Vesna Merc
Konstrukcija družb in spolov v nekdanji jugoslovanski in slovenski arheološki literaturi
Nekatere vede, predvsem sociologija, antropologija in etnologija, so se dokaj hitro odzvale na feministična gibanja iz sredine šestdesetih let 20. stol. in preverile obstoječi znanstveni aparat z vidika vpliva predsodkov in predpostavk na znanost. V primerjavi z družboslovnimi znanostmi je razmeroma pozno, z desetletnim zaostankom, prišlo do premika v arheologiji. Ena glavnih začetnih kritik arheologije in drugih znanosti je bil problem pristranskosti kot posledice androcentrizma, zaradi katerega so bili moški predstavljeni kot reprezentanti kulture, medtem ko so bile omembe žensk in njihovega dela izjema. Vplive ženskega gibanja v zahodni arheologiji je mogoče zaslediti sporadično že od sedemdesetih let, od osemdesetih let naprej pa se je pod vplivom družbenih ved v arheologiji povečalo zanimanje za reinterpretacijo preteklosti (Dommasnes 1992; S0rensen 2000).1
Iz začetnih kritik, usmerjenih predvsem k zanemarjanju vloge spolov v in-= terpretacijah preteklega življenja skupnosti tako v muzejskih postavitvah kot v I poljudnih publikacijah in ne nazadnje v arheoloških tekstih, je arheologija spo-f lov sčasoma razvila številne različne teme in pristope k raziskovanju spolov. Ro-
_c
|	berta Gilchrist (2000) je razčlenila pozicije in vsebine, ki so oblikovale arhe-J	ologijo spolov, na politični feminizem, ki je vključeval teme enakih možnosti 5	zaposlovanja v poklicu, soočanja s spolnimi stereotipi tradicionalnih interpre-I	tacij, vlogo jezika v strukturalnem seksizmu discipline ter na teorijo spolov in ; I	historični revizionizem pri vprašanjih o ženskah v zgodovini arheologije. Pre-1	prosto enačenje začetnih raziskav gender = družbeni spol in sex = biološki spol I	je sčasoma zamenjalo kompleksno, multidimenzionalno in kritično pojmovali	nje spolov, ki opozarja na nestalnost kategorij biološkega in družbenega spola, J	od nedavnega pa vključuje tudi kritike, ki opozarjajo na pomembnost vloge
C
ž	1 Obširen seznam izdane literature arheologije spolov sta zbrali Kelley Hays-Gilpin in Susan Carroll Rote	berts ter ga objavili na spletni strani http://jan.ucc.nau.edu/gender2000/biblio/genderbib2001.html (Hays-|	Gilpin, Roberts 2001).
seksualnosti posameznic in posameznikov v preteklosti, pa tudi v proučevanju zgodovine arheologije.
Arheologija spolov je uveljavljena predvsem v ZDA, Avstraliji, Veliki Britaniji in Skandinaviji, poznana pa tudi v večini zahodno- in srednjeevropskih držav, medtem ko v Sloveniji se ni uveljavljena. Dela slovenskih arheologov in arheologinj, ki se ukvarjajo specifično z družbo in/ali spoli v preteklosti, so še vedno precejšnja redkost.2
DRUŽBE IN SPOLI V PRAZGODOVINI
S kritičnim branjem Praistorije jugoslavenskih zemalja (Praistorija) in Zakladov tisočletij (Zakladi), oz. tistega dela Zakladov, v katerem je sintetično predstavljena prazgodovina, smo skušali preveriti, kakšna je interpretativna podoba prazgodovinske družbe in spolov po obdobjih. S primerjavo interpretacij družbe v Praistoriji in v Zakladih smo skušali prepoznati morebitne razlike v interpretacijah družbe in spolov. Prek tovrstnega pristopa smo želeli nekoliko osvetliti razvoj arheoloških družbenih raziskav v Sloveniji.
Deli sta bili izbrani za analizo predvsem zaradi njune sintetične narave in dejstva, da sta bili zasnovani med drugim tudi z namenom predstaviti družbeno strukturo (pra)zgodovinskih skupnosti (Benac 1979a, glej točki f in g; Zakladi). Praistorija v petih delih je skupno sintetično delo jugoslovanskih arheologov iz kar 36 muzejskih, fakultetnih in drugih institucij nekdanje Jugoslavije s konca 70. in 80. let, Zakladi pa podajajo pregled slovenske arheologije s konca 90. let 20. stol., kot ga vidijo predvsem arheologi z Inštituta za arheologijo, ZRC SA-ZU. Praistorija je pisana v znanstvenem jeziku in kot znanstvena sinteza name- ■§ njena predvsem arheološki stroki, Zakladi pa so kot kakovostna poljudna sinte- 1 za namenjeni javnosti in zato tudi pisani v poljudnem jeziku.	f
_c
Analiza virov je pokazala, da je stopnja raziskanosti družbene strukture kot |
c
celote v Praistoriji zelo nizka, vendarle pa se ta precej razlikuje znotraj raziskav	J
posameznih obdobij. Med njimi najbolj odstopajo paleolitske in mezolitske razi-	5
skave, saj se vprašanja družbene strukture sploh ne dotaknejo. Raziskovalci so	|
skupnosti označili kot lovske populacije, ob tem pa so te označitve navadno le	; |
zamenjava oznak, s katerimi je človek najpogosteje označen kot nosilec neke	1
materialne kulture. V neolitskih skupnostih so arheologi prepoznali matriarhal-	|
__-O
2 Posebej velja omeniti Bibo Teržan, ki se pravzaprav edina med slovenskimi prazgodovinskimi arheologinja-	-I
mi in arheologi že od konca sedemdesetih let 20. stol. naprej ukvarja s strukturo družbe. Predvsem na	jf
podlagi grobnih pridatkov je proučevala železnodobno družbo širšega območja, od Črnega morja pa do	-g
Alp. Nekatere elemente arheologije spolov je v sredini devetdesetih let uporabila Tatjana Greif v raziskavi	ž
življenja na Ljubljanskem barju (Greif 1997), v slovenščino pa je prevedla nekatere najpomembnejše teo-	s
retske tekste arheologije spolov (Hays-Gilpin, Whitley 2000).	«
no rodovno družbeno ureditev. Eneolitske skupnosti so arheologi navadno označili kot rodove in/ali plemena, organizirana v plemenske in nadplemenske organizacije. V eneolitiku naj bi potekalo več družbenih sprememb, izoblikovanje vojaškega in obrtniškega sloja, patriarhata kot oblike družbene ureditve in uveljavitve posameznikov v vlogi knezov, starešin. V bronasti dobi je bila osnovna družbena enota družina, povezana v močno razvito rodovno in družinsko organizacijo, rod. Značilna naj bi bila patriarhalna rodovna ureditev ter v zgodnji in srednji bronasti dobi organiziranje v plemenske skupnosti, v okviru pozne bronaste dobe pa povezovanje v večje, čvrste plemenske skupnosti. Zeleznodobna družbena ureditev je bila rodovno-plemenska, družine naj bi bile organizirane v rodove oz. zadruge, po družinsko-plemenskih zakonitostih naj pa bi jo vodili rodovni "prvaki", princepsi ali knezi. Izoblikoval se je vojaški in aristokratski sloj, skupnosti pa so se občasno povezovale v nadplemenske zveze.
