socialno delo letnik 42 - december 2003 - št. 6 fakulteta za socialno delo ljubljana Uredniški svet VikaBevc Gabi Čačinovič Vogrinčič Bojan Dekleva Vito Flaker Andreja Kavar Vidmar Zinka Koiarič Anica Kos socialno delo Izdaja Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani Vse pravice pridržane Glavni in odgovorni uredniit Bogdan Lešnik Urednil(i Darja Zaviršek (knjižne recenzije) Srečo Dragoš (raziskave) Jo Campling (mednarodni stiki) Nasiov uredništva Topniška 31,1000 Ljubljana tel. (01) 2809260, faks 2809270 e-pošta socialno.delo@uni-lj.si www.vssd.uni-lj.si/sd Urednišl(i svet (nad.) Blaž Mesec Mara Ovsenik Jože Ramovš Pavla Rapoša Tajnšek Tanja Rener Bernard Stritih Marta Vodeb Bonač Marjan Vončina Časopis Socialno delo objavlja znanstvene in strokovne članke s področja socialnega dela in drugih področij, interdisciplinarne študije, kritike in komentarje, poročila o strokovnih srečanjih in dogodkih, knjižne recenzije, pisma in druge prispevke, relevantne za teorijo in prakso socialnega dela. Časopis izhaja dvomesečno, razen v pnmeru združenih številk, ki pa sledijo istemu dvomeseč- nemu ritmu izhajanja. Navodila za pošiljanje prispevkov so objavljena na zadnjih straneh časopisa. Povzetki člankov so vključeni v naslednje podatkovne baze: International Bibliography of the Social Sciences, Linguistics & Language Behavior Abstracts, Mental Health Abstracts, Social Plan- ning/Policy & Development Abstracts, Sociological Abstracts, Studies on Women Abstracts. Avtorske pravice za prispevke, poslane za objavo, pripadajo avtorju/avtorici in časopisu Socialno delo. Uredništvo si pridržuje pravico preurediti ali spremeniti dele v objavo sprejetega besedila, če tako zahtevata jasnost in razumljivost, ne da bi prej obvestilo avtorja ali avtorico. Knjige za knjižne recenzije v Socialnem delu je treba pošiljati na naslov: Darja Zaviršek, Fakulteta za socialno delo. Topniška 33, 1000 Ljubljana, s pripisom: Za recenzijo v Socialnem delu. Oglasi: za informacije pokličite ali pišite na uredništvo. Oglas, ki naj bo objavljen v naslednji številki, mora biti v uredništvu vsaj mesec dni pred napovedanim izidom številke. Če je oglas oblikovan, ga oddajte (nezloženega) na formatu A4. Naročnica, naročnik na Socialno delo postanete, če se s pismom uredništvu naročite nanj. Na enak način sporočite morebitno spremembo naslova in druge spremembe. Študentje imajo popust, zato priložite dokazilo. Fotografija na naslovnici: Meta Krese (2002). Časopis finančno podpira Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport Tisk: Collegium graphicum, Ljubljana Vesna Leskošek TRGOVANJE S TELESI IN DUŠAMI ŽENSK NA SLOVENSKEM DO KONCA 19. STOLETJA Z zgodovino* žensk na Slovenskem sem se začela ukvarjati pred nekaj leti. Pravzaprav sem pričela brskati po virih, še preden sem prebrala katero od knjig iz klasične zbirke ženske^ zgodovine. Ko sem jih začela prebirati, je bilo kmalu jasno, da so začetki odkrivanja ženske preteklosti povsod podobni. Najprej se raziskovalke soočimo z nekaj dejstvi. V splošnih nacionalnih zgodovinopisnih knjigah je malo podatkov o ženskah, še manj je ženskih imen. Vzroki za pomanjkanje podatkov so različni. Kronistov ženski dogodki niso zani- mah, zato jih niso zapisovali. Tovrstni dogodki ne zanimajo niti zgodovinarjev, zato jih pri ob- navljanju izpuščajo. Tako lahko npr. najdemo več podatkov o ženskah v zgodovinskih knjigah iz za- četka stoletja kakor v novodobnih, ki črpajo iz prejšnjih. Pri branju teh knjig tudi opazimo, da avtorji večkrat opisujejo ženske dogodke, ko piše- jo o preteklih obdobjih, in jih pričnejo opuščati, ko se pribUžujejo opisovanju aktualnega časa. Na- stane vtis, da ženske v zgodovini niso prisotne, vtis, da niso počele nič takega, kar bi jim zago- tovilo mesto v zgodovinskem spominu. Na tak način se zabriše njihova vloga, kar po drugi strani omogoča vzdrževanje stereotipnih predstav o žen- ski naravi. Izpuščanje ženskih imen in dogodkov iz zgodovine ima torej jasen namen v vzdrževanju želene podobe žensk in ženskosti. Učinki takega izpuščanja se kažejo tudi v tem, da je treba, če ni zgodovinskega spomina, začeti vedno znova. Tako se v zadnjih letih veliko sprašujemo o vlogi žensk v politiki in med drugim naletimo tudi na razpra- ve, ki pravijo, da nastopanje v javnosti ni v ženski naravi, politika pa ne ustreza njihovemu značaju. Michelle Perrot (1984) se je v zgodnih sedem- desetih letih v Franciji spopadala s podobnimi težavami, ko je skupaj s kolegi in kolegicami z oddelka za zgodovino in sociologijo vzpostavljala prvi tečaj o ženski zgodovini v Franciji. Ob po- manjkanju materiala in teoretskega okvira so tečaj poimenovali »Ali imajo ženske zgodovino?«. Vprašanje je bilo predvsem posledica pomanj- kanja dostopnih podatkov in prepričanja, da so v splošnih zgodovinskih knjigah popisani dogodki, ki so usodni za narod, torej so univerzalni, veljavni za oba spola. Nepopisani dogodki so brez poseb- ne vrednosti za zgodovinske poteke. Zato je zgo- dovinopisje v bistvu legitimiranje razmerij moči. V zgodovino namreč pridejo in v njej obstanejo tisti, ki imajo družbeno moč za definiranje pomembnosti in nepomembnosti družbenih procesov aH posameznih dogodkov. Boj za zgo- dovino je zato boj za pravico do interpretacije. V uradnih zgodovinah ne najdemo niti hendike- piranih niti istospolno usmerjenih, še manj revne ali vsakdanje ljudi iz ulice. V tem smislu uradne zgodovine nikoU niso bile zgodovine vsakdanjega življenja. Vendar so vprašanja o tem, aH imajo ženske svojo zgodovino, danes že presežena. Se več, raziskovanja so pokazala, da so bile ženske v preteklosti vpete v družbeno dogajanje na način, ki razbija stereotipne, ustaljene podobe o njeni naravi in družbeni vlogi. Arlette Farge (gl. ibid.) ugotavlja, da se hkrati z odkrivanjem ženske pre- teklosti razbijajo sodbe o vlogi moških v zgodo- vini. Raziskovanje ženske preteklosti ni pomenilo namreč samo dodatka k splošni zgodovini, temveč ji je oblikovalo novo podobo. KONCEPT TELESA j Teoretske razprave o telesu se ukvarjajo predvsem z naravnim in družbeno konstruiranim telesom in se med sabo ločijo po tem, kakšno vlogo in moč dajejo enemu in drugemu. Ženska družbena identiteta je bila dolgo časa pogojena s kulturno percepcijo njihovih teles. Zato je telo tema 337 VESNA LESKOSEK feminističnih razprav ves drugi val feminizma, razprave o telesu pa lahko najdemo tudi v tekstih prvega vala. Zahteva po pridobitvi moči za kon- trolo in upravljanje z lastnim telesom je pomem- bna tema aktivističnih ženskih skupin in feminis- tične teorije. Ženska zgodovina je zgodba o njiho- vih telesih, in sicer zato, ker dolgo časa niso bile nič drugega kot telesa (Fouquet v: Perrot 1984: 61). Telo je stoletja oblikoval moški razum, zato je treba raziskovati moško govorico. Ženske mo- rajo o svojem telesu spregovoriti same in tako začeti spreminjati veljavna prepričanja. To lahko počnejo s pomočjo teorij spolnih razlik, ki dekon- struirajo aU »spodkopavajo prepričanje o 'narav- nih' temeljih družbeno kodiranih razlik, sistema vrednot in reprezentacij« (Braindotti v: Bahovec 1998:62). Sociologijo zanima, kako na telo vplivajo dru- žbeni odnosi, procesi in institucije. So konstruk- tivistični, ker poudarjajo, da je človeška telesnost izpeljana iz družbenih fenomenov. Foucaultove analize discipline, kazni, norosti in seksualnosti kažejo na prisotnost moči v diskurzih, ki kon- struirajo človeško utelešenje. Sam govori o svojem delu kot o izdelovanju zgodovine teles, ki jo določa tako, da izdeluje zemljevid teles in učinkov moči nanje. Njegova teorija vednosti pravi, da se telo konstruira skoz diskurze in zunaj diskurzivnega ne obstaja, izgine kot materialen fenomen. Člo- veške telesnosti ne moremo do konca zajeti, ker je telo prepleteno z mrežo že obstoječih pomenov, ki se oblikujejo skoz različne diskurzivne prakse. Odnos med razumom in telesom določa umestitev telesa v moderne disciplinske sisteme, razum pa s tem postane lokacija za diskurzivno moč. Telo je le inertna masa, ki jo nadzorujejo diskurzi, locirani v razumu. Vendar Shilling (2000: 420) pravi, da tako razmerje med razumom in telesom zanemari dejstvo, da lahko disciplinski sistemi postanejo »živeče izkušnje«, ki nimajo učinka le na razum, temveč tudi na čutila. Govori o diskur- zivnem redukcionizmu, ki se reflektira tudi v delu Butlerjeve. Ta zavrne idejo preddiskurzivnega te- lesa in pravi, da so telo, spol in družbeni spol diskurzivni konstrukti. Regulativne družbene nor- me institucionalno in diskurzivno konstruirajo te- lesno materialnost. Foucault in Butler postavljata telo samo znotraj obstoječih razmerij moči. Rosi Braindotti vzpostavlja razliko med govo- rom o družbenem spolu in med govorom o spolni razliki (gl. Bahovec 1998: 59). Pravi, da teoreti- čarke družbenega spola zanima predvsem, kako na spol vplivajo kulturni in družbeni procesi, go- vor o spolni razliki pa vključuje tudi nezavedno željo in identifikacijo. Razmerje med spoloma zgo- dovinsko obvladujejo oblastna razmerja, ki dolo- čajo družbeno pozicijo spolov skoz čas, učinke te diskvalifikacija pa izkušajo ženske v svoji telesni eksistenci. Ne glede na to, ali verjamemo v pred- družbeno telo, ki je očiščeno pomenov in na voljo za prepoznavanje prave narave, aU pa menimo, da so taki esencialistični pristopi vnaprej izgu- bljeni, ostajajo osnovna prepričanja o spolni raz- liki ali konstrukciji ženskosti in moškosti podobna. Določajo jih oblastna razmerja, ki legitimiziraj o neenakosti tako, da postavijo veljavna merila mo- škosti za univerzalna, ženskosti pa ne samo za parcialna, temveč preprosto manjvredna. Dekon- strukcija teh razlik, sledenje diskurzu skoz zgodo- vino, reflektiranje pomenov in razlik v vsakdan- jem življenju jemlje takemu univerzalizmu moč. Tako početje pa je mogoče le s posegi v zgodovino, skoz katero so se oblikovale razlike. Gre kratko malo za boj za interpretacijo, ki je mogoča s pomo- čjo zgodovinskega spomina. RAZSEŽNOSTITELESA V SLOVENSKI ZGODOVINI Javne razprave o ženski »naravi« in njenem mestu v privatnem in javnem prostoru segajo na Sloven- skem v trideseta leta 19. stoletja, v čas pred narod- nim preporodom. To je čas, ko redki slovenski izobraženci izven cerkvenih krogov nabirajo zna- nje in izkušnje tudi v tujini, redke slovenske izo- braženke pa še vedno pridobivanjo in ohranjanje znanje znotraj obzidij samostanov ali gradov. So torej bolj ali manj vezane na znanja, ki jih pridobi- vajo s posredovanjem cerkvenih institucij, vendar niso omejene zgolj nanje (Lenard 1922). Razpra- ve o ženski naravi segajo nekaj stoletij v preteklost in se razvijajo hkrati s katoUško cerkvijo. Pri štu- diju zgodovinskih virov opazimo, da se intenzivi- rajo ob vsakem vstopu žensk v polje javnega, po- gosto pa jih spremlja sistem bolj ali manj krutega kaznovanja, katerega namen je bil predvsem strahovanje in discipliniranje.' Nasploh so bila ženska telesa izpostavljena raznim oblikam fizičnega nasilja in mučenja skoz vso zgodovino. Pretepanje doma je bilo del nor- malnosti, določena mera se je sprejemala kot samoumevna in celo koristna za žensko in otroke (Puhar 1982: 156). Strategije preživetja so se us- 338 TRGOVANJE S TELESI IN DUŠAMI ŽENSK NA SLOVENSKEM DO KONCA 19. STOLETJA merjale zlasti v načine izogibanja in ne v proble- matiziranje samega nasilja. Narobe pa je bila zmo- žnost fizičnega kaznovanja del moškosti. Če moški ni pretepal žene in otrok, je veljal za revo in meh- kužneža (ibid.). Sprejemanje domačega nasilja je bilo med drugim tudi posledica sporočilnosti jav- nega kaznovanja. Ženske so bile javno kaznovane huje kot moški, ker se zanje še manj spodobi kršiti postave kakor za moške. Prekršiti pravila žens- kosti je bilo hujše dejanje od prekrška samega. V konstruiranje ženskosti"* je bilo vso zgodovi- no usmerjenih veliko družbenih naporov. Žensko so priklepali na dom razni rituali, šege in navade, pregovori in druga sporočila, ki so prehajala veči- noma^ od mater na hčere in so delovala kot nena- pisani zakoni, po katerih so se morale ravnati. S pokristjanjevanjem pa postane cerkev najvztraj- nejša ustanova oblikovanja ženskosti in pospremi svoje napore z bogatim sistemom nadzorovanja in sankcioniranja. Slovenska zgodovina nam sicer ne ponuja veliko podatkovnih podlag za analizo. Nič ne vemo o staroselcih, o slovanskih navadah vemo zelo malo, skoraj nič o vsakdanjem življenju, čeprav je bilo ravno to za ženske najbolj pomem- bno. Najobilnejše etnografsko gradivo o ženskah so ljudske pesmi, ki pa niso zanesljiv vir, saj so pogosteje opevale želene podobe kakor dejansko življenje, čeprav v njih hkrati zlahka prepoznamo prevladujoče stereotipne sodbe. Vendar je znanih kar nekaj zgodovinskih dogodkov, obredov ali obi- čajev, v katerih so ženske odmik od zapovedanega plačale z življenjem ali bile kako drugače kruto kaznovane. Ti dogodki so predmet analize priču- jočega teksta. STAROSLOVANSKO OBREDJE Če posežemo malo dlje v zgodovino, najdemo dve staroslovanski navadi, ki se simbolno vezeta na podreditev. To sta smrt žene ob smrti moža (Sluga 1979, Lenard 1922, Vilfan 1961) in postriženje dečkov (Lenard 1922). Obe sta obrednega znača- ja, sta torej kodificirani, ponavljajoči se dejanji s simbolnim pomenom in dejansko koristnostjo (Cazeneuve 1986). O tem, kako sta obreda delo- vala, kaj pomenita in kakšne posledice aH učinke sta imela, ni nič znanega, saj njunega pomena ne razlagajo ne etnološke ne antropološke študije, zato lahko o tem le ugibamo. Se zlasti to velja za obredno smrt žene. Tovrstna pokopavanja so v raz- ličnih kulturah povezana z lastnino moža, ki jo ob njegovi smrti položijo v grob, in to je veljalo tudi za slovanska pokopavanja (Vilfan 1961). O obredu samem pri Slovanih ni najti drugih podat- kov. Ne vemo, kako je potekal in kakšni so bili njegovi učinki aH posledice. Da bi razvozlali vsaj del njegovega pomena, se ustavimo pri pojmu lastnine, ki je bila položena v grob umrlega, in ga povežimo s patriarhalno ureditvijo skupnosti, o kateri najdemo nekoliko več zapisov. Patriarhalni miselni vzorec razvrednoti žensko tako duševno kakor telesno. Pravi, da je ženska intelektualno in čustveno inferiorna, telesno šibkejša in zato popolnoma odvisna. Edina funkcija, ki ji da dolo- čeno vrednost, je njena reproduktivna zmožnost, ki postane resnični predmet lastnine. Lastninska pravica da možu moč kaznovati nezvesto ženo s smrtjo, ker ji je zapovedana absolutna zvestoba (Lenard 1922). Lastnina maternice in hkratna prepoved spolne združitve z drugimi moškimi je omogočala jasno identiteto otroka, ki je ob pre- hodu v individualno gospodarstvo že imel (ne pa tudi imela) vlogo naslednika. V tem smislu ženska ne pomeni nič bistveno drugega kot sredstvo re- produciranja. Njena maternica je le »cvetlični lonček« (Rothman 1989), v katerega se vsadi seme moškega, ki naredi otroka.^ Ta cvetlični lonček oz. posoda se pokoplje skupaj z drugimi osebnimi predmeti v skupni grob in tako ne more biti na voljo nikomur drugemu.'' Rothman ugotavlja, da se podobna odtujitev maternice vrši danes prek modernih medicinskih tehnologij.^ Medicina vzpostavlja direktno povezavo z zarodkom, ga opazuje in proučuje, omogoči njegov nastanek aH pa tudi ne. Postriženje las je bil poganski iniciacijski obred dečkov. Fantje so bili v določeni dobi po rojstvu obredno postriženi in tako sprejeti za polnoprav- ne člane družine, za bodoče samostojne ljudi. Pri dekletih, ki so bile v mladosti pod skrbništvom staršev, po možitvi pa pod oblastjo moža, se postri- ženje ni izvajalo (Lenard 1922). Deklice torej niso bile sprejete za polnopravne člane družine in niso veljale za samostojne. Lasje so biH pomemben element osebne identitete in konstitutivni element moškosti in ženskosti. Simbolizirah so samostoj- nost in svobodo moških in odvisnost in nesvobodo žensk, pa tudi navezanost na dom in čast pri žen- skah ter odmik od doma in večjo svobodo gibanja za moške. Dolgi lasje po pokristjanjevanju veljajo za moško sramoto. Ženski dolgi lasje, speti v kite in pripeti tesno na lasišče, simbolizirajo seksualno vzdržnost. Lasje so skoz vso zgodovino, vse do 339 VESNA LESKOŠEK danes, sredstvo izražanja osebne identitete in raz- ličnih ideologij. So teoretsko izjemno pomembni za splošne teorije telesa in simbolike (Synnott 1987). O njihovi simbolni moči priča dejstvo, da prve razprave o kratkih laseh najdemo šele ob prelomu prejšnjega stoletja, ko so se ostrigle prve ženske, kar je bilo v tistem času nedvomno hrabro dejanje. Zgodbe o laseh in prvem postriženju so pogosto tudi zgodbe o mladosti naših mam ali babic. b ŽENSKE KOT KORISTEN IN DOBIČKONOSEN PREDMET TRGOVANJA Slovenke so bile predmet trgovanja vso zgodo- vino. Do 12. stoletja je po slovenskih deželah cve- tela posebna trgovina s sužnji, med katerimi se pogosto omenjajo tudi Slovenci, in sicer kot kupci, posredovalci aH sužnji. Obstajajo podatki o suž- njih iz okolice Iga iz 3. stoletja našega štetja. V 9. stol. trgujejo z voskom, soljo, konji, živili in sužnji. Bavarci in Slovenci imajo prednost pri trgovanju ob Donavi, saj so bili oproščeni carinskih in sejem- skih dajatev. S sužnji trgujejo Judje, dovažali so jih v velikem številu z vzhoda (Sluga 1979: 139, Vilfan 1961: 101). V Benetkah je trgovina s sužnji cvetela še v 14. stol., trgovah pa so s Hrvati in Slovenci, ki so jih naropali ali kupili beneški pomorski roparji. Ženske so bile med njimi raz- meroma številne. Že nemški cesar Ludvig Pobožni je odredil, da so slovenski sužnji carine prosti, med trgovskimi predmeti za izvoz iz Slovenije pa se najpogosteje omenja ravno slovenska dekleta, ki so veljala za pridne delavke (Lenard 1922: 33). Moški so se lažje izognih suženjstvu, saj so lahko šU v »vojsko za hlapce, vozarit in tovarit ali pa so šli v hajduke, rokovnjače ali tihotapce, usoda žene pa je bila robsko trpljenje« {op. cit.: 34). Ženske je suženjska usoda zadela dosti huje kot moške. Že pri Slovanih poznajo nalcup in ugrabitev neveste. Trgovanje z otroki, še zlasti z deklicami za ženitev, je stalna tema do začetka 20. stoletja. Nakup neveste je bila pogodbena oblika sklenitve zakona. Pogodbe nista sklepala ženin in nevesta, temveč predstavnika njunih rodbin ali rodov. Ženinova rodbina je nevestini rodbini plačala pre- cej visoko kupnino za nevesto. Kako se je ta kup- nina pri Slovencih prvotno imenovala, ni znano. Ugrabitev neveste je bila pri nekaterih plemenih ali ljudstvih precej splošna, drugod je bila v rabi bolj izjemoma poleg nakupa neveste. Pri Sloven- cih kažejo nanjo le nekatera mesta v narodnih pesmih. O ugrabitvah so podatki iz 16. stoletja na Kranjskem. Ugrabitev je bila edina mogoča ob- lika poroke med dvema, ki sta bila skupaj po svoji volji. Kadar so starši obljubih hčer v zakon komu po svoji izbiri, se je dogovorila s svojim fantom, da jo je s pomočjo drugih ugrabil, odvedel drugam in se z njo poročil. Včasih so ugrabitev izvedh navidezno, da bi se izognih visokim stroškom svatovanja (Vilfan 1961: 250-254). Nesvobodnemu plemstvu izbira ženina aU ne- vesto za njihove otroke gospod (op. cit.: 123), pri čemer je pogosto izkoriščal tudi pravico do prve noči. Šele leta 1237 dobijo štajerski ministeriah (prej nesvobodno plemstvo) iz cesarjevih rok pra- vico, da svobodno ženijo svoje otroke (op. cit.: 186). Poleg ekonomsko dobičkonosnih zakonov so se sklepali tudi politični zakoni. Tako so se celjski grofje poročali zgolj z namenom sklepanja meddržavnih paktov. Na posledice takih porok kaže zgodba Friderika Celjskega. Hermanov sin Friderik se je poročil z Elizabeto Frankopansko, pri tem pa je imel zvezo z Veroniko iz Desenic, kar povzroči smrt obeh tekmic. Prvo je menda ubil Friderik sam, drugo pa Herman, da bi se opral pred mogočnimi hrvaškimi Frankopani, čeprav je celjsko trško sodišče Veroniko oprostilo krivde čarovništva (Sluga 1979: 217). Podatke o zakonih, ki so se sklepah iz eko- nomskih ah drugih koristi, najdemo še v začetku 20. stoletja. Pogosto so se sklepali med mladim dekletom in starejšim, priletnim moškim, pogosto premožnim vdovcem z več otroki. V devetnajstem stoletju in na začetku dvajsetega ne najdemo več zgodb o ugrabitvah, ki so bile nekakšen regulativ nasilnim porokam in edina mogoča oblika porok iz ljubezni ah vsaj porok s prostovoljno izbiro. V nasprotju s tem pa najdemo kar nekaj zgodb o samomorih deklet zaradi prisilnih porok. Tako je hči Andreja Galskega Eva Barbara pojedla nekaj strupenih pajkov in umrla, ker jo je Schnitzen- paum z ižanskega gradu kljub njenim protestom odpeljal in zaprl za grajske zidove (Govekar 1926: 36). ..... .............. 340 TRGOVANJE S TELESI IN DUŠAMI ŽENSK NA SLOVENSKEM DO KONCA 19. STOLETJA PREGANJANJA IN MNOŽIČNE SMRTI, KI JIH JE NAD ŽENSKAMI IZVAJALA KATOLIŠKA CERKEV Čas protireformacije je bil za ženske na Slovens- kem zelo ogrožajoč. K reformaciji so se namreč priključile z velikimi pričakovanji, ki so sledila ra- zočaranju nad razbrzdano, pohlepno in oblasti- željno katoUško cerkvijo (Govekar 1926: 21). K luteranstvu so se priključili tudi celi ženski samo- stani, npr. samostan v Studenicah pri Poljčanah. Poleg skromnosti nove cerkve in poudarku na izobraževanju za vse so žejiske v reformirani cer- kvi videle več priložnosti za svoje delovanje. Lju- bljanske hišne gospodinje so na visoke praznike sedele s svojimi deklami za kolovrati, da bi s tem pokazale svoje nasprotovanje katoliški cerkvi (op. cit.: 24). Protireformacijsko gibanje v šestnajstem stoletja in na začetku sedemnajstega je bilo zato v veliki meri usmerjeno prav v preganjanje žensk. V tem času je bilo izgnanih veliko plemiških dru- žin - vse, ki se niso hotele odpovedati reforma- cijskim idejam. Veliko žensk je trdovratno vztra- jalo pri novi veri in so tako povzročale težave re- formacijskim komisijam. Zato je izdal škof Tomaž Hren »proti babam še strožje naredbe kakor proti moškim. Dal jih je odpravljati v stolpe (ječe) in jih je ob vodi in kruhu zapiral za daljši čas kakor može« (op. cit.: 34). Tako so Klaro Javernik iz Tržiča zaprii 16. oktobra 1615, prvič pa soji sodili šele 18. novembra. Ker se ni hotela odpovedati novi veri, so popisaH vse njeno imetje, da ga bodo zapleniH, njo pa so imeH zaprto v stolpu. Pozneje so jo za šest tednov in tri dni izročili v varstvo možu, da jo spreobrne, vendar se mu ni posrečilo. Ponovno so jo zaprli v stolp, jo osamiH in prete- pali. Prestajala je muke vse do 28. decembra 1616, ko je bila obsojena na izgon v roku šestih tednov in treh dni. Vendar je bila pomiloščena, ker je bil njen mož katoličan (op. cit.: 34). Med množične smrti na Slovenskem moramo vsekakor prištevati tudi smrti žensk, ki so bile obsojene zaradi čarovništva. Njihov pregon sov- pada z razkrojem cerkvene organizacije v 14. sto- letju in v drugi polovici 15. stoletja. Takrat papeži javno podprejo in odobrijo preganjanje čarovnic. Preganjanje vešč in veščev formalizira Inocenc VIII. z bulo o veščah Summi desiderantes iz leta 1484 (Vilfan 1961: 266). Prvi val preganjanja ča- rovnic, ki je bil povezan s krivoverstvom v 14. sto- letju, Slovenije še ni zajel. Prvi procesi proti čarov- nicam pri nas so znani iz prve polovice 15. stoletja. Od 1425 do 1717 je bilo 400 čarovniških procesov. Vendar je zaradi pomanjkanja zapisov predvi- devati vsaj podvojeno število, sploh je po zmagi protireformacije v 16. stoletju vzpon procesov pri- pisati preganjanjem potepuhov in novih štiftarjev. Znano mesto procesov in izvajanja mučenj je bil grad Hrastovec (Sluga 1979: 311-312). Lenard piše, da se je vera v čarovnice bohotno razpasla po deželah, ki so stale pod nemškim kulturnim vplivom proti koncu srednjega veka, in je segala s svojimi, za ženske tako slabimi posledicami do druge polovice 18. stoletju. Zanje je bila od državne oblasti določena kazen sežiganja na grmadi. MučiU so jih, dokler niso priznale. Pojem čarovnic je bil pri nas v srednjem veku zelo raztegljiv in je obsegal navadne zločinke, moralne propalice in manj vredne osebe, pa tudi razne nesrečnice, duševno revne in osebe, ki so bile obdolžene tega zločina iz človeške zablode aH zlobe. (Lenard 1922: 42.) Franja Mihelič (Govekar 1926: 29-30) piše, do so v čarovnice verjeli vsi stanovi, revni in bo- gati, zato ni čudno, da so se praznoverne Slovenke učile raznih žegnov, zarotitev, zagovorov in copernij, s ka- terimi so lečile ljudi in živali, klicale duhove, preganjale hudiča, osvobajale obsedence, dvigale zaklade ter delale točo in požare. To so počeli tudi dosti omikanejši moški! Imeno- vale so se prerokinje aH celo boginje. Ljudje so jih imeli zelo v čislih in se jih tudi močno baH; pripisovaH so jim tudi vse nesreče, nad- loge in uime ter so se včasih nad njimi nečlove- ško maščevali, češ da so coprnice. Hudobnost, zavist, ljubosumnost in sovraštvo so jih sprav- ljah na grmade. Šele danes je znano, da so bile nesrečnice žrtve zapeljivk, ki so jim dajale mamilnih mešanic in mazil, ki so, zaužite ali vdrgnjene v polt, povzročale bujne, fantastično orgiastične sanje, občutek letenja, seksualnega uživanja itn. Sramotnim moškim torturam in zvečine obsodbam nesrečnic je storila konec šele ženska, cesarica Marija Terezija 1. 1768. Še najbolj slikovito je vero v čarovnice opisal Valvazor, ki je vanje verjel brez sence dvoma. Pravi tole: 3411 VESNA LESKOSEK Coprnic in čarovnic je dežela že precej očiš- čena, razen pri Snežniku, Ložu, Cerknici in Planini, zakaj v tistih krajih, ki leže med veli- kanskimi divjinami, je včasih nemalo te gola- zni. Ko pa le kaj o njih zvedo, brž ujamejo ta coprniška babiščeta in jih spravijo na grmado. To jih straši in sili, da se s svojo nesrečno umet- nostjo skrivajo, saj tudi krastače in drugi stru- peni črvi najrajši skrivaj lazijo po luknjah ali temnem grmovju in goščavi. Cestokrat so jim namreč vroče zakuriU in jih precej posadih na žareči stol, vendar golazni s tem še niso mogh docela iztrebiti. Upah so sicer, da je pogosto plapolajoči plamen vso to nesnago - coprniško zalego mislim - popolnoma pregnal, toda pod velikanskim kupom pepela so tako rekoč ostale še nekatere iskrice, ki utegnejo prav lahko vžgati to ah ono skladovnico. Tako so, brž, ko je coprništvo spet začelo tleti in plapolati, hiteli gasiti nečisti plamen s sodnim ognjem in člove- ško krvjo, zakaj, kadar zavohajo požar, namreč coprništvo, preženo požar s požarjem ali s krv- jo in ga zakopljejo v pepelu. In če se ta pepel coprnicam in drugim praznovernim, čarovni- štvu vdanim ljudem v ušesa natrese, povzroči velik strah in sklep, da se bodo vzdržah takih pregreh, ki požar zakurijo in zanetijo, ah da jih bodo skrbno pred človeškimi očmi skrivah in ne razodevali z nadaljnjim zapeljevanjem drugih ljudi, ker bi se na ta način najlažje raz- krili. Drugače se še najdejo na Kranjskem kme- tje in kmetice, ki napovedujejo preprostim lju- dem, kje je izgubljeno ali ukradeno blago, in dajejo nasvete za različne bolezni in druge reči, toda če oblast izve, jih da zapreti in po preiska- vi kaznovati. Tako žensko imenuje preprosti človek boginjo, a bolj po pravici bi se morala imenovati hudičevka ali hudičeva dekla. (VaL vasor 1984: 184.) Načini mučenj in pobojev žensk, obsojenih ča- rovništva, so opisani v nekaj slovenskih knjigah (Volasko, Košir 1995; Radovanovič 1997), ki opra- vijo temeljito analizo procesov na Slovenskem, tekste pa opremijo z nazornim slikovnim mate- rialom. Ženske so raztezah, prebadah, polivali z različnimi vrstami vrelih tekočin, navijali, rezali, bičali in žive sežigali. Pogled na slike pa razkrije tudi določeno mero seksualne sprevrženosti de- janj, ki jo lahko zaslutimo tudi na nekaterih cer- kvenih freskah. Odrasli moški, ki od blizu sprem- ljajo dejanja in ne umaknejo pogleda od žrtve. medtem ko pijani ah drugače omamljeni rablji vtikajo razhčne predmete v genitalije, anus ah usta, režejo ah ščipajo dojke, mučilne naprave pa so postavljene tako, da omogočajo dober razgled.