kulturno - politično glasilo svetovnih in domačih dogodkov LETO XI./ŠTEVILKA 40 CELOVEC, DNE 8. OKTOBRA 1959 CENA 1.50 ŠILINGA Pot v Moskvo Glasovi V predzadnji številki našega lista smo objavili navodila škofijskega ordinariata v Celovcu glede jezika pri poučevanju ve-ronauka v šoli. Temu poročilu bi danes samo še dodali, da je krški generalni vikar dr. Josip Kadras v svoji lastni knjigi in v raznih svojih predavanjih izrecno poudarjal pravico staršev in sicer absolutno pravico staršev, ki gre pred pravico Cerkve in pred pravico države. Že tedaj smo zapisali, da je tako stališče usodno za vse družabno življenje. Če bi hoteli dejansko zagovarjati tako absolutno pravico staršev, tedaj bi jim morali tudi priznati pravico, da svojih otrok ne pošiljajo v šolo, da svojih otrok ne pustijo v armado, da oni brez vsake kontrole Cerkve in države razpolagajo s svojimi otroki. V odloku krškega škofijskega ordinariata z dne 17. septembra t. 1. pa je razvidno, da pravica staršev ni nikakor upoštevana, marveč je dekretirano, da se morajo tudi slovenski otroci učiti veronauk v nemškem jeziku. — Kje je torej doslednost iste oblasti? Sv. oče Janez XXIII, pa je nastopal povsem drugače, ko je nedavno sprejel romarje iz trsta oz. iz tržaške škofije. Tržačani so namreč po končani škofijski sinodi napravili romanje v Rim in tam bili sprejeti od sv. očeta papeža Janeza XXIII. Okrog 1000 Italijanov in 250 Slovencev iz Trsta se je tega romanja udeležilo. Italijani so seve hoteli to romanje prikazati kot italijansko zadevo in so zamolčali slovenske romarje. Papež Janez XXIII. pa se je po nagovoru na italijanske romarje obrnil na Slovence in v slovenskem jeziku de-jal: „1)RAGI VERNIKI SLOVENSKEGA JEZIKA! Z MISLIMI IN OČETOVSKIMI ŽELJAMI SMO TUDI PRI VAS, TOPLO VAS POZDRAVLJAMO IN IZ VSEGA SRCA BLAGOSLAVLJAMO.” Zdi se nam, da je ta nagovor sv. očeta v nasprotju z odlokom našega ordinariata z dne 17. septembra 1959. V Celovcu v zadnjih dneh podirajo staro realko (vogalna hiša med Bahnhof-straBe in MieBtaler StraBe). Slučajno so pri tem delu deloma isti ljudje, ki so pred leti podirali cerkev starega bogoslovja v Priesterhausgassc. Ti možakarji pripovc-dujejo, da dejansko podirajo tokrat podobno trdnjavo kakor svoj čas — danes na povelje rdeče deželne vlade, svoj čas pa na povelje krškega ordinariata. Obe trdnjavi pa bi vzdržali še stoletja, verjetno dosti dalj časa kakor danes moderno zidana poslopja. Upamo pa, da na mestu stare realke ne bo skozi leta rasla ljuljka, kakor je to na mestu stare bogoslovne cerkve, v kateri so se svoj čas zbirali celovški Slovenci k skupni božji službi ob nedeljah in drugih pobožnostih v teku leta. Sedaj pa imajo Slovenci samo še eno uro ob nedeljah na razpolago cerkev novega bogoslovja ▼ Tarviser StraBe. Naš zunanji minister dr. Krcisky je na skupščini Združenih narodov govoril o razmerah v Južnem Tirolu. Prav dobro se zavedamo, da je gospod zunanji minister na mednarodnem političnem parketu doma, saj je imel tudi med vojno dosti priložnosti, da se je kot emigrant na Švedskem in drugod zavzemal za interese naše države, zavzel za avstrijske sonarodnjake v Južnem Tirolu. Ne moremo pa prezreti dejstva, da bi gospod zunanji minister Kreisky imel dosti močnejše stališče pred mednarodnim svetom, če bi bil z mirno vestjo pokazal na urejene manjšinske razmere doma. Ko pa se je gospod minister vrnil iz svojega potovanja po Ameriki, je na Dunaju dejal, da Avstrijci za svoje sonarodnjake v Južnem Tirolu ne terjajo ničesar, kar ne Državni predsednik dr. Scharf je bil že dalj časa namenjen na obisk v Sovjetsko zvezo, vendar je moral pomladi potovanje zaradi volitev in kasneje zaradi težav pri sestavljanju vlade odložiti. Po mnenju politikov je zdaj primeren čas, da kot prvi drž. predsednik z Zapada po letu 1945 obišče Sovjetsko zvezo. In tako je v ponedeljek odletel v spremstvu zunanjega ministra Kreiskega, drž. tajnika Gschnitzerja in drugih visokih funkcionarjev v Moskvo. Ta odprava nima namena voditi kakih specialnih pogajanj, zato tudi niso vzeli s seboj kakih posebnih aktov, pač pa hočejo utrditi prijateljske odnose med Avstrijo in Sovjetsko zvezo, kot je poudaril sovjetski državni predsednik Voro-šilov pri pozdravnem nagovoru in kot je tudi potrdil zvezni predsednik pri zahvali Lakota na Položaj glede prehrane na Poljskem se je zadnje dni še poostril. Pomanjkanje mesa je prisililo ljudi, da kupijo, kar pač dobijo. Tako poročajo o zastrupitvah zaradi pokvarjenega mesa in boleznih, ki se širijo zaradi manjvrednih živil. Vzrokov za to krizo je pač več. Najprej je pripomogla do tega položaja slaba letina. Vendar te niso čutili samo na Poljskem. Tu so pa prav letos skušali preusmeriti živinorejo. Namesto svinj hočejo gojiti več goved, kar se je izkazalo za bolj rentabilno. Kmetje so prehitro opustili rejo prašičev, ker so tako mogli prodati krompir tovarnam za žganje. Poleg vsega tega je pa država morala opustiti nekatere državne živinske kmetije, ker sc je izkazalo, da delajo izgubo. Vlada je izjavila, da je sedanjega resnega položaja kriva kmečka konzervativnost. Namesto da bi delali kmetje s poljedelskimi stroji, ki jih lahko dobi vsaka vaška zadruga, vztrajajo kmetje pri konjih in volih. Pa ne samo to, v zadnjem letu so si nabavili še več konj za delo na polju, kot so jih imeli doslej, za kar porabijo spet več krme. Za delo s poljedelskimi stroji je dajo svojim manjšinam v Avstriji. Smo lojalni dovolj, da Južnim Tirolcem priznamo vso pravico, da oni sami sodijo o svojem položaju, dokler so tudi oni tako lojalni, da tudi nam to priznajo. V trenutku pa, ko Južni Tirolci mislijo, da so oni pristojni soditi o naših prilikah, tedaj moramo mi jasno izpovedati, da bi bili srečni, če bi uživali le del pravic, ki jih imajo oni zajamčene v dodatku k italijanski mirovni pogodbi in jih tudi dejansko uživajo, katere imamo tudi mi zajamčene v avstrijski državni pogodbi z dne 15. maja 1955, v resnici pa že nad štiri leta zaman nanje čakamo. Sicer je preživel gospod zun. minister svoje letošnje počitnice na Koroškem in bi nas veselilo, če bi povedal, kjer je naletel na dvojezične napise, kakor jih najdemo na vseh uradih, cestnih križiščih in celo na privatnih trgovinah in obrtnih lokalih v Južnem Tirolu. Nadalje smejo tamošnji Nemci poleg italijanskih krajevnih označb uporabljati tudi nemške oznčbe krajev, pa najsi bo to Božen ali Meran in drugi kraji, medtem ko Slovenci na Koroškem v dokumentih ne smemo poleg Klagenfurt zapisati tudi Celovec in poleg Zeli tudi Selc. Na drugem mestu današnjega lista prinašamo številke o priseljevanju in odseljevanju. Nemški tisk je pred leti hudo napadal Slovence, da emigranti iz Jugoslavije za veličasten sprejem, ki so mu ga priredili v Moskvi. Gotovo so državni obiski preračunana zadeva. Vendar je doživel dr. Scharf s svojim spremstvom lep sprejem in tudi sovjetski tisk je posvetil temu dogodku mnogo pažnje in prinašal poročila na prvem mestu. Načrt za potovanje po Rusiji je kaj pester. Iz Moskve bo vodila pot v Leningrad, potem naprej v industrijske predele v Ukrajini, na polotok Krim in na obalo Črnega morja pod Kavkazom, kjer se zbira sovjetska prominenca. In Moskva bo tudi zadnji cilj tega obiska. Ker se pa sovjetski ministrski predsednik Hruščev mudi ta čas na Vzhodu, bo zvezni predsednik verjetno obiskal tudi Sibirijo, kjer se bo v Irkutsku sešel s Hruščevom. Poljskem delala država mnogo reklame, vendar brez večjega uspeha. To je pa tudi razumljivo, ker kmetje vedo, kako dolgo je treba čakati na naročene stroje, tako da rajši ostanejo pri dosedanjem načinu kmetovanja. Nazadovanju pridelkov se je pridružila precej večja potrošnja živil. Poljski delavci, ki so do sedaj le redko jedli meso in surovo maslo, se temu nočejo več odpovedati. Načrtna industrializacija je pa tudi povečala število delavcev. Seveda je pomanjkanje možno ublažiti z uvozom, toda Poljska nima nič deviz. Zato so morali uvesti brezmesne dneve, kot jih pri nas poznamo iz časa vojne, in namesto surovega masla izdelujejo več margarine. Cenijo, da bo trajalo pomanjkanje do pomladi. Največ upanja stavijo Poljaki trenutno na svojega poljedelskega ministra, ki se mudi v — Ameriki. Upajo, da se bo dalo pomanjkanje deviz nekako premostiti in da bo pot poljedelskega ministra Ohaba rešila Poljake pred stradanjem, posebno še, ker ves prosti svet ve, da so Poljaki s srcem na Zapadu, le nesrečno naključje je odklonilo njihove težnje proti Vzhodu. ogrožajo nacionalni značaj dežele, da »gotovi« krogi kupujejo zemljo na Koroškem. Nismo pa nikjer našli točnih številk ne o ljudeh, ki so se baje priselili, in ne o zemlji, ki je bila baje kupljena. Mi pa dokazujemo s številkami, da se morajo naši domači ljudje odseljevati s trebuhom za kruhom, da je mesta in prostora dovolj za priseljence, ki potem nam hočejo »komandirati«. Zelo bi nas veselilo, če bi si gospod zunanji minister dr. Kreisky ogledal dejanski položaj subvencij za gospodarske in kulturne potrebe v južnem delu dežele. Da živimo v najbolj zaostalem delu države, da za naše kraje ni ne gospodarske in ne kulturne pomoči, to bi moral tudi naš zunanji minister vedeti. Če se obrnemo na deželo, tedaj nam povedo, da je manjšinska stvar zadeva države; če pa prosimo pri centralah na Dunaju, pa nam ustno in pismeno povedč, da smo ja Korošci in spadamo pod oskrbo koroške dežele. Kot delavce, davkoplačevalec in »liferante« vojaškega naraščaja pa nas poznajo tako v Celovcu kakor na Dunaju. Da vse naše kulturno delo živi in raste iz požrtvovalnosti posameznikov, da naše gospodarske ustanove živijo iz idealizma maloštevilnih, vemo mi vsi. Istočasno pa je minister za kmetijstvo in gozdarstvo Titoma povčdal v radijskem predavanju, da je -KRATKE VESTI — V zvezi s člankom ,.Dvojna mera” v številki 38 našega lista smo prejeli vrsto dopisov, katerih ne moremo vseh objaviti. Prav zanimivo pa se nam zdi pismo cerkvenega dostojanstvenika iz Dunaja, ki nam piše: »Vam izražam iskreno odobravanje za članek »Dvojna mera« v številki 38. Proti krivici je treba nastopiti, tudi če ta prihaja iz cerkvenih krogov. V tem slučaju še bolj, ker od tukaj bi smela najmanj priti. Mislim, da bi bilo dobro, ako bi poslali prevod članka vsem ordinariatom v Avstriji in v Vatikan.