Iz sumarnega pregleda glavnih družbenih oblik oz. kategorij, v Praistoriji uporabljenih za definiranje prazgodovinskih družbenih struktur, sta razvidni njihova nesistematična in nejasna vpeljava in uporaba. Modeli so vpeljani brez predhodnega jasnega definiranja konceptov. Tako je bil npr. koncept t. i. lovske populacije v Praistorijo vpeljan in uporabljan brez definicije, kakšna je bila družbena struktura lovskih populacij, njihova demografija, velikost območja ene skupnosti ter odnosi z drugimi skupnostmi ipd. Prav tako ni bil v naslednjih zvezkih primerno predstavljen koncept rodu, plemena, matriarhata in poglavarstva.
Razloge za tovrstne pomanjkljivosti razlag konceptov družbenih struktur lahko iščemo v prevladujoči arheološki paradigmi povojne arheologije v nekdanji Jugoslaviji. Osnovni razlagalni koncept oz. referenčni okvir je bila namreč kulturna zgodovina. Posledično je bila glavnina študij usmerjena v tipološke in kronološke analize, družbene interpretacije pa so bile navadno prezrte ali pa so kopirale določene zgodovinske modele. Stane Gabrovec (1984, 7) je nekaj let pred izidom zadnjega, železnodobnega zvezka Praistorije opozoril, da je v nekaterih delih slovenskih arheologov z začetka osemdesetih let 20. stol., posebej je omenil Janeza Dularja in Bibo Teržan, opaziti premik od metodologije Merhartove šole. Nova dela so bila usmerjena v raziskave družbene strukture, predhodnice pa Gabrovec vidi v delih Luckeyja in Paulija (cf. Gabrovec 1984). Kljub metodološkim premikom, ne le v britanski in ameriški arheologiji, temveč tudi v nemški prazgodovinski arheologiji, ki je izšla iz Merhartove šole, ter v slovenski, ki se je opirala na to tradicijo, pa je v Praistoriji velik poudarek predvsem na ti-poloških in kronoloških analizah, pa tudi na interpretacijah kultur in kulturnih skupin. Gabrovec je opozoril, da analize, usmerjene v raziskave strukture prazgodovinskih družb, niso bile mogoče, dokler niso bile opravljene primarne študije,
izris in obdelava materiala. "Nove teorije so lahko dopolnilo le tam, kjer nam to omogoča gradivo (Gabrovec 1984, 8)." Šibke družbene interpretacije prazgodovinskih družb v Praistoriji so torej najverjetneje odraz ne le neusmerjenosti povojne "jugoslovanske arheologije" v tovrstne raziskave, temveč deloma tudi dokaj klasične pozitivistične drže, da zanje niso bili izpolnjeni potrebni pogoji.
V interpretacijah družbenih struktur v Praistoriji so se arheologi in arheolo-ginje oprli na tri koncepte, ki v različnih zgodovinah arheologije v nekdanji Jugoslaviji navadno niso omenjeni. Ob uporabi arheoloških indikatorjev družbene strukture, med katerimi so bili tudi nekoliko problematični, kot npr. topografija naselbin, na kar so opozorili tudi nekateri avtorji, so bile uporabljene tudi etnografske analogije, preslikava današnjih družbenih vzorcev in homerski model.
Prva dva sta se uporabljala predvsem implicitno, slednji, t. i. homerski model, pa je bil uporabljen eksplicitno, predvsem v povezavi z interpretacijami si-tulske umetnosti in halštatske družbene strukture. Skozi analizo Praistorijskih interpretacij družbenih struktur je bilo mogoče predvsem uporabo etnografskih analogij in preslikav današnjih družbenih vzorcev zaslediti implicitno, saj se avtorji niso spuščali v razlago uporabljene metodologije in teoretskih postavk. Da je bil tovrstni arheološki diskurz prej pravilo kot izjema, lahko morda sklepamo iz besed Bibe Teržan, ki se v recenziji ni strinjala s kritiko Ivana Šprajca, da je arheologija brez teoretske misli (Šprajc 1982), temveč je opozorila, da je teorija vedno bila prisotna, vendar ni bila nikjer eksplicitno zapisana (Teržan 1983, 50).
