Ws^VRAV.c* o-oCicrt^ek ^^ neskonČnost Novičke Epska fantazija po slovensko Vitezi & Čarovniki je ime za epski fantazijski projekt, ki ne vsebuje samo klasičnih romanov, temveč je postal tudi navidezni svet znotraj internetnega vesolja. Spletno mesto http://www.vitezicarovniki.com ni zgolj reklama, temveč del projekta in sledi trendom razvitega sveta (vsaj kar se tiče te literarne zvrsti). Prvo večje delo tega sveta ima podnaslov Indigo otroci. Gre za pripoved o navadnih ljudeh, katere božja previdnost vplete v svoje načrte. Dogajanje je postavljeno v dva svetova, sobiva-joča na različnih valovnih dolžinah. Prvi roman je posvečen izbruhu kozmičnega neravnovesja, ki je posledica naravnega Novice, kazalo stanja stvari. Konfuzija 2007 ^l\ \ Če gre vse po sreči, se bodo v aprilu 2007 zgodili dnevi znanstvene fantastike na Obali. Predavanja, projekcije, delavnice, razstave in še kaj. Do konca leta je program odprt za spremembe, zato ste vsi zainteresirani vabljeni k sodelovanju s tvornimi pripombami, idejami in nasveti. Osnovne informacije so na spletni strani: http://www.deaho.org/konfuzija organizatorji pa so dosegljivi na naslovu: konfuzija@deaho.org Društvena striparna in čitalnica Stripoholik Društvo ljubiteljev stripa Stripoholik je v Ljubljani pred kratkim odprlo novo striparnico in čitalnico Stripoholik, ki služi kot prostor, kjer se ljubitelji stripa lahko družijo, izmenjujejo, berejo, prodajajo in kupujejo stripe. V istem prostoru je svoj dom našla tudi Prizmina knjižnica. Nahaja pod bivšo poslovno stavbo Metalke, na Dalmatinovi ulici (Ajdovščina 4 - podhod Ajdovščina), tedenski urnik (delovni čas) pa lahko izveste na prvem slovenskem stripovskem forumu: http://forum.striparna.com. Kazalo Novičke Uvodnik Članek Miha Remec - Intervju ......... Recenzije Zgodbe George R. R Martin 2 3 4 9 14 30 36 Kolofon Neskončnost, glasilo Društva ljubiteljev znanstvene fantastike in fantazije Prizma ISSN 1854-5262 številka 4, december 2006 brezplačni (promotivni) izvod izhaja četrletno naklada: 600 izvodov glavni in odgovorni urednik: Tanja Cvitko, lektor besedil: Dag Kleva grafično oblikovanje, prelom, stripi: Peter Dobaj, ilustracija na naslovnici: Tanja Semion Neskončnost - email kontakt: neskoncnost@prizma.si Prizma na spletu - forum: http://forum.prizma.si Avtorske pravice vseh prispevkov pripadajo avtorjem samim. 2 -^ neskonČnost Uvodniško besedičenje Dragi bralci! No, spet so minili trije meseci in nova številka Neskončnosti je pred vami. Verjetno ste že na prvi pogled ugotovili, da je precej drugačna. Najbolj očitna je seveda barvna naslovnica, za katero se zahvaljujemo Mladinski knjigi, ki se je odločila s sponzoriranjem glasila promovirati bližajočo se izdajo Igre prestolov Georgea R. R. Martina. Ja, prav ste prebrali - velikana fantasyjabodo objavili tudi pri nas! Igra prestolov, prva knjiga iz cikla A Song of Ice and Fire, v prevodu Boštjana Gorenca, se bo v slovenskih knjigarnah pojavila marca, do takrat se boste morali zadovoljiti s prvim poglavjem, ki ga objavljamo z dovoljenjem Mladinske knjige. Ta številka Neskončnosti je predvsem namenjena slovenski znanstveni fantastiki in fantaziji. Poleg celega kupa recenzij slovenskih del boste tako našli tudi obširen članek na tematiko ter intervju z legendo slovenskega ZF-ja Miho Remcem. Sicer pa Prizma teh nekaj mesecev ni sedela križem rok teh. Če spremljate naš forum, verjetno že veste, da smo kar trikrat pripravili Večer strahov, s predavanji o hororju in vampirjih. Prav tako smo organizirali Paranormalni večer in dvakrat proslavili 40. obletnico Zvezdnih stez - hja, enkrat ni nobenkrat. Nekaj utrinkov s teh dogodkov si lahko preberete v stripih. Kaj še moram povedati? Tokrat vam nudimo tudi nagradno igro s knjižnima nagradama, s prejšnje strani vas pozdravlja legendarni Bočko (izpod rok njegovega dolgoletnega risarja Darka Macana), v prihodnji številki boste zagotovo lahko čitali o Dylanu Dogu ter ilustratorju Chesleyu Bonestellu, za ostalo pa je tukaj zmanjkalo prostora. Uživajte ob branju. Peter Dobaj Maribor, 7. december 2006 Uvodnik 3 Slovenska A znanstvena fantastika Slovenska znanstvena fantastika piše Tanja Cvitko Spodbudni začetek, toda … kar jo je v 60-ih in 70-ih letih naredilo za “urad- Termin “znanstvena fantastika” je mlajši kot dela, nega” slovenskega založnika za ZF. Med ostalim ki jih danes z njim opisujemo. Prvi ga je v je v knjižni zbirki Spektrum bilo objavljenih 7 slovenščino vpeljal Vladimir Bartol leta 1932 v antologij svetovnih znanstvenofantastičnih članku o Edgarju Allanu Poeju. Po njegovem zgodb in ena antologija slovenskih zgodb. Do mnenju je ta žanr (in še nekatere druge) v lite- 90-ih je Tehniška založba redno objavljala tovrst- rarne sfere vpeljal prav Poe: “Iz njegovih treh no literaturo, takrat pa je njeno zanimanje strmo kriminalnih zgodb nastane nova literarna zvrst: upadlo. detektivski roman. (…) Na Julesa Verneja deluje, da začne pisati znanstveno fantastične romane. Odmevi svetovne popularnosti žanra so se konec Njegov način psihološke analize obvladuje celo sedemdesetih pričeli na Slovenskem kazati tudi v dobo; fantastično utopični roman (Wells) se literarni kritiki, pojavili so se teoretiki, ki so v razvije pod njegovim vplivom.” (Vladimir Bar- medijih in javnosti razpravljali o svetovni in tol: Edgar Allan Poe; v: Modra ptica, let. IV, domači znanstveni fantastiki, iskali so začetnike 1932-33; str. 45). Bartolov članek je ostal med zvrsti, razloge za njeno priljubljenost, jo ana- literarnimi kritiki večinoma neopažen, saj so lizirali in, skratka, še bolj popularizirali. Podobno poimenovanja del, ki jih danes uvrščamo v se je dogajalo dosti prej (v poznih šestdesetih in znanstveno fantastiko, ostala poljubna in naključ- zgodnjih sedemdesetih letih) v ZDA in Veliki na do šestdesetih let 20. stoletja. Primeri teh Britaniji, vendar so bile posledice veliko bolj poimenovanj, kot jih našteva Metka Kordigel v učinkovite - do osemdesetih let je okoli 1000 Literarnem leksikonu Znanstvena fantastika ameriških visokošolskih ustanov začelo ponujati (Ljubljana: DZS, 1994; str. 14), so: “utopija iz študij znanstvene fantastike in njemu sorodnih sveta moderne tehnike”, “znanstveno-fantastični zvrsti, na naših tleh pa je, kljub trudu društev in roman”, “fiktivno-znanstvena literatura”, posameznikov, le-ta ostal zasidran kot “šund” “znanstvenodomišljijska književnost”. Kordiglo- literatura. va tudi zapiše, da sam termin v sedanji obliki prvi uporabi Niko Sekula leta 1959, dokončno pro- Razvoj slovenske mocijo izraza pa povzroči založniški projekt znanstvene fantastike Spektrum založbe Življenje in tehnika. Gre za Tradicija razvoja slovenske znanstvene fantastike knjižno zbirko, v kateri je založba začela objav- sega v sredo 19. st. Takratne teme so bile v skladu ljati prevode najboljših svetovnih ZF klasikov s svetovnimi trendi, iskale so vzore v fantastični 4 Slovenska ^IW^ znanstvena fantastika ali utopični literaturi. Kot prvi vzorec utopične Supervitalin (1939). V istem času so ustvarjali še proze na Slovenskem Drago Bajt omenja spis Radivoj Rehar, Vladimir Levstik, Pavel Breznik, Mikromega (objavljen 1851 v dijaškem listu Metod Jenko in Anton Novačan. Slavija) Simona Jenka, ki mu sledi Dijak v Luni (1861) Andreja Volkarja (objavljen pod psevdo- Po 2. svetovni vojni je pri domačih avtorjih nimom H.G.). Čez nekaj let (1878) Josip Stritar v opazno skoraj 15 letno zatišje, nato v ZF vode Ljubljanskem Zvonu objavi prvo slovensko zajadra Matej Bor z delom Vesolje v akvariju utopijo Deveta dežela. Indija Koromandija (1955), nekaj let pozneje pa Vid Pečjak objavi Antona Mahniča je bila objavljena 1884, napisal najbolj znani slovenski ZF roman za otroke in jo je kot “odgovor” na Stritarjevo Deveto deželo mladino, za katerega je dobil Levstikovo nagra- - in tako ustvaril zametke prvih slovenskih anti- do - Drejček in trije Marsovčki (1960). Njegova utopij. Sledijo zgodba Razodetje (1888) Janeza poznejša znanstvenofantastična dela so: Pobegli Trdine ter roman 4000 Ivana Tavčarja (1891). robot (1976), Adam in Eva na planetu starcev Ravno ta roman je pomembna utopija, saj že s (1972), Roboti so med nami (1974), Kam je svojim izvirnim podnaslovom “Času primerna izginila Ema Lauš (1980), Doktor živih in mrtvih povest iz prihodnjih dob” avtor nakaže, da (2004), Beg med zvezde (2004). Pečjak v svojih pripoveduje o svojem času, vendar dogajanje delih uporablja strokovne izkušnje s področja psi- prestavi v prihodnost, v kateri naj bi bralec lažje hologije, zato se večinoma ukvarja s človeškim uzrl svojo sedanjost in napake, ki se v njej pojav- umom in njegovimi reakcijami v nenavadnih ljajo. okoliščinah. Leto 1893 je bilo pomembno - v Ljubljanskem Pomemben avtor slovenske ZF tistega časa je Zvonu sta bili objavljeni dve značajni deli, in Franc Puncer, ki je napisal nekaj romanov in sicer Pogubni malik sveta Simona Šubica (zasno- zbirk novel - Izgubljeni človek (1978), Časovna van podobno kot Platonova Država, pripovedne vrv (1993), Wemarus (1994), Opna (1995). tehnike so podobne Julesu Vernu) ter Abadon Janeza Mencingerja (s podnaslovom “Bajka za Najbolj značajni kritiki ZF kot žanra so v 80-ih starce”). V slednjem se pojavljajo prvine bili Boris Grabnar, Branko Gradišnik, Žiga utopične in antiutopične proze, povezane s satiro Leskovšek in Drago Bajt. Njihovi članki in in fantastiko. knjige (Drago Bajt je svoje eseje o znanstveni fantastiki zbral v delu Ljudje, zvezde, svetovi, Do leta 1914 ni bilo pomebnejših objav, tega leta vesolja (1982)) so veliko prispevali k razvoju dobimo roman Pertinčarjevo pomlajevanje Etbi- slovenske znanstvene fantastike. na Kristana, leta 1929 pa zgodbo V deželi Čiri- murcev Iva Šorlija. Damir Feigel - ki ga literarna Verjetno najbolj ploden pisatelj žanra na zgodovina skoraj brez izjeme obravnava kot Slovenskem je Miha Remec, na katerega lite- humorista in ga tako nepravično odriva na rarno ustvarjanje dosti vplivajo utopična in antiu- stranske tire književnosti - svoje prvo delo, Pasja topična dela Njegova najbolj znana dela so: dlaka, objavi leta 1926, sledijo mu Na skrivnost- Votlina (1977), Prepoznavanje ali Bele vdove črni nih tleh (1929), Čudežno oko (1930), Čarovnik čas (1980), Iksion ali Beg iz prikazovalnice brez dovoljenja (1933), Okoli sveta/8 (1935), (1981), Kuga plastionska (1982), Mana (1985), 5 ^^ neskonČnost Slovenska znanstvena fantastika Lovec; Nečista hči (1987), Zelena zaveza (1989), Zapiski odposlanca Zemlje (1991), Astralni svetilniki (1993), Iksia ali Slovo živostrojnega človeka (2001), Iks ali Velika samota Noetove barke (2006). Eden opaznih predstavnikov generacije pisateljev ZF žanra rojenih po 2. svetovni vojni je tudi Branko Gradišnik (danes znani prevajalec). V svojih romanih Čas (1977) in Zemlja Zemlja Zemlja (1981) se posveča času v njegovih različnih pojavah in oblikah. V istem času deluje Samo Kuščer, katerega dve zbirki zgodb - Sabi (1983) in Žalostni virtuoz (1989) - v ZF tematiko vključita filozofske, moralne in socialne teme. Bojan Meserko je sodobnik Gradišnika in Kuščerja, objavil je veliko kratkih zgodb, ki so se pojavile v različnih medijih (časopisih, fanzinih, zbirkah), njegovi knjižni ZF naslovi pa so: Igra in agonija (1984), Sanjališče (1995), Kmečka idila (1998), Smrdljivi planet (2000), Sanjalnica (2000), Senjalca (2004). Ostali pomembni avtorji tistega časa so Boris Čerin, Marjetka Jeršak, Zvone Jirašek, Franci Cerar. ranci Cerar. Med leti 1997 do danes je na ZF področju veliko ustvarjal tudi Edo Rodošek, njegova dela so: Temna stran vesolja (1997), Sence neznanega (1998), Spokojni svet (2000), Obračun (2000), Pravici je zadoščeno (2001), Dolgo iskanje (2002), Skoraj enaki (2003), Onstran zaznave (2003), Močvara (2005), Neločljiva dvojica (2005). Klubska dejavnost Tako kot so se v 30-ih letih v ZDA začele pojavljati množice privržencev ZF, kar je vplivalo na razvoj klubov oboževalcev, se je podobna zadeva zgodila pri nas, sicer veliko pozneje kot v ZDA. Prvi klub ljubiteljev ZF in sorodnih žanrov se pojavi v Ljubljani leta 1976 kot Sekcija za spekulativno umetnost s sedežem v študentskem naselju v Rožni dolini. Njihove dejavnosti so bile raznolike: literarni večeri, filmske projekcije, predavanja, glasbeno in slikarsko ustvarjanje itd. Leto dni po ustanovitvi je izšla prva številka njihovega glasila - Občasnik. Glavni urednik (in hkrati tudi predsednik Sekcije) je bil Matjaž Šinkovec. Kot namiguje samo ime, izhajal je občasno, čez čas postane jasno, da je to enkrat letno - leta 1984 izide zadnja, šesta številka. Leta 1977 v Celju ustanovijo Sekcijo za znanstveno fantastiko Konstelacija, ki se leta 1981 preimenuje v Društvo za ljubitelje ZF Konstelacija, vendar njeno delovanje in aktivnosti ostane prikrito javnosti. Leta 1981 v Ljubljani nastane še en klub ljubiteljev ZF in sicer Društvo ljubiteljev znanstvene fantastike NOVA (DLZF NOVA), ki začne z objavljanjem svojega glasila NOVA. Pomembnejši člani so bili Miha Granda, Žiga Leskovšek, Miha Remec. Leta 1983 sta oba ljubljanska kluba organizirala Festival znanstvene fantastike Fantazija, ki se je odvijal v Cankarjevem domu od 16. do 18. septembra Slavnostna gosta sta bila britanski pisatelj Brian Aldiss in Vid Pečjak. Kljub temu, da Fantazija ni požela velikih uspehov, se naslednje leto v Cankarjevem domu organizira drugi festival ZF: Orwellovo leto - 1984. V Orwellovem letu je izšel zadnji Občasnik, proti koncu leta še zadnje glasilo DLZF NOVA (7. številka). Klubska dejavnost je zamrla, delovali so samo še 6 ^^ neskonČnost Slovenska znanstvena fantastika posamezni člani obeh društev, ki so se pojavljali v javnosti z objavami v različnih revijah - Samo Kuščer, Bojan Meserko, Miha Remec, Miha Granda, Žiga Leskovšek, Samo Resnik … Dveletni molk leta 1986 prekine nastanek novega ljubljanskega društva, ki se poimenuje Združenje za propagiranje znanstvene fantastike v vseh izraznih oblikah. - TERRA. Njegovi najbolj pomembni člani so bili: Mitja Zupančič, Žiga Leskovšek, Bojan Meserko, Drago Bajt. Septembra leta 1986 Cankarjev dom (brez organizacijske podpore društev) priredi Filmski festival ZF in F filmov na katerem Miha Granda (predsednik DLZF NOVA) podeli nagrade NOVA posameznikom, pomembnim za ZF žanr na Slovenskem, ki jih dobijo Drago Bajt, Kristina Iskra, Samo Kuščer, Žiga Leskovšek in Miha Remec. Nagrada je bila podeljena samo takrat in nikoli več. Po letu 1988 se o naštetih društvih nič več ne sliši, prav tako ni več nobenega festivala Leta 1989 se pojavi tiskani fanzin / glasilo Blodnjak, ki ga je urejal in izdajal Marjan Škvarča. Kmalu se mu pridruži Bojan Meserko. Leta 1991 je izšla zadnja, 13. številka. Od leta 2001 do letos je revija Blodnjak mesečno izhajala v elektronski obliki z naslovom e-Blodnjak. Z ljubiteljsko ZF revijo Blodnjak se začne tudi zgodba o Založniškem ateljeju Blodnjak. Leta 1992 Marjan Škvarča in Bojan Meserko pri založbi Clip izdata prvi Blodnjak v knjižni obliki, oziroma zbirko znanstvenofantastičnih zgodb domačih avtorjev. Leta 1993 Bojan Meserko ustanovi založbo Kiki Keram, v kateri začne objavljati ZF dela Leta 2000 se Kiki Keram preimenuje v Založniški atelje Blodnjak, istega leta založba v dveh knjigah (12 žigosanih; 2000) ponatisne vse številke tiskanega fanzina Blodnjak. Večina današnjega programa založbe obsega ZF dela (letno objavijo 15 do 20 knjig), zato ji lahko s pravico rečemo, da je edina slovenska založba specializirana za znanstveno fantastiko. Leta 1998 je na Slovenskem ustanovljeno Tolkienovo društvo Gil-Galad. Skupaj z lani ustanovljenim Društvom