—    202    —
Ljubezen in sovraštvo.
(Povest. - Piže Josip Bekš.)
(Konec i
XV.
Na Gričevju pri Brtonclju je bilo ljudi, da se je kar trlo. Vsi znanci od blizu in daleč so se zbrali pri kozarcu vina. Med mizami je hodil ponosno Brtoncljev hlapec Luka, s čepico na glavi, kakor jo je nosil nekdaj njegov gospodar, ter prilival zdaj temu zdaj onemu. Kazalec na stenski uri je kazal na pet popoldne. Družba se je zbrala po krščanskem nauku, kakor zadnji čas navadno vsako nedeljo, v gostilniških prostorih, ter uganila marsikatero na rovaš Brtoncljev in njegovega naslednika Luke.
Pri mizi v kotu so sedeli znani Gričevci: Brznikov Janez, Jerovčev, Možgančkar, cerkovnik Tropina in še par drugih možakarjev.
Modrovali so kakor po navadi o vremenu, lepi jeseni, ki se obeta, o toči, ki je pobila, o požarih, sploh o vsem. kar so slišali od znancev in neznancev tekom minolega tedna.
Predvsem je imel dosti opravila in govorice Luka, ki se je pomaknil potem,  ko je naročil Franici,  naj pogleda po ostalih gostih, bližje k mizi.
,,Pravijo, da bo vojska, doli v Bosni ali kje že", se oglasi župan Brznikov Janez in si podpri; glavo z rokama.
,A—a, kaj poveš?" je zazevalo par ust.
„1 no, če reiem; to so sicer uradne reči, samo to vam rečem, da bo. Pisanje je priSlo od gosposke, drugega ne vem.°
,Ta je lepa, saj ni nikdar miru; še po noči ni človek brez skrbi; ie kje kakšen zlomek podtakne pod kakšno streho, pa moraš kar z gorke postelje v zvonik, pa biti plat zvona", je modroval cerkovnik Tropina ter pogledal kozarcu na dno.
,Kje je pa spet gorelo sinoči, kaj?"
„1 kje, pol ure od tukaj na Stražišču, pri nas —tisti cigan je zažgal. tisti pošteni cigan, ki je na eno nogo krevsal. Ko bi ga videli, kako jo je hitro potegnil in popihal, človek bi mislil, da ima Stiri zdrave noge — ko so ga lovili."
,,Je že res, Barba je pravila danes pri maši."
»Kaj Barba, Barba laže pa goljufa — Tropina ve, ki je moral z gorke postelje na zrak, v zvonik bit plat zvona. Ali verjamete, da Barba goljufa? V sredo mi je prodala zvitek sukanca, pa so mi ga otroci takoj zgubili. Barba goljufa .. ."
Vsi možakarji so se zasmejali Možgančkarju, ki se je iznebil tako modre.
»Možgančkar, le pohleven bodi v jeziku, da te ne bo kdo zanj lovil."
,Kaj pohleven? Seve, seve, Le resnico govorim, me bo kdo lovil za jezik! — Tebe bodo lovili, ko si rekel, da ti je moj Anže obral tislo gnjilo češpljo za plotom."
-    203    -
Zopet so se zakrohotali.
Tako so prehajali v zelo čudnih zvezah od vojske na ogenj, od ognja na goljufijo, od te pa zopet na češplje.
»Veste kuj. bom pa jaz zinil eno pametno". se oglasi Luka. ki je do zdaj ves čas poslušal  in  dregal z nogo  pod mizo  zdaj tega,  zdaj onega.
»Ali mislite, da Igličar ni goljufal? Če mislile, da ni, zakaj je pa zginil kot kafra? Kaj pravite, kako mislite?''
Tropina je pogledal izpod čela z majhnimi in živimi očmi, se pogladil po obriti bradi pa zinil, kakor zine možak, ki ve, kaj govori.
