mäm I1MDIKA 1957 P*. IZHAJA VSAKO PRVO NEDELJO V MESECU Uredila Jože PETERLIN in Dušan JAKOMIN VSEBINA Jože Peterlin: Naši tabori .... 49 Zora Saksida: Zbogom, gospod profesor ............................50 Mirko Javornik: Izpod Triglava na Himalajo.......................52 Ljubka Šorli: K tebi pojdem ... 53 Zdravko Ocvirk: Romanca .... 53 Stanko Janežič: Mož z otroki ... 54 Bruna Pertot: Pesem...............54 Ferruccio Jakomin: Ribičeva tožba 54 B. Zemlja: Uganka.................54 Judita Romana: Grbavec............55 Književnost in umetnost...........55 Gledališče...................... 56 Ljudska prosveta..................57 Dušan Jakomin: Radio - posrednik 59 Lojze Škerl: Duhovna misel ... 60 Naša darila otrokom...............60 Iv. Teuerschuh: Kaj pa naši očetje 60 Razgledi..........................62 Miranda Zafred: Cannes............64 Na platnicah Pisma Mladiki — Jože Peterlin: Literarni pogovori Zunanja oprema: Janez PREPELUH Vinjete poglavij: Franko Piščanec Uredništvo: Trst, Via Trento 2 Gorica, Riva Piazzutta 18 Uprava: Trst, Chiadino in Monte 1109, tel. 90-315 (Aldo Štefančič) Registrirana na sodišču v Trstu št. 193 Odgovorni urednik: Dušan Jakomin Tiskala tiskarna »Graphis«, Trst, ulica Sv. Frančiška 20 — Telefon 29-477 ___________________________________J */4/r/r7_____ MLADIKI KINO IN TELEVIZIJK-. Veliko beremo danes o krizi filma. Ali je temu kriva tudi televizija in koliko? Kaj se Vam zdi? Splošno znano je 'dejstvo, da obstaja danes filmska kriza, tako v Angliji, v Franciji, v Italiji in tudi v sami Ameriki. Težko je reči, ali je tudi kriva bolj konkurenca, predvsem televizija, ali slaba kakovost filmov. Ameriško občinstvo na primer vedno bolj zapušča kinodvorane. Značilen primer je v Angliji, kjer stavkajo filmski tehniki in grozijo celo filmski igralci. V Italiji je bilo 1956. leta 574 milijonov lir dohodkov manj kot leta 1955. Omeniti moramo še, da je bila v letu 1956 povišana vstopnina za 30 lir. Glede gledaliških predstav 1300 milijonov lir manj kot v prejšnjem letu), pa se zdi, da ni krivda v kako-vosti predstav, temveč v konkurenci televizije. KULTURNI DOM, ki že raste od tal, obeta za Tržaške Slovence večjo možnost kulturnega in prosvetnega izživljanja. Vendar me zanima, ali je ta kulturni dom namenjen vsem Tržaškim Slovencem, ali samo eni politični skupini. Vidim namreč, da samo eno časopisje piše o gradnji tega doma. da je samo ena politična skupina točno informirana o delu in napredovanju gradnje in da je baje že določeno, kdo bo imel v stavbi svoje prostore. Kaj sodite vi, gospod urednik? Sodim, da bi moral biti Kulturni dom last vseh Tržaških Slovencev, če je dala zanj denar Italija kot nekako odškodnino za požgani Narodni dom, ki so ga bili postavili vši Tržaški Slovenci. Razen tega si ne morem misliti, da bi mogla demokratična država kot je Italija, postaviti Dom le eni politični skupini narodne manjšine v svoji državi in da bi bila zmožna dati le njej možnost kulturnega udejstvovanja. Ali je ta kulturni dom last vseh Tržaških Slovencev, ali pa bo zgradila država hišo vsaki politično kulturni skupini Tržaških Slovencev. Ker pa zadnje ni verjetno, je najbrže ta kulturni dom res namenjen vsem Kako to, da razpolaga zdaj — vsaj teoretično — z njim samo ena skupina, Vam zdaj res še ne bi znal odgovoriti. Slišali smo izjave raznih Nudi — Italijanov in Slovencev — da bo kulturni dom namenjen vsem '1 r-žaškim Slovencem. O tej zadevi se bomo pozanimali na merodajnem mestu •n Vam bomo odgovorili določneje. Skušali Vas bomo seznaniti tudi z načrii in nameni te nove stavbe. SKLENILA SEM, DA NE BOM SLA VEČ V ŠOLO. Zame pomeni učenje velik napor. Ničesar nisem zmožna napraviti in ko sem skupaj z drugimi, vidim, koliko mi manjka in koliko so druge pred mano. Imam eno samo veliko željo, postati slavna pevka, da bi lahko premagala v sebi čut manjvrednosti. Prva tvoja dolžnost naj bo učenje in glej, da boš izdelala, če nisi zdai, pa oktobra. Najprej pokaži pred svojimi starši dobro voljo v tem, potem boš lahko uresničila svojo veliko željo, če imaš res dar. Toda, kaj če se varaš o svojih sposobnostih? Velike pevke so redke, dočim z marljivostjo lahko dosti dosežeš s tem, da končaš študij. Tisti čut manjvrednosti verjetno ni nič drugega kot lenoba. Na segaj pod oblake, ostani na zemlji! »POROČILI SE BOSTE S ČLOVEKOM, KI NI SLOVENEC?« me boste strašno zaničljivo pogledali. Vidim Vas, saj berem Mladiko in vem, kaj mislite. Toda, dragi profesor, sem že nekaj stara in ni mi bilo dano, da bi srečala med svojimi rojaki človeka, s katerim bi delila življen-sko usodo. Pač pa me je povsem očaral človek sosednjega naroda. Spoznala sem ga in se prepričala da je dober, pošten, da me ima resnično rad, da spoštuje moj narod in moje mišljenje. Morda bo boljši mož kot pa bi bil marsikateri Slovenec. A vendar se obračam na Vas — kaj pravite? Ali me obsojate? Vedite, da se nisem in se ne bom nikdar v srcu spremenila. Le košček sreče bi rada tudi jaz užila. Gotovo ne bi rada Mladika posnemala vse tiste številne revije, ki v podobnih vprašanjih in odgovorih govore največ o ženitnih vprašanjih. Toda Vi ste postavili ta problem mnogo više in na lepšo, plemenitejšo podlago. Razen tega živimo na meji, ko se dnevno srečujeta in živita skupaj dve narodnosti in je tedaj ta ■problem živ in pereč. Zato ne bi bilo prav iti mimo njega. Draga gospodična, oba poznava več družin, ki so mešane. Pogosto so te družine srečne. Sam imam v šoli učence, katerih matere ne znajo slovenščine, ko pridejo vpraševat, kako njihov otrok napreduje. Oče pa je (Nadaljevanje na 3. strani platnic) Vsaka številka Mladike stane 60 lir, po pošti 80 lir. Celoletna naročnina (10 številk) 600 (800) lir. Naročnina za ves letnik v Ameriki stane IV2 dolarja. Nekoč je zavladalo na Slovenskem popolno mrtvilo. Narod se ni zavedal svoje samostojnosti, svojega obstanka in pravice do lastnega življenja. Stoletja so mu vladali tujci in ga pač uspavali v mrtvi sen. Pa je nastopil veliki slovenski škof Anton Martin Slomšek in zaklical narodu, naj vstane iz spanja, naj, poveliča materino besedo in ji ostane zvest. Za njim je prišel iz vasice na Gorenjskem Prešeren in je zapel v rodnem jeziku čudovito pesem, da je v