ŽIVLJENJE NISO LE BESEDE K R A S - j DUSTIN’ATU)N MANACil5M|iN'r: POSTOJNA ISTRABENZ jPPlS L.-. mm 1 Br VODA je naš razvojni in poslovni izziv. Razumevanje okolja določa naše obnašanje in odločitve. Heliosov ekološki sklad za ohranjanje čistih slovenskih voda skupaj z Ministrstvom za okolje, prostor in energijo upravljamo že osem let, tradicija razvoja okolju prijaznih barv in premazov pa je še daljša. Uspehi niso zanemarljivi: s pomočjo vseh, ki uporabljate okolju prijazne barve BORI, IDEAL, TESSAROL ali SPEKTRA, smo v tem času očistili 17 kraških jam in oživili 33 krajevnih vodnjakov po Sloveniji. BORI B IDEAL TESSAROl SPEKTRA SKB ■tihi El/Ss Dober začetek vaših potovanj! Amsterdam Dublin London Podgorica Split Beograd Dunaj Moskva Praga Tel Aviv Berlin Frankfurt Miinchen Priština Ti rana Bruselj Istanbul Ohrid Sarajevo Zurich Budimpešta Kopenhagen Pariz Skopje Cene vseh paketov ISDN smo znižali za 15.000 SIT. Paket ISDN je lahko vaš že za 10 x 990 SIT*! MODRA ŠTEVILKA *Cene vključujejo DDV. Veljajo ob zamenjavi priključka klasične telefonije s priključkom ISDN in vezavi naročniškega razmerja za 24 mesecev. Možno je tudi plačilo na 10 obrokov brez obresti (za fizične osebe in s.p.). Vasilij Žbogar na fotografiji uporablja telefonske aparate Siemens. Telekom^) Slovenije *~\\ Slika na naslovnici: Porton Kavčičevih, po domače Nežnih, v zaselku Samči pri kalu v Svetem, hišna št. 64. Značilni kraški ambient z zidovi zaokrožene domačije, skladen s krasko krajino. Fotografija: Agencija Kras Založniško podjetje MEDIA CARSO sol Telefoni revije Kras: 01/421 46 95,01/421 46 90 05/766 02 90 Fax: 01/421 46 95,05/766 02 91 E-mail: media.carso@siol.net Vsebina Kros, revijo o Krasu in kraških pojavih ter značilnostih krasa doma in na tujem, izdaja podjetje Mediacarso, d.o.o., Rimska cesta 8, 1000 Ljubljana Telefon: (+386) 01/421-46-95, (+386) 01/421-46-90; fax: (+386)01/421-46-95 E-mail: media.carso@siol.net Glavni urednik: Lev Lisjak Odgovorna urednica: Ida Vodopivec-Rebolj Sodelavka: Marjeta Privšek Naslov: Uredništvo revije Kras: p.p. 17, 6223 Komen; telefon: (+386) 05/766-02-90 fax: (+386) 05/766-02-91 Maloprodajna cena z 8,5-odstotnim DDV 900 SIT, 4 EUR, 4,5 $ Naročnina za šest zaporednih številk z 8,5-odstotnim DDV in s poštno dostavo na naročnikov naslov v Sloveniji 7.000 SIT, na naročnikov naslov v tujini 10.000 SIT, 45 EUR, 50 $ Transakcijski račun pri NLB: 02010-0089675302 Devizni račun pri NLB, podružnici Ljubljana-Center, Trg republike 2, Ljubljana: 010-27620-896753/9 SVVIFT coda: U BASI 2X Fotografije: Agencija Mediacarso Nenaročenih rokopisov in fotografij uredništvo ne vrača. Ponatis ali povzemanje prispevkov iz revije Kras je dovoljeno urednikovim soglasjem in z navedbo vira. Mednarodna standardna serijska številka: ISSN 1318-3257. Naklada: 4000 izvodov Revijo Kros sofinancirajo Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano SEPTEMBER 2005, št. 71 Prof. dr. Damjan Prelovšek ZAKON O KULTURNI DEDIŠČINI JE V SEDANJI PRAKSI NEUČINKOVIT 5 Sergeja Kariž PREDJAMSKI GRAD - SOŽITJE KRAŠKEGA SVETA IN IZNAJDLJIVOSTI SREDNJEVEŠKEGA ČLOVEKA 8 Prof. dr. Marijan Slabe STARE KARTICE, RAZGLEDNICE, VOŠČILNICE 12 Dr. Matjan Dolgan Luka Vidmar dr. Ana Lavrič OBNOVA ŽUPNIJSKE CERKE SV. ŠTEFANA V DOLNJI KOŠANI 18 Doc. dr. Drago Čepar NAJNUJNEJŠA NALOGA URADA JE PRIPRAVA IN SPREJETJE ZAKONA O VERSKI SVOBODI 20 Nelida Nemec ŠTANJEL KOT LIKOVNI IZZIV 28 Nelida Nemec MUŠIČEVA ZAKORENINJENOST V KRAŠKEM SVETU 30 Peter Abram ŽIVLJENJE, KI STREMI K CELOVITOSTI 32 Akad. prof. dr. Andrej Kranjc SPELEOLOGIJA CERKNIŠKEGA JEZERA 36 Uredništvo RAZGLEDNICE, ŠPORT IN MOTOCIKLIZEM VOLČIČEVIH IZ KOMNA 38 Agencija Kras VABUENI NA DNEVE KOBILARNE LIPICA! 42 Prof. Bojan Pavletič SPOMINSKA PLOŠČA DR. ALOJZU DOLHARJU S TRBIŽA 44 Iztok Ilich ANDREJ BARON ČEHOVIN - OD PREPROSTEGA KMETA DO BARONSKE KRONE 46 Prof. dr. Jože Pirjevec ČEHOVINOV NOS 48 Dušan Rebolj MONOGRAFIJA O PARKU ŠKOCJANSKE JAME 49 KAKŠNO BRANJE VAM PONUJAMO? Zakon o kulturni dediščini je v sedanji praksi neučinkovit, je v svojem predstavitvenem pogovoru za revijo Kras povedal doc. dr. Damjan Prelovšek, generalni direktor direktorata za kulturno dediščino na Ministrstvu za kulturo. Zato je pogovor sklenil: »Naša prvenstvena naloga je sprememba zakona o kulturni dediščini in njegovo dosledno uresničevanje. Prizadevati pa si moramo tudi, da spomeniško varstvo spet pridobi ugled, ki ga sedaj v naši družbi nima!« Na edinstven in poučen izlet v preteklost vabi Sergeja Kariž iz Postojnske jame. Je vodnica po enem izmed naših biserov naravne in kulturne dediščine - Predjamskem gradu, za katerega pravi, da je sožitje kraškega sveta in iznajdljivosti srednjeveškega človeka. Znanstveni svetnik Filozofske fakultete in konservatorski svetnik Ministrstva za kulturo prof. dr. Marijan Slabe piše, kaj pomenijo stare kartice, razglednice, voščilnice - pomembne izpričevalke nekega časa in prostora, in zakaj sodijo v premično kulturno dediščino. Znanstvenik in raziskovalec v znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) dr. Marjan Dolgan, doma iz Dolnje Košane, išče pota in načine, da se uresniči neodložljiva obnova župnijske cerkve sv. Štefana v Dolnji Košani. Zato predstavlja mnenja in predloge dveh strokovnjakov, kaj obnoviti, zakaj in kako. Po ogledu košanske cerkve sta jih napisala Luka Vidmar in dr. Ana Lavrič, oba sodelavca ZRC SAZU. Najnujnejša naloga Urada je priprava in sprejetje zakona o verski svobodi, pravi direktor Urada vlade RS za verske skupnosti doc. dr. Drago Čepar, doma z Barke in po materi tudi Kraševec. Predstavlja svoje poklicno delo, družbeno udejstvovanje in svoj odnos do naravne in kulturne dediščine. Med drugim v prostem času vodi prijatelje in somišljenike po slovenskih pokrajinah in jim razkriva njihove kulturne spomenike ter naravne znamenitosti. Umetnostna zgodovinarka s Krasa Nelida Nemec predstavlja ob koncu druge mednarodne likovne delavnice ESPRIMA 05 Štanjel kot likovni izziv. V kratkem eseju Mušičeva zakoreninjenost v kraškem svetu ob umetnikovi posthumni razstavi »Drobna dela na papirju« v ljubljanskem Cankarjevem domu pa komentira tudi nedavno pridobljeni krstni list slovenskega slikarja in grafika Zorana Mušiča, rojenega v Bukovici pri Biljah. S pripovedjo o svojem otroštvu, šolanju in umetniškem delu za bralce revije Kras akademski slikar in grafik Peter Abram iz Pedrovega nad Branikom orisuje svoje življenje, ki stremi k celovitosti. Speleologija Cerkniškega jezera je tretji sestavek, ki gaje za monografijo o Cerkniškem jezeru »Jezero, ki izginja« napisal akademik prof. dr. Andrej Kranjc z Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni. Vabljeni na dneve Kobilarne Lipica je povabilo Javnega zavoda Kobilarna Lipica na prireditve ob 425. obletnici nastanka tega našega naravnega in kulturnega spomenika svetovnega slovesa. Prof. Bojan Pavletič piše, da je bila letos poleti odkrita spominska plošča dr. Alojziju Dolharju s Trbiža, priljubljenemu zdravniku v dolini pod sv. Višarjami, planincu in velikemu bojevniku za narodnostne pravice Slovencev v Italiji. Od preprostega kmeta do baronske krone je sestavek urednika in publicista Iztoka Ilicha ob 150. obletnici smrti častitljivega Slovenca Antona barona Čehovina iz Dolancev v Braniški dolini. Kratko črtico v spomin na tega slavnega Slovenca pa je prispeval tržaški zgodovinar in publicist prof. dr. Jože Pirjevec. Naslovil jo je Čehovinov nos. Tri ustvarjalne rodove »Stebeljevih« ali Volčičev iz Komna predstavlja nekdanji slovenski motociklistični prvak v gorskih hitrostnih dirkah, sicer vzdrževalec avtomobilov, Igor Volčič v pripovedi Razglednice, šport in motociklizem. Dušan Rebolj pa pod naslovom Monografija o Parku Škocjanske jame svetuje, zakaj kupiti zase ali za svojce, prijatelje in poslovne partnerje to izjemno publikacijo, ki v besedi in sliki predstavlja edini slovenski naravni in kulturni spomenik, kije vpisan v Unescov seznam svetovne dediščine. Uredništvo PREDSTAVITEV Prof. dr. Damjan Prelovšek, generalni direktor direktorata za kulturno dediščino na Ministrstvu za kulturo: ZAKON O KULTURNI DEDIŠČINI JE V SEDANJI PRAKSI '' NEUČINKOVIT V juniju 2005 je bil na Ministrstvu za kulturo imenovan za generalnega direktorja direktorata za kulturno dediščino prof. dr. Damjan Prelovšek, umetnostni zgodovinar in velik poznavalec življenja ter dela slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika. Raziskoval je novejšo slovensko arhitekturo in kot gostujoči profesor predaval v Pragi. Je velik zagovornik ohranjanja kulturne dediščine... V pogovoru za revijo Kras je spregovoril o vlogi in nalogah'direktorata, o pomenu naše nacionalne kulturne dediščine ter o njenem prispevku za prepoznavnost Slovenije v Evropski zvezi, o Krasu in njegovi značilni kulturni krajini ter arhitekturi, in tudi o Plečnikovem odnosu do Krasa. Uredništvo Naloge direktorata za kulturno dediščino “Po izobrazbi sem umetnostni zgodovinar. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani sem na dvopredmetnem študiju študiral umetnostno zgodovino kot prvi predmet in zgodovino kot drugi predmet. Med študijem sem preživel dva semestra tudi na Dunaju. Akademik profesor dr. France Stele je namreč dobil Herderjevo nagrado in mi je omogočil, da sem pridobil štipendijo za študij na Dunaju. Po končanem študiju meje profesor dr. Stele vzel v službo na Slovensko akademijo znanosti in umetnosti. Takrat smo bili še pod okriljem Inštituta za zgodovino, pozneje pa je Inštitut za umetnostno zgodovino postal samostojna enota v okviru SAZU. Na tem inštitutu sem služboval do nedavnega. Sedaj sem na Ministrstvu za kulturo, kjer je moje delo popolnoma drugačno. Prej sem bil raziskovalec; sedaj opravljam upravno delo kot generalni direktor direktorata. Delo na ministrstvu sem sprejel, ker meje kot raziskovalca ves čas motilo, da določene stvari, zlasti kar se tiče varovanja in celovite prenove naših kulturnih spomenikov, niso urejene. In dokler bom imel občutek, da lahko kaj prispevam k izboljšanju razmer na tem področju, da sem lahko na tem področju koristen, bom ostal na ministrstvu. Najpomembnejša naloga našega direktorata je, da skrbimo za vse kulturne spomenike, neglede na to, ali za to zagotavlja denar naše ministrstvo, ali jih trenutno lahko financiramo ali jih ne moremo financirati. Moramo se zavedati, da dediščino ohranjamo tudi prihodnjim generacijam. Skrbeti moramo, da dediščina ne propada, tudi če nimamo dovolj denarja za njeno celovito prenovo in vzdrževanje. Dediščino moramo varovati. Slovenija ima veliko različnih pokrajin in njihovih podob. In Kras je ena izmed njih! Zato bo najprej treba spremeniti veljavni zakon o kulturni dediščini. Sedanji zakon je v praksi popolnoma neučinkovit. Postati mora bolj življenjski; mora se ga spoštovati in uresničevati. Inšpekcija na področju kulturne dediščine ne sme biti več tako »brezzoba«, kakor je sedaj, saj ljudje zaradi tega lahko delajo s kulturno dediščino, kar želijo. Kraški ambient je resnično velika kulturna dobrina Ob tej priložnosti naj povem, da sem zelo vesel tega pogovora. Rad bi vam namreč izrekel čestitke za vafe dosedanje delo z izdajanjem revije Kras, saj si skupaj s strokovnjaki in pomembnimi avtorji prizadevate za ohranjanje kulturne in naravne dediščine. Z vašim delom navajate ljudi, ki živijo v tem okolju, da se tudi temu okolju primemo obnašajo in gradijo tako, kot je potrebno. Tudi ljudje, ki prihajajo od drugod, se morajo prilagajati pokrajini in vzdrževati morajo kvalitete, kijih ta prostor nudi, in na PREDSTAVITEV ta način postanejo zgled drugim, da uvidijo, v kakšnem prekrasnem ambientu živijo! Kraški ambient je resnično velika kulturna dobrina in ljudje se morajo zavedati, kakšna škoda bi bila to uničiti. Tudi Ministrstvo za kulturo pri tem neposredno sodeluje na primer z vplivanjem na vsebino prostorskih planskih dokumentov. S temi dokumenti smo počasi dosegli, da se poselitev po Krasu ne bo več razprševala. Najprej naj se zapolnijo poselitvene in bivalne kapacitete po naselitvenih jedrih, ki že obstojajo... Direktorat za kulturno dediščino se dejavno vključuje tudi v druge razvojne projekte. Kot primer koncentracije različnih aktivnosti lahko izpostavimo Štanjel. Z obnovo gradu se je sprožil proces revitalizacije vsega starega jedra Štanjela. To je gotovo dober zgled za v bodoče. In zadnje čase prihajajo iz naših služb na ministrstvu informacije, da se stanje vendarle spreminja na bolje. Lahko že zaznavamo določen napredek v primerjavi z razmerami, ki so vladale v nekaj zadnjih desetletjih. Izboljševanje razmerje seveda zelo postopen in dolgotrajen proces, vendar je že videti, da ljudje ponovno začenjajo živeti s to pokrajino, da cenijo njene kakovosti in da so ponosni na to, kar imajo. Zelo pozitivno za Kras je tudi, da se vse več prebivalcev ukvarja z vinogradništvom in da se vinogradi širijo, kar pozitivno vpliva na ohranjanje kulturne krajine. Pri tem ne gre za neko masovno proizvodnjo vin, temveč se skrbi za njihovo čedalje boljšo kakovost. Ljudje, ki se s tem ukvarjajo, s to zemljo živijo. Način pridelave postaja - tako kot dmgod po svetu - bolj ekološki, naravi in ljudem prijazen. Tudi reja drobnice je ena izmed tistih dejavnosti, ki se spet uveljavljajo, in z obvladovano pašo zagotavlja čiščenje zaraščajočih travnikov in pašnikov ter obnavljanje in ohranjanje videza urejene kulturne krajine. In čeprav je podoba borov del naše zavesti o tem proštom (Kosovel), je postal Kras z Delavnica kamnosekov-restavratorjev na dvorišču gradu Štanjel v letu 2004. bori že preveč poraščen. Bore, ki so bili naknadno vneseni v ta prostor in so spremenili vegetacijsko podobo Krasa, pa zdaj že izpodrivajo prvobitne drevesne vrste hrasti, gabri, mali jeseni in dmgo listnato drevje, kakor so predvidevali strokovnjaki za pogozdovanje. . .Tudi to je ena izmed pozitivnih stvari. Na žalost pa še vedno niso ustrezno ozaveščeni vsi ljudje. Na Krasu, na primer, še vedno lahko gradijo tudi gradbeni izvajalci, ki ne razumejo vrednosti kraške arhitekture in ki so jim tuje v stoletjih uveljavljene tradicionalne gradbene tehnike. Investitoiji pač najemajo za gradnjo najcenejše ponudnike. Pogosto so to gradbeniki, ki nimajo niti ustreznega znanja niti pravega odnosa do arhitekturne dediščine Krasa. Zato moramo na Ministrstvu za kulturo v sodelovanju z Restavratorskim centrom Republike Za konje in drugo živino so v Lipici naredili v umetno povečanih ali poglobljenih vrtačah vodne