NEKAJ MISLI O PISAVI ANTIČNIH IMEN IN STROKOVNIH IZRAZOV KAJETAN GANTAR Univerza v Ljubljani UVODNE MISLI Vsi, ki se ukvarjamo s preučevanjem antike —- klasični filologi, arheologi, zgodovinarji starega veka, prevajalci iz latinščine in grščine — se dan na dan srečujemo s problemom, kako pisati antična imena in strokovne izraze v slovenščini. Ob ta problem zadevajo seveda tudi številni drugi pišoči ljudje, ki nas pogosto spravljajo v zadrego, ko sprašujejo za svet, kako zapisati kako latinsko ali grško ime, kako ga pravilno poudariti, kako ga sklanjati, kako iz njega narediti ustrezen pridevnik, in podobno. Odgovori na takšna in podobna vprašanja niso ravno lahki; iz lastne izkušnje vem, kako hitro zabredem v protislovja, če skušam zadevo poenostaviti. Seveda bi bilo pretirano trditi, da so ta vprašanja bistvenega pomena za razumevanje antičnega sveta in za posredovanje antičnih kulturnih vrednot. Pismo o pesništvu prav nič ne izgubi svoje vrednosti in svoje lepote, če zapišem, da se je avtor tega dela imenoval Horac, Horacij, Horatij ali Horatius. In vendar problema ni mogoče kar tako na lahko, z levo roko, spraviti s sveta, preprosto že iz praktičnega razloga, ker ob prevelikem zane­ m arjanju tega vprašanja lahko pride včasih do neprijetnih zamenjav, zaradi katerih trpi tudi vsebina. Sam sem že večkrat zasledil takšne mučne zamenjave, npr. med podzemskim sodnikom Ajakom (Aby.óc) in homerskim junakom A jantom (A” ac), med Okeanovo ženo Tetijo (Tr,buc) in Ahilovo m aterjo Tetido (0 stic), m ed Zeusovo ljubosumno ženo Hero ("Hpa) in prelepo svečenico iz Abide Hero ('Jbto), med podzemsko reko Leto (A vjO -v;) in Apolonovo materjo Leto (Ar,-no) itd. Poleg tega bralca m oti in bega, če srečuje isto an­ tično ime poslovenjeno na različne načine, še celo, če se to dogaja v istem besedilu. In kaj takšnega se lahko pripeti marsikomu (tudi sebe pri tem ne izvzemam), celo najboljšim poznavalcem antike. Tako npr. Sovrè že na prvih dveh straneh svojega Uvoda k prevodu De rerum natura (1959) označuje avtorja izmenoma kar s štirimi različnimi oblikami nje­ govega imena: Lucretius, Lukretius, Lukrec, Lukrecij.1 M oderni bralec je silno občutljiv tudi za minimalne razločke med posameznimi priim ki; zato si ob takih primerih lahko ne­ hote misli, da gre za različne osebe, kot če bi se npr. srečeval s priimki Zupan, Zupanc, Zupanič, Zupančič, Župančič. Ti problemi seveda niso novi, različne rešitve zanje so iskali in ponujali že Tominškov Antibarbarus, Doklerjev Grško-slovenski slovar, opombe in slovarčki k raznim prevodom iz antike, predvsem pa vsi slovenski pravopisi. Vsaka od predlaganih rešitev je sicer prinesla več jasnosti in odgovorov na nekatera vprašanja, druga vprašanja pa je spet pustila odprta ali jih še bolj zapletla. Tudi zadnji Slovenski pravopis (1962),2 pri katerem je imel v tem pogledu verjetno odločilno besedo Anton Sovrè, je v številnih vprašanjih prinesel -večjo razbistritev, v drugih pogledih pa spet predlagal rešitve, ki se zdijo marsikomu nesprejem­ ljive in se jih zato pri svojem pisanju ne drži. Večina težav, s katerimi se srečujemo pri pisanju antičnih imen, izvira iz spopada med dvema različnima težnjama. Prvo bi lahko označili kot težnjo po avtentičnosti, drugo kot težnjo po podomačenju antičnih imen. K adar se ti dve težnji ne krijeta (in to je v večini primerov), pride nujno do mučnih dilem in problemov. Vsaka od teh dveh osnovnih teženj se lahko izraža v večji ali manjši skrajnosti, v bolj ali manj izostreni obliki. Težnja po avtentičnosti vztraja pri tem, da je treba imeti antičnega pisatelja ali državnika, boga ali mitičnega junaka zapisati v nepopačeni in nespremenjeni izvirni obliki: če sploh do česa, tedaj ima prav gotovo vsak človek pravico do svojega neokrnjenega imena, zakaj ime je človekova najsvetejša, najbolj neodtujljiva lastnina, njegov bistveni razpoznavni znak. Spomnimo se samo, s kakšno bolečino in prizadetostjo smo gledali, ko so italijanski fašisti in nemški šovinisti našim rojakom na Primorskem in Koroškem maličili in pohab­ ljali lepe slovenske priimke in jim pritikali nemogoče pripone -ici ali -itsch. Načelo o nedotakljivosti tujega imena v našem jeziku zvesto spoštujemo, zato pišemo ime največjega dramatika kot Shakespeare, ime francoskega rom antika kot Hugo, ime itali­ janskega novelista kot Boccaccio itd.3 Nekaj redkih poskusov, da bi tudi takšna imena podredili zakonitostim slovenske fonetike in pravopisa, da bi jih torej pisali kot Šekspir, Igo, Bokačo (kot jih pišejo npr. Srbi), je doslej klavrno propadlo.4 To načelo, kot rečeno, v našem jeziku zvesto spoštujemo — razen kadar gre za antična imena. Zanje velja v slo­ venščini čisto poseben režim: v tem primeru pišemo Cezar namesto Caesar, Stacij namesto Statius, Kvintilijan namesto Quintilianus itd. V naši preteklosti je bilo sicer že več poskusov, da bi načelo avtentičnosti uveljavili tudi pri pisanju antičnih imen. Najodločnejši predstavnik te težnje je bil Josip Tominšek v že omenjenem Antibarbarusu, k ije izrazil svoje začudenje, zakaj »stoji naša pisava... na povsem nasprotnem stališču pri onih dveh jezikih, ki vsebujeta temelj zahodne kulture: pri staro- klasičnih jezikih, latinščini in grščini. Neuganljivo je, zakaj se dela v slovenščini prav pri teh dveh jezikih posebna izjema.