A. Tavčar
Pastirček in divji mož
godaj zjutraj, ko je rožnata zarja na Dzhodu nazna-njala, da prihaja zlato sonce, so se odprla oežna vrata kmečkega doma, ki je samoten stal na pobočju zelene gore. Na prag je stopil deček, gologlav, oblečen o belo oolneno jopico, d& ga ne bi zeblo v hladnem gorskem jutru, na bosih nogah pa je imel lesene cokle. Oprtal si je še usnjato pasiirsko torbo, v katero so mu mati dali kos črnega kruha in košček sira. Odprl je orata oelikega hleva in iz njega se je usul trop ouac, ovnov in jagnjet. Prerioale so se okrog dečka, ki je vzel v roke piščaiko, zapiskal in se spustil po bregu navzdol. Za njim so se zorstile ovčke.
Pastirček Peirček je bil edini sin bogatega kmeta. V poletnem času je osako jutro vodil svojo sioglaoo čredo na paso po bregu naozdol in preko ozke doline na nasprotno stran, kjer se je ob uznoiju skalnatih gorskih velikanov razprostirala zelena planina. Tu so se njegove ovčke pasle, on pa je uriskal in prepeval, da je odmeoalo od skalnih sten; o žuižganju se je poizkušal z gorskimi kosi, cmokaje z usinicami je vabil veverice z visokih dreoes. da so se mu radouedno približevale. Ko se je začel oglašati želodček, je vzel iz torbe južino. Žejo pa mu je gasil bližnji studenček. Po kosilu je vedno stopil v soisli, ki so stale na spodnjem koncu planine in je prinesel iz njih lonec soli. Zablejal je kot ODca in že so se mu oglasile ovčke in od vseh strani prihitele k njemu. Dal jim je soli. Nekaterirn je poiagal na tla. druge so jo lizale iz njegooe roke. Ko so prišle vse na orsto, je zopet spraoil lonec. Potem se je vlegel na zeleno trato in mislil na gorske vile, lepe dobre deklice, ki ponoči rajajo na iej planini, podnevi pa spijo na mehkih belih posteljah v zlatih sobanah. ki so v sredini teh gora. Skozi skalne razpoke se pride vanje. O, saj jih je že videl zjutraj, kako so hitele o svoje domooe. Seveda je videl le od daleč njih bele obleke in pajčolane kot bele meglice ob siDih skalah, od blizu se Ijudem ne pokažejo. Tudi babica, ki mu je pravila o njih. jih je videla le od daleč. Nekoliko s strahom je mialil tudi na diojega moža, ki prebioa v gorskem prepadu. Sicer ima dioji mož pridne dečke rad, ioda Petrček ne ve, če je bil vedno priden.
Zvečer, ko je sonce zahajalo in so na planino legie dolge sence. je za-blejal oDČkam v opozorilo, da je treba iti domov. Zbrah so se okrog njega, on pa je zaigral na piščalko ter stopal pred njimi proti domu. Ko so prišli do ozke brvi, ki je držala preko poioka. je obstal in štel ovčke, ki so šle posamezne čez. — Joj, ali se je zmotil ali je res, da ene ODČke ni. Le kje bi bila osiala? Da bi se bil vsaj zmotil! Doma pri hleonih vraiih so stali oče in iudi šteli ovce. »Mish'm, da ena manjfca,« so rekli. pa tudi niso prav dobro vedeli, lahko da so se zmotili. Petrček je pa sedaj prar> dobro oedel, da je ni. Jutri jo poišče. sirotico.
Ko je drugo jutro prignal na pašo, je po trati nairosil soli, da se bodo ovce rajši iam pasle in da ne bodo kam odsle. Pest soli je dal o žep, v drugi žep kos kruha in odšel iskat izgubljeno oočko. Preiskal je vse grmovje iam okoli, nes bližnji gozd je prehodil, a ovčke nikjer. Povzpel se je na skalne stene, blejal je in klical, a ni se oglasila. Upehan in opraskan na rokah in nogah je obsial na robu prepada. Ko se je nagnil, da bi pogledal vanj, se je odkrhnila skala pod nogami in padel je x> globino. Ko se je zbudil iz omoiice, je ležal na velikem kupu suhe irave, blizu njega pa je stal mož oelikan, ves kosmat, oblečen u kožo divjega kozla. Jezno je gledal izpod namrščenih obrvi na dečka. Petrčku je zastala sapa, srce pa je močno udarjalo.