« Vas lepO pozdravlja V. M. Za častnega doktorja moskovske univerze je bil izvoljen naš zvezni predsednik dr. Scharf. S tem so hoteli Rusi priznati njegovo državniško in družbeno udejstvovanje. Laburistična stranka je postavila v londonskem predmestju Hampstead črnca za svojega kandidata. To predmestje je sicer domena konzervativcev, tako da ima črni zdravnik le malo izgleda na izvolitev, vendar je to lep korak naprej ipri priznanju drugih ras. Lunik I, II in III Ko se je Hruščev podal na pot v Ameriko, se je Rusom ravno posrečilo z raketo Lunik II doseči Mesec. Seveda so skušali zaipadnjaki ta uspeh nekoliko zmanjšati, češ da ni tako težko Mesec zadeti, mnogo teže da je poslati raketo, ki bi Mesec obkrožala. In to upajo, se bo posrečilo ameriškim znanstvenikom. Tri tedne kasneje se je to res posrečilo, toda na vrsti so bili spet Rusi. Ta avtomatična medplanetarna postaja, ki jo upravljajo z zemlje, se bo po obhodu Lune, kateri se je približala na dobrih 7.000 kilometrov, spet vrnila v Območje zemlje. Po mnenju znanstvenikov bomo dobili na Zemljo prvo sliko do zdaj še nepoznane plati Meseca. To je lepo stopnjevanje uspeha tehnike: Lunik 1, ki ni prišel na Mesec, je zavil na pot okoli Zemlje, Lunik II je Mesec dosegel, Lunik III pa je zavil lok okoli Lune in se vrača k Zemlji s poročili iz vsemi rja. imela današnja- Avstrija 1918. leta le 18 gospodarskih in gospodinjskih šol; mi slovenski »nazadnjaki« smo imeli v tistem času kar dve šoli iz let 190(i in 1908. Danes, leta 1959, pa imamo v Avstriji 100 gospodarskih in gospodinjskih šol. Za te šole je bilo izdanih po radijskem poročilu gospoda bivšega ministra Thoma 34,4 milijonov šilingov iz ERP kreditov in 14 milijonov šilingov iz državnega proračuna. Torej okroglo 50 milijonov šilingov za sto šol, za vsako šolo pol milijona. Pri vseh teh podporah pa sta dobili slovenski gospodinjski šoli le po (»000 šilingov podpore iz ERP kreditov, čeprav so Amerikanci sami vsaki šoli prisodili dosti večjo vsoto. Mi bi zelo želeli, da bi si gospod zunanji minister za bodoče razgovore z jugoslovanskimi predstavniki podrobno ogledal položaj priseljencev in stanje odseljevanja, ki je narekovano s parolo »s trebuhom za kruhom«, ker pač doma ni ne dela in ne jela. Zelo bi želeli, da bi si gospod zunanji minister ogledal jutranje vlake, ki pridejo v Celovec iz Podjune in Roža in bruhajo na stotine delavcev iz sebe, same Slovence, ki doma ne najdejo zaslužka in kruha in morajo kot pomožni delavci in zidarji na ure dolgo potovanje, ker pač oblast ne pozna svoje dolžnosti, da delavcem v domačem kraju poskrbi možnosti življenja in zaslužka. Poiitični teden Po svetu ... Ko se je Hruščev poslovi' od Amerike, je imel doma le malo časa. Mudilo se mu je na povabilo kitajske rdeče vlade na obisk v Peking, kjer so z velikim pompom slavili desetletnico obstoja komunistične Kitajske. Tu so sicer hoteli prikazati H ruščevo potovanje po Ameriki kot uvod za obisk Kitajske, vendar je bila glavna tema pogovorov med med državniki komunističnih sil prav Hruščev obisk Amerike. Ostri opazovalci so zabeležili nekatera znamenja, ki dajejo moč Sklepati na neke diference med sovjetskimi in kitajskimi komunističnimi voditelji. Ko je Hruščev govoril na slavnostni prireditvi, je sedel tajnik kitajske komunistične partije Mao Ce Tung na enako visokem odru, da bi ja pokazal, da Hruščev ne velja nič več kot on. In pri predvajanju plesov je Hruščev to vrnil — obrnil je hrbet prireditvi, ko se je pogovarjal s predsednikom kitajske vlade. Po uradnih vesteh so Kitajci sprejeli Hruščeve predloge glede razorožitve in pomnjenja v mrzli vojni, dejstva pa govore drugače: Novi obrambni minister rdeče Kitajske, ki je od generala v kitajski meščanski vojni napredoval do poveljnika največje oborožene sile na svetu, general, ki je v korejski vojni beležil prve uspehe proti Ame-rikancem, je napovedal osvoboditev For-moze, kjer so kitajske nacionalne čete. To je notranja zadeva Kitajske in nihče naj se ne skuša vmešavati. In še to: V času, ko je Hruščev oznanjal v Pekingu uspeh svoje poti po Ameriki, je priobčil kitajski zunanji minister v sovjetskem uradnem listu »Izvestija« članek, v katerem napada ameriške imperialiste in jugoslovanske revizioniste. Iz teh dejstev je razvidno, da so že minili časi, ko je predstavnik Moskve govoril v imenu vsega komunističnega sveta, in to v ideološkem in političnem oziru. Gospodarsko je Kitajska od Rusije odvisna, ideološko in vojaško pa kaže svojo sliko. Eno željo pa imajo rdeči mogočneži v Pekingu: da bi bila komunistična Kitajska sprejeta v UNO. Morda so pripravljeni za to plačati ceno, ki jo je Hruščev predlagal. Sovjeti si tega žele, saj bi sporazum z Eisen-hovverjem pripomogel do utrditve gospodarstva in k dvigu življenjskega nivoja, če bi tekma pri oboroževanju nekoliko ponehala. V Združenih državah so napeto zasledovali pota in besede Hru-ščeva v Pekingu. Radi bi dobili kake otipljive dokaze za nesoglasja med Sovjeti in Kitajci. Nekateri krogi pač ne zaupajo nikomur in svarijo pred pretiranim upanjem, ker Sovjetska zveza eksportira letno robe za 200 milijonov dolarjev na Kitajsko in uvaža polovico kitajskih izdelkov, da tako pomaga kitajskemu gospodarstvu na Kitajskem. Glasovi na Zapadu so torej o uspehu Hruščeve poti v Peking z ozirom na utrditev dogovorov v Ameriki kaj različni. V Moskvi je pa tisk spet ves v hvali, da se je Hruščevu posrečilo prepričati rdeče oblastnike v Pekingu o pravilnosti njegove poti in zmanjšati nejevoljo zaradi izboljšanja odnosov med Rusijo in Ameriko. V pomoč jim je prišel še kitajski tisk, ki je ob priliki slovesa Hruščeva izrazil solidarnost Kitajske in poudaril voditeljsko mesto Sovjetske zveze. Zapadni svet pa skuša uganiti, kaj sta se v resnici dogovorila Eisenhovver in Hruščev. Po stari metodi prinašajo vesti, ki bi mogle biti res. In če ne sledi nikak dementi, pa upajo, da so zadeli resnico. Vendar po tej poti ne morejo priti do jedra. je za časa odsotnosti finančnega ministra Kamitza zagovarjal proračun, je pa mnenja, tla bi to utegnilo spodkopati kupno moč šilinga in voditi do inflacije. Isto misel je poudaril finančni minister pri svojem povratku iz Amerike. Spor se je zaostril in pripeljal do precej nenavadnega dogodka: socialisti so sklicali tiskovno konferenco, na kateri so skoraj vsi socialistični ministri izrazili nujnost povišanja proračuna, ki ga je Kamitz pred svojim odhodom v Ameriko predložil ministrskemu svetu. Ta način kritike je kaj neobičajen in tudi ni gotovo, če bo pripeljal do zaželenega cilja. Nastop pa kaže enotnost v vrstah socialistov, kar smo videli tudi že pri volitvah, ko je bilo pri volilcih socialistične stranke znatno manj črtanj kot pri Ljudski stranki. Več struj pa je zadnje čase opažati pri Avstrijski ljudski stranki (OeVP). Mnogo je sprememb na listah, ki jih je Ljudska stranka predložila volilcem za občinske volitve koncem meseca. Pravijo, da, če hoče stranka napredovati, morajo na vodilna mesta mlajši ljudje, ki morejo žrtvovati več časa za delo v stranki. Tako se čujejo glasovi celo o kanclerju, da se bo moral odločiti', ali bo ostal še naprej šef vlade in prepustil vodstvo stranke drugim, ali pa bo stal v vodstvu stranke in se odrekel mestu zveznega kanclerja. Pri volitvah na Dunaju je pa nastopila nova stranka »Neodvisnih,« kot se sami imenujejo in trdijo, da so pravi nasledniki stranke VdU. To je hud udarec za FPOe, ki bi imela sicer na Dunaju kaj lepe izglede. Tako se pa ti zdaj bojijo, da bo nastop nove stranke napravil zmedo med volilci. Prav možno je, da bodo oboji skupaj dobili manj glasov, kot bi jih mogla FPOe sama zbrati. 'Na Koroškem je razburila novica, da so začeli podirati poslopje realne gimnazije. S tem hočejo napraviti prostor za novo poslopje, kjer bodo v pritličju in prvem nadstropju prostori trgovine »G5C«, ostali prostori bodo pa služili za pisarne. Ljudska stranka je skušala apelirati na javno mnenje in je postavila v bližini lepak, ki je kazal na že deloma porušeno zgradbo, češ da bi bilo tu dovolj prostora za več družin, ki nimajo stanovanja. Vendar je mestna občina posegla vmes in lepak so morali odstraniti. To je duhove še bolj razburilo, ker so nekateri čutili v tem omejitev svobode izražanja. Vest se je kaj hitro razširila tudi po sosednjih deželah, čeprav je del časopisja hotel zadevo zamolčati. Življenje na Koroškem se pa sedaj po preteku poletnih mesecev spet normalizira. Poročila o tujskem prometu so pa kaj ugodna. Ne samo v poletnih mesecih, temveč tudi v času po sezoni je bilo na Koroškem še vedno dosti tujcev, ki si za dober denar žele kupiti lepih in mirnih dni za oddih. Morda je bil marsikdo malo razučaran, ker je oddih pri tem hrušču le težko mogoč. Na Koroškem še manjka mirnih kotičkov, ki pa od prometnih žil niso preveč oddaljeni. Statistika kaže kar zadovoljive uspehe, saj je pri tujskem prometu Koroška v Avstriji na drugem mestu.. Stavka v Ameriki Ob koncu preteklega tedna se je stavka, ki je obsegala železno industrijo v Združenih državah ameriških, razširila in zajela tudi pristaniške delavce. Ko je bil Hruščev v Ameriki, je imel priliko spoznati moč Delavske strokovne zveze, ki je to stavko organizirala. Cenijo, da je ob koncu tedna okrog milijon delavcev stavkalo. Stavka v železarski industriji vpliva tudi na druge panoge, tako da je gospodarska škoda občutna. S stavko pristaniških delavcev je pa prenehal praktično ves prevoz preko morja in okrog 200 parnikov na atlantski obali Amerike čaka na izid stavke. Zaradi trenutnega pomanjkanja železa v Ameriki so kupili to kovino v Evropi, da premoste primanjkljaj. In zdaj pa tudi ti tovori čakajo, kdaj jih bodo poslali naprej na cilj. Do stavke pristaniških delavcev je pri- šlo, ker je kolektivna pogodba potekla. Delavski zaupniki so zahtevali povišanje plače za pol dolarja na uro, delodajalci so bili pa pripravljeni nuditi le 30 centov. Sicer niso bili vsi delavci za stavko, ker tudi tako dobro zaslužijo, vendar je moč voditeljev delavskih zvez tako velika, da so se morali vsi podrediti navodilu. Delavci, ki so prišli v New York prvi dan stavke na delo, so morali spet domov. Ker ta stavka zelo hromi ameriško gospo darstvo, se obračajo voditelji obeh strani na Eisenhovverja, da poseže vmes in posreduje pri pogajanjih. Gospodarstveniki omenjajo še eno možnost, ki je dana predsedniku po zakonu — da uradno prekine stavko za 80 dni, če to zahteva blaginja ameriškega ljudstva. In če v tem času ne pride do edinosti, pa imajo delavci spet pravico stavko nadaljevati. Sončni mrk ... in ori nas v Avstriji V zvezni vladi je prišlo v zadnjem tednu do večjih napetosti med obema partnerjema. Vzrok je bil letni proračun za leto 1960. Kot smo že poročali, so hoteli socialisti povišali vrsto načrtnih izdatkov za tri in pol milijarde šilingov. Zvezni kancler, ki Kaj neprijeten občutek morajo imeti primitivna ljudstva, če sonce nenadoma sredi dneva otemni, po njihovem mnenju brez pravega vzroka. Po mitologiji starih Slovanov pomeni sončni mrk najprej nesrečo. Volkodlalku se je posrečilo priti v bližino sonca in ga hoče požreti. Ker so stari Slovani sonce po božje častili, so hoteli rešiti sonce. Zagnali so velik vrišč, da bi volkodlaka preplašili in pregnali. In to se jim je seveda vedno posrečilo. Za astronome pa, ki zasledujejo zvezde na njihovih potih in poznajo nebesne pojave, to ni nič posebnega. Sončne in lunine mrke izračunajo že leta naprej in opozore ljudi na to posebnost. Sončni mrk nastane tedaj, če pride luna pri svojem kroženju ravno med sonce in zemljo in tako prestreže sončne žarke. Za nekatere kraje zatemni tako vse sonce, za druge pa spet samo nekaj. V prvem primeru imamo popoln sončni mrk, v drugem pa samo delnega. Podoben pojav je lunin mrk. Vsi vemo, da ima luna svojo svetlobo od sonca. In če pride zemlja točno med sonce in luno, tedaj je luna v zemeljni senci in zatemni popolnoma ali pa samo boli ob robu. In spet 'lahko govorimo o popolnem ali delnem luninem mrku. Pretekli teden smo lahko opazovali v naših krajih delni sončni mrk. S prostim očesom je bilo s pomočjo barvastega ste- kla mogoče videti, kako se je rob lune pomikal preko sončne ploskve. V južnejših krajih pa so doživeli popolni sončni mrk, ker .je luna sonce povsem zakrila. Tokrat je bilo to mogoče opazovati na Kanarskih otokih, zahodno od Severne Afrike. Poročajo, da se je tam nabralo mnogo radovednežev, ki so hoteli opazovati ta pojav prav v centru. Imeli so kot tu pri nas lepo vreme, tako da so prišli na svoj račun. Trgovci so za to priliko pripravili pravo zalogo črnih očal, pa jih je bilo še premalo. In tudi znanstveniki so opazovali ta pojav. Celo z zrakoplovi so se dvignili v višine, da so laže sledili pomikanju lunine sence na soncu. Ge je luna, ki je tedaj temna, sonce povsem pokrila, se vidi okrog nje svetel obroč, ki ga znanstveniki imenujejo korona. Tedaj je mogoče tudi ugotoviti, kako daleč se poganjajo ognjeni zublji od sončne oble v vsemirje. Pa tudi delni sončni mrk znanstveniki dobro izrabijo. S pomočjo velikih teleskopov opazujejo rob lune, ki se na svetli sončni ploskvi dobro vidi. Tako lahko tudi ugotove, kako visdka so gorovja na luninem površju. V' sedanjem času pa, ko zemljani razpolagajo z raketami, ki jih pošiljajo na luno ali pa jo obkrožajo, pa bodo