Drugi letnik.	III. zvezek.
Sedanji čas.
a vid zunanji zdaj se vse bojuje, Sestavlja stroje, in vode šumeče Ustavlja z jezom. A kedo trepeče, Ce brata val pograbi in zasuje?
Poti se pesnik mladi, pesnim snuje Obliko lepo: misel ga ne peče! Slikar se k Rafaelu rad zateče, A barv da nima pravih, se huduje.
Kdo čuti še za lepo, dobro, pravo? Z obleko pravo — pravo imaš glavo! Ne iščemo sadu na suhi veji?
Podobe vstvarjamo si vedno nove, I)a vse čudeč nas umetnika zove, A idejal nam dal je ded mehkeji.
A. —r—
,3
Pisma prijatelju visokošolcu.
Tretje pismo.
Predragi prijatelj!
Z nekako osornostjo si mi odpisal, da nikakor ne odobravaš načina, po katerem jaz sodim življenje. „Čemu se vtikati v taka vprašanja?" mi pišeš. „0 svojem privatnem življenju ni človek dolžan nikomur odgovora. Glavna stvar je, da deluje za narod, za napredek. In če se vse ne strinja popolnoma z onimi zakoni, katere krpajo moralisti po potrebi kakor črevljar črevlje, to je stranska stvar. Za pesnika je odločilna jedino le lepota, za nas praktične ljudi jedino le vsakdanje življenje s svojimi materijalnimi potrebami. Idealnega vzleta, kolikor ga potrebujemo, nam daje narodno čustvo."
Tako se sodi dandanes navadno. Narodnost, napredek — to so besede, nedoločne in nerazumljive, katere izvrstno služijo onim, ki žele. da se njih govorom pri banketih napiva. Popolnoma priznavam opravičenost narodnostne ideje v naravnih in pametnih mejah. Ljubiti svoj narod mora vsakdo, kakor mora ljubiti stariše, sorodnike, domačo hišo, domovino; a v pretiranem slavljenju narodnosti ne vidim nič druzega. nego kolektivno samoljubje množice, združeno prevzetnost in nestrpnost, katera se obsoja, kadar je njen subjekt pojedinec, a se slavi, kadar izhaja od množice in ima množico za predmet.
Ravno tako je fraza o napredku beseda, ki ima v sebi marsikaj dobrega, a je brezmiselna v tem pomenu, v katerem jo rabijo sedanji liberalni časniki. Znanost naj napreduje, tehnika se naj izpopolnuje, proizvajalna, prometna sredstva se naj množe — prav; a to še ni dosti: vprašati je treba, če je človeštvo s tem postalo kaj boljše, če se je ljudem stanje s tem kaj zboljšalo; jedino to bi bil po mojih mislih pravi vsestranski, ne samo jednostranski napredek. — Vprašaj tovarnarja, če človeštvo napreduje! Ves navdušen bo govoril o velikanskih napredkih pri strojih, o novih železničnih zvezah i. t. d. Manj delavcev, manj stroškov: več izdelkov, več dobička! O to je napredek! Če pa vprašaš obrtnega nadzornika, povedal ti bo, koliko delavcev' je izgubilo kruh vsled tega napredka, koliko jih trpi revščino zaradi napredka, koliko moralnih žrtev tirja ta napredek! — Vprašaj knjigarja, če je kak napredek v modro-slovju! Kako bo hvalil naše stoletje, v katerem je nastalo toliko modro-slovnih zistemov; drug je originalnejši od drugega; kar je temu belo, je
onemu črno; ta ve za Boga, oni ga čuti, ta ga še čuti ne; ta obdeluje metafiziko, oni jo imenuje sleparstvo; ta je optimist, oni je pesimist; ta je idealist, ki vidi same duhove in ideje, oni je materijalist, ki misli s fosforjem v možganih i. t. d. Kolika množica modroslovnih del je to pač, če je samo večjih poljskih modroslovnih del od 1. 1802. do 1. 1876. izšlo 47 '), kateri so često odsvit, in odmev onih mnogoštevilnih zistemov, kar jih je ,,genij nemškega naroda" doživel, ko se je prelevljal iz kritike skozi idealizem, panteizem, skepticizem, materijalizem v pesimizem, kjer je sedaj našel svoj konec — v budhovski nirvani! Kolik napredek v množini produkcije, v raznovrstnosti! — A vprašaj trezno mislečega, modroelovca, in rekel ti bo: Jaz ne morem reči, da bi taka zmešnjava bila istinit napredek. Priznavam vsakemu, kar dobrega iznajde, a če je resnica" tega modroslovca čisto nasprotna „resnici" druzega, če drug drugemu izpodkopuje zračne zisteme in vsak misli, da je on prvi in jedini na svetu začel o svetu prav misliti —■ bi tako slobodo mišljenja pač pravičnejše imenoval nebrzdanost, škodljivo slepljenje ljudij, nespametno igranje z najvišjim zakladom človeštva.
Če torej vpije liberalizem vedno le za napredek, bilo bi pač potrebno, da ta svoj napredek malo natančneje označi; a tu bi nujno moral priznati kako trdno nravno podlago, in tega liberalizem ne sme storiti, če hoče zvest ostati svoji bistveni zahtevi: liberte — svoboda v vseh ozirih.
Čim natančneje boš spoznaval zakladnico, iz katere jemljejo liberalni časnikarji svoje zveneče puhlice, tem manj se boš bal teh puhlic. Podobne so ponarejenim biserom, ki se na zunaj krasno blišče, a nimajo vrednosti, ker jim manjka poglavitnega: — resničnosti. Zato se pa tudi njihovim prodajalcem tako godi, kakor prodajalcem goljufivih biserov: nekaj časa so ljudi za nos vodili, narod, kateremu so se sladkali, izkoristili; sedaj pa ljudje spoznavajo, da so kupili za drag denar nespametno šaro, in kažejo sleparjem vrata. Le žal, da je pri tem marsikdo prišel ob srečo, dom in imetje!
Torej: fraze, s katerimi se toliko maha po zraku, ne pomagajo nič. Treba nam je krepkega, vstrajnega dela; jedino s tem bo pomagano nam in narodu. Za tako delo pa je treba trdne nravne podlage v človeku samem.
Treba je najprej izobražbe razuma, ki ne sme skeptično omahovati s te strani na ono, menjavati po vetru svoje prepričanje ali zdvojiti nad resnico, kakor se, žal dandanes tolikokrat zgodi, ko nas je hlepenje po „slobodi" tako preslepilo, da še onih naravnih in potrebnih mej in brzd ne priznavamo, katere nam stavita resnica in pravica.
i) Przeglad powszei.hny 1896. Toni. 51. str. 882.
Treba je krepke volje, ki se izuri v najtežjem boju s samim seboj, v boju z lastnimi strastmi. Kolikokrat razum spoznava resnico, volja mu pritrdi prvi hip, sklep je storjen; a do izvršitve ne pride, ker je volja v sponah, ker ni več prosta, ker je sužnica pokvarjenega nagnjenja. Ne, znak kristjana ni sužnost, njegov namen ni hlapčevski: kakor se njegov razum iz teme vspenja navzgor k luči resnice in željno srka njene žarke, tako njegova volja bije boj za slobodo skozi celo življenje. Pač včasih njegov razum zatenmi, a on ve, kje je luč in k nji zopet dvigne oči, dobro vedoč, da ni mogoča zmota tam, kamor ga vede žarek večne resnice. Pač omaga včasih volja, strasti se vspno črez njo in jo potlačijo, a luč razuma jo vzbudi iz sna, da mogočno zopet zavlada, bogatejša za jedno skušnjo, močnejša sa jedno zmago. Boj za slobodo, za plemenito, najčistejšo slobodo je torej življenje katoličana; to je pravi plemeniti liberalizem, katerega slavi veliki apostol: Vi namreč, bratje! ste v prostost poklicani').
Da govoriš prezirljivo o nravnern zakonu katoliške cerkve, mi je pač umevno, če pomislim, odkod zajemaš one aforistične zbadljive opazke o morali. Zaničljive opazke katerega darvinističnega profesorja, neslani dovtipi v židovsko-liberalnih listih — to je kriterij, katerega rabiš pri razsojanju najvažnejšega in najtesnejšega vprašanja. Ljudje, kateri so se sami udali skepticizmu, ki je smet zdrave pameti, isti ljudje izigravajo „pamet" proti „nespametni katoliški morali!" Govoril sem večkrat s slovenskimi visokošolci o tej stvari, in pri takih, pri katerih sem našel največjo praznoto v modroslovnem oziru — če so tudi v drugih strokah izvrstni — pri istih sem zadel na najhujši odpor, če semjih hotel prepričati, da sloni katoliška morala, na trdni, neminljivi, resnični podlagi, katero razum more in mora■ spoznati. Odkritosrčno ti povem: smešno se mi je zdelo, če je doraščen človek, ki uklanja svoj razum nedokazani in nedokazljivi Darvinovi hipotezi, človek, ki je morda atavist ali celo fatalist, smatral sebe kot zastopnika pameti nasproti nespametnim moralistom. Kdor nima pojma o moči silogizma in o omejeni veljavi nepopolne indukcije, upa se zasmehovati ono cerkev, katera je v svojem naročju kot najljubši, cvet gojila modroslovje! Noben racijonalist ni tako visoko povzdignil pameti, kakor katoliška morala, katera je pamet postavila človeku za vodnico. „Vsako dejanje volje, ki ni v soglasju s pametjo, je vedno nemoralno", tako je na kratko največji mislec katoliške cerkve izrazil katoliško moralo. „In če bi mi pamet ali vest velevala, da ne smem verovati v Kristusa, ne bi smel verovati zoper svojo pamet2)". — Tako spoštuje pamet krščanstvo. Primerjaj to načelo z zmedenimi zistemi,
') Sv. Pavel. Gal. 5. 13.
2) S. Thomas Aquinas: Summa theologiae. P. I. II. qu. 19. aitic. 5.
s katerimi popolnoma protinaravno in protislovno takozvani „racijonalisti" od Kanta do Nitzscheja in Spericerja sestavljajo svoje „etike", in spoznati moraš, da zna prav ceniti pamet le katoliška morala. Žal, da mi ni moči tu izpeljati obširne primere. Če želiš, povrneva se še k tej točki. Meni se zdi logični razvoj moralnih principov v katoliški morali jeden naj-krasnejših apologetičnih momentov v velikanskem sestavu katoličanstva.
Kakor je morala le nujna posledica vere in modroslovja, tako mora iz moralnih principov izvirati vse človeško delovanje. In ker pozna morala najprej dolžnosti do Boga, in iz teh dolžnostij izpeljuje dolžnosti do samega sebe in do drugih ljudij, ravnotako mora človeško življenje biti najprej v pravem razmerju do Boga, potem bo pravično subjectu samemu, bližnjemu in narodu. Kadarkoli se človek postavi na drugačno stališče, je njegovo delovanje ali pomanjkljivo, nepopolno ali pa popolnoma napačno, škodljivo njemu samemu, narodu, za katerega naj deluje in dosledno tudi človeški družbi, ki je po naravi organizem narodov.
Ti zmajuješ skeptično z glavo, češ: marsikdo se postavi na nasprotno podlago, in vendar marsikaj doseže.
Pač tudi nasprotnik krščanskega načela lahko kaj dobrega doseže, a to dobro pomni: čim dalje se odaljuje od trdne podlage zdravega, krščanskega mišljenja, tem manj je vredno njegovo delovanje. Zlasti pa, če zaničuje nravni zakon, koplje sam sebi grob, v katerega se zvrnejo prej ali slej oni visokoleteči naklepi o narodnem in o lastnem veličastju, kateri mu v mladostni dobi plavajo pred očmi, kakor svetle nebesne prikazni.
