'o polji sva hodila i Po polu dne, In resno se zmenila, Da vroče je;
Da dobro bi kazalo,
Ko dež bi lil; In da bi le prav malo Polje pojil.
Kakč bi pač ohladil
Žemljico spet, Kako bi pač pomladil Ves rožni cvet!
In nama je pritekel
Na čelo pot, Nihče ni nama rekel; Ne pojva tod.
Poglej! tedaj sva bila
Oba mlada ; Poglej, tedaj sva bila Zaljubljena.
V spominih časi hodim
V ono mladost, In nehote jo sodim: Oj ti norost! __Baptista.
fA
OC LJUBEZNI.
Zaljubilo se je morje v luno, Zaljubilo z neizmerno silo, Z njo združiti se serčnč želelo : Ur šestero kvišku je kipelo, Ur šestero zopet togovalo, Togovalo, bridko žalovalo, Ker se z njo zediniti 111 moglo. Vendar ni ljubezni popustilo, Želj kipečih ni si ohladilo : Vsako šesto uro po odtoku Zopet k ljubici se luni dviga,
Dviga se, a dvigniti ne more, Z njo skleniti se nikdar ne more. Le vzdihljaji morja gor kipijo; Luno v tamne megle zavijaje Tožijo bridkosti morja luni. Luna se ljubezni verne vsmili, Ker skleniti z dragim se ne more, Solze za vzdihljaje morju vrača, Ter hladi kipeče želje morju. — Ce tako studena voda ljubi, Oj kako pa bo to vroče serce! T
JA ESCANSTVO KOROŠKO V SR.EDNJEM. VEKU.
Spisal J. pl. Kleinmayr.
(Konec.)
Posebno pa so meščanstvo povzdignili deželni knezi, ki so dobro sprevideli, da je v zdravem meščansivu prava moč pri vsaki vnanji sili. Meščanstvo jim je bilo gotovo zavetje proti mnogokrat odveč šopir-nemu plemstvu. Avstrijskim vojvodam je veljalo za narodno-gospo-darstveno načelo: obertnijsko marljivost, tergovino, in notranji ter ob enem vnanji promet samo po svojih mestih zediniti. Menjši kraji, ki niso imeli take veljave, bili so goli vseh predpravie in so bili odvisni v mnogokakem oziru od privilegovanih mest. Mesta in veči tergi so imeli sejme in posebne postave za tergovino in promet, ter iz menjših krajev so morali ljudje skoraj v vsaki zadevi hoditi le v ta,ka mesta. Meščanstvo se je krepčalo in je postajalo vedno terdnejšžt bramba propalemu plemstvu in aristokraciji srednjeveški, katera ni še mogla pozabiti poprejšnjih za njo tako lepili časov.
Povsod pa seje hitremu razvoju jedernatega meščanstva ustavljalo menjše plemstvo. Ono je bilo doslej pravi reprezentant vseh predpravie in privilegij, in hud boj se je pričel zaradi teh. Meščani so hrepeneli po vedno večih in zdatnejših pravicah — a tudi plemstvo nI hotelo radostne duše svojih pravic popustiti. Močno^ so se^ proti-vile nove, krepke, de avne in na svojo moč se zanašajoče moči pravega meščanstva proti vsaki predpravici plemskih tergovinskih zadrug in hiš, in, tudi ob enem proti do sedaj še veljajoči neenakosti pred postavo. Te neenakosti so morale propasti! Meščan one dobe, proti koncu srednjega veka, je bil marljiv, delaven, priden in si je po svoji delavnosti in po svojem razumu gotovo toliko zaslužil, da se je po vsi pravici poležal za enakost na polji pravice in postave. Plemstvo pa je hiralo in nf več imelo prejšnje veljave; bližal se mu je čas nemoči!
Tej nespretni neenakosti se je že v teku 15. stoletja, vsaj nekoliko, v okom prišlo. Posamezni vojvode rodovine avstrijske so zapored razpisavali ostre ukaze enacega obdavkovanja • in enake razdelitve deželskih troškov. Bolj nego za druge podložnike so sker-beli imenovani vojvode za naseljence pri svojih gradovih. Njim so podali enakost pred sodiščem, in kmalo je postal iz meščanstva terden in jedernat srednji stan, med vladarjem in plemstvom posredovajoč. A meščan tudi ni pozabil dobrot, ki jih je sprejel od sirani svojega gospoda; hvaležen mu je bil in je vsegdar dobro delo še_ z boljšim po vračal — ob enem pa so vojvode spoznali, na koga se jim je naslanjati, in od koga jim dojde v nevarnosti pripomoč.
Meščan, ki je zadobil iz rok vladarjevih predpravice in enakost pred postavo, bil je pripravljen vsegdar kri in blago podariti svojemu blagodejniku. Nikoli se ni zastonj zglašal vojvoda na vdanost in
zvestobo meščanstva. Če je prišlo do kake vojske, je meščan radostno poslal svoje someščane v boj, in če je vladar denarja v bojevanje potreboval, ponudil mu ga je meščan z dobrim sercem — a meščan je denarcev tudi imel! Bogastvu meščana je mnogo pripomoglo, tako n. p. predpraviee glavnih zalog, mitnine in colnina, veliki sejmi, nakup in prodaja raznega blaga, velike svečanosti, javne zabave, zbori i. t. d. Po vseh teh žilah je teklo v mošnjo meščanovo obilo denarja, da je lahko na domačem ognjišči večkrat kako kuretino ali pa teletino obračal in si še mnogo prihranil, ter o priliki svojemu gospodarju pomagal!
Kolikor časa je krepka, možata roka deželo vladala, ni bilo misliti na notranje zveze meščanov posameznih mest; mnogokrat pa se je zgodilo, da je bil deželni vladar dalj časa z doma, ali pa preslaboten v vzderževanje pravega reda, in o enakih prilikah se je mnogo_ napačnega po deželi godilo. Nikedo nf mogel vzderževati miru in posredovati med borečima se strankama! Menjši in veči boji pogubljajo zdravo jedro dežele in v teh bojih je posebno ter-pelo meščanstvo. Naravno je bilo, da je meščanstvo začelo misliti na brambo, na lastno pomoč v taki sili. Tu se je torej pričel boj meščanstva s plemstvom. Tu se nam razgrinja slika bojna med plemstvom ii^ demokratijo, a ne po sovraštvu najviše deželne vlade, ne med takrat v najubožnejšem stanu živečim — kmetovalcem in gospodarjem — temuč med meščanstvom in plenoželjnim plemstvom!
