Št. 17. — 24. V Ljubljani, do konca L 1872. Leto III.
izhaja	HHfe	M ■	■	|M	po posti pa
vsaki mesec na	■■ g J	flB ■ «	AH	■	UM
2polab in velja	WfM BK	fll ■■	HBh	Q	|H	za vse dijake
v LJubljani	■ H	Bfk Mg	IW	[9	HI	in narodne
za cela leto	| II SlU W	I H	H	II	učitelje lamo
8 gld. 8« kr,	2 gld.
slovenski.
List za pravosodje, upravo in državoslovje.
Budnim pravica.	Vigilantibut jura.
Izdavatelj in urednik Dr. J. K. Razlag, odvčtnik.
Gluhonemi.
(Iz sodnijskega zdravilstva.)
Gluhonem je tisti nesrečen človek, kteremu manjka sposobnost slišati in govoriti. Ta nesposobnost je ali prirojena ali je še le sčasoma nastopila. Od rojstva gluhonem človek ni nikdar slišal človeškega glasu, on ne ve, kaj je jezik, ne ve kaj se godi, ako vidi govorečega z ustnicami migati. Njemu je ropot domačih opravil ravno tako neznan, kakor veličast-veno grmenje v -temnih oblakih. V njegovem duhu vlada večna in skrivnostna tišina.
Nekoliko drugače je to pri človeku, ki je še le po rojstvu postal gluhonem. On še ima temni spomin na slišane glasove prve mladosti, ali ta spomin se mu od dne do dne bolj izgublja in stemneva in zdi se mu "kakor zgubljevajoča se prikazen v neizmerni širjavi svojega duha. On je bil morda iz prva obdarovan se vsemi duševnimi sposobnostmi, ali ker je pozneje ostal brez vsake dotike z odgojevajočim svetom, začele so se tudi duševne sposobnosti zmanjševati, kakor nerabljen ud človeškega telesa hujša in se vsuši. Gluhonem stoji zavoljo tega celo osamljen na svetu in se vleče nesamovoljno naprej po valovih življenja, kakor vejica, kte-
PKTttlk »l»r. i. m.	17
ro veržeš v derečo reko, on je pravi samec na svetu, idiot, solitarius, privatus.
Pri nekterih gluhonemih ne vsahnejo vse duševne sposobnosti , ampak se še celo prav ugodno razvijejo. Zgodovina nam kaže med gluhonemimi izverstne slikarje, kiparje, poznal sem tudi sam dva gluhonema, ki sta mojstre v šahu presegala. Ali to so, žalibog, le izjeme. Naj veče število gluhonemih ostane brez specijelnega poduka v šolah za gluhoneme in tudi večina od teh, kteri so šolski poduk vživali, ostane daleč za naj slabejše talentiranimi, ki pa imajo vse čute, in zadovoljen sme biti učitelj, če jim pripomore do naj elemen-tarnejših vednosti in prvih nravnih in verskih naukov. Ako se tudi ne more tajiti, da prinašajo šole za gluhoneme neizmerno veliko korist, ker tako rekoč osamelega človeka s svetom seznanijo, jim vendar ni mogoče, duh gluhonemih toliko povzdigniti, da bi se v postavnem pomenu smeli drugim ljudem enake staviti.
Zakoni vseh omikanih narodov imajo posebne gluhoneme zadevajoče paragrafe. Nemški „LandrechtK postavlja v §. 340 gluhonemega enako z nedoraslim in blaznim. §.15 II. odd. ravno tistega zakonika terja, da se vsakemu gluhonem-cu , ki ne stoji več pod očetovim varstvom, varuh postavi. Avstrijski državljanski zakonik razločuje v §. 275 gluhoneme in slaboumne (blodsinnig) gluhoneme. Na dalje pravi omenjeni paragraf, „da se mora po natanjčnih preiskovanjih, dolgotrajnih izkušnjah in po spričevalih od sodnije poklicanih zdravnikov razsoditi, ako se je blaznemu ali slaboumnemu razum zopet povrnil".
Pri preiskovanji gluhonemega gre naj večkrat za sposobnost za razpolaganje, ako se terja odvzetje varuštva ali od gluhonemega samega, ali od koga drugega iz kakoršnega koli namena. Večkrat se je že pripetilo, da se je od gluhonemega odvzelo varuštvo in siromak je padel v pest goljuf-nim grabežem, ker ni bil zmožen s svojim premoženjem razpolagati.
Duševne zmožnosti navadnega gluhonemega, ki ni nikdar vidil šole za gluhoneme, je lahko preceniti; skoro nikdar se ne bode prevaril, kdor jih vzame enake, kakor jih nahajamo pri maloletnikih in sodnija bo naj boljše storila, ako brez pomislikov gluhonemim varuhe da, Težavneje je zvedeti o duševnih sposobnostih gluhonemih, ki so specijelne šole obiskovali , se brati in pisati in tudi nekaj drugega naučili, in ki na videz nekaj znajo, tako da jih ima navadni svet za sposobne za razpolaganje. Ako se taki gluhonemi po izvedencih preiščejo, se vidi večkrat, da se v vsakdanjih razmerah prav dobro spoznajo, ali oni ne vedo za vse zvijače našega časa; za pote, po kterih se pride do pravice ali ne morejo izslediti nalašč jim nastavljenih zanjk.
Pri preiskovanji gluhonemih ne zadostuje govorjenje, naj še še vsak slog tako glasno, počasi in razločno izgovori, tudi nepomežkovanje. O vsakdanjih razmerah se zamorejo gluhonemi s svojimi znanci sporazumeti ali z govorjenjem, pri čemur gleda gluhonem na ustnice govorečega ali s pomežko-vanjem — ali pa z drugimi znamenji, ki se delajo z rokami. Kako pa bi bilo mogoče s temi sredstvi sporazumeti se z gluho-nemcem o stvareh, ki so njemu celo tuje. Ker se ne more od zdravnika terjati, da bi znal cclo znamenski jezik, ali vsa znamenja, s kterimi se gluhonemi s svojimi znanci razumevajo, je potreba, da pokliče sodnija poleg zdravnika tudi nekaj gluhonemcevih prijateljev, in ako je gluhonem ktero šolo obiskoval, tudi učitelje take šole kot izvedence, zdravniku na pomoč. Te osobe imajo služiti zdravniku pri preiskovanji gluhonemega, kakor tolmači v tujih jezikih.
Lajše je preiskovati gluhonemega, ki se je v šoli naučil pisati. Takemu gluhonemcu zamoremo staviti pismena vprašanja, na ktera on zopet pismeno odgovori. Večkrat mu je treba pri odgovarjanji pomagati še z govorjenjem ali pomežko-vanjem in ga s tim na morda že pozabljeno zopet opomniti-Pri takem pismenem preiskovanji se dajo preceniti duševne
sposobnosti preiskovanca. Žalibog, se pokaže naj večkrat, da
17*
ni velika večina tacih nesrečnežev v kljub večletnemu šolskemu poduku sposobna za razpolaganja, ampak da mnogi celo na naj primitivnejša vprašanja, ki le nekoliko čez njihov vsak-dajni delokrog segajo, ne odgovore nič ali pa popolnoma krivo. Za zgled navedemo tukaj neko 25 let staro žensko boljšega stanu na Dunaji, Marijo Ebner. Gluhonema se je zdela svo-jej žlahti in tudi nekterim drugim znancem popolnoma sposobna za razpolaganje in sodniji se je predložilo odvzetje va-ruštva. Poklicani zdravnik, ki jo je imel preiskati, jej stavi pismeno med mnogimi drugimi tudi sledeča vprašanja, na ktere je gluhonema odgovorila, kakor smo pristavili: Koliko mescev ima eno leto? Odgovor: „12". Kako se imenujejo? Odgovor: Julij, avgust, september, oktober, november,, december".
Teh je samo šest, kako se imenuje še drugi ? „januarij, februarij, marcij, maj, juni, julij, avgust".
Imate kaj premoženja? „100 15" t. j. 115 goldinarjev.
Kaj hočete z denarjem storiti? (ni odgovora) Kje je ta denar? — (ni odgovora) Ali ga bote pojedli? „Ne pojem 0 tolar". Kako se imenuje naš cesar? „ Jaz sem naš cesar". Ali nimamo cesarja ? — (ni odgovora) Ali se bote možili? — (ni odgovora) Imate ljubčeka? „Jaz ljubim veselje".
Vsled tacih odgovorov se omenjena osoba ni za sposobno spoznala, da bi mogla sama razpolagali in varuh jej je bil pridržan in reči se mora, da po vsej pravici.
Le malokteri gluhonem zna tudi naj lajše račune napraviti, kar je majhnemu dečku, ki le 2 leti šolo obiskuje, mogoče. Casper v Berolinu, čegar sodnijsko - mcdicinska praksa je bila ena naj večih, pravi, da je število tacih gluhonemih naj veče, in da mu je le v enem samem slučaju bilo mogoče, predloženo mu odvzetje varuštva sž svojim mnenjem (gutach-ten) potrditi. Pri duševni organizaciji gluhonemih je treba v
vsakem slučaji s svojim mnenjem, ali so sposobni za razpolaganje ali ne j jako vzdržljivemu biti, kajti varuštvo je za gluhonemega naj veča dobrota, potrebna podpora njegovega bitja, brez ktere postane lahko žertva prvega goljufa.
Avstrijski kazenski zakonik ne omenja nikje gluhonemih. Sicer se mora priznati, da pridejo gluhonemi le malokedaj v kolizijo s kazensko sodnijo, kajti pri njih je silnost posameznih strasti z duševnimi močmi vred zaostala, njihov nagon k posameznim činom ali dovoljenim ali prepovedanim ni tako velik, kakor pri zdravem /Človeku, vse njegovo duševno gibanje bolj počasno; ali itak je več slučajev zabileženih o hudodelstvih gluhonemih. Severe nemški kazenski zakonik pravi v §. 58: »Gluhonem, ki ni imel za spoznanje kaznjivosti od njega doprinešenega čina potrebnega razuma, se ima za nekrivega spoznati". Ako je imel v trenutku, ko je čin doprinesel, razum ali ne, o tem razsoditi, gre poklicanim zdravniškim izvedencem. Akoravno pogreša naš kazenski zakonik enake določbe, se vendar pri nas po pravici enako postopa; od izvedencev zahtevano mnenje o duševnej kakšnosti gluhonemega je podlaga sodnijskej preiskavi in razsodbi.
Gluhonemstvo se tudi simulira. Navadno ni težko, takega simulanta spoznati, saj je pa tudi težko, gluhonemega pravilno in dosledno posnemati in stane neizmerno veliko zatajevanja samega sebe. Ker se simulant ni učil razodevanja s pomežkovanjem ali z drugimi znamenji, tudi tega ne razumi in pravilno posnemati ne more; on se toraj kaže tako nespretnega in površnega, da se more precej spoznati. Pri nekaj bolj zvitih simulantih je potreba celo učitelja za gluhoneme , da se goljuf razšemi. Včasih pomaga goljufa razkriti večdnevni post, obiskovanje, kadar se neopazovanega čuti. V naj novejšem času je objavil prof. Toscani v Rimu poseben način simulanta spoznati. On je namreč v zavodih za gluhoneme prišel do prepričanja, da sliši gluhonemec nekak šum, ako stoji na kakem resonišči in se sktero rečjo n. pr. z nogo ob resonišče vdari. Ta vdarec se prinese na truplo in gre po
truplu do bobniče v ušesu, kjer napravi občutek sluha, se ve da jako temnega in nepopolnega. Vsak gluhonem, kar mnogotere skušnje kažejo, se mahoma obrne, ako za njim stoječ z nogo ob resonišče butne, simulant pa, ki tega ne ve, se bode pri tem eksperimentu popolnoma gluhega delal in se ne bo ozrl; ravno to pa ga razkrije. Prof. Maška omenja že večkrat kaznovanega tatu, ki se je kar na enkrat vsredi zaslišanja gluhonemega storil. Maška se postavi pred preiskovanca na oder v sodnijski dvorani pred gluhonemega, za njim pa trkne ranocelnik na dano znamenje z nogo ob doneč oder. Ta se ni obrnil in se še naprej delal gluhonemega. Maška imenuje v svojem mnenji obkrivljenca simulanta, akoravno ni bilo besede iz njega spraviti: Dvodnevni post je podaril tatu zopet dar jezika.	Dr. Somec.
Javnost sodnijskih obravnav in porotne sodnije.
(Spisal Pr. Sk6fic, stud. juris.)
Pravo je temelj države, pogoj obstanka in razvitka človeške družbe. Kdor se pregreši zoper pravna načela ter ako prestopi meje, v katerih edino je ta družba mogoča, ne pregreši se samo proti onemu, čegar pravico je žalil, ampak tudi proti celoti osob, ktere so si po pravnih načelih osnovale mogočost skupnega življenja, on nasprotuje tedaj državi v vseh njenih udih t. j. javnosti. Žaljenje prava je tedaj javna zadeva, vsak ima in mora imeti interes, da se to žaljenje popravi — da se pravu zadosti, ker vsak le prelahko pride v položaj, da se mu je treba braniti protivnemu, v osobne njegove pravice segajočemu napadu. Ako bi se tedaj sam ne zanimal za pravico celote in vsacega posameznega, bi tudi ne mogel terjati od drugih, da se zanimajo za njegovo pravico, in tako bi prišli do brezpravnega stanja, v katerem človeška družba ni več mogoča. Vsak posamezni je tedaj interesiran, da in kako se krivica poravna. Pravda tedaj je naravno javna zadeva.
Tako je tudi bilo od početka državnega življenja vseh narodov. Javno pod milim nebom vršila se je pravda, v na-zočosti naroda poravnala se je krivica. A v srednjem veku si je začelo pridobivati rimsko pravo veljavo v velikem delu Evrope. Cerkev je reševala svoje pravne zadeve po rimskem pravu, katerega si je razmeram primerno vravnala, posebno pravila, po katerih postopa sodišče, kadar rešuje pravne zadeve, si je osnovala po lastnih načelih.
Hierarhična razdelitev cerkvenih oblastij je terjala mnogo prizivnih instanc, pri katerih vseh ustmena, tedaj javna razprava nij bila mogoča, ker niti tožitelj, niti zatoženec, niti priče niso mogle k oddaljenim višim sodnijam potovati, kar bi bilo izgubitev časa in sicer velikokrat zastonj; kajti daljše in zamotane pravde se že zarad pozabljivosti sodelujočih osob vnovič ne morejo več tako natanko razpravljati, nego vprvič. Postal je tako proces pismen tedaj tajen. Ko bi bilo cerkvi mar le za njene zadeve, bi to nas malo zanimalo, a cerkev je vzela v svoj delokrog tudi stvari segajoče v zasebno življenje, po katerih je dobila najlože nadvlado nad ljudstvom in dobiček — prilastila si je razsodbe o družinsko- in dednopravnih stvareh. Tako je potisnila svoj proces v državljanske zadeve, in tadanji juristi, ki so bili izurjeni le v rimskem in kanonskem pravu, nesli so ta pismeni proces v vsa sodišča, iz prva v na j viša, kamor so jih klicali vladarji, katerim je bila teorija o nadaljevanji starega rimskega cesarstva v „svetem rimskem cesarstvu nemškega naroda" zlo povoljna — potem v vsa niža, katera so se morala ravnati po viših, da se ena stvar ni po različnih pravilih sodila, po narodnem namreč v nižih, po rimskem pa v viših sodnijah. Tako je prišlo do tega, da se zadostitev razžaljenega prava nij več reševala pred očmi državljanov, da državljani niso več sodelovali, da so mesto njih opravili vse juristi. En važen nasledek tega je bil, da je ginila zavest prava, v škodo poedinim in celokupnosti, moči države. Dokaz temu je pravo nasilja in roparsko vitežtvo.
A srednjeveške razmere so v prvi polovici našega veka po vsej Evropi padle. Narodi so jeli čutiti, da jim je go-spodstvo privilegiranih stanov sitno, otresli so se ga in ena naj prvih in važnejših terjatev njihovih zastopnikov, ki so vedeli, kje se mora svoboda buditi, da bode vstala, je bila — javen in ustmen proces in sodelovanje ljudstva pri pravosodji. Oboje se je pa do današnjega dne le na pol spol-nilo, druga polovica čaka še rešitve, klic narodov čaka še izpolnitve.
Civilni proces je še popolnoma pismen in tajen, postava iz prejšnjega stoletja je še danes veljavna; kazenski le je, pa še ta ne popolnoma ustmen in javen s porotniki pri tiskovnih pravdah.
Žalostno je, da se masa ljudstva in tudi velik del omikanih za te javnovažne stvari tako malo zanima, in vendar bo velik del one svobode, katero vsi želimo in za katero je žrtovalo srečo in življenje toliko vzvišenih duhov — pa saj je to resultat veliko stoletnega izključenja njegovega od javnih zadev. Treba tedaj, da si vsak samosvest postane o tem, kar je pogoj pravega svobodnega življenja v državi.
Javna naj bode tedaj razprava pred sodnijo, katera ima razsojati o imenji, svobodi in življenji. Vsak sam na svoje uho se naj lahko prepriča, kako se kaznuje zločinec in oprosti on, ki je bil spoznan nekrivega, kako se prvemu strogo po zakonu narekova kazen, ker je žalil občinstvo; kako se po krivi zatožbi žaljenej časti drugega zadosti. Ako se tega ne more vsak sam prepričati, lahko ostane med ljudstvom sum, da je bil kdo obsojen, o čegar krivdi nij prepričano; to pa škoduje svetosti zakona na eni in vzvišenemu stališču sodišča na drugi strani. Oboje je kvarno in podkopuje javno nravnost. Lahko je narobe, da je kdo, ki je bil za nekrivega spoznan, med ljudstvom v tacem sumu, da ne veruje oprostilnej razsodbi, ker nij slišalo obravnave, opravičbe za-toženega. Ta sum ostane na njem, kakor madež na beli obleki in ljudje kažejo s prstom za njim. Cast, nemara pri-
hodnost njegova, akoravno nedolžnega je šla pod zlo. Zakaj ? — ker obravnava nij bila javna! Tu zopet trpi zaupanje do pravičnosti sodnije in javna varnost je v sili.
Javnost sodnijskega postopanja obstoji v tem, da vsakdo sme nazoč biti pri obravnavi. Poslušalci si tu pridobe znanje zakonov, kar je sila potreba; uče se ceniti sodišča, ki pomagajo pravu k uresničenju; tu dobe zavest, da so svobodni državljani in tako raste spoštovanje postav in njihovih pravičnih organov v tem, ko sedaj velik del ljudstva odvrača od zločinov le strah pred kaznijo. Tu dobi ljudstvo prepričanje, ali so zakoni dobri ali slabi, da potem \6 prenaredbe vravnati tako, kakor pristujejo njegovemu prepričanju.
Pogledimo razliko stališča, na katerem je zatoženec pred sodiščem, ki zboruje pri zaprtih durih, a pred sodniki, katere posluša svet. Prvi, bodi si kriv ali nekriv, je le v strahu, ker se boji sodnika, kakor svojega trinoga, kajti nikdar ni imel priložnosti se sam prepričati o pravičnosti, katera je podlaga sodiščem. Zato je omoten, slabo se zagovarja, če tudi je nekriv, ker strah vzame človeku zavest položaja, v kterem se nahaja. Da je to res, kaže žalostna skušnja; naše ljudstvo na priliko je krstilo vse, kar je s sodnijami v zvezi z ne zlo lepodonečim priimkom: brič!
A tudi sodnik je človek, če ve, da ga nihče ne sliši, lahko pozabi na svoj vzvišen posel, ter smatra zatoženca kot objekt, na čegar duhu in vesti dela svoje eksperimente, kakor zdravnik, ko razkosa truplo. — Drugi pa, zatoženec namreč stoječ pred javnim sodiščem, zagovarja se lahko popolnoma prosto brez strahu pred kakim terorizmom, on ve, da ga bode drugi dan, ako je nekriv, opralo pred vsem svetom javno mnenje, izraženo po časnikih. Ve pa tudi na drugi strani, da ga bode ravno tisto javno mnenje, ako rabi zvijače v svoje opravičenje, ako hoče premotiti sodnika po krivih potih, s tisoči jezikov koj drugi dan razvpilo po svetu nevrednega uda človeške družbe, — zato bode rajše vsak, ki ima še iskro poštenja v sebi, dal resnici, kar je njenega.
Baš tako je s pričami: javnost jim daje pogum, odvrača jih pa tudi od krivega pričanja.
Pomagano je tedaj obema strankama, sodnikom in sojenim: pravda je veliko prej in temeljiteje dognana. Naj bode na tem mestu dovoljeno povdariti posebno dolžnost časnikarstva, objavljavljati sodnijske obravnave, kar naj več mogoče, kajti to je eno, in sicer ne naj menj važno sredstvo v dosego vzvišene svrhe, katero si je vsaj po večini postavilo: preganjati s svitom podučilne besede, z razjasnenjem razmer življenja tmine preteklosti!
Pogoj in doslednost javnosti pa je ustmenost, katera daje sodniku, ki mora soditi o krivdi in nekrivdi zatoženca, priložnost, da se osobno, iz ust obdolženega more prepričati o mišljenji njegovi; debata, ki se vname, je ravno tako zanimiva, kakor podučilna za sodnike in poslušalce, ker v njej se po dobro stavljenih vprašanjih in točnih odgovorih odkrije pravi značaj zatoženca, katero znanje je sodniku neogibno potrebno, da more pravično odmeriti kazen v vsakem slučaji krivdi primerno.
Tega znanja pa mu ne more dati noben, še tako dober, vesten in obširen protokol, mrtva črka ne more nadomestiti duha, ki se v neposrednem, ustmenem pogovoru odkrije v pravi svoji podobi. Zanesljivost prič in verjetnost njihovih izjav more sodnik zajeti tu iz prvega, po nikakih pisa-rijah skaljenega vira. Po teh izjavah, in sicer edino le po teh, ki jih je čul sam, more sodnik soditi zanesljivo. Rečeno velja za kazenski, a v ravno toliki meri za civilni proces.
Javnost in ustmenost tedaj ste za dobro pravosodje potrebni, kakor solnčna luč za življenje, in vendar, kako je stvar v praksi? V kazenskej pravdi je polovica obravnave javna in to je konečna obravnava — to pa je tudi vse; preiskovalna obravnava vrši se dandanašnji še po vsem evropskem kontinentu (izvzemši kanton Ziirich) med nemimi stenami, le v Angliji je tudi ta javna. Prepričanje, da izpred
preiskovalne sodnije pred konečno obravnavo ne sme ne čr-kice med svet — pri nas je pod kaznijo prepovedano — je tako vkoreninjena, da bi bila predrznost terjati tudi javnost preiskave. Lahko bi se zgodilo, pravijo praktični sodniki, da bi se po tej javnosti priče ravnale po izpovedbah obdolženega, ker bi jih lahko zvedele, sledi zločina bi se odstranile, preden jih je opazilo oko postave, in marsikak zločinec bi se izvil iz pasti. A Angleži jim odgovarjajo: baš tako lehko se zgodi, da se po tej javnosti še kaka priča oglasi, stvar se dopolni in lahko veliko bolj osveti, ker več oči več vidi in pravico, ktero mi končamo v malo dneh, pletete vi cele mesece. Nemara Angleži prav pravijo rekoč: da se imajo zahvaliti za svojo svobodo temu, da niso sprejeli — rimskega prava.
Vsakako pa je treba, da se preiskava kolikor mogoče zoži in preloži vsa teža sodnijskega postopanja v konečno, ustmeno in javno obravnavo, kakor je pri tiskovnih pravdah že sedaj. — V civilnem procesu pa, sem že omenil, velja še danas postava iz prejšnega stoletja, — za tadanji čas dušne temine sicer velik napredek, a za naš čas napredka in razsvitljenja duhov žalostna ironija.
Stranke se v pismenem procesu pred sodnijo niti ne vidijo; tožba in vgovor mora se predložiti črno na belo, ali pa se vzame v protokol pred sodnikom.
Med vlogo tožbe in zagovora poteče lahko veliko dragega časa, in ko bi število vlog ne bilo omejeno, traja proces lahko leta in leta in pravde postanejo neumrjoče; če se pa to število omeji, kakor v resnici je, so pa stranke v škodi, ker ne morejo, ako so kako važno stvar v vlogi pozabile, te napake z lepa več popraviti. Kako je to vse drugače, če se razpravlja ustmeno: pritožba in odgovor si sledita, kakor beseda besedi, nagibi vrste se za nagibi — pred sodnikom. Stranke navedejo lahko vse nagibe za svojo stvar neomejeno, in če se je iz početka kaj pozabilo, lahko se vs^ik hip popravi. To stori, da so pravde krajše in je po-
roštvo temeljite razprave, pravične razsodbe. A to so do sedaj le sanje, resnica je mrtva črka na mrtvem papirji.
Z javnostjo razprav pred sodnijo pa naš čas še nij zadovoljen; po pravici terja, da naj bode le oni obsojen, o čegar krivdi je ljudstvo samo prepričano.
Da se izve to prepričanje občinstva, treba, da ima priliko izreči to svoje prepričanje. Ta prilika se mu da v porotnih sodnijah. Pošteni, značajni, neustrašeni možje, ki imajo pogum, da svoje prepričanje tudi izgovore, izbero se v različnih državah po različnem načinu iz vseh stanov — mestjanov in kmetov. Ti razsodijo pravdo po obravnavi, katera se je razvila v njihovi nazočosti, v posebnem, nobenemu drugemu, tudi ne državnim sodnikom pristopnem prostoru, tedaj brez nepoklicanega in škodljivega vpliva, in sicer po svojem lastnem po nikakih dokaznih pravilih omejenem prepričanji. Oni razsodijo, ali je prekoračil zatoženi postavne meje, ali se da njegovo dejanje podvrstiti določbam zakona — oni imajo tedaj rešiti vprašanje o krivdi ali ne-krivdi, to je ne samo, ali je „storilu zatoženi čin, katerega ga je obdolžil državni pravdnik ali privatni tožitelj, ampak tudi: ali je s tem činom po njihovem prepričanji »prestopil postavo". To razsodbo objavijo z odgovorom „da ali ne" na vprašanja, stavljena jim po predsedniku sodišča. Ako bi odločili porotniki le vprašanje o doprinešenji čina, bili bi sodnikom le mašina za dokaz in poslednji bi potem določili po svojem jurističnem prepričanji, ali je s tem tudi žalil postavo; ljudsko prepričanje bi po tem ne imelo nikakega vpliva, sodelovanje nepravnikov bi bilo iluzorično. Namen porotnih sodnij pa je ravno ta, da se v njih izreče javno prepričanje o krivdi zatoženca. To prepričanje se rodi pri nepravnikih stoprv v vsakem slučaji posebej, po stvari, kakor se je ravno razpravljala, po posebnosti zatoženega, po vtisu, katerega je napravila obravnava na porotnike. Ne tako pri pravnikih. Oni so po svoji vednosti vajeni generalizirati stvari, lehko da ta njihova navada posebnostim slučaja ne
dopusti do prave veljave, in po tem takem se zgodi, da smatrajo kak čin za prestop postave, nepravniki pa ue. Povdariti pa je treba prepričanje ljudstva, ne enega stanu. Omeniti je še tu, da priziv zoper porotniško razsodbo na višo sodnijo ni mogoč, ker ljudsko prepričanje se ne sme in ne more modificirati; le ako so državni sodniki enoglasno sklenili, da so se porotniki zmotili, se stvar prinese pred druge porotnike.
Tedaj o krivdi sodijo porotniki, kazen se veda, kakor strogo juristično vprašanje, se mora prepustiti onim, ki poznajo zakone, tedaj državnim sodnikom. Sodelovanje obeh tedaj, strokovnjakov in v pravu neizurjenih je porok dobrega in nepristranskega pravosodja. In vendar, akoravno je korist te naredbe tako jasna, koliko nasprotnikov ima!
Pa saj so ti nasprotniki le oni, ki hočejo še dalje nad-vladati duhove ter zaprečiti napredek sedanjega veka. Pravijo : ta inštitut je demokratičen, iz političnih ne iz pravnih razlogov vpeljan, tedaj nevaren; a ko bi bilo vse demokratično, kar je iz političnih razlogov vpeljano, bile bi tudi n. pr. kupčijske zbornice demokratične, ker iz političnih razlogov vpeljan inštitut. Se ve da to jih v oči bode, ker so porok za nepristransko pravosodje, tedaj v resnici iz pravnih razlogov vpeljan pravi pravni inštitut. Dalje trdijo, da je iztok suverenosti naroda, kakor da bi na ruskem narod suveren bil in vendar imajo tam porotne sodnije. Drugi pravijo, kako bo nepravnik, nestrokovnjak vedel o krivdi razsoditi, glejte vpijejo, koliko krivih razsodb so že napravili; a ti ne pomislijo, da pravniki niso logičnega mišljenja v monopol vzeli, da ima tudi vsak priprost človek svoje človeško prepričanje in da se je marsikcdaj čulo o krivih razsodbah učenih sodnikov, k čemu bi bile sicer tudi prizivne stopinje? Taka in enaka očitanja so tedaj popolnoma neopravičena.
Porotne sodnije so pri nas do sedaj le pri tiskoviih pravdah vvedene, — in to je slabo, ker ravno pri teh pravdah je naj prej pristranost mogoča (zato imajo pri nas še ve-
liko nasprotnikov) a to je pri juristih ravno tako mogoče, kakor pri nejuristih.
Po novem postopniku bodo vpeljane tudi za hujša zlo-činstva, — na Angležkem, v dom'ovini porotnih sodnij so tudi pri civilnih pravdah. Tedaj pa bodo vsi hudodelca, ki je v resnici kriv, obsodili, nekrivega oprostili brez vsake pristranosti, zavest za pravo bode rastla, ne bode se treba bati pristranstva tudi ne pri tiskovnih pravdah. Sicer pa se dobra stvar, ker se je nemara kedaj zlorabila, zarad tega samega ne more zametavati.
Velika važnost javnosti postopanja pred sodnijo in porotnikov je tedaj jasna, velicega vpliva na napredek in raz-vitek svobodnega čutja, tedaj stvar, za katero mora biti mar vsakemu, ki želi in se trudi za prospeh narodov in človeštva. Dobro pravosodje je pogoj dobre pravne države, tedaj temelj, na katerem se zida dom — za srečo in svobodo narodov.
K §. 207 civilnega postopnika.
Magdalena F. je bila Antonu P. 50 gold, kod posojilo doštela. Anton P. je 2G. februarja 1869 umrl. K njegovi zapuščini se kot edini dedič 22. marca 1865 rojeni sin Jo-,žef P. zastopan po svojem varuhu Valentinu P. oglasi; njemu se tudi zapuščina prisodi.
Ker Magdalena F. svoje terjatve z dobrega ne dobi, izroči pri okrajni sodniji v Mariboru tožbo proti Jožefu P. kot dediču pokojnega Antona P. zastopanemu po svojem varuhu Valentinu P.
Da je res Antonu P. bila posodila 50 gold, ponuja dokazati po svedokih Štefanu P. — kteremu je dolžnik pravil, da je dolžen Magdaleni F. 50 gold. — in Jerci Š. — kteri je dolžnik na smrtni postelji isto rekel, — daljne je pripravljena položiti dopolnitno prisego in naloži varuhu Valentinu P. glavno vračljivo prisego.
Varuh Valentin P. je pri obravnavi prisego, ktera mu je bila naložena, vrnol, ob enem pa k protidokazu s to prisego branil, trde, da se njemu, ko pravde v svojem imenu se vodi, po §. 207 civilnega postopnika v tem slučaju glavna prisega o činih tretjih osob naložiti ne more.
Okrajna sodnija v Mariboru je z razsodbo dne 9. marca 1871, štev. 4191 spoznala, daje toženec Jožef P. po svojem varuhu Valentinu P. kod dedič svojega očeta pokojnega Antona P. dolžen, tožiteljci Magdaleni F. posojilo s 50 gold., obresti in 11 gold. 65 kr. stroškov v 14 dneh pod ogibom izvršbe plačati, ali samo takrat, ako tožiteljca Magdalena F. prisego, ktero je varuh Valentin P. o ugovoru vrnol bil, položi, najme; „da je res, da je pred dvema letoma (od leta 1870 nazaj) Antonu P. 50 goldinarjev kot posojilo doštela bila".
U razlogih sodnik povdarja, da zaslišani zvedoki ničesar niso znali, tedaj samo glavna prisega kod dokaz, da je to-žiteljica pokojnemu Antonu P 50 gold, kot posojilo doštela, ostane. Na to prisego se je moralo spoznati, ker postava dopušča maloletnim prisege nalagati, in ker je ta prisega edino sredstvo, z kterim tožiteljica svojo pravico dognati za-more. Tožiteljica ima tedaj vrnjeno prisego položiti.
Proti tej razsodbi se je pritožil varuh Valentin P. na višo sodnijo, ktera je z razsodbo de int. 5. avgusta 1871, štev. 13774 razsodbo prvega sodnika vzdignola in razsodila, da tožbino zahtevanje ne obvelja, stroške prve sodnije pa vsaka stranka sama plačati mora.
Razlogi druge sodnije se glase:
Tožiteljica Magdalena F. sama v tožbi reče, da je toženec Jožef P. pod varstvom in da je Valentin P. njegov varuh.
Valentin P. je tedaj po §. 243 obč. drž. zak. samo zastopnik toženca Jožefa P. in ne pravdajoča stranka. Zavoljo tega in ker Valentin P. ne vodi pravde v svojem imenu, temuč ko varuh odnosno zastopnik toženca Jožefa P.
za tega, se mu po §. 207 civil, postop. ne more prisega naložiti o tem, da je tožiteljica pred dvema letoma (od julija 1870 nazaj) sedaj pokojnemu Antonu P., očetu njegovega sedajnega varvanca, 50 gold, kot posojilo doštela, ker je to čin tretje osobe; prisega se mu o tem tem manje naložiti sme, ker tožiteljica proti ugovoru Valentina P. niti ni ponudila dokazati, da je njemu ta čin, ki se je očevidno pred bil zgodil, kakor je on varstvo toženca prevzel, znan.
Pri teh okolščinah tudi nima nobene pravne veljave, da je Valentin P. pri obravnavi 7. marca prisego vrnol, ktera mu je bila naložena.
Isto tako se tožencu Jožefu P. prisega ne more naložiti, ker še nima postavne starosti; kar pa se ne more naložiti, se tudi ne more vrnoti; tedaj vrnenje prisege glede jedne in druge osobe pravne veljave nima.
Poleg tega naložena prisega, ktera se samo glasi, daje tožiteljica Antonu P. 50 gold, kot posojilo odštela, pravde ne reši, ker doštenje denarja ne zadržuje v sebi tudi sprejema1 denarja od strani Antona P.
Iz teh razlogov se je morala razsodba prve sodnije pre-drugačiti; vendar se je moralo samo odgojilno (dilatorično) razsoditi, ker je vendar mogoče, da tožiteljica o svojem času istinitost svoje terjatve dokaže.
Ker je tožiteljica v izjavi svedoka Franceta P. naj me, da mu je pokojni Anton P., ko je nekega dne se od njegove hiše odpeljati mislil, rekel: „Ravno mi je dekla (Magdalena F.) 50 gold, dala", vendar uzrok k tožbi imela, in se prisega Jožefu P. naložena samo zavoljo njegove starosti ni pripustila, mora vsaka stranka stroške prve sodnije sama plačati, akoravno se je razsodba prve sodnije samo pogojno glasila.
Tretja sodnija je z razsodbo d. int. 18. decembra 1871, štev. 21368 razsodbo druge sodnije na temelju njenih postavnih razlogov potrdila.	Dr. b.
Prošnja za opravičenje izostanja od prisežnega dneva se ima podati pri Sodniji, kije bila naprošena prisego sprejeti.
V pravdi Izaka K. zoper Matija P. zastran 161 gl. a. v. pri kupčijski sodniji praški dognani, je kupčijska sodnija poprosila okrajno sodnijo zatežko za sprejem spoznane prisege Izaka K; poslednji ni prišel k odločenemu priseganju in je pri prošeni sodniji vložil prošnjo za opravičenje neprihoda, na ktero je okrajna sodnija zatežka po obravnovanji Matija P-ov vgovor, da ta sodnija ni pristojna, zavrnivši spoznala, da je opravičenje Izak K-ovega neprihoda k priseganju utrjeno, ker se, akoravno je res, da je bila pravda v glavni reči pri c. k. kupčijski sodniji praški dognana, in da je bila ta sodnija le od poslednje za I. K-ovo zaprisežbo naprošena, zaprošeno opravičenje le edino na zamudo pri tej sodniji odločenega zapriseganja opira, o kterega veljavnosti razsojevati ima pa le oblast pristojno sodnijstvo, pri kterem se je dan zamudil izvlasti zato, ker bi se z razsodbo o veljavnosti opravičenja ne vtikalo v razsodbo o poglavitni reči pristojni sodniji prepuščeno, je li prisega potem za storjeno imeti, tedaj se vgovor, da sodnija ni pristojna, ni mogel vslišati, in ker je bilo po razjasnenji poštnega ureda zatežkega dokazano, da bi bil v R-u dn6 1. oktokra 1871 na Izaka K. v Žatecu oddani list, v kterem je bilo naznanilo odločenega zapriseganja na 2. oktobra 1871 ob 9'"1 dopoldne, nadpisancu dne 2. oktobra 1871 ob 7m"1 dopoldne vročen, ako bi on ne bil že poprej šel z doma, tedaj, ker je bilo pri takošni vročbi še vedno mogoče, da bi bil I. K. prišel k zaprisegovanju, ako bi ne bil šel po naključbi z doma, ni zakrivljenje zamude odločenega dn<5, zatorej se je moral neprihod za opravičen spoznati.
