Spedizlone In abbonamenlo postale. — Poštnina plačana v gotovini.
VERSKI LIST ♦ 1941-XIX
ZA MLADINO
1942-XX *
NASI RAJNI PRIJATELJČKI
t BEZEK ŠTEFKA
učenka 2. razreda v Rakitni pri Borovnici.
Sporočave vam, da se je v našo lepo vasico oglasila smrt. Odvedla nam je drago součenko Štefko. Bolezen jo je zelo mučila, že več tednov. — Štefka je bila v Marijinem vrtcu; komaj jo vstopila vanj, že jo' je ljubi Bog poklical k Sebi med druge srečne rajne prijateljčke. Pokopali smo jo na pustni torek 17. februarja t‘M2. Ločili smo se od njenega groba z žalostnimi srci.
Počivaj mirno Štefka ti,
morda kmalu izmed nas kdo k tebi poleti;
in tam spet srečni bomo vsi,
čeprav se nam sedaj oko rosi!
Součenki: Likovič Anica in Ž o t Ivica.
SS POŠTA MALEGA JEZUSA =
Dolenja vas pri Ribnici.
Pobožnosti prvih petkov se pri nas lepo udeležujemo. Vsi otroci vseh razredov (razen prvega) opravimo vsak mesec sv. spoved in prejemamo sv. obhajilo. Tako prinašamo tudi mi svoj del zadoščevanja presv. Srcu Jezusovemu pri tako lepi pobožnosti. Upamo, da dobri Bog, ki posebno otroke ljubi, prizanese našemu težko preizkušenemu narodu in nam skoraj usliši naše prošnje. Gotovo je tega tudi Marija vesela, saj smo vsi njeni otroci. Zbiramo se radi poti njenim mogočnim materinskim varstvom v Marijinem vrtcu.
P a h u 1 j e Janez, učenec IV. razreda.
St. Rupert na Dolenjskem.
Dragi Lučkarji in Lučkarice!
Prvič se danes oglašam v našem lističu »Lučki«, katera mi zelo ugaja. Prav z zanimanjem jo čitam in tudi Jezusove dneve spolnjujem. Hoclim v peti razred osnovne šole, v katerem nas je precejšnje število naročnikov »Lučke«. Radi prepevamo in še rajši se zatekamo v nušot lepo farno cerkev in vneto molimo za mir. Vsak prvi petek v mesecu pa pristopimo k obhajilni mizi in v svoja drobna srčeca prejmemo našega dobrega Zveličarja.
Vas vse prav lepo pozdravlja iz šentruperske doline Jaki Zofka, učenka 5. razreda.
LETO Vil.	Mm]	1942-XX	ŠTEV.	8
Pivck Janez:
Sveti Duh — naš Toiažnik
Čudovito je moralo biti onegu dne v Jeruzalemu, ko je Jezus poslal sv. Duha nad apostole. Vse mesto je bilo pokoncu. Množice mož, ki so prišle od daleč k judovskemu prazniku v Jeruzalem, so se valile na mogočen tempeljski trg. Kaj je bilo tam, kaj so tam našli? Nekaj preprostih mož, ki so pridigali. In najčudovitejše pri vsem tem je bilo pač to, da so ljudje različnih narodov in jezikov poslušali in 'razumeli govore apostolov vsak v svojem jez.iku. Zlasti apostol Peter je govoril tako silno, tako navdušeno in prepričevalno, da je takoj okrog 5000 mož prosilo Petra, naj jih krsti.
Ali so bili to še tisti boječi apostoli, ki so zbežali takoj, ko so Judje Jezusa prijeli? Ali so to še tisti preprosti, ne-učeni možje, katerim je Odrešenik s tako težavo razlagal nauke kraljestva božjega na zemlji?
O	ne, apostoli so postali sedaj, ko so prejeli sv. Duha, povsem drugačni. Bili so neustrašeni, polni gorečnosti, da bi svojemu Učeniku pridobili čim več vernikov, in bili so pripravljeni vsak trenutek za Jezusov nauk darovati tudi svoje življenje. To je bila čudežna moč sv. Duha, ki je prišel na apostole. Razsvetlil jim je razum, da jim je bilo v glavi takoj vse jasno, kar jih je Jezus skozi tri leta učil. Napolnil pa jih je tudi z brezmejno ljubeznijo do Boga, da se poslej niso več bali nobene žrtve in so v mukah darovali svoje življenje za Jezusa.
