Boris GOLEC Mojca ŠORNJulija ŠULIGOJ Gašper MITHANS 




CENA: 11 € 

ZGODOVINA ZA VSE 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE, leto XXX, 2023, št. 2 ISSN 1318–2498 


VSEBINA 
Boris Golec 

»Izobcenec« iz Valvasorjeve rodbine in njegova dva morganatska zakona 5 
EIN AUS DER FAMILIE VALVASOR „AUSGESTOSSENER“ UND SEINE ZWEI MORGANATISCHEN EHEN 
Mojca Šorn 


Medno: od mestnega kopališca do otroškega letovišca 21 
VON DER STÄDTISCHEN BADEANSTALT ZUR FERIENKOLONIE FÜR KINDER 
Julija Šuligoj 


»Slepemu se pac olajša njegova tuga najbolj s tem, da se mu ustvarijo pogoji za kolikor mogoce samostojno preživljanje.« 31 
Zgodovina izobraževanja slepih in slabovidnih otrok na Slovenskem v Zavodu za slepe in slabovidne v 20. stoletju 
„EINEM BLINDEN WIRD DER KUMMER EBEN DADURCH AM BESTEN GELINDERT, INDEM MAN IHM BEDINGUNGEN FÜR EIN MÖGLICHST SELBSTBESTIMMTES AUSKOMMEN SCHAFFT.“ 
Die Geschichte der Ausbildung blinder und sehbehinderter Kinder in Slowenien in der Anstalt für Blinde und 
Sehbehinderte im 20. Jahrhundert 
Gašper Mithans 


Zacasna ukinitev hrvaško-slovenske župnije v San Franciscu in izzivi etnicnega katolicizma v ZDA 43 
DIE ZEITWEILIGE ABSCHAFFUNG DER KROATISCH-SLOWENISCHEN PFARRE IN SAN FRANCISCO 
UND DIE HERAUSFORDERUNGEN DES ETHNISCHEN KATHOLIZISMUS IN DER VEREINIGTEN 
STAATEN VON AMERIKA 
Zapisi 
Milko Bizjak 


Janez Francišek Janecek in celjska barocna orglarska delavnica 63 
Urh Ferlež 


»Zdaj pa poglejmo sad modernega liberalizma« 
Misel Antona Mahnica v njegovem pariškem potopisu 75 
Franc Križnar 


Uglasbeni Kajuh 81 
S knjižne police 

Julijana VisocnikNekropola v Šempetru – prezrti rimski biser na domacih tleh?  89  
Urška Strle O izvoru Slovencev v besedi in podobi  91  
Boris Golec Plemiške rodbine sedmic  95  
Željko Oset Coprnice in coprnjaki  97  
Aleksander Žižek Cas rdecih svincnikov  98  
Urh Ferlež Jugoslovanska krona na spomenikih  100  
Aleksander Žižek Naš Hinko Smrekar, um. slikar in risar za vse  101  


Boris Golec 


»Izobcenec« iz Valvasorjeve rodbine in njegova dva morganatska zakona* 
GOLEC, Boris, red. prof. dr., znanstveni svetnik, 
Znanstvenoraziskovalni center Slovenske 
akademije znanosti in umetnosti, Zgodovinski 
inštitut Milka Kosa, Novi trg 2, SI-1000 Ljubljana, 
boris.golec@zrc-sazu.si 
929.52Valvasor 
»IZOBCENEC« IZ VALVASORJEVE RODBINE 

IN NJEGOVA DVA MORGANATSKA ZAKONA 
Jurij Sigmund Valvasor (ok. 1618–1686/89), clan zna­menite kranjske plemiške rodbine, iz katere je izšel polihi­stor Janez Vajkard, je eden od dveh Valvasorjev, za katera je polihistor lakonsko zapisal, da sta se izselila iz dežele, ter zamolcal njune žene in otroke. Oba sta namrec sklenila morganatsko zakonsko zvezo, Jurij Sigmund, kot se je po­kazalo pred kratkim, celo dvakrat. Zaradi (druge) poroke s kmeckim dekletom, »necastnega vedenja« in izselitve s Kranjskega je njegovo sorodstvo doseglo, da so kranjski deželni stanovi njemu in njegovemu potomstvu leta 1657 odvzeli kranjsko deželanstvo. Jurij Sigmund je nato živel na posesti grofa Zrinskega na Hrvaškem ter vecidel na Koroškem, kjer se je preživljal kot rudarski izvedenec, umrl pa naj bi v Deutschlandsbergu na Štajerskem. 
Kljucne besede: Valvasor, plemstvo, morganatska zakonska zveza, dvorec Klevišce, odvzem deželanstva, rudarstvo 

* Prispevek je nastal v okviru temeljnega raziskovalnega projekta projekta »Ambicije, karierizem, pohlep, preva-re: socialno-materialne strategije, prakse in komunikacija družbenih elit na Slovenskem v zgodnjem novem veku« (J6-2575). 
GOLEC, Boris, Prof. Dr., Scientific Councilor, 
Scientific Research Centre of the Slovenian Academy 
of Sciences and Arts, Milka Kos Historical Institute, 
Novi trg 2, SI-1000 Ljubljana, boris.golec@zrc-sazu.si 
929.52Valvasor 