Posamezni plemiči so bili še vedno precej mogočni in njih sila zdatna; torej tudi nf bilo mogoče, da bi se jim bilo vstavilo kako mesto za se; treba je bilo misliti na zadruge.
v Takih zvez, ki so. v svoji bitnosti mnogo podobne zvezam nemških mest, imamo koncem srednjega veka tudi nekaj na Koroškem: tako so se združili meščani Celovca, št. Vida in Velikovca na vsestransko vzajemno postopanje. Ta zveza, katere posamezne točke so nam še ohranjene, je določila v pervo vsestranske pravice in je v drugo glede na edinostno napredovanje ukazala: a) ako se bodejo občinske razmere obravnavale, imajo se sniti poslanci vseh teh treh mest v zbor, ki bode sklepal o pomočkih potrebnih, da se doseže določeni namen; b) kraj zborovanja se ima od prilike do prilike vzajemno določiti; c) vsi delajo za enega in eden za vse v pravici, zvezi in porazumu i. t. d.
Enake zadruge, enake zveze so bile močen jez proti nasproto-valnemu plemstvu. Meščanstvo je bilo mogočno, meščanstvo je bilo postalo_ pravi faktor deržave, in to je plemstvo razhudilo. Boj se je pričel in gotovo bi bili že takrat zmagali plemiči nad meščanstvom, ako bi se meščanstvo ne bilo združilo v terdne in krepke zadruge. Te zadruge so bile vzrok, da se je vsaj za nekaj časa plemstvu Iz-tergala zmaga nad tretjim stanom, da se je imenovana zmaga vsaj za nekaj dobe odstranila, dokler ni kasneje vendar le po ustanovitvi stanovskih uredeb plemstvo zopet prišlo do perve in glavne stopinje.
14*
Te zveze so nam pa tudi jasen dokaz, da je takrat meščanstvo že na krepkih nogah stalo in se povsem zavedalo svojih pravic.
Naj nam bode konečno dovoljeno, predno končamo to malo sliko o meščanstvu Koroške v srednjem veku, da še omenimo blagodejnih zavodov, ki so takrat nastali v naših mestih. Ena glavnih dobro-dejnih prikazni srednjega veka je gotovo izjemno veliko število ustanov raznega dobrega namena. Takih ustanov ni samo po drugi Evropi, temuč tudi ravno na Gorotanu toliko se uredilo, da moremo v resnici skoraj imenovati ta vek — „vek dobrodejnih ustanov". Sto in sto premožnikov je darovalo svoje imetje in posestvo za enake ustanovitve ; samostani, redovi, vladike, knezi in plemiči so podelili mnogo v take zavode. Siromašnice, bolnišnice in hromnice so po vseh mestih nastale. V pervi polovici srednjega veka in pričetkom druge polovice so bili ti darovatelji in blagodejniki izjemno samo iz sredine privilegovanih stanov; a v teku druge polovice srednjega veka so tudi meščani svoje storili in pripomogli v ustanovitev enakih zavodov. Meščanstvo je bilo premožno, vplivno in je kot tako lastne blagodejne-zavode ustanavljalo, in to zavode, ki so bili v mnogem oziru boljši od prejšnjih.
Koncem srednjega veka se v glavnem ni mnogo spremenilo: drugače pa je postalo pričetkom novega veka, ko je plemstvo zopet nadvladalo nad meščanstvom in se je veljava meščana nekoliko-pogubila.
jZ O R K O.
Podoba iz dijaškega življenja.
(Dalje.)
II.
Koren. Nič napačno življenje v tej hiši! Dober gospod; hude, nejevoljne besede ni čuti iz njegovih ust. Kjer bi lahko ukazoval, prosi; skoraj za prijatelja me ima. Lepa plača, obilna hrana, vsega dosti, samo dela malo! Ko bi imel človek malo bolj ohlapno vest, tu bi bila lepa prilika: še krasti bi ne bilo treba, samo pobirati, kar na tla pada; spravljati, kar je tu pa tam obležalo, in kmalo bi bilo skupaj za hišico in košček njive, in družica, tudi družica bi se dobila staremu Korenu! Beži, izkušnjava! — E, kaj izkušnjava? Stari Koren ne pozna izkušnjave. Sedemnajst let sem zvesto služil cesarja, sedemnajst let, štiri mesece in tri dni, ne enkrat kaznovan: očitati se mi ni moglo toliko, da bi v oči vergel. Cesar pa tudi ni pozabil svojega Korena, ki je trobil v vojski, kakor da bi bil sodnji dan; poslal mi je iz Dunaja sreberno svetinjo, ki pojde v grob z mano. —
To ti je bilo pač drugačno življenje, ko sva gospodarila in gospodinjila z mojim starim stotnikom v pokoji — zdaj je zares v po-
koji, Rog mu daj dobro! To ti je bil gerčav, zaporčen mož, zadiral se je nad mano, da je bilo gerdo; vendar sva se rada imela: živela sva skupaj kakor dva vojaška tovariša, in skupaj sva časi tudi malo postradala, proti koncu meseca.
Dobro se mi godi, a vendar ne morem nič prav vesel biti tega življenja. Zdaj lahko povem, ker me nihče ne sliši: Meni se dozdeva, da vse to veličastvo in bogastvo ne bo doživelo visoke starosti: če se ne motim, to lepo visoko poslopje že poka, červojedina se ga je prijela. Bojim se — ali kaj to meni ? Jaz sem sluga, ne oskerbnik njegov; jaz mu nimam gledati v mošnjo.
