetu čudno mehak in spremenjen. Ima prizvok tiste grenkobe, ki jo Jožef pozna iz prve svetovne vojne, kadar se tanjenec pripravlja na .. . smrt... To spoznanje ga presune, da se kot mrtvouden sesede poleg sina. Zoran se skuša obvladati, ko vidi pobitost očeta. A kako naj zemljan tega zmore? Ko ga bolečine trpinčijo do blaznosti!? . .. Ko Jožef spravi Zorana pod uto, mu nanosi odeje in ga skrije v steljo, ne ve, kaj naj naredi, da bi rešil nesrečneža. Stoji sred gorice, katero je pred dnevi odkidal. Posluša v prostrano noč. Šele, ko mu mraz začne lizati znojeno čelo, se kratko osvesti sred grozne duševne stiske. ----------- Kje je vendar Zvonko? Zakaj ga ni od nikoder, ko ve, da se tu pri nas dobita? In če bi ga ujeli ali .. .? Tiho vstopi in se poda v spalnico. —--------Če bi Lenčko zbudil? Morda bi ona vedela kako rešitev? . . . Ne. Bolje je, da spi, revica. Kako bi se razburila, da bi mogoče kar . . . Saj mora Zvonko vsak čas priti. Gotovo bo kmalu s kakimi tovariši tu, pa ga odnesejo! Do jutra ga lahko imajo že v bolnici tam za Prevrjem. Seveda! Precej krvi je že zgubil. A Zoran je korenina, tega ne bo kar tako . . . Ko pa vrata spet zoprno zacvilijo, jih ne sili dalje, ampak jih previdno zapre — in ne vstopi. Premisli se. V izbici sede na klop ob peči in drgeta. Iz sosednega prostora sliši Lenčkino ležišče škripati. Vse v njem je do skrajnosti napeto. — — — Ali je zbujena? Morda se oblači? — Samo, kaj ji naj rečem? — Naj bi mati videla sina, ko tega že tako dolgo ni storila! Morda bi ga zadnjič ... Ampak to bojazen takoj pobije v sebi kot največjega nasprotnika vseh življenjskih nad in želja. Nato sam sebe ošteva zaradi te malodušnosti in osramočeno ugotovi, da je vesel, ker nihče drug ne ve za to. Z novo odločitvijo se čez kake pol ure dvigne. Topleje se obleče, vzame težke čevlje, da jih v veži obuje in palice tudi ne pozabi. Tipaje se potlej poda iz bajte. Luči se ne upa narediti. „Zoran! Zoran!" kliče polglasno in se bliža stelji. Ranjenec pa misli, da ga išče tovariš Zvonko. „Zdaj pa imava harmoniko!" žolčno izusti. Oče se približa in znova zakliče. Zdaj ga šele sin prepozna. „Vi ste še koj pokonci!? — Saj ne delajte si skrbi, ne bo me podrlo!" „Kako ti je?" „Materi vendar niste kaj rekli!?" „Ne. — Ali bi ji naj?" „Ne.“ „Mislil sem, da bi. . .“ „Ne, ne, bom že prestal!" „Ali še krvaviš?" „Zdi se mi, da ne več." „Zoran, ali boš vzdržal? Da?! Pa te pobašem in zanesem v Hrovlje k bataljonu ...“ Očetov glas se zgubi v prsih nekje. Solze kapljajo v steljo. Sin jih ne vidi, a čuti pa, da mu oče še nikoli ni bil tako blizu srca. Neka nežnost pride nadenj. Tako, da celo za trenutek pozabi svojo žgočo rano. „Koj pojdite spat. Vi me ne morete . . . Saj bodo prišli.. .“ Oče Jožef bi rad še povedal, da se mu kar tako zdi, da grozi od nekod velika nevarnost. Zoran je v klobčič zvit in tako pokrit z odejo, da mu je skoraj toplo. Kljub hudim bolečinam mu iz duše začnejo vstajati misli, lepe in svetle kakor mladost. .. spominja se svojega življenja: Tukaj v tej bajti sem se rodil, tukaj doraščal. Kako je bilo to lepo, kakor da bi nekje nekoč bral čudovito knjigo! Komaj mi je bilo deset let, ko sem šel za pastirja k Virčku. Tam se mi ni vse dopadlo, ker so me odrasli imeli pretrdo in me za vsako malenkost pretepali. Kako rad sem zletel k mami domov, kadar so mi ob nedeljah Virčkovi to dovolili! Mati so imeli vselej kaj prihranjenega za mene. Tista leta, ko sem bil pastir, so bila najbolj trda v mojem življenju. Ko sem bil že večji, sem bil za hlapca pri Podlesniku. Delal sem na vse pretege, pa nikoli ni bilo vse postorjeno, kakor so želeli. Pretepali in zmerjali me niso več, a delal sem pa skoraj za vbogajme. Na Kupiščem je bilo vse drugače. Tam smo tudi peli in godili. Kmalu sem prihranil toliko, da sem od Korčana Andrejčka kupil prvo harmoniko. Z domačim Tončem in Jožem sem začel hoditi na pevsko vajo. To je bilo nekaj lepega. Blizu deset let sem bil pri zboru. Tedaj se mi je zdopadlo prvo dekle, ki pa je pozneje vzela drugega. Jaz je pa ne morem pozabiti. Šel sem k očetu za drvarja. Boljši zaslužek je bil, a bolj trdo delo. Spet sem postal tukaj v bajti doma. To je bilo lepo! Spal sem tu gori na skednju. Vedno je tako zdravo dišalo po senu in živini. Ko je prišel Hitler, se je bolj načrtno začelo preganjanje nas Slovencev. Vsi društveniki smo vedeli, da se približuje resen čas. Pel in godel in igral in delal sem zmeraj za narodovo stvar — nikoli nisem pozabljal Boga. Ko se je začela vojna na Poljskem, sem jo potegnil čez mejo. Služil sem nekaj časa pri Joklju, pri prvem kmetu onstran meje, kjer smo se včasi ustavljali, kadar smo zahajali na žegnanje k Sveti Ani. Od tam sem večkrat pisal staršem domov. Privzel sem ime Jože Nedelja'. Pozneje je bil tostran meje ravno moj brat Miro za obmejnega stražarja, kamor so vtaknili tedaj mnogo domačinov, med njimi tudi Vrhovnika, ki je s svojim drugim posestvom neposreden mejaš Joklja. Ker pa Vrhovnik ni imel na Hriževem nobenega najemnika, se je v tamošnji hiši nastanila edinica tistih obmejnih stražarjev, katerim je gospodar bil tudi nekak predstojnik. Kajti bil je žalibog zagrizen nacist. Kako je to bilo mogoče, ko je ravno ta človek za časa plebiscitnega prerivanja bil tako vnet Slovenec in je hotel vse nemškutarje in Nemce pobiti?! Zdaj pa je bil celo nekak funkcionar nacistov. Kako je pritiskal brata Mira! In to dela tak človek, ki je vrhutega še sorojak iz naše Voglove grape? Ko sem jaz zvedel, da je na tej strani meje na Hriževem moj brat Miro, sem zares mislil, da se nekoč dobiva, ko bo jo pobrisal. Ampak Vrhovnika je imel vselej za spremljevalca. Tako sva bila soseda: jaz v Jugoslaviji, brat pa v tej ,veliki' Nemčiji! Ampak jugoslovanski prestolonaslednik je bil slabič, knez Pavle pa sam najbrž zateleban v Hitlerja. Zato je na nemško zahtevo odgnal vse koroške slovenske antifašiste dol v Srbijo. Taka usoda je tudi mene zadela. Ko se je podrla Jugoslavija, sem v nastali zmedi skrivaje in po tolikih težavah spet prišel v šentjakobsko župnijo. A ljudem se nisem mogel pokazati. Postal sem goščar. To sem zdaj že nad tri leta! Vsak posamezen dan borba in žrtev za našo slovensko stvar! Sedaj je tudi Miro že dalj časa zraven. Škoda, da se tako poredko srečavava! Vemo pa vsi, zakaj živimo, zakaj trpimo, zakaj se borimo! . . . Kmalu bo boljše na svetu! Boljše in lepše! Za vse ljudi! Za vse dobre! Spet in spet prihaja oče, prigovarja sinu, naj sc pusti nesti. Potlej pa ga že prosi in roti pri vseh svetnikih. Zoran pa dobro ve, da oče tega ne zmore. Ne upa si pa to očetu povedati. Oče Jožef je čisto iz sebe. Kar se loteva, dela 'kot v težkem polsnu. Išče rešilnega izhoda iz strašne duševne zagate, pa ga ne more najti. ---------Zakaj ni Zvonka od nikoder? Ali morda res leži gori kje mrtev? Jožef stoji pred bajto in posluša v temno tišino . . . Lune že davno ni več. ---------Ni več dolgo do svita! Skuša gaziti sneg v razne smeri. Kam? Ni mu jasno, zakaj to počenja. Ali sili ga nekaj, da mora delati tako. V prsih vlada grozovita zmešnjava. Zopet in zopet zaide pred uto ... Včasi stopi bliže k stelji in reče kaj. Večkrat pa ne. Sin ga pomirjuje. Vrne se v bajto. Stopi v kuhinjo in zakuri. Ko začuti ogenj, se šele zaveda, da ga zebe. ---------Moral bom poklicati Lenčko! Ničesar ne pomaga. Z zgubljenimi očmi bulji v razvnemajoči se ogenj. Zakaj, pri bajti imajo še odprto ognjišče, kakršnega so imeli včasih pri vseh hišah. Danes tega ni nikjer več. — — — Kaj naj skuham Zoranu? Nekaj mu moram. Zebe ga najbrž, in, ker je gotovo precej krvi izgubil, bo še oslabel! — Čaja mu dam. Ne. Bolje je, da mu zavrem mleka, dobrega mleka od naše Rože, kateri je še Zoran dal tako ime. Seže v telovnik po uro. — — — Hmhmhm, že čez pet gre! Kmalu bo dan . . . Morda se potem le še najde kaka rešitev!? Ne more biti pri miru. Živčno premika lonce, zmedeno dviga kotel, zamišljeno gladi naslanjalo stola, na katerem poseda Lenčka, kadar kuha, ker zaradi bolne noge težko stoji. Vsaka kretnja izdaja, da je starec v svoji notranjosti do skrajnosti razklan. S tresočo roko nese vročega mleka sinu. Ko se vrača, opazi, da zvezde že pobledevajo. Ko pa pride v kuhnijo, je že žena pokonci. „Kaj pa si danes tako zgodaj vstal?" „Nisem mogel več ležati. . . Poklicali so me .. . Ranjenca imajo doli v stelji." Govori pa vročično in sunkoma, kakor bi se poganjala topla kri iz utripalnice. „Ali je kak domačin?" Ker oče ne odgovori takoj, nadaljuje mati: „Celo noč se mi je sanjalo o takih čudnih stvareh ..." Stiska ga v grlu, da mu je, kakor da mora takoj zakričati na vso moč, če ne ga bo zadavilo. Stoji sredi veže in se ne premakne, kakor da je v pod vzidan. Žena pogleda in se sreča v poltemi s predrugačenim pogledom moža. Takoj ve, da ji on nekaj groznega prikriva. Ko se vzpenja novo jutro izza Pece, se dvignejo policijski in -vojaški oddelki pri Podlesniku. V gosjem redu se podajo proti Brezovniku ... Lenčka vpraša s tresočim glasom: „Ali je ranjenec težko . . .?" Jožef si drgetaje prižiga cigareto. „Mislim, da ne ...