“AN OUTCAST” FROM THE VALVASOR FAMILY AND HIS TWO MORGANATIC MARRIAGES 
Jurij Sigmund Valvasor (ca. 1618-1686/89), a member of the famous Carniolan noble family, from which the poly­histor Janez Vajkard descended, is one of the two Valvasors, of whom the polyhistor laconically wrote that they had emigrated from the country, and omitted their wives and children. Both of them had a morganatic marriage, Jurij Sigmund, as it turned out recently, even twice. Due to his (second) marriage to a peasant girl, his »dishonourable behaviour« and his emigration from Carniola, his rela­tives got the Land Estates of Carniola to deprive him and his descendants of the Land of Carniola privileges in 1657. Jurij Sigmund then lived on the estate of Count Zrinski in Croatia and for the most part in Carinthia, where he earned his living as a mining expert, and is said to have died in Deutschlandsberg in Styria. 
Key words: Valvasor, nobility, morganatic marriage, Klevišce manor, deprivation of Land privileges, mining 
VSE ZA ZGODOVINO 
Pred dobrim desetletjem sem na straneh Zgodo-vine za vse predstavil življenjski zgodbi dveh Valva­sorjev, Jurija Sigmunda in Janeza Ditriha, bratranca in brata polihistorja Janeza Vajkarda, ki sta dožive-la podobno usodo.1 Polihistor se je njunih družin na rodovnem deblu Valvasorjev v Slavi vojvodine Kranjske (1689) odkrižal z lakonskim zapisom, da sta se iz dežele izselila,2 zamolcal njune žene in otroke, v spremnem besedilu pa zapisal, da pri izse­ljenih Valvasorjih ni navedel otrok, ker da za vse ne ve.3 Da je bila pri obeh sorodnikih posredi morga­natska zakonska zveza in iz te izvirajoce posledice, je Janez Vajkard diplomatsko zamolcal, tako kot je javnosti utajil tudi plebejska moža svojih sester.4 
Usodi polihistorjevega bratranca in brata sta prišli na dan leta 1715 v Gradcu, ko so tamkaj­šnjega deželnostanovskega puškarskega mojstra Gregorja Ferdinanda Valvasorja izprašali zaradi nekega sleparja, ki se je izdajal za Jurija Sigmunda pl. Valvasorja, sorodnika kranjskih Valvasorjev. Gregor Ferdinand je bil sin enega od dveh »izlo-cenih« clanov rodbine, polihistorjevega bratran-ca, ki se je dejansko imenoval Jurij Sigmund (ok. 1618–1686/89) in je po sinovih besedah umrl v štajerskem Deutschlandsbergu. Obenem je gra­ški puškar povedal, da sta se pet let prej v Gradcu mudila dva cloveka, ki sta se razglašala za sinova Ditriha pl. Valvasorja, ta pa naj bi imel blizu Žalca majhno posest, imenovano »Konco«.5 V Ditrihu je bilo mogoce prepoznati polihistorjevega brata Janeza Ditriha (1632/33–1683/89), pozneje pa tudi ugotoviti, za katero posest je šlo.6 Zanimivo je, da je na pricevanje Gregorja Ferdinanda že okoli leta 1900 naletel Peter Radics in si naredil njegov prepis, vendar podatkov ni uporabil v nobeni svoji objavi o Valvasorjevem rodu.7 
Sam sem leta 2012 po sledovih pricevanja gra­škega puškarja iz leta 1715 prišel do vrste ugotovitev o obeh iz dežele izseljenih Valvasorjih, nekaj stvari 
1 Golec, Lažni Valvasor. 2 Valvasor, Die Ehre IX, str. 109. 3 Prav tam, str. 108. 4 Golec, Valvasorji, str. 26. 5 Golec, Lažni Valvasor, str. 7–8. 6 Oznaka »Konco« se je nanašala za nekdanji Koncev dvor 
ali Koncevo, danes kmetijo Košenina v Kapli pri Taboru (Golec, Sledovi Valvasorjev, str. 380–382). 7 Golec, Lažni Valvasor, str. 8. 
pa po nakljucju odkril šele naknadno. Nova spo­znanja sem deloma vkljucil v poznejše parcialne obravnave Valvasorjevega rodu in v monografijo o Valvasorjih, zlasti o družini polihistorjevega brata Janeza Ditriha,8 komaj kaj pa o Juriju Sigmundu in njegovi družini.9 Novoodkriti podatki o tem »iz-obcenem« clanu Valvasorjeve rodbine tako klicejo po dopolnitvi njegove življenjske zgodbe, reinter­pretaciji dolocenih dejstev in popravku nekaterih sklepov oziroma hipotez. Glavno novo spoznanje je, da je morganatsko zakonsko zvezo sklenil dvakrat, ne le enkrat, preden je rodbina zanj in za njegove potomce leta 1657 pri kranjskih deželnih stanovih dosegla odvzem kranjskega deželanstva. 
Jurij Sigmund se je, kot prica rodovno deblo Valvasorjev v Slavi vojvodine Kranjske, rodil kot eden od štirih otrok polihistorjevega strica Adama pl. Valvasorja in njegove žene Sidonije pl. Gusic, katere osebno ime Janezu Vajkardu zacuda ni bilo znano.10 Na svet je prišel okoli leta 1618, kar je mo­goce izracunati glede na cas poroke staršev (1611),11 védenje, da je imel tri starejše sorojence,12 in zlasti glede na njegov vpis v jezuitsko bratovšcino Mari-jinega Vnebovzetja v Ljubljani leta 1632, ko mu je moralo biti vsaj 13 ali 14 let.13 Zibelka mu je najbrž tekla na gradu Erkenštajn pri Boštanju ob Savi, ki je bil krajši cas do leta 1618 v lasti oceta Adama, preden je ta okoli leta 1620 med Svibnim in Dola-mi pri Litiji postavil dvorec Zavrh,14 novi »maticni grad« Adamove rodbinske veje Valvasorjev. 
Jurij Sigmund je oba starša izgubil že v otroštvu. Mati Sidonija je kot živa zadnjic omenjena leta 1621, ko je oce Adam 18. julija 1624 v Zavrhu sestavil oporoko, pa je bila že pokojna. Dobra dva meseca pozneje, 29. septembra, je preminil tudi Adam, in sicer v Ljubljani, kjer so oba zakonca pokopali v 
8 Prim. Golec, Sledovi Valvasorjev; isti, Valvasorji, str. 297–311. 9 Prim. Golec, Valvasorji, str. 117–125. 10 Na rodovnem deblu je naveden kot tretji, pred edino sestro 
Polikseno (Valvasor, Die Ehre IX, str. 109), a je bil v resnici 
najmlajši otrok (Golec, Valvasorji, str. 108–107). 11 Starša sta se porocila kmalu po sklenitvi porocnega dogovora, 
datiranega 9. junija 1611 (Golec, Valvasorji, str. 97). 12 Gl. op. 10. 13 Sprejet je bil hkrati z bratrancem Karlom, polihistorjevim pol-