278
*Joj, dioji mož,«. je hi-tro pomislil in se od silnega strahu iznooa onesoestil. Ko se je zopet zavedel, ni bilo moza ob njem. Doignil se je in se ozrl, kje bi mogel ube-žati. Videl je, da je v pre-padu, okrog in okrog strme skalne siene, nikjer izhoda. Sedel je na kup suhe iraoe. To je bila postelja divjega moža. Strah mu je iznova stisnil srce in pognal solze v oči. Izza bližnje skale se je doignil divji mož, ko je zaslišal Petrčkov jok.
»Kaj hočeš tukaj.« je zabrundal d brado.
¦»Ovčko iščem,« je de-ček s silo iztisnil iz grla.
»Slišal sem jo ponoči, kiicala te je.«
Tedaj je mož pristopil, prijel dečka s soojo kosma-to, krepko roko, ga stisnil pod pazduho, z drugo roko pa se je oprijemal skal in spreino plezal po strmi ste-ni.. Prej kot se je deček prav zavedel. sta bila že na orhu. Stopal je dalje ob prepadih, skakal čez skalne razpoke in plezal preko ostrih čeri, očasih je malo postal, poduhal po zraku in
šel dalje. Petrček pa mu je od samega str&hu napol mrteo visel pod pazduho. »Kam me nese,« je premišljeoal. »morda me bo pojedeh« Lasje so se mu ježili in smrini pot ga je oblival.
Ko sta dospela do neke Iratice med skalami, je mož postavil dečka na tla prao k njegovi ončki, ki je utrujena ležala lam.
»Tukaj je,« je zagodel moi in se smehljal.
Ko je Petrček videl njegoo prijazni obraz, se je polagoma ojunačil, smrtni strah je minul. Stopil je k oočki, jo pobožal in ji dal soli. Obenem je tnisiil. dober je dioji mož, da mi je poiskal ODČko. ko bi sedaj tudi naju pustil, da se urneva domou. da naju ne bi nesel s seboj v prepad. Segel je v iep in ponudil možu kos kruha, da bi se mu prikupil. pa tudi da bi se mu izkazal hvaležnega. Mož je vzel kruh. ga ntaknil v usla in zadoooljno zagodel. Nato se je sklonil. dvignil pod eno pazduho dečka, pod drugo nočko in se spustil po skalah navzdol. Sedaj je bil Petrček dobre volje, zaupal je divjemu možu, nič več se ni bal. Ko so dospeJi na rob planine, je mož posiauil dečka in oučko na irato. pokimal in se obrniJ, da bi odšel. Petrček je pa hitro pristopil, ga prijel za roko in rekel: »I.epo se zahoalim, ko bodo mati pekli. vam prinesem svoj hlebček, trikrat bom zavriskal. pa pridite sem.«
279
Mož je pokimal in odšel.
Bilo je poidne. Čreda je Lila zbrana okrog svisli. Kot po naoadi jim je dal soli. Sam pa ta dan ni imel kosila. Nič ne de, prijatelj&tvo z divjim možem je več vredno kot kosiJo.
Čez dva dni so mati pekli in Petrček je dobil svoj hlebček. Vzel ga je s seboj na pašo. Ko so se ouce mirno pasle, je šel na zgornji rob planine, se obrnil proti gori in trikrat glasno zavriskal. Nato je sedel, položil hlebček poleg sebe in čakal. Precej časa je že minulo, mislil je že, da moža ne bo. tedaj pa je zaškrtalo po skalah in prišel je. Petrček mu je ponudil hlebček. Vzel ga je, pokimal in šel.
Vse poletje mu je deček nosil svoj hlebček in postajala sta vedno večja prij&ielja. Nekoč se moi zelo dolgo ni odzval vrisku, toda ko je prišel, je prinesel d borovem lubu veliko lepih rdečih jagod.
Drugič je sredi popoldneva prišel k njemu in mu velel, naj žene domov. ker bo huda neoihta. Deček je pogledal d nebo, bilo je jasno. Toda slušal je in šel in še preden je prišel do doma, je ireskalo in grmelo, da je bilo joj.
Petrček je preuidno molčal o svojem poznanju in prijateljstvu z diujim možem. Vedel je, da mu ni po godu, če se govori o njem in on se mu je tako zelo bal zameriti. Toda sedaj je jesen in kmalu ne bodo več pasli na planini. Skrbelo ga je, kako bo potem izročal možu hlebček. Vsekakor mora povedati materi in očeiu.
