UDK 821.162.3.09MachaK.H.:821.163.6.09PrešerenF.:930.85(497.4)
Marijan Dovič
Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU
»CESKI PREŠEREN«: SLOVENSKA RECEPCIJA MACHOVEGA KULTA
Razprava obravnava slovensko recepcijo Karla Hynka Mäche od druge polovice 19. stoletja do danes. Posebno pozornost namenja tistim razsežnostim, ki so povezane s kanonizacijo in kultom češkega romantičnega pesnika, ter diskurzivnim strategijam, ki Macho v slovenski kulturni prostor uvažajo kot »češkega Prešerna«, slovenskemu izbrancu ekvivalentnega nacionalnega pesnika in kulturnega svetnika bratskega slovanskega naroda.
Ključne besede: France Prešeren, Karel Hynek Macha, romantika, nacionalni pesniki, kulturni svetniki, slovenska literatura, češka literatura, kanonizacija, kulturni nacionalizem
The article treats the Slovene reception of Karel Hynek Macha from the second half of the 19'h century to the present. It places special focus on the dimensions associated with the canonization of the Czech Romantic poet (especially the so-called »Macha cult«), and the discursive strategies involved in »importing« Macha to the Slovene cultural setting as the national poet and cultural saint ofabrotherly Slavic nation—the »Czech Prešeren«.
Key words: France Prešeren, Karel Hynek Macha, Romanticism, national poets, cultural saints, Slovene literature, Czech literature, canonization, cultural nationalism
France Prešeren (I800-I849) in Karel Hynek Macha (I8I0-I836) danes veljata za nesporna nacionalna pesnika Slovencev in Čehov, potek njune kanonizacije pa kaže, da sta bila oba obravnavana tudi kot paradigmatična »kulturna svetnika«.1 Že površna biografska primerjava razkrije, da sta si bila izbranca v marsičem podobna: romantična pesniška sodobnika iz prve polovice 19. stoletja sta bila namreč diplomirana pravnika, oba svobodomisleca nekoliko ekstravagantnega značaja in navad; nanju so vplivali podobni avtorji, začela sta pesniti v nemščini in nadaljevala pretežno v domačemjeziku; oba sta veliko romantično pesnitev objavila v knjigi leta 1836 (Krst pri Savici in Maj), svoje zadnje dni pa sta dočakala v službi v kraju severozahodno od prestolnice (Kranj in Litomerice), medtem ko sta neporočeni ljubici (oziroma družini) pustila v glavnem mestu; za povrhu sta oba umrla razmeroma mlada in bila sprva deležna skromnega priznanja. Presenetljivo podobnaje bila tudi njuna posmrtna kariera: v teku desetletij sta bila postopoma prepoznana kot »nacionalna pesnika« in kanonizirana v reprezentativni nacionalni ikoni, njun kult paje vrhunec doživljal v prvi polovici 20. stoletja.2
1	Na splošno o konceptu kulturnih svetnikov evropskih nacionalnih držav gl. na spletni strani Cultural Saints of European Nation States, o modelu njihove kanonizacije pa v Dovič 2012.
2	V obeh primerih v povezavi s stoletnico rojstva (1900 oz. 1910), pri Machi pa še enkrat izrazito med letoma 1936 in 1939 (prim. Dovič 2010 in Pynsent 2010).
V tej razpravi ne želimo nadaljevati utečene prakse biografskega vzporejanja. Prav tako se ne bomo lotili primerjalne študije kanonizacije obeh pesnikov, čeravno ta nudi več kot dovolj vznemirljivega gradiva za obsežno študijo.^ Namesto tega bomo Machovo kanonizacijo opazovali skozi prizmo slovenske recepcije njegovega kulta, kijoje v kontekstu vse bolj entuziastične kulturne izmenjave med Slovenci in Čehi po letu 1848 še dodatno zaznamovalo razkritje, da sta se življenjski poti bodočih nacionalnih pesnikov v letu 1834 za kratek hip prekrižali.^ Na ta način bomo skušali prikazati, kako medliterarni transfer ni deloval le na področju literarne komunikacije v ožjem smislu - denimo pri izmenjavi med revijami, medsebojnem prevajanju, recenziranju ali čezmejnem kulturnem trgovanju -, temveč tudi pri vzorcih ustoliče-nja oz. kanonizacije »nacionalnih pesnikov«. Takšna izmenjava je seveda od konca 18. stoletja dalje vse bolj postajala transnacionalni fenomen, med Slovenci in Čehi - »posnemovalci, zavezniki in tekmeci«, kot je Vinkler (2006) posrečeno naslovil svojo knjigo - pa je bila še posebej živahna, sajje potekala v kontekstu oblikovanja dveh nacionalnih literarnih kultur, ki sta v skupnem okviru Habsburške monarhije iskali svoj položaj v razmerju do nemške, slovanske in nastajajoče svetovne literature (prim. JuvAN 2012: 277-84).
^Eins der mitgehenden Exemplare bitte ich dem Herrn Maha Pozdravi
iz Ljubljane
Nekje do osemdesetih let 19. stoletja »pevec Maja« med Slovenci še ni zbujal posebnega zanimanja. To ni presenetljivo, saj konec koncev niti v češki književnosti še ni bil povsem kanoniziran. Prva doslej registrirana slovenska omemba Mache (v Novicah 24. julija 1858) meri ravno na dogodek, ki obeležuje začetek njegovega prevrednotenja v češkem prostoru. V članku z naslovom Slovanski popotnik anonimnega avtorja je mimogrede omenjen almanah iz leta 1858, ki da bo posvečen »slavnimu pesniku, kije žalibog prezgodaj umeri« (238), omenjeni pa so tudi nekateri sodelujoči avtorji (mdr. Karel Jaromir Erben, Karel Sabina in Božena Nemcova).5 Nekoliko bolj določen zapis o Machi najdemo šele leta 1881, ko je začel izhajati Ljubljanski zvon. Ivan Hribar, bodoči ljubljanski župan, v pregledu Novejša češka literatura poroča o pesniku geni-jalnem, ki bi »brez dvombe presegel vse češke pesnike, ako bi mu bilo dano živeti« (317). Hribarju se v besedilo že prikradejo značilni stereotipi o mojstru, odrinjenem po krivici, in pesniku kot žrtvi; njihov virje seveda češki kanonizacijski diskurz.
Že v naslednjem letniku iste revije se Macha nenadoma prelevi v več kot zgolj genialnega pesnika bratskega češkega naroda; postane povsem realna figura slovenske literarne zgodovine. Fran Leveč namreč leta 1882 objavi znameniti Prešernovi nemški pismi Čelakovskemu, iz katerih se da razbrati, da so med bodočima nacionalnima pesnikoma obstajali neposredni stiki. V drugem pismu z dne 22. avgusta
^ Vzorec za takšen tip študije gl. v tematskem bloku Primerjalne književnosti, kjer sta obravnavana Prešeren in Islandec Jonas Halgrimsson (Dovič 2011, Juvan 2011, Helgason 2011).