«5 In nato je z vso odločnostjo pribil: »Ker naša jezikovna pravila tujih lastnih imen ne brigajo prav nič — saj so bila narejena brez našega sotrudništva in m orajo ostati za vse čase in za vsakogar, kakršna so, če ne, postanejo mistifikacija: zato je vedno in načelno najbolje, da ohranijo ta imena v imenovalniku svojo obliko.«6 Tega načela so se držali — čeprav ne čisto dosledno —• tudi nekateri naši pesniki ; tako beremo npr. pri Dragotinu K etteju Chloe, Galla, Agrippa. Tako je ravnal tudi Sovrè v svojih začetniških prevodih, ko je pisal Sophokles, Apollon, Athena, Sphinx, Delphi, Thebanci, Alexandria; še v njegovem prevodu Avguštinovih Izpovedi (1932) beremo, da je prišel Aeneas v Carthagino. Pozneje je to načelo nekoliko omilil v tem smislu, da je glasovna znamenja, ki so slovenski pisavi tuja (x, y, q, aspirirani konzonanti, dvojni konzonanti), sicer opuščal, samo izvirno ime pa kar najzvesteje transkribiral in pisal npr. Aisopos (in ne Ezop), Aiolos (in ne Eoi), M aia (in ne Maja); k takšni pisavi je težil Sovrè — z manjšimi odstopanji — skoraj na vsej svoji prevajalski poti; in ta težnja je — pač pod Sovretovim vplivom — močno prisotna tudi v zadnjem Slovenskem pravopisu. Tej nasproti se pojavlja težnja po podomačenju, ki izhaja iz stališča, naj se antično ime v fonetičnem, ortografskem, morfološkem in vsakem drugem pogledu popolnoma podredi zakonitostim našega jezika. O vzrokih, motivaciji in ozadju te težnje ne bi podrobneje razpravljal ; dejstvo je, da je vseskozi navzoča in delujoča v našem jezikovnem prostoru, da se z njo dan na dan srečujemo in da je zato ne morem o ignorirati, kajti z ignoriranjem je gotovo ne bomo spravili s sveta. Posamezna imena so se v bolj ali manj podomačenih oblikah globoko zakoreninila v naši kulturni tradiciji. Boj proti tem oblikam antičnih imen, ki so znanstveno lahko povsem neosnovane, bi bil enak boju z mlini na veter. To bi bilo podobno, kot če bi npr. v svetniškem koledarju skušali pisati Antonius, Augustinus, Blasius, Franciscus, Hermagoras itd.: vsi naši Antoni, Avguštini, Blaži, Franceti, Mohorji bi takšno pisavo demantirali. T oda če se že spoprijaznimo s to težnjo, ostaja odprto vprašanje, kako daleč naj po­ puščam o takšnem u »podomačevanju«. Eden skrajnih predstavnikov te težnje je bil npr. F ran Omerza, ki je antičnim imenom, zlasti patronimikom, celo sufikse spreminjal, tako da je iz Pelida naredil Pelejeviča, iz Atrida Atrejeviča, iz Kronida Kronojeviča itd.7 Še dalje je šel oče M arko Pohlin (in pod njegovim vplivom deloma tudi Valentin Vodnik), ki je — pač v duhu tedanjega baročnega purizma — grškim mitološkim imenom slovenil tudi samo besedno deblo, tako da je Apolona spremenil v Belina, Aresa v Vodana, Bakha v Vinodaja, Diano v Mareno, Floro v Rožencvitarico, Flarite v Prijaznice, Hefajsta v Hro- m aka, K itero v Lado, Minervo v Modrico, Muze v Vumnice itd.8 Skrajno mero zadržanosti je v tem pogledu pokazal Prešeren, ki je antična imena sicer vključeval v slovenski fonetični organizem, vendar je njihovo zvočno podobo pustil kolikor mogoče neokrnjeno: Briärej, Cintija, Delija, Erinija, Hélada, Horacij, Katón, Klijo, Orfej, Ovidij, Talija itd. Skoraj bi lahko rekli, da je skušal Prešeren s svojim nezmotljivim jezikov­ nim čutom ubi ati neko srednjo pot med obema omenjenima težnjama, ki sta bili v vsej skrajnosti navzoči že ob njegovem času oziroma že pred njim : eno skrajnost predstavljata — kot rečeno — Pohlin in Vodnik, drugo Stanko Vraz (v njegovih rokopisnih prevodih sre­ čujemo oblike Tullus, Ancus itd., čeprav pri tem ni povsem dosleden). Idealna bi bila seveda takšna rešitev, ki bi zadovoljevala in združevala obe omenjeni težnji, tako da bi antična imena obdržala svojo avtentično podobo in se obenem v celoti vključevala v fonetični in morfološki organizem slovenskega jezika. Toda takšna idealna rešitev je v vsej svoji doslednosti prav tako nedosegljiva kot kvadratura kroga. Mogoče so le večje ali manjše aproksimacije k tej rešitvi, pri katerih pa je treba vselej nekaj žrtvo­ vati, včasih na ljubo strokovnosti, včasih na ljubo domačnosti. Tudi pričujoča razmišljanja ne prinašajo neke radikalne rešitve, temveč v glavnem le opozarjajo na nekatera odprta vprašanja in nerešene probleme. Tudi ni namen teh zapiskov, dajati neka m eritorna navodila za pisanje antičnih imen, temveč samo nanizati nekaj opažanj, nekaj neobveznih misli in sugestij, ki so se mi utrinjale ob vsakodnevnih srečanjih z antičnimi imeni in izrazi. ZNANSTVENA TRANSLITERA CIJA Slovenski pravopis navaja številna antična imena v dubletah, npr. Aisópos in Ezop, Euripides in Evripid, Króisos in Krez, Odiseus in Odisej, Pollbios in Polibij itd. S tem kaže pravopis neko odprtost in demokratično širino, dovzetnost za različnost mnenj in pogledov. T oda po drugi stiani s tem ustvarja dvojnost in negotovost, marsikoga spravlja v zadrego, saj ne ve, katere oblike naj bi se oprijel. Vsekakor se m ora za eno od dveh oblik odločiti, kajti vzporedno