Koliko „etičnih" surogatov so si že izmislile razne izobražene in nespametne glave, da bi se ognile krščanske morale! Od Kantovega kategoričnega imperativa do one slavne etike Spencerjeve, katero je neki angleški kritik — ne zameri — imenoval pig-philosophy, svinjsko filozofijo1) — se je oglasilo že mnogo kažipotov, ki so po raznih potih hoteli človeka dovesti do sreče in popolnosti. In s kolikim vspehom? Ko so hoteli zmagati krščanstvo, njegove dogme in zapovedi, zabredli so v taka protislovja, v take brezmiselnosti, da so spravili najvišjo in najplemenitejšo vedo ob dobro ime in ob spoštovanje pri ljudeh. Ime filozof ki je bilo v času katoliškega javnega življenja častno in je pomenilo moža, ki je posvetil svoje življenje preiskovanju najvišjih blažilnih resnic — isto ime pomeni dandanes, v dobi prosvetljenega razuma, nekoristnega sanjača, nemoralnega človeka, ki se igra z zračnimi izrodki svoje domišljije.
A zašel sem malo v stran; prav za prav: tvoj ugovor me je zapeljal. Zadnjič sem ti po naravi podal duševni razvoj mladeniča, ki po
') Catherin: Die Sittenlelire rtes Darvinismns. Freiburg i. Br. 3885. str. 139.
raznih izkušnjah in blodnjah najde svoj smoter v uživanju, in vprašal sem te, kako da se mora logično razviti usoda in delovanje takega mladeniča. Naj nama odgovarja zopet on sam.
Človeška čustva so kakor nestalna morska površina: sedaj te dvigne veselja val kvišku, drznost te žene težkočam nasproti, nada pospešuje srčne utripljeje, a kmalu srce upada, bojazen se te poloti, strah te tlači, obup zamori nade; hip za hipom je človek v tem vrtincu lahko sedaj na vrhuncu veselja, sedaj v globini žalosti: sedaj vroče ljubi, kmalu se nasiti: in sovraži. — Po pravici so ta čustva školastiki imenovali „pas-siones'"), zakaj človeška duša kot forma telesa je trpna nasproti zunanjim vplivom in izpremembam telesa. Duša v tem hipu ne deluje tvorno na telo in na zunanji svet, ampak zunanji vpliv deluje nanjo. Žival je popolnoma odvisna od čustev, a človek naj bi jih znal voditi, brzdati, vzbujati, ugašali z razumom. A skeptik, ki nima niti trdnega merila, po katerem bi uravnal svoje mišlenje, bo še manj znal po mišlenju urediti strasti in čustva. Nič druzega mu ne ostane, nego da se jim uda, kakor se uda mornar valovom, če se mu strgajo jadra in zlomi krmilo. Igrača je čustvom, iz katerih se kmalu rode mogočne strasti. Tako le nekako se mu godi:
Sinoči pa, deva, vrtel me je ples
S taboj, najkrasnejše čudes!
Vzbudile ljubezen, nadeje, želje,
Vselile so spet se v srce. -)
Tako je bilo namreč sinoči. Davi po rajanju je bilo pa tako:
O zori sem šel na visoko goro, Izkopal sem ondu jamo;
In svojo ljubezen, nadeje, želje, Položil sem v krilo zemlje. 3)
„Ljubezen", ki temelji na takovi značajnosti, je pač komaj imena vredna. Ali je to vredno moškega človeka, če vzdihuje, ko veje jesenska sapa:
Odpusti, če ljubezen vrela,
Ki žarno zate je gorela, Ugašali je zdaj začela,
Ko hladnih veje dih vetrov. 4)
1)	S. Thomas Aqn. Širnima theolog. P. 1. 2. qu. 22. a. 1.
2)	Gestrin. Izza mladih let. 10.
3)	Tam. Str. 10.
<) Gestrin. Izza mladih let. Str. 36.
Seveda, če se človek postavi na materialistično stališče slobodnega uživanja, potem se mora tudi ravnati po zakonih materije! Njegova ljubezen se dviga in pada s toplomerom! Uživanje se torej kmalu izpre-meni v stud in mržnjo, in glej, ta toli hvalisana, tako slavljena, tako vroča ljubezen se ohladi kmalu do ničle:
Glej! leta v enomer teko,
Rode — pokopajo spomine . . .
Ljubezni cvet, cvetoč žarno,
Čez noč ospe se in premine. ')
In če je „moško" srce tako slabo, zakaj bi bil nežni, slabotni spol močnejši ? Kakor on, i ona:
Vrnitev si v srečo sem plačal. — Gorelo je drugemu tvoje srce, In drugemu v logu tihotnem odšle Duhtelo je cvetje ob poti. 2)
To so res žalostne izkušnje za onega, kateri je na čolniču neskaljenega vživanja hotel prepeljati zaklad svoje sreče skozi valove življenja. On, ki je mislil premagati svet, sedaj tarna:
Prošlo, prošlo! — Minul je žitja maj, Minule so ljubavi ure zlate! Za druge rože zdaj cveto, in zate,
Srcu bolno, ostal je prazen gaj.3)
To so strašne prevare. A ne more se jim ogniti nikdo, kdor se vrže v svet z namenom, uživati, karkoli in doklerkoli mogoče. Goethe se je pač navžil življenja, kakor malokdo, a priznal je v starosti: „Pri vsem tem mi je bilo kakor podgani, katera seje strupa nažrla; v vsako luknjo teče, posreblje vso vlažnost, pogoltne vse jestvine, kar jih dobi, a njeno telo žge vendar notri neugasljiv poguben plamen";4)
(Konec prihodnjič.)
') Gestrin. Izza mladih let. Str. 33. 2) Gestrin. Izza mladih let. Str. 25. ») Gestrin. Izza mladih let. Str. 41.
-i) Pesch: Lebensphilosopfiie. Herder. Freiburg i. Br. 1895. Str. 6.
Vojakovo slovo.
Ko boclem potoval Od tebe v daljnji svet, Na ramah tovor, v srci žal, Na prsih tvoj spominski cvet, Nikar ne zabi name!
Jaz pojdem v boj besneč Za dom in kralja vnet, Na ramah puško, v roki meč, Na prsih tvoj spominski cvet, Nikar ne zabi name!
Morda od meča strt, Od kroglje bom zadet, Na udih rane, v srci smrt, Na prsih tvoj spominski cvet, Nikar ne zabi name!
Morda me v zadnji dom Zakrije ptuji svet; In ko pod zemljo spaval bom, Na prsih tvoj spominski Cvet, O ljuba, moli zame!
A. O. Klemen.
Za eastl
Piše Vasilij. VIII.
ečerni mrak je legal na Dunaj.
V Otakringu'), v stanovanju črevljarja Flekačka so veselo udrihala kladiva po podplatih. Pet do šest pomočnikov in učencev je sedelo na trirogih, žvižgalo polglasno in tiho uganjalo burke. Saj mojstra ni bilo pri njih, imel je opraviti v sosedni sobi, katere vrata so bila zaprta.
Vrata, ki drže iz hodnika v delavnico, se previdno odpro in v sobo stopita dva mladeniča, izbrano opravljena, s klobukoma potisnjenima nizko na čelo. Takoj se odpro tudi nasprotna vrata in prikaže se mojster Flekaček, suh možiček s „cesarsko" brado in z očali na nosu.
„Dober večer, gospod doktor", prikloni se prvemu mladeniču, „sluga ponižen, gospod doktor", pozdravi druzega; „prosim vstopita, blagorodna gospoda doktorja".
„Že kdo tu?" reče jeden kratko, in ko sname klobuk in dvigne glavo, prikaže se obraz Rovanov.
„Se nikogar, gospod doktor, še nikogar. -Jaz ravno pripravljam. Blagovolite vstopiti, gospod doktor."
Vsi trije stopijo mimo poredno se smehljajočih črevljarskih pomočnikov v drugo sobo.
Tu vidita prišleca velike krvave lise na tleh, katere je ravno čedi! bil mojster Flekaček s svojo ženo.
„Oh, gospod doktor, vi ne veste, koliko trpim, koliko nevarnostij prestajam dan na dan", počne mojster Flekaček. „Oh, hudo je, če se mora človek vedna skrivati pred policijo!"
„To sem že slišal od vas večkrat", reče Rovan. „Saj ste plačani vsakikrat!"
„0, plačan, plačan, a, pomislite gospod doktor, v kaki nevarnosti sem. Včeraj na primer sta se tukaj, bila neki Ceh in neki Žid — vi veste, gospod doktor, da sem Slovan, in da rad prepustim sobo za dvoboj, kadar vem, da bo zmagal Slovan — včeraj sta se bila, in žid jc bil pobit, krvi vse polno po tleh. Hitro, hitro pospravimo vse in posnažimo, spravimo sablje in obveze pod streho za dimnik, kar pride slavna policija
') Otakring — XVI. okraj lia Dunaju.
in mi preišče stanovanje. Malo je manjkalo, da niso pogledali še pod streho za dimnik, potem bi bil jaz uničen mož, miniran mož, pomislite, gospod doktor!"
Tako je govoril mojster Flekaček in žaganje sipal na tla, da bi popilo kri, ki bi morda tekla.
Med tem pa sta prišla zopet dva, in kmalu še dva dijaka, skrivaj in oprezno, kakor Bratovi zarotniki v Sekspirjevem Juliju Cezarju.
„Ali je vse pripravljeno ?" vpraša Rovan.
„Da, zjutraj sta prinesla dva postreščeka vse priprave. Skrite so pod streho, takoj jih prinesem", odgovori črevljar.
Za nekaj trenutkov gre iz sobe, med tem se pogledajo prišleei. Ta sta dva medicinca, jeden od Vinkove, drugi od Rovanove stranke, katera imata ranjencu ustaviti kri, zavezati ali zašiti rano, kakor že bode treba. Tretji je visok nemški „burš" zaduhlega obraza, veleizkušena „stara hiša", ki sedaj „deluje" že osemnajsti semester na dunajski univerzi. On je jeden izmed onih, ki se ne uče, ampak samo študirajo. V menzurah in dvobojih je jako izveden, zato ima častno službo, da je danes „Unpartei-ischer". Ker marsikak bralec v svoji neakademični preprostosti ne veš, kaj je „Unparteiischer", in kako važna je njegova uloga, zato moram to ime malo pojasniti.
Dvoboj je v očeh vsakega akademika, kateri ni reakcijonarec ali klerikalec jako važna stvar na vseučilišču, katera zanima marsikoga bolj, nego vse mučne skušnje, suhoparni kolokviji in težavni rigorozi. Od dvoboja je odvisna baje slava narodov in čast dijakov; tukaj se branijo sveta prava domovine in se izpira nečast z društvenih trakov, da, neizobraženi kmet, ti še ne veš, kako junaško se bori tvoj sin v črevljarskem stanovanju za srečo in slavo svojega naroda! Tu mora biti nekdo, ki daje znamenje za začetek, za konec, za odmor, in nadzoruje, da se vse v redu vrši. Ta ne sme biti od nobene stranke, da nikomur po krivici ne pomaga. Kako strašno bi bilo, če bi tak „nepristranski" bil pristranski in bi nalašč odločil tako. de bi bil ranjen slovenski bojevnik! Oj, tužno bi zaplakala majka Slava, ko bi se pricedila kri iz rane njenega junaškega sina, ker potlačena bi bila čast slovenskega naroda!
Vrata se odpro, in mojster Flekaček prinese veliko vrečo, postavi jo v sredo sobe in gre. ,.Nepristranski' odpre vrečo, izmeče vse iz nje in razpoloži po mizi. Več sabelj se zablišči na mizi, nekaj rut, nekaj naba-sanih usnjatili zavojev, kupi bombaža, šivanke in slična roba. Medicinca precej pregledata vse, če je zdravstvenim zahtevam primerno. Natanko pregleda zlasti „nepristranski" sablje, če so prav brušene, če ni katera daljša ali slabša. In potem jih sprejmeta medicinca v natančno preiskavo,
dobro obrišeta in desinficirata s karbolno kislino. To je silno važno: ali ni mogoče, da se drži sablje kak liodoben bacil, kateri bi tem potom prišel v junaško kri gospoda Vinka in jo zastrupil?