“ Zapeče ga pri srcu: Zakaj ji ne pove po resnici!? Ko se nikdar v življenju nisem lagal! Bog odpusti mi ta greh! Nemci pridejo na konec gonje — in zapazijo sled po jami nizdol. Nekdo ugotovi z daljnogledom, da so stopinje v snegu oškropljene s krvjo ... Žena v Podlesnikovi kajži vpraša moža: „Ali ga poznaš?" Mož odpre usta. Pa samo zmučeno zavzdihne . .. „Ali je koj sam doli v uti?" „Sam.“ „Gor v bajto bi ga spravili. Bo vsaj na toplem, siromak . . .“ „Saj sem hotel." Kakor krvi žejni volkovi zdrvi tropa sovražnikov po okrvavljeni sledi, ki drži naravnost proti Podlesnikovi kajži . . . Oče Jožef začuje zunaj stopanje in govorjenje. Mati Lenčka ga pozorno pogleda. ---------Zvonko in tovariši so tu! Malo manjka, da ne vzklikne na ves glas. Žena se dvigne. Pripravljen, da pozdravi s krepkim ,zdravo', stopi oče Jožef v mrzlo jutro. V tistem hipu pa privlečejo iz ute sina--------Nemci! Jožef pričakuje, da se takoj mrtev zgrudi na tla. Sinove in očetove oči se za sekundo srečajo. . . Gruča sivih in zelenkastih uniformirancev tira ranjenca za hišo. Izgleda, da starca sploh nihče ne vidi. Nobena beseda ne pade. Za bajto zamolklo poči. V očetovi duši trzne. Jožef se sesede na klop pred hišo. Ko je prišla pomlad 1945, je gomila tik za Podlesnikovo kajžo vsa polna rož, katerim je prilivala šepava in naglušna žena; mati je iz vira neusahljive ljubezni prilivala cvetkam na sinovem grobu. ---------Ko bi bil tudi Mirov grob tako blizu in ne tako daleč tam pri Dravi, bi lahko še na tega sadila rože!" želi sred molitev žalostna mati Lenčka, mati, ki je rodila dva sinova, ki ju je vzgojila v dobre slovenske fante, sinova, ki sta oba dala svoje življenje za narod svoj . . . slovenski! RAZPIS LITERARNIH NAGRAD Slovenske prosvetne zveze ZA LETO 1971 Da opogumi in podpre literarne ustvarjalce na Koroškem, je Upravni odbor Slovenske prosvetne zveze sklenil, da razpiše in podeli nagrade za literarna dela slovenskih avtorjev. Nagra- jena dela namerava Slovenska prosvetna zveza objaviti v prihodnjih letih v okviru svojega knjižnega daru. Izid natečaja bo objavljen ob božiču 1971. Velja naslednji pravilnik: 1. Nagrade so štiri v skupnem znesku 14.000 šilingov; razdeljene so na dve nagradi za prozo (prva 5.000 in druga 2.000 šil.) ter dve nagradi za pesmi (prva 5.000 in druga 2.000 šilingov). 2. Dela morajo biti izvirna, ki še niso bila objavljena in naj bodo tematsko vezana na Koroško. Kot prispevki v prozi pridejo v poštev: roman, drama, lutkovna igra, novela ali zbirka novel, zbirka črtic in esejev. Avtorji proze in pesmi naj imajo pred očmi, da bodo njihova dela, če bodo nagrajena, objavljena v knjižni obliki. 3. Sodelovati more vsak koroški Slovenec, ki je rojen na Koroškem in je avstrijski državljan. Glede vsebine del velja edino umetniška kakovost; Slovenska prosvetna zveza avtorjev ne omejuje na določen svetovni nazor. 4. Avtorji, katerih dela bodo nagrajena, dajo z udeležbo pri tem natečaju Slovenski prosvetni zvezi pravico, da objavi nagrajena dela v knjižni obliki in jih izda v okviru knjižnega daru za leto 1972 ali pozneje. Slovenska prosvetna zveza z avtorjevim dovoljenjem lahko objavi tudi nenagrajena dela. Honorar za objavljena dela se določi sporazumno med avtorjem in Slovensko prosvetno zvezo. 5. Dela je treba poslati v dveh na stroj tipkanih izvodih na naslov: Slovenska prosvetna zveza — Literarna nagrada — 9020 Celovec - Klagenfurt, Gasometergasse 10, in sicer najkasneje do 30. septembra 1971. Rokopisi morajo biti opremljeni s šifro. Avtor mora navesti svoje pravo ime ali psevdonim na posebnem listu ter ga dati v posebno zapečateno kuverto, ki nosi isto šifro kot rokopis; zapečateno kuverto je treba priložiti rokopisu. Kuverte se odpro na dan razglasitve nagrad, to bo 20. decembra 1971. Imena nagrajenih avtorjev bodo objavljena v Slovenskem vestniku. 6. Za presojo del imenuje Slovenska prosvetna zveza petčlansko razsodišče. Glasovanje razsodišča je tajno, sklepa z navadno večino glasov. Člani razsodišča ne morejo sodelovati pri natečaju. 7. Razsodišče ima pravico odločiti, da nagrade ne bodo podeljene, če predložena dela ne dosegajo potrebne kakovosti. Slovenska prosvetna zveza v Celovcu Stara kmečka hiša na Komlju Karel Prusnik - Gašper Kot žrtve ste padli v borbi za nas... Pred petindvajsetimi leti je Hitlerjev fašizem doživel svoj poraz. Z zmago nad zločinskim režimom je bilo končano najtemnejše obdobje človeške zgodovine. Tudi slovenski narod je v tej vojni, čeprav je bil obsojen na smrt, doprinesel svoj delež k zmagi nad fašizmom. Kljub svoji majhnosti je naš narod dokazal, da v taki krivični vojni ni druge poti, kot da se z lastno silo upre okupatorju, ki je moril, kamor je stopila njegova zločinska noga. Najbolj učinkovito orožje v tem navidez nemogočem uporu je bila vera v zmago pravice, ljubezen do svoje zemlje in odločnost vsega ljudstva, da se postavi v bran krivici in s tem okupatorju, ki se je zverinsko polastil njegove zemlje. V tej borbi je bilo prelite ogromno krvi, doprinešene so bile neštete žrtve. To je zapisala že zgodovina. Toda vse to je zapisano tudi v spominih vseh tistih, ki so v tej borbi posredno ali neposredno doprinesli svoj delež k zmagi. Največ pa so za to zmago doprinesli tisti, ki so v borbi pustili svoja življenja. Z njihovo krvjo je prepojena vsa naša zemlja; o tem priča štirideset partizanskih grobišč vse od Zilje, Roža in Podjune tja do Svinške planine. Nad petsto partizanov — borcev za našo svobodo počiva v tej naši zemlji. Njim smo v jubilejnem letu, v katerem smo praznovali 25. obletnico zmage nad fašizmom, posvetili naš spomin in v posebnih člankih opisali grobišča naših junakov. APAČE Vas Apače leži severno od Obirja db vznožju Malega Obirja. Leta 1942 je v gozdu nad vasjo Robež taboril Kranjčev bataljon, ki je sicer manevriral na Gorenjskem, pa se je za nekaj časa preko Košutnikovega turna umaknil na Koroško. Nad Lesjakovo domačijo v Robežu so bataljon napadli SS-ovci. Zaradi nevarnosti, da ga ne bi presenetili, se je bataljon umaknil iz svojega taborišča, toda le nekaj minut pozneje je juriša! nad Nemce, ki so bili zasedli prazno taborišče in slavili zmago. Med spopadom je padlo 6 SS-ovcev, mrtva pa sta obležala tudi partizana Škorc in Senko. Padla partizana sta našla zadnje počivališče na pokopališču v Apačah. Marmorna plošča, vzidana na severozahodni strani pokopališkega zidu, spominja na prva dva na koroških tleh padla slovenska partizana: „Na tem mestu počivajo borci II. Grupe odredov, padla dne 16. 8. 1942 v borbi za svobodo slovenskega ljudstva. Slava padlim junakom!" Na apaškem pokopališču pa je pokopan tudi Lesjakov najstarejši sin Jožef Kancijan, ki je prav tako padel kot partizan. Poleg ustreznega napisa na družinskem nagrobnem kamnu so svojci postavili Jožetu spominsko ploščo tudi na Zavrhu, prav na mestu, kjer je padel v boju s sovražnikom: „Jožef Kanzian, p. d. Lesjakov sin v Robežu, je na tem mestu izgubil mlado življenje, ki ga mu je vzela krogla, ki jo je sprožil hitlerjanski hlapec. Rojen 2. 9. 1927, padel 28. 12. 1944. Slava njegovemu spominu." B A J D I Š E Na starem opuščenem pokopališču v Bajdišah je v spodnjem južnem kotu lepo urejen partizanski grob. Grobišče je urejeno z betonskim okvirom in marmornato ploščo, na kateri je slika in napis: „Hier ruhet Paul Kolich, 24. 1. 1891, gefallen 8. 10. 1943 als Freiheitskampfer. Ruhe in Frieden!" (Tukaj počiva Pavel Kolich, 24. 1. 1891, padel 8. 10. 1943 kot borec za svobodo. Počivaj v miru!) Spominsko ploščo je postavila Komunistična partija Avstrije. Pavel Kolich je bil že pred vojno organiziran v protifašistični organizaciji ter član Komunistične partije Avstrije. Bil je prvi, ki se je v tem kraju povezal z Matijo Verdnikom - Tomažem ter ga seznanil s Selškimi uporniki, ki so se zadrževali v Zgornjem Kotu. Pavel Kolich je padel na svojem domu v neposredni bližini pokopališča, kjer je pokopan. Kot partizan se je večkrat oglasil doma. Usodnega 8. oktobra 1943 je bil izdan. Takrat so orožniki obkolili njegovo hišo, vnel se je boj na življenje in smrt. Pavel se je branil in ustrelil orožnika, drugi žandar pa je na Pavla streljal z brzostrelko. Pod točo krogel se je Pavel mrtev zgrudil na tla. Domačini vedo povedati, da ga je zadelo devet krogel. To se je zgodilo takoj zatem, ko je Pavel opravil veliko nalogo: povezal je selske upornike z narodnoosvobodilnim gibanjem, ko jim je pripeljal Matijo Verdnika - Tomaža, ki je po vojni bil proglašen za narodnega heroja. B I L Č O V S Na pokopališču v Bilčovsu počivata dva padla partizana; oba imata urejena grobišča z lepimi nagrobnimi kamni, katere so postavili starši oz. sorodniki padlih. Tomaž Žerjav, katerega grob je v za-padnem delu pokopališča, je padel v boju z nacistično policijo 10. maja 1944, in sicer pol ure hoda od naselja Mala gora, ob poti, ki pelje preko Dobajne proti Klopcam, na tako imenovani Preseki nad Sv. Heleno. Iz napisa na nagrobnem kamnu je razvidno, da je bil Tomaž Žerjav rojen v Mojstrani. Jožef Koren, doma iz Kajzaz pri Bilčovsu, je padel kot partizan 11. maja 1945 pred kovačnico na Humperku, star komaj petnajst let. Kakor mnogi partizanski borci v Borovljah in Glinjah, je tudi mladoletni Jožef Koren, p. d. Peželnov iz Kajzaz, postal žrtev nemških in belogardističnih tolp, ki so se na svojem umiku iz Jugoslavije še v dneh po kapitulaciji spopadle z osvobodilno vojsko. Mati Ana Koren in njeni sinovi so padlemu Jožefu postavili lep nagrobni kamen, katerega napis priča, da je svoje mlado življenje daroval za narod. BOROVLJE Na starem pokopališču v Borovljah, ki izgubili v bitkah z nemškimi edinicami, je že nekaj let opuščeno, je 12 metrov ustaši in belogardisti, ki so se od 9. do dolgo partizansko grobišče, kjer počiva 14. maja 1945 umikali iz Jugoslavije. 