" Raziskavoje močno olajšal popis referenc na M.acho \ Kartoteki tujih avtorjev v slovenski periodiki, ki ga hrani Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU.
5 Zbomikje imel v kontekstu Machove kanonizacije na Češkem smislu podobno funkcijo kot mlado-slovensko prevrednotenje Prešemav Stritarjevi izdaji iz leta 1866.
1836 Prešeren omenja Macho kot prejemnika izvoda Krsta pri Savici in enega od informatorjev o razcvetu češkega preporoda: »Eins der mitgehenden Exemplare bitte ich dem Herrn Maha, und die übringen zwei nach Ihrem Gutdünken an allfällige Kranjcophilen abzugeben. [...] Der rege Eifer, der bei den Czechen nach den Berichten des Herrn Professors Presset, H. Maha, Dr.Amerting herrscht, erfüllt uns mit Freude und Hoffnung auf eine bessere Zukunft für die Slawen« (Levec 1882: III); da je mera polna. Prešeren Macho in njegovega popotnega tovariša (kot se bo izkazalo, gre za Antonina Strobacha, poznejšega praškega župana) na koncu še enkrat prav lepo pozdravi (112). Medsebojno znanstvo dveh velikanov romantične muzeje zdaj izkazano, interes za raziskovanje vzajemnosti je vzbujen.
Rastoče češko zanimanje za Machoje proti koncu 19. stoletja občasno odmevalo tudi v slovenskih medijih, vendar te omembe niso presegle ravni notic ali površnih ocen. V kontekstu splošnega interesa za literaturo in kulturo bratskega slovanskega narodaje Vladimir Foerstner v pregledu Češka književnost, kije izhajal v nadaljevanjih, nanizal nekaj pavšalnih izjav o Machovem delu: poudarjalje njegov byronizem, usmerjenost k notranjemu človeku ter kontrast s Kollarjem in njegovim »abstraktnim humanizmom« (Foerstner 1895: 453). Morda še bolj zanimiva je marginalna referenca na Macho, ki jo najdemo v kratkem prispevku Sirotam pribramskym Antona Sušnika. Pisec se navezuje na eno največjih dotedanjih rudniških katastrof, v kateri je umrlo prek 300 rudarjev, ko seje v Pribramu 31. maja 1892 vnel Marijanski rudnik srebra (Mariänsky düt), in poroča, da so julija 1892 češki umetniki pripravili spominski zbornik, katerega dobičekje namenjen sirotam preminulih rudarjev. Pri tem Sušnik dobrodelni namen zbornika (na koncu vabi bralce k naročilu) simptomatično ilustrira s prvim verzom nenavadne pesmi, ki stoji pred začetkom Maja: »'Čechove jsou narod dobry!', pelje že pred 70 leti K. H. Macha« (479). V prevzetem navedku tiči dvojna ironija: tako kot mnogi češki sodobniki tudi slovenski člankar ni opazil, daje izvorni izjavi podtaknjen sarkastičen podton.
Prvi, ki seje v slovenskem prostoru poglobljeno ukvarjal z Machovim delom,je bil Ivan Lah. Leta 1905 je v eseju Maj prevedel odlomke iz Maja, nanizal osnovne biografske podatke o pesniku in se razpisal o njegovem vrednotenju. Za moto je uporabil (neprevedene) prve tri verze pesnitve in opozoril, da jih znajo vsi Čehi na pamet.® Te uvodne verzeje tipično povezal s pomladanskimi večeri in ljubeznijo ter opozoril na njihov »ponarodeli« značaj: »Skoraj nihče več ne vpraša, odkod so te besede, kdo jih je prvi zapisal; slišijo jih drug od drugega in jih ponavljajo in tako gredo od roda do roda« (367). Kljub temu paje Lah pronicljivo opozoril na oster kontrast med poetičnimi uvodnimi akordi - ti seveda služijo površni, množični recepciji Mache kot »pomladnega pesnika« - in mračno, ironično, nihilistično vsebino celotne pesnitve. V nadaljevanju Lah skuša pojasniti še, zakaj naj bi bil Macha prvotno prezrt in odrinjen. Pri tem izpostavi njegovo svobodomiselnost in preskromno mero domoljubja in tendenčnosti; namesto entuziastičnega patriotizma naj bi zasledoval pravo umetnost, čisto poezijo, namesto optimizma pa v svojo »labodjo pesem« vpisal mračnost in svetobolje.
' »Byl pozdni večer - prvni maj - / večerni maj - byl läsky čas. / Hrdliččin zval ku lasce hlas, / kde bo-rovy zavanel haj.« Razvpiti komunistični voditelj Klement Gottwald (1896-1953)je menda znal recitirati Maj še naprej od tod, vse do konca.
V tem oziru je posebej zanimivo Lahovo razmišljanje o nacionalnem pesniku. Lah z zanimanjem in celo presenečenjem ugotavlja, da Čehi leta 1905 takšnega pesnika še nimajo, kajti »ako danes vprašaš Čeha, kateri je največji češki pesnik, dobiš različne odgovore« (368). Vprašanje lahko zastavi le nekdo, ki koncept »največjega pesnika« oz. kandidata, ki se konceptu prilega, že ima; torej nekdo, ki že od Stritarja naprej dobro ve, kdo je »njegov« Puškin, Dante, Racine ali Mickiewicz (prim. Stritar 1866: 48). Slovenci sicer več vemo o Kollarju, Čelakovskem ali Erbnu, ugotavlja Lah, pa vendarje Macha na dobri poti, da končno zašije v polnem sijaju, kajti »zgodi se v svetovni književnosti, da se prikaže talent, kot meteor zašije, razsvetli temo in izgine (Lah 1905: 368). Tu bi bilo seveda mogoče pomisliti, da so Čehi svoj meteorski talent »svetovne književnosti« prepoznavali z neko zamudo ali nelagodjem, kije bržkone povezano z dejstvom, da Macha ni nacionalist. Šele koje bilo Machovo kratko in silovito življenje, ki se je končalo z obveznim trpljenjem in žrtvovanjem, možno interpretirati kot mučeništvo za narodno stvar, seje odprl prostor za prevrednotenje Mache in njegov (zapozneli) naskok na češki Parnas. Še več, da bi Čehi odkrili svojega nacionalnega pesnika, se je moral - podobno kot v slovenskem prostoru - zgoditi preobrat v vrednotenju; zasuk od nacionalizma k esteticizmu.' Na ta zasuk je utegnilo vplivati dejstvo, daje institut nacionalnega pesnika nastal tudi kot refleks na oblikovanje (asimetrične) svetovne književnosti; kandidati torej morajo zadostiti merilom univerzalne (estetske) primerljivosti, ne pa le lokalnim (prim. Nemoianu 2002).