C. k. nadsodnija češka je na Matija P-ovo pritožbo ta odlok c. k. okrajne sodnije zatežke po §. 36 sodn. pravilnika, ki se tu prilično obračati dd, spremenila ter spoznala, da se Izak K-ovo opravičenje neprihoda k dnevu na dopis c. k. kupčijske sodnije praško na 2. dan meseca oktobra 1871 razpisanemu zavrne in pristojni c. k. kupčijski sodniji odkaže.
Pravnik »lov, 1. Ill,	Ig
Izak K. je v svojem zoper to odločbo podanem prizivu opomnil, da tu ne gre za postavljenjc v prejšni stan v smislu §§. 381 do 375 sodn. reda, temuč le za ono po §. 33 sodn. reda in §. 19 skrajšanega ravnanja, da ravno po smislu določbe §.36 sodn. pravilnika sledi, da je prošnja o opravičenji neprihoda pri isti sodniji podati, ktera je dan k priseganju odločila, in da bi se zoper prvosodnijski postavljenje v prejšni stan dovolivši odlok po dvornem dekretu dne 29. aprila 1846, št. 937 zbirke pravosodnih postav pritožba do višje oblasti dovoliti ne smela.
C. k. najvišja sodnija jo vendar glede na to, da je bila c. k. okrajna sodnija zatežka z dopisom c. k. kupčijske sodnije praške dne 28. avgusta 1871, št. 49553 edino le za Izak K-ovo priseganje naprošena, da je imela oblast le storiti, za kar je bila naprošena, da prošeni sodnik, kteri po zapro-šnji nikakor v tej meri ne bode namestovalec proseče sodnije, kakor pri preizročitvi, nima oblasti do razsoje v drugem, kakor v tem, za kar je naprošen; dalje glede na to, da se na ta slučaj, v kterem Matija P. ni ne le izrek, da se ima Izak K-ov neprihod k priseganju za opravičen imeti, temuč tudi pristojnost c. k. okrajne sodnije zateške o tej reči raz-sojevati spodbijal, §. 46 dvornega dekreta dne 24. oktobra 1845, št. 906 zbirke pravosodnih postav ali dvorni dekret dne 29. aprila 1846, št. 937 zbirke pravosodnih postav ne prilega, temuč splošnji ukazi o pritožbah ničnosti, priziv zavrgla in na nadsodnijsko odločbo zavrnila.
(Odločba najvišje sodnije dne 10. aprila 1872, št. 3559.)
Sodnije imajo razsojevati prepire zastran oskrbovanja ^ /vstanov za krajne uboge med farnim ubožnim zavodom in med občinsko upravo.
Gospa K. je v svoji oporoki dne 4. aprila 1853 ob enem s 7 drugimi deležniki R-ske uboge za dediče postavila. Po smrti gospe K. je finančna prokuratura v imenu R-skih
ubogih dedovino nastopila in deželna sodnija kot obravnovalna oblastnija je to izrečenje za dediče meseca julija 1855 sprejela. Meseca oktobra 1857 jc bila zapuščina dedičem in sicer R-skim ubogim v znesku 11.356 gld. 53 kr. sicer pri-sojena, toda zavodu za uboge R-ske fare izročena. Ko jo mestna občina R-ska to zvedela, je pri deželni sodniji stavila sledeče tožno zahtevanje: naj se zavodu za uboge R-sko fare veli, da mestni občini R-ski odstopi in izplača mu po pomoti izročeno, R-skim ubogim pripadeno in prisojeno dedino z obrestmi od dneva vročene tožbe in vse druge pri-padke, ako se hoče izogniti sodnijske sile.
Pravda je bila dognana in deželna sodnija je spoznala: Zavod za uboge R-ske fare je dolžen, mestni občini R-ski kot zastopnici ubogih R-skega mesta od dne vročitve tožbe vročiti poslednjim pripadeno in prisojeno, zavodu za uboge po pomoti izročeno dedino, ako se hoče izogniti izvršbe.
Ta reč je prišla po presojni poti na nadsodnijo, ktera je v smislu dvornega dekreta dne 23. junija 1820, št. 1669 zbirke pravosodnih postav zastran pristojnosti namestništvo prašala za mnenje. To je odgovorilo, da ta reč po njegovem mnenji k upravnim oblastnijam spada, ker tožnica zahteva le oskrbovanje ustanove. Nadsodnija se je namreč držala tega mnenja, da tu ne gre za to, ali so med R-skimi ubogimi samo mestni ubogi razumevati ali celega okraja zavoda za farne uboge, o čemur bi po vsaki ceni sodnije razsojevati oblast imele; temuč da gre za razsodbo o tem, kdo da ima dedino prav za prav omenjeno ustanovo oskrbovati. Občina je v pravdi dvakrat opomnila, da dedine ne terja za-se, temuč za mestne uboge. O vprašanji oskrbovanja kake vsta-nove odločuje pa politična oblastnija.
Namestništvo se je z obzirom na besede tožbe in replike, po kterih gre za oskrbovanje, za pristojnost političnih oblastnij izreklo. Povdarjalo je to, da gre tu za ustanovo, da je bilo v namestništveni odločbi dne 9. maja 1857 rečeno, da ima vžitek ustanove ubogim R-ske fare, ne pa mestni občini pri-
18*
t
pasti in da je bilo že v dveh namestništvenih ukazih 1858. in 1868. leta določeno, da ima farni zavod za uboge v R-dolžnost, ustanove oskrbovati. Namestništvo je dalje še po-vdarjalo to, da bi, če ima tožno zahtevanje v sebi tudi vprašanje o pripadu dedine same, prav za prav pravico do vži-vanja ustanove, vsakakor pristojnost sodnij nastopila.
Najvišja sodnija je glede na to, da se, čeravno tudi tožno zahtevanje in ono v repliki — in sicer po videzu zvito — izvlasti meri na izročitev omenjene dedine oskrbovanju tožeče mestne občine, iz tega vendar razvidi, da ima tožba namen, spodbijati pripad dedine same 'oziroma pravice do vžitka ustanove, ker se je po tožnem zahtevanji izročitev dedine toženemu farnemu zavodu za uboge kot po pomoti storjena zaznamovala — dalje' gledč na to, da vendar le gre za tolmačenje besed Jožefe K-ine oporoke in za pravnoveljavnost na to se opirajočega sodnijskega prisojila njene zapuščine — v svojem dopisu na ministerstvo notranjih zadev za njegovo mnenje izrekla mnenja, da so za razsodbo te pravde sodnije pristojne.
Ministerstvo notrajnih zadev je v svojem odgovoru dne 19. maja 1872, št. 6786 z obzirom na določbe na podlagi najvišjega sklepa dne 15. maja 1841 izdanega dvornega dekreta dnč 21. maja 1841 (zbirka političnih postav 69. zvezek št. 60) pristopilo mnenju najvišje sodnije, da so v tej zadevi sodnije pristojne.
Tudi kdor na izvršni dražbi kupi nepremakljivo red, mora zakupniku še le odpovedati zakupno pogodbo.
Zakonska družeta Sever, ki sta posestvo št. 11 v R. z vsemi poljskimi pridelki dne 7. maja 1869 po dražbini poti kupila, in v kterega posest, posebno pa tudi k temu spadajoča polja W. map. št. 1157, ki mu je mera 1025 □ sežnjev in ktero je bilo s pšenico obsejano, jih je sodnija vpeljala, sta tožila Ano V. na platež odškodovanja v znesku
60 gld., ker je toženka pšenico na tej njivi postavam nasprotno požela. Zoper to je toženka vgovarjala, da je pred šestimi leti to njivo od zakonskih N., tožnikovih prednikov na nedoločen čas v najem (zakup) vzela, jo kot zakupnica vživala ter jo spomladi 1869 obdelala, zarad tega je tudi imela pravico, na nji žeti posebno zato, ker se jej ni po določbi §. 1120 obč. drž. zak. šest mesecev poprej odpovedalo, kakor pri zakupu polja postava veleva.
C. k. mestno odredjena okrajna sodnija hrudimska je z razsodbo dn6 12. marca 1871, št. 2430 tožnikom znižani znesek od 48 gld. prisodila pod tem pogojem, da storita ce-nitno prisego, ker so po prodaji posestva št. 11 v R. in k temu spadajoče njive št. 1157 kake morda veljavne tožničine zakupne pravice nehale in ker ona nima več pravice na pridelke te njive.
C. k. nadsodnija praška je na tožničino prošnjo za presojo z razsodbo dnč 1. avgusta 1871, št. 19823 prisodbo zneska 48 gld. odvisno storila tudi še od dokaza po toženki, da je ona to njivo od zakonskih N. v najem vzela in jo spomladi 1869 s pšenico obdelala — in c. k. najvišja sodnija je razsodbo potrdila. Razlogi:
Tudi potrebna sodnijska prodaja v najem vzete reči ne vstanovi sama za se še razdiranja zakupne pogodbe; novi pridobivec zna po §§. 1120 in 1121 obč. drž. zak. sicer zakupnika od v zakup vzete reči odstraniti, pravice pa vendar nima, ga precej prisiliti, v zakup vzeto reč precej nazaj dati, temuč postava mu daje le pravico, odpovedati zakup brez obzira na pogodbo med zakupnikom in zakupodavcem obstoječo, pri čem se pa mora potem postavno odločenega časa držati in mora se tudi postavni obrok za odpoved spolnovati, ker se še le potem zamore reči, da se je o pravem času odpovedalo. (§§. 1116 in 1120 obč. drž. zak.)
Ako se v tem primerljeji po dopuščenem dokazu z glavno prisego dokaže, da je toženka ob času dražbe posestva št. 11 v R. k temu spadajoče zemljišče št. 1157 res v na-
jemu imela, se mora gledč na to, da ni nobenega dokaza, da bi bila toženka po kupu na dražbi tega posestva svojo voljo, da hoče to zemljišče sama vživati, tožnici vsled §. 1120 obč. drž. zak. naznanila in jej velela, da naj se jima vmakne in tudi dalje, ker sta tožnika toženki pridelano pšenico iz tega od nje z lastnimi stroški obdelanega zemljišča brez ovir odpeljati dala, ker se je toženka tedaj le svoje zakupne pravice posluževala, ne pa po zadolženji tožnikom škodo delala in temu dosledno z obzirom na določbo §§. 330 in 1305 obč. drž. zak. k odškodovanju za izpeljano žetev ne more siljena biti, tožno zahtevanje za nevtrjeno spoznati in je njegova zavrnitev opravičena, temu nasproti pa, ako se to ne dokaže, ne more biti po §. 1295 obč. drž. zak. dvomljiva toženkina zaveza do plačila zahtevanega odškodovanja v znesku po §. 218 sodn. reda sodnijsko znižanega, kakor hitro tožnika storita njima naloženo cenitno prisego.
(Razsodba najvišje sodnije dne 20. marca 1872, št. 13066 od 1871.)
O globah pri moteni posesti.
V A-ovi pravdi zoper B. zarad motenja posesti se je prvemu po sodnijskem pravomočnem odloku z žuganjem globe 20 gl. motenje A. v vživanji pravice do vozne poti in živinske ulice prepovedalo in na A-ovo prošnjo, v kteri jo omenil, da je B. prepoved prestopil, je sodnija prve stopinje zažugano globo za zapadlo izrekla.
Zoper to se je B, pritožil na c. k. nadsodnijo, ktera je prvosodnijski ukaz ovrgla in sodniji velela, najprej sodnijsko pozvedeti — od B. v pritožbi zanikano trditev motenja v navedeni pravni posesti in potem odločiti njegovi prošnji za izvršbo.
C. k. najvišja sodnija je A-ovi pregledni vtok, v kterem je on navedel to, da je sodnik že v B-ovi pravdi zastran motenja posesti zoper pritožnika pri ogledu na lici mesta
prepričanje zadobil, da je bil pritožnik v svoji pravici do služnosti od B-a po ograjenji služnega kosa vedno moten, da je tedaj prvosodnijska razsodba tembolj opravičena, ker se ima motenje posesti še le na izvršencev vgovor pozvedeti, kakor je najvišja sodnija z odločbo dne 7. oktobra 1864, št. 7447 že bila spoznala — zavrgla zato, ker je nasproti pravo-močni prepovedi napredovanje v izvršbi natvezeno na dokaz dejanja, da je izvršenec zoper opuščenje njemu zapovedano storil kako izvrševavcevi pravici škodljivo dejanje, da izvršenec ne samo po besedah njegove pritožbe novo motenje od-rekuje, temuč mu tudi njegovi pravdi zastran motenja posesti zoper izvršenca vsled zapisnika o takratnem ogledu, vživanja omenjene služnosti nikdar ni branil in da se nasprotno iz komisijske opombe v onem zapisniku s potrebno razvidnostjo spoznati ne more in ko se tudi v prepovednem odloku na to sodnijsko opazenje ni obzir jemalo.
(Najvišja odločba od 23. januarja 1872, št, 622.)
Nesprejetj« uradnega naročila.
Ker sta se Njegovo veličestvo cesar in turški sultan dn6 31. julija 1867 namenila, peljati se k mostu blizo Dunaja, je župan v Klosterneuburgu poslal pismeni ukaz do dostavniških lastnikov Š. in F., v kterem se je njima velelo, da ne smeta zato, ker bi se sprehod zadrževal dne 31. julija od 8. —10. ure dopoldne z dostavniki na cesti med Bečem in Kloster-neuburgom voziti. Dostavniški lastnik Š. je vendar zapisal pod to naznanilo te besede: Ne sprejmem Š. To je župana naklonilo k temu, da ga je zatožil pri okrajnem uradu v Klosterneuburgu. V zatožbi je omenil, da je Š. to v kerčmi pri strelami podpisal, in zraven županov ukaz grajal, in da se v tem nahaja prestopek §. 278 oziroma 300 kaz. post. Okrajna uradnija sicer ni našla zatožbe za ravnanje po kazenski postavi pripravne, obsodila je Š-a, kteri je obstal, da županovega ukaza ni hotel sprejeti, tajil pa je, da bi bil
ukaz grajal, in zraven trdil, da mestno predstojništvo nima pravice, njemu njegove jako z davki obtožene pravice ljudi prevažati na dve uri zavreti, po ces. postavi dnč 20. aprila 1854 §§. 7 in 11 zavoljo prestopka nespolnovanja županovega ukaza v globo 5 gl.
V pritožbi zoper to razsodbo podani ješ. trdil, da tukaj ni nikakoršnega nespolnovanja ukaza, ker on v krčmi namesto mu doma dajanega naznanila ni sprejel, v kterem dejanji se pa ne nahaja nobeno nespolnovanje, celo poskus ne. Ne-vzetje ni nobeno kaznjivo dejanje, temuč vstanovile posilno vročitev ali škodljive nasledke, ako se res ukaz ne spolnuje. Namestništvo bečko vendar ni vslišalo pritožbe, temuč je z razsodbo dne 23. avgusta 1867 potrdilo razsodbo okrajne uradnije, ker je omenilo to, da se je Š., čeravno se mu ne more v krivico šteti nespolnovanje županovega ukaza, vendar zakrivil zaničevanje ukaza sč svojim obnašanjem pri vročitvi kakor tudi z grajanjem ukaza. Na daljšo pritožbo je ministerstvo notraj-nih zadev to reč pregledalo in z razsodbo dnč 24. decembra obe » razsodbi 1867zavrglo,ker se Š. nobenega kaznjivega dejanja s tem ni zakrivil, ker ni hotel sprejeti ukaza, ki se mu je dostaviti hotel.
O zastopanji strank po sodniku.
Matija R. je tožil Dominiko Z. na delitev vkupnega dvorišča.
Tožnik je navajal, da je s pogodbo dn6 19. septembra 1840 s polovico hiše št. 596 od dedičev rajnega Janeza Z. kupil tudi polovico dvorišča, ktero sta o začetku tožnik in Valentin Z. vkupno vživala, dokler je pozneje poslednji celo dvorišče na se spravil in svoje pravice na to ženi Dominiki odstopil.
Toženka je zanikala vse te povedbe, in v repliki je tožnik pod sodnikovim zastopstvom ponudil dokaz po zve-
u
dencih o istosti v tožbi omenjenega dvorišča onemu v pogodbi 1840. leta zaznamovanemu.
Ker vendar dokaz, kakor se je naprej videlo, ker dvorišče v pogodbi ni bilo zaznamovano, ni mogel podati spodbijane istosti, je c. k. okrajna sodnija lošinjska z razsodbo dnd 10. novembra 1871, št. 15G6 tožnika z njegovim zabtevom zavrnila.
C. k. nadsodnija tržaška je z razsodbo dne 9. februarja 1872, št. 410 prvosodnijsko razsodbo ovrgla in velela, naj se obravnava dopolni in sicer glede na to, ker jo tožnik bistveno v tožbi trdil, da je na podlagi omenjene pogodbe zaznamovano dvorišče več let z Valentinom Z-om, prednikom današnjega toženca, posedoval in vžival, in da je prepirna zemlja edino dvorišče hiše št. 59G, in da so je prejšnji lastniki te hiše vedno za ta namen rabili, glede na to, da je toženec vse te povedbe posebej v vgovoru zanikal, da je tožnik dokaz po zvedencih sicer ponudil, da bi bil dokazal istost v pogodbi ne bolj omenjenega in bolj natanko zaznamovanega dvorišča, da je vendar popolnoma opustil navesti druge dokaze po svedokih in drugih dokazalih v podporo njegovih drugih trditev, — glede na to, da je po postavi (§. 21 sod. reda) sodnik imel dolžnost, voditi obravnavo in veleti tožniku, kterega v tej pravdi ni zastopal noben odvetnik, naj da potrebne dokaze k dotrditvi posameznih od njega navedenih dejanskih okoljščin, kterih dokaz in dozvedba vzrokov, kteri so tožnika naklonili k temu, da je hotel pozneje posest tega zemljišča opustiti, vtegne služiti za pozvedbo razširjenja tož-nikove kupčije in za pojasnenje pravega stanu reči, in da pri nahajanji v misel vzetih pomanjkljivosti ni bilo mogoče, temeljito razsoditi.
C. k. najvišja sodnija je pa nadsodnijsko razsodbo o-vrgla ter velela, da ima nadsodnija v reči sami razsoditi glede na to, da v tej pravdi ni odločivna po tožniku v tožbi navedena okoljščina, da je on z Valentinom Z-om prva leta po sklepu kupne pogodbe zemljišče, ktero si tožnik lasti,
vkupno vžival; glede na to, da sodnik pri zastopanji, ker je po §. 21. sod. reda njegova dolžnost, ni inogel obzira jemati na okoljščine v nadsodnijskem dekretu navedene, ker se iz pravdnih spisov ne razvidi, da bi jih bil tožnik navedel.
(Odločba najvišje sodnije dnč 23. aprila 1872, št. 4242.)
Posest se moti tudi z dejanji in izrekami, ktere rabo posestne pravice ne zavirajo naravnost, pa jo ogrena-vajo ali obtežujo.
A. je zoper zakonska B. in C., ktera dva sta ga že brez vspeha s tožbo na prostost svojega zemljišča zastran služnosti do potne steze tožila, izprosil pravnomočno prepoved v motenji posesti, ktera jima je velela, da ne smeta A. v vživanji poti motiti, ako se hočeta ogniti kazni 20 gl. av. v.
A. je pa sodniji naznanil, da ga zakonska B. in C. v vživanji posestne pravice do poti zavirata, kajti B. je nad njegovim sinom, ko je po zaznamovani poti v šolo šel, vpil, ga zmerjal in mu žugal, in ta si je po tem ostrašen drugo pot izvolil, in ko je on sam s6 svojim sinom po isti stezi k vodnjaku šel, in ko sta do B-ove hiše prišla, je žena C. oba z nesnažno vodo oblila in jima jezik kazala. A. je zahteval, da naj se zarad tega motenja posesti kazen od 20 gl. za zapadlo izreče.
Prva stopinja je po zaslišanji nekoliko prič to zahtevanje zavrnila, ker se v omenjenih dogodkih ne nahaja nobeno motenje posesti.
Na A-ovo pritožbo je nadsodnija po njegovem zahteva-nji odločila, vendar le zoper ženo C.
C. k. najvišja sodnija je zavrgla njeni priziv, v kterem je rekla, da ni mislila B-ove posesti motiti in da se z besedami posest motiti ne more in je potrdila nadsodnijski odlok, ker se iz C-inega obnašanja prav natanko kaže, da je prebivalce sosedove hiše v vživanji poti od te hiše do vodnjaka opovi-rati ali jim to vživanje vsaj ogrenovati ali otoževati hotela.
(Odločba najvišje sodnije dnč 7. februarja 1872, št. 1116.)
Pri društvih, ktera svoje delovanje brez poddružnic na več kronovin raztegnejo, ni potrebno dovoljenje mini-1 sterstva znotranjih zadev po §. 11 društvinske postave.
Poštarji, poštnarji in poštni odpravniki iz Moravskega in Silezije so sklenili v ovarovanje in pospeševanje svojih koristi, vstanoviti društvo in predložili so dotična pravila na-mestništvu v Brnu s prošnjo, da naj jim nikar no prepove vstanovitve tega društva. Po besedah teh pravil ima društvo ta namen, da obvaruje in pospešuje koristi društvenikov oneh kronovin, da jih podpira z posojili in kolikor dopuščajo društveni pomočki, tudi njihove vdove in sirote. Društvo ima svoj sedež v Brnu, kjer je tudi občni zbor, društvo ' tudi zboruje v okrajih obeh kronovin.
Ministerstvo notrajnih zadev, kteremu so bili spisi v razsojo po §. 11 društvinske postave predloženi, je z ukazom od 15. marca 1872, št. 3728 namestništvu v Brnu velelo, da naj iz svoje oblastnosti odloči, ker se moč tega društva ne razteguje ne po poddružnicah na več dežel in ker se ne nahajajo zveze društev, ki so več dežela, tedaj tudi ni pogojev, §.11 društvinske postave v tem primerljeji.
O prošnjah za spregled zakonskih zadržkov.
France E. je želel v zakon vzeti Ano Z., sestro svoje dne 4. julija 1870 umrle žene Marije in je prosil, da naj se mu spregleda zakonski zadržek svaštva. On je rekel, da je vzrok ta, ker je eden otrok njegove žene pri življenji, ktere sestra bi gotovo najboljše zanj skrbela.
Namestništvo mu je velelo, da naj se najprej še v smislu dvornega dekreta dne IG. oktokra 1800 zbirke postav 15 s dovoljenjem cirkvene oblasti izkaže.
Zoper to je E. podal predložbo, z kteri je omenil to, da vsled priložene župnikove izreke ni dvomiti nad cirkvenim dovoljenjem in v kterem jc prosil, da naj mu namestništvo precej zadržek spregleda, ter je trdil, da na prejšno dolnje-
avst. vlado izdana dvorna dekreta dnč 12. novembra 1812, št. G046 in 1. maja 1823, št. 2417 ne dopuščata o tem, nobene dvombe, in da je bil za zadobivanje odveze zakonskega zadržka že pred postavo dn6 25. maja 1868 drž. zak. št. 47 edino §. 83 obč. drž. zak. vodilo, kterega se je bilo držati, nad čemur bi se sedaj toliko manj dvomiti vtegnilo, ker je v dogovoru z ministerstvom bogočastja namestniku češkemu poslani ukaz ministerstva notrajnih zadev dne 16. januarja 1869, št. 456 izrekel, da se določba prejšnje dvorne pisarnice dne 30. marca 1815, št. 5155 z dvornim dekretom dne 16. oktobra 1800, št. 2583 vjema, po ktcri deželno oblasti niso smele nikdar brez prejšnega dovoljenja škofijstva odveze zakonskega zadržka podeljavati, ne sme držati za zopet v veljavo prišlo, ker člen II. postave dnč 25. maja 1868, drž. zak. št. 47 pri moči ohrani le veljavnost po državnemu postavodajstvu priznanih zadržkov.
Ministerstvo notrajnih zadev je na pritožbo zoper na-mestništveni odlok podano dnč 2. aprila 1872, št. 2226 na-mestništvu velelo, da naj o tej prošnji za spregled ureduje, ker je bil po členu I. postave dn6 25. maja 1868, št. 47 drž. zak. ves obč. drž. zakonik in k temu pozneje izdane postave in ukazi zopet v veljavo djan, in ker so se tudi že pred izdanjem ces. patenta dne 8. oktobra 1856 prošnje za spregled v zakonskih zadevah pravilno vedno naravnost pri deželnih oblastih podajati imele, ktere so se (§. 83 obč. drž. zak.) po okoljščinah o tem v daljni odgovor spuščati imele.
Odpisanje železnici odstopljenih zemljišč, ki so z bremeni
obložena.
C. k. okrožna sodnija Tarnopolska ni vslišala vsled odloka dn<§ 19. oktobra 1871, št. 12399, prošnje društva Karol-Ljudevitove železnice, s ktero se je zahtevalo, da bi se na podlagi dotičnega zapisnika o razlastitvi zemljiščni knjigi velelo, naj se izločijo trije orali 580D sežnjev iz
posestva zakonskih E. in da bi se na strani, ki razkazuje premoženje, zaznamovalo, da se je ta prostor prošnjici zarad izpeljave železnice odstopil in naposled, da bi se zaveza, omenjenih zakonskih izknjižiti vse na tem prostoru zavarovane pravice, predznamovala na bremenom odločeni strani njima še ostalega dela tega posestva, ker je na bremenom odločeni strani tega posestva za državno blagajnico predznamovana davščina v znesku 60 gld. 75 kr.
C. k. nadsodnija Lvovska je z odločbo dnč 18. decembra 1871, št. 32475 zavrnila zoper to podano pritožbo, ker po dvornih dekretih dne 15. oktobra 1845, št. 904 in 30. oktobra 1846, št. 997 zbirke pravosodnih postav za napravo železnic porabljena posestva nehajo biti reč občnega prometa in zemljiščnih knjig, zato se tudi ne more dovoliti omenjena zaznamba, kakor tudi ne na njeni podlagi zahtevana predznamba.
V prizivu zoper te enakošni odločbi podanem dokazovalo se je to, da okolščina, omenjeno posestvo je zadolženo, pred postavo dne 6. februarja 1869, št. 18 drž. zak. ne more ovirati zahtevane zaznambe toliko manj, ker pritožni-čino zahtevanje nikakor ne meri na to, da bi se od nje kupljeni prostor brez bremen izločil.
C. k. najvišja sodnija je pa v ta izvanredni priziv deloma dovolivši in dotične enakošne odstavke odlokov nižjih so-dnij spremenivši dovolila odpis omenjenih trh oralov 580 □ sežnjev od obsežka Aleksander H. in Marijana W-inega polja za zgorej omenjeno železnico in zaznambo, da je bil ta prostor za železnico porabljen, temu nasproti pa ni vslišala pri-ziva zoper enakošne odstavke navedenih odločb, z kterima se je zavrnila predznamba zaveze Aleksander H. in Marijana W-inega imetja na bremenom odločeni strani njima še ostalega posestva, oprostiti te 3 orale 580 □ sežnjev vseh bremen, kajti
ad a zapisnik A pritožnikovi prošnji priloženi nima vse v dvornem dekretu dne 15. oktobra 1845, št. 904 zbirke pravosodnih postav zaznamovane oblike za dovoljenje odpisa, oziroma izknjižbe zgorej navedenih za Karol in Ljudevitovo
železnico stanovitno odkupljenih zemljišč, toraj so bili dotič-ni odstavki odločb nižjih sodnij po določbi navedene postave spremenjeni, pri tem je pa drugo pritožnikovo zahtevanje
ad b nedopustljivo, ker društvu železnico odstopljeni kosi vsled določb dvornih dekretov dnč 15. oktobra 1845, št. 904 in 30. oktobra 1846, št. 997 zbirke pravosodnih postav, ktera vsled dvornega dekreta dne 18. februarja 1847, št. 1036 zbirke pravosodnih postav tudi na zasebna železnična društva obračata, nehajo biti reč zemljiščnih knjig, tedaj pritožnica ni imela pravice do zahtevanja ad a to tem bolj, ker zastavni upniki Aleksander II. in Marijana W~ovega posestva ne morejo po izvržbi terjati svojega namirenja iz posestev ze železnico porabljenih, sicer se pa predznamba na bremenom odločeni strani zato ni dovoliti mogla, ker je bilo v odkupni pogodbi natanko dogovorjeno, kako da se imajo dolgovi odriniti, na kar se tedaj železnično društvo zavrne. (Odločba najvišje sodnije dne 12. marca 1872, št. 2666.)
Vpisanje zemljišč, ki še niso v zemljiščnih knjigah.
C. k. nadsodnija češka je s sklepom dne 30. aprila 1872, št. 13834 prošnjo dr. J-a kot od sodnije postavljenega zastopnika G-ske občine za vpeljavo ravnanja o popravi zem-ljiščnega vložka občinskega posestva kot neprilično v drugi stopinji podano prošnjiku nazaj dala, ker se mora pred ravnanjem o popravi po §. 3 postave dne 28. julija 1871, št. 96 drž zak. narediti načrt in oziroma prvi knjižni vložek, in mora se to ravnanje tedaj vpeljati pri zemljeknjižni sodniji, pri kteri se ima zemljiščna knjiga popraviti.
Pri tem je c. k. nadsodnija omenila to:
1. Da se mora po §. 15 zemljeknjižnega poduka dn6 12. januarja 1872, št. 5 drž. zak. pri napravi novega zemljeknjižnega vložka ravno po tem načinu ravnati, kteri je primeren napravi knjige, ktera se ima po novem vložku popra-
viti, in da postava dne 25. julija 1871, št, 96 drž. zak. ni nič spremenila dozdajnega ravnanja pri novih zemljeknjižnih vložkih, in
2. da se morajo posebno posestva zarad ravnanja o popravi po določbi §. 7 a in §. 20 omenjene postave v smislu §. 435 drž. zak. in po prilični odločbi postave dne 6. februarja 1869, št. 18 drž. zak. in zemljeknjižnega reda dne 25. julija 1871 , št. 95 drž. zak. §. 74 z njihovimi mejami natanko zaznamovati.
C. k. najvišja sodnija ni vslišala priziva od G-ske občine podanega, ker se je dosedajno ravnanje o popravi zem-Ijiščnih knjig po vpisu posestev, ki še niso vknjižene, po pojasnilih ministerstva pravosodja dne 4. okt. 1871, št. 11200 in 19. decembra 1871, št. 24224 in po postavi dne 25. julija 1871, št. 96 drž. zak. le toliko spremenilo, kolikor je ta sprememba dobila veljave v novi postavi, v tej postavi pa ni nikjer rečeno, da mora prošnjik za popravo zemljiščne knjige ali za napravo novega zemljeknjižnega vložka za svoja posestva , (in to je, za kar pritožnik prosi) svojo prošnjo, preskočivši zemljeknjižno sodnijo, ktera ima narediti načrt vložkov, kar se ima pred popravnim ravnanjem storiti, naravnost pri nadsodniji vložiti.
Opravila, ktera se opirajo na napravo zemljeknjižnih vložkov, se tedaj ne smejo enačiti v §. 20 navedene postave se nahajajočemu ravnanju o popravi zemljiščnih knjig. Ta opravila niso noben predmet te postave in mora se, ker se ravnanje o popravi zemljiščnih knjig opira na prejšni vpis omenjenih posestev, prositi pri oni zemljeknjižni sodniji, pri kteri se v dotično zemljiščno knjigo vpisuje.
(Odločba najvišje sodnije dnč 26. junija 1872, št. 6499.)
Na podlagi zastarane menjice podana tožba se ima iz uredske dolžnosti vrniti.
Dragotin T. je dnč 25. aprila 1872, št. 4709 zoper Itziga S. dognal pravdo zastran menjičnega zneska 68 gld. a. v., ter je prosil za njeni sklep po določbi menjičnega prava.
C. k. okrožna sodnija v Premyslu s sklepom dne 8. maja 1872, št. 4709 ni vslišala tega zahtevanja, ter je tožniku to?bo brez dobrega izida vročila, ker je menjica, na ktero se tožba opira, že 1. aprila 1872 po zastaranji svojo menjično moč izgubila (člen 77 menj. reda in §. 9 ukaza pravosodnega ministerstva dne 25. januarja 1850, št. 52 drž. zak.), ker je vpeljava menjičnopravne obravnave le dopuščena, ako se prošnja za izdajo plačilnega naloga zarad kake pomanjkljivosti pri tožnih prilogah vslišati ne more, nikakor pa ne, ako ima menjica postavne oblike, pa je ob menjično moč že prišla.
C. k. nadsodnija je z odločbo dne 23. julija 1872, št. 15183 iz prvosodnijskih razlogov zavrnila zoper to podano pritožbo.
V prizivu zoper te enakošni odločbi podanem je bilo rečeno, da sodnija nima pravice, spuščati se v pretres ugovorov, kteri zadevajo zapopadek oziroma obstanek menje-pravne zaveze in da sodnija mora vterjevanje ugovora zastaranja tožencu dopustiti. Toda c. k. najvišja sodnija se ni spustila v te izpeljave, ter ni priziva vslišala, glede na to, da je po §. 1. sodn. pravilnika sodnije dolžnost, svojo pristojnost pazljivo pretresovati in v slučajih, kjer je resno dokazana stranko iz službine dolžnosti zavrniti, glede na to, da je tožbi priložena menjica po členu 77 menjičnega reda zastarana, in da toraj c. k. deželna kot kupčijska sodnija z obzirom na zastarano menjepravno tožnikovo terjatev nikakor ni pristojna, tožbo na podlagi menjičnega prava podano rešiti, kakor je v njej zahtevano.
(Odločba najvišje sodnije dnč 9. oktobra 1872, št. 10151.)
Naloga dokazovanja in odkazanje dedičev na pravno pot.
Kedaj se ima odkazati dedič opirajoči se na oporoko ali dedinsko pogodbo, o kateri trde postavni dediči pred zapuščinskim uradom, da nima prave "oblike ali da podpis ni zapustnikov, na pravno pot in kateri med prepirajočimi se dediči ima nalogo dokazovanja v nastojcči pravdi, o tem so še vedno različne misli in različne razsodbe.
V	odločilnih razlogih naj višje sodnije (dne 24. julija 1855, št. 5920 Gerichtshalle 1. 1859, št. 27) je misel izrečena, da irna na oporoko se opirajoči dedič dokazati pravoto oporoke, ne pa tožeči postavni dedič, da oporoka ni prava. V odločilnih razlogih dne 4. marca 1857, št. 1724 (Unger-jeva zbirka, št. 306) pa najviša sodnija nasprotno misel zagovarja; ona namreč trdi, da v smislu §. 104 sodnijskega postopnika tožečega postavnega dediča zadene dolžnost neveljavnost oporoke in toraj tudi nepravoto zapustnikovega podpisa dokazati, ker on to trdi in iz tega svojo pravico izpeljuje in da ne zadostuje nepravoto samo tajiti, ter da se s tem tudi slagajo določbe §. 134 sodnijskega postopnika in §. 126 ces. patenta 9. avgusta 1854; kajti pri prvi se vzame, da kdo v dokaz njegove pravice pismo pokaže in trdi, da je ono zaumrli podpisal in da to nasprotnik taji, v katerem slučaji se ve da pismo pokazujočega zadene dolžnost pravoto podpisa dokazati; kar se pa določbe §. 126 zgor. pat. tiče, se ne more reči, da se je s ces. patentom 9. avgusta 1854 hotel spremeniti sodnijski postopnik, kateri določuje le postopanje v prepirnih zadevah, ampak ta §. 126 pat. le določuje, kaj ima zapuščinski urad v zapuščinskih zadevah početi, ako se dediči z dobrim ne poravnajo, ampak se med njimi prepir vname.
V	razlogih naj višje sodnije 25. julija 1870, št. 9075 je izrečeno, da cclo pred zapuščinskim uradom ne zadostuje samo pravoto zapustnikovega podpisa na oporoki ugovarjati,
Pravnik »lov. 1, III.	19
temveč da se imajo tudi razlogi navesti, iz katerih je verjetno, da zapustnik oporoke ni podpisal.
Tako bi še lahko našteli celo vrsto razsodeb, ki se med seboj na videz ne vjemajo, in katere se le tedaj zamorejo slo-žiti, ako se oziramo tudi na posamezne pravde in na čas, v katerem so se začele. Gotovo ni enako, ali se je pravda leta 1853 ali leta 1855 začela; kajti patent 9. avgusta 1854 je pravno razmerje na enkrat spremenil. Tudi učenjaki so se o tem dovolj že prepirali. Krauss in Nagel zagovarjata misel, da nima dedič opirajoči se na oporoko zanikovane pra-vote, ampak da ima postavni dedič nepravoto oporoke dokazati. Nasprotnih misel sta Nippel in Unger, ker §.126 ces. patenta 1854 sledeče določuje:
Med prepirajočimi se dediči mora se nasproti dediču, kise na dedinsko pogodbo, katere pravota se ne taji in ima pravilno obliko, vsak drug dedič, ki bi se samo na oporoko ali na postavo opiral, odkazati na pravno pot, a nasproti dediču opirajočemu se na oporoko, zastran katere o pravoti podpisa in oblike ni prepira, se ima postavni dedič na pravno pot odkazati; če so si pa izjave testamentaričnih (oporočnih) in postavnih dedičev navskriž, ima sodnija obe stranki zasli-šati in tistega med dediči na tožno pot odkazati, ki bi moral krepkejo podporo drugega še le ovreči, ako hoče dedinsko pravo pridobiti.
S to določbo je prednost dana dedinski pogodbi pred oporoko in oporoki pred postavnim redom; zakaj? Po našem državljanskem zakoniku je to čisto naravno. Pogodba veže pogodnika za oni del zapuščine, za katerega je sklenjena; ako je pogodba za tri četrtine sklenjena, pogodnik brez dovoljenja drugega pogodnika čez te tri četrtine ne more več razpolagati; kdor pa le oporoko napravi, jo lahko spremeni in ob veljavo dene, kadar hoče. S tem, da se en ali drugi del premoženja s pogodbo za primerljej smrti drugemu pogodniku ali tudi kaki tretji osobi odloči, se pogodnik odpove pravice, čez ta del še posebej za primerljej smrti
razpolagati. Več pravic nikdo ne more oddati, kakor jih sam ima. Oporoka ima prednost pred postavnim dedšinskim redom, ker je zadnji le in subsidium — za namestovanje izdan.
