Poštnina plačana v gotovini
Lotov.	OMLADINSKI	KULTURNO-PO	LITIČNI LIST šteT. i. (59)
Is.liaja dvakrat mesečno	V	Ljubljani,	dne	1.	decembra	1939	Celoletna	naročnina	18	Din
Jugoslovenska omladiita m sporazum
Ljubljana, 1. decembra 1939.
»Nuša misel« orje peto brazdo. V peto leto stopa z zakasnitvijo in v skromnejšem obsegu. Materialne ležkoče, s katerimi so se borila še vsa nacionalna napredna omladinska glasila, so to ukazovale. Obseg bomo skušali nadomestili s kakovostjo. Kritič-nejši izbor prispevkov bo zmanjšal škodo.
Razburkane in negotove so že bile razmere doma in v svetu, ko je skupina mladih ljudi izdala leta 1935. prvo številko »Naše misli«, nezavisnega ornla-dinskega kulturno političnega glasila. Že takrat so se napovedovali veliki dogodki in velike spremembe. Negotovost in razdvojenost, ki je zajela tudi naše »mladinske vrste tik pred izbruhom usodnih konfliktov v svetu, nas je napotila, da smo začeli izdajati list z namenom, usmerjati in kulturno-politično vzgajati spričo splošnega duhovnega tavanja mlade ljudi v duhu osnovnih vrednot in trajnih rmlilnih misli našega nacionalnega in državnega življenja. V uvodniku v drugi letnik smo napisali:
»V času, ko vsepovsod srečavamo samo zanikanje, ko propovedujejo novi preroki in nove dvomljive avtoritete same uvožene ideje, smo se tem trdnejše oprijeli naše narodne duhovne hrbtenice m se se bolj zaverovah v vodilna načela, ki so nam proti vsem notranjim in zunanjim ovirani utirala /x)t v težki preteklosti .. . Zvestoba našemu bistvu in smislu naše zgodovine. . . nas je globoko zakoreninila v domačo jugoslovensko grudo, da predvsem iz nje in iz lastnega jugoslovenskega naroda neposredno črpamo duhovnih in fizičnih sil za naš kulturni in gosi>od<trski napredek. Ta značilnost nas astro razdvaja z vsemi internacionalizmi, ki ui>ogibajo hrbtenice, razkraiajo duševno zdruvje in zamegljujejo pogled mnogim našim vrstnikom. V nas samih, v naši itopolni prostosti vseh škodljivih zunanjih vezi, vidimo globoki smisel našega bitja, vrednega vseh ogromnih žrtev, ki smo jih in gotovo še bomo doprinašali r zgodovini.. .«
Z drugimi besedami bi danes le misli ponovili takole: Samo če bo naš narod osUil samemu sebi zvest, zvest idejam, ki so ga vodile iz težke suž-nosti v odrešilno svobodo, bo fizično in moralno sposoben prenesli tudi najhujše preizkušnje. V sedanjih meilnarodnih viharjih, ko se bijejo vrednote humanilele in demokracije z materialističnimi idejami nasilja, bo obveljalo samo kar je elementarno in realno. Taka elementamost in realnost je jugoslovensko nacionalno edinstvo. Samo ta misel veže Srbe, Hrvate in Slovence v usodno nerazdruž-no skupnost in samo občutek povezanosti vseh delov jugoslovenskega naroda na življenje in smrt, more dali nam vsem, zlasti pa Slovencem, dovolj moralnih sil, optimizma in vere v bodočnost.
V	lem duhu in s lem namenom je »IVaša misel« menjevala dogodke in spremembe doma in drugod. Naš list je edino jugoslovensko napredno omladinsko glasilo med Slovenci, ki je /togumno spremijalo, beležilo in menjevalo eno najusodnejših razdobij v življenju našega naroda in človeštva. »Naša misel« bo za vsa dosedanja leta svojega izhajanja edini periodično izhajajoči dokument o mišljenju in volji jugoslovensko usmerjene slovenske omludine.
Izdajatelji lista imajo edino zadoščenje za svoj trud v uspehu, ki ga je »Naša misel« dosegla. S svojo pogumno izpovedjo ob najtežjih mednarodnih dogodkih, zaradi katere je bila često ovirana, si je priborila najširšo /mpularnost. V tej zvezi prosimo lanske naročnike, da nam oprostijo, ako iz
Nihče se ni s tolikšnim gamozatajevanjem, žrtvami in iskrenostjo pridružil politiki sporazuma, kakor so to storili jugoslovenski nacionalisti. Pri tem jih je vodil kakor vedno najvišji nacionalni in državni interes. Njih odločitev je temeljila na realni oceni mednarodnega in notranjepolitičnega položaja. Usodni konflikti v Evropi so imperativno ukazovali pravočasno ureditev največiega državnega problema, ki je vseh dvajset let državne samostojnosti bremenil naš razvoj, slabil našo moč in naš mednarodni položaj. Jugoslovenski nacionalisti so dali svojo moško besedo. Oni gotovo ne bodo v sedanjih okoliščinah in pri sedanjem razpoloženju jugoslovenskega naroda in posebno hrvatskega dela ničesar storili proti lojalnemu izvajanju sporazuma od 26. avgusta t. 1. Toda to ne pomeni, da veže la sporazum sedanje jugoslovenske generacije v svo-bodni borbi za svoje ideje in seveda more še manj vezati bodoča ix>koleniu, ki niso odgovorna za razvoj občih prilik v prvih dvajsetih letih naše državne samostojnosti. Potrebna je načelna ugotovitev, da jugoslovenski nacionalisti niso podpirali politike bratskega sporazuma za ceno vere v narodno edinstvo Srbov, Hrvatov in Slovencev. Od uspehov jugoslovenske misli v državi in zlasti med samimi Hrvati bodo odvisne bodoče oblike državne ureditve in razmerja med posameznimi deli jugoslovenskega naroda. Bodočnost ne izključuje, da bi jugoslovenska misel ne izšla ponovno zmagovita prav iz hrvatskega dela našega naroda, kakor je v preteklosti, ko je hrvatska mati rodila njene najmočnejše oblikovalce: Gaja, Strossmayerja, Račkega... Vsakemu padcu sledi vzpon in vsaki akciji sledi reakcija. Mi zremo s polnim optimizmom v bodočnost in smo prepričani o bodočih pozitivnih reakcijah na sporazum in o pozitivnem razvojnem presnavljanju duhovnih sil v samem hrvatskem delu naroda, od česar bodo odvisne bodoče oblike državnega sožitja. Vse, kar se danes izvaja, je morda le eksperiment in verjetno bodo izkustva sedanjim •redobežnim silam preje kot se nadejamo, ukazovala povratek k čim večji politični, kulturni, socialni in gospodarski solidarnosti vseh Jugoslovenov. Morda sc bo izkazala tudi sedaj se snujoča državna oblika v marsičem za dobro in da bo tudi ona pospeševala duhovno stapljanje posameznih delov naroda. To bo odvisno od duha tistih, ki bodo odločali o politiki sestavnih delov države in od uspešnosti ingercnce osrednjih nadrejenih državnih ob-
tega razloga niso dobili vseh številk »Naše misli«, ki so izšle. Zuvest, da vršimo koristno nacionalno delo, nam daje pogum in voljo za nadaljne na/mre. Kakor doslej, bo »Naša misel« tudi v bodoče krepila naše moralne sile in bo neustrašen glasnik, dostojen svojega omUidinskega značaja. Z edinim namenom, koristiti jugoslovenskemu narodu in državi, bo budno zasledovala pojave v sedanjem nemirnem času. Globoko se zuvedamo, da so d novih domačih in usodnih mednarodnih razmerah naše dolžnosti in odgovornosti še večje. Izpolnjevali jih bomo, služeč istim načelom svobodoumnosti, napredka in kulture, ki naj vladajo v narodu in v mednarodnih odnošajih in istim načelom socialne in gospodarske pravičnosti, ki so nas vodila doslej.