Kakih deset višokošolcev se je med tem zbralo. Potisnili so se po kotih in polglasno delajo svoje opazke. Mlajšim bije srce nemirno. Prišli so, da tu spoznajo staroslavne akademične običaje. Izobraziti se hočejo, da bodo znali nekdaj sami braniti svojo čast. Med njimi pa se kakor moder Mentor odlikuje „ošmisan", bradat dijak, izkušen starina in učitelj ..brucev", kateri jim gostobesedno pripoveduje, kako se je v takem slučaju vedel on; navdušeno popisuje, kako je precej prvič skoro preklal nasprotnika, ker mu je v avli stopil na nogo. To je bilo že davno, morda pred dvajsetimi semestri, in od tega časa je doživel že zopet mnogo, mnogo.
,,Vinko B. je tu, vendar, vendar!" oglasi se več dijakov. „Ze smo mislili, da si se zbal, ker te toliko časa ni bilo. Sedaj se pa začne, kaj ne?"
Ves bled stopi Vinko v izbo, spremljan od dveh sekundantov. Velika razburjenost se mu pozna na obrazu. Plaho gleda številno občinstvo, katero čaka, da vidi teči njegovo kri.
Tako je moralo biti pri srcu rimskemu gladijatorju, kadar je stopil v areno. Pred seboj je videl poživinjeno, pogansko množico, katera je nestrpno pričakovala, da plane sovražnik nadenj in gledalcem v veselje vleče pobitega po peščenih tleh. — Tudi gladijator se je boril za čast.
A prijatelji so Vinka hitro vzeli med se in mu delali pogum, kakor so nekdaj Špartanke hrabrile svoje sinove, ko so šli v boj.
..Nepristranski" sedaj stopi v sredo sobe in naznani, da so vsi potrebni zbrani in da se lahko začne rešenje častne zadeve. „Najprej moramo po stari hvalevredni akademični navadi določiti z žrebom, s čegavim orožjem se bodeta bila gospoda Vinko B. in J. Rovan. V ta namen vržem krajcar kvišku; če se pokaže zgoraj orel, velja orožje Rovanovo, če pade številka, pa se borita z Vinkovim."
,,Nepr i stranski" potegne mošnjiček, pa, o groza, prazni predali mu zijajo nasproti. Obraz se mu podaljša prvi hip, kakor jež, kadar se stegne; a ,,stara hiša" ne pride nikdar v zadrego:
„Včeraj krok, gospoda, natakarji nesramni, z napojnino človek ves drobiž izmeče. Krajcarja nimam, krone tudi ne, z bankovci pa ne morem žrebati."
Vsa družba seže v žep in kmalu ima »nepristranski" v roki zaželeni novec. Krajcar sfrči v zrak, zazveni na tleh. .j,Cifra, cifra! Vinkovo orožje se rabi!" zakličejo mlajši urnejši dijaki, ki so se sklonili, da pobero denar. To slovesno potrdi »nepristranski" ter ukaže, da druge meče vzemo sekundanti.
Rovan pa zaničljivo reče: „Meni je vse jedno. Svoj delež dobi, ali s to ali z ono ostrino. Miha, ali še veš, kako sem zadnjič okresal onega Dunajčana? Isti udarec dobi Vinko."
„Izvrstno", zareži se Miha, Rovanov sekundant, „to je nekaj posebnega, nenavadnega, česar vsak ne zna. Težko, če se ti zopet posreči."
„Mora se mi posrečiti. Oni udarec dobi, ali pa nobenega! Tak „šmis" je najlepši. Vsaj tega mi Vinko ne sme oponašati, da mu nisem naredil lepega znamenja."
,.Nepristranski" zapove: „Gospoda, pripravite se!"
IX.
Ljubi bralec! Ti si se morda že kdaj dvobojeval — ne s sabljo, pač pa s polenom ali z metljo, — in ti misliš, da se mora sedaj začeti boj; saj ljudje, ki se imajo kresati, so tu, orožje tudi; jeze, katere je med domačimi fanti treba, da se stepo, sicer tu ni, pač pa je dobro premišljen sklep tu, nasprotnika premagati. Če tako misliš, smem ti reči, da nimaš akademične izobrazbe. Zakaj če bi jo imel, bi moral vedet', da se mora sedaj izvršiti še jako važna priprava.
Na povelje „nepristranskega" slečeta oba junaka suknji in jopiča. Tovariši ju obstopijo z onimi pripravami, ki so ležale razmetane na mizi. Ali si bral, dragi čitatelj, oni spev llijade, kjer pripoveduje Homer, kako se je oblekel Agamemnon ? Od čreveljčkov do junaškega oklepa vidiš vse, v domišljiji, kar je deva! na se ,.pastir narodov". Tako se napravljata tudi Rovan in Vinko. A njihova oprava je malo drugačna od Agamem-nonove.
Prva stvar, katere Agamemnon gotovo ne bi bil dal na-se, so velika železna očala. Že jahajo le-ta pogumno na Vinkovem nosu, da mu branijo oči pred kruto Rovanovo sabljo. In sedaj pristopi jeden sekundantov, ter mu desno roko ovije z močnim jermenom, ob katerem se ima udarec ustaviti. Ko je to dovršeno, pristopi drugi in mu natakne na to roko rokovice, spletene iz železnih verižic. Na levo roko ne dobi ničesar, ker jo mora pri boju skrivati za hrbtom, kar sicer ni junaško, pa je akademično. Že je pripravljen tretji z veliko črno ruto, da mu obveže vrat. Tako trdo ga obvežejo, da komaj sline požira, a Vinko mirno drži, tolažeč se: vsaj zaklati me sedaj ne more. Tudi junaške prsi ne smejo biti brez hrambe. Prineso mu veliko usnjeno, z žaganjem basano blazino, katero mu pri vežejo pod pazduho, čez ledja in na stegnili, — zove se „koš". In sedaj še bridko sabljico v roke in Vinko je pripravljen na boj!
Ta čas so že zmerili drugi na tleli prostor, kjer se ima vršiti boj Črta zaznamuje vsakomu mesto, katerega ne sme prestopiti. Tudi Rovan je pripravljen. „Nepristranski" zapove, da se je vsem postaviti v pozicijo. Oba junaka si stopita nasproti, vsakemu ob stran dva sekundanta z meči, ki morata braniti dragoceno življenje svojega varovanca, če bi mu nasprotnik hotel škodovati na protipostaven, po častitljivih akademičnih določilih nedovoljen način.
Nasprotnika se merita z divjimi pogledi, kateri švigajo skozi črna očala, kakor iskre skozi dimnik. Vinko dvigne meč za poskušnjo, a trese se mu tako, da ga mora povesiti. Silna bojazen se ga poloti. A zbere vse svoje meči. da se kaže ravnodušnega in krepko stisne meč v pesti. Ali veš, dragi bralec, kako je kraljevič Marko stisnil buzdovan, ko ga je zagnal v oblake, da ubije sovražno Vilo? Tako je Vinko stisnil ročaj meča.
Sedaj pa mi stoj ob strani, muza epiške umetnost, ker velike reči imam popisati: slavni boj, s katerim je gospod Vinko opiral svojo častt
,,Nepristranski" je zapovedal, boj se začne!
X.
Meča se zabliskneta, udarita drug ob druzega, prvič, drugič, bojevalca se napadata, branita, kakor kane. Gledalci zro tako pazljivo, da še dihati ne utegnejo, le tu in tam zašepeče kdo kako polglasno opazko, če je z udarcem zadovoljen ali ne. Vinko se je bil pridno vadil, zato se je clržal še dosti dobro. Imel je izborna sekundanta, ki sta mu odvrnila marsikak nevaren udarec. Rovan je hladnokrvno mahal, saj je bil že vajen takega posla: Vinku pa je zavrela kri. Leva roka za hrbtom mu kar ni mirovala. Kakor bi hotela desnici delati pogum, prikazala se je tudi ona kmalu spredaj in se zibala ž njo vred. Gospod Vinko je tako mahal, kakor pes s sprednjima tacama, kadar plava. A kmalu ga krene Rovan po nezavarovani levici, da mu zakrvave prsti.
„Stoj!" zavpije „nepristranski". Takoj obstopita medicinca Vinka. Ni nevarno, a obvezati je treba", rečeta, peljeta Vinka k mizi, mu izpereta prsta, ovijeta z bombažem in obvežeta.
„Častita gospoda!" oglasi se ,,nepristranski". „Rana na prstih ne velja nič. Popolnoma protipostavno je mahati z levo roko. Tako sramotne pregrehe zoper najvažnejša pravila že dolgo nisem doživel. Kakor vidim, mi liberalci se bijemo boljše nego nacijonalci. Da se bolj pravilno nadaljuje, je potrebno, gospodu Vinku B. levo roko privezati zadaj na hlačni rob!"
Kot bi trenil, je pripravljenih več tovarišev, da izvrše povelje. Roka je privezana, zaradi varnosti se rokav še prišije ob srajco, saj sta prinesla medicinea šivank in nitij dovolj.
Zopet se začne boj. Vinku je vzrasel pogum, da se vedno srčneje bije. Gledalci pa premišljujejo kot strokovnjaki, ali so vse prime, terce in parade res take, kakor stoji zapisano in narisano v „Fechtbihelcu", kateri je „corpus iuris" pravih mensurantov.
Midva, dragi bralec, pa ne znava teh pravil, torej tudi nikakor ne moreva biti odločilna razsojevalca o vrlinah bojevnikov; zato poslušaj, kaj mi je ravno prišlo na misel: glej, Slovan in German se borita za čast svojega naroda! Spomin mi plava nazaj v one čase, ko so naši pradedje tam ob Odri in Visli bili v pragozdih strašne boje.
Takrat je bilo treba, da so se kresali meči, sedaj pa ne. Takrat so si stali nasproti pogani, ki niso poznali druge avtoritete, nego meč; ti so pa ljudje, ki so vsaj v krstnih knjigah zapisani kot kristjani, če tudi nimajo razven tega nič krščanskega na sebi. Takrat so tulili bojno pesem, da je medved zbežal in je voljkulja plašno skrila svoje mladiče v jamo, sedaj se pa še glasno govoriti ne upajo, ker se vedno boje, da jih policija zasledi. Takrat so skakali črez skale in prepade, sedaj pa stopajo po pohlevnem žaganju. Takrat so bile orjaške postave zavite v bivolove in medvedje kože, sedaj pa so šibki mladiči varno obdani z zavezami, da se jim kaj ne zgodi. Takrat je mislil vsakdo storiti uslugo svojemu božanstvu, ako premaga nasprotnika, sedaj pa ve vsak dvobojevalc, da mu dvoboj vtisne Kajnovo znamenje, s katerim se ne more pokazati več v krščanski družbi, ker se je sam izobčil'iz nje. Takrat se je šlo za slo-bodo, domovino, sedaj pa le za prasko, s katero se misli domišljav mladič bahati po ulicah. O ierum, ierum, o quae mutatio rerum.
Meča se krešeta vedno huje. Glej, ravno sedaj je pripeljal Rovan meč Vinku mimo nosu; nalašč ga je vzel prekratko, a sedaj ga urno zabrne in udari nazaj. A ta udarec ni več prekratek: - Vinkov nos je presekan na dvoje, da reži navskriž; kri se mu vlije črez usta in brado.
„To sem hotel", reče Rovan.
„Stoj!" zavpije „nepristranski", hoteč sedaj ustaviti boj, in Rovan ponosno povesi meč k tlom. Ko pa Vinka zaskeli rana, popade ga grozna jeza; kakor besen plane naprej. Rovanova sekundanta nastavita svoja meča, da prestrežeta udarec; a nista se nadejala take besnosti. Vinkov meč zasika v zraku in udari Rovana z vso silo črez glavo.
Velika razburjenost nastane med gledalci, ne zaradi ran, ampak zaradi Vinkovega „protipostavnega" zločina.
„0 tristo zajcev!" huduje se Miha. „Kaj takega pa še ne! Taka parfumirana kobilica, tak strahopetnež, kateremu se je tresel meč v roki, kakor noge Voltovim žabam, taka suha južina nam poseka najboljšega borilca !"
„Saj je Rovan sam kriv", odreže se Vinkov sekundant. „Ko bi se znal boriti, bi bil že davno lahko boj končal."
