217
v
Cerne bukve za novo muziko.
Rajnki Stanic — Bog jim daj dobro! — so si poslednje dni silo veliko prizadevali lepo družtvo pri nas vte-meliti ne terpinčiti žival. Lepo in hvale vredno je to; ljuba živinca je božji dar. Naj bi pa blagi Stanič še zdej živeli, veliko lepši in potrebniši družbino bi začeli zoper terpinčenje poštenih ljudi, ki so tudi božja — in pa nar imenitneji stvar.
Kar se nam je ljuba svoboda prikazala , je veliko ljudi po mestih in tergih nekak živinski, mačkini duh obsedel, in ta hudi duh jih je peklensko godbo naučil, de njegovim angeljem veselje delajo, poštenim ljudem pa grozo in strah, ter morijo mirne, poštene ljudi. Gerdo delo takih mačkorezov v černe bukve z gorečim jeklam zapišem, naj bi opeklo gerduham spijočo vest!
V mestiei B— je mestni uradnik s svojo ženko mirno živel. Sinka mu je povila, ki je bil staršev veselje in pa edino blago. Kdo bi bil mislil, de bo dete poprej sro-tek, kakor ateja klicalo, in njegovamati zapušena vdova. Mački na godba je to storila.    Človeka ni, ki bi brez
sovražnikov ne bil; en hudobec pa več hudima naredi, kakor deset prijatlov popravi. Taka se je rajni mu uradniku dogodila. Gerdi mestnjani začno po mestu muhe pojati, naj bi živina izbergala in obdivjala. Ker pa jesenske dni dovolj vroče bilo ni, mačkorezam z vinam in žganjem podkurijo. Tako nadražena derhal začne vreti, in mačke dreti , po tolovajsko žvižgati in kleti, kakor bi se bil sam peklenski brezen razderl. Požvinjeni ljudje so clo mačke za tace na vrata pribili, de so se derLe , dokler niso n,a vratah počepale. Komu lasje ne vstajajo pred . takimi človeko- in živinoderci!
Božček se te zlodjeve godbe toliko splaši in zgrozi , de kmalo nevarno zboli in v kratkih dneh umeije. „Kaj sim storil B—nam? je v svoji omami srotej izdi-haval, prej ko je umeri, zapustivši ubogo vdovo in pa srotle zapušeno. Mestna vbožnija zdaj otroka redi, kte-rimu so mestni divjaki očeta umorili. Peta zapoved božja pa veli: Ne ubijaj!
Mačkina muzika je sicer potihnila , kar je vojnih topov strašen grom Dunajske mačke zadušil. Ako bi se pa zopet pojati jeli, bilo bi silo potreba narediti keršan-sko družbino   zoper terpinčenje poštenih ljudi.
     218