trenutku dvignil svoj narod iz zaostalosti na evropsko kulturno višino. Toda stoletja potem so prinašala dremavico in malodušje; narod je razjedala odvisnost, pomanjkanje samozavesti in vere vase. In tedaj so naši rodoljubi začeli znova vzbujati pogum: klicali so množice na velike shode po vsej, Sloveniji, od štajerskih goric do bele Ljubljane, tja v Belo krajino in Kranj, pa na Goriškem in sem do naše Doline. Na teh velikih shodih so govorili o pravicah naroda, o njegovem jeziku, zgodovini in bodočnosti. »Tabore« so imenovali ta velika zborovanja pod milim nebom. Kakor so nekoč naši dedje v trdnjavah — v taborih branili svojo krščansko in narodno izročilo pred turškim polmesecem, tako naj zdaj na teh taborih branijo svoje narodno življenje pred nastopajočo smrtjo. In narod je dvignil glave. Dvignila se je pesem pod nebo, zapela je slovenska govorica ne samo na vasi, ampak tudi v mestu, med gospodo, ki se je v svoji komodnosti in narodni nezavednosti posluževala največ le nemškega jezika. In na teh velikih zborovanjih so slovenski ljudje začutili, da jih je mnogo in da jih ni treba biti strah, le da so združeni in da se zavedajo svojega življenja. Vstala je prerojena Slovenija pod Triglavom, ob morju, pod panonskimi topoli, v valoviti Dolenjski. . . Eno samo hotenje: življenje! Ena sama lepota: slovenski svet! Ena sama zvestoba: izročilu in materini besedi. Od tedaj do danes je preteklo mnogo let. Viharji in mirovne konference so šle preko Slovenije. Slovenija danes živi kot nikdar. A ponekod se je ponovila zgodba preteklosti o malodušju, izdajstvu in spanju. Zato začenjamo znova s tabori iz leta v leto, da bi, kot nekoč, razgibali mrtvilo, da bi poveličali našo pesem in dvignili na oltar tisto našo preljubo slovensko besedo, ki je bila tolikokrat zamolčana, tolikokrat opljuvana in ponižana od tujcev in od lastnih sinov. Da, tudi od lastnih otrok izdana; ki pa vendar živi. Živi predvsem v duši naših mater in očetov v Nabrežini in Dolini, v Bazovici in v Šempolaju in še v vseh drugih naših vaseh. Živi v mladem rodu, vsaj v tistem, ki je zdrav. In ta s ponosom in poletom pripravlja tudi letos tabor — praznik naše besede in pesmi in praznik vere v svoj narod. Naj prevzame in zajame vse Tržaške Slovence ta nova mladost in prerojenje! JOŽE PETERLIN NAŠI TABORI bogom, | ZORA SAKSIDA gospod profesor... Junijska noč je prižigala svetle zvezde, divji kostanji so šelesteli v hladni sapi, tu in tam je zamrl zapoznel korak. »Zbogom, gospod profesor, zbogom in lahko noč!« Preprost pozdrav znancev, ki se ločijo na večer, da si bodo že naslednje jutro želeli dober dan, a v resnici slovo in ločitev dveh duš, ki druga drugi z besedo ne smeta odkriti z očmi že davno razodete skrivnosti. Med njunim pozdravom in med pozdravom vsakdanjih znancev je bila vsa razlika v žalost skrivajoči mehkobi Aninega glasu in v profesorjevem dolgem, božajočem pogledu. »Zbogom, gospod profesor, zbogom in lahko noč!« S počasno roko je pobožal pravkar prebrane vrste. S soncem ožarjena osivela glava se je stežka dvignila, sive oči, ki so zgubile vso nekdanjo ostrino, so se zgubile preko cvetočega španskega bezga v svet pozabljenih let, vračajočih se po prebranih vrsticah. Sedela je v drugi klopi ob vratih od pete gimnazije do velike mature. Pazljivo je sledila njegovi razlagi, z nalivnim peresom naglo pisala njegove besede in se le včasih ozrla vanj, da zopet ujame zgubljeno nit razlage, in že spet hitela s pisanjem. Že pri prvi uri si je pridobila njegovo naklonjenost, čeprav ji ni bila v korist, ker je bil do vseh nepristranski; za dobro oceno je morala znati kot druge, profesorjeva naklonjenost je bila v tem, da jo je imel v sebi na prvem mestu, se med predavanji najiajše ustavljal z očmi v njeni klopi in da je bila ona vzrok podajanja psiholoških momentov •zgodovinskih dogodkov, ki jih je obravnaval. Njen nenavadni vpliv na strogega profesorja se je skrival v dekletovi izredni resnosti, zrelosti ter v duševnem trpljenju, ki ga je pred sošolkami spretno skrivala, izkušenemu štiridesetletnemu možu pa ga je izdajal vsak njen gib, vsaka beseda, vsak pogled. Ure v njenem razredu so mu bile najlepše, vedno znova je čakal, da se sreča z očmi, ki se bodo dvignile iznad zvezka. Živel je le za ta srečanja in za trenutek, ko je šel iz razreda in mu je ona odprla vrata ter ga še zadnjikrat pogledala v pozdrav. Znova si je nabavil zgodovinskih knjig in izrabil vsako prosto urico za njih podrobni študij, da bi si obogatil znanje zaradi nje in za njo, veseleč se trenutkov, ko bodo njene oči pustile zvezek na klopi in se zagledale v njegove. Nestrpno je čakal teden pred konferenco, ko je razred natančno izprašal, Anino ocenjevanje pa prihranil za zadnje kot cigareto po črni kavi, ji smel zreti v oči skoraj celih deset minut. Včasih se je obrnil k oknu ali stopil po katedru, da ne bi zbudil sumničenja pri ostalih, ali njegovo prizadevanje je bilo že dolgo odveč. Zdavnaj so že dekleta odkrila njegovo srčno skrivnost, čeprav je šele v osmi ena izmed njih podražila Ano: »Saj vemo, da ima vsak profesor eno rajši kot druge. Ivan Grozni se je zagledal vate, saj samo tebe vidi in sliši.« Ana je zardela, v njej pa se je zganilo ob toplini veselja nad odkritjem nečesa, česar si ni upala priznati. Odslej je skrbno pazila na svoje poglede, a vselej ji ni uspelo, pobegnili so ji k dobremu obrazu, v drage oči. Največja muka ji je postalo spraševanje. Bila je boječa in sramovala se je svoje preproste zunanjosti že v klopi, kaj šele na odru, ko so jo mogle obrati sošolke od nog do glave. Doma so bili zelo premožni, skozi očetove skopuške prste je šel vsak novec, otroke je oblačil po dveh letnih časih: za zimo težko volneno obleko, za poletje lahko svileno. Za čevlje je veljalo isto pravilo. Dokler so bili otroci majhni, ni bilo v tem nič nenavadnega, ali v višji gimnaziji to ni šlo brez ponižanja in smeha. Vprašanje je rešil predpisani šolski predpasnik, ki je po drugi strani izdajal starokopitnost v blagu in kroju. Dekleta se sicer niso spotikala ob revna oblačila sošolk, ali v obnašanju do njih se je le čutila nekakšna nadrejenost, ki jih je v šolskem življenju ločila v dva tabora. Življenje v takem okolju je bilo Ani prava muka, čeprav