^ Usoda nezakonskih mater in detomorilkje bila podobno srhljiva kakor preganjanje čarovnic. Na- vadno je bila zanje določena smrtna kazen. Lju- bljansko deklico Uršiko so zaradi te »pregrehe« na Friškovcu pri Ljubljani obglavili. Nezakonska mati, ki je umorila svojega otroka, je bila po starih ljubljanskih postavah pokopana živa in potem jo je rabelj v grobu prebodel s kolom. Lenard pravi, da je treba primere nezakonskih mater razumeti kot žrtve takratnih nezdravih družbenih razmer. Osebam brez premoženja je bil zakonski stan pre- povedan, z druge strani pa so bila revna dekleta na vse mogoče načine izpostavljena zalezovanju moških iz višjih slojev, od katerih so bila socialno odvisna (Lenard 1922: 42). Poleg tega moške no- ben zakon ni zavezoval k skrbi za svojega otroka. Dodatna težava je bila tudi dokazovanje očetov- stva. Vilfan (1961: 415) pojasnjuje nevzdržen po- ložaj nezakonskih mater z njihovim položajem v cerkvi. Bolj ko se pod cerkvenim vplivom poos- truje nerazdružljivost monogamnega zakona, nez- nosnejši postane položaj nezakonskih otrok. Ker je predzakonsko občevanje nemoralno, so za ne- zakonske matere uporabljene sramotilne kazni, kot so zapiranje v kostnico ali stanje ob križu pri cerkvenem vhodu. Posledice so čutili še zlasti otroci, ki so jim župniki dajali nenavadna imena. Posledice tega so se kazale tudi pri opravljanju poklicev in izobraževanju. Še zlasti občutna je ne- zmožnost dedovanja po očetu. Usoda in življenje nezakonskih mater in otrok postane pozneje ena izmed pomembnejših tem ženskega gibanja na Slovenskem. POMENI IN POSLEDICE t TEH DOGODKOV V staroslovanskih navadah mora ženska umreti ob možu zato, ker je njegova lastnina. Sama po sebi nima nikakršne vrednosti, ima pa sposobnost rojevanja, ki je specifična lastnost ženskega telesa. Lastnina ima torej vrednost takrat, ko se nanaša na maternico v ženskem telesu. Vendar je težava tovrstne lastnine v tem, da se nahaja v izmikajo- čem se telesu in je hkrati fizično nedosegljiva. Je lastnina, ki je ni mogoče izločiti in izolirati. Če želimo tovrstno lastnino uživati, je treba izolirali 342 TRGOVANJE S TELESI IN DUŠAMI ŽENSK NA SLOVENSKEM DO KONCA 19. STOLETJA telo. Poleg tega ga je treba tudi ukrotiti, saj gre za telo, ki želi nadzirati samo sebe. Bistvena pogoja za uspešno uživanje lastnine sta torej izolacija in ukrotitev teles, ki lastnino nosijo, v našem primeru teles žensk. Telo so skoz zgodovino kontrolirali z izjemno krutim sistemom fizičnega kaznovanja, neredko s smrtjo. Dušo (razum) so kontrolirali s konstruiranjem ženskosti in njene seksualnosti. Agentje kontrole so bili različni, pogosto tudi ženske same. Ženske so vse do devetnajstega stoletja pove- zane s prisilnimi ali nasilnimi smrtmi, ki so bile bolj ali manj spolno določene. Ne glede na to, kako so bile smrti žena ob smrti njihovih mož v staroslovanskih družbah povzročene, so bile pri- silne. O tem, kako so prisilne prekinitve življenja vplivale na zavest žensk, lahko le ugibamo. Vse- kakor je bil to odličen disciplinski mehanizem, ki je prispeval k ohranjanju ali podaljševanju življe- nja moža, saj je bila od njega odvisna dolžina žen- skega življenja. Tovrstne usmrtitve žensk niso bile značilne le za slovanska ljudstva. Navada je pove- zana z ljudstvi, ki so v grobove polagala lastnino umrlega, ki naj bi mu bila na voljo v onstranstvu. Kakor sem že omenila, je posledica usmrtitve žensk v tostranstvu, da ni bila na voljo nikomur drugemu. Lastnina nad reproduktivnimi zmožno- stmi žensk se transformira v nadzor nad njimi, potem ko sama navada že izgine. Kot pravi Lenard (1922: 3-13), so se nekatere navade v procesu pokristjanjevanja na našem ozemlju obdržale v drugačni, bolj sprejemljivi obliki. Tako je patriar- halno verovanje o mogočnosti moškega semena in ženski kot »cvetličnem lončku«, ki se odraža v nadzoru nad reproduktivnimi zmožnostmi, hkrati tudi temelj krščanskega odnosa do spolnosti in žensk. Tako si lahko pojasnimo preganjanje čarovnic in nezakonskih mater. Čarovnic zato, ker so veljale za zdraviteljice, ki so opravljale tudi splave, neza- konske matere pa zato, ker so brez partnerja ohra- nile avtonomno pozicijo, ostale same svoje, čeprav le na simbolni ravni. Čarovnice in nezakonske ma- tere so namreč svojo avtonomno pozicijo plačale večinoma z življenjem, aH pa je to postalo skrajno neznosno. Obojim je avtonomija omogočala delo- vanje v javnem. Prve so opravljale svoj poklic, dru- ge pa so se morale potegovati za vsakršno delo, ki jim je pomagalo preživeti. Prehod v javno je hkrati pomenil tudi prelom obrednih zapovedi, ki so v zgodovinskem spominu takratnega časa imele gotovo močan pomen. Obredno postriženje je namreč žensko postavilo v jasen položaj odvi- sne, nesamostojne in priklenjene na dom. Hude kazni so sledile še enemu vstopu v javno, in sicer podpiranju reformacijskih teženj in jasnemu upo- ru katoliški cerkvi. Vsi trije dogodki, pregon čarov- nic, nezakonskih mater in pristašinj reformacije, so bili povezani z ženskim delovanjem zunaj do- ma. Za ta vstop so bile tudi najokrutneje kazno- vane. Treba jih je bilo huje kaznovati kakor moške, ker se kazen ni nanašala le na prekršek, temveč na kršenje temeljnih postulatov razmerja med spo- loma. S krutimi kaznimi jim je bilo treba uničiti vsakršno voljo aH misel na samostojno pozicijo. V tem se usoda žensk na našem ozemlju ni v ničemer razlikovala od usode, ki so jo imele žen- ske drugod po Evropi. Ugotovitev raziskovalk žen- ske preteklosti, da ženske niso veljale za kaj več kot le premikajoče se maternice in so bile kratko malo manjvredne, je popolnoma prenosljiva v na- šo zgodovinsko situacijo. To praznjenje, opredme- tenje in zatiranje so se najbolj drastično kazala v trgovanju z ženskami kot sužnjami ali kot neves- tami. Razlika ni bistvena. V obeh primerih so bile zanjo posledice enake. Posedoval jo je namreč nekdo, ki si ga ni izbrala sama. Razlika je bila morda le v pogojih bivanja, pa še o tem ne mo- remo sklepati samo zaradi razHčnega statusa. Žen- sko telo je bilo kratko malo na voljo. Taka razpo- ložljivost je morala imeti največje posledice ravno za žensko seksualnost. Ostane še vprašanje, kaj lahko na podlagi zgor- njih dogodkov prispevamo k debati o naravnem in družbenem spolu. Zelo očitno je, da nas ne poskušajo prepričati o »naravi« žensk. Ni govora ne o biološki različnosti ne o naravni izraznosti ali občutenjih. Ženske je pač treba prikleniti na dom in jasno vzpostaviti razmerja moči s podre- ditvijo. Strogo je treba kaznovati vsako združeva- nje vednosti in oblasti, ki se kaže npr. pri ženskah, obsojenih čarovništva. Manjvrednosti žensk ni bilo treba pojasnjevati, bila je postavljena, kršitvi pa je sledila kazen. Tako so dosegli podreditev, ki so jo spremljaH tudi obredi in k temu pripadajoča verovanja. Na ravni diskurzivnega se prične razli- ka med naravnostjo in družbenostjo spolov raz- vijati šele s katolištvom. Poplava cerkvenih knjig, ki so namenjene dekletom in ženskam se pojavi šele v osemnajstem stoletju. Opazimo torej to, kar pravi tudi Shilling, da je diskurz o razliki stvar zadnjih treh stoletij. V tem smislu se je strinjati z Rosi Braindotti, da je razpravljanje o izvirni naravnosti oz. pred- 343 VESNA LESKOSEK družbenosti brezplodno, in sicer zato, ker se izvir takoj, ko o njem spregovorimo, izmakne, in zato, ker je razpravljanje o tem tudi pristajanje na vzpostavljeno razliko, ki lahko sploh ni izvirna. Zanimiva je namreč druga zgodba, ki ni predmet tega zapisa. Že od desetega stoletja naprej naj- demo na našem ozemlju dogodke, ki povezujejo ženske z močjo, oblastjo in javnim. Nekatere od teh pozicij so legalne, druge pa odraz potreb vsak- danjega življenja. V tem smislu bi lahko rekli, da sistem vzpostavljenih sankcij za kršenje družbenih norm in vlog ne naleti na nujno popolno podredi- tev, temveč so odgovori na taka zatiranja razhčni. O tem lahko beremo npr. v judovski zgodovini holokavsta kot ekvivalenta popolne podreditve s hudimi telesnimi kaznimi. Zgodb o nepokorščini. strategijah preživetja in upora je veliko. O njih piše npr. Gerda Lerner, teoretičarka in razisko- valka ženske zgodovine, ki jo vzpostavlja na pri- merjanju obeh usod. Kljub temu ne smemo pre- zreti učinkov opisanih dogodkov za življenje žensk. Dejstvom o družbeni konstruiranosti spola je treba zato dodati tudi razprave o spolni razliki, ki se kaže ravno prek indentitete, želje in nezaved- nega. Če se sprašujemo o tem, kako se zgodovina odraža v spominu, potem se morajo vprašanja na- našati na to, kako so na nezavedno željo in identi- teto vplivali kaznovanje, prisilne in nasilne smrti, opredmetenje na način prodaje in kupovanja in suženjstvo. Odgovori seveda niso na dlani. Zanje je treba slediti teoriji in pohtiki telesa, diskurzu in posledicam v vsakdanjem življenju žensk. 344 TRGOVANJE S TELESI IN DUŠAMI ŽENSK NA SLOVENSKEM DO KONCA 19. STOLETJA 345 OPOMBE ^ Kakor pravi Michelle Perrot (1984), ima beseda zgodovina dva pomeni. Pomeni preteklost in znan- stveno disciplino. Sama uporabljam besedo zgodovina v prvem pomenu. Ko mislim znanstveno disciplino, uporabljam besedo zgodovinopisje (historiografija). ^ s terminom »ženska zgodovina« mislim le manjkajoči del splošne zgodovine. ' V času protireormacije so ženske huje kaznovah kot moške. V Slovenski ženi lahko beremo: »Škof Tomaž Hren je dal 'proti babam' še strožje naredbe kakor proti moškim: dal jih je odpravljati v stolpe (ječe) in jih je ob vodi in kruhu zapiral za daljši čas kakor može« (Govekar 1926). Podobnih primerov lahko najdemo v literaturi še dosti več. Take kazni so imele vrednost zlasti v svoji sporočilnosti. Bolj ko konkretni posameznici, ki so jo zadevale, so bile namenjene v opomin ostalim ženskam. , , Družbeno konstuiranega spola. ^ Lenard opozarja, daje bilo ohranjanje tradicije, izročila in znanj domena žensk, in sicer iz enostavnega razloga. Moški so nenehno potovah, bodisi zaradi vojn ali zaradi trgovanja. Iz sveta so prinašali novosti in nove navade. Ženska je bila vezana na dom, zato je bila ohranjevalka tradicije in lokalnih navad, še bolj pa je bila pomembna pri ohranjanju znanj in vednosti, npr, zehščarstva, zdravilstva itn. ^ Rothmanova pravi, da po patriarhalnem miselnem vzorcu otroci veljajo za last očeta, ker so prišli iz njegovega semena, ki gre skoz žensko telo. Ženska je le posrednica linije. Isti vzorec tudi predpostavlja prenos lastnosti z očeta na sina, ki izhaja iz semena kot edinega dejavnika nastanka otroka. Da isti mišljenjski vzorec prevladuje v naši kulturi še danes, nam dokaže oddaja, ki se je nedavno odvijala na javni televiziji in je nosila naslov »Očetje in sinovi«. V to oddajo so vabih tudi matere in hčere, očete in hčere, matere in sinove, brate in sestre, vendar se naslov ni spreminjal v skladu s povabljenim spolom gosta aH gostje, kar si lahko razlagamo le na način, da se prenos lastnosti vrši le od očeta na sina. Ta odnos torej simbolizira edino vrednost, označuje nadaljevanje dobrih lastnosti rodu in celotnega človeštva. ^ Na ta način si lahko pojasnimo tudi posilstvo kot vojno strategijo. Kot vsaditev tujega semena, nekakšna kontaminacija maternice, kjer seme lastnika ni več varovano pred lastnostmi nekoga drugega. V tem smislu so vojna posilstva bolj sporočilo in razvrednotenje moškega, ženska pa je le orodje za poraz sovražnika. Ko posiliš žensko, poraziš sovražnika, ker mu onemogočiš čistost nadaljnjega rodu. ^ Nova potrditev je nedavna odločitev slovenskega parlamenta o neosemenjevanju samskih žensk, na katero je imela bistven vpliv ravno medicina. Odločitev o rojstvu otrok torej ni v rokah žensk, temveč medicinske znanosti, ki se trudi razvijati take tehnologije, ki komunicirajo direktno z zarodkom, mati pa je le objekt nošenja otroka. V tem lahko prepoznamo isto patriarhalno ideologijo o maternici kot »izvenženskem prostoru«. ^ Podoben vtis kot slike o mučenjih čarovnic so name napravile freske v kupoli cerkve Duomo v Firencah. Večina prizorov iz pekla je namreč rezanje dojk in moških spolovil, vtikanje gorečih bakel v anus in druge človeške odprtine ipd., ki prej zastavljajo vprašanje o avtorjih in njihovih željah kot usmerjajo v sporočilnost samega prizora. VESNA LESKOSEK LITERATURA J. Cazeneuve (1986), Sociologija obreda. Ljubljana: Studia Humanitatis, ŠKUC. F. Gestrin, v Melik (1950), Slovenska zgodovina 1813-1914. Ljubljana: Skripta Višje pedagoške šole. M. Govekar (1926), Slovenska žena. Ljubljana: Splošno Žensko društvo. T. Ingold (ur.) (1994), Companion Encyclopedia of Anthropology: Humanity, Culture and Social Life. London: Routledge. L. Lenard (1922), Slovenska žena v dobi narodnega preporoda. Maribor: Družba sv. Cirila in Metoda. O. luthar (1994) (ur.), Pot na grmado. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU. ,,., J. Mal (1993), Zgodovina slovenskega naroda. II del. Celje: Mohorjeva družba (ponatis prve izdaje, ki je izšla v 10. zvezkih od leta 1928 do leta 1939). M. Perrot (1984), WnYmg Women's History. Oxford: Blackwell. A. puhar (1982), Prvotno besedilo življenja. Zagreb: Globus. . S. R.\D0VAN0vič (1997), Bog se usmili uboge grešne duše, amen: Čarovniški procesi na slovenskem Štajerskem v letih 1546-1746. Murska Sobota: Pomurska založba. J. W. Scott (1988), Gender and the Politics of History. New York: Columbia University Press. C. Shilling (2000), The Body. V: G. Browing, A. Halcli, F. Webster (ur.). Understanding Contem- porary Society: Theories of the Present. London: SAGE Publications. M. Sluga (ur.) (1979), Zgodovina Slovencev. Ljubljana: Cankarjeva Založba. A. swnorr (1987), Shame and Glory: A Sociology of Hair. The British Jurnal of Sociology, 38: 381 - 413. M. Tratnik Volasko, M. Košir (1995), Čarovnice: Predstave-procesi-pregoni v evropskih in slovenskih deželah. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. S. Vilfan (1961), Prayna zgodovino S/oyencey. Ljubljana: Slovenska matica. - - !:,;.< 346 Gorazd Meško ^ <-nv,.irm^n, SOCIALNA KRIMINALNA PREVENCIJA - VIZIJA ALI UTOPIJA? UVOD Ko govorimo o primarni prevenciji kriminalitete, imamo v mislih zelo preproste spremembe in ukrepe, kot so npr. arhitektonske izboljšave v oko- lju, organiziranje prebivalcev soseske za preven- tivno dejavnost, prepričevanje ljudi za preven- tivno samovarovanje in različne oblike zastraše- vanja možnih storilcev kaznivih dejanj. Vsi ti ukre- pi vphvajo na kriminaliteto in strah pred njo. Na področje primarne prevencije kriminalitete spada poleg teh ukrepov tudi socialna prevencija kriminalitete. Socialna prevencija temelji na dom- nevi, daje mogoče doseči prave spremembe glede kriminalitete le, če odpravimo številne družbene probleme in težave. Zagovorniki socialne preven- cije opozarjajo na probleme, kot so družbena ne- enakost, nizka raven izobrazbe, nezaposlenost, malo možnosti za zaposlovanje, ekonomske in druge obhke revščine in nemoči. Pristaši socialne prevencije tudi kritizirajo večino drugih preven- tivnih pobud in programov, ker ne morejo odpra- viti temeljnih vzrokov kriminaHtete in se ukvarjajo le z odpravljanjem simptomov. To pa ima po njiho- vem mnenju zelo majhno vrednost. Menijo tudi, da je socialna prevencija edina prava primarna prevencija kriminalitete. V tem prispevku bomo spoznah glavna izho- dišča socialne prevencije in socialnopreventivne ukrepe za zmanjšanje kriminaHtete. Predstavih bomo glavne postulate socialne prevencije in ne- katere razloge za zanemarjanje in neupoštevanje idej socialne prevencije. KRIMINALITETA ? KOT DRUŽBENI PROBLEM i Prvi argument socialne kriminalne prevencije je ugotovitev, da kriminaliteta ni enako porazdeljena po vseh delih družbe. Hope (1997) predstavlja rezultate pregledne britanske študije in ugotavlja, da so premoženjska kazniva dejanja koncentri- rana na majhnem delu populacije. Ta koncentra- cija se kaže na razHčne načine: (1) viktimizacija je bolj značilna za revnejši del populacije in (2) specifična okolja, (3) ne gre le za kraj in vrsto viktimizacije, ampak tudi za večjo frekvenco tega pojava, (4) viktimizacija je disproporcionalno bolj navzoča med predstavniki manjšin, neizobraže- nimi, nezaposlenimi in ljudmi z manj uglednimi poklici in zaposlitvami (Rosenbaum, 1991; Hope 1997). Problem kriminalitete in strahu pred krimi- naliteto je torej problem določenega dela družbe in ne družbe kot celote. Oglejmo si nekaj glavnih razlogov za koncen- tracijo kriminalitete v določenih delih družbe. Revščina, pomanjkanje delovnih mest, brezposel- nost, slabo plačano in neugledno delo, slabe mo- žnosti za izobraževanje, nerazvitost okolja ipd. vplivajo na pojav kriminalitete v takih okoljih. Vsak od teh dejavnikov vpliva na delovanje in so- delovanje ljudi v soseski in lokalni skupnosti. Tisti, ki nimajo dovolj sredstev, da bi zapustili taka oko- lja, imajo zelo malo možnosti za preživetje, najpo- gosteje zaradi ekonomskih in družbenih pritiskov, ki jih zaradi svojega položaja ne morejo uspešno prenašati. To so navadno ljudje na robu družbe, uživalci drog, nezaposleni, storilci kaznivih dejanj, marginales V takih okoljih so možnosti za legi- timno doseganje razglašenih družbenih vrednot (dobrin) omejene in jih je zelo malo, če sploh kaj. Čim bolj se okolje slabša, bolj ga preostala družba izolira. Za taka okolja so značilne tudi samohra- 347 GORAZD MESKO nilske družine, prehodnost prebivalcev je vehka, parki so zanemarjeni in neurejeni in ponavadi jih zasedajo nasilni mladostniki, okolje je umazano, polno grafitov ipd. Pomanjkanje služb in možnosti za zaposlo- vanje sta posebna problema. Rosenbaum (1991) ugotavlja, da je zaposlitev neke vrste nagrada za zaključeno šolanje in kaže na to, da bo posamez- nik imel sredstva za življenje (in plačeval državi davke). Če pride do kolapsa industrije in podjetij, se te nagrade za zaključeno šolanje pomembno zmanjšajo, ljudje ne dobijo služb in izobrazba ni- ma prave vrednosti. Avtor navaja tudi primer pre- prodajalca drog, ki zasluži več. kot je prej, ko je bil redno zaposlen. Delal je v podjetju, ki se je obdržalo, plače pa so bile zaradi tega izredno majhne. Ljudje, ki živijo v takih okoljih in nimajo dovolj sredstev za preživetje niti možnosti za pri- merno, človeka vredno zaposlitev, se preusmer- jajo v kriminalno dejavnost, ki prinaša zaslužek (Rosenbaum 1991). Hagan (1993) imenuje ta pojav družbeno ome- jevanje. Razmere v takih okoljih zmanjšujejo rast prosocialnih dejavnosti, stališča do konvencio- nalne kulture se slabšajo, povečuje se prizanes- Ijivost do nezakonitih in antisocialnih dejavnosti. Koncentriranje problemov ustvarja viktimizirajo- čo kulturo na območju nekdaj tradicionalne skup- nosti (Hope 1997). Spreminjanje trenda negativnih sprememb v soseski zahteva veliko prizadevnost in sposobnost, ki pa ni najbolj značilna za ljudi, ki živijo v teh okoljih. Številni avtorji opozarjajo na pomanj- kanje moči za prizadevanja in spreminjanje takih sosesk (Hope 1997; Philips 1991; Sutton 1994). Čeprav se prebivalci takih sosesk zberejo in odlo- čijo za akcijo, imajo malo sredstev in drugih virov, ki bi jim zagotovih podporo širše skupnosti. Hope (1997) poimenuje ta problem vertikalna integra- cija, kar pomeni, da ljudje na takih območjih čakajo na podporo tistih, ki imajo moč. Philips (1991) ugotavlja, da se nemoč ljudi, ki živijo na takih območjih, kaže kot samouresničujoča pre- rokba ah naučena nemoč. Nemoč se pojavi kot rezultat revščine, družbene odtujenosti, pomanj- kanja služb, zlorabe drog, slabe izobrazbe, družin- skih konfliktov itn. Taka skupnost potrebuje mož- nosti za zaposlitev, izobraževanje, obnovo zgradb, javnih površin in odpravo drugih okoliščin, ki vplivajo na nemoč prebivalcev (Philips 1991). Nekateri avtorji poudarjajo tudi odgovornost vlad, da dopuščajo razvoj takih sosesk. Hope (1997) poudarja, da so »soHdarnostna stanova- nja« vplivala na koncentracijo problemov na dolo- čenih območjih in ustvarjanje kulture geta. Kon- centracija ljudi z nizko izobrazbo, slabo plačanimi službami, nezaposlenostjo in različnimi oblikami socialne prikrajšanosti vpliva na spreminjanje vrednot, pogledov na družbo, na delo, izobra- ževanje, družino, konformnost idr. (Hope 1997; Sampson, Wilson, 1995). Izraz solidarnostna sta- novanja sem uporabil zato, ker je britanska vlada pred 20. leti izvajala podobne ukrepe, kot so se na področju reševanje stanovanjske problematike dogajah v Sloveniji. Problematika glede krimi- nalitete in spremljajoči pojavi na Fužinah, v Novih Jaršah in v Štepanjskem naselju v Ljubljani so po- dobni tistim v podobnih angleških soseskah, kjer so mestne uprave reševale stanovanjsko proble- matiko delavcev in drugih, da bi rešile socialne probleme. Danes, ko je veliko ljudi v teh soseskah ostalo brez služb, je zanje značilna visoka stopnja kriminalitete in viktimizacije. Schwendinger in Schwendinger (1993) pou- darjata, da vlade s podpiranjem poslovnežev in investicij na globalni ravni zavedno zmanjšujejo možnosti za zaposlovanje in delo ljudi. To pa najbolj občutijo ljudje iz delavskega razreda in nižjih slojev družbe. Avtorja poudarjata, da po- večanje davkov in povečanje državnega proračuna najbolj prizadene ljudi iz nižjih družbenih slojev. Socialna politika je pomemben dejavnik, ki najbolj vpliva na življenje ljudi s spodnjega dela družbe, zato pri ustvarjanju te politike ne bi smeli pozabiti na najbolj ranljive dele družbe, dodajata. Ta razmišljanja pravzaprav sprožajo več vprašanj: Kako izvrševanje zakonov vpliva na kriminaliteto in strah pred njo? Koliko je mogoče pričakovati uspešnost kriminalnopreventivnih programov v takih okoljih? Kako naj bo videti socialna prevencija kriminahtete? KRITIKA PREVLADUJOČEGA ODZIVA NA KRIMINALITETO Zagovorniki socialne prevencije kriminalitete oči- tajo večini kriminalnopreventivnih pobud kratko- vidnost in neupoštevanje pomembnih dejavnikov kriminalitete. Rosenbaum (1991) ugotavlja, da je za večino kriminalnopreventivnih poHtik značilna »vojaška mentaliteta«. Najbolj očiten primer take mentahtete je ameriška vojna proti drogi, ki vse- buje sporočilo o misiji, v kateri je treba premagati 348 SOCIALNA KRIMINALNA PREVENCIJA - VIZIJA ALI UTOPIJA? sovražnika, ki ogroža poštene in delovne Ameri- čane. V tem primeru gre za boj s simptomi in ne z vzroki resničnih problemov glede droge. Tako vzdušje tudi ustvari dve skupini - »mi« proti »njim« (Sutton 1994). Namesto razmišljanja o vzrokih za uživanje drog se pozornost usmerja na odpravo preprodaje in dosegljivosti drog. Po- dobno je tudi na področju premoženjskih kazni- vih dejanj, kjer se zanemarjajo prizadevanja za odkrivanje vzrokov za to dejavnost, ampak je pri- zadevanje usmerjeno predvsem v onemogočanje in zapiranje storilcev kaznivih dejanj. Kriminalnopreventivni programi so le redko usmerjeni k odpravljanju vzrokov kriminalitete, ampak se bolj ukvarjajo z odpravo simptomov. Večina kriminalnopreventivnih programov nima namena kaznovati storilcev kaznivih dejanj, tem- več gre predvsem za oteževanje storitev kaznivih dejanj in podobne ukrepe. To pa kaže na usmer- jenost k simptomom (Sutton 1994). Tipična pri- mera gradnje t. i. družbe za obzidjem in usmer- janja na storilce, ki so po pravilu tujci, sta sosedsko samovarovanje in patruljiranje državljanov. Gre za poudarjanje tujcev kot vira nevarnosti, kar po- meni, da problem kriminalitete leži izven branjene soseske. Pristaši socialne prevencije menijo, da je izva- janje situacijskih preventivnih ukrepov bistveno lažje, kot pa se celostno lotiti preprečevanja krimi- nalitete. V okviru kritike poenostavljanja krimi- nalne prevencije pa pristaši socialne prevencije navajajo štiri glavne probleme. Eden izmed razlogov je sprejeto prepričanje o storilcih kaznivih dejanj, ki naj bi bili drugačni od večine drugih ljudi. »Oni«, storilci, so slabi, »mi« smo dobri. Takemu prepričanju pa sledi lo- gično odzivanje s kaznovanjem in ukrepi kazen- skega pravosodja. Najbolj skrajno stahšče te vrste je podpiranje smrtne kazni (Maguire, Pastore 1995). Zaznavanje kriminaHtete in povezovanje te z določenimi deli družbe kaže tudi na usmer- janje formalnega nadzorstva le na določene dele populacije. Pripisovanje kriminalitete drugačnim, torej ekonomsko manj sposobnim, manj izobra- ženim, manj opremljenim za življenje v sodobni družbi tudi vpliva na mišljenje in pripisovanje večje kriminogenosti določenim skupinam ljudi in območjem (Hope 1997; Rosenbaum 1991). lit Predstavniki institucij formalnega družbenega nadzorstva ne morejo samo obvladati krimina- litete v sodobni družbi. Javnost pričakuje, da bodo policija, sodišča in zapori učinkovito obvladali kriminaliteto, tako kakor so jo v preteklosti. Pa so jo res? Dejansko so ljudje verjeH, da sistem deluje, če že ne drugače, pa tako, da je storilce za nekaj časa umaknil z ulice. Obstaja tudi trdno prepričanje, da ima družba rehabilitacijsko moč (Andrews et al. 1990). To prepričanje je klic k spreminjanju storilcev in ne družbenih razmer. Prestopnik tako postane pato- loški primerek, ki ga je treba obravnavati na po- seben način. Tudi če problem kriminalitete leži v družbi, je lažje s prstom pokazati na posameznika kakor spreminjati družbo. Socialna prevencija poudarja, da je večina kri- minalnopreventivnih pobud zanemarila socialno politiko in jasno opredelitev prioritet glede pomo- či rizičnim družbenim skupinam. Colvin (1991) in Tonry in Farrington (1995) poudarjajo, da so bili problemi in širše družbene okoliščine v pretek- losti zanemarjeni in da je prevencija kriminaHtete temeljila predvsem na kratkoročnih, nepovezanih in lokalno usmerjenih pobudah in programih. Gihing (1996) meni, da je to kriminalnopreven- tivno usmeritev pogojevalo mišljenje, da je pre- prečevanje kriminalitete izključna prioriteta po- licijske dejavnosti in drugih institucij formalnega nadzorstva. fCm^- ' v. ,ri|s=..-:adkli)4i3r'v-š .;.