BRACO ROTAR, LAKOTA. Mislim, da sporočilo verzifikacij Braca Ro-tarja zbranih v knjigi Lakota že vnaprej izključuje sleherno kolikor toliko zavzeto ukvarjanje z njo. saj je njen edini namen razvrednotiti vse. kar je bilo, kar je in kar bo, in v to se po vsej verjetnosti vključuje tudi Rotarje\a verzifikacija.
Medtem ko je knjiga Rotarjevega vzornika Tomaža Šalamuna \saj kolikor toliko kratkočasila in zabavna s svojimi absurdnimi zasuki in antiasoeiativ-nimi kombinacijami, je Rotarjeva knjiga pust. moreč dolgčas in zbrati je treba kar lepo mero volje, da vztrajaš do konca. Kajti avtorju Lakote je očitno prav malo mar.  če ga  bodo  morebitni  bralci   razumeli  ali  ne, če bodo  vztrajali  do
650
zadnje strani, če jim bo Lakota vendarle zbudila toliko apetita. da bi se pre-grizli do njenega zadnjega zalogaja. Tisto, kar se vendarle da razbrati iz teh nesmiselnih besednih zvez, je bore malo: pisec ima do vsega ironičen odnos, v svetu, v katerem mora živeti, ni najti nikakršne vrednote, vse bi bilo treba začeti znova, ampak ker bi bilo tudi to nesmiselno, nima smisla razpravljati, kako. Med nakopičenim besedjem se najdejo krajše besedne zveze z nekakšnim pomenom, ki gre v sklop avtorjevega ironičnega odnosa do sveta.
Sovražili so bolne starce na posteljah
Ki žro lastne otroke
Da bi ostali živi še nadaljnih pet minut (Akcija)
V drugem delu knjige zamenja nekakšne abstraktne alegorije, kolikor je mogoče tako označiti sestavke v prvi polovici Lakote, z vpletanjem znanih verzov iz ljudske poezije. Prešerna in Zupančiča:
In slovenska zgodovina nekoliko zaudarja po
sintetičnih vlaknih Kar pa seveda ni najhuje Tak' vrže se Valjhun na nekristjane Na vrh brda vrba mrda
In to je utrudljivo
Od zore do mraka od mraka do dne
Je le malo preveč         itd.  (Čudež)
Kljub najboljši volji človek ne odkrije v vsem tem antiprizadevanju ne domiselnosti ne ustvarjalnosti, skratka nič. Še tista skromna posmehljivost. ki naj bi izzvenela tu in tam iz kakšne vrstice, je pusta in dolgočasna. Avtor je zapisal dobro oznako za takšno stanje stvari v tretjem spevu pesmi Die Elire des Herzogtums Krain, ko pravi:
Igrati se indijance ali viteze je le Skromna tolažba za veliko tatvino
In   takšni  tolažbi  ne pripomorejo  niti   filozofsko  utemeljena   priporočila.
Še ene vrednote te knjige ne smemo pozabiti: nekaterih strani grafične opreme Marka Pogačnika. Tu mislim predvsem na strani 16, 22, 28, 56, 57 in 58, ki so prazne in snežno bele in zato dajejo možnost, da bi na njih kaj bilo. In domiselnost, ki jo izpričujeta strani 51 in 52: na strani 51 je narisan pravo-kotnik. na naslednji strani pa križ, ki razdeljuje ta pravokotnik na štiri enake pravokotnike, če dvignete list proti svetlobi. Sicer pa je treba priznati, da Pogačnikove ilustracije sodijo k tekstovnemu delu Rotarjeve Lakote. Kakor je tekst zbirka dovolj bogatega besednega gradiva, iz katerega bi utegnilo kaj nastati, tako so tudi Pogačnikove ravne črte nekakšna obljuba ali možnost, da bi tudi iz njih kaj nastalo. Toda kot je znano, se od obljub le težko živi in če nas bosta hotela Rotar in Pogačnik kakorkoli estetsko in idejno vznemiriti, bosta   le  morala svojo  ustvarjalnost  obljub  dvigniti  v  ustvarjalnost  storitev.
France   V u r n i k * Braco Rotar. Lakota Založba Obzorja Maribor 1966.
651