ljubiteljev znanstvene fantastike in fantazije Prizma sta to trenutno edini formalni slovenski društvi, ki združujeta ljubitelje znanstvene fantastike in / ali fantasyja (ali fantazije, če želite). ^Slovenijainznanstvena fantastika nasploh Temelje znanstvene fantastike je postavila knjiga, torej pisana beseda, sodobna ZF knjiga pa je v Sloveniji skorajda redkost. Založbe s svojimi programi zaostajajo za sodobnimi literarnimi trendi v znanstveni fantastiki, obenem pa zanemarjajo potrebe bralcev, ki so prisiljeni prebirati izdaje neslovenskih založnikov. “Pri tem gre za očitno podcenjevanje bralcev, urednike pa seveda veseli, da se je tudi njim poznana kritika že izrekla o avtorjih, katerih dela so časovno odmaknjena tudi po več desetletij, in tako avtorjem kot njihovim delom podelila nekakšno legitimnost, nestrokovno sestavljene programe pa prikladno obvarovala pred kritičnimi ocenami.” (Žiga Leskovšek; v: Fantazija: antologija znanstvene fantastike; uredila Žiga Leskovšek in Samo Resnik; Ljubljana, Časopis za kritiko znanosti, 1990; str. 2) Sredi osemdesetih se na Slovenskem začne vrtoglav upad interesa za znanstveno fantastiko. Zakaj so se najbolj navdušeni in ugledni raziskovalci, teoretiki in pisatelji žanra skorajda preko noči prenehali ukvarjati z njim v času, ko se je 7 oft** neskonČnost Slovenska znanstvena fantastika najbolj razvijal in dosegal pozitiven ugled v javnosti, ni povsem jasno. Lahko bi špekulirali o internih konfliktih v takratnih slovenskih ZF društvih, o propadlih festivalih ZF, o premajhnosti Slovenije za velike dobičke, kot so jih najbrž pričakovali založniki in o mentaliteti nas Slovencev samih, vendar bi to preseglo okvire članka. Dejstvo je, da je znanstvena fantastika počasi začela padati v pozabo, čeprav je bila na najboljši poti, da doseže - če že ne ameriško ali britansko - pa vsaj razvitost v ostalih jugoslovanskih republikah (npr. na Hrvaškem). Medtem ko smo v Sloveniji doživljali padec popularnosti znanstvene fantastike, je bil jugoslovanski Sirius v svojih najboljših letih. Ravno sredi osemdesetih je bil dvakrat razglašen za najboljši evropski ZF časopis, v težki jugoslovanski ekonomski krizi se je pri življenju ohranjal z visoko kakovostjo objavljenih tujih in domačih zgodb. In ravno spodbujanje domačih avtorjev, nekakšna “skrb” za njih in spremljanje njihovega razvoja, je jugoslovansko ZF sceno ohranjalo na nogah. Znanstvena fantastika je prisotna na robu slovenske kulturne zavesti, kar logično vpliva na vztrajnost in ustvarjalnost domačih avtorjev. Obenem se v Sloveniji za znanstveno fantastiko danes zanima precej manj bralcev kot pred leti, pa še ti jo najraje berejo (beremo) v tujih jezikih, predvsem v angleščini. Precej slab uvoz tujejezičnih ZF knjig pa omejuje tudi to obliko prisotnosti tovrstnega čtiva na Slovenskem. Uporabljeni viri, primerni tudi za nadaljnje raziskovanje: 12 žigosanih : zbirka znanstvenofantastičnega in fantastičnega; urednik Bojan Meserko; Založniški atelje Blodnjak, 2000; Bajt, Drago : Ljudje, zvezde, svetovi, vesolja : eseji o znanstveni fantastiki; Ljubljana : Mladinska knjiga, 1982; Kordigel, Metka : Literarni leksikon. Znanstvena fantastika; Ljubljana : DZS, 1994; Kordigel, Metka : Recepcija slovenske znanstvenofantastične literature : doktorska disertacija; Ljubljana : samozaložba, 1991. 8 Hvalnica A umni ne-umnosti Hvalnica umni ne-umnosti Pogovor z Miho Remcem spraševala je Tanja Cvitko Miha Remec, eden najprepoznavnejših sloven- tastiki v slovenskem leposlovju ter ga z lahkoto skih pisateljev znanstvene fantastike, se je rodil postavimo ob bok svetovnim pisateljem zvrsti, v leta 1928 na Ptuju. Že kot otrok in mladostnik je slovenski literarni srenji žal ne dobiva posebne pisal in objavljal zgodbe, črtice, pesmi in novele. pozornosti. Pisateljevo biografijo, podrobnejše Konec petdesetih let je postal novinar Dela in se predstavitve njegovih del lahko izveste na nje-ukvarjal s časnikarstvom, v šestdesetih se je govi spletni strani -posvetil dramatiki, v sedemdesetih in še bolj v http://www2.arnes.si/~sudareme/zf/ osemdesetih pa je nastopilo njegovo najbolj plodno pisateljsko obdobje, o čemer priča mala Za bralce Neskončnosti smo gospodu Remcu množica del. V svojem prvem znanstvenofan- pred kratkim po elektronski pošti postavili nekaj tastičnem romanu Votlina ali Noč med vprašanj, za katere je menimo, da bi vas utegnila novoslovenskimi polharji (1977) že zajeme vse zanimati, zato besedo prepuščamo pisatelju žanrske teme, nato sledijo Prepoznavanje ali Bele samemu. vdove črni čas (1980) - leta 1981 v Zagrebu ^ % _ nagrajen z nagrado Sfera; Iksion ali Beg iz prika-zovalnice (1981); Mana - časovni zapiski čas- Znanstvena fantastika ima zunaj kroga ljubiteljev nikarja Jurija (1985); Lovec in Nečista hči (skup- pogosto slabšalni prizvok Kaj vam pomeni na izdaja, 1987); njegova Zelena zaveza (1989) znanstvena fantastika in zakaj si jo izbirate kot postane preroška s svojim opisom odcepitve temo za posredovanje zgodbe? Slovenije od Balkanije; mladostnikom se približa z romanom Zapiski odposlanca Zemlje (1991); v Večkrat mi zastavljajo to vprašanje, nekateri kri- zbirki Astralni svetilniki (1993) pa je zbrano tiki so mi celo svetovali, da opustim to “pogrošno nekaj njegovih ZF zgodb in novel. Roman Iksia zvrst” in svoje romane uvrstim med fantazijska ali Slovo živostrojnega človeka (2001) in letos dela v “normalnem” leposlovnem toku. Toda objavljeni Iks ali Velika samota Noetove barke znanstvena fantastika me je pritegnila prav s skupaj z Iksionom tvorijo znanstvenofantastično svojo pojmovno protislovnostjo: če opredelimo trilogijo. znanost kot človeški um, fantastiko pa kot človeški ne-um, potem je ZF: umna ne-umnost S svojim literarnim ustvarjanjem Miha Remec Vendar, brez te ne-umnosti, brez domišljije, bi opisuje čas, ki ga živimo in doživljamo - čas človeška vrsta nikoli ne prišla do znanstvenih človekove nesvobode, avtomatizacije in medij- odkritij, ki utemeljujejo nenehni tehnološki ske zaslepljenosti. Kljub temu, da je njegov opus napredek civilizacije. Torej so v zmoti literarni zavidljiv in daje izjemen pečat znanstveni fan- kritiki, ki posnemajoč mnenje angloameriških 9 ^^ neskonČnost Hvalnica umni ne-umnosti kolegov, trdijo, da je dandanes konec znanstvenofantastičnega romana, ker je sodobna znanost presegla meje fantazije in postaja znanost fantastična Morda to deloma drži za določeno zvrst ZF romanov tehnološkega predvidevanja bodočnosti, ki je v času nastanka bila izmišljija, danes pa se ji res lahko samo še posmehnemo. V resnici pa fantastičnosti človekovega duha in božje iskre v njem realna znanost in tehnološki dosežki ne morejo nikoli preseči. Zato pozornejši bralci lahko v mojih romanih opazijo, da se s tehnologijo premikanja po času in prostoru večkrat neznanstveno, celo burleskno poigravam, ob tem pa se oziram čez rob obzorja človeškega čutenja v skrivnostni svet neznanega in nikdar doumljenega z umom. Prav širina umne ne-umnosti, kot pojmujem znanstveno fantastiko, je tisto, zaradi česa sem si jo izbral za umetniško izpovedovanje, saj mi omogoča, da se izognem zvrstnemu predalčkanju, kajti v njej se lahko prepletajo fantastika, antiutopija, katastrofi-ka, mejna čutenja, pa tudi resničnost zdaj in tukaj. Kateri avtorji so - če so - vplivali na vaše ustvarjanje, katere slovenske in tuje znanstvenofantastične pisatelje cenite? Imam po svoje srečo, da se v mladosti nisem okužil z ameriško tehničistično in spekulativno znanstveno fantastiko, okrog katere so se množično zbirali in se še zbirajo milijoni ljubite- ljev, ki so to zvrst tudi pripeljali do najbolje prodajane literature zunaj glavnega literarnega toka in pozneje tudi filmske produkcije neskončnih vesoljskih nadaljevank. Sta me pa kot otroka prevzela pravljica (prvo sem spisal pri devetih letih) in zgodovina, saj sem rano mladost preživljal na Ptuju - mestu muzeju. Pozneje me je pritegnil tudi mit o ptujskopoljskem kurentu. Mladeniča, pišočega graditeljske in ljubezenske pesmi, me je očaral Saint-Exupery z Malim princem, ki je še danes zame knjiga knjig. Napravila je name tak vtis, da sem napisal fantastično črtico Veter in kraljevič v papirnatem čolničku, katero sem bral na literarnem večeru v ptujskem gledališču. Potem ko smo udeleženci sedeli za mizo v gostilni, je prišel k meni Vladimir Bartol, pisatelj zdaj v svetu najbolj znanega in prevajanega slovenskega romana Alamut, me potrepljal po ramenu in rekel približno takole: “Mladenič, samo tako naprej, mislim čisto zares …” Bila je to spodbuda, ki me je verjetno premaknila v vode znanstvene fantastike, čeprav tega še nisem vedel, saj takrat v državah realnega socializma ta literarna zvrst ni smela obstajati. Čez leta, ko sem z zanimanjem spremljal strip o vesoljski kraljici Barbarelli, sem za umno ne-umnost že vedel, mi je pa ta strip odprl še eno njeno razsežnost: erotiko. Večkrat, ko sem pisal Iksio, drugo knjigo trilogije Iksion, Iksia, Iks, sem se spomnil Bar-barelle … Da zaključim odgovor, katere domače in tuje avtorje cenim. Vsekakor Bartola. Po njegovi pohvali sem šel v knjižnico in prebral vse njegove knjige. Veseli me, da je literarni kritik in esejist Drago Bajt Bartolov Alamut uvrstil med antiutopijo, se pravi znanstveno fantastiko. Cenim tudi večino del mnogih drugih slovenskih pisateljev, ki dejansko postavljajo to zvrst količinsko in kakovostno ob bok svetovni beri, le slovenski ljubitelji v svojem “svetovnjaštvu” tega nekako ne dojamejo. Od tujih so mi pri srcu zlasti slovanski pisatelji iz nekdanjega vzhodnega 10 Hvalnica -^-:: umni ne-umnosti socialističnega bloka, ki so v izvrstni znanstveni Če bi hipotetično prišlo do priložnosti, po fantastiki spregovorili o zatirani svobodi duha v katerem vašem ZF delu bi si želeli, da posname-teh deželah. Na drugi, zahodni strani “železne jo film? zavese”, je bolj prevladovala in še danes prevladuje spektakularna umna ne-umnost, katere, Bila bi znanstvena fantastika, da bi se kakšen kot sem že rekel, osebno ne cenim preveč. režiser pri nas kaj takega lotil. Občinstvo je vajeno, da gleda spektakularne filmske nadalje- Katero vaše delo je vam osebno najljubše, oziro- vanke, pri katerih tehnika snemanja presega ma katerega bi kot prvo branje priporočili bral- skromne možnosti slovenske kinematografije. cem, ki ne poznajo vašega opusa? Toda, tudi s skromnimi možnostmi bi se dalo posneti tako Votlino kot Mano, ampak saj pra- Ne vem, kako je z drugimi pisatelji, meni je vim, to bi bila umna ne-umnost vedno najljubše tisto delo, ki ga imam v delu. Kljub temu, če grem s prstom po hrbtih platnic Kaj menite o slovenski znanstveni fantastiki, romanov, katerih število je že prekoračilo “ne- zakaj ne privlači več bralstva? Kaj bi bilo treba srečno” številko trinajst, se mi prst vedno znova storiti za njeno večjo popularnost? ustavi na najožjem, najmanjšem in najmanj uglednem - Votlini. Votlina je bila moj prvi ZF Nisem prepričan, da znanstvena fantastika ne roman, napisana leta 1972, objavljen 1977, dejan- privlači bralstva. Najbolj brana knjiga na svetu je sko pa so v njem zastavljene prvine, ki se pozne- Da Vincijeva šifra, ki ima dokaj slabo izpeljano je prepletajo v mojem celotnem umno ne-um- znanstveno fantastično fabulo in so jo tudi nem opusu. Bila pa je Votlina je za svoj čas in Slovenci vneto prebirali, ker na vseh medijih takratno raven znanstvene fantastike čudna. Kri- brenči, kako imenitna svetovna uspešnica je, tika je ni znala uvrstiti v noben predalček, pisali kako hitro smo jo prevedli v slovenščino in vsaka so celo kot o nekakšnem “časovnem stroju”, naša znana osebnost se hoče postaviti, da jo ima čeprav se osnovna zgodba dogaja v realnem na nočni omarici. Nek ameriški založnik, imena času, v kostelskih gozdovih ob Kolpi, med se ne spomnim več, je velikopotezno izjavil: druščino polharjev. Poseben očitek iz vrste red- “Dajte mi delo kateregakoli pisatelja na svetu in kih, ki so sploh poznali zvrst, je bil, da se naredil bom iz njega svetovno uspešnico.” Malce znanstvena fantastika ne more dogajati na je pretiraval, nekaj pa je na tem resnice. Slovenskem. Čudno jim je tudi to, da se v In kaj storiti, da bi pritegnili bralstvo k branju daljnem vesolju bitja sporazumevajo v slovenšči- znanstvene fantastike? Nič drugega, kot to, kar bi ni, in tako naprej. Dandanes več poznavalcev morali narediti za celotno slovensko leposlovje, zvrsti pravi, da je Votlina nedvomno eden ki že od njega dni utemeljuje narodovo bistvo: pomembnih dosežkov slovenske znanstvenofan- zaradi majhnega števila Slovencev ukiniti tastične pisave. Vendar kot prvo branje pri- davščine in povečati državno pomoč založnikom poročam Votlino bolj zaresnim ljubiteljem zvrsti. pri zalaganju izvirne knjige, predvsem pa doseči, Drugi naj vzamejo v roke Mano. Mana je, da bi javna občila, s televizijo na čelu, pa tudi kolikor imam lastno izkušnjo, prepričala celo knjižnice, z enakim žarom kot komercialne sve- bralko, ki je bila odločna nasprotnica znanstvene tovne uspešnice, podprli tudi domačo literaturo, fantastike. kar pa se dogaja le redkim novitetam. 11 Hvalnica -^-:: umni ne-umnosti Ko je že govor o popularnosti domače znanstve- ljubezni, in mi je skoraj neverjetno, da nekateri nofantastične zvrsti, ne morem mimo slovenskih puritanski kritiki vidijo v tem pornografijo. društev ljubiteljev ZF, ki so v preteklosti vsa po Poglejte, zame je pornografija in sprevrženost to, vrsti bila ustanovljena po zahodnih vzorcih, a z da se mladi katoliški duhovniki ukvarjajo v osnovno pomanjkljivostjo: bila so debatni klubi o imenu svetosti življenja z javnim nasprotova- svetovni tujejezični znanstvenofantastični sceni, njem umetni oploditvi, splavu in kontracepciji, domačo pa so več ali manj zapostavljali in jo ter pridigajo družinam nujnost večje rodnosti, podcenjevali, čeprav je ljubiteljstvo drugod po obenem pa so zavezani celibatu, kar je tudi svetu tisto, ki pripomore k popularizaciji in tudi svojevrstna “kontracepcija” in “splav”. Tudi z komercialnemu uspehu zvrsti na obsežnem delitvijo erotike na čisto, nebeško ljubezen na eni angleško govorečem območju, saj knjige kupuje strani, in umazano, grešno zemeljsko spolnost na in tako vliva na založnike in knjižničarje. Še drugi, se ne morem se sprijazniti, čeprav nam to nekaj je značilno za slovenska društva ljubiteljev sprijenost pridigajo že stoletja. Ljubezen je ena ZF. Zaradi medsebojnih prepirov tako imeno- sama, v duši in telesu, tako kot nam jo je božja vanih fanov, kdo je glavni poznavalec zvrsti, previdnost “vgradila” v gene zato, da preživimo. vedno znova pride do razpada društev, tako kot se Tudi kozmične nesreče. Nobena reč, ki jo počne je to letos zgodilo s krogom ljubiteljev okrog človek med ljubljenjem z ljubeznijo, ni svinjska elektronske revije Blodnjak, ki je bila dolgo na - svinjarija je takrat, kadar ni vmes ljubezni. slovenski sceni edina publikacija, v kateri so spremljali dogajanja na področju ZF in je zdaj Glede na vaše dolgoletno pisateljsko kariero nas ugasnila. Prav z razprtijami so naša ljubiteljska zanima ali so različni politični sistemi vplivali na društva slovenski izvirni znanstveni fantastiki več vaše pisanje? škodila kot koristila, saj javnost upravičeno sklepa, da gre za neresno in pogrošno zvrst Že Umetniško ustvarjanje vedno tako ali tako odse- lep čas opažam, da v spletnih klepetalnicah, kjer va splošno družbeno ozračje v katerem umetnik se srečujejo običajni ljubitelji knjig, veliko več živi. Tudi če piše znanstveno fantastiko. Zgodnjo razpravljajo o romanih slovenskih pisateljev, kot mladost sem preživel