ni tega z ničemer izdala. Svoje skrite sovražnice je odkrila v političnih sporih, ki so bili v razredu na dnevnem redu ob državnih in narodnih praznikih. Čudila se je nasprotnicam, ki so svoje napade pozabile, čim so minili, in prosjačile pomoči pri spraševanju in šolskih nalogah, Ani pa je bila izgovorjena beseda kot nezbrisno dejanje, ki te je od nekoga ločilo ali z njim združilo, in preko tega nisi mogel, ne da bi se osmešil. Občudovala je nekatere sošolke zaradi močno razvitega čuta prilagojevanja, ki ga je v sebi pogrešala. Prepričana je bila, da je ne bodo zaradi njenih političnih načel nikdar napadle odkrito, ker so potrebovale njeno znanje, ali to je vseeno ni zbližalo z njimi. V klopi se je čutila zavarovana pred njih pogledi, oder je bil zanjo sramotilni steber. Motila jo je tudi počasna govorica, ki se je je dobro zavedala in ki ji je součenke niso odpustile, ker jih je prisilila k popolnemu molku. Profesorjev pa ni moti’a, ker jo je Ana odtehtala s premišljenim odgovorom, ki je res zahteval nekaj več časa, a bil tehten, jezikovno pravilen in je že izdajal samostojno lepoto sloga. Nepotrebnih besed, ki bi zakrivale neznanje, pri Ani ni bilo. Če ni znala, je odkrito priznala. Nekoč si je s tem pridobila masten cvek, a žal ji ni bilo. Pri fiziki so se vse po vrsti zgovarjale, da niso imele knjige, da jim je bilo slabo, da so morale z materjo k zdravniku in podobno, dokler ni prišel profesor do nje, ki je prva odkrito povedala, da se ni učila in ne zna. Zapisal ji je cvek, ostalih sedem je opravičil kljub smešnosti izgovorov. Profesorju zgodovine je ugajal tudi njen mehki, čisti glas, s katerim je pripovedovala o preteklosti kot o sedanjem življenju, ki se tiče tudi nje in njega. Rdečica, ki ji je zaplala v lica, čim je poklical njeno ime, ni zginila ves čas spraševanja, in bila je v živem nasprotju z njenim mirnim nastopom, ki je tako pomirjevalno vplival na profesorja, da je tonil svet okrog njega v pozabo, pred njim in v njem je bila le Ana, preprosta in ponižna osmošolka, ki mu je z očmi razodevala svojo bogato notranjost. Stopala sta nekje pod senčnimi drevesi, megla se je stopila v žarkem soncu jutra in njune ljubezni, njuna govorica je bila vesela, polna smeha, veselja, sreče... Pa je bil že zopet profesor, pogled na zaprte zvezke in knjige na klopeh, pogled na misleče obraze osmošolk ga je iztrgal lepemu svetu, že je stal pred dijakinjo Ivan Grozni in mukoma vrgel iz sebe: »Napoleonov zadnji poraz in njegove posledice za naše kraje.« Tokrat je bil le na pol pri Aninem odgovoru; marsikaj je preslišal in bil zato nezadovoljen. Začela je znova, ker je opazila njegovo raztresenost, a tudi drugič ni bil zadovoljen z odgovorom. Poklical je drugo, zelo slabo dijakinjo; zdrdrala mu je na pamet po knjigi odstavek, ki se je res nanašal na Napoleonov poraz, a še od daleč ni bil pravi; zadovoljila ga je in sedla s pozitivnim redom v nemajhno začudenje celega razreda. Ani je bilo hudo zaradi slabega reda in še huje zaradi krivice. Proti svoji navadi profesor ni nadaljeval z izpraševanjem. Začel je razlagati novo snov in že mu je pogled počival na Ani. Pred njo na klopi je bil odprt zvezek, v rokah je imela nalivno pero, a pisala ni. Na prazno stran je risala čačke, ki so jih meglile solze v očeh. Profesor je utihnil, ves razred je obstal v mučnem molku, gledal zdaj profesorja zdaj Ano, ki še slutila ni, kaj se dogaja okoli nje. Zaprla se je v bol razočaranja nad edinim bitjem, ki ga je v svoji mračni mladosti cenila in ljubila. Ivan Grozni je stopil k oknu in gledal ven do zvonjenja. Pri odhodu iz razreda si je moral sam odpreti vrata, Ana ni niti vstala. Po konferenci je bila vprašana isto vprašanje in isti odgovor je profesorja zadovoljil. »In zadnjič, Pavlič, kaj se je zgodilo?« Ni odgovorila; v očeh, ki so se za trenutek ujele z njegovimi, je bila trda, mrzla odtujenost. Zbal se je, da jo je zgubil. Po valeti jo je spremil domov. Manjkalo je nekaj do polnoči; noč je bila hladna, čeprav so minevali zadnji junijski dnevi. Pred njenim domom sta se ustavila i;i Ana je plaho povabila: »Gospod profesor, luč je še, stopite malo k nam!« »Hvala Ana, pozno je že. Žena bi bila v skrbeh.« Prvič v štirih letih jo je poklical le s krstnim imenom. Bledo upanje je odgnala misel, da mu daje pravico do tega dekleta. »Gimnazija je za vami. Ali ste zadovoljni?« Da bi videl v njeno dušo in odkril žalost, ne vprašal bi tako neumno. Nič več njegovih ur, nič več njegovih pogledov in mučnih, pa vendar lepih spraševanj, vsega je konec. Previdno se je ognila pravemu odgovoru: »Univerza me mika, zgodovina.« Ni vedela, kdaj je zajel njeno od bolesti potno desnico v svoje široke, vroče dlani, in bala se je solz v svojih očeh, da bi ga pogledala, ko je dejal: »Tako ti bo ostal spomin na najine zgodovinske ure. Srečno, Ana!« Zaprla je v srce njegove dragocene besede, ki so jo poplačale za vse trpljenje takratne krivice in ji še navrgle bolestne sreče in je pozdravila: »Zbogom, gospod profesor, zbogom in lahko noč!« Njen korak je utihnil na mehki prsteni poti, senca se je skrila v gostejšo senco latnika. Brez volje se je obrnil in prikolovratil domov šele proti j utru. »Dolgo ste jo potegnili,« je dejala žena, ki jo je zbudil s škripanjem vrat. »Valeta pač,« je malomarno odvrnil in odvozljal kravato. Skozi zavese je posvetila jutranja zora in posijala v njegovo razdvojeno življenje: za njim se je v spomine potapljalo življenje ob ženi, pred njim je vabilo hrepenenje po Ani. Nista se videla več. Zdaj, ko so mu v zdravilišču potekali zadnji dnevi, mu je prišla v roke knjiga Aninih črtic in novel. Naslov njenega prvega dela je bil njun zadnji pozdrav. Odmaknil je roko z dragih vrstic in bral znova: — Junijska noč je prižigala svetle zvezde, divji kostanji so šelesteli v hladni sapi, tu in tam je zamrl zapoznel korak. »Zbogom, gospod profesor, zbogom in lahko noč!« Preprost pozdrav znancev, ki se ločijo na večer, da si bodo že naslednje jutro želeli dober dan, a v resnici slovo in ločitev dveh duš, ki druga drugi z besedo ne smeta odkriti z očmi že davno razodete skrivnosti. Med njunim pozdravom in med pozdravom vsakdanjih znancev je bila vsa razlika v žalost skrivajoči mehkobi Aninega glasu in v profesorjevem dolgem, božajočem pogledu. »Zbogom, gospod profesor, zbogom in lahko noč!