V	tem duhu prosimo naše čilutelje, da nam osUi-nejo tako zvesti tudi t' bodoče, kakor so nam bili ii iireteklosti.
lasti, katerih naloga bo bdeti nad vrhovnimi skupnimi državnimi in nacionalnimi interesi in z njimi koordinirati življenje posameznih banovin.
Danes zahtevamo lojalnost pri izvajanju sporazuma z obeh strani. Smo proti poskusom sabotirati sporazum s strani centralistično hegemonističnih elementov, kakor tudi proti separatističnim tendencam, ki gredo preko besedila in duha sporazuma. Vsako izigravanje sporazuma z leve ali desne bi lahko pretvorilo sporazum, ki naj bi bil začetek novega mirnejšega sožitja in organskega razvoja v začetek novih sporov. Kakšen smisel naj imajo besede, »smatrajoč, da je Jugoslavija najboljši porok neodvisnosti in napredka Srbov, Hrvatov in Slovencev«, s katerimi se začenja sporazum, ako se jim odvzame vsebina s pretrganjem vseh vezi tudi v stvareh, ki sta jih obe stranki priznali kot važni za narodno in državno skupnost. Usodna je zmota videti v razedinjevanju in slabitvi celote uspehe in koristi za posamezne dele naroda in države. Raz-edinjevanje se mora prenehati tam, kjer se začnejo skupni interesi, ke* hi njih poguženje lahko uničilo občutek vzajemne solidarnosti, njene potrebe in koristnosti ter s tem izpostavljalo državo opas-nosti za trenutke, ko bi bilo treba nastopiti enotno proti zunanji nevarnosti.
V	tem smislu obravnavamo spodaj nekaj vprašanj, ki izhajajo iz besedila in duha sporazuma, uredbe o obsegu in komnctcncah banovine Hrvat-ske ter njene izvršitve ali ki jih je spremenjena državna ureditev in njej sledeče dokončno urejevanje odnošajev med posameznimi deli našega naroda postavilo na dnevni red:
1. Sporazum in uredba taksativno naštevata posle, ki spadajo v pristojnost banovine Hrvatske in nato pravi: »Vsi ostali posli ostanejo v pristojnosti organov državne oblasti na vsem državnem ozemlju.« Ni v skladu s tem določilom sporazuma stavek iz »Hrvatskega dnevnika« z dne 5. oktobra t. 1., ki se glasi: »Karkoli torej ni v sporazumu od 26. avgusta izrecno omenjeno, da pripada skupni vladi, mora pripasti izključno banski oblasti.« To stališče je v diamentralncm nasprotju s sporazumom, ki smiselno pravi, da spada v pristojnost osrednjih oblasti vse, kar ni izrecno omenjeno, da spada v pristojnost banovine Hrvatske. Iz gornjega določila sporazuma izhajajočega obsega državne pristojnosti ne zožuje navajanje nekaterih posebno važnih poslov, ki jih sporazum in uredba priznavata s posebnim poudarkom državni pristojnosti.
2. Clen 2., točka 11. uredbe o banovini Hr-vatski določa, da ostane v pristojnosti državnih oblasti vsled svojega posebnega pomena za splošne interese države, pravica postavljati osnovna načela prosvetne politike. Ta določba je vnešena v uredbo brez pridržkov in omejitev. Osrednji državni oblasti je pridržana izključna pravica določati vzgojne osnove jugoslovenske mladine ter s tem preprečevati njeno duhovno razhajanje. To določilo uredbe drugega logičnega pomena imeti ne more. Tega so se gotovo podpisniki sporazuma in vsi, ki so uredilo kot njegov sestavni del priznali, dobro zavedali. Mladinu raznih delov države ne more dobivati temeljne vzgoje v duhu škodljivih razlik in negativnih tradicij iz prošlosti, nego ji morajo vzgojitelji vlivati v mlade duše občutek usodne povezanosti Srbov, Hrvatov in Slovencev
na osnovi naše krvne in jezikovne enotnosti uli velike sorodnosti in najglobljih skupnih življenjskih interesov, ob istočasnem uvaževaniu pozitivnih IMsebnosti posameznih delov naroda. Vse poskuse prejudicirati neka bodoča načela vzgoje naše mladine v nasprotju z gornjim besedilom in duhom uredbe, ki je v smislu točke 4 sporazuma uvrstila določanje osnovnih načel vzgoje po osrednjih oblasteh med splošne interese države, je treba zavrniti, kakor tudi poskuse z druge strani zožiti pravice, ki banovini gredo po sporazumu s prosvetnega ali kateregakoli drugega področja. V pogledu temeljnih načel prosvetne politike bo vsak prosvetni oddelek banskih uprav samo izpostava in izvrševalec sklepov osrednjega parlamenta in osrednje vlade, ker drugo biti ne more.
3. V pogledu finančne samostojnosti določa čl. 3 uredbe v soglasju s sporazumom sledeče: »Banovini Hrvatski se mora zagotoviti potrebna finančna samostojnost, da bi mogla uspešno izvrševati posle svoje pristojnosti. »Niso v soglasju s tem določilom težnje, ki gredo za tem, da bi državno skupnost izročile v izključno finančno odvisnost njenih sestavnih delov in s tem ogražale možnost uspešnega izpolnjevanja za skupnost najpomembnejših upravnih in narodnoobrambnih nalog, ki so ostale v pristojnosti države in njenih osrednjih oblasti. Sporazum in uredba priznavata banovini Hrvatski finančno samostojnost samo v mejah potreb, združenih z delokrogom banovine in nikakor ne izročata državne skupnosti v finančno odvisnost banovin. Država mora imeti svoje neposredne dohodke1 in ne sme biti odvisna od letnega doprinosa banovin za splošne državne polrebe, ki naj se določi za eno ali več let naprej med zastopniki banovin in državo, kakor to zahteva »Obzor« z dne 9. oktobra v popolnem nasprotju z zgoraj citiranim členom 3 uredbe.