Zoečer jim je zaupal skrivnost in domenili so se, naj bi mož k njini ' na dom hodil po hlebček. Maii so še obljubili, da bodo večjega spekli. Drugi dan je na paši pooabil divjega moža, naj prihaja k njim po kruh, ker on danes zadnjikrat pase in do pomladi ne bo več prišel sem. Na klop pred vežna vrata mu bo položil dar, saj oe, da ne mara priti v hišo. Mož je bil s tem zadovoljen.
Ko so prihodnji teden pekli, je Peirček pred hišo Irikrat krepko zavriskal. Hlebček, ki je bil danes večji kot sicer, je položil na klop.
Zuečer v poznem mraku se je po bregu proti hiši pomikala senca. Mož je prišel do klopi in vzel kruii. Vežna vrata so bila odprta. Postal je in duhal v vežo. Nihče ga ni motil, vsi so bili d izbi. Slopil je o vezo. Za Drah' je stala velika kad polna zelja. Mož se je skionil h kadi in posrkal zelnico, kot da je najboljša juha. Nato je odšel. Naslednji teden pa ni prišel sam. z njim je prišla divja žena. Vzela sta hlebček in skupno posrkala zelnico. Radi bi ju bili videli, zlasti Petrček, toda bilo je zelo iemno, da so komaj razločili senci. Sedaj so polagali na kad po dva hlebčka. Ko je zapadel sneg. so sledili v snegu stopinje bosih nog, dve oeliki. doe manjši. Tako sta pri-hajala vso zimo vedno pozno zoečer.
Neko noč po božiču, bilo je jasno in mrzlo, je prišel dioji mož, trkal na okno in klical: »Kmet, pojdi bob sejat.U Oče in mati sta se čudila. »Morda ima prav.« so rekli mati in oče so vstali, uzeli vrečo z bobom, šli na njivo in sredi noči d sneg bob sejali. SpomJadi je ozelenel in še nikdar niso imeli ioliko in tako dobrega boba.
Spomladi, ko se je pričelo delo na polju, je divji mož rekel ženi: »Pojdi h kmetu, da odslužiš fcru/i.«
Drugi dan se je na Petrčkovem domu oglasila oelika močna žena in se je ponudila za deklo.
»Raono prav.« so rekli oče, -»dela imamo veliko, za delo nas je pa malo. kar ostanite.«
Ostala je vse poletje pri njih in delala za iri druge. Nihče ni niti slutiL da je io dioja žena. Bila je prav iaka kot so druge žene, le govorila je prao malo in zelo lepe dolge zlatorumene lase je imela. V nočeh, ko je sijala luna, je vstajala in si je pred hišo v luninem soitu česala in spletala lase.
280
Z luhkoto in hitro so to leto obdelovali polje. Pozno jeseni. ko je bilo na polju že vse obdelano. so se oče nekega uečera vračali iz bližnje vasi proti domu. Kar so zaslišali iz gozda glas:
^Kmet, zdaj mi pa le daj ženo nazaj!«
Doma so pooedali, kaj so slišali in tisto noč je dekla iz-ginila.
Tako je dioja zena vse leto pomagala na Petrčkooem domu. Tudi naslednja Jeta sta mnogo-krat pomagala. Aekega dne, ko so želi, jih je prehitela noč in polouico snopja je ostalo na njioi. Ponoči se je pa razbesnela huda nevihta, med dežjem je padala ' toča.
»Vse žifo, ki je ostalo na po-Iju, bo uničeno,« so tarnali oče in s strahom poslušali, kako je ledeno  zrnje bobnalo  po  strehi.
Toda., ko so drugo jutro ostali, je bilo ose žiio pod kozolcem. Ponoči sta dioji mož in žena vse zito znosila na varno.
Tudi po kruh in zelnico pit sta hodila vsa naslednja leta. Nekoč so pa imeli hlapca, ki je bil silno radooeden, kakšen je dioji mož. Na tihem je sklenil, da ga bo ujel. Na poti, ki je vodila mimo kozolca proti hiši, je nastaoil past, kakršno nastavljajo zverem. Sam se je pa skril za kozolec. ko je dioji mož prišel, je stopil v past, ki se je sprožila in ostri železni zobje so se mu zajedli v nogo. Mož je tulil od bolečin in z nogo v pasti iekel po bregu naozdol, žena pa je jokala za njim.
Hlapec je moral takoj od hiše. Tudi diuji mož in žena sta zapustila ia kraj in se nisia nikdar več ornila. Od tedaj je minulo že mnogo, mnogo let.