,,Možje. Le niste babe, boste rekli, kakor rečem jaz: lgličar je bil mož in ni goljufal. lgliCar je bil mož, ki je poznal devef vasi na okrog, pa vsakemu je poveda! v obraz, kar mu je šlo. Zato se ga je vsak bal, ki je imel kaj na vesti. Kmalu bo leto, ko smo bili zbrani tamle pri tisti mizi. Takrat bi ga morali videti, kako je sukal Brtonclja, kakor cigan medveda. Pa Kovaček je bil, Tine menda ludi — rečem vam, Igličar je bil poštenjak. da mu ga ni bilo para. Vsaka bcseda, ki jo je izustil, je bila vredna cekin. Ali ni res to?"
nRes, res — prav res je", so prikimavali možaki.
,AH mislite, da je bil Brtoncelj res tak oderuh, kakor so c njem govorili?" Luka je krenil (akoj v sfran.
Oglasi se župan Brznikov Janez:
,,Možje, rckel bi, da je neumnost, pogovarjati se o Ijudeh, ki za nas nimajo veC pomena. A da ne bo med nami napačnih misli in ostro za-okroženih besedi, vam rečetn, da Brtoncelj ni bil prida — in da ga je Bog že kaznoval; če ga pa še ni, mu ne uidc. Gotovo bomo še iznenadeni — izvL se vse, kam je zginil on, kam Igličar, kam Kovaček in 1 njim Tine, vse bomo Se imeli jasno kol na diani. In o tem govora dovolj;'
nFranica, še en bokal pa še ne gremo". je trdil Možgančkar ter na-mignil fantom, ki so pili pri sosednji mizi:
.Fantje, eno bi zapeli, da bo več glasov, tisto dajte od starčka. Luka prinesi jim bokal, plačam jaz."
»Možgančkar, tabla je že skoraj polna. naročaš in piješ vedno, plačaS pa x\\t.u
..Prinesi, pravim —; pa prodaj bajto, ie hočeš. Grem pa po svetu, piskrov in loncev je vedno dosti pobitih! Princsi. kaj zijašr"
nFranica, prinesi dva; enega fantom, enega pa k tej mizi."
MTaka bescda je vredna gostilničarja."
Po izbi pa je zadonela iz fantovskih grl:
En starček je živel Tam v vinskih gorah —
13*
—    204    —
Zmračilo se je le popolnoma, vrata po važkih kočah so se zapirala, preko Gorjancev pa je zavil oster jesenski vcter. Nobenega glasu ni bilo čuti iz vaških koL, le kolovrati so pridno brneli in robkana koruza se je usipala po  tleh.  Za hišo je zalajal pes, po hišah je pa gospodovala noč.
Pred predzadnjo kočo ob cesti so se ustavili trije jezdeci, kaj nena-vadna prikazen v vasi. Skočili so s konj in eden izmed njih je pristopil k oknu.
Nalahno je potrkal — nobencga giasu. Potrka drugič, tretjit ter pri-sluškuje. — Nič.
Stopi k durim ter skuša odpreti.
,Matere ni, da bi se odzvali — ah" —
Bil je Tine. Če si ga natančneje opazaval, si zapazil, da to ni bil več tisti Tine, kakor pred letom dni osorcj. Udrte, objokane oči, shujšan obraz — vsaka ura mu je pustila na obrazu neizbrisen sled.
,Pa saj si pustil pri hiši staro Mino, ko si odhajal, ali ne?"
Spoznal si po glasu Igličarja, ki je pristopil bliže. .Nikogar ni; golovo, če ni matere, ni na celem svetu nikogar veC, ki bi mi odgovoril."
Oblile so ga solze; polzele so mu po brazdah, ki so jih orale že toli in tolikrat. . .
»Pri Brtonclju imajo še luč; obrnimo se tje, da poizvemo, kako in kaj. Novic jim tudi prinašamo; vzprejm6 nas z odprtimi rokami", je silil Kovaiek ter krenil s konjem v stran proti Brtonclju.
..Petje pa harmonike, to bode vse utihnilo, kakor bi odrezal. Ali takoj vstopimo?' je mencal Kovaček, ker je komaj pričakoval iztienadenih obrazov. Kakor razbojniki so bili oboroženi vsi trije, s turškimi pokrivali na glavah, pod seboj s čilimi konji.
