LJUDJE OB  TERU
Pavle  Merku
OTROCI NE BOJO VEČ  JEDLI BURJE
Cvetna nedelja v Terski dolini. Cerkev tou Barde (Lusevera) je polna starcev in stark v črnini. Mladih ljudi skoraj ni med njimi. V prvih vrstah nekaj otrok. Malo jih je, zelo malo za tako veliko vas.
Stare ljudi pobaram, ali bi mi pripovedovali domače pravice; v njihovem pripovedovanju se tragično ponavlja refren: te še malo kanaj, je še malo otrok, te jih bo na trope okou te kiš, bilo jih je na gruče okoli hiš, alore te bo masa njeh tou kisi, tedaj je bilo polno ljudi v hiši, le bo kuj mularija, kuj se derli te cou od delecan je, bila je sama otro-čad, drli so se samo in si jih cul od daleč. Zdaj so terske vasi tihe, otroškega vriskanja je v njih malo. Navade se zgubljajo, le skozi pripovedovanje starcev zaživijo vasi, ki jim je emigracija danes izpraznila hiše.
*    *    *
Tou Barde znajo pripovedovati domače koledniško voščilo:
Koledo, novo lieto,
Buh nan dejte no dobro lieto.
Domačinka mi je opisala, ko nu hodejo kanae, kako hodijo otroci od hiše do hiše s tem voščilom. Ljudje so oprezovali, ali bo stopil v hišo prej deček ali deklica; od tega je bilo odvisno, ali bo imela krava telička ali telico:
—  Če o pride dan senatič, o je bokinič, če na e ščerateca, to je na bokineca. Na trva nona tuo viš vorila, Mia, e miela, na miela simpre dicar, ke na pride na hčerateca, zake na miete nu bokinu. Ke na miela storte krava. —'
Stara Dzefatija (81 let), tudi tou Barde, je pristavila, s čim so obdarovali kolednike:
—  Alore to in dau le kuline, le burjo, le karamelo, le palanko, H liešnik, tu ke te bo; tu bo kunsuet, ke mularija, sousi škuolarji, te jih bo na trope okou te kiš, sou vizitali souse kise. Inje te se boe zubilo, te še malo kanaj. M a dan bot te bo: Koledo, novo lieto, Buh nan dejte no doro lieto. Te dan na novo lieto, parvi dan, zutra. —2
2e čez nekaj dni so bili terski otroci spet živahni in glasni, ko so na večer pred tremi kralji prižigali po vsej dolini kresove: Dzefatija pripoveduje:
1  Ce pride deček, je teliček, če je deklica, je telica. Tvoja babica je tole pravila, Mija, je imela (navado) vedno praviti, da naj vstopi deklica, zato da bo imela telico, ko je imela krava storiti.
2  Tedaj so jim dajali orehe, kostanj, karamele, drobiž, lešnike, karkoli je bilo; bila je navada, da so otročad, vsi šolarji — in jih je bilo na gruče okoli hiš — obiskovali vse hiše. Zdaj se je to bolj zgubilo, je le malo otrok. Toda nekoč je bilo: Koledo, novo leto, Bog nam dajte dobro leto. Na novega leta dan, prvi dan, zjutraj.
