KRITIKA .na .erman Obreza Surovine nežnosti GOSPODINJSTVO ZA ZACETNIKE | 2023 Odkritost in pristnost, pripravljenost poslu­šati in odpušcati, socutna skrb za drugega, naklonjenost in ljubezen – vse to so surovine nežnosti. Film Gospodinjstvo za zacetnike (Domakinstvo za pocetnici, 2023, Goran Stolevski) je napolnjen s hrepenenjem po nežnosti, do katere pa se protagonisti prebi­jajo s hojo po crepinjah. Okolišcine jih pre­izkušajo z zadanimi bolecinami, jih ženejo v žalost, jezo in bes ter jim meglijo pogled s strahovi. Surova neposrednost kontradik­tornih custvovanj pa jih ne hromi, temvec zlagoma mojstri v varjenju nežnosti. Stanovanje socialne delavke Dite ne pred­stavlja dóma le njeni romski partnerici Suadi s hcerama, marvec tudi trem najstni­škim dekletom ter prijatelju Toniju, ki v hiši samovoljno nastani še svojega romskega ljubimca Alija. V prekipevajoc in spocetka nejasen klobcic medsebojnih povezav se gle­dalec zamota v trenutku, ko Suada dobi di­agnozo raka trebušne slinavke. Pred smrtjo od Dite izsili obljubo, da bo mama njenima hcerama, najstniški Vanesi in petletni Mii. Suada umre, Dita – steber stanovanjske skupnosti – pa se zamaje in nenadno rušenje že tako krhkega reda vse napolni s tesnobo. Zdi se, da utrip filma v prvi vrsti nareku­je igralska sinergija. Ditino stanovanje je ladja, ki plove na valovih emocij vseh nje­nih potnikov. Energicnost, ki na trenutke izbruhne z zaletavo silovitostjo, jih zajame zdaj v vrtinec nebrzdanega veselja, zdaj v vihar žolcnega besnenja – nato pa v poetic­nih upocasnitvah najdeva novo (zacasno) ravnotežje. Kontrastnost njihovih obcutij izpricuje tudi izbor glasbe, v katerem pre­senetljivo dopolnjujoce sobivata popularna balkanska in (predvsem klavirska) klasic­na glasba. Ko je mera polna in se napeta custva jeze ali strasti sprostijo, klasicna glasba povzame note žalovanja ali me-lanholije ter znotraj filma – ne le zanje, temvec tudi za gledalce – ustvari nov pros-tor za socutje in refleksijo. Custveni naboj odnosov – privlak in upor­nost, mržnja in obcudovanje, naklonjenost in ljubosumje – izrazito gradi posamicne igralske stvaritve. Dita Anamarie Marinca se hkrati z žalovanjem bori z notranjimi napetostmi truda, da bi se vzpostavila kot trdna materinska figura, Vanesa Mie Mu-stafa je v odnosu do nje divje naivna in ne­obrzdano svojeglava, Toni Vladimirja Tin-torja pa izmenicno pohleven in kolericen. V naboru igralcev posebej zasije Samson Selim kot Ali, Tonijev romski ljubimec, ki z obilno mero topline povezuje posamicne radikale v skupnost. Njegova prostodušna in nenadna vpletenost v Ditino skupnost ter igriva vez z malo Mio (Džada Selim) v film preseva s snopi srcne svetlobe. Šibkejša plat filma je scenaristicna izgrad­nja zgodbe. Ceprav gledalec lahko ulovi po­samezne drobce predzgodb, ki so pricujoce karakterje povezali v stanovanjsko skup­nost oz. družino v nastajanju, v zgodbi o(b) staja nemalo neznank, ki nacenjajo njeno kredibilnost. Nejasno motivirana je prisot­nost treh mladostnic v Ditinem stanova­nju, prav tako nam manjka vpogled v tako rekoc brezpogojno prijateljsko pripadnost Dite in Tonija. Tudi partnerska vez Dite in Suade ne preprica scela in nehote – sploh ob narašcajocih Suadinih