v nekdanji Kraljevini v klepetalnicah ljubiteljev ZF. Srčno upam, da Jugoslaviji, (ko sem to povedal svoji najstarejši novoustanovljeno društvo Prizma in njeno vnukinji je vzdihnila: “Oh, dedo, a si ti živel še v glasilo Neskončnost ne bosta ubrala poti pravljici?”) potem je prišel najhujši čas nemške slovenskega zdraharstva, nevoščljivosti in nacistične okupacije med drugo svetovno vojno, zanikanju vsega kar je domače na eni in maliko- ko je bila naša družina izgnana v Srbijo. Po vojni vanju tujega na drugi strani. sem z najstniško vnemo v mladinskih delovnih brigadah pomagal graditi novo, socialistično Neizogibno vprašanje: kakšen pomen imata pri federativno državo in začel pesniti graditeljske vašem literarnem ustvarjanju erotika in spolnost? pesmi, ki pa so bile kmalu v slovenskih kulturnih krogih razglašene za pogrošno “kramparsko V mojih črnih utopijah se ukvarjam predvsem s poezijo”. Z velikim razočaranjem sem tedaj kozmično katastrofo ter možnostjo preživetja nehal pisati pesmi in začel pod ženskim psevdo- naše vrste. Ni treba veliko razlagati, da se potem nimom objavljati krajše lirične črtice. V tem času ne morem izogniti temeljnega človeškega gona, sem se zaposlil kot novinar pri Mladini, nato 12 Hvalnica -^-:: umni ne-umnosti Ljudski pravici in naposled Delu, kjer sem ostal ki včasih pride tudi do tam, kjer v prihodnosti do upokojitve kot redaktor v centralni redakciji. srečamo samega sebe iz preteklosti. Sicer zdaj V sedemdesetih letih, ko je za časa vlade Staneta delam napako, da razlagam to, kar bi bralci Kavčiča v Sloveniji zavel občuten val libera- morali sami doumeti tako ali pa tudi drugače, ali lizma, so v ljubljanski Drami igrali mojo ne- pa na koncu koncev sploh ne. Tako kot je dvomno oporečniško dramo “Delavnica nedoumljiv Iksionov mit. oblakov”. Toda kmalu se je režim povrnil v svinčene enoumne čase, naslednje drame Imate kakšen nasvet za mlade pisatelje, ki komaj “Škofovski kres” o zažigu škofa Vovka ni smelo začenjajo svojo pisateljsko pot? Kaj se vam zdi igrati nobeno gledališče več. Kritiko tedanjega najtežji del pisateljskega poklica? družbenega sistema sem začel izražati v znanstvenofantastičnih romanih, še najbolj v Zdi se mi, da pisateljstvo, kot tudi vsaka druga “Zeleni zavezi”, o kateri nekateri menijo, da je bil umetnost, ni poklic, ampak zavezanost navdihu. roman slovenske pomladi. Torej je nedvomno Zato je edino, kar lahko svetujem tistim, ki zače- tudi politični sistem deloma vplival na moj njajo pisateljsko pot, da sledijo navdihu, čeprav to premik v umno ne-umnost. ni vedno lahko. Navdih je največkrat preblisk, ko nenadoma presenetljivo jasno zaznaš celotno Kakšen pomen ima za vas trilogija Iksion-Iksia- zgodbo, ki jo moraš izpovedati, nato pa pride trdo Iks? Je mogoče pričakovati nadaljevanje? delo ubesedovanja, pri katerem pa ne gre vedno gladko. Včasih je to res najtežji del pisanja, saj si Bog ne daj! Sovražim trilogije in harrypottersko venomer v dvomih, ali slediš navdihu ali pa ti komercialno nategovane romane, ki so pogosti uhaja v nepovrat. Razen tega dandanes za knjigo tudi v znanstvenofantastični zvrsti. Trilogija in pisateljevanje niso prijazni časi, in kdor misli, XXX je sklop treh samostojnih romanov, ki jih da bo s tem žel slavo in denar, je v zmoti. Tudi to povezuje samo tanka nit grškega mita o Iksionu, je treba vzeti v zakup, če se zapiše zaresnemu kralju Lapidov, ki je bil od bogov kaznovan zara- pisanju. di “virtualnega greha”: poželel si je namreč občevati z boginjo Hero in Zevs mu je poslal oblak v Ali trenutno delate na kakšnem projektu? njeni obliki; ker pa se je Iksion širokoustil, da je zares nategnil božansko ženo, se za vse večne Pred kratkim sem dokončal pisanje novega čase vrti v Tartaru privezan na ognjeno kolo. romana Ostrostrelka ali romanje v Tibetijo, ki Živimo v čedalje bolj navideznem svetu, človek seveda ni nadaljevanje trilogije. Začenjam se počasi ne ve več, kaj je prikazovalnica in kaj ukvarjati s predelavo mojega kratkega romana resničnost, tako kot ljudje v prvem romanu Lovec v radijsko igro. V glavi pa se mi še kar trilogije. Prijatelji so me dolga leta nagovarjali, da naprej porajajo nove in nove umne ne-umnosti. naj v nadaljevanju Iksiona razkrijem, kaj je bilo res in kaj navidezno. Napisal sem Iksio, vendar ne zato, da bi razvozlal uganko, ampak sem zavrtel kolo naprej, čeprav je ta smer lahko tudi nazaj. Iks, tretji roman v nizu pa je nastal zato, da nekako povežem naše večno krožno potovanje, Najlepše se vam zahvaljujemo! >XJ 13 ^^ neskonČnost Recenzije Vid Pečjak Drejček in trije Marsovčki Brane Doli Dnevnik Jureta Novaka piše Aleš Cimprič O slovenskih avtorjih smo v Neskončnosti že pisali, toda govora je bilo o knjigah, namenjenih odraslejšemu čitavcu. A ker je zadnja leta postala otroška in mladinska literatura s predvsem fanta-zijsko in tudi znanstvenofantastično tematiko med mlajšimi bralci izjemno popularna (seveda, Harryja Potterja in nešteto klonov je moč dobiti tudi v slovenskem jeziku), je prav, da se spomnimo tudi del, ki so naše gore list. Ogledali si bomo dve pravi pravcati znanstvenofantastični deli, ki si zaslužita omembo: mlajše bralce bomo opozorili, da se splača pogledati na polico s slovenskimi avtorji, tistim starejšim pa mogoče priklicali spomine iz otroštva, ko se jim je razvnela domišljija ob branju, in mogoče boste knjigi zopet poprijeli za roke. Presenetilo vas bo, s kako drugačnimi očmi boste gledali na tekst. Zgoraj napisano še najbolj velja za mojstrovino in veleuspešnico Vida Pečjaka Drejček in trije Marsovčki. Leta 1956 napisana zgodba je namreč postala slovenska klasika in verjetno najbolj znano slovensko delo z ZF tematiko. Namenjena je mlajšim osnovnošolcem in govori o dečku Drejčku ki ga ponoči obiskujejo neznana bitja mu lomijo igrače in kradejo marmelado. Kar je precej zoprno, saj ne more prepričati staršev, da je ni pojedel sam. Ponoči se odloči postaviti zasedo in uloviti nepridiprave. Niti njegova otroška domišljija ga ne more pripraviti na to, na kar naleti, saj zaloti tri smešne možiclje, prav nič podobne ljudem. Izkaže se, da so to trije Marsovčki, prav tako otroci, ki so, v želji spoznati Zemljo, očetu ukradli letečo cigaro. Drejček in nenavadni obiskovalci se hitro spoprijateljijo ter doživijo marsikatero dogodivščino. Drejček z njimi obišče celo Mars. Kniiga je odlično napisana in razvnema otroško domišljijo s tako lahkotnostjo, da jo je težko podložiti neprebrano. Kar lahko potrdim tudi sam, saj mi je od vseh knjig, ki sem jih prebral v otroštvu, ostala v najbolj živem spominu. Zatorej jo je bilo prav zanimivo vzeti v roke po toliko letih (v zbirki Žepnice pri Mladinski knjigi jo dobite že za 1400 SIT) in nanjo gledati s povsem drugimi očmi, ki jih prinese odraslost. Otroška toplina, v kateri je napisana, še vedno ostane, a poleg avantur nenavadne druščine pridejo v ospredje predvsem bolj resna vprašanja, na katera Pečjak opozarja v zgodbi. Glavna tema romana so namreč vojne oziroma njih smiselnost, saj Drejček poskuša najti odgovor, zakaj se ljudje bojujemo, ko pa vsak pravi, da hoče mir. Na Marsu namreč ne poznajo vojn in tudi sicer se imajo vsi otroci tam lepo, saj jih nihče ne sili k umivanju ali obiskovanju šole. Pečjak skozi Marsovčke lepo razloži, da to počno vsi, saj je to potrebno in pomembno. Kljub temu, da se avtor dotakne še nekaterih resnih tem, recimo problema alkoholizma in nasilja v družini, pa knjiga vseskozi ostaja dogodivščina polna pripetljajev, ki bodo še dolgo ostali v spominu tako Drejčku kot bralcu in zato ostaja na vrhu lestvice pri-poročljivega branja. 14 oft** neskonČnost Drugo delo, ki ga bom tukaj predstavil, pa je širši množici manj znano. Izšlo je samo v enem natisu leta 1980 in ga dandanašnji ni mogoče kupiti. Kar je škoda, saj je Dnevnik Jureta Novaka, pisatelja Braneta Dolinarja, več kot solidno branje. Roman, ki nosi podnaslov Mladi Krpani potujejo na Luno, je namenjen starejšim osnovnošolcem in njihovo znanje, ki so ga dobili med šolanjem, bo tudi dodobra prevetril. Zlasti matematiko. A nič se bati, ne bo vam potrebno reševati matematičnih zank, da bi se prebili do konca, bodo pa morali glavni junaki pošteno pokazati, kaj so se naučili v šoli. Dolinar, zanimivo, podobno kot Pečjak, poudarja pomen šolanja in znanja, ampak za razliko od zgoraj opisanega romana, je tukaj v ospredju vprašanje in potrebnost šolanja za ljudi kot celoto, ne samo za posameznika. A pojdimo lepo po vrsti. Zgodba se dogaja leta 1994, torej štirinajst let po nastanku romana. Po Dolinarju naj bi že razvili medzvezdne polete in tudi tehnološki napredek nasploh bo že na precej zavidljivi ravni. Takrat spoznamo Jureta Novaka, tik pred koncem osemletke, ki ga skupaj s sošolcem in sošolko izberejo, da bodo ob koncu šolskega leta, samostojno, kot predstavniki osnovne šole, z raketo odpotovali na Luno. Čast je seveda velika, a taka je tudi naloga, saj se morajo bodoči astronavti temeljito pripraviti in dati skozi zahtevno urjenje. Toda med poletom gre nekaj narobe, raketa pristane ne neznanem planetu s civilizacijo, ki je že tako tehnološka razvita, da nihče več ne hodi v šole, ker za vse poskrbijo stroji. Zato se pojavi problem, kajti nihče ne zna več popraviti, če se kaj pokvari. Vendar tamkajšnji kralj noče in noče ponovno uvesti šolanja, zato morajo naši Zemljani skupaj z uporniškim profesorjem, ki se zaveda pomembnosti znanja, prebivalcem Lemurije, kot se planet imenuje, prikazati smiselnost šolanja. Roman je napisan v obliki dnevnika in Dolinar je to zvrst odlično izkoristil. Zapiski, ki jih dela Jure in njegovi komentarji na določene pripetljaje so pristni, včasih razmišljajoči, včasih zabavni. Dolinar s smislom za podrobnosti precej živo opiše futuristični svet, vključno z urjenjem in vesoljskim potovanjem. Obe knjigi krasijo tudi občasne črno-bele ilustracije in če vam padeta v roke, jih vsekakor priporočam, saj sta odlična primerka slovenske mladinske znanstvene fantastike. Recenzije 15 ^^ neskonČnost Recenzije Zgrozi se publika, ko ugotovi, da je cesar to ugo-Vid Pečjak tovil. Zgrozi se otrok, ko uvidi, da je ne bo poceni Drejček in trije odnesel. Vizvirni pravljici tega sicer^Drejček pa svojo izkušnjo zaključi pri pedopsihiatru. Na Marsovčki srečo mu Pečjak podtakne razumevajočega psi- hiatra, ki mirne vesti ugotovi, da je z Drejčkom piše Dag Kleva vse v redu; seveda ne, ker bi mu verjel, a to za zaključek niti ni toliko pomembno. Le kaj bi otroku pomagalo priznanje psihiatra, če mu pa Izide leta 1960. Leta 1961 dobi Levstikovo lastni starši nočejo verjeti? nagrado. Zadnji ponatis 2005. Ampak za koga na koncu Drejček potoči debelo In še vedno srečujem teleta, ki vzvišeno prhnejo solzo, v kateri “se je zrcalilo vse nebo”? Prva ob omembi te knjige. In te nejeverno gledajo, če razlaga se ponuja samodejno, iz teksta, da joče rečeš, da ti je knjiga všeč. In če kljub temu zbereš zaradi izgube neverjetnih (!) prijateljev, kajti na dovolj poguma, da poskušaš dokončati misel in mamino vprašanje, ali bi si želel bratca, takrat dodati še, da je celo dobra… odgovori, da si želi tri bratce. Seveda te v taki zmoti ne bodo pustili živeti. In Kaj pa misel na življenje v družini, kjer te imajo, izvedel boš presunljivo dejstvo, da je knjiga milo rečeno, za prismuknjenega? Saj se gotovo naravnost otročja. spomni groze marsovčkov ob zemeljskih pravljicah - pri Janku in Metki so ga kar prekinili, Ne smejte se, to sem res doživel. In niti ne enkrat. ker teh žalostnih pravljic niso več prenašali. Tudi od ljubiteljev ZF/F. Kaj pa misel na usodo Zemlje? Vaša usoda je v Da bi jih krtača po podplatih požgečkala! vaših rokah, mi vam ne bomo pomagali, mu je rekel Mišev, Mašev in Šašev oče. Resda se je Ne vem sicer, kaj večina ljudi pričakuje od Drejček pogumno in optimistično odločil, da bo otroških knjig. Mogoče se ustrašijo knjig, ki storil vse, kar je v njegovi moči... ampak je otroke spodbujajo k razmišljanju (NEVARNO!) mogoče že sumil, da mu bodo “neumnosti”, kot in zastavljanju nerodnih vprašanj (SMRTNO je aktivno zavzemanje za mir, hitro izbili iz NEVARNO!). Tako kot sta zaskrbljena Drejčko- glave? Če ne v šoli pa kasneje v službi. Si kar va starša, ko ta začne postavljati nerodna predstavljam: Zresni se že enkrat. Živiš v real-vprašanja. Pa niso nerodna njegova vprašanja, nem svetu. Od idealov ne moreš živeti. To ni tako ampak situacije, v katerih se zaradi tega znajdeta. preprosto, kot si misliš. To so vprašanja, za katera smo se odrasli dogovorili, da jih črtamo. Nočemo jih slišati. Bojimo Mar nismo to skoraj vsi poslušali? In kako nam se odgovorov. Kajti kaj je lahko bolj grozljivega, je šlo na bruhanje, ko so nam star(ej)ši to vbijali kot otroški vzklik: “Cesar je nag!” Zgrozi se v naše idealistične betice! In kaj počnemo po cesar, ko ugotovi, da je publika ves čas ocenje- toliko letih? No, malo iskrenosti ne škodi. Ja, vala dimenzije njegovega razplodnega aparata. točno iste besede ponavljamo mladim idealis- 16 ^^ neskonČnost Recenzije tom! Ampak seveda to počnemo zgolj zato, da jih drame ter romance. Feri Lainšček je zagotovo obvarujemo, ker imamo toliko izkušenj, ker zdaj eden najboljših ter najplodnejših pisateljev pri nas VEMO kako in kaj. Hm, a niso vedeli tega tudi in ta roman je le eden od delcev v njegovem naši star(ej)ši? Zakaj jim takrat nismo verjeli? In obsežnem ustvarjalnem mozaiku, a mi je od vseh zakaj zdaj pričakujemo, da bo nekdo verjel nam? do sedaj prebranih najboljši. Nekaj je v tej zgodbi - neka kvaliteta - ki se kaže v zanimivem Seveda je knjiga otročja. Pa ne zgolj zato, ker je načinu podajanja zgodbe, pripovedovanju in otroška in so glavni liki, tako zemeljski kot pisanju nasploh, kakor tudi v odlično zamišlje-nezemeljski, otroci. nem zapletu, tavanju med ugankami v srednjem delu in zelo primernem zaključku. Pisateljev Otročja je v najboljšem pomenu besede. Ni smisel za obvladovanje ritma, ki ga je dosegel naivno otroška, ravno obratno. Je pa zagotovo tudi z vpeljavo kratkih poglavij (ki, zanimivo, politično nekorektna, saj od zrelih in odgovornih spominjajo na hitro se menjajoče kadre v filmu), odraslih zahteva preprosta vprašanja na včasih naredi to zgodbo res nekaj posebnega. Brez nič kaj preprosta vprašanja. nepotrebnega besedičenja ter umetnega podaljše- vanja. Prav zato je zgodba tako bogata - ker od Kako otroku razložiti, da smo odrasli večinoma začetka do konca naboj, ki dela pripoved zani- prodane duše? tf Feri Lainšček Mož v pasijonki piše Klemen Pavrič “Shang Tsung” mivo, ne izgubi na moči niti za ped, kakor tudi zaradi široke, raznolike in skrbno dodelane palete likov, ki roman naseljujejo. Le-teh je veliko in prav vsaka posebej je pomembna za zgodbo, saj vsaka brez izjeme predstavlja enakovredno nit in na svoj način odgovarja na vprašanja, ki povezujejo umore ter seveda hkrati predstavlja center skrivnosti in posledično tudi zgodbe same. Le-ta se začne zelo zanimivo, nekoliko nenavadno in kar malce hudomušno (čeprav občutek tesnobe obstaja že takoj na začetku) ter predstavlja Ob branju tega 333 stranskega Lainščkovega popoln kontrast kasnejšim temnejšim dogod-romana iz leta 1997, se mi je vseskozi pojavljala kom. Prvo živo bitje, ki ga srečamo, je pobegla misel, kako fantastičen film bi lahko posneli po krava, ki od neznano kje prinori v mesto in tej knjižni predlogi. Ta večplastna in barvita povzroči med prebivalci veliko zanimanje. Žival zgodba, ki se že po nekaj straneh spusti v razisko- se obnaša zelo čudno, nekontrolirano, a še preden vanje nerazložljivega ter sila čudnega umora jo uspejo ujeti, se utopi v mestnem