bratom, in bratom (Janezom) Sigfridom (SI AS 1073, Zbirka 
rokopisov, II/51r, pag. 123), tri mesece za Janezom Ludvikom 
Schönlebnom (pag. 122), rojenim 16. novembra 1618. 14 Golec, Valvasorji, str. 99–102. 
jezuitski cerkvi.15 Ko so štirje otroci postali popol­ne sirote, je bila najstarejša Poliksena kvecjemu v trinajstem letu, Jurij Sigmund pa je štel približno šest let. Ob ocetovi smrti so bili otroci v oskrbi pri njegovi sestri Sofiji, omoženi pl. Apfaltrer v Motni­ku, nakar jih je najverjetneje vzel za dve leti k sebi ded Sigmund pl. Gusic, grašcak na Rakovniku v Mirnski dolini, kot mu je v oporoki naložil zet. Ko je Gusic umrl (1627), je v skladu z oporoko postal varuh svojih necakov stric Jernej Valvasor, njihov nadomestni dom pa stricev dvorec Medija pod Tro­janami. Sinovom Janezu Krstniku, Janezu Sigfridu in Juriju Sigmundu je oce v oporoki namenil šola­nje v jezuitskem konviktu v Gradcu ali Ljubljani ter študij filozofije in prava pri jezuitih v Ingolstadtu, medtem ko je hcerko Polikseno do poroke zaupal vzgoji graških dominikank.16 
Študijska pot Adamovih sinov je nato res pote­kala po pricakovanjih okolice, ceprav je bila neko­liko drugacna od ocetovih želja, saj najdemo leta 1636 vse tri mladenice na univerzi v Padovi.17 Po vrnitvi v domovino so si leta 1638 na enake dele razdelili ocetovo posest – vsak je dobil približno 21 funtov in pol imenjske rente –, vendar se je v kranj-ski imenjski knjigi osamosvojil le Janez Sigfrid, de­leža drugih dveh bratov pa sta ostala skupaj.18 A le na papirju, saj je delež Jurija Sigmunda cez nekaj let pristal v rokah najstarejšega Janeza Krstnika, novega završkega grašcaka. Iz regesta odpovedne­ga pisma, navedenega leta 1650 v zapušcinskem inventarju Janeza Krstnika, je namrec razvidno, da 
15 Prav tam, str. 107. 16 Prav tam, str. 109–110. 17 Po Radicsevih izpiskih iz objav padovanskih univezitetnih 
matrik, natancneje iz matrike »nemških juristov«, so bili 
16. junija 1636 vpisani Janez Krstnik, Janez Sigfrid in Ju­rij Sigmund Valvasor, imenovani po Mediji in Zavrhu kot »Valvasor de Gollnegg et Neudorf« (SI AS 984, Radics pl. Peter Pavel, šk. 5, mapa XIX, II b). Nobenega Valvasorja ni na objavljenem seznamu kranjskih študentov v Ingolstadtu (Radics, Kranjski dijaki, str. 25–27). 
18 SI AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 5 (1619–1661), fol. 58. – Ob delitvi posesti se je Janez Sigfrid odcepil z 21 funti in 27 krajcarji imenjske rente, bratoma Janezu Krstni­ku in Juriju Sigmundu pa je ostalo 42 funtov, 54 krajcarjev in pol. Katere dele ocetove posesti je leta 1638 prevzel, je iz izvlecka delilne pogodbe znano le za najstarejšega Janeza Krstnika, ki mu je pripadlo 13 hub, dva oštata, ena kajža ter tretjina gornine in desetine (SI AS 740, Gospostvo Jablje, fasc. 8, Medija – Familiaria, Janez Krstnik Valvasor, delilna pogodba 18. 7. 1638). 
je Jurij Sigmund od brata pet let prej v celoti prejel dedišcino po ocetu, zajeto v nepremicninah (an den Ligundten Gütern).19 Kot bomo videli, se cas, leto 1645, ujema z njegovim nakupom bližnjega malega dvorca Klevišce. Starejši brat Janez Krstnik je torej izplacal mlajšega Jurija Sigmunda v denarju, ne da bi mu moral odstopiti tretjino imenja pokojnega oceta, ki mu je pripadla z delitvijo med brati, nobe-den od njiju pa ni poskrbel za izbris solastniškega deleža Jurija Sigmunda v imenjski knjigi.20 
Iz slednje tudi ni razvidno, kdaj natanko in kako je Jurij Sigmund prišel do lastništva malega dvorca Klevišce pri Polšniku, severozahodno od Zavrha. Po opisu v XI. knjigi Slave vojvodine Kranjske je bilo Klevišce prvotno last deželnega svobodnika Klemencica in nato v razlicnih rokah, preden ga je od neimenovanega lastnika kupil Jurij Sigmund Valvasor in ga obdržal enajst let do prodaje Jožefu Bosiu. Za katerih enajst let naj bi šlo, je mogoce izracunati iz števila let lastništva, navedenih pri naslednjih treh lastnikih – do leta 1685 naštejemo skupno 39 let.21 Potemtakem bi bilo Klevišce v lasti Jurija Sigmunda Valvasorja med letoma 1635 in 1646, kar pa je vsekakor prezgodaj, saj mu je bilo leta 1635 komaj kakšnih 17 let in se je še šolal.22 Po-sredi je spodrsljaj pri navajanju let lastništva kate­rega od lastnikov, ki ga je zagrešil bodisi polihistor sam bodisi stavec. V resnici bi moral seštevek zna­šati deset let manj – 29. Enajst let lastništva Jurija Sigmunda Valvasoreja je glede na vse, kar o njem 
19 SI AS 309, Zbirka zapušcinskih inventarjev Deželnega so­dišca v Ljubljani, šk. 130, fasc. LIV, lit. Z–4, 26. 7. 1650, pag. 11, No. 56. 
20 Tako je razumljivo, zakaj je posestna pridobitev z imenjsko rento v višini 20 krajcarjev iz leta 1647 vpisana v imenjski knjigi samo na ime Janeza Krstnika (SI AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 5 (1619–1661), fol. 58). Imenjsko rento so leta 1662 prenesli v naslednjo imenjsko knjigo v neokrnjenem obsegu 43 funtov, 14 krajcarjev in poltretji pfenig, pri cemer pa so kot lastnika navedli neimenovane »dedice pokojnega Adama Valvasorja«, ne Janeza Krstnika (SI AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 101). 
21 Jožef Bosio naj bi imel Klevišce samo tri leta, za njim Si­gmund Semenic 23 let in njegov sin Janez Andrej Semenic 13 let do prodaje leta 1685 (Valvasor, Die Ehre XI, str. 305). 
22 Tak casovni razpon je izracunal tudi Fran Podkrajšek – Ha-rambaša (Harambaša, Valvasorjeva rodbinska rakev, str. 566). Pozneje navaja isti letnici Radics, ocitno po Haramba­ši, cigar dva clanka o Juriju Sigmundu citira v nadaljevanju (Radics, Grašcine in hiše, str. 436). 