Etnografske analogije so v razlagah družbene strukture uporabljali le nekateri za etnografske implikacije "dovzetnejši" arheologi. Med vsemi deli Praisto-rije v pogostnosti uporabe etnografskih analogij izrazito izstopa neolitski del, predvsem pa delo Dragoslava Srejovica. Medtem ko so etnografske analogije pravzaprav uporabljali vsi neolitičarji, pa je Srejovic v interpretaciji kulture Le-penski vir šel najdlje v njihovi aplikaciji. Z etnografskimi analogijami je skušal interpretirati tako dvojno razdelitev naselja kot delitev prebivalstva po spolu in starosti glede na njihove aktivnosti. Slednja delitev je v Praistoriji edinstvena. Razlog za tovrstno Srejovicevo interpretacijo lahko morda vidimo v precej nenavadni metodologiji njegovega dela (Babic 2002, 313). Čeprav je uporabljal enako raziskovalno metodologijo kot drugi, pa so bile njegove interpretacije bolj poetične: "I've tried to see people and events behind the dead objects. In this way, I have anticipated some future archaeology, a kind of poetic archaeology ... The truth is behind the objects, not in the objects themselves (cf. Babic 2002, 313)."
Medtem ko je uporaba etnografskih analogij predvsem v neolitskem delu precej pogosta, pa so v drugih zvezkih oz. v raziskavah paleolitskega in kovin-
skih obdobij, uporabljene le redko. Še posebej je očitna popolna odsotnost etnografskih analogij v paleolitskih raziskavah, vzroke za ta pojav pa lahko vidimo v drugačni usmerjenosti paleolitskih raziskav, ki so (bile) razumljene kot naravoslovne. Za uporabo etnografskih analogij v Praistoriji je značilno, da so le redko primerno predstavljene, pogosto manjkajo tudi ustrezni citati relevantne zgodovinske, sociološke in antropološke literature. Iz tovrstnega metodološko neustreznega pristopa lahko morda povzamemo, da je imela uporaba etnoloških implikacij pogosto ilustrativno vlogo ter ni imela za interpretativni diskurz večine jugoslovanskih arheologov in arheologinj večje teže. Zaradi kulturno-his-toričnega pristopa, ki je prevladoval v slovenski povojni arheologiji (Gabrovec 1984), podobno pa je bilo v vseh nekdanjih jugoslovanskih republikah (Babic 2002), so bile namreč arheološke raziskave, ki so se navezovale na etnologijo, izredno redke (Šprajc 1982).
Naslednja karakteristika, razvidna iz pregleda družbenih in spolnih interpretacij Praistorije, je uporaba homerskega modela. Ta se uporablja predvsem v interpretacijah družbene strukture pa tudi materialne kulture kovinskih obdobij, začne pa se uporabljati že ob interpretaciji pojava kovin v eneolitskih raziskavah. Homerski model je bil prevzet neproblematično predvsem v arheologijah tistih evropskih držav, ki so se oprle na nemški model. Na nemški tip kulturno-historičnega pristopa v arheologiji so se oprle v vseh srednje- in jugovzhodno-evropskih državah.
Percepcija antične grške kulture kot legitimnega in zaželenega izvora vplivov je bila do določene mere prisotna v evropskih državah, precej bolj entuzi-astično pa je bila sprejeta med raziskovalci Balkana, ki so poudarjali geografsko s bližino Grčije in dolgotrajne neposredne ali posredne stike (Babic 2002, 312). I Podobno kot v Srbiji, kjer je bil sicer v nasprotju s slovensko arheologijo pri-f soten tudi vpliv "Chieldove arheologije" (Babic 2002; Novakovic 2002), so se
_c
|	tudi arheologi in arheologinje v Sloveniji ob sprejetju nemškega modela, Merc
J	hartove šole kulturno-historičnega pristopa (Gabrovec 1984), oprli na grško
5	preteklost. Aplikacije historičnih, mitoloških in arheoloških vzporednic iz Gr-
|	čije na slovensko bronasto- in železnodobno gradivo arheologi in arheologinje
; |	utemeljujejo predvsem z geografsko bližino obeh območij.3
1	V Praistoriji je bila interpretacija prazgodovinskih družb, povezana s homer-
|	skim modelom in etnografskimi analogijami, tesno prepletena s preslikavo so-
-O	_
-I 3 "Nove anglo-ameriške teorije so nastale v svetu in na podlagi gradiva, ki nima nikakršne zveze z antič-
jf	nim zgodovinskim svetom. Naš prostor jih ima, v bronasti dobi vsaj posredno z mikensko kulturo, v že-
-g	lezni z Grčijo in Italijo. Tako ostaja za zgodovino našega ozemlja vsekakor antični zgodovinski prostor naj-
ž	pomembnejši. V njem bomo predvsem iskali izvire naše kulture, pa naj gre za tehnično ali duhovno, v
s	njem bomo tudi predvsem iskali modele, razlage za strukturo naše prazgodovinske družbe (Gabrovec
i	1984, 8)."
dobnih družbenih vzorcev. Da je bila preslikava znanih družbenih vzorcev pravilo, lahko morda sklepamo iz interpretacij matriarhalnosti neolitske družbe in opisov knežjega razreda, ki se v terminologiji navezuje na srednjeveško zgodovino.