pojavljanje dveh različnih inačic istega imena v istem besedilu učinkuje nesistematično in neestetsko, lahko tudi neresno. Poleg tega lahko takšno pisanje, kot sem uvodom a omenil, zbudi pri nepoučenem bralcu vtis, da gre za dve povsem različni osebi. K dor ne pozna jezikovnih zakonitosti, bo le težko uganil, da se za Aisopom in Ezopom skriva ista oseba. Velika zadrega in zmeda lahko nastane tudi zaradi tega, ker pravopis eno od teh düblet, in sicer tisto, ki je bližja izvirniku, običajno omejuje samo na prvi sklon. Spominjam se, kako mi jo je pred leti zagodel tiskarski škrat (ali stavec ali lektor, tega še danes ne vem), ko sem v Gledališkem listu ljubljanske Drame objavil neki članek o Evripidu.9 Kot privrže­ nec avtentičnosti sem ime grškega pesnika dosledno pisal kot Euripides, tako v imenoval­ niku kot v odvisnih sklonih. K o pa je bil članek tiskan — kako sem debelo pogledal, ko se je antični avtor v njem pojavil petindvajsetkrat kot moj Euripides, zraven pa še petin­ tridesetkrat v odvisnih sklonih kot Evripid! D a se takšnim in podobnim nevšečnostim izognemo, naj naš prihodnji pravopis pri antičnih imenih odpravi dublete in naj povsod uzakoni neko enotno obliko antičnega imena. In če je trend uradne slavistike tako usmerjen, naj bo to pač tista oblika, ki je že nekoliko udomačena. Toda poleg te oblike naj bo v oklepaju povsod navedena tudi izvirna oblika v t.i. znanstveni transliteraciji. Podobno naj bi ravnali tudi pisci člankov in razprav s tega področja: antična imena naj bi navajali v neki zmerno udomačeni obliki, toda kadar se takšno ime v nekem besedilu prvič pojavi, naj bi ga predstavili — v kurzivi ali v oklepaju — tudi v avtentični izvirni obliki, znanstveno transliterirano. Takšna znanstvena transliteracija je nujno potrebna, da se bo bralec, ki bo iskal o navedenem avtorju dodatnih informacij v tujejezični literaturi, lahko znašel po velikih m ednarodnih slovarjih, enciklopedijah, leksikonih, bibliografijah in drugih priročnikih. In kaj pomeni znanstvena transliteracija? Pri latinskih imenih in izrazih pomeni, da takšno besedo zapišemo natanko v izvirni pisavi, torej : Caius Iulius Caesar, Marcus Tullius Cicero, quaestor, aedilis. G rška imena transliteriramo po grškem izvirniku. To je treba posebej poudariti, kajti v nekaterih tujih priiočnikih se srečujemo s težnjo, da se grška imena navajajo v latinizirani obliki, torej Aeschylus (namesto Aischylos), Callimachus (namesto Kallimachos), Plato (namesto Platon). Takšen postopek se mi zdi nedosleden; delno opravičljiv je le v tistih primerih, kjer se grška imena pojavljajo pomešano z latinskimi in je zaradi dodatnih oznak potrebna neka zunanja poenotenost.1 0 V vseh drugih prim erih pa moramo grško črko za črko ustrezno transliterirati v latinščino. Pri tem ustreza posameznim črkam grškega alfa- b e t a n a s l e d n j a v r e d n o s t : a = a L = i P = r ß = b X = k a = s r = g X = 1 T = t s = d (j. = m u = y e = e v = n 9 = p h N I I y j ' I I X X = ch i ) = e ( a li e) 0 = 0 < l» = p s {f = t h 7 T = p o = o ( a li 5 ) Nadalje veljajo pri transliteraciji grških besed naslednja pravila: Dvojne konzonante transliteriramo z dvojnimi konzonanti: ng = mm, X X = 1 1 , oo = ss Toda: T i = ng. Prav tako velja: yx = nk, Y X = neh, y£, = nx. Blagi pridih (spiritus lenis) opuščamo, ostri pridih (spiritus asper) transliteriramo s črko h. Pri diftongih transliteriramo oba znaka: at = ai, et = ei, ot = oi, au = au, eu = eu. Posebej velja to poudariti pri diftongu ou = ou (nekateri ga namreč tiansliterirajo kot običajni u) in pri tako imenovanih nepravih diftongih (a = ai, r; = ei ali èi, w = oi ali öi). Akcente obdržimo, pri čemer se cirkumfleks običajno označuje s strešico. Pri pravih diftongih postavimo akcent nad drugim znakom, pri nepravih diftongih nad prvim znakom. N ekaj konkretnih primerov: Aišr,? = Hàides, 'Ay/icr,: = Anchises, 0o'jy.uŽior,<; = Thoukydides, KaXkty.Xvj? = Kalliklés, Ssp£r;c = Xérxes, 'Psta = Rheia, Xdpwv = Charon, ’Qicetov = Oideion. O d znanstvene transliteracije moram o razlikovati transkripcijo, kakršno priporoča Slovenski pravopis v § 58 (na str. 53) in ki pomeni pravzaprav prvi korak k podomačenju grških imen. Znanstveno transliterirana oblika naj bi bila torej v naših znanstvenih in strokovnih besedilih vselej vsaj uvodoma navzoča, vendar že z grafičnimi znaki (oklepaj ali kurziva) naznačena kot tujek : tako bi bila hkrati navzoča in odsotna. V vsakdanji rabi pa bi dajali prednost tisti obliki in tisti pisavi antične besede, ki je nekoliko bolj domača našim ušesom in očem. NAGLAS Nepričakovano zapleteni problemi se včasih pojavljajo v zvezi z naglašanjem grških in latinskih imen v slovenščini. Nekaj tehtnih misli je o tem zapisala Erika Mihevc-Ga- brovec;1 1 predvsem naj podčrtam njeno ugotovitev, da je »tukaj nemogoče uvesti zanesljiv sistem, ne da bi venomer zadevali ob izjeme, ki jih je jezikovna raba že uzakonila.