uspehi moderne tehnike še bolj raziskali skrivnosti, ki so še zakrite na našem mesecu. SLOVENCI (Lo-ma in po saetu Z ljubljanske univerze Po poročilih o vpisih na ljubljansko univerzo sc je vpisalo na celotno univerzo 2600 slušateljev, dočim znaša zmogljivost le 2400 slušateljev. Največji je bil dotok na medicino, arhitekturo in tekstilni oddelek. Vpis na univerzo je omogočen tudi tistim, ki nimajo predpisane šolske izobrazite, če narede poprej poseben sposobnostni izpit. S tem so hoteli povečati dotok na gospodarske fakultete. To možnost je uporabilo 500 slušateljev, vendar se niso posvetili v zaželenem številu študiju gospodarskih ved. JakopUev paviljon - središče slovenske likovne umetnosti Jakopičev paviljon v Ljubljani je pravo središče slovenske likovne umetnosti. Kdor se hoče pokazati javnosti, skuša razstaviti vsaj nekaj svojih del v Jakopičevem paviljonu. Tako ni čuda, da so razstavni roki oddani že za leto dni naprej. Preti kratkim so odprli skupno razstavo akademski slikarji Marjan Dovjak, Franc Maček in Izidor Urbančič ter akademski kipar Janez Boljka. Kritika te razstave je zelo ugodna. Slikarja Dovjak in Urbančič sta v javnosti že precej znana. Prvič pa razstavljata Maček in Boljka. Maček sjsomi-nja deloma na Spacala, — ta je znan tudi na Koroškem, saj je pred štirimi leti razstavljal svoje slike v Celovcu - dela Boljke pa imajo nekaj paralel s svetovno znanim francoskim mojstrom Rodinom (tudi tega smo imeli priliko spoznati v Celovcu). Spomenik buditelja Beneških Slovencev Mous. Trinku, ljubitelju slovenske besede in buditelju Beneških Slovencev so odkrili v Trčmunu spomenik. Na spomeniku je napis v latinskem, italijanskem in slovenskem jeziku. Za slovenski napis so vklesali del pesmi pokojnega Trinka „Do-mači zemlji”: „C ti zemlja rodna, zemlja bedna mala, ki jo milost božja meni v last je dala.” Biserna maša v Beneški Sloveniji šestdesetletni mašniški jubilej je slavil pretekli mesec beneški Slovenec preč. g. Jožef Jušič. Pri slovesnosti v rodni vasi Ažli so mu štiri deklice poklonile štiri križe, novomašn iškega, srebrnega, zlatega in bisernega. Rojaki so pripravili lep sprejem biseromašniku, ki je pred 60 leti daroval v isti cerkvi svojo novo mašo. Biseromašnik se je rodil pred 86 leti v Ažli v Beneški Sloveniji. V šolo je hodil v 12 km oddaljeni Čedad, gimnazijo in bogoslovje je pa naredil v Vidmu, kjer je bil njegov profesor tudi Ivan Trinko. Zaradi prehudega italijanskega pritiska v rodni deželi je šel v goriško nadškofijo, kjer je župnikova! na Pečinah na šentviški planoti, nato pa v Kredu. Biseromašnik je pa znan tudi kot odličen sadjar. Je pravi strokovnjak za negovanje sadnih dreves in je bil pred leti tudi odlikovan in dobil nagrade pri razstavi sadja v Čedadu. Poljski literati v Sloveniji Zveza književnikov Jugoslavije je povabila zastopnike Zveze poljskih pisateljev na obisk v Jugoslavijo. Te dni se je mudila Ut delegacija v Sloveniji, kjer so poljski književniki obiskali tudi Bled in Postojno. Društvo slovenskih književnikov je pa priredilo razgovor z gosti. Poljaki so |>ojasnili, da je na Poljskem zdaj najbolj na višku satira in humoristična literatura, v Sloveniji so se pa najbolj zanimali za zbirke slovenskih narodnih pesmi. Rimski grobovi iz prvega in drugega stoletja v ljubljani Pri gradbenih delih na Dunajski cesti — zdaj Titovi cesti — so odkrili rimske grobove iz prvega in drugega stoletja. Grobovi so bili posebno bogati s keramiko; poleg nekaterih grobo izdelanih posod so našli tudi bogato omamenti-rane skodelice, steklene in kovinske predmete ter dva novca iz tedanje dol>c. Nova izdaja Vrežarjevega molitvenika v Trstu V Trstu je izšla 4. izdaja molitvenika profesorja dr. Ivana Vrečarja pod naslovom „Mašna knjiga”. Molitvenik je izšel prvič v Ljubljani leta HUS z naslovom „Kristus, kraljuj”. Novi molitvenik obsega 1264 strani in je tiskan na biblijskem papirju. Poleg molitev so v molitveniku tudi pesmi, mnoge z notami. Lei>e so Številne vinjete in pa podobe, katere je narisal umetnostni slikar Milko Bambič. Priseljevanje in odseljevanje od 1922 do 1058 Če pregledamo vasi, občine in fare, se nam kaže slika priseljevanja in odseljevanja. Da dobimo nekoliko podrobnejšo sliko, smo si natančneje ogledali tozadevne prilike v južnem delu dežele. Uvodoma naj razjasnimo dva pojma, ki sta v tej zvezi važna: Dejanski prirastek in pri-r o dni prirastek prebivalstva. Dejanski prirastek je razmerje med številom prebivalstva med dvema popisoma. Torej, če je bilo v neki fari leta 1922 recimo 2835 prebivalcev in jih je bilo leta 1958 3000, je dejanski prirastek za teh 36 let 165 oseb. P r i r o d n i prirastek pa je razmerje med številom rojenih in umrlih ljudi v gotovom kraju. Primer. V neki fari je bilo v tem času 365 ljudi rojenih, umrlo pa 320 ljudi, tedaj znaša za ta kraj prirodni prirastek 45. V našem slučaju imamo material zbran po dekanijah in sicer za dekanije Pliberk, Dobrla ves in Borovlje. To so kraji, ki ležijo ob Karavankah, obsegajo Podjuno južno od Drave, Spodnji Rož in vzhodne Gu-re brez Medgorij in Radiš. V Karavankah imamo že od nekdaj velik prirodni prirastek, več rojstev kakor smrti. Število družinskih članov je bilo vedno nadpovprečno visoko in je bilo že vsa desetletja iz Karavank močno odseljevanje. Od številnih otrok je mogel ostati doma na kmetiji le eden, vsi ostali pa so se morali odseliti od doma. Ker v Karavankah ni večjih industrijskih središč, ki bi lahko sprejela od-višno prebivalstvo, se je to moralo in se mora še danes odseljevati. Le deloma je našla ta delovna sila zaposlitev v povojnih letih razvijajočih se industrijskih centrih v Borovljah, deloma na Rebrci in v Železni Tehtne besede sv. Cerkve o pravicah narodnih manjšin V okviru nravno utemeljenega novega reda ni prostora za odkrito ali prikrito tlačenje narodnostnim manjšinam lastnega kulturnega in jezikovnega svojstva, za preprečenje ali omejitev možnosti njihovega gospodarskega udejstvovanja, za omejitev ali preprečenje njihove naravne rodovitnosti. Čim vestneje pazi odgovorna državna oblast na pravice manjšine, toliko bolj gotovo in učinkovito more zahtevati od teh pripadnikov zakonito izpolnjevanje državljanskih dolžnosti, ki jih vežejo skupno z vsemi drugimi državljani. (Papež Pi j XII.) Kapli, vendar v teh tovarnah niso zasedli novih delovnih mest v celoti le domačini, marveč so se na ta mesta priseljevali tujci, ki v veliki meri niso slovenske narodnosti. To nam lepo izpričujejo podatki o doseljenih protestantih, ki prav gotovo niso Slovenci. V boroveljski dekaniji, ki obsega jedro Karavank, je že 200 protestantov. Na drugi strani pa izkazuje razlika med prirodnim in dejanskim prirastkom, da se je moralo v zgoraj označenem času iz te dekanije odseliti 2.570 ljudi. Pretežni del vzhodnih Karavank pa je vključen v dobrloveško dekanijo, ki zajema tudi zahodni del Podjune. Tudi v tej dekaniji je kljub temu, da sta se razvili dve veliki tovarni — lesnoindustrijski obrat Leitgeb v Sinči vesi s 600 delavci in Rebrca z nekoliko manjšim številom, zaposlenih — je tudi dejanski prirastek prebivalstva za 1.764 manjši od prirodnega, kar zopet kaže močno odseljevanje. Naravnost porazno podobo prebivalstvenih razmer nam pa kaže tudi čisto slovensko področje dekanije Pliberk, od koder se je moralo v času od leta 1922 do 1958 izseliti 2.227 ljudi. Porast števila protestantov v času od 1922 do 1958 v boroveljski dekaniji od 77 na 200, torej za 258%, kaže, da se število protestantov, ki so očitno Nemci, močno dviga, medtem ko se je število katoličanov znižalo v istem času od 14.518 na 14.423, torej za 0,65%. Od vseh 36 fara obravnavanega ozemlja je dejanski prirastek večji od prirodnega le v župnijah Dobrla ves, škocijan, šteben, Borovlje in Bajtiše. Število prebivalstva pa je napredovalo v teh farah in še v farah Št. Lipš, Galicija, Rebrca, Pliberk, Kazaze, Št. Janž, Kotmara ves, Bilčovs in Sele. To nam kaže, da se je v vseh izrazito hribovskih karavanških farah močno znižalo število prebivalstva in da se je moralo veliko število prirodnega prirastka odseliti, po-leg tega pa se je moralo odseliti tudi staro domače prebivalstvo zaradi mehanizacije kmetijske proizvodnje. Večji dejanski prirastek od prirodnega je le o-mejen na kraje okoli Sinče vesi in Borovelj, v nekoliko bolj ob teh centrov in Celovca oddaljenih farah pa je število prebivalcev sicer napredovalo, vendar ne v taki meri, kakor je prirodno naraščalo. To kaže, da je ogromen del ozemlja dekani] Pliberk, Dobrla ves in Borovlje izpostavljen močnemu odseljevanju, ker število delovnih mest ne narašča vzporedno s prirodnim prirastkom odraslega prebivalstva. Povečanje števila prebivalstva v gospo- darskih centrih je pa v primeri s številom odseljenih tako nizko, da je moglo sprejeti le majhen del odseljencev iz sosednih fara. Če računamo še doseljeno prebivalstvo iz severne Koroške, ostale Avstrije in inozemstva, lahko sklepamo, da se je moralo iz vseh treh dekanij izseliti drugam veliko število ljudi. Če vzamemo samo gornje številke, se je iz tega ozemlja, ki je štelo l. 1958 ca. 38.000 ljudi, moralo v 35 letih odseliti 6561 domačinov, ker zanje očividno ni bilo v domačem kraju zaposlitve; torej 17% vsega prebivalstva. Ako pa upoštevamo število doseljenih iz drugih krajev, lahko računamo, da je število odseljencev še dosti višje. Po objavljenih podatkih po občevalnem jeziku prebivalstva tega ozemlja po ljudskem štetju leta 1951 je v vseh farah z manjšim dejanskim prirastkom od prirodnega prirastka več kot 80% nenemškega prebivalstva. Ob teh ugotovitvah nastane vprašanje, ali se je to prebivalstvo moralo izseliti v nemški del Koroške ali v območje mest Celovca in Beljaka ali pa celo v inozemstvo. če bi se bili selili v območje Celovca in Beljaka, bi se moralo po vsej logiki v teh krajih povečati število Slovencev v tem času. Prav tako bi morali te priseljence tudi v območju severne Koroške registrirati kot Slovence. V kolikor se je to prebivalstvo res naselilo v območju Celovca in Beljaka ali severne Koroške, moramo sklepati Opomba uredništva:------------------------ V. Innsbnickv: ne pa v dobesednem smislu; 5. zaradi neke posebne preprostosti v vseh delih govora. Glede na to naj se tudi otroci nemških plemičev, ži-večih med Slovenci, že v rani mladosti nauče njih jezika, a vlada naj ustanovi slovansko akademijo, ki naj izda potem slovar in slovnico vseh slovanskih jezikov ter uredi za vse Slovane primeren črkopis. Nato je v tej spomenici še obširno dokazoval, kakšno korist bodo imeli ljudje od znanja slovenščine na raznih področjih: v znanosti, trgovini in politiki, ter našteval razne znamenite može iz slovenskih dežela, katerim je znanje slovenščine odlično služilo pri njihovih uspehih. Spomenica je torej vsebovala pravo zakladnico preporodnih misli v smislu Kumerdejevih in Schlozerjevih idej. (Dalje prihodnjič) CELOVEC mu tiči vir vsega zla za nas koroške Slo- Iz deželnega arhiva. — Zaradi delne preselitve Koroškega deželnega arhiva, ostane ta za stranke do nadaljnjega zaprt. — Zato naj se interesenti v nujnih zadevah obračajo nanj v tem času le pismeno! # Cepljenje proti otroški ohromelosti. — Lani započeto zaščitno cepljenje proti otroški ohromelosti (poliomyelitis, Kinderlah-mung) se letos v oktobru nadaljuje. Vse dosedaj še necepljene osebe v starosti od 1 do 40 let se ta mesec lahko dadd zaščitno cepiti proti tej strašni bolezni. Prijave sprejema in vsa nadaljnja pojasnila daje Mestni zdravstveni urad v Celovcu, Kolodvorska cesta št. 35 (2. nadstropje, soba št. 7) v času od 10. do 12. ure. Pristojbina za trikratno potrebno cepljenje je 40.