^,■:its:vta;/jq ';-/'^.iiMmM)tni V^' SOCIALNA PREVENCIJA ji IN KRIMINALITETA .? Socialne prevencije kriminalitete se je treba lotiti na makro ravni. To pomeni, da je treba odpraviti pogoje, ki vplivajo na kriminaliteto. Problemi, ki jih je treba reševati in odpravljati, so: brezposel- nost, slabe možnosti za zaposlovanje, nizka izo- brazbena raven, razbite družine, strukturalna ne- enakost, diskriminacija, razpad in slabitev sociali- zacijskih institucij in vladne pobude, ki škodijo posameznikom in družbenim skupinam. Te ideje niso nove, veliko jih je že bilo na preizkušnji v preteklosti in se dogajajo tudi v sedanjosti, čeprav vzelo majhnem obsegu. Pogoj za izvajanje social- ne prevencije je preusmeritev družbenih prizade- vanj in oblikovanje ustrezne socialne poHtike. x 349 GORAZD MESKO PRIMER SOCIALNE PREVENCIJE KRIMINALITETE Nazoren primer socialne prevencije kriminalitete je čikaški projekt, ki sta ga zasnovala Shav/ in McKay (1942). Preventivna dejavnost je potekala na območju z veliko kriminalitete v središču Či- kaga, ki je bilo označeno kot družbeno dezorga- nizirano območje. To je pomenilo, daje bilo druž- beno nadzorstvo na tem območju zelo šibko in da je bila za območje značilna velika prehodnost prebivalcev. Ta je onemogočala krepitev skupnosti in omogočala kriminalno dejavnost. Taka območja so bila znana kot »šole« za bodoče kriminalce (Cloward, Ohhn 1960). Prvenstveni cilj čikaškega projekta je bil anga- žiranje skupnosti, ki bo sama sposobna poskrbeti za svoje probleme. Poleg tega so bila prizadevanja usmerjena v vodenje in podporo skupnosti pri vzpostavljanju socialne kohezije in odgovornosti za skupnost. Od prebivalcev so pričakovah, da bodo sposobni identificirati probleme, predlagati rešitve in tudi izvesti preventivne dejavnosti. Osre- dnji točki programa sta bili budnost in samo- obnova skupnosti. Pri organiziranju skupnosti za samoobnovo sta bili ključni spreminjanje podobe okolja in življenjskih pogojev v skupnosti in dejav- no sodelovanje prebivalcev. Poleg izboljšav v oko- lju pa je projekt vseboval še te ukrepe: omejevanje vstopa mladoletnim osebam v gostinske lokale in igralnice, vzpostavitev skrbi za čisto okolje (komu- nalna služba), izobraževalni programi in tečaji za priseljence, vzpostavitev sodelovanja med prebi- valci, druženje v prostem času in skupno načrto- vanje sprememb v okolju. Pomembna sestavina projekta je bila rekreacija, katere namen je bil preusmeriti dejavnost mladih na prosocialno po- dročje in graditi vezi med prebivalci. Poravnava (mediacija) je bila tudi pomembna komponenta tega programa/projekta in je bila namenjena mladim, ki so bili na poti prestopništva, pa tudi tistim, ki so že štorih kazniva dejanja. Projekt je vseboval tudi pomoč mladim in šolam, kjer so pogosto izostajali od pouka. Poleg tega je bila pomoč namenjena tudi nezaposlenim mladim članom prestopniških skupin. Izvajali so tudi program odvračanja mladih od kazenskega postopka. Projekt je vseboval program za zapo- slovanje obsojencev po prestani zaporni kazni in različne druge oblike postpenalne pomoči. Ukre- pi pričajo o poskusu graditve boljše skupnosti. Projekt pa ni bil usmerjen le na prestopništvo. ampak tudi na splošne spremembe v družbi. Kri- minaliteta in prestopništvo (število in vrsta kazni- vih dejanj in število prestopnikov) sta rabila kot indikatorja, da je v določenih okoljih nekaj narobe z organizacijo skupnosti. Analiza čikaškega pro- jekta je pokazala, da je bila socialna prevencija kriminahtete učinkovita. Razultati namreč kažejo, da se je pomembno zmanjšalo prestopništvo mla- dih (Schlossman, Sedlak 1983). Ključni mehani- zem, ki je vplival na zmanjšanje kriminalitete, pa je ostal kljub številnim analizam projekta neznan. HIPOTETIČNI MODEL SOCIALNE PREVENCIJE Iz povedanega je razvidno, da ne moremo govoriti o preprečevanju kriminalitete, ne da bi si priza- devali izboljšati življenjske razmere v skupnosti in spremeniti socialno pohtiko, ki zmanjšuje trenja in povečuje prikrajšanost najbolj zapostavljenih delov prebivalstva. Colvin (1991) predlaga v razpravo tele social- nopreventivne ukrepe: • kratkoročni ukrepi za reševanje obstoječe situacije • nacionalni program za starše in starševstvo ^ ' • enotni predšolski izobraževalni program • razširjene možnosti izobraževanje • socialne služba kot izvajalka in koordina- torka socialne politike • izboljšave pogojev v delovnih okoljih • programi za ekonomsko rast in razširjanje proizvodnje • ustrezni (progresivni) davčni sistem. Prvi element Colvinove (1991) socialne pre- vencije se ukvarja s kratkoročnimi potrebami po- sameznikov ah skupin. Ukrepi za reševanje ob- stoječe situacije so ukrepi proti nezaposlenosti, nizkim plačam, brezdomstvu in drugim akutnim socialnim problemom. Pri tem je pomembno, da gre za ukrepe, ki imajo tudi dolgoročen učinek. Tukaj ne gre le za dajanje socialnih podpor, pač pa so mišljene podpore tistim, ki so pripravljeni delati in podpore pa služijo kot dodatek k nizkim plačam. To naj bi posameznike motiviralo za re- ševanje svojih eksistenčnih problemov. Ideja o učinkovitih programih za starše se dotika številnih področij. Colvin (1991) poudarja ustvarjanje socialnih vezi v družini in prenašanje vrednot na otroke. Vloga družine je izredno po- membna, zato je treba starše usposobiti za star- 350 SOCIALNA KRIMINALNA PREVENCIJA - VIZIJA ALI UTOPIJA? ševstvo, da bi družina opravila svoje poslanstvo. Rosenbaum (1991) poudarja, da veliko socialnih politik bolj razbija družine, kakor pa jih povezuje in krepi njeno vzgojno moč. To misel argumentira z ugotovitvijo, da so moški bolje plačani, kar po- meni, da je oče manj časa doma. Zaradi tega so doma ženske in imajo več otrok. Ta položaj je nezavidljiv, saj se otroci ne učijo od očeta, ne učijo se vrednot, veščin in spretnosti, ki jih bodo pozneje potrebovali v življenju. Poleg tega pa vse daljši in »fleksibilni« delavniki povzročajo vse manj druženja družinskih članov med seboj. Izobraževanje je ključni element socialne pre- vencije v smislu učenja temeljnih veščin pisanja, branja, računanja in pokhcnega usposabljanja. Otroci morajo biti pripravljeni za začetek šolanja in morajo ceniti izobraževanje. V šolah bi morah delati najboljši učitelji, učencem bi morah biti na razpolago najboljši učni pripomočki in materiali in učitelji bi morali vzgojno-izobraževalne vsebine nenehno dopolnjevati in posodabljati. Colvin (1991) in Schv/endingerjeva (1993) ugotavljajo, da je treba šolski sistem prilagoditi družbenim in tehnološkim spremembam in pripravljati ljudi za delo v prihodnosti. Šola naj bi bila institucija pri- hodnosti, ne pa konzervativna in v preteklost us- merjena institucija. Šola naj bi bila tudi mesto, kjer bi se učenci naučili obvladovanja in reševanja konfliktov, si pridobih socialne veščine in spret- nosti. Poleg tega ima šola tudi pomembno mesto na področju preprečevanja zlorabe drog. Vsa ta prizadevanja pa terjajo neizmerno energijo vod- stva, učiteljev in svetovalnih delavcev na šolah. Pokazatelj o investiranju v šole je razmerje med investiranjem v izvrševanje kazenskih sankcij in v izboljšavo pogojev za delo v šolah. Izboljšave na področju izobraževanja in uspo- sabljanja nimajo pravega učinka, če jim ne sledijo spremembe na področju zaposlovanja. Schwen- dingerjeva (1993) menita, da je treba zagotoviti čim več zaposlitev za nedoločen čas za sohdno plačo. Ena izmed možnih metod zagotavljanja služb je zaposlovanje ljudi na območjih, kjer živijo. Rosenbaum (1991), Schwendinger in Schwendin- ger (1993) razmišljajo o zagotavljanju dela v zvezi z obnovo sosesk, zdravstveno oskrbo in nego, izo- braževanjem ljudi in številnimi drugimi možnost- mi, ki zahtevajo izobražene posameznike. Colvin (1991) meni, da bo povečana demokratizacija delovnih možnosti vplivala na razvoj zaposlovalne politike, ki bo bolj usmerjena v zaposlovanje dolgi rok kot pa doseganje dobička v kratkem časovnem obdobju. To pa bolj vodi v dolgoročne investicije kakor v kratkotrajna prizadevanja, ki vsebujejo izključno interes dobičkonosnosti ob zanemarjan- ju zaposlenih in njihovih eksistenčnih problemov. Colvin (1991) predlaga vpeljavo progresivnega davčnega sistema. To ni nova ideja. V državah, kjer imajo tak davčni sistem, tisti, ki imajo več, plačujejo večje davke. V državah, kjer nimajo pro- gresivnega davčnega sistema, pa največ davkov glede na svoje prihodke plačujejo predstavniki srednjega družbenega sloja. Progresivni davčni sistem naj bi odpravil velike razlike med revnimi in bogatimi ter zmanjšal strukturalno neenakost (Hope, 1997). Denar, zbran z davki, pa bi bil na- menjen za razvojne programe in socialno pomoč. Take socialne politike uživajo podporo pri veči- ni ljudi, medtem ko pri nekaterih zbujajo odpor in sovraštvo, saj so na svoj način radikalne in us- merjene v spreminjanje ugodnih razmer za tiste, ki imajo družbeno in finančno moč. Schwendin- gerjeva (1993) menita, da bi bilo treba dekrimina- lizirati droge in sredstva za boj proti drogam na- meniti izobraževanju o drogah v šoH in obravnavi zasvojencev. Menita, da bi taka prizadevanja zmanjšala kriminaliteto v zvezi s preprodajo drog in zmanjšala proračunska sredstva za policijo in pravosodne institucije. V državah, kjer je za zlo- rabo droge predpisana zaporna kazen, pa bi dekri- minalizacija pomenila tudi pomembno zmanjša- nje zaporniške populacije. Socialna prevencija vsebuje številne interven- cije, ki jih izvajajo hkrati. Nanizane ideje so paleta medsebojno povezanih ukrepov, ki bi jih bilo mogoče izvajati. S temi ukrepi je zagotovljen posa- meznikov občutek za odgovornost, ljudje dobijo možnost doseganja izobrazbe, zaposlitve, človeka vredno plačo in gradnjo infrastrukture (fizične in socialne) v soseski, ki podpira medsebojno odvi- sne družine in posameznike. Odsotnost enega iz- med predstavljenih elementov socialne prevencije pomeni manjšo učinkovitost drugih elementov. Primer za to je dobra izobrazba brez možnosti za zaposHtev. Socialna prevencija zahteva družbe- ne spremembe v strukturi, ki spodbuja pojav kri- minalitete. SKLEPNE MISLI Če so ukrepi socialne prevencije namenjeni reše- vanju problema kriminalitete (poleg ostalih druž- benih problemov), se moramo vprašati, zakaj ti 351 GORAZD MESKO ukrepi v družbi navadno niso v celoti sprejeti. Na- nizali bomo nekaj razmišljanj o socialni prevenciji, ki ovirajo njeno izvajanje. Pomembna sestavina socialne kriminalne pre- vencije je politična volja. Veliko socialnopreven- tivnih idej ni bilo uresničenih zaradi interesov dru- žbenih elit. Polet tega socialna kriminalna preven- cija ni priljubljena tema desno usmerjenih poHti- kov, ki bolj podpirajo ideje o zapiranju storilcev kaznivih dejanj in onemogočanju/izločanju krimi- nalcev iz družbe (Gilling 1996). White (1996) po- udarja, da je vpliv programov socialne prevencije na politiko pomembnejši od njegovih morebitnih učinkov na reševanje problemov v družbi. Vehko programov tudi ni sprejetih in podprtih zaradi po- litične etikete (npr. kot liberalni, socialnodemo- kratski, nacionalistični... programi). Drugi problem se nanaša na želje po takojšnjih učinkih in rešitvah problemov. Socialna prevencija si prizadeva k velikim spremembam, ki se bodo poznale šele po nekaj letih (Gilling 1994; Rosen- baum 1991). Poskusi izvajanja socialne prevencije v šestdesetih letih dvajsetega stoletja so se pokazali kot neuspešni, saj rezultati niso bih takoj vidni. Poleg tega politiki pričakujejo pozitivne spremem- be še v času svojega mandata. Nepotrpežljivost in pretirana politična ambicioznost torej ne gresta skupaj s socialno prevencijo. Tretji problem se nanaša na kritike socialne prevencije, ki menijo, da je socialne prevencija še en utopistični poskus ustvarjanja srečne in za- dovoljne družbe. Veliko ljudi namreč verjame, da sta kriminaliteta in nered sestavna dela sodobnih družb in da je samoumevno, da se pojavljata kot problem. Četrti problem je dvom ah dilema, ali bodo predlagane družbene spremembe res zmanjšale kriminaliteto. Ta dvom in negotovost izhajata iz različnega pojmovanja vzrokov kriminahtete (Gil- ling 1994). K temu sodi še prepričanje, da je treba storilce kaznovati, ne pa spreminjati družbe zara- di nekaj posameznikov, ki se niso sposobni prila- goditi (Rosenbaum 1991). Pristaši te miselnosti menijo, da vzroki kriminalitete ne ležijo v družbe- ni strukturi, ampak v posamezniku. 352 SOCIALNA KRIMINALNA PREVENCIJA - VIZIJA ALI UTOPIIA? LITERATURA Andrews, D. A., Zinger, R. D., Höge, R. D., Gendreau, R, Gullen, F. T. (1990), Does Correctional Treatment Work? A Clinically Relevant and Psychologically Informed Meta-analysis. Criminology, 28,3:369-404. Cloward, O., Ohl[n, L. (I960), Delinquency and Opportunity: A Theory of Delinquent Gangs. New York: Free Press. / f' ■ ; ■ \: , v -'-"-p^j: c Cowm, M. (1991), Crime and Social Reproduction: A Response to the Call for "Outrageous" Proposals. Crime and Delinquency, 7, 4: 436-448. Gilling, D. (1994), Multi-agency Crime Prevention in Britain: The Problem of Combining Situational and Social Strategies. V: Clarke, R.V. (ur.). Crime Prevention Studies. Monsey, New York: Criminal Justice Press. - (1996), Problems with the Problem-oriented Approach. V: Hömel, R. (ur.). The Politics and Practice of Situational Crime Prevention. Monsey, New York: Criminal Justice Press. Hagan, J. (1993). The Social Embeddedness of Crime and Unemployment. Criminology, 31,4: 346- 491. Hope, T. (1997). Inequality and the Future of Community Crime Prevention. V: Lab, S (ur.). Crime prevention at a Crossroads. Cincinatti: Anderson Publishing. Maguire, K., Pastore, A. L. (1995), Sourcebook of Criminal Justice Statistics: 1994. Washington: National Institute on Drug Abuse. Philips, M. B. (1991), A Hedgehog Proposal. Crime and Delinquency, s. 555-574. Rosenbaum, D. p. (1991), The Pursuit of "Justice" in the United States: A Policy Lesson on Crime and Drugs. V: Loree, D. J., Walker, R. W. (ur.). Community Crime Prevention: Shaping the Future. Ottawa: Royal Canadian Mounted Police. Sampson, R. J., Wilson, W. J. (1995), Toward a Theory of Race, Crime and Urban Inequality. V: Hagan, J., Peterson, R. D. (ur.). Crime and Inequality. Standford: Stanford Univrsity Press. Schlossman, S., Sedlak, M. (1983), The Chicago Area Project Revisited. Santa Monica: Rand. Shaw, C. R., McKay, H. D. (1942), Juvenile Delinquency in Urban Areas. Chicago: University of Chicago Press. Schwendinger, H., Schwendinger, J. (1993), Giving Crime Prevention Top Priority. Crime and Delinquency, 39,4:425-446. . . ^ ^ Sutton, A. (1994), Crime Prevention: Promise or Threat? Australian and New Zealand Journal of Criminology, 27, 1: 741-746. Tonry, M., Farrington, D. P. (1995), Building a Safer Society: Strategic Approaches to Crime Prevention. Chicago: University of Chicago Press. White, R. (1996), Situating Crime Prevention: Models, Methods and PoHtical Perspectives. V: Hömel, R. (ur.). The Politics and Practice of Situational Crime Prevention, Monsey, New York: Criminal Justice Press. 353 žarko Tepavčević ZAKONSKA ZVEZA IN SPOLNOST V KATOLIŠKI DOKTRIN UVOD Rimskokatoliška cerkev (RKC) je že od svojega nastanka dalje oblikovala način življenja v celotni družbi. Ves čas je bistveno vplivala na urejanje odnosov med spoloma. Njeni nauki pa so bili podlaga za ohranitev spolne neenakosti in diskri- minacije žensk. Katoliška doktrina ima zakonsko zvezo za sveto skupnost. S cerkveno poroko se ustanovi dosmrtna življenjska skupnost zakoncev, ki je nerazvezljiva in podlaga za žensko podrejenost moškemu in njeno manjvrednost na temeljih svetopisemske razlage, da nosi ženska večjo kriv- do za izvirni greh. S tem so moški opravičih pre- vlado in moč nad ženskami. Dobili so tudi kon- trolo nad žensko spolnostjo. V katoliški nauk so vgrajena temeljna pravila življenja, ki producirajo patriarhalne vzorce odnosov kot edino normalne in moralne, ker izvi- rajo iz božjih zapovedi. Tako je ženska podrejena moškemu in v prvi vrsti namenjena za rojevanje in vzgojo otrok. RKC ji priznava samo navidezno spoštovanje in jo opredeljuje kot »božjo služab- nico«. Pri utrjevanju morale se RKC opira na boga in božje zapovedi. Božjo avtoriteto na zemlji pa zastopa sama, zato mora biti človek pokoren tudi njej. Po njenem nauku je bog tisti, ki daje življenje in ga tudi jemlje, zato je vsakršno poseganje člo- veka na ti dve področji nedopustno in nemoralno. Nasprotuje vsem umetnim oblikam prepreče- vanja nosečnosti, predvsem pa zavrača splav, ki je zanjo umor še nerojenega otroka. Prav tako vztraja pri restriktivnem stališču do umetne oplo- ditve. Glede vprašanja vloge žensk ima konzerva- tivno stališče, ki ženski ne omogoča samostojnega odločanja o svoji spolnosti. ZAKONSKA ZVEZA V KATOLIŠKEM POJMOVANJU ^ RKC se nenehno sooča z vprašanjem zakonske zveze, identitete družine in njenih nalog. Zadnja desetletja zelo hitro razpadajo tradicionalne dru- žinske vloge. Ob globokih družbenih, političnih, kulturnih, gospodarskih in drugih spremembah so nekateri sodobniki predvsem pričakovali, da bo tudi RKC spremenila in prilagodila svoj nauk o ureditvi zakonske zveze in družine. Katoliški nauk ne razlikuje med zakonsko zve- zo in družino, pravi M. Jogan (1990: 89): »V ka- toHškem nauku med zakonsko zvezo in družino pravzaprav ni razlike, kajti zakonska zveza je po svoji funkciji produciranje družine, družina pa je prava, bogopodobna le, če temelji na zakonski zvezi, ki jo je vzpostavila Cerkev.« Zakonska zveza je bila v preteklosti prisilna ustanova, ki jo ima katoHška doktrina za sveto skupnost. S cerkveno poroko se ustanovi dosmrt- na življenjska skupnost zakoncev, nerazvezljiva, kakor vidimo iz Apostolskega pisma o družini: »Nerazvezljivost zakona, ki je zakoreninjena v popolni osebni podaritvi zakoncev drug drugemu in ki jo terja blagor otrok, najde svojo poslednjo resničnost v načrtu, ki ga je razkril Bog v svojem razodetju: Bog hoče in poudarja nerazvezljivost zakona kot sad, znamenje in zahtevo absolutno zveste ljubezni, ki jo ima Bog do človeka in Kristus do svoje Cerkve« (Janez Pavel II. 1982: 23). RKC vedno znova poudarja svoj nauk o neraz- vezljivosti zakonske zveze. V Apostolskem pismu o družini je Janez Pavel II. (op. cit.: 24) poudaril: »Med najvažnejšimi in najnujnejšimi nalogami zakonskih parov v našem času je pričanje za ne- precenljivo vrednoto nerazvezljivosti in zakonske zvestobe ... hvahm in osrečujem tiste številne za- konske pare, ki kljub znatnim težavam ohranjajo 355 ŽARKO TEPAVCEVIC in razvijajo vrednoto nerazvezljivosti: s tem pre- prosto in pogumno izpolnjujejo zaupano jim nalogo.« Po teološki razlagi je mož v zakonski in dru- žinski skupnosti poklican k izpolnjevanju svoje partnerske vloge kot zakonec in oče tako, da mu žena služi za izpolnitev božjega načrta: »Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna« (1 Mz 2: 18). Zaradi podpiranja patriarhalnega tipa družine, ki ga je RKC kot »naraven« tip zagovarjala v vsej svoji zgodovini, je ženi kot samoumevno dodelila vlogo pomočnice možu. Pri instituciji zakonske zveze znotraj cerk- vene kontrole gre za »neločljivo sestavino ujar- mljanja žensk v njihove reproduktivne zmoglji- vosti« (Jogan 1990: 87). Tako je mož potreboval ženo za rojevanje otrok in gospodinjska opravila. Krčenje funkcije zakonske zveze predvsem na re- produktivno je povezano in utemeljeno s pojmo- vanjem spolnosti. , . SPOLNOST V KATOLIŠKEM POJMOVANJU Spolnost v RKC obravnavajo, kakor da ni potreb- na, zaželena, kakor daje nekaj nečistega, omade- ževanega. Danes se o tem v RKC manj govori in razpravlja. Vseeno pa lahko govorimo o novih raz- sežnostih razumevanja spolnosti tudi v okviru RKC, čeprav je še vedno dovoljena le zaradi reprodukcije človeške družbe. Ves stari in srednji vek, pa tudi še danes, je pri teologih čutiti sovraštvo do sle in telesa. Vendar se to ni porodilo šele v krščanstvu. »Sovraštvo do sle in telesa ter seksualni pesimizem sta namreč dediščina antike, ki jo je krščanstvo v pretirani obhki ohranilo vse do danes« (Ranke-Heinemann 1992: 9). Toda antični seksualni pesimizem izhaja pretežno iz medicinskih predstav. Spolni akt je v tistih časih veljal za nevarnega, težko obvladlji- vega, zdravju škodljivega in potratnega, vsaj tako so gledali nanj Ksenofon, Platon, Aristotel in zdravnik Hipokrat. Teologi na področju današnje Francije so v 17. in 18. stoletju razlikovah med več vrstami ljubezni, od katerih so bile ene slabe, druge dobre, tretje neopredeljene. Kristjane so vzgajah tako, da so morah ljubiti bližnjega z božjo ljubeznijo, kajti bog je tako zaukazal. To »krščansko« ljubezen so šteli za precej višjo od »naravne« ali »človeške« ljubezni. V okviru »človeške« ljubezni so ločevaH »pohotno« ljubezen (ko ljubimo bližnjega v prvi vrsti zaradi sebe), kije bila slaba, in »prijateljsko« ljubezen (ko ljubimo bližnjega v prvi vrsti zaradi njegovega blagra aH užitka), ki je bila boljša (Flandrin 1986: 147). Flandrin {ihid.) navaja mish sv. Hieronima: »Prešuštnik je tudi mož, ki je preveč goreče zaljub- ljen v svojo ženo ... Modrec mora ljubiti ženo raz- sodno, ne strastno. Naj kroti naval pohote in naj ga ne zanese nestrpnost po združitvi. Nič ni bolj brezsramno kot ljubiti ženo kakor priležnico ...« Te Hieronimove besede zvenijo ob današnjem pogledu na spolnost in njeno vlogo v življenju kon- servativno, izražajo staroveško miselnost, vendar je tudi v njih nekaj globljega, še danes aktualnega. Ko Hieronim napade moške, naj nikar ne ljubijo žena kot priležnic, lahko to razumemo kot izraz spoštovanja do žensk. Vendar je Hieronim še naj- bolj od vseh cerkvenih očetov zaničeval spolnost. Sveti Avguštin sicer ne izključuje spolnosti iz zakonske zveze (celo priznava, da zakonska zveza ne more brez nje), vendar jo opiše kot slabo: »Zakonski stan ne more obstajati brez slabega, čeprav lahko ta obstaja zunaj zakonskega stanu. Zunaj zakonskega stanu namreč dejansko obstaja sramotno telesno poželenje« (Avguštin 1993: 103- 104). U. Ranke-Heinemann (1992: 76) meni: »Če govorimo o sovraštvu do spolnosti, govorimo torej o Avguštinu. Bil je teološki mislec, ki ni utrl mi- selne poti le prihodnjim stoletjem, ampak tisoč- letjem. Zgodovino krščanske seksualne etike je oblikoval on.« Avguštin, sovražnik in zaničevalec spolnosti, je tako močno dramatiziral slo in spolnost, da ju izenačuje z največjim zlom. Spolna sla prenaša po Avguštinu izvirni greh iz roda v rod. Zanj je bil samo Jezus brez izvirnega greha, ker je samo on spočet brez spolnega odnosa in ga je rodila devica. Ob Avguštinu je vse do današnjega časa glavna avtoriteta glede spolne morale v RKC Tomaž Ak- vinski, saj so njegove ugotovitve še vedno odlo- čilnega pomena. Pisal je, da »vsaka žena že ob rojstvu pomeni posledico napake; ona je ponesre- čeni poskus« (op. cit.: 189). Ženski spol je torej degradiral v napako. Njegovo sovraštvo do spol- nosti je vplivalo tudi na sovraštvo do žensk. RKC vse do danes ni spremenila odnosa do spolnosti. Še vedno npr. velja, da je zakonsko zve- zo, v kateri ni prišlo do spolnega odnosa, mogoče razveljaviti, zakonske zveze, v kateri je do njega 356 ZAKONSKA ZVEZA IN SPOLNOST V KATOLIŠKI DOKTRINI prišlo, pa ne. Isto velja tudi za sovraštvo do sle, nasprotovanje kontracepciji, splavu itn. Tudi poglavar RKC Janez Pavel II. je sprego- voril o pomenu in vlogi spolnosti, vendar v tradi- cionalni, nepopustljivi teološki miselnosti. Po- udarja: »Krščansko razodetje pozna dva posebna načina, kako celostno uresničevati poklicanost človeške osebe k ljubezni: zakon in devištvo« (Ja- nez Pavel II. 1982: 15). To pomeni, da nič dru- gega, kar ne spada v to dvoje, ne more biti ljube- zen, tista prava, čista, nezaznamovana z grehom. Papež tudi poudarja: »Spolnost se na resnično človeški način uresničuje le, če je vključena v tisto ljubezen, s katero se mož in žena brezpogojno do smrti zavežeta drug drugemu« (ibid.: 15). Pa- pež je vsekakor mislil na spolnost, ki je dopustna samo v zakonski zvezi, ki je nerazvezljiva. Papeški svet za družino (1996: 63) meni tako- le: »Človeška spolnost je sveta skrivnost, ki mora biti predstavljena v skladu z moralnim in verskim učenjem Cerkve, vedno upoštevajoč posledice iz- virnega greha ... Pri posredovanju katoliškega na- uka in morale o spolnosti je potrebno tudi upošte- vati trajne posledice izvirnega greha, to je človeško slabotnost in potrebo po božji milosti za premago- vanje skušnjav in izogibanje greha. V tej zvezi je treba oblikovati vest vsakega posameznika na ja- sen način, zelo določen in v skladu z duhovnimi vrednotami.« Katekizem pa spregovori o spolnosti na način, ki je za RKC precej »odprt«. Takole opredeljuje spolnost: »Spolnost določa vse vidike človeške osebe v enoti njenega telesa in njene duše. Pred- vsem se tiče čustvenosti, sposobnosti za ljubezen in za roditev ter bolj na splošno sposobnosti za navezovanje vezi občestva z drugimi« {Katekizem katoliške Cerkve 1993: 581). V nadaljevanju po- tem tudi poudarja, da je stvar vsakega moškega in ženske, da spozna in sprejme svojo spolno iden- titeto, kajti harmonija zakonske dvojice in družbe je delno odvisna tudi od načinov, kako se v življe- nju uresničuje med spoloma medsebojno dopoL njevanje, potreba in opora. Kljub temu pa je »čistost« ena temeljnih kre- posti RKC. Zato katoliški katekizem navaja tudi grehe zoper njo: nečistost (spolna sla zaradi sle same, ne zaradi zaploditve), masturbacija, nečisto- vanje (telesno združenje neporočenega moškega in neporočene ženske zunaj zakonske zveze), pornografija, prostitucija, posilstvo (op. cit.: 584- 586). Doktrina RKC usmerja človeško spolnost k podrejenosti bogu. »Spolnost je področje človeškega življenja, ki je postalo na specifičen način žrtev prav posebne oblike teološke znanosti, lahko celo rečemo: posebnega izrastka teologije, namreč moralne teo- logije« (Ranke-Heinemann 1992: 336). Temelje za ustvarjanje neenakopravnosti med spoloma je RKC našla v tistih delih svetopisem- skega izročila, kjer je poudarjena neenakost in različnost med moškim in žensko. Določene ods- tavke, ki so poudarjali ravno nasprotno, pa je na- merno spregledala, aH pa jih je prikrojila glede na svoje potrebe. V zvezi s tem U. Ranke-Heinemann (op. cit.: 61) ugotavlja, »da je Hieronim bistveno soobliko- val predstavo, ki vlada glede Marijine deviškosti še dandanes. Marija je po njegovem mnenju ute- meljila devištvo za oba spola in moralna prednost devištva je iz njene osebe povsem razvidna. V resnici je bilo obratno: deviškosti niso ceniH zato, ker bi bila Marija vedno devica, ampak so zato, ker je bila deviškost tako cenjena, iz Marije nare- dih večno devico.« Avtorica omeni t. i. Tobijevo knjigo iz Stare zaveze, ki je bila zaradi dodatkov in črtanj prevajalca sv. Hieronima razširjena in ponarejena v smislu sovraštva do sle in velja ka- tohškim teologom vse do danes za biblijski dokaz, da je namen zaploditve po božji volji edini čisti namen zakonske zveze (op. cit.: 231). RKC priporoča lik device Marije kot najbolj idealen vzor za ženske. Marijin lik obstaja že dve tisočletji lik device in matere, darovalke življenja, poosebljenje trpljenja in čiste, večne ljubezni. Kot nasprotje temu pozitivnemu liku in učlovečenje vsega zla je lik Eve, spolno poželjive grešnice in povzročiteljice grešnih skušnjav za moškega. Po- doba Eve kot nečiste, omadeževane in grešne je dajala moškim opravičilo za nadzorovanje ženske in njenega telesa. Stoletja je potekala kontrola ženske spolnosti prek teh dveh popolnoma nas- protnih likov kot kazalcev regulacije predstav o ženskah, kaj je dobro in kaj slabo. Iz primera device Marije je najbolj razvidno, kako zelo je cenjeno spočetje otroka brez sle. Za vse druge žene velja prekletstvo, ki je izrečeno po izvirnem grehu: »v bolečinah boš rojevala svoje otroke« (1 Mz 3: 16). Glede na popolnost pred- stav o Marijini čistosti, odsotnosti sle pri spočetju, nepoškodovanosti in odsotnosti bolečin pri po- rodu, so vse druge ženske (matere) obravnavane kot poškodovane, nečiste, preklete, ranjene, oma- deževane, oskrunjene, umazane in zlorabljene (Ranke-Heinemann 1992: 353-356). 