Na podlagi dejstva, da je diskurz celotne Praistorije namenoma "nevtralen", deloma izrazito androcentričen, in so omembe matriarhata predvsem reference na neka splošna vedenja, lahko v nekaterih interpretacijah prepoznamo "vrh" androcentričnega interpretiranja preteklosti.4 Matriarhat pomeni stalno označitev družbene ureditve neolitskih družb5 (Brukner 1979, 224; Benac 1979b, 405; Batovic 1979, 515, 562) in temelji na takrat splošno sprejetih tezah, ki so bile podprte z interpretacijami antropomorfne plastike (Benac 1979b, 443, 448; Garašanin 1979, 195) ter se navezujejo tudi na pripisovanje pomena uporabi bele ali rdeče barve, ki je povzeto po Masajih (Batovic 1979, 557, 612, 613). Koncept matriarhata ni podrobneje razložen na nobenem mestu, razumevanje le-tega pa se razlikuje med posameznimi avtorji. Medtem ko je Sime Batovic poudaril, da je bila v matriarhatu ženska - mati nosilka družbenih in gospodarskih odnosov (1979, 515), Bogdan Brukner pa, da so upodobitve žensk dokaz za njeno odločajočo vlogo v gensu (1979, 224), je na drugih mestih takšna vloga žensk v skupnosti, ki naj bi jo pomenil sam koncept matriarhata, zamolčana. Alojz Benac celo interpretira nastanek dvojne zemljanke z najdišča Nebo kot posledico potrebe druženja pripadnikov rodu zaradi skupnega odločanja ali pa kot moško hišo, v kateri so preživeli del življenja neporočeni mladeniči (1979, 446). V nadaljevanju pravi, da obstoj ženskih figur kaže na pomemben položaj žensk v neolitski družbi (ibid., 448), zato je zapis o odločanju pripadnikov in ne pripadnic rodu presenetljiv. Prav tako pa kaže interpretacija strukture kot morebitne moške hiše in ne kot po etnografskih analogijah primerljive ženske hiše na prevladujoč in težko presegljiv androcentričen vzorec mišljenja. Iz neskladja med matriarhalnostjo in zapisom, da so odločali pripad-
Na tem mestu ne navajamo posameznih epizod iz teksta z namenom izpostavitve posameznih avtorjev, temveč želimo prikazati "duha časa" s kratkim prikazom le nekaterih izmed številnih podobnih interpretacij.
Antropološke debate o obstoju matriarhata na začetku kulturne evolucije imajo začetke v 19. stol. z deli Lewisa Henry Morgana, Fredericha Engelsa in Johanna Bachofena. Matriarhalne debate so obudili difuzi-onisti v petdesetih in šestdesetih letih 20. stol. V osemdesetih letih 20. stol. je med arheologi vladal konsenz, da so bile neolitske kulture matriarhalne ali matrifokalne, miroljubne, harmonične in z afiniteto do umetnosti, sledile pa so ji agresivne, destruktivne indoevropske patriarhalne družbe. Sodobna arheologija, vključno z arheologijo spolov, se od matriarhalnih interpretacij družbe distancira, te pa so danes v veliki meri del sodobne newagevske mitologije. V zadnjih desetletjih je mit o matriarhatu dobil nov pomen, popularna ideja Boginje je danes pomešana z različnimi gibanji in vedami, kot so krščanstvo, feminizem, ekofeminizem, ekologija, čarovništvo in arheologija. Na Goddess movement je v veliki meri vplivalo delo arheologinje Marije Gimbutas, ki je postala predvsem zunaj arheoloških krogov feministična ikona (Mes-kell 1995; Hutton 1997). O vplivu tega gibanja na arheologijo na najdišču Qatalhöyük glej diskusijo med lanom Hoddrom in Anito Louise (Hodder, Louise 1998).
niki in ne pripadnice rodu, je jasno razvidna razlika med omembami nekih širših vedenj in dejanskim androcentrizmom v tekstih.
Z vidika pripisovanja posebnega statusa ljudem v preteklosti na podlagi "zdravorazumskega mišljenja" posebej izstopajo interpretacije knežjega sloja. Zanimivo je, da so bili vsi eneolitski "knežji" grobovi interpretirani kot moški, čeprav je šlo v večini primerov za stara nestrokovna izkopavanja brez oste-oloških analiz oziroma določitve biološkega spola. Tako je npr. Stane Gabro-vec ločil tako ženske kot moške halštatske knežje grobove in opozoril, da so bili ženski knežji grobovi pandan moškim knežjim grobovom ter da so bili v obojih grobovih tudi statusni simboli. Čeprav je prepoznal knežje grobove obeh spolov, pa je povezoval z vodilnim položajem starešin predvsem grobove z orožjem (Gabrovec 1987, 42, 52, 53, 61, 114). S tega vidika sta pomenljivi tudi interpretaciji izredno bogatih grobov iz Petilepa in Novega Pazarja.6 Zdi se, da je v interpretaciji dodan "a ne muškarcu" zaradi ustaljenega mišljenja, da pomenijo bogatejši grobovi predstavnike vodečega sloja, tu pa arheologi tradicionalno niso pričakovali žensk (Rega 1997, 242), predvsem pa ne na položaju plemenskih poglavark, zato ni presenetljiv zapis v sklepnih besedah, ki prezre Vasicevo interpretacijo groba kneginje in grob interpretira kot moški.7
Morda je pripisovanje današnjih vzorcev družbam v preteklosti najbolj transparentno v Garašaninovi interpretaciji načina pokopa v skupini Belotic -Bela Crkva v četrtem delu Praistorije (1983, 711, 712). Milutin Garašanin je namreč več desetletij po izkopavanjih in primarni objavi popolnoma spremenil prvotno interpretacijo zaporedja pokopov v gomili 1 iz Bele Crkve. Pozneje opravljene antropološke analize so pokazale, da je bila v grobu, do tedaj in-terpretiranem kot osrednji grob, pokopana ženska, zato je avtor spremenil interpretacijo in postavil tezo o prvotnem pokopu moškega in poznejšem žrtvovanju ženske. Zdi se, da je avtor priredil prvotno interpretacijo z namenom, da bi obdržal hipotezo o moškem pokopu v centralnih grobovih gomil, implicitno pa tudi o patriarhalnosti skupnosti skupine Belotic - Bela Crkva.8
Uporaba današnjih vzorcev v razlagah življenja v preteklosti je razvidna tudi v sestavi grafičnih prilog, kjer imajo posebno mesto risbe orožja, ter v uporabi arheološkega diskurza, pri nas značilnega za povezavo arheologije s paradig-
"Zbog nedostatka oružja pretpostavlja se da blago pripada ženi, a ne muškarcu, no s obzirom na nedo-voljnu istraženost tumula na ovo pitanje nije moguče sigurno odgovoriti. ... Citav nalaz se može tretirati kao grobni prilog jednog značajnog plemenskog glavara - kneginje ili kneza (Vasič 1987, 645, 646) ..." "Samo rijetko nalazimo na prave kneževske grobove tipa Novi Pazar, kada je u sistemu starjesinstva očita prevlast močnog kneza, koji je to mjesto izborio zahvaljujuči svojim posebnim vezama (Gabrovec, Co-vič 1987, 918, 919) ..."