— S in jo je treba plačati ob prijavi. Te pristojbine morejo biti oproščene vse osebe, ki prejemajo podporo, kot tudi otroci družin, katere imajo več kot 2 nepreskrbljena otroka. Tozadevna potrdila je seveda treba prinesti s seboj ob prijavi. SELE Dve nezgodi isti dan v isti družini — to je pa res posebna smola! V ponedeljek, 28. septembra si je (kot je bilo že zadnjič mimogrede omenjeno) Franc Oraže, pd. Hajnžič, pri spravljanju hlodov zlomil nogo nad kolenom, nogo, ki je bila že od Glas iz našega ljudstva: Resnici Naš list je zavzel jasno stališče do odloka krškega škofijstva o učnem jeziku v katoliškem veronauku na slovenskih (kje so razen gimnazije?) in dvojezičnih šolah. Prav; toda s tem menda ni vse opravljeno. Ali naj se nadalje o tem molči? Ali ni treba še slišati in poslušati glasov iz ljudstva? Ne, ne moremo molčati o rečeh, ki smo jih sami videli in slišali, ki smo jih doživljali in naprej doživljamo. Imenovani odlok sloni na trdnem prepričanju cerkvene oblasti, da so se odjave od slovenskega pouka od strani staršev lansko jesen vršile popolnoma v redu, povsem prostovoljno brez vsakterega pritiska. Temu moramo odločno ugovarjati; kajti preveč prič je med nami za to, da se je vplivalo na starše z vsemi sredstvi zvijače in moralnega pritiska. Odjav od pouka slovenščine ne moremo priznati kot izraz proste, neovirane volje staršev. Ne moremo pustiti veljati, da se more tu uporabiti rek: Volenti non fit iniuria, to bi pomenilo po naše: Kdor je podpisal odjavo, se mu ne godi krivica, če njegov otrok ni deležen slovenskega pouka. Ze par let prej se je skušalo starše ustrašiti, da bi ne pošiljali svojih otrok n. pr. v slovenske gospodinjske šole (dokazan primer!) in podobno; pri odjavah lanskega leta pa je bilo na de- UtoMc&itUt Vzeis Vom Erzcuger zum Verbraucher! FREMDENZIMMER- AUSSTELLUNG zahlreiche Modelle, modem, formsehon ab S 1480 - Kostenlose Beratung und Zustellung — bequeme Teilzahlung VDLKER-M0BEL KLAGENFURT, Villacher Ring 47 • Telephon 57-25 ene prejšnje nesreče trda. Isti popoldan pa si je sin Maksej na žagi ranil palec. Ta poškodba bo kmalu zaceljena, oče pa bo moral že nekaj tednov prebiti v bolnici. Želimo čimprejšnje popolno ozdravljenje. LOČE OB BAŠKEM JEZERU (Dr. Jožef Ogris — zlatomašnik) Zadnji ponedeljek je naš nadvse spoštovani bivši župnik dr. Jožef Ogris praznoval petdesetletnico mašniškega posvečenja. Desetletja je oskrboval našo faro in vsi farani smo cenili kleni značaj in delavnost gospoda župnika. Njegova pot je bila sicer kamnita, vendar ravna brez vsake vijuge. Zadnja leta pa se je zaradi bolezni moral umakniti v pokoj, vendar je tudi tu še ostal povezan s farani, ki mu ob zlati maši iz vsega srca želimo, da bi še dolga leta ostal v naši sredi in nam bil v pomoč tudi s svojimi nasveti. Tem voščilom se pridružuje tudi uredništvo in uprava našega lista in kliče zla-tomašniku »Na mnoga leta!«. na pot! lu organizirano nasilje. V tej zadevi se ni uvedla nobena preiskava, rezultat odjav je bil vzet nekontrolirano na znanje. Na tem sloni državna in deželna postava o manjšinskem šolstvu, tako pa tudi navedeni odlok o učnem jeziku v veronauku. Zato se glede tega odloka ne moremo pomiriti, da bi res odgovarjal volji božji in da je samo posledica naravnega razvoja. Res je marveč, da so lanski in letošnji dogodki na šolskem polju samo posledica večdesetlctnega nasilja, izvrševanega nad koroško slovensko manjšino po krivičnem šolskem sistemu. Se nas živi dosti takih, ki smo bili žive priče razdiralnega in uni- S tem zakonom se je pa tudi uvedla tako imenovana interkonfesionalna šola, t. j. ena in ista šola je bila za otroke vseh različnih ver, medtem ko je bila prej v veljavi konfesionalna šola, to je: skoz in skoz verska, torej katoliška šola za otroke katoliške vere. Ta interkonfesionalna ali nadverska šola je v verskem oziru prizadevala veliko škodo vsemu katoliškemu ljudstvu v Avstriji, torej tudi nemškemu, ker je gojila in pospeševala v mladini versko brezbrižnost. To je dognana resnica, ki so jo potrdili tudi vsi avstrijski škofje v skupnem pastirskem pismu 1. 1952. Prav posebno škodljivo je vplivala ta šola na versko življenje po družinah in farah na Koroškem, to pa v enaki meri med nemškim in slovenskim ljudstvom, in sicer radi tega, ker je na Koroškem bila celo to dobo od 1. 1869 do razpada stare Avstrije nemško-liberalna vlada in je bila tako višja šolska oblast kakor tudi učiteljstvo po večini prežeto liberalnega, Cerkvi nasprotnega duha. Iz življenjepisa takratnega prevzviš. škofa dr. Kahn-a lahko razberemo, kakšno neomejeno oblast je imel v tisti dobi liberalni nemški nacionalizem. Naj večjo škodo pa je utrpelo od te nesrečne šole naše slovensko koroško ljudstvo in to v dvojnem oziru: v verskem in narodnem. Ta z nemškonacionalnim in liberalnim duhom napojena šola je odtujevala našo šolsko mladino krščanskemu in slovenskemu duhu staršev in družin in jo napolnjevala z veri in slovenstvu sovražnim duhom; ta šola je mnogokje podirala, kar je bila zgradila ali skušala zgraditi krščan-sko-slovenska družina. V tej šoli se ni mogla in ni smela naša šolska mladina učiti spoštovanja in ljubezni do vere, jezika in kulture svojih vernih slovenskih staršev. Tudi v kompaktno slovenskih občinah se v šoli ni gojila slovenska narodnost in kultura, temveč nemška. Koliko dobrih staršev je bridko obtoževalo to v verskem in ! Staršem v resen premislek f Ali je vaš sin že obiskoval Kmetijsko šolo? Če še ni, potem nič ne pre- i mišljujte, temveč ga takoj javite na KMETIJSKO ŠOLO V TINJAH! Zakaj i ravno v Tinje? J L Zato, ker v Tinjah v eni zimi (šola traja od Vseh svetih do konca mar- f ca) dobi najpotrebnejše znanje za upešno gospodarstvo, i 2. Ker le v Tinjah se polaga velika važnost na dobro krščansko vzgojo. I> 3. Ker se na tinjski kmetijski šoli poučuje v slovenskem in nemškem je- I' ziku. J 4. Ker ima priliko, da si fant pridobi šofersko izkaznico (Fuhrerschein). Mogoče boste dali svojemu sinu najlepšo doto s tem, da ga prijavite na <• Kmetijsko šolo v Tinjah (Bauerlicher Bildungshof, Tainach). čevalnega dela šole nad našim narodom pred 50, 60, 70 leti v stari Avstriji. Moramo seči še malo nazaj v to daljno dobo, če hočemo prav razumeti in pravilno presoditi sedanje žalostno stanje. Kar se bo zdaj povedalo, naj bolj pozorno in resno upoštevajo in premislijo krščanski krogi na nemški strani, zlasti pa cerkvena oblast. Letos smo obhajali 90-letnico šolskega zalkona, s katerim se je vpeljala v Avstriji in tudi na Koroškem obvezna ljudska šola. Štedilnike, peči kmetijske potrebščine ugodno in na obroke pri Hom Klagenfurt, Paulitschgasse (Prosenhof) narodnem oziru sovražno šolo, ki jim je ugrabila otroke! Takih zagrenjenih staršev srečamo na Koroškem v vsej tej dobi pd 1. 1869 naprej, odkar je stopil v veljavo tisti nesrečni šolski zakon, srečamo jih pa tudi še v dobi prve avstrijske republike in do današnjega dne, ker se pač šola pri nas tudi v tem času ni dosti zboljšala. Marsikatera verna slovenska družina je po vplivu te šole postala podobna razvalini. V tej šoli torej, tp se pravi: v tem šolskem siste- (Bhize Qapiei ^Laiel Klagenfurt, BahnhofstraGe 9 vence. Vsi številni ugovori, prošnje in peticije slovenskih staršev, občinskih zastopstev itd. na deželni šolski svet, na prosvetno ministrstvo, na naj višje sodišče glede vseh teh različnih krivic, proti slovenski manjšini na Koroškem so bili zastonj, brezuspešni! (Ves ta križev pot koroških Slovencev za pravično rešitev šolskega vprašanja je za čas do nekako 1. 1935 obširno opisal za nemško javnost v nemški brošuri tudi pokojni mil. g. prelat Val. Podgorc.) Jasno je, da starši, ki so izšli iz take krščanski veri in slovenstvu nasprotne šole, pravzaprav niti zmožni ne morejo biti, da bi se z živo zavestjo ali celo z navdušenjem izrekli za slovenski pouk svojih otrok. Kajti, kaj pa jim je dala šola v narodnem oziru, da bi mogli to naprej dati svojim otrokom! Najprej bi torej morala koroška šola popraviti to, kar je prej zagrešila: Iščemo zanesljivo dekle za samostojno pospravljanje in kurjenje peči v Mohorjevem domu v Celovcu, Viktirnger Ring 26. Nudimo 800.— šilingov mesečno in celotno oskrbo. Nastop službe s 15. 10. 1959. — Zglasite se osebno ali pa pismeno na gornji naslov. Dati slovenskemu jeziku v šoli tisto mesto, ki mu po naravni postavi gre, s poučevanjem tega prej toliko zaničevanega jezika spet v otrocih in starših vzbuditi spoštovanje in ljubezen do njega! Potem bi se šele moglo govoriti o pravici staršev in od staršev zahtevati pametno uporabo te pravice! V tem smislu vzgojno vplivati s pomočjo pravične šole na otroke in starše, to je bil namen 1. 1945 upcljane dvojezične šole. To šolo je žalibog avstrijsko parlamentarno zastopstvo zavrglo in tako so nastali ti problemi glede učnega jezika, ki jih nihče pametno rešiti ne more. In tako smo zašli v to zagato in protislovje pri poučevanju veronauka. Po Piju XII. naj bi zavladal med narodi mir v resnici, pravici in ljubezni Kristusovi. To stanje, ki zdaj vlada v naši šoli v vsem pouku, posebno pa naj zanaprej velja v veronauku, pač po našem trdnem prepričanju ne odgovarja ne resnici ne pravici in ne ljubezni Kristusovi. Do tega spoznanja bo moral priti vsak, ki bo mirno in stvarno premislil tukaj nakazani razvoj našega šolskega vprašanja. — e — c OPOZORILO! Zadnje počitniško pismo preč. g. župnika Vautija „Na soncu in v morju” smo zaradi pomanjkanja prostora v tej številki lista morali preložiti za prihodnjo številko, kar naj nam bralci blagohotno »proste. Uredništvo. KLAGENFURT. lO.-Oktoberstrafle (neben Kino Prechtl) Gradbeno in stavbeno kleparstvo, galanterijsko kleparstvo, kritje cerkva in stolpov Helmut Grossnegger kleparski mojster Klagenfurt. Villacherring 31 Tel. 24-M Sprejema stalno vajence v uk 1 Ogtasui m v našem listu / Obiščite mojo stalno razstavo v gospodarstvu, poljedelstvu, gospodinjstvu in tehniki Johan Lomšeh Št. Lipš, Uboja - p. Dobrla ves Pogoste bolezni Prašiči, ki obolc na rdečici, ozdravijo brez cepljenja le redkokdaj. Če že sem in tja ozdravijo, ostanejo vendarle zelo zanikrni in se slabo rede. Proti rdečici ni druge pomoči kot cepljenje, ki varuje živali pred obolenjem za to boleznijo gotovo vsaj tri mesece. Poleg tega pa reši dostikrat tudi žival, ki je že obolela. Seveda je treba žival cepiti takoj v začetku bolezni, dokler še ni preveč oslabela. Izstop nožnice Izstop nožnice se navadno pojavlja pri brejih, včasih pa tudi pri nebrejih kravah. Pri izstopu se pokaže iz sramnice rdeča krogla, ki je včasih velika le kot jabolko, včasih pa tudi taka kot debela buča. Majhen izstop nožnice izgine navadno že, če postavimo ali položimo kravo z zadnjim delom telesa više kot s sprednjim. Večji izstopi so pa dostikrat nevarni in jih moramo zabraniti s šivom ali primerno obvezo. To je delo živinozdravnika. Pri vsakem, tudi majhnem izstopu, moramo paziti, da se ne onesnaži ali pa celo poškoduje nožnica, ki je izstopila. Kolika Kolika, klanje, grizenje v trebuhu je ze-io nevarna konjska bolezen, za katero lah-k° pogine žival že v nekaj urah. Za koliko oboli konj, če se prehladi, posebno ako stoji razgret na vetru; potem, ako se naje slabe in sprijene krme ali pa v večji množini rži, ječmena, koruze brez rezani-ce in se nato napije. Detelja, posebno mokra in sparjena, povzroča nevarno vetrovno koliko. Pri tej se konju trebuh močno napne. Dostikrat pa povzročijo smrtonosno koliko tudi gliste in kamenje v črevesju. Največkrat pogine konj za koliko, če mu poči zaradi nakopičene in napenjajoče krme želodec ali pa, ker se zmešajo čreva. Ker je kolika torej raznolika, so potrebna tudi različna zdravila, ki morajo biti zadosti močna. Dostikrat je mogoče Pomagati samo z orodjem. Zato je nujno takoj poklicati živinozdravnika, da ne bo Prepozno. Sami moramo takoj storiti vse, kar more pripomoči zdravljenju. Konja poškropimo s kafrovcem ali žganjem, kateremu pridamo