Težnje po popolni finančni samostojnosti, samostojnem odrejanju davčne, zlasti trošarinske politike banovin, bi lahko povzročile tudi posredno prikrito uvedbo carinskih mej med posameznimi deli države, kar bi zopet bilo v nasprotju s čl. 2., točko 7. uredbe, ki določa da ostaja država enotno carinsko in trgovinsko področje.
4. Kakor smo v prejšnjem odstavku ugotovili, predvideva uredba o banovini Hrvatski enotno carinsko in trgovinsko področje, kar pomeni ohranitev svobode dosedanjega notranjega trgovanja pod dosedanjimi enakimi pogoji za vse. Uredba hoče preprečiti, da bi se gospodarski odnošaji med posameznimi deli države urejevali na osnovah, kakor se urejajo med dvema državama. V občem interesu se ne more in ne sme gospodarska solidarnost ju-goslovenske skupnosti razbiti tako, da bi zlasti industrijski predeli države, katerih razmah je bil pogojen po naravnih predpogojih in prikrojen potrošili moči celokupne države bili prisiljeni omejiti svojo proizvodnjo na mero potrošile moči samo svoje banovine in medsebojne banovinske recipročne zamenjave gospodarskili dobrin. Atomiziranje našega notranjega tržišča bi lahko povzročilo najtežje gospodarske in socialne perturbacije. Taka gospodarska izolacija bi spremenila danes visoko aktivne dele države v globoko pasivne. V tem obstoji nevarnost zlasti za Slovenijo. To je problem, kate- ' reniu moramo posvečati v zvezi z dokončnim urejevanjem celokupne države in medsebojnih odnosov med posameznimi banovinami na;večjo pozornost. Jugosluvija ima svojo eksistenčno upravičenost ne sumo v nacionalnih argumentih, nego tudi v svoji gospodarski življenjski sposobnosti kot celota, a ta je odvisna od največje jugoslovenske go-sfmdarske notranje solidarnosti in našega enotnega gospodarskega nastopa v mednarodnem gosftodur-skem življenju. Ako naj pomeni stavek iz »Hrvat-skega dnevnika« z dne 1. novembra: »Nam gre po uredbi o banovini Hrvatski finančna in gospodarska samostojnost ter smo dolžni prispevati skupnosti samo za skupne stvari in potrebe, a med take stvari in potrebe ne spadajo posebne gospodarske potrebe Slovenije«, rušenje solidarnosti države kot gospodarske edinice, potem je to nasprotno besedilu in duhu uredbe. Slovenci ne prosimo nikake mološči-ne. Želimo samo, da se nas v vsakem pogledu obravnava kot integralni sestavni del jugoslovenske gospodarske skupnosti in da se gosi>odarski odnošaji med posameznimi banovinami ne urejajo tako, kakor v meddržavnem življenju.
5.	»Hrvatski dnevnik« z dne 3. oktobra je poudaril sledeče smernice, po katerih bo banovina
Hrvatska vodila personalno politiko: »Razen tega se bo treba držati načela, da naj na Hrvatskem služijo 'predvsem njeni pripadniki, ker ni pravdno, da pripadniki drugih krajev odjedajo kruh domačim sinovom. Naj vsakdo služi v svojem kraju in ta kraj naj ga tudi plača. Sposobnim ljudem, ako so obenem pridni in korektni, je treba omogočiti, da koristijo narodu in državni zajednici.« Mi razumemo obsežne personalne spremembe, ki so bile izvršene v banovini Hrvatski. Upravičena je težnja po vsaj približni proporcionalni udeležbi posameznih delov našega naroda v državnih službah in na lestvici položajev, vendar mislimo, da se bo treba tudi v tem socialnem vprašanju ravnati, kakor v vprašanju gospodarskega sodelovanja. Kolikor bo šel življenjski razvoj mimo gornje težnje, bo šel na osnovi stvarnih potreb. Tega ne bodo niti mogla niti smela preprečiti kaka načela zaradi načel. Niso vsi deli našega naroda in države zaradi svojega socialnega in gospodarskega sestava v enaki meri prisiljeni k zunanji ali notranji emigraciji, niti vsi enako sposobni nuditi možnost za zaposlitev intelektualnega in ročnega delavnega prirastka posameznih delov naroda. Proti gornjim načelom, ki negirajo socialno solidarnost, dopuščajoč samo izjeme, postavljamo načelo stvarne potrebe, ki naj ureja vprašanje notranje migracije jugoslovenske-ga delovnega ljudstva in nameščanja v državnih službah.
6.	Bolj kot pri nas, se vodi na jugu države živahna razprava o številu bodočih banovin in njih razmejitvi. Predmet teh razprav sta Bosna in Hercegovina. V teni vprašanju se križajo najrazličnejši nazori. Enotnih mišljeni niso niti stranke, ki so zastopane v sedanji vladi, niti pristaši enih in istih strank. V tej notranje-politični zvezi se uporablja geslo »tujega ne zahtevamo, svojega ne damo!«, ko bi bilo mnogo umestnejše, da se ono čuje kot
naše odločno stališče v sedanjih mednarodnih dogodkih. Eni stoje na stališču statusa quo, drugi so za četrto avtonomno banovino Hercegovino in Bosno, tretji za priključitev Bosne in Hercegovine k Srbiji in četrti za niih razdelitev med banovini Srbijo in Hrvatsko. Značilno je, da se skuša vse te štiri teze utemeljiti z enimi in istimi vrhovnimi državnimi interesi. To vprašanje je gotovo gordijski vozel za pristaše teorije treh narodov, ker na tem versko in plemensko prepletenem terenu bodo sjtoznali nerazdružnost jugoslovenske skupnosti, ki se ne da ločiti brez brutalnega preseka in obče škode. Želimo, da bi se to vprašanje reševalo z vidika resničnih nacionalnih in državnih interesov in ne z vidika lokalnih verskih in strankarskih ozirov ter da bi srečna rešitev bila v korist jugoslovenske skupnosti, katere verna slika je to pestro ozemlje.
Dotaknili smo se nekaterih perečih vprašanj in si nanje odgovorili z jugoslovensko mislijo, ki nam tudi edina more dati pozitiven odgovor. Globoko smo uverjeni, da bodo ta življenjska vprašanja celokupnega našega naroda rešena v njenem duhu.
V	teh vprašanjih se bodo morali priznati za Jugo-slovene vsi, ki hočejo sebi in skupnosti dobro.