48 padlih partizanov. Svoja življenja so Mnoge padle partizane so SS-ovci in belo- gardisti ob dravskem mostu pometali v Dravo in je za njimi izginila vsaka sled. Padli borci, ki so bili pokopani po vaseh in gozdovih okoli Borovelj — teh je bilo 22 — so bili 1. decembra 1946 prekopani na boroveljsko pokopališče, kjer skupaj počivajo s tovariši, ki so bili tam pokopani že takoj po bitkah. Ob prekopu je spregovoril tudi č. g. dekan Košir in med drugim dejal: ..Tvegati življenje za svobodo drugih je največja žrtev, ki jo more doprinesti zemljan". Zveza koroških partizanov se je vsa povojna leta trudila, da bi tem padlim borcem za svobodo postavila dostojen spomenik. Občina Borovlje je na prošnjo Zveze koroških partizanov 30. aprila 1959 v ta namen določila primerno zemljišče na novem pokopališču. Ko je nato ZKP hotela prekopati posmrtne ostanke partizanov s starega na novo pokopališče in CELOVEC postaviti spomenik z napisom v obeh deželnih jezik, jo je prehitela občina in na odkazanem zemljišču postavila spomenik, na katerega pa je napravila samo nemški napis. To izigravanje Zveze koroških partizanov gotovo ni prispevek k enakopravnosti koroških Slovencev. Črni križ je na partizansko grobišče na starem pokopališču v Borovljah postavil železen križ z napisom: „30 unbekannte Soldaten Mai 1945“ (30 nepoznanih vojakov maj 1945). Večina padlih partizanov v Borovljah je res neznana, ker so prišli iz Bračičeve brigade, ki je vodila najtežje bitke s fašističnimi tolpami. Med pokopanimi borci pa so znana naslednja imena: Štefan Trbovšek - Zdravko, politkomisar, doma iz Raven na Koroškem, Anton Bohorič iz Tržiča, Miloš iz Kranja, Gustl Osenk, minerec iz Kranja ter Cigovc Jožef in Rus Štefan iz Borovelj. Na centralnem pokopališču Annabichl v Celovcu je pokopanih mnogo žrtev nacističnega nasilja. V mrliški knjigi tega pokopališča pa sta kot partizana vpisana samo dva in sicer Janez Župane iz Obir-ske in Ravnik Jurij z Bleda. Prvoborcu Janezu Župancu je Zveza koroških partizanov postavila nagrobni kamen z napisom: „Slava: Janez Župane prvi koroški partizan — Erster Karntner Partisane — 4. IV. 1915 — 14. X. 1943. Padel za svobodo domovine v Šmarjeti v Rožu — Gefallen fur die Freiheit der Heimat in St. Margareten im Rosental — Ehre — Zveza koroških partizanov." Janez Župane se je leta 1939 umaknil pred nacisti skupaj s selskimi uporniki v Ljubljano. Ko so Jugoslavijo zasedli Nemci in Italijani, se je priključil prvim partizanskim edinicam na Gorenjskem. Julija 1942 je prišel nazaj na Koroško ter v okolici Železne Kaple in Sel ustanovil prve odbore Osvobodilne fronte. Ravnik Jurij je vse do leta 1965 na celovškem pokopališču bil neznan partizan. Na križu je bilo samo ime „Georg Ravnik — 27. 10. 1943“. Ko je ZKP dobila zvezo z materjo tega padlega borca, smo zvedeli, da je Jurij Ravnik imel par- tizansko ime Saša in da je padel v borbi z Nemci 27. oktobra 1943 v podgorjan-skih Rutah. Rojen je bil 21. oktobra 1922. Saša je oktobra 1943 prišel s pokojnim Francem Primožičem - Markom na sektor Mače. Oba padla borca počivata na pokopališču v isti vrsti št. 26, področje I, grob 8 in 2. Spomniti se moramo tudi narodnega heroja Majde Vrhovnik, študentke medicine iz Ljubljane, ki je kot partizanka bila v Celovcu ujeta od geštapa in po večkratnem zverinskem mučenju 5. maja 1945 ustreljena. Njen grob še vedno ni znan, čeprav smo po vojni podvzeli vse, da bi ga našli. DOB R LA VAS Ob vzhodnem robu Dobrle vasi je na griču cerkev s pokopališčem, kjer je tudi grob padlega partizana. Dne 9. maja 1945 je kot izvidnik Tomšičeve brigade, katera je kot prva korakala skozi Dobrlo vas proti Sinči vasi, padel zadet od SS-ovske krogle nepoznan borec; niti na občini, niti na upravi pokopališča nimajo zapisanega njegovega imena. Grob neznanega partizanskega borca, ki ga domačini vsa povojna leta z ljubeznijo in spoštovanjem skrbno negujejo, ima preprost lesen križ, gomila pa je po- G L I N J E krita z marmornatimi ploščami. Leži za cerkvijo ob vzhodnem izhodu pokopališča. Treba je zapisati, da so ta partizanski grob v prvih povojnih letih oskrunili nacionalistični zločinci. Prvotno je bila v zid nad gomilo vzidana spominska plošča, ki pa so jo neke noči odstranili neznani storilci. Takoj nato so domačini postavili nov križ, ki priča, da tam počiva slovenski partizan, ki je dal svoje življenje za svobodo slovenskega in avstrijskega ljudstva. Ob cesti, ki vodi iz Borovelj v Šmar-jeto v Rožu, leži v dolini ob Dravi vasica Glinje. Ta vas je 10. in 11. maja 1945 doživela strahoten pokol. V vasi so se zadrževali partizani. Nenadoma so jih presenetili belogardisti, ki so se pred pravično kaznijo lastnega ljudstva, nad katerim so izvršili vrsto zločinov skupaj z nemškimi gospodarji, umikali preko Ljubelja na Koroško. Čeprav je bilo že konec vojne, so ti zločinci začeli slepo streljati v gručo partizanov, čeprav le-ti niso segli po orožju, ker so tujci govorili njihov jezik, slovenski. Do- mačini v Glinjah, ki so doživeli ta zverinski pokol, vedo povedati, kako sta se srečala partizan in belogardist; spoznala sta se, ker sta bila oba doma iz iste vasi. »Poznam te, a ne zameri, ustreliti te moram", je rekel belogardist in ubil partizana. Takrat je padlo 14 partizanov, medtem ko napadalci niso imeli nobenih žrtev. To je kratka zgodovina krivične smrti štirinajstih nepoznanih partizanov, ki počivajo na pokopališču v Glinjah. Gomilo domačini skrbno negujejo. Zveza koroških partizanov pa je tem borcem postavila nagrobni spomenik. GLOBASNICA Vas Globasnica Ježi na severozahodnem vznožju Pece. Okoli farne cerkve je pokopališče, kjer sta pokopana tudi dva partizana, ki sta padla v borbi za svobodo proti fašizmu v Slovenjah nad Podjuno. Partizan Viktor Pisar - Jak je padel pri Pečniku v Slovenjah, kjer je skupaj z aktivistom Jankom Kusterjem - Korošcem širil literaturo osvobodilne fronte. Srečala sta mladega moškega, ki se jima je hlinil, da išče zvezo s partizani; v resnici pa je bil gestapovec in je Jaka ustrelil v tilnik. Streljal je tudi na Korošca, vendar se mu je le-ta spretno umaknil in ostal živ. Truplo ubitega Jaka so pokopali pri Pečniku, kjer je počival od avgusta 1943 do osvoboditve. Potem je bil prekopan na pokopališče v Globasnico. Ko je Jak padel, je bil star 22 let. Doma je bil v Kotljah nad Ravnami na Koroškem, kjer je, preden je šel v partizane, bil v službi kot kmečki delavec pri Potočniku. Drugi partizan, ki je pokopan na glo-baškem pokopališču, je po imenu neznan. Doma je bil na Gorenjskem in star približno 25 let. Od fašistične krogle je bil zadet, ko je bil pri sekretarju OF za Velikovec tov. Stanetu Mavriču pri Gradišniku v Slovenjah. Bil je na stražarskem mestu, ko so hišo obkolili policisti. S svojo smrtjo je rešil vse ostale tovariše, ki so se nahajali v Gradišnikovi hiši. To je bilo konec februarja 1944; takrat je bila težko ranjena tudi neka partizanka, ki se je potem zdravila pri kmetu Krupču nedaleč od Ffeme. GOLOVICA — W6lfnitz Na Svinški planini, približno šestnajst kilometrov severozahodno od Grebinja leži vas Golovica — Wblfnitz, katero sestavlja le nekaj hiš, ki stoje okoli cerkvice. To naselje leži 1200 metrov nad morjem; ostale opuščene kmetije, ki so raz-trešene po pobočjih te planine so last veleposestnikov. Na skromnem pokopališču okoli te cerkve so pokopani štirje partizani. Vse do leta 1966, ko je Zveza koroških partizanov na tem pokopališču odkrila spominsko ploščo padlim partizanom, so grudo v kateri počivajo trupla teh borcev za svobodo negovali in jo tudi danes negujejo domačini, ki so izključno nemškogo-voreči deželam. Na tem pokopališču počivata Albin GREBINJ Planinšek, rojen 27. 2. 1910 in Katarina Golob, rojena 27. 4. 1927. Prvi je bil doma iz Luč v Savinjski dolini in je med vojno bil zaposlen pri Kordežu v Beli, od koder je šel v partizane in padel 27. 4. 1945 v bližini Golovice. Katarina Golob je padla 18. 4. 