lahko tudi terpentino- domače živine vega olja. Neprestano konja drgnemo močno s slamo po vsem životu, posebno pa po trebuhu in nogah. S čisto in dobro po-oljeno roko mu previdno odstranimo iz zadnjega črevesa (mastnice) blato in vlijemo v črevo z lijakom in gumijasto cevko veliko mlačne vode, v katero smo nastrgali milo. Konju vlijemo skozi gobec pol litra toplega vina ali kamilčnega čaja, pri zaprtju pa pol litra lanenega olja ali pol kilograma v vodi raztopljene grenke ali glauberjeve soli. Pri vlivanju bodimo zelo previdni! Vlivajmo počasi in ne držimo med vlivanjem konja za jezik. Ne pustimo, da bi se konj s silo metal ob tla, ker mu pri tem lahko poči želodec. Pustimo ga pa kopati z nogami ali pa se valjati po tleh. To mu lajša bolečine. Po prestani bolezni mu privoščimo dosti počitka, krmimo ga pa nekaj dni prav pičlo, da se kolika ne ponovi. Ponovljena kolika je še boli nevarna. Napenjanje Napenjanje je zelo nevaren pojav. Pri hudem napenjanju pogine govedo lahko že v pol ali četrt ure, ako ni pri roki takojšnja in pametna pomoč. Varujmo živali predvsem pred nenadnim napenjanjem in ne spuščajmo jih v deteljišča, na mokre, z roso ali slano pokrite pašnike. Ako smo prisiljeni goniti živino tudi na take pašnike, tedaj ji dajmo prej nekoliko suhe krme, da na ta način preprečimo napenjanje. Pri napenjanju se tvorijo v vampu velike množine plinov (vetrov) in trebuh se napne, če plini ne uhajajo dz njega, zadušijo žival ali povzroče, da vamp poči. Napeto žival polivajmo po vampu z mrzlo vodo in jo gonimo navkreber. Iz slame napravimo svitek, ga vtaknemo živali skozi gobec in zavežemo za rogovi. Tisti del slamnatega svitka, ki je v gobcu, namažimo s kolomazom ali kako drugo gnusno snovjo, da se prične bolani živali vzdigovati in da na ta način spravi nekaj vetrov iz vampa. To ji takoj nekoliko olajša bolečine. Notranja zdravila pomagajo malo, ker prepočasi učinkujejo. Če napelje ni prehudo, lahko vlijemo živali apneno vodo (1 žlico živega apna, raztopljenega v 5 litrih vode) ali pa raztopljeno magnezijo. Apno in magnezija imata last- nost, da posrkata precej plinov. Pri močnem napenjanju pa rešimo žival le s po-žiralno cevjo ali trokarjem. Požiralno cev potisnemo živali skozi gobec nad jezikom v požiralnik in v vamp, nakar vetrovi izpuhtijo. Pri tem delu pazimo: a) da stoji žival s prednjim delom telesa više kot z zadnjim, b) da ima dobro odprt gobec in nam ne razgrize cevi, c) da ne pozabimo potegniti iz cevi prožne šibe, ki je večkrat v njej. Laže se da pomagati živali, ki jo napenja, s trokarjem. Z vso močjo ga zabodemo v levo laktnico (trikot med koncem reber in kolčnimi kostmi) v smeri proti prednji desni nogi goveda. Nato počasi izvlečemo iz trokarjeve cevi bodalce, da vetrovi lahko odidejo. Ako se zamaši cev s krmo, potisnemo z bodalcem krmo v vamp in ga potegnemo zopet ven. Cev pa pustimo toliko časa v vampu, da poneha zbiranje vetrov. Z živaljo, ki je prestala napenjanje, je treba ravnati prav pazljivo, kajti ves vamp je razbolen in bi ne mogel prenesti veliko krme, čeprav bi bila lahka. Rane Rane najprej očistimo, odstranimo iz njih vse stvari, ki netijo gnojenje in povzročajo okuženje. Take snovi so n. pr.: slama, prst, gnoj itd. Nato jih izperemo s čisto, mlačno — če mogoče prekuhano vodo, kateri dodamo nekoliko lizola (1 žlico na 1 liter vode). Nato položimo na rano bombaževino ali čisto belo ruto in obvežemo vso rano. Neočiščene in neraz-kužene rane so lahko smrtnonevarne, ker pogosto povzročajo zastrupljenje krvi ali pa splošni krč, ki se vselej konča s poginom živali. Še prav posebno je treba paziti, da so rane, ki se napravijo pri rezanju živali (skopljenje, kastriranje), čiste in dobro razkužene. Ran, ki močno krvavijo, ne smemo izpirati, ampak jih le dobro obvežemo s čisto obvezo. Ako brizga kri iz rane, kar je znamenje, da je bila zadeta žila odvodnica (arterija), napravimo nad njo, to se pravi na mestu, ki je bliže srcu, z vrvjo, jermenom ali podobnim močno prevezo, da pritisnemo žilo in ustavimo s tem tok in brizganje krvi. Štedi z lesom, a premisli, kje! V glasilu štajerske kmetijske zbornice »kanchvirtschaftliche Mitteilungen« je zav-2el pred kratkim deželni gozdarski direktor za štajersko, dr. Elsaesser, stališče k naraščajočemu izpodrivanju lesa in označil to za novo nevarnost, ki grozi kmetovemu obstoju. Časi se hitro spreminjajo. Mnogi gospodarski svetovalci še vsepovsod priporočajo Štednjo z lesom in se zavzemajo za pločevinaste strešne žlebe, symalenske vodovode, ža betonirane strope v hlevih, jeklene kole ža ograje, za kurjenje z električnim tokom ali plinom. Naenkrat pa beremo, da to ni prav. To nam da resno misliti, kajti pogosto izdajajo na kmetijah denar za napačne investicije in izvajajo neprimerne in drage modernizacije. Tako početje pomeni izrazito zapravljanje denarja za nepotrebne stvari, ki se le malenkostno obrestujejo, za kmeta pa pomenijo dodatne izdatke. Čas beži! Vsi se še spominjamo, da so dajali doklade za nakup peči za kurjenje z lesom (Holzdauerbrandofen), ker so hoteli dvigniti porabo lesa. Sledil je čas, v katerem so propagirali kurjenje z elektriko in plinom; sedaj pa je poraba premoga tako padla, da so prišli rudniki v prav težaven položaj. In naenkrat slišimo z uradne stra-ni:»štednjo z lesom je treba premisliti« — da kmet ne bo utrpel škode. Premnogi kmet je že sam na lastni koži občutil težkoče v prodaji lesa. Les za kurjavo se skoro ne da več prodati, jamski les, pragovi in palice gredo le slabo v kup, prav tako tudi brusni les, s katerim ima kmet še stroške, ker ga mora očistiti skorje. Pri modernih gradnjah pa skoro sploh ne uporabljajo več lesa. Betonski nosilci stropov, beton ali jeklo namesto lesa pri okenskih in vratnih okvirih, podi iz umetnih snovi, žerjavi ali izdelani opaži namesto ogrodij, železni vozovi na gumijastih kolesih, žica pri ograjah, moderne ogrevalne naprave! Le malo lesa uporabljajo še pri gradnji mostov, betonski ali kovinski nosilci pri električnih vodih. Mnogovrstne umetne snovi so izpodrinile les in čisto upravičeno se vprašujemo, kam bo to pripeljalo. Morda celo do krize v prodaji lesa, kot jo že imamo pri prodaji premoga. Vsekakor, z lesom je treba štediti, toda pri uporabi nadomestnih snovi je treba dobro premisliti, če morda les le ni cenejši kot beton in železo. Pri trebljenju gozdnih nasadov in drugih sečnjah odpade precej lesa, ki ga je že težko spraviti v denar. Dobro torej premislite, preden se odločite za nakup premoga, večkrat bo morda ceneje napraviti jasli iz lesa v modernem hlevu; tudi strešni žleb iz macesna namesto iz pločevine, prav tako napajalno korito, klop v hiši, stopnice in drugo bo prišlo ceneje iz lesa kot iz betona ali kovine. Morda izgledata beton in jeklo bolj moderno, toda kmet mora vedno in povsod gledati na to, da ne meče denarja ven za material, ki ga lahko nadomesti z lesom. Les pomeni za mnoge kmetije eksistenčno osnovo. Svoj čas se je vsakomur zdel rudnik zlata jama, kajti premog so rabili povsod. Dandanes se nam še zdi, da ima les večno vrednost. Pazimo pa na nevarnosti, ki se bodo pojavile, če se bo uporaba lesa vedno bolj krčila in bo ta vir dohodkov za kmetijo usahnil! Pred sto leti je premog izpodrinil oglje, sedaj pa je nevarnost, da postane les nemoderen. Zadnji shranki Češpljeva marmelada z malo sladkorja 10 kg češpelj, 1—2V2 kg sladkorja, 2 g cimeta, lupinica dveh limon. Poznim jesenskim in zelo zrelim češpljam odvzamemo koščice, jih razdelimo v 2 do 3 plitve kozice in jih skuhamo na majhnem ognju v gosto kašo, ki ji nazadnje dodamo sladkor, cimet in limonino lupinico. Vse dobro premešamo in še prekuhamo. Ko je marmelada že precej gosta, jo denemo v kozarce in takoj zavežemo s celofanom. Čim manj sladkorja vzamemo, tem bolj mora biti marmelada gosta. Češpljevec s sladkorjem 2 kg češpelj, 40 dkg sladkorja, 2 dl vinskega kisa. Češpljam odvzamemo koščice. Potresemo jih s sladkorjem in polijemo z 2 dl vinskega kisa. Pokrite pustimo 24 ur. Drugi dan jih na močnem ognju kuhamo Ij/g ure in stalno mešamo. Kuhan povidl napolnimo v glinaste posode ali kozarce. Da se površina osuši, zložimo kozarce v mlačno pečico. Nato jih dobro zavežemo in hranimo v suhem, hladnem in temnem prostoru. Povidl bo s časom vedno temnejši in trši. češpljev sok Ko pripravljamo češpljevo marmelado, si lahko obenem pripravimo tudi češpljev sok, ne da bi bila pri tem marmelada slabša. Dobro zrele češplje preberemo, operemo in jim odvzamemo koščice. Tako pripravljene damo v dobro pološčeno, z vodo splaknjeno kozico. Pustimo bolj na kraju štedilnika, da dajo češplje tekočino, pustimo do vretja in pri tem malo ali bolje nič ne mešamo, da ni sok moten. Nato sok odvzamemo, precedimo v pripravljeno kozico, dodamo 80 do 100 dkg sladkorja na liter tekočine. Pustimo vreti 5 do 6 minut, umazane pene pobiramo in še vroči sok nalijemo v. pripravljene steklenice, a ne do vrha. Hitro zamašimo, postavimo steklenice z vratom navzdol v s krpo obloženo posodo ter dobro pokrijemo. Pustimo, da se ohladijo in nato še vratove steklenic pomočimo v raztopljen parafin. Šoferski kotiček Je pač tako: poletju sledi jesen in jeseni zima. Za tiste, ki imajo motoma vozila, to ne pomeni samo, da bodo oblekli sedaj toplejša oblačila in poskrbeli za kurjavo, ampak tudi še, da morajo nekoliko pomisliti na to, kako bi se dalo olajšati njihovemu motornemu vozilu delovanje v neprijetnih zimskih mesecih. Najprej bo treba pomisliti na to, če je vozilo zadostno opremljeno za zimo. Poskrbeti moramo predvsem za to, da se motor ne bo preveč ohladil, kajti prenizka temperatura vode in olja škoduje in vpliva nanj, ker se v njem delajo usedline, ki povzročajo korozijo in redčijo olje. Hladen motor tudi slabše vleče in porabi več goriva. Najbolj pa škoduje motorju pogosto uži-ganje, če je olje shlajeno. Tako olje namreč še ne maže batov brezhibno. Priporočljivo je nabaviti si žaluzijo za hladilnik. Vsak vozač ve, kako nerodno in nevarno je voziti, če se na zaščitnem steklu prione zavoljo mraza delati led- če kako vozilo še nima serijske ogrevalne naprave za vetrobran, je treba namestiti to napravo na zaščitno steklo. Če hočete, da se steklo oken ne rosi na notranji strani, pustite okna za nekaj milimetrov odprta. Na daljših vožnjah pa pazite, da od časa do časa voz prezračite, kajti slab zrak utruja vozača. Tiste, ki so z vami v vozu, pa prosite, naj ne kadijo preveč med vožnjo. Kdor mora pozimi voziti daljše proge, si mora nabaviti tudi snežne verige, kajti brez njih bolj strmim klancem ne bo kos. Kdor še nikdar ni imel opravka s takimi verigami, naj vsaj enkrat doma preizkusi, kako se montirajo na kolesa. Za vožnje po ravnini in po mestu pa bodo zadostovale zimske gume, ki imajo bolj ostre profile. Kdor misli, da je s tem napravil že vse za zimsko obratovanje vozila, se žal moti. Posebno skrb je treba posvetiti motorju in pogonskim organom. Trdi pogoji obratovanja v mrazu zahtevajo, da je užigalna naprava v popolnem redu, a ne samo svečke, temveč tudi prekinjevalec (Unterbre-cher) in seveda baterija. To čakajo v zimskem času še prav posebni napori. Pozimi je treba z baterijo postopati še prav posebno varčno, kajti v mrazu mora oddajati še prav posebno veliko toka za zagon motorja. Varčuj te zato z vsemi napravami, ki so v zvezi z baterijo, in jih ne imejte vključenih, če motor stoji ali teče v prostem teku. Kdor ima radio v avtomobilu, naj še prav posebno upošteva, da se ta okorišča z dragocenim tokom baterije. Kdor je pameten, bo vsaj vsake štiri tedne dal baterijo pregledati strokovnjaku. Pravzaprav bi morala biti naslednja o-pomba odveč, a za vse, ki pozimi še niso imeli avtomobila, je potrebna, še preden pade temperatura pod ničlo, je treba primešati vodi v hladilniku sredstvo, ki preprečuje