MM«r UTMH rAMMMMKMmSH Naroc * in univerzitetna knjižnica ^ v Ljubijani ■ J. 20946 r, J za navadno leto Na svetli» odc dvakrat solnce in dvakrat luna mraknila; vidil se bo pri nas pa lc en lunin mrak, namreč 2. dan maja; začetek je zjutraj ob 3. uri 8 min. našega časa; popolno mraknjenje je ob 4. uri (5 min., in luna zajde v tcin času, ko se solnce tudi že na našem obzoru prikaže. Čvctere letne dólic po soiilenein liodu. Spomlad se začne 21 marca. || Jesen se začne 23. septembra. Leto se začne 22. junia. || Zima se začne 22. decembra. ------ JAWUAJH, Ponedeljk Torek Sreda Oetertek Petek Sabota Novo leto. Makari, pušavnik. Genovefa, devica Tit. škof. Telesfor, papež. 8. 3 Kralji. © Ko je bil Jezus 12 let star. Luk. 2, 42-52. Nedelja G1 Ponedeljk Torek Sreda Oetertek Petek Sabota Nicet, »koť. Severi» , opát. Julian, mućeneo. Nikanor, diákon. Iligin, papež, lirnest, opát. Hilari, škof. € () ur 2!) min. FmnvMtu 3 2 3 Četertek Petek Sabota • Ignaci, škof mučenec. Svećnlca © Blaž. škrff mučenec: Prcnieinbe li a Od dclavcov v vinogradu, Mat. 20, 1 -16. nébesu. 4 5 6 7 8 i) 10 Nedelja Ki 17 18 Nedelja 011 Ponedeljk Torek §roda Oetertek Petek Sabola Klara, devica. @ llipolit, mučenec. -J- Kuzcbi, spoznovavcc. Maric Dcvice nebovzetje. Rok, spoznovavcc. Liberat, opát. Helena, cesarica. Od usmiljenega Samaritana. Luk. 10, 23-37. 1!) 20 21 22 23 24 25 Nedelja (j 12 Ponedeljk Torek Sreda Oetertek Petek Sabota Lj ude vik, škof. Bernard, opát. 3 Joana Frančiška Frcmiot. Filibert, mučenec. Filip Benicii, spoznovavec. Jernej, apostelj. Lj ude vik, kralj. Solnce stopi v znamnje device 23. dan t. m. ob 12 uri 0 m. zvečer. Od deseterih fobovih. Luk. 17, II. 19. Koiicc pasjih dni. Dan sekrajša v tem mescu od 11 ur 38 min. do 13 ur 14min. 2 ti 27 28 29 30 31 Nedelja 013 Ponedeljk Torek Sreda Oetertek Petek Ccfirin, papež. Jožef Kalasaneo, poznovavec. (>•) Auguštin, škof. Janeza obglavljenje. Itoza Limanska, devica. Itaimund, spoznovavec. : 12 SEPTEWBE». lj Sabota |Tilen,opát. Nihče ne more dvema gospodoma služiti. Mat. 6. 24-33. Nedelj» G14 Ponedeljk Torek Sreda Četertek Petek Sabota Angel varli. pr Eufemia, dcvica Rosalia, dcvica. Lovrenc Justinian, škof. Donacian, škof. Regina, devica. Maric Device rojstvu Stefan, kralj C Od mcrtvcga mladenča v Najmu. Luk. 7, 11-16. !> Nedelja G 15 Ponedeljk Torek Sreda Četertek Petek Sabota Ime Maric. Korbinian Miklavž Tolentin. Prot in lliacint, mučenca. Gvidon, mežnar. Notburga, dcvica. Povikšanje sv. križa. Nikomed, mučenec. škof. Od vodeničnega. Luk. 14, 1-11, Ljudmila, vojvodnja. Ilildegarda, devica. Jožef Kupertin. f Kvatre. Januari, škof. Eustahi, mučenec. t Matevž, apostelj. j Maurici. mučenec. Nedelja G16 Ponedeljk Torek Sreda Četertek Petek Sabota Od nar večje zapovedi. Mat. 22. 34-46. Tekla, devica mučenica. Gerhard, škof. Rupert, škof. ) Ciprian in Justina, mučenca. Kozina in Damian, mučenca. Venceslav, kralj. Mihael, verhangelj. Nedelja G17 Ponedeljk Torek Sreda Četertek Petek Sabota Od mertudnega. Mat. i), 1-H. J Nedelja (J 1s[ Jeronini, cerkveni učenik. Prciuenibe na nćbesu. t Zadnjikra-jec v ponedeljk 3. dan ob 9. uri 21 min. zjutraj. © Mlaj v torek 11. dan ob 11. liri 48 min. zjutraj. 3 Pervi krajec v sredo 19. dan ob 7. uri 58 min. zjutraj. i') Sip torek 25. dan ob lt). uri 22 min. zvečer. Solnce stopi v znam nje tehtnice 23. dan t m. ob 3 uri 45 min. zvečer. Jesen se začenja. Dan se krajša v tem mescu od 13 ur 12 min. do 11 ur 58 min 13 1 2 3 4 5 G Ponedeljk Torek Sreda Četertek Petek Sabota Reinigi, škof. Lcodegar, škof. Kandid, mučenec. Frančišk Serafinski. Placid, mučenec. Bruno, spoznovavec. € Premcmbe na nébesu. < Zadnji krajec v torik 3. dan ob 0 uri 1 min. zjutraj. © Mlaj četertek 11. dan ob 4. uri 20min. zjutraj. 3 Pervi krajec četertek 18. dan ob 4. uri 34 min. zvečer. (V> Sip v četertek 25. dan ol> 8. uri 24min. zjutraj. Od kraljeve ženitnine. Mat. 22, 1-14. 7 8 9 10 11 12 13 Nedelja (i 10 Ponedeljk Torek Sreda Oetertek 1'etck Sabota Hožcnkransko ncd. August. Brigita, udova. Dionizi, mučenec. Frančišk Borgia, masni k. Nikazi, škof. © Maksimilian, škof. Koloman, mučenec. Od kraljičcvega sina. Jan. 4, 46-53. 14 15 16 17 18 19 20 Nedelja G 20 Ponedeljk Torek Sreda Oetertek Petek Sabota Kalist, papež. Terczia, devica. Gol, opát. Hedviga, udova. Luka, evangeljist. Etbin, opát. Felician, škof. O Od deset tisu o talentov. Mat. 18, 23-35. - 21 22 23 24 25 26 27 Nedelja G2I Ponedeljk Torek Sreda Oetertek Petek Sabota (tla£OHl»vjcnjr cerkveno. Kordula , devica mučenica. Janez Kapistran, menili. Bafael, verhangelj. Krizant in Daria, mučenca. ( ) Evarist, papež. Frumenci, škof. Solncc stopi vznamiijcškor-piona 23. dan t. m, ob 3. uri 20 min. zjutraj. Ali se sme cesarju dacia dajati? Mat. 22. 1- 14. Dan se krajša v tem mescu od 11 ur 56 min. do 10 ur 0 min. 28 80 30 31 Nedelja (J 22 Ponedeljk Torek Sreda Simon in Judež, aposteljna. Narcis, škof. klaudi, mučenec. J Volbcnk, škof 14 mmmm* 1 2 3 krtek Petek Sabota VhI Svetniki. CC Spomin vernih duš. Just, muc. Hubert, škof. Preinembc na Jezus obudi mertvo deklico. Mat. 9, 18- 26. nébesu. 4 5 6 7 8 9 10 Nedclja (i 23 Ponedeljk Torek Sreda Četertek Petek Sabota Zahvalna nedelja. Kari Bor. Call arij a , višji duhoven. Lenart, škof. Engelbert, škof mučenec. Bogomir, škof. Teodor, mučenec. © Andrej Aveljinski , spoznovavec. Zad nji krajec v četertek 1. dan ob 6. uri 13 min. zvečer. © Mlaj v petek 9. dan ob 8. uri 28 min. zvečer. Od dobrega semena in Inlike. Mat. 13, 24- 30. 11 12 13 14 15 16 17 Nedelja G24 Ponedeljk Torek Sreda Četertek Petek Sabota Martin, škof. Martin, papež. Brikci, škof. Homobon, tergovec. Leopold , vojvoda. Otmar, opát. Gregor, čudodelnik, škof. 3 3 Pervi krajec v petek 17. dan ob 0 uri 12 min. zjutraj. ("') Sip v petik 23. dan ob 8. Od goršičnega zerna. Mat. 13, 31-35. uri 48 min. zvečer. 18 1» 20 21 22 23 24 Nedelj a G 25 Ponedeljk Torek Sreda Četertek Petek Sabota Roman in liarul. mučenca. Elizabeta, kraljičina. Feliks Valojski, spoznovavec. Marie Device darovanje. Cecilia, devica mučenica. Klemen, papež. Krizogon, škof. Solnce stopi v znamnjc strelca 23. dan t. m. ob 0 uri 40 m. zvečer. Od gnjusobe razdjanja. Mat. 24, 15-35 25 26 27 28 2!) 30 Nedelja Ponedeljk Torek Sreda Četertek Petek Katarina, devica mučenica. Viktorin, škof. Virgili, škof. Papinian, škof. Saturnin, mučenco. Andrej , apostelj. Dan sc krajša v tem mescu od 0 ur 56 min. do 8 ur 46 min. DECEMBER. 15 1 J Sabota Eloj, škof. € Od sodnega dne. Luk. 21, 25-33. ^Nedelja Ponedeljk Torek Sreda Oetertek Petek Sabota 1. Advent. Hromac, škof. Frančišek Saverian. Barbara, devica, mučenica. \ Peter Krizolog. Miklavž, škof. f. Ambrož, škof. čisto spočetji' Maric Drv. Janez kerstnik v ječi. Mat. II, 2-10. !> Nedelja G 10 Ponedeljk 11 Torek 12 Sreda 13 Četertek 14 Petek 15 Sabota Pričevanje Janeza krrstnika. Jan. 1 , 19-28. 3. Advent Euzebi, škof. ^ 2. Advent. Leokadia, devica. © Melhiad , papež. Damaz, papež, f Maksenci, mučenec. Lucia, devica mučenica. f Spiridion, škof. Ircnej , škof. 16 Nedelja 17 Ponedeljk Lacar, škof. 18 Torek Auksenci, škof. 19 Sreda f Kvatre. Paulil, mučenec. 20 Četertek Amon. mučenec. 21 Petek i' Tomaž, apostelj. 22 Sabota -j Demetri, mučenec. V 15. letu eesarenja Tibcria. Luk. 3, 1 — ti. 23 24 25 26 27 28 29 Nedelja Ponedeljk Torek Sreda Četertek Petek Sabota 4. Advent. Servul, berač. i" Adam in Eva. Itožcć ali rojstvo Jezusovo. Stclan, pervi mučenec. Janez, evangelist. Nedolžni otroci. David, kralj. Simon in Ana v tempcljnu. Luk. 2, 23-40. 30 Nedelja GlNicefor, mučenec. 