t Ljudmila Šoba - Šircelj ¦ Zdole, 29. sept. Danes smo spremili na njeni zadnji poti tovarišico Ljudmilo. Z njeno smrtjo je zadela učiteljstvo zdolske šole občutna izguba, ki jo bo le težko nadomestiti. Zgubili smo z njo našo marljivo, vestno učiteljico in vzgojiteljico, ki je posvetila vse svoje moči delu v šoli, posebno pa vzgoji tukajšnje mladine. Po dovršenih študijah leta 1905. je nastopila službeno mesto v Postojni. Na tukajšnji šoli je nastopila službo že leta 1907. in ravno na današnji dan pred tridesetimi leti je bila njena prva pot v naš šolski okoliš. Držeč se načela, da more učitelj in vzgojitelj koristiti svoji okolici le tedaj, ako dalje časa vztraja v istem kraju, se tudi ona ni odločila, da bi prosila drugam, četudi na boljše mesto. Po rodu sicer meščanka, se je v svoji vnemi za šolo z lahkoto vživela na vasi. Ves čas svojega 321etnega dela v šoli je vršila svojo službo z največjo točnostjo ter bila v tem pogledu ne samo vzor šolski mladini, temveč tudi zgled stanovskim tovarišem in tovarišicam. Bila je doba, ko je poučevala na šoli sama vse razrede in ni čuda, da je tak napor izpodkopal njeno zdravje. Ko jo je v zadnjem mesecu težka bolezen priklenila na postelj, je imela tudi okrutna smrt le lahko delo, ko je pretrgala nit njenega mnogo obetajočega življenja. Še v tej bolezni je mislila na šolo in večkrat je hotela v svojem vročičnem stanju s postelje v šolo, zatrjujoč domačim, da jo vabi šola, da jo kličejo šolski otroci. Kako pa ji je bilo tudi vse prebivalstvo vdano, s kako ljubeznijo je sledila mladina svoji vzgojiteljici. Poleg dela, ki ga jc rajnki nalagala šola, pa se je zavedala tudi svoje stanovske dolžnosti, kajti bila je ves čas članica učiteljskega društva ter marljivo posečala društvena zborovanja, na katerih se je skupno z ostalimi tovariši in tovarišicami borila za stanovske pravice. Tovarišica! Ni Ti bilo dano, da stopiš še po nekaj letih službe v zasluženi pokoj in da v miru preživiš na svojem domu, ki si ga tolikanj ljubila, jesen svojega življenja. Zatrdno pa smo prepričani, da Ti bo naklonil Vsemogočni za Tvoje delo oni trajni mir, ki Ti ga svet sploh ne bi mogel dati. Ne objokuje danes svoje družice ob svežen grobu samo globoko užaloščeni mož, ne plakajo nad prerano Tvojo smrtjo samo sestre in bratje ter sorodniki, ne tožijo za Tabo samo Tvoji stanovski tovariši in tovarišice, ne ihti ob gomili v globoki žalosti samo šolska mladina, temveč se je orosilo oko slehernemu, ki Te je danes spremil na Tvoji zadnji poti. Ohranili Te bomo v trajnem spominu, bodi Ti zemljica lahka, spavaj v miru.