ribniku. In to mladega dekleta (ki seveda privede do še mnogo namenoma. Radovednost med ljudmi, ki so bili bolj skrivnostnih, zapletenih ter nepojasnjenih priča temu čudnemu kravjemu samomoru, vse ugank in je kot tak le eden od členov v verigi bolj narašča in mednje se prikrade tudi občutek oziroma le ena od niti v mreži spretno spletenega nelagodja. Potapljači ob poskusu, da bi mrtvo velikega misterija), bi se lahko razcvetela v žival spravili iz vode, na dnu odkrijejo še eno odličen psihološki thriller s primesmi horrorja, truplo – le da tokrat človeško. Da je zadnje 17 ^^ neskonČnost Recenzije odkritje še bolj grozljivo, ekipa potapljačev sani do potankosti, temveč so njihove osebnosti odkrije, da je bila utopljenka priklenjena na križu razvite ravno dovolj, da se odlično vključujejo v podobno ogrodje, ki je bilo očitno namenoma zgodbo in s plaščem skrivnosti, ki nekatere nameščeno na dno ribnika. Novico o grozljivi izmed njih pokriva, ustvarjajo še bolj napeto najdbi policija uspešno zakrije in le-ta na srečo ne vzdušje. Vsakdo si bo izbral na tej paleti razno- priculja v javnost, a reševanje ti. primera barvnih karakterjev svoje favorite, s katerimi se “Ribnik” nemudoma steče. Stvari se začno bo lahko poistovetil. resneje premikati, ko na primeru pod krinko začne delati mlada in ambiciozna Lina Damjani. Feri pa si je zamislil še en zanimiv prijem, kako Počasi, a zanesljivo začne slika dobivati jasnejšo še pred začetkom poglavja ustvariti napetost in podobo, vendar tudi z vsakim na novo odkritim tako bralca še bolj potegniti v samo zgodbo. Pred delom postaja temnejša, grotesknejša in neverjet- vsakim posameznim poglavjem pisatelj v nekaj nejša. Logične razlage kaj kmalu zaidejo v slepo stavkih opiše dogajanje in dogodke, ki sledijo, ulico in se porazgubijo v vrtincu vedno bolj seveda pa opise gradi pazljivo in v njih ne izda nenavadnih odkritij. Primer “Ribnik” ne postane nič več, kot je potrebno. Poleg tega pa te kratke samo izredno zapleten, temveč tudi večplasten, v napovedi krasijo še zanimive črno bele slike, ki z smislu števila delcev, ki sestavljajo celoto … ki vsakim nadaljnjim poglavjem postajajo temnejše prav tako jemlje sapo … in skrivnostnejše ter odlično zaobjamejo bistvo dogajanja na naslednjih nekaj straneh. Feri Lainšček je že v zgodnejšem romanu Astralni niz posegel preko meja verjetnega - preko Kaj reči za konec? Knjigo vsekakor priporočam meja sveta, ki ga vidimo, tipamo, vohamo … v branje vsem, ki so vam všeč napete kriminalke, sveta v katerem živimo. Tokrat se oba svetova ki občudujete pisateljevo sposobnost ustvarjanja čudovito združita v tej, grobo rečeno, kriminalki, odličnega, zgoščenega vzdušja in seveda vsem, ki jo celotno prežema tisti magnet, ki ne dopusti, ki v zgodbah radi zapazite elemente nedo-da bi knjigo odložili, ko se jo enkrat lotimo brati. jemljivega, nerazložljivega, fantastičnega in Vsako poglavje, vsak lik in vsaka najmanjša paranormalnega Lainšček je vse te elemente podrobnost je pomembna in tvori rdečo nit. Prav odlično zmešal med seboj in ustvaril res odličen zato sem se tudi znašel v zagati, kako predstaviti roman, ki je edinstven, a je hkrati namenjen res tisti potreben del zgodbe, da ne bi razkril preveč širokemu krogu bralcev. in tako morebitnemu bralcu pokvaril užitka pri branju. Iz tega razloga se namenoma nisem Opozoril bi vas le še na slednje - če slučajno spuščal v opisovanje in vsaj minimalno razčle- opazite izrazito čudno obnašanje pri katerikoli njevanje likov. V tej zgodbi je pač tako, da živali, takoj obvestite pristojne. Še posebej če je klasičnih protagonistov ni (čeprav bi na prvi ta žival mačka … črna … in če vas res čudno, pogled lahko dve osebi označili za le-te), zato ker čudno gleda … so vsi enako pomembni, poleg tega pa se med seboj sijajno dopolnjujejo. Sam sem mnenja, da je odlična karakterizacija ena glavnih odlik dobrih romanov in na tem področju je Lainšček svoje delo odlično opravil. Liki sicer niso izkle- 18 ^^ neskonČnost Recenzije drugačno človeštvo. Svetopisemska simbolika Miha Remec ob koncu romana, košata jablana, v katere sočen sadež Uri in Eva slastno ugrizneta ter se strastno ljubita, bi sicer marsikomu lahko pomenila Iksion, Iksia, Iks happy-end tipa “in živela sta srečno do konca svojih dni”, vendar se ob poznavanju naslednjih dveh romanov presneto sprašujemo, če je temu res tako. Trilogija on, Iksia, piše Tanja Cvitko Trilogijo Mihe Remca, velikana slovenske V romanu Iksia spremljamo večplastno zgodbo, znanstvene fantastike, sestavljajo romani, objav- ki kljub kompleksnosti teče naravno in pritajeno ljeni v četrtstoletnem časovnem razponu: Iksion namiguje na prejšnji roman. Iksia je genetsko pri- ali Beg iz prikazovalnice (1981), Iksia ali Slovo lagojen človek, ki je zmožen samooplojevanja, se živostrojnega človeka (2001) ter Iks ali Velika pa bolj počuti žensko kot moškega. Skupaj s samota Noetove barke (Založba Litera, 2006). živostrojnim človekom (beri: androidom) Če bi romane želeli žanrsko še bolj opredeliti, bi Angelom po dolgoletnem potovanju (Zemlja je jim najbolj ustrezala oznaka antiutopij. medtem uničena, Sonce pa je požrla črna luknja) pristaneta na planetu, kjer v ne-miru in ne-slogi V Iksionu je Remec zasnoval svet v tehnološko bivata dve vrsti - ljudje in humanoidna “ezoterič-dovršeni človeški združbi, kjer vlada logični na” bitja. Junaka iz daljnega vesolja bosta imela računalniški (raz)um. Bivanjski položaj sleherni- odločilen vpliv v spreminjanju odnosov prebivalka v tej prihodnji civilizaciji je popolnoma cev planeta. Iksia v romanu odkriva in razvija avtomatiziran. Vsi liki romana so “robotske” svojo človeškost (sicer na drugačen način kot Uri figure v svetu, ki je v resnici ogromna prikazo- v Iksionu), spolno identiteto in čustveno naravna-valnica, fiktivno okolje, katerega se akterji ne nost - je moški, ki ljubi žensko? Je ženska, ki zavedajo in brezskrbno izvajajo skorajda ljubi žensko? Je zmožna ljubiti živostrojnega nesmiselna dejanja, ki za njihov obstoj nimajo človeka? Obenem pa je pod vprašaj postavljena nikakršnega pomena. Kakor narekuje “pravilo” tudi “avtomatiziranost” androida Angela, ki je za klasičnih antiutopij, se tudi pri Remcu pojavi Iksio pripravljen žrtvovati svoje življenje ne neprilagojeni junak, Uri, ki začne sumiti v deter- samo zato, ker je tako programiran, ampak ker jo minirano ureditev družbe, v kateri prebiva. Uri se ljubi, čeprav ne bi smel imeti razvitih čustev. v svojih prizadevanjih za pobeg iz vsiljene iluzije resničnosti psihološko razvija, postaja dru- Bralec, ki se bo spopadel z Iksom brez poznava-gačen, močnejši, človeški. Junakov upor se v nja Iksie in Iksiona, bo za marsikaj prikrajšan. mnogih antiutopijah skoraj vedno konča nes- Sicer se vsak izmed treh romanov lahko bere kot rečno, mračno in pesimistično, vendar svojemu samostojno delo, vendar so v Iksionu še najbolj junaku (z izbranko njegovega srca vred) Remec prisotne reference na prejšnji dve deli, ki se vanj dovoli prehod iz spoznane nočne more v pretakajo kakor niti. dobesedni raj romantične ljubezni. Ta simbolizira svobodo duha, popolnost združitve moškega in Pisatelj se je zgodbo odločil posredovati v prvi ženske, ki tvori nezlomljivo celoto za neko novo, osebi ednine, tako spremljamo tok misli Noeta 19 ^^ neskonČnost Recenzije Nowaka, njegova dejanja in občutke, ki jih zapisuje mikroračunalniška naprava (zapisoval- Marjan Tomšič nik misli) v njegovi glavi. Noe je, na simboličen Noč je m j dan je tvoj način, podobno kot Uri, suženj tehnologije in * človeštva samega. Je eden izmed redkih opazovalcev, ki so ostali na Zemlji z mislimi spremljati piše Matevž Jerman posledice trka našega planeta s planetom Iks, ,, m00lty” medtem ko je preostalo človeštvo pobegnilo na Luno. Obsojen je na samoto, prepuščen samemu sebi in lastnim blodnjam. Prikazovati se mu Človeka je od zmeraj privlačilo skrivnostno in od prične celo palček, za katerega ne vemo natančno zore človeštva dalje si je pojave, ki jih ni mogel ali je produkt zblaznelega uma ali njegov drugi razumeti, razlagal po svoje, v obliki različnih jaz ali bitje iz alternativne dimenzije. Morebiti pripovedi. Pomislimo samo koliko mitov o nas-celo iz kakšne izmed prikazovalnic. Po veliki tanku stvarstva ali pa verovanj o tem, kaj se zgodi kataklizmi se zasuka zemeljska magnetna os, po smrti, je bilo podanih širom sveta in v različnih Noe pa začne spoznavati, da ga izkoriščajo v zgodovinskih obdobjih. Prav tako je izvor večine poskusu mnogo večjih razsežnosti, kot se mu je tematik iz modernih grozljivk moč najti v folklori sprva zdelo. Tudi bralec ostane kratkomalo šoki- in ljudskih pripovedovanjih, zgodbah in pesmih ran, ko ob koncu romana Noe ob Bohinjskem iz vseh koncev sveta, ter navsezadnje, mar nas jezeru sreča Iksio, se z njo ljubi in zaplodi novi danes ne fascinirajo iste stvari kot nekoč? Razli-človeški rod. ka je le ta, da so motivi starih bajk že tako reciklirani in premetani v nešteto oblikah, da iskanje V trilogiji XXX (kot ji pravi sam pisatelj) smo izvora postane precej zahtevna reč. Preden pa se soočeni z vzporednimi svetovi in dimenzijami, ki čisto predamo globalnemu duhu, se še enkrat se neskončno vrtijo, kakor v grški mitologiji kralj ozrimo na domači prag in si oglejmo, katere so Iksion zvezan na kolo v globinah Tartarja. Vendar tiste reči, ki so v zimskih nočeh ob ognju so alternativne resničnosti in ravni obstoja le ena kratkočasile in strašile naše klene prednike. izmed možnih interpretacij. Mogoče je vse dogajanje kopičenje velikanskih iluzij, prikazovalnic v Na svojevrstno potovanje nas povabi Marjan prikazovalnici, ki je v novi prikazovalnici … Tomšič. Slovenski pisatelj, rojen leta 1939 v Račah pri Mariboru, se je proslavil s številnimi Remčeva trilogija je težko, a obenem zelo nale- deli. Objavil je devet romanov, osem zbirk novel zljivo branje, ki ga definitivno priporočamo vsem in črtic, osem mladinskih del, poleg tega je avtor ljubiteljem antiutopij in znanstvene fantastike številnih dramskih tekstov, po njegovih delih so nasploh, še najbolj pa tistim, ki ne verjamejo, da bile posnete tudi radijske igre ter dvajset kratkih je (slovenska) znanstvena fantastika lahko kaj risank. Poznavalci njegova dela umeščajo v več od trivialnega šunda. številne literarne zvrsti, tako Tomšičeve zgodbe segajo od znanstvene in psiho fantastike, satire, Roman Iks lahko dobite v bolje založenih komedije, groteske, erotične in ljubezenske knjigarnah ali direktno pri založbi Litera, prav zgodbe, mistike, pravljice, filozofske zgodbe, vse tako je na voljo v Prizmini knjižnici. do socialno-politične proze in drugih žanrov. 20 ^^ neskonČnost Recenzije Njegov ustvarjalni opus pa je nedvomno zazna- slednja tudi prek groba. “Rojeni v kvartih” je movala strast do dežele, ki se razprostira po naslov drugega poglavja, kjer so zbrane tipične največjem polotoku v Jadranskem morju. Sled- istrske štorije o čarovnicah in čarovnikih oziroma nja je stična točka tako v romanih Šavrinke, Zrno štrigah in štrigonih, te zgodbe delno prehajajo v od frmntona in Oštrigeca kot v nekaterih tretje in osrednje poglavje “Zarjulo je tri bote” Tomšičevih zbirkah krajših novel. (Zarjovelo je trikrat), v katerem je poudarek na parapsiholoških izkušnjah in mnogih skrivnost- Istra. Terra Magica. Ta čarobna in skrivnostna nih doživetjih Istranov Četrto poglavje “Glavo pokrajina v svojih nedrjih skriva starodavna gor, uha dol!” je pretežno pravljično, naslednje verovanja in stoletja stare neverjetne zgodbe “Juca in šest kozlićev” pa vsebuje nanizane bolj (tudi) s področja nadnaravnega. Istrani prego- ali manj resniče slike iz težkega in krutega živ- vorno veljajo za dobre pripovednike in ko začne- ljenja v polpretekli dobi. Pripovedi zbrane v zad- jo s svojimi štorijami, slej ko prej naletimo na njem poglavju “Šulen ti kuham” (Čevelj ti anekdote o štrigah, tedaj pa tem srhljivim kuham) pa pričajo o tem, da je bil Istranom od pripovedim ni več konca ne kraja. Prekletstva in zmeraj lasten izreden čut za humor. uroki, nemirni duhovi umrlih in anekdote iz onostranstva, vampirji ali kodlaki in bitja iz nad- Velja omeniti, da so zgodbe zavoljo pristnosti in naravnih sfer, ki te obiskujejo in tlačijo v spanju, izvirnega vzdušja napisane tako, kot so bile črne čarovnice in hudobni čarovniki, hiše v kate- povedane, kar pomeni, da bo bralec soočen z rih straši in obsedenosti, preganjavice in nadvse močnim istrskim dialektom. Obenem je odveč čudni sopotniki v noči. Vse našteto je namreč strah, da bo knjiga prezahtevna tistim, ki si z moč najti v ljudskem izročilu Istranov in seveda, omenjenim narečjem niso domači, zanje je dobro v zbirki folklornih pripovedi Noč je moja, dan je poskrbljeno s priročnim slovarčkom vseh tvoj - objavljeni leta 1989. narečno obarvanih besed na zadnjih straneh knjige. Slednji bi moral ugajati predvsem Do njenega nastanka je prišlo v času Tomšičeve- zapriseženim ljubiteljem fantasy literature, žanra ga učiteljevanja v vasi Gračišče, ki leži v osrčju kjer si vsak avtor spotoma izmisli še jezik ali dva, slovenske Istre. Začelo se je z objavo krajših zato brez tovrstnih slovarčkov ne gre. pripovedi, ki so jih njegovi učenci objavljali v šolskem glasilu Varda, kaj kmalu pa se je nabralo Knjiga je vsekakor priporočeno čtivo slehernemu toliko materiala, da je padla ideja o izdaji prave ljubitelju groznega, saj se bo ob branju srečal z knjige. Tako je s pomočjo svojih učencev zbral znanimi motivi, ki v obliki ljudskega pripoved- pripovedi starejših Istranov (tu velja omeniti, da ništva dobijo čisto nove razsežnosti. Zgodbe s je šolski okoliš zelo obsežen, saj zajema dvanajst svojo preprostostjo in konstantnim občutkom večjih vasi in precej zaselkov in s tem predstavlja avtentičnosti naženejo srh v kosti tistemu, ki se velik del omenjene pokrajine), jih selekcioniral in zna vanje vživeti, obenem pa je zanimivo čtivo za sestavil edinstveno zbirko prozne folklore. vse, ki jih zanima folklorna pripoved. Po tej knjigi se vam Jure Grando ne bo zdel nič posebnega, V njej boste našli 180 izbranih zgodb, ki so le še eden izmed “kodlakov”, katerih imena so razdeljene na šest poglavij; v prvem so tiste, ki bila pozabljena tekom stoletij. govorijo o tragični ljubezni in ljudski veri, da gre 21 ^^ neskonČnost Recenzije Franc Puncer humorno, so tudi tukaj nosilec zgodbe dialogi in interakcija med liki. Wemarus in Opna Obema knjigama je skupna privlačna zgodba, zastavljena po eni strani klasično znanstvenofan- tastično in je medplanetarno potovanje njen piše Peter Dobaj glavni motiv Bralca že po nekaj straneh “poteg- ne” in mu ne da miru, dokler ne odloži knjige. V slovenski znanstveni fantastiki si pisci ne hodi- Tudi liki so zanimivi, njihova interakcija je živa jo v zelje. Dobesedno. Miha Remec si je rezervi- ter ne deluje prisiljeno. Kakšnega bralca bi pa le ral 80-ta, Edo Rodošek deluje od konca 90-ih, znal zmotiti prvoosebni pripovedni stil, ki odgo-vmes pa je pisal Franc Puncer. No, tole je malce varja Wemarusu, Opna pa zaradi njega trpi za preveč poenostavljeno, ampak daleč od resnice Mary Sue sindromom. Mihael, glavni lik, je pa tudi ni. Puncer je tri od štirih objavljenih del namreč vedno v centru dogajanja, čeprav se zad-izdal med leti 1993 in 1995, dve izmed teh pa sta nji priduži skupini na planetu Alaanu in kmalu -opisani tukaj. ker nima očitnih napak - postane najpomembne- jši člen v skupnosti. Ker bralec dojema vse doga- Lahkoten roman Wemarus nam predstavi dogo- janje skozi oči protagonista, bo avtorju zameril divščine Frenkija iz Trobnega Dola. Pred njego- vsakič, ko lik ne dojame očitnih stvari. vo hišo se ponesreči utelesi nezemljan Wemarus, ki je radovednemu Zemljanu primoran razložiti Tuje rase in civilizacije so prikazane zanimivo, v od kod prihaja in kaj je njegov namen. Kmalu se obeh delih pa pomembno vlogo igrajo višje začne Frenkijevo potovanje na različne svetove, razvite civilizacije. Tako Puncer po vzoru Lema kamor je napredna civilizacija razselila rodove in drugih svetovnih pisateljev človeku ne nadene praljudi z Zemlje. Ko se ob koncu romana vrne v krone stvarstva. Vendarle pa so to pasivne rodni Dol, se loti pisanja spominov na Wemarusa družbe, ki stagnirajo in se raje zapletajo v debate in dogodivščine, vendar mu dogodki prehitro in ugibanja kot v aktivno delovanje. Tako zbledijo iz spomina. Roman odlikuje komično- človeštvo tem družbam pomeni predmet prouče- satiričen in hudomušen način pripovedovanja, ki vanja in katalizator sprememb. najbolj pride do izraza v dialogih. Humanizem in skrb za človeštvo je sporočilo, ki V romanu Opna se skupaj z junakom znajdemo ga zasledimo tako v Wemarusu, še bolj pa v v posmrtnem življenju. Mihaela Acona zasuje Opni. Avtor se tudi posveča tematiki morale in snežni plaz, nakar se znajde v lopi, postavljeni v etike, ter teološkim in eksistencialističnim oazi sredi puščave. Zbudi se v nekakšnem temam, vendar se še pravočasno obrzda in ne naselju, kjer so vsi prisotni na tak ali drugačen zamori nepripravljenega bralca. Malo slabše mu način umrli. Oziroma bi umrli, vendar se nihče ne to uspe pri znanosti in nekajkrat zapade v spominja trenutka smrti. Izkaže se, da so po smrti znanstveno masturbacijo o noradrenalinu, nekako prišli na drug planet, kjer njihova osebna endorfinih, zunanjih škrgah in podobnem, v lastnina med spanjem izginja in se nenehno čuti- čemer so seveda podkovani vsi udeleženci jo opazovane. Čeprav ta roman ni zasnovan pogovora. Pozna se, da je avtor bil biolog. 