31 Ponedeljk |Silvester, papež. Preinenibe na nébesu. (D Zadnji krajec v saboto 1. dan ob 3. uri 6 min. zvečer. ® Mlaj v nedeljo 9. dan ob II. uri 14 min. zvečer. Q) Pervi krajec v nedeljo 16. dan ob 7. uri 53 min. zjutraj. ' 1 Sip v nc-neljo 23. dan ob 11. uri 35 min. zvečer. C Zadnji krajec v ponedeljk 31. dan ob 1 uri 0 min. zvečer. Solnce stopi v znamnje divjega kozla 22. dan t. m. ob 9. uri 34 m. zjutraj. Zima ec začenja. Dan se krajša v tem mescu od 8 ur 41 min. do 8 ur 32 min. Pogled v prihodnje leto. V prihodnjem letu 185G se bo pripetilo nekaj , kar se v tem stoletji nikdar već /godilo ne bo, namreč, dabo velikanočna nedelja 23. dan marca, tedaj velikanočni torek (25. marca) praznek oznanjenja Marii, kteri se mora zastran velikanočnih praznikov večkrat na ponedeljk po beli nedelji prenašati. V tem stoletji seje le dvakrat primerilo, da so velikanočni prazniki tako zgodaj bili, namreč v letu 1818, 22. d. marca (bolj zgodaj ne moreja biti, kar bomo ob kratkem razjasnili), in v letu 1845, 23. d. marca. O pervih dobah po Kristusovi smerti so pervi kristjani, ki so pristopali od judovske vere k kristjanstvu, veliko noč še z judi v ravno tistem času praznovali, ker po judovski pratiki so ti prazniki vedno 14 dni po pcrvein pomladanskem mlaji bili, kar je judom še današnji dan v spomin rešitve iz egiptovske sužnosti. — Drugi pa, ki so od paganske vere k kristjanstvu pristopili, so jude in njih šege sovražili in niso hotli z njimi vred velikanočnih praznikov imeti. Tako je bila velika zmešnjava med pervimi kristjani. Takim ho-matijain v okom priti, so v nicejskcm zboru leta 325 po Krist, zbrani očetje sklenili: naj kristjani vsako leto pervo nedeljo po per-vem šipu (polni luni), ki je po pervem pomladanskem dnevu, velika noč praznujejo. Ža pervi pomladanski dan pa je bil 21. d. marca določen. Ako je pa šip 21. dan marca in je ta dan ravno nedelja, se morajo prazniki na prihodnjo nedeljo prelagati, da z judovskim praznikom skup ne pridejo. To je bilo pozneje v aleksandriškem zboru poterjeno in postavno vpeljano. Ker se pa luna v 28 dnevih in nekoliko urah štirikrat spreme-nujc, se spomladanski šip primerja o raznih dnevih, zatorej so tudi velikanočni prazniki tako premakljivi, da včasih še le po preteku veliko let na ravno tisti dan pridejo. In po tih se ravnajo pcpelnica in skorej vsi drugi premakljivi prazniki. Tako se primeri, da je polna luna 21. d. marca in sabota, tedaj je velikanočna nedelja drugi dan, to je, 22. marca; bolj zgodaj ne more biti. To se je leta 1818 prigodilo in se ne bo več v tem stoletji. Ako je pa šip 20. d. marca, se za pomladanski šip ne vrajta, tedaj se mora odložiti do perve polne lune, ktera je še le 18. dan aprila. Tako se bo leta 188tí prigodilo, in ker bo ravno tisti dan nedelja, bo še le 25. dan aprila velikanočna nedelja, in tudi to se bo le enkrat v tem stoletji zgodilo. Pozneje ne more velika noč biti. — Med 22. inarcoin in 25. aprilom, vštevši oba ta dneva, se velikanočni prazniki verstijo, vedno pervo nedeljo po pomladanskem šipu._____Pratikar._ Baron Žiga Zois. *) Ko tromlic glas, ko zvon doni, Od vcrlega muia spomin. Koseiki. ts* . .. . "r j n"1'" svetli zvezdi na nebu se lesketa na obzorji doniorodnem iino Zoisovo — domoljuba zares izverstnega, čigar delavnost ravno tako neumorna do poslednjega diha, kakor plodna na vse strani, s zlatimi pismenkami zapisana stojí v zgodovini naše domovine, v dogodivščini slavenstva. Hodil se je Zois naš v Terstu 23. novembra 1747. Oče njegov Mihael Angelo Zoja, Lombardan iz Bergama, je bil izperva malo premožen tergovec; preselivši se pa v Terst si je z bistro svojo glavo in nevtrudljivo pridnostjo v kupčii s želesom in jeklino pridobil tako nezmerno premoženje, da bil je eden naj bogatejših Teržáčanov tadan-jega časa, in da je, koje deržava austrijanska ob času cesarice Marije Terezije po sedemletni vojski v veliki dnami stiski bila, blngodušno položil 40000 (1. na altar domovine. Tako redko domoljubje je svetla cesarica obdarila stim, da ga je poslavila z baronovskim stanom, in ltcr se Zoja, (po toskánskem narečji „gioja") veli biser ali ž lahen kamen (Edelstein), se je Mihael Angelo Z o j a potem imenoval baron Zois Edelsteinski.— Ko mu je perva žena umerla, seje zaročil vdru-gič z Johano žlahno Kapu sovo, verlo Krajnico, ki je sinka svojega *) Ime Zoisovo pišemo, kakor gaje sam pisal, čeravno bi ga po našein iineli pisati Cojz, ker tako se izrekuje. is Zigata, kakor nam Kopitar *) sam terdi , izverstno dobro slovenski govoriti naučila. Bil je tedaj slovenski jezik pravi njegov materni jezik, Ktercga je ljubil čez vse druge, in se trudil za-nj, kakor malo kdo. Ker se je oče njegov pozneje iz Tersta preselil v Ljubljano, je mladi Žiga doveršil perve šole tukaj; v višje latinske pa ga je oče posal v modeneško vitežko akademijo v Ileggio. Tii pod milim nebom Jklasične zemlje talijanske se je zarano izbudila bistra glavica našega Zigata, in pevski duh sejo začel razlivati v množili lepili pesmicah, ki jih je nadepolni mládenec skladal v laškem jeziku. Al le malo časa mu je bilo mogoče tii ostati. Stari oče ga pokliče domu in mu izroči svoje veliko obertnijštvo in kupčijstvo. Povedali moramo, da koroško, itajarsko in krajnsko železo je gospodovalo takrat po dveh morjih: sredozemskem in jadranskem, kamor je Mihael Angelo Zois domačemu blagu pot odperl, deleč čez morje. Veliko je tedaj bilo, kar je mladi Zois mogel vzeti sedaj na rame svoje, — al ker je vsako stvar lahko razumel in ravno tako urno doveršil , se je kmalu v vsem popolnoma izuril, tako, da vsaki dan mu je ostajalo čez svoje opravila še nekoliko časa za obdelovanje tistih znanstev, ki so mu bile sedaj naj bolj pri sercu. Ločivši se namreč od zabavnega lepoznanstva se je sedaj ves udal modroslovju, naravoslovju in matematiki, v kterih naukih sta mu slavni jezuit Gabriel Gruber in Josip Maťfej učenika bila. Kmalu se je v tih vedah tako izveršil, da delavnost njegova se ni več omejevala le na opravila obertnijstva in kupeijstva, temuč udeleževal se je mnogih občnokoristnih posvetovanj , ki so takrat naj važniše fcile o OBUsenji ljubljanskega močvirja, zboljšanji vlažnega zračja in o povzdigi domačega obertnijstva. V vseh tih zadevah se je v kratkem *_) Bartholomäus Kopitar Selbstbiographie v „Slav. Bibliothek, herausgegeben von Fr. Miklošič. I. Band. Wien 1851u. Ta spis, kakor življenjopis Zoisovo, ki gaje izdal prof. Franc Ksav. Richter, — lastnoročne pisma Zoisove, kijih hranuje ljubljanski muzeum, — nektere čertice, podane nam od gosp. fajmoštru Hašnika, in mnoge ustno sporočila Zoisovih verst-h i ko v, so nam bili pripomogleji v tem spisu. razodela bistroumnost njegova tako, da kmalu je obveljevala njegov» beseda v sovetu učenih mož. Še ni bil 25 let star (v letu 1772), in že ga je kmetijska družba poslavila s posebnim pismom, v kterem ga je prosila: naj ji je podpornik z umnim svojim svetom in djanjem. V letu 1815 ga je izvolila za predsednika svojega. Fužinarstvo domače in tergovina s želesom in jeklom je cvetela v prid njegov in blagor domovine, da je bilo veselje. Al — nenadoma se nevihta dvigne v letih 1775 in 177G in žuga spodkopati dosedanjo srečo. Prijadrale so rusovske in švedske barke, železa polne, na sredozemsko in jadransko morje in osule so s cenejšim blagom vse onda— šnje somnjišča. Ne le skerb za lastno hišo, temuč še večja žalost, da ptuje blago bi spodrinilo domače, in da bi tri dežele veliko zgubo ter-pele vse prihodnje čase, presunc domoljubno scrcc njegovo tako, da. misli in misli, kako v okom priti vesoljni nesreči. Mnogočislani mož »ajde kmalu pot, da sc mu pošilja vsa tista ptuja