Primerjaj objave Garašanin & Garašanin 1956/57; Garašanin, D. 1972; Garašanin, M. 1973; Garašanin, M. 1983.
mo kulturne zgodovine, kjer so dane artefaktom skoraj dinamične lastnosti, medtem ko je človek predstavljen zelo statično.
Druga značilnost arheološkega diskurza pa ni le premalo razdelan družbeni kontekst, z uporabo na pogled izrazito nevtralnega diskurza se zamegljuje podoba spolov oz. se le-te odstranijo iz diskurza in s tem tudi iz same preteklosti. Nesistematična in nejasna uporaba družbenih kategorij ter odsotnost oziroma šibkost družbene teorije v Praistoriji, na kateri bi lahko temeljila interpretacija, posledično neogibno vodi do neospoljene interpretacije.
Z analizo predstavitve družbe v Zakladih smo skušali ugotoviti, ali obstaja razlika v primerjavi z interpretacijami v Praistoriji. Pokazalo se je, da je ta skoraj zanemarljiva, družbene interpretacije so namreč skoraj identične. Paleolit-ske skupnosti so v Zakladih enako skopo kot v Praistoriji označene kot lovske skupnosti. V nasprotju z obširnejšimi družbenimi razlagami neolitskega dela v primerjavi z drugimi deli Praistorije družbena struktura neolitskih skupnosti v Zakladih sploh ni omenjena.9 Zato naj pa bi prišlo v eneolitiku do spremembe, ko se je izoblikoval bojevniški stan. V bronasti dobi bi naj bila družba egalitar-na, spet naj bi prišlo do družbenih sprememb, družbena struktura pa ni predstavljena. V železni dobi naj bi bila osnovna družbena enota družina, te povezane v rodove, več rodov pa naj bi sestavljalo skupnost. Halštatska družba naj bi bila organizirana v več stanov ali slojev, med katerimi je izstopal vodilni, prvaki pa naj bi bili na vrhu družbene lestvice. Za latensko družbo naj bi bila značilna enakopravnost knežjega sloja po spolih, druge družbene karakteristike pa niso opisane.
Največji napredek v primerjavi s stanjem raziskav, predstavljenim v Praistoriji, je bil narejen v slovenski arheologiji na področju analiz strukture halštat- ■§ ske družbe. Predvsem na podlagi študij Bibe Teržan je bila omogočena poglob- 1 ljena predstavitev halštatske družbe,10 medtem ko je družba v predstavitvah f
_c
drugih obdobij predvsem zaradi stanja raziskav družbe in spolov drugih prazgo- | dovinskih obdobij dokaj zanemarjena.	J
--C
9	Sklepali bi lahko, da je izpustitev družbenih razlag povezana z majhnim številom odkritih in izpovednih pa-	§ leolitskih in neolitskih najdišč, vendar naj opozorimo, da so v eneolitskem in latenskodobnem delu Zakla-	| dov za predstavitev družbene strukture s pridom uporabljene vzporednice zunaj Slovenije, npr. Vučedol in	; s Nemčija (Aubelj 1999, 59, 161).	|
10	Raziskave halštatske družbe so bile z njenim delom prvič postavljene v ospredje, postale so sistematizi-	= rane, uvedena je bila metoda tabelarične primerjave kombinacij grobnih pridatkov ter grupiranja določenih kombinacij na nekropolah. Za obširen seznam publikacij Bibe Teržan glej članek Staneta Gabrovca	» (1999), v katerem je predstavil povojno arheologijo starejše železnodobne arheologije v Sloveniji. Studi-	£ je temeljijo na grobnih kontekstih, zato se postavlja v povezavi s kritikami poprocesne arheologije in arhe-	-o ologije spolov vprašanje, kakšno je bilo v halštatu dejansko razmerje med naselbinsko in grobiščno skup-	jf nostjo ter v kolikšni meri lahko odgovorimo na vprašanje oblike družbene strukture skupnosti na podlagi	-g analiz grobišč, ki so bila podrejena kultnim predpisom. V zadnjih desetletjih je bil postavljen dvom o ob-	ž jektivnosti metode določanja spolov po pridatkih (cf. Harke 1997). Da je tovrstna metoda sporna, je raz-	s vidno iz primerjav analiz grobišč, kjer je bilo določanje biološkega spola pokopanih mogoče, kot sta npr.	«
Medtem ko Teržanova svoje izsledke podaja z veliko mero previdnosti zaradi pomanjkanja trdnih dokazov, pa je Dular v svoji predstavitvi družbe njeno zadržanost izpustil ter predstavil nekatere rezultate njenih analiz kot dejstvo. Biba Teržan v svojih raziskavah izhaja predvsem iz analiz grobnih kontekstov in ikonografije situlske umetnosti, v kateri vidi prevzem grške in etruščanske mitologije in simbolike, kar utemeljuje z bližino mediteranskega sveta, z upodobitvami na grških vazah in z opisi v homerskem epu: "Kar je v grobnem ritualu naznačeno, je na vazah povedano v sliki in v epu označeno z besedami (cf. Gab-rovec 1999, 185 - 188)." Študije Bibe Teržan v slovenski arheološki stroki niso naletele na kritike, Stane Gabrovec pa stanje raziskav povzame (1999, 188): "Gotovo še ostaja vprašanje, kako in koliko je bila situlska pripoved s svojo mitološko in simbolno govorico vodilnemu halštatskemu krogu, ki jo je sprejel, razumljiva, koliko je nanjo navezal svojo pripoved, pripoved svojega rodu, koliko je pomenila živo in razumljivo govorico tudi njegovi rodovni skupnosti. Koliko je torej oblikovala in utrjevala tudi družbeno skupnost."