1945, doma pa je bila v Beli nad Železno Kaplo. Isti dan kot Planinšek sta padli tudi partizanki Poljakinja Anka in nepoznana Rusinja, ki na tem pokopališču počivata skupno z domačimi junaki. Posvetilo pokojnim borcem, ki je v obeh deželnih jezikih vklesano v spominsko ploščo, se glasi: V čast in spomin padlim partizanom, ki so darovali svoja mlada življenja za osvoboditev Avstrije in vseh zasužnjenih narodov. Na pokopališču v Grebinju je skromen grob z betonskim križem. V tem grobu počiva partizanski borec Severnega bataljona, Juschitz Franc, delavec iz Velikovca. Skrbne roke domačinov vsa povojna leta skrbno negujejo to zadnje počivališče tega borca, saj je njegova gomila vedno posajena z rožami in obložena s cvetjem. Juschitz Franc je bil leto dni v partizanih. Pred tem je bil nasilno mobiliziran v nemško vojsko in nosil številko Feld. Nr. 12.264/c. Po pripovedovanju preživelih borcev, je Franc, ko je prišel v partizane, 'bil vnet borec proti fašizmu in vedno bil v prvih vrstah. Franc Juschitz je bil rojen 17. 1. 1919 pod Lipo pri Vovbrah in je kot domačin bil dragocen svetovalec in zanesljiv vodič. Kot tak je ob nekem partizanskem pohodu pri kmetu Tušaku v Tolstem vrhu naletel na nemško zasedo in bil zadet od sovražne krogle. Na smrt ranjenega so ujeli geštapovci ter ga vprašali, kaj je njegova zadnja želja in Franc je odgovoril: ..Izpustite mojo mater iz koncentracijskega taborišča. Sedaj imate mene". Franc je na težkih ranah umrl mučeniške smrti. Mati Marija pa je kljub temu morala umreti v taborišču. Franc je zapustil nevesto in tri leta staro hčerko. To se je zgodilo februarja 1945. leta. Ko so se zastopniki Zveze koroških partizanov v grebinjskem župnišču pozanimali o zgodovinskih podatkih pokojnega borca, so ugotovili, da njegovo ime sploh ni zapisano v mrliško oziroma pokopališko 'knjigo. Očividci pa vedo povedati, da je bil Franc pokopan na grebinjsko pokopališče še ob nemški zasedbi in bil položen v grob brez krste. Njegovi preživeli soborci ga hranijo v trajnem in spoštljivem spominu. KOTMARA VAS Na severni strani pokopališkega zidu v Kotmari vasi je vzidana marmornata plošča, v katero je vklesan naslednji napis: „Večna slava trem padlim partizanom, padlim 9. 5. 1945 pri Kotmari vasi v borbi proti fašizmu za svobodo Slovenske Koroške". Ti trije borci, ki so pokopani v Kotmari vasi, so nepoznani in so padli ob Humperškem gradu v borbi z ostanki SS-divizije „Prinz Eugen", ki se je umikala iz Jugoslavije in so jo sestavljali belogardisti, četniki in ustaši, hlapci tretjega rajha. Prekop iz mesta, kjer so padle začasno pokopali, je bil 30. marca 1947. Te sve- čanosti in sprevod od Št. Kandolfa na pokopališče v Kotmaro vas je spremljalo veliko število domačega prebivalstva, zastopnikov slovenskih organizacij in duhovnikov. Pogrebne obrede je opravil pokojni č. g. župnik Košir, ki je ob odprtem grobu padlih partizanov spregovoril naslednje besede: „Ne vemo vaših imen, dragi junaški bojevniki, toda vemo, da ste se nesebično borili za našo svobodo, zato je bilo vaše trpljenje naše trpljenje, vaše hrepenenje naše hrepenenje, vaši cilji naši cilji in vaša borba — borba nas vseh za to našo zemljo, v kateri boste sedaj počivali". L 1 B U Č E Na pokopališču v Libučah pri Pliberku je pokopan partizan Rudolf Trdina iz Mežice. Po poklicu je bil čevljar. V partizane je šel maja 1944 in bil kurir v vzhodnokoroškem odredu. Kot tak je padel 24. januarja 1945 v bojih z Nemci pri kmetu Movriju v Št. Jurju nad Pliberkom. Njegov grob se nahaja na severni strani cerkve. Gomila, na kateri trenutno stoji lesen križ, je vedno posuta z rožami, predvsem ob dnevu mrtvih in na dan libuške-ga sejma. Kot mnogi kurirji, tako je bil tudi pokojni tovariš Rudolf Trdina žrtev bojev za Dravo. Prav skozi Libuče oziroma njeno okolico je namreč vodila kurirska pot, ki je povezovala narodnoosvobodilno gibanje med Peco in Svinško planino. In ta pot je od partizanskih kurirjev zah- tevala mnoge žrtve. Spomnimo se žrtev na Komlju, 'kjer so SS-ovci zagrešili nečloveški zločin, ko so v gorečem poslopju sežgali partizanske kurirje, med njimi tudi znanega tovariša Šorli Cirila - Domena iz Lobnika nad Železno Kaplo. V pismih, ki jih hrani Zveza koroških partizanov, so domačini iz okolice Pliberka izrazili mnenje, da je v Zgornjih Libučah pokopanih še več partizanskih kurirjev; a njihovi grobovi še niso bili odkriti, da bi jih prekopali na libuško pokopališče. LOČE Sredi lepo urejenega pokopališča v Ločah ob Baškem jezeru stoji spomenik iz črnega marmorja. Postavljen je bil v spomin na člane Mikulove družine iz Dobja, ki so padli kot žrtve fašizma v boju za svobodo, in sicer: Pock Apolonija, rojena 31. 10. 1882, umorjena v Luiblinu 5. 3. 1944; Pock Hanzej, rojen 6. 4. 1913, umorjen 26. 4. 1944 v koncentracijskem taborišču Dachau; Pock Franjo, rojen 19. 9. 1906, umorjen 25. 4. 1945 v Dobju. Franja Pbcka se starejši še spominjajo kot predanega in aktivnega prosvetaša. Ko je kot partizan padel v boju z Nemci, so takratni nacistični listi zmagoslavno zapisali: Das Ende des Ban-diten Bodk! »Padel naš je zarod, tekla naša kri, prost da vstane narod, dom da naj stoji." Tako se glasi napis na spomeniku Mikulove družine, ki je v narodnoosvobodilnem boju žrtvovala tri svoje člane. V Ločah pa so zaradi sodelovanja v narodnoosvobodilni borbi in zaradi svoje slovenske narodne zavesti zgubili življenje v dobi nacističnega nasilja tudi še naslednji domačini: Blenkuš Jožef, rojen 6. 9. 1914 v Pod-gorjah, umorjen 22. 11. 1940 v Berlinu; Mačič Jožef, rojen 30. 8. 1904 v Rutah,, umorjen 27. 4. 1944 v Gradcu; Noč Jožef, rojen 16. 4. 1926 v Rutah, umorjen 3. 7. 1944 v Gradcu. LOM Na koti zahodno od Št. Andraža in severovzhodno od Pustrice leži 730 m nad morjem hribovito naselje Lom (Lamm). Okoli 900 let stare podružne cerkvice je skromno pokopališče, kjer pokopljejo le dve do tri osebe na leto. O skromnosti pokopališča pričajo iz lesenih lat izdelani križi brez napisov; le redki grobovi imajo majhne marmornate nagrobnike. Tukaj so pdkopane tudi tri žrtve krvavega pokola, ki so ga nacisti 17. oktobra 1944 zagrešili pri Spitzbauru v Lomu. To so: oče Spitzbauerjeve gospodinje Alojzij Zirnik, kovačeva žena Marija Knabl ter Marija Gelemi iz Ukrajine, ki je bila v tem kraju na prisilnem delu. Pri Spitzbauru so bili usodnega 17. oktobra 1944 zbrani partizani, domačini in delavci iz šentlenartskega rudnika. Oborožena je bila le majhna četa partizanov, medtem ko ostali, ki so se hoteli prostovoljno pridružiti oboroženemu boju proti fašizmu, še niso imeli orožja. Nemci so jih napadli in postrelili 40 ljudi; med žrtvami je bilo največ civilistov, tudi dve leti staro deklico je zadelo 12 izstrelkov. Samo tri žrtve pokola so pokopane v Lomu. Nekaj jih je bilo po vojni prekopanih v Velikovec ali v zasebna grobišča v Pustrico, nekaj pa so jih Nemci že tedaj odpeljali s seboj v Dravograd. Pač pa je na tem pokopališču pokopan po vojni umrli domačin Johan Kostmann, pd. Čurijev, ki se je leto dni kot nemški vojak skrival pred nacističnimi oblastmi, ker sta z bratom Josefom brez uspeha iskaila stike s partizanskimi edinicami. Na pokopališču v Lomu pokopane žrtve spominjajo na skupno oboroženo borbo slovenskega in avstrijskega ljudstva proti skupnemu sovražniku — nemškemu fašizmu. „Tu, na tem ozemlju," je leta 1951 zapisal v knjigi Koroška v borbi avstrijski pesnik Michael Guttenbrunner, „so se slovenski in avstrijski partizani skupaj z vsem ljudstvom borili proti fašizmu. Tu se je v letih največje stiske uresničilo zavezništvo dveh narodov. Kar je bilo mogoče v stiski in smrti, to naj bi ne bilo mogoče danes?" LOGA VAS Na pokopališču v Logi vasi, naselju ob jugozapadnem delu Vrbskega jezera, stoji skromen betoniran nagrobni kamen, na katerem so napisane naslednje besede: ..Tukaj počivata Vincenc Moser, rojen 20. 5. 1911, padel 14. 7. 1943, in njegov tovariš Janez N., partizana, oba zadeta od sovražne krogle. Naša slovenska zemlja bodi jima lahka." Vincenc Moser je bil rojen na Dunaju, vendar je med vojno živel pri po domače Pikliču v Ločah ob Dravi, od koder se je pridružil partizanskim borcem. Padel je v boju z Nemci pri Podgorjah v Rožu. O drugem na logavaškem pokopališču pokopanem partizanu pa je znano le toliko, da mu je bilo ime Janez in da je padel v Podrožčici. Oba padla partizana sta bila po vojni prekopana na pokopališče v Logi vasi, kjer so domačini prevzeli skrb za negovanje njunega skupnega groba. MA LO Š Č E Tudi na pokopališču v Maloščah počivajo borci za svobodo, ki so padli v borbi proti fašizmu. V grobovih, ki nosijo po vrsti številke od 570 do 578, so pokopani: Oto Vinček, umrl na posledicah ran 15. 5. 1945; Ljubko Grabnar, doma z Jezerskega, padel pri Kopanjku 19. 11. 1944, prekopan 22. 7. 1945; Feliks Hobel, doma iz Št. Vida v Podjuni, partizansko ime Janko, padel pri Trupiju v Rutah 12. 12. 1944, prekopan 22. 7. 1945; Janko Jaber (Kazimir), padel 5. 6. 1944 pri Črnikl-novi skali nad Žužalčami, prekopan 22. 7. 1945; Jože Hodišek, padel 7. 12. 1945 v Bistriškem potoku, prekopan 22. 7. 1945; Jože (priimek neznan), padel 1. 8. 