Štev. 5. V Iijabljani, 1. velikega travna 1903. Leto IV. V Rim. J n letos spet pred Veliko nočjo ln hiše se bele dvigajo zvonovi so naši odšli, kraj šumnih in hladnih rek, I odšli so tja daleč na topli jug, in ves zelen je od samih cipres tja v Rim Iz naše vasi. -peneči se morski breg. Po zraku so jasnem plavali In oleandri v nebo kip6, tja daleč, čimdalje bolj, citrona na veji gori, pol bili zvonovi veseli so in oljčin vonja tihi gaj — in žalostni bili so pol. nad vsem pomlad hiti . . . Pa žalostni kaj ne bili bi? Ah, Bog, kako je prekrasno to! Za njimi domača vas, In Rim, ta večni Rim, pred njimi svet dalek in prostran, in cerkve njegove, palače vse, in mrtev njih sladki glas . . . sedanjost, preteklost z njim! Pa kaj veseli ne bili bi? Kaj ni ves ta čudoviti svet Pred njimi svet dalek, prostran, v pravljici le zrastel kje? nad njim pa velik in solnca bogat, Kje je lepoti začetek tu, prelep, čim lepši dan. a kje so ji šele meje? . . . Zeleno polje na vse strani, A naši domači zvonovi so vse polno vasi in mest, molčali, molčali samo, med njimi širokih je nebroj in bilo tako jim čudno je, in gladkih in belih cest. tako nekako hudd . . . In hladna drevesa jih senčijo, ¦ In dvigne jih nevidna moč in rože vzpota cveto, na dalek pot nazaj, in tam se Ijudje izprehajajo, in ko so zagledali našo vas, vsi srečni, presrečni tako! vsi srečni so bili tedaj. Iz belih je domačih lin spet plaval veseli njih glas: Veseli ta glas nad našo vasjo, pod njim pa vesela vas! . E.Gangl