22 ^^ neskonČnost Recenzije Tako je tudi Puncer pustil svoj pečat v slovenski predstavlja Remca v drugačni luči ter dokazuje, (znanstveni) fantastiki in prav je, da ga je. Odliku- kako raznovrsten pisatelj je. jejo ga predvsem dobri dialogi in zanimiva okolja, v katere postavlja svoje junake. Poleg Zgodba je postavljena v Ljubljano, ki doživlja Wemarusa (1994) in Opne (1995) je objavil še peklensko vroče poletje. V stanovanjskem zbirko Izgubljeni človek (1978) in roman Časov- naselju, sredi betonske puščave ter nekaj okrasna vrv (1993), v spremni besedi k Opni pa Drago nega zelenja, ki veni zaradi vročine, spoznamo tri Bajt omenja še neizdan roman Povzročitelj. Kot glavne nosilce zgodbe – glavnega “junaka”, pisca zanimivost še vedite, da so leta 1970 uprizorili zapiskov in pripovedovalca Žareta, nekoliko znanstvenofantastično gledališko igro po njegovi ciničnega ter na računalništvo mahnjenega Miho noveli Pregnani iz raja. Žal je Franc Puncer leta in Gašperja, ki je zaradi popravnega izpita v 1994 umrl – zato si ga ne vzemite za vzor in hišnem priporu. Ta trojica, kateri se kasneje začnite pisati preden se upokojite! pridruži še Polona, se zaplete v serijo zanimivih dogodkov, ki jim popestrijo dolgočasne in vroče poletne dni. Zapleti so nemalokrat hudomušni ter zabavni, spet drugič napeti in zanimivi, vseskozi Miha. Remec pa predstavljajo duh mladostniškega entuziazma ter zanesenjaštva. Remec je odlično zaobjel Zapiski odposlanca občutek mladostniških dni, saj se junaki nezmot- Zemlje ljivo obnašajo njihovim letom primerno ter tako predstavljajo pristno izkušnjo in (za starejše bralce) nudijo prijeten nostalgičen sprehod nazaj v piše Klemen Pavrič čase otroštva, ko je igra predstavljala bistvo ter “Shang Tsung” hkrati center sveta. Svet odraščajočih protago- nistov pa se odlično dopolnjuje in meša s svetovi odraslih, kar naredi celotno pripoved še toliko bolj Brez omembe Mihe Remca, najpomembnejšega verjetno in odseva običajno življenje v stano-pisca ZF-ja pri nas, v tej številki Neskončnosti, ki vanjskem naselju - ker v enem takih živim že celo je večinoma posvečena slovenski veji te zvrsti, življenje, sem brez težav potegnil vzporednice in nikakor ne gre. O pisatelju je na prejšnjih straneh ugotovil, kako podrobno je Remec zadel vzdušje, že povedanega veliko, zato bom brez posebnega ki vlada v taki skupnosti. Ostareli, a še vedno ovinkarjenja prešel na bistvo. V teh nekaj stavkih žilavi vojni veteran Tomaž ter simpatični nesojeni bi rad predstavil nekoliko drugačno ptico, ki je izumitelj Suljo Hodžić sta le dva od množice zani-ujeta v kletki pisateljevega ZF opusa - in sicer mivih likov, ki jih je pisatelj spretno naselil v ta mladinsko povest Zapiski odposlanca Zemlje. 147-stranski svet Osebnosti likov so močne, domače in predstavljene na tak način, da se z njimi Kakovostnih, lepo berljivih in zanimivih sloven- mlajši bralci brez težav poistovetijo in v njih pre-skih ZF del za mlajše bralce ni ravno na pretek, poznajo svoje bližnje, sosede ter same sebe. zato je ta knjiga še toliko več vredna, saj predstavlja svetlo točko na tem področju, zvišuje Najbolj zanimivo (vsaj za moj okus), je pisatelje-kakovostno raven tovrstne literature, hkrati pa vo zvito vpletanje ZF elementov v samo zgodbo, 23 ^^ neskonČno ne da bi s tem porušil odlično zgrajeno sliko realnosti, a vseeno s pomočjo njih opozori na probleme, ki tarejo človeštvo - ekološke probleme, večne grozote vojn ter samouničenja Namigovanje in nagibanje na stran nedojemljivega, a hkrati povsem verjetnega, se kaže v opisovanju dogajanja, ko četvorka formira skupino odposlancev Zemlje. Predstavljajo nekakšno predstavništvo človeštva, ki poskuša vzpostaviti zvezo z nezem-ljani oz. zuzembiji, s katerimi naj bi Gašper prišel v stik in ki naj bi znali pomagati pri marsikaterem problemu, ki grozi obstoju civilizacije. Odgovora, ali gre za potegavščino, pisatelj nikoli popolnoma ne razkrije in ponudi bralcu, da si sam ustvari svoje mnenje in poišče svoj odgovor. Dosti manj zamegljeno pa predstavi svoje mišljenje in videnje o pomenu močnega upanja, nepopustljivosti in odgovornosti. Sam sem mnenja, da je nauk te povesti, da je z veliko vero mogoče narediti marsikaj, kar se v danem trenutku zdi neizvedljivo. Seveda nauk ni izrazito poudarjen, saj je zgodba v prvi meri namenjena mlajšim bralcem. Kakor so bralci starejši, tem bolj bodo poleg nizanja raznolikih zapletov uvideli tudi število odlično zamišljenih idej ter pisateljevo razmišljanje. ....... Na eni strani se v vsej svoji hudomušnosti in zabavnosti bohoti Suljotova ter Tomaževa domislica z ekološko patruljo ter pečenju čevap-čičev na balkonu, na drugem koncu pa opazimo, kako se iz strani v stran izrisuje in utrjuje odraščanje glavnega “junaka”, ki hkrati poudarja in opozarja na pomen odgovornosti - ki pa do svoje veljave in moči ne more priti brez prijateljstva, zaupanja in ljubezni. Ob vseh teh pripetljajih pa imamo za nameček opravka še z vesoljci, pardon, zuzembiji. Ali pač ne? 24 Recenzije Lenart Zajc Hevimetal piše Igor Cetina Število organov in udov, ki jih v prvem sklopu svojega novega, že tretjega romana Hevimetal, razmrcvari Lenart Zajc, najverjetneje predstavlja svojevrsten rekord v slovenski prozi. Res pa bi lahko po drugi strani to plejado prelivanja krvi in mučenj namesto z besedo brutalno opisali kot nabito z akcijo. Avtor nas namreč v dogajanje romana vpelje s stripom. Seveda ne pravim, temveč z opisom dogajanja v (sicer izmišljenemu) stripu, ki je po delih izhajal v zvezkih revije Heavy Metal Dogajanje zgodbe, postavljene v srednji vek, se prične z nazornim prikazom tipično fevdalskega zatrtja upora Frizijskih svobodnjakov v prvi polovici 13. stoletja in obupanim poskusom glavne junakinje Asynje, da bi si rešila življenje. Od tu pa nas avtor popelje v dva fantastična svetova Mirijam, glavne junakinje romana, ki prepletajoča tvorita glavnino knjige. Prvi je svet vsakdana v katerem živi Mirijam. To je hkrati svet zadnjih nekaj let: telefonske ankete, vojaški škornji in usnjene jakne in vojna na Balkanu, pa tudi svet fantastičnega, npr. Hells Angelsovz izvenčutnimi zaznavami in fantazem samomorilskih najstnic le nadstropje nižje. Tu je Mirijam ujetnica v kletki vesti in dolžnosti. Njena otroška prevzetost z nekaj let starejšim bratrancem, ki je le njej zaupal da odhaja med hrvaške paravojaške prostovoljce in pustil svoje kosti nekje v Bosni, je kletko zgradila. Licemerje matere, ki je na pleča komajda najstniške hčerke zvalila krivdo za bratrančev odhod in smrt ter za ^^ neskonČnost Recenzije norost svoje sestre, v katero jo je pognalo izginotje edinca in pred katero je utajila vse novice, pa je zapahnilo vrata. Mirijam sicer uspe zbežati materi, najprej v uporništvo, nato stran, vendar ji vest ne dovoli dlje kot do v sobo zaprte tete, za katero prevzame skrb. Pred vsem tem pa Mirijam beži v drug, domišljijski svet, v katerem je glavno vlogo prevzela junakinja heavy-metalskega stripa Asynja. Tudi ta dualen svet militantnega mesta in žgoče puščave zaznamuje brutalnost in Asynjina zgodba se prične z nasiljem, z bitko. Tokrat med po barvah poimenovanimi klani študentov akademije, ki naj bi stanovalce mesta izurila v vojake, potrebne da se odvrne grožnja južnega mesta. Asynjin rdeči klan v boju izgubi, preživeli so na različne načine pohabljeni in izgnani v puščavo. Asynja s pomočjo starejšega izgnanca, ki pa jo mora drago plačati, uspe preživeti in skozi njene spomine v zavetju puščavskega igluja izvemo večino njene zgodbe - šolanje na akademiji, velika ljubezen, ki ji ni po naključju ime prav Mirijam … lovu nal Nekega dne pa Asyna na lovu naleti na poveljnika tanka iz mesta in ga ubije … Nekega dne pa Mirjam že pozna po prezabavani noči na tleh dnevne sobe najde še spečega tipa, ki se predstavi kot Baba in mu dovoli ostati … večini likov. Če lahko v prvem - stripovskem -sklopu to še nekako pripišemo poskusu prevajanja medijev, pa odlična Mirijamina zgodba zaradi tega močno trpi. Tudi zadnji - Asynjin - blok po stilu prav tako ne izstopa. Še več, kot bralec ZF lahko rečem, da ne izstopa po ničemer. Kaj mogoče je bil to prvi Zajčev sprehod v ZF, vendar pa recept: (anti)utopija, v katero sta obilno vključena nasilje in orgijaški seks z občasnim ljubljenjem (ali pa spomini nanj), ki pomeni pobeg pred kruto realnostjo v objem (nekdanje) ljubezni pomeni na slovenski sceni vse preveč prežvečen recept in kljub nekaterim svetlim trenutkom moramo žal povedati, da ga Lenartu Zajcu ni uspelo preseči. Močno pa me je zmotil tudi odnos do tujih avtorskih pravic. Medtem ko je slovenski avtor, čigar verzi so uporabljeni v zgodbi, dobil vsaj nekajvrstično zahvalo, pa se lahko Judas Priest, katerih pesem Genocide nas pozdravi po uvodnih zahvalah in opozorilih, zanjo lahko obrišejo pod nosom. Zajčev Hevimetal bi lahko bil, predvsem zahvaljujoč ODLIČNI zgodbi Mirijam, res vsega spoštovanja vredno čtivo, kot celoto pa ga lahko opišem le kot povprečnega in da, na hipe nadležnega. Za konec pa se še malce pomudimo pri bolj Če pa se vseeno odločite za branje, je knjiga ob tehničnih vidikih. Avtorju, čigar drugi roman je prijaznem posredovanju izdajatelja, založbe bil nominiran za precej prestižnega Kresnika, se Tuma, na voljo tudi v Prizmini knjižnici. le stežka očita pomanjkljiv slog, še posebej če slednji trdi, da piše preprosto, da bi se bolj približal običajnemu bralcu. Kljub temu pa na trenutke že kar osnovnošolski pripovedni prijemi naredijo branje knjige prav mučno in nadležno. Podobno nadležno je tudi pomanjkanje karakteri-zacije pomembnih stranskih likov, npr. matere in Bartolomea in kompleksnejše motivacije pri 25 oft** neskonČnost Prizmina knjižnica Prizmina knjižnica V društvu Prizma smo odprli društveno knjižnico, ki razpolaga z že več kot sto naslovi. Knjige so bile zbrane s pomočjo donacij v le nekaj mesecih, zato tukaj še enkrat javna zahvala vsem donatorjem. Knjige so na voljo vsem članom Prizme v striparni Stripoholik, kjer so nam prijazno odstopili prostor. Striparna se nahaja v centru Ljubljane, pod bivšo Metalko v podhodu Ajdovščina in si knjige lahko tam izposodite ali le prelistate. Seznam in podrobne opise knjig si lahko zaenkrat ogledate na Prizminem forumu - http://forum.prizma.si v pod-forumu Knjigarna, v kratkem bo tudi prestavljen na našo domačo stran, ko bo le-ta izdelana. Delovni čas striparne Stripoholik lahko izveste na prvem slovenskem stripovskem forumu - http://forum.striparna.com. To še ni vse: z namenom predstavljanja društvene knjižnice vam ponujamo nagradno igro, kjer lahko pridobite knjigi, ki sta sicer na voljo tudi v knjižnici. Z malo sreče vam namreč lahko podarimo zbirko zgodb priznanega velikana znanstvenofantastične literature, Frederika Pohla - The Early Pohl (angleški jezik, objavljena 1976), ali zbirko zgodb Fantazija (antologija znanstvene fantastike), ki sta jo uredila Žiga Leskovšek in Samo Resnik (slovenski jezik, objavljena 1990). Obe publikaciji sta solidno ohranjeni, predstavljata že zbirateljska primerka, še tolikanj več vredna. Poleg tega pa ju več ne dobite v prodaji. Nagradno vprašanje se glasi: Koliko knjig in ostalih publikacij je evidentiranih v Prizmini knjižnici? Odgovor na vprašanje pošljite do 15. februarja na e-naslov: neskoncnost@prizma.si ali po pošti: Tanja Cvitko, Arnolda Tovornika 9, 2000 Maribor (s pripisom “Prizma - nagradno vprašanje”). Ne pozabite dopisati svojega poštnega naslova in katero izmed obeh omenjenih knjig si želite. Žrebanje nagrajencev bo javno, konec februarja, na rednem mesečnem srečanju članov in pristašev društva Prizma. 