zahtevah do Dite – vzbuja obcutek, da je v paru zares zaljubljena zgolj Dita. Pomanjkljivo izgra­jen kontekst odnosov tako slabi vzposta­vitev Ditinega karakterja – kdo je Dita, ki vsem tem obstrancem nudi dom in jih preživlja, kaj jo resnicno nagiba k tolikšni dobrodelnosti? Nekoliko vsiljen se zdi tudi scenaristicni vrhunec zapleta, ki se izvrši na zabavi Ditine sodelavke, kamor Dita svojo novo »družinico« prisili iti. Ceprav lahko domnevamo, da ji obisk vecerne za­bave pomeni korak k družbeni potrditvi, pa se dejanska udeležba, glede na dogodke doma tik pred odhodom, zdi pretirana. Vse te vrzeli nam pomaga prebroditi hu­mor, ki spontano vznika tudi v trenutkih, ko se zdi, da bo vse požrlo od tesnobe. Krci smeha rahljajo krcevite stiske, domace za­bave z obloženo mizo in plesom pa kljub custvenim lakotam pricarajo obcutek obi-lja. Prav v tem se razkriva lepota njihove pokoncnosti – nihce ne igra žrtve, vsi so pripravljeni aktivno delovati za svojo uve­ljavitev v svetu, v družbi. Tu ni prostora za zategnjeno politicno korektnost, v neob­remenjeni odprtosti za drugacnost besedi »peder« in »cigan« izgubita sleherni slab-šalni naboj, postaneta kvecjemu ljubkoval­ni zbadljivki med sestrami in brati. Dogajanje koprodukcijske drame, v katero so svoje prispevale Severna Makedonija, Srbija, Kosovo, Poljska in Hrvaška, poteka v Skopju, mdr. tudi v Šutki. Šutka – urad-no Šuto Orizari – je ena od desetih ob­cin Skopja, obenem pa edina makedon-ska obcina, v kateri vecinsko prebivalstvo (vec kot 85 %) predstavljajo Romi in kjer je romšcina tudi uradni jezik. Prizori iz KRITIKA Šutke zgošcajo kvalitete pricujocega filma. Mocan vtis popolnoma neinsceniranega snemalnega okolja poglobi gledalcevo do-življanje zgodbe. Nadih dokumentarnega beleženja podkrepi avtenticnost dogajanja pred kamero in vsem akterjem doda novo plast neposrednosti. Pri prvem obisku Šut­ke Vanesina zadrega in prikrito zacudenje ob srecanju z romsko babico na tihem pos­taneta naši – pri drugem obisku pa z Dito delimo narašcajoco paniko ob iskanju po­begle Vanese med neznanimi Romi. Prepricljivost, ki jo Stolevski doseže v pri­zorih, posnetih v Šutki, sicer skozi ves film gradi z rabo izbranih filmskih prijemov v slogu cinéma vérité – snemanjem z roke, prekrivajocimi dialogi, namerno kaotic­nim kadriranjem, majhno globinsko ostri-no in naturalisticno osvetlitvijo. Svoje do-dajo tudi številni bližnji posnetki obrazov, ki se ranljivo razkriti ponujajo gledalcu v motrenje. Film odlikuje pristna naklo­njenost do obstrancev, ki se odlocno ogne pasti idealizacije. Brez olepševanja nas po­vede po blatnih poteh romskega naselja, brez romantizacije ponudi bežen vpogled v odnos gejevskih ljubimcev – brez nastroje­ne pravicniškosti ali agitacije nas prostega diha razpira za empatijo. Gospodinjstvo za zacetnike je plovba po divjih vodah, na kateri se skupaj s protago­nisti soocamo s stanji duha, kjer ni prostora za spodobnost in ukrocenost – z zaljublje­nostjo, žalovanjem, skrbjo in bojem za svoje ljubljene. Brez cenzure, s socnim govorom in nepogrešljivim humorjem se po vseh iz­gubah in izgubljenosti želi življenje roditi na novo. S prav táko pristnostjo in neposredno­stjo – ter s še vecjo zalogo surovin