890
—  Na Pirnahte sou mieli on je tou kampanjah, takole sousje so spravili tačezdan tarne, frate, te palambarje, širče, zat sou narejali ne onje, te viliezu, te videu; usaki pais o mieu kavea kaj onje. Sou mieli več jih. Tej par ažempli tiežie tli sou naredili, tle doule tiežie če stran sou naredili dan drue, ta dole zdole te trenči, sou bi u usacin krajan onje na douzin. E zat te merkau nje, ki o je nejboe kopan ke durou onj segond ke mieu za žgati. Močno, zak e ti ke mou od der, te bo več, te ko mou kuj širče anu tarne, te subit sflamanielo anu te umarlo. Ma sou mieli te onje, pouno, pouno. —
—  Sou čantdli kej? —
—  Ne, ne, te bo kuj mularija, kuj se derli te čou od delečan je. Te bo souse zunah. E judje ti velici nje su viliezli merkat. Ja, Ja, te se derlo, uriskalo. —3
*    *    *
Sredi spominov na otroke, ki so nedavno tega razgibovali življenje terskih vasi, živi tou Podbarde (Cesariis) upokojena učiteljica, ki je prišla sem v prvo službo leta 1916 iz Lombardije in je po naključju v tej vasi sklenila 1. 1948 svoje učiteljevanje. Stara gospa me je sprejela nadvse prijazno in mi takoj jela pripovedovati o šolskih otrocih. Na vseh stenah v njenem stanovanju visijo slike otroških obrazov, ki jih je narisala sama. Začuda mladostno razpoloženje je dihati v njeni hiši.
Gospa mi pokaže spomine: fotografijo iz prvega leta njenega službovanja, mnogo drugih fotografij in zapisov. Na fotografiji iz zadnjega leta njene službe tou Podbarde preštejem 51 otrok.
—  Sa quanti bambini conta oggi la scuola di Cesariis? — Roko razpre,  gubice  na  prijaznem   obrazu   se  ji   zresnijo,  sproži   tri   prste:
—  Tre! —
Pred mano je zdaj monografija, ki jo je gospa napisala pred šestimi leti. Na platnicah berem:
ALESSANDRA MOLARO FERRARI
LALTA VALLE DEL TORRE/COMUNE DI LUSEVERA
(MONOGRAFIA)
1962
Listam tipkane strani, berem to in ono, pregledujem številne fotografije in risbe. Etnografski del te monografije se mi zdi bogat in pomemben. Ustavim se pri str. 79. Gospa, ki ne razume dobro domačega narečja, dasi se je poročila z domačinom, je z ljubeznijo zapisala tekst treh domačih pesmi, ki so jih radi peli njeni šolski otroci. Takoj mi dovoli, da si jih prepišem.
3 — Na tri kralje so imeli kresove na poljih, takole so podnevi spravili trnje, dračje, trske, ličje, nato so naredili ognje ter so (ljudje) prihajali ven in gledali; vsaka vas je imela kaj vem jaz koliko kresov. Imeli so jih več. Na primer so jih naredili tile tle, tam dol so tistile tam naredili drugi (ogenj), tam spodaj dol tretji, bili so v vsakem kraju kresovi po dolgem. Potem so gledali tistega, ki je bil najbolj sposoben, da je ogenj trajal (in to) po tem, kar je imel za žgati. Močno, zakaj ta, ki je imel (ogenj) od drv, in teh je bilo več;
891
Prva pesem je spremljala otroško rajanje. Deklice so se zbrale v dva koncentrična kroga in se držale za roko. Notranji krog je pel vprašanja, zunanji — večji — odgovore. Pesem in italijanski prevod sem prepisal zvesto po učiteljičini monografiji:
Tuza, maliiza, can se ba sla?
Na biela planina!
Cuo se dielala?
Pasla ousize, mousla cosize.
Cuo sun te dale? Nit bucezu mastize. Ciio cez mastize. u  masate cola.
Cuo cez cola?
Onite peicize.
Ciio cez peicize?
Storte ne circuiza.
Cuo cez circuiza?
Loste Jesus nu Sante Marie
nuotre!*
—  Gattina, gattuzza dove sei stata?
—  In una bianca prateria.
—  Cosa hai lavorato?
—  Ho pascolato le pecore, munto le capre.
—  Cosa ti hanno dato?
—  Un pochettino di burro.
—  Cosa vnoi farne del burro?
—  Devo ungere le ruote (della cariola).
—  Cosa vuoi farne delle ruote?
—  Transportar sassolini.
—  Cosa vuoi farne dei sassolini?