« Ni bral dalje, ni mogel brati dalje, pred njim je stala Ana v valetni obleki, ga vabila s svojim toplim pogledom in smehljajem. Že je vstal in stegnil roke, da jo ves mlad in lep privije v svoje naročje, a roke so zadele ob trdi rob mize, glava je težko udarila ob kamen, starček se je zgrudil. Iz španskega bezga je pribrenčala čebela in sedla na njegove lase, ožarjene z mladim soncem, misleč, da je cvetoč grm, in profesorjeve ustnice so se še v smrti smehljale Aninemu zadnjemu pozdravu : »Zbogom, gospod profesor, zbogom in lahko noč!« »Enaintridesetega maja 1954 je bil greben pod vrhom Dhaulagirija dosežen. Argentinska odprava je stala više kakor Švicarji prejšnje leto. »Toda tisto jutro sem predvsem in dobro čutil, da so moje noge mrtve; zdelo se mi je, da nosim namesto kit, kosti in mesa ledene kose, pritrjene na gležnjih ... »Še ko sem se odpravljal na ekspedicijo, mi je nevarnost zmrznenja živo stopila pred oči. Dan, ki sem se ga vedno bal, je zdaj prišel. V otopelosti 7500 metrske višine me to še davno ni tako prizadelo, kot bi si kdaj prej predstavljal. Včasih se mi je skoraj dozdevalo, da noge, ki jih drgnem in poskušam spraviti k življenju, sploh niso moje. Pač pa se mi je živo in jasno zagrebla v možgane zavest o nujni potrebi, da sestopim in pridem do zdravnika. Videl sem se, kako hodim po argentinskih planinah brez prstov ... »Ko sem povedal vodji odprave, da nameravam sestopiti, je takoj pritrdil... »Še eno nalogo sem moral izpolniti, preden sem se odpravil proti nižinam. Poklical sem Watzla. »Prošnjo imam do tebe. Dobro veš, kaj nosim s seboj iz Argentine na Himalajo. Ali bi hotel ti ponesti na vrh Dhaulagirija križ, slovensko zastavico in sliko Tončka Pangrca?« »Prav rad,« je prostodušno povedal Watzl. »Tonček je bil tudi moj prijatelj ...« »Okoli poldneva smo začeli sestopati po ledenem žlebu ... »Poldrugo leto je preteklo od takrat. Tegobe in napori dolge borbe na Dhaulagirijevih strminah so pozabljene, moji prsti so spet čili in zdravi... Od časa do časa ogledujem fotografije Dhaulagirija in rad se spet zatopim v ledena pobočja himalajskega orjaka. V glavi mi spet zablesti soj njegovih ledenikov, zamika me bela črta vrhnjega grebena in spomin mi blodi po obrisih stolpov na višini osmih tisočakov. Takrat mi vselej zazveni v ušesih vprašanje, ki mi ga znanci in prijatelji tolikokrat postavljajo: »Ali bi šel znova na Dhaulagiri, Dinko«? Brez pomisleka odgovarjata misel in želja: »Da« ... Tako se končuje prikaz najdrznejšega in najveličastnejšega nastopa, ki ga je doslej opravil kak slovenski gornik; namreč knjiga »Dhaulagiri«, v kateri je Dinko Bertoncelj popisal čudovita, dasi tragična doživetja, ki jih je bil deležen kot član argentinske odprave na Himalajo leta 1954. Njen cilj je bil 8172 metrov visok vrh Dhaulagiri, skrivnostni velikan v verigi himalajskih gora, na katerega še ni stopila človeška noga. Tudi argentinski odpravi ni bila usojena zmaga nad njim. Toda njeni člani so se v strašnih vremenskih in podnebnih razmerah povzpeli tik do pod vrh ter odprli pot za zadnji naskok, ki bo nedvomno zmagovit. K temu je v veliki meri pripomogel mladi slovenski plezalec Dinko Bertoncelj iz Buenos Airesa, vreden zastopnik naše krvi v tujini, čigar ime je zdaj prišteto v vence najslavnejših planincev na svetu. Dinko Bertoncelj je doma pod Triglavom, na Jesenicah. Petnajstletnemu mu je 1944 bratovska roka ubila očeta, tovarniškega delavca v železarni. Sin je komaj dobro leto po tistem dogodku nastopil pot v tujino, iskat kruha in svobode drugje. Trpel je stisko begunskih taborišč v Avstriji, toda tudi v dušečem in negotovem ozračju barak v Spittalu ob Dravi na Koroškem je iskal jasnobe in miru, ki jo morejo dati le planine. Njihov čar ga je bil že mladega prevzel v domovini pod Triglavom ... Tam je dosti slišal o gorah. Poznal je slavnega slovenskega gorskega vodnika Jožeta Čopa in njegove zmage v severni Triglavski steni. Pripovedi o skalah, previsih, plezanju in požrtvovalnih dejanjih gornikov so se mu globoko vtisnile v otroško dušo. Že od malega je dobro smučal in tudi v begunskem pomanjkanju si je nabavil smuči, brž ko je mogel zbrati nekaj denarja. Po prvih skromnih poskusih so njegove hribovske težnje zrasle. Za nekdanjega jeseniškega fantiča se je začel čas velikih izletov: Grossglockner, VViesbachhorn, lienški Dolomiti... Zraven je tekmoval pri avstrijskih smuških klubih in Sergij Moženič: Gorska roža (linorez) se dobro odrezal. Gore, sneg in smuči so mu postale potrebne in samoumevne prav tako ko zrak in voda... Leta 1949 je Dinka Bertonclja pot odvedla čez Ocean, na južno poloblo: v prestolnico Argentine Buenos Aires, kakor tisoč in tisoč rojakov z enako usodo. Tam so ga čakali tvor-nica, skromen zaslužek, srečanje z novim svetom. A bučno velemesto s svojo tropsko vročino in vlago je pomenilo samo morečo nujnost za fanta, ki je prebil vso mladost pod planinami in na njih. že v Avstriji je poizvedoval za argentinskimi planinskimi predeli. Avstrijski smučarji, ki so leta 1948 obiskali Argentino, so zanesli v Evropo ime kraja, ki je postal za Dinka in za vse člane njegove planinske družbice prava obljubljena dežela: Bariloche. Brž ko je mogel, je odšel za tem prividom belih smučišč, sinjih jezer in nepoznanih gora... V Barilocheu, tej južnoargentinski Švici, se je za vedno in pionirsko vključil v gorništvo nove domovine. Tam je njegova plezalna spretnost dala našim in tujim planincem »Slovenski stolp«, »Tumov vrh« in »Slovensko stezo«. Začrtal je nove smeri v bariloških stenah, sodeloval v pomembnih nastopih argentinskih plezalnih društev ter s pokojnim prijateljem Tončkom Pangrcem in drugimi prvi dosegel najvišji vrh v Patagoniji, San Valentin, visok 4060 metrov. Tam je obrnil nase pozornost poročnika Francisca (Paca) Ibaneza, ki je leta 1953 začel pripravljati argentinsko odpravo na Himalajo. Bertoncelj je bil tisti, ki je Ibanezu prvi svetoval, naj bi naskočili še nepreplezani Dhaulagiri. Ibanez je pri plezanju v bariloških planinah od blizu spoznal izredno spretnost, žilavost, vzdržljivost in domiselnost mladega Bertonclja. Sklenil je, da ga bo navzlic zavisti, ki jo bo vzbujalo dejstvo, da je Bertoncelj novi naseljenec, vključil v svoje himalajsko moštvo. Poklical ga je v Buenos Aires, da je sodeloval pri najvažnejših pripravah. 