Ponavljamo vero v zmago jugoslovenski misli, ki je ustvarila to državo, ji daje vsebino, opravičuje njeno eksistenco in jamči za njeno bodočnost. Trenutni neuspehi nas ne omalodušujejo, ker verujemo v končno spoznanje vseh, da ni bila misel kriva naših napak in težav, nego ljudje. Danes postavljamo meje med nas. Preko njih bo živel jugoslovenski genij, ki nas je vodil mimo cirilice in latinice, verskih, kulturnih, regionalnih in plemenskih razlik, skozi nečloveško trpljenje in preko ruševin mogočnih carstev v združitvi v svobodni državi. Premagali smo druge, premagali bomo tudi sebe.	Andrej	Uršič, Ljubljana.
Slovanstvo, svoboda in S. S. S. R.
Izgleda, kot da je gotov del naše javnosti pripravljen požreti vsako še tako nemogočo politično vratolomnost in jo na svoj način opravičiti. Iz tega jasno kriči naša pomanjkljiva politična vzgoja in pomanjkanje hladnega, s činjenicami računajočega razuma.
Tu mislimo v prvi vrsti naše levičarje, ki so svoječasno prirejali meatinge za križarski pohod pioti Nemčiji in Italiji, ustvarjali ljudske fronte, nas obsojali, ker nismo intervenirali ob priliki propasti Čehoslovaške ter so končno danes dospeli do tega, da zagovarjajo nekaj povsem nasprotnega. Ali se sami morda sploh zavedajo, kakšna je razlika med tem, kar so vsaj v zunanjepolitičnem pogledu zastopali do pred nekaj meseci in teni, kar za>topajo danes? Tako majhna je ta doba in vendar tak preobrat!
Kako neugodno je vse to odjeknilo v vrstah naših levičarjev spozna lahko vsakdo ki pride z njimi v dotiko. Njihov vzor in povsod stavljeni primer SSSR je napravil korake, ki jih s stališča njihove ideologije ni mogoče ne razumeti, ne opravičiti. Toda vkljub velikemu začudenju so naši levičarji v glavnem ostali dosledni. Izjave in opravičila, izdana od SSSR, so jim sveta. In medtem, ko bi vsak uraden komentar dogodkov, izdan od strani kake druge, pa čeprav lastne državne oblasti, že v principu smatrali kot nekaj neresničnega in zlobnega ter bi takoj pričeli z razširjanjem razdirajočih vesti, so jim v konkretnem primeru baš nasprotno zelo dobrodošla vsa z »baje« opremljena ustna sporočila, ki lepšajo postopanje komunističnih vlastodržccv.
Sem spadajo govorice o onih 30 milijonih ruskih bajonetov, ki bodo v primeru potrebe branili Jugoslavijo, govorice o slovanskih težnjah SSSR, ki baje posebno v njeni novi politiki prihajajo jasno do izraza. Vse to so fraze, s katerimi skušajo levičarsko orientirani elementi Ilegali neuke^ in neob-veščene ter si pridobiti na široke množice vpliv, potreben jim za uresničenje njihovih temnih ciljev. K temu dodajmo še toliko poudarjeno demokracijo, ki jo baje nihče ne podaja v tako čisti 0 ,11 kot baš komunizem in katere si po njihovi 1 >est dah brez komunizma sploh ne moremo zamisliti, pa imamo podani oni .Ive glavni gesli, ki ju danes levičarji najbolj poudarjajo in katere si namera-varno v pričujočem članku nekoliko ogledati.
SSSR in Slovanstvo
Mnogi izmed nas goje še vedno vero v Veliko Rusijo in njeno slovansko poslanstvo. Nič čudnega. Majhni narodi so posebno v današnjih prilikah pri siljeni iskati zaščitnika. Strah za lasten obstanek ilaje že sam po sebi potrebne duševne predpogoje za nastanek neke želje po naslonitvi lia močno oporo, katera naj nam pomaga vzdržati v življenjski borbi tudi takrat, ko nam lastne sile za kaj takega ne bi zadostovale. In kje naj išče naš narod to oporo, ako ne pri svojem največjem slovanskem bratu?
Tega so se levičarski elementi dobro zavedali in vkljub svojemu začetnemu načelnemu interna-eionalizmu so že pred leti vrgli med slovanske narode geslo, da se SSSR v tem pogledu ne name-rava izneveriti starim čustvom caristične Rusije. Zveza s Čehoslovaško in ponujani pakt Poljski, naj bi dokazali to njeno hotenje. Toda dogodki so pokazali pravo lice in pritrjujejo besedam bivšega poslanika ČSR v Moskvi, ki piše, da ga je Stalin, ko mu je hotel pričeti govoriti o slovanskem poslanstvu Rusije, takoj zavrnil z besedami: »Pustite to. Saj veste, da jaz sploh nisem Rus, temveč Kav kazeč!«
Čehoslovaška je zapuščena od vseh žalostno propadla. Levičarji so razširili vest, da so Čehi sami odklonili sovjetsko pomoč in mnogi so temu verjeli. Sledili so dnevi zbliževanja z Nemčijo. O tem se je sicer šele šepetalo, toda naši komunisti so »že vedeli«, da je eden izmed ruskih pogojev ponovna vzpostavitev Čehoslovaške, ki je SSSR nikdar ne bo tako zapustila, kot so to napravili Francozi in Angleži. Sklenjen je bil pakt med SSSR in rajhom, toda o tem ne duha ne sluha. Napadena je bila Poljska in SSSR ji je bratsko padel za hrbet s ciničnim izgovorom, da je Poljska itak že mrtva in da nima smisla podaljševati njene agonije. Le da bo enkrat nekoliko izpremembe, je kot internacionalna tvorba z nacionalnimi momenti opravičeval to svoje dejanje.
Svoječasno se je SSSR izgovarjal, da ne more priti na pomoč demokraciji in svobodi, ker nima z napadalcem skupne meje. Metal je krivdo na Poljake, ker ji niso hoteli dovoliti svobodnega prehoda preko svojega ozemlja in b tem je opravičeval zavlačevanje ter končno prekinitev moskovskih pogajanj s Francijo in Anglijo. Danes ima to skupno mejo. In kakšen je. njegov odgovor na teror, organi-
Preseljevanje manjšin
ziran nad morda niegovimi najtrdnejšimi zavezniki Cehi? Kot vemo, SSSR radi tega ni prekinil s pošiljanjem hrane in surovin v Nemčijo, kje pa še, da bi kaj ugovarjal ali celo nastopil v zaščito mučenega naroda.
