Domovina.
Iz hrvaščine prevedla Antonija Fuxova.
fimska noč leže v dolino, majhne sveče brle po vsi vasi, snežec pada; rad bi odel vsako golo steblo z belo haljo. Kraj  vasi stoji stara hiša;  videti  je kakor zapuščen grob. A da vidiš,   kako često  vara oko,  poglej  skozi okence. Sredi mize dogoreva   sveča,  zraven nje so sklede,  krožniki in druga posoda. Mati peva hčcrki v zibelki: nLepa naša domovina. .." A sinko drži na kolenu dragega očeta knjigo polno slik in bajk 1        '     in verno sluša milo pesem, ki jo mati peva njegovi sestrici. In deček zašepeče: ,,Reci mi, oče, kaj je domovina?"
Oče pogladi otroka pa mu odgovarja: ,,Dokler si bil majhen kot sestra, ti je bila domovina mehka, topla zibelka, mati, jaz in ta bela izbica. Zibelka te je zibala v spanje, mati te je dojila, a jaz sem se po mučnem dnevnem delu igral s teboj tebi priljubljene igre. Malo za tem se je razširila tvoja domovina preko dvorišča, vrta, naše njive do tja, kjer stoje sive vrbe in kjer šumi gorki potok. V svoji domovini si gledal tudi hlev in kravico, ki nas hrani z mlekom, kokoške, ki nam nesejo jajca, zvestega Kodra, ki nam čuva hišo.                                                                    .              . .
-¦«    91    <*-
Ko pa začneš hoditi v šolo, se razširi dotnovina po dolini. Obsegala bo vso vas, v nji dobre in delavne ljudi. še več: oni hribje in gozdi, kjer zore poleti jagode, one bele steze, ravne ceste, kamor te bo oče vodil ob nedeljah — vse ti bo domovina. Toda tvoja duša dobro sluti, da se ta pota razprostirajo še dalje. Drže preko polja, rek, gora, celo do morja. Povsod se nahajajo vasi, beli gradovi, povsod vlada bistri um in žive dobri ljudje, ki jim isti jezik sladi življenje, isto srce greje prsi.
Daleč, daleč, sinko moj, se širi ta naša lepa domovina; njeno ime je dišeča roža, njena slava večnojasna zvezda. 0 tej slavi ti bodo pripovedo-vale knjige, ki se boš učil iz njih v nadaljnih šolah. Pri tem te bo večkrat skrbelo, kako bi vse prav ukrenil. Tvoje misli se bodo uglabljale v davne čase. Iz njih ti bo zvenelo kakor žvenket mečev junaških pradedov. Tedaj doznaš, kako je tekla njihova kri in kako so svojo usodo ovekovečili v pes-mih. Doznaš, kako moč so dale te pesmi narodu. Navduševale so ga, rešile mu vero in svobodo. Samo tega ne spoznaš, jeli bila jačja moč uma ali meča. Zakaj naši pradedi so časih sredi hudega boja prijeli za pero in z njim izražali svoja čuvstva, svoje smele misli, ustvarjali ona sijajna dela, ki ?e jim še sedaj čudi svet. — Tako so nam naši predniki pridobili slavo in s slavo to drago zemljo, pa so potem uklonili trudno glavo in legli v grob. A iz groba nam prihaja njihov glas: naj nam bo v mislih vselej domovina! Morda že stojim tudi jaz, dragi sinko, ob grobu. In zato bi moja duša rada vedela, hočeš li hoditi po stezi naših pradedov?
Sinko položi roko na srce, od otožnih misli mu gori lice, toda vendar govori s krepkim glasom: ..Hočem, hočem, oče! Delati hočem podnevi, učiti se v pozno noč, junak hočem biti z mečem ali s peresom."
Debela solza kane srečnemu očetu iz oči — znamenje nemega blago-slova. Vroče poljubi otroka in ga potem spravi k počitku.