26 ^^ neskonČnost Recenzije Charles Eric Maine Alph piše Aleš Cimprič Šestdeseta in sedemdeseta leta so doživela pravo inflacijo znanstvenofantastičnih del. Številni avtorji so uspešno prihajali na sceno, a mnogi so tam svetili le kratek čas. Tisti, ki so se vpisali v žanrske klasike, so bili deležni ponatisov in so lahko dostopni tudi danes v sleherni knjigarni (ah … za Slovenijo to sicer ravno ne drži, ampak za Amazon pa zagotovo). In kaj narediti, če se vam zahoče brati manj znane avtorje, ki so vsak po svoje prispevali v zakladnico znanstvenofantastičnih del, njihovih knjig pa že desetletja ni v prodaji? Hja, na eBayu je vse, a imam bolj enostavno rešitev: Prizmino knjižnico namreč. Društvo Prizma se lahko pohvali, da je z donaci jami samo v parih mesecih dobilo spoštovanja vredno količino knjig, mnogo jih je prvih izdaj. Še bolj privlačno pa je to, da mnogo naslovov, ki jih lahko dobite v naši knjižnici, ni imelo ponatisov Recimo Alph, pisatelja Charlesa Erica Maina Sinopsis na ovitku pravi, da je zgodba postavljena v daljno prihodnost, kjer so že mnogo stoletij edini prebivalci človeške rase … ženske. Ja, široka raba neke popularne tabletke proti nosečnosti je imela za stranski učinek, da so se pričele rojevati samo deklice, a s pomočjo partenogeneze (nespolne oploditve) se je človeška vrsta lahko kljub temu ohranila. In v taki družbi najdejo v ledu odlično ohranjeno moško truplo, iz katerega vzamejo DNA, nakar znanstvenikom … ups … -3 znanstvenicam uspe umetno zaploditi moški embrio, zato se bo po dolgem času v svet, poln žensk, rodil moški (he he … bralci - in ne bralke - kam vam sedaj uhajajo misli … ?). No, ampak tale moški se ne bo rodil v raju. Knjiga je namreč antiutopija, kjer svetu vlada totalitarna feministično-lezbična skupnost (“Well, who wants men, anyway?” “Why, nobody, not even the men themselves will want men. All they will ever want is women.”), za katero bi pojav moškega pomenil neravnovesje in potencionalno nevarnost za sistem. Globalni računalnik, ki vodi družbo in mu prepuščajo vsa težja vprašanja, se odloči, da je treba moškega potomca, z imenom Alph, uničiti. Ena od znanstvenic ga ugrabi ter tako reši usmrtitve. S svojim dejanjem povzroči plaz dogodkov, ki prinesejo padec režima. Večina prebivalk odobrava, da se človeška družba vrne v normalno stanje, raso dveh spolov. Ustanovi se poseben skriti center, kjer Alph odrašča, vendar je deležen pomanjkljive izobrazbe in postane le dajalec sperme, s katero umetno oplojujejo izbrane, genetsko najbolj čiste ženske. V družbi je namreč prisotna izredno močna diskriminacija na podlagi kvalitete posameznikovega gena. Plan nove vlade je tako še vedno precej totalitaren, saj predvideva, da se bodo moški vrnili v družbo šele čez mnogo generacij, ko bodo genetsko bolj čisti. Vendar sledi še ena revolucija. Tokrat seksualna Namreč, s pojavom živega moškega nekatere ženske (po avtorjevo “ta perverzne”) začno razmišljati, kaj je tisto, kar imajo moški med nogami. In tukaj začne sicer zanimiva zgodba padati po celi črti, kajti avtor je v svojih predstavah spolnosti tako naiven, da je dandanašnji ne samo zastarel, ampak že smešen. To je še hujše ob dejstvu, da je roman nastal po seksualni revo-luciji v šestdesetih (je pa res, da je roman razšir- 27 ^^ neskonČnost jena različica njegove kratke zgodbe World Without Men iz konca petdesetih), ko bržda niso več zardevali, ako je beseda nanesla na spolnost, ali z drugimi besedami, puritanskega konzerva-tizma je bilo že konec. Kaj se torej zgodi? Ena od bolj “perverznih” žensk s preučevanjem starogrških kipov (nimajo slik nagih moških) in sesalcev med parjenjem ugotovi, kako naj bi izgledal moški spolni ud … in izumi dildo. Ja, res je. Prav ste prebrali. Po avtorjevo je več kot poltisočletna družba samih lezbičnih žensk preživela brez znanja, kakšen je bil spolni odnos in posledično ne poznajo nobenih igračk za igrice v spolnosti. Pravzaprav moram biti natančnejši, saj gospodična ne iznajde dildota, ampak strap-on, torej umetni penis, ki si ga ženske pripenjajo nase in po freudovsko seksajo vse naokoli. Iznajdba se hitro razširi po underground krogih, tako da povzroči družbeni nemir … in ženskam se kmalu zahoče pravi, živi moški. Kakšne so posledice in kaj se zgodi z Alphom, boste morali izvedeti sami. Recenzije Film Poltergeist piše Matevž Jerman “m00lty” Osnovna nit knjige je zanimiva, a so nekatere ideje vendrale brezupno zastarele. Je pa vseeno priporočljivo branje, če vam je zvrst antiutupij pogodu in tudi za sodobnega bralca, vajenega tisoč in več stranskih knjig, s svojimi dvestotimi stranmi, kolikor je bilo pred desetletji pravilo, hitro prebrani zalogaj. Skratka, vabljeni v našo knjižnico. Če želite sodelovati v Neskončnosti, nas obiščite na forumu http://forum.prizma.si ali nam pišite na email: neskoncnost@prizma.si Poltergeist obišče ameriško družino in pretrese ameriški sen. Si lahko predstavljate kaj bi nastalo, če bi Steven Spielberg režiral Izganjalca hudiča, film, ki še danes velja za eno izmed najbolj kultnih grozljivk vseh časov in je s svojimi subtilno inovativnimi prijemi ter srh vzbujajočo tematiko pripravil gledalce do tega, da so v kinih padali v šok? Če si ne morete, si torej še niste ogledali Poltergeista A začnimo na začetku. Zgodba se začne, ko hišo družine Freeling, v mirni ameriški predmestni soseski, obsedejo čudne sile, ki sprva delujejo precej hudomušno, a se kasneje izkaže, da so vse prej kot to. Stvari se zares zapletejo šele, ko demoni preko televizije nagovorijo malo Carol Anne Freeling in jo skozi portal potegnejo v svoj svet. Sledi seveda raziskava, iskanje in nepozabno izganjanje duhov, vse skupaj zavito v paket (za tiste čase) osupljivih posebnih učinkov in dinamičnega dogajanja, ki drži gledalca vseskozi na robu stola Film ne spada zastonj med kultne klasike sedme umetnosti, odlikuje ga predvsem večplastna zgodba, ki ponuja veliko več, kot se zdi na prvi pogled. Poleg brezčasne pravljice o zablodelih duhovih se v njej skriva briljantna satira ameriške družbe, kjer za vas in vaše otroke poskrbijo televizija in korporacije in kjer se ne morete zanesti na nikogar drugega kot nase. 28 oft** neskonČnost Poltergeist je bil posnet leta 1982. Kot režiser filma je uradno podpisan Tobe Hooper, avtor izvirnega Teksaškega pokola z motorko. Film pa naj bi produciral Steven Spielberg, ki je istega leta posnel vesoljčka E.T.-ja, a vendar je več kot očitno, da je imel pri snemanju Poltergeista več besede kot bi od producenta pričakovali. Tako je Spielbergov dotik zelo očitno moč zaznati skozi cel film, po njegovi zaslugi je Poltergeist nekakšen Exorcist na speedu, veliko bolj spektakularen, bolj popcorn in, konec koncev, grozljivka za celo družino. Zanimivo je tudi dejstvo da, čeprav je film umeščen med klasike horror žanra, v njem ne najdemo niti ene smrtne žrtve, še bolj presunljivo pa je to, da so bili v nekaterih kadrih uporabljeni pravi okostnjaki. Poleg tega je v Poltergeista Spielberg natrosil zvrhan koš referenc, kot je na primer scena, v kateri je otroška soba, posuta s Star Wars igračami in predmeti, ki je sama po sebi poklon Georgu Lucasu, s katerim sta še danes dobra prijatelja. Pomenljivo je tudi dejstvo, da so za posebne učinke v filmu poskrbeli pri Industrial Light & Magic, za kar so si prislužili nominacijo za oskarja. Ko je govora o Poltergeistu, pa nikakor ne moremo mimo številnih polemik, s katerimi je film obdan že dolga leta. Kot krožijo govorice okoli prekletstva Exorcista, kjer naj bi med snemanjem enkrat iz neznanega razloga do tal pogorel set in kjer je pred zaključno fazo snemanja filma umrlo devet ljudi (med njimi tudi dva igralca) tako ali drugače povezanih s produkcijo, tako krožijo zgodbe o prekletstvu Poltergeista. Tragično, a resnično je dejstvo, da obe igralki, ki sta upodobili hčerki Freeling v filmu, danes počivata na pokopališču Westwood Memorial Park v Los Angelesu. Dominique Dunne (starejša hči) je leta 1982 umoril njen takratni fant, Heather O’Rourke (upodobila je malo Carol Ann) pa je pri svojih trinajstih za posledicami bolezni umrla istega leta, v katerem je posnela tretje nadaljevanje Poltergeista. Film ste si imeli pred kratkim spet priložnost ogledati na velikem platnu v Kinoteki, kjer je bil na sporedu v okviru novembrskih grozljivih klasik, če ste ga zamudili, si ga ob prvi priložnosti oglejte -ne bo vam žal, pa še televizijo si boste po koncu filma premaknili iz spalnice. Recenzije 29 Igra, kot se jih ljudje gre do Igra, kot se jih ljudje gredo Avtor: Samo Resnik Nekaj zvezd je utrujeno mežikalo skozi oblake. V zavetju za skalami je blago plapolal majhen ogenj in ob strani je kupček drv čakal jutro, poleg njega se je hladila sajasta menažka s čajem. Velik nahrbtnik z ogrodjem in razvita spalna vreča na tleh, posutih z iglicami. Zvita PVC folija, če bi deževalo. Dom, za nekaj časa. Vsak dom je za nekaj časa, tudi zidani; nekateri trajajo dlje; nekateri vzamejo več. Iz nekaterih poskušaš uiti. k nekaterim se vračaš; v enem od njih morda umreš, če se ne stegneš kje za plotom. Nekoč bi rad živel v tipiju. Vselej priznam, da imam rad Indijance; dober svet so imeli, za nekaj časa. Morda Reke so jim bile sestre in nebo njihov brat in vse stvari so delile isti dih, pomladi si lahko prisluhnil razvijanju listov, polnost človeka je bila pomembnejša od števila Morda V resnici, kako je bilo v resnici? Vse te slike, ki si jih naredimo v občudovanje. Slike, svetovi. Gredo ljudje zaradi njih bežat mimo straž, čez žice in reke? Filozofiraš. In zakaj ne. Sto let prepozno je in pol sveta vstran Šola, dom; življenje, vprašanje, ki ga včasih postaviš ljudem - kaj misliš storiti z naslednjimi osemdesetimi leti, kolega? Po snegu diši. Veje zašumijo, senca strahu zdrsne čez ogenj. Pomiri se. Pot je dovolj daleč, da se ognja ne vidi. Nikogar ne bo. Nikogar, ničesar. Danes so hribi varni, če le znaš hoditi. “Pozdravljen,” Tujec je stal v temi, mračen kot smreke okoli njega. Fant je požrl slino. “Dober večer.” Tujec je stopil naprej in molče sedel poleg ognja Star, zgrbljen, v črno ogrinjalo zavit. Izvlekel je pipo. Sivi lasje pod oglavnico. Kot čarodej iz davnih časov, ki jih nikoli ni bilo. Posegel je po čaju - lahko bi se bil spomnil in mu ga sam ponudil. “Igro sem ti prišel ponudit, če boš zanjo. Preprosto igro. Meni v zabavo.” Vrgel je nekaj drvc na ogenj. “Kdo ste, in kakšno igro?” “Ne vprašuj tega, Boris. Od drugod sem. Ne, nisem iz tega sveta. Pozabil sem že, ali sam iz tega vesolja.” “Čemu?” “Igro bi se šel s tabo.” “Igro?” “Da Kocko bi vrgla. Če dobim jaz, bom leto dni hodil okrog v tvojem telesu. Če dobiš ti, ti bom dal drobno napravico, s katero boš lahko šel nazaj v kraje in čase, kamor bi rad. Lahko boš sedel med Suji ali reševal slovenski kmečki upor ali jadral po Pacifiku sto let pred Evropejci.” “Ne razumem. Zakaj?” “Igra” — “Ta prstan potegne v zgodovino, v kraj in čas, ki ga imaš v mislih, vse, kar je manj kot meter oddaljeno od njega Deloval bo vsaj petkrat, a ne več kot dvajsetkrat. Vselej, ko ga uporabiš, ustvariš vesolje z malce krajšo zgodovino. Vrniti se ne moreš, vsaj s tem strojčkom ne.” “Vi imate boljšega?” 30 Igra, kot se jih ^^ ljudje gre do “Seveda.” “In kdo pravi, da bo to poštena igra? Čemu neki bi vi igrali pošteno?” “Zakaj pa ne bi? Zakaj bi zamenjal veselje ob igri za gotovost uspeha?” “Pogoji?” “Tu imava dve kocki, rdečo in modro. Izbereš si eno, potem ju vržem, pa enkrat ti, pa spet jaz. Trikrat bova vrgla Če boš vsakokrat dobil več pik od mene, si zmagal in je prstan tvoj. Če moja kocka le enkrat pokaže več pik od tvoje, pripada leto dni tvojega življenja meni. Morda bom odšel že prej, morda že po nekaj tednih, a v tem času boš moj. Lahko te pustim bolnega, v zaporu ali na cesti brez denarja in prijateljev. Lahko te osramotim. Lahko postaneš slaven, morda celo bogat. Lahko ti uničim življenje, če si krhek. Lahko, da ne storim ničesar. Radoveden sem in rad se igram. Bova vrgla?” “Strah me je.” “Premisli.” “Ne vem.” … “Bova vrgla?” … “Daj.” … “Modro.” Tujec je zakotalil kocki. “Si kdaj poskusil?” “Ja Dobro leto.” “Zadovoljen?” “Delno. Materialno da, bil je dober posel. Poskušal sem še nekaj stvari, pa niso vse uspele.” “Boš še?” “Na dolgega mislim … saj veš. Ne bi rad izrabil strojčka v poskusnih skokih. Ne vem pa ne. Divje možnosti za eksperimentiranje so. Z družbo, s samim sabo … Koliko vplivajo tvoja dejanja na nek svet. Občutek, ko še enkrat živiš nekatere stvari, ko občutiš, kaj je naključje in kaj ni. Ko storiš ali rečeš kakšno neumnost in greš potem še enkrat skozi dogodek z veliko dobrimi idejami in vidiš na koncu, da si ga spet zasral. Težko je sprejeti svoje napake, res sprejeti, z želodcem. Veliko več razmišljam o malenkostih. Ko je tujec izginil v temi, me je vse razganjalo. Mislil sem, da bom kar šel v dolino, zbral stvari, se odločil za pustolovščino, padel nekam z mečem in lokom in knjigami. Potem sem šel v dolino in nabralo se je raznih malenkosti in ni mi bilo, da bi odšel takoj. Začel sem se potepati po zgodovini, po knjigah, pa nehal, pa spet začel - saj vidiš, kakšen miselni izziv je takšna stvar. Glej - ali znaš dovolj, da boš, če padeš v sceno, denimo, dva meseca pred velikim slovenskim kmečkim uporom 31 ^^ neskonČnost 1515, ali pa celo leto, naj ti bo – če padeš noter leto pred uporom, boš znal doseči zmago zanje? In po zmagi, boš znal narediti dober mir? Si se dovolj naučil, da boš to znal? “Boris, saj veš, da tega v šoli ne učijo.” “Kaj res ne? Si prepričan, da ne?” “In če res ne, česa je sploh vredna takšna šola? Če v razredu ni niti enega učenca, ki bi znal rešiti slovenski kmečki upor, kaj sploh vedo ti otroci o zgodovini? o politiki in državi? o sociologiji? o psihologiji? o tehniki? o čemerkoli? Če te vrže med Inke, pol leta pred konkvistadorji, bi znal najti pot, da bi dežela zadržala Špance? Ne le prve skupine. Bi znal doseči svobodno Ameriko? Bog vedi, kako bi jo potem klicali. Pomagati možnostim te kulture s triki in vpogledi svojega časa in njegove preteklosti? Koliko veš? Industrija, parni stroj? Baloni za opazovanje? Vodik? Tkanina? Preprosti zmaji? Kako bodo zaustavili konjenico? Težko oborožene može v oklepih. Kako vzdržati proti topovom? Kako, kako, kako.” “Vseh problemov tudi ne moreš rešiti s tehničnimi triki!” “Nekatere lahko. Drugje si lahko pomagaš z njimi.” “Dobro, ti si to lahko privoščiš, a kakšno korist bi imel kdo drug od takšnega sanjarjenja?” “Zabavalo bi ga.” “In kaj bi imela družba, ki ga je izšolala?” “No ja, z delta t lahko greš proti ničli. Ali ne bi bila sijajna maturitetna ali vsaj diplomska naloga: kako rešiti ta ali oni problem, to ali ono krizo, stisko?” “Namiguješ na – ?” “Seveda.” “To je precej nesramno, veš.” “Morda je res. Zna pa biti tudi precej praktično.” “Daj no.” “Glej – zanemarimo zaenkrat, da bi utegnili najti par dobrih rešitev – ” Igra, kot se jih ljudje gredo Alen Lovrič “tabiris” Dekle mlado V noči črni, ko luna polna sije, ko ura stara ravno polnoč bije, spanec mi krade njena smrt … Nje, ki odšla v Edenski je vrt. Slike v oko siliti hočejo: Krsta. Duhovnik. Ljudje, ki jočejo. In v krsti leži dekle mlado. Dekle, ki me je edino imelo rado. Še solz nimam, da bi jokal, ne vzdihov, da bi stokal … Moje srce je led postalo … Žalost mi dušo je ukralo … i!” Ko zlomljen na postelji sedim, ko spanec zmuzljivi še lovim, žalost mojo senca prekine -- utrujenost hipoma izgine. Priletel je črnih časov gospodar, za mojo žalost ni mu mar. “Poberi se!” zakličem, “Bodi angel ali vrag! Izgini, ne vračaj čez moj se prag!” Za vpitje stvor se ne zmeni, nazaj v črno noč ne kreni … Stvor čudni se ne gane. Motri me, a tam obstane. In v nastali tišini se mi zazdi, da netopir črni spregovori Da v glasu, ki nji pripada, pravi: “Imam te rada.” 32 ^^ neskonČnost Igra, kot se jih ljudje gredo Sedaj padem vznak, na oči mi skoraj pade mrak, ko stvor Ona postane … Ona, ki mi je celila rane … V temo ovita, ki je kakor zlo zopet stoji pred mano. Kar bilo mi je vzeto, nazaj je dano! Lasje, črni kot vranje pero, ki čez rame zapeljivo dero … Nje ustnice rdeče … Že me kličejo, vabeče … A njene oči … Te so drugačne … Postale so bolj … Mračne. Počasi pride k meni, prav počasi, Kot bi pripadala peklenski rasi … Roke stegne in me v objem vzame, znova potopi me v svet omame. Za nič drugega mi več ni mar, zdaj ko spet pokaže mi svoj čar … A ko v objem sva že planila, zobe mi dolge v vrat je zasadila, in se mračno zasmejala, kot to zanjo bila bi šala … Tako to dekle me je ubilo. Tako dekle kri mi spilo … To nežno dekle mlado, ki me edino je imelo rado … “Veš, da jih ne bi.” “Nič ne vem. Pa tudi, če jih ne bi - s tem učiš otroke uporabljati svoje znanje in svoje glave. Vidiš, kdo res kaj zna in kateri so samo nadudlani.” “Spusti se na tla, Boris. Večina nič ne zna, ostali so se pa naštrebali na pamet.” “Mogoče; ampak s to igrico vzbudiš nekaj več zanimanja. In otroci začno razmišljati, kaj vse je narobe, kaj se da spremeniti in kako, kaj bi lahko bilo bolje, kje prijeti – ” “Daj no! Menda ja ne misliš, da se da kaj spremeniti?” Jasno je, da o prstanu ne govorim kaj dosti. Včasih je zanimiv hiter test za ljudi, čeprav se mi zdi, da z nekaj vprašanji okoli znanstvene fantastike diskret-neje dosežeš isto. Nekajkrat sem vseeno govoril o njem, ob pivu se da nakladati še o čem slabšem. Groza me je tega norega pesimizma, ki trobenta, da je realizem, in toliko ga je. Do neke mere vsi vemo zakaj, čeprav ne govorimo o tem, ali pa se mi le zdi in ne vem ničesar. In to je moj svet. Kaj hudiča naj počnem v šestnajstem stoletju? Ali v šestem? Nekdo mi je rekel, da je težava tega sveta, da nikjer ne