Ali vidimo v tem nekaj slovanskega? Je to tista Rusija, ki si jo želimo in kakršno si več ali manj v svojih sanjah predstavljajo vsi oni, ki se zanjo navdušujejo? Ne, to ni Rusija, to je brezčutni SSSR, ki zasleduje svoje točno določene smotre, za čijih dosego je potreben krvavi ples, ker hladno misleče in razumne glave ne bi bile pripravljene vtakniti vratu v jarem, ki ga pripravlja in predstavlja boljševiški sistem. Radi tega se ne smemo čuditi, ako molči tudi takrat, ko bi ga že še tako malenkosten občutek iskrenega slovanskega bratstva moral prisiliti, da izpregovori vsaj besedo.
Usoda Poljske in Čehoslovaške nam, mislimo, dovolj jasno govori, kaj smemo Slovani pričakovati od internacionalno usmerjenega SSSR, pa naj bi mi sami še tako radi videli, da bi temu bilo drugače.
SSSR in svoboda
Nesporno je, da temelji ves napredek novega veka na svobodi poedinca, ki je smel svobodno izražati svoje mišljenje ter propovedovati svoje ideje. Veren odraz stanja, ako poedincu ni dana ta možnost nam je srednji vek s svojim tisočletnim zastojem. Kaj je pravilnejše? Mislimo da je zgodovina sama dovolj jasno izrekla svoje mnenje, ki mu človek ne sme oporekati.
A kaj nam v tem pogledu prinaša komunizem, staljinizem, boljševizem ali kakorkoli ga že hočemo imenovati? Popolno nadvlado ene same nestrpne ideje, ki ne trpi nobenega oporekanja ter z »ognjem in mečem« preganja vse in vsakogar, ki ji ni pripravljen slediti in sprejeti kot nezmotljivo ter edinozveličavno vsako razlago, izrečeno od strani onih, ki jih je visok položaj v državni oblasti postavil za njene tolmače. Pogrom proti trocki-stom, ki je imel svoj odraz tudi izven SSSR, nam je lep dokaz nestrpnosti, s katero preganja ta miselnost ne samo svo.ip načelne nasprotnike, temveč tudi svoje sobrate, ki so si upali misliti samo nekoliko drugače nego trenutni vaditelji.
To so stvari, ki nas živo spominjajo na čase cerkvene inkvizicije. Takrat so bili krivoverci preganjal li z isto neusmiljenostjo, doslednostjo in bestialnostjo, kot to danes dela s svojimi nasprotniki boljševizem. Saj v bistvu je tudi 011 neke vrste zaokrožen svetovni nazor, ki skuša tolmačiti ter upravljati vse življenje in njegove pojave ter radi tega spada kot tak med religije. Religije, vere, pa so vse nestrpne in v primeru njihove nadvlade je nemogoče govoriti o neki svobodi. Z zmago komunizma bi vsaj v pogledu svobode dospeli v nov srednji vek, z edino razliko, da bi mesto vesoljne katoliške cerkve z vsemi njenimi takratnimi nedo-statki, vladala nad svetom in uduševala svobodo internacionalna komunistična partija. Poedinec v tem sistemu sigurno ne bi bil srečen in zadovoljen, kaiti poleg ekonomskih bi bil ukovan še v duševne okove, čijih pritisk je mnogo hujši.
Zato nam SSSR z vso svojo prakso in ideologijo, ki jo zastopa, ne izgleda niti najmanj podoben nekemu nosilcu svobode. Do tega rezultata pridemo, ako razmišljamo o ideji kot taki ali pa ako ocenjujemo praktične rezultate njegove dosedanje politike. Tu ne pomaga nobena propaganda o naprednosti nove sovjetske ustave, čije demokratičnost je vsebovana v činjenici, da ima volilec sicer res tajno volilno pravico, toda pasivno volilno pravico ima samo kandidat, na čije kandidaturo je pristal Centralni Politbiro. Upoštevajoč to dejstvo, ne najdemo nobene bistvene razlike med sovjetsko in katerokoli drugo avtoritativno ustavo. Poleg tega iz samih določil ustave izhajajočega zaključka nam je pa tudi rezultat plebiscita, izvršenega v vzhodni Poljski par dni po njeni aneksiji kjer je 99 % prebivalstva glasovalo za priključitev k SSSR, lahko že sam po sebi zadosten dokaz o demokratičnosti volilnih metod, ki v SSSR vladajo.
V	zmoti je, kdor se tolaži, češ, da so vsi ti pojavi samo prehodne narave. Nestrpnost, nepriznavanje nobenega drugega mišljenja razen svojega, ni združljvo s svobodo. V življenju se. vedno porajajo nove ideje, ki se uveljavljajo na mesto starih in v tem tiči napredek. Ideja, ki te evolucije ne priznava, ki ne dopušča, da bi bilo morda dobro in pravilno nekaj, s čemer ona ne soglaša, nam pri-
Načelo totalitarnosti je v poslednjem času dobilo svojevrsten prispevek. Po geslu: »Heim ins Reich« je Nemčija načela vprašanje preselitve svojih manjšin v matično državo, kar se deloma v dveh primerih že izvaja:	tirolski in baltiški manjšinski
skupini že zapuščata ozemlje dosedanjega bivanja ter se odseljujeta v določene predele v stari domovini. Preseljevanje samo na sebi, kakor tudi v pogledu na čas, v katerem se je začelo, razglabljanje o vzrokih in posledicah, vse to je vzbudilo opravičljivo pozornost. Zlasti pa je preseljevanje nostalo predmet razpravljanja tam, kier se enako nahajajo nemške manjšine, t. j. v podonavskem bazenu, v južni in jugovzhodni Evropi. Obstaja verjetnost, da se resno načne razpravljanje o preselitvi manjšin tudi iz tega področja, kar je v ostalem nakazal sam kancler Hitler, ko je 6. oktobra t. 1. v rajhstagu izjavil, da bi takšna izselitev ustvarila zadovoljivo atmosfero ter dobre sosedske odnošaje med Nemčijo ter državami podonavskega bazena.
Vprašanja preselitve nemške manjšine iz naše države se je naše časopisje že oprijelo; zlasti so bila značilna mišljenja in izjave, ki smo jih zasledili v glasilih nemške manjšine same. Na svojevrstno stališče pa se je postavila beograjska »Politika«, katere pisanja se bomo dotaknili kasneje.
Manjšine lahko razdelimo po kriteriju njih povezanosti z matičnim narodnim ozemljem ter po njih medsebojni strnjenosti v tri skupine: v one, ki so kompaktno naseljene v neposredni teritorialni zvezi z matičnim narodnim ozemljem; one, ki predstavljajo kompaktne, zaključene edinice sredi drugorodnega ozemlja ter slednjič v tiste, ki predstavljajo več ali manj raztresene pripadnike manjšinske narodnosti.