,Zajezdi na dvorišče, konj naj ne vidi nihče", je priganjal Igličar Ko-vačka ter jezdil s potrtim Tinetom za njim.
,Na dvorišču je pes, lajal bo."
,Kaj za to, konje denemo v hlev, potem pa vstopimo, kakoršni smo."
Nihče jih ni čutil. Psa gotovo ni bilo, sicer bi bil lajal.
Franica je ravno priletela k vratom, ko so hoteli vstopiti.
,,Za božjo voljo, Turki —", veC ni spravila iz sebe .
»Nič se ne boj dekle, — samo gostje smo, ne pa Turki", jo je miril Igličar ter vstopil z ostaiima v hišo.
To so bili obrazi! Tropina, ki je ravno nekaj v najognjevitejših besedah dokazoval, je v govoru liipoma obstal ter debelo gledal; MožganCkar pa se je stisnil Brznikovemu Janezu za hrbet.
Jgličar, pa Kovaček, pa Tine — kakšni sor" Jerovčev jih je prvi spoznal ter jim prožil loko v pozdrav, in potem ni biio konca stiskanja rok in vprašanj, dokler niso prisedli.
,Najprvo nam kaj prinesi, da se okrepčamo, ti Brtoncljev Luka, ti, potem bom pa povprašal, kaj je z mojo Marijaio", je pričel Kovaček, ki je hotel na vsak način pokazati svojo prednost.
—    205    —
,Ali Se nisi bil pri njej; glej. glej — leto dni je že ni videl, pa še odlaša, Zdaj, ko ti je lahko."
.Možgančkar, ti pa kar molči, ko nič ne veš; dva koraka naredim, pa vse zvem —. Živa je gotovo še, ner"
,Živa pa, živa -; kje si pa dobil tako kapo; počakaj no malo, o pustu se ti bo kaj takega podalo, zdaj pa še o Božiču ni —", ga je dražil Možgančkar, ki se ga je bil žc precej nalezel.
Tine se ni menil za nikogar, povpraševal ni nikogar, saj je vedel preveč in hujše novice bi ne vedel zanj nihče.
,,lgličar, kje se pa klati Brtoncelj, da ga ni od nikoder domu-, povpraša Brznikov Janez, ki bi bil že davno rad prišel na vrsto.
»Brtoncelj? Hehe — Brtoncelj?"
,,Tine, ali še ne veš?" hitel je drugi, »Mati so ti umrli. Kaj ne, da že veš, Tine?"
«Da bi ne vedel, bi fudi ne čutil."
,Seveda ti je neprilično, gotovo. Veš kaj, Tine. ti si dober mladenič. te bom pa jaz k sebi vzel, da mi boš pomagal pri gospodarstvu, ko si tako zapuščen."
nTako se govori — župan je mož". je zavpil Možgančkar ler vihtel prazen kozarec nad mizo. Tine pa je najprej pogledal s hvaležnim očesom župana, polem pa Igličarja, ki je bobnal po mizi, a z drugo roko vrtel poln kozarec.
,Janez, ali bi ne bilo dobro, da bi ludi meni še kaj pustil? Preveč ne bom govoril, ker sem truden in potrebujem počitka. A ker je Brtoncel. ubit, da, ubit je, kaj gledaš tako neverjetno, naj povcm ob kratkem, da bo Tine gospodar njegovega posestva. Tvoje hvalevredne besede so torej odveč. ln zdaj vsem skupaj nekaj v preudarek! Poprej, ko je še živela njegova mati, se ni menil nihče za Tineta, da bi mu pomagal i n mu dal kmha, celo pred nekaj dnevi se je govorilo tu na Gričevju, sram jih bodi, ki so tako govorili — govorili so, da je Tine pustil nalašč bolno mater doma, da jasneje govorim, celo iz tega namena, da bi se je rešil. da bi jo prej spravil v zgodnji grob. Drevesa imajo ušesa, ptice pa tudi krila — zve se vse tudi na konec sveta. Jaz poznam Tineta. On je blag in plemenit mladenič, in vsaka mati, ki irna takega sina, naj ga bo vesela in varuje naj ga, da ga ji ne ugrabi svet. To vam govori Igličar, s puško in handžari, tisti Igličar, ki vam je pred letom prodajal igle in sukanec. — Luka, za nocoj in še par dni rni prepustiš sobo v prvem nadstropju in glej, da bosta dve postelji pripravljeni; plačal bom, kolikor boš zahleval. *
Nekaj je še pošepetal Tinetu in Kovačku na uho, potem pa brez pozdrava odžel.