17. februarja 1954 je Dinko z drugimi člani odprave odletel v Evropo; nato pa iz Rima v Indijo, od koder je skupina odrinila v Nepal. Slovenski fantič izpod Triglava se je znašel v čaru himalajskih velikanov ... V štirinajstih dneh naporne poti po tropskih pragozdih, čez neznane hudournike, v družbi slovitih nepalskih gorskih vodnikov ah »šerp« je skupina dospela na 3500 metrov visoki ledenik pod zahodno steno skrivnostnega Dhaulagirija. Do prve tretjine maja so dosegli višino 6000 metrov, uredili pet oporišč, znesli vanje vse potrebno blago ter vpostavili radijske in druge zveze med njimi. Tu je grozilo, da se bodo morali brez uspeha vrniti, ker so naleteli na neprehodno vzbok-lino v steni. Toda prav Bertoncelj je našel ozek prehod skozi led, da so lahko nadaljevali vzpon. Začele so prve resne težave: pešanje zaradi višine, bolezen poročnika Ibaneza, ki ga je pozneje odprava na Dhaulagiri veljala življenje, padci, ozebline — sama znamenja o žalostnem koncu... Šesto oporišče so postavili na višini 7200 metrov, za kar so morah gladko skalo razstreljevati — prvič v človeški zgodovini. Sedmo oporišče je bilo petsto metrov višje — vse je bilo pripravljeno za zadnji naskok na beli vrh začarane gore. Tam so Dinku Bertonclju namrznile, poročniku Ibanezu pa zmrznile noge. Morala sta se odpovedati cilju in se vrniti. Dinka so v nižjih taboriščih zdravih štirinajst dni, Ibanezu so morah najprej odrezati prste, potem nogo, a je v prestolnici Nepala Katmanduju umrl, tik potem, ko je prejel brzojavko, da se mu je doma rodil sinček ... Trije člani odprave so se povzpeli na 8000 metrov visoko, a vrha Dhaulagirija niso dosegli. Na najvišji točki, do katere so prišli, so po Dinkovem naročilu pustih v ledenem zavetju slovensko zastavico, križ in sliko Bertoncljevega planinskega druga Tončka Pangrca, ki se je bil v začetku leta 1954 ubil v patagonskih Andih. Dinku Bertonclju ni bilo usojeno, da bi bil pri prvem poskusu stopil na teme ene izmed šestih, doslej še nepremaganih, nad osem tisoč metrov visokih gora v Himalaji, toda navzlic temu je z vzponom na Dhaulagiri proslavil slovensko ime kakor noben drugi naš gornik pred njim. Če bodo Argentinci znova poskusih naskok na Dhaulagiri — in kaže, da ga utegnejo — bo eden prvih med njimi zopet naš fant izpod Triglava. (Po knjigi: Dinko Bertoncelj — Vojko Arko: »Dhaulagiri«, izdala založba Slovenske kulturne akcije v Buenos Airesu 1956). li .1 r It KV ŠORLI 3C di pandam.... Ko sem v jutru mimo polja šla, mak snubilo sonce je z neba; kot dekletce rdel je med pšenico, od zadreg povešal k tlom glavico. Ko sem v jutru mimo polja šla, našla radost pot je do srca; nekaj v njem se tiho je zganilo, kot spomin nazaj se povrnilo. Ko sem v jutru mimo polja šla, zbudil me škrjanček je iz sna. Dragi, vem, težko me pričakuješ... K tebi pojdem... Dolgo že samuješ. 92 ZRATEO OCVIRK omanca Sonce hodi nad gorami, sonce hodi nad vodami. Daj, objemi me, dekle! V moji duši sonce sije, v moji duši poldan bije. Kaj nikoli dan ne umre. Sonce je zašlo za gore, sonce je utonilo v vode. Kaj je tvoj pogled tak plah? Zvezd milijon in vse so zlate, vse prižgane zame, zate. Kaj ne bo, dekle, te strah. MOŽ Z OTROKI STANKO JANEŽIČ Zunaj je deževalo. Nepiijetna vlaga je segla v podzemske hodnike. Zatohlost, električna razsvetljava, križajoči se hodniki, pregraje, tračnice, ki se izgubljajo v temo tunela na vsako stran, napisi v velikih črkah, reklamni lepaki v kričečih barvah na obeh stenah postajališča, v štirikot zagrajena toga uslužbenka v temni uniformi, s kapo na glavi, neenakomerno škrtanje njenih preščipo-valk, ropot prihajajočih, drdranje telefona, dolga vrsta vase zaprtih ljudi z odsotnim pogledom, pogreznjenih v roman, v ilustrirani dnevnik — vse je dihalo zdolgočasenost, mrzloto, nenaravnost. Bilo mi je, ko da me hoče zadušiti. Predrl bi te oboke in se vzpel in se rešil nekam daleč, tja, kjer življenje valovi v polnosti, ki jo naravo razsipava. Tako rad bi spet od blizu ljubil sonce in zelene poljane in zdravje in smeh. Tedaj sem ga zagledal. S sijočim obrazom, s kuštravimi lasmi, nekoliko zasopel in poten se je pojavil na podzemeljskem peronu, hitel mimo čakajočih in malo pred menoj obstal. Po dva otroka sta se ga držala za levo in za desno roko. Dve deklici, dva fantiča. Deset, dvanajst let je moralo biti najstarejšemu, štiri, pet najmlajšemu. Moje oči so padle na čudovit klopčič in ni jih bilo moč več dvigniti. Vse štiri drobne glave so bile kuštrave kot očetova. Obrazi so bili ko poljske rože in usta so se venomer odpirala in nekaj klepetala. Mož je odgovarjal z usti, z očmi, z vso glavo. Nikogar niso videli krog sebe. Umetne luči za njih ni bilo, ne vznemirjajočih barv na steni. Ni jih motilo drdranje telefona ne preščipavanje voznih listkov. Nič jih ni dušilo. Ko da so doma: v svoji ozki kuhinji, ki je s platnom pregrajena, da ni moč videti v spalnico, kjer je ena sama postelja, a široka dosti za vseh pet. O, še za mamo bi bilo prostora. A ko jim je podarila najmlajšega, jih je zapustila. Žalostno je bilo tistikrat. Vsa sama je ležala na široki postelji — negibna, mrzla, vendar z nasmehom v ustnah. Od takrat je oče tudi mati. Videl sem njegov oguljen suknjič, scefran ovratnik srajce, pokrpano obleko dece. Vse sem razumel. Vstopili smo v voz podzemeljske železnice. Z začudenjem so se ljudje ozirali v moža, v otroke. On je odgovarjal s sijem v očeh, z gubami v obrazu in srečo v njih, z vso postavo: »Le glejte jih. Moji so. Vse dam zanje. Vse so mi — življenje.