1944 v hiši pri Kovaču (Oman) na Stop-ci, prekopan 22. 7. 1945; Tonček Hobel, doma iz Št. Vida v Podjuni, brat Feliksa Hobla, padel 19. 11. 1944, prekopan 28. 10. 1945; Stanko (priimek neznan), padel 19. 11. 1944 v Brežnici, prekopan 28. 10. 1945; Franc Gregori, padel na Grajšci planini, prekopan 28. 10. 1945. Med padlimi borci, ki počivajo na pokopališču v Maloščah, sta dva sinova Rojakove družine iz Pogerč pri Št. Vidu v Podjuni — Feliks in Tonček Hobel. Tretji Rojakov sin Franc, ki je prav tako dal življenje v boju proti fašizmu, pa je pokopan na domačem pokopališču v Št. Vidu v Podjuni. MEDGORJE Na pokopališču v Medgorjah nad Grab-štanjem je tudi partizansko grobišče in med številnimi spominskimi ploščami, vzidanimi v pokopališki zid, je južno od cerkve marmornata plošča, ki jo je vzidala Zveza koroških partizanov. Plošča nosi napis: „Slava partizanki Ivici Pirjevec, visokošolki iz Ljubljane, in neznanemu borcu, ki sta skupaj padla v tej vasi junaške smrti proti fašističnemu nasilniku." Pozneje je Zveza koroških partizanov odkrila tudi ime neznanega borca in je na ploščo napravila ustrezen pripis: „Janez Jenko - Drago, Naklo-Medgorje 31. 12. 1922 — 17. 1. 1945". V temni noči 17. januarja 1945 je zapadel nov sneg, ko sta prišla Ivica in Drago h Kuratu v Medgorje. Oče Anton Velbič jima je postregel z izdatno večerjo, potem pa sta šla počivat na skedenj. Kmalu zatem so prispeli policisti in gospodarja nahrulili, da ima partizane pod streho. Velbič je tajil in se delal nevednega, pa tudi na skedenj ni hotel, kakor so od njega zahtevali, da bi partizana pozval, naj se predata Nemcem. Potem se je vnelo divje streljanje. Ivica je odgovarjala s pištolo in šele ko je izstrelila zadnji naboj, so policisti vdrli na skedenj in jo ubili. Partizanu Jenku je sicer uspelo umakniti se iz sovražnikovega obroča, a je naletel na zasedo v hiši pri po domače Iljču v Goričah, kjer je padel. Preden so policisti zapustili Kuratovo domačijo, so gospodarju naročili, naj ubito žensko pokoplje kjer hoče, le na pokopališču ne; še prej pa jo mora sleči in jo pokopati golo. Res jo je dal Velbič lepo pokopati na svojem zemljišču ob pokopališču; prekril jo je z rjuho, da ji prst ne bi letela v usta, kakor je sam povedal. Drago Jenko pa je bil začasno pokopan ob hiši, kjer je padel. Dne 13. januarja 1946 sta bila oba padla partizana prekopana z vsemi častmi in ob veliki udeležbi domačega prebivalstva na pokopališče, kjer domačini zdaj skrbno negujejo grobišče. O B I R S K O Tudi v eni najstarejših far na Koroškem, na Obirskem, so pokopana trupla junaških partizanskih borcev, ki so dali življenje v boju proti fašizmu. Na obirskem pokopališču počivata dva partizana: Anton Ročnik, rojen 11. januarja 1928 na Obirskem, padel pod cerkvijo pri Pristovniku v Kortah, kjer je bil tudi pokopan do prekopa na Obirsko dne 3. 6. 1945; partizan Gorki (v mrliški knjigi v župnišču na Obirskem je vpisan pod imenom Filip), katerega pravo ime ni znano, doma je bil iz Črne, padel pa je z devetnajstimi leti pri Šobru na Obirskem dne 27. 7. 1944. Bil je visok fant s temnimi lasmi, hraber in vedno nasmejan borec, kakor ga je opisal Martin Durnik, ki mu je pri Šobru uredil začasen grob, dokler ni bil 23. septembra 1945 prekopan na pokopališče. Obirsko pa je dalo še več žrtev za osvoboditev. Padel je tudi Miha Durnik, rojen 9. 9. 1914. Bill je 28. 2. 1944 težko ranjen pri Grubelniku v Kortah in so ga tovariši hoteli prenesti v partizansko bolnico, a jim je med potjo umrl. Pokopan je v skupnem grobu borcev za svobodo v Jelendolu, kjer počivata tudi Gregor Karničar, doma z Obirskega, rojen 27. 2. 1927, ki je padel februarja 1945 v Dolgi njivi pod Košuto, ter Feliks Mali, pd. Jakobov iz Sel-Zgornjega Kota. Na Obirskem so padli še naslednji partizani, ki pa so pokopani v Železni Kapli: Mirko Ikovec, doma iz Solčave, padel 2. 3. 1944 pri Šajdniku; Janez Poličnik, doma iz Solčave, rojen 23. 11. 1927, padel pri štruglu na Obirskem; na Šajdi pa je 2. 3. 1944 padel Franci Pečnik, pd. Podpesnikov v Beli, rojen 7. 10. 1922. PODLJUBELJ V Podljubelju, vasi jugozapadno nad Borovljami, je pokopališče tik ob državni cesti, ki vodi skozi Ljubeljski predor v Jugoslavijo. Na tem pokopališču počiva pet borcev, ki so zgubili življenje v oboroženem boju s fašizmom. To so: Olipic Vilibald iz Trnj nad Kaplo ob Dravi, rojen 22. 10. 1920, padel 23. 4. 1945 pod Ogrizovo domačijo na Boroveljskih Rutah; Graflinger Franc, rojen 6. 10. 1889 v Podljubelju, padel v rojstni vasi 9. 5. 1945; Weiss Ignac, rojen 16. 8. 1921 v Podljubelju, kjer je padel 10. 5. 1945; ostala dva na pokopališču pokopana partizana sta nepoznana borca. Na pokopališču v Podljubelju ima spo- minsko ploščo tudi Cigovc Jožef, rojen 17. 10. 1901. Padel je 11. 5. 1945i v okolici Borovelj v bojih s fašističnimi tolpami, ki so se umikale iz Jugoslavije. Ni dognano, kje počiva njegovo truplo — na boroveljskem ali glinjskem pokopališču, ali pa so ga fašisti vrgli celo v Dravo. Med borci na podljubeljskem pokopališču pa počiva tudi Olipic Urh - Peter, oče padlega partizana Vilibalda Olipica. Urh Olipic je umrl 17. 12. 1964 na posledicah vojnih naporov, saj je po dveh letih partizanskih bojev ostal 50-odstotni invalid. Dolga leta je bil prvi podpredsednik Zveze koroških partizanov. RA D IŠ E Na visoki planoti južno od celovške kotline ležijo raztresene vasice Lipica, Tuce, Verovce, Žborec, Kozje in druge, ki jih ljudstvo pozna pod imenom »sončne Radiše". Sama vasica Radiše s cerkvijo in pokopališčem je dalje proti vzhodu, kjer se svet kmalu usede v naselje Med-gorje in potem spet dvigne v višino k naselju Škrbina. Na vsem tem predelu so se med vojno zadrževali partizani in vodili boje z nacističnimi osvajalci. Tako tudi na radiškem pokopališču počivajo padli borci za svobodo. Dva partizana sta pokopana tam: Martin Ogris, p. d. Kopajnikov v Tu-cah, rojen 16. 2. 1920, padel 15. 10. 1944 med pohodom v Svinško planino na Šent-janški gori nad Mostičem (Brucki). Tam je bil začasno pokopan v gozdnem močvir- ju vse do osvoboditve, ko so ga sorodniki jeseni 1945 prekopali na radiško pokopališče. Na njegovem spomeniku je zapisano: »Boril si se in svojo srčno kri prelil, da narod naš junaški bi svoboden bil. Za žrtev Tvojo hočemo se oddolžiti, za lepši svet se hočemo še mi boriti!" Drugi na Radišah pokopani partizanski borec je Lovrenc Pristotnik p. d. Pobari-nov, rojen leta 1928. Dne 17. 2. 1945 je bil težko ranjen na Kuratovem skednju v Medgorjah, kjer je padla Ivica Pirjevec. Od krogel zadet v ramo in trebuh, je umrl v celovški bolnišnici. Začasno je bil pokopan na celovškem pokopališču Anna-bichl, spomladi leta 1946 pa so ga prekopali na Radiše, kjer železen križ krasi njegov grob. REBRCA 9. maj 1945. Zadnji ostanki nemške vojske so se vdajali in polagali svoje orožje. Partizanske edinice so zasedale dolino Podjuno. Preko Jezerskega vrha in Železne Kaple so se umikale tolpe na- cističnih zločincev, ki so se pregrešile zoper človekove pravice v Jugoslaviji in so sklenile, da se bodo predale samo Angležem. Od Črnezlna pri Rebrci je odšla par- 9 129 rižanska trojka, da preskrbi konjsko vprego. Pri tem je ob miklavčevem mostu naletela na močno oboroženo nemško edi-nico Vlasovcev. Padla sta kurirja Skala in Janko, medtem ko je tretjemu uspelo, da se je umaknil. Pokopana sta na rebrškem pokopališču. Zvezi koroških partizanov doslej še ni uspelo, da bi odkrila prava imena in identiteto teh dveh padlih junakov, razen njunih partizanskih imen, Skala in Janko. Domnevajo, da je bil eden od padlih doma iz Solčave, pd. Mlinarjev, drugi pa iz Mežice. Tretji partizan, ki je pokopan na rebrškem pokopališču v skupnem grobu je nepoznan, medtem ko bi četrti moral biti Gredej Mirko - Vinko, ki je padel pod Bukovnikom na Plaznici ob Rebrci. Partizansko grobišče na Rebrci so domačini ves čas po vojni zvesto in skrbno negovali. Lesen križ na tem grobišču je napravil in večkrat obnovil pokojni mizarski mojster Janez Pepelnar. Na tem križu je napis: „V spomin padlim partizanom 9. maja 1945. Slava jim!“ SELE Na pokopališču v Selah nad Borovljami so štiri grobišča, kjer počivajo trupla protifašističnih borcev za svobodo. V prvem grobišču so pokopani prvi uporniki — aktivisti Osvobodilne fronte, ki jih je nacistično ljudsko sodišče obsodilo na smrt in so bili 29. aprila 1943 obglavljeni na Dunaju: Dovjak Ivan, Borovlje, 12. 8. 1905; Gregorčič Franc, Sele, 1. 10. 1901; Kelih Florijan, Šajda, 30. 4. 1908; Kelih Urh, Šajda, 22. 6. 1912; Pristovnik Franc, Sele, 30. 7. 1910; Pastork Jurij, Lobnik, 12. 4. 1903; Weinzierl Franc, Suha pri Rebrci, 19. 9. 1912; Olip Tomaž, Sele, 15. 12. 1919; Olip Micka, roj. Župane, 28. 3. 1913; Oraže Jakob, Sele, 17. 7. 1902; Oraže Jernej, Sele, 12. 8. 1902; Oraže Janez, Sele, 12. 5. 1925; Župane Miha, Obirsko, 21. 8. 