V izbi je bilo mirno in tiho, tako da se je skoraj čulo, kako so prasketale na ognjišču v kuhinji iskre, fantje so stikali glave in se drug drugemu muzali, Kovaček pa se je zadovoljno gladil po nosu. Dim. ki se je v gpstih oblakih vil nad mizami, je obstal, kakor bi hotel prisluškovatij
-    206    -
Na okno so udarjale črne veje pred hišo rastočih breskev in posa-mezni listi so se lovili v jesenskem vetru po šipah.
Svečanostno in pričakujoče so se zrli med seboj. dokler ni Kovaček izprožil:
^Luka, no, ali si kaj dobro gospodaril, odkar si bil satn svoj gospod? Brtoncelj se ne povrne nikoli več, ta goljuf in ničvrednež. Hotel nas je prodati kot živino, pa se je sam ujel. Noz je dobil med rebra od svojega zaveznika tam doli na Turškem."
,Kako je pa bilo, povej no kaj več in natančneje."
Pri vratih se je pokazal zopel Igličar in družba je utihnila.
,,Luka, kam je pa šla tista ženica, ki je Blaževki stregla — vse je zaprto in nikogar ni v hiši", je poprašal Igličar ter pristopil bližje.
..Tistega pa ne vem; meni je dala ključ od vrat, glej, tu ga imaš, Tine — rekla je, da se v dveh dneh povrne, da gre na božjo pot."
»Aha — kaj sem hotel reči; tri konje imamo v tvojem hlevu, kaj ovsa in krme jim vrzi črez noč, zdaj gremo k počitku."
In vstali so. Igličar in Tine sta šla v prvo nadstropje, Kovaček pa domov k svoji ženi.
XVI.
Snežinke so se lovile po zraku, kakor bi se šlo za stavo. Snega je že padlo, da ni pomnil lako debelega niti lgl'čar. niti še kdo starejši v vasi. Ljudje so govorili o volkovih in medvedih, ki so uhajali s Hrvatskega črez Gorjance in Cene Kovaček je pripovedoval kaj rad in se fudi po-naSal, da je videl neko jutro na Brtonclievem vrlu dva kosmatinca, ki sta otresala s hruške zadnje suhe tepke, ki so še ostale na drevesu. Na Orl-čevju je bilo vsako zimo dokaj svetlejše kakor po leti. Vsi gozdovi in celo pogorje je bilo pokrito s snegom, ki je v solncu žarel v tisočerih žarkih, in li so odsevali na Oričevje, da se ti je belilo bred očmi. Š(? manj Ijudi kakor sicer je gotovo prihajalo po zimi na Oričevje; in četnu tudi? Vino so kmetje že davno poprodali, kolikor ga namreč niso obdržali za dom. Prihajal torej na Gričevje ni nikdo razun davčnega eksekutorja, ki je iztirjaval zadnji rok na davku, bodisi z blagohotnim opominom ali pa tudi že z rubežnijo in prodajo premakljivega imetja.
Kovaček je pred dobrim mesecem prodal v mestu konja, ki je vidno slabel. Dobil pa je zanj vendarle toliko, da sta si z Marijano precej opo-mogla. Zadovoljno je posedeval pri zeleni peči, ki jo je tudi prenovil, in kadil iz okovanega vivčka dan za dnem. Le včasih je po vasi počil strel in tedaj so Ijudje vedeli, da je bil zopet Kovaček, ki je poskuSal svojo priljubljeno puško nad lačnimi lisicami, ki so hodile k vaščanom po kure.