Otroci, tudi vi ste že prejeli sv. Duha. V zakramentu krsta vam je izbrisal izvirni greh in vas sprejel med ljubljene otroke? božje. V zakramentu birme vas je ali pa vas še bo potrdil v vojščake Kristusove. Moč vam bo dal, 'da boste mogli junaško premagovati skušnjave, ki jih človeku pošilja hudobni duh, m da se boste mogli čvrsto upreti vsakemu sovražniku našega Zveličarja, ki vas bo nagovarjal li grehu in na ta način hotel odtrgati od Jezusa.
Sv. Duh je Duh ljubezni božje. Kjer vlada on, tam vlada tildi prava krščanska ljubezen do bližnjega. Ljubezen sv. Duha gradi zavode za sirote, za l>olne in onemogle in kliče blaga srca k njihovim prijateljem. V tej ljubezni sv. Duha bolniki vdano prenašajo svoje trpljenje, sirote svojo grenko usodo in ta ljubezen tolaži revnega kristjanu tudi ob grobu svojih dragih rajnih.
Otroci, sv. Duh je vaš neizmerni Dobrotnik. On vam |K)inaga pri učenju, pomaga pri izpraševamju vesti, vam daje moč, da morete vztrajati v dobrih sklepih in vas opozarja nu nevarnosti, ki pretc vašemu zveličanju. Bodite mu zaradi tega prav iz srca hvaležni. Poslušajte radi njegove opomine, sledite njegovim navdihom in priporočajte se mu sleherni dan.
Oklenite se Marije!
Le bodite vsi veseli, . moji otročički, kakor nu cvetočih grmih drobni ptički.
Kaj bi čmerno se držali — le zakaj?
Ko povsod mladost sc smeje iu jc maj.
Kakor jagenjčki na troti poskakujte,
sonca iti pomladi zlate se rad lijte.
Otročički, le veseli mi bodite,
toda eno med veseljem ne zabite:
Oklenite se Marije z dušo celo,
<la vam bo življenje mlado v raj hitelo.
A. G.
Zgodbe naše ljube Matere!
8. Marija daruje Jezusa.
O	mladostnih letih Jezusovega življenja ne vemo veliko, toliko lepše pa nam sv. pismo govori o Jezusovem detinstvu, kjer vedno slišimo tudi o Muriji. Tak važen dogodek je tudi na dan, ko je Jezus izpolnil štirideseti dan svojega življenja. Tedaj sta Marija in Jožef nesla iDete v tempelj, Jezusa sta kot prvorojenca Bogu darovala, Marija pa je prejela blagoslov mater, ki so mu rekli očiščevanje. Marije judovska postava ni vezala, saj ni imela izvirnega greha; ker pa je bila ponižna in je hotela dati drugim lep zgled, ni marala delati izjeme, ampak je za Jezusa in zase izpolnila postavo.
Bog pa je njeno lepo ravnanje poplačal s tem, da ji je razodel bodočnost Jezusovo in njeno, pa tudi drugim
l	judem jjokazal, kaj je Jezus in kaj Marija.
Živel je namreč v Jeruzalemu starček Simeon, pravičen in bogaboječ mož, ki je mnogo molil, nuj bi Bog že skoraj poslal Odrešenika. In Sveti Duh 11111 je obljubil, da bo še z lastnimi očmi smel gledati Mesija. Ko tako nekega dne pride v tempelj, vidi po stopnicah stopati preprostega rokodelca, poleg njega pa lepo ženo z detetom v naročju: bila sta Jožef in Marija z Jezusom. Molče sta nesla Jezusa darovat. Nek notranji glas pu opozori Simeona: »Glej, ta je tisti, ki ga iščeš!« Starček vzame Jezusa v naročje, ga pritisne na srce in pravi: »Zdaj, o moj Bog, rad umrjem, kajti videl sem Zveličarja, ki si ga pripravil vsem ljudem.« A že se sveti mož obrne k Mariji, ker v duhu vidi. koliko bo
morala kot Mati bolečin prestati, in ji pravi: »Glej, to dete ho mnogim v vstajenje, mnogim pa v padec; znamenje bo, ki mu bodo nasprotovali, pa tudi tvojo dušo bo presunil moč bolečin.<
Seveda je Murija že večkrait premišljevala, da bo njeno življenje težko in polno trpljenja, saj ji bodo Sina nekoč umorili. Zdaj pa ji še ta sveti mož posebej razodeva, da bo res tako. A ni se bala trpljenja, saj bo potom toliko bolj podobna svojemu Sinu in bo toliko bolj sodelovala pri rešen ju vseh ljudi.