In vendar škoda! Ko bi imel vsaj kakega prijatelja, da bi mu •oči odperl! Mož je predober; sam zase ne potrebuje toliko. Sam je, prost je kakor mlado žebe na paši. Kaj bi počel ta in oni na njegovem mestu! Igralke in plesalke — vsaka bi bila njegova; saj vemo, kakov je dandanašnji mladi gosposki svet! Tu nisem še nič takega zapazil. Tisto je pač res, meni ne bo pravil, kaj zunaj počenja, starega Korena ne bo se seboj vodil po svojih skrivnih potih, koder mu ni treba izpremljevalca; ali kar se nezgodi, to se ne zve; in jaz imam dober nos: vendar dozdaj nisem še ničesa izvohal. Dober^ gospod je, ali slab gospodar, res, vendar to bi ga ne ugonobilo, če ne gleda na vsak krajcar. Ali tisti njegovi znanci in prijatelji, ki rojijo okrog njega, kakor muhe, kjer'se je med izlil; tisti gosposki postopači in berači, ki se ga derže, kakor klop kože: tudi še ti niso najhujši, ali tiste beračice v svilnatih krilih, tiste žalujoče vdove in zapuščene sirote, mlade in stare, ki znajo tako lepo prositi: ne, še prosijo prav za prav ne, človek mora ugeniti njih potrebe; odpuščenja jih mora skoraj prositi, da se prederzne pomoči jim v nesreči; tiste premetene sleparice, ki tako veselo žive brez dela, o sami nesreči — te so mojemu gospodu poguba. Ali on jim pa tudi vse verjame, naj bo laž še tako debela; drug bi jo z roko zgrabil, njemu je vse gola resnica. In tako gre stotak za stotakom, saj manj jim vendar človek ne more dati, da bi jih ne razžalil. Saj pravim, dobro serce, to je vse prav, jaz tudi nisem tak! — nič bi ne rekel, da bi le samo takim pomagal, ki so zares potrebni in vredni podpore, ali taki raji na skrivnem terpe. — Yeš kaj, Koren, prigovarjati, svariti nič ne pomaga, poskusiva drugače, brez sile ne gre: ograjo bo treba narediti okrog njega, da se ne bode moglo blizo: kader so pri njem, potem je prepozno; mož ima premehko serce, in solz že celo ne more videti. — Že zopet nekedo terka, dobro, da ga ni doma, legati se ne bo treba. Bodi hud, Koren. Prosto!
Deklica (siromaško oblečena vstopi). Prosim, ali ni gospoda doma ?
Koren. Doma, ali ne doma: že vem, kaj hočeš gospodu. Ali te ni sram? tako mlada še, in že beračiš po hišah! Delaj, delaj, saj imaš zdrave roke! Kaj se boš jokalo? (Zase.) Malo preostro sem jo. — Na, tu imaš nekaj, gospoda ni doma.
t
Deklica. Hvala! z gospodom bi bila rada govorila — oprostile, da sem vas nadlegovala. (Odide.)
Koren. Tako! prevzetna je tudi še; premalo ji je bilo.
Z or k o (vstopi, deklico za roko vodeč). Nič se ne boj, sirotiščef Tiho bodi, nihče ti ne bo nič zalega storil pri meni. — Koren, tako vas nisem učil!
Koren. Oprostite, gospod; tako hudo nisem mislil; moj glas je res nekam oster, serce ni napačno, ali dekletce je plašno, kakor gorska serna. (Odide počasi v drugo sobo.)
Zorko. Sedi, deklica, pa povej mi mirno, kaj bi rada.
Deklica. O gospod, jaz niseiri beračica; Bog mi je priča, da nisem še nikoli prosila. Vi ne veste, gospod, kako mi je težko, ali sila me je primorala. — Dokler so bili še oče živi, to smo še izhajali: ali pol leta je že, kar so mertvi: pustili so nas četvero, mater in troje otrok; jaz sem najstarejša. Terdo se nam je godilo; mati so delali in jaz sem jim pomagala, kolikor sem mogla, in tako smo se vendar preživili; ali zdaj so nam mati zboleli; tri tedne že leže, zdaj sem sama za delo. Kar smo imeli, vse je šlo, prodano, zastavljeno; zdaj smo pri kraji. Jaz ne morem več! O Bog, o Bog! Od nikodar pomoči! —■ Stara soseda naša mi je prigovarjala, naj se obernem do vas, gospod! V tej hiši stanujemo, v četertem nadstropji, na levo. Ni vas mogla prehvaliti, kako ste dobri, kako radi vsakemu pomagate. Dolgo sem se branila, sram me je bilo prositi; zadnjič, kaj sem hotela? Tu sem, gospod, in prosim, ne .zase, za mater, pomagajte nam vz malim posojilom, vse vam bomo povernili, kader mati okrevajo. Ce mi ne verjamete, pošljite koga, da pride pogledat.
Zorko. Vse ti verjamem, ubožica, samo jokati se mi ne smeš. Na, to za sedaj: mati naj se dobro branijo, pozdravi jih; kader bom utegnil, pridem sam pogledat. Pojdi takoj po zdravnika, vse bom jaz plačal. Kader bo zopet kaj treba, pridi naravnost k meni, nič se ne boj !
Deklica. O gospod, zahvaliti se vam ne morem! Nikoli bi ne bila mislila, da so še tako dobri ljudje na svetu. Dovolite, gospodr da vam poljubim blago roko!
Zorko. Nič zahvaljevanja in poljubovanja! Zdaj pojdi hitro, da ne bodo mati čakali. Z Bogom! (Deklica odide.) Tukaj menim,, da sem res nekaj dobrega storil. O koliko je siromaštva na svetu! Koliko očitnega, koliko več pa še skrivnega, ki se ne upa na dan! O ko bi človek mogel vsem pomagati! (Pregledavši nekaj pisem.) Same prošnje. Saj človek rad stori, kar more: ali eden ne zmore vsega. Veš, Zorko, zdi se mi, da bode treba skoraj za nekoliko časa jez zapreti, da se zopet kaj nabere. Naj veča posoda se s časom izprazni, če se vedno le zajema iz nje, in če nima dotokov. (Pozvoni.)
Koren. Velite, gospod?
Zorko. Ali je že vse pripravljeno, kakor sem rekel?
Koren. Vse gotovo, gospod; družba vsak čas lahko pride.
Zorko. Glejte, da bo vino dobro ohlajeno.
Koren. Dve uri že so steklenice v ledeni vodi.
Zorko. Dobro! (Koren odide.) Pervj, kakor je videti, je že tukaj, gotovo Zima. Prosto!
Zgaga (vstopi). Oprostite, gospod, da vas nadlegujem.
Zorko. O prosim, prosim!