Po gornjih vidikih se presoja tudi pomembnost, ki jo manjšina kot etnografska edinica predstavlja. Ta pomembnost dobiva v gotovih okoliščinah lahko značilno obeležje, ko postane manjšina po svojem položaju nosilec konkretnih nalog ter začne predstavljati aktivno silo, delujočo v izvestnem pravcu in smotru.
Imeli smo v zadnjem času priliko, opažati svojevrsten aktivizem, ki so ga razvijale nemške manjšine v onih deželah, ki podleže tako zvanemu nemškemu življenjskemu prostoru. Manjšine, ki so bile po svoji prirodni legi in nacionalnem čustvovanju pripraven nosilec ekspanzijskih teženj, so izvrševale v prvih početkih pripravljanje terena, ki je olajšalo sledeče akcije. Manjšine so postale tako most ekspanzijske politike, agentprovokator ali sredstvo za opravičilo posegov, izvršenih v nadaljnjih fazah v živo telo drugih narodov ter držav.
Z dokončno osvojitvijo dežel, kjer so manjšine s svojstvenim delovanjem pripravljale teren zavojevalskim posegom, je bila njih naloga v tem smislu opravljena, ni pa s tem usahnil pomen manjšine, ki je z novimi prilikami dobila nove naloge. Sproščena onih utesnitev, ki jo je zanjo predstavljal tuj večinski narod, v katerem je do sedaj bila manjšina, je začela z novim delovanjem, ki ima oslonec in pomoč v matični državi.
naša novo dobo zastoja v človeški zgodovini, v kateri bodo zopet na grmadah sežigani vsi, čijih misel sc ne l)o znala suženjsko pokoravati obstoječim, tekom časa in v praksi morda zelo okostenelim naukom.
Toda SSSR ne gleda s tega stališča samo na svobodo poedinca. S svojimi pritiski na baltiške države je stopil na pot imperialističnih teženj, ki svojega hotenja ne opravičujejo z drugim kot s svojevoljno voljo in močjo, ne pa s pravom in moralo. Na ta način se je priključil taboru, ki preti z rušitvijo mednarodnega prava in dobrih običajev, prispevati k uničenju evropske kulture in napravil je greh, ki je neopravičljiv za dotičnika kateri želi biti nosilec svobode 111 pravice.
Na to bi moral misliti vsakdo, predno istočasno vzklika Staljinu in svobodi, komunizmu in demokratizmu, internacionali in slovanstvu. Potem bi se zavedal, kako nasprotni so si ti pojmi in sigurno jih ne bi na tako nemogoč način mešal. Ne bi se navduševal za dve stvari obenem, ki sta ena oh drugi nemogoči in zdrznil bi se ob spoznanju, kam ga zanaša tok kateremu se je predal.
Če se je s strani tretjega rajha v zadnjem času postavilo vprašanje preselitve nemških manjšin v staro domovino, si to lahko razlagamo — in takšne so tudi splošne razlage — na dva, morda tri načine.
Z okupacijo novih dežel je Nemčija dobila znatno ozemlje, ki je naseljeno z nenemškim prebivalstvom. Z nastopom gotovih okolnosti bi ta teritorij radi razumljive nenaklonjenosti prebivalstva za rajh lahko predstavljal oviro, če ne celo opasnosti. Radi tega teži rajh za gennaniziranjem teh predelov in za etnografskim zaokroženjem svojega ozemlja. Za ta posel je treba sposobnega človeškega materiala, ki ga manjšine gotovo predstavljajo. Na ta način je zadovoljeno nacionalnemu momentu, ki ga tudi vidimo v teh preseljevanjih.
Z izselitvijo nemških manjšin iz drugih dežel se baje žele ustvariti med prizadetimi državami boljši odnošaji, kajti manjšine so le prečestokrat vzrok medsebojnih trenj in političnih intervencij, ki meddržavne odnose samo kalijo.
Nadvse važen moment preseljevanja manjšin pa je njih gospodarska korist za rajh. Ni potreba mnogo razmišljanja o tem, kaj pomeni Nemčiji danes odškodnina, ki jo dobi za prepuščeno lastnino od onih držav, iz katerih se je izselila nemška manjšina. Ne motimo se, če trdimo, da je izmed zgoraj navedenih razlogov zadnji morda najmočnejši.
Kljub vsemu se pa samo ob sebi vendarle pojavlja vprašanje, ali sta ta dva, oziroma trije momenti ekvivalentni potrebi in pomenu, ki jih rajh stavlja na svoje manjšine. V območjih, ki ne podleže nemškemu »življenjskemu prostoru« vsekakor v onih, ki mu podleže, ne. Če zasledujemo torej preseljevanje nemških manjšin iz tega vidika, bomo prišli do zanimivih ugotovitev.
Kot omenjeno, se danes izvaja preseljevanje nemških manjšin iz Italije ter iz baltiških držav. Kaj more to značiti? S sklenjeno preselitvijo Nemcev iz Tirolske, ki se je dogovorila ter začela 'sprovajati v času tesnih prijateljskih odnošajev med Nemčijo in Italijo, je Nemčija manifestirala prijateljstvo ter dokončno urejene teritorialne odi o ša'e med obema državama. Z drugimi besedami: stavila je z dnevnega reda svoje zahteve po Tirolski in priznala mejo na Brennerju kot dokončno.
Nekoliko drugačno, vendar ne v bistvu, je ozadje izselitve nemške manjšinske skupine iz baltiških držav. Ne more se sicer reči, da ne bi baltske dežele spadale v nemško interesno področje; toda interes nad baltskimi deželami je bil za Nemčijo več ali manj prestižnega značaja. S sklenitvijo sovjetsko - nemškega pakta se je Nemčija morala odreči Baltiku kot svoji interesni sferi, ker je postal Baltik domena sovjetov. Radi iega je sledila izselitev nemške manjšine.
če se danes pojavlja v gotovi obliki vprašanje izselitve nemških manjšinskih skupin iz podonavskega bazena, moramo presojati stvarnost takšnih izselitev iz zgoraj obrazloženih vidikov. Znano je, da se podonavski bazen, južna in jugovzhodna Evropa smatrajo za nemški »življenjski prostor«, do katerega ima Nemčija svoje politične in gospodarske interese. V teh težnjah je iskati odgovora na vprašanje, ali bo postavljena izselitev nemških manjšin iz tega področja v razgovor.
Kar se tiče posebno položaja Jugoslavije ter izselitve njene nemške manjšine, moremo postaviti sledečo trditev: u/mštepajoč pomen manjšine v ekspanzijski /mlitiki ter izjuve, dane ob raznih prilikah od struni kanclerja Hitlerja o doktmčnih mejah meti Nemčijo in Jugoslavijo, je izselitev nemške manjšine iz Jugoslavije odvisnu od resničnosti in iskrenosti teh izjav, če igra Jugoslavija v računih Nemčije kakršnokoli vlogo, ni treba nemški manjšini, kateri ta izselitev ne bi bila dobrodošla, iz vprašanja njene preselitve delati nikake problematike. Če gornjemu ni tako, bo verjetno vprašanje stavljeno slej ali prej na dnevni red in gotovo tudi rešeno v tem smislu, da se bo manjšina morala izseliti.