Lahova interpretacija še ne more reflektirati takšnih vprašanj, pa vendarje poznavalska in mestoma naravnost pronicljiva. Medtem ko seje Lah ravno s poglobljenim poznavanjem upiral avtomatiziranemu uvažanju stereotipnih obrazcev, kijihje proizvajala Machova domača kanonizacija po letu 1858, so se skušnjavi toliko laže vdajali manj kompetentni pisci. Anonimni avtor je v Domu in svetu leta 1907 v članku Karel Hynek Macha poročal o sedemdeseti obletnici smrti »nesrečnega sovrstnika Kollarjevega«, ki sojo slavili češki literarni krogi. V kratki biografijije nanizal tipične elemente hagiografskega arzenala: Macha naj bi »vzrastel v revščini in pomanjkanju«, se »pri nekem požaru prehladil« in zato umrl (luknjava legenda o »žrtvovanju« je bila tedaj že trdno vgrajena v uradni vita, prim. Pynsent 2010: 60-61), in kajpada, »malone vsi kritiki so prezirali mladega pesnika«. Zadnja trditev je v Machovem primeru celo precej točna, napoved bleščeče prihodnosti nacionalnega pesnika pa tudi, saj Macha »žari sedaj na nebu češkega pesništva kot solnce, v sijaju katerega se izgublja celo lesk Kollarja in Čelakovskega« (»Karel Hynek Macha« 1907: 142).
^Jakjsme prišli domu, nevim«: Prešeren in ^češki Prešeren« v živo
Mejnikv slovenskem zanimanju zaMacho pomeni leto 1911. Preobratje povezan z razmahom Machovega kulta, ki je tako kot drugod po Evropi vrhunec doživljal ob stoletnicah (prim. Quinault 1998). Množična praznovanja stoletnice Machovega rojstva leta 1910 so namreč na površje med drugim naplavila tudi objavo pesnikovega Dnevnika s potovanja v Italijo iz leta 1834, ki jo je v Pragi s komentarji izdal
' Tak obrat je bil mogoč šele po letu 1848, ko so Halek, Frič, Barak in drugi zasnovali že omenjeni almanah Maj (1858).
Jan Thon. V tem dnevniku se je dokončno potrdilo, da sta se Prešeren in Macha poznala, opis srečanja pa je bil povrhu še vznemirljivo sočen. Prvi je na Slovenskem zadevo komentiral Fran Ilešič v Slovanu. V članku Češki pesnik Macha v Prešernovem krožku v Ljubljani seje Ilešič navezal na že omenjeno pismo Prešerna Čelakovskemu in naznanil: »To znanje Prešernovo-Machovo nam je sedaj pojasnil Machov dnevnik o potovanju v Italijo (7). Ilešič navaja prevedene odlomke iz dnevnika, jih komentira, skuša razrešiti nejasnosti ter Macho naravnost poimenuje »Češki Prešeren« (8).
Ilešičeva objava ni ostala osamljena. Vinko Zupan, ravno tako izhajajoč iz Prešernovega pisma Čelakovskemu,je v Ljubljanskem zvonu komentiral nekatere netočnosti pri Ilešiču. Obenemje obsežneje opisal celotno Machovo potovanje ter na novo prevedel dnevniške zapise od 29. do 31. avgusta. Komentiraljihje takole: »Macha in Strobach sta torej v Ljubljani v Prešernovem krogu prav pošteno krokala. [...] Stiki med Prešernom in Macho so od tega potovanja gotovo obstajali. Direktne korespondence med obema pesnikoma nimamo« (164). Dodatno Pojasniloje prispeval še Ivan Vrhovnik, kije razložil neko konkretno mesto iz potopisa 31. avgusta, kjer Macha omenja napis na »vratih na meji« (Kranjske) z latinskim napisom pri Trojanah. Vrhovnik pojasnjuje, da je šlo za slavolok v čast cesarja, ki se je leta 1728 vračal iz Ljubljane, ter opiše njegov nastanek, kontekst in propad.8
Oglejmo si Machova dnevniška zapisa za 29. in 30. avgust 1834, ki sta bila pozneje v slovenskih študijah še večkrat prevedena in komentirana:
29. [avgust 1834] Šla sva zarana. Krasna pokrajina. Najlepša na poti v okolici Ljubljane. Drugi Dunajčan. Ljubljanski grad. Neumanna sva srečala. Moravci so se oglašali. Gozdič pred mestom. Sla sva na policijo. Sami Cehi. Knjige kupovala. Gospod profesor. Sla sva h g. dokt. Prešernu. Gospod doktor Krobath. Povabilo. Dobila sva knjige. Kupila sva. Iskala sobo. Nazaräer. Črni orel, Nro. 5. Kaffehaus pred Theatrom. Promenada. Na deski piše: »Zur Bequemlichkeit der Spazierenden wird gebeten, das Begrüssen durch Abnehmen des Hutes zu beseitigen.« Gospod Prešeren in gospod Brauner prišla v kavarno po naju. Draga kava za 20 kr. Šli smo na rake. Med tem smo pili vino injedli kruh. Nato sta prišla g. dr. Crobath in g. dr. Toman. Tako smo bili sami juristi. Jedli smo ščuko. Nato dvakrat neizmerno velike rake. 4 sem moral pojesti. Nato pražen krap. Prevajali smo Kollarja. Natoje prišlo drago vino v zapečatenih steklenicah. Govorilo seje o profesorju Vodniku. Kako so rezali špeh. Plačevali vnaprej. Nato o Kopitarju. Prešernov sonet o njem. ABCKrieg. Natoje bilo govora o Korošcih. O Slaviji. Vzklikali smo: Naj živijo Slovani. Nato se je pelo. G. Toman je bil zelo družaben. Poljub. Gospod Prešeren je skakal. Kje jih imate Nemci. In nato še več: Že dolgo nismo /pili ga/ itd. Gospod Tomanje tolkel po mizi in pogosto potegnil; kričali z nami: Že je čas itd. Bliskale so se oči. Na ves glas. Vabilo na skrivno mesto za naslednji dan. Šli scat. Strobach ležal na čelu mize. Peljali so nas domov. Mene gospod doktor Crobath. Opotekal sem se. Kako smo prišli domov, ne vem. Gospod Prešeren in Toman sta postavila skupaj postelje. Strahovit trušč. Hotela metati
8 Ta tip pripomb se morda na prvi pogled zdi nekoliko marginalen. Zanimivejši postane, če ob tem opozorimo, daje interes za nacionalne pesnike v praksi kreativno spodbujal najrazličnejša področja vednosti, med katerimi je vsekakor lokalno domoznanstvo. V tem smislu je odličen primer tudi še vedno živahen češki interes za »Machove gradove«, tj. gradove in razvaline, ki jih je nemimi pesnik na svojih pohodih obiskoval, popisoval in skiciral (prim. Padevet 2010).
stole. Zmerjal svinja itd. Bolezen. Valjal se v tem. Ni vedel, da meje grozno [pokozjlal. Tarnanje. Spominek. Note k sonetu. Zapeljevanja se je bala.