železnina v Ljubljano. Tu pa skliče izvedene može in pametne kovače in ključarje v posvet, da preiskujejo in pretresajo ptujo robo in jo primerjajo z domačo. Poda se sedaj tudi na pot v daljne dežele (na Nemško, Holandsko, Angležko, Vrancozko, Laško in išvajco), da bi zvedil, kako ondi železo in jeklino izdelujejo; sklepa nove kupčijske zaveze, in se posvetuje z učenimi ru-doslovci in kemikarji, kako na višjo stopnjo povzdigniti fužinarstvo domače, in rešiti ga pogube, ki mu je žugala takrat. Nasledek tega potovanja je bil, da se je v rudninstvu toliko vednost prisvojil, da je zamogel vpeljati na fužinah svojih nove poprave , in da so ga cenili tudi učeni možje inostranskih dežel kot izvedenega rudoslovca. Od množili strani so mu dohajale sedaj častne pisma učenih družb, in slavni mincralogcc Werner je njcinu na čast neki epidot, ki ga jc na Svincčki planini na Koroškem Zois pervi najdel, Zoisit #) imenoval. Živa priča še dan **) Po bratu njegovem Dragotinu, učenem botanikarji, ki jc umeri 1800, se imenujete dve cvetlici „Campanula" in „Viola44 Zoisii, ki na Krajnskem rastete, ena trava pa iz Indije, ki sc tudi njemu na čast „Zoisiau imenuje. današnji, koliko je nevtrudljivi rudoslovcc doveršil v mineralogii, je krasna zbirka rudnin, ktcra kinči ljubljanski muzeum. Al ne rudoslovje samo je bilo našemu Zigatu pri sercu: iskreno je objemal vse okrajne natoroznanstva, in živo je hrepenel, poznati vse, kar v tem blagodarjena krajnska zemlja, posebno gorenska stran, \ svojih nedrijah skriva, kjer so bile njegove fužine. Veličanski Triglav je bil poseben ljubljenec njegov. Prehodil je vse hribe in doline po tJorenskem, kjer mu nobena stezica neznana ni bila. „Gore, natvora in serčen prijatel so veliko-mogočne stvari", je večkrat rekel. Al potovajc po svoji domovini, ni potoval le, da bi čas si kratil. — skerb mu je bila, kodar koli je hodil, množiti svoje vednosti in po tih biti domovini koristen. „Večkrat premišljujem — je pisal enkrat Vod-«iku — kak težko mora biti mravlji, preden slaba stvarica pritira le eno suho smerekovo šiljiče domů, da sčasoma nakupiči stanišče za veliko družinico svojo. Tudi človeka ne sme strašiti trud za domovino, čeravno v enem hipu le malo opravi: kamen do kamna palača, zerno do zerna pogača!" Naš Žiga je sedaj že tako slovel po svetu, da noben učen ptujco ni prišel v naš kraj, ki bi njega ne bil obiskal, te je kak inostranec, posebno Anglež, pripotoval v Ljubljano in jc popraševal po znamenitostih krajnske dežele, napotili so ga — pravi Kopitar — vselej naravnost k Zoisu, rekoč: „da 011 mu bo vodil vse naj bolje povedati". Kako serčno ga je veselilo, da tudi iskreni prijatel natvorc, nadvojvoda Joan jc prišel našo Savico ogledavat, nam pričuje spominek, ki mu ga je postavil na tem mestu leta 1N07. Izdelati ga je dal po domačem mojstru Lenartu Kclbel-u iz bohinske Hele. Potovajc po okolicah domačih pa je rad stopal v vsako revno bajtico in obiskavnl delavnice bornega rokodelca; tam se menil s knic-tičem o kmetijskih zadevah, tii se zgovarjal z rokodelcem: kako to in uno orodje popraviti, to in uno z večjim pridom izdelati. Kamor pa je prišel ljudomili mož, so ga sprejemali kakor očeta, ki si je z ljubcz-njivo domačo besedo odpiral vsili scrca. Kakor je pa sam rad zahajal v hiše prostega ljudstva, tako je tudi k njemu smel priti kdor koli je hotel in kadar koli. ako je sveta ali pomoči potreboval. Tako jc imel Zois priložnot marsiktero bistro glavico spoznati, kteri je potem pomagal, kar je naj več mogel. Še zdaj imamo marsiktero živo pričo, kako vcrlo je podpiral domače obert-nike in rokodelce. Obdarovan z velikim premoženjem je pa bil Zois tudi mili oče ubozim. Kdor je bil zares v nadlogi, dobil jc pri njem pomoči. „Siromake, bolnike Odeva po sto. Kup' ranjenim like, Blazino mehko." Njegova blagodarnost jc segla deleč po domovini pa tudi do sosednih dežel. — Še spričuje milo njegovo sercc neka ajda, ki jo tudi p» Štajarskem in Koroškem poznajo pod imenom „Zoisle" in ktera, kakor nam prijatcl naš, gosp. fajmošter J. Hašnik v Trebovljah za-gotovlja, je pred ko ne spominek preblazega serca Zoisovega. „Neki miloserčen gospod na Krajnskcm — jc povedal star mož gosp. fajmo-«tru , ko ga je za izvirek te ajde vprašal — so jo dobili ob hudih letih iz Češkega, in jo tudi nam podarili; čeravno ta divja ajda ni veliko prida, smo jc bili takrat vendar veseli, še Bog da smo jo imeli, ker povsod rada raste in jc tudi uima nerodovitnega leta ne zatare." Od tega časa se je zaplodila ta ajda po Gornjem Gradu, Ljubnem, Lučah, Mo-zirji, okoli Šoštana. Slovenjega Gradca do Drave, in tudi j;o Jonski dolini na Koroškem. „Lahho si zrajtujcin — nam je pisal naš prijatel — kako da je „Zoisla" tudi v Slovenograško dolino prišla: bil je namreč žlahni mislinski fužinar Bonaca (naj mu je žemljica lahka!) z baron Zoisom si prav dober prijatel. Milostna moža sta berž ko ne se posvetovala: kako lačnim ljudem v veliki nadlogi leta lSlti pomagati, in sta v ti ajdi našla pomoček , která je v dobrih letih ljulika, takrat pa, ko je bila zemlja «silo nerodovitna, jc bila revnim preljuba hrana." Kakor pa pravi rodoljub ondi , kjer je nemila osoda dolgo zatiro— vala národní jezik, daje zavolj tega omika ljudstva zlo zlo zaostala, vse svoje žile napenja, da koristi tudi v tem prevažnem poklicu domovini svoji, tako tudi Žiga Zois. Vedel jc blagi domoljub le predobro, kako zapušen je bil narod slovenski v pripomočkih omike, kak silo zanemarjen jezik njegov; prizadeval si je tedaj z besedo in djanjem buditi otcrpnost tadanjo, o kteri pesnik resnico poje: ,,Kdaj krajnsko kramljati Zois dramil je sam." — Kar se v sto in sto letih ne primeri, primerilo seje takrat. Previdnost mila mu je pripeljala v hišo njegovo dva moža, s kterima se bo pač na veke sponasala mati Slava, kterih pa — pred ko ne — bi ac bilo brez Zoisa bilo: Vodnika in Kopitarja.^> Ze gosp. pisatelj življenja Vodnikovega v lanskem „Koledarčku" nam je povedal, kako goreče je Zois užigal Vodnika za domače pesništvo in za spisovanje bukev, ki zahtevajo omiko naroda, — kako natanko in na drobno jc vze njegove spise pretresal in popravljal, — kako ga spodbadal, da je spisal „veliko pratiko" z mnozimi poduki za prosto ijustvo. „Živapotreba je —je pisal Zois leta 1794 Vodniku v Kopriv-nik, kjer je te tačas fajmošter bil — da za izobraženje našega naroda, sca požlahnjenje njegove nrave, se napravijo pripravne knjige v nara-voslovji, zemljopisji, zgodovini itd. Da pa se ustanovi književni jezik, v kterem bomo vsi pisali, potrebujemo pred vsem dobre slovnice in slovnika". Žc ko je Kumerdej spisaval slovnico, ktero je Zois z Linhartom vred popravljal, in ko se je lotil tudi slovnika, je prigovarjal Zois Vodniku, naj tudi on se vdeleži tega dela, da tako z druženo pomočjo dosežemo, kar nam je pred vsem potrebno. Kumerdej ni doveršil slovnika, Vodnik pa je nemško-slovenski del pozneje izdelal, in tcniu vzrok bil je — Zois. Urez Zoisa, ki je z dušo in dnarjem podpiral Vodnika, in dostikrat, ko je žc omagoval in mu tožil, da se mu „suši pevska žilica", ga budil in oserčeval — javaljne nam bi bil Vodnik zapustil toliko mičnih pesmic, ki so še dan današnji dragoceni biseri našega slovstva, in množili družili spisov. Ko mu je Vodnik enkrat tožil, da njegova nemška pisava je slaba, ga v pismu od 4. okt. 1795 prijazno tolaži, naj se zavoljo tega nikakor ne da strašiti nemški pisati, in pravi: „Razun Linharta se nas nobeden, tudi K u mer dej ne , ne more ponašati, da bi znal čisto nemščino pisati j dosti je, da se eden druzega le razumemo; saj smo mi I« Slovenci, in pred