zbiralnike - kale. Šolanje lipicancev na odprtem hipodromu Javnega zavoda Kobilarna Lipica. Srednjeveško naselje Štanjela na griču dobiva s prenovo svojo nekdanjo podobo. Slovenije nujno uveljaviti sistem podeljevanja licenc za gradbene izvajalce, da bodo v stavbno dediščino Krasa - še zlasti to velja za kulturne spomenike - lahko posegali le primemo usposobljeni ljudje. Podobno je tudi s projektanti, ki so poglavje zase... Naša naloga je, da ljudi pros vetij ujemo, poučujemo, kaj sodi in kaj ne sodi v določeno okolje. Včasih so si na Krasu postavljali tipske hiše, ki po svoji podobi ne spadajo v to pokrajino. Danes se gradnjo neprimernih tipskih hiš na srečo opušča. Vladaje našemu ministrstvu namenila še en velik zalogaj na Krasu. To je Lipica. Upam, da bomo probleme v zvezi s Kobilarno Lipica nekako rešili. Tu se prepletajo zasebni in javni interesi in to bo treba čim prej rešiti. Kot strokovnjak za kulturno dediščino ne morem ravno soglašati z idejo, da znotraj varovanega območja obstaja še igrišče za golf, ki predstavlja tujek. Tmdimo se tudi za obnovitev nekaterih cerkva in njihovih fresk. Kot primer lahko omenim cerkev v Avbm. Ena izmed pozitivnih izkušenj, na katero so me opozorili moji kolegi, je tudi Pliskovica. Preureditev domačije v Mladinski hotel je dvignila zavest o pomenu izvirne kraške arhitekture vsej vasi. Prav tako je velik projekt tudi tako imenovani Evropski muzej krasa, ki ga vodi arhitekt dr. Valena v sodelovanju z Alojzom Peterletom. Trajalo bo gotovo še nekaj časa, da bo muzej zaživel, vendar priprave so se že začele. Plečnik je bil vse življenje ponosen na Kras Kras je specifičen tudi zaradi tega, ker sam po sebi še ni v veliki meri degradiran. Tega se moramo zavedati in moramo to krajino na vsak način varovati. Kultura je za nas tisto, s čimer se lahko predstavljamo kot individualni narod v Evropski zvezi. Kultura je naša osebna izkaznica in na tem je treba graditi. In Prazgodovinska utrdba Gledanica na štanjelskem griču. takšna kulturna krajina ter izjemna arhitektura, kot j e na Krasu, ima pri tem bistveno vlogo. Leta 1804 je Karl Schinkel, znameniti in svetovno znani nemški arhitekt potoval v Italijo. Ko je prišel v naše kraje, je trdil, daje pri nas vse tako, kot drugje. Ko pa je prišel na Kras, je popolnoma obnemel. Zanj je bil to čisto nov svet, ki se mu je naenkrat odprl! Tudi naš najpomembnejši arhitekt Jože Plečnik, edini Slovenec, ki je resnično poznan po vsem svetu, se je čutil povezanega s Krasom. Njegova družina je namreč izhajala s Krasa. Plečnik je bil vse življenje ponosen na Kras. Ko je zidal na Dunaju, je rekel, da bo svojega kraškega duha Dunajčanom vsilil. In cerkev sv. Duha, ki jo je zidal na Ottakringu, ima zato kraško zvončnico... Vedno si je prizadeval vključevati elemente kraške gradnje v svoja dela. Tudi njegove strehe so položne, kar je spet značilnost za kraško gradnjo. Tudi mešano gradnjo opeka - kamen, ki jo je uveljavil pri gradnji naše Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, razlagamo kot primer Krasa. Plečnik seje zavedal pomena Krasa. Zanj je bil tu začetek mediteranske arhitekture. Vedno sije želel graditi na Krasu, vendar za to ni imel priložnosti. Najprej je živel na Dunaju, po prvi svetovni vojni pa je bil Kras odrezan od matične dežele. Lotil seje že cerkve na Sveti gori nad Gorico, potem pa je ta prostor pripadel Italiji. Na svoja stara leta, po drugi svetovni vojni, je sicer obiskoval Kras in naredil kup načrtov, vendar od tega ni bilo dosti uresničenega. Tradicijo kraške gradnje je Plečnik zelo dobro razumel in silno spoštoval. Kamnoseška tradicija Krasa pa je nasploh zibelka našega, slovenskega graditeljstva! Če sklenem pogovor, še enkrat poudarjam: Naša prvenstvena naloga je sprememba zakona o kulturni dediščini in njegovo dosledno uresničevanje. Prizadevati pa si moramo tudi, da spomeniško varstvo spet pridobi ugled, ki ga sedaj v naši družbi nima!” NARAVNA IN KULTURNA DEDIŠČINA Povabilo na edinstven in poučen izlet v preteklost PREDJAMSKI GRAD - SOŽITJE KRAŠKEGA SVETA IN IZNAJDLJIVOSTI SREDNJEVEŠKEGA ČLOVEKA Sergeja Kariž Slovenija je dežela mnogih gradov. Vsakdo, ki se po Sloveniji odpravi v upanju, da si bo lahko ogledal te sledi preteklosti, je bogato poplačan, saj se gradovi ali pa njihovi ostanki in ruševine kar vrstijo. Veliko gradov je dandanes obnovljenih in sedaj služijo svojemu sodobnemu namenu. Mnogo gradov pa tudi tiho in žalostno propada ter so na milost in nemilost prepuščeni zobu časa, ki vedno neizprosno zahteva svoj davek. Prenova in vzdrževanje gradu je dolgotrajen in pravzaprav nikoli končan proces, ki prav zaradi tega predstavlja tudi zelo veliko finančno breme. Vendar pa sta kompleksnost prenove in njen velik finančni zalogaj bogato poplačana, ko grad zopet dobi svojo nekdanjo podobo in kot tak popelje sodobnega obiskovalca na potovanje v preteklost. V današnjem svetu mobilnega telefona, računalnika, nenehnega hitenja in večnega pomanjkanja časa nam gradovi kot nemi spomeniki preteklih obdobij ponujajo pogled v drug čas in zelo drugačen način življenja. Med najbolj markantnimi in nenavadnimi gradovi je nedvomno Predjamski grad. Njegova nenavadnost in drugačnost je prav v njegovi drzni postavitvi v prepadno steno, ki mu je omogočala prvovrstno obrambo. Grad j e nudil potrebno varnost njegovim prebivalcem, nam danes pa nudi čudovito kuliso in prizor, ki ga je Med sprehodom ob potoku Lokva nas težko pozabiti. Sprehod po gradu nam postopoma odkriva tančice preteklosti in ponuja pot pope|je pod grack ocj koder se nam vpogled v osupljivo preprostost in iznajdljivost srednjeveškega človeka. odpre čudovit pogled na trdnjavo. Šele tu Bolj podroben pogled nam hitro razkrije dejstvo, da sta na tem mestu v resnici dva £|0vek spozna pravo obrambno vrednost gradova in ne le eden, kot nas poskuša zmotno prepričati prvi pogled in prvi vtis s parkirišča gradu, ki praktično visi z navpične stene - pred gradom. Med sprehodom skozi grad se nam namreč v jami za gradom razkrijejo ostan- pravo roparsko gnezdo, ki prvotnega gradu, kije bil še bolj drzno, kot današnji Predjamski grad, postavljen prav v jamsko votlino. Ta prvotna trdnjava, od katere so dandanes ostali le še obrisi, je bila postavljena na to mesto, daje nudila potrebno obrambo že takrat zelo pomembni poti, kije vodila proti Jadranskemu morju. Ostanki kažejo, da je bila trdnjava zelo majhna in precej neudobna, toda namenu, da zagotavlja obrambo in zatočišča, je bilo kljub temu zadoščeno. Sele pozneje je bil pozidan tudi prostor pred jamsko votlino. A tudi ta del ni bil sezidan v enem delu. Podoba, ki jo ima Predjamski grad sedaj, je namreč odraz dozidav in prezidav naslednjih nekaj stoletij. Tako je končno podobo grad dobil šele leta 1583, ko je takratni lastnik Slika na desni strani: Grajska klet, v kateri so lepo vidni skalni temelji gradu in kjer je bila temperatura vedno primerna za shranjevanje hrane in, seveda, tudi vina. Čudovita igra barv nočne panorame z osvetljeno jamo za gradom. : K- Mojstrsko pozidan vhod v jamsko duplino za današnjim gradom, kjer se je nekoč začenjal tako imenovani Jamski grad. Ivan Kobenzl gradu dozidal še vhodni stolp. V tej podobi seje grad ohranil do danes in še vedno ostaja pomemben pričevalec nekdanjih dni. Tudi notranja podoba gradu izpričuje srednjeveški duh, saj notranja ureditev prostorov nudi vpogled v srednjeveški vsakdan grajskih prebivalcev. Današnjemu obiskovalcu se ob sprehodu skozi grajske prostore odpirajo slike preteklosti, ko se iz sobe v sobo sprehaja skozi način življenja na srednjeveškem gradu. Odpira se nam vpogled v življenje grajske družine, prav tako pa spoznavamo tudi življenje tistih, ki so v gradu sicer živeli, a je bilo njihovo mesto v dmžbi pač dmgačno. Služinčad in vojaki, ki so branili grad, so bili prav tako kot grajska dmžina nepogrešljiv del grajskega življenja, čeprav je bilo njihovo življenje na gradu precej drugačno od življenja gospode. Preprostost in neudobnost prostorov, ki so bili namenjeni slednjim, jasno in nedvoumno kaže vso težavnost in neizprosnost takratnega življenja. Srednji vek je bil pač čas, v katerem sta drug ob drugem, a kljub temu jasno ločena, živela dva popolnoma različna svetova - svet grajske gospode in svet, ki je svetu grajske gospode služil. Toda neizprosnost tistega časa in izjemno neugodne naravne razmere, kijih lahko čutimo v gradu še danes, so oblikovale življenje tako enih kot drugih. Čeprav je bila grajska gospoda pri tem vedno na boljšem, pa so hlad, vlaga in vedno prisoten prepih predstavljali sestavni del slehernega grajskega dne. Navpična stena, na katero je dobesedno naslonjen Predjamski grad, je grajskemu življenju predstavljala tako prekletstvo kot tudi blagoslov. Srednjeveški gradnik je namreč izkoristil navpičnost stene, ki mu je brez dodatnega dela ponujala notranjo stranico grajskih prostorov. Kaj hitro se nam ob sprehodu skozi grad oko ustavi na tej naravni steni, saj je zaradi nenehne vlage poraščena, kar ji daje nezgrešljivo zeleno barvo. Grajski hodnik tako ponuja čudovit prizor, kjer sta združena naravna danost in delo človeških rok. Prehod iz ene danosti v drugo je tako enostaven, daje videti, kot da bi ta naravna stena čisto samodejno ponujala in narekovala človeku, kako naj jo le dopolni ter s tem ustvari to neverjetno popolnost celote, ki je gradu nudila prepotrebno varnost. Toda tak vtis je le navidezen, kajti ustvarjena celota je rezultat premišljene vizije, potreb in dela takratnega človeka. Le način izvedbe, ki zaradi svoje enostavnosti in preprostosti lahko nakazuje to samodejnost, je tisti, ki nas za trenutek napelje na to napačno misel. Morda pa je res, daje človek v takratnem času znal bolje prisluhniti naravi in izkoristiti dane pogoje. Današnji čas, zazrt v tehnološki napredek, na to preprostost rešitev pač včasih enostavno pozabi... Ta stena j e postala hrbet gradu; od nje se še danes po gradu širita hlad in vlaga. A v nekdanjih časih je bila ob vsem tem prav ta stena tudi porok za varnost in obrambo. Srednjeveški gradnik je ob tem izkoristil še eno danost, ki jo ponuja Predjama - kraški svet. Grad je sicer postavljen ob navpični steni, a hkrati je postavljen ob kraški jami. In tudi to danost je takratni človek znal izjemno dobro izkoristiti. Razvejan svet podzemnih rovov je grajskim nudil potreben dodaten prostor, o čemer še danes pričajo nekatera brezna, ki jih srečamo na poti skozi grad in ki so služila bodisi shrambi, bodisi nekaterim manj prijetnim stvarem, ki jih v današnjem času poskušamo na trenutke kar pozabiti. Tako je danes obiskovalcu na ogled grajska mučilnica - nepogrešljiv del vsakega srednjeveškega gradu - ki je postavljena v eno mnogih manjših duplin prepadne stene, iz jame za gradom pa so že v takratnih časih dobivali tudi pitno vodo. Kristalno čista voda se steka iz jame za gradom, kjer se večno kapljanje nikoli ne konča. Pogled skozi veliko naravno odprtino za gradom, kjer je lepo vidna vpetost gradu v kraški prostor. V rovih pod gradom so imeli v časih, ko je bil grad še nekoliko manjši od sedanjega in je bila stiska s prostorom še večja, urejen konjski hlev. Ta je bil takrat prav toliko pomemben, kot je danes garaža. In jamski splet je skrival tudi najbolj presenetljivo prednost gradu - skrivni rov. Ko se človek ozre proti gradu in vidi za njim le navpično skalno steno, se mu zdi misel, da ta stena v sebi lahko skriva podzemni prehod, vse prej kot verjetna. A še enkrat je narava priskočila na pomoč človeku in grajskim prebivalcem poleg varnosti omogočala tudi skrivno pot na prosto. Vse tukaj napisano je na lep in, kot se za pravo srednjeveško legendo spodobi, tudi romantični način izpričano v legendi o drznem roparskem vitezu Erazmu, ki je v času, ko se je pred cesarsko vojsko skrival v gradu, dodobra izkoristil mnoge prednosti Predjamskega gradu. Le nemočno so se proti gradu ozirali cesarjevi vojaki, ki so »leto in en dan« vztrajali pod gradom in upali, da bo Erazmu zmanjkalo hrane. Skrivni prehod v steni za gradom mu je omogočal pot v svobodo in hrane mu ni nikoli zmanjkalo. Mogoče je prav to botrovalo temu, da seje vitez počutil v gradu kar preveč varnega, obupanim vojakom pod gradom pa se je posmehoval tako, da jim je ves čas pošiljal hrano ter jim s tem dokazoval, da mu tudi z obleganjem ne morejo do živega. Sele zvijača in podkupljivost Erazmovega služabnika je bila potrebna, da so ga ujeli ravno v tistem delu gradu, ki edini ni bil dovolj utrjen, da so mu bili s katapulti kos. Tako je pogumen in zvit vitez Erazem precej neslavno končal pod katapultnimi kroglami prav v trenutku, ko je bil na stranišču. Cerkvica žalostne Matere Božje v Predjami iz 15. stol., ki jo je leta 1449 posvetil tržaški škof Piccolomini, kasnejši papež Pij II. Ob njej se košato bohoti Erazmova lipa, ki naj bi bila po legendi stara častitljivih 521 let. Toda ljudski glas pogumnega viteza ni mogel tako neslavno pogubiti na stranišču in legenda se tako nadaljuje ter pravi, da so Erazma pokopali ob cerkvici v Predjami, njegovo strto dekle pa je na njegov grob zasadilo lipo. In ta lipa še vedno stoji ob cerkvici ter tako obiskovalcem s svojimi zavidanja vrednimi leti, sa jih šteje že 521, romantično govori o veliki ljubezni iz preteklosti. Izlet v Predjamo nam torej dandanes ponuja sprehod v preteklost, istočasno pa tudi na vsakem koraku prikazuje vpetost te preteklosti v kraški svet. Srednjeveški človek je postavil grad v kraški svet Predjame in si s tem zagotovil varnost, nam pa je zapustil čudovit spomin svoje iznajdljivosti in praktičnosti, s katerim nam še vedno vztrajno pripoveduje zgodbo preteklosti, iz katere se lahko veliko naučimo. Le prisluhniti ji moramo! Sergeja Kariž, prof. zgodovine in filozofije, vodnica po Predjamskem gradu Izhod iz skrivnega rova za gradom, ki ga je uporabljal že vitez Erazem in še danes nosi njegovo ime. Romantična zagledanost sedanjosti v preteklost se v Predjami enkrat letno slikovito pokaže, ko za en dan celotna vas zaživi v vzdušju srednjega veka in viteštva. Vse fotografije: Postojnska jama, turizem, d.d. &o KULTURNA DEDIŠČINA Pomembne izpričevalke nekega časa in prostora STARE KARTICE, RAZGLEDNICE, VOŠČILNICE* Marijan Slabe Pred tridesetimi leti ni bilo med obiskovalci v Trubarjevem antikvarjatu v Ljubljani zaslediti nikakršne posebne zavzetosti ali želje po razglednicah, izjemoma pa je bilo mogoče srečati človeka, ki bi te vprašal, ali se zanimaš za to vrsto danes tako zaželene kulturne dediščine. Takrat