1909. Drugo grobišče hrani trupla osmih partizanskih borcev. Šest od njih je bilo po vojni izkopanih na Šajdi. Bili so od na- cistične policije ujeti na sedlu Potoka in ustreljeni pri Kališniku, kjer so imeli Nemci svojo postojanko. Ostala dva pa sta bila leta 1950 prekopana od Vokovni-ka v Zgornjem Kotu na selsko pokopali- šče; ugotovljeno je bilo, da sta bila doma iz Tržiča. V tretjem grobišču počivata dva partizana, ki sta padla v Zgornjem Kotu in sta bila novembra 1945' prekopana na pokopališče v Selah. V četrtem partizanskem grobu pa je pokopan padli borec Alojz Slak iz Trebne-ga pri Novem mestu. Na sleskem pokopališču, vendar v družinskih grobiščih, sta pokopana tudi partizanska borca Ferdinand Roblek iz Sel ter Maks Kelih, p. d. Čevhov iz Zgornjih Bajdiš, ki ga je 12. 10. 1942 v Žetičah zahrbtno ustrelil grajski lovec Rohr. Med partizanskimi borci počivata tudi Franc Štern in Matija Čertov, p. d. Teul, ki so ju nacisti 18. 3. 1945 ustrelili doma na Šajdi. Od partizanskih borcev, pokopanih Selah, so znana še naslednja imena: Aleš Žagar iz Jazbine pri Črni na Koroškem, Jože Perko iz Tržiča na Gorenjskem, Božo Erjavec iz Kranja, Jože Robič iz Sv. Križa nad Jesenicami in Jože Komar iz Slovenskega Primorja. Imena petih borcev, ki počivajo v Selah, niso znana. Partizanskim borcem in žrtvam fašizma, pokopanim na selskem pokopališču, je Zveza koroških partizanov leta 1950 postavila dostojen spomenik; ob vhodu v staro cerkev pa sta vzidani spominski plošči z imeni in slikami pokopanih žrtev ter stavkom: »Položili so dar domu na oltar". SLOVENJI PLAJBERK Na pokopališču v Slovenjem Plajber-ku počivata dva neznana partizana, ki sta padla meseca julija 1944 v bojih s fašisti. Prvi je našel smrt pri Štorniku, drugi pa nad cerkvijo v Dušnjakovem gozdu v Žingarici. Do osvoboditve sta bila pokopana na kraju, kjer sta padla, po vojni pa so ju prekopali na pokopališče v Slovenjem Plajberku. Neznana borka, ki je 2. avgusta 1944 padla v Pogačaškem grabnu v Krnicah in jo je pozneje odnesel hudournik, tako da je niso mogli najti in prekopati na pokopališče, je bila Rozalija Lapajne, rojena 19. 8. 1923 v Koprivni. Bila je bolničarka Prvega bataljona Zahodnokoroške-ga odreda. Podatke je dala njena mati Rozalija Lapajne iz Mežice, Polena št. 17. Domači preživeli borci iz Slovenjega Plajberka so na grob obeh partizanskih junakov postavili spominsko ploščo z napisom: »Tukaj počivata dva neznana slovenska partizana, borca za svobodo. Naj počivata v miru!" SVEČE Sredi Roža zapadno od Bistrice leži vas Sveče. Na tamkajšnjem pokopališču so pokopana trupla enajstih borcev za svobodo, partizanov in aktivistov Osvobodilne fronte. Tam počivajo narodni heroj Matija Verdnik - Tomaž, ki je bil februarja 1944 ranjen v spopadu z Nemci in je dva dni pozneje umrl na posledicah zastrupitve, ter brata Aleksander in Ivan Čero, padla 2. 5. oziroma 25. 11. 1944 na Rutah pri Bistrici. Poleg treh domačih partizanov počiva na pokopališču še pet nepoznanih borcev, ki so padli v boju z nacistično policijo v okolici Bistrice in Sveč. V skupnem grobu s partizani ležijo tudi trupla domačih aktivistov, Aleša Einspielerja, Florijana Križnarja in Valentina Schwarza, ki so bili žrtve zahrbtnega uboja, katerega je 5. 5. 1944 zagrešil gestapovec Rath. Na grobišču protifašističnih borcev je domače Slovensko prosvetno društvo „Kočna“ z denarjem, zbranim v posebni nabiralni akciji, 24. oktobra 1948 postavilo lep spomenik. Grobišče je vsa leta vzorno negovano. Na spomenik v Svečah je tudi mestni odbor zveze borcev na Jesenicah vzidal bakreno ploščo v spomin narodnemu heroju z napisom: „Slava si- nu domovine prvoborcu, narodnemu heroju Matiji Verdniku - Tomažu“. SVINEC — Eberstein Ta kraj leži zapadno od Male Svinške planine v dolini Goričice (Gortschitz), 33 km severovzhodno od Celovca. Na vaškem pokopališču je grob dveh partizanov Severnega bataljona Koroškega odreda. Tukaj je pokopan partizan Ernest Šrot, roj. 1929 v Lešah pri Ravnah na Koroškem. Za ime drugega partizana se ne ve. Padla borca sta prišla konec marca do skrajnosti izčrpana iz Svinške planine v bližino Svinca. V visokem snegu sta bila ujeta od NS žandarmerije. Peljali so ju na orožniško postajo v Svinec na zaslišanje, nato pa nazaj kjer sta bila ujeta in jih tam ustrelili. Pri tem zahrbtnem umoru so sodelovali orožniki Andreas Feldner, Georg Hartl in Nemec Haber-land Otto. Prvi je bil zaradi tega obsojen na dosmrtno ječo, drugi na petnajst let zapora, medtem ko je tretji pobegnil v Nemčijo. Akt tega procesa se nahaja v Gradcu in nosi št. 6 VR 236/45. Avstrijski tovariši so takoj po vojni na grob partizanov postavili železni križ z napisom: Zwei unbekannte Partisanen 7. 4. 1945. Grob nosi številko 39. Pred kratkim pa je Zveza koroških partizanov postavila kamenit nagrobnik v spomin padlim junakom v Svincu. Š M A R J E T A pri Pliberku Severovzhodno od Pliberka v višini 779 m leži hribovito naselje, Šmarjeta pri Pliberku. Okoli cerkve je pokopališče na katerem počiva partizan Mirko Zdovc, star 17 let, doma iz Lokovice pd. Bašte-jev. Mirko je padel 10. oktobra 1944 pri Apovniku na Komelu, ko je SS in pli-berška Landwache pomorila in zmetala v gorečo hišo več partizanskih kurirjev. Mirkovo truplo je bilo najdeno šele julija 1945, ko je že docela razpadlo. Na pokopališče v Šmarjeto je bil pokopan z vsemi častmi 26. 7. 1945. Domače ljudstvo je grob padlega junaka Mirka vsa povojna leta skrbno negovalo. Napravili so mu lep lesen križ s posvetilom: „Narod, ki žrtvuje svoj cvet, ne bo umrl in ti Mirko, ki si se boril in žrtvoval, počivaj v miru!" Na tem pokopališču je hranjen tudi pepel Bromana Urbana, pd. Šimeja iz Šmar-jete. Broman je bil zaradi sodelovanja s partizani od NS policije aretiran in tik pred osvoboditvijo umorjen v Grazu. ŠMARJETA v Rožu Približno 5 kilometrov zračne linije, jugovzhodno od Celovca leži onstran Drave vas Šmarjeta v Rožu. Med vojno je bila tam močna postojanka nacistične žan-darmerije. Zato je tudi bilanca padlih partizanov razmeroma visoka. Na pokopališču, ki je vzorno urejeno in negovano počiva devet partizanov: Levko Lukas, roj. 17. 10. 1913 iz Bistrice pri Črni, padel 30. 1. 1944 na orožniški postaji v Šmarjeti, — Jožef Krajger, pd. Čačofov v Šmarjeti, roj. 3. 4. 1927, padel 14. 3. 1945, — partizan Mirko (ostali podatki neznani), padel 11. 5. 1945, — Adolf Se-lišnik, roj. 11. 2. 1901 iz Solčave, — Franc Vatovec, roj. 2. 2. 1914, — Ignacij Relagranc, roj. 1924 in Vidmar Franc, roj. 23. 3. 1927. Zadnji štirje partizani so padli na Zavrhu 15. 3. 1945. Bili so borci zaščitnega bataljona OBKOM-a za Koroško. Osmi in deveti partizan na šmarješkem pokopališču sta nepoznana ju- naka, ki sta padla 23. 3. 1944 v Trebljah nad Kuharjem. Od tam sta bila prekopana na šmarješko pokopališče 16. novembra 1947, ko se je vršila pogrebna slavnost šestih partizanov, ki so dotlej počivali na mestu, kjer so padli, na Zavrhu in Trebljah. Kmalu po vojni je oskrbela na partizanske grobove organizacija ki oskrbuje vojaške grobove, Črni križ, lesene križe s pločevinasto ploščo in napisom: Unbe-kannte Partisanen. Ko pa so ti križi strohneli je Črni križ postavil železne križe in spremenil napise tako, da ni bilo razvidno, da tam počivajo partizani, ker se napis glasi: „Unbekannte Jugoslaven". Vendar pa zgodovine ne bo mogel nihče spremeniti. Dejstvo ostane, da na šmarješkem pokopališču počiva devet partizanov, ki so dali svoje življenje v boju proti nacistični Nemčiji, za osvoboditev vseh zasužnjenih narodov. ŠMIHEL pri Pliberku Na pdkopališču v Šmihelu pri Pliberku je grob partizana Karla Kluna - Marka. Marko je bil doma iz Gorenje vasi pri Ribnici, kjer se je rodil 18. 7. 1926. Padel je 25. 11. 1944 pri kmetu Bicelnu (posest- nik Vinko Pečnik) v Rutah pri Bistrici nad Pliberkom. Tam je bil tudi začasno pokopan, dne 28. 10. 1947 pa prekopan na pokopališče v Šmihelu. Karel Klun - Marko je bil član Okrožnega komiteja SKOJ-a za Dobro polje na Dolenjskem, kjer so ga domačini poznali pod imenom Kovačev Kori. V začetku leta 1944 je prišel na Koroško, da pomaga v organiziranem boju; na Koroško se je prijavil prostovoljno, čeprav je vedel, kakšne težave ga čakajo. Grob padlega partizana Marka je vzhodno od cerkve ter ga vedno krasi cvetje ljubezni in spoštovanja. ŠT. JAKOB v Rožu Pokopališče v Št. Jakobu v Rožu je pri cerkvi na hribu nad vasjo. Tukaj so pokopani partizani in partizanke, ki so bili 9. februarja 1945 zahrbtno pobiti v globoko zasneženih gozdovih pod Arihovo pečjo. Bili so izdani od domačina. Da bi Nemci ustrahovali domače prebivalstvo, so imeli osem trupel padlih borcev teden dni razstavljenih ob cesti med Št. Jakobom in Št. Petrom. To je bil zadnji ustrahovalni poskus nacistične policije v tem kraju. Imena žrtev tega nečloveškega nasilja so naslednja: Emilija Kmet - Andreja iz Maribora, Franja Markelj - Breda, iz Maribora, Marija Živalic - Mira iz Škofje Loke, Cirila Kržišnik - Tona iz Ljubljane, Ivan Kordež - Ivan, Ivan Bohinc - Džon, Franc Bogataj - Rok, zadnji trije so bili doma na Gorenjskem, in partizan Rudi iz Mežiške doline. Deveti partizan, ki je pokopan v skupnem grobu na pokopališču v Št. Jakobu v Rožu, je inž. Primožič Ludvik - Milan, rojen v Št. Jakobu v Rožu, ki pa je živel v Ljubljani. Med padlimi partizani je bil najstarejši inž. Primožič Ludvik, star 26 let, najmlajša pa je bila Marija Živalič - Mira, stara 20 let. Večinoma so bili člani Okrajnega odbora OF za Beljak. Zveza koroških partizanov je že prej lepo urejeno grobišče opremila zdaj še z nagrobnim kamnom, na katerem piše: Partizani, padli v borbi proti fašizmu — Partisanen, gefallen im Kampfe gegen d en Faschismus 1941—1945. Poleg napisa so na spomeniku imena vseh padlih junakov. ŠT. J A N Ž v Rožu Na pokopališču v Št. Janžu v Rožu so pokopana trupla petih partizanskih borcev, ki so padli v borbi proti nemški policiji na Žingarici in v Šentjanških Rutah. To so: Hafner Egidij iz Šentjanških Rut, rojen 31. 