Ozrimo se sedaj še na stališče, ki ga je v pogledu preseljevanja nemške manjšine iz Jugoslavije zavzela beograjska »Politika«, katere informacije izvirajo, sodeč po pisanju, iz merodajnih krogov. »Politika« sc v svojem članku, ko govori o možnosti preselitve nemške manjšine iz Jugoslavije, za-
vzema /.a kompenzacijsko rešitev izselitv enega vprašanja ali zamenjave Nemcev za koroške Slovence ter gradiščanske Hrvate. Ne glede na to, kakšni ■■■omeniti so služili »Politiki« ali njenim informatorjem v opravičilo takšnega stališča, ga je treba odločno odkloniti, ker je nacionalno neča-tno. Takšnega odklonilnega stališča ni treba dosti pojasnjevati. Korošci so avtohtoni prebivulci naše Koroške, živeči z nami v najtemnejši povezanosti. Do te Koroške rii-mo in ne bomo nikoli izgubili interesa. Kadi tega Korošci ne prihajajo r nikako komftenzurijsko kombinacijo s pri nas le umetno ui pozno naseljeno nemško manjšino. Vzdrževanje možnosti takšne kompenzacije kaže nezrelo pojmovanje tega vprašanja ter zastopanje kratkovidne politike, nasprotne našim nacionalnim interesom.
Naša Koroška z vsem svojim prebivalstvom ne more nikoli bili cena nekih i>rohlematično dobrih sesedskih odnošajev. Nikakor ne smemo načelno grešiti in ustvariti itrecetlenčni primer za mnogo težje posledice.
Če se pokrene torej tudi pri nas vprašanje iz- '-lit\e nemške manjšine, je dolžno?-! vseh nu-rodaj-nih faktorjev, da jo izvedejo / najmanjšo obremenitvijo našega narodnega gospodarstvi in brez najmanjše škode za naše nacionalne interese. Sicer pa nikdar ne pozabimo, da je Evropa \ vojnem vrtincu. To je gotovo najvažnejši moment tudi pri tem vprašanju. Morda bodo drugi reševali po vojni ta problem s povsem drugih vidikov, kakor tisti, ki -o ga načeli.
Dr.
!\auk z univerze
Na letošnjem občnem zboru »Društva slušateljev juridične fakultete« so nacionalni akademiki po dolgih letih izgubili iz svojih lok vodstvo te važne strokovne organizacije. To je bila posledica ločenega nastopa obeh nacionalnih akademskih društev JNAD »Jugoslavije« in JNAK »Edinstva« pri volitvah. Volilni rezultat je pokazal, da bi skupen nastop obeh društev prinesel sigurno zmago jugoslovanskim nacionalistom. Pri tem so si klerikalci meli roke, ker so prišli tako poceni do zmage, ki jo bodo stvarno in moralno izkoristili.
Po tem neuspehu sta obe nacionalni akademski društvi z izjavami in popravki v dnevnem časopisju, ki jih tukaj ne bomo ponavljali, skušali nacionalni javno'ti pojasniti, kako in zakaj je prišlo do razcepa med njima in s tem dokazati, katero društvo nosi odgovornost. Naš namen ni, da bi bili razsodniki v tej stvari, poudarjamo pa. da načelno obsojamo tisto organizacijo, pa naj bo potem to »Jugoslavija« ali »Ediiv-tvo«, ki je zakrivila ta nepotrel>-ni poraz na univerzi. Mi vemo, da so med ot>ema organizacijama ideološke razlike, vendar smatramo, da »Društvo slušateljev juridične fakultete«, kakor tudi ostala strokovna društva na univerzi ne bi smela biti teren, na katerem naj se vršijo razraču-uavanja med »Edinstvom« in »Jugoslavijo« na ko-
rist mnogo hujšega tretjega skupnega nasprotnika. Mi ne verujemo, da bi postoječe razlike med obema organizacijama onemogočale skupen nastop v tej stvari, ko imamo vendar iz bližnje preteklosti več primerov, ko sta obe društvi skupno nastopali na mnogo širši osnovi tudi z drugimi idejno mnogo bolj oddaljenimi skupinami. V ostalem sta tudi obe organizaciji v svojih javnih izjavah navajali kot vzrok, da ni prišlo do enotnega nastopa, bolj formalne nedostatke v postopku, ki naj bi dovedel do -kupnega nastopa, kot pa idejne zapreke.
Spričo točnega poznavanja številčnega razmerja za »Društvo slušateljev juridične fakultete« l>orečih se sil, je pomenil ločeni nastop nacionalistov borbo z logiko in aritmetiko. Naknadno sklicevanje na moralen uspeh in naknadno seštevanje glasov nič ne pomaga spričo stvarnega neuspeha. Mi želimo, da bi obe organizaciji pravočasno odstranili vse zapreke ter svoja iz razlik izhajajoča trenja omejili na pravilen okvir, ki Im> točno določal mejo, onstran katere bosta morali oIm- v skupnem interesu vedno skupno nastopati. OI>e organizaciji naj pazita, da ne bosta smatrali medsebojne !>orbe za svoj glavni cilj in pri tem pozabljajo na tretje, ki se pri tem smejejo.
Kaj naj to pomeni
Spodaj prinašamo tri dejstva, ki so znamenje časa:
1. »Učiteljski tovariš« je priobčil sledečo objavo: »Urednik »Našega roda« obvešča poverjenike Mladinske matice, ki so želeli v deeemberski številki primernih pesmi, deklamacij in sestavkov o prvem decembru, da so na žalost morali tuke vrste prispevki izpasti.«
Kaj naj to pomeni, do so morali izpasti in že so morali, zakaj so morali izpasti prispevki o prvem decembru!? Nacionalna javnost ima pravico zahtevati pojasnilo, ker si ne more razložiti tega dejstva. Mar naj se po preurejenih razmerah v državi opusti proslavljanje 1. decembra kot praznika našega nacionalnega ujedinjenja in ali se namerava morda proslav 1 jati kot praznik naše državne samostojnosti in kot začetek naše države kak drug dan! ?
2. Naša javnost dobro pozna Škrjancev o simfonično kantato za soli, zbor in orkester »Zedinjenje«, ki je bila prvič izvajana v proslavo dvajsetletnice naše države. Zaradi Gradnikovega besedila se je ob te| priliki klerikalno časopisje z vso kulturno nestrpnostjo spravilo nad skladatelja in pesnika. Na letošnji prvi december bo Cla~bena Matica izvajala to kantato v Beogradu skupno z beograjsko Filharmonijo. Značilno je, da se ta kantata ne more izvajati pod naslovom »Zedinjenje«. V tem smislu tudi programi koncerta ne najavljajo kantate pod svojim prvotnim in pravim imenom.