se je v omenjeni trgovini -govorim iz lastnih izkušenj - večkrat pojavljala množica tega blaga, na kar pa sprva tudi sam nisem bil pozoren, čeprav sem bil tod, vendar z drugimi nameni, čest gost. Priznati in poudariti moram, da mi je pozornost na kartice usmeril Stefan Tausig, nadvse razgledan in izkušen strokovnjak v antikvarnih vrednotah. Tako sem se spustil v precej zanimivo zbiralno akcijo za ustanovo, v kateri sem delal, ki je odlično uspela, uresničevati pa sta mi jo pomagala tudi Tausigova naslednika Marjan Podgoršek in Matjaž Glavan. Vsem naštetim moramo biti nadvse hvaležni za to, da so danes tako bogate zbirke prav tega gradiva tudi v posameznih, zlasti po dmgi svetovni vojni zraslih kulturnih ustanovah. Kmalu pa sem opazil, da se je poleg mene še nekaj ljudi precej zgodaj posvetilo zbiranju teh že nekoč tako priljubljenih predmetov, vendar v glavnem zaradi dopolnitve tematskih zbirk. (Ob tem še zdaleč ne smemo mimo dejstva, da so že v tistem času obstajali zbiralci s precej bogatimi zbirkami, ki pa se, razumljivo, v javnosti niso tako radi razkazovali.) Seveda pa se je število interesentov z leti spremenilo. Začela se je prava “gonja-lov” za tem gradivom bodisi v antikvariatu, bodisi na bolšjem trgu ali ad personam. Preprodaja, zamenjava in druge komunikativne oblike so med množico zbiralcev postale vsakdanjost, ki sem jo tudi sam občutil. Vedno znova se je pojavil kdo, ki je hotel izpolniti svoje želje. Priznati moram, da sem bil ob tem kar presenečen, saj na začetku do kartic nisem imel kakšnega posebnega odnosa, kaj šele globljega cilja z njimi, in sta me šele profesionalni razvoj v stroki • Pozdrav iz bipice. i, @russ ous Čippiza. » ; v/6,-4-. ,* ■ .?i* in strokovno poglabljanje v službi “prisilila” v iskanje vsebine in pravega smisla tega početja. Obenem sem tudi spoznal, da se je sčasoma zelo spremenila tudi materialna vrednost kartic, kar je razlog, da je bil zavrt normalen potek pridobivanja tega blaga za kulturno ustanovo, v kateri sem delal. O karticah je bilo že marsikaj izrečenega in napisanega Čeprav je bilo o karticah že marsikaj izrečenega in napisanega, s svojega stališča pristavljam še nekaj misli, ki naj bi bile le dodatek k zdajšnjemu poznavanju tega nezamenljivega gradiva. Slovar slovenskega knjižnega jezika razloži besedo “razglednica” kot “kartonček s sliko na eni strani za krajša sporočila po pošti”. Sinonim za oba izraza je tudi “kartica”. Če torej povem po domače, sodijo k temu pojmu prav vse kartice (nekoč so nekatere imenovali dopisnice), ki imajo na eni strani prostor za naslov in pripis, na drugi strani pa kakršno koli ilustrirano vsebino oziroma motiv. Rečemo lahko, da je kartica splošen in širši pojem ter pogosto uporabljen pojem kot “neizčiščen “ izraz, razglednica pa je le ena izmed njenih variant, Volčjigrad (p. Komfcn) Slika zgoraj: Pogled na Volčji Grad. Žig na hrbtni strani ima slabo viden datum, najverjetneje 22.8.1912. Natisnjena je bila leta 1908 - Iz zbirke dr. Branka Marušiča. Komen, Županska ulica. Na levi poslopja, v katerih so sedaj gostilna Špacapan, Občina Komen in Banka Koper. Iz zbirke Jožeta Volčiča. Slika na levi strani: Kartica - dopisnica »Pozdrav iz Lipice«, ki kaže kapelico s kipom Lurške Matere Božje. Napisana je bila 22. maja 1904 in odposlana v Carlsbad, kamor je prispela 25. maja 1904. Urednici revije Kras jo je ob začetku izhajanja revie podaril Matjaž Puc. Slika spodaj: Kartica revije Kras iz leta 1998 z motivom cerkve Device Marije v Tomaju. Namenjena je krajšim sporočilom in voščilom uredništva svojim bralcem. Fotografija: Egon Kaše iz Ljubljane; oblikovanje Lev Lisjak ki se po upodobitvah razlikuje od drugih. Izraz razgled (razglednica) pomeni pogled na nekaj, pri čemer sam (to poudarjam!) razumem pogled na posamezen kraj, objekt ali na nekaj, kar je v proštom, v naravi. Vsekakor pa ta pojem ne more zajeti izrazov oziroma podob, ki vsebujejo čustvene, emotivno naravnane in sploh nematerialno izražene - abstraktne motive ali imajo kakšen drug namen. Kaj vse prikazujejo te kartice in kako bi jih glede na njihove upodobitve lahko razdelili, je težko natančnejše določiti. Vendar poskušajmo to narediti na takle način: Razglednice prikazujejo kraje, mesta, stavbe, ulice, znamenja, parke,... - se pravi vse, kar se naslanja na naravo in prostor, torej tudi planinsko, jamsko, eksotično, turistično in podobno tematiko. Pogosto predstavljajo tudi nekdanjo prometno veljavo nekega kraja in njegov turistični pomen, zgodovinske zanimivosti in romantične lege. Skratka, odkrivajo bistvo vrednot, ki jih je kraj včasih imel. Pri nekaterih krajih, predvsem znanih turističnih točkah in romarskih poteh, kar ne moremo prešteti vseh izdaj razglednic. Med takšne uvrščamo, na primer: Bled, Bohinj, Blejski vintgar, Portorož, Postojnska jama, Rogaška Slatina, Brezje, Višarje itn. Sem sodijo tudi marsikatere priložnostne kartice, ki prikazujejo razne dogodke (slovesnosti, odprtje razstav ali železniških prog, velesejme, festivale, sokolske zlete in verske prireditve, pogrebe, naravne nesreče - požare ali povodnji itn.). Poleg razglednic poznamo tudi kartice z nezgodovinsko, narodno spodbujevalno, etnografsko ali umetniško, dmštveno-klubsko, naravoslovno in s sociološko tematiko (Rdeči križ, boj proti TBC - za dvig higiene, različne oblike ljudske pomoči - na primer F. Tratnik: Pomoč beguncem, propagiranje zavarovalniških družb), nadalje kartice z ljubezenskimi, humorističnimi in drugimi prizori, s trgovskimi in industrijskopodjetniškimi reklamami, z nabožno vsebino, z upodobljenim muzejskim in galerijskim inventaijem in dmge. Nadvse zanimive so tiste iz časov soške fronte. Izpostaviti je treba še voščilnice (za osebne praznike - godove, rojstne dneve, poroke in ob obletnicah pomembnih dogodkov ali človekovih dosežkov) in podobno. Posebna mikavnost, zlasti za zbiralce, so kartice, ki so izhajale v večjih skupinah (pa tudi albumih), nekatere tudi v KULTURNA DEDIS m daljšem časovnem razdobju, torej ne istočasno oziroma naenkrat, tako, da danes že težko zberemo celotno serijo. Med te bi lahko šteli voščilnice in sploh kartice slikarja Maksima Gasparija s predstavami pretežno etnografskega značaja, kartice Gvidona Birolle, voščilnice s podpisi avtorjev na originalu (na primer M. Sedej, M. Šubic) in redko ohranjene primerke še zdaleč ne dovolj ovrednotenega slikarja F. Kopača. Sem bi lahko priključili tudi kartice z božičnimi motivi oziroma jaslicami umetnice Ksenije Prunk. Zelo znan je še blok razglednic nekdanje Ljubljane izpod čopiča slikarja Frana Tratnika, potem upodobitve z velesejemsko propagandno tematiko Ivana Vaupotiča, kartice z motiviko Ljubljane E. Držaja itn. Vsak dober poznavalec tega gradiva pozna zbirko razglednic Ljubljana - Laibach slikarja Saša Šantla z motivi stare Ljubljane. Znana je številčno bogata zbirka razglednic z motivom Bleda raznih jugoslovanskih slikarjev. Gotovo je nadvse povedna tudi zbirka z naslovom Slovenska umetnost ali pa na nekdanjo Avstrijo nanašajoči se “avstrijsko-ogrski narodni tipi” (za nas “Slovenci”), Olomouc, Serie XXII. Zelo iskana je tudi serija Slovenski vsesokolski zlet. In še bi lahko naštevali. Še posebej naj se dotaknem kartic iz časa prve svetovne vojne z neposredno vojno in z njo povezano tematiko, ki nam jih je prav pred časom globlje razkrila razstava Goriškega muzeja o soški fronti. Na njej je bilo mogoče opaziti pravo bogastvo tega gradiva tako po vsebini kakor tudi po izraznosti, ki je ne samo vir zgodovinske izpovedi, ampak tudi izraz človekove notranjosti, stiske, bede, žalosti, sploh njegovega počutja ob takšni občečloveški tragediji. Med temi karticami najdemo primerke z risbami slovenskih slikarjev, na primer: Hinka Smrekarja, Božidarja Jakca, (ki je zanimiv tudi po prikazu drugih priložnostnih motivov), Maksima Gasparija in Antona Koželja, ki so s tem posegli tudi na to področje umetniškega ustvarjanja; seveda s specifično vsebino, primemo vojakovemu življenju in razmeram v tistem času. V to skupino lahko uvrstimo še zbirko kartic Vojska v slikah, ki jih je več kot 120. Dolga zgodovinska pot kartice Seveda pa je kartica skozi svojo zgodovino prehodila svojo pot, od prvih poskusov delne zapolnitve strani dopisnice s podobo v dmgi polovici 19. stoletja, dokler na prelomu v 20. stoletje te ni zapolnila v celoti. Na Slovenskem je treba njene začetke, kolikor je do zdaj znano, iskati nekje v osemdesetih letih 19. stoletja (na primer razglednica iz Slovenj Gradca nosi letnico 1892, natisnjena pa je bila Kostanjevica na Krasu. Spomenik padlim v prvi svetovni vojni, letnica 1 924. Iz zbirke dr. Branka Marušiča. že prej). Tu pa objavljamo, na primer, razglednico Komna iz leta 1889! Tisk je bil različen, čmo-bel ali obarvan. Ob tem naj povemo, da je bil tudi njen format že zgodaj različen, kar pa je običaj še danes. K razvoju kartice je pripomogel tudi vsestranski napredek poštne službe, fotografskih in tiskarskih tehnik in, ne nazadnje, razvoj dmžbe v celoti. Predvsem pa pogled na njen nacionalni in sploh sociološko pogojeni obraz. Okrog leta 1920 je nastopila prelomnica v tisku barvnih kartic - porajati se je začel ofsetni tisk - in kmalu je stara metoda koloriranja zatonila v pozabo. Bila pa je kartica tudi predmet zaslužka, pridobivanja sredstev, kar so v prvi vrsti “izrabljala” različna dmštva, cerkvene ustanove na romarskih poteh in kot reklamo razna podjetja. Danes težko našetejemo vse, ki so nekdaj tiskali to zdaj tako priljubljeno zbirateljsko in zgodovinsko dokazno gradivo. Že med leti 1895 in 1898 je v Ljubljani ugotovljenih 60 izdajateljev razglednic, pri tem pa niso upoštevane tuje tiskarne, ki so tudi skrbele za tovrstne potrebe pri nas. Varovanje oziroma zaščita kartic pred poškodbami in propadom je zelo pomembna zadeva. Upoštevati je treba vse pogoje, kot jih predlagajo restavratoiji, ki se ukvarjajo z zaščito papirnih dokumentov, kakor tudi fotografij. Spravljajnje v plastične ovitke, ki je danes postalo že kar običajno, se, kot pripovedujejo zbiralci, ne obnese najbolje; je le začasen, priložnosten varnostni ukrep za njihovo prenašanje, nikakor pa ni priporočljivo za dolgotrajno hranjenje. Zato bo zaenkrat še najbolj primerna (manj kovinska) škatla, v kateri bodo kartice - morda v prozornih papirnatih vrečkah - urejene po zbiralčevi želji. Opozarjam pa, da bi bilo potrebno marsikatero kartico (zlasti takšno, ki je redkost ali močno načeta), strokovno restavrirati in izboljšati nekakovosten papir. Najbolj trpijo kartice na vogalih, saj se ti najraje obrusijo ali odpadejo. Tudi svetloba na proštom hranjenja mora biti primerna, kajti opažamo, da kartice lahko izgubijo intenzivne barve. Tako jih Počitniško letovišče v Komnu za zaposlene v tovarni mila Solvay. Stala je ob vzhodnem robu Cirja, pred sedanjo komensko osnovno šolo. Natisnjena leta 1939, poslana leta 1940 - Iz zbirke Jožeta Volčiča. ne smemo hraniti v svetlih, odprtih, vlažnih ali pretoplih prostorih. Prav tako ne smejo utrpeti nobenega fizičnega oziroma mehanskega posega (stiskanja, upogibanja itn.). Zelo neokusno in z dokumantamovrednostnega vidika nesprejemljivo je s kartic trgati in odstranjevati znamke ali črtati po napisanem delu. Vsak poseg, ki bi skazil ali pokvaril te izdelke človekovega spomina in ustvaijalnosti, ne samo izniči njihovo vrednost, ampak kaže tudi na določen egoizem v dojemnaju tega blaga. Vselej seje namreč treba zavedati, daje to tako priljubljeno komunikacijsko sredstvo med ljudmi bodisi z namenom golega osebnega sporočila bodisi z opozorilom na kraj, v katerem je pisec trenutno bil itn., del kulturne dediščine ter da predstavljajo ti spomini poleg same podobe na kartici z nalepljeno znamko in nemalokrat s svojo vsebino in podpisom še dodatno vrednoto. Torej lahko pri vsaki kartici prepoznamo tri osnovne prvine, ki jo vrednotijo in jih je treba vedno upoštevati. Seveda pa lahko tudi vsak posamezen element še posebej izstopa s svojimi posebnostmi in zanimivostmi, kar še dopolnjuje njeno mikavnost in šarm. Kdo vse danes hrani to gradivo? Vseh ustanov seveda ni mogoče našteti, vendar nekateri muzeji in dmge inštitucije prav izstopajo po pomembnosti hranjenega gradiva: Narodni muzej v Ljubljani, Mestni muzej Ljubljana, Narodna galerija v Ljubljani ter Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Ljubljanski regionalni zvod za varstvo naravne in kulturne dediščine, Goriški muzej, muzej Pošte Slovenije in drugi. Sicer pa so z razgled- nicami in drugimi karticami bolj ali manj bogati vsi muzeji, arhivi in dmge podobne ustanove, ki so že po svoji osnovni dejavnosti imele nalogo zbirati to zvrst premične kulturne dediščine. Kako je z zasebnimi zbirkami, pa je težje govoriti. Najprej moramo ponoviti, da se prvi zbiralci niso pojavili šele v zadnjem času, torej po drugi svetovni vojni, ampak so se pojavili že kmalu po rojstvu prvih kartic, na prelomu 19. v 20. stoletje. Do začetka druge svetovne vojne so obstajale prav lepe zbirke, urejene v za tiste čase modemih, nemalokrat prav izjemno secesijsko zasnovanih albumih, ki imajo že sami po sebi posebno vrednost ter na zunaj in znotraj nosijo znake kakovostne opreme takratnega časa. Albume z zbranimi karticami so hranili po številnih, predvsem premožnih hišah, vendar so imeli pri zbiranju vsekakor drugačne motive. Zanimivi pa so tudi albumi z vzorci kartic, po katerih sije kupec pri trgovcu po svoji želji izbiral ponudeno blago. V njih so bile kartice že razvrščene na razglednice, voščilnice in dmge s specifičnimi prikazi. Tudi sam poznam nekaj takšnih primerov, ki so ponovno zagledali luč sveta ob prenovah oziroma pospravljanju podstrešij nekdanjih trgovskih hiš v starih mestnih jedrih. Pred leti je bil na podstrešju trgovske meščanske hiše v nekem manjšem slovenskem mestu najden album z bogato, danes že kar težko predstavljivo zbirko kartic z ljubezenskimi prizori, ki so izšle v začetku 20. stoletja. Človek kar ostrmi nad bogato paleto, ki se kaže v pristnosti upodobitev, izbiri motivov, koloritu, kakovostnemu tisku in seveda temu primernem papirju ter v zavidljivem estetskem dosegu izdajatelja, ki v vseh pogledih presega pogosto poznano kičavost. In ob tem seveda pomisli na današnje založnike, kako ob tej primerjavi izpadejo največkrat Knežak. Datum na žigu 21.3.1902. - Iz zbirke dr. Branka Marušiča. Knežak. - ” i i ,»<> 6390 KULTURNA DEDIS razmeroma revni in neiznajdljivi, pri čemer pogosto izstopajo prav kičasti izdelki. Zanimivo je tudi, kako je oblikovan sam