vsimi jeziki nam mora mar biti za materni jezik". Al tudi Kopitarja bi menda ne čislali slavista, ko bi ne bil prišel v Zoisovo hišo. Cujmo, kaj Kopitar — ki je v letu 1799 kot domači učcnik nekega baronovega sinovca k Zoisu prišel, in pozneje, ko je učenec njegov na Dunaj odšel, skozi 8 let do leta 1806 kot tajnik, knjižničar in nadzornik rudninske zbirke še pri Zoisu ostal, in, kakor sam pravi, ondi naj prijetniše leta svojega življenja vžival — v svojen* življenjepisu sam o tem piše: „Da sem slavista postal, ni toliko moja zasluga kakor naklučb» tadanjih okoljšin. llaron Zois je imel takrat Valentina Vodnika za hišnega slavista. Znano pa je. da Zoisova hišajc bila zbirališče vseli, ki so po učenosti ali po stanu imenitni bili. Tako je tudi grof Bellegarde, tadanji vojaški poveljnik, s svojo hčerko in njeno izrejitelco večkrat ob— iskaval Zoisa. Ko pa je bil Bellegarde leta 1806 začasno v Kotar poklican, ste ostale mlada groilnja in njena izrejitelca same v Ljubljani-Enega dne, ko pridite po navadi k baronu v gostje, mu potožite, da ravno naj bolje ljubljanske kuharice ne razumejo nobenega druzega jezika, kakor edinega krajnskega, in ker je vendar silo sitno, če se gospodinja s poslom ne razume, prosi izrejitelca barona: naj ji oskerbi za mlado grofinjo učitelja, ki jo bo nekoliko naučil krajnskega jezika. — Baron izvoli mene. Al oj! težava čez težavo, — za učenko mojo, ki razun francozkega ni razumela nobenega druzega jezika, ni bilo nobene pripravne slovnice krajnske, in jez sam se pred nisem pečal z njo. Kaj je bilo tedaj storiti? Vscdem se in spisujem v francozkem jezik« pervo polo krajnske slovnice, iz ktere se je moja učenka drugi dan ž» učila, in tako jc šlo od dne do dne naprej; za vsaki nauk sem spisoval úlomek slovnice. V dveh mescih se je grolinja s svojimi posli že dosti dobro razumela. Kmalu potem pa se preseli z očetom svojim v Gradec in mojega nauka je bilo konec. S tim . da sem svojo reč nenadoma tako dobro pri Francoznji opravil, sem nagajal neki dan Vodniku: če ee bo še dalje obotavljal z izdajo svoje slovnice, ga bom jez prihitel o nji. Vodnik je zahmehoval trohico peterih ali šeterih pol mojega slovniškega rokopisa, in me potem večkrat dražil: je li imam že svoje „veliko" delo v natisu! Na pervo zasmehovanje Vodniku le odgovorim: „Prijatel! ne norčujte se!" — na drugo in tretjo zabavljanje pa sem mu že odgovoril, da je bukvar Kom rokopis moj vzel že v natis. Vodnik bi bil vse drugo pred verjel kakor to. da jez. ki nikdar nisem «a spisovanje krajnske slovnice mislil, sem jo že res izdelal. Ko pa se je prepričal, da sem mož beseda, gaje to tako grozno razkačilo, da gre k založniku in hudo zabavlja zoper moje delo, in sicer tako, da nazadnje je baron Zois. ki je nama obema prijatel in podpornik bil, mogel pri bukvarju porok biti, da moja slovnica res ni slaba. Leta 1808 je prišla pri W. 11. Komu na svetlo." Ta primerlej je naredil K o pitarj a si avis ta. „Če bi bili — pravi Kopitar dalje sam — moji stariši konec leta 1800 (takrat sem osmo šolo doveršil) še živeli, sosebno pa, če bi ne bilo Zoisa bilo, bi bil šel jez vso drugo pot. V Zoisovi hiši sem zraven tega, da sem se izuril v natoro-y.uanstvu in nenadoma spisal slovensko slovnico, imel lepo priložnost izobraziti se v laškem, francozkem, angležkem in gerškem jeziku, in prihraniti si nckterc tisučake, kterim bi bil, ako bi ne bil na Dunaji izhajal s svojo gotovino, blagoscrčni Zois še privergel, kolikor bi bil potreboval, — al ni mi bilo potreba." Linhartu je Zois pomagal prestavljati v slovenski jezik živino-zdravilskc Wolsteinove „bukve od kug in bolezen", natisnjeno v Ljubljani 1792, kakor mu je bil na pomoč pri izdelovanju „Zupanove fllicikc" in „Matiček se ženi", ktere igre jc posebno Zois spravil na gledišče, da so igrali v njih slavni gospodje in gospe, kakor grof Franc Hohenwart, Linhart in več družili. Zois sam je, kakor nam Kopitar pripoveduje, marsiktero slovensko pesmico takrat zložil, ko so talijanski pevci v gledišču ljubljanskem pevoigre (opere) igrali: „Ko se včasih nihče ni nadjal, da se bo pela slovenska pesmica med laškimi, je začel pevec ali pevka v sredi pevoigre domačo pesmico, od Zojsa složeno, popevati, in v parteru in ložah jc donel vesel hrup in plosk, da ni popisati". Tako, vidimo, je domača beseda žc od nekdaj bila naj prijetniši glas v ljubljanskem gledišču. Žiga Zois pa je bil iskren in djansk podpornik tudi vsacega druzega literarnega početja. Tako Abr. Jak. Pencel. bistroumen pre-voditelj Dio Kassi-a, sam pravi, da Zois je bil mecen vsim učenim pa neprcmožnim, in da tudi njemu je bil velik podpornik. On mu je pervi del njegovega rokopisa, ki ga je po nadlogah bil prisiljen v Krakov i zastaviti, iz zastave z 300 il. rešil, in mu ga potem blagoserčno podaril. naj začeto delo dokonča. Žal nam je , da nam prostor ne pripušča naštevati vsega, kar je Zois za olepšanje ljubljanskega mesta, za podiranje starega mestnega zidovja, za nasipanje grabnov itd. storil; le tega še omenimo, da Zois jc bil pervi, ki je Krakovčanom, kterim je posebno veliko dobrega storil, naravnost pot iz mesta v njih predmestje odperl, v ktero so pred le po ovinkih priti zamogli. Kdo bi ne bil želel takemu možu čverstega zdravja, in, če bi moglo biti, večnega življenja na tem svetu! Al previdnost božja je drugači sklenila — ni ga sicer poklicala zgodaj iz tega sveta, al poslala je ttad-nj dolgo bolezen, da izverstni ljudoljub se skaže tudi izverst-nega kristjana, ki ves udan v voljo božjo je terpel dan za dnevom skozi 22 let velike bolečine, pa nikdar ni mermral zoper žalostno osodo svojo. Že leta 1779, ko je bil v Rimu, je čverstega in krepkega moža, še le 32 let starega, pervikrat hudo po kosteh lomiti začelo, kakor njegovega očeta. Pa korenjak na duši in telesu se ni dal omamiti po protinu. Al ponavljala se je huda bolezen tolikrát, da mu je na zadnje polomila noge popolnoma. V jeseni 1793 jc bil zadnjikrat na svoji!» fužinah v Bohinji in na Javorníku; od leta 1797 pa — tedaj skoz 22 let — ni mogel več iz liiše. Napraviti si je dal po svoji lastni znajdi»? stoliček na treh kolescih in spredej z mizico za bukve, papir in tinto, in v tem stoličku je veselega scrca, kadar mu je odleglo, opravljal vse svoje kupčijske in znanstvine opravila. Ta stoliček je bil skoz 23 let ves svet njegov! Verh telesnih nadlog pa so v teku časa tudi druge britke prigodbe zadevale sercc njogovo: vidil je domovino svojo v oblasti ptujega gopodstva, — doživel je hudo preganjanje austrijanske armade, od ktere je enkrat 300 bolnikov skoz 5 tednov na svoje lastne stroške z mesom in vinom ©skerboval,— vidil je, kako so nevihte vojska in zatertega kupčijštva in na kant djana deržava tudi njegovi hiši premoženje spodkopovale — al, kakor smo že rekli, vse to je prenašal kot pravi kristjan s poter-pežljivostjo nepopisljivo. Čeravno pohlevna duša njegova ni nikdar hrepenela po posvetni slavi, ga je, ker je bil svojemu cesarju vseskozi verno udan in si svest, daje zaslužil poslavljenje, ki mu gaje cesar njegov podelil, vendar z velikim veseljem navdal komanderski križ Leopoldovcga reda, ki mu ga jc poslal Franc I. Al od dneva do dneva je huja prihajala bolezen njegova, in čuti? je, da bliža se mu zadnja ura. Ko je svoji žlahti, ki ga je priserčn» ljubila in spoštovala, izročil vse svoje zadeve (Zois ni bil oženjen), 8e je ločil zadnje dni svojega življenja od vsili posvetnih opravil, in 10. novembra 1819 zjutraj ob devetih je v Gospodu zaspal. 