« Nezadržno me je vleklo z njimi, ko so izstopili. Težko je ukazovati srcu in očem. Toliko da sem zadržal korak. Ves popoldan in vso noč sem v duhu živel s temi mojimi poznanci. In sem čutil sredi Babilona, kako v meni raste nova moč, pogum, zaupanje. Starešina govori našim tržaškim katoliškim skavtom BRUNA PERTOT Nemir sprostrl je roke preko notnih cest, nebo je tanko mrežo spredlo iz srebrnih zvezd; esc misli vanjo in doumele čudno so povest so se ujele življenje... FERRUCIO JAKOMIN JU tceva to ji a Iz dalje brezdanje kot tiho ječanje se morje oglaša. Ko da njene besede, poslednje besede mi veter prinaša. Ah, kdo potolaži, nocoj potolaži srce mi potrto? Ko bolna je mati, težko je veslati na morje odprto. BRANISLAVA ZEMLJA ‘IjtcfociidL Zakaj si tam in tukaj jaz, se misel ob misel naslanja, ne more na ramo obraz? Vzporednica moja se s tvojo v neskončnosti sreča samb, je blizu in — daleč od tvoje.. Zakaj je tako? Grizem vozel, — trd vsebolj! Nekoč ga bo razrešil moj zadnji, gnusni molj. G R BAVEC JUDITA ROIIAIA Na restavracijski ploščadi je bila zbrana večja družba moških srednjih let. Šampanjec, ki so ga bili že precej popili, jih je spravljal v razposajenost. Nove steklenice, ki so prihajale na mizo so obetale, da vesele ubranosti še ne bo kmalu konec. Pripovedovali so si dražljive zgodbice o tajnicah in podob nem. Spremljal jih je bučen smeh in belile porogljive pripombe o odsotnih ženah, o njihovi ljubosumnosti, njihovih slabostih in sitnosti ter kar še spada k temu; zraven pa se seveda pomilovali, da so oženjeni. »Najbolje jo je še odrezal naš Ivan,« je poudaril odvetnik. »Prost je ko tiček na veji in še sanja se mu ne, kaj je zakonski komat. Hej, Ivan, kam ste se pa tako zastrmeli?« Nagovorjeni se je na odvetnikovo vprašanje obrnil k družbi, se rahlo nasmehnil, ko da ne ve, za kaj gre, potem pa se je spet ozrl v svojo stran. Prijatelji so sledili njegovemu pogledu ter našli njegov cilj: nekaj miz od njih je bila obstala starejša a še zelo lepa gospa z mladim moškim. »Holala, ta pa je morala biti dekle in pol, ko je bila mlada,« je takoj ugotovil bančni ravnatelj, ki je v družbi veljal za poznavalca žensk. »Tako je,« mu je raztreseno pritrdil Ivan. »Kaj jo poznate?« se je začudil odvetnik. »Zelo dobro,« je na kratko odvrnil Ivan. »Aha,« so se zaiskrile odvetnikove oči, »pa vam je. .. kako bi dejal... spodletelo? Najbrž vam je dala tak nauk, da ste ostali vse življenje samec?« Ivan je molčal. Družba se je spogledala in je v njegovem molku videla potrdilo za svojo domnevo. On se je še za spoznanje bolj zresnil in čez trenutek rekel: »Lahko bi vam vso zgodbo povedal, a ne verjamem, da bi vas v tem razpoloženju zanimala.« Z vseh strani so začeli ugovarjati in zahtevati, naj pride na dan z besedo. Prešernost se je kakor po času polegla in vsi so čakali, kdaj bo spregovoril. Ivan je izpil, kar je še imel v kozarcu, ga za trenutek po-držal v roki, ko da išče v njem spominov, se vnovič ozrl po gospe na oni strani ter začel: »Ne pričakujte česa posebnega. Takih zgodb, oziroma doživetij, je na tisoče. A ker že hočete... — Moj oče je bil včasih za naše razmere močan finančnik, mati ponosna in nedcstopna ženska: vzgajala, oziroma razvajala sta me torej v razkošju in domišljavosti. Po očetu sem podedoval silno postavo in sem bil pri šestnajstih letih strah vseh svojih vrstnikov v šoli, pa tudi starejših od sebe. Kar niso opravile moje pesti, je dosegel strah pred ugledom in močjo mojega očeta, kateremu se ni upal nihče zameriti. Zaradi tega nisem bil za svoje spodrsljaje in nasilnosti nikdar kaznovan, ker si nihče ni u'pal pri njem pritožiti, če sem katero nakuril. In tako sem po mili volji gospodaril v šoli in zunaj nje. — Tik preden sem začel hoditi v šesto gimnazijo, sem nekega popoldne sedel na svojem tronu, na starem sodu, sredi travnika ob naši vili, obdan od svojih prijateljev ali bolje, podložnikov. Dolgočasil sem se in premišljal, kaj bi napletel. Tedaj pa sem zagledal dva iz svoje druščine, kako vlečeta čez travnik drobnega, šibkega fantiča. »Pomisli, Ivan,« je dejal starejši od njiju, ko so obstali pred mano, »tale tukaj že teden dni stanuje nasproti vas, pa se še dozdaj ni oglasil pri tebi. Ko smo ga vprašali, zakaj ne, je odgovoril, da nima časa za pohajkovanje.« KNJIGE STANKO JANEŽ: ZGODOVINA SLOVENSKE KNJIŽEVNOSTI. Leta 1953 je izšla pri mariborski založbi Obzorja prva povojna slovenska literarna zgodovina. Napisal jo je prof. Stanko Janež pod naslovom SLOVENSKA KNJIŽEVNOST. Ob njenem izidu so se oglasili številni kritiki in očitali knjigi vsemogoče napake. Videti je bilo, da se Janež ob pisanju knjige ni znašel, da ni vedel, kako daleč naj socializira slovensko literarno preteklost. Oprl se je na sovjetske vzore in poenostavil pojave ter vsiljeval družbene osnove za vsako ceno in ob vsaki priliki. Tudi literarna obdobja je začrtal po komunistični družbeni razdelitvi, čeprav ne odgovarjajo našim razmeram. Pri vseh pesnikih in pisateljih je iskal »napredne« in »socialne« usmerjenosti, izrazito katoliške umetnike pa je enostavno izpustil. Kljub kritikam pa je bila knjiga v kratkem času razprodana, čeprav je izšla v osem tisoč izvodili. Pred kratkim je izdal Janež drugo, predelano izdajo z naslovom ZGODOVINA SLOVENSKE KNJIŽEVNOSTI. Za sodelavca si je privzel prof. Miroslava Ravbarja. Nova izdaja se v marsičem razlikuje od prejšnje. Avtor sam je navedel naslednje spremembe: »izpopolnjeni so orisi evropskih in domačih družbenih razmer v posameznih obdobjih, orisi lietramih struj ter njihovih predstavnikov; predelane so označitve dob, razširjeno je poglavje o književnosti med dvema vojnama, med narodnoosvobodilno vojno in v desetletju po osvoboditvi ter poglavje o literarnih zgodovinarjih, jezikoslovcih, esejistih, kritikih in publicistih ...« Že iz teh besed je razvidna, da je avtor delo korenito predelal. Vsa knjiga je sestavljena tako, da podaja pri posameznih obdobjih označitev dobe, evropskih in domačih razmer, domače literarne struje, nato pa sledi pregled življenja in dela posameznih ustvarjalcev. Opustil je poimenovanja obdobij iz prve izdaje in je vpeljal stare, že ustaljene oznake, ki ustrezajo naši literaturi. Podajanje samo je mnogo boljše, kot je bilo v prvi izdaji. Avtor je svoje trditve bolj pretehtal, izpopolnil, strnil in utemelj i. Več krat se je oprl na ugotovitve starejših literarnih zgodovinarjev, kar daje knjigi večjo objektivnost. Izpustil ali omilil je mnoge netočne sodbe, ki so bile zlasti o Cerkvi v prvi izdaji zelo pristranske. Vnesel je tudi prej izpuščene pisatelje, čeprav se ideološko ne strinjajo s sedanjo politično ureditvijo v Jugoslaviji, kot so n. pr. Narte Velikonja, Tine Debeljak, Mirko Javornik in drugi. Kljub mnogim izboljšavam pa