album. Lahko ga štejemo za prvovrstni dosežek reklamnega izdelka v vsem njegovem zelo natančno prefinjenem izrazu takrat prevladujočega secesijskega sloga. Pravi izziv za zdajšnjo veliko množico nadebudnih oblikovalcev! Kakšne zbiralce te dediščine pa imamo danes? Gotovo je pri zbiranju primarna osebna želja, ki jo spodbudijo razni motivi. Poznam nekaj lastnikov zbirk, ki imajo neprecenljiv zaklad, na žalost pa ga mnogokrat opazujejo z meni nerazumljivega, ozkega stališča, ki presega zgolj ljubiteljsko naravo. Vendar je treba poudariti, da imajo zdajšnji zbiralci bistveno prednost pred nekdanjimi imetniki, saj imajo kartice danes še eno dodatno vrednost. To je starost, ki jo je treba še posebej izpostaviti. Danes bi lahko našteli različne tipe zbiralcev; na primer tiste, ki si gradijo zbirko na dotolčeni temi, tako na primer ljubitelje narave, gora, kraških jam, gradov, starih mest in krajev, nekdanjih dogodkov, domačih - rojstnih krajev, skratka vsega tistega, kar nekoga veže s spominom ali hotenjem po nekem spoznanju; ali pa »specialiste«, ki bi hoteli pri sebi na primer zbirko vseh Gasparijevih voščilnic, ki jih ni malo, ali vse kartice slikarjev »v njegovi senci«, G. Birolle in F. Kopača. Gotovo ne manjka tudi zbiralcev, ki si želijo obogatiti svoje znanje z zbirko kartic z vojno vsebino, kot na primer o soški fronti. Slišal sem za zbiralca, ki je zbiral samo kartice religioznega tipa, pa tudi za takšnega, ki zbira samo tiste upodobitve z rastlinsko motiviko, itd. Kartice vsebujejo izpovedno izročilo naše preteklosti Stare kartice, kamor sodijo tudi razglednice, so tisti del kulturne dediščine, ki s svojim izjemno bogatim izpovednim izročilom odlično dopolnjuje naše poznavanje razvoja življenja pri nas - zlasti tistega, ob prelomu 19. v 20. stoletje, in seveda tudi tistega do druge svetovne vojne - ter so pogosto nezamenljiv vir za prikaz njegove ustrezne podobe v različnih odtenkih in odrazih. Sv. Peter na Krasu (sedaj Pivka) Kolorirana kartica je bila poslana 27.12.1915. - Iz zbirke dr. Branka Marušiča. Balinanje v Komnu. Natisnjena leta 1 940. - Iz zbirke Jožeta Volčiča. Komen leta 1889. Pogled z vzhoda na fužino in cerkev sv. Jurija. -Najstarejša kartica iz zbirke Jožeta Volčiča. POŠLJITE KARTICE V OBJAVO! Uredništvo revije Kras vabi bralce, ki imajo kartice, razglednice, voščilnice s tematiko krasa in pokrajine Kras, naj jih pošljejo za objavo v reviji. Takoj po elektronskem preslikanju jih bomo pošiljatelju vrnili s priporočeno pošto. Na ločenem papirju, ne na kartici, razglednici ali voščilnici, napišite za vsak primerek, kdo je njen lastnik, kdaj je bila napisana, kdaj žigosana na pošti in kaj predstavlja. Če je na njeni hrbtni strani kakšno zanimivo sporočilo, dopolnjuje pa pomen kartice, pripišite tudi to. ' . r A0\ Svojo priporočeno pošiljko naslovite na: Uredništvo revije Kras, poštni predal 17, 6223 Komen! Pozdrav iz Komna. Bančni in poštni urad. Uredništvo Kartica je bila napisana 12. marca 1899. - Iz zbirke Jožeta Volčiča. Skratka, kartice vsebujejo še neko posebno vrednost, ki jim je lastna, saj moremo le na njih dojeti tiste tančine, povezane s človekom, ki jih ni mogoče nadomestiti, na primer samo z izpovedano oziroma tiskano besedo. Za študij življenja našega človeka so prave zakladnice, saj odkrivajo resnično ozračje nekega časovnega obdobja, dajejo prerez nekega življenjskega trenutka, ki je minil, a se v marsičem razlikuje od današnjega. Z njim poglabljamo spoznavanje o nečem, kar je nekoč bilo in se v takšni obliki nikdar več ne bo povrnilo. Na njih spremljamo »držo« človeka v določenih trenutkih zgodovine, podobo nekdanjega okolja, način življenja, noše in podobno. Gotovo imajo še posebno vrednost kartice, ki smo jih opredelili za razglednice. Danes z njimi odkrivamo vrsto domoznanskih in drugih podatkov, ki jih je zlasti povojni čas po letu 1945 zakril ali celo izničil. Takrat seje, in to največkrat stihijsko, čeprav pod masko tako imenovanih planskih in prostorskih študiozno zasnovanih elaboratov, močno ter včasih celo do nerazpoznavnosti spremenila podoba naše domovine. In prav to dokazuje ogledalo, ki ga zaznavamo na starih razglednicah. Zato moramo to zvrst kartic šteti za pravi in edinstveni zgodovinski spomin v najširšem pomenu besede, ki naj nam pomaga tudi k pravilnim sklepom o razpolaganju s slovenskim prostorom. Nadvse so zanimive tudi upodobitve notranjosti prostorov, predvsem njihove pohištvene arhitekture. Pomembno vlogo igrajo te stare kartice - razglednice tudi kot dokument naše tehnične dediščine. Na njih se kažejo podobe številnih mostov, ki so bili prave gradbene in arhitektonske mojstrovine ter estetski dosežki, a za njimi danes ni sledu niti v »skladiščih« papirnate, tehnične ali kakšne druge dokumentacije. Poleg mostov so upodobljene tudi prve tovarne, delovne hale s primarno infrastrukturo, mlini, žage, elektrarne, posamezni stroji, prevozna sredstva, od koles, vlakov in avtomobilov do ladij in zrakoplovov, ki so danes največkrat samo še v spominu naših dedov. Velik odmev med ljudmi so prav gotovo imele kartice z narodnospodbujevalnim oziroma nacionalnopropagandnim vsebinskim značajem. Nekdaj so nekateri celo menili, da so »razglednice« lahko element za enakopravnost med narodi in državami. Vsekakor pa njihov nacionalni, politični in socialnoekonomski vrednostni značaj še ni dovolj jasno poudarjen. Gotovo bi bilo treba te prvine ustrezneje obravnavati in jih ne puščati v opisni in tipološko-shematični predstavi, kakor si je to dovolil avtor. Pomen in sploh vrednost kartic nam v zadnjem času odkrivajo na svoj način tudi knjige (in ne nazadnje tudi drugi tiski, kot so na primer koledarji) z njihovimi ponatisi, ki govorijo bodisi o Sloveniji nasploh, o njenih območjih in posameznih krajih bodisi o njenem zgodovinskem obrazu itn. Mednje sodijo: Pozdrav iz slovenkih krajev, Pozdrav iz Ljubljane, Gorenjski kraji in ljudje, Dežela ob Cerkniškem jezeru, Vrhnika, prečuden kraj, Naprej zastave slave ... in druge. V teh izjemnih tiskarskih izdelkih so kartice na različne načine predstavljene bodisi kot zgolj dokumenti časa, bodisi kot dodatno slikovno gradivo itd. * Kartice, objavljene v tem sestavku, sta razen dreh prijazno posodila za objavo njihova zbiratelja dr. Branko Marušič iz Solkana in Jože Volčič - Stebel jev iz Komna, za kar se jima tudi v imenu bralcev revije Kras uredništvo zahvaljuje. Kako je pri Stebeljevih nastala obsežna zbirka razglednic Komna in njegove okolice, preberite v pripovedi Igorja Volčiča »Razglednice, šport in motociklizem« na 38. strani te izdaje revije Kras! Prof. dr. Marijan Slabe - znanstveni svetnik Filozofske fakultete v Ljubljani, konservatorski svetnik Ministrstva za kulturo in svetovalec vlade RS na Upravi za kulturno dediščino v pokoju, Ljubljana „„ KULTURNA DEDIŠČINA Dva predloga strokovnjakov OBNOVA ŽUPNIJSKE CERKVE SV. ŠTEFANA V DOLNJI KOŠANI V Dolnji Košani (ki so ji v preteklosti pogosto dodajali določilo »na Krasu«, enako kot bližnji Pivki, ki se je do leta 1 952 uradno imenovala Šempeter na Krasu) stoji župnijska cerkev sv. Štefana, katere stanje nujno terja obnovo. Ker ne bo na voljo toliko denarja, da bi jo bilo mogoče obnoviti naenkrat, bo morala potekati po stopnjah. Prva stopnja obnove se je pričela v začetku leta 2005, ko je župnija naročila obnovo zvonika. To je prisililo njegovo ostrešje, ki je bilo že tako slabo, da se je nagnilo proti cerkveni strehi. Obstajala je nevarnost, da se bo zaradi močnih sunkov burje sesulo prav na cerkev. Ker se župnija zaveda, da bo za zvonikom morala priti na vrsto tudi cerkev, ki je doživela v 20. stoletju več neusklajenih posegov, je sklenila pridobiti več strokovnih mnenj o njenem sedanjem stanju in strokovne predloge za povrnitev, kolikor je pač mogoče, v prvotnejše, bolj avtentično stanje. V ta namen je g. župnik Zdenko Štrukelj na pobudo avtorja tega uvoda najprej povabil na ogled cerkve umetnostna zgodovinarja iz dveh različnih generacij, Luko Vidmarja in dr. Ano Lavrič. Ker kaže odločitev košanskega župnika veliko kulturno ozaveščenost, je vredna javne omembe, saj bi lahko postala zgled tudi za druge župnije. Oba umetnostna zgodovinarja sta si dolnjekošansko cerkev ogledala 10. januarja 2005 in pripravila za župnijo dve ločeni, samostojni pisni mnenji. Ker vsebujeta tehtne ugotovitve in predloge, ki so zanimivi tudi za širšo strokovno javnost, utegnejo pa vzbuditi še kako dodatno mnenje morebitnih drugih poznavalcev te kraške cerkve, bi bilo škoda, ko bi ostali samo interni poročili. Z objavo v reviji Kras namreč postajata tudi koristni opori za izdelavo prihodnjega konservatorskega načrta te cerkve. Dr. Marjan Dolgan univ. dipl. lit. zgodovinar - Ljubljana, Doljna Košana Predlogi za obnovo župnijske cerkve sv. Štefana I. v Dolnji Košani Luka Vidmar Podobo župnijske cerkve sv. Stefana I. v Dolnji Košani, kakršno poznamo danes, so bistveno zaznamovali predvsem trije umetnostno zavzeti košanski župniki: Janez pl. Rampelij (1639-1665), Janez Krstnik pl. Fabris in Frayenthal (1720-1754) in Matija Torkar (1877-1898). Torkaijeva prezidava v neorene-sančnem slogu in manjše predelave, ki so ji sledile v 20. stoletju, so na žalost v več pogledih osiromašile prvotno baročno arhitekturo in opremo cerkve. Njeni notranjščini so dale leta 1944 povsem novo razsežnost tudi samosvoje freske Avgusta Černigoja. Prenova cerkve, ki se napoveduje v zadnjem času, se bo morala spopasti s popravljanjem napak iz preteklosti in z zahtevnim iskanjem ravnovesja med spomeniki iz omenjenih obdobij. Zunanjščina Torkaijeva prezidava med letoma 1880 in 1883 ter letoma 1896 in 1898, kije dokončno oblikovala današnji zunanji videz cerkve, je na srečo ohranila starejše, večinoma baročne kamnoseške elemente in jih nekaj na novo razpostavila. Ti elementi morajo ostati neokrnjeni (nepobarvani oziroma neometani) in poudarjeni tudi v prihodnje: podstrešni konzolni venec, kamniti šivani robovi na severni kapeli in klesanci na vogalih prezbiterija, rozetno okno in križ na podstavku na fasadi, okenski okviiji ladje in prezbiterija. Smiselno pa je, da se ohrani zunanji videz cerkve s konca 19. stoletja (gladek omet za stene in grob omet za šivane robove na fasadi, zvoniku, južni kapeli). Šivani robovi, oblikovani v ometu, naj se sicer obnovijo le na mestih, kjer so bili dodani konec 19. stoletja (fasada, južna kapela), oziroma na mestih, kjer £ ■ R$e mB&s IWe*t Slika na levi strani: Zvonik cerkve sv. Stefana v Dolnji Košani, g ki je nastal iz predelanega stolpa protiturškega tabora. I* šmmm Pogled na Dolnjo Košano z južne strani «S Id6«»i r Z’-;-,;:' . i:V, .O:"; ~288@(ftfc. ': v* - V ni mogoče predstaviti prvotnih kamnitih šivanih robov (zvonik), medtem ko naj ohranjeni kamniti šivani robovi ostanejo vidni (severna kapela, prezbiterij). Tudi zvonik naj ohrani podobo s konca 19. stoletja (omet, v ometu oblikovani šivani robovi), vendar naj se po posvetovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine iz Nove Gorice predstavijo srednjeveški arhitekturni členi, odkriti ob nedavnem snetju ometa (gotski portal v prvem nadstropju, line itd.). Vrhnje nadstropje stolpa, sezidano iz klesancev, naj seveda ostane neometano. Za zadovoljiv videz konice zvonika (jabolko, križ in petelin), je bistveno, da so vsi trije elementi iste barve - predlagana je bila pozlata. Barva ometa celotnega plašča cerkve, ki naj bo enotna tako za stene kot za šivane robove, mora biti po posvetu z Zavodom oziroma strokovnjaki izbrana z ozirom na obdobje zadnjega preoblikovanja fasade konec 19. stoletja in z ozirom na najkvalitetnejše kamnite dele zunanjščine. Posebne obravnave je vreden ovalni areal okrog cerkve, ki ga določajo vaške hiše in pokopališko obzidje na mestu nekdanjega tabora. Severni del cerkvene ploščadi je sedaj večinoma asfaltiran, ker vodi čezenj glavna pot do pokopališča. Ko bo dostop do njega speljan drugje, bi kazalo cerkveno okolico urediti s kombinacijo travnate površine in tlaka iz kamnitih plošč. Notranjščina Tudi v notranjščini bi morala morebitna prihodnja obnova poudariti najbolj kvalitetne, baročne dele arhitekture in opreme: slavoloki prezbiterija in kapel, veliki oltar, menzi stranskih oltarjev, dmga kamnoseška oprema (portal k nekdanjemu stopnišču na prižnico, kustodija, kropilniki, lavabo v zakristiji) in ohranjene nagrobne plošče. Portal k nekdanjemu stopnišču na prižnico bi bilo treba očistiti. Prvi korak k celoviti izboljšavi videza notranjščine je enotna prebelitev sten in obokov v ladji in v kapelah, ki so bile dekorirane sredi šestdesetih let 20. stoletja. Po posvetu z Zavodom oziroma s strokovnjaki naj se izbere primemo zadržana barva (npr. umazano bela). Prebeliti bi bilo treba torej progasto ornamentirane stene v ladji in križasto ornamentirane stene v kapelah. Poleg tega bi bilo treba prebeliti tudi sočasne proge v obliki križa v naslikanih »štukiranih« okvirjih na ladijskem stropu in v poljih na oboku kapel. Po drugi strani pa bi bilo zaradi arhitekturnega poudarka nujno ohraniti tri naslikane okvirje s konca 19. stoletja na stropu ladje in naslikana rebra oziroma oproge na obokih kapel. Barva teh členov naj bo izbrana tako, da se bo blago razločevalo od osnovne barve stene in se ujemalo z »zlato« barvo sten prezbiterija (npr. rumenorjava). Ob priložnosti takšne prenove bi bilo treba odstraniti novejšo leseno ograjo pevskega kora, ki se po obliki in barvi nikakor ne ujema niti z arhitekturo in opremo cerkve niti s tradicijo lokalne arhitekture, prav tako pa ni niti sama na sebi umetniški ali obrtniški dosežek. Po posvetu z Zavodom bi bilo najbolje vzpostaviti prejšnje stanje (preprosta belo obarvana lesena ograja iz obdobja po letu 1900) oziroma poiskati reštev, ki ne bi motila obstoječe arhitekture, še posebej ne njenih kamnoseško obdelanih členov. Černigojevo poslikavo na suh omet, ki je na oboku bolje in na stenah slabše ohranjena, bi bilo treba obnoviti. Obnova poslikave bi morala osvežiti barve in poudariti iluzijo zlatega mozaičnega ozadja, ki jo je želel ustvariti slikar. Daritveni oltar, sestavljen iz delov nekdanje obhajilne mize, mora ohraniti svojo sedanjo obliko, smiselna pa je njegova prestavitev proti velikemu oltarju, in sicer približno na mesto, kjer je nekoč stala obhajilna miza - pod slavolok. Pri morebitni prestavitvi oltarja in skrajšavi podija prezbiterija, ki sega sedaj pregloboko v ladjo, bi morali poskusiti rešiti tudi inkrustirana kamnita obhodna loka, ki sta bila po letu 1965 