, A ne tako naravno in lahko je prašanje, kakšne nasledke ima to razločevanje in posebno, kaj izvira iz odka-zanja na pravno pot in kdo ima v nastoječi pravdi nalogo dokazovanja.
Po besedah §. 126 zgor. pat. soditi zadostuje edino zanikanje postavnega dediča, da podpis v dedinski pogodbi ali oporoki ni od zapustnika, ampak ponarejen. Vendar to tolmačenje zopet nasprotuje duhu postavodajalca; kajti postavoda-jalec gotovo ni hotel zgoraj omenjeno prednost samo na videz podeliti dediču iz dedinske pogodbe pred dedičem iz oporoke ali iz postave in ga v resnici v slabeje razmerje pahniti — kar bi se pa zgodilo, ako bi postavnemu dediču mogoče bilo dediča iz dedinske pogodbe ali oporoke s samim zani-kavanjem pravote zapustnikovega podpisa ob svojo prednost spraviti in breme dokazovanja na njega zvaliti. Zatoraj se in praxi terja navadno neko oresničevanje t. j. navedenje verjetnih razlogov za sodbo, da zapustnikov podpis ni pravi.
Ta nejasnost je zakrivila še drugo nejasnost. Poprej se z ozirom na §. 134 sodnj. postopnika ni lahko dvomilo, koga zadene breme dokazovanja.
Zdaj je pa mnogokrat težko pravo merilo zadeti. Vzemimo na pr. Postavni dedič taji pravoto oporoke — in oresničuje to trditev z zdravniškim spričalom, v katerem je potrjeno, da zapustnik vsled protina zadnji čas ni mogel roke rabiti; dedič opirajoči se na oporoko se vsled tega ugovora odkaže na pravno pot; med tem časom vmrejo razun ene vse druge priče, dedič sam pa ni bil zraven, ko se je oporoka napravila. Ako tudi ta zadnja priča polovico dokaza donese, da je oporoko res zapustnik podpisal, mora vendar pri zanikavanji dediča pravdo zgubiti, lcer v tem pri-merljeji tudi glavna prisega ni dopustljiva. Dokaz strokov-
19*
njakov je brez vspelia, kjer se napravi namesto podpisa samo znamenje (križec). Temu nasproti zopet vzemimo, da je postavni dedič v takem slučaji, da nepravote podpisa ne more dokazati.
Ta težava dokazovanja sili mnogokrat postavne dediče iz previdnosti zanikavati tudi pravoto podpisov in zunajne oblike, čeravno imajo prav za prav le drugih uzrokov pravico dediča iz dedinske pogodbe ali oporoke spodbijati. Vsled tega se mnogokrat pripeti, da zmaga postavni dedič s tem ugovorom, čeravno ima oporoka vse potrebne oblike in pravi podpis, in da zopet zmaga dedič opirajoči se na oporoko, čeravno ta oporoka nima potrebne oblike in pravega podpisa samo za to, ker postavni dedič pred zapuščinskim uradom ni že nepravote ugovarjal.
Po Ungerji ima testamentni dedič bodisi tožnik ali toženec vsegdar dokazovati zanikovano pravoto zapustnikovega podpisa in zanikovano pravilnost oblik; kdor pa veljavnost oporoke zarad drugih razlogov spodbija na pr. zarad nesposobnosti prič, nesposobnosti zapustnika napraviti oporoko, pre-kratenja svojega postavnega deleža, nesposobnosti testament-nega dediča i. t. d. pa po njegovih mislih onega zadene breme dokazovanja, ki veljavnost iz teh razlogov spodbija. Njegovo trditev sicer v nekem obziru podpira ne samo postava sama, ki določuje, da se ima testamentni dedič le tedaj od zapuščinskega urada čuvati, če se pravilnost oblike in pravota podpisa na oporoki od drugih dedičev prizna, ampak tudi prevdarek, da ima po pravilih pravdnega postopanja vsakdo le to dokazati, iz česar pravico izpeljuje. Vsa-kako je pa kriva misel, da postavni dedič, ki se odkaže, proti testamentnemu dediču na pravo pot, svojo pravico izpeljuje v prvi vrsti iz neveljavnosti testamenta. Vir njegove pravice do podedovanja je osobna razmera, vsled katere mu daje postavni podedovalski red pravico do podedovanja; s tem je rečeno, da njemu ni treba nič druga v tožbi navesti in dokazati, nego to, da je po postavnem dedinskem redu
k podedovanju poklican, iz česar se sklepa, da je toženi dolžen njegovo pravico pripoznati; na to pride na testament-nega dediča vrsta excipiendo trditi in dokazati, da podedovanju po postavnem dedinskem redu stoji nasproti njegova oporoka, iz česar sklepa, da prvo podedovanje nima mesta; replicando bode tožnik trdil in dokazoval, da oporoka ne brani podedovanja po postavnem redu, bodisi, da je bila od početka neveljavna, ali da je veljavo zgubila, ali da oporoka ne razpolaga črez celo zapustnikovo premoženje.
Da ima oporoka res za pravico postavnega dediča pogubno moč, mora biti veljavna; kdor se toraj na oporoko opira, mora tudi nje veljavnost trditi; iz tega sledi, da njega zadene dolžnost dokazati, da se je vse storilo, kar postava za veljavnost oporoke predpisuje. A drugače se mora soditi, ako od početka veljavna oporoka pozneje ob svojo veljavo pride. V tem primerljeji bode moral toženi test. dedič du-plicando trditi in dokazati, da oporoka nima več veljave.
Naša misel je toraj ta, da zadene breme dokazovanja testamentnega dediča, ako se od postavnega dediča nekaj taji, kar je za veljavo testamenta od početka potrebno; da pa zadene breme dokazovanja postavnega dediča, ako on trdi, da je testament pozneje veljavo zgubil.	Dr. —k.
Na podlagi zastarane menjice podana tožba se ima iz uredske dolžnosti vrniti.
Dragotin T. je dne 25. aprila 1872, št. 4709 zoper Itziga S. dognal pravdo zastran menjičnega zneska 68 gold, a. v., ter je prosil za njeni sklep po določbi menjičnega prava.
C. k. okrožna sodnija v Premyslu s sklepom dne 8. maja 1872, št. 4709 ni vslišala tega zahtevanja, ter je tožniku tožbo brez dobrega izida vročila, ker je menjica, na ktero se tožba opira, že 1. aprila 1872 po zastaranji svojo me-njično moč izgubila (člen 77 menj. reda in §. 9 ukaza pravo-
sodnega ministerstva dne 25. januarja 1850, št. 52 drž. zak.), ker je vpeljava menjičnopravne obravnave le dopuščena, ako se prošnja za izdajo plačilnega naloga zarad kake pomanjkljivosti pri tožnih prilogah vslišati ne more, nikakor pa ne, ako ima menjica postavne oblike, pa je ob menjično moč že prišla.
C. k. nadsodnija je z odločbo dnč 23. julija 1872, št. 15183 iz prvosodnijskih razlogov zavrnila zoper to podano pritožbo.
V prizivu zoper te enakošni odločbi podanem je bilo rečeno, da sodnija nima pravice, spuščati se v pretres ugovorov, kteri zadevajo zapopadek oziroma obstanek menje-pravne zaveze in da sodnija mora vtrjevanje ugovora zastaranja tožencu dopustiti. Toda c. k. najvišja sodnija se ni spustila v te izpeljave, ter ni priziva vslišala, glede na to, da je po §. 1. sodn. pravilnika sodnije dolžnost, svojo pristojnost pazljivo pretresovati in v slučajih, kjer ta res ni dokazana, stranko iz službine dolžnosti zavrniti, glede na to, da je tožbi priložena menjica po členu 77 menjičnega reda zastarana, in da toraj c. k. deželna kot kupčijska sodnija z obzirom na zastarano menjepravno tožnikovo terjatev nikakor ni pristojna, tožbo na podlagi menjičnega prava podano rešiti, kakor je v njej zahtevano.
(Odločba najvišje sodnije dne 9. oktobra 1872, št. 10151.)
Navedenje hišne številke zastavljenega zemljišča namestu zemljeknjižnega vložka ne zadostuje naredbi §. 85 zemljeknjižne postave.
Ferdinand B. je prosil za vknjižbo zastavnega prava za posojilo v znesku 200 gold. a. v. s pripadki vred na hišo št. 52 v Rodunu, vendar ne v dolžnem pismu, ne v prošnji ni bil zaznamovan zemljeknjižni vložek tega posestva.
To prošnjo je c. k. okrajna sodnija v Modlingu z od-
lokom dne 19. junija 1872, St. 4488 zavrnila, ker ni zaznamovan zemljeknjižni vložek, v kterem je to posestvo v zem-ljiščni knjigi vpisano.
C. k. avstr. nadsodnija je pa proti temu odloku podano pritožbo zavrnila, ker je v dotičnem dolžnem pismu zastavljeno posestvo drugače zaznamovano, kakor v zemljiščni knjigi. (§. 85 postave dnč 25. julija 1871.)
(Odločba avstr. nadsodnije dne 30. julija 1872, št. 15012.)
Župan nima pravice globo izreči ali silama pripeljati dati tistega, ki na povabilo ne pride pred njega.
Občinski predstojnik v H. je zarad pretresovanja in poprave od župnika in bivšega občinskega svetovalca R. predloženih izkazov o plačanem posiljenem posojila njega dvakrat v občinsko pisarnico klical. Župnik R. se pa ni ravnal po tem povelji in tudi ni opravičil svojega neprihoda. Na to je občinski predstojnik župnika R. vsled §. 60 obč. reda obsodil na platež globo 5 gold, zarad nečislanja njemu poslanega povabila, in ob enem je on ukazal, ga silama pred sebe pripeljati.
Okrajni glavar je potrdil prvi del te razsodbe, ovrgel je pa določbo zarad posilnega župnikovega pripeljanja v občinsko uradnijo, ker župan ima po postavah pravico v takem slučaji najprej z večjimi globami kaznovati.
Namestništvo ni vslišalo župnikove pritožbe zoper odmerjeno globo podane.
Ministerstvo notranjih zadev je z odločbo dne 6. julija 1872, št. 9934 namestništveno odločbo ovrglo ter pritožbo župnika R. vslišalo, ker ima župan vsled §§. 59 in 60 obč. reda le o izvrševanji krajne policije oblast kaznovati, v slučajih te vrsto mora pa župan po odstavku 5. §. 9 ces. postave dnč 20. aprila 1854, drž. zak. št. 96 višjo politično oblastnijo samo prositi za posredovanje, in okrajno glavarstvo ima potem razsoditi o tem, je li prihod povabljenca potreben.
Interpelacija dr. Razlaga in tovarušev
do vis. c. k. vlade vojvodine Kranjske v seji deželnega zbora 18. nov. 1872.
Po tarifnem stavku 17. (lavščinske postave od 9. februarja 1850 je za zemljeknjižne izpiske od vsake pole treba koleka po en gold., in ako ravno se v enem izpisku nahaja več samostalnih zemljiščnih številk enega in istega posestnika iz enih in istih javnih knjig se vendar po omenjenem tarifnem stavku v deželah zunaj kranjske rabi le en gold, od vsake pole, ne pa po en. gold, od vsake zemljiščne številke. Priloga •/, — Na dotično prašanje je odgovorilo slavno c. kr. finančno deželno vodstvo v Gradci, da je raba samo enega goldinarskega kolka fudi pri skupnih izpiskih zastran več številk pravilna in sicer z odlokom, kateri se glasi: „Žalil 2109.
Dem Herrn Bittsteller zum Bescheide, dass die T. P. 17 des Gebiihrengesefzcs fur die Grundbuchsauszuge die Stempclgebiihr pr. 1 fl. von jedem Bogen vorschreibt, ohne Bezeichnung, ob dieselben iiber eine einzelne oder iiber mehrere Realitaten (Grundbuchsnummern) desselben Eigenthumers lau-ten, dalier der Vorgang der Grundbuchsamter in Steiermark, welche hiernach die Grundbuchsausztige mit den erforderlichen Stempelmarken versehen, ausfertigen, korrckt ist und einen Anlass zu einer Yerfiigung im Gegenstande dieser Finanz-Landes-Direction nicht bietet.
K. k. Finanz-Landes-Direction, Graz am 8. Miirz 1871.
Reiner".
Pri nas pa se zahteva nasproti v tem slučaji od vsake zemljiščne številke po en gold., kakor kaže vsakdanja raba in odlok "/4 slavne c. kr. deželne sodnije v Ljubljani od 2. marca 1871, št. 1165, zastran več številk samo enega posestnika iz enih in istih zemljiščnih knjig.
Kdor ima torej 20 zemljiščnih številk in na vseh za dve poli vknjižeb, mora pri nas dati 40 gold, kolekov, v sosednih deželah pa v istem primerljeji le od vsake pole" po en gold., torej skupaj samo dva gold.
Ta velika različnost je uzrok, da se po mnenji izvedenih strokovnjakov pri nas na Kranjskem vsako leto blizo 20.000 gold, preveč na talcih kolekili porabi, kakor v bogatejših deželah vsled ene in iste povsod veljavne postave, ako ravno je naša dežela z davki preobložena.
Na neko pritožbo v tej zadevi je visoko c. kr. finančno ministerstvo z razpisom '/b od 23. jun. 1871, št. 12888, sledeče odgovorilo:
„Nach der T. P. 17 des Gebiihrengesetzes sind Ausziige aus den offentlichen Buchern der Stempelgebtihr von 1 fl. fur jeden Bogen unterworfen.
Aus dem im Eingange des §.32 des G. G. enthaltenen Grundsatze ergibt sich von selbst die Folge, dass von jedem einzelnen Auszuge die Stempelgebiihr besonders zu entrichten ist, und dass es nicht angehe, auf Einem Stempel die Ausziige aus mehreren Grundbiichern auszufertigen.
Wenn nun auch von den Gerichten gem as s der er-haltenen h o h c r e n Ermachtigung in einzelnen Fallen von der Strenge des obigen Grundsatzes abgewichen und unter Einem Stempel Ausziige aus mehreren Grundbiichern ausgefertiget werden, so kanu doch daraus nicht fiir die Partei ein Riickvergutungsanspruch in dom Falle eintreten, wenn das Gericht diese mehreren Auszuge nach der obigen allgemeinen Regel zu behandelu, und hiefiir die Stempel nach der Zahl der vereinigten einzelnen Auszuge zu verwenden findet.
Yon der vorschriftswidrigen Verwendung der Stempel-marken von Seite des Grundbuchsbeamten fand das hohe k. k. Finanzministerium fiir diessmal abzusehen.
Die Recursbeilagen folgen im Anschlusse zuriick.
K. k. Finanzdirection fiir Krain. Laibach ara 30. Juni 1871.
v. Possanner."
V	sosednih deželah se tudi sedaj še rabi v teh primer-Ijejih manj kolekov, to je, od vsake pole samo en gold., pri nas pa vedno enako od vsake zemljeknjižne številke po en gold., torej je gori omenjena različnost vedno ista.
Ker imamo povsod eno in isto štempeljsko postavo spolnovati, bi se moralo tudi pri nas popolnoma enako z drugimi deželami ravnati, ako je tamošnja navada pravilna; ako je pa naša raba kolekov postavna, bi se tudi v drugih bogatejših deželah moralo toliko kolekov zahtevati, kakor pri nas.
V	1. primerljeji bi se torej na Kranjskem preveč porabljeni koleki od 22 let vrniti imeli;
v 2. primerljeji pa bi za preteklost morale druge dežele doplačati, kar so 22 let premalo kolekov rabile pri zemlje-knjižnih izpiskih, katerih je na tisoče pri tamošnjih hranilnicah, varstvenih in dražbinih spisih najti.
V	prihodnje pa bi morala enakost biti v vseh deželah, kjer velja ista štempeljska postava.
Prašamo torej visoko c. kr. deželno vlado:
1.	Zakaj se na Kranjskem zahteva od skupnih zemlje-knjižnih izpiskov več goldinarskih štempeljev, kakor v deželah c. kr. finančnega vodstva v Gradci?
2.	Ako je za skupne izpiske treba višjega upravičenja v posameznih primerljejih, da se tudi pri več zemljeknjižnih številkah samo en gold, koleka rabi od vsake pole, zakaj se tudi kranjski deželi ne nakloni ta olajšava, ampak se od vsake številke zahteva en gold., ali pa se ne dajo skupni, temuč le posamni izpiski od vsake številke?
3.	Ali se bodo skozi 22 let na Kranjskem pri tem preveč porabljeni koleki poškodovanim vrnili?
4.	Ako se nečejo preveč porabljeni koleki vrniti, ali bodo v drugih bogatejših deželah doplačati imeli, kar so 22 let manj kolekov porabili, kakor pri nas na Kranjskem?
V	Ljubljani, dn£ 18. novembra 1872.
Na to povprašanje se je tako-le odgovorilo: Beantwortung
der Interpellation auf Grund des Finanzministerial-Erlasses ddo. 24. November 1872, Z. 489O/F. M. an das krainische k. k. Landesprasidium. VII. Landtagssitzung in Krain am 28. Nov. 1872.
„Nach der T. P. 17 des Gesetzes vora 9. Februar 1850 unterliegen Auszuge aus den offentlichen Grundbiichern von jedem Bogen einer fixen Gebtihr (dermalen von 1 fl.), ohne dass in dieser Tarifpost eine spezielle Verfugung enthalten ware, ob der einzelne Auszug ohne Einfluss auf die Stempcl-pflicht auf einem und demselben Bogen Grundbuchs-Objecte umfassen kOnne oder nicht.
Diese Frage muss sonach unter Beriicksichtigung der allgemeinen diesfalligen Prinzipien der Gebiihrengesetze be-antwortet werden.
Aus den §§. 32 und 33 des Gesetzes vom 9. Februar 1850, sowie aus Anmerkung 3 zur T. P. 2 daselbst erhellet, dass cumulirte Rechtsurkunden und Ausfertigungen jenen Stempelbetrag erfordern, welcher bei einer abgesonderten Ausfertigung der einzelnen Akte enthalten ware.
Eine Ausnahme von diesem strengen Grundsatze kann aber dann eintreten, wenn die betrefifende Ausfertigung ihrem ganzen Inhalte nach in einem solchen Zusammenhange steht, dass sie fiiglich als ein einziger Akt angesehen werden kann, ein Grundsatz, welcher sicli aus dem zweiten Absatze der Anmerkung zur T. P. 2 ableitet.
X
Ob diese Voraussetzung eintritt oder nicht, muss eben von Fall zu Fall constatirt werden, und da diese Constatirung namentlich bei Grundbuchsextracten denn doch naturgemass vor der Ausfertigung erfolgen soil, so wurde mit dem Finanz-ministerial-Erlasse vom 11. Janner 1854, Z. 47963, die Frage ob und wieviele getrennte Grundbuchsausziige auszufertigen seien, der Entscheidung der Gerichte vorbehalten.
Es war diese Entscheidung den praktischen Bediirfnissen auch deshalb entsprechend, da die Finanzverwaltung in der Regel nicht in der Lage ist, rechtzeitig daruber zu erkennen, ob im einzelnen Falle die vereinigten Extracte als Eine Ur-kunde angeseben werden konnen oder nicht.
1st aber die letztere Voraussetzung im einzelnen Falle nicht vorhanden, dann miisste entweder jeder Extract abge-sondert ausgefertiget, oder der curaulirte Extract mit jenem Stempelbetrage versehen werden, welcher bei abgesonderter Ausfertigung der Extracte entfallen ware.
Aus dem Gesagten ergibt es sich, dass die Finanz-Ver-waltung sich in eine allgemeine Ueberpriifung des Vorganges der einzelnen Gerichte nicht einlassen kann und dass Rekla-mationen gegeniiber den Finanzen nicht statthaft waren, eben-sowenig als etwa in dem Falle, wenn die Gerichte eines Landes zu gewissen Erledigungen eine grSssere Anzahl von Gesuchsparien oder Rubriken und somit auch einen grosseren Stempelaufwand fordern wiirden, als die Gerichte eines an-deren Landes".
V tej zadevi še nismo mogli dobiti odločbe c. kr. najvišje sodnije, katero pa bode naš list o svojem času naznanil čest. čitateljem; vendar se je do sedaj že toliko doseglo, da tudi v Kranjski vojvodini več sodnij po cenejšem načinu izdava zemljeknjižne izpiske, ki so jih poprej še po dražjem izdavale. Upati je torej, da pridemo sčasoma do popolne enakosti z drugimi deželami, kjer ena in ista postava velja.
V O višjih upravnih oblastnijah.
Pri višjih oblastnijah pogreša se redkokrat volja, pravico skazovati strankam ter ž njimi spodobno ravnati. Sploh je znano, da se vljudnost pri oblastnijah ondi večja nahaja, kolikor višja je njihova stopinja, in ne more se tajiti, da to razmero reč sama tako nanaša.
Kdor se redkokrat in z isto boječnostjo prosi, ki izvira
iz čutstva višje službe in osobnega neznanja, temu se ni treba truditi, da si zadobi veljavo, tudi se mu nihče očitno in trdovratno ne upira. On ima tedaj malokdaj priliko, osorno spregovoriti; podložni uradnik pa, ki je vsaki dan v dotiki z rečmi in osobami zoperne vrste, ni redkokrat prisiljen, z ostrostjo ravnati in ravno zarad tega veliko težje v eni meri ravna. Nevljudnost, samovoljnost in ostrost je ravno zbog tega pri višjih oblastnijah tudi veliko večja napaka, kakor pri nižjih.
Posebna napaka višjih oblastnij obstoji tembolj v pomanjkanji neposrednjega poznanja in zmožnosti opravila, v tičanji v spisih in navadnih oblikah in v prizanašanji in slabosti zoper resnične napake njihovih podložnih.
Oe se v življenji še nikakor ne zadosti izurjenim in stanovitnim možem višje službe podeljujejo in ako se jim pripomore, da se iz spisov in pisarničnih opravil povzdignejo na stopinjo glasovalcev, vendar ne more biti nasledek drugačen. Ta dejanja se vresničujejo, kdor ume, spisom dajati poročevalcu všečno obliko in podobo, ta je izvrsten uradnik. Lastnemu živemu pogledu v zvezo razmer nadomestuje naučena šolska teorija ali enostransko razumenje v upravnih zadevah vedno raztezljivih postav, in vladna uredba gre svojo pravilno uredno pot. Cele gore papirja se popišejo, ne da bi se reči posebno naprej spravile, in le mnogokrat in posebno pri najpridniših delavcih se z malenkostmi, navadnimi oblikami in manjšimi rečmi popolnoma pozgubi prosti pogled v zvezo in namen reči.
Ravno tako se tudi s podložnimi ravna.
Prav za prav je pravo ravnanje s podložnimi glavna naloga višjih oblastnij. Ako so v upravnih opravilih le pravi ljudje na svojem mestu, se jim zna komaj prevelika prostost dovoliti. Vse bode vedno naj boljše šlo, ako dela reči zmožen zanesljiv človek in sicer s prostostjo, ki je le mogoča.
Povsod bi imele reči večjo veljavo imeti, kakor osobe.
Držati bi se imelo prepričanja, da je nemogoče, opravilom od zgorej sem dajati pravi tek po ukazih in podukih, ako je
človek, ki ima reči oskrbovati, nevoljen ali zanemarjen v glavi ali v srcu. Namesti tega kaže duh naših naredb, da višja uprava hoče uredovati posamne reči, popravljati pomote v posamnih slučajih, in zavarovati s postavami, in s tem se uradniku vzame veselje in pogum do samostojnega opravila, prisili in zapelje bolj zmožne k onemu sistemu delanja spisov, kjer se potem reči po navadi višjih oblastnij uredujejo, so li primerne ali ne, — spodkopuje se s tem nravstvena služ-bina podlaga in spregledujejo se kar je mogoče, tu in tam napake podložnih. Višja oblastnija mora naposled izpred oči zgubiti pravo edino rodovitno stališče in vedno globokeje za-gaziti v nevspešni poskus, dobiti tek opravil, v kterem vte-gnejo tudi nevedni ljudje kaj dobrega in vspešnega stvariti. Tako nastaja potem to pregledovanje, podučevanje in popravljanje v majhnem in majčkinem, zavoljo česa se spisi vedno bolj narašajo, pogled za pomenljive reči vedno bolj temni in se duh celega uprav-stva od reči vedno bolj odvrača in na nekoristne oblike obrača.
Zatorej je pri višjih oblastnijah najpotrebniše to, duh neposrednega dela oživeti. To se pa le d& doseči, ako se za delo poklicane osobe v dobrem čutju ohranijo po živem pečanji z možmi praktičnega poklica, ne v spisih okamnjenimi.
K §. 398 občega civilnega postopnika.
Antonia M. je po svojem varuhu Antonu P. proti Ivanu M. pri okrajni sodniji v Ptuju izročila tožbo de praes. 26. januarja 1871, št. 993, v kteri terja od toženca za bolečine, ktere je vsled tepeža od 25. junija 1868 pretrpela, 100 goldinarjev, 6 % obresti od dne vročene tožbe in povračilo sod-nijskih stroškov.
Okrajna sodnija v Ptuju je z razsodbo od 9. oktobra 1871, št. 5271 spoznala:
Toženec je dolžen tožiteljici za bolečine, ktere je vsled tepeža od 25. junija 1868 pretrpela, plačati 100 gld., 6 % obresti od dne vročene tožbe, in ji povrnoti 26. gld. 70 kr. sodnijskih stroškov.
Proti ti razsodbi se jo toženec pritožil na višo sodnijo v Gradcu, ktera je z razsodbo od 25. januarja 1872, št. 902
spoznala, da je toženec dolžen tožiteljici za bolečine plačati 25 gold, in 6 % obresti od dne vročene tožbe. Stroške prve sodnije ima vsak svoje sam plačati.
Proti razsodbi druge sodnije se je pritožila tožiteljica na tretjo sodnijo in ta je z razsodbo od 23. maja 1872, št. 3051 v glavni stvari, najme da ima toženec za bolečine plačati 25 goldinarjev in 6 % obresti razsodbo druge sodnije, glede sodnijskih stroškov pa razsodbo prve sodnije potrdila. Nagibi naj više sodnije se glasč:
Tožiteljici Antoniji M. se za bolečine veči znesek, kakor je druga sodnija pripoznala, pripoznati ni mogel, ker se spisi dotične kazenske obravnave niso predložili.
V glavni stvari se tedaj potrdi razsodba druge sodnije. Kar se pa stroškov tiče, se je razsodba prve sodnije potrdila in to zavoljo tega, ker toženec ne samo da ni ponudil nekaj za bolečine platiti, temoč se celo proti svoji dolžnosti do te plače upiral; ker se pa znesek, ki se ima za bolečine platiti, od sodnika odmeri ni vzroka, da bi moral vsaki svoje stroške sam nositi.	Dr. B.
Postava od 25. julija 1871, št. 76 *)
drž. zak. zastran potrebščine notarskih spisov pri nekaterih pravnih opravilih ima na K r a n j s k e m in na Koroškem dnč 1. marca 1873 v veljavnost stopiti.
*) Ta se glasi:
Spodaj zaznamenane pogodbe in pravni posli ne veljajo, ako se o njih ne napravi biležniški zapis:
a.	že n itevske pogodbe;
b.	med poročenim možem in njegovo ženo sklenene pogodbe o kupu, meni, dohodkih in zajmih ter izrecila o dolgu ženi od moža ali njemu od nje;
c.	potrdila o prejetji dote, tudi kadar se dajo drugim ljudem a ne soprogi;
d.	pogodbe o podaritvah brez resničnega preizročevanja;
e.	o pravnih poslih med živimi ljudmi vsa pisma, ktera delajo slepci, ali katera g 1 u š c i, ki Citati, ali nemi, ki pisati ne znajo, ako pravni posel opravljajo osobno.
Ta zakon nič ne predrugača zadnjih ostalih posebnih določil, vsled katerih je pravni posel treba sodnje ali biležniški napravljati.
Postava
veljavna za vojvodstvo Kranjsko, po kteri se vsled postave od li. februarja 1869, drž. zak. št 18, odločajo organi, kteri imajo razsoditi, ali se po menjavi kterega zemljišča gospodarstvo zboljša.
Z dovolitvijo deželnega zbora Mojega vojvodstva Kranjskega ukazujem, kakor sledi:
§. 1. Ako kdo v smislu §. 9. postavo od 6. februarja 1869, drž. zak. št. 18., trdi, da je menjava zemljišč za poljedelstvo namenjenih pripravna za to, da so po njej zboljša gospodarstvo pri posestvih menjalcev, tedaj je politična okrajna oblastnija (v občinah, ktere imajo svoj občinski statut, občinska oblastnija), v ktere okraju leži posestvo, ktero so zboljšati ima, poklicana, presojevati in razsojevati, ali je menjava zemljišča pripravna ali ne, da se po njej zboljša gospodarstvo (§. 10. drugi odstavek gori imenovane drž. postave).
Če leže deli posestva v več ko enem političnem okraju, je tista politična oblastnija pristojna, v ktere okraju leži kmetijska hiša, ali če bi te no bilo, kjer leži glavni del posestva.
§. 2. Vsaka stranka, ktera menjuje, mora terjati fazsodbo po §. 1. Stranka mora v prošnji na tanko zaznamovati zemljišče, ktero hoče menjati, in navesti ali prinesti tiste pomočke, po kterih se ima dokazati, da se gospodarstvo zboljša. Ako bi z ozirom na lego posestev, menjave udeleženih, pristojno bile dve oblastniji ali njih več, se smo prošnja položiti pri vsaki posebej, ali po i z volj i stranke samo pri eni izmed njih.
V poslednjem primeru naj oblastnija, pri kteri se jo prošnja položila, po storjeni razsodbi napoti obravnavno spise na uno pristojno oblast-nijo v uradno delovanje.
§. 3. Politična oblastnija naj sama od sebe prevdari okolščine in prigodke, na ktore jo gledati pri presodbi in razsodbi, in če bi v raz-jasnenje reči treba bilo pozvedeb in izreke gospodarstvenih zvodencev, naj ona to oskrbi praviloma po starešinstvu dotične občine, ktera naj zraven pokliče stranke (dotičnike).
§. 4. Zoper razsodbo okrajno oblastnijo so samo stranko, ktero hočejo menjati, pritožiti smejo pri deželni vladi v 14 dneh, in deželna vlada naj o tem razsoja dogovorno z deželnim odborom.
Ako so pa deželna vlada in deželni odbor ne moreta sporazumeti, naj se pritožba zavrže.
§. 5. Ako je v primeru poprejšnjega paragrafa deželni odbor izrekel, da on misli, da se gospodarstvo zboljša, naj se okolščina omeni v razlogih odrečno rešitve, in samo v tem prime'ru se sme zoper razsodbo druge stopinjo v štirih tednih pritožiti do ministerstva za poljedelstvo.
§. 6. Zvršitev to postavo so naroča ministroma za notranje reči in poljedelstvo.
V Šonbruu-u, 15. maja 1872.
Franc Jožef 1. r.
Lasser 1. r.
Chlumecky 1. r.
Postava
za Krajnsko vojvodino zastran rabe, napeljevanja in odvračanja voda (dež. zak. VII. izdan 26. julija 1872) se glasi:
(Dalje in konec.)
§. 20. Pri nevarnosti ognja ali pri začasnem hudem pomanjkanju vode sme krajna policijska oblastnija, oziroma starešinstvo občinske okolice, napraviti in nemudoma zvršiti to, kar občna korist zahteva, namreč, da se privatne in javne vode lahko začasno rabijo.
Lastniki vode in drugi, ki so upravičeni to vodo vživati, pa smejo, ako so jim jo pri tem kaka škoda naredila, terjati, da se jim ta škoda povrne iz premoženja tiste vasi ali občine, v ktere korist se je ukazala ta izjemna raba vode.
§. 21. Določbe §§. 14., 17. do 19. potem državne postave §§. 15. in 17. imajo tudi veljati za naprave, po kterih se preskrbljujejo z vodo ne samo občine in vasi, ampak tudi posamne naselbe, ako poslednjim njih lega brani, da bi se vdeležile naprav, ktere so v vaseh in občinah za napeljavo vode osnovane.
Kako se vode odpeljnjejo in odvračajo.
§. 22. Pri napravah za odpeljevanje vodo velja enakoma to, kar se je v §§. 14., 17. do 19. potem v državne postave §§. 15. in 17. zastran napeljevanja vode ukazalo.
§. 23. Za vse varstvene in uravnovalne vodne stavbe (grabne) na javnih vodah, kterih ne izpeljuje država, se mora predno se začnejo delati, dobiti dovolitev dotične politiške oblastnije.
Te dovolitve je za take stavbe na privatnih vodah tedaj treba, če imajo to stavbe kak vpliv na tuje pravice ali na lastnost, tek ali višino vode v javnem vodovju.
§. 24. Bregovi, jezovi, struge in vodnjaki, kakor tudi naprave pri in v tekočih vodah se morajo vsled §. 413. obč. drž. zak. tako narejati in vzdrževati, da ne delajo škode tujim pravicam, in da kolikor je mogoče, odvračajo povodnji. (§§. 2. in 6.)
§. 25. Vodotoke in umetne vodovode vzdrževati in trebiti, kakor tudi naprave za vodno rabo sploh v dobrem stanu ohranovati so dolžni lastniki teh naprav razun, ko bi bili drugi v to pravnoveljavno zavezani.
Ako se ne more izvedeti, kdo je lastnik, imajo to dolžnost tiste oso-be, ktere napravo vživajo in sicer, ako se no najde kako drugo pravnoveljavno merilo za razdelitev teh dolžnosti, se dele po vžitku.
§. 26. Narediti in vzdrževati priprave in stavbe, potem izpeljevati naredbe v varstvo bregov, zemljišč, poslopij, cest, železnic in drugih naprav, ob rekah, vodah in potocih zoper vodno škodljivost ali odvračanje že storjene škode, vse to zadeva najprej tistega, ki je lastnik v nevarnosti stoječih ali poškodovanih posestev in naprav, ako ne veže drugih osob kaka posebna pravnoveljavna dolžnost.
Ako iz zanemarjemja tega varstva nastopi za tujo last kaka nevarnost, morajo zamudniki vsakakor ali sami izpeljati potrebna varstvena dela Pravnik slov. I. III.	20
na stroške tistih, od kterih se ima odvračati nevarnost, ali pa morajo dopustiti, data dela izpeljejo drugi, ter morajo po besedah §§. 41. in 42. k stroškom pripomagati.
§. 27. Pri zemljiščih, ki so se opustila in nimajo gospodarja, je varstvene in uravnovalne družbe dolžnost, k varstvenim in uravnovalnim vodnim stavbam pripomagati, ako leže zemljišča v nje obsegu in so brez gospodaija.
§. 28. Svet, kar se ga dobi po uravnovalnih stavbah v njih obsegu, je tistega, ki trpi stroške podvzetja; vendar se mora ta svet, ako ga pod-vzetjo več ne potrebuje za uzemljitev in utrditev bregov, odstopiti mejašem na njih zahtevanje proti temu, da plačajo, kar je vredna.
§. 29. Kadar se vodne stavbe v varstvo, v uravnavo bregov, v odpeljavo vodo in druge vodne stavbe delajo v občno korist, tedaj se mora proti primernemu odškodovanju odstopiti potreben svet in druga posestva, stavbo in naprave, ali pa se morajo dovoliti potrebne zemljiščne služnosti (servitute).
Tudi se smejo vodovodi in vodotoki, ako to zahteva javna korist, in če se to zgoditi more brez škode vodno naprave, preložiti brez dovoljenja lastnikov in tistih, ki imajo pravico, vodo vživati. Stroške plačujejo podvzetniki tega dela.
Gradivo, kar se ga potrebuje za take v javno korist podvzete vodne stavbe, in kar se ga najde na zemljiščih, ki se zavarujejo, morajo prepustiti lastniki v ta namen proti primernemu odškodovanju.
§. 30. Da se morejo izpeljevati in vzdrževati varstvene, uravnovalne in druge vodno stavbe, morajo lastniki bregov dopuščati, da se sme, kolikor jo potreba, po njih bregovju hoditi, privažati in odvažati, potom razkladati in pripravljati gradivo proti temu, da so jim plača primerno odškodovanje, ki se določi po §. 65., ako niso dolžni tega pripuščati brezplačno (zastonj).
Stavitelju more, ako to lastnik bregovja nasvetuje, postaviti politi-ška oblastnija primeren obrok (brišt), v kterem mora dela dokončati in gradivo odpraviti.
§. 31. Ako je treba, hitro kaj napraviti, da so hipoma odvrne velika nevarnost, ktera preti od udrtih bregov in od predrtih jezov ali od po-vodenj, imajo sosedno občino na zahtevanje politiške oblastnije, ali če ta nima sedeža v kraju nevarnosti, jia zahtevanje občinskega predstojnika tistega kraja, ki jo v nevarnosti, to dolžnost, da koliko jo treba pomagajo proti primernemu odškodovanju.
Če se za tako pomoč terja odškodovanje, naj nje vrednost politiška oblastnija v denarjih ustanovi in ustanovljeni znesek naj so razdeli po razme:i na občine, kterim se je pomagalo.
O vodnih družbah.
§. 32. Če ste pri podvzetju namakalnih naprav dve tretjini dotič-nikov dovolile, ali če jo pri podvzetju osuševalnih in vodo uravnovalnih naprav več kot polovica dotičnikov dovolila v to, da so osnuje družba, tedaj so lastniki dolžni k družbi pristopiti, če je naprava brez dvombe koristna in se no more drugače izpeljati namenu primerno, kakor da se raztegne na zemljišča manjšine.
§. 38. Pri osnovanju tacih družeb so šteje potrebna večina glasov, če gre za osuševalne in namakalno naprave, po velikosti dotičnih posestev, če pa gre za varstveno in uravnovalne naprave, po vrednosti tiste lastnine, ktera se ima varovati.