„Ali nisi videl, da je Rovan nalašč čakal, da mu da kratki kvart-revers? To je njegova posebnost. Nalašč na nos mu je meril, da mu ga preseka. Saj mu je že prej obljubil ravno to znamenje."
Medicinca sta ta čas pregledala rane.
Rovan je nevarno zadet. Skleneta, da mu takoj zašijeta rano in ga dasta prepeljati v bolnišnico. Tudi Vinkov nos mora biti zašit, kakor tudi del lica, ki je z nosom vred presekan. Tudi njemu bo treba v bolnišnico..
Takoj se poda jeden na ulico, da dobi zaprt voz za ranjenca. Prav tiho govore vsi, v strahu, da jih zaloti v tem položaju policija, katera prav malo ceni taka viteška dejanja. Zunaj pa črevljarski pomočniki nalašč prav glasno udrihajo s kladivi po podplatih in žvižgajo, da bi moral vsak prišlec misliti, da se ni zgodilo nič posebnega.
„Nepristranski" stopi svečano v sredo izbe. Na listku si je zapisal vse udarce; sedaj prebere zapisnik, katereja sklep se glasi: Vinko B. je premagan v pravilni mensuri, poleg tega je brezčasten in neznačajen, ker je dal nasprotniku „Nachhieb", ko je bila mensura že na povelje .nepristranskega" končana.
Kmalu pride mojster Flekaček naznanit, da je voz pred hišo. Kar najhitreje spravijo oba ranjenca črez stopnice na voz in ju odpeljejo v bolnišnico.
Mojster Flekaček pa pride pospravljat. Krvavo žaganje zmete na kup in odnese ven, njegova žena pa izmije krvave madeže iz tal. Kolikokrat sta že to delala! Zato se jima zdi tako samo ob sebi umevno, vsakdanje pometanje. Da le dobita plačilo! Mojster Flekaček zahteva samo šest goldinarjev od vsake stranke, to je malenkost dvanajstih goldinarjev! Pač malo za veliko uslugo, katero je storil obema, ko jima je dal priliko, da sta se pretepala na akademični način!
Polagoma, po dva in dva, odhajajo dijaki iz hiše, vsak po drugi strani hiteč domov, da ga nikdo ne opazi na kraju zločinstva.
NI.
Kržič je bil doktorand zdravilstva in je zahajal v bolnišnico, da se tam izuri v izvrševanju zdravniškega poklica. Ob strani primarijevi je hodil po sobah in gledal, kako se obvezujejo bolniki, in kako se jim streže.
..Poglejte tam onega bolnika, če je pravilno obvezan", reče primarij in mu pokaže posteljo v bližini. Kržič stopi k bolniku, a se strese, ko zagleda bledo obličje Rovanovo. Bil je v nezavesti ter polglasno mrmral.
Ko tega pregleda, gre dalje. „Tam je pa lažji slučaj, poglejte še onega!" reče primarij.
Kržič stopi k postelji in spozna Vinka. No, temu ni bilo tako hudo. Debelo pogleda Kržiča, ta pa se skloni k njemu, da pogleda obvezo-Zraven mu pa zašepeče: „Oj, Vinko, ljubi prijatelj, kaj zdihuješ? Saj sem ti pravil: pusti sršene pri miru! Ali bi bilo meni treba sedaj preiskovati skrivnosti tvojega nosu? Kako lepo je zašit! Izpolnila se ti je vroča želja: krasen „šmis" boš nosil!"
„0, ne norčuj se iz mene!" vzdihne Vinko. ,.Kako je Rovanu?"
„Hujše, nego tebi. Za Boga, kaj sta počela?"
„0j, ne vprašuj me! Nikdar več ne bom tako neumen!"
Kržič je moral iti naprej. Vinko pa je premišljeval sadove svojega junaštva in čast, katero si je priboril. —
Vinko je kmalu okreval. Nos se je hitro celil. Črez nehaj časa je že prišel v avlo in se kazal v kolegiju in na ulicah. Kako častitljiv je bil! Nos mu je tičal v črnem „škrniceljčku"; pritrdil si ga je s trakom, kateri je šel mimo ušes okoli glave. Če bi bil tak prišel v kako slovensko vas, leteli bi vsi otroci v sprevodu za njim in upili: Maškora, maškora! A na Dunagu so vajeni takih akademičnih prizorov. Ob jednajstih v soboto, ob „bumelnu" je vedno hodil s svojim dvojnim nosom ponosno mej drugimi v arkadah in marsikateri novinec je zavidno gledal za njim : O, to je junak, ki je izkusil že take reči! Ko se je že njemu samemu zdelo neumno, devati vedno črni „škrnicelj" na nos, odložil ga je in kazal svetu junaški obrunek, ki še sedaj krasi najnaprednejši del njegovega obraza. Zlasti takrat se vidijo prav natanko vse posebnosti tega okraska, kadar ga mraz višnjevo pobarva.
Tudi Rovan je okreval, a ne morem ti povedati, kje je sedaj. Skušenj ni dovršil; slišal sem, da je vstopil v neko pisarno kot pisar.
Vinko pa se postavlja s svojim obrunkom. Ko se je bal, da se mu predobro zaceli, ga je nalašč še malo razpraskal. Drugega si pa ni več poiskal, ker se boji, priti še kdaj v tak kočljiv položaj. Drugače je pa še stari Vinko, ki rad govori o svojem obrunku in o junaštvu, s katerim si ga je priboril.
Ce ga kje vidiš, dragi bralec, pozdravi ga in mu povej, da mu želim mnogo pameti, ker mu je mnogo manjka. Isto želim tudi drugim, ki se na tak način bore „za čast"!
Vinko je še vedno dijak in ima vedno manj časti; Kržič pa je občespoštovan zdravnik. V izpoljnjevanju svojih stanovskih, verskih, obče-človeških in narodnih dolžnostij išče si on časti.
„0, kako grdo povest si spisal!" rekel mi je prijatel, ko. sem mu prečital te vrstice. „Ne, jaz te ne morem spoštovati, ker take umazane reči vlečeš na dan."
„Oprosti!" odgovoril sem mu. „Ti še nisi prodrl „omiki, prosveti, svobodi" do jedra. Nas katoliške dijake zasramujejo, češ, da smo strahopetni, da smo neumneži, ki se ne moremo povzdigniti do one prosvete, katera ima vladati v prosvetljenerii devetnajstem veku, ko je baje znanost odpravila vero, v tem veku, ko se nemoralnost opazuje samo iz terapeu-ličnega stališča, v tem veku, ko je „Misel Slobodna" zakraljevala nad srednjeveško temo."
,.Mi to prosveto poznamo, jo obsojamo in ji skušamo iztrgati zaslepljene žrtve."
„Nisem ti napisal povesti. Leposlovje cenim previsoko, da bi je omadeževal s takim realizmom. A zbral sem ti nekaj prizorov, kakoršne si morda že sam opazoval. Nekateri ljude opazujejo marsikatero budalost, a je toliko časa ne spoznajo, dokler jim je kdo prav drastično ne popiše."
,.Nisem hotel smešiti oseb. Hotel pa sem prav po naravi opisati nekaj nazorov one družbe, ki se ima za preveč pametno in preveč vzvišeno, da bi mogla ukloniti svoj šibki razum večni resnici krščanstva."
„Ali razumeš? Če ne razumeš, popišem ti to družbo še od kake druge strani. Pozdravi mi Vinka!"
Epilog.
Glasnik.
Slov. kat. akad. društvo „Danica" je imelo dne 23. oktobra t. 1. svojo prvo zborovo sejo v zimskem tečaju. Predsednik t. Valentin Levičnik je otvorivši zborovanje iskreno pozdravil društvenega ustanovnika in častnega člana, g. poslanca Povšeta, ustanovnika g. dr. Sedeja in g. dr. Mantuanija. Po odobrenju zapisnika zadnje zborove seje in po poročilu starega odbora se je sestavil novi odbor iz sledečih članov :■ Predsednik: drd. med. Frančišek Jankovič; podpredsednik: cand. iur. Štefan Pregelj; tajnik: stud. med. Frančišik Dolšak; blagajnik: stud', med. August Levičnik: knjižničar: stud. iur. Dragotin Gruber; arhivar: stud. med. vet. Frančišek Cerne. — Pri slučajnostih je predlagal t. Valentin Levičnik, da se naroči novi slovenski humoristični list „Brivec", kar se je tudi sprejelo. Nato t. Dolšak stavi predlog, da se „Danica" spremeni v zavezo, ter se ta sprememba pravočasno javi pri c. kr. namestništvu nižjeaustrijskem. Glede tega predloga se je vnela živahna debata, katere so se zaporedoma vdeleževali tt. Dolšak in Jankovič (pro), Pregelj in Cerne (contra). Predlog seje konečno odklonil; več članov se je glasovanja vzdržalo. Novi predsednik zaključi nato oficijelni del zborovanja, zahvalivši se še jedenkrat gostom za mnogobrojno vdeležlo. K seji ste svoje zastopnike poslali hrvatsko akad. društvo „Zvonimir" in katoliška zaveza „Austria"; „Norica" je svoj izostanek opravičila. Navzočih je bilo tudi večje število drugih slovenskih visokošolcev.
Poziv prijateljem „Danice". „Danica" ni še društvo, ki bi se lahko ponašalo z velikim številom članov, vendar lahko rečemo, da je pač malo akademičnih društev, ki bi imela toliko zvestih in dobrohotnih prijateljev, kakor jih ima ravno naše društvo. Zavest, da ima „Danica" v domovini krepko zaslombo, bodrila je „Daničarje" vedno, da so neustrašeno hodili po začrtanej si poti. Ni ga dneva, da bi ne dobili vprašanj iz različnih stranij naše domovine, kako se godi „Danici", ali naprednje i. t. d. Ne brigajo se zanjo samo prijatelji, temuč tudi — nasprotniki. Vsem našim prijateljem naznanjamo, da se je „Danica" letos zdatno okrepila in vse kaže, da bo še veselo rasla. Vse svoje prijatelje pa prosimo, da nas blagovolijo, kakor closedaj, i v bodoče podpirati!
Akad.-teh. društvo „Triglav" v Gradcu si je v občni seji z dne 11. novembra za I tečaj izvolilo naslednji odbor: Predsednik: g. jur. Matevž Senčar; podpredsednik: g. jur. Martin Spindler; tajnik: g. med. Živko Lapajne; blagajnik: g. jur. Slavko Krmavnar; knjižničar: g. phil. Ivan Arnejc; gospodar: „g. med. Gvido Pregl; odbornika namestnik: g. med. Edvard Bretl.
Akad. društvo na delnice. Odkar je delal pred dobrim pol letom „S1. N." se svojo „Mušico" o Daniških clividenclah svetu skomino,
se ni do sedaj več našel tako hudoben jezik, da bi trobil na okolo toliko nesmisel. Mogoče je brzdala obrekovalne jezike naša odločna izjava, da bomo odgovarjali v bodoče na take in jednake podle napade kar sodnij-skim potom, in sicer gotovo tudi iz posebne uljudnosti napram veščakom, da slednjič vendar pred vsem svetom, ne le za hrbtom Daničarjev, dokažejo, kolike so one glasovite D. dividende, po katerih je cedil sline celo „S1. N."
Akad. društvo na delnice je vsekako velik „kuriosum" celo koncem 19. stoletja, in tedaj bi si kdo, ki je o stvari bolje poučen (in v nasprotnem taboru je baje mnogo takih) lehko skupil lepo zaslugo pred zvedavim občinstvom, ako bi mu pokazal tak nezaslišan „monstrum" v osebi našega društva. Da, tudi sami delničarji D. bili bi mu jako hvaležni, ter bi se mu gotovo zahvalili z tolsto dosmrtno delnico. — Naši moderni veščaki so res čudni svetniki! Predno smo jih nekako, rekel bi, vzpodbudili, da naj le ne skrivajo, ako jim je res kaj znano, je vse migalo z jezikom ter raznašalo vest o nekih neznanih "D. dividendah; od tedaj smo se bili nekoliko oddehnili; ali letošnje leto je zopet pričelo z našimi dividendami, kakor uže dve prejšnji. Kar na mah je vstala v Jeruzalemu cela vrsta novih profetov, ki gledajo se svojimi duševnimi očmi krasne D. dividende. Sicer ne mislim, da bi mogli od takih razsvetljencev pričakovati kaj prida, ker se ne upajo z glasom na dan, pač pa prekličejo kaj radi vse svoje „teze", ako se jim je slučajno zareklo, da so kaj nepremišljeno izustili, o čemer so sicer popolnem prepričani in bi tudi lehko dokazali (sic!).