Analiza bogate slikovne opreme Zakladov s stališča reprezentiranosti "spolno specifičnih artefaktov" je razkrila, da so v večjem številu predstavljeni predmeti, ki jih avtorji povezujejo z moškimi. Tendenco poudarjanja pomena tradicionalno moškim pripisanih dejavnosti, kot so lov, kovinarstvo in bojevništvo, zasledimo iz analize grafičnih prilog. Razvidno je, da so v grafičnih prilogah predmeti, interpretativno povezani z "moško" sfero, močno nadreprezentatira-ni, s čimer je implicitno podkrepljena obstoječa stereotipna podoba o vlogi moških in delitvi moči v prazgodovinskih družbah. Zaradi podreprezentiranos-ti grafičnih prilog in zaradi pomenljivo majhne številčne zastopanosti predmetov, povezanih z "drugim" spolom, navsezadnje pa tudi zaradi uporabe "nevtralnega" znanstvenega jezika, so npr. bronastodobne ženske prikazane v močno zapostavljeni vlogi, čeprav v Sloveniji pravzaprav ne poznamo družbenih študij zgodnje- in srednjebronastodobnih družb, ki bi dokazale obrobno vlogo žensk.
Izjema je predstavitev mlajše železne dobe, saj so predmeti, interpretativno povezani z "žensko" sfero, grafično močno nadreprezentirani, razloge za ta pojav pa lahko morda vidimo tudi v nenavadni Božičevi zasnovi teksta, ki je za siceršnji diskurz Zakladov nenavadno. Ta je v primerjavi s teksti drugih avtorjev veliko bolj usmerjena k predstavitvi družbe in življenja ljudi prazgodovinskih skupnosti, kar v veliki meri ustreza predstavljenim željam ustvarjalcev publika-
-o	grobišči v Volčjih Njivah na Dolenjskem (Gabrovec 1956) in v Sv. Barbari pri Jelarjih na Krasu (Montag-
jj	nari Kokelj 1996), na kar je bilo opozorjeno na več mestih (Mason 1996; Novakovič 2001). Mason je ta-
-g	ko namesto v slovenski arheologiji uveljavljenih sintagem moškega in ženskega groba raje uporabljal "ti-
ž	pološko moški grob" oz. "tipološko ženski grob" (Mason 1996). Podobno se je Novakovič distanciral od
s	predstave, da je populacija, zastopana v določenem grobišču, identična tisti, ki je živela na naselbini, ter
«	uvedel pojma "grobiščna" in "naselbinska skupnost" (2001).
cije na njeni spletni predstavitvi. Pomanjkljivosti teksta vidimo predvsem v šibkih družbenih razlagah družbeno precej izpovednih pojavov, ki se kažejo v strukturi grobišč, kot so ločena grobišča ali drugačen način pokopa za oba spola, razloge za pomanjkanje razlag pa lahko vidimo v slabi raziskanosti latenskega obdobja v Sloveniji, predvsem pa v kulturnozgodovinski tradiciji slovenske že-leznodobne arheologije, ki do pred kratkim ni bila usmerjena v analize družbe.
Pregled uporabljenih družbenih kategorij po obdobjih, tako v Praistoriji kot v Zakladih, je pokazal, da so bile različne stopnje kulturne evolucije skozi čas uporabljene precej nejasno. Interpretacije družbene strukture v analiziranih delih so problematične, da nekatere stopnje kulturne evolucije niso podrobneje definirane kot npr. paleolitske skupnosti, kot so poimenovane v Praistoriji. Iz pregleda teorije kulturne evolucije je razvidno, da je zaporedje družbenega razvoja, prikazano v Praistoriji, nenavadno. Koncept rodovno-plemenske ureditve je namreč v uporabi za oznake družbene ureditve, vse od neolitika naprej. Ce namreč sprejmemo eno glavnih premis kulturne evolucije po Herbertu Spen-cerju, konstanten progresiven razvoj (cf. Fellner 1990), je identična označitev družbenih ureditev neolitskih, eneolitskih, bronasto- in železnodobnih skupnosti, ki so v dolgem časovnem obdobju doživele veliko sprememb, precej dvomljiva. V interpretirani spremembi eneolitske, pa tudi bronastodobne, družbene strukture, povezani z uvajanjem kovin, ki naj bi vodilo k izoblikovanju višjega sloja, t. i. knezov ali princepsov, lahko morda vidimo približevanje k neoevolucionističnemu konceptu t. i. poglavarskega sistema (an. chiefdom). Kljub privlačnosti tovrstne povezave z neoevolucionističnimi stopnjami kulturne evolucije pa je tovrstna interpretacija lahko le približna, saj avtorji in avtorice Praistorije tudi v železnodobnem delu niso opustili rodovno-plemenske ureditve. Zdi se, da za neolitsko obdobje prevladuje mnenje, izhajajoče iz splošno sprejetih tez in del Marije Gimbutas, da je bila družba egalitarna in matri-arhalna, z uvajanjem kovin in vdorom Indoevropejcev pa bi naj se razvile patriarhalne, razslojene družbe. Ceprav so avtorji očitno predvideli zamenjavo družbene ureditve, pa se je koncept rodovno-plemenske družbe uporabljal vse do rimskega obdobja.