357 ŽARKO TEPAVCEVIC Na ta način zasnovan cerkveni načrt je žen- skam onemogočil samostojno razpolaganje s spol- nostjo. Tako se je utrjevala in ohranjala patriar- halna družina, ki je izenačena z zakonsko zvezo. Strogi teologi so menih, da je namen zakonske zveze izključno zaploditev potomstva. »V obeh prvih stoletjih po Kristusu prihaja do krepitve za- konske vezi; spolni odnos je dovoljen samo v za- konu. Spolnost in zakonska zveza postaneta eno« (op. cit: 10). Zaradi takega odnosa do spolnosti in žensk so vse funkcije ženskega telesa (menstruacija, spo- četje, nosečnost, rojevanje, dojenje) razvredno- tene in razumljene kot izvirni (Evin) greh. Ljubez- en ni najpomembnejša za odnos med zakoncema; žena ni partnerica možu, temveč njegova lastnina. Zato podrejenost žene možu vključuje spolne od- nose kot samoumevno dolžnost žensk v zakonski zvezi. Cerkveni nauk določa, da je tako kot spol- nost tudi ljubezen človeku dana od zunaj, od boga. RKC poudarja svetost zakonske zveze in postavlja v ospredje trajnost te institucije ter zelo odločno nasprotuje razvezi. V Smernicah za vzgojo človeške ljubezni (Sveta kongregacija za katoliško vzgojo 1984: 9) v zvezi s spolnostjo piše: »Spolnost je ena temeljnih sesta- vin osebnosti, svojski način bivanja, razodevanja, občevanja z drugimi, občutenja, izražanja in doživljanja človeške ljubezni.« Vendar se smejo intimni odnosi odvijati samo v okviru zakonske zveze, kajti samo tedaj je uresničena od boga ho- tena zveza, ki je nerazvezljiva. ODNOS RKC DO KONTRACEPCIJE \ IN SPLAVA RKC je vzpostavila nadzor moških nad ženskimi telesi in fertilnostjo in določila preprečevanje no- sečnosti za največji zločin in greh. Eden najbolj krutih primerov obvladovanja ženskih reproduk- tivnih zmogljivosti je bil preganjanje in uničevanje »čarovnic« med letoma 1360 in 1700. V zvezi z odločanjem o rojstvu otrok novejše socialno zgo- dovinske raziskave kažejo, da so v tem času v Evro- pi pobite (sežgane, utopljene, obglavljene, zadav- ljene, obešene ah izmučene do smrti) velike mno- žice žensk, ki so uporabljale zdravilske izkušnje, negovane od najstarejših časov ljudske medicine. To je v dosedanji zgodovini najstrašnejši ukrep državnega boja proti svobodnemu načrtovanju rojstev. Uničenje zdravilk so izpeljale cerkev in države zaradi demografske pohtike - da onemogočijo nadzorovanje rojstev. Krščanski preganjalci so obtoževali zdravilke čarovništva in jih ubijali zaradi tega: »To copranje (magija) ne pomeni nič drugega kot dajanje medi- kamentov za sterilnost in splav, kombinirano z zaklinjanji za uspeh in z amuleti, sprejetimi z za- upanjem« (Heinsohn, Steiger 1993: 44). To ravnanje je RKC utemeljevala z nebrzdano žensko spolnostjo in tudi njeno zvezo s hudičem. Doktrina RKC, opirajoč se na trajne posledice izvirnega greha, tudi v današnjem času odločno zavrača vse umetne oblike preprečevanja zano- sitve, ki veljajo brez izjeme za velik greh. Splav pa razglaša za veliko kriminalno dejanje, kot umor še nerojenega otroka. Celibatu zavezani cerkveni očetje so ostro nasprotovah kontracepciji in spla- vu. Kontracepcijska metoda štetja plodnih in ne- plodnih dni, ki so jo uporabljaH manihejci in Av- guštin (vendar ji je po spreobrnjenju nasprotoval), je še danes edina metoda, ki jo smejo verniki upo- rabljati z blagoslovom RKC, saj jo je papež Janez Pavel II. na škofovski sinodi leta 1980 v Rimu odo- bril kot »naravno« metodo. Papež Pavel VI. je v encikliki Humanae vitae (tako imenovani »kontracepcijski encikliki«) iz leta 1968 poleg nedotakljivih naravnih zakonov, ki prepovedujejo kontracepcijsko tableto, navedel še naslednje argumente proti taki obliki prepreče- vanja zanositve: »Razumni ljudje se lahko še bolj prepričajo o resničnosti cerkvenega nauka, če po- mislijo na posledice, ki jih prinaša s seboj metoda urejanja rojstev. Predvsem naj pomislijo, kako se s takšnim ravnanjem odpira široka in lahka pot do zakonske nezvestobe ... Možje, ki so se navadiH na kontracepcijska sredstva, lahko izgubijo spošto- vanje do žena« (po Ranke-Heinemann 1992: 304-305). Tukaj RKC svoj odnos do žensk pod- takne njihovim zakonskim možem. Papeški svet za družino (1996: 55) poudarja, da morajo biti starši zmožni dati svojim otrokom pozitivno in vedro pojasnilo temeljnih točk krščan- ske morale, kot je npr. nerazvezljivost zakonske zveze in odnosi med ljubeznijo in porajanjem, pa tudi glede nemoralnosti predzakonskih spolnih odnosov, splava, kontracepcije in samozadovolje- vanja. 358 ZAKONSKA ZVEZA IN SPOLNOST V KATOLIŠKI DOKTRINI ODNOS RKC DO UMETNE OPLODITVE Neplodnost lahko bistveno vpliva na odnose med partnerjema v zakonski zvezi. Če zdravljenje ni uspešno, obstaja v zadnjem času tudi možnost umetne oploditve, in sicer na dva načina: s homo- logno ah heterologno inseminacijo. Homologna se izvrši s semenom moža, bodisi »in vitro«, v epruveti, aH pa »in vivo«, v maternici žene. He- terologna inseminacija se izvrši »in vitro« s se- menom donatorja. Stališče Kongregacije za verski nauk (1987) do tega vprašanja izhaja iz t. i. »naravnega zako- na«. Tako je moralno spočetje mogoče samo v okviru zakonske zveze. Zakonska zveza ima dvoj- no vlogo. V njej se odvijata zlasti dve pomembni dejanji: združitev in roditev. Združitev pomeni biološko (telesno) in duhovno zedinjenje zakon- cev. Otrok, spočet v zakonski zvezi, pomeni po- trditev ljubezni in zvestobe zakoncev. Na tej po- dlagi ima RKC negativno stališče do vseh posegov v spočetje in do roditev, ki rušijo omenjeni naravni zakon. Za RKC je homologna umetna oploditev mo- ralno sprejemljiva le, če olajša zakonsko dejanje in pomaga doseči naravni cilj. Če pa tak poseg pomeni nadomestitev zakonskega dejanja, je ne- moralen. »Homologna umetna oploditev znotraj zakona ne more biti dopuščena; izjema je primer, ko bi tehnično sredstvo ne nadomestilo zakon- skega dejanja, namreč ga olajšalo in mu pomagalo k dosegi njegovega naravnega cilja« (op. cit.: 33). Pri homologni oploditvi »in vivo« sicer sodelujeta samo zakonca (niso potrebne usluge tretje osebe), vendar sta zakonca oropana telesne združitve in medsebojne podaritve. Ta način spočetja po mne- nju RKC torej ni moralen zato, ker se ne odvija po naravnem toku. Homologna oploditev »in vitro« je moralno še bolj nedopustna, saj je rezul- tat tehničnega posega, odvija se s pomočjo dejanj tretje osebe (zdravnika) in zunaj telesa zakoncev ter je razdružena od zakonskega dejanja. Heterologna oploditev je nedopustna, ker pri postopku prav tako sodeluje tretja oseba (daro- valec semena). S tem pa je kršena bistvena lastnost (zahteva) zakonske zveze, to je enovitost oz. zve- stoba zakoncev, kajti »otrok ima pravico, da je znotraj zakona spočet, donošen, spravljen na svet in vzgojen« (op. cit.: 27). RKC zelo natančno določa vzorce mišljenja in obnašanja glede biološke obnove človeštva. Pri tem oba partnerja (moškega in žensko) obravnava predvsem kot božja sodelavca, kot sredstvo, s katerim bog posreduje novo življenje. To novo življenje je božja milost in volja, zato ni dovoljeno poseganje človeka na področja spočetja in rojstva izven določil cerkvenega nauka. M ,v.:.;T;>:nr;< POVZETEK , .: ^rr^v. RKC se nenehno sooča z vprašanjem zakonske zveze, identitete družine in njenih nalog, pri čemer ne razlikuje med zakonsko zvezo in dru- žino. Še zlasti velike pozornosti je deležna spol- nost. Teološki pobudnik sovražnosti do sle je sv. Avguštin, ki je menil, da je dopusten le spolni odnos, namenjen zaploditvi, in spolni odnos kot izpolnitev zakonske dolžnosti. Stališče RKC do splava in do kakršne koli kon- tracepcije (razen naravne, kije zelo nezanesljiva) je odklonilno. Nasprotuje umetni prekinitvi no- sečnosti zaradi moralne vrednote nedotakljivosti življenja, ki po katoliškem nauku nastane avtoma- tično s spočetjem. Gre torej za enačenje zarodka z osebo. Uradno cerkvenopravno stališče, daje prepre- čevanje zanositve enako umoru, je utemeljil To- maž Akvinski. Kriminalizacija kontracepcije, ki se je oklepajo tudi zadnji papeži, se opira zlasti na Tomažev nauk, da mora biti vsak spolni akt zakonski akt, vsak zakonski akt pa zaploditveni akt. Umetna oploditev za RKC ne ustreza pravilni obliki zaploditvenega spolnega odnosa. 359 ŽARKO TEPAVCEVIC LITERATURA Avguštin (1993), Za/cottsfc/sto/7 in pofe/eny'e. Ljubljana: Krt. . , : . / J. L. Flandrin (1986), Družina, sorodstvo, družina in spolnost v Franciji od 16. do 18. stoletja. Ljubljana: Delavska enotnost. G. Heinsohn, O. Steiger (1993), Uničenje modrih žensk. Ljubljana: Krt. Janez Pavel II (1982), Aposto/s/copismo o (irufini. Ljubljana: Družina. ........ M. Jogan (1990), Družbena konstrukcija hierarhije med spoloma. Ljubljana: FSPN. Katekizem katoliške Cerkve (1993). Ljubljana: Slovenska škofovska konferenca. Kongregacija za verski nauk (1987), Navodilo o daru življenja. Ljubljana: Družina. ,[ ,,,.. Papeški svet za druŽno (1996), Coveška spolnost - resnica in pomen. Ljubljana: Družina. U. Ranke-Heinemann (1992), Katoliška Cerkev in spolnost. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Sveta kongregacija za katoliško vzgojo (1984), Smernice za vzgojo človeške ljubezni. Ljubljana: Družina. Sveto pismo (1996). Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije. 360 KORESPONDENCA Srečo Dragoš, Blaž Mesec SPECIFIČNOST VEDE - SPECIFIČNOST TEORIJE Blaž, V svojem odličnem tekstu Mikro-mezo-makro (Socialno delo 42, 4-5: 259-270) ponujaš in tudi dokazuješ (z analizo obravnavanih avtorjev) te teze: 1. »Vprašanje identitete socialnega dela in njegove specifičnosti« še ni rešeno, saj se zastavlja »vedno znova«. 2. Avtonomija socialnega dela ni samoumevna (zlasti) zato, »ker specifičnost socialnega dela kot stroke in kot vede ni samoumevna«. 3. Za identiteto socialnega dela je ključno »vprašanje integracije socialnodelavskega znanja«. 4. Ta integracija je bistveno pomanjkljiva ah celo povsem odsotna pri avtorjih, relevantnih za teorijo socialnega dela (Friedlander, Pincus, Neu- geboren, Brueggemann), kritičen pa si v tem smi- slu tudi do Lüssija (čeprav je, kot praviš, na tem področju največ naredil), ker da je - če sem te prav razumel - nekako preveč optimističen, ko predpostavlja, da so nekatere stvari v socialnem delu teoretsko dovolj razvite, čeprav v resnici še niso. 5. V Sklepih opozarjaš na pomembne poudar- ke, ki jih ne smemo zanemariti pri utrjevanju specifičnosti socialnega dela in integriranju različnih ravni. Skeptičen sem do tvoje druge teze in do im- plicitne poante članka, medtem ko se z ostalimi tezami strinjam (vključno s četrto, kjer verjamem, da je tako, kot praviš). To, kar imenujem im- plicitna poanta članka, kakor sem ga razumel (ki ni tako jasno eksplicirano, da bi te lahko »prijel« za besedo, je pa gotovo osrednje sporočilo teksta oz. motiv za njegov nastanek), je tale predpostav- ka: če ni (zadovoljive) teoretske integracije znanj v socialnem delu, potem ni specifičnosti socialno- delavske vede, in če ni te specifike, potem tudi ne more hiti avtonomije socialnega dela. Drugače re- čeno: specifičnost socialnodelavske teorije je odlo- čilni, najpomembnejši pogoj za avtonomijo te vede. Včeraj sem (na sestanku o 2. delu kataloga nalog CSD) z navezavo na tvoj tekst poskušal rela- tivizirati to poanto, ker se mi zdi, da je postavljena pretrdo. Tu bi na kratko navedel tri razloge: prvi je »logični«, drugi je »teoretsko-statusni« in tretji »institucionalni« (oznake oz. poimenovanje razlo- gov je zgolj opisno). a) Logični argument ' Najprej bi opozoril, da nekako ne gre skupaj, če v tekstu dokazuješ odsotnost oz. vsaj odločno »podhranjenost« teoretske integracije znanj, na kateri stoji in pade znanstvena veda, nato pa skleneš s podčrtano trditvijo: »Veda o socialnem delu je svojska disciplina, ne interdisciphnarni konglomerat« (Sklepi, tretja podčrtava). Če berem tvoj tekst dosledno, potem bi moralo iz tvojih argu- mentov izhajati ravno narobe: če ni teoretske inte- gracije, potem ne more biti »svojskosti discipHne«. Sicer razumem poanto, ki si jo hotel povedati in bi jo jaz formuliral takole: če hočemo ohraniti ali naprej razvijati ali večati razpoznavnost socialnega dela kot specifične, svojske discipline, potem mora- mo (še bolj ko doslej) skrbeti za teoretsko plat te discipline. Se strinjam - to je pomembno opozo- rilo! Toda ta trditev se od tvoje (citirane) razlikuje v tem, da odločilni pogoj specifičnosti socialnode- lavske vede ni teoretskost (ker ni najpomembnejši v smislu, da so drugi manj pomembni, še manj seveda velja, da bi bil to edini pogoj). Specifična socialnodelavska teorija (kakor koli si to sintagmo prevajamo) ni pomembna zaradi tega, ker bi brez nje ta veda sploh ne bila mogoča, ampak iz drugega razloga: ker v primeru profili- ranja specifičnih socialnodelavskih teoretskih 361 KORESPONDENCA znanj - to so tista, ki jih ni mogoče najti v drugih vedah aH razviti iz teorij in znanj drugih ved - pridobimo dodatna miselna »orodja« za reševanje problemov (in posledično navsezadnje tudi doda- ten impulz za zaposlovanje ekspertov s tega po- dročja). In to ni nujno povezano z uveljavljanjem vede ah z njenim obstojem. Tu so odločilnejši de- javniki pod (b) in (c). Sprašujem se, zakaj si spregledal to protislovje, namreč, da najprej dokazuješ odsotnost specifične teorije v vedi socialnega dela, nato pa v Sklepih rečeš, da je ta veda že »svojska disciplina« in da moramo zaradi tega dejstva razviti tudi specifično teorijo (očitno pozneje). Domnevam, da se ti to protislovje ni zapisalo kar samo od sebe, ampak je posledica prevelike »investicije« v odločilno težo teoretske specifičnosti za razvoj vede, na ka- tero se ta specifičnost nanaša - ti misliš, da gre za več, da ne gre le za nanašanje, ampak za uteme- ljevanje. V nasprotju z mano, ki poskušam opo- zoriti, da se vede ne vzpostavljajo s specifičnostjo teoretske utemeljitve, ampak z drugimi stvarmi. Teoretska specifičnost je v tem procesu (izgraje- vanja vede) postavljena v funkcijo apologije druž- bene potrebnosti, priznanja, tj., v funkcijo dvigo- vanja cene lastnega početja v (znanstvenem) oko- lju, ki se deklarira s teoretskimi osmislitvami, ne pa npr. z normativno močjo, denarjem, estetskimi kriteriji itn. Vendar - ne razumi napak, s tem nika- kor ne mislim podcenjevati teorije, v smislu, da bi namigoval, da gre zgolj za »dvigovanje lastne cene« ali v smislu Baudelairovega izreka, da »vsak kali svojo vodico, da bi se zdela globlja«. Narobe: teoretski napor je potreben za reševanje proble- mov, ki so na znanstvenem področju skoncentri- rani na vprašanje, kako osmisliti tako ah drugače evidentirano in kategorizirano empirijo, podatke, povezave. In brez teorije to seveda ne gre. Ravno zato, ker je teorija tako pomembna, je ni dobro imeti za nepogrešljivo tudi tam, kjer so drugi pro- cesi pomembnejši od strukturiranja mish in znanj. b) Teoretsko-statusni argument Teorija ni (več) tista, ki odločilno vzpostavlja vedo. Razlogi so različni in bi jih tu na kratko imenoval »izventeoretski«, kar pomeni, da se že nastanek, etabliranje, sploh pa nadaljnja uvelja- vitev, povpraševanje in širitev znanstvenih ved ne dogajajo v odvisnosti od specifične teoretske baze določene profesije. Med izventeoretske razloge bi uvrstil npr. tele stvari (seznam ni dokončen): • kulturni razlogi (prisotnost oz. odsotnost miselnih tradicij in »narave« institucionalnih monopolov na nekem področju) • politični razlogi (financiranje znanosti in področij znotraj znanosti se ne dogaja po dejan- skih potrebah, ampak po interesno pogojenih prioritetah, ki jih postavlja politika, ne pa znanost ah civilna družba) • institucionalni razlogi (nekatere vede imajo močnejše institucije, več moči, večje mednarodno zaledje, večjo proizvodnjo diplomantov in dok- torjev, so v danem trenutku bolj atraktivne od drugih) • tržni razlogi (trenutno družbeno povpraše- vanje, npr. današnje družbene »potrebe« po fakul- tetno izobraženih propagandistih, »piarovcih« vseh vrst, raznih menedžerjih ... so očitno večje od »potreb« po fakultetno izobraženih socialnih delavcih - in ta razlika, ki lahko ima usodne posle- dice za vso vedo, očitno ni pogojena s transpa- rentnostjo specifične teoretske baze). Kar hočem povedati, je tole: uveljavitev oz. razpoznavnost ali celo sam obstoj posameznih ved je bolj odvisen od zgodovinskih, političnih, institu- cionalnih, tržnih idr dejavnikov kakor od teoretske prodornosti v smislu razvitosti lastne, specifične, unikatne teoretske baze. In mislim, da to velja čedalje bolj, čeprav je na svoj način veljalo že na samih začetkih etabhranja klasičnih, starejših, ma- tičnih ved. Recimo, pomislimo, kaj je res teoretsko specifičnega v sociologiji, ki se je hitreje in uspeš- neje institucionalizirala od socialnega dela. V sociologiji ni zares specifičnega nič. Vse temeljne teorije, ki jih je sociologija variirala dalje, so od drugod (funkcionalizem je uvožen iz antropo- logije, marksizem iz Kapitala, ki je ekonomsko delo, interakcionizem iz psihologije oz. socialne psihologije, kritične teorije iz levičarskih filozofij in gibanj, sistemska teorija iz biologije, etnometo- dologija iz fenomenologije...). Verjetno se kaj po- dobnega dogaja tudi v drugih vedah, npr. v psiho- logiji, ki se je na začetku opirala na fiziologijo (še pred Freudom, ki se je oprl na grško mitologijo), itn. Skratka, korelacije med specifično teoretsko bazo in uveljavljenostjo vede zelo verjetno ne moremo imeti za vzročno. Mogoče velja celo hipoteza, ki jo tu ponujam v zelo preprosti obliki: na začetku, tj., v procesu vzpostavljanja, identificiranja (potreb, na katere je treba reagirati) in institucionaliziranja družbenih ved je imela teoretska specifičnost večjo težo pri legitimiziranju nove vede znotraj družbene delitve 362 SPECIFIČNOST VEDE - SPECIFIČNOST TEORIJE dela kot danes - čeprav tudi takrat ni bila odločilna -, danes pa ima občutno manjšo težo kakor včasih ali pa celo povsem zanemarljivo težo. V tej zvezi bi omenil banalna vprašanja kakor: v kolikšni meri je na fakultetni status študija socialnega dela pri nas (ki še vedno ni rešen) vplivalo dejstvo, da v slovenskem jeziku nimamo nobene monografije o specifičnosti teorije socialnega dela, in koliko so bili odločilni vsi drugi, izventeoretski dejavniki? V kolikšni meri je vplivala izdelanost specifične teoretske baze za ustanovitev pomorske fakultete ali turistične visoke šole in v kolikšni meri so bili pomembnejši drugi, izventeoretski razlogi? Itn. Se ena (provizorična) teza, o kateri bi veljalo razmisliti: Če velja prejšnja trditev - da je bil teoretski dejavnik včasih pomembnejši (čeprav nikoli odločilen), medtem ko danes doživlja inflacijo -, potem bi lahko rekli, da se profiliranost vede da- nes dogaja v večji meri skoz prepričljivost (aktual- nost, razpoznavnost, »dramatičnost« oz. podcen- jenost) vprašanj, ki jih konkretna veda postavlja v ospredje, na katera se torej osredotočimo, ne pa od načina njihove teoretske osmislitve. Še bolj preprosto rečeno: če si hotel nekoč postaviti na noge novo vedo, si moral zakoličiti ali svoj »pred- met« obravnave ali pa »dokazati« specifičnost, unikatnost teorije, s katero si se loteval tega pred- meta (ah oboje), danes pa se je poudarek prevesil na posebnost, unikatnost vprašanj, kijih veda od- pira in po katerih se (najbolj?) razlikuje od drugih. Torej premik od specifičnega »predmeta« in »spe- cifične« teorije k specifičnim vprašanjem. O tem bi bilo dobro razmisliti, ko afirmiramo svojo vedo, saj utegne za ta namen (afirmacije) biti ta osredo- točenost pomembnejša od dokazovanja teoretske specifičnosti, ki je verjetno z razvojem drugih zna- nosti vse bolj fluidna, celo tako, da ne more biti več odločilna za upravičenost vede. Zaradi dveh razlogov: ker je zaloga različnih načinov teoretskih osmishtev večja kakor kadar koh, ker nenehno narašča in ker je tudi manj pregledna kakor včasih, in drugič, ker narašča tudi raznovrstnost pro- blemov v družbenih vedah, kar potegne za sabo večji poudarek na drugačnem zaporedju problem- ske obravnave. Danes namreč zlasti problem »do- loča«, kakšne teorije ali njihove kombinacije bomo uporabih, medtem ko je bilo včasih praviloma na- robe, izbor obravnavanega problema je bil v večji meri odvisen od teorije, s katero smo se identi- ficirali (jo institucionalizirali itn.). In če je to res, potem je razpoznavnost teoretske specifičnosti čedalje težje vzdrževati (ali celo dokazovati) in je ta problem z razpoznavnostjo oz. unikatnostjo celo premosorazmeren z razvitostjo neke discipli- ne. Več ko je v disciplini raziskav, profesionalcev, institucij, področij in interesov, večja je tudi raz- hčnost obravnavanih problemov, razhčnost nači- nov te obravnave, večja je variabilnost kombinacij različnih teoretskih tradicij, celo paradigem, vse to pa povzroča tudi večjo zadrego s kriteriji teo- retske »pravovernosti« znotraj same discipline. Skratka, večja ko je razvitost neke discipline, res- nejši je ta problem znotraj nje in (hipoteza:) večja je verjetnost, da so za formulacijo kriterijev »pra- vovernosti« (metod, teorij ali njihovih eklekticiz- mov) odločilni institucionalni, ne pa strogo teo- retski razlogi. To pa uvrščam pod razloge tipa (c). c) Institucionalni argument , Proces etabliranja discipline pomeni njeno kre- pitev zlasti v treh razsežnostih: na lestvici družbe- nega ugleda, z vidika njene institucionaliziranosti (število inštitutov, kadra, ekspertov, šol) in z vidika količine dobrin, s katerimi profesionalci v tej disci- phni razpolagajo. Te dimenzije so ponavadi v ko- rekciji s teoretsko razvitostjo, prodornostjo, učin- kovitostjo in specifičnostjo - kaj več pa bi bilo zelo tvegano trditi. Primerov za to trditev je cel kup, naj navedem le najočitnejšega: teologija. Teologija je v primerjavi s socialnim delom bolj razvita po vseh ključnih razsežnostih, zlasti po drugi in tretji, čeprav po prvi (ugledu) verjetno ne. Vsekakor pa pokasirajo več denarja, naredijo več raziskav, izdajo več knjig, so fakultetno orga- nizirani, imajo več kadra po lastnih inštitutih, nav- sezadnje so že nekaj časa fakulteta, imajo daleč bolj funkcionalne in lepše prostore kot mi na so- cialnem delu, imajo celo večji politični vpliv ... V vsem naštetem in verjetno še v marsičem drugem nas prekašajo - če pa pogledaš njihov teoretski domet, se zadeva odločno obrne. Teoretsko teo- logija nazaduje že v slovenskem prostoru, ki je nazadoval že prej v primerjavi z evropsko teolo- gijo. Ne le, da ni nobenega razvoja, zadeve se ob- račajo v čas pred drugo svetovno vojno (prevaja- nje teoloških mislecev v slovenščino še ni izgra- jevanje specifične teorije, je le osnova zanjo). A naj bo slovensko socialno delo desetkrat teoretsko prodornejše od slovenske teologije, vse to ne bo imelo nobenega vpliva na obstoječe razmerje med eno in drugo vedo v Sloveniji - pač zato, ker to razmerje ni določeno teoretsko. 363 KORESPONDENCA Vsaka disciplina se v procesu etabliranja prej ali slej strukturira znotraj sebe na center in peri- ferijo, tako po vrsti tem, ki jih odpira, po kadrih, ki jih uspe angažirati, po številu knjig in člankov, po ugledu, odmevnosti itn. Ta delitev med cen- trom in periferijo je lahko znotraj discipline bolj ali manj jasna, je pa verjetno, da je njena jasnost sorazmerna z razvitostjo in starostjo disciphne. Tisti kadri, ki se v disciphni znajdejo na obrobju, so (poleg nehvaležnega položaja, ki so ga deležni, manj denarja itn.) hkrati tudi najmanj občutljivi oz. nevezani na »diktaturo« doktrinarne pravo- vernosti, ki prihaja iz centra discipline. Pač po načelu, da je margina nehvaležna za preživetje, a hvaležna za mišljenje: manj si omejen oz. pod- vržen nadzoru močnejših v lastnih vrstah. Od tod težnja, da se marginalci različnih disciplin lažje povezujejo med sabo kot »centralne« avtoritete iz teh disciplin, ki že uživajo sadove minulih doka- zil o lastni teoretski specifičnosti in je zato njihova pozicija navzven (do drugih strok, do politike, lai- čne javnosti) manj ogrožena kot pri ostalih oz. je bolj samoumevna. Ravno ta proces, ki se dogaja na marginah, pa je lahko teoretsko ploden. Lahko, ni pa nujno. Če znamo prepih, ki veje iz marginal- ne izpostavljenosti drugim teorijam oz. paradig- mam, smiselno ujeti v svoje jadro reševanja pro- blemov, s katerimi se ukvarjamo prav mi (drugi pa ne), potem je lahko teoretska marginalnost plo- dovita, saj lahko eklekticizem pri obravnavi speci- fičnega zornega kota obstoječe problematike ah pri obravnavi novega problema ali pri obravnavi starega problema, s katerim se noče ukvarjati nih- če drug, postane teoretska inovacija. Ni pa nujno. Marginalci, ki so to tako v praksi kakor v teoriji, lahko to ostanejo, dokler jih v njihovi inertnosti ne izbriše razširjajoče se jedro obstoječe profesije ali pa sorodne, ki je v ekspanziji. Bistv^o: nejasnost, neprofihranost, celo odsotnost specifične teorije je lahko torej tudi prednost za nadaljnji teoretski razvoj. Mogoče smo zato manj prepoznavni, smo pa lahko bolj fleksibilni pri obravnavi obstoječih vprašanj in odpiranju novih, manj omejeni z eta- bliranimi doktrinami itn. Še bolj poenostavljeno: specifičnost teorije ima močno zvezo z načini reše- vanja problemov in majhno (aH celo nikakršno) zvezo z etabliranostjo vede, bodisi znotraj univer- ze ah pa v širši družbi. To sem imel v mislih, ko sem se zadnjič (v četr- tek) navezal na tvoj članek, pa očitno te povezave nisem jasno izrazil in zato verjetno z mojo omem- bo nisi imel kaj početi. Mislim, da sta za identiteto stroke oba ekstrema glede specifičnosti teorije neplodna, tako tisti, ki pravi, kaj bomo s teorijami, teh je že itak dovolj, treba je kaj narediti v praksi - to je tipično predteoretsko stahšče, poudarjano pri obrtnikih na stopnji mojstrov. In neploden je tudi nasprotni ekstrem, h kateremu se ti nagibaš, da je teoretska specifičnost ključnega pomena za obstoj in razvoj vede socialneg dela. }e pomem- bna, ni pa ključna. Seveda pa dopuščam možnost, da sem te sploh narobe bral in da govoriva navzkriž zaradi ne- usklajenih prevodov pri terminih teoretska spe- cifičnost, etabhranost vede itn. .. Lep pozdrav. Srečo 16. 12.2002 / ■ ' • Dragi Srečo, hvala za pismo. Vesel sem, da lahko razprav- ljam. S tvojimi ugotovitvami o tem, kako se vrti svet, se strinjam, tudi s tem, da se splača temu prilagoditi in s tem pridobiti mir za čaščenje naj- svetejšega. (Cesarju, kar je cesarjevega ...) Verjet- no si opazil, da že iz mojega kongresnega referata veje tiha resignacija. A nisem si mogel kaj, da ne bi zarjovel, preden obmolknem. O protislovju. Praviš, da v mojem besedilu »nekako ne gre skupaj, če dokazuješ odsotnost oz. vsaj odločno 'podhranjenost' teoretske inte- gracije znanj, na kateri stoji in pade znanstvena veda«, nato pa skleneš s podčrtano trditvijo: 'veda o socialnem delu je svojska disciplina, ne inter- disciplinarni konglomerat'«. Praviš, da bi iz mojih »argumentov moralo izhajati ravno nasprotno, namreč, ker ni teoretske integracije, potem tudi ne more biti 'svojskosti disciphne' socialnega dela.