je ostalo v knjigi še vedno preveč trditev, ki ne bodo vzdržale nepristranske sodbe. Avtor se je premalo oziral na estetsko stran posameznih del in je preveč poudarjal družbeno-politične ideje. Prema Io je prikazoval, zakaj so posamezna dela umetnine, skratka, treba bi bilo nekoliko več esteske ocene. Izpustiti bi bil moral tudi nekatere preveč časnikarske in politično pobarvane izraze, ki ne spadajo v resno znanstveno delo. Kljub tem pomanjkljivostim pa je knjiga koristen priročnik za vse, ki se zanimajo za naše literarno življenje. Kritičen bralec bo stam odstranil tendenco in si ustvaril lastno sodbo. Posebno koristen je zadnji del, ki obravnava povojne pisatelje in njihova dela, o katerih nimamo nikjer zbranih sistematičnih podatkov. Knjiga je bogato ilustrirana, pregledno in jasno podana ter tiskarsko lepo opremljena. Obsega 750 strani, 200 strani več kot prva izdaja. Martin Jevnikar GLEDALIŠČE SLOVENSKEGA PRIMORJA iz Kopra je gostovalo sredi maja v Trstu. Izbralo si je delo španskega dramatika Moreta y Cabana DONO DIANO. To je motiv ukročene trmoglavke iz velike dobe španske dramske ustvarjalnosti. Verjetno bi imeli igralci večji uspeh s kako sodobnejšo dramo ko ne bi bilo treba tako zelo iskati sloga časa in podoživljati tako tuje okolje. Igralke so svoje vloge precej posrečeno reševale, dočim so moški (razen Perina) zaostajali; mnogokje so še togi, neokretni, posebno princi prema lo uglajeni. A celotni nastop gledališke skupine kaže stremljenja do resnega gledališkega ustvarjanja. Simpatična je mladost, ki veje iz mladih gledaliških oblikovalcev na drugi strani zaliva. Med igralci so nekateri, ki obetajo, da bodo zoreli v polno odrsko umetnost. Marsikje pa je pot do resnične in zrele umetnine še dolga in potrebuje posebne in skrbne nege, ki se ne bo bala časa, ne truda. Mislim, da je take skrbi to gledališče vredno. SNG je pripravilo v režiji Nade Gabrijel-čičeva Steinbeckovo dramo v treh dejanjih, ŽIVI PLAMEN. Bolj kot drama je to nekak dramatiziran roman. Steinbeck je kot pisatelj danes znan v Ameriki in v svetu, saj so njegova dela prevedena v neštete jezike, tudi v slovenščino. V živem plamenu obravnava problem moža, ki čuti, da je v njem usahnila ustvarjalna moč. Zato obupuje nad lastnim življenjem, in ga niti ženina iskrena ljubezen ne dviga. Potem žena seže po težko razumljivi žrtvi, ki jo pisatelj po Edu (ki naj bi bil dramatikov glasnik) opravičuje in prepričuje o njeni veličini. Vendar stvarni razum težko njegov dokaz sprejme. Igralci so igrali z veliko prizadevnostjo. Prepričala pa je še najbolj Mira Sardočeva, ki je igrala kot gost Mordeen. Vendar je težko reči po prvem nastopu, koliko je v njeni igri v skrbnem vodstvu pridobljenega in koliko njenega, elementarnega. To posebno zato, ker nešteto odtenkov njene igre spominja na maniro in formo nekaterih drugih igralcev iz istega vodstva. Raztresen je ves sam v Joeu. Vendar pa preveč recitativen in preveč očaran in zanesen od barvitosti besede in sile poezije; to posebno v zadnji sceni. Eda igra Julij Guštin in mu uspe najbolj prepričati ob sporu z Joejem, Starešeniču pa so zaupali Victorja, ki je živ, le tu In tam preveč kričeč. Ker Mladiko vprašujejo starši, ali so predstave primerne za otroke, moramo opozoriti, da je tudi Živi plamen le za zrele ljudi. Jože Peterlin — Bobnal sem z nogami po sodu ter fantiča strogo vprašal: »Kdo si? Kaj je tvoj oče?« »Nimam očeta,« je odgovoril. »Hm, saj; kdo pa bi hotel imeti za sina tako pokveko,« sem se namrdnil. Fant je bil namreč močno grbast. — Skočil sem s soda, ga prijel za rame, ga zasukal in ga brcnil, da je odletel daleč od mene. Pobral se je s tal in hotel oditi. Jaz pa sem se zadrl za njim: »Hej, ti pokveka, svetujem ti, da se me izogibaš. Bolje bo zate!« — Grbavec je odšel nemo in ponižno, jaz pa sem spet sedel na svoj prestol ter se dolgočasil dalje. — Drugi dan se je začela spet šola. Ko sem stopil v razred, sem med sošolci zagledal tudi — grbavca. Pogled nanj me je razsrdil, da sem stopil bliže ter mu pripeljal zaušnico. Ko je na prvo molčal, sem mu prisolil še drugo. Najbrž bi mu bil dal še katero, a vstopil je razrednik. — Tisto leto sem si v razredu izbral njega za tarčo in sošolci so se seveda ravnali po meni. Grbavec pa je na vse moje početje molčal. — Naslednje leto je Pavel zaradi bolezni nehal s šolo, jaz sem v sedmi odletel in tako sva se v osmem razredu spet dobila. Takoj sem spet začel obračunavati z njim. Že prvi dan sem mu porinil na klop risbo, ki je kazala polža z njegovim obrazom, kako leze v hišo — v grbo. Pod risbo je bil napis: »Nove vrste polž, ,grbacius officinalis’, ki takoj zleze v hišo, kadar zagleda lepo dekle.« — Vsi smo napeto čakali, kako bo Pavel odgovoril na ta okrutni posmeh. On pa je risbo nekaj trenutkov ogledoval, potem pa mi jo je vrnil in mirno dejal: »Dar imaš, Ivan; škoda bi bilo, če ne bi poskušal naprej.« — Bil sem besen, ker me je s tem neznanskim premagovanjem pripravil ob škodoželjni užitek, toda za tedaj nisem rekel ničesar. Bo že še prišla prilika. — Opazka o lepem dekletu pod risbo pa nas je spravila na druge poniglave misli. Vsakdo izmed nas je že imel svojo izvoljenko, samo Pavla seveda nismo nikoli videli z nobenim dekletom. Eden sošolcev je imel sestrično Lizo, ki smo jo vsi dobro poznali. Bila je lepo, navihano dekle, vedno pripravljeno za šale, toda nedostopna za take ljubezni, kakor so bile naše. A vendar smo jo radi vabili v druščino, ker je bila vesela in zabavna. — Biatranec je prišel na misel, da bi si izposodili njo za novo, krvavo norčevanje iz grbavca. Začeli smo mu v njenem imenu pisariti pisma, za katera se v začetku sploh ni menil. Ko so pa začela postajati toplejša, je odgovarjal nanja: resno, pametno, vljudno. Mi smo se jim neizmerno smejali. Počasi smo začeli namigovati, kakor da ga ima Liza rada, ga povabili na prvi sestanek in pismu priložili tudi njeno sliko. S privoljenjem za sestanek je dolgo odlašal, nazadnje pa ga je le poslal. — Pol ure pred domenjenim časom smo bili že vsi poskriti v grmovju okoli klopi v parku, kjer naj bi se dobila. Z nami je bila tudi Liza, kateri smo zdaj, ko je šlo »zares«, vse razodeli. Pet minut pred osmo uro smo na klop posadili lutko, nagačeno