Primerjava Praistorije s Pittionijevo Urgeschichte des Österreichischen Raumes (Pittioni 1954) pokaže, da je bila v petdesetih letih 20. stol. uveljavljena predstavitev s poudarkom na predstavitvi kronologije in tipologije, medtem ko je bila družba omenjena le v glavnih obrisih, spola pa povsem neproblematizira-na. Primerjava z britansko publikacijo Prehistoric Europe (Champion et al. 1984) iz osemdesetih let 20. stol. pa je pokazala, da so jugoslovanski arheologi in arheologinje uporabljali podobne interpretacije železnodobne družbe kot njihovi britanski kolegi (Champion et al. 1984, 290-293). Morda lahko torej
sklepamo, da je pomanjkanje interesa za raziskave družbe in spolov simptoma-tično ne le za arheologijo v nekdanji Jugoslaviji, temveč tudi širše.
SKLEP
Kritična refleksija dveh sintetičnih del, Praistorije jugoslovenskih zemalja in Zakladov tisočletij, z vidika predstavitev družbe in spolov je pokazala, da do konca 70. let 20. stol. vprašanjem družbene strukture ni bila namenjena večja pozornost. Arheologi in arheologinje so se v analizah prazgodovinske družbene strukture ob uporabi bolj ali manj implicitnih preslikav današnjih družbenih vzorcev posluževali tudi etnografskih analogij, v veliki meri pa tudi historičnih modelov, predvsem homerskega modela.
Analiza raziskav prazgodovine v obdobju nekaj desetletij na območju nekdanje Jugoslavije s poudarkom na zgodovini arheologije v Sloveniji je pokazala na pomemben vpliv poteka in usmerjenosti raziskav posameznih obdobij za razvoj analiz družb in spolov. Paleolitske raziskave so se npr. oprle predvsem na naravoslovne metode, posledično pa danes izstopa alarmantno slabo stanje družbenih raziskav tega obdobja. V nasprotju s to "belo liso" pa smo zaznali vrh raziskav družbe in spolov v halštatski arheologiji. Analize strukture družbe so od konca sedemdesetih let 20. stol. pogostejše v slovenski halštatski arheologiji kot v raziskavah drugih obdobij. Razloge za obširno predstavitev spolov in družbe v Zakladih lahko verjetno vidimo v dobri raziskanosti halštata v Sloveniji, pa tudi v tradicionalno velikem pomenu halštata v slovenski arheologiji.
Iz pregleda je razvidno, da ima prazgodovinska arheologija v Sloveniji tradicijo raziskovanja družbenega ustroja družb v preteklosti, ki pa je postalo šele v zadnjih desetletjih in le v delih redkih posameznic in posameznikov sistematično ter postavljeno v ospredje raziskovalnih vprašanj. O prvih eksplicitnih raziskavah družbene (in spolne) strukture v slovenski arheologiji lahko govorimo šele od druge polovice 80. let, gre pa predvsem za analize grobišč.
Kljub različni zgodovini raziskav posameznih obdobij lahko povzamemo, da je bilo doslej vprašanjem identitete, spola in družbe namenjene premalo pozornosti. Velike razlike v usmerjenosti raziskav posameznih obdobij in določena zaprtost za arheologijo spolov, ki je drugod že desetletja del mainstream arheologije, pogojujejo med drugim izrazite razlike v stopnji raziskanosti družb, pa tudi zavračanje določenih metodoloških in teoretskih pristopov. Prav ti pa bi lahko z upoštevanjem lastnih teorij in metodologij bistveno pripomogli k nadaljnjim, bolj poglobljenim raziskavam prazgodovinskih družb in spolov. Povezava z arheologijo spolov je v slovenski arheologiji precejšnja redkost. Zaradi potreb po uvedbi nove arheološke discipline so tovrstne raziskave za zdaj pred-
vsem refleksije dosedanjega dela. Le prek (samo) refleksije dosedanjega dela lahko namreč prepoznamo potrebo po novih razlagah, usmerjenih tudi na vpra-sanja družbe in spolov, ter jih postopno vključimo med že obstoječe.
Zavedati se je treba, da je raziskovanje spolov in družb v prazgodovini aktualno početje ne le s stališča razvoja arheologije, temveč tudi s stališča sodobnih vlog spolov. Subjektivne interpretacije prazgodovinskih spolov so namreč pogosto izrabljene za opravičevanje današnjih spolnih ureditev, te pa za razlaganje spolnih vlog v preteklosti (S0rensen 2000; Conkey, Spector 2000). "Nevtralen" diskurz takšnih razlag ne rešuje, ampak problem le še poglablja.11
LITERATURA:
AUBELJ, Bronislava (ur.) (1999): Zakladi tisočletij: zgodovina Slovenije od neandertalcev do Slovanov, Modrijan, Ljubljana;
BABIC, Stasa (2002): "Still innocent after all these years? Sketches for a social history of archaeology in Serbia". - V: Peter F. BIEHL, Alexander GRAMSCH, Arkadiusz MARCINIAK (ur.), Archäologien Europas / Archaeologies of Europe. Geschichte, Methoden und Theorien / History, Methods and Theories, Tübinger Archäologische Taschenbücher 3, str. 309-321;
BATOVIC, Širne (1979): 'Jadranska zona", Praist. jug. zem. II, str. 473-633;
BENAC, Alojz (ur.) (1979 - 1987): Praistorija jugoslavenskih zemalja I - V, Svjetlost, Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine, Sarajevo;
BENAC, Alojz (1979a): "Predgovor". - V: Praist. jug. zem. I, str. 9-12;
BENAC, Alojz (1979b): "Prelazna zona". - V: Praist. jug. zem. II, str. 363-469;