Zgaga. Vi me pač ne poznate, gospod; Vatroslav Zgaga, fanatičen Slovan!
Zorko. Lepo, lepo! In kaj ste še poleg tega?
Zgaga. Zdaj nič, prost mož, druzega nič! Imel sem neko cesarsko službo: a to ni nič zame, za moje zmožnosti. Ves božji dan v pisarni čepeti in papir mazati, vsakemu pokoren biti; to mi je preneslano! Moj duh sili više, svoboda, svoboda, gospod! Kaj je vse brez zlate svobode! In pa silili so me, da naj prisežem. Ne, Vatroslav Zgaga ne prisega: stari Slovani niso prisegali; to ni možato, roko v roko in mož-beseda!
Zorko. To je res prav možato; ali bojim se, da s takimi nazori vam .bo težko hodilo pri nas; treba se je vendar nekoliko ravnati po razmerah.
Zgaga. Ne vdajmo se! to je moje načelo; tega se bom deržal, dokler bom živ, če tudi same sline požiram. (Poje.) Bratje, mi stojimo „pevši" kakor zidi grada; (kriče) Grom in peklo — — (Zorko se zgane.) Oprostite, gospod, navdušenje me je premagalo. Dober pevec sem bil nekedaj; ali zdaj se mi je glas nekako skerhal.
Zorko. Meni se zdi vaš bas še dovolj krepak!
Zgaga. In pesnik sem tudi, gospod- pesmi, tragedije, komedije, vse mi gre izpod rok, posebno pa satire. Dovolite —
Zorko. O prosim, ni potreba: vse ram verjamem.
Zgaga. Samo pogledite, prosim; tu imam dramo; v dveh tednih sem jo končal; veličasten predmet, krepak jezik, vse v pravem slovanskem duhu; svet bo stermel! Tu jim hočem pokazati, kaj je slovanski značajj
Zorko. Skoda, da jaz čisto nič ne umejem takih stvari. Kaj pa mislite zdaj početi?
Zgaga. Na Busko sem se napotil.
Zorko, Ali imate kaj gotovega na Buskem?
Zgaga. Gotovega! Kaj je meni treba gotovega? Med svoje brale grem; „Povsod Slovan brate ima"! Tam bo življenje in gibanje, tam je polje — med svoje brate grem, nihiliste! Jaz sem nihilist, gospod. Ta je edina prava slovanska vera!
Zorko. Bog vam daj srečo! Kedaj pa odpotujete?
Zgaga. Malo si hočem prej Dunaj ogledati; Dunaj slovansko mesto. (Vdari s palico ob tla, da podoba se stene pade.) Tu SO slovanska tla!
Koren (pogleda skozi vrata). Oprostite, gospod: slišal sem vpitje in ropot; mislil sem — Bog ve, kaj se godi! — Majhen možiček, pa velika palica!
Zorko. Nič se ne bojte, Koren: gospod ni tako hud, kakor je videti.
Koren. Ce me bo treba, v stranski sobi bom. (Odide.)
Zgaga. Ta človek se me res boji, kakor je videti.
Zorko. Vaša palica res ni kaj prijaznega lica; ali so stari Slovani nosili take?
Zgaga. Prav take, in še hujše; to ja pravo staroslovansko orožje. V domačem gozdu sem si jo urezal; vse popoludne sem je iskal; ta bo hodila z menoj po svetu! Parketa res ni vajena, stari Slovani niso poznali parketa; zato je prišla tako nekam okorno z njim v dotiko. — Lepo stanovanje imate, gospod —
Zorko. Zdaj vas moram pa že prositi — malo časa imam — ako imate kaj posebnega, prosim, govorite naravnost!
Zgaga. Gotovo mislite, da sem vas prišel prosit: vi me ne poznate, gospod!
Zorko. O prosim, prosim!
Zgaga. Predno odpotujem, dejal sem, naj grem obiskat svojega slavnega rojaka —
Zorko. Nič slavnega! Torej, če nimate druge želje, z Bogom, gospod, veselilo me je; srečno hodite!
Zgaga. Da se prav razumeva: daru vas ne prosim; pač bi pa imel neko drugo prošnjo, ne zamerite; popotnina mi je pošla —
Z o k o. Koliko potrebujete ? govorite!
Zgaga. Kakor sem dejal; zastonj nič ne: ako mi pa morete kaj posoditi; vse vam bom pošteno vernil, ko pridem na Busko; tam dobro plačujejo žurnaliste, po petdeset rubljev od pole. Saj bi mi ne bilo treba vas nadlegovati, ko bi bili ljudje mož-beseda. Pri dramatičnem društvu imam še sto in dvajset goldinarjev za neke prestave; poglejte, tu imam pismo gospoda —
Zorko. Vsega tega mi ni treba vedeti; samo povejte mi, koliko vam treba.
Zgaga. To čisto prepuščam vaši plemenitosti, kolikor vas draga volja.
Zorko. Nate! Srečno pot!
Zgaga. Na posodo, gospod, drugače ne; razžalili bi me: dolžno pismo vam dam, prosim list papirja.
Zorko. Že dobro, že dobro; stari Slovani niso poznali dolžnih pisem.
Zgaga. Prav pravite, gospod. Torej! (Vdari mu s pestjo v roko, lopue s palico ob tla, potem odide.)	b. m.
(Dalje prih.)
j"3 L A V I C E IN SLAK.
Spisnje Ivan z Verha.
I.
pOSFODA JE TU !
(Dalje.)
A danes je ves svet na robe. Kakor drugekrati stopajo sramežljivih oči sredi ob spalirji, a malokedo se zmeni zanje, ker vse oči čakajo le gospode. Vaška mladina, kolikor je v spalir ne sme — samo odraslim je to dovoljeno — zleze na cerkveno ozidje in na lipo pred cerkvijo; ker danes vsaj hoče videti, kaka je gospoda prav od blizo, tako blizo, da bi jej človek lehko klobuke z glave posnel, če bi se le količkaj stegnil.
Sedaj prihaja, prav zadnja je! Gospod in gospa perva, za njima pa Veso in Štefan, v svoji sredi pa vodita gospodično. Taka je, kakor mladi dan, ko v pervič v svet pogleda. Vsak živec na nji se smeje, in berhko se ozira.
