Vkupno izgovarjanje v šoli. Več praktičnih pedagogov je spozualo veliko korist vkupnega izgovarjanja (Chorsprechen) pri početnem nauku v Ijudski šoli. Jedro tega učila je, da učitelj učencem veleva, da vsi na enkrat skupno izgovarjajo glasove, zloge, besede in stavke, ktere naj pervo sam ali kak bolj zmožni učenec narekuje, Čeravno ima vkupno izgovarjanje tudi svoje pouianjkljivosti, da namreč naglo napredovanje ovira, da je — če so otroci preživi — dostikrat neljubo vpilje, da napravlja marsiktereniu občutljivemu učitelju nepovoljni šum po ušesib in bolebneniu tudi glavobol; vendar so pa na drugi strani razlogi za to ravnanje tako tehtni, da bj ga vestni učitelj v pervem razredu ne smel prezirati. Glasno vkupno izgovarjanje oživlja in razveže otroški jezik, da se otroci vadijo koj od mladib nog razločno in umevno govoriti. Nekterim otrokom sicer že zgodaj jeziček gladko teče, vendar pa je spretnost v pravilnem izgovarjanji pri učencih 1. razreda lako malo razvita, da mora učitelj v dosego tega posebnega namena tudi kaj storiti. Veliko otrok, stopivši v šolo, ne morejo ali nc prav ali celd nič izgovarjati nekterih glasov. Sleherno Jeto se primeri učitelju, da mu je treba odpravljati lako jeclanje. Pripeti se, da ta učenec ne more izgovarjati ,,r", drugi ,,k", tretji ,,s" i. t. d. Zopet se naliajajo otroci, ki sicer pravilno govore, toda z nekako tcžavo in prepočasno; primanjkuje jim vaje. Da ima šola tudi 4» to breme, je nekaj kriva doaiača izreja, nekaj pa so take napake naravne, ki se pa težko dadd odpraviti. Oa se to odpravi, uaj učitelj veleva, da vsa sola glasno vkupno in v istem času izgovarja najpervo glasovc iu potem zloge, besede in stavke. Pri vkupnem izgovarjauju ueeiiec sliši pravilni glas, in je tudi nekako primoran, da prav izrekuje, ker imi dovelj občutljivo šunii glas po ušesib. Vkupiio izgovarjanje spodreže torej najpervo jezik; drugič izobražuje pravilni pismeni jezik, iu odpravlja napačni Ijudstveni govor, zlasti glede posnemanja tujega jezika, povdarjanja i. t. d. Ce le posamni učenci odgovarjajo na učiteljeva vprašanja, si ne upajo iu tudi ne znajo pravilno govoriti; kedar pa vsi vktip za učiteljem izgovarjajo, je njih serčnost veliko večja. Vkupno izgovarjanje daje otrokom tudi poguui. Znano je, kako so otroci perve šolske dneve plašljivi in boječi. Včasi si celo ne upajo govoriti. Ako bodeš takemu otroku še tako drago reč obljubil, vendar ne bodeš spravil besede iz njega; še svojega poštenega imena si revčck pove<lati ne upa, kakor bi se bil strašansko pregrešil. Iz te zadrege si učitelj včasi ne more drugači pomagati, kakor da velova vsem skupaj govoriti, da vsi to store, česar si en sam nc upa. (Se ve, da je tako ravnanje potrebno le pri malih 6 in 7 let starih otrocih.) Vkupno izgovarjanje nadalje ovira in poraaga, da otroci niso razmišljeni. Morda sedi ta pa ta učenec prav lepo pri miru in ima rokici prav pravilno na klopi: vendar njegov duh ni v šoli. Ako bi učitelj vedel njegove niisli, opomnil bi ga iu obernil bi njegovo pazljivost na dotični nauk. Vkupno izgovarjanje pa take nenazoče zopet navezuje na nauk; kajti glasi iz tolikih gerl ga zbude iz njegovega dušnega spanja. To učilo varuje na dalje, da otrokom ni dolgčas. Čeravno je učiteljev nauk morda prav zaniiuiv in lahkoumeven, vendar se včasi vidi, da se temu zdeha. da se uni stega In okrog zij& itd. Ta otroški dolgčas pa berž odpraviš, kakor utrokoiu kaj de!a daš, čc tudi je le govorjenje. Ker bi pridni otrok rad, da bi ga učittlj vsaki dan prašal, in ker v prenapoljeni šoli to nikakor niogoče ni, odškoduješ ga naj lože, če rabiš to učilo. Utroci si poslednjič tudi to, kar vkupno govore, veliko globokeje v spomin vtisnejo. Tako vkupno izgovarjanje je ledej zelo važno; bila bi torej pedagogična krivica, ako bi se zanemarjai. Wiedemann, po kterem sem te misli posnel ,,der Lehrer der Kleinen", priinerja učitelja pervega razrpda, ki ne goji vkupnpga izgovarjanja, x vojnim poveljnikom, ki dan za dnevom vadi lc posamesne vojake, a nikdar ne vsega vojnega kerdela. L.