Igličar in Tine sta se držala Brtoncljeve hiLe in gospodarslva tako, da ju je Luka gledal po strani, češ: kdo vaju je najel? Brtoncelj je postavil mene za oskrbnika. ne pa vaju, ki sta prilepenca.
Zadnji čas se je pokazalo, da tudi Brtoncelj ni bil tako bogat, kakor so o njem splošno ljudje govorili.   Hodili so popraševat na Brtoncljevino
-    207    —
popolnoma tuji Ijudje, kaj je z Brtoncljem, in ko se jim jc dalo na znanje od zgovornega Igltčarja. da bo on prevzemal odslej vso odgovornost in posle pri hiši, so odhajali. In prihajali so zopet drugi — od sodnije .... Ljudje niso bili slepi in videli so, da je stopil večkrat k Igličarju župan Brznikov Janez in ondi je ostajal večkrat po cele ure. Govorili so celo, da bo posegla vmes gosposka in kmalu ukrenila potrebno glede Brtoncljevega posestva.
,Pa setn jo, pa sem jo; sinoči mi je hudir odnesel najlepšo čopko, ki je nesla tako lepa jajca, kakor nalašč za Velikonoč. — Viž jo, Marijana! Šesti kožušček, dobro se bode prodalo, kaj praviš? Oospoda rada nosi kožuhe, ki so poddelani z lisičjimi kožami. — Ti spak ti, tak sled je zapustila za seboj. Pa pravijo. da je lisica zvita in pametna žival — ha. pa malo čudno. Za Brtoncljevo njivo sem \o čakal, pa setn sprožil; mislil sem si, če jo zadenem, je dobro. le je pa zdaj ne, jo bom pa drugič. Ti zlomek lisičji!"
Kvišku jo je držal za rep, pa sneg si je otresal s podkovanih škornjev. Sopel si je v roke ter prinesel iz stranske-čumnate kladivo in moEan žebelj. Pribil je lisico pri vratih na lesen steber, vzel iz žepa oster črevljarski nož ter jo pričel devati iz kože.
Pa je že sitnost no, ko je bil najbolj zamaknjen in zalopljen v svoje delo, pa je priletel od soseda Brtonclja pastir:
,Kkovaček, Igličar pa žzupan bi vas rradi — jej — kkje ste jo pa ddobili, dda jeje ftakko vvetikka ?'*
,Kje sem jo dobil; ti si pa res malo prismojen. 1, ali ne veš. da mi je padla skozi dimnik v hišo. Hehehe —*
„Ali res  —  ppa dda bi pprecej ššli."
In odkuril jo je, ko je Kovaček mrmra! predse:
^Nikoli ne bo konca teh komedij  — : kaj treba toliko posvetovanja."
V zgornji sobi so sedeli Tine, Luka, Kovačak, župan Brznikov Janez in lgličar v živahnem pogovoru.
,To je vendar neovrgljiv dokaz — kako sta bila lepo zmenjena, glejmo, kaj piše dalje:
Imam čvrstega mladeniča, ki ga pa še-le izučim; ime mu je Marko, bister in pogumen dečko. Temu izročim pismo do Abdul-paše i' Sredcu in odpclje ju tje. Kaj se L njima dalje zgodi, ni najina skrb — gotovo pa je to, da si razdelim plačilo. Privedi ju kmalu in ne obotavljdj se!
Napeljano je vse tako, kakor da sva midva čisto nedolžna; če se utegnejo pokazati kake posledice, bo odgovoren Marko.
Na svidenje na Plani; Ognjinje že v Lešicah, da ukrene vsepotrebno
Qju.ro.
Božična noč.
-    210    -
,SliSite, kdo bi si mislil, jej, jej: Brloncclj je bil paC več kakor satan. Kaj ne, Ojuro, tisti črni, kosmali Turek mu je pisal ? No, osel grč samo prvič na led —!" je hitel Kovaček ter gledal debelo, čudil se in zopet ncverjetno zmigaval z glavo.