Na Kranjskem je baje izjavil pri neki priložnosti nek duhovnik, da podpira le Daničarje. Nam ni znano, ali dotični g. duhovnik res ni vedel, koga podpira, — li mošničke posameznih Daničarjev ali društveno blagajno, ali pa je mogoče le poročevalec izjavo slabo razumel. Naj uže kakorkoli, dotičen g. akademik iz protivnega tabora je sam priznal, da je na vsej zadevi k večemu mešanje pojmov krivo, ali vendar se jedino nanjo opira vsako odtedanje obrekovanje. Pač tehten dokaz! — Iz računa, ki smo ga podali lani, se je lehko vsakdo poučil, v kake namene so služili društveni prispevki. Lehko bi se poučili, ali nekateri ljudje so bolj intere-sovani, da neresnico, z namenom grdo laž razširjajo, če imajo le-ti kaj možgan, ne bo jih stalo preveč truda, da uvidijo, da Slovenijo podpira njihova stranka, Danico pa zopet njihova. Kdor hoče tedaj govoriti o D. dividendah, potem mora z isto pravico o Slovenijnih. Kdor nima toliko ibsfora, da vidi kar mu na nos visi, naj gre h kakemu lobanjeslovcu ter naj si da premeriti lobanj na dolgo in široko, in razmerje gotovo pokaže, da je v votlini le slama ali vsaj jedno kolesce preveč ali pa premalo. Svoje rojake Ne-Daničarje bi le prosili, da, če uže hočejo napadati, pridejo z tehtnimi in akademikov dostojnimi vzroki. Pošteni polemiki se nismo in se ne bomo izogibali, kajti radi bi videli, kdo more komu izmed nas dokazati najmanjšo sebičnost, ki je permanenten „Sturmbock" proti Dani-čarjem. Kar se tiče gmotnih podpor, smo pojasnili lani v „Slovencuu svoje jedino in pravo stališče. Mnogo uspeha sicer nimajo novi oznanje-vatelji naših dividend mej svojimi rojaki, ker so navadno takega kroja, da jim nikdo ne verjame, dokler dejstva ne potrde se svojim ustopom v delniško društvo.	V.
Promocije. Doktorjem prava je bil promoviran na dunajskem vseučilišču 7. novembra t. 1. g. Božidar V o duš ek, odvetniški koncipijent v Ljubljani; na graškem vseučilišču pa je dne 31. oktobre t. 1. promo-viral doktorjem splošnega zdravilstva g. Janko Majciger. Obema gospodoma srčno častitamo!
Soci j'alni demokrati in dunajski akademiki. Socijalizem vedno bolj širi svoje kroge. Po organizaciji delavskih bataljonov, katerim je novi nauk iztrgal iz srca versko prepričanje, ter jim zato podal samo neštetih iluzoričnih obljub za bodočnost, je sedaj socijalni demokraciji glavna svrha, da se utrdi v kmečkem in meščanskem stanu ter si pridobi več inteligence. Po vsem prav je računala, da se. ji bode ta nakana najlažje posrečila, če deluje agitatorično pri mladini v zavesti, da se le-ta prerada poprime z navdušenjem novih načel, katere potem zagovarja z vsem mladeniškim ognjem. Mej dunajskimi akademiki je socijalno demokratično načelo prva zagovarjala poljska „Polonia", katero pa je c. kr. nižje avstrijsko namestništvo radi prekoračenja dovoljenega delokroga kmalu razpustilo. Število socijalističnih akademikov je kmalu silovito raslo. Večinoma so se oklenili nove ideje židje, posebno iz Poljske in Rusije, pa žalibože tudi mnogo Slovanov. Zlasti se je mej Poljaki učvrstil socijalizem. Njim so sledili drugi: Cehi in — Slovenci. Da bi se zamogel gojiti socijalizem vspešnejše, osnovala se je „Slobodna zadruga", ki ima po svojih pravilih nalogo, družiti vse dijake ne glede na njihovo zasebno politično mišljenje, ki se sploh hočejo pečati s socijalnimi problemi, in trezno ter mirno razpravljati socijalni vedi. Prikriti namen je bil seveda samo ta, da se gladi pot socijalni demokraciji.
Letos je nastopila „Slobodna zadruga" prvi pot javno. Rudeči lepaki so naznanjali v avli, da bode dne 16. oktobra v resurzi vsakemu akademiku pristopen shod, na katerem se bode razpravljalo o razmerju mej akademično mladino in socijalnim demokratizmom. Poročal je izdajatelj lista „Arbeiter-Zeitung" dr. Adler. Dvorana je bila natlačeno polna. Prišli so po večini židje, ki so se delili v dva tabora, socijalistični in cijonistični. Slednji so hudi nasprotniki socijalne demokracije radi svojih specifičnih židovskih interesov. Imenujejo se židovske nacijonalce in se navdušujejo za svoja načela v židovsko-akademičnih društvih in zavezah, ki so zadnja leta rasla kot gobe po vlažnih tleh. Naj imenujemo nekatera: Kadimah, Gamala, Libanonia i. t. d. To nasprotstvo se je tudi kmalu pojavilo tekom zborovanja. Govor dr. Adlerja je vzbudil premnogokrat buren odpor in silen pristno židovski vriše. Posebno trditev dr. Adlerja, da je 2<> leten delavec — seveda mora biti navdušen pristaš rudeče internacijonale — politično bolj zrel nego 25 leten akademik. Iz ust tega govornika je ta trditev pač razumljiva. Židovski kolovodje rabijo za svoje sebične namene samo ,,Stimmvieh"; ljudje, ki se ne klanjajo brezpogojno njihovim ukazom, so njim politično premalo zreli. V ostalem je pa dr. Adler povedal tudi marsikatero pametno. Dal je dijaštvu svet, naj pred vsem skrbi za korenito izobraženje v svoji stroki, ob jednem naj pa nikar ne pozabi, da se je večina rodila iz vrst proletarijata. Radi tega naj se v prostih urah bavi s socijalnimi predmeti. Če bodo vspešno končali svoje študije in se
temeljito izobrazili v socijalizmu, najbrže v disciplini, pridno molčati in ubogati, tedaj jih bode socijalna demokracija pozdravila z burnim veseljem v svojih vrstah, kot nove bojevnike v pravdi za pravico in resnico. Dokazoval je nadalje potrebo socijalnih reform in kajpada naposled trdil, da se te dajo plodonosno izvršiti samo po socijalno — demokratičnem receptu.
Govoru sledilo je burno odobravanje pristašev, pa še skoro burneje oponiranje cijonistov Stoli, klopi in mize so se lomile, tako hrupno so se vedli ti nadobudni sinovi iz Palestine. Krčmar je bil obupan, ko je videl te prizore; prosil je policijskega komisarja, naj razpusti zborovanje, ker ima itak preveliko škodo. To sicer ni pomagalo, pa zborovanje se je moralo končati, ker ni bilo mogoče več nadaljevati radi vrišča in krika. Posamezni židje so se pričeli zmerjati, pretepati i. t. d. Gijonistični govorniki — mej njimi se je posebno odlikoval po svoji prenapetosti neki dr. Pollak — so vedno huje napadali in govorili skoro samo a antisemitizmu, katerega se silno boje. Stvarnega razgovora ni bilo več mogoče, tako da se je zborovanje po govoru poslanca dr, Pernerstorfa, ki je nekoliko ublažil razburjene duhove,, moralo zaključiti. —č.
Dne 22. julija t. 1. je prinesel „S1. N." izjavo, da je „Slovenec" z dne 8. julija v številki 154. ,,neosnovano napadel g. Ivana Oražna, slušatelja medicine". Podpisani akademiki, mej katerimi je bilo 26 Slovencev in 35 drugih Jugoslovanov, menda samih Srbov razun dveh Bolgarov, so se nadalje izrazili, da je „poštenost g. Oražna prezvišena, da bi kedo mogel o njej dvomiti in da je nesramna laž, da se ga vse pošteno in resnobno velikošolstvo izogiblje".
Povod tej izjavi je bil daljši članek v omenjeni številki „Slovenca", v kateri je g. dopisnik narisal g. Oražna kot Motoričnega pristaša socijalne demokracije, ob jednem se pa hudo bavil z njegovimi osebnimi dejanji in pregreški. — Da naravnost povemo svoje stališče, je g. dopisnik prav storil, da je potegnil krinko narodnega radikalizma raz obraz pristaša internacijonalne socijalne demokracije, zakrivil pa se je v ostalem. Za osobna dejanja je vsakdo odgovoren samo svoji vesti in Bogu, in naravnost nepošteno je, če se vzame mlademu človeku pred vsem slovenskim svetom dobro ime. Kaj takega se ne da več popraviti. Kako hudo mora biti maternemu srcu, če ji pride na uho, kako strogo se obsoja njen sin javno v žurnalistiki! Radi tega pa je treba v takih slučajih več premisleka in vesti. Razun tega pa niso ti postranski podatki nikakega pomena za stvar samo. Fakt, da je bivši „neupogljivi" radikalec kar nakrat radi ma-terijalnih ozirov upognil svoj mogočni tilnik sramotilnemu uplivu internacijonalne židovske socijalne demokracije je dovelj značilen za njegov značaj. Tako kritiko pa mora dopustili g. Oražen, saj je tudi on prenmo-gokrat pri javnih prilikah napadal zaslužne rodoljube in razkrival svoje radikalno srce. Nič mu ni bilo prav, povsod je videl gnjilobo, sebičnost, izkoriščevanje in označil te razmere z najtrpkejšimi izrazi. In sedaj? — Sam je postal nezvest svojim načelom, iskal je zavetišča pri socijalistih, pri „Delavcu", kateremu dopisuje — ker se mu plača. Piše pa tako, kot
menda pred njim nobeden Slovenec. Včasih bi res človek mislil, da z loparjem strga po papirju. Toliko surovosti, toliko neotesanosti in brezmejnega napuha je v njegovih robatih člankih!
Nekaj besed pa hočemo še spregovoriti o izjavi sami. Priznamo, da je lepo in kolegijalno, če se brani čast tovariša javno, pristaviti pa moramo, da je simtomatično za naše akademične razmere, da je 26 slovenskih akademikov javno svoj glas povzdignilo za čast — socijalnega demokrata. Da je socijalist, se je vedelo. — „Gesar je srce polno, tega prekipi" pravi pregovor in obveljal je tudi pri g. Oražnu. Dolgo časa ni zamogel molčati. Krogu svojih prijateljev je pripovedoval svoje razmerje s socijalisti, bral svoje članke, celo razlagal, kako se mu plačuje i. t. d. Da se nam ne pošlje popravek, povemo tudi precej lokal: Pri petelinu, Josefstadterstr. Prijatelji pa žalibože ne molče vedno in tako je menda tudi dopisnik „Slovenca" nabral svoje podatke. Gg. akademiki so tedaj vedeli, da pripada g. Oražen stranki, ki je internacijonalna in naši sv. veri naravnost nasprotna. In vendar so ga branili! Ko smo pa mi „Danico" snovali in se tedaj odzvali prijavnemu povabilu katoliške „Norike" in se vdeležili malega zabavnega večera, kjer smo se javno izrazili, da pridemo k njim kot somišljeniki, pa tudi kot narodno misleči Slovenci, da celo prepevali smo pri njihovem večeru v slovenskem jeziku, kako so nas grdo napadali naši rojaki. Takoj smo bili očrnjeni, da smo izdajice domovine, ostudni odpadniki. V očeh marsikaterega naprednega gospoda smo radi tega nosili pečat renegatsva. Danes, črez borna tri leta, se deloma isti gospodje potegujejo za faktično izdajico^ Tako se menjajo časi!