Ista vprašanja kakor zgoraj, postavljamo tudi v tej zvezi. Zakaj se škrjancev a skladba, posvečena 1. decembru, ne sme izvajati pod naslovom »Zedinjenje« ! ?
3. Nacionalno meščanstvo Dubrovnika je skozi vseh 20 let nacionalne svobode slavilo 13. november kot dan, ko je srbska vojska skupno z jugoslo-v cii'kimi dobrovoljci vkorakala v Dubrovnik kot nosilec svobode in uedinjenja. Na ta dan no sc
Dubrovčani v povorki z hukljami in godbo poklonili pred komando mesta, da izkažejo naši dični vojski čast in priznanje. Letos je bila ta prireditev zabranjena z odlokom mestne policije v Dubrovniku br. 15.173/39 in z motivacijo, da razmere, ki vladajo v Dubrovniku, izključujejo možnost, da bi proslava potekla v redu in miru, češ da bi jo neodgovorni elementi lahko izkoristili v svoje’ nedopustne namene.
Značilno je, da je oblast to prireditev raje prepovedala, namesto, da bi podvzela potrebne korake proti neodgovornim elementom, če se taki res v Dubrovniku nahajajo.
Širite in priporočajte Našo misel
Naša misel
Ko je pred štirimi leti izšla prva številka »Naše misli, j«- bila nadvse toplo sprejeta v vsej nacionalni javnosti. Zlasti prisrčno je bila pozdravljena med mlado nacionalno Usmerjeno generacijo, ker je pomenila v tistem ča-u nov pozitiven doprinos k izgradnji jugosloveii'ke miselnosti na nacionalno-po-litičnem. kulturnem itd. polju in ker je pomenila dokaz jasnega gledanja nove generacije in obenem jasno besedo mnenja in zahtev mladih. Vse to je dokazovalo tla je bila p>treha po njej velika in vsestranska.
Tekom štirih let izhajanja je postala »Naša misel« odločujoč faktor mladinske nacionalne miselnosti med našim narodom, obenem -eveda tudi trn v peti vsem nasprotnikom. Eno kot drugo je zna-čilo dokaz prave poti in njene dosledne linije, od katere ni nikdar odstopila.
Ustanovitelji lista, dasi akademiki, -o -i zastavili v »Naši misli« široko polje dela. Da-i so smatrali akademsko izživljanje v vseh njegovih oblikah za brezdvomno važen moment in doprinos k obči javni razgibanosti, ga niso osvojili kot izključno pomembno. Pomanjkanje vsakršnega nacionalnega omladinskega tiska v tistem času je zahtevalo vsestranskega glasila, glasila čim širših koncepcij ne pa ozkim .smotrom služečega lista. Takšno glasilo Iti morda prišlo v poštev tedaj ko bi bilo zadovoljeno splošni iKitrebi. Radi te,ga »Naša misel« tudi ni hotela postati oficiozno ali celo oficielno glasilo katerega izmed nacionalnih društev na naši univerzi, ker bi se s tem deklariralo kot akademsko glasilo ter nujno zašla v trenja, bilo še tako malo-pomemhiia. ki pa nikakor ne bi mogla koristiti listu, oziroma njegovemu namenu. S tem se je »Naša misel« postavila nad vse razmerice, ki bi mogle nastati med nacionalnimi društvi ter nanjo škodljivo vplivati. Temu svojemu namenu so dali n-tanovitelji izraza že v podnaslovu lista, ko so ga označili kot omladiiiski kulturuo-politični li-t ne morila iz kakšnih previdnostnih ali taktičnih razlogov. temveč zgolj idealno z^novanih namenov.
Kljub dejstvu, da »Naša misel« ni akademsko glasilo, je bil kontakt z akademskim življenjem vedno stalen in z nacionalnimi akademiki, razumljivo prisrčno prijateljski. »Naša misel« je -talno obveščala javnost o položaju na univerzi ter o življenju v nacionalnih akademskih društvih. Če se IMgledi društev in lista niso včasih |Hipolnoma o poedinih vprašanjih ujemali, je bila to posledica taktike, ki jo je vodilo društvo, ali pa načelnega gledanja lista na isti problem. Nesmiselno pa je bilo smatrati tudi to različno gledanje kot taktiko nacionalnih akademikov proti svojim nazorskim nasprotnikom, kar so ti večkrat poizkušali razširiti, kajti treba je imeti v vidu že omenjeno: da »Naša misel« ni zgolj akademsko glasilo niti ne glasilo nacionalnih akademikov kot organizirane skupine na naši univerzi.
O tem, kakšni so bili odnosi »Naše misli« proti nazorskim nasprotnikom na univerzi je odveč razpravljati podrobneje. Istovetimo jih z odnosi nacionalnih akademikov.
Velika večina sodelavcev »Naše misli« je iz akademskih vrst. Želimo si to tudi v bodoče pri še tesnejšem sodelovanju in še večji aktivnosti. To dejstvo ne sme motiti nikogar: vsi sodelavci so si sve-sti. da je »Naša misel« nekaj višjega, kar presega interese posameznih klubov ali društev in služi -plošiii koristi, da pa bi se vsa ta korist zmanjšala takoj, ko bi list postal pristranski ali enostranski.
»Naša misel« je samostojno jundično telo, neodvisno v kateremkoli pogledu. Listu dajejo smer v okviru, izvirajočem iz nazorskega gledanja listi, ki vanj pišejo. Sotrudniški in uredniški odbor dajeta dovolj možnosti, da si vsakdo, ki je voljan sodelovati, v njem izvojuje svoj delu odgovarjajoči vpliv in s tem odločanje o pisanju lista. Na te bo list tudi prešel. Generacije se menjajo, eni odhajajo, drugi sto|>ajo na njih mesto, delo pa teče naprej v onem |iravcu, po oni načelni in dosledni liniji, ki pelje k uspehom.
Te besede so namenjene predvsem onim mladini akademikom ki bi se hoteli posvetiti delu pri listu. Popolnoma nič napačno pa ne bo, če si jih vtisne v spomin ter o njih logično premisli tudi kdo izmed starejših.
Lastnik in izdajatelj: Konzorcij »Naše misli« — Uredništvo in uprava: Ljubljana, Cesta 29. oktobra st. uredništvo odgovarja: Drnovšek liogdan, abs. iur., Ljubljana, Cesta 29. oktobra St. 7 luska tiskarna
7: čekovni račun št. 17.120 — Za konzorcij in Slatnar, d. z o. z. (Vodnik in Knez), Kamnik