zmrzovanje. Ob tej priložnosti je pametno očistiti celotni hladilni sistem. Olja v motorju, menjalniku (Getriebe) in v premi (Achse) je treba zamenjati na zimo z redkejšimi, ki se v mrazu ne strdijo tako močno kot gosta, ki jih uporabljamo poleti. To je potrebno, ker gosta olja ne postanejo tako hitro topla in mazava. Glede vožnje pozimi pa je treba vedeti, da se ne spremeni, dokler so ceste še suhe; čim pa prične snežiti in pritisne mraz ter pride do poledice, pa zahteva vožnja z motornimi vozili drugo tehniko, ki je seveda v mnogočem odvisna od vozila. Vozilo s s pogonom na prednjih kolesih se krmari po poledenelih tleh drugače kot vozilo s pogonom na zadnjih kolesih, če prične vozilo s pogonom na prednjih kolesih zanašati na poledeneli cesti, mu je treba dati previdno plina, da ga potegnejo prednja kolesa spet v pravo smer, dočim pri vozilu s pogonom na zadnjih kolesih ne smemo dati plina, ampak s krmilom na rahlo skušamo spraviti vozilo spet v pravo smer. Za to je treba imeti občutek. No, o tem bomo že še pisali! ZA NAŠA DEKLETA: \}&ak a&časj >, .. . Alenca je čedno dekle Z nikomer na vasi se ne krega. Z vsemi fanti govori, ampak samo na pragu. Za Skednjem in kozolcem nikoli. Ob nedeljah ali praznikih gre tudi v gostilno. Tam poje, se smeje in je enako prijazna z vsakim. Rada pa ima samo enega. Zdi se, da fant za to niti ne ve. Drugi pa vedo. Saj so ji zadnjič mežikaje pravili, da hodi za drugo, ki je menda prav grda. Ko je Alenca stala zadnjič na pragu in je šel fant mimo, si ni mogla kaj, pa ga je vprašala, kje je vendar dobil tisto žensko. Obstal je. Ni pričakoval od Alencc tega. čudno se mu je posvetilo desno oko, ko je dejal: »Vsak obraz je lep, če... Ni končal. Obrnil se je in odšel. Stala je Alenca na pragu, stala, stala. Vsak obraz je lep, če... Če? Kaj je hotel reči? Ves dan je ugibala in vso noč se ji je sanjalo. Oblekla je nedeljsko obleko in šla od doma. Kam? Kamorkoli! Nekdo pač mora povedati, kaj je za tistim: če... Pred šolo je obstala. Učitelj? Eh, učitelj ljubi samo male otroke. Samo njim pove vse. Kako bi pogledal njo, Alenco! Učiteljica? Ona je stara. Nikamor ne gre. Z nikomer ne govori. Čudakinja je. Pravijo, da ima dolgčas pri njej mlade. Kaj more ona potem vedeti! K županovim? Da, tja! Tončka je doma. Študentka je. Vedno ima knjigo v roki. Na papir zna risati lepe mlade obraze. Lepo zna. Iz starih ustvarja mlade, iz mladih stare. Ona pove pravo. Alenca potrka in vstopi hkrati. Iznad knjige jo gleda prijeten obrazek s poslikanimi ustmi, z obritimi obrvmi. »Ali more biti vsak obraz lep?« vpraša Alenca skrivnostno. »More, če je negovan,« trdi študentka. »Ne, tega ni mislil on.« »Kdo?« Alence ni več. Brez besed plane skozi vrata in teče, teče. Na cesti sreča starega berača. »Oče, ali je res lahko vsak obraz lep?« »Oja, če je mlad. Ej, ko sem bil jaz mlad! Takrat. . .« je vpil berač za dekletom, ki ga ni poslušalo več, ampak spet teklo po cesti. Pod zvonik je stopal mežnar, tisti, ki ima na nosu čudne izrastke. Zaradi teh nesrečnih tvorb ni imel nikoli miru pred vaškimi nagajivci. »Oče Mohor, stojte!« Alenca spet povprašuje. Gleda jo mežnar, se grdo zasmeje in pravi: »Vsak obraz je lep, prav vsak, samo moj ne in pa tiste, ki ti hodi v zelje.« Alenca se sunkoma obrne in se skoro zaleti v mladega kaplana: »Hvaljen Jezus?« »Amen. Kaj pa je novega, Alenca?« »Nič,« se zlaže dekle. »Lenčka, Lenčka!« se smeje mežnar in vse, prav vse pove. Kaplan z obrazom kot breskev naglo zavije okoli vogla. Alenca gre po vasi. Hodi in sprašuje in nihče ji pravega ne pove. Proti jutru hoče domov. Iz župnišča je stopil gospod župnik. Čez cesto namerava v cerkev k prvi maši. Zagleda Alenco in jo počakal. »Kaj ti je, deklič? Bled si, bolan, utrujen. Od kod?« Alenca povesi glavo. »Ali ti morem pomagati?« se skloni župnik prav do njenih las. Jok. »Otrok, 'ki nekaj iščeš.« »Recite, da ni vsak obraz lep!« plane Alenci iz gtla. »Kaj je zdaj to?« Alenca je zdaj vzdignila glavo. Velike rjave oči so vse polne solz in od vejic se neprestano utrinjajo nove. Župnik se ji mora nasmejati. Sluti, kaj je, in ne izprašuje več. »Vsak obraz je lep, dete, vsak, samo zadovoljen mora biti. Razumeš, zadovoljen.« Alenci se širijo oči. širijo se, tako da se zbudi. Sede v postelji in strmi. Zvon v jutru, ura v sobi, srce v prsih, misel v glavi — vse poje: Vsak obraz je lep, če je zadovoljen! Alenca pograbi za zrcalo. Nekaj tujega ji leži na licih in očeh. Kaj je to? Je mogoče nevoščljivost? Je. In zajoka sama nad seboj. -žot mLadino in prmmtA ^Oodil a kino ? Po uradnih statistikah obišče kino vsak teden kakih 300,000.000 ljudi, med katerimi jih je gotovo 200,000.000 starih pod 25 let. Ni čudno, da posvečajo tudi papeži toliko pozornosti kinu, ki lahko postane sredstvo lepe vzgoje in apostolata ah pa pot v pogubo — kakor ga pač 'kdo gleda in porablja. Mislite, kako čudno močan vpliv morejo imeti na dekliško mladino ljubezenski prizori, ki so obdani s takim sijajem, kakor ga poznamo le iz pravljic »Tisoč in ena noč«. Kako zelo postanejo za dora-ščajočega dekleta privlačne filmske zvezde in zavezniki! Nič čudnega, če imajo te osebe tak vpliv. Mlade duše iščejo lepih vzorov, kaj čudnega, če začno sanjati o Holly-woodu kot raju na zemlji. Žal pa to blesteče in dvomljivo življenje na platnu počasi odriva zdrava družinska in domovinska čustva. Življenjska vsakdanjost se jim zameri, ko gledajo zapeljivo razkošje v filmu. Ko primerjajo resnico življenja s sanjavimi izmišljotinami platna, so kakor razočarane in prehajajo v sitnost in nemir. Včasih je celo usoden, saj so ugotovili, da z naraščanjem navdušenja za kino raste tudi število zločinov ... Film lahko vpliva dobro, če je moralen, in slabo, če je nemoralen. Dušam v vstajenje in padec. Lahko hvali krepost ali povzdiguje greh. In zadnje ic v večini primerov, ker je greh mnogo laže slikati kot čednost, in tudi zato, ker tako bolj ugaja gledalcem naše dobe, o katerih mnogokrat velja beseda Pavlova: Mesen človek nima smisla za božje stvari. Kino je lahko sistematična šola materialističnega mišljenja. Komaj vemo, kdaj izgubimo smisel za duhovne vrednote. Kino more zelo uspešno razširjati nove nauke, saj ga sploh imenujejo: »gledališče nepismenih«, »sedma umetnost«. Zato mora pomeniti kino eno najvažnejših vprašani našega časa. Kino človeka prevzame, ga za- bava in raztresa. Ženska duša ljubi igro domišljije na platnu, ki je ne more, pa tudi noče kontrolirati. Rada ima kino, ker ji ni treba nič misliti. Romier je zapisal: »Kino pomeni pravo sledenje z umskimi darovi. Žal pa to štedenje povzroča razumu in volji nepopravljivo škodo. Kino človeku zmanjšuje osebnost. (Depersonali-sation.)« Kino je najboljši prenašalec misli, kar sta si jih kdaj mogla iznajti znanost in industrija. Te misli so le premno-gokrat napačne. Film vzame mnogokrat gledalcu smisel za resnico življenja, skvari mu okus in zamori sramežljivost. Ravno doraščajoča mladina, tista, ki ima največ prilike, pa najmanj življenjskih skušenj, pije v velikih požilkih filmske zgodbe in z njimi neke nazore o življenju, kakršnega bi sama rada kmalu živela. Kino tako vpliva na gledalca, da je pripravljen vse storiti, kar vidi. Slike vplivajo s skoraj magično močjo. Ravno mlad človek je zelo občutljiv za vsako malenkostno kretnjo, ki jo vidi, in tudi za ozračje, v katerem se vse to godi. Od občudovanja do posnemanja pa je samo en korak. Dorašča-joč mlad človek v kinu kaj malo loči mogoče od nemogočega. Ne razmišlja o vzrokih in učinkih. Že tako je premalo kritičen. Ko pa se vrstijo slike z veliko naglico pred njegovimi očmi in mu ne pustijo časa za premislek, se jim enostavno popolnoma vda... Da, če bi bile slike take, da se vda lepim in božjim rečem. Film je tako močno sredstvo za vzgojo človeka, da so ga obilno uporabljale države, ki so hotele vzgojiti svoje v posebni miselnosti. Lahko rečemo: s kinom je mogoče izpeljati vsako slabo, pa tudi vsako dobro stvar. Bossuet pravi o človeški domišljiji, da je podobna mlinskemu kamnu, ki vedno gre, melje pa to, kar vanj vsujemo, če vsipamo oves, bomo imeli zmleti oves, če pa pšenico, bomo dobili belo moko ... IVAN VUK: Slepa mačka Ohrabreni sta se tudi obe boja/.ljivki približali mački. Zopet jo je prva miška poščegetala po smrčku. Mačka je, kakor prej, stresla z glavo. Sedaj se je ohrabrila tudi ena bojazljivk in dejala: »Čakajta, sedaj jo bom pa jaz.« Približala se je potihoma k mački in jo vščipnila v smrček. \lačko je to razjezilo. Dvignila je glavo in razširila nozdrvi. »Aha,« je dejala sama pri sebi. »Prijateljice miške se igrajo!« In ob spominu na miške in zavesti, da so v njeni bližini, se ji je silno zahotelo mesa. Saj ga že pogreša, od kar je bila slepa. Potuhnila se je torej, se leno pretegnila in rekla sladko: »A, to ste ve, miške, prijateljice?... Pozdravljene! Glejte, slepa sem, reva, in dolgčas me muči. Pridite, poigrajmo se!« Vljudno, zelo vljudno jih je vabila. »Mati je rekla, da se ti ne smemo približati. Ti samo zineš, pa je po nas.« »Mati vam je to rekla?... O, o, o.. • Mati se je motila. Saj sem vendar slepa, in kako naj bo po vas, ako zinem? Saj ne vidim, kdaj naj zaprem usta. Pa tudi lačna nisem nič.« »Ali imaš hude zobe?« je vprašala miška. »Zobe? Že zdavnaj so mi odpadli... Poglejte! Stopite k meni in poglejte!« »Ali imaš še kremplje?« »Tudi te sem že izgubila. Stara sem in so mi odpadli. Le poglejte!« Stegnila je taco — skrbno skrivši kremplje — in jo pokazala. Miške so oprezno od daleč pogledale in krempljev niso videle. Spogledale so se in prikimale. »Nima krempljev.« »Vidite, da ne lažem, prijateljice. Da se boste še bolj prepričale o moji resnicoljubnosti, pridite bliže in poglejte še zobe. Videle boste, da jih res ni več.« »Poglejmo,« so rekle miške, »da se prepričamo! Ako jih res nima, smo brez skrbi in se nam je ni treba bati.« Priskakljale so k mački. Postavile so se prednjo in rekle: »Odpri svoje žrelo, da vidimo!« Mačka je začutila njih bližino. »Poglejte,« je rekla in široko in grozno odprla svoja ušla. Miške so nenadoma zagledale strašne in ostre zobe. In še preden so se od strahu zavedele, je mačka naredila »hrap!« Zaprla je svoja usta in požrla vse tri miške hkrati. Na nekem lovu je padlo mački nekaj v oči in je oslepela. Hudo jo je zadela ta nesreča, ker ni mogla več hoditi na lov. Tudi igrati se ni mogla več. Zaradi slepote je bila pogosto lačna. Poležavala je na soncu, edino, kar ji je še ostalo, ter se grela. Neka stara miš je to zapazila in povedala svojim otrokom: »Našemu sovražniku mački se je pripetila nesreča. Oslepela je. Tam na dvorišču leži in se sonči. In nič ne vidi, da bi nas lovila. Zato se je ne bojte. Brez skrbi si iščite hrane. Samo pazite, to vas svarim, da ji ne pridete preblizu. Zakaj zobe ima še ostre. Mlade miške so se razveselile. Radovedne, kakšna je slepa mačka, so brž šle, da si jo ogledajo. »Hu,« je rekla ena, »strašna je ta zver!« Ogledovale so jo od daleč, zakaj strah jih je bilo te velike živali. »Kako nepremično leži,« je šepetala druga. »Vse štiri je raztegnila od sebe.« »V njih ima gotovo kremplje,« je ugibala tretja. »Kaj So kremplji,« je rekla prva, »ko pa ne vidi!« Vendar si miške blizu niso upale. Igrale so se in venomer pogledavale mačko. Ker pa se mačka ni zgenila. so se miške polagoma ojunačile. »Neprestano spi,« je menila miška. »Ker ne vidi, mora spati,« je odgovorila druga. Začele so tekati po dvorišču in rajati. »Kako je prijetno, ako je mačka slepa,« je veselo zaplesala miška. »Igramo se brez skrbi ... in to še poleg mačke,« so se smejale in rajale. »Ali veste, kaj?« je rekla prva miška. »Podražimo jo!« »Mati je rekla, tla ne smemo preblizu.« »Saj ne vidi, ali smo blizu ali daleč,« je poskočila. »Ako ne vidi, tudi zgrabiti ne more. Le poglejta!