odstranjena z velikega oltarja in vdelana v podij pod daritvenim oltarjem. Glede na njuno stanje bi tedaj veljalo razmisliti o njuni rekonstrukciji. Mannoma krogla, kije zaključevala kupolo tabernaklja na velikem oltarju, naj se vme na prvotno mesto. KULTURNA DEDIŠČINA Prestavitev daritvenega oltarja in skrajšanje njegovega podija bi omogočila prejšnjo razpostavitev cerkvenih klopi, ki sedaj delno zapirajo dostop do kapel in zakrivajo kamnita slavoloka. Misijonski križ, ki visi sedaj na južni ladijski steni, bi morali zaradi skromne umetniške vrednosti vrniti na njegovo prvotno mesto, to je pod pevski kor. Tudi sedanja razpostavitev postaj križevega pota ni zadovoljiva. Predvsem sta moteča para postaj, ki pretesno obdajata oltarni sliki Srca Jezusovega in Srca Marijinega v kapelah. Slike križevega pota bi lahko morebiti visele na stranskih stenah kapele (nad spovednicami). Najbolje pa bi jih bilo vrniti na mesta, kjer so do nedavnega že visele: tja, kjer visi sedaj misijonski križ, in na ograjo pevskega kora. Prav nova lega tega križa v bližini prezbiterija in nova, neprimerno izbočena ograja pevskega kora sta namreč pred nekaj leti povzročili škodljiv premik nekaterih slik križevega pota v stranski kapeli in posledično pomšenje njegove simetrije v cerkvi, kar močno kazi njeno notranjo podobo. Cerkvena oprema iz časa obnove med letoma 1881 in 1898 in iz obdobja do prve svetovne vojne je umetniško kvalitetna (križev pot Janeza Šubica, sliki na stranskih oltarjih Matije Bradaške) oziroma obrtniško solidna (niši z Marijinim in Jožefovim kipom ob slavoloku, lestenec, prižnica, klopi in zakristijska omara), v sozvočju s tedanjo predelavo cerkve in zato vsekakor vredna ohranitve in vzdrževanja. Nujno pa bi bilo treba odstraniti novejši leseni opaž. Luka Vidmar, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, urednik Leksikona cerkva na Slovenskem pri celjski Mohorjevi družbi Pogled proti glavnemu oltarju in desni stranski kapeli. Mnenje in priporočila za obnovo župnijske cerkve sv. Štefana v Dolnji Košani Dr. Ana Lavrič V skladu z zakonom je treba obvezno najprej pridobiti konservatorski program Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Nova Gorica, Delpinova 16,5000 Nova Gorica, saj sodi župnijska cerkev v Dolnji Košani po svoji zem-ljepisno-upravni legi v njegovo pristojnost. Zato je treba tja vložiti prošnjo! Izhodišče za obnovo župnijske cerkve v Dolnji Košani mora biti skrb za čim večjo zgodovinsko avtentičnost in ubranost med elementi različnih umetnostnozgodovinskih obdobij, zato odsvetujem sodelovanje kateregakoli arhitekta, ker bo ta vnašal svoje sodobne elemente, ki bodo pokvarili zgodovinsko ubranost cerkve! Zunanjščina cerkve: - nujno je treba urediti drenažo okrog cerkve, ker so njeni zidovi vlažni; odstraniti je treba električno napeljavo s cerkvene fasade, ker ta kazi njen videz; na zvoniku in fasadi je treba napraviti nov omet: tanek, zaglajen; šivane vogale na cerkveni ladji in zvoniku nakazati v ometu s fugami in z bolj grobo obdelavo površine v istem nivoju (ne z barvo!); na zunanji steni prezbiterija (razen zgornjega dela) naj ostanejo vidni kamniti klesanci; - kamnite dele konzolnega zidca, ki teče pod robom cerkvene strehe, očistiti barve, vmesna polja naj bodo bela kot ves ostali fasadni omet; - predelati lesena okenska okvirja na fasadi (prečni lestvici na obeh oknih sta moteči, zato naj se odstranita ali pa vstavita še navpični letvici); - enotno pobarvati lesene okenske okvirje ter vsa vrata zvonika in cerkve temnejše rjavo; - zvonik: jabolko, križ in petelin na vrhu naj bodo enotno pozlačeni; - line iz preteklih zgodovinskih obdobij, ki so se pokazale v steni zvonika po odstranitvi starega ometa, naj ostanejo v novem ometu vidne. Notranjščina cerkve: - skrajšati marmornati podij, ki sega iz prezbiterija v cerkveno ladjo: sega naj samo do slavoloka prezbiterija; pokoncilski oltar, obrnjen proti vernikom, je treba ohraniti v sedanji podobi, ker je narejen iz prvotne obhajilne mize, vendar ga prestaviti nekoliko nazaj, pod slavolok prezbiterija; - sprednje klopi je treba prestaviti naprej, na njihovo prvotno mesto, da ne bodo več ovirale dostopa v stranski kapeli; - prestaviti misijonski križ na steno pod pevskim korom (na nekdanje mesto), na njegovo mesto pa spet obesiti tabli križevega pota (iz kapele), tako da bo spet vzpostavljena prvotna simetrija celotnega križevega pota v cerkvi; Glavni oltar s sv. Štefanom, papežem in mučencem; v sredini, na stropu del poslikave Avgusta Černigoja iz leta 1944. - preobesiti table križevega pota v kapelah: odstraniti j ih je treba iznad stranskih oltaijev, kjer »dušijo« oltarni sliki, in jih prestaviti k oknu oziroma nad spovednici, tako da ostaneta v kapelah nad stranskima oltaijema le oltarni podobi; odstraniti leseni opaž po vsej cerkvi, ker moti arhitekturno enovitost cerkve; - urediti ogrevanje pod sedišči klopi; - cerkveno ladjo in kapeli pobeliti enotno, in sicer belo, da bodo poudaijeni kamniti slavoloki, ki so pomembna kamnoseška vrednota cerkve; na stropu ladje je treba v svetli okrasni barvi naslikati (ponoviti) iluzionistične »štukatume« okvirje in iluzionistične zidce, ki obdajajo grlo stropa, prav tako tudi »štukirano« grebenje v kapelah; opustiti pa je treba vse stenske vzorce z navpičnimi črtami in srebrnimi križi; - obnoviti napis nad slavolokom prezbiterija (nekdanje latinsko besedilo na napisnem traku: »St. Stephanus, ora pro nobis!«), ki je stal do sredine šestdesetih let 20. stoletja in je izpričan na stari fotografiji glavnega oltaija; - če se najdejo originalni deli, naj se ponovno pozidata loka, s katerima je bil glavni oltar pripet na steni, vendar sta bila sredi šestdesetih let 20. stoletja samovoljno odstranjena; - strokovno restavrirati stenske slikarije v prezbiteriju (zaprositi Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije v Ljubljani za finančno podporo za obnovo Černigojevih slik!); v prezbiteriju ob slavoloku namestiti reflektorje za učinkovito osvetlitev glavnega oltaija (namestitev in barvo naj določi strokovnjak!); - okni v prezbiteriju naj bi bili nevsiljino tonirani s primemo Černigojeva upodobitev Kristusa Kralja na stropu prezbiterija. Avtor vseh fotografij: Tomaž Lauko dovolj svetlo barvo valovitega stekla (brez vzorcev), da bi poenotili prostor; določiti jo mora strokovnjak za osvetlitev; obnoviti niši na levi in desni strani slavoloka (sv. Jožef in Marija); v desni je treba odstraniti ramen staniol, primemo poslikati ozadje, lesena okvirja pa obnoviti oziroma predelati v zgornjem delu iz trikotniških v polkrožna, da se bosta formalno ujemala s slavolokom prezbiterija; - kropilni kamen ob stranskem vhodu v cerkev, ki pomeni lep kamnoseški dosežek, bi se mogel izkopati iz stene in postaviti ob steno ali samostojno ob kamniti steber, če ni vzidani del kotlice preveč uničen; če bo kropilnik stal samostojno, je treba vdolbino v steni zazidati; - odpreti krstilnico pod korom, odstraniti celotno leseno zaporo in namestiti okrasna kovana vrata; stare spovednice (vidne na fotografijah Zavoda za varstvo kulturne dediščine) bi bilo priporočljivo, če so ohranjene, spet postaviti v kapele in jih smiselno mizarsko dopolniti, ker so stilno uglašene s cerkvenimi klopmi, nove spovednice pa niso niti po obliki niti po barvi; - sodobna lesena ograja kora s svojimi lesenimi izboklinami grozljivo kazi podobo celotne cerkve; ta je namreč zasnovana v skladu s kraškim okoljem na kamnoseških prvinah, lesena ograja pa deluje v takšni cerkveni zasnovi neokusno in vsiljivo ekshibicionistično; prejšnja ograja (vidna je na fotografijah Zavoda za varstvo kulturne dediščene Slovenije v Novi Gorici), ki je bila gladka in je imela samo na sredini naslikano liro, je bila bolj primerna. Dr. Ana Lavrič, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Ljubljana PORTRET Doc. dr. Drago Čepar, direktor Urada vlade RS za verske skupnosti NAJNUJNEJŠA NALOGA URADA JE PRIPRAVA IN SPREJETJE ZAKONA O VERSKI SVOBODI Urad Vlade R Slovenije za verske skupnosti že šesto leto vodi kot njegov direktor docent dr. Drago Čepar, doma z Barke v Brkinih, po svojih koreninah tudi Kraševec, ki pa od začetka univerzitetnega študija živi v Ljubljani. Po poklicu matematik, informatik in politolog je dejavno prisoten in poznan v družbenem dogajanju prestolnega mesta Ljubljana in nasploh v slovenski javnosti. Med drugim je poznan tudi po pripravi in vodenju ekskurzij po Sloveniji in v zamejstvo, na katerih udeleženci spoznavajo našo kulturno in naravno dediščino. Pogovor z dr. Dragom Čeparjem predstavljamo kot njegovo pripoved o šolanju, poklicnem delu in vodenju Urada vlade RS za verske skupnosti ter o odnosu do pomembnih družbenih, socialnih in vzgojnih vprašanj sedanjega časa. Uredništvo B la m I « m Mi 1 Doma sem z Barke, moje korenine pa segajo tudi na Kras Rojen sem leta 1946 na Barki, v Brkinih blizu Škocjanskih jam. Moje korenine pa segajo tudi na Kras, v Kazlje, kjer je bila pri Grželovih doma moja nona (mamina mama). Za približno dvesto let nazaj vem, da so Čeparji živeli na Barki, za dlje v zgodovino pa moram to še raziskati. Nekateri pravijo, da Čeparji izhajajo s Koroške, kjer poznamo sotesko Čepa in goro, ki ji Korošci tako pravijo. Žena Ana je doma iz Bele Krajine. Njen dekliški priimek je Kos. Njen oče je doma pod Gorjanci iz Šentjerneja, mama pa je iz Gabrja. Imava pet otrok in dve vnukinji. Maturiral sem v Postojni s temo, kije povezana z narodnostnim vprašanjem: Trst po drugi svetovni vojni. V Ljubljani sem nato diplomiral iz tehnične matematike, magistriral iz operacijskih raziskav in pred kratkim tudi iz politologije. Doktoriral sem iz informacijskih in upravljalskih ved. Na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani sem kot docent pet let predaval metode opti-miranja in operacijske raziskave. Sedaj sem izvoljen v docenta, a zaradi pomanjkanja časa ne predavam. Službovanje na Inštitutu »Jožef Stefan«, na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve in Ministrstvu za obrambo Več kot dvajset let sem delal na Inštitutu Jožefa Stefana. Tam sem uvajal računalništvo v podjetja, tržil, nadziral in vodil domače in mednarodne uporabniške, vzgojno-izobraževalne in raziskovalne projekte ter na koncu vodil Odsek za uporabno matematiko s približno petdeset sodelavci. Od leta 1993 do leta 1997 sem kot državni sekretar za dmžino na Ministrstvu za delo, dmžino in socialne zadeve uvedel računalniško podprt sistem za izplačevanje družinskih prejemkov, ki izplača letno 300.000 pre- jemnikom 100 milijard SIT. To je po velikosti poleg pokojninskega in davčnega sistema naj večji sistem v državni upravi. Od leta 1997 do leta 2000 sem na Ministrstvu za obrambo delal pri vzgojno-izo-braževalnih projektih za srednješolce, zagotavljanju človekovih pravic, uvajanju duhovne oskrbe vojakov ter pri razvoju znanstvenoraziskovalnega dela za varnost in obrambo. Vodil sem prva romanja slovenskih vojakov v Lurd. Maja meseca vsako leto je namreč v Lurdu vojaško romanje, ki se ga udeležijo pripadniki oboroženih sil iz kakšnih 35 držav. Zbere se okrog 20.000 vojakov, skupaj z njimi pa pridejo še njihovi sorodniki in drugi. To je zelo pomembno srečanje, ki v Lurdu poteka že več kot štirideset let. V Lurdu je spomenik, na katerem so imena Francozov, ki so padli v prvi in drugi svetovni vojni ter drugih francoskih vojnah. Predenj vsako leto položijo venec predstavniki armad vseh teh 35 držav, ki so v teh vojnah sodelovale na katerikoli strani. Vsa ta leta so tam Nemci, Italijani, Belgijci, ... Prvič sem vodil tja Slovence leta 1998. Videli smo, kakšna promocija države je lahko udeležba na takšnem shodu! Na posameznih dogodkih smo bili skupaj z obrambnimi ministri različnih držav takratnih članic Nata, predsedniki teh držav, generali divizij, ki so imele takrat funkcije na Balkanu in drugje. To je bila izjemna priložnost za navezovanje stikov, lobiranje. Uvodna slovesnost je bila v cerkvi pod zemljo, ki sprejme 20.000 ljudi. Državne delegacije imajo voditelje na treh ravneh: civilni, vojaški in versko-duhovni -duhovni voditelj je navadno vodilni vojaški kaplan ali vojaški škof. Vsaka država je posebej najavljena. Na prizorišče pride s svojo zastavo, ki jo nosijo gardisti v svečanih uniformah. Francoski vojaški škof kot gostitelj pozdravi duhovnega vodjo romanja (rokovanje in objem) in 20 000 prisotnih zaploska. Udeležba na romanju leta 1998 in na vseh poznejših romanjih je gotovo pospešila uvajanje verske duhovne oskrbe v slovensko vojsko. To je bil uspešen projekt. Vojaki sojo sprejeli in postala je nepogrešljiva v vojaškem življenju, posebej na misijah zunaj Slovenije. Zdaj se več ne more zgoditi, da bi se slovenski vojak tisoč let po brižinskih spomenikih (ki so pretežno spovedni obrazci in dokazujejo, da so se naši predniki takrat, čeprav brez svoje države, spovedovali v slovenščini), po doseženi samostojnosti slovenske države, moral na skupni misiji zunaj Slovenije spovedati v tujem jeziku. Slika na levi: Moj gimnazijski profesor slovenščine Silvo Fatur je udeležencem ekskurzije pod lipo, na kateri je Vilhar pisal svojo »Lipa zelenela je..