moreš najti sherwoodskega gozda. Sam Bog ve, kako težko je bilo Robinovim fantom pustiti kmetije. Koliko teh gozdov bi videl pri nas tujec iz 28. stoletja, kolikokrat bi se mogel strinjati z njim? Potreboval bi delen odgovor na to, da me ne bi bilo strah oditi. da bi metala še enkrat. Po igri mi je tujec ponudil, da bi metala še enkrat. Krogla s šestimi metri premera. Kakor je že noro, včasih mi je skoraj žal, da nisem poskušal. Jadrnica. Južno morje pred propadom. Ionsko morje v helenski dobi. Spotoma lahko seveda delaš čudeže in spreminjaš zgodovino, sicer pa si največji frik na celem planetu. Lahko se igraš z norimi podvigi in z malo sreče se boš sprehodil skoznje. Z akvalungo, oklepom iz kevlarja, alpinistično opremo, zmajem, japonskim mečem, borilnimi spretnostmi. Infantilno, boš rekel. Kislo grozdje, kolega Saj ne prerasemo svojih igric, do smrti se jih gremo, če le gre. Eni vojno in drugi oblast in vsi se radi gremo Boga, če je kaj možnosti. In gremo se princeske in kraljeviče in preroke in sami sebe, kakršni bi naj bili. (In kaj naj bi drugega počeli?) Ta prstan ti daje priložnost, da pobegneš iz ene igre v drugo, in da celo vzameš s sabo nekaj dobrih kart. Veš, prekleto fino je vedeti, da lahko, če ti bo vsega zadosti, vselej pobereš stvari in izgineš. Lažje je živeti z možnostjo izbire. Pripis avtorja: Zgodbica je nastala sredi 80. let; pozneje je bilo nekaj časa očitno, da se res da marsikaj spremeniti; kmalu to spet ne bo več tako samoumevna misel, če sploh še je. 33 ^^ neskonČnost Kronike iz Citadele Kronike iz Citadele II Avtor: Gregor Vuga Na vogalu rdeče promenade in samostanske ulice sem bil že popred večkrat zapazil možiclja drobne postave in plahih, mišjih oči, kako spretno suka takšne in drugačne lutke po majhnem gledališkem odru, narejenem iz starih zabojev in razpadajočih zaves. Imel je pravcato zbirko različnih lutk in likov, marionet, prstnih lutk, našemljenih rokavic … mnoge med njimi je bil sam izrezbaril s potrpežljivostjo in natančnostjo pravega mojstra V svojem rjavem kovčku je tovoril celo majhno leseno princeso z vzhoda, ki ji je bojda nek coprnik vdahnil del svojega življenja, in kadar si lutko zbudil z majhnim zlatim ključem, je znala sama hoditi in se priklanjati. Toda bolj od njegove spretnosti z lutkami, je bilo na malem možu privlačnega nekaj drugega, vse svoje predstave je namreč spremljal z recitacijami in petjem in vsaki lutki, ki jo je prijel, je tudi posodil svoj glas. Ko so se njegovi prsti dotaknili vrvic kakšne marionete, je ta po odru odplesala z nepredstavljivo gladkostjo in eleganco, toda ko je lutkar odprl usta, je bilo kot da se je zgodilo nekaj magičnega, bilo je kot da sta postala eno. *** Naneslo je, da sem ga ponovno srečal nekako šest ali sedem obratov pred rojstnim dnem princa de Sanligeria in zazdelo se mi je strašno bistroumno, da bi lutkarja povabil na dvor, ga očedil ter ga na dan praznovanja predstavil princu kot posebno darilo. Tako sem brž stopil do lutkarja ter ga prijazno pozdravil. “Ljubi mož,” sem dejal. “Poslušajte, imam ponudbo za vas, vzamem vas k sebi na dvor za čas, ko luč očrta eno oko. Nastanim vas v sobi za goste, dam vam hrane in pijače, za povrh pa še plačam dvakrat toliko, kolikor na dan dobite na ulici. Vse, kar morate storiti, je, da nato nastopite na zabavi v čast princu lovčeve hiše.” Videl sem, da možic tehta mojo ponudbo, kar me je takrat presenetilo, saj je bila moja darežljivost več, kot bi si utegnila večina uličnih nastopačev kdaj želeti. Nazadnje je pokimal in na moje nadaljnje presenečenje je odgovoril z glasom, kakršnega je še trenutek nazaj posojal lutki na odru. “Sprejmemo, o milostoljivi gospod” Vsul sem mu za pest drobiža v dlan in ga pozval, naj se pod večer zglasi pri moji hiši. V naslednjih dneh sem bil sila zaposlen z raznimi opravki glede svojih trgovskih poslov. Posebej v pristanišču so se napletale težave, saj so mornarji želeli nazaj svoje službe. Bogovi so mi priča, da bi jim bil z veseljem ustregel, toda morje je bilo odteklo in ladje so brez pomoči ležale po plitvinah in sipinah kakor kup igrač, in nihče ni mogel ukreniti ničesar. Svojim služabnikom sem naročil, naj skrbijo za gosta, sam pa sem večino časa preživel v mestu. Naposled je napočil veliki dan praznovanja, prišli so ljudje, oblečeni v ptice, zagoreli plesalci z zahodnih obronkov, bardi iz suhih step Aškenta, krigzi s košarami polnimi kobilic, glasbeniki vseh sort, severnjaki z darili, izrezljanimi iz kosti, plemenitaši z vseh koncev Citadele. Videl sem nekoga, ki je prinesel velik vrč motne vode, ki jo poberejo, kapljo po kapljo, z visečih menihov v Damurni. Tisti čas je bil moj princ res mogočem mož, morda med petimi najbogatejšimi v mestu. V tem koncu je bil edini, ki si je začel graditi lastni mavzolej, po načrtih starih dinastij, kakor storijo le zares najpremožnejši. Tako je bilo pričakovati le najizbornejše goste, darila in zabavo, da hrane niti ne omenjam. 34 ^^ neskonČnost Kronike iz Citadele Ko se je začetni vrvež umiril, sem dal poslati po svojega lutkarja Nenavadno dolgo je trajalo, da so ga privedli in kojci sem ga zagledal, sem ga odpeljal naravnost pred princa Ko sem ga prijel pod roko, sem začutil v njegovem telesu nenavadno mlahavost in opazil sem, da drgeta kot da bi mu bilo mraz, toda te znake sem odpisal kot tremo pred vsem bliščem, ki mu je bil priča Postavil sem ga pred glavno omizje in naznanil: “Gospoda, vaša milostljivost. Predstavljam vam človeka, ki sem ga odkril po naključju, človeka nenavadnega talenta, ki vas bo gotovo očaral. Upal sem, da nam bo kasneje pripravil kakšno predstavo s svojimi lutkami.” Stopil sem nazaj in zaploskal ter ga pustil pred omizjem, medtem ko sem se sklonil k svojemu stražarju in ga pobaral, kaj jima je tako dolgo vzelo. “Ne vem gospod, ničesar ni rekel. Strašno se je oklepal svojega kovčka, vendar mu ga niso pustili vzeti v dvorano, nastopi pridejo na vrsto v drugem prostoru. Pustiti ga je moral na hodniku, kar ga je očitno razburilo.” Pokimal sem in se obrnil nazaj proti lutkarju, ki je nemo in zgrbljeno stal pred princem. Opazil sem, da je nekaj očitno narobe, in princ se je obrnil k meni: “Je ta tvoj lutkar mar nem?” “Ne gospod,” sem dejal presenečeno: “Morda mu je samo nerodno.” Princ se je zasrepel nazaj v možica pred sabo. “Samo preprosto vprašanje sem postavil in hočem odgovor,” je dejal, toda v njegovem glasu je bilo čutiti nelagodje. To ni bil dan, ko bi mu kdorkoli oporekal. “Me slišiš!?” Lutkar je samo stal tam, s povešeno glavo in zgrbljen, kot čez stol odvržen plašč. “Še pozdravi ne, kakor se spodobi,” princ je izpraznil svojo kupo vina in vstal: “Prikloni se!” Spreletel me je srh. Pijan je bil moj gospod zelo hitre jeze in ob vsej njegovi nečimrnosti je bilo zares nespametno mu nasprotovati, kaj šele spravljati ga v položaj, ko pred vsemi gosti ni zmogel izkazovati svoje oblasti nad slehernikom. Lutkar pa je samo stal tam. Princ je stopil naprej in mu prisolil zaušnico, da se je njegova drobna postava opotekla na stran. Za trenutek se je zdelo, da bo ujel ravnotežje, toda potem se je kot prelomil na pol, prevrnil na pod in negibno obležal. Dva izmed najbližjih služabnikov sta planila naprej, da bi ga pobrala, toda njegovo telo je telebnilo nazaj iz njunih rok. Eden izmed njiju se je izraval in z velikimi očmi strmel v truplo. “Mrtev je.” “Mrtev je.” Glas je šel od ust do ust, najprej je zavelo nekaj trenutkov tišine, nato pa je po dvorani zašušljalo. Slišalo se je vzdihe presenečenja in strahu, mrmranje neodobravanja in celo posmehljivo pihanje. Toda nekje od zadaj, daleč zadaj, izza vrat v dvorano sem zaslišal še nekaj drugega, grozljiv zvok, kot čebljanje in stok brezštevilnih glasov, ki je spominjal na roj žuželk, kriki iz drobnih ust in jok Tedaj sem spoznal, da ni bil ta mali mož, ki je sedaj pred mano ležal mrtev, tisti, ki je svojim lutkam posojal glasu, pač pa so ga lutke posojale njemu. 35 ^^ neskonČnost George R. R. Martin George R. R. Martin Igra prestolov piše Aleš Cimprič po tekočem traku bili narejeni po istem kopitu: kmečki pobalin v sebi najde nadnaravno moč / najde čarobni predmet / je izgubljeni sin kralja in podobno ter lahko edini z druščino enako mislečih in pomagačev premaga zle sile v pravljično izoblikovanem svetu, temelječ na polarizirani osi dobrega proti zlu, torej na Tolkienovi dediščini – vse to je bralce že začelo dolgočasiti. Žanru je kljub veliki popularizaciji grozilo, da bo obstal na mestu. AGame of Thrones Ameriški pisatelj znanstvenofantastične in fantazijske literature George R R. Martin je ime, ki ga sleherni bralec izgovarja s spoštovanjem Pisec, ki se je A sredi devetdesetih je prispel nov val piscev, ki je kalil s kratkimi zgodbami in predvsem v žanru te tradicionalne pristope spravil v omaro in iz žanra znanstvene fantastike, je v drugi polovici devetde- tolkienovske fantazije naredil nekaj novega in setih zmagovito stopil tudi v žanr fantazije (angl. svežega Največji vpliv in nov mejnik za ocenje-fantasy) z nagradami ovenčano in tako pri bralcih vanje vseh bodočih del je postavil Martin z izidom kot kritikih hvaljeno serijo A Song of Ice and Fire. knjige A Game of Thrones. Leta 1996 je namreč izšla prva knjiga te serije, A Game of Thrones, ki je dodobra pretresla žanr fan- Martin je v svojem videnju ponudil izjemno realis- tazije. In kaj je bilo pri tej knjigi tako posebnega? tičen in izdelan svet, ki pa ne temelji na magiji in Žanr fantazije je dolgo živel v senci priznane in v ostalih običajno pričakovanih lastnostih, kot so šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja mnoge nečloveške rase. Seveda, elementi vsega tudi precej bolj popularne znanstvene fantastike. so, a so zmanjšani na minimum. Namesto tega Razkorak je bil tako močan, da je šele v osemde- nam je ponudil nenavadno podroben in živ setih, sploh pa v devetdesetih letih, fantazijska lite- vpogled v zakulisje bitke za prestol, v svet politike ratura s pojavom novodobnih piscev ustvarila lasten in umazanih iger, srednjeveške boje in turnirje, pre- žanr - prej je bila le podzvrst ZF-ja - in močno pri- tresljive in napete zgodbe posameznikov, ki jih dobila na priljubljenosti. Knjige s fantazijsko tema- življenje pahne v nepričakovane in težke situacije, tiko so se nenehno pojavljale na lestvici najbolj odlično izdelane like in nepredvidljive dogodke, ki popularnih in najbolj prodajanih knjig. Vendar je bolj resne bralce motilo, da se takratna tovrstna literatura ni otresla Tolkienovega vpliva in ponudila kaj svežega. Devetdeseta leta so tako sprva prinesla le pojav gigantskih, skorajda brezkončnih serij, a v Nekaj odmevnejših nagrad, ki jih je dobil George R. R. Martin za svoja dela (nekatere tudi večkrat): Hugo, Bram Stoker, Nebula, Daikon, Balrog, Gilgamesh, Daedalus, World Fantasy Award, Jupiter, Locus in številne nominacije ti dajo vedeti, da življenje ni nekaj stanovitnega in vsak nov dan prinese svoje zaplete. Prav tako nimamo klasičnega boja med dobrim in slabim, ampak le različne skupine in posameznike, ki vsak po svoje lovijo svoje interese, najsi bo to s ple- žanr so počasi prihajali novi pristopi. Recikliranje menitimi ali bolj umazanimi sredstvi. In kar je Srednjega sveta, mogočni čarovniki, klasična fan- najbolje, vsi imajo odlično izdelane motive. Skozi tazijska bitja (vilinci, škratje … ) in junaki, ki so kot knjigo smo priča tudi izjemnemu razvoju likov, saj 36 ^^ neskonČnost George R. R. Martin nekatere dogodki krepko pretresejo in spremenijo možnosti poskusiti literature iz te zvrsti. Boštjan njihov pogled na svet. Gorenc je v prevod vložil veliko dela in truda, knji- ga pa bo izšla pri Mladinski knjigi. Ob tem dogod-Zgodba je postavljena na Westeros, kateremu ku vam v naslednjih straneh ponujamo predogled vlada sedem hiš. Med njimi so prisotne velike (in skrite) ambicije, katera hiša bo tista, ki bo sedela na prestolu. A v tem svetu, v katerem vladajo nenavadni letni časi, saj lahko trajajo tudi po več let, se končuje večletno obdobje poletja. Za mejami kraljevine se pojavljajo nove nevarno- Igra prestolov je bila prevedena v: bolgarščino, češčino, finščino, francoščino, hebrejščino, hrvaščino, italijanščino, japonščino, kitajščino, korejščino, nemščino, nizozemščino, poljščino, portugalščino, ruščino, srbščino, španščino, švedščino. Kmalu tudi v slovenščino! v Igro prestolov. Preberete lahko celotno prvo poglavje, ki sledi sedemletnemu Branu, ki ga oče Eddard, vladar najbolj severne province, pelje, da bo priča obglavljenju dezerter-ja (več o dezerterju boste izvedeli v prologu). Eddard ga z razlago, zakaj je to nujno, uči vrednot in sti, začne se prebujati … magija, v katero pa nihče umetnosti vladanja, ki jih bo potreboval, ko bo več ne verjame in je le stvar legend. Zaradi napete odrasel. A po tem dogodku se zgodi še nekaj, kar notranje politične situacije nihče ne opazi, da se bo imelo zelo simboličen in tudi stvaren vpliv na nad Westeros začenjajo zgrinjati črni oblaki … dogodke v bodočnosti … WM\ Serija je bila najprej mišljena kot trilogija, a je Bran je tako eden od likov, s katerimi bo Martin tekom pisanja zgodba rasla, tako da je sedaj plani- opisoval dogodke in se bodo med poglavji me- ranih sedem knjig. Nadaljevanja sledijo odličnem njavali. Naj vas to, da je še deček, ne zavede, da gre prvencu in ga tudi presežejo. Do sedaj so izšle štiri za mladinsko literaturo. Martin je hotel svet knjige (A Game of Thrones, A Clash of Kings, A prikazati iz različnih perspektiv in je tudi sam dejal, Storm of Swords, A Feast for Crows - o slednji da so bila poglavja o Branu najtežja, saj je moral smo pisali tudi v Neskončnosti), peta (A Dance of skozi oči sedemletnega otroka prikazati svet Dragons) je napovedana za prihodnje leto. odraslih in njegovo razumevanje. V poglavju že Naslednje leto se bo vsaj za nas Slovence zgodilo lahko opazite Martinov slog opisovanja in tako bo nekaj še bolj pomembnega A Game of Thrones tudi v bodoče: vsako poglavje bo svoja kratka prihaja v slovenščini. zgodba, vendar neločljivo vpeta v celoto. Celota pa je velika knjiga, v originalu preko osemsto strani, a Igra prestolov prepričan sem, da vam bo žal, ker vam bo zelo Marca 2007 bo v slovenščini izšel dolgo pričako- hitro minila vani prevod, ki bo na slovensko tržišče končno prinesel temeljno delo iz zvrsti sodobne fantazije za V Prizmi z objavo odlomka z Martinom in Igro odrasle. V slovenščini smo bili sicer deležni ščep- prestolov še nismo končali. Več boste zvedeli ob ca fantazijskih del, a ta prihajajo le iz klasičnega svojem času, najbolj pa boste obveščeni, če nas obdobja (Tolkien: Gospodar prstanov, LeGuin: boste obiskali na internetu, kjer lahko poklepetate Čarovnik iz Zemljemorja) ali iz mladinske fanta- tudi s prevajalcem Tako, sedaj vas povabim, da zije (Harry Potter in nešteto klonov), zatorej bralec, preberete odlomek, ako tega še niste storili. ki ni posegel po angleških izvirnikih, še ni imel 37 Igra prestolov ^^ Igra prestolov 1. poglavje - Bran Avtor: George R. R. Martin Prevod: Boštjan Gorenc Jutro se je porajalo jasno in mrzlo, s svežino, ki je opominjala na konec poletja. Ob zori so se odpravili na pot, da bi prisostvovali obglavljanju, bilo jih je dvajset, in med njimi je jezdil Bran, ves iz sebe od vznemirjenja. To je bilo prvič, da so ga imeli za dovolj starega in je lahko šel z gospodom očetom in bratoma na izvrševanje kraljeve pravice. Teklo je deveto leto poletja in sedmo Branovega življenja. Moža so prijeli poleg utrdbice v hribih. Robb je menil, da gre za divježa, ki je svoj meč prisegel Mancu Rayderju, Kralju-onkraj-Zidu. Bran