nežnosti. .uanis .inanovic Mozaik palestinskegatrpljenjain upanja KO OLJKE JOCEJO | 2024 Ko oljke jocejo (When the Olive Trees Weep, 2024) je dokumentarni film Zaye in Maurizia Benazze, ki si ga je mogoce ogledati na uradni spletni strani.1 Naslov si sposodi iz verza slavnega palestinskega pesnika Mahmuda Darwisha. Zaslužek od vstopnic za spletni ogled gre neposredno ustvarjalcem filma, po nakupu pa si ga je mogoce ogledovati neomejeno. Potem ko ga vidimo, nas lahko zapusti v vrtoglavi mešanici podob trpljenja, sredi zlivanja barv, obrazov in prizorov, ki so med seboj tako mocno povezani, da sko-raj pozabimo na individualne zgodbe. Gre namrec za ambiciozen, a ne pretenciozen film, ki želi posledice okupacije prikazati iz razlicnih perspektiv in cezgeneracij­sko. Pri tem je prepreden z neopazno in nevsiljivo nitjo sufisticne duhovnosti, ki ni odmaknjena, distancirana od dogajanja, temvec angažirana, dejavna. V središcu filma je nagrajena novinarka Ashira Darwish (ki ni v sorodu z omenje­nim pokojnim pesnikom). Vendar njena osrednja vloga ni forsirana in ne zdi se nam, da bi imela pozicijo, s katere bi lahko go-vorila v imenu vseh. Gre, skratka, za dob-ro kombinacijo pricevanj protagonistke in pluralnosti glasov. Darwish opisuje izkuš­nje z okupacijskimi oblastmi vse od svojih mladostnih let. Prvo izkušnjo z njimi je imela, ko jo je mama povabila na miroljub­ni protest s petjem, ki ga je izraelska poli­cija nasilno zadušila, njo pa spravila v klet za mucenje, kjer so ji grozili. To jo je trajno zaznamovalo, strah pred ponovitvijo te trav­maticne izkušnje pa se je nato tudi udejanjil. Svoje izkušnje je prelila v dejavnost, ki podobne travme pomaga prebroditi tudi drugim, vkljucno z otroki. V tem kontekstu se v filmu pojavi tudi zvezdniški psiholog Gabor Mate, ki je sam Jud in je imel v rod-ni Madžarski precej izkušenj z antisemi­tizmom, ob obisku Izraela pred desetletji pa je spoznal realnost okupacije, kar ga je globoko zaznamovalo. Mate razlaga psiho­loške ucinke na prebivalce in poudari, da v primeru Palestincev v resnici ni natancno govoriti o travmi in posttravmatskem stresnem sindromu, saj oba implicirata neko zakljuceno stanje, vendar pa zakljuc­ka v okupirani Palestini ni. Med pripovedjo protagonistke se srecu­jemo z zgodbami in analizami mnogih drugih posameznikov. Koristni sta analizi dveh judovskih aktivistk, ki nasprotujeta izraelskim politikam in poznata rasizem do Arabcev od znotraj. S tem v manjši meri zajameta tudi problem, širše predstavljen v filmu Izraelizem (Israelism, 2023, Erin Axelman in Sam Eilertsen), ki obravnava indoktrinacijo mladih ameriških Judov v zionizem, od cesar pa se nato ob sooce­nju z resnicnostjo na terenu odvrnejo. V Ko oljke jocejo poslušamo pretresljivo izpoved mladostnika, ki je ostal na invalid-skem vozicku; do izraza prideta predvsem njegova nenavadna zrelost in kombinacija vdanosti v usodo ter poguma. Potem so tu vedno znova razlašceni kmetje, stari ljudje, ki so bili velikokrat zaprti, beduini ... Mo-zaik izpovedi se sestavlja v podobo izjemno trpežnega naroda, ki dopolnjuje Matejevo tezo o neminljivi travmi, za katero torej ne moremo reci, da je travma v standardnem 1 https://whereolivetreesweep.com/