«, povedal še več o Vilharju, gradu Kalcu in o Levstiku, ki je tu zasnoval Martina Krpana. Slika spodaj: Na slovenskem svetoletnem romanju leta 2000 s papežem Janezom Pavlom II. in takratnim slovenskim metropolitom in ljubljanskim nadškofom dr. Francem Rodetom Na Ministrstvu za obrambo smo naredili izobraževalni projekt za srednješolce. Ko se je ukinjalo usmerjeno izobraževanje in seje na novo vzpostavljala gimnazija, sem bil namreč kot član strokovnega sveta za vzgojo in izobraževanje predsednik delovne skupine za obvezne izbirne vsebine, ki smo jih takrat uvedli v srednje šole. Ko sem prišel na Ministrstvo za obrambo, sem razmišljal, zakaj ne bi to ministrstvo v katalog obveznih izbirnih vsebin ponudilo nekega programa za seznanjanje srednješolcev z vojaškim življenjem. Razvili smo program enotedenskega vojaškega taborjenja, ki bo sedaj, ko imamo poklicno vojsko, prišel prav za pridobivanje kandidatov za vojaški poklic. Po tem programu je bilo veliko povpraševanje, izvajale pa so ga šole na Dolenjskem, Štajerskem, v Ljubljani in drugod. In moje sedanje delo... Sedaj sem direktor vladnega Urada za verske skupnosti, sodni izvedenec in sodnik porotnik. Že šest let si za skupno dobro PORTRET prizadevam in pridobivam izkušnje tudi na občinski ravni kot član ljubljanskega Mestnega sveta v svetniški skupini SLS. Tu se z razpravami in pripravljenimi točkami posebej zavzemam za slovenščino v javnosti in za občinsko družinsko politiko. Čeprav v opoziciji, sem v mestnem svetu uspel z nekaterimi predlogi, kot so bili na primer: sedeži na mestnih avtobusih za nosečnice in matere z otroki; občinska čestitka materam po porodu; letos sprejeti sklep, da se naslednje leto uvedejo v mestni občini Ljubljana, tako kot v mnogih dmgih občinah, denarna darila novorojencem... Kot član komisije za mednarodno sodelovanje spodbujam sodelovanje slovenske prestolnice z mesti in občinami s slovenskim prebivalstvom v sosednjih državah. Zavzemam se za pravno državo, demokracijo, človekove pravice, posebej za versko svobodo; pravice, večjo vlogo in večjo državno podporo družini; za šolo po meri otrok, razvijanje ustvarjalnosti in osebnih darov, razvijanje programov podjetništva za mlade, sodelovanje staršev, dijakov in študentov ter za odpiranje šole v družbo. Glede odnosa med družino in šolo pri vzgoji sem v strokovnem svetu zagovaijal vodilo; šola naj domačo vzgojo podpira, ne podira. Ko skušamo pojasniti, zakaj se je v zadnjih desetletjih povečalo nasilje in nedisciplina v šoli, ko otroci ne spoštujejo učiteljev, govorimo o splošni permisivnosti in napakah šolskega sistema. Sprašujem se, zakaj je dijak, ki v šoli ni spoštljiv do pro-fesoija, lahko zelo spoštljiv do svojega delodajalca, ko mu uspe najti delo. Ali ne tudi zato, ker mu šolsko spričevalo, ki mu ga bo Zunanje dvorišče premskega gradu z vodnjakom in premsko cerkvijo v ozadju. Udeleženci ekskurzije po starodavnem drevoredu prihajamo na grad Kaleč pri Zagorju. dal profesor, za razliko od delodajalca, ne zagotavlja možnosti zaposlitve in preživetja. To je tisto, kar seje bistveno spremenilo v zadnjih tridesetih letih! Šola, žal, ne daje več zagotovila za zaposlitev, zato se je zmanjšal njen ugled. In šola zaradi naraščajoče količine in hitrega spreminjanja znanja tega zagotovila ne more dati, ker ne ve in ne more vedeti, kaj učiti posameznika, da bo čez deset let lahko živel. Odgovornost za lastno poklicno življenjsko pot prevzemajo posamezniki in njihove družine, ki morajo na osnovi poznavanja darov in želja posameznika v raznolikosti milijonov poti in spreminjajočih se poklicev najti najboljšo pot. Tega ne zmore klasična šola, v kateri za svet milijonov poklicev na stotisoče ljudi pridobiva isto znanje na serijski način. In če prevzemajo odgovornost, morajo dobiti čas, dajo udejanijo. Torej ne povečevati časa (niti dnevno, niti v številu let), ki ga otrok prebije v organizirani šoli, pač pa povečati čas namenjen uresničevanju osebnih darov. V okviru šole bi bilo treba dijaka spodbujati, da prevzame večjo odgovornost zase tako, da se mu da večjo možnost oblikovati lasten program. Sistem obveznih izbirnih vsebin je korak v tej smeri, zato sem z veseljem prispeval k njegovi postavitvi. Ob usmeritvi »manj obveznega, več izbirnega«, pa osnovno jedro seveda mora ostati. Veliko nastopam tudi v javnosti Na radiu, po televiziji, za okroglimi mizami, v 200 pisnih prispevkih ter na še več samostojnih predavanjih v Sloveniji, zamejstvu ter zdomstvu zagovarjam družini in življenju prijazne misli. Napisal sem knjigo “Za družino in življenje” ter v knjigi “Človekove pravice v Sloveniji danes” poglavje o človekovih pravicah na socialnem področju. Na zadnjih volitvah sem doživel veselje in čast, da so me domačini povabili, naj kot kandidat Slovenske ljudske stranke kandidiram v občinah Sežana, Divača Hrpelje Kozina in Komen. Lep je bil predvolilni čas, ko sem predstavljal svoj program po Vrheh, Tr K Mariji, Lurški Materi božji v Lipico smo prišli, ko je bil že mrak in popoln mir. Na Premu je bil v šoli rojen Dragotin Kette. Zato tudi postanek na tamkajšnjem gradu. ter kraških in brkinskih vaseh. Zavzemam se za visokošolsko središče v Sežani in Štanjelu, za boljšo povezavo kraških občin med seboj pri skupnih projektih in za sodelovanje s sosednjimi občinami in slovenskim prebivalstvom v Italiji. Posebej me je razveselila novica, da sedaj med Komnom in Devinom vozi turistični avtobus. Lokev bi s svojim muzejem, cerkvijo s Kraljevo poslikavo, spomeniki tisočletne in novejše zgodovine morala posebej po vstopu v EU postati žarišče negovanja in posredovanja zgodovinskega izročila. Zagotoviti je treba enakomeren razvoj podjetništva, ohraniti kulturno in naravno dediščino ter pospešiti kmetijske in dopolnilne dejavnosti, da bodo z ohranitvijo in uvedbo razpoznavnih pridelkov ohranile kraške in brkinske vasi. Rešiti in ohraniti moramo romarsko vremsko cerkev Marije Vnebovzete s freskami iz petnajstega stoletja, ki je razpokana in močno poškodovana, ker jo izpodjeda in grozi pomšiti zemeljski plaz. Pri srcu mi je slovenska beseda, rodna Primorska, posebej Brkini in Kras; zanimam se za slovensko narodnostno vprašanje in za zgodovino. Leta 1970 sem prejel priznanje »28. avgust« za posebno prizadevanje za napredek občine Sežana. Tri sezone, od leta 1964 do leta 1966, sem kot študent vodil obiskovalce na oglede v Škocjanske jame. V jami vidite ploščo, ki označuje, do kod je narasla Reka 2. septembra leta 1965. Prav tisti dan sem kot študent-vodič vodil obiskovalce do narasle Reke. Slovenijo in Primorsko sem rad gledal tudi od zgoraj. Kot ljubitelj slovenskih gora sem (skupaj s sinom) prehodil Slovensko planinsko pot od Maribora do Ankarana pa še kaj za povrh. Za zvestobo planinstvu sem prejel Častni srebrni znak. Moje delo v Uradu vlade RS za verske skupnosti Predvidevam, da so bile za moje prvo imenovanje za direktorja Urada vlade RS za verske skupnosti junija 2000 odločilne moja izkušnja vodenja v državni upravi, izobrazba ter seznanjenost s problematiko cerkva in verskih skupnosti. Takrat sem na Ministrstvu za obrambo uvajal duhovno oskrbo vojakov, v ljubljanskem mestnem svetu pa sem pri sprejemanju prostorskih aktov in tudi dmgače opozaijal na to problematiko. Že na Ministrstvu za obrambo sem prišel v stik z mnogimi verskimi skupnostmi, ki delujejo po svetu, in ne samo s tistimi, ki so pri nas najbolj razširjene. Udeležil sem se več svetovnih srečanj vojaških kaplanov v organizaciji ameriške vojske in se obogatil s pozitivno izkušnjo sožitja med verami. Za sožitje med verami težko najdemo tako dober model, kot je vojaška duhovna oskrba. Na srečanju vojaških kaplanov, ki ga je vodil blizu Dunaja judovski kaplan, vodja vojaških kaplanov ameriških vojaških sil v Evropi, je ta najprej povedal, kako se je odločil za duhovniški poklic. Zgodilo se je v Vietnamu, kjer mu je bil za zelo pozitiven zgled katoliški kaplan. Pri nas sta zaradi dogajanja v zadnjih šestdesetih letih pomen verske razsežnosti človeka in njena vloga v vsakdanjem življenju podcenjena, zavest o tem pa delno izbrisana. Sprejeta Prostorska zasnova Prostorskega plana Mestne občine Ljubljana na primer vsebuje opise mestnega, četrtnega in lokalnega središča. V njih najdemo občinsko upravo, kino, opero, gledališče, zavarovalnico, hotel, banko, šole, bolnišnice, muzeje, galerije, pošte, trgovine, vrtec. V teh opisih pa zaman iščemo cerkev, ki je v središču slovenske vasi, trga ali mesta ni mogoče prezreti, ki se od vseh naštetih objektov najpogosteje pojavlja, zaseda prostor, ustvarja prometne tokove in potrebo po parkiriščih in jo je ne glede na odnos do nje nujno treba upoštevati kot dejavnik v proštom. Tu je v naši zavesti slepa pega. Za odpravo te slepe pege je potrebno prizadevanje in čas. Tako kot pri uvajanju duhovne oskrbe vojakov sem marsikje oral ledino. Tudi naloga direktorja Urada Vlade RS za verske skupnosti je zame velik izziv. Po prvem imenovanju leta 2000 je v 'jf » sj2? PORTRET ___________ letu 2003 zakon določil javni natečaj. Prijavil sem se, izkazal potrebne pogoje in znanja ter bil spomladi 2004 imenovan za mandat petih let. Urad vodi evidenco verskih skupnosti, spremlja njihov položaj ter izdaja potrdila o njihovi pravni osebnosti. Verskim skupnostim nudi strokovno pomoč in jih obvešča o zanje pomembnih predpisih, nakazuje jim sredstva za delno kritje pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja duhovnikov in redovnikov, spremlja izvajanje področnih predpisov in sodeluje pri njihovi pripravi, pripravlja predloge in gradiva za odločanje vlade, organizira srečanja in pogovore s predstavniki verskih skupnosti v obliki delovnih sestankov, posvetov, prazničnih sprejemov... Sodelujemo z ministrstvi in drugimi organi pri reševanju odprtih vprašanj verskih skupnosti ter dajemo strokovno in administrativno podporo Komisiji Vlade Republike Slovenije za reševanje odprtih vprašanj verskih skupnosti; spremljamo mednarodne konference in sodelujemo z ustreznimi službami v drugih državah. V okviru nalog Urada sodelujem z vsemi verskimi skupnostmi, intenzivnost pa je bolj odvisna od njih; koliko me vabijo in koliko imajo problemov, odprtih vprašanj, zahtevkov za potrdila. Ko sem na Barki hodil v dmgi razred osnovne šole, seje pouk začenjal sicer ob osmih, vendar je bilo treba do takrat že prignati krave s paše. Zato smo vstajali s soncem. Če si gnal čredico po vasi, sonce pa je bilo že preveč nad obzorjem, si lahko slišal klice vrstnikov in starejših, da imaš »faral«, torej ročno svetilko na petrolej. To pa je bila huda sramota! Pozneje, ko sva z očetom hodila kosit še s koso, je bilo tudi treba vstajati s soncem, kajti Naša skupina je prisluhnila zavzeti pripovedi lastnika muzeja v Lokvi gospoda Rožeta. Vse fotografije: D. Čepar Postulator v beatifikacijskem postopku za mons. Jakoba Ukmarja, slovenski duhovnik Dušan Jakomin, nam je pod prižnico v cerkvi v Skednju, na kateri je Ukmar za binkošti 1931 povedal svojo slovito pridigo o sožitju med narodi, spregovoril o tem velikem Slovencu in kristjanu. »dobre kose, mrzle rose, rada travca se kosi!«. Malico so prinesli med osmo in deveto uro. No, teh navad se sedaj ne držim več čisto natančno. Na urad pridem med šesto in sedmo uro, zapuščam pa ga, če mi uspe, okrog četrte ure popoldne, ko grem na kosilo, ki je tudi moj prvi obrok. Za malico si redko vzamem čas. Zvečer, pa tudi ob sobotah in nedeljah, so na vrsti še dogodki, ki so povezani z mojim delom: srečanja s cerkvami, z verskimi skupnostmi in z njihovimi predstavniki na bogoslužjih, otvoritvah, tematskih pogovorih (na primer škofijski dan, mladinsko srečanje), proslavah (tudi državnih ali v organizaciji tujih veleposlaništev) ali sodelovanje na pogovorih za medije. Najnujnejša naloga Urada je priprava in sprejem novega zakona o verski svobodi. Sedaj veljavni Zakon o pravnem položaju verskih skupnosti, sprejet leta 1976, zadnjič dopolnjen leta 1991, očitno ni v skladu z Ustavo, zato je nujno sprejeti novega, ki bo to področje urejal času primemo in uredil nekatera področja, o katerih veljavni zakon ne pove ničesar. Prostor in oprema ter drugi delovni pogoji omogočajo učinkovito delo, težava pa je z varčno odmerjenim številom delavcev (poleg direktorja in tajnice so še štirje) in z njihovim precejšnjim menjavanjem. To povečuje obseg dela, tako da še dopusta ni mogoče izkoristiti. Na Primorskem sem letos v okvim vladnega obiska skupaj s predsednikom vlade Janezom Janšo in s predsednikom Komisije za reševanje odprtih vprašanj verskih skupnosti dr. Lovrom Sturmom obiskal škofijo v Kopm, sam pa sem obiskal še nekaj katoliških župnij. Binkoštno cerkev v Izoli, Adventistično cerkev, Islamsko skupnost in Scientološko cerkev v Kopm, cerkev Živa voda v Portorožu in Skupnost za zavest Sri-Gourange pri Marezigah. Slovenske duhovnike iz Avstrije, Italije in Madžarske ter tiste, ki delujejo med zdomci, vsako leto povabimo na tradicionalni božično-novoletni sprejem. Letos smo bili veseli udeležbe gospoda Vončine in gospoda Jakomina s Tržaškega ter gospoda Kopeiniga s Koroške. Koprski duhovnik Srbske pravoslavne cerkve gospod Tomo Cirkovič je lani sodeloval tudi pri našem obisku Srbske pravoslavne cerkve v Trstu, kamor nas je povabil zagrebško-ljubljanski metropolit gospod Jovan Pavlovič. Urad kot vladna služba spada pod generalni sekretariat vlade Republike Slovenije. Moja neposredna predstojnica, generalna sekretarka vlade, uspešno zagotavlja pogoje za delo urada in prizadevno pomaga tudi z nasveti in ukrepi pri posameznih nalogah. Z dmgimi organi sodelujemo, kolikor je zaradi dela potrebno; najbolj intenzivno sedaj s Komisijo Vlade RS za reševanje odprtih vprašanj verskih skupnosti, ministrstvi in vladnimi službami pri pripravi zakona in reševanju odprtih vprašanj verskih skupnosti. Vprašujete po mojem odnosu do naše kulture ter kulturne in naravne dediščine... Kot v večini primorskih dmžin so bile tudi pri nas, ne samo v domači knjižnici, ampak tudi v glavi in v srcu, Prešernove in Gregorčičeve poezije. Globoko sem doživljal mamine in očetove pripovedi o težkih časih pod Italijo, ko so morali otroci čez noč preiti s slovenskega pouka na pouk v italijanščini in ko so morale tri očetove sestre s trebuhom za kruhom v Argentino. O prvih volitvah v italijanski parlament leta 1921, ko je oče kot otrok pomagal staremu očetu raznašati letake “Vsi enotno za slovensko lipo”; ko so bili izvoljeni Sček, Vilfan, Besednjak, Podgornik. Poslušal sem o očetovem sojenju in obsodbi na devet let ječe in na trajno izgubo pravice do državnih služb, o sardinskih zaporih v trdnjavi Castiadas. Oče je bil obsojen januaija leta 1942 kot italijanski vojak v procesu v Neaplju. Zavezniki so ga konec leta 1944 osvobodili, v Neaplju se je prijavil in potem preko Barija odšel v četrto prekomorsko armado. Kot borec njene prve tankovske brigade je preko Splita in Dalmacije v prvih dneh maja 1945 kot osvoboditelj prišel v Trst in potem skupaj s soborci jokal, ko gaje moral brez boja zapustiti. Tako je razumljivo, da rad berem Prešerna, Kosovela, Gregorčiča, Ketteja, Gradnika in Alberta Miklavca. Bral pa sem tudi pesmi svojih dedov. Oba moja stara očeta Karlo Čepar in Mohor Prelec sta pisala pesmi. Očetov oče je pesmi »Slabi časi« in »V sežanski celici« napisal leta 1942 v italijanskih zaporih v Sežani. Te pesmi so takrat vaščani in tudi dmgi znali na pamet: »Slabi so začeli časi, po Brkinih in po Krasi, bodi star že ali mlad, pride tu v sežanski grad...« Pesem se konča z optimističnim zaključkom: »Vendar tud’ ti 'zlati časi’ bodo enkrat le minili, Kraševci in tudi mi, bodemo še skupaj pili!« Opis sežanske celice pa začne z besedami: »Nič prijetno ni to stanje, to brezplačno stanovanje; bolje je, da dobro plačaš in svobodno se obračaš...... Pesem »Mussoliniju v album«, ki jo je napisal doma na Barki leta 1944, je poučna za tistega, ki ne pozna resničnosti in občutenj tistega časa: «Mussolini, čmi krokar, naše si svobode ropar,...