Pri cenitvi te lastnine se mora tudi na to gledati, koliko bo ona po dovršeni napravi več vredna.
§. 34. Za vodstvo družbo in oskrb družbenih opravil volijo družbeniki odbor iz mod sebe z nadpolevično večino glasov, ki se štejejo po §. 33.; če bi pa število družbenikov majhno bilo, izvolijo enega upravniku (opravitelja).
§. 35. Odbor izvoli izmed sebe z nadpolovično večino glasov, ki se štejejo po glavah, prvomestnika, ki ima , kakor tudi opravnik zastopati družbo na zunaj; prvomestnik in tudi opravnik se morata politiški oblastnij i naznaniti in v vodne bukve (§. 22. drž. post.) zapisati.
Ako se v tem primeru in onem §. 34. ne dobi nadpolovična večina glasov,, tedaj razsoja ožja volitev in pri enakem številu glasov, razsoja žreb.
§. 36. Vgovoro, ki zadevajo volilno pravico, razsojuje politiška oblastnija.
Pretres, ali se jo volitev po redu vršila, ali ne, jo opravilo družbenega odbora in zoper njegovo razsodbo ni nobeno pritožbe.
§. 37. Družba mora po predpisu §. 34. pravico in dolžnosti svojih družbenikov, ktere se tičejo podvzetja, posebno pa razmero, po ktori se bodo stroški razdelovali, kakor tudi upravo urediti z družbenimi pravili (Statuti). Ta pravila kakor tudi vsako njih pronaredbo mora družba naznaniti politiški oblastniji.
§. 38. Družba ima dolžnost, sosedna zemljišča na zahtovanje lastnikov proti primernemu plačilu k ustanovitvenim in vzdrževalnim stroškom pozneje sprejeti v svojo zvezo, ako:
a)	je ta pot najbolje pripravna, da se ta zemljičša osuše ali namočijo,
oziroma da se varstvena in uravnovalna stavba dovrši, in
b)	ako že gotova naprava ali že dodelana stavba zadostuje skupnim potrebam brez škode poprejšnih deležnikov.
Ako pa ni mogoče sosednega zemljišča v družbeno zvezo sprejeti brez posebnih naredeb ali prenaredeb v napravi ali stavbi, tedaj mora tisti, ki hoče v družbo stopiti, vrli tega plačati tudi vse stroške za nove naredbe.
§. 39. Dopuščeno jo, da so posamna zemljšča ločijo iz družbene zveze zoper voljo drugih družbenikov, ako so za posestva, ktera se hočejo oddružiti, nameravani namen ni dosegel v primernem > času po dovršeni napravi, v kterem času bi so bil vspeh pokazati imel.
Če hoče iz družbo stopiti kak družabnik, ki je po svojem poznejšem sprejetju povod dal k posebnim naredbam ali prenaredbam (§. 38), ktere so po njegovem odstopu škodljivo dosegi vkupnega namena, tedaj je on, če družba to terja, dolžen, napravo v poprejšnji stan nazaj postaviti ali pa preskrbeti, kar je potreba, da škodo odvrne.
Ako jo bil posestnik, ki so loči, pribiljen družbenik, sme on terjati, da mu družba povrne vložene doneske in da se odpravijo naprave na njegovem posestvu narejene, ki so po njegovem odstopu nepotrebno; ako so zastran tega ne zedinijo, razsoja to politiška oblastnija.
Temu nasproti smo pa tudi večina, šteta po §. 33. terjati, da se,
Ce je to potrebno v prid vkupnc naprave za dosego svojega namena, izdružijo posamna zemljišča proti temu, da se izdružencem plača primerno odškodovanje.
§. 40. Večina glasov, ktera je po §. 24. drž. postave potrebna k razdružbi, se šteje po določbah §. 33.
§. 41. Stroški za ustanovitev in vzdržbo vkupnih osuševalnih in namakalnih naprav so razdelujejo na družbenike po meri določeni po pravilih ali posebnem dobrovoljnem dogovoru. Kadar se dobrovoljni dogovor zastran mere, po kteri naj se stroški razdelč, ne more doseči, razsodi to politiška oblastnija na podlagi zvedenih mož. Pri tej razsodbi so je ravnati po velikosti v vodno napravo privzetih zemljišč, in če bi ta od naprave precej različne koristi imela, po razdelitvi v razrede s primerno večimi in manjšimi doneski.
§. 42. Stroške za vkupne varstvene in uravnovalne vodne stavbe plačujejo, ako se ni določilo po posebnih postavah, pravilih ali po dogovoru drugo merilo, dotičniki po razmeri koristi, ktero imajo ali po velikosti, nevarnosti, ktera se odvrača, ali kolikor se deležnosti na teh podlagah ne da zvedeli, po vrednosti dotičnih posestev in naprav. Ako se dotičniki no morejo med seboj porazumeti, razsoja to pristojna politiška oblastnija na podlagi izreke zvedenih mož.
§. 43. Ako so občine ali vasi v družbi, morajo one skrbeti, da se skupaj spravi donesek, ki jih zadeva po razmeri §§. 41 in 42.
§. 44. Nastali doneski k skupnim osuševalnim in namakalnim napravam , k varstvenim in uravnovalnim stavbam se iztirjujejo na prošnjo družbe po politiški posilili poti.
§. 45. Ali naj se v tistih primerih, ko so vasi in polja podvržena ponavljajočim se povodnjim ali drugemu poškodovanju po vodi, ustanovi vodna družba brez ozira na to, ali dotičniki v to dovolijo ali no, ali naj se drugače skrbi za to, da se napravijo take stavbe posebno po doneskih in posojilih iz deželnih ali občinskih pomočkov — to se določuje za vsak primerljej posebej po deželnem postavodavstvu.
§. 46. Isto tako izide posebna deželna postava zarad osuševalnih in namakalnih, potem uravnovalnih naprav zastran obdelovanja ljubljanskega močvirja.
O prestopkih in kaznih.
§. 47. Vsakoršno poškodovanje in pokvarjenje vodilih naprav, ako ne spada pod občno kazensko postavo, so kaznuje po predpisih v varstvo poljskega posestva razglašenih, kakor poljski prestopek. Pri tem gre tista oblast, ki jo po postavi imajo poljski čuvaji, pod predpisanimi pogoji in previdnostmi tudi tisim osobam, ktero so posebno postavljene, da čujejo nad vodami in nad napravami za vodno rabo, napeljavo in odvračanje.
§. 48. Prestopki vodno pravo uravnavajočili postav, kakor tudi v izpeljavo teh postav razglašenih ukazov in zapovedi posebno pa delanje vodnih, varstvenih ali vžitnih staveb in vživanje (raba) vodovja brez o-blastnijskega dovoljenja, kadar gaje treba imeti, prestavljanje ali samovlastno prenarejenje jezilnih mer, kakor tudi zdravju škodljivo onesnažanje voda, kaznuje pristojna politiška oblastnija z kaznijo v denarju (z globo) od 5 do 150 gold.; ali s zaporom od enega dne do meseca dni, če ti prestopki ne spadajo pod občno kazensko postavo.
§. 49. Ako se od tistega, ki je kriv spoznan, ne more globa izterjati zavoljo uboštva, naj so ta spremeni v zapor, tako, da pride na vsakih pet goldinarjev en dan.
§. SO. V vseh primerih, ko se je ta postava prestopila po djanju ali opuščenju , mora krivec razun zaslužene kazni in razun dolžnosti, poškodovanim škodo povrniti, tudi na svoje stroške odpraviti novo napravo, ki jo je samovlastno naredil, ali pa delo, ki ga je bil opustil, pozneje opraviti, če to terja tisti, komur nevarnost preti ali ki je bil poškodovan ali če to zahteva javna korist.
Oblastnija naj to reč brž ko more razsodi in naj izvrši svojo razsodbo če je treba po politiški posilni poti.
§. 51. Globo, ki se nalože po tej postavi, tek<5 v deželni zemljo-delni zaklad.
§. 52. Preiskava in kaznovanje teh prestopkov odpade po zastaranju, če se prestopnik zarad dejanj v §. 47. zaznamovanih v treh mesecih, zastran prestopkov v §. 48. navedenih pa v šestih mesecih od dno storjenega prestopka ni vzel v preiskavo.
Zastaranje, ktero jo nastopilo, se pa ne dotika niti dolžnosti, ki je prestopniku po §. 50. naložena, niti dolžnosti povračila.
O oblast ni j ah in postopn.
§. 53. Vse zadeve, ki se tičejo po tej postavi rabo, napaljevanja in odvračanja voda, spadajo v področje političnih oblastnij. V vseh primerih, v kterih jo upravna oblastnija po tej postavi razsojevala nasprotne si terjatve privatnih osob, je tistemu, ki je po tej razsodbi v svojem privatnem pravu poškodovan , na izvoljo dano, iskati si pomoči zoper uno stranko po redni pravni poti (člen 15. državne ustavno postavo od 21. decembra 1868 drž. zak. št. 144).
§. 54. Pristojna v smislu te postavo je politiška oblastnija tistega okraja, v kterem se naprava nahaja, ali v kterem so misli ustanoviti.
Dovolitev naprave in brodišča (prevoza) na tekočih vodah, kjer se te vode rabijo za vožnjo z ladijami ali plavicami (tiosi), je pridržana politiški deželni oblastniji.
Ako bi bila kaka občina, kteri je izročena politiška uprava, sama podvzetnica kake vodne naprave, tedaj more brez razločka , ktora voda je, prva viša politiška oblastnija nad-njo obravnavati in razsojevati, ali jjaj so naprava pripusti ali no.
Ako se naprave raztegujejo čez več upravnih deželnih okrajov ali čez več dežela, tedaj mora tista oblastnija, v kteri okolici se nahaja poglavitni del naprave, v dogovoru, in če je treba, s pripomočjo druge oblastnije, ktora je tudi pri tem vdeležena, obravnavo opravljati in razsojevati, ali če bi se oblastnije ne mogle zjediniti, obravnavo predložiti v razsodbo pristojni viši oblastniji.
§. 55. Ako so za izpeljavo kake vodne naprave pripravljalna dela na tujih zemljiščih potrebna in ako jih lastnik zemljišča no dovoli, mora podvzetnik dovolitev k temu pri politiški oblastniji dobiti; ta določi primeren obrok za zučetje dela in smo tudi,, tako dovolitev dati, da je odvisna od poprejšnega zagotovila, da so morebitna škoda povrne.
§. 56. Prošnje za podelitev pravice do vodne rabe in za dovolitev naprav za rabo, napeljavo in odvračanje voda naj so vlagajo pri politiški oblastniji pristojni po §. 54., in ako se ne pokaže, da je ena ali druga spodej naštetih potrebnosti po podvzetji samem ali po sprevidnosti oblastnije, pri kteri se prošnja vloži, odveč, se mora prošnji pridjati razun pojasnilnih, po kakem zvedencu narejenih načrtov in narisov še to-le:
a)	povedati se mora namen in obseg naprave ali podvzetja z imenovanjem vode, na kteri se bo izpeljevala naprava ali podvzetje in koliko vode se bo potrebovalo,
b)	to, kako se bo naprava izpeljevala po osnovalnem načrtu,
c)	popis koristi, ktere so od naprave pričakujejo, in škode, ktere bi se bilo bati, ako bi se naprava ne naredila,
d)	imenovanje vseh, ki imajo do vode pravico in vseh drugih vdoležen-cov, kterih pravice so v dotiki z namenjenim podvzotjem, pridjati se morajo pa tudi njih izreke, če so ktere na znanje dali,
e)	imenovanje zemljišč in vodnih naprav, ktero bi so moralo odstopiti ali s služnostmi obtožiti, in njih, lastnikov.
Pri družbenih podvzetjih vrh tega še:
f)	imena tistih, ki hočejo k takemu podvzetju pristopiti, pri osuševalnih in namakalnih napravah, velikost njih vdeleženega zemljišča, pri varstvenih in uravnovalnih stavbah (gradbah) pa vrednost tistega posestva, ki bo v varstvo djano,
g)	po zvedencu poverjen preračun stroškov za ustanovitev in vzdržbo naprave, in slednjič
h)	imenovanje pomočkov, s kterimi se bodo založili potrebni stroški.
§. 57. Ako se iz prošnje in nje prilog ne spozna do dobrega, da se podvzetje iz javnih obzirov dopustiti ne more — v kterem primeru se prošnja zavrže brez dalnje obravnave, — naj politiška oblastnija da namenjeno podvzetje po zvedoncih, in če je treba, na samem mestu pregledati in pri tem posebno sledeča vprašanja razjasniti:
a)	ali se da in kako se da podvzetje namenu primemo izpeljati,
b)	ktera korist in ktera škoda bi bila od njega pričakovati,
c)	ali je toliko vodo, kolikor je podvzetje potrebuje, brez škode že obstoječih pravic do vodne rabe še odveč in ali se ta voda more porabiti v namenjeno podvzetje brez nevarnosti za javne koristi,
d)	ali bi namenjena naprava, če jo določena za obrtnjisko podvzetje, ne delala kaki kmetijski rabi voda nepremagljivo zapreke, in ali bi se ta nasprotnost v koristih ne dala tako poravnati, da se za obrt-nijsko podvzetje brez njegovo škode odloči ktero drugo mesto na dotični vodi,
e)	. ali jo pri tem potreba, da se tuja last odstopi ali obteži, in ali je treba, da so k podvzetju še druga- tuja zemljišča privzamejo, in potem, ali bo treba za-nje kaj odškodbe plačati.
§. 58. Ako nastanejo pomisleki zastran tega, ali so bo nameravani namen sploh ali vsaj na povedani način doseči mogel ali ne, naj se ti pomisleki podvzetnikom naznanijo, da svojo misel izreko.
§. 59. Ako pa taki pomisleki ali javne koristi niso na poti prošnji, ali če prosilci, akoravno so so jim pomisleki razodeli, ne odstopijo od svojega namena, tedaj naj se na dalje postopa; ta postop je ali oklični ali okrajšani.
§. 60. Pri okličnem postopu naj oblastnija razglasi kratek popis podvzetja, s kazanjem na osnovni načrt izpoloženi v pregled, naj ga nabije v dotičnih in tem najbližnjih občinah in ga naznani trikrat v deželnih listih (časnikih), odločenih za uradsko oznanila; pri torn naj postavi tudi obrok od štirih do šestih tednov za komisijsko obravnavo, pri kteri naj se razlože vgovori, ki še niso bili povedani, sicer bi se mislilo, da dotičniki dovolijo v namenjeno podvzetje in v odstop ali obtožbo zemljiškega posestva k podvzetju potrebnega, in razsodba bi so storila, ne gledo na poznejše vgovore.
Prosilcu in deležnikom, ki so oblastniji znani, kakor tudi vknjižen-cem in tistim, ki imajo že stare služne pravice na zemljišču, ktero bi so imelo odstopiti ali s služnostjo obtožiti, naj so to naznanilo še posebno vroči, vendar se pa daljni postop 110 more ustaviti, če se jo opustilo to naznanilo.
§.61. Če dovolitve prosilec no terja okličnega postopa in če oblastnija z ozirom na majhno važnost podvzetja nima vzroka, tega postopa so poprijeti, tedaj naj nastopi okrajšani postop, pri kterem ni treba očitnega razglašenja v deželnih listih, ampak nabije so po dotičnih občinah kratko naznanilo, povabijo se podvzetniki in drugi znani dotičniki k komisijski obravnavi, ktora se mora najdalje v štirih tednih zvršiti pod nasledki v §. 60. povedanimi.
V	tem primeru ostane tistim dotičnikom, ki niso bili povabljeni k komisijski obravnavi, ali kteri niso dobili povabila vsaj osem dni pred obravnavo dnevom, ki so ne šteje, in kteri k obravnavi niso prišli, za njih morebitno privatne pravico pravna pot, da razlože svoje vgovoro, tudi takrat odprta, ko pri obravnavi teh vgovorov niso delali.
§. 62. Pri komisijski obravnavi se mora pred vsem prizadevati, da so z lepim odstranijo vgovori in da se doseže porazumljenjo med dotičniki, posebno kar zadeva odškodovanje, ktero so more plačati. Ako se porazumljenje ne more doseči, naj se na tanko pretresejo vgovori zoper podvzetje, zoper način njegovo izpoljave, zoper vdeležbo vsacega po-samnega in zoper zahtevane razlastitve ali služnosti.
Če je treba daljih pozvedeb zastran reči, ki so v prepiru, naj so tiste store nemudoma in, če je treba, s pomočjo zvedencev. Vse obravnave s strankami (dotičniki) v teh rečeh naj se praviloma vršd ustmeno, pripuščeni so pravoznanski in zvedenski zastopniki, in če jo treba naj oblastnija sama od sebe zvedenco zraven pokliče.
V	manj važnih primerih smo politiška oblastnija zvršitev posamnih uradnih opravil izročiti dotičnim občinskim starešinstvom. O celi obravnavi se ima pisati zapisnik, kteri obsega tisto, kar so je dogovorilo; ako pa ni bilo nobenega dogovora, tisto, kar je dalo ustmeno pretrosovanje, izreke in razloge vgovaijalcev in nasprotne vgovoro prosilcev.
§. 63. Ako so podvzetja za vodno rabo zvezana z obrtniškimi napravami, naj se po tej postavi potrebna uradska opravila, kolikor jo mogoče, vrše ob enem z obravnavami vred, ktere so ukazane po obrtnijskem redu.
§. 64. Po tem, ko so dokončane vse potrebne pozvedbe in obravnave, naj politiška oblastnija z razlogi podprto razsodbo naredi zastran tega, ali se podvzetje dovoli, v kterem obsegu, kako in pod kterimi po-
goji se dovoli — kakor tudi zastran tega, ali so potrebne in koliko so potrebne služnosti in odstop zemljišč, — ali če bi ta reč presegala področje oblastnije (§. 54) naj jo ona predloži viši oblastniji v razsodbo. Kadar se podeli dovolitev, se mora vsakakor določiti obrok, v kterem se mora dovoljena naprava izpeljati, če ne pa vgasne podeljena pravica. Ta obrok se sme podaljšati iz vzrokov ozira vrednih.'
§. 65. V razsodbi politiške oblastnije se mora, ako nastopi v §. 17. drž. post. zaznamovani pogoj, ob enem začasno določiti, kako in koliko se bo dalo odškodovanja, in ta odškodnina se mora vložiti pri tabularni oblastniji, ako ni dogovora med vknjiženci, če so kteri.
Ako vdeleženci s tem niso zadovoljni, naj se znesek določi po sodniškem spoznanju s privzetjem obeli strank.
Vendar se pa vživanje služnosti in razlastitev ne sme braniti, kakor je dobila razsodba politiške oblastnije pravno moč in se je začasno izmerjeni odškodovalni ali odkupni znesek pri sodniji vložil, ali se varščina dala za letno odškodovanje.
§. 66. Če je kdo zoper ktero podvzetje, zoper ktero iz javnega obzira ni nobenega pomisleka, storil vgovor, vtrjen v privatno - pravnem imenu, o kterem politiška oblastnija po tej postavi razsojevati nima pravice, naj ona skuša to reč z lepa poravnati. Ako ji to ne izide po sreči, naj politiška oblastnija samo ta sklep naredi, da se podvzetje iz javnih obzirov sme dopustiti.
Da se poravnajo privatno-pravni vgovori, je pravna pot odprta.
§. 67. Ako se zastran namena, obsega in načina, kako naj se izpelje družbeno podvzetje, zastran osušovanja ali namakanja zemljišč, ali zastran varstvenih in uravnovalnih stavob dogovor med dotičniki ni dognal, smejo posamni dotičniki, kakor tudi vsaka občina, v kteri se ima podvzetje izpeljati, pristojni politiški oblastniji nasvetovati, da naj ona razsodi, ali so proti-glasovalci dolžni, in zastran kterih posestev so dolžni družbi pristopiti. Temu nasvetu se mora pridjati po zvedencih narojen načrt in stroškovni prevdarek zastran podvzetja, ter mora ta nasvet tako narejen biti, kakor to §. 56. terja.
Stroškov, ki so jih plačali svetovalci za to, da se je ta reč sprožila in obravnovala, jim mora družba, če zahtevajo, toliko povrniti, kolikor politiška oblastnija spozna, da so bili potrebiii.
§. 68. Oblastnija naj določi, ktera posestva in v kteri meri se morajo šteti pri osnovanju družbe za vdeležena (drž. zak. §. 21.), potem naj pregleda načrt in prevdarek stroškov po §. 57. in če spozna, da načrt ne nasprotuje nobeni javni koristi, naj privzemši vse dotičnike, naredi v načrtu tiste pronaredbe, ktere bi utegnile potrebne ali namenu primerne biti in potem, ko so se natanko razjasnile vse dotične razmere, naj določi obsežek podvzetja.
§. 69. Po ustanovitvi vkupnega podvzetja naj se poz ve razmera glasov za in zoper to reč oddanih pri tem naj se tisti, ki niso glasovali, ali niso določno glasovali, prištevajo tistim, ki so zoper podvzetje glasovali, ali pa, če se je odstopilo od tega, da bi se v družbo privzeli, naj se nanje nič več ne ozira.
§. 70. Ako se za vkupno podvzetje ne doseže po postavi potrebna večina glasov, ali ako se pokaže, da, če se je tudi dosegla postavna ve-
čina zlasov, pa ni drugih, po §. 21. državne postave potrebnih razmer, da bi toraj manjšino siliti ne bilo opravičeno, tedaj naj daljna obravnava neha in oblastnija naj samo izreče, da so tisti, ki pristopiti nočejo, siliti ne morejo in naj pristavi razloge, zavolj kterih jo tako razsodila.
Če se jo pa postavna vočina glasov za podvzetje dosegla, ter so manjšina po postavi siliti sme, tedaj naj oblastnija postop nadaljujo po §§. 59., 60., 61. in 62. in naj v razsodbi, ktoro po §§. 64., 65. in 69. naredi, izreče, da je manjšina dolžna pristopiti k družbi.
§. 71. Ako so si zahteve podvzetnikov nasproti, tedaj so (ne krateč predpisov v §§. 340 in 341 drž. zak.) udeležba pri vodi uravnuje tako - le:
a)	Ako nova podvzetja nasprotujejo že obstoječim napravam, naj se najpoprej pravične zahteve, ki jih imajo že obstoječe naprave, zagotovijo in potem naj se še le kolikor jo mogoče zadostuje novim zahtevam.
b)	Ako pridejo nova podvzetja sploh, ali že obstoječa podvzetja zavolj ostanka vode med seboj v prepir, tedaj ima tisto podvzetje prednost, ktero ima provagljivo važnost za narodno gospodarstvo.
Ako jo o tem kaka dvomba, naj so voda, kakor je prav ju spodobno, eosebno pa tako, da so za rabo vodo postavijo določene dobe, ali da se voda po drugih vodno rabo primerno uravnavajočih pogojih tako razdolf, da po primerno in gospodarno izpeljanih napravah zadostuje, kolikor je mogoče, vsem zahtevam.
Če se pa ne more vsem prosilcem vode podeliti, naj se posebno na tiste zahtevo gleda, od kterih se da že pred videti, pa bodo nameravani namen bolj popolnoma dosegle in drugo manj nadlegovale.
Tako isto naj se postopa v primerih, ko se zavolj pomanjkanja vode že obstoječim pravicam do vodno rabe popolnoma zadostiti ne more; pri tem se pa morajo obstoječi dogovori ali pridobljene posebno pravice pred vsem varovati in ako zastran tega prepir nastane, naj to razsodi redni sodnik.
§. 72. Pritožba zoper razsodbe politiške okrajno oblastnije gre na politiško deželno oblastnijo, pritožba zoper poslednjo pa na ministerstvo za poljedelstvo; če so pa kdo pritoži zoper kazensko razsodbo, grd ta pritožba na ministerstvo za notranjo reči.
Vsaka pritožba se mora tisti politiški oblastniji, ktera je na prvi stopnji reč obravnavala, pismeno ali ustmeno podati v 14 dneh po naznanjeni razsodbi.
§. 73. Pritožba, podana v pravem času, ima odložno moč. Ako je nevarno, reč odlagati, sme politiška oblastnija, akoravno se ji je pritožba podala, dovoliti, da se na redd naprave, ktere so v odvrnitev nevarnosti neobhodno potrebne.
§. 74. Izpeljujejo se vse naprave, h ktorim jo po tej postavi dovoljenja treba, pod višjim nadzorstvom politiških oblastnij. Te oblastnije naj se po tem, ko so naprave dovršene, prepričajo, ali se one vjemajo s podeljeno dovolitvijo, in pri gonilih in jezilih, ali se je prav in na primernem mestu jezilna mera (steber, vizira) postavila, ter ako zapazijo kake pomanjkljivosti in napačnosti, naj jih ukažejo odstraniti.
§. 75. Neposredno nadzorstvo nad vsemi napravami zastran rabe, napeljevanja in odvračanja voda imajo krajne policijske oblastnije, ktere
naj v nujnih primdrih brez odloga to store, česar je treba v javno korist in varstvo; ako pa ni nobene nevarnosti v odlogu, naj si poiščejo povelja od politiške oblastnije.
Ako obvezanci tega, kar jim je krajna policijska oblastnija ukazala, niso storili v določenem obroku, ima ta oblastnija oblast, potrebna dela izpeljati na stroške zamudnikov.
§. 76. Stroške za komisijske pozvedbe in obravnave v privatnih zadevah mora plačati tista stranka, ktera je prosila za postop ali ktera ga je sama kriva, posebno po nagajivih vgovorih.
Politiška oblastnija ima razsoditi, kako naj se pri vkupni koristi ti stroški primerno razdeliš na stranko in ali mora tisti, ki je pravdo zgubil, povrniti svojemu nasprotniku kaj vzrokovanih postopnih stroškov, kterih jo on kriv.
Stroški preiskave zarad postavnih prestopkov padojo na tistega, ki je kriv spoznan.
§. 77. Vsaka politiška oblastnija mora imeti zapisno knjigo (vodno knjigo) in tudi vodokaze (vodovide); v teh morajo biti razvidne vse v okraju že obstoječe in na podlagi to postavo na novo dobljene pravice do vodne rabe, kakor tudi določbe zastran visokosti jozilnih mer in tudi pre-naredbo, ktere so se v teh jozilnih merah naredile z ozirom na določbo, na ktere se opirajo. Kar zadeva zapisovanje vodnih družeb v vodno knjigo, se je vrh tega treba držati odločeb §. 22. državno postave.
Vsakemu jo na voljo dano, pregledati vodno knjigo in v njej omenjene uradske obravnavo, kakor tudi vodokaze in tudi dobiti iz njih izpiske proti plačilu po postavi določenem.
§. 78. Kako so ima uravnati in pisati vodna knjiga in vodokaz, to bodo povedali posebni ukazi.
Končue določbe.
§. 79. Šestdeseti dan potem, ko se bo razglasila ta postava, ima ona stopiti v veljavo. S tem dnevom stopijo iz veljave vse postave in vsi ukazi, ki se tičejo predmetov te postave in ki so v nasprotju z določbami te postavo.
§. 80. Pravice do rabe voda po prejšnjih postavah pridobljene, ali druge zasebne pravico, ki se vode dotičejo, ostanejo v moči.
Obstoj in obseg takih pravic naj so sodi po prejšnjih postavah, njih uživanje, kakor tudi postop naj so pa ravna po tej postavi.
Ministrom poljedelstva, pravosodja, notranjih reči in trgovine se nalaga, zvršiti to postavo.
V Šonbrun-u, 15. maja'1872.
Franc Jožef 1. r.
Chlumecky 1. r. Lasser 1. r. Banhana 1. r. Glaser 1. r.
Ako je bil nujni dedič v oporoki molče izpuščen, se ima proti oporočnim dedičem na pravno pot odkazati glede na izkazanje pravice do zahtevanega dolžnega dela.
Ivana S. je v svoji oporoki dne 27. decembra 1870 svoje štiri sine Henrika, Emila, Ferdinanda in Janeza S.-a za dediče postavila, petega sina Dragotina S-a pa, črez kterega premoženje je bil med tem konkurz razglašen, molčč preskočila,
Od Ferdinanda, Henrika in Janeza S. iz zgoromenjene oporoke in od oskrbnika Dragotin S.-ove konkurzne mase iz postave podano, se le na prezadolžcnčev dolžni del opirajoče pogojno izrečenje za dediča se je z odlokom c. k. mestno-odredjene okrajne sodnije brnske dnč 13. maja 1872, št. 10248 na znanje vzelo, in glede na to, da dolžni del gre preskočenemu brez stesnjave iz postave, kterega bi mu umrli le iz kakega vzroka razdedinjenja, v §§. 768 in 770 obč. drž. zak. navedenega odvzeti mogel, taki vzrok razdedinja bi pa po §. 771 drž. zak. dediči dokazati morali, oporočnim dedičem velela, v 30 dneh postavni vzrok razdedinjenja zoper Dragotin S.-ovo konkurzno maso po tožbi dokazati, sicer bi se poslednji dolžni del priznal pri zapuščinski razpravi.
C. k. moravsko-sileška nadsodnija je pa s sklepom dne 2. julija 1872 glede na to, da so Henrik, Fmil, Ferdinand in Janez S. iz Janez S.-ove oporoke dne 27. decembra 1870 pogojno dedovino nastopili, med tem, ko je oskrbnik konkurzne mase v tej poslednji oporoki preskočenega sina Dragotina S.-a v zvezi z upniškim odborom svoje pogojno izrečenje za dediča iz postave vložil in v zapisniku dne 3. maja 1872 le dolžni del po Janezu S.-u s pristavkom terjal, da on veljavnost poslednje volje v tem ometa, da je bil Dragotin S. v njej vedoma preskočen, v čem se nahaja njegovo molčeče razde-dinjenje, dalje glede na to, da oporočni dediči o navskrižnih izrečenjih za dediča vsak k eni petinki postavljeni niso dokazali vzroka razdedinjenja, toraj se §. 771 obč. drž. zak. zoper njih obračati ne more, dalje glede na okoljščino, da po določbi §. 776 in 781 obč. drž. zak. sme molče presko-
čeni terjati dolžni del, da se pa to zamore zgoditi le s tožbo od njega podano, in poslednjič glede na to, da še do sedaj od Dragotina S.-a zaprav njegove konkurzne mase ta poslednja volja po zgorej navedenem izrečenji ni v smislu postave po celem obsežku za ometano šteti, toraj §. 126 patenta dnč 9. avgusta 1854, št. 208 drž. zak. merodajen ostane — spodbijani odlok na pritožbo poslednjevoljno postavljenih dedičev spremenila v tem, da se Dragotin S.-ovi konkurzni masi za razsodbo zahtevane pravice do dolžnega dela iz Ivan(i S.-ine zapuščine odkaže pravna pot, ki se ima v 30 dneh nastopiti.
V	zoper to vloženem prizivu je oskrbnik Dragotin S.-ove konkurzne mase trdil, da mora biti dokazan vzrok razdedi-njenja, naj jo zapustnik omeni ali ne.
Dolžnost nujnega dediča biti ne more, dokazovati zani-kovanje namreč manjkanje vzroka razdedinjenja, kar bi tudi glavnim načelom sodnjega reda nasprotovalo.
Nobena postava ne določuje, da dolžni del sme nujni dedič le po pravni poti terjati, §§. 125 in 126 ces. patenta dne 9. avgusta 1854, št. 208 drž. zak. se tu ne prilegata, temuč le določbe obč. drž. zak.
C. k. najvišja sodnija se vendar ni spustila v te razloge, in je spodbijano nadsodnijsko odločbo iz njenim postavnim določbam priličnih vzrokov potrdila.
(Odločba najvišje sodnije dne 18. septembra 1872, št. 9505.)
Koliko važnosti ima izrečenje občine, da je ktera pot
javna.
V	občini Krnovski drži skoz tako imenovani župni 'vrt črez Janez H-ovo polje steza, ktera se pri Janez H-ovem posestvu z duricami zapira. Zarad zapiranja te steze je imel zemljiščni posestnik Janez H. mnogo prepira s svojimi sosedi, kterim se pa ni moglo posrečiti nezapiranje steze po sodnijski poti pridobiti. Na spodbod teh za stezo se potegovajočih sosedov se je občinski odbor Krnovski za to reč potegnil in
je dnč 2. decembra 1868 sklenil: „da je omenjena pot občinska in da se ima Janez H. k odpiranju te poti pripraviti, sicer bi se mogel k temu prisiliti".
Zoper ta občinski sklep je Janez H. vložil pritožbo pri sileškem deželnem odboru, toda brez vspeha. Deželni odbor je z odločbo dnč 25. januarja 1869, št. 4098 pritožnika odkazal na občinski red, po kterem ima občina pravico in dolžnost skrbeti za pote in steze i. t. d. Zdajci se je H. pri okrajnem glavarstvu krnovskem zoper to odločbo pritožil in sicer z vspehom. C. k. okrajno glavarstvo je z odlokom dne 3. februarja 1869 prepovedalo izvršitev občinskega sklepa dnč 2. decembra 1868 in odlok občinskega predstojništva na oni sklep se opirajoči za neveljaven spoznalo, ker ima po §.27 obč. reda sicer občina pravico skrbeti za vzdrževanje občinskih potov in cest, ne pa pravice odločevati o tem, v ktero postavno vrsto se ima kaka pot vvrstiti. Omeniti se mora, da obstoji sklep mestne oblastnije dne 3. aprila 1844, ki tiče pot skoz župni vrt, po kterem sklepu je bilo zem-ljiščnemu posestniku H. na njegovo prošnjo za zapiranje tega pota rečeno, da ima svojo pravico po redni pravni poti dokazati, da se pa mora do dotične pravnomočne razsodbe pot v zdajnem stanu za neovirano rabo pustiti. Na ta sklep mestne oblastnije je občinski odbor krnovski opiral svoj sklep dnč 2. decembra 1868.
Zoper navedeno odločbo c. k. okrajnega glavarstva je občinski zastop podal pritožbo na c. k. siležko deželno vlado in posrečilo se mu je, ker je deželna vlada odločbo okrajnega glavarstva ovrgla iz tega vzroka, ker politična okrajna oblastnija ni imela pravice občinski sklep ovreči. Zoper to odločbo deželne vlade se je H. na ministerstvo pritožil toda brez vspeha, ker seje ministerstvo v ravno tem smislu kakor deželna vlada izreklo.
Vsled odločbe ministerstva je občinsko predstojništvo Janezu H.-u z odlokom dnč 21. aprila 1869 vnovič ukazalo, da mora odpreti pot skozi župni vrt, zoper ktero zapoved je
omenjeni zemljiščni posestnik dne 24. aprila 1869 občinskemu predstojništvu naznanil, da se po tem povelji ne bode ravnal, ker je omenjena pot njegova izključljiva lastnina. Vsled tega upiranja je občinsko predstojništvo velelo, vrata s silo odpreti.
Na to je zemljiščni posestnik Janez H. zoper mestno občino krnovsko podal tožbo zastran motenja posesti ter se pritožil zarad silovitega odprtja v njegov vrt držečih vrat. C. k. okrajna sodnija krnovska je z razsodbo dnč 31. julija 1870, št. 1499 odločila, da se je občina krnovska s silovitim odprtjem vrat župnega vrta motenja posesti krivo storila in da je zato dolžna, vrata zopet zapreti in zemljiščnemu posestniku Janezu H.-u ključ vročiti. Drugo tožnikovo zahte-vanje, da se mora vsak iz obhojenja skoz župni vrt držeče steze izločiti, se je zavrnilo, ker ta del tožnega zahteva sega črez mejo pravde o motenji posesti. Zoper to odločbo okrajne sodnije ste se obe stranki pritožile toda z neugodnim vspehom, ker je bila z nadsodnijsko razsodbo dne 29. novembra 1870, št. 11754 prvosodnijska odločba po celem obsežku potrjena. V razlogih nadsodnijskega odloka na pritožbo se je povdar-jalo posebno to, da je bil z odprtjem omenjenih vrtnih vrat od občinskega predstojništva zapovedanim dotični zemljiščni posestnik v svoji posesti moten, za kar pa občina ni bila upravičena.
Janez H. je na podlagi prvosodnijske razsodbe prosil za izvršbo zoper občino, ktero zahtevanje se mu je dovolilo. Med tem je občina vložila pritožbo na najvišjo sodnijo in sicer z vspehom, kajti izšla je odločba najvišje sodnije dne 22. marca 1871, št. 2318, s ktero se je tožba tožnika Janeza H. o motenji posesti odbila in sicer zarad tega, ker se ni tožena mestna občina krnovska kot skupna osoba dolžna storila njej v krivico štetega motenja v posesti in ker služ-bina dela mestne oblastnije oziroma policijskega komisarja kot krajne policijske oblastnije ne spadajo pod sodnijsko razsojanje. Med tem so se na podlagi razsodeb obeh nižjih sodnij zgorej omenjena vrata zopet zaprla.
Ko je občina v tretji stopinji zavrnitev H-ove tožbe o motenji posesti dognala, je zoper lastnika župnega vrta vložila prošnjo za izvršbo, v kteri je sodnijsko silovito odprtje vrat zahtevala. C. k. okrajna sodnija krnovska je z odlokom dne 28. aprila 1871, št. 1689 prošnjo občine krnovske zavrnila; zoper ta odlok je občina vložila pritožbo, toda tudi c. k. nadsodnija jo je z odlokom dne 2. avgusta 1871, št. 9407 zavrnila, s tem se pa občinsko predstojništvo ni zadovoljevalo, ter se pritožilo na najvišjo sodnijo, ktera ga je tudi z dekretom dne 2. novembra 1871, št. 13201 zavrnila. Zahtevanje občinskega predstojništva se je zavrnilo zarad tega, ker ni bilo sodnijske razsodbe zoper H., s ktero bi se mu naložila kaka dolžnost ali kako opuščenje.
Zdajci se je občina zopet lotila tega, da bi silovito odprtje omenjenih vrat po policijski poti izpeljala in je policijskemu komisarju občinskemu velela skrbeti za to, da se vrata odpr6.