—  Fabbricare una cbiesetta.
—   Cosa vuoi farne della cbiesetta?
—  Metterci dentro Gesu e Maria Santa.
Pesem je znana: dve različici — iz Zaoarha in Njivice — sta objavila Gianfranco d\\ronco in Milko Matičetov.5 A različica iz Podbrda je popolnejša, lepša.
kdor je imel samo ličje in trnje, (temu) se je (ogenj) takoj razplamtel in umrl. Toda so imeli kresove, polno, polno. —
—  Ali so (pri kresovih) kaj peli? —
—  Ne, ne, bila je sama otročad, so se samo drli in si jih čul od daleč. Vse je bilo zunaj. In odrasli so jih prišli gledat ven (iz hiš). Ja, ja, in se je drlo, vriskalo. —
4 Dodajamo fonetično transkripcijo, da jo bo lažje brati, in knjižni prevod:
Tuca. maliica, kan si ba šla?
Na biela planina.
Kiio si dielala?
Pasla oučice, mouzla kožice.
Kiio su te dale?
Nu bučecu mastice.
Kilo češ z mastice?
Umazati kola.
Kuo češ s kola?
Onite pejčice.
Kiio češ s pejčice?
Storte na cirkuica.
Kiio češ s cirkuica?
Lošte Jezus nu Sante Marie
nuotre.
—  Tuca, maluca, kam si bila šla?
—  Na belo planino.
—  Kaj si delala?
—  Pasla ovčice, molzla kožice.
—  Kaj so ti dale?
—  Malček masla.
—  Kaj boš z maslom?
—  Mazati kolesa.
—  Kaj boš s kolesi?
—  Voziti kamenčke.
—  Kaj boš s kamenčki?
—  Zidati cerkvico.
—  Kaj boš s cerkvico?
—  Spravite noter Jezusa in sveto Marijo.
5 Gianfranco D'Aronco-Milko Matičetov: »Folklorna anketa v Furlaniji 1946, Odgovori slovenskih šolarjev«, v Slovenskem etnografu III—IV. Ljubljana. 1951, str. 306.
892
Druga pesem, ki sem jo prepisal iz monografije gospe Molaro, je bila menda doslej neznana. Gre za uspavanko, ki jo spet podajam po izvirniku, v opombah v transkripciji in prevodu.
Buna Besche, pride de, sapre oce a moi senec, Mate Marie, po malo, po malo, deimu pouno, pouno, počilo?
Dio vieni qua,
chiudi gli occhi al mio figlioletto, Madre Maria piano, piano, dagli molto molto riposo (sonno).
Tretja pesem je spet znana. V omenjeni >Folklorni anketi v Furla-niji« sta na str. 311 in 312 dve različici iz Tera in Njivice in zapis iz Pod-brda se ujema skoraj popolnoma s tersko inačico. Gospa Molaro je uvodoma opozorila, da je to pesem pel oče, ko je držal otroka, da je jahal na njegovem kolenu:
Trincu trincu ma teta gime cruca no cropa che ciun prite debela tiei na biesca podina?
Salta salta a mia zia,
dammi pane e brodo
che voglio diventare grossa
come una resiana (di Resia) tinozza.
Prihodnje leto morebiti sploh ne bo več šole tou Podbarde. Tudi v drugih terskih vaseh bo število otrok vedno manjše. Še en rod starčkov bo pomnil nekdanje navade: te bo kuj mularija, kuj se derli te čou od delecan je; te jih bo na trope okou te kiš; in je to se bde zubilo, te še malo kanaj.
Kanae ne bojo več hodile od hiše do hiše koledovat. Otroci ne bojo več jedli burje. V Milanu, v Švici, v Belgiji bodo ti spomini umrli z njimi, zadnjimi, ki so še koledovali v tej terski davnini.