^Le pustite — ; to pismo nam bo služilo v dokaz pri sodniji. Sicer nas lahko primejo, češ, vi trije sfe odgovorni za Brtonclja—". je ugovarjal Igličar ter spravil pismo zopet nazaj v skrinjo, jo zatvoril in dal ključ v svoj žep.
Prihodnjo nedeljo je birič pred vaško cerkvijo tolkel na bobcn, da je vrelo ijudstvo od vseh strani vkup. Dajal je na znanjc, da se bo pro-dajala po slavni gosposki črez deset dni Brtondjeva hiša in posestvo, kolikor ga je bilo vknjiženega pri zemljiški knjigi na Brtoncljevo ime. Ker Brtoncelj, ki je nasilno in brez oporoke umrl v Bosni, nima postavnih de-dičev — tako je govoril z visokim glasom. zavcdajoč se svojega ravno tako visokega poklica — se proda posestvo na prostovoljni dražbi, ki jo vodi za to poklicana sodna komisija Kdor torej želi kupiti hi5o ali del posestva ali premičnine, naj pride črez deset dni, to je dne 6. grudna 18** 1oLno ob deseti uri v hi5o št. 1 in sicer v gostilniške prostore, kar se s tem daje na znanje.
Luka je hodil s povešeno glavo okoli: delal si je tako lepe načrte, kako bo s časom brez posebne težave poslal gospodar Brtoncljevega po-sestva, a kar naenkrat se je obrnilo drugače.
igHčar, Kovaček in Tine so bili zaslišani v mestu pred sodnijo in, ker se je dokazalo, da oni trije niso bili v nikaki zvezi z umorom Brtoncljevim, nasprotno, da so morali od njegove strani veliko po nedolžnem pretrpeti, sc jim je odkazalo polovico kupnine, ki sc bo razdelila po prodaji med vse tri na ravno toliko enakih delov.
,Sli5iS, Tropina, jaz bi šel tudi dol v Bosno in ko bi prišel nazaj, bi bil bogat", je šepnil drugi dan Možgančkar Tropini, vaškemu cerkovniku na uho.                                                                                        jfl
,Dobro,   prav   dobro — Možgančkar,  jaz tudi, hehe", in pomežiknil   ^t mu je ler ga nalahno udaril po rami.                  -                                              ^M
XVII.                                                         ¦
,,Kdo da več? V prvo, drugo . . ."                                                             ^^
Boben je ropotal, hirič pa kriial na vsa usta. V gostilniških prostorih
v veži in pred Brtoncljevo hišo se je trlo Ijudi, ne samo Gričevcev, temveč
tudi drugih, ki so prišli od blizu in od daleč.
Prodajal  se  je ravno vinograd  nad  cerkvijo  ali,  kakor se je  reklo,
,v Rebru".
,Jaz dam petsto, niti krajcarja več", je upil župan  Brznikov Janez, ki
je bil od silnega napora in poslušanja v obraz kakor puran rdeč.
,Petsto, kdo da več — v prvo, drugo . . . v dru—go------kdo da
več, v tretje!"
—    211    —
Boben je ropotal.. in Ijudstvo je med glasnim hrupom in vriščem upilo in kričalo; otroci so jokali, vmes pa cvilili psi. Takega dneva še ni doživeia vas Gričevje. Tudi takrat, ko so pohajali in plenili Turki, ni moglo biti več hrupa in ropota.
Sodnik je zapisal ime Brznikovo, ki je ponudil največ. Razprodalo se je že skoraj vse, ostala je le še hiša z gospodarskim poslopjem in poljem. kar ga je bilo krog hiše.
Dolgo časa so se Ijudje rvali zanjo; ta je obljubil to svoto. oni jo je prekoračil z desetimi goldinarji, in vse je nestrpno pričakovalo, kdo bo zadnji.
Kovaček je kupil nekaj posode iz kuhinje in dva škafa za Marijano, zase pa tobaka, kar ga je bilo še v prodajalniški zalogi, za mal denar. Tropina si je pridobil par škornjev in še lep kožuh, Možgančkar pa kučmo itt še skoraj nove irhaste hlače.