30. [avgust 1834] Red v sobi. Spravljanje v red. Pucanje. Čakala sva srajco. Sel po zajtrk. Drugič. Nič naj ne bi dobila. Schustergsellen. Gospa predsednica. Oštir seje tresel vse do jutra. Dobila sva zajtrk. Šel sem iskat gospoda oskrbnika von Lilienberg. Policaj. Gospod oskrbnik me je klical. Dobil sem formular. Odrinila sva iz Orla. Šla sva se poslovit. Ka-stelic. Niso naju hoteli pustiti. Bunda. Čehinja. Da naju pospremijo tja do mejne črte, da naj bi ostala na kosilu, da sva razburila punce. Plašč. Morala sva obljubiti. Iskala sva sobo. Luknja. Šla sva iz Ljubljane. Srečala sva Nemca. Čakajoč ga sva ležala. Sončni zahod. Modre gore. Prevoje. Konec sveta. Prenočišče. Dobrajuha. Mleko.9
Kari Hynek Macha: Dnevnik s potovanja v Italijo, 29.-31. avgust 1834. Izvirni rokopis hrani literarni arhiv v praškem Strahovskem samostanu (Literarni archiv Pamatniku narodnihopisemnictvi v P raze).
9 Za referenčno češko izdajo prim. Macha 2008: 50-51 oz. kar pesnikov rokopis. Zgornji tekst sledi prevodu Albince Lipovec (1981: 61), v osrednjem delu srečanja 29. avgusta (od »Nato sta prišla g. dr. Cro-bath in g. dr. Toman« do »Zmerjal svinja«) paje uporabljen novejši Vinklerjev prevod (Vinkler 2006: 257). Prevodi se med seboj precej razlikujejo, saj skušajo razvozlati oz. interpretirati Machove šifre in krajšave, kijimtudi češki interpret! niso kos; o tem priča npr. literarizirana Machova biografija Karla Janskega iz leta 1953, kigav prevodu navaja Lipovčeva (1981: 60).
Leto 1911 kot vrh slovenskega zanimanja za Macho dodatno zaznamuje tudi dejstvo, da je Ivan Lah v Slovanskih spominih in jubilejih objavil prvi celoten prevod Maja. V študiji z naslovom Maj in njega pesnik K. H. Macha Lah omenja dokončni preobrat v vrednotenju, kije sovpadel s proslavami stoletnice 1910; če tega še pred nekaj leti ni bilo mogoče reči, je Macha zdaj nedvomno »postal prvi pesnik« (67). Češkega svobodomisleca Lah primerja s Prešernom in išče skupne poteze med prvakoma: med drugim ugotavlja, da sta oba pisala tudi nemške pesmi, da pri obeh ne obstaja zanesljiv portret (zato pa hiperprodukcija fiktivnih posmrtnih upodobitev) in daje pri obeh nastal veliki spomenik v nacionalni prestolnici ob stoletnici.10 Ne more mimo aktualnega razkritja o srečanju v živo, pri čemer evfemistično komentira, da so akterji objestnega veseljačenja »prišli nazadnje do prav visokega narodnega navdušenja« (67)."
Dobro desetletje pozneje je Lah v Češki antologiji ponatisnil celoten prevod Maja in še enajst drugih pesmi. V spremni študiji Pregled češke literatureje večinoma pa-rafraziral že znane teze in ocene, vendar nekoliko bolj na splošno; pri tem seje stvarno presojanje umaknilo v korist mistifikacij, kijihje generiral Machov kult. Macha je tako za Laha »prvi češki pesnik po božji volji«, ki ga prežema »sveti ogenj«; poet, ki je ljubil »samoto in je hodil fantastično oblečen«, se podajal na »izlete k starim gradovom«, »skiciralje stare razvaline«, »ljubilje noč, nevihto, boj, vihar, razvaline, grobove, propast«. Tak božanski pesnik,/)oe/a ^ates, seveda ne more brez preroško-mesijanskih odlik: »Dolgo pričakovanje prišel med svoje - in njegovi ga niso sprejeli. Odšelje pozabljen in skoraj nepoznan« (Lah 1922: 58).
^Lobanje, kosti. Dišeči dim kadila, latinske molitve Machov kult v
tridesetih
Še predenje Kidrič v monografiji o Prešernu odstrl zadnje sloje skrivnostne tančice s srečanja Prešeren-Macha (Kidrič 1938: 271-272),12 je v slovenskih časnikih začela odmevati nova Machova stoletnica. Dogodki so tokrat še prekosili tiste iz leta 1910, saj so se praznovanja stoletnice smrti leta 1936 močno zaostrila v nacio-
10	Lah tu omenja pisateljsko podporno društvo Svatobor, ki da zbira prispevke za Machov praški spomenik, in osnutek kiparja Myslbeka (Lah 1911: 69). V obeh primerihje prvotni načrt, da bi zadevo izpeljali ob stoletnici, propadel: Prešernov spomenikje zamudil za pet let, Machov za dve (prim. Dovič 2010: 97; Pynsent 2010: 62-63).
11	Evfemizemje seveda še vedno točnejši od očitno napačne trditve, da se razigranega popivanja »trezni in melanholični gost ni udeleževal« (Slodnjak 1974: 170, prim, tudi Vinkler 2006: 259).
12	Kidričeve podrobne razvezave Machovega dnevniškega zapisa na prvi pogled delujejo kot fasci-nantna pozitivistična akribija. Vendar tudi Kidriču pogosto ne uspe priti dlje od ugibanja. Zanimivoje, da njegova domneva o lokaciji večerje »najbrž k 'Frgolinu'« (Kidrič 1938: 272) v Moravčevem poznejšem komentarju preraste kar v gotovo dejstvo (prim. Moravec 1963: 18). Kje je v resnici potekalo veseljače-nje? Da bi jedli v Praznikovi gostilni »Pri črnem orlu«, kjer sta češka gosta prenočila, kot navaja Cvirn (2001: 194),je manj verjetno, sicer dnevniški zapis ne bi omenjal opotekave poti domov. Vsekakorje bil, kot komentira Kidrič, konec slovensko-češkega druženja »po krokarsko žalosten: gosta so morali v njun hotel 'peljati'; Macho Crobath, Strohbacha bržčas Prešeren ali Toman; pri 'Črnem orlu', kjer sta Prešeren in Toman postavila Machovo in Strohbachovo posteljo skupaj, so uganjali take, da si drugi dan Čeha nista več upala tam ostati« (Kidrič 1938: 272). Toda od kod Kidriču izjava, ki neposredno sledi: »Prešemaje obisk zelo obogatil« (ibid.)? Nepopustljiva vnema njegovih izpeljav učinkuje nenavadno.«
nalističnem duhu (še posebej v sudetskih Litomeficah), nato pa kulminirala v napetih dogodkih med oktobrom 1938 in majem 1939, ko so Machove relikvije prerasle v simbol češko-nemškega konflikta. Dramatični evakuaciji pesnikovih posmrtnih ostankov iz Litomeric 1. oktobra 1938, ki so jih dva dni po podpisu zloglasnega Münchenskega sporazuma izmaknili tako rekoč izpred cevi okupacijskih tankov in prepeljali v Prago, je sledila ekspozicija relikvij v praškem Narodnem muzeju in z nacionalnimi čustvi nabit ceremonialni prekop v narodni panteon na Vyšehradu 7. maja 1939 - skoraj dva meseca po tem, ko je Hitler s praškega gradu razglasil Protektorat Češke in Moravske, ki je tudi de facto pomenil konec prve Češkoslovaške republike.