8. 1903, padel v domačem gozdu 10. 11. 1944; Male Terezija iz Št. Janža, rojena 14. 2. 1924, padla v Rutah 10. 11. 1944; Brumnik Mihael - Matjažek, rojen 22. 8. 1926 pri Harižu na Obirskem, padel 10. 11. 1944 v Šentjanških Rutah; Wester Janez iz Št. Janža, rojen 6.4. 1928, padel v Rutah 30. 10. 1944; Vavče Franc, rojen 13. 9. 1912 na Ravnah na Koroškem, padel 28. 8. 1944 na Žingarici. Padli junaki do pred kratkim niso imeli urejenega skupnega spominskega obeležja; pokopani so bili na štirih različnih mestih pokopališča. Letos septembra jim je Zveza koroških partizanov s pomočjo Republiškega odbora ZZB Slovenije postavila dostojen spomenik. Na šentjanškem pokopališču je tudi spominski križ rojaku Janezu Hornbocku, ki je med vojno služboval kot župnik v Mežici. Napis se glasi: V spomin Janezu Hornbocku, roj. 5. VIII. 1878, aretiran 1941 v Mežici, trpel in umrl v taborišču Dachau 6. VIII. 1942. ŠT. LENART pri Sedmih studencih „V času, ko nam je zločinski fašizem hotel vzeti vse, celo naš materin jezik, je naša mladina zgrabila za orožje in se začela zbirati v gozdovih in v globokem spoštovanju do svojega slovenskega naroda šla v borbo za pravico in svobodo. Spoštujemo jih, kajti samo njim se imamo zahvaliti, da nacizem ni mogel uresničiti svojih groznih naklepov. Svoje življenje so dali za to, da smo mi ostali na svoji zemlji. Nismo jih pozabili in tudi ne bomo." To so besede pokojnega župnika Janeza Starca, ki jih je spregovoril 22. 5. 1949 ob grobu padlih partizanov, ki so jih prekopali na pokopališče v Št. Lenart pri Sedmih studencih. Na tem pokopališču počivajo naslednji borci za svobodo: inž. Franc Herle iz Solčave, padel avgusta 1944 na Rikarski planini; Anton Malec iz Kranja, padel septembra 1944 v Št. Lenartu pri Sedmih studencih; Alojzij Vidmar iz Kamnika, padel decembra 1944 na Trebinji pri Sedmih studencih; Valentin Suhar, doma iz Podgorij v Rožu, padel 6. 12. 1944 na Blačah. Ostali štirje borci so nepoznani. O njih vemo le to, da sta dva bila iz Štajerske in da sta padla septembra 1944 v Grpičah, medtem ko sta druga dva padla julija 1943 in 1944, prvi, ki je bil doma iz Škofje Loke, je padel na Petelinjaku, drugi pa je padel v Jarku-Kokre in je o njem znano le to, da je bil doma nekje v Sloveniji. To partizansko grobišče je po vojni bilo skromno, a čedno urejeno, vsa leta sta ga negovala zakonca Sluga Jože in Francka. Zveza koroških partizanov je letos septembra tudi tem padlim junakom postavila dostojen nagrobni spomenik. ŠT. L I P Š v Podjuni Na pokopališču v Št. Lipšu sta pokopana dva partizana. Prvi Friderik Urh, pd. Urhov iz Plaz-nice, katerega je nacistična policija 3. avgusta 1943 ustrelila na domačih tleh. Na pokopališču počiva v družinskem grobu. Svojci so na severni strani pokopališkega zidu vgradili spominsko ploščo — v spomin padlim bratom: Frideriku Urhu, rojenemu 23. 9. 1903 in padlemu 3. 8. 1943 ter dvema bratoma Valentinu in Franciju, ki sta prav tako postala žrtev druge svetovne vojne. „Večje ljubezni nima kot ta, ki da življenje za svojce", se glasi posvetilo na omenjeni spominski plošči. Leta 1953 pa so na pokopališče v Št. Lipšu prekopali kosti neznanega partizana, ki je padel v Ojstri. ŠMARTEN na Teholci — St. Martin am Techelsberg Severno od Vrbskega jezera v hribovitem naselju Šmarten na Teholci, pod jugo-zapadnimi obronki planine Galinje, je na pokopališču grob petih partizanskih borcev in bork. Na lepi marmornati skali, ki služi kot nagrobni spomenik, katerega so postavili avstrijski protifašisti, je napis: „Hier ruhen fiinf unbekannte FREI-HEITSKAMPFER, zwei Frauen und drei Manner, die fur ihre Heimat im November 1944 und fur Osterreichs Befreiung am Galinberg von Faschistenhand ermordet wurden“ (Tukaj počiva pet nepoznanih borcev za svobodo, dve ženski in trije moški, ki so za svojo domovino v novem- 7. 1925 v Črni in Boštjan Mlačnik, robni 1944 in za osvoboditev Avstrije bili jen 20. 1. 1924 v Strojni. Oba sta bila umorjeni od fašistične roke na Galinju). borca Severnega bataljona. Pozneje smo iz zanesljivih virov zve- Grob že vsa povojna leta vzorno negu-deli, da sta na tem pokopališču med dru- jejo avstrijski tovariši, gimi pokopana Ožbalt Grabner, rojen 3. ŠT. RUPERT pri Velikovcu Na pokopališču v Št. Rupertu pri Velikovcu je največje partizansko množično pokopališče na Koroškem. V dvanajst metrov dolgem in pet metrov širokem grobu na severni strani cerkve je pokopanih 83 borcev, ki so padli na področju Svinške planine. Med padle partizane spada tudi Jurij Čarf, ki pa je na istem pokopališču pokopan v družinskem grobu. Večina na tem pokopališču pokopanih so neznani partizani. Znana so le naslednja imena: Anton Brdnik - Viktor, rojen 29. 6. 1921 v Šmartnem pri Slovenjem Gradcu, padel 15. 12. 1944; Jože Drofelnik - Iztok, rojen 25. 8. 1925 v Črni, padel 25. 10. 1944; Jožef Filip - Feliks, rojen 21. 3. 1924 v Brdinjah pri Ravnah, padel 19. 11. 1944; Jožef Hermonko - Zvonko, rojen 15. 3. 1927 v Mežici, padel 26. 4. 1945; Ivan Juhant - Matija iz Klana pri Komendi, padel 13. 3. 1945; Stanko Kotnik iz Prevalj, padel 13. 3. 1945; Frančiška Logar, pd. Nacesnikova, rojena 21. 9. 1920 v Kotljah, padla 15. 11. 1944, in njen mož Avgust Logar, rojen 1919 v Brdinjah pri Kotljah, padel 6. 12. 1944; Jožef Mori, rojen 1. 2. 1926 v Podkraju pri Prevaljah, padel 10. 11. 1944; Slavko Osojnik - Edi, rojen 24. 4. 1921 v Lesah, padel 9. 11. 1944; Hugo Osojnik - Filip, rojen 17. 7. 1924 v Črni, padel 27. 4. 1945; Adolf Pisar, rojen 25. 5. 1923 na Tolstem vrhu pri Ravnah, padel 4. 5. 1945; Franc Petrič - Februar iz Oplotnice, rojen 3. 3. 1921, padel 13. 3. 1945; Pavle Podričnik - Vinko iz Lokovice pri Prevaljah, padel 13. 3. 1945; Mirko Slem-nik-Gašper, rojen 21. 5. 1926, Stari trg — Slovenj Gradec, padel 10. 8. 1944; Engelbert Vačovnik, rojen 12. 7. 1926 v Črni, padel 13. 3. 1945; Avgust Vršnik-Matija iz Luč v Savinjski dolini, komisar Severnega koroškega bataljona, padel 13. 3. 1945; Miha Roš - Polde iz Bele nad Železno Kaplo, rojen 9. 9. 1912, padel 6. 12. 1944 kot komisar čete; komandir Boj in angleški zvezni oficir Chusak (Kiusak). Ostali neznani borci so bili Av- . . . katerega so šovinisti razstrelili strijci, Francozi, Jugoslovani, Poljaki in Rusi. Najprej so bili padli partizani raztreseni po vsej Svinški planini, dne 17. novembra 1946 pa so bili z vsemi častmi pokopani na šentrupertskem pokopališču. Zveza bivših partizanov Slovenske Koroške jim je postavila veličasten spomenik, ki je bil svečano odkrit 26. oktobra 1947. Leta 1953 so doslej neodkriti in nekaznovani zločinci napravili na spomenik atentat ter razstrelili iz brona vlito dobra dva metra visoko plastiko — skupino treh borcev, ki je simbolizirala upor in boj proti fašističnemu nasilju. Ostal je samo podstavek iz marmorja z napisom „Padlim za svobodo v borbi proti fašizmu", na ta podstavek je avstrijska vlada namesto prejšnje umetniško oblikovane skulpture pustila napraviti navadno žaro. ŠT. VID v Podjuni Št. Vid v Podjuni leži v osrčju podjunske doline. Okoli cerkve, ki so jo sezidali na vzpetini ob gozdu, je pokopališče, na katerem počivata dva partizana: Franc Hobel, pd. Rojakov iz Pogrč pri Št. Vidu, rojen 27. aprila 1914, padel v Lobniku 20. aprila 1944, ter Ignac Žov-nir, rojen 27. decembra 1912 v Slovenj Gradcu; bil je član obveščevalnega centra Koroškega odreda in je padel 9. februarja 1945. Rojakovi so po vojni postavili marmornat nagrobni kamen z naslednjim napisom: »Tukaj počivajo Franc Hobel, roj. 27. 4. 1914, Feliks Hobel, roj. 21. 8. 1924, padel 12. 12. 1944, pokopan v Maloščah, Anton Hobel, roj. 20. 1. 1927, padel 26. 11. 