«. Zaključek pa je vedno pozitiven: «.. .nam namenil si le smrt, zdaj tvoj čmi kljun je strt; strta črna je golazen, zrak bolj čist je in prijazen.« Mamin oče pa je v pesmih »Barska himna«, »Kosec«, »Kmet«, »Enakost je nemogoča« po dmgi svetovni vojni po svo- jem sedemdesetem letu kot trden, izkušen in preizkušan kmet razmišljal o takratnih družbenih projektih: «Enakost bo takrat svojo pravo moč dobila, ko bo zemlja brez obdelovanja rodila. Takrat bomo brez kozarcev vince pili in iz rešeta ga točili.« Občasno popeljem prijatelje in znance po Sloveniji? Zgodovino me je na gimnaziji v Postojni kot razrednik učil znani narodnjak Franc Zupan, kije pozneje organiziral in vodil zelo dejaven krožek OZN in v tem okvim skrbel za stike dijakov s Slovenci v sosednjih državah. Sedaj je že v pokoju, vendar je krožek na postojnski gimnaziji lani še vodil. V Ljubljani sem zaznal (v povprečju) premajhno poznavanje slovenske zgodovine in sedanjih prizadevanj Slovencev v različnih pokrajinah in državah; posebej »Kranjci« premalo v živo poznajo lepote in pozitivno izkušnjo »Primorske« in dmgi h nesrediščnih slovenskih pokrajin. Zato sem si kot posebno poslanstvo v okvim svetniške skupine Slovenske ljudske stranke v ljubljanskem Mestnem svetu v skladu z njenim programom zastavil povezovanje slovenskega kulturnega prostora in poglabljanje korenin narodne zavesti in narodnega zavedanja. V obliki avtobusnih ekskurzij smo nekajkrat obiskali Beneško Slovenijo (Matajur, pred nedavnim oskrunjen Trinkov grob v Trčmunu, dvojezično šolo in vrtec v Spetru Slovenov, Landarsko jamo). Od tod smo prinesli pozitivno sporočilo. Ko smo bili tam na obisku leta 1991 s šolskim ministrom dr. Petrom Vencljem, je bilo v dvojezični vrtec vpisanih pet otrok. Ti so šli potem naprej v dvojezično šolo, ki pa je bila privatna - treba jo je bilo plačati in še na koncu leta delati izpite za priznanje ocen. Sedaj je tamkajšnja dvojezična šola najboljša šola v okolici in je od države priznana. Ob našem zadnjem obisku je bilo vpisanih 160 otrok. Uči se v obeh jezikih in učitelji so navdušeni. Interes za vpis je zelo velik, ker so možnosti za zaposlitev dvojezičnih otrok večje. Čudovita izkušnja, kaj vse je mogoče narediti, če je volja in želja. V krajih, kjer naj Slovenci ne bi več obstajali. Nekajkrat smo prehodili pot naših dedov po spominskih krajih bojev v prvi svetovni vojni na 2000 metrih nadmorske višine (Batognica, Km,...). Po njej sem vodil 5. in 6. julija letos tudi predstavnike devetih verskih skupnosti. Obiskali smo kraj velikega pivškega tabora, ki gaje leta 1869 na svojem gradu Kaleč organiziral Miroslav Vilhar pod geslom »Čujte gore in bregovi, da sinovi Slave smo!« (ter Prem, Silentabor, vremsko cerkev in skupnost Srečanje, Lokev, Vilenico, Lipico), Trst po poteh svetniškega kandidata msgr. Jakoba Ukmarja, Kočevsko od Jelenovega žleba, Grčaric, Kočevske reke in Gotenice do muzeja Kočevarjev in grobišč na Rogu. Ko sem letos slišal za težave pri zagotavljanju obstoja Stalnega Slovenskega gledališča v Trstu, sem organiziral večerni obisk predstav. Dogodku smo dali ime »Srce v gledališču«. Predstave Dej a Husu se nas je udeležilo 80 obiskovalcev, predstave Uduva Rošlinka pa 70 dodatnih obiskovalcev. Vsakokrat si na poti v gledališče ogledamo še kaj drugega. Seveda avtorstva teh obiskov ne držim zase, ampak rad pomagam vsakomur, iz katerekoli skupine ali stranke, ki bi hotel kaj podobnega pripraviti. Posebej bi bilo to primerno za stalne, morebiti abonmajske obiske slovenskega gledališča v Trstu v tej in v prihodnjih sezonah. LIKOVNA UMETNOST Druga mednarodna likovna delavnica ESPRIMA 05 ŠTANJEL KOT LIKOVNI Nelida Nemec Zavedajoč se, da so za prepoznavnost likovnega trenutka časa in prostora pomembna vsa področja vizualne ustvarjalnosti in da okvire odločitvam o konceptu vselej določajo tudi finančne možnosti, je letošnji izbor selektorice umetnostne zgodovinarke Nelide Nemec za 2. mednarodno likovno delavnico ESPRIMA 05 v Štanjelu med 3. in 8. julijem 2005 zajel tiste ustvarjalce, ki ostajajo znotraj klasičnega likovnega medija, svoja likovna hotenja izražajo na klasičen slikarski ali kiparski način in sta jim slika na platnu ali kip v kamnu pomembno izrazilo. Izkušeni eminentni ustvarjalci, ki pomembno sooblikujejo sodobni likovni prostor, in tudi taki, ki šele stopajo na pot umetnosti in iskanj lastne likovne poetike, so z velikim veseljem in z globokim navdihom ustvarjali v enem izmed najlepših kraških naselij. V lastnem prepoznavnem likovnem rokopisu so zabeležili utrip, spomin, pogled, vizijo in preprosto lepoto, ki jih je prepoznalo njihovo ustvarjalno oko in zabeležila njihova roka. Vsak zase so ustvarjali svojo »sliko«, ki jo v Galeriji Lojzeta Spacala na Gradu Štanjel vse do 4. septembra letos lahko dojemajo na svoj način; lahko tudi tako, kot je napisal Marcel Duchamp, ko so »gledalci tisti, ki naredijo sliko«. To svojo sliko o ustvarjalcih in o okolju, ki je spodbudilo njihova ustvarjalna iskanja, si obiskovalci Štanjela lahko ustvarijo z ogledom izbora del, ki so razstavljena v prvem nadstropju štanjelske galerije. Šestnajst likovnih ustvarjalcev iz Avstrije, Italije, Slovenije, Hrvaške ter Srbije in Črne gore, slikarki, slikarji in kipar Črtomir Frelih, Tomaž Gorjup, Simon Kastelic, Mira Ličen Krmpotič, Karel Pečko, France Slana, Damjan Švara, Melita Vovk, Franco Dugo, Mario Palli, Simone Settimo, Franz Berger, Robert Primig, Niko Šturm, Zdravko Milič in Boris Dragojevič so v sodelovanju z Občino Komen ter v organizaciji družb Ganeš in Brina svetovanje v začetku julija na Gradu Štanjel s svojimi številnimi deli potrdili, da imajo taka IZZIV druženja v slovenskem prostoru z več kot stoletno tradicijo še vedno temeljno ustvarjalno moč, ki kreira likovne poti in videnja, ter ponujajo ustvarjalno izkušnjo. Ustvarjalno izkušnjo, ki bogati tako opuse sodelujočih kot prostor, kjer nastajajo, z vsebinskim nabojem v tistem nezavednem toku notranjih iskanj, ki odsevajo trenutni ustvarjalčev navdih, domišljijo, čustvo in izkušnjo. Vsak izmed povabljenih umetnikov jih je zabeležil na način, ki ga prepoznavno nosi v sebi. Ustvarjalna iskanja ostajajo vselej intimna, notranje podoživeta, ustvarjalni procesi mentalnih in čustvenih odzivanj enako vpeti v posameznikovo nrav, čeprav jih ustvarjalec Razstavo po končani likovni delavnici je odprl komenski župan Uroš Slamič. m M Nastala dela so umetniki predstavili v Galeriji Lojzeta Spacala v Štanjelu izrazi kjerkoli: v varnem, vsak dan obdajajočem ga okolju svojega ateljeja ali zunaj, v naravi, med ljudmi, v novih prostorih. Ustvarjalec vedno ostaja sam s seboj, v komunikaciji s sabo pa tudi s prostorom in z življenjem, kar se reflektira v njegovem videnju, čutenju, podoživljanju, analiziranju. Pa naj bo pripadnik starejše, srednje, mlajše ali najmlajše generacije, ali pa naj bo navdušen in oprt na abstraktno ali figuralno likovno govorico! Vselej je ustvarjalni proces njegov, njemu lasten in prepoznaven. Vselej je omrežen s svojo prepoznavno poetiko, prepoznaven v svoji likovni abecedi, sporočilen s svojo kompleksnostjo umetniške osebnosti! Štanjel, ta biser kraške arhitekture, ta monumentalen kompleks, ki ponuja ustvarjalcem in obiskovalcem veliko notranjo bogatitev, bi z bolj organizirano ponudbo kulturnih dogodkov, s še bolj inovativnim odkrivanjem bogastva iz kulturne, tudi etnološke zakladnice, z večjo povezanostjo med kulturo in turističnimi vsebinami, z večjo ponudbo obrtnih izdelkov in kulinaričnih dobrot lahko privabljal še veliko več domačih in tujih obiskovalcev. Čeprav Štanjel lahko dojemamo na različne načine in z različnih zornih kotov, pa sta tako ustvarjalčeva kot gledalčeva svoboda vselej omejeni samo z njimi samimi. Zato se mu z odprtostjo in v ljubezni odpirajmo in vanj prinašajmo samo tisto, kar bo bogatilo vse - ustvarjalce, obiskovalce in tudi domačine! Mednarodna likovna delavnica Esprima 05 Štanjelu pomeni veliko popestritev tako v času bivanja in ustvarjanja umetnikov kot tudi v času od odprtja do zaprtja razstave, ki obiskovalcem ponuja vpogled v sodobni likovni trenutek širšega srednjeevropskega prostora. Razstava, ki jo spremlja bogat katalog tudi v angleškem prevodu, bo v septembru prenesena v koprsko Pretorsko palačo, pozneje pa bo gostovala tudi v Gorici, Celovcu in v Ljubljani. Nelida Nemec, univ. dipl. umetn. zgodovinarka, Tomačevica Pogled na grajsko dvorišče v Štanjelu ob koncu mednarodne likovne delavnice ESPRIMA 05. Vse fotografije: B. Rustja mm :S^»: -V’A. aJŽf : i: ' ''4 LIKOVNA UMETNOST V Cankarjevem domu v Ljubljani razstava »Drobna dela na papirju« MUŠIČEVA ZAKORENINJEN V KRAŠKEM SVE Nelida Nemec I Prva posthumna razstava daje na ogled dvesto drobnih Mušičevih del na papirju in 27 grafik, ki sta jih od leta 1978 s posebnim odnosom in veliko ljubeznijo zbirala Lia in Maurizio Zanei iz Trsta ter tako ustvarila prepoznavno zbirko, ki subtilno razkriva umetnikovo izpovedno moč. Razstava v Galeriji Cankarjevega doma bo na ogled vse do 11. septembra 2005. S prenosom razstave »Drobna dela na papirju«, ki je nastala v sodelovanju goriške knjižnice Biblioteca Statale Isontina in Cankarjevega doma iz Ljubljane, se tako v slovenskem prostoru prvič po odprtju stalne zbirke Mušičevih grafičnih del na Gradu Dobrovo leta 1991 srečujemo z zaokroženim vpogledom v umetnikovo ustvarjalnost, pa čeprav z drobnimi risbami, ki so nastajale kot intimen avtorjev zapis v vseh obdobjih njegovega plodovitega ustvarjalnega iskanja. Ob razstavi je izšel tudi bogat katalog v italijanščini in v slovenščini z besedili različnih piscev, z obsežno dokumentacijo in seveda z reprodukcijami razstavljenih del. Razstava je prav gotovo prijazen poklon velikemu slovenskemu umetniku, ki je v letih po drugi svetovni vojni, razpet med Parizom in Benetkami, ustvaril obsežen opus avtorsko prepoznavnih slik in grafik ter se z njimi zapisal med najpomembnejše likovne ustvarjalce 20. stoletja. Z Mušičevimi deli tako ostaja živa in s svojo trpkostjo, kamnitostjo, trdoto, od sonca ožgano in razpokano zemljo rdečih, ijavih in oker odtenkov vselej zgovorna tudi pokrajina, ki mu je bila desetletja kot metafora trpljenja, minljivosti, trdosti, žilavosti in vztrajnosti navdih in spodbuda tudi, ko je ustvarjal cikle z drugačnimi naslovi. Tako kot tudi pri mnogih drugih umetnikih je tudi v delih Zorana Mušiča moč zaslutiti Kras kot tisto vsebinsko in formalno izhodišče notranjim popotovanjem, ki so v prepesnjeni viziji ustvarjala nova in nova avtorjeva sporočila. »Vidiš«, so mi pravih, »za tistim hribom se začenja Kras«. »Kras...to magično ime sem zaznal in občutil že v prav zgodnjih letih. Zdelo se mi je, da se za tistim hribom skriva raj. Takrat smo živeli v majhni vasici blizu Gorice, v Bukovici, kjer je oče učil. Vas leži skoraj ob vznožju tega hriba, in ko smo šli v Trst obiskat strice, smo se z majhnim lokalnim vlakom povzpeli čez in prišli na Kras. To potovanje med skalami, kamni, dolinami in grmovjem, ki je v pozni jeseni postajalo rdeče in oker, je v meni vsakokrat vzbudilo nepozabna občutja«, so v življenjepisu v katalogu Mušičeve stalne zbirke na Gradu Dobrovo iz leta 1991 zapisane avtorjeve besede, ki zrcalijo avtorjev spomin iz otroških let, preživetih v rojstni Bukovici na številki 54. »Poleti med leti 1909 in 1914 je moja družina vedno odhajala v Koper, kjer je živela mamina sestra. Prav zabavno je bilo voziti se z malo ladjico, ki je odplula iz Trsta, in dospela, če se prav spomnim, v eni uri v Koper. Jeseni pa smo hodili v Brda, kjer je živela moja mama, ki je bila posestnica velikih vinogradov. Tik pod Šmartnim se je razprostirala nižina in ob vznožju gričev je tekla meja z Italijo. Gledal sem to razprostranjenost: na levo Tržaški zaliv, na desni pod Alpami Videm, tam nekje v daljavi je bilo v rdečini sončnega zahoda čutiti Benetke. Čeprav tako blizu, so bile vendarle del nekega drugega sveta. Spraševal sem se, če mi bo kdaj dano, da bi jih videl«. Jugoslavija • Slovenije Ealractua e libri Škofija Kopai Dior ceni luillnopoliiani KRSTNI LIST - Testlraonlara baptlsmi / ^ iupnU. (claluFVIll)r) 4^7 - ■Iren ...— - - štev. ,..................... ir,: A Datum, kraj. lopnita rojllva DtC,„kXu‘^W° ' rt, Datum krsto Dira baptlsrr.l wsn#b.d'' i s?*# & ■SUMS' •TX- Priimek, Ime. poklic Baptlzmns 'Jv*/- ,/d«™*- C$Uro», porok«, ittJJ 7 ' i luvaljiki i«wt '//- 1 .. V? ........... . dw /ČL V-'-Tu ■ . .V- ... ..,, ? / /C ,: ’ -rr; ztr^/"e/2<^' Konec leta 1987 je umetnostna zgodovinarka Nelida Nemec, ko je pripravljala katalog stalne postavitve zbirke grafik na Gradu Dobrovo, zaprosila župnika Ljuba Marca, naj ji iz krstne knjige izpiše podatke o krstu slikarja Zorana Mušiča, ki je bil krščen v cerkvi sv. Antona Puščavnika v Biljah. Bukovica, kjer je bil slikar rojen, je tedaj spadala k fari Bilje. Iz dobljenega dokumenta je razvidno, da se je slikar rodil 12.02.1909 v Bukovici v hiši s številko 54. Slikarjeva rojstna hiša še vedno stoji. O njegovem otroštvu vedo še danes povedati nekateri domačini. Tudi pri Mlečnikovih so imeli več fotografij s slikarjem in starši, vendar so leta 1943 zgorele, ko je pogorela hiša. Največ takih fotografij pa je imela Veronika Pirc, ki je bila slikarjeva varuška, vendar so se njene fotografije izgubile. V krstnem listu na levi so imena staršev in starih staršev: oče Anton Mušič, šolnik, rojen 25.04.1880, sin Jožefa in Katarine Sfiligoj; mati Marija Blažič, hči Andreja in Lucije Valetič, rojena 11.06.1884. Poročena v letu 1908. Botri so bili: trgovec Franc Mušič in posestnica Katarina Mušič. KrstiteIj je bil Josip Abram. Krstni list je biljenski župnik izdal 13.1.1988. Do Benetk je slikarja in grafika Zorana Mušiča vodila dolga pot. ki gaje peljala v mnoge kraje: po Bukovici seje dmžina selila v Šentilj pri Velenju, v Brda, v Velikovec na Koroško. Šolal se je v Mariboru, Zagrebu, odkrival Dalmacijo, bil v Španiji, večino časa v Madridu, sredi druge svetovne vojne v Gorici, leta 1943 prvič v Benetkah, septembra leta 1944 v Dachauu, po vojni v Benetkah in od leta 1952 tudi v Parizu. Odtlej med Parizom in Benetkami s spomini na Brda in z usodnostno navezanostjo na kraško pokrajino, ki je pustila neizbrisne sledi in sooblikovala njegov likovni rokopis, ki ga uvršča med tiste velike duhove, ki so zaznamovali naš čas. Slikar Zoran Mušič je po besedah prijatelja in slikarja Campiglia našel svoj vir. Našel je svojo pokrajino. Svojo notranjo pokrajino, ki je zrcalila tisto pokrajino, ki jo je kot otrok gledal s svojega okna v Bukovici. Pet let med Bukovico in Šmartnim v Brdih je v njem pustilo globok pečat. Odkrilo in utrdilo je tisto nezavedno notranje iskanje, ki je kulminiralo v nekaj nepozabnih ciklih, ki jih v drobni skici na malem papirju razkriva tudi razstava v Cankarjevem domu. V pogovorih v času, ko sva pripravljala gradivo za njegovo stalno zbirko grafik na Gradu Dobrovo, je umetnik povedal: »Vsakdo mora imeti svojo pokrajino, svojo sliko v sebi. Ne grem v Benetke, da tam rišem Benetke. To pokrajino sem že prinesel s seboj. Slikam moje Benetke. Človek mora v sebi imeti svojo resnico. In resnic je v resnici veliko. Vendar mislim, da mora resnični, avtentični slikar črpati samo iz sebe.