Na pritožbo zoper odloka občinskega predstojništva dne 2. decembra 1871 in 22. marca 1872 od Janeza H. na deželni odbor vloženo je poslednji odločil krajni komisijon in na ti podlagi je dnč 6. avgusta 1872, št. 2589 določil, da se Janez H.-ova pritožba vsliši, in da se ovržejo dotični ukazi zadevajoči odpiranje vrat na poti skozi župni vrt in sicer iz sledečih razlogov:
Po pričah vsled obravnave o motenji posesti v pravdi Janeza H. zoper mestno občino krnovsko zaslišanih in po zapisniku o ogledu dne 22. julija 1872 je nedvomljivo dokazano, da je bil Janez H. v posesti pravice, vratica zapirati. Ne odločba mestne oblastnije dne 3. aprila 1844, ne razsodba c. k. najvišje sodnije dne 22. marca 1871 ne pre-naredi te dejanske okoljščine. Kajti z odločbo mestne oblastnije dnš 3. aprila 1840 je varovana le pravica tačasnih pritožnikov, tedaj nekaj malo osob po mestni oblastniji po ta-časnem postavodajstvu kot politični oblastniji, v navedeni odločbi c. k. najvišje sodnije je bila pa Janez H.-ova tožba o
motenji posesti iz formalnega vzroka le zarad tega zavrnjena, ker občina krnovska ni kot skupna osoba skušala prenaredbe posestnih razmer, temuč zato, ker je mestna oblastnija kot krajna policijska oblastnija odprtje vratic zaukazala, tedaj sodnije nimajo pravice o tej pritožbi odločevati.
če je bil pa Janez H. v posesti pravice vrata zaprta imeti, se je moglo le po sodnijski odločbi spoznati, da je to pravico izgubil.
Če se je tedaj po sklepu občinskega odbora dnč 2. decembra 1868 omenjena pot skoz župni vrt za občinsko pot spoznala, in če tudi po odločbah samoupravnih in cesarskih oblastnij ta sklenitev spada v delokrog občinskega odbora, se ravno toliko manj dvomiti more, da bi se ne bilo s tem sklepom odločiti moglo o posesti in lasti omenjene poti. Odločba deželnega odbora dne 25. januarja 1869, št. 4098, s ktero se je H.-ova pritožba zoper sklep občinskega odbora dne 2. decembra 1868 zavrnila, ima le ta pomen, da ima iz stališča samoupravo zadevajočih postav občina pravico, kako pot za občinsko izreči, nikakor pa nima odločba deželnega odbora ta pomen, da je ta pot kot občinska od deželnega odbora spoznana in da je občina oprostena vsake dolžnosti, to delati, ker vtegne njeni sklep z nasprotnimi posestnimi in lastninskimi pravicami v soglasje spraviti.
Občinski odbor je izvršitev tega sklepa občinskemu pred-stojništvu izročil; županova dolžnost je bila ta, izvoliti si pot izvršitve ali po poravnavi, ali po tožbi ali pa po razlastitvi, vedno je pa zamogla biti ta pot le po postavi dopuščena. Ker je občinski odbor oziroma občinsko predstojništvo ne glede na obstoječe posestno in pravno razmerje odprtje pota skoz župni vrt ne le sklenil, temuč ob enem ta sklep po policijski poti s silo izvršil, je on prestopil mejo mu po postavi od-kazano. Janez H.-ova pritožba se je morala vslišati.
(Zadnje 4 pole za 1. 1873 sledijo v kratkem.)
Uravnanje zemljiščnega davka.
(Sostavlja Dr. Razlag, ud deželnega komisijona in pododbora za uravnanje zemljiščnega davka na Kranjskem.)
Sedajni zemljiščni davek je bil izračunjen po cenilnildh leta 1824 in torej že blizo polstoletja obstaja. Statistiki se imamo zahvaliti, da se je neprimernost dotične nekterim deželam naložene svote pokazala, kar posebno velja za spodnji Štajer in za Kranjsko vojvodino, zastran ktere je Njegovo veličestvo cesar z Najvišim sklepom od 31. decembra 1864 izrekel, da je ta z davki preobložena, zavoljo česar so se tudi imeli nekteri izneski odpisovati. Razvidno je, da se je v teku polstoletja tudi marsikaj gledč na deželni razcvet premenilo, torej zahteva pravičnost, da se od zboljšanih zemljišč novi davek plačuje, od nepremenjenih pa stari razmerno zniža. Pokazalo se je med drugim, da se v Galiciji od dvesto štirjaških milj obdelane zemlje ni nič davka pobiralo. Da se torej obdačenje zemljišč spravi v dober red, je bila izdana postava od 24. maja 1869, št. 88 drž. zak., vsled ktere so bili pri vsakem okrajnem glavarstvu sostavljeni okrajni cenilni komisijoni deloma tudi iz davkoplačnikov samih, kterih obširne, po natančnih računih počeznih prihodkov od zemljišč, cene pridelkov in stroškov obdelovanja od leta 1854 do 1869 po dejanskih razmerah sostav-ljene spise in nasvetovane razredne tarife imajo deželni komisijoni pregledati in tarife določiti in ko so razglašene, še je šest tednov časa za reklamacije, ktere potem tudi deželni komisijoni rešijo. Konečno pa bode vse operate dokončno rešil centralni komisij on na Dunaji in ko se ustanovi glavna svota zemljiščnega davka, se bode ta na posamesne dežele, občine in zemljišča postavno razdelila.
Na Kranjskem je deželni komisijon vse operate vrnil okrajnim s priporočilom, naj jih v obče in posebno v nekterih navedenih točkah na tanko še enkrat preudarijo in kjer je treba, v tarife po dejanskih razmerah zračunijo in spet predložijo ; na Štajarskem pa je deželni komisijon že izdal razredne tarife, zoper ktere je ne-prestopni obrok za reklamacije do 12. julija t. 1. Da se pregled olajša, prinaša naš list tudi tarife okrajnih komisijonov, ktere so v Celjskem in Brežičkem cenilnem okraji izredno visoke, v Liezen-skem in Muravskem pa, naslanjaje se na jako nizke tarife v Solno-gradu in Gornji Avstriji, zelo nizke. —Reklamanti si naj dajo pritožbe po zvedenih strokovnjakih sostavljati, kteri po vseh bistvenih faktorih t. j. po prihodkih, ceni pridelkov in stroških obdelovanja novi račun postavijo ali vsaj poprejšne popravijo, ker splošne opazke v pritožbah ne morejo mnogo koristiti, ako niso temeljito razvite in vtrjene.
Prtvnlk »lav. 1. III.
21
Razredne tarife za Koroško od
deželnega komisijona izdane.
II	i	k	1											V	r	t	i							Vinogradi					
\	•	VI. j		Vil. t		VIII		I.		II.		III.		IV.		v.		VI.		1 VII.		VIII.		I-		II. |		III.	
s po d 11 j e			-a	vs	tri	js	k e	ga	orala			v	avstr.			ve	lj«	v i											
si.	kri	gl	kr||gl.		kr	•J-	kr|gl.|kr|			El.jkrfel j			Itr|	gl.|kr||gl.jkr||gl.					kr||	g!.|kr		gl. kr		sM	kr	gl.	kr |	si-	kr
10	50	7		4	50	t	60	1 32		26		22	50	18		12								51	50	3	50	2	80
C	75	4	50	2	50	1	40	20	—	17	—	14	—	10	—	—	—	—	—	—	■	—	—	—	—	—	—	—	—
10	—	7	—j	4	50	1	50	26j	—	20	—	15	—J	12	—	8	50	—	—	—	—	—	—	6	75	4	75	2	20
6	25	3	40	1	50	—	—	14	50	12	—	9																	
C	—	3	—1	1	'40	—	—	12	50*	10	—	8	—!	6	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—
10	50	7	—i	4	50	1	50	28	—	24	—	18	—:	14	—	10	50	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—
10	—	6	75'	3	20	1	40	24	—	20	—	16	—;	13	—	10	—	C	75	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—
6	—|		25	2	60	1	20	20		16		10		6															
10	50	1	—	4	50	1	60	30	—	25	—	19	—1	14	—1	10	50	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—
!)	—	5	50	2	80	1	40	25		20		14		10															
9	—i	5	50	2	80	1	40	18																					
	50	5	—!	3	50	1	50	25	—	20	—	15	50 11		50	8	50												
7	25	4	50	2	80	1	30	21	—	17	_	12	50	9	—	7	25	—	—	_	—	—	_	—	-	—	—	—	—
4	25	2	70	1	—		—	15	—	12	—	9																	
6	75	4	25	2	50	1	10	17	50	15	50	12	50	6	75														
1	10																												
7	_	4	50	3	—	1	20	•45	—	20	—	15	—	H		7	75	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—
6	—	4		2	50	1	—	18	—	15	—	12	—	9	—	6	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—
4	50	3	—	2	—	1	—	15	_	12	50	9																	
4	—	3		2		1	—	16		12	50	9	—	6		4	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—
ll	i	n	e										G	c		z	fl	i						Jezera, močvirji, ribniki					
V. |		VI. |		VH. f VIII.						11.		|III.		IV.		! v.		VI.		VII. j		VIII.		I.		1 H.		| III.	
s || 0 d nj c			- ave		trijskega				o ra		la	v	avstr.			velja		vi											
gl.jkr; gl. kr				gl kr gl. ki |gl..kr gi.							k.1|gl.|kr||gl.|kr||gl.ikr!|gl.|kr									gl.jkr|!gl.|kr| gl.					kr	gl.	kr.	gl.	kr
								2	50	2		1	50	1			70							1	30		70		
_	40	—	30	—	20	_	10	2	i—	1	50	1	—		70	—	40	—	20	_	—	—	—	—	—	—	—	—	—
								2	50	2	10	1	70	1	30	—	90	—	50	_	—	—	—	1	30	-	50	—	25
								2	—	1	60	1	20	—	80	—	40	__	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—
—	30	—	10	—	—	—	—	2	—	1	70	1	40	1	10!		80		50		20								
—	—	—	—	_	—	—	—	3	—	2	50	2	—	1	50	1	-	—	50	—	—	—	—	3	—	1	50	1	—
—	10	_	—	—	—	—	—	2	50	2	—	1	30	1	-1	—	60	—	30	—	—	—	—	—	—	-	—	—	—
—	40	—	30	—	20	—	10	2	—	1	40	—	80	—	50	—	20	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—
—	—	—	—	—	—	_	—	4	—	3	50	3		2	50	2	—	1	50	1	—	—	50	1	30	—	20	—	—
—	'.—	_	—	—	—	—	_	3	—	2	50	2		1	50	1	_	_	60	—	30	—	18	1	30	—	—	—	—
—	40	_	30	__	20	_	10	2	—	1	50	1	—	—	70	—	50	—	30	—	20	—	—	1	30	—	20	—	—
—	10	—	—	—	—	—	—	3	—	2	50	2		1	50	1	—	_	70	—	40	—	20	1	20	—	75	—	40
_	20	_	10	_	—	_	_	2	_	1	50	1	—	_	70	—	40	_	20	_	—	—	—	—	65	—	—	—	—
_	10	_		—	—	—	_	2	—	1	50	1	_	_	70	—	40	_	20	_	—	—	—	—	—	—	—	—	—
_	20	_	10	—	—	—	—	2	—	1	50	1	—	_	70	_	40	_	18	—	_	—	—	—	60	—	30	—	20
_	10																												
_	20		to	_	—	—	—	2	-	1	50	1	—	_	70	—	50	_	30	—	18	—	—	1	50	—	—	—	—
—	20	—	10	_	—	—	—	2	—	1	60	1	—	_	70	—	50	—	30	—	18	—	—	—	—	—	—	—	—
_	20	_	10	_	—	_	,—	1	20	—	90		60	_	40	—	20	_	10		—	—	—	—	—	—	—		
—	20	L_	10		—	h	—	1	20	—	70		50	_	30	—	20	—	10	_	—	—	—	—	—	—	—	-	-
Razredne tarife za Štajersko od
(Obrok za reklamacije
	i -					IV		j	i		V	e						
Ceuilni okraj	£ I																	
																		
	» £	1. |		11.		111. II		IV.		v I!		VI.		Vil.		VUl.		
		sM	kr. j	gl|kr||gl.|kr.||gl.|kr.||gl.|							kr. |	Ki-1	kr.	S'-	kr. j) gl |		kr.	
Bruk na Muri . ../	i.	18	50	14	50	u		8	__	5	25	3	20	2	10	1	20	
	li.	11	60	8	75	6	—	1	25	2	60	1	80	1	—	—	—	
Celje 1. { K°njlc; inl ' Šmarje , 1	A	21	—	17	—	13	50	11	—	8	—	6	_	1	25	2	80	
	B	lit	—	13	—	10	—	7	50	5	50	4	—	2	80	1	60	
1 'iuritjl grid, J	A	18	50	14	50	U	_	8	_	5	50	4	_	2	60	1	60	
Celje 11. j v<-«iieko,C«lj./																		
[ In Lusko . , (	B	16	—	11	—	8	—	6	—	1	—	2	40	1	40	_	_	
Ncinski Landeberg |	1. 11.	26 18	—	19 14	50	16 11	50	13 8	50	9 6	50 50	6 4	50 75	1 3	75 20	3 1	10 80	
Feldbach . . .	E	21	—	19	—	15	50	12	50	9	50	7	25	1	75	2	90	
/	1.	26	—	19	—	16	—	13	_	10	50	8	50	6	_	3	60	
Gradec (okolica) .	11.	19	—	16	—	13	—	10	50	8	—	5	50	1		2	50	
v	111.	16	—	12	—	9	50	7	25	5	50	4	_	2	80	1	60	
Gradcc (mesto) .	£	28	—	21	—	17	—	13	50	9	25	4	75	__	—	_	_	
/	1.	19	—	16	—	13	—	10	50	8	_	5	50	4	_	1	80	
Hartberg . . . ^	11.	13	—	10	50	8	—	6	—	1	50	3	20	2	10	1	_	
j	111.	11	50	9	50	7	25	5	50	4	—	2	10	1	60	1	_	
Judenburg . . . ^	1.	16	—	11	50	8	50	6	—	1	50	3	—	1	60	—	_	
	11.	12	—	8	50	6	75	4	75	3	50	2	50	1	10	1	_	
Lipnioa ....	E	22	—	16	—	13	—	10	50	8	—	5	50	3	20	1	70	
Ljubno .... |	1.	15	50	12	—	9	50	7	50	5	25	3	60	2	50	1	70	
	11.	U	—	8	75	7	50	5	50	1	_	2	60	2	_	1	20	
Liczen 1. . , .	E	10	50	8	75	6	75	5	75	1	75	2	20	1	10	_	90	
Liezen 11. . . .	E	10	—	8	—	5	75	4	50	2	80	1	60	1	—	—	70	
Ljutomer . . .	E	16	—	13	50	9	50	7	25	5	50	1	—	2	90	—	_	
Maribor .... j	1.	20	—	16	50	13	—	9	50	7	25	5	50	3	20	1	40	
	11.	13	—	9	50	7	25	4	75	2	60	1	10	_	—	—	_	
Murava ....	E	11	—	8	50	6	75	5	25	3	20	1	80	1	10	_	_	
Ptuj.....|	1.	20	—	13	50	11	—	9	25	6	50	1	50	2	10	1	40	
	11.	11	50	11	—	8	—	6	76	1	50	3	20	2	_	_	__	
Radgona . . ,	E	20	50	15	—	12	—	8	—	6		2	60	—	—	—	—	
I	1.	17	—	14	50	11	—	8	75	7	25	5	25	2	80	1	60	
Brežce (Kozje) . S i	11.	11	50	12	50	10	—	8	—	5	50	3	60	1	60	—	_	
	1.	21	—	19	—	16	—	13	—	8	75	6	50	1	_	2	40	
Weiii .... J	11.	19	50	15	50	11	50	8	50	6	50	1	75	3	20	2	40	
\	111.	15	50	12	—	8	50	4	75	3	20	1	60	_	_	__	_	
Slovenji Gradec .	E	16		13		10	50	8	50	6		1	"	2	20	1	10	
*) Tem tarifom sledijo od važniših pridelkov tudi tarife nasvetovane od okrajnih cenitvenih komisijonov, da se ložej razmero razvidijo. Čudna pa je prikazen, . da so na slovenskem Štajeru vsi okrajni komisijoni tako visoke tarife nasve-
deželnega komisijona izdane.+)
do 12. julija 1873.)
				T	r	a	v	II	1	k	1							V			p		t	1			
I.		11.		| 111.		IV.		V.		VI.		Vil		vni.		1.		11.		111.		IV. |		V	•1	VI.	
gl-	kr.	g'-| kr.		gl.	kr.	gl-	kr	gl|kr.		gi-! M		gi M g'-l			kr.	gl.! kr		gl	kr	gl.jkr		gl I krile' M				gl	krj
26	50	21	_	17	_	13		10		6	75	4		i	80	24	50	18		14		10					
19	—	15	—	12	—	8	50	6	25	4	25	2	80	t	60	19	—	15	—	12	_	8;50		_	----	—	__
24	50	19	—	14	50	11	—	8	—	5	50	4	_	2	20	25	50	19	_	16	_	1350		11	-	8	_,
17	—	12	—	8	50	5	50	3	20	1	60	—	_	—	_	17	50	13	_	7 50			_	_	_	_	
20	—	16	—	12	—	9	50	7	25	4	75	3	20	2	20	23	—	18	-	14	—	10	—	—	—	-	—
20	—	16	_	12	_	8	75	6	50	4	—	1	60	_		19		13	50	9	50	___		__		___	
26	50	22	50	17	50	13	50	9	50	7	25	4	75	3	20	33	50	28	50	23	_	19	_i	16	_	_	_
18	—	14	50	12	—	8	—	4	75	3	20	1	60		80	21	—	18	_	14	50	_	_	—	_	—	_
32	—	24	-	18	50	15	—	U	—	8	—	4	75	2	50	28	—	23	—	19	—	15	50	12	se	_	_
32	—	24	—	19	_	14	50	12	—	8	75	6	50	3	20	40	—	32	_	24	—	19	_	14	50	9 501	
24	—	19	—	14	50	12	—	9	50	7	25	4	75	2	40	25 50		20	_	16	_	12	—	8	_	—	_
24	—	19	—	14	50	12	_	8	—	5 50		3	20	1	60	16	—	12	_	8	_	5	50	_	_	_	_
35	—	25	50	19	-	14	50	10	50	4	75	_	_	_	_	55	_	42	__	32	_	24		18		—	_
26	50	21	50	17	50	14	50	11	—	8	—	5	so	2	30	24	_	19	—	16	_	13		8	_	—	_
22	—	17	50	14	50	11	_	8	—	5	50	4	—	2	40	19	—	16	—	13	_	9	50	5 50		—	_
16	—	13	—	8	75	6	50	4	—	2	40	1	60	—	90	11	50	9	50	7	25	4	—	—	_	—	_
26	—	21	—	16	—	12	_	8	—	4	75	2	60	1	30	21	50	17	!—	13	_	8	_	_	_	—	—
19	—	14	50	11	—	7	50	5	—	3	50	1	80	1	—	14	50	11	—	7	50	S	_	_	__	—	—
23	50	19	—	16	—	13	_	9	50	6	50	4	_	1	90	25	50	21	—	16	_	9	60	_	_	—	
24	50	17	—	14	50	11	50	8	—	5	50	3	_	2	30	23	—	17	—	14	_	9	50	_	_	—	_
19	—	13	50	11	—	10	_	6	50	4	—	2	10	1	60	14	50	8	75	7	50						
15	50	12	50	9	50	7	_	5	—	3	50	1	80	_	80	13	—	1050		8	75	_	_	—	_	—	—
15	—	U	—	8	—	6	50	4	50	2	80	1	60	—	80	12	50	10-		8							
25	50	20	—	16	—	12	_	8	—	5	_	3	50	_	—	22	50	17|—		13	_	_	_	_	_	—	_
28	-	21	50	16	50	U	—	8	—	6	50	4	75	1	80	29 50		24 50		19	50	13	—	9	50	7	25
21	—	14	—	10	—	5	50	3	20	1	80	—	__	—	—	16	_	12	—	ti	50	4	_	_	_	—	—
18	—	12	50	10	—	7	50	5	50	4	—	2	80	2	—	13	—	11	—	8	50	—	—	—	_	—	—
29	50	19	50	13	—	10	50	8	—	5	50	3	20	1	80	2550		20	—	13	50	II	—	—	—	—	_
21	—	14	50	10	50	8	_	4	75	3	—	1	60	—	—	19 50		13	—	II	—	—	—	—	_	—	
30	50	25	50	21	—	16	50	12	—	8	—	6	_	2	50	22	50	17	50	13	_	8	75	—	—	—	_
22	50	18	—	13	50	11	_	8	50	6	—	4	50	2	40	25	—	19	50	14	50	9	25	—	—	—	—
19	—	15	—	11	—	8	_	4	—	1	60	_	_	—	_	18	—	13		8	_	_	_	_	_	—	_
29	50	22	50	18	—	15	_	10	50	7	25	4	7f>	2	40	30	_	25	50	21	50	17	—	__	—	—	_
25	50	17	50	14	—	U	_	7	25	4	75	2	40	—	—	19	50	1550		U							
23	50	16	—	13	—	10	50	7	25	4	50	2	40	1	20	15 50		12-		_	_	—	—	—	—	—	—
21		17	50	14		U		8		5	25	2	70	1	60	21		16 50		13		10	50				
tovali, da jih je deželni komisijon znižati moral, med tem ko so skoro vse na nemškem Štajeru nizke bile.
Ceulliil okraj		Razredni	predel					V	1 n o g r				a	d	t				
				1-		11.		111.		IV.		\	. 1 !	VI.		Vil.		Vili.	
				(l.|	kr	s".	kr. j	gl.	kr.	gl-	kr.	$1	kr.	gl. kr. j		Si	kr,	gl.|kr.	
Bruk nn Muri. ,	/ >		1. 11																
, Konjice 1	■f		A	32	—	23	—	19	_	15	_	12	_	9	25	6	75	4	75
Celje 1.1.	1		B	19	—	13	—	6	50	3	20	—	—	—	_	—	_	_	„_
t Gornji Jrai	■ (		A	19	—	14	50	9	50	4	75	3							
Celje 11. j Vr»n.lo,C<l	e																		
J ill l.anko .	1		U	9	50	4	50	2	50										
Nemški Landsberg	/		1	15	_	33	50	26	50	21	50	16			__				
	\		11.	27	-	20	—	13		10				_		_			_
Felilbacli . .			F,	29	50	24	—	19	—	15	—	8	50	—	—	_	—	_	_
	1		1.	30	—	24	—	19	—	14	50	7	25						
Gradec (okolica)	i		U.	30	—	19		14	50	r	25								
	v		111.	14	50	7	25												
Gradec (mesto)			E	19	—	13													
			1.	23	—	17	50	U	—	4	75	—	_	—	—	___	—	—	—
Hartbcrg	|		11	17	50	11	—	4	75										
	\		111.																
Judenburg . .	{		1. 11.																
Lipnlca . . .	1		E	39	—	32	-	22	50	16	—	U	—	6	50	-	—	—	—
Ljubno . . .			1. 11.																
Liezen 1. Liezen 11. . Ljutomer . .			E R																
			E	44	_	36	_	28	_	21	50	16		12	_	8	_	4	75
Maribor . . . Murava . . . Ptuj ....	|		1.	50	—<	37	50	27	—	20	_	16	_	13	_	9	50	6	50
	1		11.	21	—	17	—	13	—	9	50	7	25	4	75	—	—	—	—
	1		1.	49	_	37	50	27	_	19	_	16		13		8	50	4	25
	1		11.	22	50	15	—	U	_	5	50	—	_	—	_	_	—	_	_
Radgona . .			E.	38	50	32	—	26	50	20	__	14	_	8	_	4	—	_	_
Brcžco . . .	1		1.	32	—	25	50	21	—	16	—	12	—	9	50	7	25	4	75
	\ I		11.	21	—	16	—	11	—	5	50	2	70	—	—	_	—	_	—
			I.	27	50	21	_	11	_	8	50	—	_	_	_	_	_	_	_
Welz . . .																			
			111.																
Slovenji Gradoc			E.	24		19		13		8	50	4	50						
				P	a	i	li		1	k	i									P	1	a	D	i		n	e				
1.	II	11. |		111. |		IV.		V. |		VI. |j		VI gr	i.	VIII		1.				III :		IV.		V		VL|		Vil.		Vili	
gl.	kr|	gl-	kriki.		M	gi.MW			kr|	gl.|kr|			i«M		kr	gl|kriKl.|kr				gl	kr	gl	krjjgi |kr|			gl.	M	gl-	krjgl |kr		
4	J	2	80	1	40		40,	|		|						2 40		ll	BO	—	SO		50	— '30		_	20				
2	80	2	—	1			)()			"I						2 40		1	60	—	80	—	50	i	30	—	2ffl	—	....	—	—
9	50	6	50	4'						i																					
4	25	2	7(	1	60	i	20																								
G	-	3	6 O'	2	40																										
4	50	3	20:	_	80	—	40;									1	—	_	50	_	25	_	_	_	_	—	J	_	J		_
9	50	6	50	4	—	3	20'	1	60																				_	_	_
4	—	2	40	1	60]		80	_	40	—	—	—	—	_	—	1	70	1	10	—	80	—	60	—	—	—	—	—	__	_	_
11	—	8	—	3	20	1	60	—	—	—	—	—	—	_	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	_	_	_
8	50	4	75	2	80	1																									
4	75	3	20	1	80	—	80																							_	
2	90	1	60	—	65											1	60	1	30	—	80	—	50	—	—	—	—	—	—	-	—
13	uit	8	_	4	75	3	20	1	60	_	80	_	_			—.	_		_	_	_	_	__	—	—		—	_	_	_	_
7	25	5	50	4	—	2	40	1 60		—	80													—	—	—	--1	—	_	—	—
2	40	1	60	_	80	—	55	_	25	_		_	—		_	2	40	1	60	1	20	—	80	—	65	—	30	—	—	—	—
2	60,	1	80	1	30	—	65	_	30	—	20	—	—	_	—	1	40	—	80	—	50	—	25	—	—			—	—	—	—
1	80	1	10	—	70	—	30	_	20	—	—	—	—	_	_	1	20	—	80	—	60	—	35	—	25	—	10	—	—	—	—
4	—	2	40	1	60	—	80																								
2	50	1	40	—	60	—	25	—	_	—	—	—	—	_	—	1	20	—	80	—	—	_	—	—	—	—	—	—	—	—	—
2	40	1	30		60	—	20	—	_	—	—	—	—	_	—	t	20	—	80	—	40	—	20	—	—	—	■—	—	—	—	—
5	_	1	80	_	80	—	40	_	_	—	—	—	—	_	_	_	70	—	55	—	20	—	10	—		—	—	—	—	—	—
4	50	2	—	—	80	—	25	—	12,	—	—	—	—	_	—	—	90	—	70	—	55	—	20	—	10	—	—	—	—	—	—
8	_	5	_	3	20	_	_	_	_	_	—	—	—	_	_	_	—	—	—	_	—	—	_	—	—	—	—	—	—	—	
16	_	9	50	5	50	4	_	2	40	1	60	—	80																		—
8	_	4		3	20	2	_	_	40	_	_	—	—	_	_	—	_	—	—	_	—	—	_	—	—	—	—	—	—	—	—
4	_	2	80	1	60	—	40	_	25	_	—	—	—	_	—	1	30	1	_	_	65	_	50	—	30	—	25	—	20	—	10,
8		5	50	3	60	2	40	1	60	1	20	—	25	—	—	—	~	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—
4	75	3	20	2																											
8																										—	—	—	—	—	—
11	—	6	—	3	20	2	10	1	20	_	40																				
4	75	2	80	1	40	—	40																								—
3	60	2	40	—	80																										—
4	50	2	40	1	60											2	50	1	60												
4	_	2	60	_	70	—	—		—	—	—	—	—	—		2	40	1	60	—	80										—
6	75	5	25	2	90	1	80		80		15		1"			2		1	f		30										
						n				«1	t					Jezera, močvirji,					
Cenlliif okraj	s _ ■o ~																	ribniki			
																					
	h £ a o. 6S		•	II.		m. |		IV.		V.		VI.		VII.		1		11. I		III.	
		gl.| krlfel.			kr||g1. krl|gl.|kr||Sl.|kr							k'-	kr||gl.|kr				kr.	gl. | kr.		fil.	kr.
Bruk na Muri . . J	I. II	3 60 3 GO		2 2	80 40	2 1	I 60	1	20 80	-U - 50'			30		20		30				
,. T i Konjice in /i	A	3 20		2	20	1	60	1	—r		60	—	30	—	—	6	75			__	__
Celjo I. , j | Šmarju . S	B	2	1	1	20																
i Gornji grud A	A	2	GO	1	80	1	30														
Celje U. ' V.nn.ko.c.lj.l																					
lin l.iAko • . \	n	1 90		1	40																
Nemški Ij&ndsberg .	i.	5 50		4 50		3	60 2		80:	1	80,	__	__	__	m _	8		r«	50	__	
	n.	3 50		2 40		1	60														
Feldbaeh . . .	B	5	50	450		3	20	2		—	80	—	—	--	—	8		4			
/	I.	0 50		5 25		4		8	20	2	40	i	80	—	—	10	50	8	50	__	__
Gradec (okolica) . S	II.	6	—	475		4	«	3	20	2	40	2	—	1	60	5	25	2	40	—	—
	III	3		2	—	1	60 1		20	--	80,	—	60	—	25	—	—	—	—	—	—
Gradec (mesto) . i	E	8	—!	6 50		4	50		—	—	—	—	—	--	—	19	—	9	50	—	—
	I.	3C0		240		2	—	1	20	—	80	—	60	—	—	5	50	3	20	—	—
Hartberg . . . <	II.	2	80	2	—	1	20		80		60		30								
\	III,	2	—	1 20		—	80	—	60	—	30 50		20	—	—	__	__	—	—	—	—
Judenburg . . .	I.	2	40	1	60	t	20	__	80	__		__	__	__	__	1	30				
	II.	1	CO	1	20	—	1)0		80		30		20	__		1	30	__	40		__
Lipnica ....	E	r.	75	4	75	3	60	2	70	2	—	t	10	--	—	8	—	—	__	—	—
Ljubno , , , . I	I.	i	__	320		2	40	1	60	1	20	—	80	—	50	3	20				
	II.	2	80	2		1	60	1	20:	—	80	—	50	—	25	3	20	—	G 5	__	—
Licccn 1. . . .	E	2	40	t;60		—	80	—	CO1	—	30	—	16	--	—	2	60	1	50	__	65
Liezen II. . .	E	1	80	1 20		—	80	—	60, 80	—	30	—	20		10	2	60	1	20	__	50
Ljutomer . . .	E	G	—	4 75		3	60	2		2		1	40	„		4	—	—	—	—	—
Maribor . . . , |	I.	5	—	380		2	70	1	80'	1	20	—	70	—	—	6	50	5	__	1	CO
	II.	3	—	2 40		1	40		80		35	__	—	__		__			__		__
Murava ....	E	1	40	—	90	__	65	—	30	—	20	__	10	__	__	;s	20		40	__	__
Ptuj.....j	r.	5	50	4 75		3	60	2	80	2	10	1	60	—	80	3	20				
	n.	3	50	2	60	t	80	1	tO	—	40	__	—	__	__	__	__			__	__
Radgona . . .	E	G	25	&	..	4		8	20	2	60	2	—	1	40	4					
Brežco . . . . j S	1.	3	—	2	20	1	60	1	10												
	II.	1	80	1	3(1	_	80														
	1	4	75	3	60	2	80	2	—	1	20	—	80	__	„	4	75				
Wcii.....<	II.	3	60^	2	80	2	__	1	20												
V	III.	2	20	1 60		1	20														
Slovenji Gradec .	E	2	40	1|80		1	10				1										
Razredne tarife c. kr. okrajnih cenitvenih komisijonov na Štajerskem.
Obdelane vrste
Bruk »a M uri
I
Ref. Kom. j Ref.
n
gl.ikr
il. kr
Kom.
|gl. kr
Celje (I. okraj)								Celje (11. okraj)							
	I			i	II				I				II		
	(Šmarje )				I Ko	ji«e)		(C.lje,			ko)	(t rAN«ko, fSornj			
				(									gr.d)		
Ref.||Kom.||Ref.						Kom.		Ref. Kom.				Ref. ||Kom.			
gl. krjgl.jkr				igl.|kr		gl. kr		gl.	kr||gl. kr			gl.kr||gl.|kr			
24		23		20		18	_	23		22	50	20		19	50
20	—	18	—	16	-	14	—	18	—	18	—	14	—	14	—
17	—	14	—	12 50		11	—	14	—	14	—	lO	—	10	—
14	—	11	—	9 50		850		10	—	10	—	750		7	50
10	—	8'50		7	-	6	—	7	—	7	—	5	—	5	—
7	50	6	—	0	—	3 50		5	—	5	—	3	—	3	—
5	25	3	50	350		2	—	3	30	3	—	1	80	1	80
3	50	2	—	2	-	1	50	2	20	2	—	—	—	—	—
27	50	25		21		21		25		25		25		24	
24	—	20	—	15	-	15	—	20	—	20	—	20	—	20	—
18	—	Ki	—	10 50		10	50	15	—	15	—	15	—	15	—
14	—	13	—	7	-	7	—	12	—	12	—	11	.—	11	—
10	—	9 50		4	-	4	—	9	—	9	—	8 5	—	8	—
7		6 50		2	—	2	—	6	—	6	—		_	5	—
5	—	450		—		—	—	4	—	4	—	270		2	—
2	80	2:50		—	—	—	—	2	80	'2	70	—		—	—
32		32		22		22		29		27		24		23	50
24	—	24	—	16	-	16	—	22	50	21	50	17	—	17	—
20	—	20	—	9	50	9	50	17	50	17	—	12	—	12	—
17	—	17	—	—	—	—	—	12	50	12	—	—	—		
															—
10		10													
35		34		24		24		24		20		12		12	
28	50	26	—	16	—	16	■—	18	—	16	—	5	50	5	50
23	50	20	—	8	—	8	—	12	—	12	—	—	—	2	50
19	—	16	—	4	—	4	—	6	—	5	50	—	—	—	—
15		13								3					
11	50	10													
8	50	7													
6 .		5													
razred
I
II
III
IV
V
VI
VII
vm
Travniki
razred I
II
„ I"
, IV „ v
, VI
, vil . VIII
Vrti
razred
I
II
m
IV
v
VI
VII
Vinogradi
razred I
II
7) "I
. IV V
, VI
, vn » vin
32;—| 26 — 21 -j
16 50 12150 8 50 5 2
30
20 — 15 — 12 -9 — 6 — 3 50 2-1
28 — 22 17-12-10 7 4 2 ■
30-20-15-10-
50
50 25 3 20 2 20 1 80 1 30 1
14 — 11 —
!8'— 5 50
3-
,20' '17 14
50 U 75 8 30 5 50 3 2
50
Pravnik »lov. 1. III.
21/»
Obdelane vrste
RefT gl|kr
Bruk na Muri I I II
Kom.|| Ret i Kom.
glkrgl.[kr||gl.ikr
Celje (I. okraj)
. I
(Šmarje)
II
(Konjic«)
Ref. Kom.' RefljKom.
gl.!kr|gl.'kr gl. kr|gl.|kr
Celje (II. okraj)"
I
CČelje, Ltako)
n
(Vransko, Gornj (rU)
Ref. ||Kom. Ref. ||Kom.
gl.ikr gl. kr |gl.|kr |gl. kr
Pašniki
razred
I
II
III
IV
V
VI
VII
Planine
razred
I
II
III
IV
V
VI
VII
vm
Jezera, močvirji in ribniki
razred I
II
n "I n IV
Gozdi
50
-50
2 1 50 1
60 — 40 -20
razred
I
II
III
IV
V
VI
VII
VIII
50 50 50 50
60
|30
60 40 10 40
-■Zli
4
3
2150 1.50 1
—Igo
30
3-1
1 —
- 50
50! 1 40
25-
— 40
4 50 350 2 — 1
—]70 -40
i—'25
50
— 40
9 50 6 50 330 1 50 —175
8 50
4
3!~ 2 1
—; 50 —!30 — 15
3 so 2 80 2 -1 30 —175 — 40
5 25 3 40 2
50
50
3 80 2 80 2 — 1 30 -75 — 40
2 1 50
60
5 — 4-2 50 1 30
-65 40
50 50
30
2 10 1 50 1
60
30
320 2 50 1 70 1 10 -70 -40
7|50 4 50 3 1 50
5!50 4-140 -50
50
50
120 -60
-25
1 — 50 — i20
20 30 60 10 70 3o;
2 40 1 70 1 10
-60
25
2 30
60:
50 20
	Nemški			- Landsberg								Gradec (okolica)											
Obdelane	' 1				II			Feldbach				I				II				III			
vrste	Ref. |Kom. | Ref.						Kom	. Ref. ||Kom.				Rdf.|gom.|				Ref. |:Kom.				Ref.		Kom.	