Zdaj omolkne ves spalir, a kader odido mimo, nastane kakor šum voda. Smuk, smuk! poskačejo dečaki z ozidja in lipe, ter se derve k gosposkemu vozu na trati, malo v stran od cerkve. Obsujejo ga, kakor bučele med. Blizo voza pa stoji Boštic, možato in ošabno, od mogočne svoje hiše se je neki navadil takega vedenja. Ko ga gospod Skalar zagleda, odkrije se mu prijazno, gospa in gospica pa se mu smehljaje priklonite.
Videti bi bil moral, dragi bralec, Boštica, kako se je oziral na vse strani, koliko ljudi in kateri ljudje so priče, kako ga celo gospoda česti.
„To se ve da denar, denar!" ugibajo vaščanje, tolarjem se odkrivajo!"
Sedaj posede gospoda urneje na voz, kakor doma pred Bošti-čevo hišo. Ko pa odderče, zaženo pastirji in kar jih je njihove starosti vpitje in šum. Z rokami, klobuki in suknjami mahajo za gospodo in en trop jih udere celo za vozom, ki jim pa kaj kmalo izgine izpred oči.
* *
Če dekliška jeza, in žensko obrekovanje pri Bogu le količkaj izdaste, tej gospodi se ne more dobro goditi. Zavoljo nje je denašnji shod in njegovo veselje popolnoma izkerhano. Tacih naših nedelj dekleta še ne pomnijo, razen tiste, ko se je bilo na večer konec vasi iz neke strehe pokadilo. Ali se je kateri fant zmenil za nje"? Vsi so le na gospodo oprezovali. Zato ne pojdejo dekleta danes nikamor, ves dan nikamor, in zvečer jih celo na plesišče nikedo ne pripravi, naj pride, kedor hoče.
Vse se je izkerhalo.
Kaj bi svet počel, posebno ženski, ko ne bi imel starih, brezzobih ženic? Te so kakor strelovod na strehi. Ob njih naj gre danes vsa dekliška jeza v zemljo.
Bertakovo Lizo dekleta kaj dobro poznajo, vedo, kaj zna, in ker so jo cule nekatere že pred cerkvijo, da se je jezila zavoljo gospode, zbere se jih okrog nje v kratkem lepo število. Kakih dve sto korakov od cerkve se zali venec vstavi in čez malo časa prišepa tudi Bertakove Lize sestra k njim. Pustova Marijana r poostala je bila nekoliko trenotkov v cerkvi in zmolila nekoliko prav gorečih očenašev. Ko bi jima obema seštel zobe, naštel bi jih pet in pol.
»Dekleta, kaj bo, kaj bo!" prične Bertakova, »ali ste videle, to je pač grozno! Jaz Vam povem, molila bom zanj, kolikor bodo dale moje moči, morda me ima Bog še toliko rad!"
»Molili boste? Za koga?" vprašajo dve ali tri v istem trenotji.
»No, glejte si, za Boštičevega Štefana! Ali ste videle, ko se je peljal z gospodo in — oj ti sveta pomagalka! — zravno dekleta je sedel, prav tiko nje, čisto blizo, če se je ni tiščal, naj me Bog ne pozna!"
„In ko ji je z voza pomagal — prav zravno sem stala" — meni Pustova, »ušla mu je kri v glavo, kakor bi tri cente pridvignil, pravim vam. In vendar je zletela tako lahno z voza m na voz, kakor peresce, trava bi se ji ne udala pod nogo in vendar mu je ušla kri v glavo. Kaj pomeni to?"
„In celo v naročje jo je prestregel in na se pritisnil", opozori ena deklet.
„Tako, zarudel je? Zarudel, praviš?" jezi se Bertakova. „Pa zakaj je zarudel?"
»Jaz vem, zakaj!" oglasi se izmed deklet Pergačeva Nežka. „Pa ne povem, nočem, da bi dejale, da ni res".
„Dekleta, povem Vam", pravi Bertakova, »že dolgo lazim po tem grešnem svetu, a kaj to pomeni, ne vem povedati".
„Greh, greh pomeni to. greh!" togoti se Pustova.
»Da, da, greh!" priterdi ji Bertakova z glavo in rokami. »Škofovi blagoslovi pokažejo svojo moč, kader je sila in sedaj je bila sila, in pognali so mu kri v glavo. Bog večni vedi, ali se je spomnil takrat milosti božje, da ga je namreč posvarila in opomnila, da tako ne gre!"
„Saj nfma še blagoslovov!" pravi ena deklet.
»Kaj ti veš!" zaverne jo Bertakova, »kedo pa bi mu posilil kri v glavo?"
Med dekleti se vname prav gorko besedovanje o tem, jih li ima, ali jih nima: ene pravijo da, druge pa odločno, da ne.
»Dajte si dopovedati!" kliče Nežka, »saj že v lemenatu ni. Boštic nalašč pravi, da ima lemenatarja: od druge strani, od enega človeka, ki kaj ve, sem pa slišala, da bo še le drugo leto gospod, če bode sploh kedaj!"
»Ti ne veš nič! Čisto nič ne veš", huduje se Bertakova nad njo. »Vidi se ti pač, da hodiš malo k naukom in še pri pridigah te je kaj redkokedaj videti. Ali ne vidiš nikoli nobenega gospoda? Kaj ima verhu glave? Belo liso! Štefan jo ima tudi, z"lastnimi očmi sem jo videla, in prav dobro se mu poda. Le škoda, da se vozi s posvetno gospodo in verhu tega še s tako mlado. Če ve tega ne veste, jaz pa vem, da ima že blagoslove, le kolibo, tega ne vem, ali enega, ali tri, ali pet, saj ste slišale, da jih zparoma ne dado nikoli, zato ne, ker ne smejo imeti ženskih".
,,Veš ti. Liza", pravi Pustova, „ko je Štefan postal kakor kuhan rak, kaj mi je prišlo na misel? Tisti ludje, ki so sv. hostijo ukrali in jo potem pretepali in se je jela kri pocejati iz nje".