s slamo, v eni izmed Lizinih oblek. V slamo smo skrili rakete ter speljali zažigalno vrvico od lutke v grmovje. Bilo je že tema in tako nas ni nič skrbelo, da bi Pavel našo grdo ukano prezgodaj Spoznal. — Ko je udarila ura osem, so zaškripali po pesku koraki. Bil je Pavel, ki se je naglo približal klopi in ponudil lutki, sedeči na njej, roko v pozdrav. — Tisti trenutek sem pritisnil na stikalo in sprožil tok iz baterije. Lutka se je v trenutku razletela, rakete so prasketale in pošastno osvetljevale grbavcev žalostni obraz. Pavel je počakal, da je dogorela zadnja raketa, potem si je potegnil z roko čez žalostne oči in molče odšel. Še dolgo ga je spremljal naš porogljivi krohot... — Potem je prišla matura, nato sem se s starši preselil v Italijo, kjer naj bi bil končal vseučilišče. Premenjal sem pet fakultet, a nobene končal. Mojemu očetu v tuji deželi še zdaleč niso posli uspevali tako kakor doma; čez pet let je prišel polom, ki ga je tako pretresel, da se mu je omračil um in si je vzel življenje. Mami in meni ni ostalo drugega, ko da se skoraj praznih rok vrneva v domovino. — Očetov preživeli sloves in moja zunanja uglajenost ter svetovljanstvo so mi še vedno odpirali vrata v boljšo družbo, kjer sem spoznal hčerko takratnega ministra za trgovino. Kmalu sem se z njo tudi zaročil, toda za poroko v tako rodbino je bilo potrebno, da bi kaj bil. Povedali so mi, da marsikomu rad pomaga do dobrega in uglednega službenega mesta neki baron de Walevsky, ki ga nisem 'poznal. Toda vseeno sem se napotil k njemu, da bi ga prosil za posredovanje. Strežnik, kateremu sem se naznanil, me je čez nekaj trenutkov povabil v sprejemnico in tam sem zagledal — grbavca. — Pavel me je očitno takoj spoznal, zakaj nagovoril me je: »S čim ti lahko ustrežena, Ivan?« — Hladno in prezirljivo sem mu odgovoril: »Rad bi govoril z baronom Walevskym . ..« »Vem. Torej kar govori. Baron sem jaz.« — Najrajši bi se bil udrl v tla. Tega človeka, katerega sem tako poniževal in toliko zasmehoval, naj, bi zdaj prosil za prijaznosti? Toda šlo je za obstanek, za roko in za doto- ministrove hčerke — in premagal sem sram in odpor. Povedal sem mu, kaj bi rad, a s takim glasom, ko da bi on moral biti vesel, če mi lahko pomaga. Pazljivo me je poslušal in mi obljubil. Na koncu me je spremil do vrat ter me povabil, naj ga čim prej obiščem, da me bo seznanil z ženo in otrokom. — Ponižanje, ki sem ga doživel s prošnjo pri Pavlu, je bilo hudo, toda še večja je bila radovednost, kakšna morata neki biti žena in otrok takega . .. strašila. In tako sem se čez nekaj dni napotil k njima s šopkom orhidej za »baronico«. — Še preden sem si utegnil dodobra ogledati na moč okusno in lepo urejeno sprejemnico, me je že pozdravil vesel glas izza vrat: »Ti, Ivan! Lepo, da se nas spomni še kak sošolec mojega moža!« — Obrnil sem se, ko da bi me bila zadela strela in zagledal — Lizo. Pogled nanjo mi je zaprl sapo in glas, da sem samo napol slišal, kako me je povabila, naj sedem in počakam, dokler ne pride Pavel. Šele čez dolgo sem si toliko opomogel, da sem jo lahko Vprašal: »Liza, kaj pa te je obsedlo, da si se poročila ... s Pavlom?« »Zakaj pa ne?« je vprašala preprosto. — Strmel sem vanjo ko bedak. Vprašala me je, če se še spominjam tiste nečloveške potegavščine z lutko. Pokimal sem, ona pa je nadaljevala: »Vsi smo tedaj čakali, kaj bo storil Pavel. Krohotali smo se, ko so rakete osvetljevale njegovo potrto bornost, toda moram reči, da meni ni bilo do smeha. Bilo me je sram ,da bi se bila vdrla v zemljo; posebno še, ker v njegovih očeh ni bilo sledu o jezi ali maščevanju; samo žalost. Čutila sem, da mora v njegovem nakaženem telesu biti globoka, ‘plemenita duša. Poiskala sem ga in sem mu povedala vse: kako me je sram, kako me boli, da smo bili taki do njega, in kako ga spoštujem. Ko sem končala, me je mirno vprašal: »In bi zdaj še kaj radi od mene, gospodična?« »Da,« sem rekla. »Pozabite, da sem bila tudi jaz pri tisti lopovščini in bodiva prijatelja.« LJUDSKA PROSVETA V BAZOVICI imamo dvorano že sedem let. Od tedaj dalje naša mladina vsako leto pridno nastopa na domačem odru in tudi na drugih odrih. Drznila se je celo nastopiti v avditoriju v Trstu z »Belim konjičkom«. Tudi letos je bilo kulturno življenje precej razgibano. Začelo bi se lahko že v oktobru lani, a škofov obisk in pa stoletnica naše cerkve, sta zaposlila naše fante in dekleta pri cerkvenem petju. Toda po božiču se je začelo pravo kulturno tekmovanje. Sezono so pričeli domači skavti v februarju in sicer z misterijem »Sv. Tarcizij«. Režiral jih je akademik Aleksander Mužina. Igra je odlično uspela. Gledalci so bili navdušeni in na svoje mlade igralce kar ponosni. Misterij so ponovili z lepim uspehom v Marijanišču na Opčinah in v Marijinem domu pri Sv. Ivanu. Za pust so nastopili člani Bazoviškega odra z veseloigro »čevljar«, tudi to pot pod režijo Aleksandra Mužine. Mešani pevski zbor je pričel prireditev s kupletom »Kavarica« in jo zaključil s kupletom »župan« in venčkom narodnih pesmi. Prireditev je uspela, škoda le, da je nastopil postni čas, sicer bi jo ponavljali še na drugih odrih. Marijin vrtec je proslavil Materinski dan: dečki in deklice so igrali pravljično igro »Izgubljeni raj«. Režirala je gdč. učiteljica Pija Hrovatin, ki vodi Marijin vrtec. Proslava je žela veliko odobravanja. S to igro so gostovali pri Sv. Ivanu: tu je še lepše uspela kot doma. Z veseljem ugotavljamo, da je med najmlajšimi igralci lepo število dobro obetajočih talentov. Zadnje so nastopile na našem odru članice Dekliškega krožka s sodelovanjem članic dekliškega zbora. Glavna točka je bila dobro naštudirana drama »Meč ljubezni«, ki jo je režirala gdč. učiteljica Leticija Križmančič. Pred predstavo so dekleta podala versko sliko »Kalvarija« — bila je namreč Tiha nedelja — po igri je dekliški zbor dovršeno odpel venček narodnih. Resne prireditve je bilo občinstvo zelo veselo, škoda le, da se naši ljudje premalo zanimajo za igre in da ni mnogo zavesti, da bi podprli požrtvovalno delo idealne mladine. Prepogostih iger se ljudje naveličajo ali pa nimajo toliko denarja v žepu, da bi se vseh udeležili. Občinstvo je izrazTo željo, da bi naš Oder pripravil kako veliko igro, tako kot je storil ve