- 162 —
Labud.
Jožek je šel z materjo, ki so uesli v grajščino surovo maslo na prodaj. Pod lepim grajskim vertom je v dolini velika voda, ki jej pravijo bajer ali ribnjak. V tej vodi so plavale velike tice plavarice, ki so imele ko sneg belo perje in nekako rumenkasto-rudeč kljun, in so vrat na vse strani zvi-jale. Jožek vpraša mater: ,,Mati, ali veste, kako je hnč tena lepiai živalicam ?"
Mati. To so labudi, lepe plavarice, ki je imajo tii za lepoto. Grajska kuhavica mi je enkrat veliko pripovedovala o teh živalib, toda ne verjamem jej vsega. Djala je, da bi nam labudi veliko znali povedati, ko bi mogli govoriti, ker oni iinajo veliko pameti in dobro serce. Toliko je pa res, da so te živali kaj lepe in zvavea prav snažne in tihe, ker le ma-lokdaj se oglasč s svojim močnim glasoin. Nekteri cel6 terdijo, da so la-budi mutasti kakor ribe. Labudi se rede s koreninami, s seinenjem, s červi, s povodnimi zaželkami; rib pa ne jedd; tudi dočakajo visoko starost. Vee-krat sem tudi videla, kako zel<5 radi irnajo labudi svoje inlade. 0 hladnih dnevih aosi labudka svoje mlade na herbtu, in je pokriva s peroti, da plavajo kakor M bili v čolnu.
Jožek. Morda je pa res, da je labud bolj pametua tica od drugih plavaric.
Mati. Tega ne vem; to pa se lehko posnema, da fciste živali, ki imajo lepo,  žlahno   podobo, iinajo berž ko ne tudi lepše ia žlahnejše zao-
tranje življenje.
Bog deli stvarem moči,
Kakor niemu prav se zdi.
______                                         A. P.