„Da, prav, prav", priterdi Bertakova, „prav, da si se tega spomnila, ako ne, bila bi se jaz. Saj pa je tudi, kakor bi Krišča tepel. Dekleta se Štefan ne sme dotekniti, še z rokovicami ne, on pa je pri njej sedel, prav pri njej. Zato je n i več dubre letine, ko je svet tako popačen. Oh, dekleta, molila bom zanj, če bode še kaj pomagalo".
»Pa kedo bi si bil kaj takega mislil o njem, ko je bil vedno tako tih!" meni Pustova.
„Kaj ne veš, da tihe vode globoko dero?" pravi Bertakova.
»Vi, mati, ga že od nekedaj niste mogli videti!" seže sedaj mlado dekle s pohlevno besedo v pogovor. Molče je stala doslej zadaj za druščino deklet in le poslušala.
„0 gospodična, gospodična Jetka", posmehuje se in prikljanja Bertakova!
Ta priimek, gospodična, ima svojo zgodovino. Jetki je ime Marjeta; doma je iz premožne hiše in celo v mestu ima sorodnike : teto in strica: pri njih je bila eno ali dve leti, ter se navadila kaj lepega in mehkega vedenja. Potem je prišla domov. Pred tremi leti so bili zemljemerci v vasi, in stanovali so pri Jetkinem očetu. Ti so jo klicali za Jetko, Jetico, in tudi gospodična so ji dejali, ker se jim je zdela njena res gosposka oseba prešibka in predraga za okorno kmečko ime Marjeta.
Torej »gospodična Jetka", posmehuje se Bertakova. »Nisem vedela, da si ti tu, drugače bi ga hvalila, ker vem, da bi ti dobro delo. Pa nikar se ne jezi, če tudi nove maše ne bo pel, po-te ne pride, saj si videla, da ima že drugo izbrano. Kjer toča pobije, še za tiča ne ostane zerna. Kaj ne, da ti je žal po tistem času. ko sta se po polji za roko vodila in si imela toliko praviti, kaj jaz vem kaj!"
„0 samih pobeljenih grobeh, ki so zunaj lepi, znotraj pa gnjili, o tacih, kakor ste vi, mati, odverne Jetka.
(Dalje prih.)
j^ALME.
Spisal Ivan Šubic.
Ko opazujemo v pozni jeseni lastavice, kako krožijo zadnjikrat okolo domačega zvonika, da odlete potem v gorke kraje, polasti se tudi nas neko nepopisno hrepenenje po oni daljni zemlji. Ta želja, ki nas spremlja že od mladih dni, je nekako prirojena človeškemu sercu. S živimi barvami si slikamo krasote gorkega sveta, in hrepenenje po njem nam nikedar ne ugasne. A kedo misli na one tuje kraje in njih čarobno lepoto, da ne bi mu prišle na misel palme, ki jih krasijo v toliki obilnosti in divnosti"? Brez njih bi izgubila tropična okolica svojo poezijo in nepopisno krasoto, ki imate tako skrivnostno moč do našega serea.
Prava domovina palmam je vroči pas naše zemlje, posebno Amerike, srednje Afrike, južne Azije in njenih otokov. Tu se kažejo v vsem svojem veličastvu in priprosti vzvišenosti. Na obalah srednjega morja se tudi nahajajo, a ne več v tolikem številu in taki krasoti. V Evropi raste divja samo ena, ki jo imenujemo pritli-často palmo (Chamaerops humilis). Že njeno irne nam pravi, da je le revna, onemogla sestra onih verst, ki zibljejo svoje košate vence pod bolj vročim solncem.
Skoro vse palme imajo enojno, brezvejnato deblo, ki se vzdi-guje časih do sto čevljev nad zemljo. Na verhu tega šibkega debla, ki ga pripogujejo hudi viharji časih do tal, razvije se velikanski venec dolgih, mahalasto ali pernato razcepljenih listov, pod njimi pa cveti in pozneje plodovi.
Združene so palme malokedaj v velike gozde, kakoršni so pri nas, temuč v manjših logih majejo svoje lepe vence visoko gori nad druzimi drevesi. Prebivalci jih radi sade okolo svojih koč in tu pod njihovo senco vživajo mnogoverstne dobrote, ki jim jih podajejo palme s prečudno radodarnostjo. Tudi pri nas jih rabimo za razne potrebe, in težko bi jih zopet pogrešali. Z debli vejnate, te rs t i-naste palme (Oalamus Draco) seznani se človek navadno še poprej, predno je sploh kaj čul o palmah — njene tanke, vitke veje so bile izpodrinile kmalo domačo lesko iz naših šol starega kopita, in so pač še mnogim v predobrem spominu kot izverstno — učilo! Iz njih delajo razne pletenine, stole, dežnike, palice, tičnike in drugo lahko orodje.
Plodovi njeni imajo v sebi rudečo smolo, zmajevo kri, ki daje sežgana dober zobni prah. Naše ženstvo nosi slamnike iz ličja neke druge palme; olje raznih verst daje izverstno milo, sveče i. t. d. A vse to se ne da primerjati z neštevilnimi darovi, ki jih dele palme prebivalcem svoje domovine. Koče si postavlja ondotno ljudstvo iz palmovih debel, krije jih z njenimi peresi. Sad palme jim daje zelenjavo, zdravo in okusno pijačo, mleko, olje in mnogo
družili reči, ki so za življenje onih priprostih narodov neizogibno potrebne. Pri nas nimamo drevesa, ki bi se moglo meriti s palmo — ni se tedaj čuditi, da se izkazuje tem rastlinam skoro božja čast, in da imajo neizmeren vpliv v zgodovini in duševnem razvoji vročega sveta.
Nam se je treba od zore do mraka truditi za svoj živež, duh naš dela iznajdbe, ki nam lajšajo težka ročna dela, ki so nas privedla do visoke stopinje omike: a tam stavi srečni rod svoje šatore pod palmove vence in čaka brez truda in pota. da mu dozore obilen sad. Onega, boja za bitje, ki se kaže pri nas, tam ne poznajo, kajti palma jih preskerbuje z vsem, česar jim treba za njih priprosto življenje.
Lahko si tedaj razlagamo, da je zaostal tropični svet v duševnem oziru daleč za nami. Tako so dobile palme veliko imenitnost v razvoji onih krajev, vplivale so na vsako dejanje ljudstva, zvezane so tesno z vero, zgodovino, šegami in navadami vročega sveta.