Dvorec Klevišce pri Polšniku po Valvasorjevi skicni knjigi Kranjske, 1678–79 (Valvasor, Topografija Kranjske, sl. 127). 
vemo, namrec logicno postaviti deset let pozneje, v obdobje med letoma 1645 in 1656.23 
Imenjsko rento Jurija Sigmunda Valvasorja v vi-šini 10 funtov so v kranjsko imenjsko knjigo vpisali leta 1648, vendar iz knjige ni vidno, za katero posest gre, niti to, kdaj natanko jo je pridobil. Šele veliko poznejši pripis iz druge polovice 19. ali iz 20. sto­letja jo naslavlja »Kleviše«, kar je, kot bomo videli, pravilno. Janez Jurij posesti ni dobil omenjenega leta, ampak že nekoliko prej, saj vpis v imenjsko knjigo ni povezan s pridobitvijo imenjske rente. Na-stal je zaradi odpisa sedmih funtov, tj. sedmih hub in mlina, ki so jih navedenega leta pripisali novemu lastniku Janezu Ludviku Gallu.24 S tem so Valvasor­
23 Že Podkrajšek je opozoril na neskladje med izracunanim casom lastništva Jurija Sigmunda (1635–1646) na eni stra­ni ter hcerkino smrtjo (1650) in njegovo prošnjo deželnim stanovom (1651) na drugi (Harambaša, Valvasorjeva rakev, str. 566). 
24 SI AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 5 (1619–1661), fol. 57v. – Gall je bil gospodar Rakovnika v Mirnski dolini, prej v lasti Valvasorjevega deda po materi Sigmunda pl. 
Gusica, in je odcepljeno posest najverjetneje kupil v zacetku leta 1646. Tedaj je namrec datiran regest neke kupoprodaj­ne pogodbe, ki mu jo je izdal (prodajalec) Valvasor, žal pa ni naveden predmet prodaje (SI AS 309, Zbirka zapušcin­skih inventarjev Deželnega sodišca v Ljubljani, šk. 32, lit. G XVI–25, zapušcinski inventar Janeza Ludvika Galla pl. Gallensteina, 4. 2. 1665, pag. 2). Na podlagi tega skromnega regesta z datumom 4. januar 1646 je Majda Smole povsem neutemeljeno pripisala Valvasorju – ta tudi ni bil baron, kot je zapisala – solastništvo gospostva Rakovnik pri Mirni: »Nikolaj Tadjolovic si je delil posestvo z Jurijem Sigmundom baronom Valvasorjem. Janez Ludvik baron Gall je Tadjolo­vicev del gospostva kupil leta 1642, štiri leta pozneje, 1646, pa tudi Valvasorjev del.« (Smole, Grašcine na nekdanjem Kranjskem, str. 415) V resnici se regest v Gallovem zapušcin­skem inventarju lahko nanaša le na prodajo sedmih hub in mlina, vpisano leta 1648 v imenjsko knjigo. Ko bi bil Jurij Sigmund kdaj resnicno solastnik Rakovnika, bi to najbrž omenil tudi Janez Vajkard v Slavi vojvodine Kranjske pri opisu gradu, a navaja kot lastnike le »gospode Tadjolovice« in za njimi Janeza Ludvika Galla (Valvasor, Die Ehre XI, str. 321). Morda je v Gallovem zapušcinskem inventarju navedena napacna letnica prodaje 1646 namesto pravilne 1648. Regest listine, shranjene v nekdanjem arhivu grofov Barbo na gradu Rakovnik, ki si ga je prepisal Radics, ima namrec isti datum 4. januar, a letnico 1648, kar pa bi bila lahko tudi prepisovalceva napaka. Listina je bila izdana v 
ju leta 1648 ostale po imenjski knjigi le še tri hube, dokler mu sedem let zatem, leta 1655, niso pripisali podedovane polovice imenja umrlega brata Janeza Sigfrida. Njegova imenjska renta se je s pridoblje­nimi štirimi hubami in pol dvignila za malo manj kot 7 funtov in pol na 10 funtov, 28 krajcarjev in poldrugi pfenig.25 Enaka višina je navedena tudi v naslednji imenjski knjigi, ki se zacenja leta 1662, toda pripis iz leta 1673 pove, da jo je Jurij Sigmund Valvasor v resnici »že zdavnaj (schon lengst) prodal Jožefu Bosiu«.26 Že septembra 1660 v registraturnih protokolih kranjskih deželnih stanov beremo, da sta lastnika imenj Jurija Sigmunda Valvasorja (als Inhaber der Geörg Sigmundten Valvasorischen Gül-ten) Janez Sigmund Semenic in Jožef Bosio.27 In ce upoštevamo podatek v Slavi vojvodine Kranjske, po katerem je bil Bosio lastnik tri leta, preden je to po­stal Semenic, je Bosio kupil Klevišce od Valvasorja najpozneje leta 1657. Jedro posesti, Klevišce, je Jurij Sigmund pridobil pred letom 1646, ko je sklenil pogodbo z Gallom,28 in ga imel vsaj še leta 1655, ko je svojemu skromnemu imenju dodal podedovano polovico bratovega imenja. 