« Predrznica je tiho šla k mački. Obsedela je pred njo in jo gledala. Mačka se ni zgenila. nego predla svoj priljubljeni: »Vrr-ban, vrr-ban.« Miška je zbežala nazaj k sestricama in poskakovala. »Nič mi ni mogla, sta videli?... Samo leži in poje.« »Poje,« sta se začudili. »Kaj pa poje?« Miška je skušala posnemati, pa ni mogla. »Ne morem. To je mačja pesem, ki je me miške ne znamo. Pojdita z mano. Poslušajmo jo.« Tiho so se vse tri splazile k mački. Prva se je ozrla po ostalih dveh in pomignila s tačico, češ, poslušajta. Vse 'tri so sedle in poslušale. Mačka je pela: »Vrr-ban, skrb 'mam, kogar zgrabim, ga zadavim ...« »Hu,« so zbežale miške. »Kakšna pesem!« Prva, najbolj predrzna, je rekla: »To je še iz. prejšnjih časov! Od takrat, ko je še videla. Pojdimo še enkrat!« Ostali miški nista hoteli. »Bom pa sama šla,« je odgovorila prva. Splazila se je tiho k mački. »Kako je predrzna,« sta rekli oni dve. »Ako se mačka samo zgane, je po sestrici.« Miška pa se je splazila še bliže, tik h gobcu mačke. Dvignila je prednjo no-žico. Obe ostali miški sta si komaj upali dihati. Predrznica pa se je doteknila naglo smrčka mačke in naglo odskočila. Mačka je stresla z glavo, se pretegnila in prenehala peti. »Hudo je lena,« je rekla miška, ko se je vrnila k svojima sestricama. »Sta videli? Samo stresla je z glavo, kot da jo je podražila muha.« Miškam je to ugajalo. »Dražimo jo še,« so vzkliknile. Ti, ki imaš roke in noge V zadnjem času smo mnogo slišali o Heleni Keller. Ta žena je kot dveleten otrok zgubila vid, Sluh in govor. Nekje je med drugim zapisala: »Jokala sem se, ker nisem imela nobenih čevljev, dokler nisem srečala moža, ki je bil brez nog.« Zdi se mi, da bi morali na te besede mi šiiti vsi tisti, ki so nezadovoljni s tem, kar imajo. Te besede bi nas morale neprestano zasledovati... Za čem vse jokamo! Zraven pa ne pomislimo, kaj vse več imamo od drugih. Zmeraj vidimo samo tiste, ki se imajo bolje kot mi. Nešteto drugih, ki imajo mnogo, mnogo slabše kot mi, ne vidimo. Kakšno bogastvo bi bila za slepca luč oči, za gluhega sluh, za nemega govor, za hromega premikanje udov, za invalida z eno samo nogo še druga noga. Spominjam se na dekle z eno samo roko. S to roko je pomagala v postelji ležečemu bolniku, mu brala, kratila čas, mu dajala zdravila. Gospodinja, ki je opravljala vsa zunanja, težja dela, jo je pohvalila: »Toliko naredi z eno roko kot kaka druga z dvema.« Spet drugje sem brala o slepcu in kru-Ijavcu. Bilo je nekje v Srbiji. Oba sta imela eno kolo. Slepec je s svojimi zdravimi nogami vrtil pedale, kruljavec pa je s svojimi zdravimi rokami in očmi krmil kolo. Pa se nista Vozila za zabavo. V bližnjem mestu sta vaščanom oddajala pošto, kupovala zdravila in urejevala vse, kar sta imela naročeno. Mi pa, ki imamo dve roki, zdrave oči, obe nogi, smo za pomaganje tako počasni! Mislite tudi vi, da imate vaše zdrave roke, vaših deset prstov samo zato, da skrbite zase? In če ne bi ti imel obeh rok in oči, kdo bi tedaj skrbel zate? če bi bili vsi laki egoisti kot li sam, ostal Iti revež na cesti, brez vsake pomoči. Ti, ki imaš rolke in noge, Boga zahvali zanje. In Boga zahvališ najbolje, če pomagaš zaradi Njega svojemu bližnjemu. P * | * 5 * /\ * INI * O * B*R*A*N* J * E Požirek vode Zlato vigredno sonce je gorko obsevalo oziko dolino pod Visokimi Turami. Prodrlo je tudi sko/i okno priproste sobice ter razlilo svojo svetlobo naravnost čez belo pogrnjeno mizo, pri kateri je sedela, zatopljena v globoke misli, žena srednjih let. Z obema rokama si je zasenčila oči ter nepremično zrla v kozarec čiste vode, ki je stal pred njo. Čez nekoliko časa ga je previdno dvignila k ustnicam in pila počasi — požirek za požirkom. čeprav je bila sama v sobi in je nihče ni mogel slišati, je vendarle spregovorila na pol glasno: »Hvala Ti, Vsemogočni, za ta osvežujoči dar, ki ga mi ljudje imenujemo voda — in še prav posebna zahvala za milost, na ga smem zopet Uživati!« # Njene misli pa so romale daleč nazaj v preteklost. Znašla se je v bolnici. Prvo znamenje, ki se je po dolgem narkotičnem spanju vrinilo v njeno zavest, je bilo rahlo curljanje vode. Zdelo se ji je, da prihajajo ti zvoki od daleč — zelo daleč. Naporno je prisluškovala in, ko se j' je naposled vendarle posrečilo odpreti omamljene oči, je obvisel njen prvi pogled na vodovodu ob steni, iz katerega je s tankim curkom brizgala voda. »Voda — oh voda — ko bi se je mogla sedajle napiti! Tako zelo sem žejna.« Tako niočno poželenje po vodi jo je šele popolnoma vzdramilo iz omotice. Poskusila se je dvigniti v postelji, toda glava ji je takoj zopet omahnila nazaj na julazine. Nekje je zabolelo in zastokalo je. Tedaj se je zganila strežnica, ki je sedela na stolu ob njenem vzglavju ter brž-kone nekoliko zadremala. Sklonila se je nad njo in ji pozorno pogledala v bledi obraz. Rahlo ji je položila rolko na čelo in, ker je bila ta roka hladna, je to bolnici dobro delo. »Dolgo ste spali,« jo je ogovorila, »skoraj bo jutro. Operirani pa ste bili pozno zvečer, ker stvar je bila skrajno nujna. Kako se počutite sedaj, imate morda bolečine?« »Nimam posebnih bolečin — samo žejna sem — tako silno žejna. Za kozarec vode bi vas prosila.« Toda strežnica je odločno zmajala z glavo: »žal vam te želje ne morem, pa tudi ne smem izpolniti, kajti piti vam je zaenkrat strogo prepovedano. En sam požirek vode bi vas sedaj lahko stal življenje. Potrpite nekaj dni, potem boste zopet smeli piti.« Bolnica je globoko vzdihnila ter vdano pokimala. Ko je strežnica odšla, se je začela ozirati po svoji novi okolici. Nad vrati bolniške sobe je še brlela mo- drikasta nočna luč, toda Skozi visoka okna se je že ponujalo rano jutro. Mlečnobele megle so oznanjale začetek poznojesenskega dne. Na steni je visela podoba Križanega in na mizi ob vznožju je stala cvetlična vaza z lepim šopkom belih krizantem — zadnjih cvetk poslavljajoče se jeseni. Nekaj jih je že ovenelo in njih nežni listki so ležali razsuti po namiznem prtu. »Kakor veneva to cvetje, tako bo morda ugasnilo tudi moje življenje, še preden je doseglo višek razvoja,« je žalostno premišljevala bolnica. Toda hkrati se je oglasilo tudi nekaj drugega v njej. Trdna volja za ohranitev življenja se je polastila njenih skoraj že do skrajnosti izčrpanih moči. In ne zaman. Minili so dnevi in težak je bil boj med življenjem in smrtjo. Najbolj pa jo je mučila žeja. Izven njene je bilo še sedem postelj v bolniški sobi in zraven vsake je stala majhna mizica in na njih kozarci, napolnjeni z vodo. Samo na njeni ga ni bilo. S kakšnim poželenjem se je ozirala po njih, se z besedami ne da popisati! To mora človek sam doživeti. Od visoke notranje vročice so ji na drobno razpokale ustnice in včasih je kanila iz njih kapljica krvi. Zatekel jezik se ji je zdel težak, kakor da je iz kovine. Vse njene misli pa so krožile samo še okoli kake hladilne pijače — predvsem okoli vode. Naposled se ji je začelo blesti. Ne zavedajoč se dejstva, da zaradi splošne oslabe- V Brezjah v Beneški Sloveniji imajo cerkev sv. Mihaela s hudičem. Brezjane dolžijo, da od njih prihaja toča, ker imajo v oltarju hudiča. Nekoč je brezjanski cerkovnik Mrazič videl, da se zbirajo hudi oblaki in da preti nevarnost za nevihto in točo Brezjanom in okolici. Brž je stekel s senožeti zvonit, ker sicer gorje njemu. Zvonik je bil nad vhodom v cerkev in je imel zvonove zunaj na odprtem. Zato je Mrazič tudi zunaj zvonil. Privršala je huda ura in / njo tudi toča, ki ga je po glavi strašno tolkla. Mrazič se je razjezil in stekel v cerkev k oltarju sv. Mihaela. Tu se je lotil hudiča pod nadangelovimi nogami s pestmi, češ, ti si kriv nesreče! Kaj bodo rekli ljudje cerkovniku in gospodu župniku? V sveti jezi je popadel vraga, ga strgal izpod svetnikovih nog, stekel z njim iz cerkve ter ga za cerkvijo treščil v prepad... Ljudje so se pritožili, da ni prav, da je napravil tako z vragom. Tudi ključarji so losti ni zmožna zapustiti postelje, je sklenila sama pri sebi, da se hoče ponoči, ko bodo vsi drugi spali in tudi strežnice ne bo v bližini, splaziti do vodovoda ter se napiti hladne vode in sicer piti tako dolgo, dokler ne uteši svojo strašansko žejo. To ji k sreči ni uspelo nič. Pač pa se je je naslednji dan usmilil mlad zdravnik. Lastnoročno ji je prinesel skodelico na drobne koščke nasekanega ledu. Strogo ji je naročil, da naj použije v vsaki uri samo tri koščke in to prav počasi. Vsa srečna bi mu bila v zahvalo najraje poljubila roko. O kakšna slast in olajšava je bila vsaka kapljica, ki je zdrsnila po suhem grlu! Koščke ledu je sicer res počasi topila v ustih, kakor ji je bilo zapovedano, toda ni imela v sebi zadosti moči, da bi prenehala. En košček za drugim je izginil iz skodelice, dokler ni bila prazna. Ko je Strežnica to opazila, je takoj poklicala zdravnika. Prišel je gospod primarij. Nekoliko zaskrbljeno jo je vprašal, če se po zaužiflku ledu ne čuti slabšo, Ko je bolnica to zanikala, ji je vesel stisnil roko: »Sedaj boste ozdraveli,« ji je dejal, »nevarnost je preslana. Ohraniti vas moramo samo še pri moči!« Obrnivši se proti strežnici, ji je naročil: »Prinesite bolnici steklenico konjaka, toda dobro pazite, da ga spije zares polagoma!« Od tega dne je smela po malem piti tudi vodo in, ko je vročica popustila, je tudi žeja ponehala. V svojem poznejšem življenju pa je prav posebno znala ceniti požirek osvežujoče vode, kadar se je oglasila neizprosna žeja. N. K. rekli, da ga bodo tožili, če ne poskrbi drugega hudiča. Mrazič je bil prisiljen iti v Tolmin in tam naročiti velikega vraga. Po nekaj mesecih je dobil obvestilo, da je vrag narejen in naj pridejo ključarji ponj. Ti pa so poslali Mraziča. Mrazič je vzel s seboj vrečo, prevzel v Tolminu lesenega vraga, ga zavezal v vrečo in nesel domov. Spotoma se je užejal in je v Bre-ginju z vragom v vreči stopil v gostilno pri Jurcu. Tu so postali radovedni, kaj ima v vreči, in mu rekli, naj pokaže. Mrazič je trdil, da ne sme in ne sme, ker je notri neka sveta cerkvena reč. Gostilničar in ljudje so še bolj silili. Mrzit: je dejal, da bi bilo to mogoče le, če prineso dve sveči, jih pri-žgo in še zvoniti z velikim zvonom bi morali. Menil je, da jih je dovolj nategnil in da do tega ne bo prišlo. Toda ljudje so stekli po sveči, jih prižgali in tudi zvonit so šli. Zgrnila se je vsa vas, ker je pač vabil veliki zvon. (Pra- vijo, da je zvon v Breginju ubit od tedaj, ko je zvonil k brezjanskemu zlodeju.) Mrazič je sedaj seve moral odvezati vrečo in pokazati tisto »sveto cerkveno reč«, ki je bila hudič. Toliko, da ga niso Bre-ginjci ubili. Hotel je pograbiti vrečo s hudičem in zbežati, ali gostilničar ga je zadržal, ker Mrazič še ni plačal, kar je pojedel in popil. Gostilničar mu je pograbil zlodeja v vreči, češ da mu ga ne izroči, dokler ne plača, kar je dolžan. Mrazič pa je bil bolj suh pri denarju, saj na splošno ni plačeval, kar je pil in jedel. Zato je moral brez hudiča domov v hudih skrbeh, kaj bodo rekli cerkveni ključarji. Ti so ga zares hudo nahrulili, zakaj ni prinesel vraga. Izgovoril se je, da so ga Breginjci ustavili in mu niso pustili dalje s hudičem v Brezje, ker od tam vedno prihaja toča, ki jo pošilja breški hudič v Bre- ginj- Sedaj so šli ključarji posredovat v Bre-ginj, da bi jim Breginjci izročili hudiča. Star gostilničar Jurec pa je dejal, da je hudič zaaran, ker Mrazič ni plačal, kar je jedel in pil. Ključarji so morali Jurcu plačati, da so oteli hudiča in ga vlekli domov v Brezje. Doma so prijeli Mraziča in mu ustavili cerkovniško plačo tako dolgo, dokler jim zaarana vsota za hudiča ni bila vrnjena. Se drugo nesrečo «o imeli s tem zlodejem. Ko so novega vraga skušali vtakniti in stisniti za tabernakelj pod sv. Mihaela, zlomek ni šel noter, ker je bila mera zgrešena in zlodejeva zadnja plat prevelika. Potem so se