Palm je več sto različnih verst. Vsaka daje mnogotero koristi, a toliko vendar nobena ne, kakor kokosova in dateljnova palma (Oocos nueifera in Phoenix dactilifera). Domovina oni je vroča Azija, a sedaj jo sade po vseh tropičnih krajih zaradi njenih neizmernih koristi. Najlepše raste na morski obali, malo čevljev nad morskim licem. Zato je tudi najbolj razširjena po otocih indijskega in tihega morja. Tam zraste do sto čevljev, v premeru pa ima njeno deblo komaj dva čevlja. Njen sad so orehi, debeli kakor človeška glava. Dokler niso zreli, imajo v sredi neko jako prijetno, hladilno in sladko pijačo, kokosovo mleko. Ko pa dozore, se to mleko, ki je prav za prav le beljak orehov, sterdi in iz njega iztiskajo kokosovo olje. Temu pridevajo raznih vonjav, in tamošnje krasotice si rade mažejo svoje lepe ude z njim — njih verstnice v naših krajih ga pa rabijo v podobi dišečega mila, ki se dela iz palmovega olja. Imajo ga tudi za svečavo, ker jako lepo sveti.
Kokosova palma daje od 6. leta naprej vse leto skoraj vsak mesec kakih 20 orehov — tedaj jako mnogo. Iz terde orehove lupine delajo razne posode za pijačo in druge reči. Dokler se še palma ni popolnoma razcvela, navertajo mesnate zavoje ali tulce, ki obda-jejo cvete, in iz njih teče tako imenovano palmovo vino; ko zavre, ima enako lastnost, kot naše vino, da gre rado v glavo. Ce se pa skisa, naredi se iz njega izversten o c e t.
(Dalje prih.)
J_/1TER ARNI POGOVORI.
(Dalje.)
Ako hoče torej pesem sezati v serce, kar je njen namen, treba najprej, da je čut, katerega nam izraža, krepak; topa more samo biti, ako je resničen, ako si ga pesnik ni izmislil, primislil, ali rekel
bi: pričutil, kar je tako navadno zlasti pri mladih pesnikih brez izkušnje, brez življenja, torej brez pravega pesniškega gradiva. Kakor čebela ne dela iz sebe medu, nabira ga po cvetji, potem ga v sebi prekuha in predela: tako pesnik ni se seboj na svet prinesel poezije, nego samo pesniško zmožnost, pripravne »organe": poezijo mu daje edino življenje. Da 011 čisto drugače opazuje in tako rekoč v se jemlje življenje, da ima bistrejše oko, ki vidi, kar je drugim skrito, serce, ki krepko, globoko čuti kar druzega komaj, ali samo po verliu, za nekaj časa zadene, serce tako živo občutno, da v njem vsaka imenitnejša prikazen življenja krepko odmeva; da ima poleg tega ono čudovito stvariieljno moč. da svojim čutom daje jasno, krepko, telesno podobo: to je. kar loči pesnika od nepesnika. V tem pomenu je vse pesništvo »subjektivno". »Duo cum faciunt idem. non est idem"; tako se tudi lahko reče: Ako dva vidita isto, ne vidita enako.
Človeško oko ni še videlo stvari, kakoršna je sama ob sebi (das Ding an sich); mi vidimo stvari, ne kakoršne so. nego kakor nam se vidijo, kakor nam jih kaže naše oko: meni tako, drugemu drugače, tako da dva človeka ne vidita nikoli ene in iste stvari čisto enako; to je znana resnica. Življenje nam podaje neskončno število raznih prikazni, žalostnih, veselih in kar je vmes med tema nasprotjema. Kakor je po tem ustvarjeno čustvo posameznega človeka — ta je bolj k veselju nagnen, ta bolj žalosti dovzeten — tako vpliva nanj življenje. Smešno je torej očitati pravemu pesniku, da vedno žalostne poje, kakor bi bilo nespametno oponašati drugemu, da same vesele »kroži", kakor da bi bilo to v njegovi oblasti, kako se mu kaže živjenje! Pesnik je tu čisto »pasiven". Enako opravičeno je torej v poeziji oboje, žalost in veselje. Kaj pa ima večo moč v sebi, kaj je, rekel bi bolj poetično, veselje ali žalost, na to vprašanje je po tem, kar smo rekli, lahko najti odgovor. Tisto, kar je krnpkejle, kar bolj pretresa človeško dušo. Tudi to, menim, ne bode se jni ometalo. Človek nikoli ue more biti tako srečen, kakor je lahko nesrečen: veselje nikoli ni tako živo, krepko, kakor je žalost: noben vžitek, nobena slast — rekel bi skoraj: vsi vžitki, vse slasti skupaj ne premagajo ene same prave, globoke, ostre, neskončne telesne ali duševne bolečine! Govori se, da človeka lahko umori prevelika radost, mogoče: ali če je to res, zgodi se samo zato, ker je radost prenaglo, nenadno prišla, ne zato, ker je prevelika, neznosna; aii kaj pa žalost, bolečina! — —
Tako se ne more terditi, da sta si veselje in žalost, vživanje in terpljenje v življenji v nekem ravnotežji; o da bi bilo vsaj tako! Sreča, zdravje, dobra volja, sploh »normalni" stan — to se komaj čuti: ali tolikanj bolj se čuti, kar je njim nasprotno: nesreča, bolečina, žalost! Poglejmo po življenji, po svetu: samo top, neobčuten čiovek more terditi. da je več veselja, nego žalosti! In če se tebi samemu dobro godi, ali te cisto nič ne moti v vživanji, da terpi tvoj bližnji. Ali moreš z veseljem jesti, ko tvoj brat lačen sedi
poleg tebe? Ako to moreš, potem si res srečen, samo da ti jaz ne zavidam tvoje sreče, kakor me nikakor ne mika mirno, neskerbno, brezbolestno, in torej po tvoji sodbi, srečno življenje tiste živali, kateri je edini namen in poklic ta, da se dobro redi in debeli! Ako si tako ustvarjen, bodi vesel in hvaležen svojemu stvarniku, a pusti v miru druge, ki niso taki; ne izpreobračaj jih, ne vrivaj jim svojih modrih naukov. Ti si lahko poštenjak, čislan meščan in deržavljan, umen tergovec in gospodar, dober mož, oče, brat in svak, morebiti celo prijatelj — svojim verstnikom: samo, ako se nočeš smešiti, razkrivati nam svoje plitvosti in toposti, katere bi ti drugače nihče ne očital, ne sedaj nam na učni stol, ne govori o stvareh, katere so ti in ti bodejo večno skrivnostna knjiga, sedemkrat zapečatena! Ne govori nam zlasti o poeziji, za katero nimaš organa. Ako si učen — tudi učen je lahko tak človek — ako znaš latinsko in te vesele prijetne, duhovite pesniške igrače — ti meniš, da je to poezija —-beri in veseli se svojega Horacija, to je tvoja poezija, duh od tvojega duha; to te ne bode vznemirjalo, pretresalo ti serca, ne bode ti motilo prebavljanja. Ali Preširna, Byrona, Shakespeara, prosim te, pusti mi v miru.