Gotovo je že ta dan presunila njeno dušo Simeonova napoved, da bo Jezus znamenje, ki mu bodo ljudje nasprotovali. Že skoraj dva tisoč let mu nasprotujejo, ker jih hujska satan, božji sovražnik. Mimo Jezusa ne moreš, ampak moraš biti z njim; če nisi z njim, si že s tem zoper njega in tedaj ti bo v padec.
Živela pa je v templju tudi stara žena, ki je tam pomagala, noč in dan molila in sc postila, ter tako pričakovala Odrešenika. Zdaj pa ga je smela tudi ona z lastnimi očmi videti. Kakor take ženice rade .povedo kako novico, je vsem naokoli hitela praviti, kaj in koga je videla. Ni delala tega iz klepetavosti, ampak zato, da bi čim več ljudi izvedelo veselo vest, da je Odrešenik že na svetu.
Potem pa je Marija darovala Jezusa, to se pravi: predstavila ga je Bogu in potem odkupila. Prvorojenci bi namreč morali ostati v templju iu tam pomagati pri božji službi. Ko so bili pozneje za ta namen določeni samo prvorojenci iz Levijevega rodu, so pa druge prvorojence Bogu predstavili, zanje templju podarili pet srebrnih novcev in sinove nosili nazaj domov. — O, Marija pa jc dobro vedela, da Jezus svoje darovanje dovoljuje samo drugim v vzgled, njega odkupiti pa ni mogoče. Nikoli ne bo Jezus za vse življenje njen, kakor so druge matere lahko upale, ko so takole svoje sinove odkupovale. Jezus je že določen za krvavo žrtev, ki bo umorjena za odrešenje vseh ljudi. Joj, kakšno smrtno muko jc ob tej misli prestajalo njeno ljubeče materinsko srce!
Mariji pa je duhovnik dal blagoslov mater. Očiščevanje se je imenoval zato, ker je mati šele po tem blagoslovu spet smela prihajati v tempelj k božji službi, prej pa je štirideset dni po rojstvu dečka morala ostajati doma. Marija pa je bila polna milosti, najčistejša, zato tega blago-
slova ni potrebovala. Ker pa se njen Sin uklanja judovski postavi, zakaj se ne bi še ona!' Hoče mu biti podobna. Zato je pokleknila, podarila dve grlici in sprejela blagoslov.
Ali znamo mi, ki smo vendar vsi grešniki, tako ceniti blagoslove, ki jih je postavila Cerkev božjega Sina? Ali smo tudi mi tako pokorni božjim in cerkvenim zapovedim, kakor je bila naša ljuba Mati Marija pokorna judovskim?
Lenkino maščevanje
24.	Lenka ni mogla stopiti na noge. Sedela je na dolgem stolu in se igrala.
Nenadoma jo stopil k njej Janez in ji izročil krasen šopek cvetlic 111 ji je rekel:	»Lenka,	maščevala	si
se nad menoj tako, da si spreobrnila moje srce.«
25.	Naslednje jutro je Janez klečal pred spovednikom in se skesano obtožil greha zavisti in vseli drugih iz njega izvirajočih grehov. Po spovedi je bil ves blažen, saj je bilo njegovo srce zopet čisto.
K. S. Antič	Čajanka
Prišel je 19. julij, Zofkin rojstni dam: spolnila je štiri leta. Za ta dan ji je mama vsako leto pripravila lepo darilo, nikoli pa ni naprej povedala, kaj ji bo dala. Zofka je vstala še bolj zgodaj ko po navadi. Pri oblačenju se ji je strašno mudilo, samo da bi prej pozdravila mamo.
»brž. brž, Ančka!« Tako se je imenovala služkinja.
»Počakaj vendar, da te počešem! Ali boš takole skuštrana tekla k mami? Bodi no pri miru in nikar se neprestano ne obračaj!«
»Ajs, ajs, kako: me cukaš!«
»Seveda, ko si pa tako nemirna. 2e spet! Kako pa naj uganem, na katero stran boš spet zasukala glavo?«
Nazadnje je Zofka le bila oblečena, umita in počesana. Stekla je k mami.
