SINCLAIR LEWIS LUDfIG LEfISOHN Zavedam se težave, kritično oceniti dela Sinclaira Lewisa. Kritike, ki so jih v raznih časih obdelovali, so vodila, bodisi zavedno ali ne, v precejšnji meri osebna čuvstva, ki jih je povzročilo ameriško kulturno življenje. Njegova prva dela so sprejeli z brezprimernim odobravanjem, kajti vsi so bili veseli, ko so videli v njih na sijajen, zafrkljivo satiričen način prikazano, brez primesi globljih in resnejšh potez to, kar je dražilo, ranilo in jih tudi vznemirjalo. Občinstvo je šlo za kritiki; velika manjšina je bila takoj pripravljena, smejati se s Sinclahom Lewisom vred spričo sirovih napak, praznega bahaštva in neumne kričavosti ameriškega življenja. Zategadelj je postal Lewis že rano nenavadno slaven. Nemara ni po »Stric Tomovi koči" noben roman segel preko tako obsežnega polja narodnega življenja. Naslova obeh knjig, „Main Streeta" in „Babbitta", sta bila nemudoma sprejeta v ameriško govorico. Omalovaževati ta uspeh ali ga zamolčavati, kakor delajo danes v obilni meri zlasti emfatično ali profesionalno izobraženi ljudje, je posledica ali zlobe ali pa omejenosti. Najsi sta si knjigi suh specie aeternitatis taki ali taki. Toda le poskušajte ta ali oni koristni nemški idiom prevesti, samo poskušajte si ga odmisliti iz zgodovine ameriške civilizacije. To je ocividno nemogoče. Omalovaževati brez nadaljnjega Lewisa, kakor je zdaj v Ameriki moda, je torej docela nekritično. Izza „Babbitta" je napisal „Arrowsmitha", ki je v marsikaterem oziru boljša, bogatejša in globlja knjiga kakor njena predhodnica. Potem je izšlo delo „Elmer Gantrv" in postalo je jasno, ne glede na robatejšo tehniko, da je pričel Lewis rabiti za drugi aspekt ameriškega življenja formulo, ki jo je izvajal iz lastne skušnje. Na nesrečo je za knjigo „Elmer Gantrv" izdal silno zabavno, toda ocividno ponavljajoče se delo „The Man Who Knew Coolidge" in nekritično zvarilo „Mantrap", kakor da bi moral kotel Sinclaira Lewisa kar naprej vreti, ne glede na kakršnokoli žrtev njegove intelektualne in artistične integritete, pa šibko in nekako suhoparno delo „Dodsworth", ki je, ustrezajoč predmetu, ki si ga je zadal, odkritosrčno ter niti plitko niti neelegantno. In nato je kot prvi izmed ameriških pisateljev prejel Nobelovo nagrado. Nekaj godrnjanju enakega se je oglasilo iz Amerike. Situacija je bila taka, da je bilo kaj lahko zmešati sodbo. Lewis sam, po javnih izjavah v časopisju, ne po govoricah slave, ki ga je bila doletela, ni užival ravnodušno ali udobno. Tega ne bi omenjal, ako ne bi bik>, kar upam do- 437 kazati, v odločni zvezi tako s psihologijo umetnika v Ameriki kakor tudi z literarnimi stiki med Ameriko in Evropo v oni dobi. Zares, zelo daleč smo od onih dni, ko je vprašal Sidnev Smith: „Kdo pa čita ameriško knjigo?" Za današnji kontinent, če ne za Anglijo, bi se moral glasiti odgovor: vsakdo. Prevodi del vseh pomembnejših sodobnih ameriških pisateljev krožijo v velikem številu v Nemčiji, Franciji, na Nizozemskem in v Skandinavskih deželah. Španski in cel6 italijanski založniki pričenjajo hoditi po tem zgledu. Toda te knjige Evropci po-redkoma čitajo in še bolj poredkoma kritizirajo kot dela umetnosti, nalikujoče evropskim stvaritvam kreativne imaginacije. Bolj pogosto jih smatrajo za dokaze, s katerimi ima evropsko mišljenje navado utrjevati svoj prazen čut superiornosti, hraneč se udobno z ameriškim kritiziranjem Amerike, ali ki jim služi za svarilo Evropi proti tej amerikanizaciji, standardizaciji in mehanizaciji življenja, kar vse pripisuje izobraženi Evropec, bodisi po pravici ali po krivici, zgledu in vplivu Združenih držav. Čim bolj nepolemično je potemtakem kako ameriško delo, tem manj uspeha mu je — razen v nekih manjših krogih — pričakovati. Kajti Evropa smatra, bodisi zavedno ali nezavedno, Ameriko v celoti za mlado barbarko. Pričakovati od take neke zrele in nepristranske umetnosti, bi bila očividna glupost. Sodobnega ameriškega pisatelja cenijo torej v Evropi, morda je tudi kaka izjema, po razmerju njegove ekscentričnosti, ali bolje, po razmerju njegove protiameriške žile. V njegovih delih ne iščejo literarnih vrednot, temveč one posebne kvalitete, ki jo smatrajo za specifično ameriško in ki prispeva predsodkom in potemtakem utehi evropskega mišljenja. Četudi se to ali ono ameriško delo uveljavi s svojo čisto literarno močjo, menijo čitatelji in izdajatelji revij le, da je pripisovati to kakemu v knjigi izraženemu kriticizmu o Ameriki in potemtakem knjigi koristnemu podkrepljevanju evropskega samočislanja. S tega vidika je jasno, da je „Babbitt" idealno ameriška knjiga. In z veliko gotovostjo bi mogli trditi, da je bil vprav „Babbitt" ona knjiga, ki jo je švedska akademija ovenčala in nagradila. Kako bi pa mogli člani te akademije vedeti, da je Amerika tako naveličana kritičnega realizma, da je potemtakem padla v skušnjavo, naveličati se tudi Sinclaira Lewisa, in to popolnoma po krivici, in da je duhovno življenje Amerike prešlo v drugo fazo — v fazo, ki jo označuje žeja po vrednotah, lepoti in idealizmu, to pa le s pogojem, da je nov in krepak, ter po delih, ki ne bi obravnavala minljivih oznak določene civilizacije v neki določeni dobi, temveč vekovečno življenje človeštva? Zategadelj so občutili v Ameriki podelitev Nobelove nagrade avtorju „Babbitta'c za nekakšen anahronizem. 438 1 .