	?U|kr|igL			kr|	gl.jkr		gljki	gl.jkr 'gl.! kr				gl-|kr || gl.jkr				gl	kr gl.jkr |jgl.|kr					glkr	
Njive	«i																						
razred I	30		28		22 50		20-	27	50	24		30		24		24		20		20;		16j	
II	24		22	—	18!		15-	23 50		19		24	—	20.		20		17		15	—	13	
» HI	20,	—	18		14		10-	-19	50	14i		20	—	16		10		14		12		10,	
„ IV	IG1		14	—	llj		7 —	-15	50	11		16	—	12		13	—	11	—	9	—	8,	
v	12		10	—	8	_	5 -	12	—	8:		13	—	8		10	—	7 50		7!	—	Gi	
n VI	s!	—	7	—	6		4-	- 9	—	675		1050		6	—	7	—	5 50		5	—	4	—
„ VII	6		5	—	•4!		2-	- 6	—,	4		7,50		4		5	—	3 50		3'	50	3:	
„ vin	4	—	4	—	2 30		1 -	- 3	60	2j50		4 50		8	—	3150		2 70		2	—	170 i	
Travniki																							
razred 1	33 50		30	—	22	50	22 -	34	50	30	_	37 50		28	—	30	—	22 50		30	—	20	—
II	28	—	20	—	17	—	18-	-28	50	24	—	30	—	24		21	-—	1950		24	—	17	—
„ HI	22	—	2?	—	13	—	15-	-23	"	18	—	24	—	20	—	18	—	1650		18	—	14	—
n IV	17	—	16	—	9	_	10-	- 18	50	16	—	18		16	—	15	—	13 50		15	—	11	—
V	12	—	11	—	5	—	6-	- 14	—	12	—	15		12	—	12	—	1050		10	—	8	—
n VI	9	—	8	—	3	40	4-	- 10	—	10	—	11		9	—	9	—	7.50		7		5 50!	
„ VII	G	—	6	—	—	—	2-	- 6	—	6	—	8	—	6	—	6	—	4	—	4	_	3	—
B VIII	4	—	4	—	—	—	1 -	- 3	10	3	—	4	—	3	—	3	—	2	—	2	—	i	50;
Vrti																							
razred I	42	50	40	_	26	50	26-	-33	—	30	—	50	—	40	—	32	—	30		20	—	20	—
II	35	50	34	—	22	50	22-	-27	50	24	—	40	—	34	—	25	—	25	—	15	—	15	—
„ III	28	50	27	—	18	—	18"	-23	50	17	50	30	—	28	—	20	—	20		10	—	10	—
„ IV	24	—	24	-i.	—	—		- 19	50	14	—	24	—	22	—	15	—	15		7	—	7	—
v	20	—	20	—	—	—	— -	- 15	50	10	—	18	—	17	—	10		10	—	—	—	—	—
„ -VI																							
„ VII																							
Vinogradi																							
razred I	54	—	40	—	33	50	35-	- 39	50	28	—	37	50	30	—	37	50	28	—	18	—	18	
II	42-		30	—	25		25-	-34		22	—	30	—	25	—	24	—	20	—	9	—	9	
III	331-		25	—	16	—	20 -	- 25	50	1S —		24		20	—	18	—	14	—	—	—	—	
IV	27!—		20		—	—	— -	- 18	50	12	—	18		15	—	9	—	9	—		—	—	—
V	20	,—	18					10	50	8	—	9 —		9	—		—	—	—		—	—	—
„ VI																							
» VU																							
„ vm		t							|				1										
Obdelane
vrste
Nemški - Laiirisberg
I
TteFJ
gl. kr
Kom. gjkr
II
Ref jlvoinT gl.|krjgl. kr
Rei7Kotn. gl. kr gl. kr
Feldbadi
Gradec (okolica)
I
Ref Kom.
gl.[kr||gl.|kr
II
III
Ref. IjKom. [ Ref. |iKom ;gl.krjg).:kr[gi.krfg^ki
Pašniki
razred
I
II
III
IV
V
VI
VII
Planine
razred
I
II
III
IV
V
VI
VII
VIII
Jezera, močvirji in ribniki
razred I
„ "I
„ IV
Gozdi
'razred I , II
» III „ IV V
, VI
„ vn „ vin
3 —
10
10-7-
7
5 50 450 350 2 20
40
10
2 10 140 90 ■60
50
10-
6-3
1 50
2 160
70
10-5-
: 2 5
1 10 70
25
■35-
10 70
•35
25
75 50 30
8-4-
50
10 50 6 — 3 50 1 20
1050 6
3 50 2 30 1 20J 1 —
13-
10!50
12-9-
6 50 5 4 3 2 20
6'25 5 4
4 6i-4!— 2!— —50
3 60i 2
-180
50
50
50
5 25 425 3130 280 190 140 li-
60
60
50
■70
35
50 1
70 40 10 80 50 20
Obdelane vrste
Gradec
(mesto)
Ref. |Kom. :l.|kr||gi. kr
Ref.;;Kom. gl.[bfel.[kr
I
Hartberg II
Ref. gl ■ kr
iKom.
Sr.lkr
ni
RetJKom. pji.lkr|gi. kr
Judenlmrjr
I
II
Ref. Kom.' Ref. iKom.
gl.jkr
|gl. kr||tfl.lkr||gl.|kr
Njive
razred
I
II
ni
IV
v
vi
VII
vm
Travniki
razred
I
II
III
IV V
VI
VII
VIII
Vrti
razred
1 II
ni
IV
v
VI
VII
Vinogradi
razred I
n
, m
» IV v
n VI ■ VII „ VIII
50
50
24 50 21 17 13
9 50 5 50
24:-
20;-16H 13
10—1 i-5 — 2 30
24 50 20 50 1050 12 -
8i — 4j—
34 27 23 19
io|— 10 T 4
50
48-42!-36j -30!-24 —
24 16 —
50
50
75 6 25 3 HO 1 40
27
23 19 15 10 7 5 3
50
50i
75
30
12 10 8 6
5 4 2160; 1 20
14 12 10
825 6 50 4|75! 3
30
50
20
30
11 50
850 6 50 4
50
75
50
7 50 5l50 3 50 2
70
21 50 16 50 1250 9 — 5 50 3 50 2 — li—
9 — 6 50 5— 320
13 50
lobo
7;75 5 50 4 25 ! 3 10 1 80 1 20
21 —
171 13 50 9;25 6 25 4i25 220 120
14
10 7 5 3 50 2 1 20 60
50 50
50
tO
20 50
Privnik »lov. 1. 111.
21/2

Obdelane vrste
Gradec
(mesto)
RefT gl.|kr
Kom.
gTTkr
gl.kr
It a r I b e r k
PomT gl.jkr
II
leffEoEr gl. kr gi.jkr
Ref;
M
m
Kom.
Judenburg
II
Re£ gl.jkr
Kom. (j Ref.
ijl.jFrlllkF
jgl.kr
Pašniki
razred
I
II
III
IV
V
VI
VII
Planine
razred I
n m
IV
v
VI
VII
vm
Jezera, močvirji in ribniki
razred
I
n
III
IV
Gozdi
razred
I
n m
IV
v
VI
VII
VIII
10-
.50
50
6-3i50 2'50 1 50 1 — -70
50
3 50 2 50
50
•70 40
30
65 30
— 65 40 —
1 80
1130 -|90; —150: 30 10
60
50
60
60
20 70 10 —190 50
50
70 30 16 6
160 — 50
70 50 ■30 20 ■10
2!— 1 50 1
-60 -40 -20
60 50
50 10 ■75 -40 ■30 ■10
Obdelane
vrste
Lipnica
L j n b n o
I	II
IleflRom. ReTJKom.; Ref TKomT gl.jkr Pgl. i kr gl. ikr |'gl Tk r I jgl. | k r j| si. j kr
gl.]krlgl.!kr gl.lkij
Liezen
(I. okraj)
Ref. |i Kom
Liezen (II. okraj)
Ref. ||Kom.
al-jkr
Ljutomer
Ref.;; Kom. gl.|kr||gl.jkr
Njive
razred
I
n m
IV
v
vi
VII
VIII
Travniki
razred
I
II
III
IV V
VI
VII
vm
Vrti
razred
I
II
III
IV
V
VI
vu
Vinogradi
razred
I
II
m
IV
V
VI
VII
VIII
•25 20 — 16 isl 10 7|-450 210
29 50 24-20 16 12 8; 5
2
40
50
50
30 25 21 17 12 6 —
19 50| 15
D
25) 50 50 3 10 2 30
50
50
50
BO
50
50
13 11
9 7 51-3|20 2 50 1 50
13 11
50 25 5 75 2 70
50
80
50
50
9 7
4-3-1 90 1 40
-90 h-40
9 50 7 4 50 3i20 1 80 40 80 40
50
50
25 50 50
20 -90
50 3:50 2j75 li50 1:20 -'60 — 25
50
20-17 12 8-6-2 90
50
60
2 50 1 60
20
1—60 30
15-13-11 9 7 5 3
60
32 25 — 20 15 1150 7 50 5 50 4 10
20 17 — 12:— 8
28-21-16-12 8-6-4
28-21-16-
60-50-40-30-20-10-4-
55-45-35-27-20-15-10 6
Obdelane
vrste
Maribor
Kl.|kr|^l.|kr|lgl.|krl
II
Ref. : Koipef.1 Kom.
gl.jkr
Murava
Ref. pom, gl.jkr jjgl.jkr
Ptuj
I
n
Ref. IjKom.jj Ref. |Kom. gl.|krHgl.lkrl|gl.|krfel.l kr
Radgona
Ref. | gl.jkr
Kom. gl.jkr
Njive
razred I
II
„ HI
. IV
V
* VI „ VII „ VIII
Travniki
razred I
■ II
„ m
„ IV
V
» VI
„ vn „ vin
Vrti
razred
»
»v
I)
I
n ni
IV
v
VI
VII
Vinogradi
razred I
» II , M
, IV V
„ VI , VII
» Vin
24 — 20 20 —j 16
12—j
9 —j 7 —! 4 —! 1 40
28-22*-16-ri-io 8-6 2-
32-24-20-16-12-9-6-
45 — 37l 30 25! 20: 16-12
25-20 — 16| 121-10; 8 6 2!
16 14 12 9 7 — 4 -140
40
16 12 9 6 31 — 1 40
22
20-15-8-5'-
14 — 1050 8;25 650 4-2'20 1 40
22 50 15 50 12 50 925
8-
K
3:50 2 50
16 50 14 10 50
31
24 17 — 14 -
18'— 1350 1150
8!50 6!50
i-50
20 16 13
10 75
50
75
53 44 30 21 17 13 9'-5
18',— 13-10-7 j— 5 — 3;50 2 50
25! 50 18;— 13!-10!-6
80
24 50 16 13
75
15:50 13 50 10 8 5 4 2
50
80
50
50
26 50 20-15 — 9 75 725 3 20
40 32!—j 26 50 20 50 15!-10-7:50 3 10
2650 20-15!
28-22 16 975 11
26 50 20-15 10 7 50 3 20
40-32 — 26 50
2o!so
15-101-750 3 10
50
48 40 33 25 17 10 5 —
50
50
10 —
Razredne tarife za Solnograjsko
Okrajni cenilni	C _ t3 03 a> -o t- C3						N J		1	V		e						T r		a	v	
komisijon	K &	I-		H.		III.		IV.		v-		VI.		VII.		VIII.		>•		II.		
		gl. |kr.			kr.	gl. (kr.		Si 1	kr.	si	kr.lgl.		kr.	gl-	kr.	gl.|kr.		gl-	kr.|gl.		kr	
Solnograil . . |	I	14		12		9		7		C		5		4		3		18		15		
	II.	10	•r)0	8		6		6		4		8	t	2		1		13		10		
i	1.	10	50	8		6		5		4		3	,	2		1		9		6		
Sv. Ivan . . i	II.	9		7		&		4	.	2	50	1	50	1			50	9		6		
I	III.	7	50	6	.	4	50	;s	50	2	20	1	30		80		40	U		8		
Zeli a. Muok	I.	9	50	7	75	6	25	4	75	3	60	2	50	1	50		75	9		6		
Tamsweg . .	I.	7		5	50	4	25	3	10	2		I	20		70		30	6	50	6		
Okrajni cenilni	"c — -3 « o "c u o					P	C	š II			i	k	i					I		» 1 a		
komisijon	a s> C6		•	II. |		III. |		IV.		v.		1 VI.		VII.		VIII.		I.		II.		
		gl.|kr.		gl-	kr.lgl.		kr.	gl. |kr.|gl.			kr.lgl. |kr.|gl.				kr.|gl. |kr.			gl. jkr.		gl-	kr	
Solnograil . . j	T.	2		1	50	1			75		40		20		10		6		45		25	
	II.	2	,	1	50	1	20	1			60		30	f	16		6	1	70	i	20	
1	I.	1	40	.	90		60		40		20		10					1	40		90	
Sv. Ivan . . ]	II.	1	40		90		60		40		20		10					1	20		90	
i	III.	1	40		90		60		40		20		10					1			70	
Zeli a. Moos	I.	1	40		95		65	t	45		30		20	.	14		10	1	40		95	
Tamsweg . .	I.		80		70		60		50		40		30		14		6		60	• 1	50	
Opomba. Da se štajerske tarife, določene1 po deželnem komisijonu, ložej presodijo, prinaša naš list tudi po referentih in okrajnih komisijonih nasvetovane tarifne stavke, kar je tudi za druge dežele zanimivo glede na postavno določbo, da se tarife sosednih okrajev in dežel imajo nekoliko vjemati, ker bi sicer na zadnjo utegnil centralni komisijon na podlagi novega računa tarife ustanoviti.
Posebno pozornost vseh davkoplačevalcev obračamo na to tarifo, ki je med cdenajsterimi naj nižja, kar jih je do sedaj izdanih bilo na Dunaji, v Brnu,
\
sklenjene od deželnega komisijona.
n i k i																			V	r	t	i							
	III.		IV. |		v. t		VI.		VII.		VIII.		I.		II.		III.		IV.		V	• 1	VI. |		VII.		VIII.		
	ei.	kr |gl. kr|gl.				kr gl.|kr.jgl.				kr.	gl. |kr.		gl. |kr.		gl. |kr.|gl. jkr.				gl-	kr.jgl.		kr. gl. jkr.lgl. i kr.					gl-l		kr.
	12		9		6		4		2		t	20	19	:>o	16	50	12	50	9	50	7	25	4	75				I	
	i		5		3		«		1			60	14	50	11		7	75	(i		3	60	2	40					
	3	80	2	40	1	40		75		30		10	14	50	11	50	7	75	<;		3	60	2	40	t				
	3	80	2	40	1	40		75		30		10	14	SO	11	50	7	75	6		3	(»0	2	40					
	6	.	4	.	1		1	,		50		20	II	50	7	75	6		3	60	2	40	1	50					
	3	80	2	40	1	40	.	75		30		10	10		9		7	75	6	25	4	75							
	3	«0	S	40	t	40		80		20		10	7		5	50	4	25	3	10	2		1	20					
n		i n e																G	O		z	d	t i						
	III. | IV. |				v-		VI.		| VII.		VIII.		I.		11		111.		IV.		v-		VI.		VII.		1	VIII.	
	ei.	kr!gl.|kr|gl.| kr					gl-	krj gl.jkr			gl.ikr.		gl.	kr.	gl-	kr.	gl. jkr.|gl. |kr.|gl. |kr.|gl. | kr jgl. |kr.|gl.|kr.												
		12											6		5		3 80		3		2	40	1	80	1				60
		75		50	•	40		25		16		6	3	70	2	(10	1	60	1			45		12					
		50		30	•	IG		6					2	20	1	60	1			70		45		!30	•	10			
		50		30		16		6					1	so		90		60		35		80		10	.				
		40		20		10		(i					1	70	1	,		60		40		25		jio	,				
		55		35		20		IG		8		4	2		1	30		180		50		35		20		10			
		30		20		14		10		6		4	1	20		90		65		40		20		10					
Celovcu, Lincu , Solnogradu, Inspruku, Tridentu , Gradcu, Trstu, Gorici in Bregencu, ako ravno Solnograjsko ne spada mod nerodovitne dežele.
Glede na te in gornjeavstrijske tarife se po vsej pravici sme trditi, da so razun v Litiji, Planini in Postojni vsi za Kranjsko od okrajnih cenitvenili komisijonov nasvetovani tarifni stavki zlo prenapeti in dokazati bomo šc priložnost imeli, da pri nas skoro ni njiv in travnikov prvega razreda, ker pri nas brez gnoja nič ne rodi in so take njive in travniki v rodovitniših deželah še lo v 3. ali 4. razredu.
0 potepinstvu.
(Konec.)
Veliki državoslovni učenjak Molil je torej pravo misel zadel se svojim izrekom, da je nevarnost sedanjega potepin-stva s prebrisanostjo in izurjenostjo v rabi vsakovrstnih sredstev prej narasla, kakor se umanjšala, ker se trudi svoje zlobne namene v obilniši meri doseči iz napredka vsled po-ftmožene splošniše omike narodov in posarnnili stanov.
Pozabiti pa se ne sme, da nevarnost te nadloge ne obstoji toliko v vednem liadleževanji in tudi resničnem poškodovanji prebivalstva, temuč prav za prav v tem, da potepini poroštva za varnost osob in imetka neobhodno potrebna v nevarnosti obdrže, kar ima ta nasledek, da so posebno stanovniki na deželi v vednem strahu in skrbi ter da so vsled pretenja s hudodelstvi, posebuo s požigom, tako boječi, da še se ne upajo iskati pravne pomoči pri sodnijah in varnostnih oblastnijah, iz česar sledi, da nadzorovanje in zasledovanje potepinstva ni toliko naloga policije za obči blagor skrbeče, temuč policije, ktera ima občinstvo varovati hudodelnikov. Za to pa sq le take javne oblastnije sposobne, ktere celo žalostno prikazen po njenem bistvu, njenih lastnostih in njeni razširjenosti opazujejo in spoznavajo ter tudi poznajo postavne določbe o domovinskih, pravicah, o splošnem naseljevanju ljudi, o beraštvu, kazenskosodnijski in politični pristojnosti, kar je vse potrebno, ako se hoče odločno in hitro postopati proti pravim potepinom.
V nekterih deželah se torej priporočuje vstanovitev deželne žandarmerije in tej na pomoč občinske varnostne straže. Ta poslednja vendar že zavoljo tega ne zadostuje, ker ta nadloga ni na samo en okraj omejena, temuč je razširjena v več okrajih in celo deželah in so potepuhi vseh okrajev po gostem v zvezi med seboj, dogovorno postopajo in blizo svojega gnjezda le redkokrat ljudi napadajo.
Tudi ta prikazen ni redka, da posebno manjše in torej slabiše občine rade za policaje take ljudi postavljajo, kteri so bolje za siromaško preskrbljenje, kakor za varnostno službo policijske straže sposobni, ker dostikrat nimajo telesnih lastnosti, še manje pa duševne, torej svojo prenapeto ostrost proti ženskam in otrokom obračajo, upornih potepinov pa se skrbno ogibljejo, ktcrih se z dragimi občani boje, namesto da bi ravno te zasledovali. Taka je tudi nekdaj bila pred obstoječimi grajščinskimi oblastnijami, da so čuvaji ene grajščine znane hudodelnike samo zasledovali do okrožja bližje grajščine, samo da jih ne bi prijeli v okrožji lastne in tej stroške zapora in kazenskega preiskovanja prihranili.
Deželna varnostna straža bi torej morala biti po vojaško osnovana in če so stražniki sposobni in zanesljivi, bodo do-tični stroški dosti manjši od škode, ktero od občinstva odvrnejo. Kazenske sodnije bi z deželnimi stražniki posebno o nevarnosti v zamudi morale v neposrednji dotiki biti; področje in odgovornost teh stražnikov pa bi imela biti tako določena in takemu prigledovanju ali kontroli podvržena, da si zaslužijo polno zaupanje občinstva, s kterim bi morali ostati v vedni zvezi. Deželni stražniki bi torej edino imeli skrbeti za javno varnost in mir, krajnopolicijske zadeve pa bi se prepustile qbčinskim organom. V novejšem času je žandar-merija pri nas že nekoliko po teh načelih osnovana, ker je službeni navod od leta 1850 bil primerno spremenjen.
Daljši pomoček proti potepinstvu je javnost.
Naj nevarniše je bilo za potepuhe to, da so o začetku tekočega stoletja začeli popisovati njih osobnosti, navade, jezik, zvijače in tihotapstva in da se je s tem občinstvo so-znanilo s to nadlogo in se je laglje ogibati vedelo; tudi na Dunaji je bila ena taka obširna knjiga izdana, policijski listi vsaki čas prinašajo enake popise in želeti bi bilo, da se ta pripomoček še bolje uvaži in rabi. Kakor na Francoskem in v Belgiji bi se taka samostalna in zanimiva poročila glede na občo varnost morala prilagati naj bolje razširjenim čas-
nikom. Dober poduk za deželne in občinske stražnike bi dosti koristil in temu razun drugih okoljščin je pripisovati, da v saksonskem kraljestvu pride eden žandar še le na 13000 prebivalcev, v Wiirtenbergu in Badnu pa že na 4000 oziroma 2000 prebivalcev.
Daljši pomoček proti nadležnemu potepinstvu je ostro nadzorovanje prenočišč in krčem sploh, ker imajo v takih zabitih kotih potepuhi svoje shode in skušeni podučujejo novince v vseh zvijačah in hudobijah, tudi zbirajo v njih stari zvedenci nova krdela lenuhov in ničvrednih ljudi.
Stariši sami pa bi pred vsem morali skrbeti za kristi-jansko zrejo, torej za dober domač in šolski poduk svojih otrok, da si prisvojijo potrebne za razvoj uma in srca vednosti in lastnosti, dalje jim je treba pametne razdelitve časa za uk in za primerno delo, namesto da bi že od mladih nog po ulicah in cestah dan gubili, kjer se po gostem naj slabše lastnosti razvijejo in otroci rano za hudobije pripravljajo. Ako se fant pozneje da kteremu rokodelcu v poduk, ali deklica v službo, ne pomaga veliko, ker je srce že okuženo slabimi nagoni, duševne zmožnosti pa so tope postale in si ne želijo več boljšega razvoja. Delo se jim mrzi, reda niso vajeni, temuč hrepenijo po neomejeni prostosti in v kratkem ji sledi razuzdanost, oni zapustijo dom in se stepajo po svetu, dokler jih ne sprejme jetnišnica in so tako navadno izgubljeni za človeško družbo, ktero preklinjajo in jo za svojo sovražnico smatrajo, človeški družbi pa ni toliko posamesen nevaren, kakor cele zaveze potepuhov, torej bi se pred vsem ovirati moralo združenje potepuhov, pri posamnikih pa v i r lenobe in poznejše hudobije odstraniti.
Pri nas nekoliko posilne delalnice zavirajo nepretrgano nadlegovanje mirnega občinstva, na koliko pa tudi poboljšajo nemarneže, bi nam statistika povedala; po mestih se nahajajo tu in tam naprave za otroke delalcev in za druge zanemarjence, tudi pribežališča se snujejo za služabnike brez službe, v kterih najdejo zavetje ob času stradanja in poduk
v potrebnih rečeh, tudi od nove postave o potepinstvu se pričakuje dober vspeh; vendar vse ne more izdatne pomoči dati, dokler občinstvo samo od rodovine do občine ne bode skrbelo za zamašenjc hudih izvirov, iz kterih izhaja omenjena občna nadloga.
Ločitev zakonskih družetov in dovoljenje posebnega stanovališča med ločitvenim obravnovanjem.
Ana N., soposestnica kmetije, je vložila s tožbo na ločitev zakona vred tudi prošnjo za posebno stanovališče.
Okrožna sodnija je z odlokom dne 23. avgusta 1869, št. 2182 prošnjo za dovolitev ločenega stanovališča zavrnila zarad tega, ker se iz okoljščin v ločitni pravdi navedenih razvideti ne more, da bi bila tožnica po svojem toženem možu na življenji ali na svojem zdravji v nevarnosti, ker tožnica sama obstoji, da se je po vložitvi ločitne tožbe s svojim možem spet združila in se tedaj v smislu §.98 obč. drž. zak. misliti mora, da je tožnica z dopuščenjem združitve njej od svojega moža storjene krivice mu odpustila in se pravici na ločitno tožbo odrekla.
C. k. nadsodnija je z odlokom dne 15. septembra 18G9, št. 18548 pritožbo vslišala in spoznala: „Ani N. se med in do pravnomočne razsodbe ločitne pravde med njo in njenim možem tekoče dovoljuje ločeno stanovališče, in Moric N. mora Ani N. v mesečnih obrokih spodobni živež 1 gl. na dan plačevati V Razlogi: Iz predložene obravnave, ktere celoviti sostavni del je tudi ločitna tožba Ane N., se razvidi, da se z daljnim družnim življenjem pritožnice z njenim možem ne more doseči složno zakonsko vkupno stanovanje, temveč je pritožnica izpostavljena oni nevarnosti, ktera stori postavni pogoj za dovolitev ločenega začasnega stanovališča , po čem se pritožnici tako stanovališče dovoljuje in možu nalaga dolžnost, da svoji ženi daja spodobni živež; en goldinar na dan se pa kot osobnim in krajnim razmeram primeren kaže.
Toženčev priziv je c. k. najvišja sodnija zavrnila ter nadsodnijsko odločbo potrdila in sicer glede na to, da se iz toženčevih povedb pri obravnavi jasno vidi, da je tožnica večkrat pred njim bežala pod okoljščinami, ktere so zadostni vzrok, da je bila pred njim v nevarnosti, in da se jej dovoli zahtevano ločeno stanovališče. V tem, da je toženec po tožničini prošnji za dovolitev ločenega stanovališča jo k do-puščenju združbe pripraviti vedel, se ne nahaja še nobena odpoved ločenemu stanovališču, ker se izjema na neveljavni zakon se ozirajočega §.96 obč. drž. zak. ne more raztegovati na slučaj že obstoječe zakonske zaveze, in ker po §. 110 obč. drž. zak. celo pravo vendar samo dejansko ponovljeno zedinjenje ne podere sodnijske ločitve. Znesek od 1 gl. na dan za preživljenje po nasprotnem premoženji in po drugih osobnih in krajnih razmerah se za sedaj vidi kot nepresega-joče tožničino potrebo po prejšnem zunaj sodnije stavljenem od toženca ne potrjenem predlogu nevezane tožnice, in tudi glede na toženčevo zmožnost plačevanja.
V ločitveni tožbi sami je okrožna sodnija po dognanem dokazovanji po pričah z razsodbo dne 11. julija 1870, št. 1337 na ločitev od mize in postelje vsled toženčevega za-krivljenja in na platež sodnih stroškov spoznala iz sledečih razlogov: Priče so enoglasno povedale, da sta se zakonska večkrat pričkala in kavsala. Leopold St. je pod prisego povedal, da sta se te dva zakonska vedno prepirala in da je toženec priložnost k temu iskal. Tereza B. in Katarina A. ste rekli, in sicer prva, da je videla, ko je toženec svojo ženo pri nekem prepiru s konjskim korbačem na ramo vdaril in jej pri drugem prepiru nekoliko zaušnic dal, druga pa, daje toženec pri prepirih svojo ženo zmerjal, da se je tožnica enkrat iz strahu pred tožencem, kteri jej je žugal jo končati, pri njej, priči, v sobo zaklenila, toženec pa s sekiro po vratih butal in obema žugal, ju vsmrtiti. Janez N. in Ivana H. sta pod prisego potrdila, da se je toženec s svojo ženo vedno prepiral, in poslednja, da je videla, ko je'toženec svoji ženi
zaušnico dal. Leopold S., Katarina A. in J. V. pravijo, da je toženec svojo ženo za ramo zgrabil in v izbo tiral. Zdravnik N. potrduje, da je najpijej toženca, pozneje pa njegovo ženo zarad nesramne nalezljive bolezni ozdravljeval, toraj je vzroka zadosti, da je toženec tožnico okužil. Tožencu se tedaj šteje v krivico, da je svojo ženo večkrat občutljivo razžalil, in nahajajo se razlogi, iz kterih se na ločitev od mize in postelje vsled toženčevega zadolženja spoznati zamore, to tembolj, ko je priča Leopold St. prav natanko in pod prisego izrekel, da je bila tožnica delavna in pridna, da je pa toženec vzroke k prepiru iskal. Ko se dalje iz okoljščine, da je tožnica po vloženi ločitveni tožbi tožencu združbo dovolila, ne razvidi odpuščenje zato, ker je ločitveno tožbo nadaljevala; ker je na ,daUe > čeravno se je tožnica s tožencem dnč 6. aprila 1809 popolnoma pogodila, on vendarle pozneje svojo ženo razžalil, na to razžaljenje se pa v skupnosti obzir jemati ima; okoljščina, da je tožnica toženca večkrat zapustila, se ravno le za nasledek njej storjenega žaljenja šteti zamore, je bilo tožno zahtevanje vslišano in toženec zato, ker je zgubil pravdo, dolžen spoznan, sodnijske stroške povrniti.
C. k. avstr. nadsodnija je z odločbo dne 12. januarja 1871, št. 25698 to razsodbo spremenila, presojne stroške obeh strank obotala in na toženčevo prošnjo za presojo spoznala: Po tožnici zoper njenega moža prošena ločitev od mize in postelje iz toženčevega zadolženja se dovoljuje vendar le pod tem, ako tožnica položi dopolnitveno prisego, da je njeni mož večkrat in sicer vpričo Tereze B., Ivane H. z njo grdo ravnal in jo tepel, dalje da je vpričo Katarine A. psoval in jej žugal, jo vsmrtiti. Sodnje stroške mora toženec v 14 dneh potem, ko bode razsojeno o tem, da je pravdo zgubil, tožnici plačati. Ce tožnica pravdo zgubi, se sodnji stroški obeh strank obotajo. Razlogi: Priča Tereza B., kakor tudi Ivana H. ste pod prisego potrdili, da je bila tožnica od svojega moža v njuni nazočosti in sicer vpričo Tereze B. dvakrat tepena. Katarina A. je sploh slišala, ko je toženec
svojo ženo psoval in je vrh tega potrdila, da jej je enkrat žugal, jo umoriti. V tem dejanji mora se res videti, kakor je že prvi sodnik razjasnil, prav občutljivo večkratno razža-ljenje tožeče žene, ktero jo po §. 109 obč. drž. zak. upra-vičuje zahtevati ločitev od mize in postelje vsled toženčevega zadolženja, posebno ker se iz izpovedb teh prič razvidi, da tožnica svojemu možu k takemu razžaljenju ni dala nobene spomina vredne prilike, temveč priča Leopold N. potrdi, da je toženec vedno prilike k prepiru iskal. Ker so vendar, kakor je v presojni prošnji prav po pravici omenjeno, izpo-vedbe prič B., A. in H. o storjenih dejanjih kot za prav občutljivo žaljenje štetih le posamne, ker je dotično trditev tudi toženec zanikal, in ker je pravna moč dokazov tudi v ločitni pravdi vsled §. 9 dvornega dekreta dn<§ 23. avgusta 1819, št. 1595 zbirke pravosodnih postav dobljena prva polovica dokaza dopolniti s položeno dopolnitno prisego od tož-nice ponujeno in je tedaj veljavnost tožnega zahteva od te prisege odvisna spoznati. Toženčevi ugovori, da so se kot vzrok ločitve dokazovane žalitve godile pred spravo pred 6. aprilom 1869 med strankama dovršeno, in da je tožnica sama po podani ločitveni tožbi meseca avgusta 1869 tožencu združbo dovolila, iz česar se nehanje pravice do ločitve zahtevati sklepati sme, niso v postavi vtrjeni, ker se le pri prešeštvu po določbi §. 96 obč. drž. zak. iz daljne zakonske družbe taka odpoved pravici izpeljevati zamore. Ravno tako se na toženčevo zahtevanje, na ločitev iz samega tožničinega zadolženja spoznati, zarad tega ozirati ne more, ker je to zahtevanje še le v presojni pritožbi stavljeno. Toženčeva obsodba na povračilo sodnih stroškov, ako on pravdo zgubi, je postaven nasledek §. 398 sodn. reda, če pa tožnica pravdo zgubi, se imajo obotati sodnji stroški, potem na vsak način tudi presojni stroški, ker ima tožnica za se prvo ugodno razsodbo.
C. k. najvišja sodnija je na toženčevo prošnjo za dosojo nadsodnijsko razsodbo potrdila iz sledečih razlogov: Ker je nadsodnija na toženčevo prošnjo za presojo spremenivši
razsodbo prve stopinje po tožnem zahtevanji nepogojno vsli-šanem, po zahtevu spoznala, da tožnica položi dopolnitno prisego, je toženčeva prošnja za dosojo izvanredna, ktera bi se le pri očevidni nepostavnosti ali krivici vslišati vtegnila, kar pa trditi toženec najmanjšega vzroka nima, ko je po izpovedbah prič po vsaki ceni prva polovica dokaza dobljena o tem, da je on večkrat zelo občutljivo tožnico žalil, zarad česar se jej ima po §. 109 obč. drž. zak. dovoliti ločitev vsled njegovega zadolženja. Po priči Terezi B. potrjeno tepenje s konjskim korbačem in od nje potrjeno poznejše klofutanje je brezdvomno večkratno hudo ravnanje na telesu. In tudi pri tožencu služeča Ivana H. je morala potrditi, da je svojo ženo s konjskim korbačem odrgnil in da je tožnici enkrat zaušnico dal, in ni mogla zanikati, da je on tožnico s korbačem tudi res udaril. Katarina A. je potrdila, da je toženec tožnico večkrat psoval, in da se je enkrat pred njim zbala in zase zaklenila, on pa potem s sekiro na vrata tolkel in žugaje jo umoriti zahteval, da ga notri pusti. Priča Leopold St. je potrdila, da se je toženec večkrat s tožnico prepirati začel, večkratno besedovanje je potrdila tudi priča Janez W., poslednji priči tudi pravite, da je pri takem prepiru toženec tožnico, ktera je na pomoč klicala, v sobo tiral in vrata zaklenil. Nobena toženca obtežujočih izpovedb ene ali druge priče ni bila z drugimi izpovedbami ovržena in dvomljiva postala in pozvedelo se ni prav nič, kar bi tudi le nekoliko za opravičenje toženčevega surovega ravnanja z njegovo ženo služiti in se jej za zadolženje šteti vtegnilo. Na okoljščino od Ivane H. omenjeno, da je bila tožnica enkrat pijana, se že zarad tega obzir ne jemlje, ker ni dokazano, da bi bila tožnica takrat tepena. Da je vnovič toženca zapustila, sledi samo na sebi iz surovega ravnanja s tožnico, proti čemur se s svojim trudenjem, jo k združenemu življenju pripraviti, pač ne d& zediniti misel, da mu je ona dajala priliko k nezadovoljnosti. Kar naposled zadeva dne 6. aprila storjeno spravo in dn6 6. avgusta 1869 ssopetno združbo, se na to §. 96
obč. drž. zak. prav nič obračati ne more. Ker je tožnica toženčevi obljubi zopet verjela, in združno živeti vnovič poskusila, se ni odpovedala njej potem se vendar potrebno zde-temu utrjevanju pravice po §. 109 obč. drž. zak. zadoljene, in toliko manj jo dovolitev zopetne združbe, ktero je toženec po tožbi s povabilom tožnice naklonil, enako odstopu od tožbe. Zavrnitev toženčeve dosojne pritožbe ima po §. 398 sodn. reda nasledek povračilo dosojnih stroškov.
(Razsodbi od 9. novembra 1869, št. 62594 in od 14. julija 1871, št. 3541.)
Pristave k. Sedaj veljavne postave pri ločitvah zakona so:
a.	občni državljanski zakonik,
b.	dvorni dekret od 11. junija 1814, št. 1089 zbirke pravosodnih postav,
c.	dvorni dekret od 23. avgusta 1819, št, 1595 zbirke pravosodnih postav,
d.	postava od 25. maja 1868, drž. zak. št. 47,
e.	postava od 31. decembra 1868, drž. zak. št. 3 od 1869.
Ločitev je ali dogovorna, za ktero je pristojna okrajna sodnija skupnega stanovanja, ali pa je nedogovorna (sod-nijska), pri kteri je za obravnovanje pristojno zborna sodnija zadnjega skupnega stanovanja.
Prošnje za naprejno zavarovanje povračil proti sodnikom se smejo po §. 46 pravilnika sodnje oblasti vlagati tudi pri višji deželni šodniji, ki je pristojna za dotično tožbo.
Nova skupna sirotinska denarnica c. k. okrajne sodnije v Henrikovem Gradci pri razdelitvi skupila nekega po kantu prodanega posestva ni dobila zneska 124 gl 44 kr. na tem posestvu zavarovanega, in dru. G.-u kot skrbniku te sirotin-ske denarnice je po nadsodnijskem ukazu c. k. okrajna sodnija v Henrikovem Gradci zarad tega, ker se pri naloženji tega kapitala naredbe previdnosti niso spolnile, velela, da naj
terja povračilo škode s tožbo po določbi postave dnč ^.julija 1872, št. 112 drž. zak. od bivšega predstojnika omenjene okrajne sodnije V. M-a, kakor tudi, da naj stori vse to, kar je potrebno za obrambo nevarnosti skupne sirotinske denarnice.
Vsled tega okrajno-sodnijskega ukaza je dr. G. pred do-tično tožbo podal pri c. k. nadsodniji praški zoper V. M-a prošnjo za prepoved na polovico pokojnine, ki se mu ima izplačevati, ktero prošnjo je nadsodnija kot neredno naravnost pri drugi stopinji podano zavrnila.
Na dr. G.-ovo pritožbo je pa c. k. najvišja sodnija glede na to, da se po §. 46 pravilnika sodnje oblasti prošnje za dovolitev sodnijske prepovedi smejo vloževati ali pri sodniji v reči sami pristojni, ali pa pri oni sodniji, v ktere okraju se ima prepoved izpeljati; dalje glede na to, da je po §. 8 postave dnč 12. julija 1872, št. 112 drž. zak. za tožbe za- N stran povračila iz poškodbe pravice po sodnijskih uradnikih v spolnovanji njihove službe stranki storjeue ona zborna sodnija druge stopinje pristojna, v ktere okrožji ima sodnija svoj sedež, ktera ali ktere služabnik je pravico poškodoval, da se ima tedaj tožba zoper dosluženega deželno-sodnijskega svetovalca g. V. M-a na povračilo novi skupni sirotinski. denarnici v Henrikovem Gradci z nepostavnim naloženjem kapitala v znesku 700 gld. iz te denarnice storjene škode pri nadsodniji češki vložiti; in glede na to, da se določba §§. 18 in 24 postave dnč 12. julija 1872 v spodbijanem nadsodnijskem odloku nanašajočih opira na ta pogoj, da je že izdana pravomočna razsodba pristojne nadsodnije, v §. 25, kteri vrh tega stavi pogoj, da pravda zoper državo že teče, se pa ne nahaja nobena določba o pristojnosti za dovolitev dotičnega varnostnega sredstva — spodbijano odločbo nadsodnije češke odstranivši njej rešitev prošnje za prepoved ne glede na navedeni odbijalni razlog zaukazala.