Natančen in obenem simptomatičen kronist omenjenih dogodkov za slovensko občinstvo Božidar Borkoje v drugi polovici tridesetih let v Jutru, priljubljenem ljubljanskem dnevniku, objavil instruktiven niz člankov in notic o Machi. Njegova prva poročila zadevajo aktivnosti ob stoletnici Machove smrti. Tu izvemo za »prikupno tradicijo majniškega romanja na pesnikov grob v Litomeficah ali k jezeru Doksy, prizorišču njegovega nesmrtnega 'Maja'« (Borko 1936a: 7), o pripravah na velikopotezno razstavo in spomenik v mestu, kjer je Macha umrl, za manifestacije pod praškim spomenikom pa tudi o novih razjasnitvah podrobnosti srečanja med pesnikoma, ki kažejo, da je bil interes za zgodbo vzajemen. Paralele med nacionalnima pesnikoma so na obeh straneh postale ustaljena praksa, o čemer mdr. priča Borko-va objava prevedene Habrinove primerjave iz Lidovih novin, ki poudarja »pionirski pomen teh dveh ustanoviteljev sodobne pesniške tradicije pri Slovencih in Čehih« (Borko 1936b: 7). V tem duhu ne preseneča, da seje slovesnost ob Machovi stoletnici odvila tudi v Ljubljani.'^
Borko se je v jubilejnem leta tudi sam odpravil na Češko, od koder je lahko iz prve roke poročal o stanju »machovskega kulta«. Izraza si ni izmislil Borko; uporabil gaje že Bohuslav Brouk v znamenitem eseju Machov kult iz leta 1936, ki se začenja z udarno izjavo: »Običajni ljudje, negotovi zaradi občutka manjvrednosti, potrebujejo idole, ki bi se jim klanjali« (Brouk 1936: 77),'^ nadaljuje pa se s pro-nicljivo neizprosnim smešenjem varuhov in promotorjev Machovega kulta, ki jim Brouk očita parazitiranje in uzurpacijo Machove umetniške genialnosti za nacionalistične namene. Borko do kulta ni zavzel Broukovega kritičnega stališča, ki je češkemu zagovorniku psihoanalize in nadrealizma nakopalo sodni spor s Karlom Janskim zaradi žalitve časti in obrekovanja (prim. Vasäk 2007: 107-11), temveč se je z vsem žarom priključil nacionalistični evforiji. V Jutru je tako 10. junija 1936 v članku Romanje na grob K. H. Mache poročal o treh velikih stoletnih razstavah (»velika razstava v mestu Machove smrti, Litomeficah, dalje razstava v praškem Narodnem muzeju, ki je zbrala predvsem slovstvene dokumente, in razstava v osrednji knjižnici mesta Prage, ki je posvečena pesnikovi ikonografiji in njegovemu
Ljubljansko Machovo slovesnost je 5. maja 1936 v Zvezdi pripravila Československa obec. Poleg obveznih recitacij Machove poezije je bilo na sporedu tudi predavanje češkega literarnega zgodovinarja Vaclava Buriana, enega zgodnjih preučevalcev slovensko-čeških kulturnih stikov (prim, najavo v Borko 1936c: 7).
V izvirniku: »Všedni lide, zkroušeni pocitem menecennosti, potfebuji modly, kterym by se klaneli.« (Prevod MD).
vplivu na likovno umetnost«), o celi vrsti novih izdaj Machovega dela (»prav te dni seje pojavila na knjižnem trgu stota izdaja 'Maja'«), med njimi tudi razkošna izdaja v podobi misala, kije izšla le v 36. izvodih, ter celo »unikatno ilustrirano izdajo, ki jo je dal natisniti neki tovarnar kot božično darilo svoji ženi« (Borko 1936Č: 4). Pisal je tudi o poplavi novih publikacij, med njimi o izdajah zbranega dela, monografiji o Machovem liku Miroslava Novotnega ter Albumu K. H. Mächy z uvodom prof. Arneja Novaka.
Borko najavi tudi gradnjo spomenika v Litomericah, kjer so 24. maja vzidali temeljni kamen novega spomenika: »Prinesli so kamen z bližnje gore Radobyl, kijoje opeval Macha in na kateri seje mudil na izletu nekaj dni pred zgodnjo smrtjo. Tamje ugledal požar v mestu, se urno vrnil in pomagal pri gašenju; pri tem seje prehladil in podlegel pljučnici« (Borko 1936Č: 4). Poroča tudi o machovskem romanju »Macho-vska pout«, ki seje začelo že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja inje bilo v tistem času še posebej aktualno. Reportažni potopis - med potovanjem v Sudete Borko uživa udobje avtomobila praške mestne občine (!) - bralca popelje v dvojezične Lito-merice, ki so v tem času na robu eskalacije medetničnih konfliktov:
Po prireditvi pred bodočim Machovim spomenikom [...] smo obiskali pesnikov grob na litomeričkem pokopališču. Machaje eden redkih smrtnikov, ki ima na istem pokopališču kar dva spomenika. Prvega, skromno ploščo s preprostim napisom, mu je dal postaviti kmalu po smrti neki litomerički častilec. Drugi spomenik stoji malo dalje od groba, v kotu ob pokopališkem zidu. Hoteli so ga postaviti v mestu, toda Nemci so dovolj skromni načrt preprečili, zato so opremili spomenik s križem in ga namestili na pokopališču. [...] Okrog groba seje ovil za hip živi venec čeških pesnikov in pisateljev. Bili so tu Otokar Fischer, Josef Hora, Fr. Halas in drugi; predstavitelji raznih pogledov in generacijskih idealov. Vse jih je zbral kult pesnika »Maja«, vsi so priromali na njegov grob z isto pobožno mislijo. Toda daljna je njegova pot, zaman je klic za njim! [...] Obiskali smo še stolno cerkev, v kateri seje 1. 1861. pričel machovski kult s pomenljivo prireditvijo: Mladi češki pesniki so počastili spomin pesnika »Maja« s črno mašo in simbolnim drugim pogrebom. Tam, kjer smo obstali,je stal črno pogrnjeni katafalk in ob njemje več pesnikov, med njimi Vitez-slav Halek, držalo goreče plamenice. Lobanje, kosti. Dišeči dim kadila, latinske molitve. Vanitas vanitatum. Toda tedajje bil že večer romantike, čije češkojutroje ozaril s svojim genijem K. H. Macha (Borko 1936Č: 4).