12. novembra popoldne je bil pogreb njegov. Vse mesto skor je bilo na nogah, — zares se je bela Ljubljana ta dan oblekla v černo odělo. Skof Augustin Gruber sami so ga pokopali. Mi pa sklenemo čertice življenjopisa z besedami pesnika na véke O veljavnimi: Pred Sava nehala 'Z Uohinja teč' bo, Ko zabiti znala Zoíb! slavo Tvojo! B. « -«3>$t let tega, kar od nje ničesa ne vem; Bog ve. kje da je, in češe živi! Zdaj vem, kaj je pregreha, da — —". In pri teh besedah se ji uderó spet solze po bledem licu. „Za božjo voljo ne jokajte se toliko, draga gospa", odgovori mlado dekle. Bog Vam bo že pomagal — pa kaj bom govorila! — prosim Vas lepo lepo, draga gospa. pomagajte mi, da svoje stariše najdem. Vi pridete v veliko hiš, povejte tam, da imate siroto pri vas, ki išče starišev, in da ima znamenje pri sebi. Moji redniki so mi dali polovico zlatega križica, in so djali, da je bil na srajčico zašit, in da križčck je znamenje, s kteriin bom stariše dobila; glejte ga!" — „Pokaži, da bolje vidim!" — Gospa obledi in se zgrudi na tla. Ko se sopet zave, zakriči na ves glas: „Minca. ti si moja, ti si naša hči! O veselje nebeško! da te spet imam". — ln pri teli besedah se sklone čez njo in jo objema, da bi jo bila skor zadušila. V tem pride tudi gospod — oče zgubljene hčerke, in iznova so začne veselja jok, objemanje in poljubovanje. Zdaj jame Minca jima pripovedovati, kje da je bila in kako sir ji je godilo, in zadnjič šc reče: „V hiši mojih rednikov se res čudeži godé. Tisti dan ko je kmetica po me prišla, jc pripeljala svojo sestro sem v Terst v službo, in ona je zdaj omožena na Francozkcm v Parizu". — „Katarina?" uprašu gospod. „Da, Katarina ji je iiné". odgovori Minca. „Večni Bog! ona je služila v hiši mojega rajnega očeta, in zdaj se spomnim, da je bila prišla v službo en dan poprej, ko so tebe odnesli. Zdaj mi ni treba nobene spričbe več, da si naša! Bog, tvoje ime naj bode ceščeno ! Tvojim rednikom pa bom še danes pisal, ker jih hočem poznati, ki so tako milo za te skerbeli." Na to poterka nekdo na vrata, in ne čakaje odgovora stopi v sobo znanec gospodov — Ivan Skale. Gospod ga prijazno pozdravi in perva beseda je: „Tukej jc naša hčerka, od ktere sem ti bil že tolikrát pripovedoval*'. Minca stopi k Skalétu, ga prime za roko in mu prijazno reče: „Me li še poznate, mili gospod? Vi ste bil uslišan; zdaj me vidite tri'tj ikra t — in vidite me presrečno. Zdaj imam, po čimur sem hrepenela, zdaj sem pri svojih ljubih, ljubih stariših! Bog daj tudi Vain srečo!" Radosti vseli zdaj popisovati ne morem, ker radost je iskrica duše, dušo pa popisovati, kdo more? Govorili in pravili so eden drugemu veliko in dolgo časa, da se je že mračilo, ko seje Skale poslovil.— Za nekolikot let je bilo slišati, da Minca se je omožila z nekim verlim uradnikom. Ivan pa je — jadral čez morje. Ivan Kuk. -<5H5Ktř- Potovanje po okrajnah slovenskega naroda. Úlomek iz oh.širniM'ga rokopisa. Ako potujemo po zemlji, na kteri biva slovenski narod , vidimo, da se v severo-zapadu talijanskega in nemškega naroda dotikuje, in da tako tri naj večje in naj imenitniše europejske rodove, slovanskega, romanskega in nemškega meji. Kot mejni steber stoji veličanski Triglav no «laleč od tistih gor, poleg kterih se deželne meje l'rimorja, Koroškega in benečanskegakraljestva združujejo. Od todi se začenja meja slovenskega jezika in pelje po gorah, ki so med roklansko in rezijansko dolino. v vidcmsko delegacijo na Talijansko, obsega rezijansko dolino (s slovenskimi seli: Bela. Rezija, Njiva. Osojan, Lipovec, Korito in Stolbica), potem gre čez hribe do izvira Tcra in do terga Terčet, na dalje proti izhodu poleg gričev nad kraji Nieme, Ahtcn, Fojda, Čevdat(Staro Mesto) in čez Sv, Goro, ter se združi z ilirsko deželno mejo v okraju korminskem. Od tod naprej gre meja v sredi med ravnino in griči pod -slovenskimi občinami: Mimik, Medana in Cerovo proti Podgori, prestopi Sočo, objema slovenske sela Standrež, Rubija pri Gorici, Zdravšino in Doberdob nad Teržičem in se pri Stivani (S. Giovanni) blizo Divina z morskim obrežjem sprime. Zdaj jc kraj morja naravna meja do Perana, izuzemši samo mesta: Terst, Mile, Kopar, Izla (Otok), in Peran. Na ti poti, kakor jc tu popisana, sta si slovenski in talijanski jezik soseda. Pri Peranu sc začenja meja slovenskega in hervaškega narečja, in se vleče skozi dolino Dragonja ali Rukava proti gričem in selom Topo-lovac in Sočerg, potem med Rakitovičcm in Zažidom. Jelovicami in Podgorsjem, Golacom inObrovom, Polanaini in Novim gradom čez Pasjak in Jelšane, dokler se s krajnsko deželno mejo združi, in gre s to vred čez Prezid do Osivniškc fare. Zdaj se za mejo pravega slovenskega narečja, razun kočevske okolije, srne čislati poteza med nemškimi farami: Morovice , Kočevska Reka, Skril, Log, Nemška Loka, Planina in Cermošnicc, in med slavonskimi farami: Osivnica, Fara, Banjaluka, Tcrg in Semič do Gorjanskih verhov. V poslednjih slov. farah, in po metliški okolici bivajo „beli Krajnci" , kteri govore slovensko - hervasko narečje, in ravno zaznamovana čerta sme veljati za mejo belih in černili Krajncov, dasiravno je gotovo, da ljudje v Gcrovu pri Osivnici, v Plešici, Delnici, Ravnigori, Skladu, i. t.d., ki so že nahervaški zemlji, bolj slovensko-krajnsko govore, kakor pa beli Krajnci, tako da bi skorej treba bilo od morja in Bakra vleči potezo, ki bi šla blizo vojaške krajine proti Karloveu in štajerski meji. Od Gorjancov in Zumberčanov na Hervaškem, ki govore serbsko, kakor Bojanci pri Vinici, v Marijinem dolu, pri Preloki in v Hrastu pri Metliki na Krajnskcm, pelje meja slo- venska proti Kostanjevici, in tu prebivajo v hribih po vaseh: Augu-stinec, Brezovice, Brezje, Cernečavas, Crešnovec, Gradac in Osterc tako imenovani Cakavci, kteri bolj hervaško govore, in se tako zo-vejo, ker namesti „kaj" pravijo „ča". Cesta, ki derži iz Konstanje-vice v Kerško mesto, loči leskovske Poljance od „černih Krajncov", in vasi: Pristava, Jelša, Gorica, Dcrnova in druge spadajo k „belim Krajncom. Od te ceste do Save in Gorjaneov blizo Samabora stanujejo beli Krajnci, ki se „Mokričani" zovejo (okoli 10,000), pa so se že večidel počernili. V hervaškem primorji in poleg stajarske meje v zagrebški in va-raždinski županii blizo do Zagreba se govori narečje, kije slovenskemu bolj podobno kot hervaškemu. Ker se pa jezik tii po malem spreme-nuje, in je toliko krajnih narečij , da se hervaški in sorodni slovenski svet ne moreta prav natanko s potezo ločiti; — potegnemo torej mejo tili narodov po primeri od Save naprej poleg Sotle in stajarske deželne nicjc do Drave in Mure. Od Mure naprej proti severju meji slovenski jezik z madžarskim, namreč od doljne Lendave čez Hodož proti Sv. Gotharda na Rabi, in od tod gre narodska meja proti meji štajarske dežele in proti mejnemu potoku Kučenica. V ogerskih farah: Bogojnjina, Čcrnčovci, Turniše, Be-latinci. Martijanci, Sobota . Tišina . Cainkova, Sv. Sebastian v Pečerov-cih. Sv. Helena (dolnja Pcr-toča), Sv. Nedelja (gornja Perloča), Sv. Juri, gornja Lendava, Sv. Benedik v Andrejcu, dolnji Sinik, gornji Sinikj Dolinci in Stefanovci. ki se ena druge derže, prebivajo zgol Slovenci, v izhodnem in bolj severnem delu so pod faro doljna Lendava le v selili llotica, Kapca in Kot, v vasi Kobilje dubrovniške fare in deloma tudi v fari Hodož. Vse te fare so v zaladski in zabarski županii (komitatu). Bazun te okrajne živé Slovenci tudi še v šimežki županii z Madžari pomešani v selili Biiküzd. Mihalyd, Lizeo, Pat, Sv. Pavel, sv. Peter, Sand in družili majnših vaseh. Od ogerske meje in od Kučenice preč se jame slovenska meja •dotikati Nemcov. in gre skozi Radgonsko faro na Štajarskem (v kteri blizo 1300 Slovencov v selili Gorca, Zajnkovci, Dedinci. Žetinci