« Dopuščam, da je mogoče moje besedilo tako brati, vendar nisem tako mislil. Veda o socialnem delu, kakor jo opredeh npr. Liissi, je svojska dis- ciplina in je v svojem jedru, tj., v njegovem tekstu (in morda tudi drugih podobnih) o delu na posa- meznih socialnih problemskih primerih, dovolj integrirana. S tem jedrom pa nista, po njegovem, zadovoljivo povezani skupinsko in skupnostno delo. Liissi dodaja: Skupinsko delo s strankami socialnih služb je bhže jedru socialnega dela kot skupinsko delo z drugimi uporabniki in v drugih okoljih. Skupnostno delo pri ustanavljanju in vo- denju socialnih služb je tudi bližje jedru socialnega dela kot druge vrste skupnostno delo. Sta nekak- 364 specifičnost vede - specifičnost teorije šna še z jedrom povezana razširitev dela s po- sameznimi primeri - ljudje, ki so sicer udeleženi v posameznih problemskih primerih, so poleg tega vključeni v neko skupinsko obravnavo; zanje se nekaj pripravlja v skupnosti. Ko z njimi delaš skupinsko, moraš v glavi imeti teorijo dela s pri- merom, ker je to skupinsko delo tesno povezano s celoto reševanja socialnega problema teh ljudi. Za skupinsko in skupnostno delo per se, za razhč- ne terapevtske skupine in skupine za osebnostno rast, za družbeno planiranje, razvijanje skupnosti itn. pa velja, da se napajata bolj pri drugih vedah, ne pri vedi o socialnem delu (najbrž: socialna psi- hologija skupin, skupinska dinamika, organiza- cijske vede, »policy«-vede ipd.). Liissi si je zadal nalogo, da izdela teorijo (on pravi »nauk«) samo o specifičnem jedru socialnega dela, tj., o delu na posameznih socialnih problemskih primerih, če- prav pravi, da je (praktično) socialno delo širše kakor to, o čemer govori njegova teorija, ni pa (kakor to širše) v toliki meri nekaj posebnega, česar ne bi mogh enako dobro poznati in izvajati tudi ljudje drugih strok in izobrazbe (npr. biti direktor doma za stare ali vodja humanitarne or- ganizacije). Po mojem mnenju se mu je posrečilo izdelati teorijo o socialnem delu s posameznimi socialnimi problemskimi primeri, ki je specifična in integrirana. Liissijev 'nauk' obsega blizu 500 strani; dovolj teorije za eno stroko. Se enkrat: gre za teorijo o specifičnem jedru stroke, ne o njeni periferiji. Gre za profiliranje tistega, kar je po- sebno, ne za ponavljanje (prepisovanje) tistega, kar je prevzeto, ali pa kar sploh sodi drugam. Prestala dela tradicionalne triade socialnega dela po Lüssiju teoretsko torej nista povsem inte- grirana s tem jedrom. Kaj natanko to pomeni, bi bilo treba šele razpresti. Po mojem pomeni, da pri skupinskem delu, na primer, socialni delavec v vlogi formalnega vodje skupine ne uporablja za socialno delo značilnih, posebnih sredstev in nači- nov ravnanja oziroma njihovih kombinacij, se ne opira na socialnodelavska metodična načela, tem- več uporablja bolj načela, ki izvirajo iz teorije o skupinski dinamiki, iz psihoterapevtskih ali social- noterapevtskih teorij, iz pedagogike ipd. Socialna delavka v domu za stare, na primer, je bliže speci- fičnemu jedru svoje stroke, ko ureja odnose stano- valca s svojci, drugimi stanovalci, upravo doma, pokojninskim zavodom, centrom za socialno delo, zdravnikom itn. (ko torej svetuje, se pogaja, inter- venira, zastopa, oskrbuje), kakor takrat, ko vodi skupino samopomoči stanovalcev - takrat je bliže socialni pedagogiki. Ramovš ni neustrezno poime- noval tistega, kar dela s skupinami starih, »geron- tagogika«, čeprav sem v začetku pomislil, da bi lahko kot socialni delavec rekel tudi »gerontobo- etika«. Vendar to ne bi bilo točno. Kar dela on, ni socialno delo s starimi, temveč je socialnopeda- goško delo. Če ta triada, ki naj bi tradicionalno sodila v najožji koncept socialnega dela, ni dobro povezana (ker dva dela nista dobro povezana s sicer notranje povezanim tretjim) in niso vsi deH enako specifični za socialno delo, velja to še v večji meri za nove »dodatke«. To sem dokazoval v referatu. Zatorej ne bo veljalo, ko mi očitaš tole: »naj- prej dokazuješ odsotnost specifične teorije v vedi socialnega dela, nakar pa v Sklepih rečeš, da je ta veda že 'svojska disciplina' in da moramo zaradi tega dejstva razviti tudi specifično teorijo (očitno naknadno)«. Najprej povzamem Lüssija kot zgled specifične in povezane teorije socialnega dela, po- tem opozorim, da razen jedra te teorije (o delu na posameznih problemskih primerih) drugi deli niso integrirani. To torej ne pomeni, da ni speci- fične vede (teorije) o socialnem delu niti da ta ni povezana; pomeni, da »periferni dodatki«, tako tradicionalni kakor novi (mezo, makro, inter, »globo«), niso povezani s specifičnim in integrira- nim jedrom. Samo to. O specifičnosti vede kot pogoju njene avtono- mije. Dvomiš ne le, da je specifičnost vede izključ- ni ali poglavitni pogoj avtonomije, kaj šele obstoja vede, ampak da je sploh pomemben za obrambo avtonomije. Razmislimo. Najprej o obstoju vede. Veda lahko obstaja samo kot specifična, posebna, ne kot veda, ki je pravzaprav neka druga veda. »Posebna veda« je pleonazem. »Neposebna veda« je protislovje. Do- kazovanje posebnosti vede je dokazovanje njene pravice do obstoja - da je veda. Če se izkaže (s primerjavo zgodovine, konceptov, teorij), da je to, kar razglašam za vedo o socialnem delu, prav- zaprav socialna pedagogika, je konec socialnega dela kot posebne vede. V roke vzamemo učbenike socialne pedagogike. Pisati začnemo učbenike so- cialne pedagogike. Če se izkaže, da je to, kar imam za vedo o socialnem delu, pravzaprav organi- zacijska veda, je konec vede o socialnem delu. Itn. Je to mogoče? Se lahko zgodi? Letos sta Prešernovo nagrado VSSD zasluženo dobili študentki za odhčno nalogo, ki poroča o poskusu (metodološko naj bi šlo za okrnjeni naravni eksperiment), da bi gojence zavoda za 365 KORESPONDENCA osebe po poškodbi glave, ki so bili po sodbi osebja preveč pasivni in odvisni, spodbudili k samostoj- nosti tako, da so uvedli »teden samostojnosti«, ko so gojenci bodisi sami skrbeli zase bodisi nare- kovali osebju, kaj naj stori zanje. (Sam sem bil nekakšen neuraden mentor.) Zaman bi pri Lüssiju iskali ustrezna poglavja, ki opisujejo tako situacijo (z izjemo nekaj v zvezi z edukacijo kot načinom ravnanja); ne gre za področje socialnega dela (ne gre za svetovanje, pogajanje, intervencijo, zasto- panje, oskrbovanje in skrbstvo), gre za tipično področje zavodske vzgoje. Gojence so poskušali nečesa odvaditi in nečesa navaditi. S tem pa se ukvarjata socialna in specialna pedagogika. (Liissi razlikuje - spremljanje gojencev v njihovem vsak- danu, življenje z njimi v zavodu, je socialna peda- gogika, urejanje njihovih odnosov z viri zunaj zavoda in v njem pa je socialno delo.) V roke bi lahko vzeh učbenik te pedagoške discipline. Mor- da tudi tam zaradi zastarelosti ne bi našH dobrih smernic za delo z gojenci v zavodu. Lahko da je zaradi razlike med morda zastarelo specialno pe- dagogiko in sodobnejšimi prijemi našega social- nega dela videti, da ne gre za specialno pedago- giko, ampak za socialno delo. A stvari se hitro spreminjajo in specialna pedagogika si bo opo- mogla - tudi tja prihajajo angleški učitelji. Specifičnost vede je torej inherentna obstoju vede. Z dokazom o prekrivanju z drugo vedo ena veda pade (teoretično tista, ki ima boljše argumen- te za specifičnost, npr. tudi zgodovinske). Kaj to pomeni? Praktično, posvetno, morda nič. Mnogi tega še opažih ne bi. Šole ne moreš kar ukiniti, človeka ne kar postaviti na cesto. Morda bi zame- njah table na vhodu, morda nekako preinterpre- tirali (da gre zgolj za usmeritev, glavni predmet pa se jasno razlikuje; tako kakor imamo nekaj pra- va, naj bo še nekaj specialne pedagogike), ali pa, kakor pravim, popohioma nič. Vsi imamo radi mir. Kaj pa bo s tistimi, ki bi to videh? Mislim, da si eden od njih in si lahko odgovoriš sam. O avtonomiji. V čim večji meri veljajo za pojas- njevanje in usmerjanje tega, kar imamo za social- no delo, teorije drugih ved, tem bolj se druge vede (in njihovi zemeljski predstavniki, o, Platon!) v to upravičeno vmešavajo, tem manj besede ima veda o socialnem delu, tem manj je avtonomna, vse dokler se ne izkaže, da morda sploh ni potrebna kot posebno področje razmišljanja, ker je vse že razdeljeno med druge vede in ker lahko z znanji drugih ved uspešno krmilimo stroko. Socialno delo kot stroka morda sploh ne potrebuje svojske teorije (vede) - to je teza. Shšali smo jo ponovlje- no: obstajajo različne teorije, naj si vsak izbere, kar rabi. (Ni šlo za teorije socialnega dela.) Moja teza je drugačna. Takoj ko začno strokov- njaki kakšne stroke razmišljati o svojem delu in izmenjavati izkušnje, začne nastajati nova veda - veda o tej stroki - kot kolektivno delo onih, ki o stroki razmišljajo. To je neizogibno. Tudi samo za »kvalificiran izbor« med teorijami drugih ved je potrebna lastna veda, ki določa kriterije primer- nosti za tak ah drugačen strokoven namen. Spe- cifičnost vede je inherentni pogoj obstoja in avto- nomije vede - pogoj, ki je v načelu vsebovan že v obstoju in avtonomiji. Kako se vzpostavljajo in ohranjajo vede. V sklepnem delu kongresnega referata sem zapisal: »Pri legitimiranju svojega področja, določanju nje- govih meja in vsebine, moramo razlikovati med znanstvenim, racionalno-logičnim utemeljevan- jem na eni strani in dogovorom, vsiljevanjem, skli- cevanjem na tradicijo, tuje zglede, »trende« ipd. na drugi. Prizadevati si moramo za večanje deleža prve vrste argumentov. Pri tem najbrž ne smemo biti naivni in spregledati, da je tudi v akademskem in »socialnem« svetu moč pomembna za zavaro- vanje stroke in vede; da moč besede ne premaga vedno besede moči. Toda v znanosti šteje samo moč besede, ne beseda moči. Ti pa praviš: »uvelja- vitev oz. razpoznavnost ali celo obstoj posamez- nih ved je bolj odvisna od zgodovinskih, političnih, institucionalnih, tržnih idr. dejavnikov kakor od teoretske prodornosti v smislu razvitosti lastne, specifične, unikatne teoretske baze. In mislim, da to velja čedalje bolj, čeprav je na svoj način veljalo že na samih začetkih etabhranja klasičnih, sta- rejših, matičnih ved«. Oba razlikujeva dva dejavnika uveljavljanja ved, teoretskega (moč besede) in zunajteoretskega (beseda moči). laz pravim, da v znanosti (zdaj moram biti precizen), v znanosti kot mišljenju in raziskovanju šteje moč besede, dodal bi, faktična utemeljenost in logična skladnost. Ti praviš, da vse bolj veljajo zunajteoretski dejavniki, jaz bi dodal: v znanosti kot družbeni dejavnosti in druž- benem odnosu, znanosti kot dejavnosti pod kožo krvavih ljudi. Vem, da je to nekakšen nasilen dua- lizem, a mogoče bo začasno koristen, da zbistrimo misli. Pred tem bi vendarle rad poudaril, da gre meni »za mišljenje«, ne »za kruh«. Prizadevanje za kruh je seveda več kot razumljivo (pa ne mishm, da gre tebi »za kruh«, samo poudaril si to resnico sveta - da je svet interesov). 366 SPECIFIČNOST VEDE - SPECIFIČNOST TEORIJE Moč besede. Nova veda je po definiciji novo področje proučevanja, naj to »novo področje« definiramo kot nov pojav, nov predmet, nov pro- blem, nov zorni kot ali kako drugače. Nove vede ne definiramo kot »nove hiše«, »nove skupine raziskovalcev«, »novega inštituta« (za staro vedo). Novost področja raziskovanja, torej posebnost glede na prejšnja, stara ah druga področja, ali kot praviš, »teoretska specifičnost«, je conditio sine qua non vede - to je tavtologija, a drugače ne gre. Ta novost, posebnost, specifičnost se ne vzpo- stavi z namenom »apologije družbene potreb- nosti«, ni sredstvo, se ne vzpostavi kot sredstvo, ampak se rodi, je bit - je ali pa ni novost. Ni nova zato, da bi dokazali njeno družbeno potrebnost. Videti, da je novost, je ustvarjalno dejanje, akt kreacije. O tem, da je novost, pa je, potem ko smo prepričah sami sebe, treba prepričati »družbo«, če hočemo dobiti papir za pisanje, mizo in stol. Zato se nikakor ne morem strinjati s trditvijo, da teorija ni (več) tista, ki odločilno vzpostavlja neko vedo. Teorija (dobro praviš), uzrtje, je nujni pogoj za vzpostavitev nove vede. Brez uzrtja ni nič. Za uzrtje so morda potrebni neki pogoji. Toda ti po- goji sami, naj so še tako popolno izpolnjeni, ne bodo pripeljah do uzrtja. Strinjam se s tabo, da uzrtje žal ni zadostni pogoj. O tem smo se na lastni koži prepričah, ko smo se desetletja borili za pri- znanje nove vede. Zanimivo je tudi to, da je bila stroka priznana štirideset let prej kot veda (takrat še ni bila priznana kot 'enakopravna' drugim ve- dam). Uzrtje je najbrž res čudno staromodna beseda, danes, ko imamo povsod zglede, ki jih lahko posnemamo, ne da bi nam bilo treba misliti. Če imajo Angleži fakulteto za socialno delo, je to naj- brž že nekakšna veda. Imejmo jo še mi. Prekopi- ramo tudi angleško definicijo vede. To bi bilo so- dobno, postmoderno ravnanje (angleški »citat« v slovenskem tekstu, kul fora) in moral bi se strinjati s tabo, da so zunajteoretski razlogi tisti, ki vzpo- stavljajo vede - beri: ki povzročijo, da kdo kopira šolo -, ambicija, dobrohotnost, pač kar koli, samo razmišljanje bolj malo. Ob tolikih kopijah se vpra- šajmo, kako je nastal original. Morda je imelo tam in takrat mišljenje večjo vlogo, nekako tako, kakor sem opisal. Uzrtje se lahko zgodi mimogrede; ne da bi se prav zavedeli, da smo v novi disciplini, že pišemo njene tekste. Zato prezremo, da se je sploh zgodilo in mislimo, da je bil rektor tisti, ki je vzpostavil novo vedo, ah minister (navsezadnje tudi njima ne gre odrekati sposobnosti, da kaj uzreta). Gotovo: na neki točki je treba izobesiti tablo, in to ni teoretsko dejanje. Zase bi lahko rekel (naj ne izzveni kot samohvala), da sem se sam dokopal do spoznanja, da obstaja veda o socialnem delu, ki je enakovredna sogovornica dru- gih ved, in to takrat, ko je to zvenelo še zelo pre- tenciozno. Da so tudi nekateri kolegi to uvideli, tudi oni po svojih poteh, mi je bilo v zadovoljstvo. Zato uzrtje zame ni prazna beseda. Zato to vedo tudi budno varujem in sem pripravljen ugrizniti vsakogar, ki jo jemlje preveč na lahko. In zato mi je govorjenje o tem, da so me ustanovih, nekako tuje. Beseda moči. Sprašuješ se, »v kolikšni meri je na fakultetni status študija socialnega dela pri nas ... vplivalo dejstvo, da nimamo v slovenskem je- ziku nobene monografije o specifičnosti teorije socialnega dela, in koliko so bili odločilni vsi drugi, izventeoretski dejavniki?« Vprašanje je retorično. Vloga teorije je bila nična. Zadosti je bilo, da smo velikokrat ponovili besedo »veda« (ne da bi nas kdo kaj vprašal). Le enkrat, na odločilnem sestan- ku, mi je bilo treba odgovoriti na vprašanje, ali je socialno delo veda. Odgovoril sem: Taka veda kot medicina, kot veda o zdravilstvu: proučuje, kako zdraviti. Je stroka in veda hkrati. Zadostovalo je. (Mož uči na medicini, zato je razumel.) Teorija se je reducirala na en analoški stavek, ki mi ga niti ni bilo treba razčlenjevati. To bi lahko bil sicer dokaz ravno nasprotnega, namreč izredne moči besede (teorije), v resnici pa vemo - je tako, kakor praviš. Teorija v tem prizadevanju ni pomembna. (Kakšen sklep boš potegnil iz tega? Bral sem o lopovih, ki so oropah banko in jih niso nikoh od- krih. Kaj sledi iz tega za tvoje življenje? - Glavno je, da smo na toplem - temeljno načelo sistemske teorije.) Toda to ne pomeni, da je bila veda vzpo- stavljena, čeprav nima teorije, ampak pomeni, da je bila vzpostavljena fakulteta. Veda brez teorije je protislovje. Fakulteta brez specifične vede pa je lahko družbeno dejstvo tako kakor rop banke. Tudi druga družbena dejstva so mogoča. Vedo lahko ukinejo, čeprav je specifična. Veda potre- buje infrastrukturo; če ni zagotovljena, ni vede. Potrebuje družbeno vzdušje svobode, avtonomijo. A tudi, če je vse zagotovljeno, ni vede, če ni prave teorije. Mi smo danes v resnici bližje tej možnosti. Pod pravo teorijo ne mislim, kakor se bojim, da me ves čas narobe razumejo, ene same edino pra- vilne teorije - Liissijeve. Liissi je le primer, zgled. Mislim svojski stvari ustrezno mišljenje in razis- kovanje, kontinuiran, samoregulirajoč proces, ki 367 KORESPONDENCA je zaprt v tem smislu, da ostaja predmet, na ka- terega se nanaša, tudi v svoji spremenljivosti kon- stanten, da je mišljenje pluralistično, vendar osre- dinjeno okrog tega predmeta, in da se mišljenje ravna po pravilih ustvarjanja dobre teorije (faktič- na utemeljenost, logična skladnost, sistematičnost itn.). Naj povzamem: inštitut ustanovijo, veda se ro- di. Rodi se kot svojska in avtonomna. Avtonomija je ogrožena, ko začnemo zanikati svojskost. Svoj- skost zanikamo iz pohlepa, napuha in strahu pred svojskostjo. Fakulteta brez vede. To bi bila reductio ad absur- dum teze, da so za konstituiranje, obstoj in avtono- mijo vede zunajteoretski dejavniki pomembnejši kakor teoretski. Ta absurd realno ni nemogoč in zapisal sem, da se mu celo približujemo, ko sprav- ljamo pod svojo streho najoddaljenejše zvočno sorodne (flatus vocis) možne referenčne točke (planetarno in intergalaktično socialno delo). Mogoče je prav zdaj prilika (veliko znamenj kaže na to), da spravimo pod svojo streho (morda pod drugimi imeni, da se izognemo odkritim kon- fliktom) socialno in specialno pedagogiko (da se to dogaja, sem nakazal zgoraj) in vsaj del andra- gogike z gerontagogiko ter da »socialno delo s starimi«, na primer - to bi lahko bil model -, poj- mujemo kot vedo, sestavljeno iz gerontagogike, gerontoboetike in gerontofilakse (fylasso, gr. va- rujem - sistem socialnega varstva), da iz socialne varnosti kot še preveč pravnega predmeta obliku- jemo teorijo socialnega varstva kot vedo o sistemu socialnega varstva z več sociološkimi in organiza- cijskimi elementi, da iz socialne poHtike naredimo več kot glede na socialno delo zgolj »pomožno disciplino«, ampak jo začnemo v resnici razvijati kot teoretsko področje, vključno s tehnikami poli- tike (policy), da obnovimo nekoč že lepo utečeno »socialno obramboslovje«, tj., socialno delo v voj- ni in ujmah. Tu je še predmet o medijskem pred- stavljanju sociale z vsem, kar vanjo sodi; vzgojiH bi lahko svoje piarovce, novinarje in filmarje - socialno novinarstvo, morda socialno AGRFT, za igranje na Prešernovih proslavah pa socialno citrarstvo. (Kaj bi našteval: sam že leta predavam o sistemu boetične vede, ki vključuje poleg »teorije pomoči« v smislu »teorije socialnega dela« še vrsto drugih disciphn: teorijo dobrodelnosti, primerjal- ne sisteme socialnega varstva itn.) V nadaljevanju priključimo Inštitut za socialno varstvo in ga pre- oblikujemo v Inštitut za socialno politiko, socialno varstvo in socialno delo. Sčasoma se lahko po zgle- du drugih fakultet preimenujemo najprej v fakulte- to za socialno politiko, socialno varstvo in socialno delo (FSSS ah FSPVD), nato pa v fakulteto za socialne vede (FSV, da se razlikuje od one za druž- bene vede). Ne mishm (samo) ironično: to je real- na možnost. Mogoča pa je tudi izbira. Vidiš, da v tej smeri tudi meni dela mozak sto na uro. Moj kongresni referat bo čez nekaj minut videti kot labodji spev fundamentalističnega (dok- trinarno pravovernega) romantika. V tem sem seveda v protislovju s samim seboj. Vsi smo ujeti v protislovje med institucionalnim širjenjem in teo- retskim izgrajevanjem. V tem trenutku ima očitno prednost institucionalno širjenje. Vendar dvomim, da je smiselno iti prek okvirov, znotraj katerih še služi utrjevanju - spet smo pri tem - specifičnosti naše vede. Mogoče tudi ni realne nevarnosti, da bi se širilo kaj dosti prek teh okvirov, med drugim zaradi »načela avtobusa«: dokler si pri vstopnih vratih, se revolucionarno pomikaš naprej, ko pri- deš do prvih izstopnih, se jih oprimeš kot klop in ne pustiš več nikomur, da te premakne. Kdo je danes pri nas centralen in kdo periferen, je že vprašanje. Za sklep. Seveda je tudi druga pot, kakor sam lepo praviš, da z razvijanjem teorije skrbimo za profiliranje, razpoznavnost socialnega dela kot specifične discipline, pri tem pa - to si sijajno for- muhral - skrbimo za »zadostno raznolikost« in znamo »prepih, ki veje iz marginalne izpostavlje- nosti drugim teorijam, paradigmam ... smiselno ujeti v svoje jadro reševanja problemov, s katerimi se prav mi ukvarjamo (drugi pa ne)...« Kot profi- lirana in v svoji specifičnosti razpoznavna veda pa se nato povezujemo z drugimi v »interdiscipli- narne konglomerate«, recimo v okviru podiplom- skih študijev. Tudi Liissi, naj ga še zadnjič omenim, je zapisal, da je socialno delo več, kakor pokriva njegova teorija, toda samo to, kar pokriva njegova teorija, je specifično. Dodajmo: je posebna dobri- na, ki jo lahko damo v dar drugemu, ki še nima take. Nihče ne sprejema rad kopij, še manj plagia- tov, čeprav danes živimo v svetu kopij in plagiatov in razglašamo to za postmoderno vrednoto. Tvojega pisma nisem komentiral stavek za stav- kom, ampak bolj po smislu. Najbrž sem vrvežavo skakal s teme na temo, starost pač. Tudi ni bilo mogoče načeti vsega. Če sem kaj pomembnega izpustil, mi povej. Kakšne sklepe boš s svojim (blagoslovljenim) darom videti bistvo in logično povezovati izpeljal še sam. Zdaj si bom privoščil nedeljo. liig -jh ar-n-ii ib-r 368 specifičnost vede - specifičnost teorije Še enkrat livala za odgovor in vse dobro v novem letu Blaž 22.12.2002 369 Frančiška Premzel UREJANJE STIKOV MED NASILNIM OČETOM IN OTROKOM IZ PERSPEKTIVE ŽRTVE Šesto leto pri delu srečujem ženske in njihove otroke, ki so se zaradi nasilja partnerjev in očetov umaknih oz. pobegnih od doma na varno. V Varni hiši Maribor se je v teh letih zvrstilo več kot 200 otrok, ki so se morali znajti v situaciji varne hiše in jo za nekaj časa sprejeti za svoj dom. Varno hišo so sprejemah različno, malo pa je bilo takih, ki se niso mogli sprijazniti z dejstvom, da je to njihov začasen dom. Že od vsega začetka sem se vehko ukvarjala z njihovim razmišljanjem in počutjem. Posebej so se mi vtisnila in me miselno zaposlovala ravnanja otrok, ki so se čutili odgovorne za nastalo situacijo in so prevzemali odgovornost za razvoj dogodkov. Občutki krivde, nemoči, sramu in strahu so jih zaznamovali in pustili sledi na njihovem počutju, ravnanju in razmišljanju. Pogrešah so dom, igrače, predmete, ki so jih pustili doma, prijatelje, ki jim niso mogh sporočiti, kam so šli. Z žalostjo in bo- jaznijo, da tega nikoh več ne bodo videli, so pripo- vedovah in se spominjali. Zlasti hudo jim je bilo, če je doma ostal kuža, muca ali drug hišni ljubljen- ček, ki jih pogreša in ki so ga pogrešah tudi sami. Močnejši kot vse to pa je bil strah pred očetom, o katerem so spregovorili šele čez nekaj časa. Trdit- ve, da otroci niso bih vpleteni, da ne vedo, kaj se je doma dogajalo, so se velikokrat izkazale za ne- resnične. Po prilagoditvi so otroci skoz igro, risbo in pogovor pripovedovaH o stvareh, za katere so bile mame prepričane, da jih ne poznajo. V pogo- vorih so povedali, da se niso še z nikomer pogovar- jah o tem, da si niso upah tega, kar se je dogajalo doma, nikomur povedati, da tudi niso vedeh, da jim lahko kdo pomaga. Predvsem so želeli zaščititi mamo in so se bali, da se ji ne bo kaj zgodilo. V strahu pred očetom so bili prepričani, da ga nihče ne more ustaviti, da je vsemogočen in da mu ne morejo nikamor uiti. Ko so po določenem času skoz pogovore in samo bivanje spoznah in se prepričah, da so varni pred očetom, so pričeli izražati svoje občutke in izkušnje na najrazhčnejše načine. Zelo pomemben je zanje občutek, da pogovori z njimi v varni hiši tečejo enako kot z mamami. To je eden od pomembnih momentov za krepitev zaupanja, ki ga je pri naših otrocih zelo malo in je predvsem pomešan s strahom pred grožnjami, ki so jih shšali od očeta. POSLEDICE NASILJA PRI OTROCIH Čas, v katerem so si upah spregovoriti o tem, kaj so doživljali doma, je bil pri otrocih razhčno dolg. Nekateri so šele po dalj časa trajajočem bivanju pričeli prepoznavati razliko v načinu življenja in pogovarjanja. Nemalokrat je bilo opaziti pri fantih nadaljevanje domačega vzorca življenja, ki so ga povzeli po nasilnem očetu, in so poskušah na enak način z grožnjami, nasiljem obvladovati mamo, sestre in brate oz. ostale mlajše otroke v varni hiši. Nasilje, s katerim so se srečah v družini, ima zanje neredko trajne posledice (Mikuš Kos 1997). O tem, da lahko posledice zlorabe otroka zazna- mujejo na viden ali neviden način za vse življenje, so ugotavljali strokovnjaki že pred leti. Posledice so lahko tudi zelo tragične, in vendar se kdaj pa kdaj zdi, da so ob konkretnem delu ta dejstva in vednosti premalo upoštevani. O posledicah vpliva nasilja na otroke so pripovedovale uporabnice, ki so imele že odrasle sinove in so se morale umi- kati tudi pred njimi. Do tega spoznanja so priha- jale po umiku, v pogovorih, prej pa so bile priprav- ljene dolga leta prenašati nasilje partnerjev, in to so počele tudi zato, da ne vzamejo otrokom očeta. Med njimi ni srečati žensk, ki bi želele preprečiti otrokom stike, temveč so prehitro in proti otrokovi volji želele vzpostaviti stike otroka z očetom, da 371! FRANČIŠKA PREMZEL jim ne bi kdo očital in da ne bi prikrajšale otroka za očetovo ljubezen. Mit o družini, o tem, da mora imeti otrok oba starša, je zelo močno navzoč v razmišljanju uporabnic z izkušnjo nasilja. Odhod od doma in zaščito sebe in otroka pred nasiljem velikokrat doživijo kot nekaj prepovedanega, ka- znivega, čeprav po drugi strani ne vidijo več no- bene možnosti za drugačno ravnanje. Kot drugi razlog, zaradi katerega so prehitro pripravljene pristati na stike, je želja po miru pred bivšim nasilnim partnerjem, ker seveda priča- kujejo, da bodo imele pred njim mir, če ga bodo upoštevale. Zaradi strahu, ki jim ga je vcepil, nasilnež na ta način še vedno vpliva nanje in na njihovo rav- nanje. Čeprav ne živijo več skupaj, je njegova be- seda upoštevana in izhaja tudi iz pravice, ki mu jo daje zakonodaja. Tu prihaja do nekakšnega paradoksa, in sicer se zastavlja vprašanje, čigava pravica je več vredna. Pomembno je, kako bo ravnala socialna delavka. Karel Zupančič (1995) pojasnjuje, da je treba pri ureditvi osebnih stikov med otrokom in starši posebej poudariti, da jih legitimira samo otrokova korist. Naše pravo šteje osebne stike po eni strani za pravico staršev (čl. 78/3, 106, 169 ZZZDR), po drugi strani pa gre tudi za pravico otroka (čl. 9/3 Konvencije o otro- kovih pravicah v zvezi s 8. čl. ustave), ki jo otroci zaradi svojega položaja težje zahtevajo in so slabše shšani. UREJANJE STIKOV, voq ČE JE PRISOTNO NASILJE Pri vzpostavljanju stikov so bih otroci tisti, ki so protestirah in si stikov še niso zeleh. Bilo jih je strah, tlačila jih je nočna mora, pričeli so močiti posteljo, poštah so vedenjsko moteči, nekateri so tudi besedno izrazili svoj strah pred obiskom pri očetu in nezaupanje, da se bodo lahko vrnili nazaj k mami. Otrokom, ki so svojo stisko izražaU na ta način, stiki gotovo še niso bili v korist. Zupančič poudarja, da je mogoče roditelju, ki vztraja pri stikih, pri katerih čuti otrok globok, utemeljen odpor, odvzeti pravico do stikov. Odnos med očetom in otrokom je narušen v taki meri, da ne obstaja nobeno zaupanje več in ga je treba znova zgraditi. V takih situacijah je treba z otrokom predelati strahove in mu omogočiti, da govori o njih. Se- znaniti ga je treba z njegovimi pravicami do stikov z očetom, vključno s to, da morajo odrasli upošte- vati njegovo odločitev, če na stike še ni pripravljen, če za to potrebuje še nekaj časa. Pred ne tako dolgo časa se je nasilnemu možu posrečilo prepričati kolegico na centru, da je nje- gova žena neprištevna, nevarna do otrok, in je center na njegovo zahtevo pričel postopek, da bi ji odvzel otroke in opravilno sposobnost. V pre- pričevanju je bil uspešnejši in prepričljivejši od nas, zato je gospa poklicala na pomoč direktorja podjetja, kjer je v rednem delovnem razmerju, da je posredoval zanjo. Za našo uporabnico je to pomenilo dodatno stisko in nezaupanje do službe, kjer naj bi dobila pomoč. Zaradi podajanja lažnih izjav partner ni odgovarjal. Žehm poudariti zlasti sposobnost manipuli- ranja in zavajajočega prikazovanja svoje resnice, s katero prepriča sogovornika, žrtvi pa na ta način naloži še dodatne občutke krivde. Pohcija je zasegla orožje, vendar je prepričal policiste, da s pištolo ni imel namena ubiti nje. Tako je pristojna policijska postaja svetovala go- spe, naj se vrne domov in jih pokliče, če bi bilo kaj narobe. Ona tega ni verjela. Mož ji je veliko- krat grozil, da jo bo ubil ah spravil v norišnico. S smrtjo ni grozil samo njej, temveč tudi otrokoma. Gospa je bila prepričana, da je to sposoben napra- viti in da se bo to tudi zgodilo. Otroka se očeta zelo bojita, ponoči ju je morala mama v varni hiši spremljati na stranišče, ker se je neke noči starejši otrok zelo prestrašil sence drevesa, ki se je pojavila na steklu vrat zaradi vetra. S krikom: »Ata je pred vrati!