V Klevišcu pri Polšniku je torej Jurij Sigmund zagospodaril sredi štiridesetih let 17. stoletja, star kakšnih 27 let, in tam si je ustvaril družino z žen­sko, ki je bila za njegovo sorodstvo zaradi nizkega rodu kamen spotike. Kolikor je znano, je na Jurija Sigmunda kot »problematicnega« clana Valvasor­jeve rodbine prvi opozoril Peter Radics v uvodu h Krajcevi izdaji Slave vojvodine Kranjske (1877). Ne da bi navedel vir, je zapisal, da je Valvasorjeva družina pri deželnih stanovih zanj zahtevala kazen, ker je osramotil svoj rod, ko je vzel za ženo »neko 
Zavrhu, vsebina pa je zagotovo ista: Jurij Sigmund potrjuje, da je Gallu prodal sedem hub v vasi Padež (SI AS 984, Radics pl. Peter Pavel, šk. 5, mapa XIX, II a, Genealoško deblo). 
25 SI AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 5 (1619–1661), fol. 57v. 
26 Celoten historiat posesti za zadnjih nekaj desetletij podaja šele vpis iz leta 1694 in ta se glede lastnikov povsem ujema z opisom v Slavi vojvodine Kranjske, le da v imenjski knjigi ni casovnih opredelitev. Pri posesti Jurija Sigmunda je šlo za imenje dvorca Klevišce (in den Hoff Cliuisch bestehende […] Gült), ki ga je »gospod Valvasor pred veliko leti (vor villen Jahren)« prenesel na Jožefa Bosia, nato pa so si kot lastniki sledili trije Semenici. Prav tam, knj. 6 (1662–1756), fol. 103. 
27 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 864, regi­straturni protokoli 18 (1660–1666), fol. 50v. 
28 Gl. op. 24. 
lahkomiselno žensko, svojo priležnico« (eine leich­tfertige Person “seine Fötel” zur Gattin genommen hatte).29 Poldrugo desetletje pozneje (1892) je imel isti vir skoraj brez dvoma v rokah Fran Podkrajšek, saj ima njegov dobesedni citat domala identicno vsebino kot Radicsev povzetek, le da lahkomiselno življenje pripisuje Juriju Sigmundu, njegovo ženo pa imenuje samo »seine Föttel«. Šlo je za prošnjo Valvasorjeve družine deželnim stanovom z datu-mom 3. avgust 1651, katere regest je avtor našel v Perizhoffovem repertoriju arhiva kranjskih dežel­
nih stanov.30 
Podkrajšek je poleg tega v literaturi prvi opozo­ril na še danes ohranjeni nagrobnik v župnijski cer­kvi na Polšniku. Na njem je vklesano ime Barbare, hcerke Jurija Sigmunda Valvasorja, ki so jo poko­pali leta 1650, eno leto pred nastankom omenjene prošnje. Napis »Hie likt pegrowen man lewe Tohter Barbara † Ge: Sig: Valvasor 1650« je Podkrajška sploh spodbudil k raziskovanju, kdo sta oce in hci, navedena na dotlej neznanem nagrobniku.31 Na marmorno nagrobno plošco, tedaj vzidano v tlak predhodnice današnje cerkve, je naletel po naklju-cju, nato pa se je v stvar poglobil in nazadnje prišel do takšnega sklepa: »Sedaj mi je bilo jasno, zakaj naš kronist [Janez Vajkard Valvasor] ne omenja rodbinske rakve v Polšniku in zakaj v rodoslovnem drevesi Valvasorjev ne navaja niti žene, niti potom­cev Jurij Žiginih, nego lakoniški pristavlja, da se je izselil in umrl! Jurij Žiga se ni oženil v plemeniti obitelji, nego poiskal si je soproge pri navadnih lju­deh. To je bil hud greh!«32 Podkrajšek je napacno 
29 Radics, Johann Weikhard (1877), str. 4. 30 Harambaša, Valvasorjeva rakev, str. 755. – SI AS 2, Dežel­
ni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 874, Repertorium Sive 
Melius Informationes etc., Pars II, fol. 47: »Valvasorisches 
anbringen an die hochlöbl. Landtstände das leichtfertige 
Leben, Ehelichung seiner Föttel, abstraffung dessen an H. 
Georg Sigmundten Valvasor.« Perizhoff se sklicuje na vir, 
ki ga oznacuje kot: »in K: B. sub 3. aug: 1651.ten.« Kratica 
K. B. se nanaša na takratno ureditev stanovskega arhiva in pomeni Kasten B (prim. prav tam, fol. 4). 
31 Harambaša, Valvasorjeva rakev, str. 754. – Napis s tega edinega nagrobnika v polšniški župnijski cerkvi je sicer že sto let prej prepisal župnik Anton Pleskovic za Franca An-tona pl. Breckerfelda (SI AS 730, Gospostvo Dol, fasc. 120, Korespondenca, Breckerfeld Franc Anton, Pleskovic Anton 1793, 23. 1. 1793). 
32 Harambaša, Valvasorjeva rakev, str. 755. – Marmorna plo-šca velikosti 82 x 49 cm je vzidana v južno notranjo steno sedanje cerkve. Podkrajškov clanek in Valvasorjevo rodbin­
sklepal, da je precej velika cerkvena kripta (rakev) 