Sledili so še drugi Borkovi zapisi v istem časopisu, večinoma krajši; novi val člankov pa se je začel konec leta 1938. 18. oktobra najdemo v Jutru prvo Borkovo poročilo o evakuaciji Machovih relikvij, ll.januarja 1939 sledi notica o preverjanju njihove avtentičnosti, 25. aprila pa napoved ekspozicije Machovih posmrtnih ostankov v praškem Narodnem muzeju in slovesnega pogreba na višegrajskem »Slavinu«. Borko seje vnovič odpravil na terensko reportažo, kije med drugim prinesla Vtise s pogreba pesnika K. H. Mache v Jutru (12. maja 1939). V besedilu so nanizane tipične opazke o Machovi bolezni, smrti in skromnem pogrebu (po pričevanjih Machovega
brata Mihaela),15 v središču pa je zanesen popis predvečera sobote, 6. maja, ko »se je pomikal iz panteona Narodnega muzeja, po Vaclavskem namesti. Narodni tridi in po nabrežju sprevod proti starodavnemu Vyšehradu« s telesnimi ostanki »največjega češkega poeta romantične dobe, ki so sto dve leti počivali v ponemčenih Litomeri-cah, da jih pokopljejo v slehernemu Čehu sveti zemlji na Vyšehradu, kjer počivajo tvorci češke narodne kulture« (Borko 1939a: 7). Takoleje procesijo doživljal slovenski poročevalec iz Prage:
V milijonskem mestu je bil hipoma ustavljen promet. Na vseh hišah so zaplapolale narodne zastave. Glavne ulice polne ljudi. Nad vsem mestom grobna tišina, samo zvonovi vseh praških cerkva so peli in v parku na Strelskem in Slovanskem otoku so se zbrali ptiči, da zapojo hvalnico svojemu pesniku. [...] Rakev, zavito v belo-modro-rdečo zastavo peljejo mimo nas. Za njo nekaj zaprtih avtomobilov, v njih sorodniki in Machovi nasledniki v literaturi: Hora, Seifert, Halas, Knap ... Narodje stal ob straneh in molčal _ [...] Sto letje minilo od takrat. Njegov »Maj« so med tem šepetala tisočera usta v sladkem zavzetju, njegovi stihi so šli skozi stotisoče src in vzbujali v njih čustva, ki so rodila cvetje, s kakršnim se lahko ponaša le malokatera literatura malega naroda. Sto let je minilo in ves narod je v duhu spremljal svojega pevca na poti v najdragocenejši košček svoje zemlje, kjer počivajo med drugimi tudi Nemcova, Neruda, Vrchlicky, Čech, Smetana, Dvorak, Aleš in kamor smo pred nedavnim spremljali Karla Capka. Ves narod, v nesreči in bolesti združen kot še nikoli, se mu je poklonil in mu obljubil, da ne bo v maju njegov grob brez cvetja, dokler bo utripalo le eno češko srce (Borko 1939a: 7).
Medtem ko seje Borkov niz poetičnih poročil leta 1939 sklenil z notico v Ljubljanskem zvonu o zborniku Jana Mukarovskega Torso a tajemstvi Machova dila (1938),'® je za resnično zanimiv epilog poskrbel Božo Škerlj. Slovenski antropolog je 2. junija 1939 v Jutru objavil prispevek K. H. Macha v antropološki luči, komentar knjige Navrat Karla Hynka Mächy, ki sta jo v Pragi leta 1939 objavila Jiri Maly in Miloslav Novotny. V članku so slovenski bralci lahko izvedeli nekaj več podrobnosti v zvezi s selitvijo Machovih relikvij, ki jo je spodbudila »ena največjih katastrof v bogati zgodovini Čehov«. Pobudnik bliskovite ekshumacije je bil dr. Karel Engliš, guverner Narodne banke, »kije - menda vedno v skrbeh za državni zaklad mislil tudi na to« (Škerlj 1939: 7). Ta dragoceni državni zaklad, »izvrstno ohranjene« relikvije, so bile še isti večer, tj. 1. oktobra 1938, prepeljane v
15 »23. oktobra 1836 letaje v Litomeficah gorelo. Machaje šel gasit. Razgret seje napil vode, v kateri so bili bacili tilusa. Domov seje vrnil premočen in izčrpan. Slabo plačani praktikant ni imel za premog. Prespal je v mrzli sobi. Niti za zdravnika ni bilo in tako se je zdravil z vinsko juho, ki mu jo je prinesel gospodar. Sam, od vseh zapuščen, je ležal v majhni sobici pod škofijo — pod njim Laba in polja — ter čakal smrti. 5. novembra zvečerje umrl. Samo gospodinjaje sedela pri njem in prebirala rožni venec. Zjutraj je prihitel iz Prage njegov brat. Z gospodinjo sta pesnika umila in preoblekla, položila ga v preprosto rakev injo odnesla na dvorišče, kjerje na nosilih čakala pogrebcev. Nijih bilo. Prijatelji niso prišli in šele Hynkov bratje po dolgem iskanju zbral nekaj obrtnikov in sosedov. Potem seje pridružilo še nekaj meščanov. Tudi duhovnikje prišel, opravil pokropitev in molitev, šel do polovice poti, nato se vrnil v župnišče. Pokopali so ga ob zidu, kjer ni bil prostor tako drag in mu postavili preprost lesen križ. Takoje popisal Machov pogreb njegov brat Mihael«. (Borko 1936: 4)
" Prim. Borko 1939b. Praški strukturalisti so utrli pot bolj kompleksnim obravnavam Machovih besedil (prim. Mukafovsky 1936), omenjeni zbornik pa pomeni mejnik tako v »machologiji« kot v razvoju praškega lingvističnega krožka (Schmid 2000).
mrtvašnico praškega krematorija, kjer so bile »na pobudo K. Janskega, najboljšega poznavalca Mache, antropološko pregledane, kmalu nato pa prepeljane v antropološki institut Karlove univerze, kjerjihje prof. Maly še trikrat preiskal in temeljito konzerviral, preden so bile letos maja - kakor upamo res definitivno - pokopane na Slavinu« (ibid.)."
Škerlj v duhu prenovljenega zanimanja za frenologijo opozarja na »važnost antropološke preiskave in identifikacije slavnih rajnkih« in se razpiše o rezultatih preiskav, ki so pokazale, da »je bil Macha visok (nekako 174 cm), izredno krepak,jako kratkoglav (indeks 85.38), dolgega obraza, velikega, ozkega, nekoliko orlovskega nosu«. Kajpada tudi Škerlj ni zgolj naključni komentator ali recenzent; podobno kot Borkoje osebno potoval v Prago, kjer muje sam prof. Maly pokazal Machovo okostje in »tipično dinarsko« lobanjo:
Njegovi lasje so bili temnokostanjevi, oči pa temnomodre. Ta znak in pa nekoliko ozka, dasi visoka spodnja čeljust, me silijo k diagnozi, daje bil K. H. Macha pripadnik Savske rase, ki pa spada z dinarsko in norijsko k t. zv. dinotaurijski rasni skupini. Maly sam sklepa v knjigi, daje bil Macha dinarec z nekoliko baltiško primesjo (modre oči!). O rasni pripadnosti K. H. Mäche ni spora, bilje tipičen pripadnik dinotaurij ske rasne skupine, pa našem sistemu torej savske rase. [...] Še neko zanimivost: Machova lobanja, kije hranila možgane tako ogromnih in izrednih sposobnosti, je bila razmeroma majhna, njena prostornina nekako 1350 cm, torej pod povprečkom češkega prebivalstva (Škerlj 1939: 7).