A NO NO MAJA, KADA ČETA SE POHLEBATI
Ko sem se 20. oktobra lani ustavil v terski dolini in iskal tamkajšnje ljudske pesmi, pripovedke in drugo etnografsko blago, da bi ga posnel na trak, sem naletel tudi na zelo zanimiv opis snubitvenega običaja s čokom.
Sedlišča (Micottis) so vasica, ki leži ob gorskem sedelcu blizu Brda, glavnega kraja sredi terske doline. V domačiji ob cesti sem sedel v kuhinji s skupino starejših domačinov; pobaral sem jih za ljudske pesmi
6  Bu nabeške, pride kle, zapre oči a moi senek,
Mate Marie, po malo, po malo, dej mu pouno, pouno počilo.
7  Trinku, trinku, ma teta, dži mi kruha no kropa, ke čun priti debela
Hej na bieška podina.
Bog nebeški, pridi sem, zapri oči mojemu sinku, Mati Marija, počasi, počasi, daj mu popoln počitek.
Trinku, trinku, moja teta, daj mi kruha in juhe, da bom postala debela kakor rezijanski škaf.
893
ter običaje in tako se je najstarejši med njimi, triinosemdesetletni Luigi Micottis, po domače Kačun, domislil starega običaja. Vido je sicer prepuščal besedo živahnejšim in glasnejšim v skupini, le poredkoma je spregovoril; sedel je skoraj negiben in njegov pogled je bil odsoten. Ko pa je spregovoril, so v njegovem mirnem, lepem, slikovitem pripovedovanju oživeli nekdanji običaji, ki se jih lahko spominjajo samo najstarejši vaščani.
Snubljenje s čokom je v slovenskih krajih neznano, saj je to italski običaj, ki je bil nekoč razširjen od Sicilije do Furlanije,1 in je očitno skozi Furlanijo prodrl tudi v to zaprto dolino, kjer govorijo slovensko narečje. Nekateri etnologi so že opozorili na obstoj tega običaja, ker so znali nekateri ljudje v terski in nadiški dolini omeniti, da je bil ta običaj nekoč znan in živ v vsej Beneški Sloveniji.2 Doslej pa ni nihče vedel, kako je v nadrobnostih potekal, ker ga ni nihče opisal. V raznih italijanskih pokrajinah je ta običaj poznal različne oblike, vsem pa je bilo skupno to: da je snubec pustil pred pragom dekletove hiše čok. Ce je dekle čez noč vzelo čok v hišo, je to pomenilo, da je snubec uslišan; če je čok ostal zunaj hiše ali če so ga ponoči celo odkotalili izpred hiše, je bil snubec odbit.'
Kačun je običaj opisal zelo natančno in živo. Povedal je, kako so v starih časih hodili snubit:
Sou hodili na snubu, ja. Zat alore o mou prositi on iou mlado.
Tedaj je moral snubec osebno pobarati »ta mlado«. Tale »tedaj« postane takoj bolj otipljiv in živ z omembo, da so bile družine številne in da so se zbirale okrog ognjišča.
Alore te bo masa njen tou kisi. Alore e on se stufou čakoč ta-par-onju.3 So mieli onj te bot. Onjišče.
Tedaj je bilo polno njih v hiši. Tedaj se je on naveličal, čakajoč pri ognju. So imeli ogenj takrat. Ognjišče.
Alore on se stufou e šou. Zat poten o djau, pur, o djau: Čum parnesti te čok tle, e djau.
Tedaj se je on naveličal in je šel. Zatem je rekel, seveda, je rekel: Prinesel bom ta čok tle, je rekel.
Ce na a ritird, na djala, de si, ke na če me; e če na ne ritira, alora man uzeti čok anu man iti.
1  Raffaele Corso: 11 ceppo nuziale; iz: Volume giubilare in onore di Giu-seppe Sergi, Vol. XX della Rivista di Antropologia, Roma, 1916.