Luka je hodil potrt okrog hiše in med Ijudmi, in med tem ko so drugi žvenketali s srebrnjaki po žepih, je on žalostno gledal — imel ni, s čimur bi kupil. — Kar je izpečal gostilniškega blaga ali iz prodajalnice. o vsem tem je moral obračunati še pred drazbo s sodnikom in mu od-šteti denar.
»Jerovec, daj no ti, ti imaS denar —! Kar hiše se primi; glcj, čas poteka, samo še pel minut je časa, cenjena je pa še le na tisoč petslo in šestdeset goldinarjev. Daj no, pogum velja; kadar hočeš, je vTedna šesttisoč, pa tudi več. Čc bi imel jazdenar!" tako je govoril Luka Jerovcu sklonjen črez ramo in gn vzpodbujal.
In zopet je ropolal boben.
,Tisoč osemsto —!" zavpil je Jerovec ter držal roko izmed množice. Nestrpno je mencal z nogami, kakor bi se ustrašil sam svojega glasu. Bal se je, da ne ponudi kdo še več, mogoče je še — časa je eno minuto — zdaj, zdaj .... ,Moja bo —!" je zavpil.
,,Za zdaj še ne, Jerovec", je zavpil zadaj Igličar ter prisopihai bližc.
Glasovi so postajali burnejši in skoraj se ni razumelo nič.
Birič je tolkel ob boben — predzadnjič.
Jerovcu se je temnilo pred očmi . . .
,,Tisoč osemsto, kdo da veL?° Zopetstara pesem: ,V prvo, v drugo. —"
,,Dva tisoč!" je zavpil Igličar, tisti trenutek pa je pozvonil tudi sodnik.
Dražba je bila končana, in marsikdo si je dovolil čudno opazko: berač je bil, pa ga zdaj poglejte! A pomagalo ni nič.
Hiša z gospodarskim poslopjem in poljem, kar ga je spadalo zraven — vse to je bilo Igličarjevo, ki je odšteval sodniku zadnje desetake.
,Vi ste bili tudi v Bosni, z Brtoncljem, kaj ne — in sicer v oni zadevi", ga je poprašal sodnik in ga neverjetno meril.
,,Da, gospod sodnik. — lgličar me kličejo, ker sem svoje dni pro-dajal po vaseh igle in drug drobiž, moje pravo ime pa je Kilijan Varušnik", je odgovoril moško Igličar ter pogledal po Ijudeh.
—    212   —
-Kilijan Varušnik, po domače Igličar". je pritrdil sodnik in listal po listinah. ,,Ali imate poverilo od sodnije pri sebi?"
,,Da, gospod sodnik', in izročil je sodniku polo z velikim pečatom.
•                *
V sobi so bili samo Se Stirje: sodnik, Igiičar. Tine in Kovaček. Sodnik jim je odšteval vsakemu tretjino od polovice kupnine za odškodovanje pre-stanega trpljenja.
,Vidi5. Tine, koliko premore Ijubezen?* je šepetal Igličar s solzami v očeh Tinetu. ki ni vedel, kako bi se zahvalil svojemu dobrotniku.
,,Ljubezen do matere in do bližnjika". je ponavlja! Tine in stiskal lgličarju roko.
,,ln Brtoncelj — ta je uvidel, kaj zmore sovraštvo", je pridejal Kovaček, ki je bil do solz ginjen.
Spomladi je izbruhnila v Bosni vojska. Načeloval je ustašem, ki so morili, plenili in požigali — Gjuro, ki je bil ustreljen na istem mestu, kjer je umoril Brtonclja.
In če pogledamo zdaj na Oričevje?
Stari lgliCar je že davno umrl.
Na nekdanjem Brtoncljevem posestvu gospodari Tine* v krogu žene in pridnih otrok, ki kaj radi poslušajo iz ust očetovih povest o Ijubezni in sovraStvu.
Na pokopališču pri cerkvi pa brlč vsako leto o Vseh svetih sveče na dveh najlepših grobeh, kjer počivata dobri igličar in Tinetova mati.