in Potema živi), potem preskoči Muro in pelje po ravnini skozi nemško faro Apače pod gričami proti nemškemu Cmureku poleg Mure, in od tod «koz deloma slovensko faro Gomilica in lučansko faro, ki je razun nemškega sela Herda (Eichberg) čisto slovenska, na dalje čez Radel in Sv. Pongrac. Sv. Anton, Sv. Križ, Sv. Arni na Razvini in Soboto do štajarsko - koroške deželne meje. — Na Koroškem prehodi slovenska meja fare: Farska ves, Eabud, Grebenj, Dickše, južno stran Sv. Janezke, Temanje, Sv. Milici (v kteri so proti jugu še 3 slovenske sela: Pošev, Rotiščc in Delječah), potem fare: Gospa sveta, kernski Grad, Blatograd. Gojzdanje, Domačale, na Žili, Berdnica, Čuče, Sv. Juri, Sv. Stefan in Herda v ziljski dolini; tukej se čez goro podá v Kanalsko dolino prek Potabla in zdaj teče z beneško in koroško deželno mejo, dokler se z mejo Primorja ne združi, kjer smo jo začeli. Ker v mnogih krajih poleg popisane meje in v njih okolšini ljudje večidel tudi jezik sosedov razumejo ali govore, kar je zavolj občenja in navadnega prijaznega ravnanja s sosedi potrebno, ni povsod lahko meje narodovnosti natanko razkazati, in posebno tam ne, kjer so se narodi že bolj združili, in kjer po pozameznih selili ljudje raznega jezika skupej živé. Razmere tacili pokrajin in vasi so po gostem spremenu-jejo, in od njih bi se le v krajnih narodopisih kaj več govoriti moglo. Ti« popisana meja obsega tedaj pokrajine jezika slovenskega. Zu-nej tega sveta se le v posameznih staniščih na Ogerskem in Herva-*kem, kakor smo ič opomnili, slovenski jezik, ali njemu podobna beseda govori. V deželah po narodu slovenskih pa se tudi nemški in talijanski (laški) jezik govori: nemški večidel na Koroškem, Stajarskem, Krajn-skem in v Primorju, talijanski posebno v Primorju po mestih. Ta dva jezika sta bila dozdaj v šolah sredstvo za izomiko, in ker tudi v uredili ali pisarnicah in večjem občenju vladujela, se ju sicer bolj izobraženi posebno deržć, prostemu ljudstvu sta pa celó malo znana. Izobraženi ljudje so še pred malo leti slovenščino večidel zanemarjali, prosti narod se je pa tudi v materneni jeziku sen» ter tje vse premalo izobraževal, ker še v več krajih šol manjka, in ljudstvo dostikrat razun cerkvenega poduka nima nobenega druzega. Poslednje leta se je pa šolstvo na bolje obernilo. V Ljubljani (z 20.074 stanovavci) vsi domači slovenski govore; božja služba je sploh, izuzemši nektere nemške opravila, slovenska, in le tujci ne znajo slovenskega jezika. Dasiravno se tajiti ne dá, kar učeni Šafařik pravi, da so: Celovec, Ljubljana, Velkovec i. t. d. nekako ponemčene mesta, se vendar to od Ljubljane naj manj reči more. V mestih po deželi na Krajnskem je nemški jezik tú ali tam tudi znan, slovenskega korena so pa vendar vse, razun kočevskega mesta in okraja. V Celovcu (z 12533 prebiva vci) in v Velkovcu se več nemškega sliši ko slovenskega, vendar je v obeh mestih mnogo slovenskih roko-delcov in poslov; torej so v Celovcu pri Sv. Duhu slovenske pridige ii\ naj manj en duhoven mestne farne cerkve mora slovenski jezik znati. Okolica tih mest je čisto slovenska. Na slovenskem delu Koroškega se tedaj za nemške mesta le čislati smejo: Tarbiž, Naborjct in deloma kraji: Kokava, Habel in Potablo; ker so pa okoli njih slovenske občine, morajo tudi v lih mestih taki duhovni postavljene biti, ki slovenski znajo. Dasiravno v družili koroških krajih na slovenski strani n. pr. v dolnjem Dravbergu, Labudu, na Vcrbi i. t. d., tudi nemški govore in razumijo, se vendar v dotičnih farah božja služba po slovenski opravlja, in ravno to je nar gotovejše znamenje narodovnosti ljudstva, ker se javno bogočastje in cerkveni poduk le v materneni jeziku prav opravljati zamoreta. Enaka je razmera narodovnosti v mestih, tergili in selili slovenskega Štajarj a, kjer celo v Mariboru in na Ptujem nemšina ni čez slovenščino. V Terstu (z 00.860 prebivavci) se posebno laški govori in število Talijanov prevaguje; ker pavobmestju (z 33.414 dušami) sami Slovenci prebivajo, in v mestu dosti slovenskih poslov, delavcov, kupče-vavcov in urednikov živi, se sme reči, da je obilna tretjina prebivavcov 4 teržaškcga mesta in okolice slovenskega rodu. Nasproti so mesta Ko-par. Mile, Izola, Peran, čeravno obdane s slovenskimi občinami, izu-zemši malo oseb, bistveno talijanske. To se pa od Gorice (z 11.250 prcbivavci) ne more terditi, ker tam že v mestu dosti Slovencov živi, v predmestjih Prestav, Cengrof in v selili okoli mesta je pa večina ljudi slovenska. Cele, neraztresene tuje naselitve torej v slovenski deželi ni, razun kočevske okolije na južnem Krajnskem, v kteri stanujejo Nemci (17.820 duš), in sicer v farah: Kočevje, stara Cerkev, kočevska Reka, stari Log, Mozel, Koprivnik, Cermošnice, Polom. Polanca, Planina, Mo-rovice , Gerčarice, Gotenice, nemška Loka, Topla, Reber in delomav pol nemških farah: na Suhem, v Skrilu in Logu. — Za nemško naselitev se je kadaj tudi štela občina Sorica na gornjem Krajnskem; vendar je tam služba božja le slovenska, in malo je Sorčanov, da bi jezik očakov svojih še razumeli. — V okraju Tominskem so naseljeni nemški Tiroljci v fari nemški Rut, kteri med seboj nemško s slovenskimi besedami pomešano govorico imajo, ki je sosedi ne razumejo; zunej svoje občine pa z druzimi slovenski gavoré; pridiguje se jim v cerkvi samo po slovenski. Sklonivši potovanje moramo tudi od Is trije in kvamarskih otokov, kot obstojnih delov ilirskega kraljestva, kaj omeniti. Na istri-janskem pol-otoku stanujejo na južni strani unstran slovenske meje Slovani hervaskega rodu, okoli 101.000 duš, kterih jezik, nosa in šege se od bližnjih slovenskih le malo ločijo. Kar jih je v okrajih Poreč, Rovinj in Vodnjan, govore bolj kakor Dalmatinci, prebivavci okrajev Pazin, Labin, Matavun in Volovsko pa enako Horvatom okoli Reke. V mestih na kraju morja, namreč v Rovinju, Porcču, Novem gradu, \ Puli, Umagu, kakor tudi v Vodnjanu, Matavunu in v B ulj ah žive Ta-lijani. Tudi v ostalih mestih je nekoliko Lahov, in gosposke osebe in nektere rodovine talijanski razumejo in govore: tih pa tukaj ko laških prebivavcov šteti ne moremo, ker je narodski jezik slovanski; — lier-vaški se pridiguje, in le maloktcrikrat se laška pridiga v Labi QU. Paznu in Buzetu sliši. — V selili pod Uěko ležečih: Sušnjevica, Posert, Nova Vas. Gradinje, Berdo in Letaj stanujejo tako imenovani „Čirihiri", kteri" sami sebi pravijo „Rimljani" in soseben romansk jezik gororé, v kterem so tudi hcrvaške besede. Jih je 1555 duš; vsi pa znajo tudi hervaški, in po hervaški se jim pridiguje. Otoei Kerk, Cres in Losinj (s 32.367 stanovavci) imajo samo slovanke prebivavce, in čeravno se po mestih dosti po laški govori, so vendar mestjani po rojstvu H er vati, ker njih materni jezik in poduk v cerkvi in šoli je hervaški. P. Kozi er. --«Sfcp— — Kocevari. Pod tini imenom se razumeva tista zanimiva nemška otočica v slavenskem morji, ki se razprostira iznad Poljan, Cernomlja in Semiča ilo suhega Krajnskega, Ribnice in Cubra. Po besedah starega Val vaz or a, ki nam to razodeva iz pisma, ki gaje našel škof Tomaž Krön v pismohramu Škofje Loke, se je naselbina ta takole začela: „Ko je nemški cesar Karol IV. puntarske Frankone in Tiiringare bil premagal, jc dal na prošnjo grofu Miroslavu ortenburškcmu 300 mož s ženami in otroci iz imenovanih dežel v suž-nost, kteri bi bili sicer zavolj punta kazni zapadli. Grof ortenburški jih je razposlal po gori, kjer sedaj Kočevsko biva. Ko so sčasoma gojzde posekali in iztrebili, so sozidali 7 farnih cerkev". Tako bi bili Kočcvari po Valvazoru iza Karola IV., ki je od leta 1316 do 1378 