»O, kako si pa danes zgodnja, Zofka!« sc je nasmehnil.) mama. »Vidim, da nisi pozabila na svoja štiri leta in na moj dar. Na, tu imaš knjigo, da se boš z njo zabavala!«
Zofka je bila v zadregi, ko se je zalivaljevala. Mislila si je namreč: »Čemu neki mi bo knjiga? Saj še ne znam brati.«
Mama jo je gledala in se smehljala.
»Zdi se 1111, da se mojega darila nič posebno ne veseliš. Pa vendar je zelo lepo. Na rdečih platnicah stoji napis: Umetnost. Prepričana sem, da boš z njo imela več veselja, kakor si misliš.«
»Ne vem, mama.«
»Kar odpri jo, pa boš videla.«
Zofka je hotela knjigo odpreti, pa ui šlo.	Pa tudi čuden
ropot je slišala iz knjige, ko jo je obračala. Začudeno je pogledala mamo.
Mama pa se je smejala in rekla:
»To je knjiga prav posebne vrste. Ne odpira se sama, ampak le tedaj, če pritisneš na gumb v	obrezi.«
Pritisnila je na gumb in platnica se	je	odprla.	A	kaj
je Zofka zaglediala? Barvice, čopiče, lončke in dvanajst zvežčkov slik, ki jih je bilo treba še pobarvati.
O, mamica, kako ste dobri! Joj, kako sem vesela, kako sein vesela!«
»Najprej si bila precej razočarana, ko si mislila, da ti dajem zaresno knjigo. A za tvoj god te vendar ne bom za nos vlekla. Ta lepa škatla pa ti bo pripravila- mnogo veselja. Lahko boš slikala, pomagat ti bo prišel tudi Pavle, pa Milka in Magda, ki sem jih povabila na tvoje godovanje. Ob dveh bodo tu. Teta pride šele ob treh, a darilo zate je poslala že zjutraj. Glej, tale čajni pribor ti je poslala.«
Zofka je vsa srečna dobila poduos s šestimi skodelicami, čajno ročko, sladkornico in pozlačen lonček za smetano. Takoj je mamo prosila, da bi smela svojim mladim prijateljem skuhati čaja.
»Ne, Zofka, tega pa ne. S smetano bi se umazala, s čajem pa opekla. Pripravi čaj samo v mislih in boste pili umišljeni čaj.«
Zofka ni odlgovorila, mislila si je svoje.
»Čemu mi bo čajni pribor,« si je rekla, »če pa je prazen? Prijatelji bi se mi smejali. Moram si kaj izmisliti, da posode napolnim. Kar služkinjo grem prosit, mi bo že kaj dala.«
Vprašala je mamo, če sme svoje darove pokazati služkinji. In že je odnesla škatlo in čajni pribor.
»Glej, Ančka, kakšne lepe stvari stil mi podarili mama in teta.«	(Dalje prihodnjič.)
HO
Zgodba o ministrantu Tončku
O,	Tonček I>i dal vse kokoši, da l>i mu zdajle zaigral na vijo-lino. Tako lepo, tiho in nežno, kot je igral črni ciganček, ki ni bil dosti večji od 'lončka. Pa so cigani ukradli tudi dva komata pri županu in konja pri Janezovih.
Janez je šel po orožnike — in je dobil nazaj konja. Orožniki so peljali skozi vas nekaj vklenjenih ciganov. Tistega malega cigančka ni bilo med njimi. l’a je tudi tisti bodil je v temi okrog hlevov in škilil za kokošmi, so pravili. Saj odrasli cigani ne bi mogli povsod splezati, dasi so spretni in gibčni kakor martinčki o svetem Jakobu.
Čudno je, kako more človek tako lepo igrati na vijolino in zraven biti zloben in od vseh sovražen tat?! /daleč se je začula tiha godba, Tonček je poslušal in poslušal. Ubrano je pelo, jokalo in vzdihovalo kot stara hruška »všeničnica« preti lii.šo, kadar šumi skoz veje večerni veter. Vriskalo je kot
l	onček, ko je po dolgem iskanju iztaknil kozo za grmovjem.