1944, pokopan v Maloščah. — Junaško ste prestali neizprosen boj, pojila vaša kri je zemljo, ki vas krije, zdaj delež bode vaš, mir božji in pokoj, na nebu svetla luč nebeška naj vam sije. Tukaj pričakuje dan vstajenja njih tovariš Žov-nir Ignac, padel februarja 1945, star 32 let, doma pri Celju. Lahka naj mu bo naša zemlja." Zveza koroških partizanov je letos tudi na tem pokopališču postavila nov nagrobni spomenik padlim partizanskim junakom. Prav tako je bil tudi v Maloščah postavljen nagrobni spomenik, ki nosi zapis o padlih sinovih Rojakove družine. VRBA Tudi na pokopališču v Vrbi ob Vrbskem jezeru so pokopani padli partizani. Na tem pokopališču je našlo zadnje počivališče šest borcev, ki so padli 17. novembra 1944 v boju z nacistično policijo na seniku domačije Šluder na Žopračah. Eden med njimi je Andrej Ogris, pd. Odrejev na Mali gori pri Bilčovsu, rojen 17. septembra 1924; za ostalih pet partizanov pa imena niso znana. Že leta 1948 je bil partizanom pokopanim na vrbskem pokopališču, postav- ljen nagrobni spomenik z napisom: »Šestim tovarišem partizanom, ki so dali dne 17. 11. 1944 na Žopračah svoje življenje za svobodo, v hvaležen spomin — Zveza bivših partizanov Slovenske Koroške". Letos septembra pa je Zveza koroških partizanov v sodelovanju z Zvezo združenj borcev NOV Slovenije postavila nov nagrobni spomenik, primeren okolju vrbskega pokopališča in dostojen spominu velikih žrtev protifašističnega boja. Z I L J I C A — Gailitz Najzapadnejši grobovi protifašističnih partizanskih borcev na Koroškem so na pokopališču v Ziljici pri Podkloštru. Tam so pokopani trije borci Ziljske čete, ki je delovala pod Dobračem in imela svoje postojanke v tako imenovanem Kameni-tem morju. Na pokopališču v Ziljici so pokopani naslednji borci: Klement Schaschl, roj. 27. 1. 1916 v Št. Rupertu pri Celovcu, tovarniški delavec, padel 28. 4. 1945; Heinrich Schaschl, roj. 6. 4. 1928 v Podkloštru, delavec, padel 28. 4. 1945; Bruno jank, doma iz Kanalske doline, pred od- hodom v partizane je delal kot mesar v Beljaku. Medtem ko je Klement Schaschl padel v Mecesnih pri Pečah, sta Hein-rich Schaschl in Bruno Jank zgubila življenje v Kamenitem morju pod Dobračem. V pokopališki knjigi so vsi trije opisani, le za Bruna Janka niso navedeni rojstni podatki. Zapisano je tudi, da so padli v borbi z gestapom. Na pokopališče so bili prekopani 13. maja 1945. Oba Scha-schla imata lepo urejeno grobišče z nagrobnim kamnom, vendar iz napisa ni razvidno, da sta bila partizana. Grob Bruna Janka pa je že prekopan. Prva dva sta bila avstrijske narodnosti, Jank pa je bil Slovenec; po izjavi preživelih soborcev je bil star okoli 22 let. Na novem pokopališču v Ziljici je občina Podklošter postavila borcem za svobodo lep spomenik, na katerem piše: „Zum Andcnken an die Opfer aus der Marktgemeinde Arnoldstein, die in d en Jahren 1934—1945 wegen ihrer demokra-tischen Gesinnung, ihrer Treue und Liebe zur Heimat und ihrer Sprache und Ab-stammung ihr Leben lassen mussten. Den Nachkommen zur Mahnung und Besin-nung! Die Marktgemeindevertretung Arnoldstein. Friede, Friede den Fernen und Nahen!“ ŽELEZNA KAPLA Podroben opis partizanskih grobov v Železni Kapli bi bil mnogo preobširen, če bi hoteli zapisati samo vsa znana imena in podatke o tem, pod kakšnimi pogoji in kje so izgubili ti junaški borci svoja mlada življenja^ Zato se bomo omejili le na navedbo nekaj številk, ki pa bodo prav tako posredovale dovolj zgovorno sliko zgodovinskih dogajanj protifašističnega narodnoosvobodilnega boja tega kraja v dobi 1942—1945. Na pokopališču v Železni Kapli je pokopanih 120 partizanskih borcev in tistih protifašisrov, ki jih je nacistična policija pobila na domovih, ker so podpirali partizansko vojsko. Pokopani so na spodnjem pokopališču, raztreseni ob zidu levo in desno od spodnjega vhoda. Tukaj počiva 78 partizanov, katerih imena so znana, ter 26 neznanih borcev; med njimi je 60 domačinov ter 14 jugoslovanskih, 3 sovjetski in 1 poljski državljan. Med svojimi borci počiva tudi prvi komandant I. Koroškega bataljona, narodni heroj Franc Pasterk - Lenart, ki je padel v Mežici in je bil po vojni prepeljan v rojstni kraj. Nadalje je tukaj pokopana enajstčlanska družina Sadovnik-Peršman, ki so jo SS-ovci zverinsko pobili 25. aprila 1945 na njenem domu. Prav tako počivajo na tem pokopališču trije člani Hojni- kove družine, ki so jih 18. januarja 1944 na domu pobili nacistični žandarji iz Železne Kaple, ter partizanka Malka Ora-že - Tatjana, ki je leta 1946 padla pod streli angleškega zasedbenega vojaka. Razvalina Zveza koroških partizanov je na pokopališču v Železni Kapli postavila žrtvam fašizma nagrobni kamen, ki je bil odkrit 30. 10. 1960. Spomenik nosi napis: „Mostovi rasto, iz vseh človeških src se pno in v vsa srca. Slava narodnemu heroju Francu Pasterku - Lenartu in tovarišem.“ Na levi in desni strani spomenika je v marmorne plošče vklesanih 154 imen pa- dlih borcev in žrtev fašističnega nasilja iz občine Železna Kapla-Bela. V dokumentaciji nagrobnega spomenika padlim partizanom v Železni Kapli je zapisano, da je bil najmlajši Slovenec, ki so ga ubili nacisti, Mirko Sadovnik, star 8 mesecev in 21 dni, najstarejši pa Hojnikov stari oče Florijan Polanšek, star 89 let, 8 mesecev in 23 dni. ŽITARA VAS Na pokopališču v Žitari vasi je pokopanih devet partizanov. Več let ni bilo znano ime nobenega teh junakov, ki so padli 8. maja 1945 v Selah pri Žitari vasi ter bili pozneje prekopani v skupni grob ob cerkvi. Kakor pri drugih partizanskih grobiščih, tako je tudi v Žitari vasi Črni križ oz. občina potvarjala resnico o številu pokopanih partizanov. Na grobu je bil lesen križ z napisom: „Hier ruhen acht un-bekannte jugoslawische Partisanen, gefal-len im Mai 1945.“ V resnici pa je tukaj pokopanih devet nepoznanih partizanskih borcev, kar je zapisano tudi v mrliški oz. pokopališki knjigi župnišča v Žitari vasi. Pozneje smo zvedeli za imena dveh na tem pokopališču pokopanih partizanov. Svojci so jima napravili skromno leseno spominsko ploščo z napisom: „V spomin padlim 9. maja 1945' — Janko Ledinek, Peter Gorenšek" in s posvetilom: „Čez hribe in doline je tvoj rojstni kraj, naj ti bo Koroška zemlja, ki te krije, tvoj poslednji raj.“ Meseca septembra 1970 je Zveza koroških partizanov postavila na množični grob padlih partizanskih borcev lep in trajen nagrobni spomenik. Ž R E L E C — Ebenthal Na pokopališču v Žrelcu pri Celovcu so pokopani trije partizanski borci: Friderik Karule, roj. 6. 1. 1921 v Št. Rupertu v Celovcu, in dva primorska Slovenca, katerih imena pa niso znana. Vsi trije so padli v bojih z nacisti 17. septembra 1944, in sicer oba Primorca pod Dvorcem, medtem ko za Karula ni točno znano, kje je zgubil življenje. Prvotno so bili omenjeni trije borci pokopani izven pokopališkega zidu skupaj z dvema umorjenima Poljakoma. Šele po vojni so bili prekopani na pokopališče, kjer imajo skupno grobišče s tremi križi, ki jih je postavil Črni križ. Nosijo napise: 1. M. Mazuschefski f 14. 10. 1942; 2. Alex Lipinski f 30. 4. 1943; 3. Friedrich Karule f 17. 9. 1944 und zwei unbekann-te Soldaten. Tudi podrobnosti smrti obeh Poljakov so znane. Martin Matušewski (tako je vpisan v mrliški knjigi župnišča v Žrelcu) je bil rojen na Poljskem in kot prisilni delavec od gestapa 14. 10. 1942 javno obešen; tudi drugi poljski državljan, Aleksander Lipinski, roj. 26. 9. 1909 v Varšavi, je bil obešen, in sicer 30. 4. 1943 — ne prvi in ne drugi pa ni bil postavljen pred sodišče. V mrliški knjigi, Tom. 4 na strani 78, kjer so zapisani podatki o smrti omenjenih žrtev nacističnega nasilja, je med drugim tudi stavek, da je bil Lipinski obešen „wegen versuchten Meuchel-mordes?". Vprašaj na koncu beležke je zgovoren. Prebivalci bližnje okolice Žrelca se še danes sprašujejo, kako je mogoče, da storilci nezaslišanega zločina nad dvema Poljakoma v Žrelcu vse do danes niso bili postavljeni pred sodišče. Podobno vprašanje pa je nedvomno upravičeno tudi za neštete druge zločine, ki so jih privrženci in sodelavci nacističnega režima zagrešili v raznih krajih Koroške. KAZALO stran Koledarska del 1—29 Karel Destovnik - Kajuh: Slovenska pesem 30 Koroški Slovenci so dostojno proslavili 100-letnico ljudskih taborov 33 Dr. Franci Zivitter: Pravica je naš ščit in naš meč (je resnica (Slavnostni govor na proslavi IGO-letnice ljudskih taborov 20. 9. 1970) 34 Črtomir Zorec: Pri koroških Slovencih v Kanalski dolini v Italiji 40 Andrej Kokot: Pesmi 48, 54, 92, 95, 98 Slavko Zalokar: O prijateljskem sodelovanju med občinama ŽeileznaKapla-Bela in Kranj 49 Tone Zorn: Iz germanizacijskih prizadevanj na Koroškem med obema svetovnima vojnama . 52 [/Janko Černut: Rudolf Mencin 56 Katja Sturm-Schnabl: Materinski jezik in ustvarjalna sila človeka (Amalija Lužnik, nepoznana koroška pesmica) 59 , Dr. Janko Kotnik: Slovenska koroška narodna pesem v ruščini 63 Mitja Mejak: Trenutek slovenske književnosti 67 Imp. Blaž Singer: Kmetijstvo včeraj — danes — jutri 70 Dr. Pavel Apovnik: Pregled najvažnejših predpisov o gozdovih 78 Blaž Singer: Turizem na vasii in njegova problematika 83 LJanko Messner: Helmut Scharf 88 Helmut Scharf: Nasip ob Savi 89 Nada Gabrovič: Dežela onstran 93 Janez Švajncer: Slutnja 96 Florian Lipusch: Slačenje (odlomek iz romana) 99 \/ Valentin Polansek: Krvave stopinje v snegu 108 Razpis literarnih nagrad SPZ 117 \y Karel Prusnik - Gašper: Kot žrtve ste padli v borbi za nas... 119 študijska knjižnica S g m COBISS