– v tej naj bi bilo po cerkovnikovem pripovedova­nju vec krst, štiri ali šest – v resnici Valvasorjeva »rodbinska rakev«, zato se je tem bolj cudil, zakaj polšniška »rakev« v Slavi vojvodine Kranjske ni nikjer omenjena.33 Glede na število krst v kripti in na polihistorjev molk o bratrancevi družini je pateticno in hkrati obtožujoce pribil: »Bržkone so pomrli Juriju Žigi poleg žene vsi otroci, ki so sedaj pokopani skupno; on pa je osamel, zapušcen, za-nicevan in preziran, izselil se je in pozabljen umrl na tujem. Zatorej naš kronist, sramujoc se takega bratranca, niti ne omenja njega rodbinskega poci­vališca v Polšniku, zató se je Jurij Žiga “izselil in umrl”; zató ni o njega rodbini najti zapisanega ni-cesar! Takó strogo so pred dvema vekoma obsojali plemica, ki se je porocil z mešcanko!«34 
Podkrajšek je z mešcanko ocitno mislil neplem­kinjo, saj ni nobenega porocila o tem, da bi bila žena Jurija Sigmunda mešcanskega rodu. Dokler nismo vedeli, da se »stanu neprimerno« ni oženil samo enkrat, ampak (vsaj) dvakrat, smo njegovo ženo, Barbarino mater, od Radicsa dalje (1910) istovetili s kmeckim dekletom, o katerem govori drugi Pe­rizhoffov repertorij Carniola pragmatica leta 1657.35 Danes je jasno, da se oznaka kmecko dekle nanaša na drugo ženo. Kmeckega stanu je bila zelo verjetno sicer tudi njena predhodnica. Zgodnejše maticne knjige polšniške župnije, ki bi lahko odgovorile na 
sko ime sta gotovo pripomogla, da nagrobnika ob gradnji nove polšniške župnijske cerkve v zacetku 20. stoletja niso zavrgli, temvec vzidali na sedanje mesto. 
33 Harambaša, Valvasorjeva rakev, str. 754. – Preden je Pod-krajšek ugotovil, da je bil Jurij Sigmund lastnik Klevišca, 
o cemer piše v nadaljevanju razprave leto pozneje (1893), je izrazil precej nenavadno sklepanje, zakaj si je dal Jurij Sigmund urediti rodbinsko grobnico prav na Polšniku (prav tam, str. 755): »Tedanja duhovšcina pa (takó si mislim), ki je hodila družno s plemstvom in posebe še z ostalo rodbino Valvasorjevo, odobravala je korake [sorodnikov] proti Juriju Žigi zaradi nedostojne ženitve in mu povsod odrekla prostor za obiteljsko rako. In koncno, menim, zatekel se je Jurij Žiga v óno gorsko zakotje, v Polšnik, in si ondi pridobil srce tolerantnega duhovnika, ki mu je dovolil, da si v sedanji kapelici sv. Ane zgradí rodbinsko pocivališce.« 
34 Prav tam, str. 756. 
35 »Gemahlin, Eine Bauernstochter, wegen welcher Vermä­hlung er auswanderte« (Radics, Johann Weikhard (1910), str. 350). – Radics ni navedel vira, vendar ni dvoma, da temelji podatek na prepisu regesta v omenjenem Perizhoffovem repertoriju, shranjenega v Radicsevi zapušcini (SI AS 984, Radics pl. Peter Pavel, šk. 5, mapa XXI, VII Jurij Sigmund). 