IMakalo je in pelo, kot glas zvonu, kadar pokopavajo mrliča, zazibalo ga je v spanje, kot materina roka v davnih, komaj še slutenih, zlatih in lepih detinskih letih. Tonček je zaspal. Ko se je prebudil, je razmišljal, kako da se je tako zgodaj prebudil, ko je še čisto tema. Mrak je risal črne sence po stenah in stropih in Tonček se ni mogel spomniti, kaj je prav za prav z njim. Mar se je ustavila ura? Ne! Veliki kazalec se je leno pomikal naprej. Tonček se je zazrl vanj in stemnilo se 11111 je pred očmi.
Torej je zdaj večer in bo kmalu prišla mati Jera domov. Ah, Tonček je bil bolan, da: napenjal je spomin: kdaj je zbolel? Ni se mogel spomniti in je računal, ali je že ponedeljek ali že sobota. Potegnil je z roko čez čelo; spreletel ga je zoprn občutek, tako je bilo hladno in mokro. Napravil je nekaj korakov po izbi, pa je omahnil na ležišče. Za nekaj hipov je zaprl oči. Čutil je veliko olajšanje. Kakor da sc je nekaj odločilo od njega. Težak oklep, ki mu je ležal na prsih kot mora, je odpadel.
Pod oknom so se začuli koraki. Nato so zaškripala vežna vrata. Mati Jera je potiho prišla v izbo in prižgala luč. »Ali spiš, Tonček?« Tonček ni spal, pa se vendar ni oglasil. Stopila je k njemu in ga pokrižala. Tedaj se je nasmehnil: »Saj ne spim.« »Ti porednež ti! Zdaj boš pa kmalu zdrav, ko ti že stare muhe rojijo po glavi.« »Saj mi nič ni, samo tako lahek sem, kot bi bil iz gumija.« »Seveda, ko si lačen. Saj nisi ves
čas	skoraj	nič	jedel.	Seni že mislila, da te	ho vzelo. Nič nisi
vedel,	kje	si.«	»Kateri	dan pa je danes, mati?« »Ponedeljek.
No vidiš, da si bil res že čisto na onem svetu. "Ves dan me je skrbelo /ate. Prejle	po šoli je prišel
Jožko k tebi, pa	je rekel, da spiš.
Kar oddahnila sem se.« »Oh, mati, saj ne bi bilo škode, če se ne bi več prebudil!« »Kaj pa še! Kdo bi pa potem meni nagajal, če tebe ne bi bilo!« »Ne, to že! Ampak mene ne bi nihče pogrešal kot tistega — berača.« »Bodi no že tiho od tistega berača; naj počiva v miru! Meni se zdi, da si še največ zaradi njega zbolel. Jožko je pravil, da si šel po gospoda v farovž in da si šel kar čez Podvrh; pa ni dobro preveč razgreti sc, če si prav drugače trden ko dren. Pa preveč si k srcu ženeš. Kaj je tebi zanj? lles je dosti trpel, revež — Bog, da se je enkrat rešil. Saj zdaj ie ravno tako bogat kot vsak, kadar umre. Da ni bil previden, je bila že božja volja. Kaj hočemo! Ti si bil pa tako čuden teh nekaj dni. Samo spal bi. Veš, to je od tistega tvojega tuhtanja in nepotrebnih skrbi. Glej, mlad si, morda te še sreča čaka; če ne si pa tudi ni treba greniti vsaj teh mladih let, ki jih da Bog vsakemu človeku zato, da ima v poznejših, bridkih letili lep spomin nanje. Kur korajžen bodi, saj je svet velik, ti si pa majhen, boš že bil kje! Kar naprej klepečem, čakaj, ti bom šla malo lipovega čaja skuhat, da se malo pokrepčaš, da spet prideš sam k 9ebi.« Mati Jera je res šla v kuhinjo; Tonček pa ni čakal čaja. Zaspal je in zasanjal tako lepo, da se je smehljal in se je še materi Jeri dobro zdelo, češ: pa bo le še ostal, revček; saj bi mi bilo vendarle dolgčas, če bi ga vzelo. Res mi je kakšno zagodel in mi jo bo še, pa naj bo v božjem imenu!
