Svetniki-ljubitelji in ljubljenci živalij
(Po Fr. Lindenu priobčuje Jos. V o 1 c.)
XLIV.
jsebno rad je imel sv. Frančišek jagnjeta. Ko je bival 1. 1222 v Rimu, je imel vedno jagnje pri sebi, da ga je spominjalo na Jagnje božje. — V samostanu pri ,,sveti Mariji angeljski" v Asizu je dobil ovčico v dar. Vesel je bil tega daru, ker jc podoba krotkosti. Ovčici je rekel, kakor da bi ga mogla razumeti, naj le tudi prihaja, kadar bodo molili, pa bratov ne sme motiti. Kadar so šli menihi v kor opravljat cerkvene mo-litve, je kar sama prišla v cerkev, legla na tla pred oltarjem presv. Oevice, položila skupaj prednje noge in začela prav tiho meketati, kakor bi tudi hotela hvaliti Boga. — Na poti proti Sijeni je prišel mimo črede ovac, ki se je pasla na polju. Po svoji navadi jo prijazno pozdravi. Takoj popustijo ovce, ovni in jagnjeta svojo pašo, pritečejo k njemu, povzdignejo glavice in razode-vajo po svoje, kako so vesele, čemur se zelo čudijo pastirji in spremljevalci svetnikovi.
XLV.
Blizo sobice sv. Frančiška v Porcijunkuli je sedel s k r ž a k (cikada) na smokvinem drevesu. Svctnik ga pokliče in takoj mu prileti na roko. Svetnik jame prigovarjati: ,,Ljubi bratec skržak! hvali no Gospoda našega, svojega Stvarnika, s svojo pesmico!" in precej začne cvrčati in ne preneha, dokler na njegovo povelje ne odleti zopet nazaj na drevo. Tam je živalica ostala osem dnij in je prihajala, pela in odhajala, kakor ji je velel svetnik. Slednjič   pa   pravi   svetnik  svojim   tovarišem:   ,,Odslovimo  svojega   bratca
-«3     118    S»-
skržaka; zakaj dosti dolgo nas je že razveseljcval in že osem dnij vspod-bujal k slavi božji." Takoj odleti mali pevdek in se ne prikaže več, da na-tanko izpolni željo in voljo svetnikovo.
XLVI.
Ko se je nekoč sv. Frančišek z bratom Leonom sprehajal po vrtu, sta slišala slavca peti. Frančišku so veliko tolažbo v srce vlivali njegovi     • ganljivi glasi. Svetnik poprosi brata Leona, naj tudi ptičku odgovarja in poje     | slavo Bogu. Brat pa se izgovarja, da ima slab glas.   Sedaj začne Frančišek sam odgovarjati slavcu in nadaljuje tako do večera; tedaj pa mora prenehati ter z neko  sveto  zavistjo  prizna, da ga je premagala drobna ptičica.   Nato veli še  pevčku  zmagovalcu, naj mu prileti na roko, ga pohvali, da je tako      , lepo  pel,  in  mu  da  hrane.   Ljubeznivi ptiček kar noče odleteti; poslovi se     * šele tedaj, ko mu svetnik zapovč.