« Našel je vir, našel je pokrajino. našel je tisto podobo, ki je globoko sporočilna, nepozabno dotikajoča se in srhljivo opominjajoča in ki v svoji goloti, v skrajno skopi izraznosti seže do kosti. Takrat, ko je slikal kraške konjičke, dalmatinske osle in konjičke, dalmatinsko zemljo, umbrijske griče ali dolomitske vedute, Benetke, Pariz ali njegov najbolj odmeven cikel »Nismo poslednji«, je vselej vtisnil tisti prepoznaven odsev duše, čutenj in daljnega spomina na skopost in goloto zemlje, ki so ga od otroštva fascinirali. »Ne morem živeti brez slikarstva, risanja. Saj veste, slikarju je slikarstvo vse. Ko ni več možnosti za slikanje, pomeni, daje vsega konec. Zame je slikarstvo kot zrak, ki ga vdihavam; in če mi slikarstvo zmanjka, mi zmanjka zrak!«, je v svojem prispevku v katalogu zapisal zbiratelj Maurizio Zanei. Zoran Mušič je slikar in je risal do zadnjega. V globoki starosti 96 let je tik pred nemim odhodom še vedno risal: »Vidim ga, ko dvigne dlan in zamahuje z njo po zraku kot po nekem namišljenem papirju.«, je v katalogu zapisal Zanei. Črte in besede. Njegove poslednje so bile v slovenskem, materinem jeziku: »Govori slovensko, v svojem materinem jeziku, jeziku otroštva. Ida ga spodbuja k italijanščini, Zoran pa nas vpraša po angleško« (zapis v katalogu razstave). »Zna brezhibno nemško, italijansko, francosko, slovensko, hrvaško pa še nekaj po špansko.« Predvsem pa je govoril v jeziku, ki ne potrebuje prevodov: bil je slikar, ki je presegal meje; tiste državne kot tudi one druge, mentalne in čustvene. Slikar in grafik Zoran Mušič je v svojem dolgem življenju živel v različnih okoljih, v različnih državah in družbenih ureditvah. Bil je kozmopolit, pa vendar globoko v srcu Slovenec: rojen v Bukovici, krščen v Biljah, sicer pa povsod tam, kjer je lahko slikal, in danes povsod tam, kjer so njegova dela. Sloveniji, od koder je leta 1945 bežal, je vendarle izbor iz svojega grafičnega opusa podaril. Na razstavi del v Cankarjevem domu, ki sta jih desetletja zbirala in kupovala zakonca Lia in Maurizio Zanei, vidimo mnogo drobnih skic, ki so bile izhodišče nekaterim grafikam, ki visijo na dobrovskem gradu. Nelida Nemec, univ. dipl. umet. zgodovinarka - Tomačevica ,V'r - . 'VOJSKI RIDETZKEGA .' f 1848^18« { M ' ■ Postavilo $ prostovoljnimi doneski nacelništvo društva vojakih doslužencev za Goriško-in Gradiščansko. •>-- < tmirtUM mesta, je v kričečem nasprotju z dvema propadajočima stavbatna, ki stojita za hrbtom spomenika, postavljenega iz meni nerazumljivih razlogov na odprtem polju, daleč od pomembnejših prometnih poti. Videti je skoraj, kot da bi pobudniki, čeprav so Želeli dostojno počastiti baronov spomin, hoteli ugoditi predvsem njegovim sovaščanom, kakor poskrbeti za to, da bi spomenik postavili na manj odmaknjeno mesto, kjer bi lahko njegovo lepoto občudovalo več ljudi. Čeprav je odrinjen v samoto med gričevje in vinograde, je Čehovinov spomenik doživel marsikatero prigodo. Po letu 1918, ko je prišlo do italijanske okupacije, so ga podrli, vendar so ga domačini rešili pred uničenjem. Zakopali so ga in ga tako skrili pred sovražnimi gospodarji. Leta 1947, ko so ta del Primorske priključili jugoslovanski federaciji, so menili, da je najbolje, če ga pustijo tam, kjer je. Novi socialistični režim ni bil ravno naklonjen obnavljanju spomenikov iz habsburških časov. Sele po osamosvojitvi Slovenije, leta 1991, je napočil ugodni trenutek, da se je Čehovin lahko vrnil na svoj piedestal: v obdobju patriotske vzhičenost, ki jo je narekovala ustanovitev lastne države, so Slovenci odkrili pomen vojaških herojev, po katerih bi se zgledovali. V tem kontekstu je bil junak iz Sommacampagne in Novare še kako dobrodošel. Ko svojim gostom pripovedujem to zgodbo, jim povem tudi o nosu marmornatega moža, ki ima v njej posebno vlogo. Kakor mi je povedal prijatelj zgodovinar, odličen poznavalec Gorice in njenega področja, je v dolgih desetletjih, ko je bil kip skrit, štrlel iz zemlje le njegov nos in zdi se, da so ga imele kokoši zelo rade, saj so si ob njem čistile kljun. Ko sem pripravljal ta zapis za zbirko v počastitev 90-let-nice Manlija Cecovinija, sem se počutil približno tako kakor tiste kokoši: kot te simpatične ptice o Čehovinu tudi jaz o Cecoviniju ne vem skoraj nič; pravzaprav poznam le njegov nos. Zato se bom moral pri pisanju omejiti na tisto malo podatkov, s katerimi razpolagam... Napisano leta 2004 Prof. dr. Jože Pirjevec, Trst - izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Ljubljana FEI PARK ŠKOCJANSKE JAME Priložnost za poceni nakup MONOGRAFIJA O PARKU ŠKOCJANSKE JAME Dušan Rebolj Park Škocjanske jame ima tudi svojo monografijo. V slovenščini, angleščini, nemščini in italijanščini jo je izdal Javni zavod Park Škocjanske jame. Uredil jo je zavodov sodelavec Borut Peric. Na stotih straneh formata A4 predstavlja v osmih vsebinskih sklopih, obogatenih s 93 barvnimi fotografijami ter s sedmimi črnobelimi slikami in z načrti, zaokroženo sporočilo o našem edinstvenem kulturnem in naravnem spomeniku - Škocjanskih jamah, ki so od leta 1986 vpisane v Unescov Seznam svetovne dediščine. Predgovor v monografijo začenja Zofija Klemen Krek, direktorica Urada Slovenske nacionalne komisije za Unesco. Najprej navaja 4. člen Konvencije o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine, sprejete 1972 v Unescu, ki se med drugim glasi: “ Vsaka država pogodbenica te konvencije priznava, da je njena dolžnost predvsem identificirati, varovati, konzervirati, popularizirati in prenašati kulturno in naravno dediščino, ki je na njenem ozemlju, bodočim rodovom ... ” Potem pa nadaljuje: “Pred tridesetimi leti so države, članice Unesca, sprejele konvencijo o varstvu kulturne in naravne dediščine, s katero so želele ustvariti učinkovit sistem kolektivnega varstva kulturne in naravne dediščine izjemnega vsesplošnega svetovnega pomena. Tako bi jo bilo mogoče ohranjati kot del splošne dediščine vsega človeštva za prihodnje rodove in jo zavarovati pred kakršnimikoli posegi in uničenjem. Slovenija je leta 1992 z ratifikacijo konvencije o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine potrdila svojo pripravljenost, da v skladu z določili konvencije še naprej skrbi za Škocjanske jame, ki so bile vpisane v Unescov seznam svetovne dediščine že leta 1986. Veličastne Škocjanske jame so že zgodaj burile človekovo domišljijo. Podzemni svet, tajinstveno delo narave -vode in kamna - z življenjem v temi ter v podzemskih potokih in jezerih, je porajal mnoge legende in tudi strahove. Vendar je človekova radovednost sčasoma premagala strahove in jih nadomestila z željo po raziskovanju in razumevanju tega sveta. Naročilnica Spodaj podpisani nepreklicno na roča m (o) monografijo „Park Škocjanske jame" s poštno dostavo na prejemnikov naslov po ceni 2.999 SIT in sicer: ......izvod(ov) v slovenskem jeziku, ......izvod (ov) v angleškem jeziku, ......izvod (ov) v nemškem jeziku, ......izvod (ov) v italijanskem jeziku. Račun z vsemi potrebnimi podatki pošljite: Ime pravne osebe ali ime in priimek fizične osebe - naročnika in plačnika Ulica, hišna številka, poštna številka in kraj Ime in priimek osebe, ki ji naročnik monografijo namenja kot darilo Ulica, hišna številka, poštna številka, kraj in država osebe, ki naj prejme monografijo kot darilo DA NE Sl Ali je plačnik davčni zavezanec? (Ustrezno obkroži!) Davčna št. naročnika in plačnika monografije Kraj in datum naročila: ŽIG Podpis odgovorne osebe - naročnika in plačnika Naročilnico pošljite na naslov: Javni zavod Park Škocjanske jame, Škocjan 2, 6215 Divača y ts V EM PARK ŠKOCJANSKE JAME j "lili" Legende so postale del kulturne dediščine, znanje pa se vse bolj bogati z razumevanjem krasa in kraških pojavov - za nekatere so mednarodno uveljavljena slovenska poimenovanja. Slovenski kras je zelo zgodaj začel zanimati raziskovalce. Škocjanske jame so že v 19. stoletju pritegnile mnoge radovedneže in dobile prve turistične poti, vklesane v stene podzemnih rovov. Podzemni svet je dobival vse več občudovalcev, znanje o nastajanju jam in življenju v njih je vse večje. Razvoj pa prinaša s seboj tudi bojazni in skrbi - onesnaževanje, ki mu narava le stežka kljubuje. Zato je toliko večja odgovornost države in vsakega posameznika, da ta prečudoviti podzemni svet, skupaj s kulturno dediščino na površju, varujemo in ga ohranjamo za prihodnje rodove, da bodo lahko pripovedovali zgodbo: Tam na slovenskem krasu obstaja prečudoviti podzemni svet, ki se imenuje Škocjanske jame...” Popotnico je monografiji napisal direktor Javnega zavoda Park Škocjanske jame Albin Debevec. Tri poglavja - Pot do zaščite in dejavnosti parka, Vplivno območje parka in Kulturna dediščina - je prispeval Borut Peric, sodelavec tega zavoda. Poglavje Škocjanski splet naravne dediščine je napisal Tomaž Zorman, tudi zavodov sodelavec. Zgodovinski pregled in opis jam je prispeval akademik prof. dr. Andrej Kranjc iz postojnskega Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU. Poglavje Klima, geologija in geomorfologija je napisal sodelavec istega inštituta dr. Andrej Mihevc. Poglavje Flora in favna je napisal dr. Rajko Slapnik iz Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU. Sodelavec Narodnega muzeja Slovenije dr. Peter Turk pa je napisal poglavje Arheologija. Škocjanske jame in istoimenski park, ki se bo - vsaj tako upamo - sčasoma še razširil, lahko spozna v eni publikaciji, kdor seže po monografiji “Park Škocjanske jame”. In se odloči za obisk in ogled tega svetovnega čudesa. Pa ne le Slovenec in slovensko govoreč bralec. Tudi bralec, ki mu ni tuja angleščina, nemščina ali italijanščina. Cena monografije s poštno dostavo na naročnikov naslov v Sloveniji je 2.999 SIT. Monografijo “Park Škocjanske jame” priporočamo naročiti in poslati svojim prijateljem ali znancem kot darilo za življenjski jubilej, za božič ali novo leto. Še zlasti, če ljubijo naokrnjeno naravo, mistični kraški podzemski svet in če bi jih radi spodbudili, da si ogledajo ta slovenski naravni in kulturni biser, vpisan v Unescov seznam svetovne dediščine. Je zelo primerno darilo tudi za poslovne partnerje podjetij, ustanov in tistih organizacij, ki v svojem poslovanju komunicirajo s tujci. Vsekakor pa bi monografijo morala imeti v svoji knjižnici vsaka naša osnovna šola in srednja šola. Saj v mnogih med njimi učitelji geografije in naravoslovja vodijo svoje učence oziroma dijake med ekskurzijami tudi v Škocjanske jame in v Postojnsko jamo. Vsaj tako slišimo njihov glas na raznih posvetovanjih, okroglih mizah in promocijah, katerih namen je seznanjati domačo in tujo javnost z naravnimi in kulturnimi spomeniki in znamenitostmi Slovenije. Dušan Rebolj, publicist - direktor Mediacarso, d.o.o., izdajatelj revije Kras Odreži! Park Škocjanske jame Naročilnico pošljite na naslov: Javni zavod Park Škocjanske jame Škocjan 2 6215 Divača ENERGIJA SEDANJOSTI IN PRIHODNOSTI UTEKOČINJENI NAFTNI v malih plinohramih ekološko prijazen zanesljiv iNTEftmmnL „„„ varen Nudimo vam: ekonomičen ■ najem nadzemnih in podzemnih plinohramov pod ugodnimi pogoji ■ svetovanje, montažo in vzdrževanje plinskih postaj ■ strokovno dežurno službo, kije na voljo 24 ur na dan ■ hitro in zanesljivo dobavo plina ■ brezplačni telefon za naročila plina 080 2290 /yvr£/?iin#ir d.O.O. LJUBLJANA informacije: SEKTOR PLIN KOZINA 6240 Kozina, Dolinska 14 tel.: 05 618 10 00 fax: 05 680 20 31 dežurna služba: 041 772 956 e-mail: plin.kozina@interina.si PLINARNA TRZIN 1236 Trzin tel.: 01 564 11 45 fax: 01 564 11 44 dežurna služba: 041 668 144 Moč sodelovanja Naš svet je svet v gibanju. Naša moč izvira iz navdiha posameznika in usklajenosti skupine. Odličnost dosegamo z odločnostjo, predanostjo in ustvarjalnostjo Poganjamo svet z ustvarjalno energijo. Q ISTRABENZ Moč sodelovanja www.istrabenz.si SKUPINA O ISTRABENZ Prednosti tretje mobilne generacije so cenovno čedalje dostopnejše. Zato je čas, da si tudi vi privoščite UMTS razkošje - izberite med šestimi sodobnimi UMTS mobiteli, med katerimi so tri novosti. Integral Integral Sony Ericsson K600i 4.900*/ 29.900** SIT Samsung SGH Z500 9.900*/ 49.900** SIT Nokia N90 9.900*/ 59.900** SIT Za uporabo UMTS tehnologije potrebujete le UMTS mobilnik! Menjava naročniškega paketa ni potrebna, saj vsi paketi omogočajo UMTS prednosti. Samsung SGH Z130 4.900*/ 29.900** SIT Nokia 6680 9.900*/ 59.900** SIT Motorola E1000 9.900*/ 59.900** SIT * Pogoj: sklenitev/podaljšanje naročniškega razmerja Mobitel GSM/UMTS z naročniškim paketom Mobitel UMTS za 24 mesecev. ** Pogoj: sklenitev/podaljšanje naročniškega razmerja Mobitel GSM/UMTS za 24 mesecev. Velja za vse naročniške pakete, razen za osnovni SOS paket, paket Podatkovni bonus, paket Telemetrija in izbrani paket na podrejeni številki v storitvi Avtotelefon. Velja za vse, ki nimate veljavnega aneksa UMTS št. 14/2005. Cene vključujejo DDV. Akcija traja do odprodaje zalog. Informacije na brezplačnih številkah: naročniki Mobitel GSM/UMTS: 031/041/051 700 700, Mobiuporabniki: 031/041/051121, ostali: 080 70 70. MobitelUMTS Nova generacija mobilnih telekomunikacij ' ■ v; i* ' . . "X- V-i;-/^VvV mm a Bit: mm 73779/2005 KRAS 100501737,71 LIPIČ 525 LET KOBILARNE LIPICA VABLJENI NA DNEVE KOBILARNA LIPICA! 10. SEPTEMBER 2005 GOLF TURNIR ZA POKAL LIPICE 2005 PREGLED IN ŽIGOSANJE ŽREBET ZDRUŽENJA REJCEV LIPICANCA SLOVENIJE 11. SEPTEMBER 2005 STROKOVNI PREGLED LIPICANCEV ZDRUŽENJA REJCEV LIPICANCA SLOVENIJE 17. SEPTEMBER 2005 DRŽAVNO PRVENSTVO DVOVPREG V MARATONU IN V SPRETNOSTNI VOŽNJI RAZSTAVA SLIKARSKIH DEL O KONJU II. KIPARSKI SIMPOZIJ LIPICA 2005 18. SEPTEMBER 2005-08-31 DAN ODPRTIH VRAT KOBILARNE LIPICA