Slovenski akademiki! Če Vam je res ljubezen do domovine več kot fraza, če čutite za svoj narod, za narodne svetinje, če Vam je pri srcu srečnejša bodočnost slovenske zemlje, tedaj se združite v velikanski odpor napram tem krivim prerokom, ki prete vse uničiti in podreti, kar se je doslej z velikim trudom sezidalo, ki so se zvezali z drugimi našimi so-vragi, da ugonobe naše ljudstvo. Za zdrave socijalne reforme se sami navdušujemo, saj so to jedina rešitev našega zadolženega, trpečega kmeta, obrtnika, ki se le težko vzdržuje v obupnem boju za obstanek, ali verjemite, da teh reform sebična židovska demokracija ne bo nikdar izvedla. Organizujmo narod, opozarjajmo rojake na pretečo nevarnost, učimo se marljivo socijalne vede in dajmo resen odgovor zapeljivcem, odgovor, ki bode pristojen akademični časti in pravnim ljubiteljem doma in jezika slovenskega.	_č.
Na dunajskem vseučilišču je bilo v letnem tečaju 4209 rednih in 1587 izvenrednih slušateljev, skupaj 5796; torej 337 več, kot v lanskem letnem tečaju. Bogoslovcev je bilo )69, pravnikov 2654, medicincev 2228, modroslovcev in farmacevtov 745. Od teh je bilo Kranjcev 121, Štajercev 86, Primorcev 127, Korošcev 53, iz cele Avstrije 5299; iz Nemčije 73, iz drugih europski držav 356; iz Azije 2, Afrike 7, Amerike 59. — Pro-moviranih je bilo v letu 1895/96 na vseh četirih fakultetah 593 slušateljev (mej temi trije sub auspiciis Imperatoris) 1. 1894/95 pa 581. — Prof. dr. Lavrencij Mullner, kateri je dosedaj čital na bogoslovski fakulteti krščansko filozofijo in pedagogiko, je bil pred par meseci poklican
na- modroslovsko fakulteto. Učenjak čita v zimskem tečanju: „Practische Philosophie" in „Metaphysische Kosmologie mit besonderer Rucksicht auf die Kant-Laplac'sche Weltbildungs-Hypotese und die Darwin'sche Selec-tionslehre." Naslednikom znanega modroslovca, dvornega svetnika prof. dr. Rob. Zimmermann-a, ki je Koncem letnega tečaja stopil v stalni pokoj, je imenovan prof. dr. Friedrich Jo dl iz Prage; naslednikom lani umrlega prof. dr. Brunnenrneistr-a na juridični fakulteti pa prof. dr. Karo! Stooss — Iz slovanske filologije čita v zimskem tečaju g. prof. dr. Vatroslav Jagič: „Geschichtliche Einleitung in die slavische Philologie" in pa „Auserwahlte Punkte aus der vergleichenden Grammatik der slavischen Sprachen", tudi bo vodil vaje v slovanskem seminarji; g. prof. dr. Josip Konst. Jireček: „Geschichte der Balkanhalbinsel im 12.—15. Jahrhundert" v slovanskem seminarji pa: ..Lekfure mittelalterlicher Denk-maler"; g. docent dr. Vencel Vondrak: „Altkirchenslavische Grammatik" ; g. docent dr. Milan pl. Rešetar: „Gescliichte der serbocroatischen Literatur1' fdritte Periode). — Privatni docent dr. Karol Štr eke 1 j je bil imenovan izrednim profesorjem slovanskega jezikoslovja s posebnim ozirom na slovenski jezik in slovstvo na graškem vseučilišču.	B—t.
Na graškem vseučilišču je bilo v letnem tečaju 1243 rednih in 178 izvenrednih slušateljev, skupaj 1421. Bogoslovcev je bilo 89, pravnikov 632, medicincev 549, modroslovcev in farmacevtov 151. Od teli je bilo iz cele Austrije 1354, iz drugih dežel 67 slušateljev. — Iz slovanske filologije čita v zimskem tečaju g. prof. dr. Gregorij Krek: „Ein-fuhrang in das Studium der slavischen Volksepik" in „Historische Ent-wicklung der slavischen Sprachen".
Rektorjeva inauguracija. Po vsem drugače, kakor lansko leto, se je letos vršila rektorjeva inauguracija. Običajni svečani obredi so sicer ostali; kakor navadno je podal poslavljajoči se rektor pregled pretečenega leta in je za njim izpregovoril novi rektor, imenitni egiptolog prof. dr. Leo Reinisch ter razpravljal o Egiptu in Abesiniji. Toda pogrešal se je letos blišč kričečih uniform raznovrstnih akademičnih zavez. „Čemu neki letos niso le-te prisotne bile ?" bi vprašal marsikdo, kateremu podrobnosti in notranje zadeve na dunajskem vseučilišču niso znane. — Vsakdo ve, da se je lansko leto ob priliki iste svečanosti v avli uprizoril škandal: zastopniki katoliških zavez „Austrije" in „Norice" so, kakor drugi hoteli „in voller Wichs" prisostovati inauguraciji, kakor doslej še vsako leto. Ko so se pa pripeljali pred avlo, tedaj se jim je zabranil uhod. Nič ni pomagalo njih protestovanje, da, ko so se kljub grožnjam hoteli podati v avlo, so se palice zabližčale v sto in sto pesteh. Vse ni nič pomagalo, zastopniki katoliških zavez so morali oditi.
Ponovili smo radi tega lanski dogodljaj, ker bi se inače letos dogodil sličen, da ni vsega preprečila odločnost in razumnost rektorjeva. Nekaj dni pred svojo inauguracijo je pozval le-ta zastopnike nemško-nacijonal-nih, liberalnih in židovskih zavez k sebi, ter jih poprašal, bi li dopustili, da se i katoliški zavezi „Austrija" in „Norica" udeležiti svečanosti. Odgovorili so mu z „da", toda le tedaj, ako imenovani zavezi prideti brez
„Schlagerja". Nato jo rektor zastopnikom katoliških zavez naznanil izjavo njim nasprotnih zavez, ter jih naposled vprašal, bi li ne hoteli sploh odsostovati inauguraciji. Presenečeni in ob jednem užaljeni so leti izjavili, da ne store niti jednega niti druzega, opirajoč se na jednakopravnost vseh akademičnih zavez. — Nato je rektor postopal, kakor bi na njegovem mestu ravnal vsak pravičen mož: prepovedal je sploh vsem zavezam v „Wichsu" udeležiti se njegove inauguracije. Židovski listi, seveda njim na čelu „N. Fr. Presse", so takoj uvideli, da je na vseučilišču letos zapihljal drugačen veter; a da si ne kale lepih spominov lanskega leta. so bistroumne glave njili urednikov poročale, češ rektor je naravnost prepovedal katoliškima zavezama korporativno in v „Wichsu" udeležito se inauguracije, pri ostalih zavezah pa da je samo želel, naj ne pridejo. Ko bi bilo to resnica, bi gotovo obsojali tako početje. Ker je pa židovsko liberalno časopisje po stan navadi zopet jedenkrat zavilo dotičen odlok, . tedaj smatramo mi kot svojo dolžnost, da resnici na ljubo objavimo sledeče: „Novi rektor, prof. dr. Leo Reinisch ni nikakor prepovedal katoliškima zavezama „Austriji" in „Norici" korporativno in v „Wichsu" udeležiti se in ni glede ostalih zavez izrekel želje, naj ne pridejo, temuč je izjavil, da on, oziraje se na popolno jednakopravnost vseh zavez, sploh nobene povabil ne bode; če bi pa zastopniki kake zavezi? vendar utegnili se pripeljati, da jim bo tedaj zabranil ustop v svečanostno dvorano".
Mi z veseljem pozdravljamo ta pojav. Položaj katoliških zavez napram ostalim se je s tem zdatno zboljšal, priznala se je javno jednakopravnost Tudi liberalci in nemški nacijonalci važnost tega pojava menda popolnoma uvidevajo. Gotovo se pa bodo odsih dob vzdrževali raznih napadov napram „Austriji" in „Norici", ker so si lahko v svesti, da se bode letos v takih slučajih proti njim drugače in hitreje postopalo, kakor lani pod egido dr. Mengerja.	B—t.
Vesti iz praškega vseučilišča. Dne 4. novembra t. 1. se je vršila na imenovanem vseučilišču inauguracija novega rektorja, prof. cerkvene zgodovine Anton-a Weiss-a. Tudi on je k slavnosti, kakor lanski rektor, povabil pač vsa „brambena" društva (schlagende Verbin-dungen) prezrl pa popolnoma katoliško zavezo „Carolino". To preziranje „Caroline" je v našem slučaju tem bolj obžalovanja in grajanja vredno, ker je novi rektor, kakor smo ravno omenili bili, profesor bogoslovja.
\Venn das am griinen Holz gesehieht..... Čudno, zares čudno! Je-li to
storil nalašč iz mržnje napram katoliški zavezi ali pa le iz strahu pred liberalnimi akademiki ? Seveda je zbog takega početja užaljena „Carolina" uložila pri rektoratu protest. Glasi se doslovno takole: „Eure Magnificenz! Nachdem die ergebenst gefertigte katholiseh-akademisehe Verbindung „Carolina" allein von allen Farben tragenden Corporationen dieser Hoch-schule anlasslich der feierlichen Rectors-Inauguration nicht eingeladen \vurde und so neuerdings eine empfindliche Rechtskrankung erdulden muss, sieht sich diese, um ihr Recht \venigstens principiell geltend zu machen, zu folgender Rechtskundgebung genothigt. Die katholisch-aka-demisehe Verbindung „Carolina" venvahrt sich auf das Entschiedenste
gegen eine solche Beeintrachtigung ihrer Rechte und Freiheiten durch den Terrorismus der schlagenden Corporationen. .,Carolina" empfindet das erlittene Unrecht um so tiefer, als der Rector an der Wiener Univelrsitat unter denselben Umstanden die unbedingte Gleichberechtigung aller Corporationen feierlich anerkannte und darnach handelte. Solite die hiesige nkademische Behorde wirklich niclit im Stande sein, das Recht der „Carolina" zu wahren, so wird diese dasselbe durch das Abgeordnetenhaus zu erreichen wissen. Fur die katholisch-akademische Verbindung „Carolina": eand. iur. M. Ritter, derzeit Senior; iur. Steiner, derzeit Schriftfuhrer".
Radovedni smo, na kakov način da se reši rektor iz te zadrege.
B—t.
Dne 8. t. meseca so se v proračunskem odseku obravnavale postavke o visokih in srednjih šolah. Kakor vsako leto, je podal naučni minister tudi letos nekoliko statističnih podatkov. Iz teh posnamemo, da se je število medicincev tudi letos izdatno (za 48(5) zmanjšalo, dočim se je ono modroslovcov za 193 pomnožilo. — Na srednjih šolah opažamo povsod velik naraščaj, in sicer na gimnazijih za 1304, na realkah za 981 učencev. Manj ugodno je poročilo o številu učiteljskih močij. Izprašanih kandidatov za srednje šole je sedaj 324') in sicer za nemški podučni jezik 156 „ češki „ „ 140 - poljski „ „ 24 r italjanski „	„ 2
„ rusinski „ „ 1 „ rumunski „ .„ 1 „ slovenski in hrv. „ 0
Pritožbe o pomanjkanju učiteljskih močij se množe od leta do leta. Seveda se tega sedaj še ne čuti — a čutili bodemo to črez nekaj let. Zlasti mi Slovenci smo v tem oziru v jako slabem položaju. Če se razmere kmalu ne spremene, dobili bomo v kratkem času na naše slovenske (!) zavode nemške učitelje. Vzrokov teh žalostnih razmer nam pač ni treba navajati. Vsaj se dan za dnevom prerešetavajo v vseh listih — seveda so vsi napori zaman, dokler vlada ne poseže vmes. Zboljšanje uradniških plač in pa reorganizacija ftlosofskih fakultet so conditio sine qua non. Kakšna ogorčnost že vlada v prizadetih krogih, kaže grožnja nekega dunajskega lista (Ostdeutsche Rundschau, iz dne 15. okt. t. 1.), da bodo delo ustavili — če se razmere ne spremene. vTorej videant consules — zlasti naj pa sledeče velja nam Slovencem: Če vlada noče, moramo pa sami skrbeti, da si vzgojimo za naše zavode dovolj domačih močij!