« Idealno bi seveda bilo, ko bi pri vseh antičnih imenih obdržali izvirni akcent. Pri la­ tinskih imenih se tega v glavnem držimo, čeprav je tudi tu precej spornih primerov. Pri grških imenih pa je zadeva tako zapletena, da je v resnici nemogoče odkriti neke splošno veljavne zakonitosti. P ii latinskih imenih torej praviloma obdržimo izvirni akcent. To pravilo bi morali dosledno upoštevati tudi pri naglašanju knjig. E. Mihevc-Gabrovec je v omenjenem članku upravičeno pripomnila, da je pravilen naglas Eneida (in ne Eneida, kot naglaša Slovenski pravopis); tako seveda tudi Tebàida, Ahiléida itd. Edino pravilen akcent naslova Vergilijeve m ladostne pesniške zbirke je Ékloge (in ne Eklóge, kot včasih slišimo in kot navaja v dubleti tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika I, 553). Še bolj boleč je akcent antika, ki se v zadnjih časih po nepojasnjenih potih širi med nepoučenimi. Težavnejša je zadeva pri tistih latinskih imenih, ki v latinščini v odvisnih sklonih spre­ m injajo akcent: Cicero, Ciceronis, Cato, Catónis. Prešeren je dosledno poudarjal vokal o: »narobe Katón«, »K atóna Utičana«. Toda Slovenski pravopis je doslednejši, saj ohranja isti premični akcent, kot ga imajo ta imena v latinščini: Cicero, Cicerona, Kato, Katóna, Scipio, Scipióna. Drugih podobnih primerov v Slovenskem pravopisu nisem zasledil, toda po Katónovem zgledu bi morali očitno naglašati tudi: M aro — M aróna, Näzo — N azóna, Pólio — Polióna, Varo — Varóna. N a srečo je takšnih primerov premičnega akcenta pri latinskih imenih sorazmerno malo, pravzaprav jih srečujemo le pri samostal­ nikih tretje (mešane) sklanjatve. Veliko bolj zapletena je zadeva v grščini. Tu bi bila uveljavitev načela, naj dosledno obdržim o izvirni akcent, praktično neizvedljiva, in sicer iz več razlogov. Številna imena so hkrati grška in latinska, toda v latinščini imajo drugačen akcent kot v grščini. Seveda bo kdo ugovarjal, da so ta imena po svoji etimologiji grškega izvora: to je res, toda prav tako so se uveljavila tudi v latinščini, in mi smo jih prevzemali predvsem po posredovanju latinščine. Sem sodijo številna mitološka imena, npr. imena Muz: Klio (grško Kleid), M elpómena (grško Melpoméne), Terpsihora (grško Terpsichore), Uränija (grško Ourania), K aliopa (grško Kalliope). V grščini in v latinščini imata enak akcent Evtérpe in Polihimnija. N e bi pa mogel soglašati z latinskim akcentom pri Taliji, čeprav ga ima že Prešeren (v na­ grobniku Antonu Linhartu) in čeprav ga predpisuje Slovenski pravopis. Vsi imamo v ušesih in na jeziku Talija, Talijin hram itd., in ker je to izvirni grški akcent, pač ne more biti na- robe; zakaj bi ga torej preganjali? Preostaja še ena Muza, za katero predpisuje Slovenski pravopis poudarek Eràto. Toda ta akcent ni ne grški ne latinski, ne vem, od kod se je vzel. Izvirni grški akcent je Erató, v latinščini pa £ i ato. Osebno bi dal prednost grškemu akcentu, čeprav bodo nekateri verjetno imeli pomisleke. Nadaljnji primer takšnega omahovanja med grškim in latinskim akcentom se pojavlja pri imenih oseb v Plavtovih in Terencijevih komedijah. Skoraj vsi junaki Plavtovih in Terencijevih komedij imajo grška imena. Seveda so ta imena povzeta po helenističnih predlogah, od koder so vzeti tudi motivi helenistične komedije (Menander, Filemon, Difi'os, Demofilos). Toda te helenistične predloge so — z redkimi izjemami — izgubljene, medtem ko nam je od Plavta in Terencija skoraj v celoti ohranjenih 25 komedij. In v teh komedijah so se grška imena latinsko naglašala: Amfitruo (gr. Amfitrion), Bléfaro (gr. Blefäron), Dório (gr. Doiion), Formio (gr. Formion), Megarónides (gr. Megarom'des), Teoprópides (gr. Teopropides) itd. Torej ima tudi z vidika avtentičnosti latinski akcent v teh primerih večjo domovinsko pravico kot grški. Toda latinski akcent se je v našem jezikovnem izročilu uveljavil tudi pri številnih izra­ zito grških imenih, pri imenih eminentnih predstavnikov grškega kulturnega in političnega življenja. Naj jih nekaj navedem: grški akcent latinski akcent Anaksiménes (’ Avaäjipivnjc) Anaksimenes Antisténes (AvTiaD-svT);) Antistenes Aristofänes (’Apiaxo^yvy;;) Aristófanes Aristotéles (’Apiaxoxs/ci;;) Aristoteles Bakhilides (B^r/.yu/asyc) Bakhilides Demosténes (A^ij.oadév^c) Demos tenes Diogénes (Sioy £VY)c) Diógenes Eratosténes (’Epa-cocD-évvic) Eratós tenes Ézop ( Alcuno;) Ezóp Fokilides ((ì>w/.uLi5r(c) Fokilides Gorgias (Fopytac) Górgias Heräklit ('HpazXstToc) Heraklit Hómer ("OiJ.ypoc) Hom èr Kaliklès (KaXAc/./.Y)?) Kälikles Ksenofänes (E sv o^ < x v y ;c) Ksenófanes Leonidas (AsoviSac) Leonidas Mi'tiädes (MiATiaSr;:) Miltiades Orféj (’Opcpsòc) Órfej Parmenides (Ilapp.c'/iòr,;) Parménides Periklès (Ilspe/.Avjc) Périkles Pitagóras (Ilu{>-ay:pac) Pitägoras Protagoras (Ilpoxayóp ac) Protagoras Šimom des (ZigojviSrjc) Simonides Sofoklès (Sosoy.Xrjc) Sófokles Sokrates (-or/paxyc) Sokrates Temistoklès (©ep.'