Razširjena je, zlasti pri nas, misel, da tisto »svetožalje" izvira samo iz žalostnih izkušenj pesnikovih, iz lastne mu nesreče, iz osebnega terpljenja, iz neke zagrizenosti ali celo koketnosti. Kedor tako misli in govori, kaže nam samo svojo plitvost, topost, neobčutnost. Da ne navajam drugih izgledov: Goethe je bil morebiti najsrečnejši človek, kolikor jih. poznamo, in on je pisal — Fausta! In kaj je Faust druzega, nego „visoka pesem" svetožalja? Lahko je dokazati iz slovstev vseh narodov, da ni bilo nikoli velikega pesnika, pesnika »po milosti božji", kaj pravim pesnika? da ni bilo sploh nikoli velikega duha, da bi ne bil bolj ali manj čutil „svetožalja". To bi bilo prav zanimljivo in tudi podučno delo, morebiti se ga sam po-primem o priliki. Jaz sam poznam človeka, ki se mu ni nikedar v življenji »slabo godilo", in vendar imajo skoraj vse pesmi njegove neko žalostno lice. Pustite ga, on ne more nič za to. Ako vam njegove pesmi niso po volji, ne berite jih: ne tako! berite jih, grajajte jih, kar vidite v njih slabega, šibajte brez usmiljenja njih umetniške napake; samo njihove nazore o življenji, njih splošni značaj pustite v miru; opravičen je, kakor kateri si bodi drugi; ne prigovarjajte mu, da naj, popustivši to temnoglednost, poje vesele. Pesmi se ne naročajo pri pesniku, kakor — hlače pri krojači, široke, tesne; dolge, kratke, kakor so temu ali onemu, ki si jih naroča, po volji.
Pesnik torej naj poje žalostno ali veselo, kakor mu serce veleva, samo da je njegov čut resničen in krepak; brez tega ni prave pesmi.	s.
(Dalje prih.)
^Slovenski glasnik.
Pregled najnovejše serbske literature.
(Dalje.)
Da bi si po svetu pridobil potrebnega znanja za slovstveno delovanje, bilje prehodil Dalmacijo, Nemčijo, Italijo, Francijo in Anglijo; obiskal je bil tudi Sveto goro (Atos). Po tujih zemljah je videl povsod, da pisatelji vsak dan izdajejo ukovite knjige za narod, kar ga je tak6 močno izpodbudilo, da je tudi on jel pisati. In ko že je bil v domovini in je govoril svojemu narodu v serbskem jeziku, to se je govor tega prijaznega duhovnika in velikega učenika prepisaval od roke do roke. On je bil „popečitelj prosvete", odgojitelj dece Kara Gjorgjeviča, in je vmerl 1. 1811. Pokopan je v Belem gradu; na grobu ima napis: „Ovde leže srpske kosti Dositija Obradoviča. Kod j e svoj ljubio".
Njegova zasluga je posebno ta, da je uvel v literaturo serbski jezik, in da je sam jel z lepim izgledom pisati v narodnem jeziku, ko je bil serbski jezik najbolj zaničevan. On je zavergel prejšnje slovstveno delovanje in je mladim pisateljem oči odperl, da so jeli pisati v serbskem jeziku. Sam Do-sitej je pisal, kakor je on samouk znal. Ker še ni bilo serbske slovnice, po kateri bi pisal, zato je tudi v njegovih spisih dosti ruskoslovenizmov, katerih se je navzel v samostanu za svoje mladosti. Ali on se je potezal za materinski jezik, ker je zvesto ljubil svojo mater deželo Serbijo.
(Dalje prih.)
Listnica ured. G. Zbadoviču. Vaše pismo je, ako se ne motimo, takč pisano, kakor da bi bilo za natis namenjeno. Ako želite, da se natisne, prosimo Vas uljudno, naznanite nam izrečno. In pa še nekaj nam povejte naravnost, pošteno : ali so Vaše kritične opazke o B. M—ovih pesmih resno mišljene? ali se morebiti samo šalite a la Brencelj? Tega bi Vas ne vprašali, ako bi vedeli, kedo ste. Ostalo pismo nam kaže izobraženega moža, mnogo je pametnega v njem, a tu nimamo v mislih hvale, ki nam jo tak& radodarno delite. Vaše opazke o B. M—u, parodija znane kritike —ovih pesmi, zde se nam tak6 — čudne, da si ne moremo misliti, kako bi mogel pameten, izobražen človek tako — čudno govoriti. Ker Vam mislimo nekaj odgovarjati, bojimo se, da bi Vam ne šli „na limanice".
Listnica odprav. Če. g. naročnike, katerim ne pošiljamo več lista, ker se niso do zdaj dalje naročili, prosimo, naj nam tega ne zamerijo; tako ravnamo z vsemi, brez izjeme, tudi z osebnimi prijatelji urednikovimi, _ iz principa: kedor se ne naroči, ta nam kaže „ipso facto", da noče dalje prejemati lista. Vrivati list in potem tirjati naročnino, to se nam zdi sramotno ! - G. J. L., stud. phil. v G. Da!
Zvon izhaja 1. in 15. dan meseca; naročnina 4 gl. za vse leto; 2 gld. zapol-leta. Napis: Kedacion des „Zvon", Wien, "VValiring, Zellerhof 6.
Izdaje in ureduje: Jos. Stritar.
Tiskata: A. Keiss in P. Horn.