B—v.
Podporno društvo za slovenske visokošolce na Dunaju je
imelo 14. nov. t. 1. ob sedmih zvečer svoj letošnji občni zbor v dvorani
') Leta 1894/95 jih je napravilo izpit na Dunaju 54, v Gradcu 11, v Pragi (nem.)
6. (češko) 22, v Iuomostu 8. v Lvovu 9, v Krakovi 15, in v Črnovicah 1 — torej skupno 126. — Leta 1895/96 pa na Dunaju 34, v Gradcu 5. v Pragi (nem.) 18, (češko) 22, v Inomostu 14. v Lvovu 12. v Krakovi 12 in v Črnovicah 4 — torej skupno 121.
Partikove restavracije (I., Spiegelgasse 21) s sledečim vsporedom: Poročilo tajnikovo, blagajnikovo, preglednikov, volitve, slučajni predlogi. Po občnem zboru je bil zabavni večer slovenskega kluba, katerega so se smeli udeležiti samo oni, ki so bili povabljeni ali pa po udih upeljani. — Omenjeno društvo je zadnje^mesece prejelo raznih daril. Iz Novega mesta je g. pravnik Milan Skerlj poslal 25 gld. 30 novč. kot polovico čistega dohodka akademije, katero so novomeški visokošolci priredili v korist podp. društvu na Dunaju in podporni zalogi v Gradcu. Iz Novega mesta je dalje poslal društvu g. Aleks. Sešek, sedaj cand. iur. v Gradcu, 15 gld. 50 novč., katere so darovali gg.: I. Gerdešič^c. kr. okr. sod. predsednik, dr. Gestrin, c. kr. sodni svetnik, dr. V. Žitek, odvetnik (po 2 gld.); gospodična Hermina Seidl, posestnica, g. dr. Fr. D e t e 1 a, c. kr. gimn. ravnatelj, g. R e b e k, višji davčni nadzornik, g. I. Seidl trgovec (po 1 gid .); gospa Mara Novak, gg. Končan, trgovec, J o s. Mehora, trgovec, J. Trdina, c. kr. prof. v. p., Martin Petelin, c. kr. profesor, Valentin Oblak, trgovec, in .Josid Petrič, trgovec v Ljubljani (po 50 novč.). — Slavno hranilno in posojilno društvo v Ptuju je poslalo 20 gld. slavna ormoška posojilnico pa 15 gld. — Vč. g. Anton Pipan, kapelan c. in kr. mornarice v P ulju je mej tamošnjimi Slovenci, ki pa ne žele imenovani biti, nabral 10 gld. G. Alojzij Pavlin, c. kr. živinozdravnik v Rogatcu je društvu poslal 7 gld., katere so darovali: vč. gg. Josip Tombah, duh. svet., dekan i. t. d., Josip Cerjak vikarij, Josip Trafenik, duh., Aleks. Orožen, c. kr., davkar, Alojzij Pavlin, c. kr. živinozdravnik (po 1 gld.), Franc in Ivan Ogrizek, Simon Sekirnik in Jož. Rerlizg (po 50 novč.). V Ljubljani je poklonil včg. dr. Andrej Karlin, c. kr. prof. 3 gld., na Dunaju pa gg.: J. Navratil, vodja pomožnik uradov pri najvišjem sodišču 5 gld., neimenovan Slovenec 20 gld., dr. Janko Hočevar, adv. kand. 5 gld., Jož. Premern, c. kr. uradnik 3 gld. dr. KI. Geshun, dvorni in sodni odvetnik 7 gld. in gospa Marija Primožič, c. kr. prof. soproga 5 gld. Bog plati! Nadaljne darove sprejema društveni blagajnik vč. g. dr. Fr. Se dej, c. in. kr. dvorni kapelan, ravnatelj v Augustineju, Dunaj I., Augustinerstrasse 7. Z ozirom na plemenit namen, katerega goji podporno društvo, iskreno želimo, da se ga vsak rodoljub prav pogosto spominja.
Židje in nemški nacijonalci. 7. novembra je bil na vseučilišču zopet hrup in vrišč, — sprijeli so se med seboj bivši zavezniki: nemški nacijonalci in židje. Kakor smo poročali svoje dni, je rector clr. Menger lansko leto prepovedal „Bummel" zarad izgredov, kateri so se vršili v avli povodom njegove inauguracije; dr. Leo Reinisch pa, letošnji rektor, ga je zopet dovolil in objednem odkazal posameznim zavezam, katere so se pri njem zato oglasile bile, svoje prostore. Odkazamh prostorov zaveze ne smejo zapustiti, ker le na ta način je mogoče vzdrževati red; pa tudi član kake druge zaveze ne sme k njim s trakom in čepico, kajti to bi gotovo dalo povod mnogim mčnsuram. Ta dan pa se kar nakrat prikaže več židovskih akademikov, deloma članov nKadimeh" na prostoru, katerega je rektor odkazal nemškim nacijonalcem. Da bi leti 11. sušc-a t. 1. v
svoji resoluciji ne proglasili Žide za „ satisf akt i o risu nf ah i g " (Cfr. notica notica ,-Židovstvo na dunajskem vseučilišču 1.), bi gotovo letele vizitke; tako so pa kakor bi trenil zagrabili palice in jeli udrihati po Židih, ne zmene se za zatrjevanje le-teh, da hočejo le v knjižnico, češ, prestopili ste naše meje. Ker so tudi židje pošteno vihteli palice in jim je prišlo še nekaj tovarišev na pomoč, se je razvil jako hud boj, ki je šele ponehal, ko so člani nemških zavez „Hedone* in „Markomania" na povelje pedelovo zapustili arkade. Rektor ki je mej tem že vse zvedel, je takoj pozval predsednike židovskih zavez k sebi, jim baje očital, da izzivajo ter obljubil natančno preiskati zadevo. — dr. Brockhausen, ravnatelj pisarne je, kakor se sliši, že sestavil natančen zapisnik in ga predložil akad. senatu, da le-ta nadalje postopa.
A. Imenik p. n, častnih članov, ustanoYnikoy in starešin.
I.	Častni člani.
Vič. g. dr. Mah nič Anton, prof. bogoslovja, monsignor itd. v Gorici. Blg. g. Povše Frančišek, drž. in dež. poslanec v Ljubljani. Vič. g. Zičkar Jožef, župnik v Vitanji na Štajerskem.
II.	Ustanovniki.
C.	g. A ž man Jan., župnik v Gorjah.
,,	„ Berlic Iv., župnik v Mošnjah.
„	„ Birk Iv., stolni kapelan v Ljubljani.
„	,, Bizjan Jan., župnik na Brdu pri Lukovici.
„	., Bohinjec Peter, kurat v Trnjem.
„	., Bulovec Mihael, kapelan v Ljubljani.
„	„ ('ebašek Andrej, dr. prelat v Ljubljani.
„	„ Čekal Ferdinand, župni upravitelj na Studencu.
.,	., Drčar Martin, župnik na Preski.
„	,, F lis Jan., kanonik, prof. bogosl. v Ljubljani.
Blg.	g. Globočnik pl. Sorodolski Vladimir, dr. c. kr. min. tajnik
na Dunaju.
Č.	g. Gruden J o s., kapelan v Mošnjah.
.,	., Hud o vernik Frid., župnik v Lescah.
„	., Jan Jurij, dekan, častni kanonik in vitez Franc Jožefovega reda
v Dolini pri Trstu 15 gl.
„	,, Jereb Fran., župnik v Zaspem.
„	., Kačar Jan., župnik v Boh. Beli.
„	., Kalan Andrej, kanonik in dež. posl. v Ljubljani 2 gl.
„	„ Koblar Jož., kapelan v Gorjah.
„	,, Lesar Jož., dr. in prof. bog. in vodja Alojzijevišča v Ljubljani.
„	,, Levičnik Alfons, knezoškofijski tajnik v Ljubljani.
„	„ Mah nič A nt., dr. monsg. prof. bogoslovja v Gorici.
G. g. Malenšek Martin, župnik pri Sv. Petru v Ljubljani. Prevz. milostlj. g. Missia Jakob, dr. knez in škof v Ljubljani. Prevz. milostlj. g. Napotnik Mihael, dr. knez in škof v Mariboru. C. g. Novak Jan., mestni župnik v Ljubljani^^/U?) Blg. g. dr. Papež, dež. posl. i. t. d. v Ljubljani. ' C. g. Pavlica J o s., špirituval v Gorici. „ „ Perne Fran., dr. prof. v Kranji. ,, „ Pola j Vincencij, župnik v Ratečah. Blg. g. Povše Fran., dež. in drž. posl. i. t. d. v Ljubljani 10 gl. C. g. Razboršek Jo s., dekan na Bledu.
„ „ Se dej Fran,, dr. c. kr. dvorni kapelan i. t. d. na Dunaji. Slavno si o v en. k atol. društvo za Gorenjsko. C. g. Šinkovec Avgust, kapelan v Stari Loki. „ „ Šiška J o s., knezoškofijski tajnik v Ljubljani. ., „ Sch\veiger Fran., župnik v Radovici na Belokranjskem. „ „ Tavčar Jan., župnik v Lešah. „ „ Tavčar Mihael, dekan v žužemberku. ,, „ Teran Jan., župnik v Ljubnem. „ „ Tur k Aug., župnik v Koroški Beli. Blg. g. Vošnjak Mihael, drž. posl. v Celji. C. g. Zamejc Andrej, kanonik v Ljubljani. Prevz. milostlj. g. Zorn Alojzij, dr. knezonadškof v Gorici. Č. g. Zupančič Anton, prof. bogosl. v Ljubljani.
Leta 1895 6 umrli ustanovniki:
v
C. g. Jeran Luka, kanonik v Ljubljani.
„ „ KIun Karol, kanonik, drž. in dež. posl. v Ljubljani 5 gl.
III. Starešine.
a) 1. 1894/5.
C.	g. Alijančič Valentin, župnik na Dobiavi pri Kropi, n Aljaž Jak., župnik na Dovjem.
„	,. Atte neder Jož., gimn. veroučitelj v Celji 1 gl.
„	„ Ar k o Mihael, župnik v Sturijah.
„	„ Ažman S i m., župnik v Bohin. Bistrici.
„	„ B e n k o v i č Jož., vikar v Novem Mestu 2 gl.
„	„ Bezeljak Jan., kapelan v Št. Janžu na Dol.
Blg.	g. B o b e k Fran., c. kr. okraj, zdravnik v p. v Ribnici.
Č.	g. Bohinc Jak., stolni župnik v Mariboru.
„	„ Brence Jan., župnik pri Sv. Gregoriju pri Orteneku 1 gl.
„	„ Brešar J o s., kapelan v Postojini.
„	„ Cestnik Anton, korvikar v Mariboru.
„	„ Gibič Anton, dekan v Črničah na Goriškem gl. 4"20.
„	„ Cuderman Iv., kapelan.
„	„ Čemažar Jan., kapelan pri Sv. Lenartu v Slov. Goricah.
„	„ Č i ž e k J o s., kapelan pri Sv. Magdaleni v Mariboru.
„	„ Dekorti Jo s., župnik v Ljubnem na Staj.
„	„ Elbert Sebast., dr. kanonik v Ljubljani.
g. Erjavec Matija, dekan v Vipavi.
„ Fevš Fran., dr. prof. bogoslov. v Mariboru.
,, Fik Fran., kapelan v Ribnici.
„ Frank Rih., kanonik v Novem Mestu 3 gl.
„ Frtin Vin cen., župni upravitelj v Beli Peči.