vprašanje o identiteti Valvasorjeve prve žene, so bile pogrešane že konec 19. stoletja, ko je po njih poizvedoval Podkrajšek.36 Ce nic drugega, bi pri krstih otrok razkrile vsaj ime matere, ce že ne bi iz mrliške matice izvedeli tudi za njeno starost, iz po­rocne pa za krajevni izvor, ime in priimek oceta. Pri tem ni nujno, da so na Polšniku poleg krstnih matic tedaj že vodili tudi evidenci porok in pokopov. 
Do poroke med Jurijem Sigmundom Valva­sorjem in njegovo po imenu neznano neplemiško izbranko je prišlo najpozneje leta 1650, ko so v pol-šniški cerkvi pokopali njuno hcerko Barbaro, razen ce je bila ta rojena še kot nezakonska. A v takem primeru župnik prejkone ne bi dovolil postavitve 
36 Po Podkrajšku naj bi maticne knjige polšniške župnije segale samo do leta 1784 (Harambaša, Valvasorjeva rakev, str. 754), vendar velja to le za najzgodnejši ohranjeni porocno in mrliško matico, medtem ko se krstne matice zacenjajo leta 1752 (NŠAL, ŽA Polšnik, popis). 
nagrobne plošce. Vpis v deželnostanovske regi­straturne protokole meseca avgusta 1651 razkriva, da je Valvasor živel s svojo izvoljenko že dlje casa. Prošnjo za »zasluženo kaznovanje« Jurija Sigmun­da je na stanove naslovilo »celotno Valvasorjevo sorodstvo in svaki« (N: die gesambte Valuasorische Befreündte vnd Schwäger), to pa zato, ker naj bi »z nemoralno žensko precej casa pocel pregrešen zlocin in ker se je z isto osebo sramotno porocil« (wegen seines mit einer Vnzühtigen weibs person, ein Zimbliche Zeit ver˙bten lasterhafften Verbrehnuß, vnd vmb willen das er selbige tanquam personam infamem geehelicht).37 Sodec po tem viru so si bili torej glede nasprotovanja zvezi in poroki »zablo­delega sorodnika« enotni vsi Valvasorji in tudi in svaki.38 Tega, kdo konkretno je stal za prošnjo, ne izvemo. V Adamovi rodbinski veji Valvasorjev, ki ji je pripadal Jurij Sigmund, je bil poleti 1651 poleg njega živ en sam odrasel moški, njegov neporoceni srednji brat Janez Sigfrid.39 Dobro leto prej, juni­ja 1650, je namrec preminil najstarejši brat Janez Krstnik, gospodar v Zavrhu,40 pol leta za njim pa so v zacetku leta 1651 pokopali tudi starosto Val-vasorjevega rodu, strica Jerneja Valvasorja z Medije in Gamberka, oceta polihistorja Janeza Vajkarda.41 Z njegovim odhodom v vecnost se je na celo Jer­nejeve rodbinske veje zavihtel najstarejši živeci sin iz prvega zakona, ambiciozni Karel Valvasor, vr­stnik Jurija Sigmunda, za povrh porocen s sestro njegove svakinje. Karlova žena Ana Rozina, rojena Barbo, je bila namrec sestra Sidonije Regine, žene 
37 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 862, regi­straturni protokoli 16 (1646–1652), fol. 652–652v. 
38 Veliko obcutljivost na to, s kom se bodo porocili potomci, je zaznati že dobrega cetrt stoletja prej pri Adamu, ocetu Jurija Sigmunda in stricu polihistorja Janeza Vajkarda. V oporoki leta 1624 je Adam za svoje tedaj še majhne otroke dolocil razdedinjenje, ce se ne bi porocili stanu primerno in s privolitvijo najbližjih sorodnikov. Dedišcino bi izgubili tudi v primeru, ce bi zapustili katoliško vero in prestopili v drugo veroizpoved. SI AS 308, Zbirka testamentov Dežel­nega sodišca v Ljubljani, II. serija, fasc. V 1–16, testament V–2, 18. 7. 1624. Prim. Golec, Valvasorji, str. 109–110. 
39 Kot živ je zadnjic izprican v zacetku leta 1650 v poravnalni pogodbi z bratom Janezom Krstnikom. Poznejši regest po­godbe med njegovimi dedici prica, da je umrl najpozneje avgusta 1655, po vsej verjetnosti bliže temu letu kakor ome­njeni poravnavi s starejšim bratom (Golec, Valvasorji, str. 116 in 471). 
40 Prav tam, str. 116 in 471. 41 Prav tam, str. 472. 
pokojnega bratranca Janeza Krstnika.42 Ker je imel Jurij Sigmund samo enega svaka, Karla Witza pl. (pozneje barona) Witzensteina, moža že pokojne sestre Poliksene,43 je s svaki v prošnji zelo verjetno mišljeno priženjeno sorodstvo nasploh, v katerega je v prvi vrsti spadala omenjena svakinja Sidonija Regina.44 
O tem, kakšen ucinek in epilog je imela prošnja sorodstva deželnim stanovom, naj Jurija Sigmunda zaradi »nemoralnega življenja« in »sramotne po­roke« doleti kazen, razpoložljivi viri molcijo. Prav tako o vrsti kazni, ki jo je sorodstvo pricakovalo oziroma predlagalo. Danes vemo, da ni bila nepo­sredno povezana z odvzemom deželanstva šest let pozneje (1657), ampak so Valvasorji medtem vložili novo prošnjo, potem ko se je »problematicni« soro­dnik ponovno oženil in zapustil Kranjsko. 
Dogajanje v tem šestletnem razponu je doku­mentirano z nekaj skromnimi podatki, med ka­terimi so kljucni tisti iz zacetka leta 1656, ko se je zadrževal na Ljubnem ob Savinji in se tam name-raval oženiti. Leta 1651 je nedvomno še prebival v Klevišcu. Tisto leto se je namrec Mihael Watz baron Watzenberg pritoževal zoper njegov novi rudnik bakra in svinca v bližnjem Štriglovcu in Maljeku, ceš da posega na obmocje, za katerega je Watzenberg s svojimi brati trideset let prej dobil rudokopno dovoljenje.45 Naslednja porocila o zadr­ževanju Jurija Sigmunda Valvasorja na Kranjskem 