Svoj komentar Škerlj poantira z mislijo, da je »antropološka preiskava in identifikacija velmož izredno važna«, in kot primer dobre prakse predlaga posnemanje češkega vzorca tudi na Slovenskem: »Pri tej priliki mije prišla misel, da bi moglo biti prav tako zanimivo, antropološko preiskati našega pesnika-velikana dr. Fr. Prešerna« (Škerlj 1939: 7). Čeprav verjetno nevede se s tem predlogom Škerlj navezuje na skoraj štiri desetletja staro pobudo Josipa Vošnjaka, ki je ob Prešernovi stoletnici in polemikah okrog ljubljanskega spomenika predlagal odpiranje Prešernovega groba, premero relikvij in izdelavo voščene maske (Vošnjak 1900: 136). Kolikor je morebiti Vošnjakova zamisel svoj čas utegnila delovati presenetljivo, se zdi bizarna tudi Škerljeva nadaljnja vizija: »In nič manj zanimivo in važno ne bi bilo, antropološko fiksirati tudi živeče slovenske velmože na umetniškem in znanstvenem polju. Morda najde ta pobuda kaj odziva, možnosti so dane skoro vse.« (Škerlj 1939: 7)
Medtem koje omenjena pobuda najbrž nekako zvodenela v kontekstu prihajajoče kontinentalne katastrofe,je slovensko recepcijo Mache tik pred vojno zaokrožil nov slovenski prevod Maja izpod peresa Tineta Debeljaka. Izšel je v prestižni bibliofil-ski izdaji z ilustracijami Mihe Maleša (1939), ki je v ta namen med drugim izdelal »morda prvi Machov umetniški portret, ki muje služila nova hipoteza [tj. Malyjeve meritve, op. MD] za podlago« (Debeljak 1939: 12).
" Pregled je med drugim skrhal priljubljeno mitološko pripoved, da seje Macha prehladil med gašenjem požara: »Toda to ne bo držalo: Macha je očividno umrl za zelo akutno črevesno boleznijo« (Škerlj
1939: 7).
Po drugi svetovni vojni je bilo neposredno slovensko zanimanje za Macho manj opazno. Ljubljanska prigoda iz leta 1834 je ohranila svoje mesto v analih literarne zgodovine, vendar je - ob odsotnosti novih razkritij - prejšnja raziskovalna zagrizenost očitno popustila. V knjigi o vezeh med slovensko in češko dramo Dušan Moravec omenja »intimen spomin« na srečanje dveh velikanov v praškem literarnem arhivu, namreč Prešernov portret in podobo Ljubljane (Moravec 1963: 19). Formulacija zbuja vtis, da gre za nekaj novega, toda v resnici je obisk strahovske-ga literarnega arhiva razkril, da gre za naplavine poznejših rodoljubnih izmenjav.18 Tako razen Prešernovega pisma Čelakovskemu in Machovega popotnega dnevnika ni drugih dokumentov o neposrednih stikih med pesnikoma.19 Machova poezija, že dotlej razmeroma dobro predstavljena v slovenskih prevodih,je leta 1970 doživela še vključitev v elitno zbirko Lirika, za katero je izbor, nov prevod in študijo prispeval Dušan Ludvik; po Lahu (1911, 1922) inDebeljaku (1939) seje torej celotnega Maja lotil že tretji prevajalec. V osemdesetih sta nastali študiji, ki sta med drugim dodatno osvetlili češko recepcijo razmerij med Macho in Prešernom (Lipovec 1981, z novim prevodom dnevniških odlomkov, in Stich 1987). Sledilje še enkrat popravljen prevod odlomka iz Machovega dnevnika, s katerim Jonatan Vinkler v knjigi o slovensko-če-ških kulturnih stikih vpelje poglavje o Machi in Prešernu »v primežu nacionalizma«; v njem primerja recepcijo obeh pesnikov v domačih literarnih kulturah, kjer sta bila sprva oba deležna zavrnitve z vidika nacionalističnega utilitarizma, pozneje pa sta postala reprezentativna nacionalna pesnika (Vinkler 2006: 257-284).
Smiselna nadgradnja dosedanjih biografskih, tekstualnih in recepcijskih primerjav bi bila primerjalna študija Prešernove in Machove kanonizacije, ki zaenkrat ostaja izziv za prihodnost. Kot se je pokazalo v tej razpravi, je bila slovenska recepcija Mache od druge polovice 19. stoletja do danes implicitno zaznamovana z vprašanji kanona in reprezentativnosti, ki sta jo obe literarni kulturi - slovenska še nekoliko prej kot češka - investirali v koncept nacionalnega pesnika. Ni torej presenečenje, da so bili recepcijski poudarki pogosto povezani ravno s kanonizacijo in kultom češkega romantičnega pesnika, prevladovale pa so diskurzivne strategije, ki so Macho v slovenski kulturni prostor uvažale kot »češkega Prešerna«, slovenskemu izbrancu ekvivalentnega nacionalnega pesnika in kulturnega svetnika bratskega slovanskega naroda. Učinke mehanizmov strukturnih paralel je še krepilo dejstvo, da sta se pesnika osebno spoznala v unikatnem srečanju, kije po zaslugi nekoliko enigmatičnega kronista Mache, še bolj pa njegovih entuziastičnih slovenskih in čeških interpretov, lahko preraslo v mitsko poglavje geneze slovensko-češke vzajemnosti.
18	Omenjeni arhiv na Hradčanih med drugim hrani tudi Machov dnevnik s potovanja v Italijo in številne druge izvirne dokumente.
19	Kljub številnim domnevam v to smer ni mogoče zanesljivo reči, ali obstaja (izgubljena) korespondenca med Prešernom in Macho. Podlaga zanjeje seveda Prešernova navedba o poročilih, ki dajih ima od Pressla, Amerlingain Mäche v zvezi s češkim preporodom (prim. Levec 1882: 111). Toda povsem verjetna se zdi tudi predpostavka, daje Machov edini »Bericht« na to temo potekal kar v živo, v že omenjeni noči iz 29. na30. avgust 1834.

Viri in Literatura
[Anon.], 1858: Slovanski popotnik. Kmetijske in rokodelske n^^ice 16/30 (24. 7.). 238.
[Anon.], 1907: Karel Hynek Macha. Dom in svet 20/3. 141-42.
Božidar Borko, 1936a: K. H. MachainPrešeren. Jutro 17/65 (18. 3.). 7.
-, 1936b: Macha inPrešeren. Jutro 17/92 (21. 4.). 7.
--, 1936c: Proslava lOOletnice smrti K. H. Mache v Ljubljani. Jutro 17/103 (5. 5.). 7.
--, 1936Č: Romanje na grob K. H. Mache. Jutro 17/133 (10. 6.). 4.
--, 1939a: Vtisi s pogreba pesnika K. H. Mache. Jutro 19/109 (12. 5.). 7.