vladal, prišli med Slovence. (Mnenju, da bi se Kočcvari še le leta 150Í) v te kraje naselili bili, ste kočevska in staro-logarka fara nasproti, ki ste stareje od rečene dobe). Slovenci, viditi jih v gori les sekati, laze delati, v kočah (kolibah) bivati, živino pasti in v tore zapirati, so jih imenovali Kočcvarc (nomade), njih 4 • stanišče Kočevje (Noniadenlager) od „koče", „kočevati", ruski „Nomadenleben führen". Slovencoin ni kaj dišalo nastaniti se v ti merzli, kamnitni in vode stradni pušavi, kteri se je narava ozir podnebja in lege zkazala le kot pisana mati. Solnce le medlo ogreva te kraje; zato nerajajo tü nobene plemenite drevesa; njih jabelka bivajo le malo bolje od lesnik. Terda zima terpi večidel po (i meseov. Le trije so gorki: juni, juli in august. Mesca septembra prihaja skoro vsako leto gosta megla, da človeka ne vidiš dva sežnja deleč od sebe. Zemlja in zrak sta prav ugodna pa za bob, zelje in krompir, čigar pogin je blagostanju ljudstva hudo rano zadal, in ako se ne poverne, bo njegovo število zelo umalil. Svet, ko se od Ribnice grede preko berda prevagneš , jc lepa, toda o moči potopljena ravnina, v kteri stažno mestice Kočevje na polotočici potoka Rinže stoji. Nad Kočevjem se vidijo na hribu razvaline grada, ki ga je sozidal celski Miroslav, kteri je po svoji drugi ženi, nesrečni Veroniki Desenički, zadosta znan. Po tej ravnini sadijo tudi koruzo, ki se včasi dobro obnese. Zetva je povsod le ena. Pod tako neprijaznim podnebjem in na zemlji neplodni se v teku od 20 let veliko čez 2000 pomnožili niso. V Se mišk i fari se jih je poslovenilo in slovenskega značaja poprijelo okoli 500 duš; tudi na Travi prevaguje, kakor sem čul. slovenski jezik. I)an današnji jih kočevski govori okoli 18.000. Doma se jim tedaj živiti ni mogoče, ker tudi za živinorejo ni kraj posebno ugoden. Ker pa tudi za rokodclo in službo dosta veselja nimajo, se latajo kramarije, po kteri je obogatelo več hiš tako, da so mnogi Kočcvari ne le po Austrijanskem , temuč tudi po družili nemških, deželah so med perve spoštovane tergovcc z edinim svojim trudom popeli; pa je tudi veliko hiš, ki so po sami kramarii prcpalc. Kramica množim predraga mamica jih soznanujc z načinom življenja vsili stanov, inno-zega odvaja dela, ter marsikterega nadihujc s pohlepo leteti previsoko. Kočcvari se v tujih deželah imenujejo Krajnce, doma se pa vendar ločijo po svojem imenu od černili Krajncov, kteriin pravijo „Kroner" , in od belili, ktere nazivajo „Windische". Njih domovina je •prav za prav ves široki svet; zato marsikteri, ki so vajeni leto za letom le potovati po svetu , ne čislajo družbinskega življenja. Po svetu se skitaje so vajeni skakati čez zakonske vojniee, tedaj se tudi doma mnogokrat obnašajo na žalo svojega druga, ki se zavolj te nezvestobe tudi rad mašuje. Od tod pride znani odgovor, ki gaje neki mož, ko je čez nekoliko let domu pridši, svojo družino za eno glavo pomnoženo opazil, dobil na vprašanje: „čigavo je to?" — „moje", — „ko bi bil pa ti doma bil, bi bilo tudi tvoje". Kočevar je telesno gingaveji od Slovenca, svojega soseda, pri ktercmu se tudi rad ženi in mu svoje otroke rad udaje, kajti med njima nobene merznje ni. Te gingavosti nemara je kriva slabeja hrana. Odkar je koriin slovo vzel, se živi od boba, korenja, zelja in repe; pičel pridelek ovsa in pire mu služi za žgancc in močnik, kruha pa vidi malokdaj. Možki spol je popustil staro nošnjo in se nosi pomestniško, do-čim se ženski pervotne, pri svojem dohodu na Krajnskem najdene in prejete zvesto derži. Bela nabrana srajca (foit), prepasana z rudcčini pasom, od kterega do tal zad visi tako imenovan rep. Verli srajce oblačijo bel ali svitlo moder zabuncc (suknjo brez rokavov). Njih obuča so rudeče nogovicc in cepeliši poleti, pozimi pa škornje. Glave si vežejo v robce. Čudno se ptujcu zdi, dokler se ne navadi viditi tako priprosto oblečeno ženo na strani po grofovsko oblečenega moža . kteri raj strada, da se le ljupi, da ima le škrice (frak ali kaputrok) in pa lulo v ustih. Havno taka bahatost se nahaja v marsikteri h hišah: zvu-nej so lepe znotraj pa slepe. Kakor opravo, tako so tudi mnoge druge šege vzeli od Slovencov, na priliko: kres, svatbene običaje, koledo itd. Njih jezik je čudna soderga: frankonska starjevina kerpana s slavonskimi županci. Kteri Slavencc bi na pervi pogled svojih, akoravno popačenih, besed nc poznal, na priliko: gruzen, kravken, drožen, moten itd.? Nasproti pa bo Neinec se kratel sledeče besede za svoje priznavati, na priliko: „nakatzen", to je, klečati s stolom, — „napfatzen", dremati, — „plakatzen", bliskati se, — „nižatzen", kiliati itd. Česar pri Nemcih ne nahajaš: ž in poljski terdi 4 , rabijo Kočcvari j mejaši černih Krajncov izgovarjajo zadnjega kot v, postavim: bav de, bald. Nemške glasnice spreminjajo takole: a v u, na priliko: „Nabel" (popek) Nubel; — e v a, n. pril.: „Recht", Rächt — „Weg", Wag; —- u v ii, „unser", iinžer, „Tugend", Tilgend itd. Družili prehodov pa ni mogoče popisati s peresom, zato dostavljam tukej pesmico od kočevskega peresa spisano, ki se poje Marii v čast: Maria imuargans früh aufvtiat, Žie legeit žie gur iianei um. Žie cieht inaus in fíoažeingurt, Huas holt žie thun in Roaieingurt ? Di Hiiažlein geliachlei holt iie p rächen. Hu holt žie hin mit dan líiiažlein gedacht? .1 Krancia geliachlei holt žie flachten. Hu holt žie hin mit dan Krancia geliacht? Auf's heiliga Kreuce holt žie 's häng. Hu holt žie hin mit dan heiligen Kreuc? Ins Himmelreich ins Puaradeiž. O'ott hilf üni ollen ins Himmelreich.' Ins Himmelreich ins Puaradeiž! (Se ponavlja vsaka vcrstica in pristavlja: Maria, Maria, o Maria König in.J I s t i n i č- -«jnjt®-- Venec dobrovoljnih pesmic. Proklofp jn:aWJt\ To narodni krajnski pripovedki. Anžč, Kraljica rujnc'ga .sin iz Rot, Jc zdelal osmo šolo al maturo , Prestal jc mnogoletni trud in pot, Prebral marsktero knigo in knižuro, Potem se je napotil na vakance, Pokusit spet domá s tropinam žgance. Kako ga je vesela v Kotah mať! Vse hlapce in sosede skupej sklice, Vse tete, strice v vas povabi hkrat, Clo dekle v hišo sili in mlatiče. „Poglejte! al ni prav'la rajnka Mica, Anžfc za kmeta ni — on je za škrica!" Učenja lepi sad jc scer modrost, Pa mlad' Kraljic se jo v Ljubljan' popačil, On misli, da bi bila to slabost, Ko bi se z Rot ar j i prav podomačil! Slovenš'ne toraj kar ni hotel rabit'. Zares! prav naglo jo je znal pozabit'. In če prijazno mati ga svari: „Anžč, kako si muhast — bod' priljuden!" Mermraje on kot medved zarenči. Pa ker je glas domači mu ostuden. Je le v jezicih ptujili prav razsajal, In Rotarje neumne „paure" grajal. Napravljal materi je sto nadlog , Mu jed ni všéč. prečerna mu pogača, Se čednik bi ne smel trobiti v rog, Ker zbuja s tem zaspanega baMča. — Ko je doiuá cel tedenj tak polonii, Se jc o košnji v snožet it' namenil. Med kosci tam Anžč postopa sam, In zabavljivo se po nemško u->ii. Kar stop' na grablje. skrite pod senám. Pa ker mole navzgor zobe čelusti, Ga lop' čez usta grabeljše; — zakričal „Prokleté grablje!" je. — se Krajnca spričal. Od vsili strani nasprot doni mu smeli. Zobe ošlata si — ta ni bla sladka! — Spozna, da je zaslužil za svoj greli. Da se mu z grnbljain' vcćp' slovens'na gladka; In znal je prav domače spet kramljati, In nelial je. le s ptujšno se bahati. Naj bodi tistim v prid letá povest, Ki gěrdiť le domači jezik znajo. In druz'ga nič, kot kruli domači jest'. Oe glas slovensk le sliš'jo — godernjajo. Gotovo ni za tak nesramne žnablje Mazila boljšega na svet' kot — grablje^! Dragotin Dežman. Yu žaj:a sl.ovcašruio. Kdaj so počasi jo Vlekli volički, Zdaj pa jo peljejo Čili konjički. Mnogo voznikov je. Kdo jih če šteti! Išejo križem se Vsi prehiteti. Stranski tam hot! kriči, Hi staho r! prednji; Stranski tü žene h i! Stoj! ha! poslednji. čudno! da dalje gre, Da se ne z ver ne, In da se skoraj že Vse ne razterne! Z n oje m ski. Pi;iv?