je dobil mravljince, ko je pomislil na to. Spomnil se je zgodb, ki jih je ob ognjišču pripovedovala Stara pestunja. Divježi so bili okrutni ljudje, je rekla, zasužnjevalci in klalci in tatovi. Pajdašili so se z velikani in besi, v okrilju teme so kradli punčke ter pili kri iz zloščenih rogov. In njihove ženske so v Dolgi noči legale k Onim, da bi zaplodile strašne polčloveške otroke. Toda mož, ki je z rokami in nogami priklenjenimi na zid utrdbe čakal na kraljevo pravico, je bil star in koščen, ne dosti večji od Robba. Zaradi ozeblin je izgubil obe ušesi in prst, oblečen pa je bil ves v črno, kakor brat Nočne straže, le da je bili njegov kožuh razcapan in zamaščen. Dihanje ljudi in konj se je mešalo in se parilo v mrzlem jutranjem zraku, ko je njegov gospod oče ukazal, da moža snamejo z zidu in ga privlečejo predenj. Robb in Jon sta mirno in vzravnano sedela na konjih, med njima pa je na poniju sedel Bran in se pretvarjal, da ima več kot sedem let in je vse to že videl. Skozi vrata utrdbe je potegnil šibak veter. Nad njihovimi glavami je zapla-polal prapor Starkov iz Zimišča: siv krvovolk, v teku čez ledenobelo polje. Branov oče je vzvišeno sedel na konju, medtem ko so mu dolgi rjavi lasje valovili v vetru. Kratko pristriženo brado je imel prepredeno z belimi kocinami, da je bil videti starejši od svojih petintridesetih let. Tega dne mu je iz sivih oči sijala neizprosnost in niti malo ni spominjal na človeka, ki bi zvečer sedel k ognju ter mehko pripovedoval o veku junakov in otrocih gozda. Snel si je obraz očeta, je pomislil Bran, in si nadel obraz gospoda Starka iz Zimišča. V jutranjem hladu so se zastavljala vprašanja in dajali odgovori, toda zatem se Bran ni mogel spomniti, kaj je bilo izrečeno. Končno je njegov oče dal ukaz in dva njegova gardista sta odvlekla razcapanca k štoru železna sredi trga. Glavo sta mu potisnila na trd črn les. Gospod Eddard Stark je razjahal in njegov rejenec Theon Greyjoy mu je prinesel meč. “Led” se je imenoval ta meč. Širok je bil kot moška dlan in večji celo od Robba. Rezilo je bilo iz valyrijskega jekla, kovano z uroki in temno kot dim. Nič ni ohranilo ostrine kot valyrijsko jeklo. Branov oče si je snel rokavice in jih podal Joryju Casselu, kapetanu hišne straže. Prijel je Led z 38 ^^ neskonČnost Igra prestolov obema rokama in rekel: “V imenu Roberta iz hiše Baratheon, Prvega njegovega imena, kralja Andalov in Rhoynarjev in Prvih mož, gospoda Sedmih kraljestev in zaščitnika kraljevine, z besedo Eddarda iz hiše Stark, gospoda Zimišča in varuha severa, te obsojam na smrt.” Dvignil je veliki meč visoko nad glavo. Branov polbrat Jon Sneg se je približal. “Trdno drži ponija,” je zašepetal, “in ne ozri se stran. Oče bi vedel.” Bran je trdno držal ponija in se ni ozrl stran. Oče je snel moževo glavo z enim samim zanesljivim zamahom. Kri je brizgnila po snegu, rdeča kot poletno vino. Eden od konjev se je vzpel in morali so ga zadržati, da ne bi zbezljal. Bran ni mogel odmakniti pogleda s krvi. Sneg okrog štora jo je hlastno pil in se rdečil, on pa je gledal. Glava se je odbila od debele korenine in se odkotalila. Ustavila se je ob Greyjoyevih nogah. Theon je bil slok, temen mladenič pri devetnajstih, ki se mu je vse zdelo zabavno. Zasmejal se je, postavil škorenj na glavo in jo brcnil. “Osel,” je zamrmral Jon, dovolj tiho, da ga Greyjoy ni slišal. Položil je dlan na Branovo ramo in Bran se je ozrl k polbratu. “Dobro si se odrezal,” mu je svečano rekel Jon. Jon je imel štirinajst let in je bil že stari maček pri izvrševanju pravice. Med dolgo ježo nazaj v Zimišče se je zdelo bolj mraz, čeprav je veter pojenjal in je na nebu posijalo sonce. Bran je jezdil z bratoma precej pred glavno gručo in njegov poni se je močno trudil, da je držal korak z njihovimi konji. “Prisegolomec je umrl hrabro,” je rekel Robb. Bil je velik in širok ter iz dneva v dan večji, povsem po materi s svetlo poltjo, rdečerjavimi lasmi in modrimi očmi Tullyjevih iz Rečnjave. “Vsaj pogum je imel.” “Ne,” je tiho rekel Jon Sneg. “Ni bil pogum. Ta je bil že mrtev od strahu. Videlo se mu je v očeh, Stark.” Jonove oči so bile tako temno sive, da so se zdele skoraj črne, a le malokaj jim je ušlo. Bil je istih let kot Robb, a nista si bila podobna. Jon je bil vitek, kjer je bil Robb mišičast, temen, kjer je bil Robb svetel, ter eleganten in okreten, kjer je bil njegov polbrat močan in hiter. Robba to ni ganilo. “K Onim z njegovimi očmi,” je zaklel. “Dobro je umrl. Greva, kdo bo prej pri mostu?” “Velja,” je rekel Jon in vzpodbodel konja. Robb je zaklel in sledil v galop, Robb smejoč in vzklikajoč, Jon tih in odločen. Kopita njunih konj so dvigala prhe snega, ko sta oddirjala. Bran jima ni poskušal slediti. Njegov poni ju ni mogel dohajati. Videl je razcapančeve oči in zdaj mislil nanje. Čez nekaj časa je zvok Robbovega smeha zamrl in gozd je znova postal tih. Tako je bil zatopljen v misli, da sploh ni slišal drugih v skupini, dokler se mu oče ni približal in jezdil ob njem. “Je vse v redu, Bran?” je vprašal, ne neprijazno. “Da, oče,” je odvrnil Bran. Pogledal je navzgor. Zavit v krzno in usnje, v sedlu svojega mogočnega bojnega konja, se je njegov gospod oče pel nad njim kot velikan. “Robb je rekel, da 39 Igra prestolov je mož umrl pogumno, Jon pa, da se je bal.” “Kaj pa ti misliš?” ga je vprašal oče. Bran je pomislil. “Si lahko še vedno pogumen, če te je strah?” “Samo takrat si lahko res pogumen,” mu je povedal oče. “Razumeš, zakaj sem to storil?” “Divjež je bil,” je rekel Bran. “Ti odnašajo ženske in jih prodajajo Onim.” Njegov gospod oče se je nasmehnil. “Stara pestunja ti je spet pripovedovala zgodbice. Mož je v resnici prelomil prisego, prisegolomec iz Nočne straže je bil. Nihče ni nevarnejši. Prisegolomec ve, da je njegovo življenje zapravljeno, če ga ujamejo, tako da se ne bo ustrašil nobenega, še tako nizkotnega zločina. Toda narobe si me razumel. Vprašanje ni bilo, zakaj je mož moral umreti, temveč, zakaj sem moral to storiti jaz?” Bran ni vedel odgovora. “Kralj Robert ima rablja,” je negotovo rekel. “Ima ga,” je priznal oče. “Tako kot so ga pred njim imeli targaryenski kralji. Toda naš način je starejši. Kri Prvih mož se še vedno pretaka po žilah Starkov in mi verjamemo, da mora tisti, ki izreče obsodbo, tudi zamahniti z mečem. Če boš človeku vzel življenje, si mu dolžan pogledati v oči in prisluhniti njegovim zadnjim besedam. Če tega ne moreš storiti, si mogoče ta mož ni zaslužil umreti. Nekega dne, Bran, boš Robbov vazal, branil boš svojo trdnjavo za svojega brata in svojega kralja in tudi tebe bo doletelo izvrševanje pravice. Ko bo prišel ta dan, ne smeš uživati v nalogi, prav tako pa ne smeš odvrniti pogleda. Vladar, ki se skriva za plačanimi krvniki, kmalu pozabi, kaj je smrt.” Takrat se je na vrhu hriba pred njima pojavil Jon. Pomahal je in jima zaklical: “Oče, Ben, pridita brž, poglejta, kaj je našel Robb!” In je spet izginil. Jory je prijezdil ob njiju. “Težave, moj gospod?” “Brez dvoma,” je rekel njegov gospod oče. “Pridite, poglejmo, kakšno vragolijo sta ušpičila moja sinova.” Konja je pognal v drnec. Jory, Bran in drugi so mu sledili. Robba so našli na rečnem bregu severno od mosta z Jonom, ki je bil še vedno v sedlu tik ob njem. Pozno poletno sneženje je bilo to luno močno. Robb je stal do kolen v belini s spuščeno kapuco, da se mu je sonce bleščalo v laseh. V rokah je nekaj pestoval, medtem ko sta se fanta pogovarjala s pritajenim, navdušenim glasom. Jezdeci so se previdno premikali skozi zamet, iščoč trdne opore na skritih, neravnih tleh. Jorry Cassel in Theon Greyjoy sta prva dosegla fanta. Greyjoy se je med ježo smejal in šalil. Bran je slišal, kako je osupnil. “Zabogove!”je vzkliknil in mukoma poskušal obdržati nadzor nad konjem, ko je segel po meču. Jory je svoj meč že izvlekel. “Robb, proč od njega!” je zavpil, ko se je konj pod njim postavljal na zadnje noge. Robb se je široko nasmehnil in dvignil pogled od cule v svojih rokah. “Nič ti ne bo naredila,” je 40 ^^ neskonČnost Igra prestolov rekel. “Mrtva je, Jory.” Bran je bil od radovednosti že čisto na trnih. Ponija bi spodbodel še bolj, toda oče mu je ukazal, naj razjaha ob mostu in se približa peš. Zato je seskočil in stekel. Dotlej so tudi Jon, Jory in Theon Greyjoy že vsi razjahali. “Kaj za sedem vragov je to?” je dejal Greyjoy. “Volk,” je odvrnil Robb. “Spaka,” je rekel Greyjoy. “Poglej, kako velik je.” Branu je srce razbijalo v prsih, ko se je prerinil do brata skozi zamet, ki mu je segal do pasu. Na pol zakopano v od krvi zamazanem snegu je mlahavo ležalo ogromno temno telo. Na njegovem košatem sivem kožuhu se je naredil led in šibak vonj razpadanja se ga je držal kot ženski parfum. Bran je s pogledom ošinil slepe oči, v katerih so gomazeli črvi, in širok gobec, poln porumenelih zob. A osupnil je zaradi njegove velikosti. Bil je večji kot njegov poni, dvakrat večji od največjega psa v očetovem pesjaku. “Nikakršna spaka ni,” je mirno rekel Jon. “To je krvovolk. Zrastejo večji od navadnih volkov.” Theon Greyjoy je rekel: “Južno od Zidu krvovolka nihče ni videl že dvesto let.” “Jaz ga ravnokar gledam,” je odvrnil Jon. Bran je odtrgal pogled od pošasti. Takrat je opazil culo v Robbovih rokah. Navdušeno je zavriskal in se približal. Mladiček je bil žogica sivo-črnega krzna s še vedno zaprtimi očmi. Z gobčkom je slepo tipal po Robbovih prsih, ko ga je pestoval, med usnjem je iskal mleko ter lahno žalostno cvilil. Bran je obotavljajoče iztegnil roko. “Kar daj,” mu je rekel Robb. “Lahko se ga dotakneš.” Bran je mladička na hitro preplašeno pobožal in se obrnil, ko je Jon rekel: “Tukaj ga imaš.” Njegov polbrat mu je v roke položil drugega mladička. “Pet jih je.” Bran je sedel v sneg in stisnil volčiča k obrazu. Imel je mehko dlako, ki mu je toplo božala lice. “Po vseh teh letih krvovolki znova prosto tekajo po kraljestvu,” je zamrmral Hullen, glavni konjar. “To mi ni všeč.” “To je znamenje,” je rekel Jory. Oče se je namrščil. “Saj je samo mrtva žival, Jory,” je rekel. A zdelo se je, da ga nekaj muči. Sneg je škripal pod njegovimi škornji, ko se je premikal okoli trupla. “Vemo, kaj jo je ubilo?” “Nekaj ima v grlu,” je rekel Robb, ponosen, ker je našel odgovor, preden ga je oče sploh vprašal. “Tam, tik pod čeljustjo.” Oče je pokleknil in z roko zatipal pod glavo zveri. Nekaj je izvlekel in dvignil v zrak, da so lahko vsi videli. Čevelj dolgo odlomljeno rogovje z odbitimi parožki, mokro od krvi. Nad skupino se je spustil nenaden molk. Možje so si nelagodno ogledovali rogovje in nihče si ni drznil spregovoriti. Celo Bran je začutil njihov strah, čeprav ga ni razumel. 41 ^^ neskonČnost Igra prestolov Njegov oče je odvrgel rogovje in si očistil roke v snegu. “Čudim se, da je sploh živela dovolj dolgo, da je povrgla,” je rekel. Njegov glas je prelomil urok. “Mogoče pa ne,” je rekel Jory. “Slišal sem zgodbe … mogoče je bila volkulja že mrtva, ko so se skotili.” “Rojeni iz mrtve,” se je vmešal nekdo drug. “Še huje.” “Ni važno,” je rekel Hullen. “Saj bodo tudi sami kmalu poginili.” Bran je potrto zastokal. “Čim prej, tem bolje,” se je strinjal Theon Greyjoy. Izvlekel je meč. “Daj mi zver, Bran.” Bitjece se je privilo k Branu, kakor bi slišalo in razumelo. “Ne!” je besno zavpil Bran. “Moj je.” “Odmakni meč, Greyjoy,” je rekel Robb. Za trenutek je zvenel ukazovalno kot njihov oče, kot gospod, kakršen nekega dne bo. “Volčiče bomo obdržali.” “Tega ne moreš storiti, fant,” je rekel Harwin, ki je bil Hullenov sin. “Smrt bo zanje milost,” je rekel Hullen. Bran je pogledal gospoda očeta, da bi jih rešil, a dobil je le mrk pogled, nagubano čelo. “Kar je rekel Hullen, je res, sin. Bolje hitra smrt kot muka od mraza in lakote.” “Ne!”Začutil je, kako se mu v očeh nabirajo solze in pogledal je stran. Ni hotel jokati pred očetom. Robb se je trmasto upiral. “Rdeča psica sera Rodrika je prejšnji teden znova povrgla,” je rekel. ”Majhno leglo, samo dva živa mladička. Dovolj mleka bo imela.” “Ko bodo hoteli sesati, jih bo raztrgala.” 'olj mleka bo im I \ “Gospod Stark,” je rekel Jon. Čudno ga je bilo slišati, da kliče očeta tako, zelo uradno. Bran ga je pogledal z zadnjim kančkom upanja. “Kaj je, Jon?” “Imate pet zakonskih otrok,” je rekel Jon. “Tri sinove, dve hčeri. Krvovolk je v grbu vaše Hiše. Vašim otrokom je bilo namenjeno, da dobijo te volčiče, moj gospod.” Bran je opazil spremembo na očetovem obrazu, opazil je, kako se drugi spogledujejo. Ta trenutek je ljubil Jona z vsega srca. Celo pri sedmih letih je Bran razumel, kaj je storil njegov brat. Štetje se je izšlo samo zato, ker je Jon izpustil sebe. Vštel je dekleti, vštel je celo Rickona, dojenčka, ne pa pankrta, ki je nosil priimek Sneg, ime, ki je po običaju pripadalo vsem na severu, ki niso imeli te sreče, da bi se rodili z lastnim imenom. Tudi oče ga je razumel. “Nočeš volčiča zase, Jon?” je tiho vprašal. “Krvovolk krasi prapor Starkove hiše,” je pribil Jon. “Jaz nisem Stark, oče.” Gospod oče je pozorno premeril Jona. Robb se je vrinil v tišino, ki je nastala. “Sam ga bom pojil, Oče,” je obljubil. “Brisačo bom namočil v toplo mleko, da bo sesal iz nje.” 42 ^^ neskonČnost Igra prestolov “Jaz tudi,” se je strinjal Bran. Gospod je s pogledom dolgo in skrbno tehtal svoja sinova. “Lahko reči in teže storiti. S tem mi ne bosta zapravljala časa služinčadi. Če želita te volčiče, jih bosta hranila sama. Se razumemo?” Bran je vneto prikimal. Volčič se je zvijal v njegovem objemu, mu s toplim jezikom lizal obraz. “Tudi izučiti jih bosta morala,” je rekel njun oče. “Vidva jih morata izučiti. Glavni psar ne bo imel opravka s temi pošastmi, to vama obljubim. In naj vama bogovi pomagajo, če jih bosta zanemarjala, trpinčila ali slabo izučila. To niso psi, ki bi prosjačili za priboljške in ob brci stisnili rep med noge. Krvovolk odraslemu možu iztrga roko iz rame tako zlahka kakor pes ubije podgano. Sta prepričana, da jih hočeta?” “Da, oče,” je rekel Bran. “Da,” se je strinjal Robb. “Vsem naporom navkljub lahko volčiči še vedno poginejo.” “Ne bodo poginili,” je rekel Robb. “Ne bomo jim pustili, da poginejo.” “Torej jih lahko obdržita. Jory, Desmond, naberita ostale volčiče. Čas je, da se vrnemo v Zimišče.” Šele ko so bili v sedlih in na poti, si je Bran dovolil okusiti sladek pridih zmage. Takrat se je volčič že udobno namestil pod njegovo usnjeno obleko in se toplo stisnil obenj, da je bil na varnem za dolgo ježo domov. Bran je razmišljal, kako naj ga poimenuje. Na pol poti čez most se je Jon nenadoma ustavil. “Kaj je, Jon?” ga je vprašal gospod oče. “Ne slišite?” ašal gospod oče. / / Bran je slišal veter med drevesi, klopot kopit na deskah iz železovine, cviljenje njegovega lačnega volčiča, toda Jon je poslušal nekaj drugega. “Tam,” je rekel Jon. Obrnil je konja in odgalopiral čez most. Gledali so ga, kako je razjahal, kjer je mrtva krvovolkulja ležala v snegu, in pokleknil. Čez trenutek jim je že nasmejan jahal naproti. “Očitno se je splazil proč od drugih,” je rekel Jon. “Če ga niso odgnali,” je rekel oče in opazoval šestega volčiča. Imel je belo krzno, medtem ko je bilo sicer vse leglo sivo. Oči je imel rdeče kakor kri razcapanca, ki je bil umrl tistega jutra. Branu se je zdelo čudno, da je samo ta volčič že spregledal, medtem ko so bili drugi še slepi. “Albin,” je z nakremženim nasmeškom dejal Theon Greyjoy. “Ta bo umrl še hitreje kakor drugi.” Jon je očetovemu rejencu namenil dolg, hladen pogled. “Dvomim, Greyjoy,” je rekel. “Ta je moj.” 43 R.RMARTIN V mogočni tradiciji epske fantastike je Martin daleč najboljši. Napeto, kipeče branje, ki povzroča nespečnost. ^—>. yyZ Time Magazine v:\J