Tonček je hodil v sanjah po visoki planini. Velika čreda ovac se je pasla okrog njega. Majhna ovca s srebrno dlako je hitela čez potoček, ki se je boječe smukal čez sivo skalovje. Ko je prišla v sredo plitve struge, je naenkrat voda narasla in ovčka je žalostno zableketala. Tonček je skočil za njo v vodo. Do pasu je brodil in še je rast la voda. Komaj je zgrabil ovčko, je voda hipoma upadla. In čudno — Tonček ni bil vriskal iz vsega grla, in še in še. Iz gozda je stopil mlad mož, gospodar velike črede. Šel je čez potoček k Tončku in ga potrepljal po rami. »Vesel bodi, fant, pa vriskaj in poj, dokler si mlad. Pogumen si. Ničesar se ne boj nikoli! Če se ne ustrašiš težav, ti vse splahni kot voda, in kar se ti zazdeva naporno in nemogoče, se razblini v nič. Tebi sije sonce, tebi ptice pojo, vse veselje in vsa krasota je ustvarjena zate. Samo enkrat si mlad in srečen. Ohrani si to srečo, v srce jo zapri, da ti bo razveseljevala vsa leta življenja. Mlad si. Ostani mlad! Pa vriskaj in poj — pastirček Tonček!«
K\												
O K\												
Cv CM												
00 CM												
h** CM												
O CM												
ITN CM												
CM												
CM												
CM CM												
CM												
O CM												
ON												
00												
N ■»H												
O												
in ■—H												
'•f												
K\												
CM												
												
o -H												
ON												
00												
N												
NO												
												
'»f												
												
CM												
-												
	cd ^ ► ^3 4) «1 M O ag o ” s-| a; P on ca Ih	i sem bil(a) pri maši?	jd 'a M V) 'Jo O S« 8 3	*C a »—s 3,^. 72 2 •*—» s .3 u3 "o	I- oi "* ”aj 5« H ► O sl a-r sž	ed >o s cd fl €> K a*s S ”3 KO	TJ 0) M a jt o a a^ s ° cn	O a 3 »—< O S a v "cv.	sem komu nare-(a) veselje?	•c. Us to o X3 3 a 0) 03	i sem se za Jezusa lem premagal(a)?	•C. 2$ —i •<-* •rH O O a a a S V p * s
	3	< i			— o < a	3S		'T "O <u •>—*	,,H <! TJ	5	*< ►	*v < ►
		CM		■*	w\	o	N	00	O'	o	■»H	CM
U?G?A?N?K?E
1	2	3	4	1	2	3	4
Vodor. in navp.: 1 vodna Vodor. in navp.: 1 učenik žival, 2 reka, 3 žensko ime, pri Izraelcih, 2 izraelski kralj, 4 ogrsko mesto.	3 italijansko mesto, 4 konec.
IZPREMINJEVALNICA.
V besedah: bob, Una, dir, kos, Eva, čas, sva, mož, sla,
Par — izpremeni prvo črko tako, da dobiš nove besede, rve črke novih besed ti povedo imena lepe in znane molitve.
IZPREMINJEVALNICA.
Imaš osem besed: pega, svet, obed, urad, brod, Krek, obet, Aden. — V teh osmih besedah izpremeni v prvi in zadnji besedi prvo črko, v drugi in v predzadnji, besedi drugo, v tretji in šesti besedi tretjo, v četrti in peti besedi pa zadnjo črko, pa boš dobil nove besede. Teh novih osem črk v besedah ti pove znano in lepo ljudsko pobožnost.
REŠITEV UGANK V »LUČKI« ŠT. 6.
1. 10 38 24 28 30 36	18	16
20	14	32	34
40	12	26	22
2. Vodoravno:	Astrid,	faraon.
Navpično: Sava, Inko.
3. Vodoravno in navpično: Radio, Drava, otava.
4. Vodoravno in navpično; Evropa, vladar, ra, od, palača, Ararat, la, ar.
5. V o d o r a v n o in navpično: Ana, Nil, ali.
6. U r e d n i k Lučke.
Vse uganke so pravilno rešile in dobe nagrado:
Lavrič Sanda, učenka V. razreda iz Nove vasi; Čampa Jožica, učenka II. višje ljud. šole, Nemška vas, n. Nova vas pri Rakeku; Mišič M a 1 č i, učenka III. razr. ljud. šole, Nova vas pri Rakeku.
>Lučko< izdaja in tiska Ljudska tiskarna v Ljubljani (predstavnik Jože Kramarič). — Stane za vse leto 5 lir. Urednik : Gen. lektor P. Krizostom Sekovanič O. F. M., Ljubljana, Marijin trg 4. — Uprava: Ljubljana, Kopitarjeva 2. H. Ničman. — Izhaja mesečno.