(Odločba najvišje sodnije dnč 26. novembra 1872, št. 12050.)
Ako se opusti pritožba proti stavbinemu dovoljenju, se
ne more več začeti ravnanje o motenji posesti.
France Hruby, mlinar v Prostejevu blizo Prerova na Moravskem, poseduje za svojim mlinom travnik map. št. 28. Na ta travnik se naslanja k velikemu Prostejevu spadajoči pašnik map. št. 93.
France Hrubv-jev travnik map. št. 28 loči od pašnika map. št. 93 ograja, v kteri so vhodna vrata. Skozi ta vhodna vrata je France Hruby že veliko let in še do novejšega časa s svojega travnika map. št. 28 čez občinski pašnik map. št. 90 vozil.
Občina v velikem Prostejevu je pa od svojega pašnika map. št. 93 en kos in sicer ravno na France Hruby-ov travnik map. št. 28 se naslanjajoči kos prodala Antonu Tatineku s kupno pogodbo dne 29. aprila 1872 potrjeno od moravskega deželnega odbora dne 11. maja 1872.
Anton Tatinek je pa mislil na tem od občine Veliki Prostejev in od njenega pašnika map. št. 93 kupljenem na France Hruby-ov travnik map. št. 28 se naslanjajočem kosu hišo sezidati.
Po takem je prosil občino za stavbino dovoljenje, kar se mu je tudi po dotičnem pozvedovanji dovolilo.
K temu pozvedovanju je bil tudi poklican France Hruby z drugimi mejaši vred.
Ko je Tatinek po zadobljenem stavbinem dovoljenji hišo staviti začel in ko se je pokazalo, da to začeto zidanje France Hruby-ovo izvozno pot s travnika map. št. 28. zapira, je France Hruby vložil tožbo zastran motenja posesti.
Prva stopinja, c. k. sodnija v Lipniku, je po dokončanem ravnanji v tem zidanji z razsodbo dne 15. junija 1872, št. 2611 dejansko videla motenje Franca Hruby-ja v posesti pravice vožnje po pašniku št. 93 s travnika map. št. 28, in tožencu Antonu Tatineku velela, da postavi reč v poprejšni stan, in da se ima vsakoršnega daljšega motenja omenjene France Hruby-ove pravice zdržavati, ako se hoče izogniti globi od 100 gld. za vsak prestopek.
Na pritožbo zoper to razsodbo c. k. okrajne sodnije v Lipniku od toženca Antona Tatineka podano je moravsko-siležka nadsodnija z odločbo dne 23. avgusta 1872, št. 3730 ovrgla razsodbo c. k. okrajne sodnije v Lipniku dnč 15. junija 1872, št. 2611 in tožnika Franceta Hruby-a z njegovo tožbo zavrnila.
Ta razsodba c. k. nadsodnije v Brnu se je opirala na to, da je občinski pašnik št. 93 občinski svet, čegar vživanje je vsakemu občinskemu udu dopuščeno, na kterega tedaj po-samni naseljenci, toraj tudi ne tožnik France Hruby ne morejo posebne zasebne pravice, tedaj tudi ne pravice vožnje zadobiti.
V	prizivu zoper to odločbo od tožnika Franca Hruby-a podanem se je kazalo na to, da, ako bi se mnenje c. k. nadsodnije opiralo na pravilnost, bi bil §. 1472 obč. drž. zak. brezbistvena reč, ker po tem paragrafu pravice na državno in občinsko premoženje tudi v daljšem kot navadnem času po zastaranji nehati vtegnejo.
C. k. najvišja sodnija pa ni hotla sprejeti ne razlogov prve stopinje, in tudi ne onih druge stopinje, in je tožnika Franceta Hruby-a z njegovim tožnim zahtevom zavrnila iz sledečih razlogov:
Po §. 340 obč. drž. zak. ima oni, kteri misli, da se mu po tujem zidanji v svoji pravici škoda godi", le takrat pravico do pritožbe, in prepovedi zidanja, ako se mu zidavec po določbah obč. sodn. reda ni zavaroval.
V	tem slučaji se je pa zidavec Anton Tatinek pritožniku oziroma tožniku Francetu Hruby-u v smislu obč. sodn. reda s tem ustavil, da je pri občinskem predstojništvu prosil za dopust zidanja.
Ker se mu je to dovoljenje dalo in ker je bilo Francetu Hruby-u tudi to naznanjeno, on pa opustil svojo pritožbo o pravem času vložiti, se njegovo tožno zahtevanje ne more vslišati niti v possessorio ordinario, niti v summarissimo, in tudi se nima preiskovati, ima li France Hruby to pravico vožnje dejansko ali ne.
(Odločba najvišje sodnije dne 2. oktobra 1872, št. 10098.)
Podarjeni odpust dolga je veljaven tudi brez pismene
listine.
Pri razpravi Suzana Bebekine zapuščine so dediči zoper Janeza Bebeka napovedali zapuščinsko terjatev v znesku 558 gld., od kterih je poslednji le znesek od 80 gld. za jasno izkazan spoznal. Zarad tega od dedičev na priznanje pravice na 478 gld. tožen, se je Janez Bebek glavno prisego ponudivši v svojem ugovoru zagovarjal s tem, da mu je Suzana Bebek že o življenji rekla, da ona od terjatve v znesku 558 gld. znesek od 478 gld. od njega nazaj ne terja, in da mora on le ostali znesek od 80 gld. njenim dedičem o svojem času plačati. Na to glavno prisego ste obe nižji sodniji — okrajna sodnija v Belskem in moravsko-siležka nadsodnija — spoznali in pri dobrem izidu dokaza toženca od tožbe odvezali. Zoper to so tožniki podali dosojno pritožbo, v kteri so spodbijali mnenje nižjih sodnij, da je pri podarjenem odpustu dolga nepotrebno izdanje pismene, to je odpustne listine.
Najvišja sodnija je zavrgla dosojno pritožbo iz sledečih razlogov: Nižji sodniji niste z dopuščenjem toženčevega ugovora, da mu je bil njegov dolg po Suzani Bebek v znesku 478 gld. ustno spregledan, nikakor postave napačno razlagali. Kajti §. 943 obč. drž. zak. govori le o vezalnih daritvenih obljubah, o pogodbi, pri kteri se reč t. j. predmet daritve le obljubi, ne pa tudi ob enem izroči. Daritve pa, kjer brez plačila prepuščena reč v daljšem pomenu (§. 938 obč. drž. zak.) ni sploh pripravna za izročitev, in kjer je med obljubo in spolnitvijo — dejansko izročitvijo (§. 1045 obč. drž. zak.) razloček čisto neveljaven, ne spadajo k določbi §. 943 obč. drž. zak. Daritev, ki obstoji iz odpovedi kaki pravici na korist obdarovanca, postane ravno s tem popolna, da se dejanje izvrši, ktero odpoved pravice stori, za voljo česa tudi odpustna pogodba (§. 1444 obč. drž. zak.) čeravno le ustno sklenjena, precej in neposrednje pokaže ono v zgubi pravice do terjatve obstoječo moč, ki je s to pogodbo namenjena.
(Razsodba od 8. avgusta'1872, št. 7577.)
Zadnji dve poli pridete kmalu na svetlo. "Tpfil
Natisnil J, ltud. Milic v Ljubljani.
Nezakonski oče ima tudi pogrebščino za svojega otroka
plačati.
C. k. nadsodnija češka je nepogojno zavrnila tožno zahtevanje v pravdi Marjete Trak zoper Andreja Gareis-a zarad povračila od tožnice plačanih stroškov pogreba Tereze Trak, ki jo je s tožencem zunaj zakona imela, v prvi stopinji od okrajne sodnije Falknovske proti temu dopuščeno, da tožnica stori glavno prisego na okoljščino, da je ona te stroške plačala. Razlogi: Oče nezakonskega otroka je po §. 167 obč. drž. zak. do njegove vzreje zavezan, in po §. 166 tega zakonika veže ga z materjo vred tudi dolžnost, otroka odgojevati in preskrbovati. Te očetove dolžnosti se morajo spolnovati, če je otrok pri življenji; po njegovi smrti postava očetu ne nalaga nobene dolžnosti. Kar posebno zadeva stroške pogreba, se ti stroški po §. 549 drž. zak. drže dedovine, to je zapuščine umrlega. V premoženji nezakonskega otroka gre vendar po §. 756 obč. drž. zak. le materi nadsledstvo, in oče je iz tega razločno izključen. Poslednjega toraj tudi po teh postavnih določbah ne veže nobena dolžnost, stroške pogreba plačevati.
C. k. najvišja sodnija je potrdila prvosodnijsko razsodbo. Razlogi: Reč tako nanaša, da ima tudi nezakonski oče dolžnost, stroške pogreba plačati, in če jih — kakor v tem slučaji — med tem tretja osobazaloži, poslednjemu povrniti, to sledi tudi iz besed §§. 166, 167 in 1042 obč. drž. zak. in iz pomena teh za varstvo nezakonskih otrok in za zavarovanje njihovih telesnih potreb izdanih postkv, med tem, ko iz določb §. 549 obč. drž. zak. za to nasprotno mnenje vtrjenih ne sledi, da bi se nezakonski oče umrlega otroka, kteri nobenega premoženja ne zapusti, primorati zamogel, plačati stroške primernega pogreba, in s tem otroku zadnjikrat postreči.
(Razsodba od 25. julija 1872, št. 7209.)
Pravnik »lov. 1. III.
23
Pri onezvestobi mora namen zatoženca biti nepovrnljivo prisvojenje tujega blaga.
A. je pri svojem nakladanji ladije B-u vročil znesek od 250 gl. s tem namenom, da bi bil ta denar, kakor je v izrečenji o tem opravilu od B-a izdanem rečeno, varoval pred mogočo izgubo na potovanji po morji, in da bi v potrebi s to gotovino gospodariti zamogel. Ko je pozneje A. vrnitev tega denarja terjal, mu ga B. ni mogel dati, ker je prejeti denar za se porabil, in ker tudi drugega premoženja ni več imel, ga v kaki drugi vrednosti vrniti.
C. k. deželna sodnija tržaška je z odločbo dne 4. decembra 1861, št. 8191 obtoženca od hudodelstva onezvestobe odvezala in v razlogih povdarjala, da se, čeravno se po lastnem obto-ženčeven obstanji ne more dvomiti, da mu je A. znesek od 250 gl. s tem namenom izročil, varovati ga pred zgubo na popotovanji po morji in si ga prihraniti za kako potrebo; da se pa z ozirom na prijateljske razmere med obtožencem in poškodovancem obstoječe brez ovinkov za popolnoma gotovo imeti mora, da ni bil, kakor B. pravi, izprva postavljen pravi čas za vrnitev omenjenega denarja, in da je A. vsaj molče dovolil, da obtoženec med tem prejeti denar porabiti sme, da je B. tačas, ko je denar porabil, glede na svoje tačasne denarstvene zadeve, premoženje res imel vrnitev v pravem času zavarovati, toraj mora biti pri obdolžencu izključen hudobni naklep, poškodovati ga, da pri kaznoprav-nem sojenji pred vsem pride do tega, oko vpreti v začetno pogodbino razmero med obema vdeležencema ne oziraje se na upodobo, ktero je ta razmera v teku časa pri spremenjenem stanu reči vzeti vtegnila; da se razvideti ne more ne iz A-ovega izrečenja ne iz njegovega vedenja, da je ta slučaj v pravnem pomenu le zadeval hranilo, ker A. pri nastopu ne bolj natanko zaznamovane potrebe nikakor ni terjal izročitve dane vrednosti, temuč le preskrbljenja kake druge vrednosti, tedaj je B-a za več kot za opravnika držal, in
ker A. tudi pozneje, ko mu je B-ova nezmožnost plačati znana postala, zastran izročitve zoper njega ni nobene stopinje storil, temveč se pri svoji sodnijski zaslišbi razločno odpovedal povračilu tega denarja; da se pri očitni mladen-ški lahkomiselnosti poškodovanca in pri obstavi Odkritosrčnosti lastne posesti ne morejo imeti važne njegove različne, ne s prisego potrjene sodnijske izpovedbe, da bi se zoper B. ustanovil resnični dogodek hudodelstva nezvestobe, tudi potem ne, če bi bil zatožbo na to staviti mislil, ker se pa kakor dokazano, ni zgodilo — toraj pomanjkljiva podlaga resničnega dogodka kakega hudodelstva s podpirajočimi dokazi nadomestiti ne more.
C. k. nadsodnija tržaška je z razsodbo dne 29. septembra 1862, št. 4032 B. omenjenega hudodelstva za krivega spoznala, ker je iz pozvedenega resničnega dogodka in iz pogodbe od obtoženca samega izdane, ktera vstanovi podlago preiskavi, brez vse dvombe in torej dokazano, da je bil obtoženec le samo hrani v ec njemu od A. izročenega zneska od 250 gl., s kterim ni smel gospodariti; ker je obtoženec vkljub temu omenjeni znesek za se obrnil, in ga A-u po njunem dogovoru ni vrnil; ker je zato v omenjenem dejanji objektivni resnični dogodek hudodelstva onezvestobe in B ov hudobni namen, škodo delati, v samolastni porabi denarja v svoj prid.
C. k. najvišja sodnija je obe razsodbi nižjih sodnij spremenila v tem, da je B-a od hudodelstva onezvestobe njemu v krivico štetega zarad pomanjkanja dokazov odvezala. Razlogi: Glede na to, da pri pomanjkanji popolnoma verjetnega , s prisego potrjenega poškodovančevega spričevala od nadsodnije navedene okoljščine ne zadostujejo, v nasprotji k obtoženčcvim opombam, in k mislim deželne sodnije obstoječo hranilno pogodbo med poškodovancem in obtoženčev naklep na nepovrnljivo prilastitev zaupanega zneska tako dokazati, da bi se njegovo zadolženje na hudodelstvu onezvestobe v smislu §. 260 kaz. reda s popolnim prepričanjem
23*
šteti zamoglo; glede na to, da pa po drugi strani niso ob moč prišle tudi zoper njega povedane v resnici očitne osum-be, da bi njegovo odvezo od zatožbe opravičile, morala se je obtoženčeva pritožba v tem vslišati, da je ona njega razsodbi nižjih sodnij spremenivši po §. 187 kaz. pr. zavoljo pomanjkanja dokazov od hudodelstva onezvestobe osvobodila in po §. 242 k. pr. od povračila stroškov kazenske pravde odvezala.
(Odločba najvišje sodnije dne 13. marca 1863, št. 1650.)
Predznamba na temelju §. 822. obč. drž. zak. velja od
prisojila.
Na prošnjo Miroslava Viljema F. lastnika zemljišč št. 17 in 18% v Lvovu je deželna sodnija lvovska z odlokom dne 1. maja 1869, št. 19685 Mešulemu T-u, zdajnemu lastniku poprej za Kazimira R. predznamovanih zneskov od 700 gl. in 1000 gl. velela, da naj v treh dneh dokaže, da je na posestvu št. 17 in 18l/4 s stesnjavo §. 822 obč. drž. zak. izvršena predznamba zastavne pravice za zneska 1000 gl. in 700 gl. opravičena ali da opravičba še ni dognana, sicer bi se mogla izbrisati predznamba. Ta odlok je zadobil pravno moč. Dne 10. maja 1869, št. 24135 je Mešulem T. podal prošnjo, v kteri je kazaje na prisojilo Marija G-ine zapuščine že dne 17. februarja 1862, št. 597 izdano trdil, da je predznamba opravičena. Ta prošnja je bila s sklepom dmš 3. julija 1869, št. 24135 Miroslavu Viljemu F-u vročena in Mešulemu T-u se je reklo, da gre na pravno pot za razsodbo o tem, je li omenjena predznamba opravičena in kterega stroški zadenejo.
Miroslav Viljem F. je pa dne 30. julija 1869, št. 39811 prosil za izbris neopravičene predznambe zastran zneskov 700 gl. in 1000 gl. in c. k. deželna sodnija lvovska je z odlokom dnč 3. septembra 1870, št. 37237 v to prošnjo dovolila; kajti po jasnih besedah §i 822 obč. drž. zak. stopi
v veljavnost s stesnjavo tega paragrafa izprošena predznamba še le po izdanem prisojilu, v tem pa prosilec za predznambo ni odvezan od dolžnosti opravičbe izprošene predznambe, v smislu §. 453 obč. drž. zak. mu naložene. Lastnik pred-znamovanih 700 gl. in 1000 gl. je tedaj dolžen, izprošeno predznambo v postavnem obroku opravičiti, in še le potem, ko bi se bila predznamba o pravem času opravičila, bi bila predznamba od časa izdanega prisojila veljavna, ko pa ni ne Kazimir R. kot prejšnji lastnik, ne Mešulem T. kot naslednik izprošene predznambe o postavnem času opravičil, se je morala vsled odloka dne 1. maja 1869, št. 19685, ne glede na tožbo še le k št. 31750 ex 1869 na platež omenjenih zneskov podano, dotična predznamba kot neopravičena izbrisati.
C. k.nadsodnija lvovska z odločbo dnč 30. januarja 1872, št. 34113 nivslišala zoper to podane Mešulem T-ove pritožbe in je spodbijani odlok potrdila iz razlogov od prvega sodnika navedenih, posebno zato, ker se vsaka izprošena predznamba opravičiti zamore z redno dognano tožbo za opra-vičenje, v pričujočem slučaji pa pritožnik v obroku s pravnomočnim odlokom c. k. deželne sodnije dne 1. maja 1869, št. 19685 postavljenem ni dokazal, da je na posestvu št. 17 in 18'/4 s stesnjavo §. 822 obč. drž. zak. izprošeno predznambo zneskov od 1000 gl. in 700 gl. a. v. z zgorej omenjeno tožbo opravičil, ali da opravičba še ni dognana, zlasti, ko se iz odloka predznambo dovolivšega ne razvidi, da je bila ta edino zarad tega namesto vknjižbe dovoljena, ker jo ovira stesnjava §. 822 obč. drž. zak. — Zoper to nadsodnijsko odločbo je Mešulem T. podal izvanredni priziv in pritožbo na ovrženje.
C. k. najvišja sodnija je ta izvanredni priziv vslišalain enoglasni odločbi nižjih sodnij spremenila v tem, da se v dotično Miroslav Viljem F-ovo prošnjo ne dovoli, „kajti iz spisov se razvidi, da se je predznamba z odlokom deželne sodnije lvovske dnč 24. decembra 1860, št. 46505 dovoljena,
ktere se tiče, dovolila na podlagi z vsemi postavnimi oblikami previdene, med Kazimir R-om in Franc H-ovom sklenjene pogodbe dne 21. novembra 1860, opira se toraj na pogodbo, na podlagi ktere bi se vknjižba brez zadržka dovoliti smela, če bi bil dolžnik Franc H. takrat že lastnik posestva št. 17 in 18'/4 v Lvovu, in da se je le zarad tega prosila in dovolila predznamba s stesnjavo §. 822 obč. drž. zale., ker Marijana G-ina zapuščina, v ktero ste omenjeni posestvi spadale, in na kteri je Franc H. kot naslednik oporočnega glavnega dediča pravico imel, le ni bila prisojena. Iz tega sledi, da ta predznamba glede njene opravičbe ne more biti enakega pomena s predznambo samo na podlagi §. 453 obč. drž. zak. zavoljo pomanjkanja postavne oblike v pogodbi izprošeno, temuč da gre pri tem edino za dokaz, da glede na stesnjavo §. 822 obč. drž. zak. ni nobenega zadržka. Kakor hitro je Mešulem T. kot lastnik poprej za Kazimira R-a predznamovanih terjatev v znesku 1000 gl. in 700 gl. vsled njemu zarad tega danega ukaza dokazal, da se je Marijana G-ina zapuščina že z dn6 17. februarja 1862, št. 597 izdanim, po dokazu spisov pravomočnim in podlago vknjižbi Franc H-a kot lastnika omenjenih posestev ustanovljajočega dekreta deželne sodnije poslednjemu v resnici prisodila, tedaj predznambi pridjani pogoj §. 822 obč. drž. zak. ni več na poti, ni nobene dvombe, da je stanu reči primerno dokazal, po tem takem se o izbrisu omenjene predznambe zarad njene neopravičbe nič več govoriti ne more. Ker je tedaj mnenje nižjih sodnij, da bi se omenjena predznamba morala opravičiti s tožbo iu da se ima pri pomanjkanji takega dokaza izbrisati, v oči-vidnem nasprotji s pravim pismenim stanom reči, mora se ta izvanredni priziv v smislu dvornega dekreta dne 15. februarja 1833, št. 2593 zbirke pravosodnih postav vslišati.
(Razsodba od 12. novembra 1872, št. 10857.)
Onezvestoba ni, ako založnik časnika ne odrajta pristojbin
za oznanila.
C. k. mestno-odredjena sodnija za prestopke v Pragi je z razsodbo dnč 25. septembra 1872, št. 7226 Miroslava K. in Hermana W. zarad neodrajtanja pristojbin za oznanila v krivico štetega prestopka zoper lastninsko varnost po one-zvestobi §. 461 kaz. zak. za nekriva spoznala.
Na pritožbo c. k. državnega pravdništva je c. k. nad-sodnija češka z razsodbo dne 4. oktobra 1872, št. 32188 prvosodnijsko razsodbo spremenila, oba obtoženca zgorej omenjenega prestopka kriva spoznala ter ju v osem- oziroma tridnevni zapor obsodila.
V prizivu zoper to podanem sta obtoženca trdila, da neodrajtanje pristojbin za oznanila ni nobeno sramotljivo dejanje in se že zarad tega za onezvestobo šteti ne more, da je dalje postava o pristojbinah za oznanila posebna postava in da se njeni prestopki ne smejo vvrstiti v splošnjo kazensko postavo, ker bi se sicer skoro vsak dohodni prestopek kot prekan kaznovati mogel, da naposled neodrajtanje takih pristojbin po postavi še celo dohodni prestopek ne vstanovljuje, in da te pristojbine založniku niso bile zaupane, temuč on bi jih bil imel iz svojega premoženja plačati.
C. k. najvišja sodnija je ta priziv vslišala in prvosodnijsko razsodbo v veljavi ohranila iz sledečih razlogov:
§. 181 kaz. postave jemlje k pojmu kake onezvestobe kot predmet zaupano blago, k obsegu pa njegovo kratenje ali prilastitev.
Akoravno so v §. 1 odstavku 5 ces. patenta dne 6. septembra 1850, št. 345 drž. zak. predmet odrajtovanja vsi razglasi in poročila, ktere kdo v časnike in v druge občasne spise države vvrstiti da, je vendar po §. 27 založnik časopisa neposrednje zavezan, to pristojbino odrajtati brez ozira na to, je li on pristojbino od dotične stranke vso, ali v manjšem znesku ali celo nič dobil, in ta zaveza zadene založnika sa-
mega (§. 28 črka d), ker v §. 29 ni izrečena zaveza drugih osob posebno onih, ki so priliko dale vvrstitvi v časnike, in ker se v tem paragrafu pod c omenjeni razglasi obračati ne morejo na časniške vvrstitve, kar se nedvomno vidi iz primerjanja 4. in 5. odstavka §. 1, potem §§. 23 do 25 s §§. 26 in 27.
Če tedaj postava državnemu zakladu za slučaj, ako bi založnik pristojbin za oznanila ne plačal ali plačati ne mogel, ni pridržala pravice, pristojbino terjati od naročnika oznanil, tega toraj za pravega plačnika nasproti državnemu zakladu ni spoznala, se tudi reči ne more, da je oni, kteri je k vvrstitvi priliko dal, znesek davščine, za odrajtanje v državni zaklad založniku časopisa zaupal, in da je založnik v njega stavljeno zaupanje na škodo zaupajočega obrnil, temveč je založniku iz vvrstitve oznanila v njegov časnik državnemu zakladu nasproti izhajala osobna zaveza do odrajtovanja vvrst-nine, ktere nespolnovanje ne ustanovljuje onezvestobe.
(Odločba najvišje sodnije dne 13. novembra 1872, št. 11693.)
Razpis pravosodnega ministerstva od 15. maja 1873, št. 249 na c. kr. deželne nadsodnije v Brnu, Gradcu, Pragi in Dunaju zastran določeb poverjevanja podpisov.
Mnogovrstne pritožbe zoper neugodnosti pri izvrševanji poverjevanja imen, izražene v mnogih prošnjah in obravnavah postavnodajnih skupščin silijo ozir jemati na to, da se povodi takim pritožbam zmanjševajo in skrbeti zato, da se kolikor mogoče strankam olajšuje poverjevanje podpisov.
Zategadel bi ne bilo odveč okrajne sodnije opozoriti na tukajšni razpis od 15. februarja 1872, št. 1992, kteri opominja na dolžno vljudnost, s ktero se mora s6 strankami občevati.
Pri tem se mora postopanje nekterih okrajnih sodnikov, kteri na obravnovanje zunaj sodnije poslane uradnike poob-
lastijo, pri tej priložnosti tudi poverjevanja podpisov deliti, kot posnemanja vredno priporočiti. Ravno tako posnemanja vredno je, da se nekteri okrajni sodniki sporazumijo z občinskimi predstojniki v to svrho, da stranke, potrebujoč poverjevanja podpisov, le na take dni k sodniji pridejo, kadar zamorejo tam druge pri sodniji ali pa bilježniku znane srenj-čane najti.
V	ravno isti namen se mora paziti tudi na to, da od bilježnikov razven sodnije opravljeni uradni dnevi zadostujejo potrebam prebivalstva. C. k. dež. nadsodnija naj torej pozve, na kterih krajih se v istini dnevi opravljajo in zraven tudi izveduje, če so potrebščine prebivalstva take, da se biljež-nikom v tem oziru nove dolžnosti naklonijo.
Izid teh preiskav in predlogi, ktere naj stavi c. kr. dež. nadsodnija, morajo se gledč na predpis §. 9 bilježniš-kega reda kolikor mogoče hitro ministerstvu pravosodja predložiti.
Ker se še včasih zgodi, da sodnije strankam nepristojno veliko truda in stroškov s tem potratijo, da zahtevajo razun poverjevanja podpisov strank tudi v prejšnih časih potrebne podpise prič in še celo njih poverjevanja, bilo bi primerno sodnije opomniti na s tukajšnim razpisom od 24. maja 1872, št. 6519, priobčeni, in plenissimo (v popolnem zboru) napravljeni sklep, kteri razlaga nepotrebnost takošne pomoči prič.
Prizadevaje si, strankam olajševati dobitev poterjevanj, moramo trdno se držati pravila, da se morajo predpisi za-stran dokazovanja istosti osob, kterih podpisi se poverjujejo, z največo točnostjo spolnovati.
V	občno korist se mora smatrati kot silno potrebno, da se vsaki tudi naj manjši prestop teh predpisov z največo ostrostjo kaznuje.
če sodnije predpise poverjevanj v duhu postave rabijo in se njenega namena drže, ne bo jim težko stranke, ktere jih zato poprašajo, po potrebnosti zadovoljno podučiti o namenu
predpisov poverjevanja in neobhodni potrebnosti teh poroštev za pravno varnost.
Sodnijam se mora naložiti, da si posebno prizadevajo stranke primerno podučevati.
Političnim družtvom je prepovedano z drugimi družtvi /stopiti v pismeno občenje in to velja deloma tudi za
telegrame.
C. k. raestno-odredjena sodnija Neubau je z razsodbo dne 25. aprila 1872, št. 765 dr. Sch-a, prvomestnika družtva na Neubau-u, prestopka §. 33 družtvene postave krivega spoznala in ga zarad tega na platež globe 5 gold, oziroma v štiri in dvadeseturni zapor obsodila, ker je vsled družtvenega sklepa odgovarjaje na dopis političnega družtva za gornjo Avstrijo dne 5. marca 1872, B-sko družtvo k svečanosti 13. marca vabilni ta le telegram oddati pustil:
„Političnemu družtvu za gornjo Avstrijo v mestnem ljudskem vrtu v Linci. Družtvo B-sko na Neubau-u v Beču vzklikuje z velikim veseljem svojim enakomislečim bratom v v gornji Avstriji k današnji svečanosti: Živijo!"
Sch., prvomestnik.
Dr. Sch. zagovarja se s tem, da je le kot zasebnik telegram nekemu družtvu v ljudskem vrtu v Linci oddal, in da telegram sploh ne spada pod §. 33 družtvene postave.
C. k. nadsodnija bečka je spoznala res z odločbo dnč 22. maja 1870, št. 9515 prvi ugovor za neveljaven, vendar je pa spoznala dr. Sch-a njemu v krivico štetega prestopka za nekrivega, ker družtvo B-sko po poklonu v telegramu se nahajočem še ni stopilo v nobeno zvezo z političnim družtvom za gornjo Avstrijo.
C. k. državno pravdništvo je v svoji zoper to "podani pritožbi trdilo, da §. 33 družtvene postave prepoveduje tudi stopanje v zvezo po dopisih, kar se je gotovo zgodilo, posebno zato, ker se je politično družtvo za gornjo Avstrijo v
drugem dopisu za telegrafski pozdrav zahvalilo s to prošnjo, da naj bode ž njim tudi v prihodnje v zvezi.
C. k. najvišja sodnija je nadsodnijsko razsodbo spremenila in prvosodnijsko razsodbo potrdila in sicer gledč na to, da je po nadpisu, zapopadku in podpisu od dr. Sch-a oddanega telegrama s tem družtvo B-sko na Neubau-u v Beču tem bolj gotovo s političnim družtvom za gornjo Avstrijo po dopisu stopilo v zvezo, ker se je oddanje telegrama vsled dopisa političnega družtva za gornjo Avstrijo, v B-skem družtvu branega, s kterim so bili udje B-skega družtva na Neubau-u k slovesnosti na 13. dan marca od političnega družtva za gornjo Avstrijo v Linci napravljeni povabljeni, sklenilo in na kteri dopis je poslednje družtvo odpisalo, in daje v §. 33 postave dne 15. novembra 1867, drž. zak. št. 134 političnim družtvom prepovedano ne le napravljanje združeb med seboj, temuč tudi taka zveza, v ktero bi po dopisih ali po poslancih stopiti vtegnili.
(Odločba najvišje sodnije dne 10. julija 1872, št. 7134.)
Občinski odbor se sme po sodnijski tožbi prisiliti, da županov občinski račun odobri ali pa mu pomanjkljeje
očita.
Janez R. je bil župan občine R-ske in je pri okrožn sodniji v Novem mestu tožbo vložil ter zahteval, da naj ona tej občini vsled §. 100 sodn. reda ukaže, da od njega kot župana za upravno leto od 1. novembra 1854 počenši do 31. oktobra 1855 o občinskih prejemkih in izdajkih položeni račun v obroku od sodnije določevanem potrdi ali očita zgreške. Okrožna sodnija je na to občini R-ski po določbi sodnjega reda velela, da mora omenjeni račun v treh mesecih tako gotovo potrditi ali zgreške očitati, kakor bi se sicer račun za potrjenega štel. Zoper ta odlok je občina podala pritožbo na nadsodnijo, ktera se je, ker se je v pritožbi kakor tudi pri obravnavi spodbijala sodnijska pristojnost, za-
stran vprašanja o pristojnosti obrnila na spodnje avstrijski deželni odbor.
Deželni odbor je izrekel mnenje, da stvar ni taka, da bi se moglo sodnijsko obravnavanje vpeljati, ker po §. 29 odst. 5 in §. 60 obč. reda je za pretresovanje in rešenje letnega računa edino le občinski odbor pristojen, ker se v postavi izrečena zaveza župana do dajanja računa ne more še le z razsodbo vstanoviti; ker se zoper župana, če je v zamudi, tembolj po §. 5 ces. ukaza dnč 20. aprila 1854, št. 96 drž. zak. postopati mora in to tudi onda velja, če bi bil že odstopil od službe, brez da bi bil račun položil, ker zaveza do dajanja računa zarad uradovanja trpi še po službi in ker je občinski odbor edino pristojna oblastnija za rešenje računa. Nadsodnija je potem v smislu dekreta dvorne pisarne dne 23. junija 1820, št. 1669 zbirke pravosodnih postav spise c. k. najvišji sodniji ža dosojo o vprašanji pristojnosti predložila.
Po mnenji c. k. najvišje sodnije se razlogi od spodnje avstr. deželnega odbora navedeni ne vjemajo s tem primer-ljejem, ker tu ne gre ne za kak prepir o županovi zavezi do dajanja računa, ne za njegovo primoranje do spolnitve te zaveze, ne za prepir o pravici občinskega odbora do pretre-sovanja in rešenja položenega letnega računa, temuč edino le za to, občino primorati, da potrdi ali zgreške očita v računu njej od njenega bivšega predstojnika danem. Ravno tako tudi se odločba c. k. najvišje sodnije dn<5 12. marca 1872, na ktero se spodnje avstr. deželni odbor naslanja, ktera odločba je bila z dogovorom ministerstva notranjih zadev izdana, ne nanaša na ta slučaj, ker pri oni odločbi * gre za drugo vprašanje, namreč za to, če zahtevanje kake občine zoper njenega od službe že odstopivšega predstojnika na dajanje računa zamore biti predmet sodnijskega obravno-vanja. V pričujočem slučaji pa, kjer se edino le vpraša, ima li od službe že izstopivši župan, kteri je za čas svojega uradovanja občini že račun dal ali vsaj trdil, da ga je dal,
pravico, od občine potrjenja ali očitanja zgreškov danega računa v odmerjenem obroku terjati in jo potem pri sodniji tožiti, se po mnenji najvišje sodnije ne more dvomiti nad trdivnim odgovorom na to vprašanje, ker je ta pravica po §. 100 sodn. reda dana vsakemu računodavcu in ker odločbe občinskega reda o tem niso nič spremenile.
Najvišja sodnija je v svojem dopisu na ministerstvo no-trajnih zadev mislila vprašanje od nadsodnije stavljeno tako razsoditi, da ima v tem slučaji sodnija razsojevati, kteremu mnenju se je omenjeno ministerstvu v svojem odpisu dnč 1. septembra 1872, št, 10543 pridružilo, ker je izreklo, da je od Janeza R. pri c. k. okrožni sodniji novomeški stavljeno zahtevanje pripravno za sodnijsko obravnovanje.
Cenitve zemljišč.
Naš list je že večkrat priložnost imel poudarjati, kako važni so sodnijski zapisniki o cenitvah zemljišč, da prihodnji kupec na tanko ve, kaj je na dražbi kupil, posebno ker se dražbe sedaj navadno opravljajo v sodnijskih pisarnicah, ne pa na zemljišči samem. Neobhodno potrebno je torej, da se navedejo vselej parcelske številke in ne samo domača imena posameznih kosov, še manj pa bi se imelo kar na kratko reči, da je pol zemlje ali celo zemljišče, ki se ceni, ker to nikakor ne zadostuje. S tem površnim cenenjem se rodijo dolge in drage pravde ali pa se dražba nazadnje za neveljavno izreče in upnik ima spet nove in velike stroške, pre-denj se pride do popravljene cenitve. Razun tega so sodnijski zapisniki javne listine, na ktere je treba obzir jemati pri razkosanji zemljišč in pomanjkljivi zapisniki v takih slučajih niso za rabo. Nektere občine imajo že svoje katastralne mape, ki se pri cenitvah zemljišč rabijo, kjer pa teh ni, se cenilni komisar pred odhodom na svoje uredsko opravilo o vsem potrebnem poduči pri davkariji ali vsaj pri zemljiščnih knjigah. 1
V današnjem slučaji je celo več parcel bilo od pol kmetije prodanih, pa še v javni knjigi ne odpisanih, torej je še bolj pomanjkljiv zapisnik, kteri se tako-le glasi: „Nr. 2188.
Protokoli
iiber die executive Realschatzung gegen Anton Radežič von Auen Nr. 12 in der Execution des Martin Grilc von Laibach pto. 220 fl. s. A. in Folge diesgerichtlichen Bescheides vom28. Februar 1873, Z. 1122.
K. k. Bezirks-Gericht Gurkfeldam 28. April 1873 in Commissione in Auen
Gegenwiirtig: Die Gefertigten.
Nach gemachter Eideserinnerung an die Ortsschatzleute wird zur Schatzung geschritten:
Die in Auen gelegene Halbhube Urb. Nr. 50 ad Herr-schaft Savenstein mit Einschluss der im Servitutsregulirungs-wege dazu genommenen Waldantheile, wird mit Riicksicht auf die Bodenbeschaffenheit, Kulturgattung und nach Abschlag der 1. f. Steuern und sonstigen Abgaben sonach rein bewertet
auf............... 1000 fl.
und das dazu gehorige Haus sub. Urb. Nr. 12 an der Commercialstrasse, neugemauert, mit Strohdach, bestehend aus 3 Wohnzimmern, Kuche und Keller nebst Laube wird rein bewertet auf..... 200 „
Zusammen 1200 fl.
lese Eintausendzweihundert Gulden.
Hiernach wird das Protokoli geschlossen und gefertiget mit dem Bemerken, dass jeder der Schatzleute als Entlohnung 1 fl. beansprucht.
Der Execut ist abwesend gewesen.
Kopatsch m. p.	Matias Lisez m. p.
Michael Radežič m. p. (Commissionskosten 10 fl. 54 kr.)	Schatzleute."
Pismena obljuba, da se bode plačilo v določeni kraj poslalo, še tega kraja glede na sodnijsko pristojnost ne postavlja za kraj izpolnitve.
Mabsimiljan L., trgovec v Beču, je kot opravilnika za brate S., tergovce v Berolinu posrednik bil pri žitni kupčiji in je s tožbo zahteval plačilo opravnine v znesku 16 gl. 83 kr. pri kupčjiski sodniji bečki trdivši, da so se toženci v Beču plačati zavezali.