--, 1939b: Zbornik študij o K. H. Machi. Ljubljanski zvon 59/9-10. 515-516.
Bohuslav Brouk, 1936: Mächüv kult. Ani labut' ani Luna: Sbornik k stemu vyroči smrti Karla HynkaMächy. Ur. V. Nezval. Praha: Otto Jirsäk, 1936. 77-81.
Janez Cvirn, 2001: Komisija za uničevanje vina. Sl^^enska kronika XLX. Stoletja: 1800-1860. Ljubljana: Nova revija. 194.
Tine Debeljak, 1939: Maj. Macha, Karel Hynek. Maj. Prev. Tine Debeljak. Ljubljana: Bibliofilskazaložba. 11-15.
Marijan Dovič, 2010: France Prešeren: A Conquest of the Slovene Parnassus. History of the Literary Cultures of East-Central Europe. Junctures and Disjunctures in the 19th and 20th Centuries. (Zv. 4.) Ur. M. Cornis-Pope in J. Neubauer. Amsterdam: JohnBenjamins. 97-109.
--, 2011: Nacionalni pesniki in kulturni svetniki: Kanonizacija Franceta Prešerna in Jonasa Hallgr^mssona. Primerjalna književnost 34/1. 147-63.
--, 2012: Model kanonizacije evropskih kulturnih svetnikov. Primerjalna književnost 35/3. 71-85.
Vladimir Foerstner, 1895: Češkaknjiževnost.	15/7. 453-54.
Jon Karl Helgason, 2011: Relics and Rituals: The Canonization of Cultural 'Saints' from a Social Perspective. Primerjalna književnost 34/1. 165-89.
Ivan Hribar, 1881: Novejša češka literatura. Ljubljanski zvon 1/5. 317-20.
Fran Ilešič, 1911: Češki pesnik Macha v Prešernovem krožku v Ljubljani. Slovan 9/1. 7-8.
Marko Juvan, 2011: Romantika in nacionalni pesniki na evropskih obrobjih: Prešeren in Hallgr^msson. Primerjalna književnost 34/1. 119-26.
--, 2012: Prešernovska struktura in svetovni literarni sistem. Ljubljana: LUD Literatura.
France Kidrič, 1939: Prešeren H. Biografija 1800-1838. Ljubljana: Tiskovna zadruga.
Ivan Lah, 1905: Maj. Ljubljanskizvon 25/6. 367-74.
--, 1911: Maj in njega pesnik K. H. Macha. Ur. F. llešič. Slovanski spomini in jubileji. Ljubljana: SM. 63-69.
--, 1922: Pregled češke literature. Češka antologija. Ur. 1. Lah. Ljubljana: SM. 1-77.
Fran Levec, 1882: Prilogi k Preširnovemu životopisu. Ljubljanski zvon 2/2. 110-13.
Albinca Lipovec, 1981: Karel Hynek Macha in France Prešeren. JiS 27/2-3. 57-61.
Karel Hynek Mächa, 1911: Maj. Prev. Ivan Lah. Ur. F. llešič. Slovanski spomini in jubileji. Ljubljana: SM. 42-62.
--, 1939: Maj. Prev. Tine Debeljak. Ljubljana: Bibliofilska založba.
--, 1970: Macha. Prev. DušanLudvik. Ljubljana: MK.
--, 2008: Prözy. Ur. Z. Hrbata in Martin Prochazka. Praga: Nakladatelstvi Lidove noviny.
Dušan Moravec, 1963: Fez/ med slovensko in češko dramo. Ljubljana: SM.
Jan Mukarovsky, 1938: Predmluva. Torso a tajemstvi Machova dila. Sbornikpoje-dnani Pražskeho lingvistickeho kroužku. Ur. J. Mukarovsky. Praga: Fr. Borovy. 7-10.
Virgil Nemoianu, 2002. National poets' in the Romantic Age: Emergence and Importance. Romantic Poetry. Ur. A. Esterhammer. Amsterdam: John Benjamins. 249-55.
Jiri Padevet, 2010. Cesty s Karlem Hynkem Machou. Praga: Academia.
Robert B. Pynsent, 2010: Macha, the Czech National Poet. History of the Literary Cultures of East-Central Europe: Junctures and Disjunctures in the 19th and 20th Centuries. (Zv. 4.) Ur. M. Cornis-Pope in J. Neubauer. Amsterdam: John Benjamins. 56-85.
Roland Quinault, 1998: The Cult of the Centenary, c. 1784-1914. Historical Research 71/176. 303-23.
Herta Schmid, 2000: Der Sammelband Torso a tajemstvi Machova dila als Dokument des Prager linguistischen Kreises. Kapitel zur Poetik Karel Hynek Mächas: Die tschechische Romantik im europäischen Kontext. Ur. H. Schmid. München: Otto Sagner. 195-222.
Anton Slodnjak, 1974: Prešernovo življenje. Ljubljana: MK.
Alexandr Stich, 1987. Prešeren in Mächa (k tipologiji dveh slovanskih romantikov). Prev. Tomo Korošec. Sodobnost 35/2. 207-19.
Josip Stritar, 1866: Preširnove poezije. Pesmi Franceta Preširna. Ljubljana: Wagner.
Anton SušNiK, 1892: Sirotam pribramskym. Dom in svet 5/10. 479.
Božo ŠKERLJ, 1939: K. H. Machavantropološki luči. Jutro 19/125 (2. 6.). 7.
Pavel Vasäk, 2007: Sifrovany denik Karla Hynka Mächy. Praga: Akropolis.
Jonatan Vinkler, 2006: Posnemovalci, zavezniki in tekmeci: Češko-slovenski in slo-vensko-češki kulturni stiki v 19. stoletju. Koper: Annales.
Josip VošNJAK, 1900: Za Prešernov spomenik. Ljubljanski zvon 20/2. 136.
Ivan Vrhovnik, 1911: K potopisu češkega pesnika Mache. Ljubljanski zvon 31/4. 223.
Vinko Zupan, 1911: Thon Jan, Karla Hynka Mächy cesta do Italie. Ljubljanski zvon 31/3. 163-64.
Summary
Veneration of selected cultural figures in general and of »national poets«, in particular was a typical feature of most national movements in Europe throughout the 19th (and partly 20th) century. This was even more the case in dominated and semi-peripheral literary cultures like Slovene and Czech. Vivid cults of national poets and other »cultural saints« should be understood as part of a larger European trend—cultural nationalism, whose rapid spread was made possible by intercultural transfer. As a consequence, the modes of veneration and canonization of chosen individuals were similar across the entire continent. This is also the case with the Slovene and Czech national poets France Prešeren (1800-1849) and Karel Hynek Macha (1810-1836), whose biographies as well as canonization accounts are strikingly parallel. The artide treats in detail the Slovene reception of Macha from the second half of the 19th century to the present. It places special focus on the dimensions associated with his canonization in Czech lands (especially the so-called »Macha cult«) and the discursive strategies involved in »importing« Macha to the Slovene cultural setting as the national poet and cultural saint of a brotherly Slavic nation—the »Czech Prešeren«.