« in histeričnim jokom je prebudil vse stanovalce varne hiše. Na centru za socialno delo je oče sprožil postopek za urejanje stikov. Prepričati jih je želel, da je skrben oče. Čeprav sta otroka povedala, da sta ga zelo redko videvala, da je prihajal samo zvečer, in teh večerov sta se bala, ker nista vedela, kaj se bo zgodilo. Stikov si ne želita. Mati je preko od- vetnika podala predlog za začasno odredbo in do- delitev otrok njej. S tem, da otroci zavrnejo stike z njim, se na- silnež ne sprijazni zlahka. Na vse možne institucije izvaja pritisk, da doseže svoj cilj. V primerjavi z nasilnežem so želje in zahteve žrtve, v tem prime- ru matere in otrok, izražene neodločno zaradi strahu. In tako obstaja večja nevarnost, da se jih ne sliši. 372 UREJANJE STIKOV MED NASILNIM OČETOM IN OTROKOM IZ PERSPEKTIVE ŽRTVE UPOŠTEVANJE OTROKA Otroka je treba vključiti v postopek in upoštevati njegove želje in potrebe, s katerimi mora biti seznanjen in poučen. Otrokov zagovornik bi bil v teh postopkih zelo zaželen, ker ima otrok sam v primerjavi z ostalimi odraslimi premalo moči, da bi si upal postaviti se zase in postal enakovreden sogovornik. Odrasli težko sprejmejo kot zares verodostojno otrokovo odločitev, sploh še, ker nasilnež ustvarja prepri- čanje, da je zadaj kdo od odraslih, ki poskuša nagajati, braniti, onemogočati. Odgovornost za to je največkrat naložena materi. Kot socialno- delavski problem se kaže to, da otrok v postopku sploh ni vprašan, ali si želi stike, temveč je to naj- večkrat prepuščeno staršem, ki se o tem pogovar- jata brez njega. Nekako velja za samoumevno in v večini »normalnih« razvez tudi je. Če je bilo v družini nasilje, pa to ni vedno tako. Otrokom, ki razumejo situacijo, mora biti dana možnost, da sami povedo, koliko in kdaj želijo biti s katerim od staršev. Predvsem jim je pomembno prisluhniti in pustiti dovolj možnosti, da izrazijo svoje želje. Če otrok zavrača stike z očetom, ima najverjetneje za to dovolj tehten razlog, kot sta strah in nezau- panje, ki ju mora najprej predelati, šele nato se bo lahko odločal. Vse skupaj pa seveda ni odvisno samo od njegove odločitve, temveč mora od očeta dobiti dovoljenje, da se lahko odloči za stike, ko jih bo sam želel. Tukaj je osnovno jedro spora in nesporazuma, ker nasilni oče ne sprejme otrokove odločitve in informacije, da si stikov ne želi iz strahu, ki ga je ob njem doživel v preteklosti, da potrebuje čas in da bo do stikov prišlo najhitreje, če bo prenehal pritiskati in bo dovolil otroku, da se sam odloči. To je za nasilneža nekaj nemogo- čega, saj so ga dotlej v družini vsi poslušali, ubogali in počeh to, kar je želel in zahteval. Da je ravnal narobe, da se ga otrok boji, tega ne sprejme. Na enak način, kot je počel to v preteklosti z družino, počne sedaj s strokovnjaki, ki so vpleteni v reševa- nje primera, in seveda je glavni krivec za neuspeh stikov otrokova mama, ki nagaja, skratka, ki pre- prečuje stike. Strokovnjakom je velikokrat težko zdržati vse te pritiske in bi jim bilo ljubše, da se stvari uredijo, saj bodo imeli potem mir pred nad- ležnim uporabnikom. Kaj je na ta način povzro- čeno otroku in kaj je z njegovim zaupanjem, pa nam potem povedo kot odrasli ljudje, ponovno naši uporabniki. n Sredi poletja smo v varno hišo prejeh pismo Earla G. Richardsona iz Kanade, v katerem opi- suje svoje otroštvo, nasilje očeta, nemoč matere, srečevanje z različnimi službami, od katerih je pričakoval pomoč, policije, sodišča, socialna službe, vendar je niti on niti njegovi mlajši bratje niso dobih. Nihče ni ukrepal tako, da bi pomagal otrokom, predvsem pa nihče ni ne njega kot naj- starejšega in tudi ne mlajših bratov vprašal, kaj si želijo, kaj potrebujejo in aH imajo dovolj hrane. To je najbolj zameril strokovnjakom, ki so prihajaH v hišo. Doživel jih je kot brezbrižne, čakal je na uresničitev obljube g. Jacksona, da bodo otroke odvzeli, vendar se to ni zgodilo, ta gospod se sploh ni več vrnil. Vse to se je dogajalo pred odprtjem zatočišč in varnih hiš, kamor so se lahko zatekle ženske z otroci. Pismo je poslal z namenom, da morda s svojo zgodbo pripomore k odprtju še kakšnega zatočišča. V njem seveda govori tudi o tem, da še vedno čuti posledice otroštva in da njegovo življenje ne bo nikoh popolnoma normalno, brez vplivov iz otroštva. Še vedno ima težave s spanjem, čeprav že dlje časa obiskuje psihoterapevta. Pismo g. Richardsona kaže, da problem upo- števanja otroške perspektive ni samo slovenski, temveč se z njim na enak način srečujejo tudi dru- gje v svetu. Vemo, da lahko zloraba za nekatere pomeni tudi začetek bolezni in fizičnih in psihičnih sim- ptomov, kot so migrene, astma, ekcemi, epilepsija, bolečine v križu, problemi z grlom, želodčne bo- lečine, bolezni ustne votline, ginekološki proble- mi, motnje v hranjenju in odvisnosti od različnih substanc, skratka, vse, kar Valeri Sinason (1992) imenuje telesni spomini. Miljevič-Ridički pravi, da fizično zlorabljeni otroci pogosto porabijo leta, da okrevajo od emo- cionalnih travm, te pa so značilne tudi za otroke, ki niso bih neposredno fizično maltretirani, tem- več so bih le priča zlorabe v družini. Tako se pri otrocih zlorabljenih mater pokažejo problemi v obnašanju, ti otroci pa imajo tudi zmanjšano zmo- žnost prilagoditve in uveljavljanja v družbi. Zato bi se rada še enkrat vrnila k večkrat slišani izjavi različnih strokovnjakov in tudi uporabnic, da ima oče otroka rad, da do njega ni bil nasilen, grob in da so bih spori in nesporazumi samo med njim in partnerko. Da otroci ne bi vedeh, kaj se je doma dogajalo med partnerjema, ni realno pri- čakovati, čeprav mame to vehkokrat verjamejo. A otroci poznajo dogajanje do potankosti. O njem 373 FRANČIŠKA PREMZEL si upajo spregovoriti šele, ko se počutijo varne, upoštevane. To mame pogosto šokira, ne morejo verjeti, da dogajanje ni ostalo skrito pred otrokom. CAS KOT OTROKOV ZAVEZNIK n Mama 10-letne deklice mi je kmalu po prihodu v hišo pripovedovala, da ne ve, kako naj hčerki po- jasni, zakaj sta tukaj in zakaj sta šh od doma. Ponudila sem ji pomoč, pogovor je stekel v troje in dekhca je povedala mami, da je vesela, da so odšh in da je že sama večkrat razmišljala, kaj lahko napravi sama. Mami je v istem razgovoru povedala še, da ne gre več z njo domov, tudi če bi se mama tako odločila. Čez čas je deklica skoz branje in barvanje slika- nice o življenju v varni hiši v primerjavi z življen- jem doma pričela pripovedovati, kaj se je dogajalo doma ob večerih, ko ni mogla spati, ker je čakala in se bala, kaj se bo zgodilo, ko se vrne oče. Mislila je, da bo zavarovala mamo, če se bo delala, da spi, in je ni obremenjevala še sama z raznimi vprašanji, ker je videla, da ima že brez tega dovolj skrbi. Slišala je vse prepire, vse grožnje in vse pokanje, ki so prihajah iz kuhinje. Zjutraj, ko se je vse skupaj pomirilo, so se vsi delah, kot da je bilo vse povsem normalno. Stiska, ki jo je ob vsem tem doživljala je ostajala njej sami. Z nikomer ni upala spregovoriti o tem, kaj se do- gaja doma. Bilo jo je najprej strah za mamo, ni vedela, kako ji lahko pomaga; s tem, da ji pove, da vse ve, je ni želela obremenjevati še ona, in po drugi strani se je bala, da oče izve za to. Pred prijateljicami in okolico jo je bilo sram in tako je ostala sama z veliko skrivnostjo, ki jo je varovala in nenehno nosila s sabo. Ob prisotnosti obeh staršev, tudi ko je bilo navidez vse dobro in mirno, je bila v nenehni napetosti, kdaj bo spet nov na- pad. Vehkokrat je poskušala pritegniti nase vso pozornost, kdaj je tudi namenoma kaj razbila, da bi preusmerila pozornost in napetost drugam in podaljšala razumevanje med staršema. Očeta je ubogala in bila do njega ustrežljiva v vseh zahte- vah. Izkazovala mu je navidezno pozornost in naklonjenost, se pri njem pestovala, ko je to želel, zraven pa je zelo trpela, česar ni nihče opazil. Mama je to njeno »ljubezen« do očeta razumela popolnoma narobe in je zavlačevala z odhodom ravno zaradi hčerke, ker se ji je bala vzeti očeta. Dekhca je povedala še, da je bila na mamo včasih jezna, včasih pa se ji je smilila. Na očeta je bila vedno bolj jezna, vendar si mu tega ni upala povedati ali pokazati. Vsa ta čustva so se nakopi- čila v njej in z nikomer jih ni upala podeliti. V času bivanja v hiši je oče zahteval stike. Ko sem z deklico sem govorila o tem, so pričele iz nje bruhati za otroka neprimerne besede in gro- žnje, s katerimi ji je grozil oče. Med solzami je pripovedovala, da ji je grozil, da jo bo pustil samo na podstrešju, da jo bodo oglodale miši in pod- gane; ko jo je kaznoval, jo je namreč za kazen zaklenil na podstrešje, od koder jo je pogosto re- ševala mama. Velikokrat jo je zeblo. V stanovanju ni bila preveč oblečena, potem pa je morala v istih oblačilih na podstrešje. Pozneje si je tja skrila stara oblačila, da se je zavila vanje, ko se je kazen po- novila. Posebej močno se ji je vtisnila v spomin kazen, ko je morala sredi zime za kazen na sneg. Skrila se je v star avto, ki je bil namenjen za otro- ško igro, in tam čakala, da se mama vrne z dela. Ne, ne žeh ga videti in se z njim srečati, preveč se ga boji. Lahko pa se zgodi, da bodo pritiski na- silnega očeta tako močni, da ga bodo odrasli upo- števah. Mama se je s stiki strinjala kmalu po prvi izraženi zahtevi po stikih. Nasilni oče pa bo vse- eno iskal krivdo in razloge za neurejene stike pri materi. To je tudi eden od primerov, ko ureditev stikov ni edina želja nasilneža, temveč posredna mo- žnost, da na ta način pride do partnerke in jo morda prepriča v vrnitev domov. Preživljanje nasilja oz. prisotnost nasilja v družini in urejanje stikov med nasilnim očetom in otrokom mora nujno pomeniti: • upoštevanje otroka in • upoštevanje njegovih želja. Predvsem pa mora imeti otrok dovolj časa, da lahko sam izrazi svoje želje in potrebe. '-> OČETOVSKA ZDRUŽENJA ^ Razna združenja očetov, ki se zavzemajo za stike z otroki, tako pri nas kot v svetu postajajo vedno glasnejša in odločneje postavljajo zahteve. Zelo so prepričani v svoj prav in predvsem v to, da za odhod partnerke od doma ni bilo razloga. Njihova moč postaja vedno večja in pri srečevanju s seda- njo prakso, vsaj kar zadeva področje nasilja, je prav mogoče, da bodo bolj upoštevani, bolj slišani v primerjavi z njihovimi otroki, ki funkcionirajo kot žrtve, in kolikor poznamo funkcioniranje žr- tve, se brez veliko podpore ne zmorejo postaviti 374 UREJANJE STIKOV MED NASILNIM OČETOM IN OTROKOM IZ PERSPEKTIVE ŽRTVE zase. Pričakujejo jo od vseh nas. To lahko naprej pomeni tudi to, da bivše partnerke in njihovi otroci ne bodo imeli nikoli priložnosti zaživeti avtonomno brez kontrole očeta oz. bivšega part- nerja, če se sam ne bo tako odločil. Iz opravljenih raziskav, navedenih v Biltenu za pravice žensk, se je v primeru nasilja kot ne- uspešna metoda za urejanje stikov pokazala tudi mediacija. Vse bolj prisotna in organizirana oče- tovska gibanja v Angliji prav tako pripisujejo kriv- do in odgovornost za neurejene stike materam otrok, ki bi naj prepričale otroka, da so bili njihovi očetje nasilni, kar prav tako kaže na podcenjujoč odnos do otrokovih zaznav čustev in razmišljanj. Nacionalna študija, ki so jo opravili v Angliji pri 12.000 naključno izbranih mladoletnikih, je po- kazala, da je petina vseh vprašanih na vprašanje: »Ah je bil kdo od odraslih, ki so se ga kot otroci zares bali?« odgovorila, da je bil to oče ali očim, medtem ko se je bala mame ali mačehe desetina vprašanih. Kot uspešne so se zadnja leta tudi pri nas po- kazale metode pomoči, ki upoštevajo perspektivo žrtve in njene možnosti za spremenjen način funkcioniranja. Če jim prisluhnemo, verjamemo, povedanega ne minimaliziramo, zanikamo ali ra- cionaliziramo, lahko olajšamo njihovo pot okreva- nja in povrnitev zaupanja. Na drugi strani pa je treba obsoditi povzročitelja nasilja in vzpostaviti praktične možnosti zaščite pred nasilnežem. LITERATURA Bass, E., Daviš, L.(1998), Pogum za okrevanje. Ljubljana: Liberalna akademija in Visoka šola za socialno delo. BosEL, M. (1989), Nach dem Frauenhaus. Frankfurt/Main: Campus Verlag. Making Contact Work: A report to the Lord Chancellor on the facilitation of arrangements for contact between children and their non-resident parents and the enforcement of court orders for contact. [http://www.lcd.gov.uk/family/abfla/mcwrep.pdf] Konvencija o otrokovih pravicah (1995). V: Človekove pravice: Zbirka mednarodnih dokumentov. L del. Ljubljana: Društvo za Združene narode za Republiko Slovenijo. Sambolič, D. (2002), Posledice zlorabe otrok. Strokovno-pravni informator Fir is, 10, 6: 36—47. - (2002), Pomen primarnega okolja za razvoj nasilnosti pri otroku (prenos nasilja). Strokovno-pravni informator Firis, 10, 5: 22-36. Ustava Republike Slovenije (1991), Ur. 1. SRS, 33: 1373. Zaviršek, d. (1997), Diskurzi o nasilju in pomoči. Socialno delo, 36, 5-6: 329-345. Zupančič, K. (1995), Nekateri problemi izvrševanja osebnih stikov med otrokom in starši. Pravna praksa, 1, 2—4. 375 Lea Šugman Bohinc PRIPOVEDOVANJE ZGODB V SOCIALNEM SVETOVANJU IN PSIHOTERAPIJI OD POSLUŠANJA ^ K POSLUŠANJU ZGODB Oče psihoterapije Freud je 1. 1916 opredelil tera- pijo kot razgovor: Pri anahtičnem zdravljenju se ne dogaja nič drugega, kot da zdravnik in tisti, ki ga zdravnik analizira, izmenjavata besede...Besede so bile sprva čarovnija in beseda je še danes ohranila veliko svoje stare čarovne moči. Z besedami lahko človek svojega bližnjega osreči ali pa ga požene v obup, z besedami prenaša učitelj svo- je znanje na učenca, z besedami pritegne go- vornik zbor poslušalcev in usmerja njihove sodbe in odločitve. Besede izzivajo afekte in so splošno znano sredstvo za naše medsebojno vplivanje. Zato uporabe besed v psihoterapiji ne bomo podcenjevali in bomo radi prisluhniH besedam, ki jih izmenjavata analitik in njegov pacient. (Freud 1977: 27.) Potem pa - ko da je predpostavka psihotera- pije kot razgovora postala tako samoumevna, da je sploh ni bilo treba reflektirati in upoštevati - je opisano razumevanje poniknilo v ozadje raz- vijajočih se novih psihoterapevtskih teorij. Šele v devetdesetih letih dvajsetega stoletja so avtorji, kot sta de Shazer in Bergova v Združenih državah Amerike ali Epston in White v Avstraliji, obudiH to predpostavko in na njej utemeljili svoj model psihoterapije, kratko terapijo in narativno terapi- jo. Glede na čas, v katerem sta se razvih, ju ozna- čujejo za poststrukturalistični, čeprav, denimo, de Shazer meni, da bi bila točnejša oznaka nestruktu- ralistični, torej brez strukture v primerjavi s struk- turnimi, strukturalističnimi. Poudarjanje osred- njega pomena psihoterapije kot razgovora je tudi značilnost terapevtske smeri, ki ji pripadam sama, tako imenovane kibernetike psihoterapije, ki jo je utemeljil G. Barnes. Avtor zagovarja tole stališče (1994: 156): Ne moremo izstopiti iz jezika in govoriti o tem, kar počnemo. V končni fazi bomo morah govo- riti skupaj, tako da bomo uporabiH besednjake, kakršne koH imamo, in vprašali: Zakaj se po- govarjaš tako, kot se? Naj se še nekoliko pomudim pri očetu psiho- terapije in pri Wittgensteinovem branju Freuda, zlasti njegove interpretacije »jezika sanj«. Witt- genstein (v Bouveresse 1995: 110) razmišlja tako: Denimo, da pogledamo na sanje kot na vrsto jezika. Način govora o nečem ali način simbo- liziranja nečesa. Ti Isimbolizmi] so lahko pra- vilni, ne nujno abecedni - lahko so, recimo, kitajski. Mogoče bi lahko našh način prevoda tega simbolizma v jezik vsakdanje govorice, vsakdanjih mish. Toda prevod bi moral biti mogoč v obe smeri. Z rabo enake tehnike bi moralo biti mogoče prevesti vsakdanje mish v sanjski jezik. Kot ugotavlja Freud, to nikdar ni storjeno in tega ni mogoče storiti. Zato bi lahko podvomili, ali je sanjanje način razmiš- ljanja o čem, ah je to sploh jezik. S tem v zvezi je zanimiva Freudova (v Bouve- resse, prav tam: 113) primerjava reševanja (pa- cientovega) problema s sestavljanjem na kocke razrezane slike, sestavljanke. Kriterij analitikove uspešne interpretacije analizirančeve sanjske zgodbe je po Freudovem mnenju sestavljena po- doba, v kateri vsak delec pade na pravo mesto in v ustrezni kombinaciji z drugimi delci oblikuje smi- selno celoto. Čeprav je tudi Wittgenstein rad upo- rabljal analogijo reševanja filozofskih problemov 377 LEA ŠUGMAN BOHINC in oblikovanja sestavljanke, pa ni bil prepričan v zmožnost psihoanalitske interpretativne metode, da pojasni izvirni pomen sanjske zgodbe, in je menil, da sanjska zgodba, »kakršna je, oblikuje drobec, ki naredi na nas močan vtis (kadar koli že), tako da iščemo razlago, ki bi ustvarila pove- zave« (prav tam: 115-116). Na drugem mestu filozof meni: »Ko interpre- tiramo sanje, bi lahko rekh, da se prilegajo kon- tekstu, ki neha biti begajoč« (prav tam: 116). V primerjavi z izvirno sanjsko zgodbo se zdi ana- litična interpretacija sanj kakor na novo sanjane sanje, kakor na novo napisana sanjska zgodba (kakor spomin na doživetje, o katerem Maturana in Varela menita, da je novo doživetje). Medtem ko je Freud verjel v točne in pomensko enoznačne rezuhate svoje metode interpretacije sanj, Witt- genstein ni verjel v to, da so po tej poti dobljene razlage nujno tudi najboljši in edini sprejemljivi ah edini mogoči rezultat prizadevanj dopolniti sestavljanko na podlagi sanjskega delca. Za ta namen je uporabil analogijo z risbo na velikem kosu papirja, ki ga tako zvijemo, da so delci, ki v izvirniku niso spadah skupaj, zdaj nameščeni drug ob drugem, tako da oblikujejo novo podobo, ki lahko je ah pa ni smiselna. V miselnem eksperi- mentu si je filozof nato zamislil nekoga, ki ugleda nezvito podobo in vzklikne, da je to prava rešitev, sanje, kakršne je bil sanjal. Opisano situacijo je primerjal z iskanjem določene besede, da bi z njo izrazih določeno misel ali občutek. V trenutku, ko to besedo najdemo, vemo, da je prava, kar bi lahko izrazili z znano mislijo, da ne vemo, kaj iščemo, dokler tega ne najdemo (prav tam: 119). V narativno pojmovanem svetovanju in psiho- terapiji namesto o poslušanju govorimo o poslu- šanju zgodb, saj razumemo zgodbo kot temeljni način našega organiziranja in izmenjavanja po- menov dogodkov in doživetij (McLeod 1997: x), kot pomensko enoto, ki okviri naše izkustvo in skoz katero svoje izkustvo interpretiramo (Ep- ston. White, Murray 1992, v McNamee, Gergen 1994: 97). Filozof Maclntyre (1981) meni, daje človek v bistvu »zgodbe pripovedujoča žival« (v McLeod 1997: 27). Zgodbe nam omogočajo časovno povezati različne vidike našega izkustva. Narativne terapije so zrasle v epistemološkem ok- viru socialnega konstruktivizma oz. konstrukcio- nizma (Gergen 1985) in se ne nanašajo le na pro- cese in proizvode med svetovalcem ali terapevtom in klientskim sistemom, temveč so tesno povezane tudi z določeno obhko filozofske, politične in odnosne kulture. Zgodbe, ki jih pripovedujemo v svetovalni in terapevtski interakciji, odsevajo kuhurno zgodovinski kontekst, v katerem živimo, prav tako pa zrcalijo uporabljeni koncept »osebe« in »sebe« znotraj takega konteksta. Tako lahko prek razvoja pripovedovanih zgodb sledimo veli- kim spremembam, ki so se zgodile na prehodu od tradicionalnega (poljedelskega) k modernemu (industrijskemu) in pozneje od modernega k post- modernemu (informacijskemu) kulturno zgodo- vinskemu obdobju (McLeod 1997: 2-6). Zanimivo je skoz to prizmo spremljati spre- minjanje koncepta jaza oziroma sebe, ki je od kolektivu (družini, skupnosti) podrejenega in z zunanjimi dejavniki opredeljenega pojma jaza v tradicionalni kulturi (pomen »časti« v okviru moralne gotovosti) prešel h konceptu individua- hstičnega, avtonomnega jaza v moderni kulturi (pomen »dostojanstva« v okviru moralnega rela- tivizma) in h konceptu odnosnega, razdrobljenega (fragmentiranega) in »nasičenega« (saturiranega) jaza (Gergen 1994) oz. mogočih jazov (Wurf, Markus 1991) v postmoderni kulturi (vse v Mc- Leod 1997: 5-6). Revolucionarna se mi zdi tudi interpretacija Gergena (1985, v Hoffman 1994: 10) o socialni konstrukciji jaza, ki nadomešča uveljavljeno pojmovanje jaza kot strukturirane notranje resničnosti, izražene v mislih in čustvih. Hoffmanova (prav tam) predlaga metaforični kon- cept jaza kot »raztezanje gibljive zgodovine, kot reko ali tok« in to ponazarja na primeru avstral- skih aboridžinov in njihovih »vrstičnih pesmi«, nekakšnih glasbenih cestnih zemljevidov, s kate- rimi so označene meje različnih ozemelj, ki jih naseljujejo posamezniki. Človek se rodi v tako »vrstično pesem«, vendar pozna le njen del, ki pa ga lahko podeli z drugimi prebivalci (pa tudi z duhovi prednikov - ljudi, živali, rastlin, znamenj meja) in tako spozna še druge dele pesmi ter s tem širi svoje znanje. Identiteta posameznika ni omejena na osebo aH družino ali kakšno drugo enoto, temveč sestoji iz različno kompleksnih vzorcev neprekinjenega toka časa. V kulturni perspektivi lahko razumemo zgodo- vino psihoterapije in svetovanja kot niz konte- kstov, vgrajenih drug v drugega, v katerih se ogle- dujejo tradicionalna, predindustrijska, predmo- derna, moderna in postindustrijska, postmoderna oblika svetovanja in zdravljenja. Na pomen kul- turnega konteksta kažejo tudi številne ideje in me- tode, ki jih svetovanje in terapija vključujeta iz različnih segmentov kulture, recimo religije (na 378 PRIPOVEDOVANJE ZGODB V SOCIALNEM SVETOVANJU IN PSIHOTERAPIJI primer spoved), medicine (denimo, odnos zdrav- niic-pacient, ki se močno zrcali v odnosu svetova- lec-klient ali terapevt-klient), hipnoze, gledališča (psihodrama), prostitucije (seksualna terapija), joge (sprostitev), zdravilstva, umetnosti itn. (Mc- Leod 1997: 18). In če sta si svetovanje in psihoterapija navzven prizadevala ohranjati pozitivistični, torej »znanst- veni« videz, sta v konkretnem kontekstu vsako- dnevne prakse delovala mimo objektivističnih epistemoloških predpostavk in se vzpostavljala ter vzdrževala kot mesto srečanja, kot prostor in čas za razgovor med najmanj dvema sogovornikoma, svetovalcem ali terapevtom in klientskim siste- mom. To v številnih pogledih velja še danes. Kot že rečeno, šele postmoderne terapevtske smeri postavljajo refleksijo o terapiji kot razgovoru vza- jemno opazujočih se in novo zgodbo soustvarjajo- čih sogovornikov »kot areni za pripovedovanje osebnih zgodb« (prav tam: 23) v središče svojega konceptualno metodološkega okvira. Vpliv kulturnozgodovinskega konteksta lahko tolmačimo tudi z vidika uspešnosti psihoterapije kot konteksta za novo ah ponovno izgradnjo (re- konstrukcijo) klientove osebne zgodbe, da se bo lahko (znova) povezal z zgodbo širšega konteksta, denimo, skupnosti, ki ji pripada. Tak je koncept psihoterapije kot metanaracije (Omar, Strenger 1992, v McLeod 1997: 22) oziroma terapevtske teorije kot »splošne ali obdajajoče zgodbe, skoz katero se klient uči okviriti svojo življenjsko pri- poved«. Čeprav je psihoterapevtova soba pogosto edi- no mesto, kjer lahko klient izpove svojo zgodbo in dobi občutek shšanosti in sprejetosti, pa, para- doksno, zaradi skrajne individualiziranosti oseb- nih zgodb ljudi na prehodu iz dvajsetega v enain- dvajseto stoletje in pomanjkanja skupnih, kolek- tivnih zgodb na novo napisana klientova zgodba (največkrat) nima učinka integracije avtorja s širšo skupnostjo (McLeod 1997: 20-21, 25). Zgodbe, ki jih v interakcijo svetovanja in psihoterapije pri- nese svetovalec ali terapevt, navadno niso njegove osebne zgodbe, temveč bodisi splošnejše, skoraj mitske zgodbe o možnih spremembah ljudi bodisi za konkretnega klienta prirejene zgodbe o uresni- čenju želenega razpleta problema drugih klientov. V obeh primerih deluje učinek preokvirjanja z mobilizacijo klientovih virov (po)moči in usmer- jenostjo na uspešno izkušnjo v preteklosti ali mo- žni razplet v prihodnosti. RAZLIČNE ZGODBE O PRIPOVEDOVANJU ZGODB De Shazer (1994: xi-xvii) pripoveduje drugačno zgodbo o pripovedovanju zgodb v svetovanju in psihoterapiji. Tudi njegova zgodba je, tako kakor McLeodova, zgodba v nadaljevanju. Začetek po- stavlja v čas, ko je Freud poslušal zgodbe svojih pacientov - zgodbe, ki so jih pripovedovali v bud- nem stanju, zgodbe, ki so jih pripovedovaH v sta- nju transa, in sanjske zgodbe - in se spraševal, katera zgodba je resnična, prava. V odgovor na to svoje vprašanje je organiziral zgodbe, ki jih je shšal, na sebi lasten, nov način, v obhki svoje zgod- be o klientovih zgodbah, prepričan, da njegova zgodba ustreza resnici, ki se skriva v ozadju kHen- tovih zgodb. Freud je nato svoje zgodbe o skriti resnici klientskih zgodb pripovedoval drugim lju- dem in ti so jih v zanje značilni preobleki posredo- vali naprej, drugim zdravnikom v drugih državah, drugih delih sveta. Kot znanstvenik svojega časa je Freud uporabljal besednjak pripovedovanja klientskih zgodb, kije bil poln »bolezni, kategorij, vzrokov, mehanizmov, sil, premeščanj, potlačitev in odporov« (prav tam: xn), s pomočjo katerih je pojasnjeval, zakaj je prišlo do konkretnih težav, ki jih je razumel kot umeščene v posameznika. Nekaj desetletij pozneje je v Palo Altu, ZDA, nastala drugačna zasnova zgodbe o klientskih zgodbah, ki jo je prvi zapisal Don Jackson. Klienti so mu pripovedovali zgodbe o svojih družinah, ki jih ni bilo mogoče pojasniti z uporabo Freudove zgodbe in njenih junakov. Kot znanstvenik svojega časa je Jackson uporabljal besednjak »sistemov, homeostaze, redundance, iztirjenj, kategorij, ko- munikacije, odnosov, simetrije in asimetrije, krož- nih vzrokov, mehanizmov, razreda in članov, dvoj- nih vezi in odporov« (prav tam: xin), s katerimi je opisoval, kako so potekah problematični odnosi v khentskem sistemu. Skupaj z Batesonom, Weak- landom, Haleyem in sodelavci je uporabljal eno- smerno steklo, avdio in video posnetke družin, ki so pripovedovale svoje zgodbe, in posredoval svojo pripoved o klientskih zgodbah naprej. Podo- bno je zgodbo o zgodbah svojih klientov pripove- doval Salvador Minuchin na drugem koncu ZDA - njegova zgodba je bila v primerjavi z Jacksonovo še bolj angažirana, še bolj strukturirana (tako ime- novana strukturna psihoterapija). V podobnem sistemskem besednjaku je v Italiji pisala svojo zgodbo o khentskih zgodbah Mara Selvini-Palaz- zoh in jo posredovala dalje. Nekateri psihotera- 379 LEA SUGMAN BOHINC pevti (Ackerman, Bowen) so pisali nove zgodbe s starimi freudovskimi junaki in zapleti in njihova pripoved se je širila na vse strani strokovne in laične javnosti. Na spet drugem koncu Združenih držav je hipnoterapevt, psihiater Milton H. Erickson pripovedoval svojo zgodbo o klientskih zgodbah, tako novo in drugačno od vseh dotlej pripovedo- vanih zgodb, da so ga imenovali čarovnika, šama- na, neznanstvenega. Besednjak, ki ga je uporab- ljal, je bil navidez povsem nesistematičen, neulo- vljiv, saj je zavrgel vse sistemske koncepte svojih sodobnikov. Razlika med jezikom Ericksona in, denimo, Jacksona ali Minuchina aH Selvini-Pala- zzolijeve spominja na Heisenbergovo pojmovanje vloge zavestnega opazovalca in orodja njegovega opazovanja, na to, »ah pripoveduje zgodbo o Va- lovih' ah o 'delcih'« (prav tam: xiv). De Shazer opozarja na skupno lastnost opisa- nih različnih zgodb o klientskih zgodbah, na skup- no objektivistično