Ker so toženci to okoljščino zanikali in ugovarjali, da ta sodnija ni pristojna, se je tožnik opiral na pisma E-H, v kterih se je govorilo o tem, to reč v Beču v red spraviti, za prav znesek v Beč poslati, in ponudil je tudi dokaz po pričah, glavno in dopolnitno prisego o tem, da je Žiga S. toženčev opravilnik meseca decembra 1867 tožniku obljubil, da bode po svoji vrnitvi iz Temešvara tožnikovo terjatev v Beču poravnal.
C. k. kupčijska sodnijabečka je s razsodbo dnč 12. januarja 1872, št. 148247 ugovor, da sodnija ni pristojna, pogojno vslišala, če tožnik z glavno prisego tožencu naloženo ne dokaže, da mu je Žiga S. obljubil njegovo terjatev v Beču poravnati.
Na tožnikovo prošnjo za presojo je c. k. avst. nadsodnija z odločbo dne 8. maja 1872, št. 10217 to razsodbo potrdila iz prvosodnijskih razlogov in glede na to, da bi, če bi se iz kupčijskih pisem od tožnika priloženih pristojnost kupčijske sodnije jbečke kot sodnija pogodbe z gotovostjo razvideti ne vtegnila, ne bilo potrebno, po pričah dokazovati o Žiga S-ovi povedbi zastran plačila tožnikove opravnine.
Ker se tudi iz tega dokaza ni nič gotovega pokazalo, ni ostalo nič drugega, nego spoznati na glavno prisego, toženi firmi o tej- okoljščini naloženo.
Tudi c. k. najvišja sodnija ni vslišala prošnje za do-sojo iz sledečih razlogov:
V tem, da ste obe nižji stopinji pristojnost kupčijske sodnije bečke podvrgle dopuščeni glavni prisegi, se nikakor
ne more dobiti kaka premembo enoglasnih razsodeb opra-vičevalna nepostavnost ali očividna krivica, ker pisma E-H odgovora, na ktera tožnik trditev razločne in v pogodbi izgovorjene odločbe, po kteri bi se bili toženci zavezali, njegovo terjatev v Beču plačati, opirati skuša, govore le o poravnanji reči v Beču in o pošiljatvi njegovega plačila; kraj, v kteri se mora znesek poslati, se pa zato po členu 325 kupčijskega reda še nima imeti za kraj spolnitve zastran pristojne sodnije ali v drugi zadevi in ker se tudi v Žiga S-ovi povedbi po priči Herman F-u potrjeni ne nahaja kaka določna obljuba do plačila ravno v Beču.
Če tožnik svoje trditve tudi z dopuščeno glavno prisego dokazati ne zamore, ne zamorejo dajati tudi pisma E-H, nikakor ne za pomenljiv izkaz njene veljavnosti šteta z iz-povedbo priče Hermana F. vred zadostnega vzroka, odve-zati ga od povračila sodnjih stroškov, po določbi §. 398 sod. reda zadevajočih.
(Odločba najvišje sodnije dne 15. oktobra 1872, št. 10217.)
Razlastitev v železniških zadevah.
Zarad rabe nekoliko v okrožji strijskega mesta ležečega sveta za izpeljavo priv. nadvojvoda Albrehtove železnice je c. k. okrajna sodnija strijska na prošnjo stavbinega poduzetja dovolila sodnijsko precenitev tega sveta, precenitne spise shranila in pozneje tudi precenjeni svet stavbinemu poduzetju prepustila. C. k. nadsodnija lvovska je zoper to od nekoliko posestnikov te občine vloženo pritožbo zavrnila. Vsled tega so podali s sodnijsko precenitvijo nezadovoljni zemljiščni posestniki prošnjo za dovoljenje dokazovanja k večnemu spominu v pozvedbo prave vrednosti si prilastenega sveta in za izdajo prepovedi stavbinemu poduzetju, da se nič ne prenaredi z omenjenim svetom do izpeljave navedenega dokazovanja.
C. k. okrajna sodnija strijska vsled odloka dnč 2. avgusta 1872, št. 3424 ni po §. 260 sod. reda vslišala cele prošnje, ker sploh ni bila dokazana nevarnost spremembe stvari.
C. k. nadsodnija lvovska je pa z odločbo dne 20. avgusta 1872, št. 21317 priziv udeleženih posestnikov vslišala in prvosodnijski odlok spremenila v tem, da je v smislu §. 9 črka e ministerskega ukaza dne 14. septembra 1854, št. 238 drž. zak. in postavo dn6 29. marca 1872, št. 39 dovolila prošeno dokazovanje k večnemu spominu, in tudi stavbinemu poduzetju prepovedala vsako prenaredbo z omenjenim svetom do izpeljave dokazovanja. Zoper to odločbo in prav za prav zoper odstavek vsako prenaredbo prepoveuovavni je priv. nadvojvoda Albrehtova železnica vložila priziv in v tem dokazovala, da bi bila spodbijana določba opravičena le potem, če bi se stvar ne vtegnila več pozvedeti po nastanib spremembah — da se le tako razumevati more §. 3 postave dne 29. marca 1872, št. 39 drž. zak., in da vtegnejo biti predmet takošne odpovedi primeroma edino le poslopja, vrti i. t. d., da bi se železnici zgodila. nepovračljiva škoda posebno zato, ker se zima bliža, in da bi sc z to določbo zidanje kolodvora v Striji zadrževalo; da je vse zahtevanje zemljiščnih posestnikov le nekako silenje železničnega predstojništva, i da se razlastitvena cena povikša; prošnjiki stavijo tedaj konečno prošnjo, da naj se dovoli dokazovanje na večni spomin in prekliče omenjena prepoved.
C. k. najvišja sodnija je ta priziv vslišala, spremenivši spodbijani odstavek nadsodnijske odločbe potrdila dotični odstavek prvosodnijskega odloka, s kterim se prošena prepoved ni dovolila, kajti v smislu §. 3 postave dne 29. marca 1872, št. 39 drž. zak. bi se smela takošna prepoved le izdati, če bi se o razlastitvi bivši stan reči p.ozneje vtegnil spremeniti po delih tako, ba bi se več pozvedeti ne mogel. Ker ,je pa bil dotični svet le deloma od železnice prevzet, in ker se njegova lastnost na obeh straneh čez ta svet peljane železnice, kakor tudi škodljiv vpliv na gospodarjenje tega
Privtik »lov. 1. lit.	24
sveta po izpeljavi železnice zavarovati zamore, tukaj toraj takošna sprememba sveta, po čem bi se njegova lastnost in prava vrednost več pozvedeti ne vtegnila, ne nastane, je po-polnama opravičena od prvega sodnika nedovoljena prepoved, in prvosodnijski odlok se mora, kar zadeva to reč, potrditi.
(Razsodba od 12. novembra 1872, št. 11475.)
v/ Bčelarsko družtvo
za slovensko dežele jo v Ljubljani osnovano, ker jo c. kr. vlada družt-vena pravila dne 29. aprila 1873, št. 8097 potrdila. Podpirajoči udjo dajajo ali dvojno letno plačo 3 gl., ali pa plačajo enkrat za vselej 15 gl.; delalni udjo pa plačujejo 1 gl. 50 kr. na loto; učitelji in nepremožniši kmetovalci pa plačujejo lo polovico, za kar dobivajo mesečni družtveni časnik v slovenskem ali nemškem jeziku.
Občni zbor bode 30. julija t. 1. po sledečem dnevnem redu.*) Že zdaj se je oglasilo črez 150 družtvenikov in pričakovati je, da se jih bode za to na Slovenskem priljubljeno stroko gospodarstva še dosti več oglasilo in takrat sme družtvo pričakovati izdatno državne podpore, ker ima enako družtvo na Moravslccm lotos 2.200 gl. državne podpore, pri nas pa so zemske razmere za obširni razvoj bčelarstva še ugodniše. Že sedaj se nahaja celo v goratih krajih precej razvito bčelarstvo in v Kranjski vojvodini so znameniti bčelarski sejmi in kadar se povsod vdomačijo premakljivi satov n i ki, bode tudi umno bčelarstvo mogoče. Po večletnem prizadevanji g. barona llothschiitza v Smreku, kterega je g. žl. Podgoro posnemati začel, jo sloveče ime naše sive slovensko bčele že
*) Načrt ustanovljajočega občnega zbora dne 30. julija t, 1. menda pri »Slonu«.
I.	od 8. do 10. uro razpostavljenje družtvenih učil, panjev in bče-larskega orodja.
II.	ob 10. uri začetek zborovanja:
1.	Pozdravljenjo gg. družtvenikov po začasnem odboru (baron Eothschfitz,
dr. Kazlag).
2.	Poročilo o dosedajnem delovanji (župnik J. Jerič).
3.	Volitev družtvenega odbora z ustnim glasovanjem.
4.	Volitov častnih udov.
5.	Strokovni govori:
a.	koristnost in prijetnost bčelarstva po družtvenem geslu: »Delaj, nabiraj, pomnožuj«. (Jerič.)
b.	vrednost Dzierzonovoga uka za bčelarstvo sploh in posebno za južno deželo našega cesarstva (baron Rothscliutz).
c.	pravno razmero bčelarstva s posebnim ozirom na davke. (Dr. Eazlag.)
6.	'Nasveti posamesnih gg. družtvenikov.
Po občnem zboru skupni obed, ako se o pravem času oglasi zadostno število deležnikov.
daleč po svetu razširjeno in zadnji čas jo bilo celo v daljno Ameriko nekaj naročenih bčel poslanih.
Nadejati so jo, da so bode ta gospodarska stroka boljo obnesla, kakor sviloreja, ker je mogočo tudi o nevgodncm vremenu bi^clam pomagati, kar po dosedajnih skušnjah pri svilodih nikakor ni mogoče. Tudi se od bčelarstva po sedaj veljavnih postavah, no sme nič davka pobirati, kakor odločuje patent cesarico Marijo Terezije, ki so glasi takole:
Patent vom 8. April 1775.
, »Dio Nutzbarkeit der Bienenzucht, boi der mauch fleissiger Unfar-than die reinsto und sicherste Quello seiner Contributionen fur die Er-fordernisso des Staates fiudet, hat Unsoro landesmutterlicho Sorgfalt rego gemacht, und wir haben Uus entschlosscn, diesen wichtigon Nahrungs-sprosscn durch besondore Aufmerksamkoit, und Untorstutzung nach und nach in unseren Provinzen zu verbreiten, mithin auf einer Seito dio er-forderlicho Hilfezuschaffen,aufderandern aber dio Hindornisso zu entfernen, dio dor Vorgrosserung diosos Gogonwurfcs entgegon stohen.
Wir haben dahero auf Unkosten des Aerarii
1.	in Wien eine Hauptlehrschule der Bienenzucht crrichtet, welcho in dem Garten des Bollvedoro alien Lehrbegierigon offon stehct, um dort dio #nothigen Kenntnisso theoretisch, praktisch, unci uueutgeltlich zu sammeln.
2.	Haben wir wirklich die Einloitung getroffen, wiederum in einem andern Theile von UnterOsterreich eine subalterne Bienenschulo, und wiederum eine in Mahren zu bestellen, mit dor nothigon Weisung an dio Landesregi.rungen Cberhaupt, wio eines Theils dio Wirksamkeit diesor Lehrschulen thatlich verbreitet, andern Theils aber nach und nach auch in anderen Gegenden und Provinzen, wo es die Lago gestattot, das Boi-Bpiel ergriffen, und iihnlicho Vorsehungen getroffen werden sollen. Es werden also:
3.	dio in diesem Patente enthaltenen Yorsichten derzeit nur allein fiir Oesterreich unter dor Enns und das MarkgraftUum Mahren gesetz-massig bestimmet und boidcrseitigen Landesregierungen nnbefohlen,
4.	dass diesolbo dio Aufmerksamkeit bei dem Geschiifte der Bienenzucht in dem Lande und ihron Schutz als eineu wichtigeu Theil ihrer Pflichton betrachten sollen.«
Artikel 5 und G treffen weitero Bcstimmungen fiber dio Bienen-schulen.
Artikel 7 und 8 erklaron zu mehrerer Aneiferung der Bienenzucht dieselbo auf cwige Zoiten von der Biirdo alles Zehents frei und treffen dar iiber weitero Ordnung.
Artikel 9 bestimmt Folgendes:
»Wo die Bicncneigonthiimor ihro Bienonstocke auf dio Waido, als zum Beispiolo auf dio am Endo des Sommers bliihenden Ilaidefelder, zu fiiliren verlangen, ist es ihncn allerdings ohno Hindernisse des Grund-eigenthumers um so inohr zu gestatten, als dio Bionon dem Wachsthumo der Pflanzen nicht den mindesten Schaden zufiigen kSnne'n; es ist aber dieser Gebrauch ohno Schaden des'Eigenthfltnors des.Gnindes in allwog iu pflegen, uud fiir den uusckidlicheu Gebrauch demselben ein billigea
Waidegeld, nacli Einvernehmen zu roichen, dcrmassen jedocli, dass es fur oinen Stock 2 kr. nicht iiberstoigon sollo, wolil verstanden, dass sowolil dio Hiitte, als dio Bowachung dem Eigcnthiimcr der Bienenstocke beson-ders zur Last liege.
10.	Vou den auf dio Waido fuhrcnden, und zuruckl'iihrenden Bie-nenstocken ist keino Mauth oder anderc Abgabo, dio alleinigo Wogmauth ausgenommen, zu bezahlen.
11.	Geben wir den Untertlianen unsere landesfiirstliche Versichorung, dass auch wir die Bienenzucht niemals mit oiner bosonderen Anlage, oder Abgabo an das Aerarium bologen, oder zu was fur offontlichon oder Privat-Vortheilen es sein mOge, bolegen lassen, soudern sio vielmelir bci vollkommener Freiheit schiitzen, schir-men, und unterstutzen werdon.
12.	Erwartcn wir von den Grundlierron gleiclien Vorschub, und •zwoifeln nicht, sie werden ihren oigenen Woblstand orkennoil,. der rnit den verbcsserten Gliicksumstanden der Untertlianen ihnen selbst zuwachset. In wolcher Bctraclitung sio befliesson sein werden, dem arm oren Ackers-manne unter die Armo zu greifen, dass er von dor Besserung unserer nach und nach sich verbreitenden Lehrschulen wirksamen Nutzen schopfen, und in Gelegenheit versetzt werden moge, sich wenigst den ersten Bifinen-stock anzuschaffen, der scbon von selbst den Stoff zur kiinftigen Ver-breitung giobt. In gloicher Absicht
13.	erkliiren wir, und wollen, dass tiberhaupt die Freiheit Bienon in beliobigor Anzalil zu pflegon, fur jeden Unterthan unverlezt erhalten, und in diescm Gevvorbo keiner gehindort werden sollo, massen jone Herrschaften, und Beamten unsere Gnado zu erwarten haben sollen, welche don Untertlianen in diesem ihren freion Gowerbe, unci zwar in dor Pflego sowohl, als in dem Handel und Wandcl mit Honig und AVachs, dio mindeste Hinderniss und Zwang im Weg zu legen, oder den bios ihren der Untertlianen Fleiss aus der naturlichen Billigkoit gebOhrenden Nutzen, auf was immer fiir Art cs s (fin moge, zu beschrankon, odor zu storen sich unterstehen sollen.
14.	Gestatten wir dcm Eigcnthtimer der Bienen, dass or ungehin-dert dio verflogenen Schwarmer durch 24 Stunden auch auf fremden Gruud und Boden verfolgen, und gegen billigo Vergiitung der allenfalls von einem Britten gemachtcn Auslagen einliolen konne.
15.	Wird unter Erstattung des doppclton Worths verbothen, eines Dritten Bienen zu vertilgen, es moge aus was immer fiir Yonvand ge-scbehen; auch gegen dio Eaubbicnen solle dieso Vertilgung nicht Platz greifen, massen es ganz wohl andero Mittel gicbt, dio cigenen Bienen-stocko gogen Eaubbienen siclier zu stelleii.
16.	Wider dio Bicnondicbo selbst, wcil ein dcrlei Diebstahl inter furta qualificata gehiirig ist, sollo nach der Streuge der Criminalrechto durch die Landgerichto ex Officio nach unserer bestehenden Vorschrift der Landgerichtsordnung Art. 94, §.11 verfahrcn werden, und werdon jeno Obrigkoitcn und Landesgerichto in besondcro Verantwoitung gezogen werden, deren nachsichtliches Betragen allenfalls uns angezeigt wcrdou
Zemljiščni prihodki na Kranjskem.
Po sedaj veljavnem starem katastru znašajo:
Cisti prihodki	od 236.852 oralov njiv	1,731.118 gl. S6 kr.
»	» 282.912 » travnikov	906.289	» — »
»	» 2.678 » vrtov	33.375	» 39 »
»	» 16.770 » vinogradov	181.467	» 41 »
»	» 355.690 » pašnikov	201.405	» 45 »
»	» 41.608 » planin	5.635	» 46 »
»	» 704.936 » gozdov	270.433	» 73 »
»	» 852 » močvirjev	482	» 57 »
»	» 4.801 » stavbnih prostorov	3&718	» 17 »
skupno 1,647.099 oralov	in 3,369.925 gl. 54 kr.
Po prihodnjem novem	katastru pa so začasno preračunih	okrajni cenitveni komisijoni:
čiste prihodke od 245.172 oralov njiv	na 1,315.501 gl. 79 kr.
» » » 283.105 » travnikov	» 1,027.949 »	C9
» '» » 9.980 » vrtov	» 85.867 »	19
» » » 16.542 » vinogradov	» 117.094 »	78 »
» » » 326.631 » pašnikov	» 229.490 »	91 »
» » » 32.164 » planin	» 6.200 »	35 »
726.104 » gozdov -	» 601.597 »	58 »
»
»	s »
» » » 3.900 » jezer in močvirjev » 3.120 » — »
skupno 1,643.598 oralov	in 3,386.822 gl. 29 kr.
Za mali grobni spominek prorano umrlega osmoSolca Fran co t a Cimpermana v Ljubljani, kterega slovstvena zapuščina so bodo menda izdala, nabira uredništvo dobrovoljno prinesko »in so bodo vsaki dar v >Pravniku« hvaležno potrdil.
Dosedaj so dali v ta namen : Janko L. šestožolec v Ljubljani 1 gld.
Miroslava E.......1 »
g. M. B. . ......10 »
Dr. Razlag......5 »
skupno . .17 gld.
Posredovalstva t. j. zaupni možjo- v občini, bodo po nedavno potrjeni deželni postavi za Vojvodino Kranjsko pravico imeli, do 300 gold, posredovati mod propirajočimi so strankami pri poravnavali, na podlagi kterih je mogočo za izvršbo prositi, kakor s6 sodnijskimi poravnavami in razsodbami. Upati jo, da so bodo tako posredoValstvo ustanovilo v vsaki občini in »Pravnik« bodo v kratkem prinesel dotično postavo in vso posrednikom potrebno obrazce ali formularjo, da se jim poslovanje olajša. «
Razredno tarifo vseh sosednih dežel prineso šo naš list v IV. tečaju, potem pa prevažno tarifo za vojvodino Kranjsko.
p. n. gg. prejemnikov „Pravnika slovenskega" v letu 1872.
Abram Anton, c. k. finančni
nadzornik v Mariboru. Abram Filip, o. k. okrajni sodnik v Tolminu. Abiam Jožef dr., odvetnik v Gorici.
„Akadcmicki spolek" na Dunaji. nAkademicky čten. spolek" v Pragi.
Akadcmiško bralno društvo v Gradci.'
Akadcmiško društvo BSlovcnijau
na Dunaji. Arcon Jakob. c. k. okrajni glavar v tSinju. Babnik Miroslav dr., odvetniški
concipient v Mariboru. Halon Anion, župnik na Polzeli, llaš l.ovio, biležniški vajenec v Cclji.
,,Beseda slovanska" v Gradci. Bcnko Janko, učitelj v Pasji vasi. Bisink Jožef dr., odvetnik v Trstu.
Bitamio Janez ur., o. k", okrajni
soilnik v Podgradu. Bcrčič Anton, učitelj v Žirch. Bognslovska knjižnica v Ljubljani. Bužic Anton. c. k. dcželno-sod-
nijski tajnik v Ljubljani. Božič Anton, posestnik v Ra-
dneluvoih. Bralno društvo pri Mali nedelji. Bratkovič Francc dr., odvetnik
v Krškem. Brcnco Jernej, župnik v Dutov-Ijali.
Bric Janez, c. k. okrajni, sodnik
v Vipavi. Brolili Matija, dekan v Šmarji. Budau Lavoslav, c. k. pristav
v Gorici. Cigalc Matevž, o. k. ministe-
rialni tajnik na Dunaji. Cois Anton baron, grajščak v
Ljubljani.
Costa E. H. dr., odvetnik ▼
Ljubljani. Čitalnica v Ljubljani. Čitalnica v Solkanu. Čitalnica pri sv. Vidu nad Ljubljano. Čitalnica v Sevnici. Čitalnica v Kranju. Čitalnica v Gorici. Čitalnica v Kamniku. Čitalnica na Črnem vrba. Čitalnica v Postojni. Čitalnica v Rifcmbcrgu. Čitalnica podnanoska v Razdrtem. Čitalnica v Rojani. Čadcž Ivan, posestnik v Polja« nali.
Čcšnik Oroslav, trgovco v Kne-žaku.
Čitalnica na Vranskem. Čitalnica v Novem mestu. Čitalnica v Ormoži. Čitalnica v Cclji. Dcbevij Janez , c. k. poštar in
posestnik v Kamniku. Dcrčar Martin, župuik v Polici. Dcu Eduard, c. k. pristav v Planini.
Dcvctak Valentin, o. k. okrajni
sodnik v Ajdovšini. Dolcno Henrik dr., o. k. pristav v Ložu.
Domicelj Anton, duhovni cxposit
v Orcliku. Domicelj Vckoslav, trgovec v Zagorji.
Dvoršak Anton , župnik pri sv. Vidu.
Einspielcr Andrej, c. k. profesor
v Celovci. Einspielcr Lambert, kn. škof.
tajnik v Celovci. Ekcl Jožef, c. k. okrajni glavar
v Novem mestu. Fcrjančid Andrej, pravnik na Dunaji.
Firbas Franco dr., concipient na Dunaji.
Gapparin Jožef dr., odvotnik v Gorici.
Gcršak Ivan dr., c. k. bilcžnik v Ormoži.
Gestrin Dragotin dr., c. k. pristav v Senožečah.
Gogala Ivan, pravnik na Dunaji.
Gomilšak Jakob, mestni pod-župnik v Radgoni.
Gorinp Jožef, c. k. okrajno glavarstveni uradnik v Gorici.
Govcdič Ivan, kaplan v Lučah.
G rasel I i Peter, pravnik in hišni posestnik v Ljubljani.
Gregoriii Vekoslav, pravnik na Dunaji.
Grcgorič Vekoslav dr., odvetniški viijenec v Ptuji.
Groblnik Davorin, župnik v Be-lilivodali.
Grof Tomaž, c. k. okrajn! sodnik v Kanali.
Grošelj Jakob, kaplan pri sv. Križu.
Gatman Emil dr., odvetniški concipient v Ljubljani.
Gymnazialna knjižnica v Novem mestu.
Hcrlc Anton, orgljar v Sulz-bachu.
Herman Mihael, deželni odbornik v Gradci.
Hočevar Jane«, c. k. dcželno-vladni svctovalec v Ljubljani.
Hirti Kranjo, kaplan v Marcn-bergu.
Hofer Dragotin, provizor pri sv. Jošta nad Polhovim Gradcem.
Hotl'mann Edunrd, c. k. okrajni sodnik v Metliki.
Hrašovcc Franco, c. k. okrajni sodnik v Sovodnji na Koroškem.
Hren Jakob, c. k. državni pravd-nik v Novem mestu.
Iluber Avgust, c. k. pristav v Ajdovščini.
Ipavic Gustav dr., zdravnik pri Sv. Jurju.
Irkič Janez, c. k. bilcžnik v Krškem.
Ivančič Jožef, c. k. notar v Tolmin«.
Ivanovio Milan, pravnik v Vu-kovaru.
Jarco Jožef, duhoven v Lipi.
Jenčič Vekoslav, c. k. pristav v Ribnici.
Jcnčio Ljndcvit, ausknltant v Novem mestu.
Jcran Luka, monsignoro, urodnik nI>anicc" v Ljubljani.
Jerctin Martin, c. k. tajnik ▼ Litiji.
Jerič Jožof, župnik v Do-bovci.
Jcsenko Ivan, c, k. gimnazialni profesor v Trstu.
Kandcrnal Anton, c. k. gimnazijski profesor v Ljubljani.
Kapler Jožef dr., o. k. okrajni zdravnik v Ljubljani.
Kaprec Janez, c. k. višjesod-nijski svetovalco v Ljubljani.
Kastelic Dragotin, o. k. pristav v Kočcvji.
Kavčič Jožef, o. k. notar v Komcnu.
Kavčič Jakob, c. k. knjigovodja v Brcžcah.
Kersnik Jožef, c. k. okrajni sodnik v llrdu.
Kobal Peter, vikar v Sedli.
Koeian Andrej, posestnik v Zorji.
Hočevar Štefan dr., c. k. okrajni zdravnik v GVljl.
Kogej Janez, učitelj v Brezovici.
Koder M , župnik na Slapu.
Kore» Matija, posestnik v Planini.
Korošec Janez, posestnik pri sv. Petru.
Koren Matija, kaplan v Bras-lovčah.
Iionšck Valentin, c. k. gimnazijski profesor v Ljubljani.
Kosec Franco, župnik v Klani.
Koželj Mihael, podžupnik v Metliki.
Kopač Jožef dr., odvetnik v Zagrebu.
Kozler Peter, grajščak v Ljubljani.
Kolarič Jožef, kaplan v Trbovljah.
Kritino Jožef dr., c. k. vseuči-liščni profesor v Pragi.
Krek Gregor dr., o. k. vscuci-liščni profesor v Gradci.
Krarovio Anton, posestnik v Dolenji vosi.	y
Krašovio Juruj, župnik v Šmart-ncm.
Krnus Vojtch dr., c. k. pristav v Planini.
Krkoč Štefan, knplan v Podmclci.
Kramar Janez, korar v Ljubljani.
Ercč Mafija, deželni tajnik »
Ljubljani. Krainc Franco, župnik pri sv. Marjeti.
Klaneič Štefan , c. k. okrajni
glavar v Kamnika, liuralt Janez A., o. k. auskul-
tant v Ljubljani. Kupljen Anton, c. k. biležnik v
Ilirski Bistrici. Kurcš Jakob, o. k. kotarski sudeo v Čemernici (vojaška granica}. Lnp»jne J., kaplan v Prečini. Lapajnc Janez, naduči(clj v Ljutomeru.
Lavric Anton , c. k. poštnar v
Novi vasi. Lenarčič Anton, c. k. prejemnik
na Vrhniki. Leitmaier Victor dr., c. k. de-želnosodnijski svetovalec v Novem mestu. Lerclicr Juri, knjigotržcc v
Ljubljani. Lcnček Alojzij, posestnik na Blanoi.
Lcgan Franco, kurat pri sv. Mihelu.
Legat Andrej, učitelj v Zagorji. Lehmann Albert žl., dr., c. k. višjesodnijski svetovaleo v Gradci.
Ledenik Julij, o. k. okrajni
sodnik v Kočevji. Lipoid V., rudarski c. k. nad-
svetovaleo v Idriji. Ličan Aleksander, trgovce v
Ilirski Bistrici. Liningcr Ulrich, c. k. višjesodnijski svetovalec v Gradci. Ložar Gregor dr., odvetnik v Vipavi.
Lovšina Gregor O., učitelj ve-
roznanstva v Kamniku. Lovriha Janez, posestnik v Dolini.
Lušin Andrej dr., c. k. dcžclno-sodnijski predsednik v Ljubljani. Martinak Viljclm, c. k. pristav
v Zatičini. Mayer Jakob, odvetnik v Celji. Martinak Jožef, o. k. pristav
v Žužembergu. Mnlikot Janez, c. k. okrajni
komisar v Krškem. Marusio Janez, vikar v Nabrczini. Milan Makancc dr., pravnik v Sisku.
Martinak Edaard, o. k. pristav
v Pliperku. Masten Jožef, kaplan na sladki gori.
Mesar Janez, župnik v bohinjski Bistrici. Mežnarec Anton, mestni kaplan
v Kranji. Mcle Janez dr., o. k. deželno-sodnijski svetovalec v Gradoi. Mencinger Janez dr., odvetnik
v Kranju. Milio Jožef, posestnik v malem Repna,
Minoriti čest. 00. v Ptuji. Mohar Martin, e. k. vodja po-
močnih uradov v Novem mesta. Može Alfons dr., odvetnik v
Ljubljani. Munda France dr., odvetnik v
Ljubljani. IVasko Janez, o. k. pristav v Kozjem.
Nabernik Ivan, o. k. pristav v
Kamniku. Novak Janez, župnik na Planini. Novak France Ser., dekan pri
sv. Martinu. Novotny Emanuel, c. k. pristav
v Mariboru. Nerat Mihael, učitelj v Ribnioi
na Pohorji. Občina Skrilje. Občina Senožeče. Občina Selca.
Ogrincc Viljclm, o. k. pristav v
Slovenjem Gradci. Ogrinec Janez, c. k. svetovalec
in odvetnik v Kranji. Ostertag Jožef dr., odvetnik v Sežani.
Okrajni odbor na Vranskem. Oschgan Simon, o. k. notar pri
sv Pavlu na Koroškem. Orel Jožef dr., c. k. biležnik
v Ljubljani. Ovčjak Janez, župan in posestnik na Vrhch. Olivo D. A., v Ajdovščini. Ponikvar Anton, kaplan v Marijah.
Pfeifer Viljelm, posestnik v
Krškem. Pajman Anton, kaplan v Rei-
chenbergu. Pfeifer Jožef, deželni konoipist
v LjuMjani. Pestotnik Anton dr., cdravnik v LJubljani.
Pogačar Janez Zl. dr., stolni v prost v Ljubljani.
Pajk Janez, o. k. okrajni glavar v Ljubljani.
Pckolj Ivan, pravnik na Dunaji.
Ploj Jakob dr., odvetnik v Ptuju.
Podboj Ivan, kaplan v Vipavi.
Prešern Valentin, o. k. sodnijski uradnik v Ljubljani.
Potnik Albin dr., odvetniški vajenec v Ljubljani.
Prcvo Valentin dr., odvetnik v Kranjo.
Papa Franjo, učitelj v Starom trgu pri Ložu.
Pavlio Valentin dr., odvetnik v Velikovci.
Pleško Dragotin , o. k. okrajni sodnik v Črnomlji.
Praprotnik Avgust, učitelj v Spodnjem Vrcnio.
PečkoJakob dr., odvetniški concipient v Mariboru.
Pitamio Franoe, c. k. notar v • Sežani.
Petovar Ivan dr., odvetnik v Ormuži.
Pctris Hiacint dr,, c. k. komisar v Tominu.
Pož Dragotin, o. k. uradnik v Zužembergu.
Pernišek Blaže, uo. v Ljutomeru.
Pec Dragotin, o. k. knjigovodja v Kranju.
Poliak Jožef, c. k. državni pravdnik v Gorici.
Parapat Ivan, administrator v Vranjipeči.
Pogačnik Ferdinand dr., odvetnik na Dunaji.
Potočnik Franco , c. k. stavbni svetovalec v Ljubljani.
Pustoslemšek Anton, posestnik v Lučah.
klabio Matija, posestnik v Jesenicah.
Ribio Viljem dr., c. k. biležnik v Ljubljani.
Reio Anton, korar in dekan na Vidmu.
Romd Anton, c. k. dcželnosod-nijski svetovalec v L^juliljani.
Rckar Janez, župnik na Barki.
Rataj France, c. k. notar v Slovenski Bistrici.
Remškar Matija, kmetovalec v Brezovici.
Ramor Ivan, kaplan na Bizelj-skem.
Ii Repič Emil, e. k. pristav v Ajdovščini. Razlag Juri, krčmar v Globokem. Rubič Luka, c. k. finančni komisar v Postojni. Rapoc France dr., c. k. notar 5	in posestnik v Mariboru.
;	Ribič Josip dr., odvetniški con-
cipient v Maribora. Rausch France dr., odvetniški
vajenec v Maribora. Ravnikar Nikomed, c. k. pristav v Idriji.
Storm Vcnceslav, naducitelj v Metliki.
Sternad Jožef, oskrbnik v Ja-j	vorji.
Sajovic Jožef dr., odvetnik v
Ljubljani. Schrey Robert žl. dr., odvetnik
v Ljubljani. Schmied J., c. k. deželnosod-rijski svetovalec v Ljubljani. Simenthal Jožef, c. k. knjigo-J	vodja v Ljubljani.
Strbeuec Juri dr., podžupnik v i	Ljubljani.
Stareo Matija, učitelj pri sv.
Jurju na Dolenskem. Soršak Matej, posestnik v Kropi. Steiner Janez dr., odvetnik v
Ljubljani. Stare Ferdinand, o. k. pristav ,	v Črnomlju.
Steska Edvard, c, k. pristav v Loki.
Seunik Vinko, k. žup. sudb.
stola prisednik v Varaždinu. Stare Jožef, c. k. anskultant v
Ljubljani. Svetec Luka, o. k. bilcžnik t Litiji.
t Serneo Janko dr., odvetnik v Mariboru. Skubio J., duhoven v Mirni. '>	Sovdat Anton, o. k. finančni
komisar v Voloski. Sajovic Janez, župnik v Mošnjah. Smrdu Franjo, trgovco v Ba-'	zovici.
Stuhcc Ivan, c. k. dež. sodniški
svetovalec v Cclji. Soudat Jožef, župnik v Kamnji. Stamcar Janez, kaplan v Semiču. Sablačan Mihaeltrgovec v )	Glinjah.
Schildenfeld žl Miroslav, o. k. deželnosodnijski svetovaleo v \	Ptuju.
Schonwefter Janez, c. k. bilež- >
nik v Ptuju. Schneid vitez .Jožef žl. Trcuen-
feld, o. k. dvorni tajnik na Dunaji. > Se-er Jožef, kaplan naVranskcm. ; Stres Ivan, duhoven v Merni, \ Šetina Janez, c. k. dežclnosod-
nijski pristav v Ljubljani. Šolar Ivan, o. k. deželni šolski -
nadzornik v Ljubljani. Šijnnec Alojzij, kaplan v Sclnici. ' Šabot Juri, župnik pri sv. Roku
na Sotli. Skoflc France, pravnik na Dunaji. Šlamberger Anton , pravnik v
Gradci.	J
Šcrbicl Matevž, dvorni kaplan
v Celovci.	j
Strucelj Juraj, o. k. pristav v
Ve'ikili Laščah.	'(
Žorn Gaspar, posestnik v Grajski vasi.
Šavnik Drngotin.Iekar v Kranju. Štibcro Janez, oskrbnik v Čcrni. Štuhuc Marko, krtplan vLeskovci. Turner Pavel, pravnik na Dunaji. Trepai Anton, kurat v Jngodišah. Tansek Mihael, mlinar v Slivnici. Triller Janez, o. k. notar v Loki. Tekavčio Dragotin, oskrbnik po-
silnc delalnice v Ljubljani. Trnovcc Daroslav, c. k. pristav
v Sežani. Tansek Ivan, koncipicnt v Brcž-cah.
Turner Jožef, posestnik v Frau-hcimu.
Tušar Anton dr., o. k. pristav
v Tominu.	• {
Učiteljsko družtvo v Ljubljani. ) Uredništvo „Učitcljskega tovar-
šau v Ljubljani. Uredništvo „Glasa" v Gorici. Učiteljsko družtvo v Črnomlji. Uredništvo „Bcscdnika" v Celovci.
Uredništvo ^Slovenskega Naro- .
da" v Ljubljani. Uredništvo „Pučkoga priljatelja"
v Varaždinu, Uredništvo ^Gospodarja" v Mariboru.
Uredništvo „Pravnika polskicgo" v Lvovu.
Uredništvo „Soče" v Gorici.
Uredništvo „Narodnoga lista" v Zadru.
Uredništvo „Pravnika" v Pragi.
Uredništvo „Zorc" v Mariboru.
Vončina Leon dr., profesor bogoslovja v Ljubljani.
Vidrič Lovro dr., odvetnik v Zagrebu.
Vošnjak Jožef dr., zdravnik v Ljubljani.
Valon Josip, tajnik kr. žup. sudbenoga stola v Požegi.
Velikajnc Anton , odvetnički perovodja v Zagrebu,
V'igcle Ferdo, posestnik v Ziljski Bistrici.
Vovšck France, pravnik na Dunaji.
Vcrbio France, c. k. okrajni sodnik v Kranjski gori.
Višnikar France, pravnik na Dunaji,
Winkler Andrej, c. k. namest-nijski svetovaleo v Tolminu.
Wenzovsky Janez, c. k. okrajni sodnik v Idriji.
Wieser Janez, kaplan v Zabnicah.
Wuchercr Filip, o. k adjunkt v Ptuju.
Zupančič France dr., odvetnik v Ljubljani.
Zupancc Jernej dr., c. k. biležnik v Ljubljani.
Ziirer Ferdinand, c. k. visje-sodnijski svetovalec v Trstu.
Zarnik M , učitelj v Kropi.
Zadnik Anton, c. k. okrajni tajnik v Krškem.
Žagar Dragotin, priglednik deželne blagajnice v Ljubljani.
Zinko Jožef, učitelj v Središči.
Žerjav M., farni oskrbnik v Medgorjih.
Žitnik Simon, o. k. uradnik" v Planini.
Zuža Ivan, posestnik v Grižah.
Žan Ivan, podžupnik v Srednji-vasi.
Žnidarčio Andrej, vikar v Banj-
šicah.