„ Gregor ec Lavo si a v, dr. kanonik drž. posl. v Novi Cerkvi.
g. Gregorič Vinko, dr. primarij v Ljubljani.
g. Gruden Jak., zlatomašnik v Ljubljani.
„ Hajšek Ant., dekan v Slov. Bistrici.
,. Herg Lovro, stolni dekan v Mariboru gl. 3-20.
,, Heržič J o s., prost v Ptuji.
.. Hoenigman Fran., župnik v Kropi.
Hočevar Jož., kanonik v Novem Mestu 2 gl. ., Hribernik Jak., špirituval v Mariboru. .. Hribovšek Karol, kanonik v Mariboru. ,. Hudovernik Ludovik, stolni vikar v Mariboru. ,. Hutter Ivan, c. kr. prof. na realki v Celovci 3 gl. „ Irgl Fran., župnik v Slatini. ,. Jakelj Valentin, ekspozit v Ribnem, „ Jaklič Štefan, župnik v Št. Vidu. „ J ar c Fran., župnik v Mirni.
,. Jeriha Matija, kanonik in monsg. v Novem Mestu 2 gl.
„ Kalan Jan., kapelan v Kamniku.
„ K a r b a Matija, župnik" v Zrečah.
,, Kar din ar J o s., gimn. veroučitelj v Celji 1 gl.
„ Kar lin Andrej, dr. prof. v Ljubljani.
., Keržič J., župnik v Jesenicah.
., Klobus Val., kurat na Slapu.
., Končan Ferd., kapelan na Ponkvi.
.. Košar Matija, župnik v p. na Dobravi.
„ Košmelj J., župnik v Begunjah.
..Kos Alojzij, župnik v Šmartnem na Štajer.
„ Korošec Fran., prefekt v Mariboru.
., Krančič Jan., katehet v Celji 1 gl.
., Krek Jan., dr. prof. bogoslov. v Ljubljani.
., Križanič Iv., dr. kanonik v Mariboru.
,, Krumpestar Fr., kapelan v Ribnici.
.. K u k o v i č F r., vikarij v Konjicah.
.. Lakmajer Fran., župnik v Grahovem pri Cerknici 1 gl. „ Lavrič J o s., župnik v Ambrusu pri Žužemberku gl. l-20. ., Laznik J o s., župnik v Polhovem Gradcu gl. l-20. .. Lenart Jan., župnik v Polčanah.
g. Le vi čnik Valentin, c. kr. davčni višji nadzornik v G. Logatcu gl. 5. g. Majcen J o s., knezoškofljski tajnik v Mariboru. „ Marini č Fr., župnik v Kojskem na Primorskem 3 gl. .. Matek Martin, dr. prof. bogoslov. v Mariboru. „ Matjan Jak., kapelan v Jesenicah. ., M&uring Jan., dr. kapelan v St. Vidu na Dolenjskem.
Č. g. Medved Ant., dr. c. kr. gimn. prof. v Mariboru. „ ,, Meško Al o j., dr. prof. bogoslovja v Mariboru. ,. „ Mlakar J o s., dr. prof. bogoslovja v Mariboru. „ „ Mrak Matija, vikar v Ljubljani. „ ,, Neimenovan, župnik v L. 5 gl. „ ,, Notar Ant., župnik v Plavjah. „ „ Orožen Ign., stol. prost v Mariboru. „ „ Osenjak Matej, kapelan v Žalcu 2 gl.
„ Pajek Jo s. dr., kanonik v Mariboru. ,, „ Pajer A., župni upravitelj v Koprivniku. „ „ Pavlica Andrej, stolni vikar v Gorici. „ Piber Jan., kapelan v Srednji Vasi. „ Plečnik And., kapelan pri Sv. Petru v Ljubljani. „ P o v š e F r a n., kanonik v Novem Mestu 2 gl. ,. „ Povše Martin, dekan v Ribnici. ,, „ Potočnik Tomaž, župnik na Breznici.
„ Presečnik Gregor, župnik v Podgorju 1.20 gl. „ Pristov Jan., kapelan v Črnomlju. „ „ Puc Al o j., nadžupnik v Hrenovicali 9.20 gl. ., „ Rajčevič Fran, kapelan v Vipavi. ., „ R ančigaj Ant., vikarij v Celju 1 gl. „ „ Rath Pavel, župnik v Smiklavžu. ,. „ Ražun M., stolni kapelan v Celovcu 3 gl. „ „ Rožanc Tomaž, kanonik v Mariboru. „ „ Sajovic Jan., župnik v Slavimi 1.20 gl. „ „ Simoni č Fr., knezoškofijski kapelan v Mariboru. „ „ Skvarča Ivan, župnik v Budanju.
„ Servicelj Matej, župnik na Reberci na Koroškem. „ „ Skrjanec Matija, kapelan v Laporjah 1 gl. ,, „ S t r a k 1 Matija, korvikar v Mariboru. Blg. g. Sušteršič Ivan dr., odvetnik, drž. posl. v Ljubljani. C. g. Tabaj And., katehet v Gorici. „ „ Tomažič Marko, župnik v Pilštanju 1 gl. „ „ Urli Peter, prošt v Novem Mestu 5 gl. „ Ver baje A., župnik v Kamni Gorici. „ V o dušek A., župnik v Vojniku. ., „ Voh Jan., nadžupnik v Konjicah 1 gl. „ „ Vračun Fran, kapelan v Št. Ilju pri Turjaku. ., „ Vrankar J o s., kapelan v Kranjski Gori. „ „ V reže J., veroučitelj v Mariboru. „ „ Wrus J., mestni kapelan v Radoljici. „ „ Zagajšek J o s., kapelan v Mariboru.
„ Zamik J o s., župnik v Sredniji Vasi. „ „ Zidanšek J o s., prof. bogosl. v?Mariboru. „ ,, Zupanič Jak, župnik pri sv. Ožbaltu na Dravi. „ „ Zver Al o j., župnik v Mariboru. „ „ Žičkar J o s., župnik v Vitanji 1.20 gl. „ „ Z i g o n F r., dr. prof. bogoslov. v Gorici.
o-
Žlogar A nt., župnik v Kranjski Gori. Žugelj o. Leon, frančiškan v Klanjcu na Hrvaškem.
b) 1. 1895/6.
č. g. D o lin ar A nt., župni upravitelj v Lučinah'0.40 gl. „ „ D ovni k Fran., dekan v Gornjem Gradu 1.40 gl. „ ,, Feltrin Ivan, vikar 1.20 gl. „ „ Gorišek Jan., kapelan na Bizeljskem 2 gl. „ ,, Hribar Vitus, vev. Cor. Norvrood Glass Avennes, Chleveland, Ohio 1.40 gl.
„ „ Hvalica An t., dekan v St. Petru pri Gorici 2.20 gl. „ „ Janežič Fran., dr. v Gelji 1 gl. ,, „ Juvan Fran., kapelan v Goejem Logatcu 5 gl. ., „ Kajdiž Tomaž, dekan, dež. posl. v Moravčah 4.20 gl. „ „ Knavs Fran., kapelan v St. Petru pri Gorici (nabral mej prijatelji „Danice") 10 gl. „ „ Kregar Fran., župnik v Javorji pri Poljanah 1.20 gl. „ „ Kukelj A nt., župnik v Št. Juriju pri Kranju 2 gl. „ „ Lajnšič A nt., kapelan v Poljčanah 1.20 gl._ „ „ Lendovšek, župnik, dež. posl. v Makolah (Štaj.) 1 gl. ,. „ Ogradi Fran., opat v Celju 5 gl.
,, ,, Picigas Leopold, prefekt v c. kr. Terezijanišču na Dunaji 4 gl. ,. „ P in t ar i č A nt., kapelan v Makolah 1 gl. ., „ Potovšek Jož., katehet v Celju 1 gl. „ „ Rozman Jurij, župnik v Rakitni 1.20 gl.
„ Rudolf Al o j., kapelan v Trnovem 1 gl. „ „ Sten o v ec A nt., župnik v Selu pri Kamniku 1.20 gl. „ „ Svetina Ivan, dr., c. kr. gimn. prof. v Ljubljani 2 gl.
„ Žitnik Ign. dr., deželni posl. v Ljubiljani 5.20 gl. ,, „ Zmavc Jurij, župnik v Remšniku 1.20 gl.
c) iz ,,Danice" izšli starešine.
Č.	g. v. Brdnik And., duh. reda minoritov v Ptuju.
Blg.	g. Brejc Janko dr., praktikant v c. kr. dež. sod. v Celovcu.
Č.	g. Debevc Jo s. dr., prefekt v Alozijevišču v Ljubljani 1.20 gl.
„	„ o. Kukec Fran j o, duh. reda minoritov v Ptuju.
Blg.	g. Mihalič A nt. dr., c. kr. okraj, zdrav, v Ljutomeru.
„	„ PavletičFran. drd. iur. ascultant pri c. kr. okrož. sod. v Gorici 2 gl.
„ •	„ Peč ni k K. dr., zdravnik v Alexandriji.
„	„ Schvveitzer Viljem dr., odv. koncip. v Ljubljani.
B. Poročilo o dohodkih in stroških.
I. Dohodki.
1.	Doneski ustanovnikov..............................32.00 gl.
2.	„ starešin..................................128.80 „
3.	„ rednih članov in obresti društ. glavnice • ■ -	23.50 „
4.	„Zora" vrnila društvu posojenih...............30.00 „
Vsi dohodki znašajo	214.30 gl.
II. Stroški.
1.	Stanarina (od l.'XI. 95. do l./XI. 96)..............225.79 gi.
2.	Pohištvo......................................23.85 „
3.	Časopisi: (Slov. Narod, Slov. Svet, Mir, Ljub. Zvon,
Zora, Jugoslov. Stenograf, Reichspost, Vaterland, Edinost, Stimmen aus Maria Laach, Delavec, Svoboda, Glasnik, Monatschrift fur chr. Social-reform, Soča, Slov. knjižnica, Knjižnica za
mladino)................................66.94 ..
4. Opravilni stroški: pismonošam, za nakaznice in znamke 5.19 gl., za donašanje časnikov 6.60 gl., za razsvetljavo in kurjavo 9.60 gl., brzojavka 33 kr., tiskovine 26.74 gl., novoletna darila 5.50 gl., razni
stroški 5.46 gl, skupaj....................59.42	..
5.	Knjige..........................................39.15	,.
6.	Hišniku za poštrežbo in snaženje društ". prostorov • •	48.00
7.	Vezava knjig ....................................43.00
8.	Ustanovnina za ,,družbo sv Mohora"................14.00	..
9.	Glasovir o priliki pevskih vaj......................15.00	„
Skupaj	535.15 gl.
Dohodki vštevši prenos 1. 1894/5 (621.56 gl.) znašajo •	835.^6 gl.
Stroški.........■........................535.15 „
Ostane torej ■ • • •	300.71 gl.
v gotovini in sicer 259.40 gl. v „Neue Wiener
Sparcassa", ostanek pa je društvena razpoložnina. ^
Listnica uredništva.
V. S. v M. Bolj kot Vaši drobni pesmici nas je razveselilo Vaše iskreno prijateljstvo do našega lista. Prijatelji so dandanes redki. Zato bi ne bilo napačno, da bi se vsaj ti redki prijatelji poznali. Zakaj nam nočete povedati svojega imena? Pošljite nam še kaj!
A. —r—. v L. Hvala! Poslano porabimo. Radi bi videli, da bi se tudi kdaj nasmehnili v pesmih, saj, ste mlad. Upamo, da se nas kmalu zopet spomnite.
„Zora" izhaja po štirikrat na leto in stane za celo leto 80 kr., za dijake 50 kr. Uredništvo: Valentin Levičnik, Dunaj, XVII. Palffygas.se 15. Upravništvo: Pavel Marija Valjavec, Du?iaj, V. Matzleinsdorferstr. 76. III. 31. Odgovorni urednik: Frančišek Jankovič, Dunaj. Rokopisi se ne vračajo, nefraukovana pisma se ne sprejemajo.
Tiskarna oo. mebitaristov, Dunaj.