predpostavko, da je svetovalec oziroma terapevt (opazovalec) ločen od klient- skega (opazovanega) sistema, ki mu pripoveduje svojo zgodbo. Razumevanje, da je svetovalec ozi- roma terapevt kot opazovalec - pripovedovalec zgodbe neločljivi del zgodbe khentskega sistema, ki je predmet njegovega opazovanja - pripovedo- vanja, je korenito spremenilo zasnovo terapevtske pripovedi o klientskih zgodbah šele v kratki tera- piji (Harland 1987, de Shazer 1991, de Shazer in Bergova 1992), narativni terapiji (Epston, White 1989, 1990), kibernetiki psihoterapije (Barnes 1990) in drugih postmodernih terapevtskih sme- reh s konca dvajsetega stoletja. Vtem besednjaku ni več ne analitskih' ne sistemskih metafor, bese- dnjak naštetih terapevtskih zgodb je slovar klien- tove zgodbe, podeljen v razgovoru s terapevtovo zgodbo in razvijajoč se v smeri želenega razpleta problema, v smeri novih skupnih analogij in meta- for, v smeri nanovo, bolj zadovoljivo napisane skupne zgodbe terapevta in khenta. DEJSTVA ALI METAFORE? Naštete postmoderne terapevtske smeri prevpra- šujejo koncept metafor, ki jih sogovorniki podelijo v razgovoru, saj ugotavljajo, da se avtorji, uporab- niki metafor, nagibajo k njihovemu popredme- tenju. Nekaj, kar smo sprva uporabljah kot nekaj drugega (analogija, metafora), slej ko prej postane to drugo (popredmetenje). Tako so zgodnji dru- žinski terapevti »prepoznavali« delovanje družin- skih »pravil« v terapevtski interakciji, ne, ker bi bila ta »pravila« obstajala, temveč ker so opazo- valci razmišljahv jeziku »pravil« (Hoffman 1981, v Fouri 2000: 93). Kaže, da je najučinkovitejši način preprečevanja tega pogostega, tako rekoč samodejnega razvoja uporabe metafore sistema- tična refleksija našega početja. Zamislimo si vsak- danji primer gledanja skoz očala. Ko si jih prvič nataknemo, se še nekaj časa privajamo novemu načinu opazovanja sveta, nenehno se zavedamo očal, sčasoma pa se na to vse bolj poredko in na- zadnje skoraj nikoli več ne spomnimo. Avtoma- tizem natikanja in nošnje očal je tako popoln, da se nam včasih zgodi, da neuspešno iščemo naoč- nike, dokler jih nazadnje ne odkrijemo na lastnem nosu. In če smo se najprej zdeh sebi tuji, ko smo se pogledali z očali v ogledalu, smo si kmalu tuji in neprepoznavni brez njih. Znotraj polja psihoterapevtskih metafor je danes med postmodernimi terapevtskimi smermi aktualno tudi vprašanje nadaljnje rabe metafore (psiho)terapija. Na zadnji konferenci učiteljev šole kibernetike psihoterapije (Stockholm 1998) smo raziskovah možnosti preimenovanja te metafore, vendar nismo ustvarili bolj zadovoljivega izraza, s katerim bi se vsi strinjali^, zato smo se odločih, da bomo do nadaljnjega uporabljah dosedanjo besedno zvezo kibernetika psihoterapije, s katero smo pred dobrim desetletjem želeli nakazati svoje drugačno razumevanje psihoterapije, namreč kot psihoterapije, ki jemlje samo sebe za predmet svo- jega opazovanja (ki jemlje samo sebe v psihote- rapijo in v tem procesu namesto proizvajanja do- datne psihopatologije, kar je posledica vseh teo- retskih psihoterapij, zmanjšuje, odpravlja psihopa- tologijo, saj se hrani z njo), in upošteva vključenost opazovalca (terapevta) v sistem njegovega opazo- vanja (klientski sistem). Podobno ugotavlja de Shazer (1994: 5), ki bi za čas do izuma ustrezne nove metafore staro najraje uporabljal v prečrtani obliki. Prav tako postavljamo pod vprašaj nekatere druge psihoterapevtske metafore, ki so ostale iz starejših (teoretskih) terapij, ker še nismo ustvariH ustreznejših. Taka metafora je, denimo, izrazito objektivistični mehanizem, ki ga je de Shazer že izločil iz besednjaka kratke terapije, v kibernetiki psihoterapije pa ga šele poskušamo nadomestiti z jezikovno (epistemološko) primernejšim poj- mom. Filozof C. Taylor (1995) je opozoril na dua- listično predpostavko v besedi »mehanizem« in. 380 PRIPOVEDOVANJE ZGODB V SOCIALNEM SVETOVANJU IN PSIHOTERAPIJI zanimivo, komentiral objektivistični reprezentati- vistični epistemologiji sedemnajstega stoletja pred- hodno Aristotelovo pojmovanje o spoznanju kot o stanju, v katerem um (duh) postane eno s pred- metom mišljenja (pod vplivom iste eidos), kot vsaj v nekem pogledu participatorno namesto repre- zentativistično. Taylor (1997: 3) dodaja, da je ome- njena Aristotelova teorija v celoti vezana na filozofijo obhk, na podlagi katere je bil (poznejši) reprezentativistični model spoznanja edina mo- žnost. Medtem ko je dualistična predpostavka postopoma izgubila verodostojnost, je mehani- cistična predpostavka ohranila in utrdila svoje me- sto v naši tako »znanstveni« kakor zdravorazum- ski podobi sveta in poteka dogodkov v njem. Bolj ko smo v svojem obravnavanju dogodkov in stvari razumski (racionalni), bolj smo odprti za pojmo- vanje o tem, kako »resnično« delujemo, s čimer izražamo temeljno epistemološko predpostavko, da obstaja nekaj takega kot »resnica« in »resnični« svet, na katerega se »resnično« (in receptivno) odzivamo (prav tam: 65, 67-68). Če se želimo učiti o razgovoru, pripovedih, zgodbah svojih sogovornikov, se moramo učiti o svojem lastnem jeziku, saj vselej uporabljamo jezik kot orodje in kot kontekst (de Shazer 1994: 6). De Shazer (prav tam: 7-9) razlikuje zdravo- razumsko pojmovanje (jezik kot jasno razvidno sredstvo za izražanje že obstoječih dejstev), reprezentativistično oziroma strukturahstično (jezik kot reprezentacija »resničnosti«, ki jo lahko bolj ali manj razvidno odslikava, zato raziskujemo »pravo« resnico in pomene, ki so skriti za bese- dami), iluzorno, na primer budistično (jezik ovira naš dostop do »resničnosti«), in poststruktura- listično pojmovanje jezika (jezik je resničnost). Prvim trem razumevanjem je v nasprotju s četrtim skupno predpostavljanje sveta »tam zunaj«, neodvisnega od opazovalca. Četrti način razume- vanja predlaga, »da moramo pogledati, kako smo uredih svet v našem jeziku in kako je naš jezik (ki gre pred nami) uredil naš svet« (prav tam: 9). Podobno krožnost predlaga Barnes, ko meta- forično meni, da ne mishmo le »mi« skoz svoje koncepte, temveč tudi naši koncepti mislijo skoz »nas«; ne uporabljamo le mi svojih konceptov, ampak tudi naši koncepti uporabljajo nas. S tem seveda ne želi ponovno vzpostaviti dualističnega odnosa med pojmom sebe in pojmom konceptov, temveč, narobe, želi pokazati na nerazdružljivost opazovalca in opazovanega, procesov in proizvo- dov, uporabnika jezika in tega istega jezika, razu- mevanja (interpretacije) stvari ali dogodka in kon- teksta razumevanja. Na podlagi povedanega lahko razlikujemo tri (rekurzivne) rede pripovedovanja zgodbe v sve- tovanju in terapiji s položaja svetovalca ali tera- pevta. Oglejmo si jih z vidika socialne delavke oziroma delavca: • socialna delavka oziroma delavec (tako kot, seveda, klient) v razgovoru s klientom pripoveduje zgodbo - z njim deli svoj način pomenske orga- niziranosti osebnega izkustva • socialna delavka oziroma delavec strokovno načrtno ah reflektirano uporablja zgodbe o mo- goči spremembi odnosov med ljudmi, o uresni- čenju želenega razpleta problema, pri čemer uporablja že omenjene osebne zgodbe, splošne, morda mitske zgodbe aH za posameznega klienta preoblikovane zgodbe in si z njimi prizadeva spro- žiti preokvirjenje klientovih dosedanjih neuspeš- nih vzorcev reševanja problema v smeri večje učinkovitosti • socialne delavke in delavci pripovedujejo različne zgodbe o khentskih zgodbah, odvisno od njihove konceptualne orientacije, od njihovih temeljnih epistemoloških predpostavk, na podlagi katerih se porajajo opisi oziroma pripovedi o pripovedih khentov. ODPRT PROSTOR ZA RAZGOVOR IN DRŽA NEVEDNOSTI Andersonova in Goohshian (1992, v McNamee, Gergen 1994: 27-28) predlagata tele predpostav- ke svoje narativne terapije, utemeljene na idejah socialnega konstruktivizma: • Vsak človek je jezikovni in pomenotvorni sistem in tudi »[tjerapevtski sistem je tak jezikovni sistem«. • »Pomen in razumevanje sta socialno kon- struirana.« Konstruirata se v jeziku, v komunika- ciji, ki v terapevtskem sistemu poteka na način dialoške izmenjave. • »Terapevtski sistem je problem-organizi- rajoč, problem-raz-rešujoč sistem.« • »Terapevtski razgovor je vzajemno iskanje in raziskovanje skoz dialog, dvosmerna izmenjava, križanje idej, v katerem se novi pomeni nepretrga- no razvijajo v 'raz-reševanje' problemov.« • »Terapevt je udeleženi opazovalec in ude- leženi olajševalec terapevtskega razgovora.« • »Terapevt vadi to terapevtsko umetnost z 381 LEA SUGMAN BOHINC uporabo razgovornih aH terapevtskih vprašanj [...] s položaja 'ne-vedenja'.« • »Problemi obstajajo v jeziku in problemi so enkratni za pripovedni kontekst, iz katerega pri- dobivajo svoj pomen.« • »Preobrazbena moč pripovedi se nahaja v njeni zmožnosti nanovo povezati dogodke iz na- šega življenja v kontekstu novega in drugačnega pomena.« Aiidersonova in GooHshian nista toliko osredo- točena na samo proizvodnjo spremembe kot na odprtje prostora za razgovor, v katerem se lahko razvijejo novosti, nove zgodbe, pripovedi o sebi. Terapevtovo zavzemanje drže nevednosti po nju- nih izkušnjah pomembno prispeva k odprtju pro- stora za dialog, saj v klientskem sistemu sproži refleksijo o terapevtovi potrebi zvedeti več o njem in njegovi zgodbi ter ga spodbudi, da s terapevtom podeli svoje samorazumevanje. Hermenevtično naravnanega terapevta ne zanima vprašanje resni- ce ali laži klientove pripovedi, kot tudi noče imeti apriorne vednosti, vnaprejšnjega namena ravna- nja v zvezi s klientovo problemsko situacijo. Na- robe, zanaša se na klientovo razlago in vzame nje- govo zgodbo resno, s čimer se pridruži njegovemu referenčnemu okviru, njegovemu hermenevtične- mu krogu doživljanja pomenov in (samo)razume- vanja. Na ta način terapevt prispeva k vzpostavitvi konteksta za sodelovanje udeleženih akterjev, kon- teksta kot prostora razgovora, v katerem lahko vsakdo podeh z drugimi svoje pomene ter razvije nove, obenem pa ohranja medsebojno interpreta- tivno različnost, ker mu ni treba varovati svojih stališč pred vsiljevanjem terapevtovih interpretacij niti ne prepričevati terapevta o svojih. Andersonova in GooHshian (prav tam: 30) opi- sano vzdušje primerjata z Batesonovim pojmo- vanjem, da mora obstajati prostor za že znano, če naj se razvije novo. Tom Andersen (v Anderson, GooHshian, prav tam: 59) to naveže tudi na Matu- ranovo in Varelovo (1987) pojmovanje vloge per- turbacij za biološko preživetje organizma: ker nas perturbacije ohranjajo pri življenju in nam omogo- čajo spreminjati se v skladu s svojim spremen- ljivim okoljem, jih potrebujemo, vendar ne smejo biti preveč različne od naše sposobnosti, da jih integriramo, saj se v nasprotnem pomenu naše preživetvene možnosti izničijo. Andersonova in GooHshian navajata (prav tam: 32) še primerjavo z Brunerjevim (1984) razlikovanjem med »para- digmatsko« in »pripovedno držo«, pri čemer se interpret, ki zavzame prvi tip drže, osredotoči na razlago (vsebino) s pomočjo kategorij strokovno- teoretskega referenčnega okvira, kateremu pri- pada, medtem ko se interpret v pripovedni drži osredotoči na proces, na tukaj in zdaj v razgovoru z drugimi udeleženimi akterji. Paradigmatska drža ustreza drži vedočega, pripovedna pa drži nevedo- čega. Prva omogoča interpretu prepoznavati in potrjevati »univerzalne« pomene razlikovanih ka- tegorij, druga prispeva k razvoju osebno izgra- jenih pomenov, lokalnega jezika razumevanja. Hermenevtično naravnani terapevt ne žeh spodbi- jati verodostojnosti klientove zgodbe, temveč si prizadeva naučiti se je in obenem omogočiti klien- tu, da jo znova pove na način, ki bo odprl prostor za razgovor in povečal možnosti ustvarjanja novih pomenov in nove zgodbe, ki bo povečal število njegovih možnih izbir. Ko Andersonova in GooHshian (prav tam: 37) opredelita pripovedovanje zgodbe kot »re-pre- zentacijo doživetja«, koncepta reprezentacije ne uporabljata v uveljavljenem pomenu preslikave, temveč mislita dobesedno na »ponovno usedanj e- nje izkustva«, na »konstruiranje zgodovine v seda- njosti«. Pripovedovanje osebne zgodovine v seda- njosti je pripovedovanje nove zgodbe, postavljanje stare zgodbe v nov kontekst, njeno preokvirjenje. Terapevtova naloga je raziskovati klientove vire »doslej nepovedanega«, zlasti vire moči, kar zaja- me nov veter v jadra klientove radovednosti in želje po učenju ter omogoči njegovi domišljiji in predstavljivosti ustvariti tako novo zgodovino kakor novo prihodnost. Pomembno se mi zdi opozoriti, da se drža ne- vedočega v socialnem konstruktivizmu nanaša na terapevta (svetovalca) v odnosu do klientovega lokalnega (samo)razumevanja, medtem ko odpi- ranje prostora za razgovor ustvarja kontekst, ki omogoča terapevtovo (svetovalčevo) in klientovo sodelovanje v opredeHtvi klientovega želenega raz- pleta problema in načrtovanje majhnih, uresnič- ljivih, doslej nepreizkušenih korakov njegovega udejanjanja. Tako lahko interakcijo psihosocialne pomoči znova uzremo v plesu (strokovnjakove opuščene vnaprejšnje vednosti, torej) nevednosti in (klientove na novo vzpostavljene in vzdrževane) vednosti. 382 PRIPOVEDOVANJE ZGODB V SOCIALNEM SVETOVANJU IN PSIHOTERAPIJI - ■ C, H OPOMBE ^ Barnes, denimo, ponuja alternativno interpretacijo klientovega »odpora« kot prvega trenutka, ko klient nezavedno (točneje, v zavestni refleksiji nedostopnem redu interpretativne aktivnosti) zazna, začuti, da mu terapevt »vsiljuje svoj koncept njega«. Podobno problematizira analitski koncept »transfera« in navaja Batesonovo stališče, da je vsak odnos transferen (v vsakem odnosu ti veš nekaj, česar jaz ne vem). Upoštevanje takega pojmovanja transfera bi zahtevalo, na primer, vpeljavo opazujočih timov in spodbujanje in spoštovanje raznolikih, večkratnih opisov (Barnes 1998). ^ Von Foerster je podprl možni predlog kiber-terapije, vendar smo učitelji iz Slovenije in Hrvaške navedli različne argumente proti temu izrazu (fonetično se izraz v slovenskem in hrvaškem jeziku shši zelo trdo, nezvezno; preplavljenost s predpono kiber-v najrazhčnejših tehnično, tržno in modno usmerjenih izrazih, kar briše pomen besede kibernetika v povezavi s psihoterapijo). V kibernetiki psihoterapije so sprejemljive vse teorije, vendar ne v pomenu eklektične mešanice, temveč v pomenu upoštevanja in ohranjanja razlik. ' LITERATURA H. Anderson, H. Goolishian (1994), The Client is the Expert: A not-Knowing Approach to Therapy. V: Sh. McNamee, K. J. Gergen (ur.). Therapy as Social Construction. London, Newbury Park, New Delhi: Sage Publications (25-39). G. Barnes (1994), Justice, Love and Wisdom: Linking Psychotherapy to Second-Order Cybernetics. Zagreb: Medicinska naklada. J. Bouveresse (1995), Wittgenstein Reads Freud: The Myth of the Unconscious. Princeton: Princeton University Press. D. P. FouRi (2000), Friendliness and Suggestibihty: An Ecosystemic Perspective. V: V. de Pecalis, V. A. Gheorghiu, p. W. Sheehan, i. Kirsch (ur.). Suggestion and Suggestibility: Theory and Research. München: M. E. G.-Stiftung (91-101). S. Freud (1977), Predavanja za uvod v psihoanalizo. Ljubljana: Državna založba Slovenije. L. Hoffman (1994), A Reflexive Stance for Family Therapy. V: Sh. McNamee, K. J. Gergen (ur.). Therapy as Social Construction. London, Newbury Park, New Delhi: Sage Publications (7-24). J. McLeod (1997), Narrative in Psychotherapy. London, Thousand Oaks, New Delhi: Sage Publications. Sh. McNamee, K. J. Gergen (ur.) (1994), Therapy as Social Construction. London, Newbury Park, New Delhi: Sage Publications. S. de Shazer (1994), Words Were Originally Magic. New York, London: W. W. Norton & Company. C. Taylor (1997), Philosophical Arguments. Cambridge (Massachusetts), London: Harvard University Press. 383 RECENZIJA G0sta Esping-Andersen, Duncan Gallie, Anton Hemerijck, John Myles (2002),, V^hy IVe Need a New Welfare State. Oxford: Oxford University Press. 244 str. Knjiga (naslov je v prevodu Čemu potrebujemo novo državo blaginje) temelji na poročilu Nova evropska blaginjska arhitektura (A New European Welfare Architecture), ki je bilo pripravljeno po naročilu belgijske vlade v času belgijskega pred- sedovanja Evropski Uniji v drugi polovici leta 2001. Takratni belgijski minister za socialne za- deve in pokojnine Frank Vandenbroucke se v predgovoru sklicuje na zasedanje Evropskega sve- ta v Lizboni marca 2000, ko si je Evropska Unija za naslednje desetletje postavila cilj, »postati naj- bolj konkurenčno in dinamično na znanju teme- lječe gospodarstvo na svetu, sposobno trajnost- ne gospodarske rasti z več in boljšimi zaposlit- vami in večjo socialno kohezijo«. To zahteva spre- membo evropskega socialnega modela. Nova država blaginje ohranja tradicionalni cilj zagotoviti ustrezno socialno zaščito tistim, ki tega ne zmo- rejo sami. Mora pa biti aktivna, država aktivnih ljudi - kar pomeni, da vsem državljanom omogoča udeležbo v socialnem in ekonomskem življenju. G. Esping-Andersen je napisal prva tri poglavja z naslovi: Ponovno na poti k dobri družbi? (To- wards the Good Society, Once Again?), K otroku usmerjena strategija sociahiih investicij (A Child- Centred Social Investment Strategy) in Nova pogod- ba med spoloma (A new Gender Contract). D. Gal- lie je prispeval poglavje Kakovost delovnega življe- nja v blaginjski strategiji (The Quality of Working Life in Welfare Strategy), J. Myles pa Nova socialna pogodba za stare? (A New Social Contract for the Elderly?). Avtor sklepnega poglavja Samopreobraz- ba evropskega socialnega modela (modelov) (The Self-Transformation of European Social Model(s)) pa je A. Hemerijck. Osrednje vprašanje je reforma pokojninskega sistema, ki se je avtorji lotevajo pri koreninah. Najboljše zagotovilo za ekonomsko in socialno sprejemljiv in dolgoročen pokojninski sistem so investicije v sposobnosti otrok. S tem so povezani odnosi med spoloma, zlasti položaj žensk na trgu dela, in kakovost delovnega življenja. Ne zadošča zgolj visoka stopnja zaposlenosti, zaposlitev mora omogočiti izobraževanje in napredovanje. V prvem poglavju Esping-Andersen opozarja na velike družbene spremembe ob koncu 20. sto- letja in zavzema kritična stahšča do rešitev, ki jih ponujata neohberalizem in tako imenovana tretja pot, o kateri nekje zapiše, da je verjetno komaj kaj več kakor zelo zapoznelo britansko odkritje nordijske socialne demokracije (str. 5). Njegovi izhodišči za spremembe sta socialna pravičnost in učinkovitost. Enake možnosti so prvi pogoj učinkovitosti. Človeški kapital je edinstven in naj- pomembnejši vir, ki lahko zagotovi dinamično, konkurenčno in na znanju utemeljeno gospo- darstvo. Pomemben je razmislek o metodologiji social- ne pohtike. Navadno je kratkoročna, statična, raz- drobljena in izhaja iz obstoječega stanja, kar je sprejemljivo, če družba ostaja stabilna. V obdobju hitrih sprememb pa mora ustrezati trem kriteri- jem: omogočiti pogled v prihodnost, povezati frag- mente v celoto in vključiti dinamiko življenjskih priložnosti državljanov (str. 6). Avtorji izhajajo iz okvira poteka življenja (life course framework). Ta povezuje dele v celoto, ker razmere v posamez- nem delu življenja vplivajo na blaginjo v nasled- njem. S pogledom na celotni potek življenja je mogoče razlikovati med začasnim in trajnim po- manjkanjem. In končno tak pristop pomaga pri pogledu v prihodnost. Če poznamo značilnosti današnje mladine, lahko napovemo, kakšni bodo jutrišnji starši, delavci ali uporabniki socialne pomoči. V nadaljevanju problematizira odnos med tremi stebri blaginje, trgom, družino in državo, ter se sprašuje, ah oziroma koliko lahko neuspeh enega kompenzirata ostala dva in ah obstaja ne- varnost, da odpovedo vsi trije. Na to naveže prikaz treh sistemov blaginje: nordijskega, liberalnega in kontinentalnega, ki so pred podobnimi izzivi, ter oceni njihove prednosti in pomanjkljivosti. Da bi se ti trije sistemi zlih v enoten evropski sistem, 385 RECENZIJA dvomi, ker je za vsakim od njih razhčna dediščina socialne blaginje. Poudarja nujnost nove družbene pogodbe, v katero je treba vključiti novo družinsko pohtiko, nove odnose med spoloma, socialno vključevanje s pomočjo zaposlovanja in pogodbo med genera- cijami. V drugem poglavju Esping-Andersen razprav- lja o vplivu družinskih razmer na položaj otrok, zlasti na možnosti za razvoj njihovih sposobnosti, izobraževanje in zaposlovanje. Razmišljanje pod- krepi s podatki iz nekaterih držav EU in ZDA o povezanosti stopnje izobrazbe staršev in otrok, o novi strukturi tveganj, ki ogrožajo družine, o dele- žu revnih družin, o povezavi med revščino otrok in (ne)zaposlenostjo staršev. Posebno pozornost nameni enostarševskim družinam, zaposlenosti mater, dostopnosti ustanov za varstvo otrok. V družinah vidi ključ do socialne vključenosti in do konkurenčnega, na znanju temelječega gospo- darstva. Odločilno je obdobje zgodnjega otroštva. Iz revščine otrok izvira socialna izključenost odra- slih. Prikrajšanje v otroštvu je pozneje zelo težko odpraviti (str. 55). Kritičen je do ukrepov, s kate- rimi naj bi nadomestili pomanjkljivo znanje in druge zmožnosti odraslih. Učinkoviteje in ceneje je poskrbeti za sedanje otroke in mladino. Bistve- nega pomena so zdravje, preprečevanje revščine in razvoj začetnih sposobnosti otrok. Prikrajšanje v otroštvu bi bilo treba odpraviti s kombinirano strategijo, ki bi zagotovila primerne družinske do- hodke, preprečila neposreden vpliv (pomanjklji- vih sposobnosti) staršev na kognitivne sposobno- sti otrok ter izboljšala delovne razmere mater (str. 56) Zelo poudarja kakovost in široko dostopnost otroškega varstva. Kot zadnje vprašanje obravnava povezavo med rodnostjo in blaginjo družine. Želja po otrocih se ni zmanjšala. V državah EU si starši želijo v pov- prečju 2,4 otroka, dejansko jih imajo manj. Raz- liko pojasnjuje z visokimi osnovnimi stroški za otroke, brezposelnostjo in naraščajočo negoto- vostjo, s težavami, ki jih imajo mladi odrash, ko začenjajo živeti na svoje, s stanovanjskim vpraša- njem, kar vse povzroči »sindrom odlašanja« (post- ponement syndrome). Pomemben razlog za nizko rodnost so težave pri povezovanju materinstva in dela. Zdi se paradoksno, vendar je visoka rodnost pozitivno povezana z visoko zaposlenostjo žensk, kar vodi k novi pogodbi med spoloma. V tretjem poglavju Esping-Andersen glede enakopravnosti spolov razlikuje med dvema cilje- ma. Prvi je uskladitev materinstva in kariere, dru- gi, zahtevnejši, pa je doseči spolno nevtralno po- razdelitev možnosti, življenjskih priložnosti in blaginje. Velika večina današnjih žensk izbere model dvojne vloge, ki združuje kariero in materinstvo. Zaradi materinstva imajo v aktivnem življenjskem obdobju nižje zaslužke. Izguba gre na račun preki- nitev dela in zastarevanja znanja, manjše izku- šenosti in krajšega staža, ki so posledice prekinitev v karieri. Nižji zaslužki žensk so tudi eden od raz- logov za neenako dehtev domačih opravil. Možnosti za združevanje materinstva in karie- re so v posameznih državah zelo različne in ne- dvomno razredno pogojene. Odločilni dejavnik pri tem je otroško varstvo, ki je v nekaterih drža- vah zelo drago. Ženskam prijazna politika, ki je izrazita v skandinavskih državah, povzroča delo- dajalcem večje stroške. Posledica je segregacija na področju dela. Ženske so zaposlene predvsem v »mehki ekonomiji«, v javnem sektorju. Zaposlovanje žensk je eden najučinkovitejših načinov za preprečevanje socialne izključenosti in revščine. Ženskam prijazna politika je prijazna tudi do družine in družbe ter jo je treba opredeliti kot družbeno investicijo (social investment). Ob- staja soglasje, da ženskam prijazna politika ob- sega dostopno otroško varstvo, plačan materinski in tudi očetovski dopust in nadomestila za odsot- nost v času otrokove bolezni (str. 94). Potek življenja žensk se maskulinizira, vendar za to obstoje realne meje. Avtor sklepa, da je za resnično enakopravnosti spolov potrebno, da mo- ški sprejmejo bolj feminiziran potek življenja (str. 95). Temeljna misel četrtega poglavja je tale. Kako- vost delovnega življenja in blaginjska strategija je, da za pospeševanje socialne vključenosti ne za- došča naraščanje deleža zaposlenosti. Bistvenega pomena je kakovost zaposlitve. Zaposhtev, ki omogoča osebno pobudo, je vir osebne stabilnosti in razvoja. Kakovost zaposHtev je danes zelo strati- ficirana. Gallie navaja podatke, iz katerih izhaja, da so v EU štiri od desetih zaposlitev precej slabe. To velja zlasti za dela, ki jih opravljajo polkvalifi- cirani in nekvalificirani delavci, tisti, ki so zapo- sleni z nepolnim delovnim časom, najbolj prikraj- šana skupina pa so starejši nekvalificirani in pol- kvalificirani delavci. Učinkovitost zaposlovanja pri zagotavljanju socialne participacije je odvisna tudi od tega, ali 386 G. ESPING-ANDERSEN ET AL (2002), WHY WE NEED A NEW WELFARE STATE delo varuje pred revščino. Države EU so razme- roma uspešne pri preprečevanju revščine zaposle- nih, vendar je delež revnih, ki delajo (working poor) in imajo manj kot 50% povprečnega dohod- ka na gospodinjstvo, še vedno znaten. V posamez- nih državah je različen, odvisen je od spola in sestave gospodinjstva. Delež revnih zaposlenih moških se giblje od 0,9 v Belgiji do 8,7 v Italiji. Delež subjektivne revščine zaposlenih v EU je povprečno 14,8 (str. 103). Nizki prejemki iz dela imajo za posledico majhne možnosti varčevanja in nizke pokojnine. Delo postaja vedno bolj zahtevno, naporno, stresno in tudi bolj negotovo, kar še zlasti velja za manj kvalificirane delavce. Delavci, ki imajo slabe zaposlitve (poor jobs), so manj zadovoljni z dru- žinskim življenjem, prostočasnimi aktivnostmi in družbenim življenjem (str. 108). Se bolj uničujoča za ljudi je brezposelnost, vendar tudi nizka kako- vost dela ne omogoča socialne integracije. Vpliv take vrste dela na življenjske priložnosti je odvisen od trajanja. Večina sistemov usposabljanja odraslih bolj krepi kot odpravlja zgodnjo prikrajšanost. Ko ljudje začno opravljati nizko kvalificirana dela, imajo manj možnosti za izobraževanje, pogosto gre za delo za določen čas. Za tiste, ki so dobih delo kot brezposelni, je štiri- krat bolj verjetno, da bodo odpuščeni, kot za tiste, ki so zamenjah zaposlitev (str. 117). Dolgoročno je treba vložiti več v odpravljanje izobrazbenih pomanjkljivosti mladih in v ohranjanje sposobno- sti učenja. Na področju dela je treba razviti politiko var- nosti in zdravja pri delu, upoštevati fizično in psi- hično zdravje ter ohraniti in razvijati delovne spo- sobnosti. Slednje prinaša znatne kratkoročne stro- ške tako za delodajalce kot za delavce. Mnenje, da so kakovostne zaposlitve dražje od slabih, je zelo vprašljivo, če upoštevamo vse stroške, ki nastanejo zaradi slabih delovnih razmer. Dosežki gospodarstva v EU bodo usodno odvisni od pri- pravljenosti investirati v sposobnosti in motivacijo ljudi. Učinkovita politika usposabljanja bi morala temeljiti na upravičenosti državljanov do izobra- ževanja. Zmanjšanje negotovosti zaposlitve in re- integracijo brezposelnih je mogoče doseči z dalj- šimi odpovednimi roki, večjo podporo pri prene- hanju pogodbe o zaposlitvi, z odgovornostjo delo- dajalca, boljšo ureditvijo dela za določen čas in z ustrezno zaščito življenske ravni brezposelnih. Myles začne prispevek z znanimi dejstvi o nuj- nosti pokojninskih reform. Poudarja, da je treba upoštevati celotne stroške vzdrževanja upokojen- cev - javni sistem in privatna sredstva, saj se oboje prelije v porabo upokojene generacije. Cilj spre- memb je sistem, ki bo