BRUKNER, Bogdan (1979): "Körös - grupa". - V: Praist. jug. zem. II, str. 213-226;
CHAMPION, Timothy, GAMBLE, Clive, SHENNAN, Stephen, WHITTLE, Alasdair (1984): Prehistoric Europe, London;
CONKEY, Margaret W., SPECTOR, Janet D. (2000): "Arheologija in študije spolov". - V: Kelley HAYS-GILPIN, David S. WHITLEY (ur.) 2000, Arheologija spolov, ŠKUC, Ljubljana, str. 31-137;
DOMMASNES, L. H. (1992): "Two decades of women in prehistory and in archaeology in Norway: a review". Norwegian Archaeological Review 25/1, str. 1-14;
FELLNER, Robert (1990): "The problems and prospects of cultural evolution". Papers from the Institute of Archaeology. University College London 1, str. 45-55;
GABROVEC, Stane (1956): "Ilirska gomila v Volčjih Njivah". Arheološki vestnik 7/1-2, str. 62-130;
GABROVEC, Stane (1984): "Merhartova šola in njen pomen za slovensko arheologijo. Skica za študijo". Arheo4, str. 5-10;
GABROVEC, Stane (1987): "Dolenjska grupa". - V: Praist. jug. zem. V, str. 29-119;
GABROVEC, Stane (1999): "50 Jahre Archäologie der älteren Eisenzeit in Slowenien", Arheološki vestnik50, str. 145-188;
GABROVEC, Stane, ČOVIC, Borivoj (1987): "Zaključna razmatranja". - V: Praist. jug. zem. V, str. 901-928;
GARAŠANIN, Draga (1972): "Bronzano doba Srbije", Bronzano doba Srbije, Narodni muzej, Beograd, 1972; http://www.rastko.org.yu/arheologija/dgarasanin-bronza.html (19. 11. 2002);
GARAŠANIN, Milutin (1973): Praistorija na tlu SR Srbije. Srpska književna zadruga, Beograd;
GARAŠANIN, Milutin (1983): "Grupa Belotič - Bela crkva". - V: Praist. jug. zem. I V, str. 705-718;
GARAŠANIN, Milutin, GARAŠANIN, Draga (1956/1957): "Iskopavanje tumula u Belotič - Bela Crkva (Zapadna Srbija)". Zbor. Nar. muz. Beog. 1, str. 17-50;
GILCHRIST, Roberta (2000): "Arheologija žensk? Politični feminizem, teorija spolov in historični revizionizem", v: Hays-Gilpin, Kelley, Whitley, David S. (ur.) 2000, Arheologija spolov, str. 139-167;
C
11 Prispevek temelji na diplomskem delu z naslovom Podoba spolov v arheološki literaturi: primer Praistorije	št
jugoslavenskih zemalja in Zakladov tisočletij, ki jo je avtorica zagovarjala leta 2003 na Oddelku za arhe-	s
ologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.	«
GREIF, Tatjana (1997): "Prazgodovinska kolišča na Ljubljanskem barju. Arheološka interpretacija in poskus rekonstrukcije načina življenja", Arhieo 18;
HÄRKE, Heinrich (1997): "The Nature of Burial Data". - V: JENSEN, Claud Kjeld, NIELSEN, Karen Hoilund (ur.), Burial & Society. The Chronological and Social Analysis of Archaeological Burial Data, Aarhus University Press, str. 19-27;
HAYS-GILPIN, Kelley, ROBERTS, Susan Carroll (2001): Gender Archaeology. A Bibliography, http://jan.ucc.nau.edu/gender2000/ biblio/genderbib2001.html (14. 3. 2002);
HODDER, Ian, LOUISE, Anita (1998): "Discussions with the Goddess community", 'atalhöyük. Excavations of a Neolithic Anatolian Höyük, http://catal.arch.cam.ac.uk/catal/goddess.html (3. 9. 2002);
HUTTON, Ronald (1997): "The Neolithic great goddess: a study in modern tradition". Antiquity 71, str. 91-99;
MASON, Philip (1996): The Early Iron Age of Slovenia, BAR Int. Ser. 643;
MESKELL, Lynn (1995): "Goddess, Gimbutas and 'New Age' archaeology". Antiquity69, str. 74-86;
MONTAGNARI KOKELJ, Emanuela (1996): "La necropoli di S. Barbara presso il castelliere di Monte Castellier degli Elleri (Muggia - Trieste)". Aquil. Nos. LXVII, str. 9-46;
MOORE, Jenny, SCOTT, Eleanor (ur.) (1997): Invisible People and Processes. Writing Gender nad Childhood into European Archaeology. London, New York;
NOVAKOVIČ, Predrag (2001): Prostorska in pokrajinska arheologija: študija na primeru Krasa. Filozofska fakulteta, Ljubljana, doktorska disertacija;
NOVAKOVIČ, Predrag (2002): "Archaeology in five states - A peculiarity or just another story at the crossroads of 'Mitteleuropa'
and the Balkans: A case study of Slovene Archaeology". - V: Peter F. BIEHL, Alexander GRAMSCH, Arkadiusz MARCINIAK (ur.), Archäologien Europas / Archaeologies of Europe. Geschichte, Methoden und Theorien / History, Methods and Theories, Tübinger Archäologische Taschenbücher 3, str. 323-352;
PITTIONI, Richard (1954): Urgeschichte des Österreichischen Raumes. Franz Deuticke, Dunaj;
S0RENSEN, Marie Louise Stig (2000): Gender Archaeology. Polity Press;
SPRAJC, Ivan (1982): O razmerju med arheologijo in etnologijo, Knjižnica Glasnika Slovenskega etnološkega društva 5.
TERZAN, Biba (1983): "Ivan Šprajc. O razmerju med arheologijo in etnologijo". Arheo3, str. 50-51;
VASIČ, Rastko (1987): "Kneževski grobovi iz Novog Pazara i Atenice". - V: Praist. jug. zem. V, str. 644-650;
VELUŠČEK, Anton (1999): "Neolitske in eneolitske raziskave v Sloveniji". Arheološki vestnik 50, str. 73-79;
YOFFEE, Norman (1993): "Too many chiefs? (or, Safe texts for the '90s)", Archaeological Theory: Who sets the Agenda?, Cambridge University Press, Cambridge, str. 60-78;
ZAKLADI = Božič, Dragan et al., Zakladi tisočletij, http://www.zrc-sazu.si/iza/Si/pageloader.html (3. 5. 2002).