.cxoy./.r,:) Temistokles Teófrast (0eó®pacxoc) Teofràst Tukidides (©ouy.uStSr;?) Tukidides Bilo bi povsem brezupno, ko bi skušali pri vseh navedenih in številnih drugih imenih dosledno uveljaviti izvirni grški akcent. Ponekod se le-ta sicer tudi kdaj pa kdaj sliši, npr. H eraklit, Parmenides. Toda v večini navedenih primerov latinski akcent že vse predolgo in prem očno odmeva v naših ušesih, da bi se dalo tu kaj bistvenega spremeniti ali premakniti. H om erja, Ezópa in Orfeja nam je udomačil že Prešeren v svojih verzih: Le začniva pri H o m éri... vam bo Homerov naših pesem pela... pravljica, po Ezóp’ zapeta... nov Orfej k sebi vlekel boš Slovence... Orfejevih stru n ... Orfeja poslale... In poleg tega imamo iz teh im en že vrsto ustaljenih izpeljank in besednih zvez : homérski junak, homerska prispo­ doba, hom erska širina, ezopovska govorica, orfični misteriji, sókratska ironija; in s Pi­ tagorovim izrekom se naši učenci srečujejo že v osnovni šoli. Razen tega pa ti akcenti tudi s stališča same grščine niso čisto zgrešeni in neupravičeni. V grščini im a namreč večina navedenih imen premičen akcent, tako da gre le-ta v vokativu kolikor mogoče nazaj, proti začetku besede; npr. nominativ Lwy.fzxr,?, vokativ ù S^y-paxec. In v katerem sklonu pogosteje kličemo ime kakega človeka kot ravno v vokativu? Koli­ kokrat beremo v Platonovih dialogih: w -tliscpats?! Torej so Sokratovo ime že njegovi sodobniki in rojaki pogosto naglašali prav tako kot mi in ima zato ta akcent tudi s stališča avtentičnosti svojo domovinsko pravico. Podobno velja za Demóstena, Evripida, Parmé- nida itd. Posebno poglavje predstavljajo imena ženskega spola na -o, ki so v grščini poudarjena na zadnjem zlogu: ’Apyii> , 'H p, Tvci, ’Ici, KaAuiw, Ar(x < i> , Zamiw. Dve taki imeni smo že omenili med imeni Muz (Klio, Erato). Pri večini teh imen se sicer uveljavlja latinski akcent, ki se kaže v tem, da se naglas premakne na piedzadnji zlog: Argo, Héro, Ino, Io, Kalipso, Lóto, Säpfo. Toda vsaj boginja Ar,xci) bi lahko brez težav obdržala grški izvirni akcent na vokalu o, če bi ji dodali pripono -j-, torej Letója, Letóje. Takšna oblika tudi s stališča same grščine ne bi bila neupravičena, saj srečujemo npr. v vokativu večkrat obliko z diftongom -oj (Ay )toT ). Podobno obliko uporablja tudi Sovrè (npr. Iliada I 9: sin Letóe). Poleg tega bi takšna obhka tudi preprečila zamenjave s homonimno podzemsko reko Arft-q. O dprto ostaja tudi vprašanje nekaterih drugih besed ženskega spola, ki so v grščini naglašene na zadnjem zlogu. K ot primer naj navedem besedo àyopd. Slovar slovenskega knjižnega jezika nam ponuja dve obliki: agóra (agóre) in agorà (nesklonljivo). Druga oblika je edino pravilna, čeprav okornejša; prva oblika je sicer prožnejša, a ni nikoli obsta­ jala, saj ni izpričana ne v grščini ne v latinščini. Zato se bom osebno rajši odločil za ne­ sklonljivo agorà. Če pa kdo sodi, da je nesklonljivost takšna strahotna nebodijetieba, da se ji je treba za vsako ceno izogniti, potem mu predlagam, naj rajši poudarja ägora kot pa agóra: v prvem primeru bo ohranil vsaj neki stranski akcent, v drugem primeru pa bo zvočno podobo izvirne besede tako do dna spremenil, da je ne bo več mogoče pre­ poznati. Nesmisel je trditi, da se je vse javno življenje v grški polis odvijalo na agóri, ko pa zanesljivo vemo, da se ni v nobenem antičnem mestu nobena mestna četrt tako imenovala. Če bi šlo za izraz, od katerega pričakujemo, da bo postal sestavni del našega vsakdanjega besedišča, bi takšen premik naglasa še nekako lahko opravičevali. K er pa gre zgolj za demonstracijo, kako se je v izvirnem jeziku označeval neki del mesta, ni za takšno posilje­ vanje izvirnega akcenta niti najmanjšega razloga. M ed raznimi napakami, ki se pojavljajo v zvezi z naglašanjem, naj omenim še besedo apsida. Slovar slovenskega knjižnega jezika dopušča dubleti in na prvem mestu navaja celo napačni akcent apsida (Leksikon Cankarjeve založbe pa navaja sploh samo obliko z napačnim akcentom). Beseda je grškega izvora in je v grščini vseskozi poudarjena na i: «ja? ali iliz , à'itcox. Iz grščine je beseda prešla v latinščino, kjer je — razen v nomina­ tivu — tudi vselej poudarjen zlog -si: apsis, apsidis. Toda beseda ni prevzeta iz latinskega nom inativa, na kar kaže konzonant -d-, ki ga v tem nom inativu sploh ni! SPOL Prav svojevrstna vprašanja se lahko pojavljajo tudi v zvezi s spolom grških in latinskih strokovnih izrazov v slovenskih besedilih. Znano je, da besede pri prehajanju iz enega jezika v drugega pogosto spreminjajo spol. Zlasti izpostavljen je tako imenovani srednji spol : le-ta lahko doživlja ob tem pravi trium f ali pa pravcato katastrofo. Trium f doživlja npr. v angleščini, kjer so vse besede, ki ne ozna­ čujejo moških ali ženskih bitij, postale srednjega spola. Katastrofo pa je doživel srednji spol npr. v romanskih jezikih, kjer je povsem izginil. V slovenščini položaj srednjega spola sicer ni tako hudo ogrožen, pa tudi ne ravno rožnat; naši slavisti so že večkrat opozarjali na t.i. maskulinizacijo samostalnikov srednjega spola,1 2 ki prizadene ce’o nekatere domače besede. Pod njen udar pridejo tudi skoiaj vse besede, ki so v grščini in latinščini Slednjega spola: večina teh besed postane moškega spola, le redkeje ženskega spola, skoraj nobena pa ne obdrži izvirnega srednjega spola.1 3 Tako npr. rečemo »ukradeni paladij«, »rimski imperij«, »izpostavljeni kastelum«, »utrjeni municipium«, čeprav so vse te besede v izvirniku srednjega spola; in ob tem niti nimamo občutka, da bi bilo kaj narobe. Toda srednji spol nam s svojo neodpornostjo ne povzroča