zagotovil pošteno dehtev bremen med generacijami, solidarnost v okviru posamezne generacije, enakopravnost spolov, močno gospodarstvo in zdrave finance. Kako je mogoče zagotoviti vse hkrati? Obstoječi pokojninski modeh temeljijo bodisi na predpisani stopnji prejemkov (fixed replace- ment rate - FRR), ali na predpisani stopnji prispev- kov (fixed contribution rate - FCR). V prvem pri- meru gredo stroški demografskih sprememb na račun zaposlenih, v drugem na račun upokojen- cev. Avtor se zavzema za model predpisanega re- lativnega položaja (fixed relative position - FRF), ki ga je v 80. letih razvil ekonomist Musgrave. Bistvo tega modela je, da se postavi konstantno razmerje med prejemki zaposlenih in prejemki upokojencev. Ob spremembah deleža upokojen- cev glede na število zaposlenih se hkrati povečajo prispevki zaposlenih in zmanjšajo pokojnine, tako da ostane razmerje med dohodki enih in drugih nespremenjeno. Prednost modela sta enakomer- na delitev bremen med generacijami, zlasti pa to, da ga je mogoče uporabljati ne glede na to, kako se v času spreminja odnos med številom zaposle- nih in številom upokojencev. Solidarnost znotraj generacije mora obstajati: med upokojenci, kjer je treba upoštevati višino pokojnin in pričakovano življenjsko dobo, med zaposlenimi, kjer je treba upoštevati plače in dru- žinske izdatke, in med spoloma, ki imata različen položaj na trgu dela in sta različno obremenjena s skrbjo za onemogle družinske člane. Ta izho- dišča Myles podrobneje razčleni. Spremembe v pokojninskih sistemih bodo mo- rale povišati upokojitveno starost, kar je mogoče ob upoštevanju življenjske dobe, zdravstvenega stanja, delovnih razmer, izobrazbe in povpraše- vanja po delovni sih. Preprečiti je treba revščino starih. Ker je trajanje življenjske dobe povezano z ekonomskim statusom, zavarovanje povzroča transfer od revnih k bogatim. Razlike v material- nem položaju starih izvirajo tudi iz različne zgo- dovine statističnih kohort. Današnji upokojenci so delavci iz obdobja gospodarskega razcveta. V zaključku Myles opozarja na prehajanje blagostanja iz generacije v generacijo. Lahko se zgodi, da bo blagostanje sedanjih otrok bolj od- visno od kariere staršev kakor od njihove. Pomen »razredne pripadnosti« lahko ob koncu življenja 387 recenzija enako naraste kot ob začetku. V sklepnem poglavju Hemerijck povzema ugo- tovitve in stališča prejšnjih ter jih postavlja v širši pohtični in ekonomski okvir z uvedbo Evropske monetarne unije. Ugotavlja, da je skupna značil- nost evropskih držav blaginje, da so zavezane so- cialni pravičnosti, ki prispeva tudi k ekonomski učinkovitosti in napredku. Izziv postindustria- lizma je najti novo sinergijo med ekonomsko in socialno politiko. Glavni dejavnik reform in inovacij so sicer po- samezne države, a morajo upoštevati medna- rodne razmere. Pri odločitvah morajo izhajati iz dosedanjega razvoja, ker je izbire iz preteklosti težko spremeniti. Nobena reforma ne more pred- postavljati tabule rase. Avtor podrobneje opiše »metodo odprte koor- dinacije« (Open Method of Co-ordination - OMC), ki je poseben način približevanja posameznih po- dročij socialne politike v državah članicah EU, njen razvoj, prednosti in pomanjkljivosti. Namen OMC je v okviru skupno dogovorjenih usmeritev postaviti konkretne cilje za vsako državo, upošte- vajoč njene značilnosti, spremljati napredek, izme- njavati izkušnje in dobro prakso. Samopreoblikovanje evropskih socialnih mo- delov ne poteka po nobenem izdelanem načrtu. Po Hendrijckovem mnenju vključuje kombinacijo domačega učenja, učenja od drugih in - tako upa - učenja pred neuspehom. V publikaciji je veliko zanimivih idej, zlasti metodologija, ki izhaja iz celotnega poteka živ- ljenja, usmerjenost v razvoj zmožnosti vseh otrok, opozarjanje na pomen zaposlovanja žensk, zago- tavljanja kakovosti zaposlitve, Musgraveov model prepisanega relativnega položaja zaposlenih in upokojencev in ne nazadnje metoda odprte koor- dinacije. V celotni pubhkaciji je le v dveh stavkih ome- njena širitev EU. Večina novih članic EU ima za seboj 45 ah več let izkušenj socialističnega sistema. Zaposlenost žensk in vključenost otrok v ustanove otroškega varstva, ki jima avtorji pubHkacije pripi- sujejo odločilen pomen za uspeh reforme države blaginje, sta (bila) prav v teh državah zelo visoka. Kljub poudarjanju učenja in odprti metodi koordinacije, ni videti, da bi se bih strokovnjaki in politiki iz starih držav članic EU pripravljeni učiti iz uspehov ali napak novih članic. Andreja Kavar Vidmar 388 POVZETKI v/,'I Vesna Leskošek TRGOVANJE S TELESI IN DUŠAMI ŽENSK NA SLOVENSKEM DO KONCA 19, STOLETJA Doc. dr. Vesna Leskošek je predavateljica na Fakulteti za socialno delo in raziskovalka na Mirovnem inštitutu v Ljubljani. Zahodne raziskovalke spola so postavile tezo, da so bile ženske v zgodovini obravnavane le kot telesa, ki služijo domovini (z rojevanjem otrok) in gospodarju (kot žene in gospodinje). To tezo potrjujejo tudi slovenska raziskovanja zgodovine žensk, ki odkrivajo ideologije in prakse reduciranja žensk na njihova telesa. Na Slovenskem najdemo zapise o trgovanju z ženskami že v prvih stoletjih našega štetja. Najprej so z trgovali s sužnjami, pozneje z nevestami, ves čas pa so ženske uporabljah za trgovino z »behm blagom«, ki ostaja ena glavnih skrbi različnih mednarodnih organizacij še danes. Ženske so za njihov upor kaznovali ostreje kot moške, kajti njihovo dejanje je bilo dvojni greh. Poleg pisanih zakonov so prekršile tudi nezapisane - z vstopom v javnost so spreminjale vlogo, ki jim je bila predpisana v zahodni kulturi, zato so morale plačati dvojno ceno. Huje so jih kaznovali v protireformacijskih pogromih, čarovnice so množično morih in sežigali, nezakonske matere so preganjah, kamenjah in zasramovah, na čelo teh množičnih pomorov pa se je postavila katoliška cerkev, ki je bila hkrati tudi najvišja moralna instanca pri določanju in zapovedovanju ženskosti. Ključne besede: ženska zgodovina, obredi, kaznovanje. Gorazd Meško SOCIALNA KRIMINALNA PREVENCIJA - VIZIJA ALI UTOPIJA? •^'-^--^^'i " Dr. Gorazd Meško je docent za kriminologijo in prodekan za raziskovalno dejavnost na fakulteti za policijsko-varnostne vede, Univerza v Mariboru, in sodelavec Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Avtor izhaja iz domneve, da je edina prava primarna prevencija kriminalitete socialna prevencija, ki vsebuje odpravljanje ključnih družbenih problemov in zmanjševanje neenakosti, nizke ravni izobrazbe, nezaposlenosti, ekonomske deprivilegiranosti ipd. Socialnopreventivni ukrepi se izvajajo na dolgi rok in v nasprotju s situacijskimi preventivnimi ukrepi, ki se usmerjajo le na situacije kaznivih dejanj in oviranje možnih storilcev, v večji meri poudarjajo človekovo dostojanstvo in spoštovanje človekovih pravic. Poleg tega gre pri tem tudi za reševanje socialne problematike in obhke pomoči in podpore t. i. družbenemu podrazredu, ki vse bolj postaja lastnina institucij formalnega družbenega nadzorstva. Ključne besede: vzroki kriminalitete, človekove pravice, policijsko delo, politika. Žarko Tepavčevič ZAKONSKA ZVEZA IN SPOLNOST V KATOLIŠKI DOKTRINI Mag. Žarko Tepavčevič, univerzitetni diplomirani socialni delavec, je višji svetovalec na področju družine na Centru za socialno delo Ljubljana - Šiška. Rimskokatoliška cerkev (RKC) je že od začetka bistveno vplivala na način življenja v celotni družbi. Ves čas se je vmešavala v urejanje odnosov med spoloma. Njeni nauki so bih podlaga za ohranitev spolne neenakosti in diskriminacije žensk. Pri tem se je nenehno soočala z vprašanjem zakonske zveze in družine in med tema dvema institucijama še danes ne razlikuje. KatoHška doktrina ima zakonsko zvezo za sveto skupnost. S cerkveno poroko se ustanovi dosmrtna življenjska skupnost zakoncev, ki je nerazvezljiva. Po pojmovanju RKC je spolni odnos dovoljen le, kadar je namenjen zaploditvi aH pa kot izpolnitev zakonskih dolžnosti. RKC zavzema odklonilno stališče do splava in do kakršne koH kontracepcije razen naravne. Prav tako nasprotuje umetni oploditvi, saj po njenem ne 389 POVZETKI ustreza pravilni obliki zaploditvenega spolnega odnosa. Po njenem nauku Bog daje življenje in ga jemlje, zato je vsakršno poseganje človeka na ti področji nedopustno in nemoralno. Ključne besede: identiteta družine, kontracepcija, splav, umetna oploditev. KONGRES SOCIALNEGA DELA 2001 . Francka Premzel UREJANJE STIKOV MED NASILNIM OČETOM IN OTROKOM IZ PERSPEKTIVE ŽRTVE Francka Premzel je diplomirana socialna delavka, zaposlena na Centru za socialno delo Maribor, Varna hiša Maribor. V prispevku, ki temelji na praktičnih izkušnjah, avtorica poudari pomen upoštevanja otrokove perspektive pri urejanju stikov z očetom, kadar je prisotno nasilje. Poskuša utemeljiti, zakaj je zmotno mišljenje, da otrok ni vpleten, da se očeta ne boji in da si stike žeh. Nezdružljiva skrb in želja po otroku je velikokrat edina mogoča manipulacija in način vzpostavitve stika s partnerko, ki se je zaradi nasilja umaknila. Nezaupanje, strah in nemoč spremljajo otroka in mu onemogočajo govoriti o stvareh, ki se jim zelo dolgo prav tako izmikajo odrash. Ključne besede: strah, nemoč, občutek krivde, nezaupanje. PRIPOVEDOVANJE, POSLUŠANJE, BELEŽENJE IN SPREMINJANJE ZGODB Lea Šugman Bohinc PRIPOVEDOVANJE ZGODB V SOCIALNEM SVETOVANJU IN PSIHOTERAPIJI Dr Lea Sugman Bohinc je asistentka na Visoki šoli za socialno delo Univerze v Ljubljani. Čeprav je Freud opredelil terapijo kot razgovor, je tako razumevanje z razvojem poznejših psihoterapevtskih teorij poniknilo v nereflektirano samoumevnost. Šele svetovalne in terapevtske smeri postmoderne usmeritve postavljajo refleksijo o socialnem svetovanju in psihoterapiji kot razgovoru vzajemno opazujočih se in novo zgodbo soustvarjajočih sogovornikov v središče svojega konceptualno-metodološkega okvira. V narativno pojmovanem socialnem svetovanju in psihoterapiji tako namesto o poslušanju govorimo o poslušanju zgodb, saj razumemo zgodbo kot pomensko enoto, ki okvirja našo izkušnjo in skoz katero to svojo izkušnjo interpretiramo. Različni avtorji pripovedujejo različne zgodbe o pripovedovanju zgodb v socialnem svetovanju in psihoterapiji in za svojo pripoved uporabljajo besednjake, ki se razlikujejo glede na temeljno epistemološko predpostavko opazovalčeve ločenosti od opazovanega sistema oziroma njegove vključenosti v sistem, ki ga opazuje. Besednjak postmodernih, hermenevtičnih terapevtskih smeri s konca dvajsetega stoletja je slovar klientovih zgodb, podeljenih v razgovorih s svetovalci ali terapevti in razvijajočih se v smeri želenega razpleta problema, v smeri soustvarjanja novih analogij in metafor, tj., v smeri na novo, bolj zadovoljivo napisane skupne zgodbe svetovalca aH terapevta in klienta. Ključne besede: soustvarjanje, postmodernizem, hermenevtična epistemologija. ,, 390 A BS TRACTS Vesna Leskošek COMMERCE WITH BODIES AND SOULS OF WOMEN IN SLOVENIA UNTILTHE END OF 19TH CENTURY Dr. Vesna Leskošek is a lecturer at University of Ljubljana School of Social Work and a researcher at the Peace Institute, Ljubljana. Western researchers of gender have put forward the proposition that women used to be treated in history only as bodies that serve the country (by delivering children) and the master (as wives and house labourers). Researchers in Slovenia, too, found ideologies and practices of reducing women to their bodies; the earliest records of commerce with women date to the first centuries AD. First, it was commerce with slaves, later with brides, but all the time they have been used for 'white slavery' which is still one of the main concerns of international organisations. Women have been punished more severely than men, because their acts were a double sin. Beside written laws they also broke unwrit- ten ones - by entering the public domain they changed the role prescribed for them, so they had to pay double. Their punishment in counter-reformation assauks was worse than men's, witches were massively murdered and burned, illegitimate mothers mocked, persecuted and stoned - and this mass murder was headed by the Catholic Church that was also the highest moral authority in deter- mining and demanding womanhood. Keywords: women's history, rituals, punishment. Gorazd Meško SOCIAL CRIME PREVENTION - A VISION OR UTOPIA? Dr. Gorazd Meško is a lecturer of criminology and Vice Dean at the University of Maribor Faculty of Police and Security and an associate of the Institute of Criminology at the University of Ljubljana Faculty of Law. The author follows the assumption that the only appropriate crime prevention is social prevention, comprised of efforts for the reduction of crucial social problems such as inequality, low level of education, unemployment, economical deprivation, etc. Social prevention is a long-term strategy which, compared to the situational crime prevention that focuses on situations and target hardening, pays more 'attention' to the respect of human dignity and human rights. In addition, social (crime) prevention is characterised by social support for a growing social underclass which is becoming more and more a property of formal social control institutions. Keywords: causes of crime, human rights, police work, politics. Žarko Tepavčević MARRIAGE AND SEXUALITY IN THE CATHOLIC DOCTRINE Social worker Žarko Tepavčević, MA, is senior councellor on family at the Centre of social work Ljubljana - Šiška. Roman Catholic Church has had a great impact on the way of life in Catholic societies. It has always interfered with the relation between the sexes. Its teachings have underlain sexual inequality and the discrimination of women. Still it doesn't distinguish between marriage and family. The Catholic doc- trine considers marriage holly matrimony. By marriage in church a hfelong, non-divorceable union of spouses is established. For RCC a sexual intercourse is permissible only when it aims at conception, or as a fulfilment of the conjugal duty. Abortion and all contraception (except natural) are refused. Artificial insemination is likewise objected, because it doesn't correspond with the regular form of 39i; ABSTRACTS CONGRESS OF SOCIAL WORK, 2002 Frančiška Premzel ARRANGING CONTACTS BETWEEN THE VIOLENT FATHER AND THE CHILD FROM THE VICTIM'S PERSPECTIVE Frančiška Premzel is a social worker, working at the Safe House of the Centre of Social Work Maribor. The contribution, based on the author's professional experience, emphasize the significance of the child's perspective in the arrangements of his or her contacts with the father in an environment of violence. She argues that the dominant conviction that the child is uninvolved, does not fear the father, and wants the contacts is wrong. The father's 'wish for the child' is often a manipulation and a way of contacting the partner who withdrew from the situation of violence. The child is overcome with feelings of distrust, fear and helplessness, which prevent him or her from speaking about what for so long even adults avoided to mention. Keywords: fear, helplessness, feelings of guilt, distrust. RELATING, LISTENING, RECORDING AND CHANGING STORIES Lea Šugman Bohinc STORYTELLING IN SOCIAL COUNSELLING AND PSYCHOTHERAPY Dr Lea Šugman Bohinc is an assistant lecturer at University of Ljubljana School of Social Work. Though Freud had originally defined therapy as conversation, with the development of later theories of psychotherapy this understanding sank into non-reflected self-evidence. Only the counselling and therapeutic directions of postmodern orientation have placed the reflection of social counseUing and psychotherapy as conversation of mutually observing and story co-creating speakers into the focus of its conceptual and methodological frame. Thus in narratively conceptuahsed social counseUing and psychotherapy we speak of hstening to stories instead of just hstening, as we understand a story as a unit of meaning that frames our experience and through which we interpret this experience. Differ- ent authors tell different stories about telling stories in social counselling and psychotherapy and they use vocabularies that differ as regards fundamental epistemological assumptions of the observer's separation from, or his inclusion in, the system under his or her observation. The vocabulary of postmodern, hermeneutic directions from the end of the twentieth century is a dictionary of clients' stories shared in conversations with counsellors or therapists and unfolding in the direction of the desired problem solution and of co-creating new analogies and metaphors, that is, in the direction of a new, more satisfactory joint story of the counsellor or therapist and the client. Keywords: co-creation, postmodernism, hermeneutic epistemology. 392 procreative sexual intercourse. RCC's teaching is that god gives and takes life, so that any interven- tion in this area by people is inadmissible and immoral. Keywords: family identity, contraception, abortion, artificial insemination. IZDAJE VISOKE ŠOLE ZA SOCIALNO DELO ^ Srna Mandič (ur.), Pravica do stanovanja: Brezdomstvo in druga stanovanjska tveganja ranljivih skupin ? ni Tanja Lamovec, Kako misliti drugačnost TaniaLAMovEc, Psihosocialna pomoč v duševni stiski Blaž Mesec, Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu Ellen Bass, Laura Davis, Pogum za okrevanje: Priročnik za ženske, ki so preživele spolno zlorabo v otroštvu (razprodano) Mojca Novak, Razvoj evropskih modelov države blaginje Judith Lewis Herman, Carol-Ann Hooper, Liz Kelly, Birgit Rommelspacher, Valerie Sinason, Moira Walker (Predgovor Darja Zaviršek), Spolno nasilje: Feministične raziskave za socialno delo Naročila: Knjižnica VŠSD, Topnišica 33, 1000 Ljubljana, nika.cigoj.kuzma@uni-lj.si Nove knjige sodelavcev VSSD, ki so izšle pri drugih izdajateljih Vesna Leskošek, Zavrnjena tradicija: ženske in ženskost v slovenski zgodovini od 7590-7940. Ljubljana: Založba/* cf. Darja Zaviršek, Hendikep kot kulturna travma. Ljubljana: Založba /* cf. Marija Ovsenik, Milan Ambrož, Neprofitni avtopoietični sistemi. Skofja Loka: Inštitut za samorazvoj Srečo Dragoš, Katolicizem na Slovenskem: Socialni koncepti do druge svetovne vojne. Ljubljana: KRT. Vito Flaker, Odpiranje norosti: Vzpon in padec totalnih ustanov. Ljubljana: /* cf. Nove knjige, zanimive za naše bralce Pascal dibie, Etnologija spalnice. Ljubljana: /* cf. Michel Foucault, Zgodovina norosti v času klasicizma. Ljubljana: /* cf. Albert Mrgole, Malopridna mladež med zaščitniki in preganjalci k nastajanju mladinskega prava. Ljubljana: /* cf. David Šalamun, Dobrodošli v Dializiju, potovanje na svojo odgovornost. Ljubljana: / *cf. Založba /* cf., Slomškova 15, 1000 Ljubljana, (061) 1344431, zoja.skusek@guest.arnes.si KAKO NAJ BO UREJENO BESEDILO ZA OBJAVO V ČASOPISU SOCIALNO DELO oddaja Prispevek, poslan za objavo v Socialnem delu, ne sme biti v postopku za objavo v drugi reviji ali drugem mediju. Besedilo je treba oddati v elektronski obliki. Zapisano naj bo v formatu WORD ali RTF. Oddate ga lahko na disketi (standardni 3,5-palčni), ah še bolje, pošljete kot priponko po elektronski pošti. FORMAT ■ ^ir(f:''r Teoretski članki, raziskovalna poročila in druge poglobljene študije naj bodo dolgi okoh ene avtorske pole (30.000 znakov s presledki vred). Druga besedila (poročila, recenzije) naj imajo okoh pol avtorske pole. Pisma naj bodo kratka in naj takoj preidejo k stvari. Besedilo naj ima dvojen razmik med vrsticami in enotno velikost črk 12 pik. Biti mora neforma- tirano, brez pomikov v desno, na sredino ipd. Ne uporabljajte avtomatičnega številčenja odstavkov! Pri alinejah na začetku vrstice ne uporabljajte »bulitov«, črnih pik, temveč samo navadne pomišljaje! Vmesni naslovi lahko imajo največ tri nivoje. Oštevilčite jih na standarden način (L, 1.1., 1.1.1. ...), in sicer ročno - ne uporabljajte avtomatičnega številčenja naslovov! Citate označite z narekovaji in NE z ležečo pisavo! Ležečo ah podčrtano pisavo (ki sta ekvivalentni) uporabljajte samo za poudarjeno besedilo, za naslove knjig in revij (gl. spodaj) in za tuje besede v besedilu, ne pa za naslove razdelkov v besedilu ipd. Vse tuje besede (razen imen) in latinske bibliografske kratice (ibid., et al. ipd.) pišite ležeče ali podčrtano. Kjer z izvirnim izrazom pojasnjujete svoj prevod, ga postavite v oglati oklepaj, npr.: ... igra [play]s tem zaznamujte tudi neizrečen ah izpuščen del citata, npr.: »... [družina] ima funkcijo ...«, »... vse tuje besede [...] in latinske ...«. Ves tekst, vključno z naslovi, podnaslovi, referencami itn., naj bo pisan z mahmi črkami, seveda pa upoštevajte pravila, ki veljajo za veliko začetnico. Tega pravila se ni treba držati le, če citirate besedilo, ki rabi velike črke. j . r OPOMBE Opombe k besedilu naj bodo pomaknjene na konec besedila pred bibhografijo. Ne uporabljajte računalniškega formata opomb! V glavnem besedilu označite opombo z njeno zaporedno številko takoj za besedo ali ločilom, in sicer v pisavi superscript (»nadpisano«). V taki pisavi naj bo tudi številka pred besedilom opombe. Opombo dodajte samo, če je res nujno. Bibliografskih opomb (tj. takih, katerih poglavitna vsebina je navedba vira) ne sme biti. Grafični materiali naj bodo izrisani v formatu A4 in primerni za preslikavo. Upoštevajte, da je tisk črno-bel. Če so grafike računalniško obdelane, se posvetujte z uredništvom. Ne uporabljajte internih grafičnih modulov urejevalnikov besedil! . ' VIRI . " , , ' , Avtor/ica mora sam/a zaprositi za dovoljenje, če prispevek vsebuje gradivo, ki zapade avtorskim pravicam, in a vse tako gradivo mora biti opremljeno z navedbo vira. Na koncu besedila postavite (neoštevilčen) seznam uporabljene literature, razvrščen po abecednem redu prnmkov avtorjev oz. urednikov (oz. naslovov publikacij, kjer avtor ali urednik ni naveden). Zajema naj samo v besedilu navedeno literaturo! Seznam naj bo urejen kakor tile zgledi: M. Ambrož (2002), Alternative razvoja humane paradigme post-industrijske organizacije. Univerza v Mariboru: Fakulteta za organizacijske vede (doktorska disertacija). D. Bell, P. Caplan, W. J. Karim (ur.) (1993), Gendered Fields: Women, Men and Ethnography. Lon- don: Routledge. J. D. Benjamin (1962), The innate and the experiential. V: H. W. Brosin (ur.). Lectures in Experimen- tal Psychiatry. Pittsburg: Univ. Pittsburg Press (81-115). KAKO NAJ BO UREJENO BESEDILO ZA OBJAVO V ČASOPISU SOCIALNO DELO — (1991), Sadomasochism in the Perversions: Some Thoughts on the Destruction of Reahty. /. Amer. Psychoanal. Assn., 39: 399415. G. Čačinovič Vogrinčič (1993), Družina: pravica do lastne stvarnosti. Socialno delo, 32, 1-2: 54-60. A. Miller (1992), Drama je biti otrok. Ljubljana: Tangram. Pri reviji navedemo strani, na katerih se nahaja članek, za dvopičjem, pri zborniku pa v oklepaju. Podnaslov pišemo za dvopičjem po glavnem naslovu. Z dvema črticama na začetku vrstice zaznamu- jemo, da gre za istega avtorja kakor pri prej navedenem viru. Avtorjevo lastno ime lahko tudi izpišete. REFERENCE Reference v besedilu naj bodo urejene po temle zgledu: »... (Bell, Caplan, Karim 1986; prim, tudi Čačinovič Vogrinčič 1993) ...«, in sicer enako, če gre za avtorje ali za urednike (brez »ur.« ipd.). Kadar citirate, navedite tudi stran v viru, npr. »... (Miller 1992: 121) ...«. Imena istega avtorja ah urednika v zaporednih referencah ni treba ponavljati, npr. »... (Chaseguet-Smirgel 1984: 111; 1991: 87) ...«. Če navedba vira neposredno sledi omembi avtorja oz. urednika v besedilu, njegovo ime v oklepaju izpustite, npr. »... po Millerjevi (ibid.) je ...«. Če navajate zaporedoma isti vir, uporabite »ibid.«, kadar navajate isto stran kakor pri prejšnji navedbi, ah »op. cit«, kadar navajate isto delo, a drugo stran v njem, npr.: »... {op. cit.: 121) ...« PRILOGE Glavno besedilo prispevka naj se začne z naslovom prispevka brez navedbe imena avtorja/avtorice. V glavnem besedilu ne sme biti nikjer navedeno, kdo je njegov avtor/avtorica. Prvi list natisnjenega besedila, v elektronski obliki pa posebna datoteka naj vsebuje povzetek, ključne besede in kratko informacijo o avtorju, avtorici. Omembe avtorja, avtorice naj bodo vedno v tretji osebi. Povzetek naj obsega 10-15 vrstic in v njem naj bodo zapisane najpomembnejše ugotovitve (sklepi) prispevka. Ne uporabljajte formulacije tipa »Prispevek predstavlja rezultate raziskave ...«ipd., temveč te rezultate (ah sklepe ipd.) na kratko obnovite. Ključnih besed naj ne bo manj ko tri in - če ni nujno - ne več ko šest. Ne ponavljajte besed iz naslova! Informacija o avtorju, avtorici naj vsebuje samo najosnovnejše podatke (npr. »Dr. X Y je docentka za sociologijo na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani, podpredsednica Društva socialnih delavcev Slovenije in pomočnica koordinatorja Evropskega programa za begunce.«). Če je mogoče, priložite prevod povzetka, ključnih besed in opombe o avtorju/avtorici v angleščino. Obvezno pripišite svoj naslov, telefonsko številko in elektronski naslov, če ga imate! RECENZIJA Vaše besedilo bo recenziral/a strokovnjak/inja s področja, s katerim se ukvarja vaše besedilo. Recenzija je anonimna na obe strani. Čeprav se trudimo, da bi bil postopek kratek, lahko traja kar dolgo. Če dobite predloge za popravke, jih obvezno upoštevajte in popravljeno besedilo vrnite v predvidenem roku. social work Vol. 42, December 2003, Part 6 Published by University of Ljubljana School of Social Work All rights reserved Editorial Advisory Board Vika Bevc Gabi Čačinovič Vogrinčič Bojan Dekleva Vito Flaker Andreja Kavar Vidmar Zinka Kolarič Anica Kos Editor Bogdan Lešnik Associate Editors Darja Zaviršek (book reviews) Srečo Dragoš (research) Jo Campling (international editor) Address of tlie Editors Topniška 31,1000 Ljubljana, Slovenia phone (+386 1) 2809260, fax 2809270 e-mail socialno.delo@uni-lj.si www.vssd.uni-lj.si/sd Editorial Advisory Board (cont.) Blaž Mesec Mara Ovsenik Jože Ramovš Pavla Rapoša Tajnšek Tanja Rener Bernard Stritih Marta Vodeb Bonač Marjan Vončina selected contents Vesna Leskošek COMMERCE WITH BODIES AND SOULS OF WOMEN IN SLOVENIA UNTIL THE END OF 19TH CENTURY 337 Gorazd Meško SOCIAL GRIME PREVENTION-A VISION OR UTOPIA? 347 Žarko Tepavčević MARRIAGE AND SEXUALITY IN THE CATHOLIC DOCTRINE 355 congress of social work, Ljubljana 2002 Frančiška Premzel UREJANJE STIKOV MED NASILNIM OČETOM IN OTROKOM IZ PERSPEKTIVE ŽRTVE 371 relating, listening, recording and changing stories Lea Šugman Bohinc PRIPOVEDOVANJE ZGODB V SOCIALNEM SVETOVANJU IN PSIHOTERAPIJI 377 ENGLISH ABSTRACTS 391 Published in six issues per year socialno delo 42 (2003), 6 članki Vesna Leskošek . TRGOVANJE S TELESI IN DUŠAMI ŽENSK NA SLOVENSKEM DO KONCA 19, STOLETJA 337 Gorazd Meško SOCIALNA KRIMINALNA PREVENCIJA - VIZIJA ALI UTOPIJA? 347 Žarko Tepavčević ZAKONSKA ZVEZA IN SPOLNOST V KATOLIŠKI DOKTRINI 355 korespondenca SPECIFIČNOST VEDE - SPECIFIČNOST TEORIJE • Srečo Dragoš, Blaž Mesec 361 kongres 2002 Fraričiška Premzel UREJANJE STIKOV MED NASILNIM OČETOM IN OTROKOM IZ PERSPEKTIVE ŽRTVE 371 pripovedovanje, poslušanje, beleženje in spreminjanje zgodb Lea Šugman Bohinc PRIPOVEDOVANJE ZGODB V SOCIALNEM SVETOVANJU IN PSIHOTERAPIJI 377 recenzija G. Esping-Andersen, D. Gallie, A. Hemerijck, J. Myles (2002), Why We Need a New Welfare State • Andreja Kavar Vidmar 385 povzetki SLOVENSKI 389 ANGLEŠKI 391 ISSN 0352-7956 UDK 304+36