2  Milko Matičetov: Ancora sul izoc« o »dok* in Friuli, v: II Tesaur, II/l, 1950, str. 4—5; in
Paola Cracina: Nozze ieri in Friuli, Edizioni Int Furlane, Udine,  1968, str. 21.
3  Označujem tako besedno enoto z glavnim (par) in stranskim (onju) naglasom.
894
Ce ga ona vzame v hišo, je dejala, da ja, da me hoče; če pa ga ona ne vzame v hišo, tedaj imam vzeti čok in imam iti. Vse kaže, da je terska nevesta pustila čakati nestrpnega snubca nekaj časa. Zakaj Kačunovo pripovedovanje omenja, da je snubec prišel naslednji večer...
E zat e potem paršou druo nuoč, ja, e zat e o prošou te stare; ma mi neč ne viemo. Ona ne nie nič djala e mate se rendati z njo.
... in je vprašal njene starše o tem, a ti niso vedeli, ali so se delali, da nič ne vedo. Ona ni nič povedala in vi se morate sporazumeti z njo.
Ma ja uprašan ja dženiturje, ke no recita le si le ne, če so kon-tenti.
Toda jaz vprašam njene starše, naj rečejo ali ja ali ne, če so zadovoljni.
Najmo ko nja, ona ke naa, ke na ritire čok.
Pustimo........(?), naj vzame v hišo čok.
To je prvi del Kačunovega pripovedovanja, tu se dejansko konča opis snubljenja s čokom. Toda starec s Sedlišč je še nadalje pripovedoval, kako so potekale priprave za poroko. Predpostavljal je, da je davna terska nevesta ritirala čok. S tem je snubec postal njen ženin.
Alore te stari tou kisi, ja, sou liepo akoljali; sou prosili še njo; na ba kontenta.
Tedaj so starši v hiši lepo sprejeli snubca in so vprašali še njo; ona je bila zadovoljna.
Nevesta je morala biti zelo marljiva: sedajle, je povedal Uido, mora narediti čimoso, in je dostavil, da je to »volnen pas tlesem«; z roko je pokazal, kako mora čimosa, volnen pas, obkrožati život.
A injele to ma narediti čimosu, adan rep tlesan mounen.
Cimossa je italijanska beseda in označuje okrajek pri vsaki tkanini. Tudi v furlanščini rabijo to besedo v istem smislu, obenem označuje beseda cimose tudi trakove in pasove, ki ozaljšajo žensko narodno nošo. V Karniji zasledujemo že od 17. stoletja platnene pasove s tem imenom, ki zamenjujejo srebrne pasove, kakršne so karnijske žene nosile poprej.4 A poslušajmo spet Kačuna, kako nadalje opisuje poročne običaje.
A no no maja, kada četa se pohlebati...
4 Lea D'Orlandi — Gaetano Perusini: II costume popolare carnico, v: Lea D'Orlandi, Societa Filologica Friulana, Udine, 1966, str. 54.
895
In končno maja meseca, kadar se bosta poročila...; Kačun je pri tem rabil nenavaden izraz, ki v terski dolini pomeni poročiti se: to je beseda pohlebati se; morebiti je to eden med kroatizmi, ki jih je v terskem narečju kar lepo število, in pomeni: začeti jesti skupen kruh.5 Vendar, da bomo lažje razumeli, je Kačun dostavil še splošno slovenski izraz:
... ja, poruciti, e, tota čemo maja.
Terski Slovenci so vedno morali s trebuhom za kruhom, ker je njihova dolina zelo skopa. Mnogi med njimi so delali tudi v slovenskih krajih na vzhodu in ti razumejo knjižno slovenščino ter znajo po potrebi pojasnjevati svoje narečne izraze s splošno slovenskimi.