Brezjani posvetovali, kaj storiti: ali naj gre Mrazič z njim nazaj v Tolmin ali pa ga sami doma popravijo tako, da mu odžagajo kos zadnjice. In pri zadnjem so ostali. Ko pa je šlo zato, kdo naj odžaga, se nihče ni maral zameriti zlodeju. Ključarji so naganjali Mraziča, on pa se je otepal, češ da noče imeti opravka z njim, ker mu je že itak požrl dokaj premoženja. Mrazič je moral namreč sam plačati stroške za novega zlodeja. Tudi, da ni kriv, če imajo novi zlodeji, večjo zadnjico od starih, je trdil. Iz zadrege jih pa je končno rešil kaplan Valentin, ki se je razjezil. Zagrabil je z levo roko zlomka za roge, ga pritisnil k nekemu čoku in mu pogumno odžagal, kar ni šlo na oltar. Tako je novi zlodej srečno prišel pod noge sv. Mihaela v beneškem Brezju. * Ko je po nekaj letih nekdo vprašal moža iz Brezij, kaj pa se je zgodilo z ostanki starega polomljenega vraga, je odvrnil, da so ga ljudje, da ne bi delal več škode, pobrali iz prepada, površno popravili in ga potem dali v rejo v Ter, kjer je še danes v cerkvici v Teru (PradielisV — a — t 0 stepenem zlodeju v Brezjah (BENEŠKA PRIPOVEDKA) JlJI.ES VERNE: Potovanje na Odsotnost zraka ima še neko drugo posledico. Kamor na luni ne posijejo sončni žarki, tam vlada popolna tema. Tista, »razpršena svetloba«, ki jo poznamo na zemlji, kjer širi in vzdržuje svetlobno snov zrak, ki ustvarja zoro in mrak, sence, polsence in vse čarobne odtenke od jasnosti do teme — Vsega tega na luni ni. Od tod tista ostra nasprotja, ki dopuščajo samo dve barvi: črno in belo. Če si prebivalec lune zastre oči proti sončnim žarkom, se mu zdi nebo popolnoma črno in zvezde se mu zablešče i/ najtemnejše noči. Lahko si predstavljamo, kakšen vtis je napravila na Barbicana in njegova tovariša ta čudna slika. Oči se niso več znašle. Nič več niso mogle dojeti relativne razdalje različnih ploskev. Lunine pokrajine, ki je ne omili noben prehod iz jasnosti v svetlobo, ne bi mogel naslikati noben zemeljski pokrajinski slikar. Madeži črnila na belem papirju, pa nič drugega. Ta slika se ni spremenila niti tedaj, ko je bila krogla na višini StE' oddaljena od lune samo še za 100 kilometrov, še celo takrat ne, ko je. ob petih zjutraj letela niti 50 km od gore Gioja ir je daljnogled skrčil to razdaljo na pol kilometra. Potnikom se je zdelo, da bi se lune lahko dotaknili z roko. Videti je bilo čisto nemogoče, da ne bi krogla prav kmalu zadela vanjo, če ne drugje, vsaj na severnem tečaju. katerega bleščeča vzboklina se je ostro odražala od črnih globin neba. Mi-chel Ardan je že hotel odpreti okence in skočiti na površje lune. To bi bil padec 48 kilometrov! Pa saj on ni bil tako natančen! Vendar bi se bil tudi ta poskus izjalovil: če krogla ne bi dosegla take točke na luni, bi tudi njega potegnila s seboj in Michel bi ravno tako ne padel na trda tla kakor krogla ne. Tisti hip, ob šestih zjutraj, se je približal lunin tečaj. Satelitova obla je kazala potnikom samo še žarko osvetljeno polovico, druga polovica pa se je zagrinjala v temo. Nenadoma je krogla preletela mejno črto med silno svetlobo in popolno senco in se je takoj pogreznila v globoko temo. Štirinajsto poglavje NOČ 354 UR IN POL V hipu, ko jih je iznenadila ta popolna teina, je letel izstrelek manj kot 50 kilometrov nad luninim severnim tečajem. Zadoščalo je nekaj trenutkov, da so se pogreznili v temno noč vesoljstva. Brez prehoda, brez postopnega pojemanja luči in brez počasnega zaviranja svetlobnih žarkov se je stemnilo tako naglo, ko da je nekdo močno pihnil in ugasil zvezdo. — Luna se je stopila in izginila! je ves zbegan vzkliknil Michel Ardan. Res ni niti najmanjši svetlobni žarek več prihajal z njenega nekoč blestečega površja. Bila je tema kot v rogu in svetloba zvezd jo je še stopnjevala. Bila je tista »črna noč«, ki traja na luni 354 ur in pol, kar velja za vsako točko na luninem krogu. Ta dolga noč je posledica enako dolgega vrtenja lune okoli osi in okoli zemlje. Ker se je izstrelek pogreznil v senco zemeljskega satelita, ga prav tako niso več dosegli nobeni sončni žarki, kakor jih ni mogla ujeti nobena točka nevidne lunine polovice. V izstrelku je bilo torej popolnoma temno. Drug drugega niso več videli. Morali so prižgati luč. čeprav bi bil Barbicane zelo rad varčeval s plinom, ker so ga imeli v zelo omejeni količini, ga je moral rabiti za razsvetljavo, ker mu je sonce odreklo svojo dragoceno pomoč. — K vragu sonce, je zakričal Michel Ardan, ker nas sili, da trošimo plin, namesto da bi nas zastonj zalagalo z žarki. — Ne obtožujmo sonca, je povzel Ni-choll. Saj ni krivo sonce, kriva je luna, ki se je kot zavesa spustila med nas in sonce. — Sonce je krivo! je ponavljal Michel. — Luna je kriva! je odgovarjal Nicholl. To brezplodno pričkanje je pretrgal Barbicane in razsodil: — Prijatelja, kriva nista ne sonce ne luna. Kriv je izstrelek, ki je nerodno zašel s svoje poti, namesto da bi se je strogo držal. Da se še točneje izrazim, kriv je nesrečni meteorolit, ki je na nesrečo spremenil našo prvotno smer. — Prav, je odgovoril Michel Ardan. Spor je poravnan, zato zajtrkujmo. Po celonočnem opazovanju se nam majhno okrepčilo prileže. Predlogu ni nihče nasprotoval. Michel je v nekaj minutah pripravil zajtrk. Toda jedli so samo zato, da so jedli, pili so brez zdravic in tudi z »živio« si niso napivali. V temnem vesoljstvu, kjer ni bilo svetlobnih žarkov, ki so jih bili navajeni, je drznim potnikom postalo tesno pri srcu in čutili so, da jih nekaj nedoločenega stiska v prsih. »Grozna tema«, ki jo je Vic-tor Hugojevo pero tako ljubilo, je ko mora ležala nad njimi. Vendar so se razgovarjali o tej neskončni noči, ki traja 354 ur ali skoraj 15 dni in ki so jo fizikalni zakoni vsilili luninim prebivalcem. Vzroke in posledice tega zanimivega pojava je svojima prijateljema na kratko razložil Barbicane. (Dalje prihodnjič) \t)aztnutU-\)LtlatU britigl vusn Uzcbsitegitott STRICKWAREN-SONDERANGEBOTE Gerade redit fiir kiihle Tage kommt diese gute Nachricht aus Villach. Qualitats-Strickwaren osterreichischer Markenerzeugni sse zu auliergew6hnlich niedrigen Preisen — das ist wahrhaft wieder cine Leistung, die nur cin groBes Haus zu bieten imstande isti Uiec linice, VMispcaten: Damensfrgckwaren: Damenpullover aus Reinwolljersey mit V-Ausschnitt und %-Annel, nur in Braun............................ Damenpullover, einfarbig, reine WolIe, viele Mode-farben, %-Armel, V-Ausschnitt oder viereckiger Aus- schnitt ............................................. ReinwoHpullover in 'vcrschiedonen Farben, %-'vrmel, einfarbig ........................................... Damenpullover, WoIle mit Perlon, V-Ausschnitt oder hochgeschlossene Fasson, einfarbig, viele Modefarben Reimvollpullover in Kimonaschnitt, %-Armel, feinste Qualitaten .......................................... Reimvollpullover, diverse Fassonen, Modefarben, einfarbig und gemustert................................. Langarm-Hcimvollpullover, schwere Qualitat, einfarbig, hochgeschlossen ............................. Reimvoll-Jatjuardpullover, lange Armel mit Bund und Kragerl ....................................... Rcimvolhvestcn, lange Armel mit Bund, diverse Farben 25.- 49.- 69.- 79.- 88.- 98.- 110.- 125.- 98.- Interlook-Reinvvolhvesten, lange Armel, Modefarben Reinwollwesten mit schbnem Ausdeckmuster am Vor- dertcil .............................................. RcinwoUwesten, einfarbig, mit Zierleiste, hochwertiges Material ............................................. Reimvolhvesten, einfarbig, Raglanarmel, hochgeschlossen, mit Stehkragen .................................. Sportjackcn, reine Wolle, mit Kragen, la Qualitat, nur in Braun.......................................... Sportpullovcr, schweres Material, reine Wolle, diverse Farben, ab ........................................... 120.- 135.- 168.- 180.- 198.- 170.- Herrensfrickvvaren: Ban-lon-Pullover mit V-Auschnitt, leicht waschbar, nicht fil/.cnd, nur in Hellbeige lieferbar.............. Modepullover aus reiner Wolle in Beige, Grau, Griin, Stahl, mit V-Ausschnitt ............................... 80.- 120.- Gleichc Qualitiit, jcdoch in hochgcschlossener Fasson Dickgestrickte Sakkoweste aus bcster EBlinger Trocken-wolle in schonen Farben mit cingesetzten Armcln, Lederknopfe, zvvei Taschen............................ 99.- 245.- HatU 7,awi$? Hun! Ayt (ZuatiičU g,e>cLaM - foi MatmutL Uatt Glcichc Ausfiilirung, jedoch mit Raglanarmel, ohne Taschen ............................................. Lumbcrjack aus la Trockenwolle, Norvveger-Musterung, mit durchgchendem ReiBverschluB, in Blau und Petrol Erstklassige Šport- und Skipullover aus dickgcstrickter Roinwollc, in viclen verschiedenen Farben und Mustem ................................ 220.—, 180.— 220.- 198.- 170.- Kinderstrickvvaren: Rcinvvollpullover, bunt gcstreift, reizendc Fassonen 2 4 6 8 10 12 44.- 50.- 56.- 62.- 68.- 74.- Knaben-Rcimvolhvcsten, rot gemustert, mit Seitcn-spange, GrbBen 2 bis 4 88.—, GroBen 6 bis 8 . . . Pullover fiir Knaben und Miidchen, armellos, beste Qualitat, perlonvcrstarkt 8 10 12 14 18.- 20.- 22.- 24.- 95.- Karntens groBte Kaufhauser Jefzf auch Schuhe-Plastik- und Gummiwarenl Haushaltsarfikel, Spielwaren, Lederwaren Kinder-Reimvoll-Tragerhoserl mit Stulpen, rot, hcll-blau, grau, einfarbig oder gemustert, fiir 1 bis 4 Jalne Burschen-Parallelo in bester Reinwollqualitat, wasser- abstoBend .......................................... Madchen-Reimvollkleidchen, weiB, rosa, blau, rot, fiir 1 bis 4 Jahre ...................................... 95.- 120.- 78.- Strickleibchen in WeiB und Blau, armellos 29.50 Kindcrmiitzcn in reiner AVollc, rot, blau, gclb . . . Schneehauben, reine Wolle, in viclen Farben, beider-seitig zu tragen .................................. 12.- 19.50 Klcinkindcrmiitzcn und Schals, reine Wolle . . 0.90 6.- POZOR! POCENI! DOBRO! Kupujte v prvi vrsti pri tvrdkah in trgovcih, ki oglašajo v našem listu! -Velika izbira prvovrstnega kvalitetnega blaga po zelo ugodnih cenah.— Točna in solidna postrežba! Lepo blago vsake vrste za obleke in izredno ceneno damsko perilo pri L. Maurer KLAGENFURT, ALTER PLATZ 35 Otroški vozički — Moško in damsko perilo — Hubertus plašči za otroke Hans Thomasser TRGOVSKA HIŠA VILLACH, WIDMANNGASSE 32 Trgovska hiša kvalitetnega blaga LODRON Zavese, preproge, tekači, prešite odeje, žimnice, posteljno perilo, ležalni stoli, talne obloge, posteljno perje. Villach - Beljak, Lederergasse 12 DCrzmni 1 plašči, jopiči, ogrinjala in popravila | Klagenfurt, obstpiatz 1-2 Radio aparati Šivalni stroji Kolesa V VELIKI IZBIRI (Hadiokaus KERN Klagenfurt. Burggasse Ugodna plačila na obroke STROKOVNA TRGOVINA za DEŽNA OBLAČILA Ballon, Popcline, loden-plašči za moške, dame in otroke v največji izbiril Gumijasta oblačila. Vsakovrstna popravila izvršimo takoj. VAL. TARMANN KLAGENFURT, Vblkermarkter Str. 16 MOBELHAUS STADLER KLAGENFURT Theatergasse 4 das Haus dzc yute(* l/l/U&el ❖ \Jocteite.: KAUF QUT ! KAUF BILLIQ! KAUF BEI Villach, am Samonigeck cS* {\V M 1. Riesenauswahl - liber 100 Ausstattungen 2. Die besten und billigsten Mobel 3. Ratenzahlung ohne Aufschlag, ohne Zinsen 4. Zustellung frei Haus mit eigenem Spe-zialauto GROSSTE AUSWAHL IN: Polstermobeln, Teppichen, Matratzen; Vorhangstoffc zu sehr maBigen Preisen S W - NOBEL - VERKAUFSSTELLE Beratung durch eigenen Archileklen I v ... Theresienthaler-p&fnafra t/acca/au. tkanina pri RADLNAVR BELJAK - VILLACH List izhaja vsak četrtek. — Naroča se pod naslovom: „Naš tednik—Kronika”, Celovec, Viktringer Ring 26. — Naročnina mesečno 5 šil., za inozemstvo 5 dolarjev letno. Odpoved en mesec naprej. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Radiše, p. Zrelec. — Tiskarna Družbe sv. Mohorja, Celovec, Viktringer Ring 26. — Tel. štev. uredništva in uprave 43-68.