nobenih težav, kar je razum ­ ljivo : srednjega spola v naravi sploh ni, v naravi je samo neutrum, kot se temu reče po latinsko, »nobeno od obeh«, »ne eno ne drugo«, tj. ne moško ne žensko. Zato ob izgubi srednjega spola nikjer ne more biti prizadeta pomenskost, semantičnost neke besede. Vzrok težav, ki jih lahko povzroča spol, je drugje, v težnji slovenščine po maskulini- zaciji samostalnikov ženskega spola. K ot ugotavlja Slovenski pravopis (§ 72, 3 na str. 70), postanejo grške in latinske besede, ki se končujejo na soglasnik, v slovenščini »razen redkih izjem moškega spola«. Med izjemami, za katere to pravilo ne velja, lahko omenimo ženska imena in sploh oznake oseb, ki so že po naravi ženskega spola, in pa nekatere strokovne izraze v znanstveni terminologiji; te besede postanejo v slovenščini nesklonljive.1 1 Ob tem pa kaj lahko pride do konflikta med raznimi divergentnimi silnicami, kot so : omenjena izrazito morfološka težnja po maskulinizaciji, semantična pomenljivost neke besede, težnja po strokovni izčiščenosti, korektnosti in doslednosti. Vprašanje je namreč, kako daleč lahko strokovnjak popušča omenjeni morfološki težnji po maskulinizaciji, ki izvira predvsem iz strahu pred nesklonljivostjo (le-ta je očitno postala že pravcati tabu), večkrat pa tudi iz nepoznavanja pomenskega potenciala neke tuje besede v vsej njeni celovitosti. O tem sem imel pred ne tako dolgim časom polemiko z Jankom M odrom ob konkret­ nem primeru besede polis.1 6 K er gre za prispevke, ki so raztreseni v dnevnem časopisju in so zato kot celota težje dostopni, naj tu povzamem in dopolnim nekaj misli iz te polemike: Beseda polis je v grščini že od vsega začetka, od Homerja, kjer je prvič izpričana,1 6 pa do sodobne grščine ženskega spola. V slovenščini se beseda uporablja v glavnem samo v strokovnih besedilih, saj je npr. ne omenja niti zelo obsežni Slovenski pravopis, ki vsebuje sicer presenetljivo veliko antičnih imen in izrazov. N aši najboljši strokovnjaki za antiko uporabljajo besedo vedno le v ženskem spolu.1 7 N asproti temu pa se srečujemo z zahtevo, da se m ora beseda tisti hip, ko se uvrsti v slovenščino, podrediti njenim zakonitostim; ker se končuje na soglasnik, naj bi jo torej zajel proces maskulinizacije, se pravi, naj bi prešla v m oški spol. Tako nastane absurdna situacija: N a Slovenskem je m orda ducat strokovnjakov, ki pišejo o polis, ki poznajo njeno zgodovinsko poslanstvo v antičnem svetu, njeno funkcijo, njen idejni in pomenski potencial. Ta peščica strokovnjakov se z besedo polis srečuje pri svojem poklicnem delu, polis je tako rekoč sestavni del njihovega vsakdanjega besednjaka, sodi k njihovemu delovnemu orodju. In ravno ti strokovnjaki naj bi to besedo napačno uporabljali! Večina pa, ki ve o polis komaj kaj več kot to, da se beseda končuje na soglasnik, naj bi potem takem v tem pogledu strokovnjaku solila pamet, lahko tudi zaprla usta, češ da svojega orodja sploh uporabljati ne zna, da besede polis niti prav zapisati ne zna. Torej dosledna uveljavitev načela: Vox populi — vox Dei! Seveda tega ne počenja večina kot taka, temveč slovničar, ki se čuti pooblaščenega, da govori v imenu neke anonimne večine, ki jo takšno izražanje »moti pri branju«. Strokovnjaki (in med njimi so ljudje, ki imajo tudi nekaj posluha za slovenščino) prav gotovo vedo, zakaj ravno pri besedi polis vztrajajo ob ženskem spolu. Pri stotini medicinskih izrazov nas npr. prav nič ne prizadene, če prehajajo iz ženskega v moški spol: bronchitis acuta postane v slovenščini akuten bronhitis, gastritis chronica kroničen gastritis itd. — in ob tem se nihče ne spotika. Ob uporabljanju in prevajanju besede polis pa kmalu opa­ zimo, da ženski spol pri tej besedi ni samo obiobna pritiklina, temveč imanentna sestavina njenega bistva, tako rekoč njen naravni spol, ki ga tudi ob prenosu v tuj jezik ni mogoče brez škode ignorirati. Naj navedem nekaj konkretnih primerov, ki narekujejo pri tej besedi rabo izvirnega ženskega spola! Že v Homerjevi Odiseji beremo o polis, ki je — v Sovretovem prevodu — »vsem rednica in m ati« (X 416-7), polis, ki nas je rodila in vzredila. Tudi drugi antični pesniki pogosto pojejo o m ateri polis, tako da je ta dvojica pojmov postala v grščini kar ena sama zloženka, jj.a-ip:7roAi? ali |xi)-pÓ7roXi:.1 8 . K adar je kaka polis ustanovila novo kolonijo, je postala v be­ sednjaku grških pesnikov (Ajshil, Pindar, Simonides) polis-mati nove polis.1 9 Ta podoba se je tako udomačila, da jo srečujemo tudi pri zgodovinarjih (Herodot, Tukidides) in celo na napisih (npr. v Tomih in v Kireni). Pri Plutarhu zasledimo celo preneseno misel, da je geom etrija »polis-mati vseh drugih znanosti« (2, 718 e). Podobno je pri Atenaju gastrologija »polis-mati vse Epikurove filozofije« (3, 104 b), pri D iodom Sicilskem pa je zgodovina »tako rekoč polis-mati vse filozofije« (1, 2). Tudi druge podobe, s katerim i se v grščini primerja polis, so tempirane na ženski spol. K ako naj bi npr. v moškem spolu prevedli slovesni uvodni akord ene najlepših Pindarovih pesmi, slovite 12. pitijske ode: »Kličem te, o kneginja, najlepša polis izmed vseh«? M ar naj bi prevajalec »kneginjo« spremenil v »kneza« in s tem pokazal svojo popolno amu- zičnost? Kaj bi si mislili o nekom , ki bi npr. Prešernov verz »Ljubljana, ljubica nebes in sreče« pri prevajanju v tuj jezik iz ne vem kakšnih razlogov spremenil v »Ljubljana, ljubček nebes in sreče«? Kaj o nekom, ki bi Kettejevo Adrijo spn menil v običajnejši Jadran in s tem zrušil metaforiko (Adrija — nevesta), na kateri sloni celoten sonetni ciklus? Skratka: če v slovenskem besedilu obdržim neko tujo besedo neprevedeno (npr. polis nam esto »državica« ali »mestna država«), storim to vselej zaradi nekih njenih posebnih pom enskih odtenkov, ki jih domači izraz ne izčrpa, zaradi nekih njenih specifičnosti, ki jih v domači besedi ni najti. In če k tem specifičnostim kaj pripomore tudi spol, tedaj moram seveda obdržati tudi izvirni spol. In med takšne besede sodi tudi polis; zanjo velja kate­ gorija živosti.2 0 V polis so stari G rki vedno videli in občutili nekaj ženskega, nekaj mate­ rinskega. Zato sojo tudi vselej, kadar so jo upodabljali, prikazovali kot žensko, kot boginjo. O takih upodobitvah poročajo antični viri, npr. sholije k Aristofanu. Žal so te upodobitve izgubljene, toda ohranjene so miniaturne podobe na novcih, kjer je polis vselej upodobljena kot ženska.2 1 N a povsod pričujočo kategoiijo živosti kažejo tudi številni detajli, ki jih sre­ čujemo pri opisovanju polis: polis ima glavo (Sofokles, Kralj Ojdipus 23), govori in kriči (Ajshil, Agamemnon 1092), se pogovarja (Aristofan, M ir 539), je nekomu soseda (Evripid, Kiklop 281) itd. Toliko torej o spolu grške polis v slovenščini. Podobno kot za polis velja tudi za civitas, ki se uporablja predvsem v srednjeveški latinščini kot oznaka za mesto. Tudi ta beseda ostane v slovenskih besedilih — ne glede na soglasniško končnico • — ženskega spola. Tako jo uporabljajo tudi naši vidni zgodovi­ narji. Prim Fr. Zwitter, Zgodovinski časopis 6—7 (1952-53) 220: »na mestu kake rimske civitas«. Prim. dalje zlasti članek Vasilija Melika, Mesto (civitas) na Slovenskem (Zgodo­ vinski časopis [1972] 299—316), kjer beremo stavke kot npr.: »v frankovski državi je po­ menila civitas škofijski sedež« (str. 303), »naj bi bila civitas obzidano mesto« (str. 310), »na eni strani meščanska civitas, na drugi plemiški forum« (str. 311). Še nekaj besed o spolu raznih latinskih abstraktnih samostalnikov, ki označujejo po­ samezne etične vrline! V mislih imam besede kot npr. virtus, fides, pietas, ki so v svojem celovitem pomenskem obsegu neprevedljive, kjer je vsak prevod samo nebogljen surogat in jih zato največkrat uporabljamo neprevedene. Vsakega strokovnjaka za antiko najbrž zazebe ob misli, da bi mu kdo lahko diktiral, naj piše »rimski virtus« ali »Enejev pietas«. Poleg tega vemo, da se ti pojmi pogosto pojavljajo tudi v personificirani obliki kot boginje. N ekatere teh boginj imajo v starem Rimu celo svoj poseben kult in svoja svetišča. Rimska Fides je npr. dobila svoje svetišče že okrog leta 250 na K apitolu, nekateri so uvedbo njenega kulta pripisovali celo že kralju Numi. Podoben kult so uživale Pietas, Salus, Spes, Virtus itd. Smešno, dlakocepsko in za lase privlečeno bi bilo razločevanje med splošno oznako neke kreposti, ki naj bi postala v slovenščini moškega spola, in personifikacijo iste kreposti, ki bi lahko ostala ženskega spola; poleg tega je v antičnih tekstih vrsta primerov, kjer je meja med obojim zabrisana, kjer je težko z gotovostjo določiti, ali je mišljen abstrakten pojem ali njegova personifikacija. Zato se bo strokovnjak v vseh takšnih in podobnih pri­ merih brez dvoma postavil po robu slehernemu poskusu »maskulinizacije«. Tudi v drugih dvomljivih primerih je bolje vztrajati pri prvotnem spolu, čeprav je s tem raba besede nekoliko manj udobna, ker ni sklonljiva. V mislih imam seveda samo besede, ki zadevajo grške in rimske družbene institucije, pravne, nravstvene in filozofske pojme,2 2 torej izraze kot so gens, tribus, katharsis, mimesis, kinesis itd. Zelo neenotno in okorno, skoraj neresno bi učinkovalo, če bi kdo npr. pisal v enem stavku gens Iulia, v drugem pa julijski gens, v enem tribus Horatia, v drugem Horacijev tribus, in podobno. Sodim, da je manjše zlo morfološka negibnost kot pa znanstvena nedoslednost ali sematična nesmisel­ nost, s katero bi razkazovali svojo nevednost. K o t konkreten primer, kako se lahko maščuje ignoriranje izvirnega spola, naj navedem ime podzemske reke Stiks ( -v i:). V grščini je beseda ženskega spola in tako seveda tudi pri vseh grških in rimskih pesnikih. Toda v Slovenskem pravopisu je beseda postala moškega spola; to je očitno ušlo tudi Sovretu — quandoque bonus dormitat Homerus. Samo na sebi to ne bi bilo nič hudega, toda na žalost Stiks v grški mitologiji ni samo podzemska reka, am pak obenem tudi boginja, hčerka Okeana in Tetije, kar je v nekaterih antičnih tekstih (npr. v Heziodovi Teogoniji) tudi izrecno poudarjeno. Dokler takšnih tekstov nismo imeli poslovenjenih, nas seveda moški spol pri besedi Stiks ni motil. Toda ker lahko upamo, da bo naša prevodna literatura iz antike čedalje bogatejša, bomo morali paziti tudi na takšne podrobnosti, drugače se bomo po nepotrebnem zapletali v vedno nova protislovja. 