íuiiosi mila I Ti nezvestega me imenuješ, Ker ljubezen v sercu sem zadušil, Hudo, hudo oj! me oberuješ, Da tak hitro sem prisego zrušil. Vem: ljubezen večno sem prisegal, Še rudeče je postalo lice, — Vendar, ko sem z desno v desno segal, Sem imel na rokah — rok o vice! Rokovice stergane že davno. Kdo vé, v kterem kotu da so zgnjile! Z njimi tudi moč so zavezavno Vse prisege moje, lcj ! zgubile. J. Stefan. íyukavinu (h kraljodvorskega rokopisu.) Hrast stoji v širocem polju, In na hrastu kukavica: Zakukuje, zaplakuje, Ker ni vedno vedno pomlad. Kak zorilo v polju žito, Ko pomlad bi ved na bila? Kak bi zoril v vertu sad se, Ko bi vedno leto bilo? Zrocrzeval bi klas na lehi, Ko bi vedna jesen bila! Deklici bi težko bilo. Ko b' samica vedno vstala! Cegn ar. Pasji Tnra itifo MfeašiteJ (Scrbska narodna.) Jase Marko svojega šarina Prek te lepe gore Romanije; Tu ga sreča petdeset Turčinov, In pred njimi Tošič Stojan vodja. Tošič Stojan Turkom je govoril: „Draga četa, petdeset Turčinov! (,'e bi kje na Marka naleteli, Var'te sc mu žal-besede reči, Zakaj Marko ima korenjaštva, In pri nasej veri 6e vam kolncm, Ak se Marko kak med nas umeša, Hi nas znal do čistega obrati." — U to dobo , glej , pred njimi Marko. Kakor pride, pa izleče lulo, Majhno lulo od devet poličev: „Pasji Turci lulo nabašite!" Herž mehurjev petdeset izlekli, Petdeset mehurjev izpraznili, Da bi Marku lulo napolnili. Še ni hotlo brezdno polno biti, Tošič sam po mošnjo noče seči, Noče seči. žalostna mu majka! Ampak jame Marku govoriti: „Ajde Marko! ti pa mito plačaj; Zakaj ti po carskej zemlji hodiš, In teptaš in paziš carsko cesto, To raj , Marko daj in plačaj mito t" Tak kraljevič Marko odbesedi: „Oe že ravno tako biti mora. ibini pa plačal — naj se pes obesi Stopi bliže, da prejemaš mito". Pride bliže budalasti Tošič, Pride predenj , žalostna mu majka! Sej od Marka nikdar več ne pojde Da mu mito, lulo in duliana! V hudo mesto ga jc bil pogodil, V hudo mesto, u junaško čelo, Kjer nobene rane ne napravi — (.'elo poči, glava mu razkoči , Deset kosov je iz lule bilo. Trinajst kósov je iz glave bilo. Zal je Turkom Tošiča Stojana. Zal je Marku lule in duliana. Tako v smehu Marko beseduje: „Bog pomozi, Ture, tvoji glavi! Hotel sem se malo pošaliti, Al ti nočeš nič za šalo vzeti. Junak turški, ti si slabe glave! Jez bi s tabo ne bi se našalil. Oj junaka, da se Bog usmili! t.'e že ginc od lončene lule , Kak od moj'ga buzdovana ne bi!" YEe&ska pesem. (Scrhska narodna.) Višja je gora od gore, Najvišja Lovćen planina; Na nje je ternje in liosta, Na nji so snegi in mrazi U vsako letensko doljo; Vilenski na nji so stani, Vilensko tu je plesišče. Junak na konji prijahal, Predrage sreče je iskal; Vidile njega so Vile, Jele junaka prizivat: Semkaj navrati, junače! Tvoja se sreča rodila, S solnčenim žarkom povila, Z mesecem sjajnim gojila, Z zvezdami svetlim rosila! S v e t e Cíeua staost*. (Scrbska narodna.) Biserna brada, Srebcrna čaša! Biser zderči mi, U čašo pada. Vsako jc zerno Cekina vredno ; /VI siva brada Dva bela grada. ____1---— Ccgnar., ' C Mraz v sercir. (Serbska narodna.) Debel sneg o svetem Jurju pade , Ne more ga tica preleteti, Deklica ga bosa pregazila. Za njo bratec gorke čevlje nosi: „Sestra moja! te li v noge zebe?" Sestrica je bratu govorila: „Nič me v noge, bratec moj, ne zebe, Al me, bratec, v moje serce zebe; Pa ne dela sneg mi mraza tega. Storili so mi ga mati moja. Ki ne volj no so me poročili!" C c g n a r. Pred Ikgom borna vsi enaki t (Scrbska narodna.) Kralji se ne bodo znali, « Ne poznali se cesarji . Ne ubogi zaničvali, Ne š ti m al i se bogati, Ko pred sodbo bomo stali, Kjer Gospod Bog sodil bode Vse pravične in grešne. C c g n a r. Torbica narodnih prigovorov. Nabral po Istrii Jakob Volčič. Ni oltarića brez križica. (Jeder Stand hat seine Last.) Tiho zbada, do serca ubada. Naj bolje, ki se svojim vratami zapira. Da ni vrag pod zibelom, dete ne bi plakalo. Urez šibe nije popa nije fratra. Ivi hoče služit, valja da ima: berzc pete, kratke perste, tanke uši i jezik za zubimi. Bol ne gladi, nego (ampak) grabi. (Der Schmers thut nie gut.) Gospodar je Ijepo ime, ina je težko brime. Prišal je Bog z vozom, zel je suncc z Bogom. (Den Untergang der Sonne bezeichnend.) Delo ruk nc oblati. (Es ist keine Schande »u arbeiten.) Tcknuti ćc ti ta beseda! (Merk Dir's wohl!) Nc budi Vam gerdo čuti! (Mit Despekt *u sagen.) Se zabodeš ko dlaka va (u) pogaču. Ako je gora pusta, nije gluha. (Es findet sieh wer. der7s hört.) To je po sreči, a nc po umeći. (Mehr Glück als Verstand.) Bog ima svakcga dara i za svakega. Tuja paša, prazen dvor. Goni tovora na most, on neče nego pod most. (Dem Dummen ist nicht s m helfen.) Ca ljudi daju, tičicc peju ; al je bilo al če bili! Iii je ulasat. če bili bogat al roglat. Valja päsu kost hititi, da nc laje. (Wer schmiert, der fährt.) Vrata su ti odperta; hodi kaino te oči pcljaju! Pij po manje, če biti do dalje! Ni ča morje solit, zač je dosta slano. (Nützt kein Heden mehr '.) Na svojem salu se ceri. (Aergere dich über dich selbst.) Da padem Spreda, izada bim se udril. (Ein wahrer i'nglücksvogel!) Več valja ura dneva, nego tri noči. Ali zlatu bradu, ali u torbi glavu. (Etwas oder nichts.) Skoči jedan za druzega, ko noga za nogom. (Hilf dem Midisten wie dir selbst.) Komu sreča, tomu Bog. Več valja ura nego (kakor) dan. (Die rechte Zeil soll man benutzen.) Žlicu je na poliču stavil. (Er ist gestorben.) Kakov človek tnkova beseda. Bolje svoj oltar pokriti nego tudji. Kakov si. s takovim se peljaš. Ki ne umi pošteno, mu je prostjeno. Kamik bi se proplakal. (Ein Stein würde sich erbarmen.) Nisam iz persta zmu/al. Ki več trosi nego dobiva, ali krade ali zadiva (dolg dela). Kadi je ogánj, je dim; kadi je papa, je Rim. Ki z mečem namira, z mečem umira. Svako lani bolje. (Man lobt immer die vergangene Zeit.) Bog pomore i razmore. Kakov ćuh, takov duh. (Wie gehört so gesagt.) Telom sam. (Gans allein.) Kontu si se rugala, tomu si dopala. Srečan ko rak na ugljevju (oglju). Vuk svako meso jé, svojega ne more, Ni mi, da me, nego ča me (laja). (Ks ist mir nicht darum, daxs ich gescholten werde, sondern w esshalb.) Slabega meseca usekan. Taščice loviti, zimu patiti (terpeti). Kada se ide na pir (ženitniuo), se smokve lupe; kada se pride iz pira. su kore (olupi) dobre. Ki ima čast, ima oblast. Ako su mi perstani puli, su mi persti ostali. Ncče jezik, nego za škerbinu. Daru se zubi ne gledajo. Vuke je po meso poslal. Kakovo runo, takova ovca. ( 1» der That erkennt man. . .) Ki se pusti za nohat, prime za lakat. Niti duša blago. Jok mu do smerti. ki se z zločestim uperti! S tujom rukom kačke loviti. Ca slep ne vidi, gluh ne čuje. Dober glas dugo pride. slal)i još dalje. Ako sam (sem) ti va kuči, ti nisam (nisem) na glavi. Nisam Bog ni prorok, — ma če to tako biti! I čarnika (copernika) kačka ujé. Kamo verčič, ne more hlepčič. Ako je mali dar, ma jc ve Narodni napěv k „Dorotí "na .'i 6. strani j m O rrtbeij sto/ in ne ospehuj, Za ttfr.ni mrv /r Sffo/.' 7Ypa, Hofjumtf, rte zdifutj, /n ylas ztisfř ši ' V V S tnof: Ze (UUfdois te ca Art/o, 7.e oenre ztnaqe-- T I» - TT ffr.-la-/o .' lboj fronposUtoJpi-jo fei. u - '-i t r.f-j lila je nori« Doro-Ur, Ufa Je * ' ! I V r] m ' i I-- ' I v surfst tio-.ro-to, J7/ir venec iz zlata I/ , Dia oence /: zlrt^ht'