Oblast — učitelj. ii. Posebna lepa prilika se dožene v tcm, kjer se oblastva po svojih direktnih in indirektnih organih dotikajo druge polovice skupnega vzgojnega interesa in narobe, in to v raznih posvetovanjih, sejah, zborovanjih ter skupščinah, oziroma kongresih. To je uvedeno tudi v vseh slojih človeštva pri vseh stanovih v kulturnih, znanstvenih in vzgojnih zadevah. Tu ima priliko vsak izraziti svoje lastno mnenje, ki se ali upošteva v zvezi z drugimi pravičnirai stvarmi, izpreminja ali pa zavrže. Tu se ima nekako izbrati poglavarstvo in oblast, ki potem sama tako deluje v občo korist in odreja, da imajo tudi drugi člani delovati v tej smeri. Tako si je tudi šlo učiteljstvo in šolska oblast vedno iz roke v roko. V zadnjem članku pod tem naslovom smo pojasnili, kako bi se moral glasiti prepisani odstavek v Maslovem članku, da bi odgovarjal istrskim dejanskim razmeram. Danes smo zopet prepisali odstavek, v katerem je govor o učiteljskih skupščinah. Mi bi ga ne bili prepisovali, ker tudi nismo prepričanja, da občujejo šolske oblasti po svojih organih prijazno z učiteljstvom in kjer se učiteljstvo zbira v raznih skupščinah, da se posvetuje in določa pot, ki je v prospeh odgoji in šolstvu, tam je res mir me_ oblastjo in učiteljstvom, a tega ni v Istri. Tovariš je zopet tukaj napisal nekaj takega, kar bi se moralo goditi, a v Istri se ne godi. On trdi, da sta si šla učiteljstvo in šolska oblast vedno iz rok v roko. Mogoče, a ne v lepi slogi, ker istrske ^olske oblasti ravno onega nočejo vršiti, kar tovariš postavlja kot predpogoj, nočejo namreč sklicavati učiteljskih skupščin. § 46. državnega zakona z dne 2. maja 1882 pravi jasno, da se ima po preteku vsakih šest let sklicati deželna učiteljska skupščina, a § 45. državnega zakona z dne 14. maja 1869 določuje, da se ima najmanj vsako leto enkrat sklicati okrajna učiteljska skupščina. Ministrska naredba z dne 8. maja 1872 določuje še podrobneje, kako je vršiti ta dva paragrafa drž. zakona, in § 13. ministrske naredbe z dne 11. julija 1869 pravi: »Nadzornik (namreč deželni) Ijudskih šol ima svojo pozornost obračati k skrbi in pospešitvi okrajnih skupščin in deželne pa sam voditi«. Zakonodajalec je bil res prepričanja, da je to potrebno, da se učiteljstvo dogovarja v skupščinah, a čuditi se moramo stavku. Tako si je šlo učiteljstvo in šolska oblast vedno iz roke v roko, ko nam je znano, da ni bilo istrske deželne učiteljske skupščine že od 1. 1882. in. ko nam je znano, da se obdržujejo okrajne učiteljske skupščine redno vsako leto. Učiteljstvo je prosllo in zahtevalo in to dela še sedaj, naj se učiteljske skupščine redno obdržujejo, a oni, ki jim je naložena skrb za skupščine, jih ne marajo, pa jih tudi redno ne sklicujejo. Včasih se izgovarjajo, da ni denarja za to, a ta izgovor je tako prazen, da nam ni potreba niti razpravljati o njem, ker s točko e) § 5. dež. zak. z dne 3. novembra 1874, št. 29, je prevzela dežela pokritje teh stroškov. Že pred dvema letoma je prosilo učiteljsko društvo koprskega okraja deželni šolski svet, naj skliče deželno učiteljsko skupščino in naj skrbi, da se redno obdržujejo okrajne učiteljske skupščine, a deželni šolski nadzornik je vtaknil to prošnjo ad acta z izgovorom, da se bodo okrajne redno obdrževale, deželna se pa ne more sklicati, ker ji ne ve kaj postaviti na dnevni red. Ta izgovor je ničev, ker okrajne se redno ne obdržujejo, a o čem naj razpravlja deželna skupščina, določuje § 12. ministrske naredbe z dne 8. maja 1872. Marsikdo bi mislil, naj bi učiteljstvo po deputaciji urgiralo za rešitev te prošnje, a mi ne bi bili za to, ker vemo, da g. nadzornik tega ne ljubi in da časih ni izbirčen v besedah, ker je še sam povedal, da je bil sodnijsko kaznovan zaradi neizbirčnih besed. Dalje trdi tovariš, da pove pri skupščinah svobodno vsak svoje mnenje. Mogoče je to kje, kar bi moralo biti povsod, a ravno v koprskem okraju ni tega. Zadnja okrajna učiteljska skupščina v koprskem okraju je bila oktobra 1904. Iz poročila o nji vemo, da je bila na dnevnem redu točka o učnem jeziku, pri kateri je predlagal referent, naj se reorganizira učiteljišča tako, da dobe gojenci več časa za predmet učnega jezika, t. j. naj se podaljša učna doba, a drugi je predlagal, naj se učiteljiŠča reorganizira tudi tako, da dobe gojenci dovolj prilike, se izuriti v učnem jeziku, za katerega se pripravljajo, t. j. vsi predmeti naj se poučujejo v dotičnem učnem jeziku. Tu se je zdelo potrebno biti v obraz zdravi pedagogiki ravnatelju učiteljišča, ki je zagovarjal, naj se podučuje nekaj predmetov v blaženi nemščini. Okrajni nadzornik kot predsednik je molčal k temu, a koncem debate je stavil na glasovanje referentov predlog, dodatni predlog pa je popolnoma prezrl. Predlagatelj je moral odločno zahtevati, naj se stavi tudi njegov dodatni predlog na glasovanje in videl je, kako umesten je bil ker je skupščina soglasno glasovala zanj, čeravno ga je hotel predsednik kar na tihem odpraviti. Predsednik je spoznal, da mu na ta način ni mogoče odpravljati sebi neljubih predlogov, zato je postopal kasneje drugače. Ko je neki govornik hotel o neki točki stvarno govoriti, ga je prekršil v govoru, in ko je govornik vztrajal pri predmetu, mu je odvzel besedo. Iz tega je razvidno, da pri učiteljski skupščini ni bilo dovoljeno svobodno izraziti svojega mnenja; govoriti in predlagati se je smelo le to, kar je ugajalo predsedniku. Iz tega je razvidno, da ne bo pomiril razburjenih duhov Maslov članek. Lahek je odgovor na vprašanje, kdo je temu kriv? Učiteijstvo gotovo ne, pač pa oblast, ki nastavlja takšne organe, ki ostentativno kršijo zakone in nasprotujejo učiteljstvu. Ako bi se godilo kaj takega delavstvu, bi nastali štrajki, in dobili bi se poslanci, ki bi se zavzemali za odstranitev takih oseb, a za učiteljstvo se ne zavzame nihče, ker ne spoznava, kakšne koristi donaša dobro urejeno šolstvo, a oblasti je več za nekatere osebe kot za vse ljudskošolsko učiteljstvo. Učiteljski klic bi moral biti: Proč z onimi, ki nočejo vršiti jasnih določil zakona ! In ko oblast usliši ta klic, se bodo pomirili razburjeni duhovi.