1 Na podobne nedoslednosti je svoj čas opozarjal že Josip Tominšek, Antibarbarus — Studije o napakah in pravilih slovenskega pisanja I (Ljubljana 1910), 54: »Vsaka knjiga piše po svoje in si še sama ne ostane zvesta.« 2 Kadar v nadaljevanju omenjam Slovenski pravopis, imam vselej v mislih to izdajo. 3 Izjema je — verjetno pod Prešernovim vplivom — ime italijanskega pesnika Petrarca, ki ga običajno pišemo kot Petrarka (tako tudi Slovenski pravopis). 1 V tej smeri je deloval npr. France Cegnar. V rokah imam drugi natisek njegovega prevoda z naslovom: Miroslav (sic!) Schiller, Viljem Tell (Trst 1886). Tudi imena oseb v tej trage­ diji so do skrajnosti podomačena, npr. Fajfar {Pfeifer), Kuno (Kunz), Valter Firšt ( Walther Fürst) itd. 5 J. Tominšek, Antibarbarus, 51—52. 6 J. Tominšek, Antibarbarus, 56. 7 Prim. Omerzov prevod Iliade I—VI (Ljub­ ljana 1916). 8 Za grotesknega predstavnika te smeri velja nemški pisatelj Philipp Zesen, ki je že dobrih sto let pred Pohlinom objavil roman »Jadranska Rozamunda« (Adriatische Rose­ mund 1645), kjer srečujemo imena kot Him- meline (Junona), Klugine (Atena), Lustine (Ve­ nera), Schmiedegötze (Vulkan), Wahrsagegötze (Apolon) itd. 9 Beseda o Evripidu. Gledališki list Drame SNG 44 (Ljubljana 1964—65), 142—153. 1 0 Npr. v mednarodni bibliografiji Aimée philologique, kjer srečujemo poleg Vergilii Commentatores, Traductores, Imitatores tudi gesla kot Aristotelis (Platonis etc.) Commenta­ tores, Traductores, Sectatores; poleg tega so v tej biografiji latinske tudi oznake posa­ meznih anonimnih in kolektivnih del (npr. Conciliorum Acta, Grammaticorum scripta itd.). 1 1 E. Mihevc-Gabrovec, Pripombe k pisavi in rabi grških in latinskih imen in tujk, Jezik in slovstvo 10 (1965) 29—30. 1 2 Prim. B. Urbančič, Maskulinizacija nevter pri imenih za živa bitja, Jezik in slovstvo 5 (196^—60) 185—186. ^Izjem a so ravno oznake za spol, ki so v ednini moškega spola (maskulinum, femi­ ninum, nevtrum), v množini pa srednjega spola (maskulina, feminina, nevtra). 1 1 Ali, da uporabim novejši izraz, te besede imajo sklanjatev z ničto končnico (prim. J. Toporišič, Samostalniška beseda, Linguistica 12, 301—314, zlasti opomba 17 na strani 305). 1 5 Prim. Modrov Jezikovni kotiček v Ne­ deljskem dnevniku od 3. 2. do 24. 3. 1974 (zlasti članki Polis 3.2., Slovnični spol 3.3., Species 10. 3.) in pa moje članke Polis (Jezik in slovstvo 19 [1973—74] 99—100), Al’ prav se piše polis (m) ali polis (ž), Še o spolu besede polis (Ne­ deljski dnevnik 10. 2. in 17. 3. 1974). 1 8 Ali celo od dokumentov linearne B-pisave, kjer je zapisana v obliki po-to-li-ne. 1 7 Prim. J. Kastelic, Dom in svet 53 (1941) 221 : »osvajanje tuje polis«; M. Grošelj, Živa antika 1 (1951) 64: »Stoiki in epikurejci se ne brigajo za državo, njihova polis postane ves svet«; A. Sovrè, Uvod k Plutarhu, Življenje starih Grkov (Ljubljana 1959) 33: »je rasla na surovem nasilju samoupravna polis ter uveljav­ ljala ...« 1 8 Prim. Sofokles, Antigona 1122; Ojdipus v Kolonu 707 ; Pindar Nem. 5, 16; Pyth. 4, 20; Simonides fr. 93 itd. 1 9 Kot dokaz, kako okorno bi učinkovalo spreminjanje spola v takšnem ali podobnem kontekstu, naj navedem primer z nekega druge­ ga, vendar zelo sorodnega področja, iz srednje­ veške pravne zgodovine. Ko Sergej Vilfan razpravlja o pravnem razmerju med mestom- materjo in mestom-hčerjo, čuti potrebo, da to terminologijo v posebni opombi pojasni: »Mesto-Stadt je v nemščini ženskega spola.« Prim. S. Vilfan, Novomeški mestni privilegij iz leta 1365 (Novo mesto 1365— 1965 — Pri­ spevki za zgodovino mesta, Maribor 1969, 88—100) str. 90—91 in opomba 14 na strani 98. 2 0 Izraz povzemam po J. Toporišiču, Ka­ tegorija živosti v slovenskem knjižnem jeziku, Jezik in slovstvo 16 (1970—71) 4, 3—4. 2 1 Prim. Roscher, Ausführliches Lexikon der griechischen und römischen Mythologie III 2, 2619 (polis na splošno) in II 2, 2100—2105 (upodobitve posameznih polis v ženski podobi). 2 2 O terminologiji drugih znanosti naj odlo­ čajo pač prizadeti strokovnjaki, ki sami naj­ bolje vedo, kakšne oblike strokovnih izrazov ustrezajo zahtevnosti njihove stroke. Medi- cinci so se v tem primeru, kot razberem iz Jezikovnih kotičkov Janka Modra, v večini primerov odločili za »maskulinizacijo«, medtem ko biologi, kolikor mi je znano, marsikje ohranjajo izvirni ženski spol, tako npr. pri besedah: species, subspecies, varietas. GEDANKEN ÜBER DAS SCHREIBEN DER ANTIKEN EIGENNAMEN UND FACHAUSDRÜCKE IM SLOWENISCHEN Zusammenfassung Beim Schreiben der antiken Eigennamen im Slowenischen kreuzen sich zwei entgegengesetzte Tendenzen — die Tendenz zur möglichst authentischen Niederschrift des antiken Namens und die Tendenz zu seiner vollkommenen Einbürgerung in die Sprache-, zwischen denen verschiedene Kom­ promisslösungen gesucht werden. In etlichen Einzelheiten werden auch Fragen erörtert, die die Akzentuierung der antiken Namen und den Gebrauch des Geschlechts betreffen, die Probleme im Zusammenhang mit der Akzent- und Geschlechtsverschiebung beim Übergang des Wortes aus der griechischen bzw. lateinischen Sprache ins Slowenische usw.