Kačun nadaljuje: tedaj so tile — in s tem misli na oba zaročenca — ampak se ustavi, ker se domisli druge nadrobnosti: prve dni maja imaš narediti — in zdaj misli na nevesto — gudu in, bodi mraz, bodi gorko, mora guda imeti kratke rokave, takole in takole — pri tem riše Kačun z roko dve črti na laket nad komolcem — in poudarja, da sta oba rokava kratka:
Alore sou tiezile — po ben — parve dan maja maš narediti gudu anu, bodi mraz, bodi orko, kratke rukave takole anu takole, obedrooje.
Guda je furlanska beseda in se v furlanščini pravilno glasi gugie ali gucie ter pomeni pletenje ali tudi pletenino. Furlanska gugie je pleten volnen jopič, običajno črn in z rdečim robom, in so ga nosili kmetje, ko so hodili na delo. Dolg je bil ta jopič in so ga od pasu dol nosili v hlačah.6 Ko so vse priprave nared, imata iti k maši.
E zat mata ite majši, ne ja.
A to ponovi z drugačnimi, natančnejšimi besedami: in potem ko je ona pripravila vse, sta pozneje, poleti, prejela sveti zakon. Presenetljiv in lep izraz za zakon: sveti zaklep.
A zat na se ona parecumala souse e zat nje von po liete to jelo soieti zakliep.
Presenečenje za presenečenjem, Kačun doda še drug izraz, ki ga v terski dolini rabijo za zakon:
Božju čadenu nu soieti zakliep, to je po slovienski, e, ono, ja, jezik ti.
5  V pravljici, ki sem jo posnel 7. aprila letos tana Njivici (Vedronza), je kruh povsod hliebac: E zat a čVe so storU liepo onj za storti hliebac on z nje...; E dVelamo htiebac ... Le kle, ke mata hlVebac za ložti nu'otre ...
6  Te podatke dolgujem ljubeznivosti gospe dr. Novelle Cantarutti iz Spilim-berga (Videm) in se ji na tem mestu najlepše zahvaljujem.
896
Božja čedena: ciadene je v furlanščini italijanska catena, veriga. Božja veriga, torej, in sveti zaklep, to sta dva terska izraza za zakon. Kačun mi je hotel še ustreči s slovenskim izrazom v bojazni, da narečnih nisem razumel, vendar si ga ni domislil.
S tisto močno sposobnostjo ljudstva da se v trenutku vživi v novo situacijo, spregovori zdaj Kačun z besedami duhovnika, ki v cerkvi oznanjuje novo poroko: Veste, kdo se ženi? Veste za novico?
Veste, ki o se ženi? A vesta no nou?
Tedaj vsi tiho v cerkvi in duhovnik naprej: Veste za novico?
Ja, alore sousi tiho tou cerkve, a e djau, vesta no nou, ja, Felip Belin o se ženi. O jema Matiju Junicu. E, vi, če vesta, vi možaki, če na e kaka zabava na poti, moreta poviedat prej, kuj ku ime božju čedenu nu svi'eti zakliep.
Filip Belin se ženi. Jemlje Amalijo Junico. In vi, če veste, možje, da je kaka zapreka na poti, morate to povedati prej, kakor prejmeta božjo verigo ali sveti zaklep.
Pri teh besedah je Kačunov Uido umolknil, izpil do dna, kar mu je vina ostalo v kozarcu, počasi vstal in se odpravil. Ko sem se čez nekaj minut odpeljal, sem ga iz avta videl, kako se je opiral na palico in počasi koracal po kolovozu, ki pelje iz vasi. Vendar sem ujel na trak njegov počasni, slovesni glas, ki je odgrnil pred mano kos davnine in ga s tem rešil pozabe. Njegovo pričevanje je omogočilo poznanje svojevrstne navade, ki je prišla v tersko dolino z vrsto italijanskih in furlanskih izrazov iz Italije, in osvetljuje medsebojne vplive, do katerih je prišlo med Furlani in Slovenci ob skrajnem vzhodnem robu videmske pokrajine.
57    Sodobnost
897