42 Prav tam, str. 208–212 in 473. 43 Prav tam, str. 111–116 in 479. 44 Sorodstvena razmerja gl. prav tam, priloge Rod Hieronima 
Valvasorja, Adamova rodbinska veja in Jerneja rodbinska veja 1. del. 
45 StLA, IÖ Reg, Cop 1651–IX–90, 7. 7. 1651; Gut 1651–XI–35; IÖ HK 1651–VII–84, 26. 7. 1651. – V Watzenbergovi pritožbi dvorni komori 26. julija 1651 je govor o rudniku bakra in svinca v Štriglovcu in Maljeku (zu Strigliuez vnd Melpach), tj. v dolinah istoimenskih potokov vzhodno od Litije, proti Polšniku. – V Radicsevi zapušcini so regesti iz repertorijev notranjeavstrijske vlade in dvorne komore, ki so služili kot kažipot k virom (SI AS 984, Radics pl. Peter Pavel, šk. 5, mapa XXI, VII Jurij Sigmund). O Wazenbergovem rudniku v Maljeku (Malnek) govori Valvasor v III. knjigi Slave (Val­vasor, Die Ehre III, str. 389–390). Zanimivo je, da je Jurij Sigmund rudaril skupaj s krstnim botrom svojega bratranca polihistorja Janeza Vajkarda – Konradom Ruessom baro­nom Ruessensteinom (1604–1668), ki se je vneto ukvarjal z naravoslovjem in verjetno tudi z alkimijo (o njem: Žvanut, Valvasorjev boter, str. 183 sl.). 
so vsa iz leta 1655. Dne 26. marca je v krstni ma-ticni knjigi župnije Vace naveden kot krstni boter kmeckemu otroku,46 kar najverjetneje pomeni, da je tedaj prebival na Vacah ali v bližini. V to župni­jo je sicer spadala Medija, maticni grad kranjskih Valvasorjev. Nato je 21. avgusta z vdovo Ano Ma­rijo Valvasor, materjo Janeza Vajkarda, v Ljublja­ni sklenil poravnavo neznane vsebine, omenjeno skupaj s pobotnicami v vdovinem zapušcinskem inventarju.47 Kot smo videli, je istega leta dobil po­lovico medtem že zmanjšanega imenja brata Janeza Sigfrida. Imenjska knjiga se v zvezi s tem sklicuje na ukaz poverjeniškega urada kranjskih deželnih stanov in pravi, da gre za dedišcino (deme sie erbli-ch angefallen).48 Kot prica poznejši regest pogodbe med dedici, je Janez Sigfrid umrl najpozneje av-gusta 1655.49 Delitev njegovega imenja na dva dela, med brata Jurija Sigmunda in otroke že pokojnega brata Janeza Krstnika, je logicna, najsi je zapustil oporoko ali ne. Jurij Sigmund se je za razliko od varuha otrok tretjega brata Janeza Krstnika oziro-ma njegove vdove potrudil za prepis podedovanega deleža k svojemu skromnemu kleviškemu imenju, medtem ko so drugo polovico v imenjski knjigi še nadaljnji dve desetletji vodili pod imenom Janeza Sigfrida.50 
»Enfant terrible« Jurij Sigmund je podedova-no bratovo posest tako kot Klevišce prodal bodisi, potem ko so mu deželni stanovi leta 1657 odvzeli deželanske pravice in ga ni bilo vec v deželi, bodisi že malo prej. Kranjsko je najverjetneje zapustil leta 
46 NŠAL, ŽA Vace, Maticne knjige, R 1643–1656, s. p. 
47 SI AS 309, Zbirka zapušcinskih inventarjev Deželnega so­dišca v Ljubljani, šk. 130, fasc. LIV, lit. Z–4 1/2, 20. 8. 1657, pag. 7. 
48 SI AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 5 (1619–1661), fol. 59. 
49 O njegovih dedicih govori regest pogodbe med sorodniki z dne 21. avgusta 1655 v zapušcinskem inventarju necaka Adama Sigfrida (SI AS 309, Zbirka zapušcinskih inventarjev Deželnega sodišca v Ljubljani, šk. 131, fasc. LIV, lit. Z–10, 24. 10. 1699, pag. 40–41, N. 69). 
50 Pod imenom Janeza Sigfrida so imenjsko rento prenesli tudi v naslednjo imenjsko knjigo (1662–1756). Njen lastnik v tej knjigi ni naveden kot pokojni, kar bi kazalo, da je umrl šele pozneje, vendar imenjska knjiga v tem pogledu ni zanesljiv vir. Za Janezom Sigfridom so drugo polovico imenja vsekakor dedovali zakoniti dedici brata Janeza Kr-stnika, saj je leta 1676 kot prodajalec te posesti izprican necak Adam Sigfrid (SI AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 102). 
1655 in najpozneje tega leta mu je morala umreti tudi prva žena. V zacetku leta 1656 je namrec že prebival na Ljubnem na tleh gornjegrajskega go-spostva, kjer se je hotel porociti. Od kod je bila njegova nova izbranka, razpoložljivi viri molcijo, kakor tudi o njenem imenu. Lahko bi jo pripeljal s seboj s Kranjskega, kar se zdi bolj verjetno, kakor da jo je našel na Gornjegrajskem. Vse, kar vemo 
o (nameravani) poroki, razkriva nedavno odkriti dokument, ki bi ga pogojno lahko imenovali kar »manjkajoci clen«. Gre za koncept nepodpisanega pisma Filipa Terpina, generalnega vikarja ljubljan­ske škofije, datiranega 17. februarja 1656 v Ljubljani in naslovljenega na neznanega arhidiakona.51 Kot sporoca zaglavje pisma, se vsebina nanaša na po­roko gospoda (Jurija) Sigmunda Valvasorja zunaj njegove domace župnije (in causa copulationis extra suam parochiam). Generalni vikar Terpin je neimenovanega arhidiakona prosil, naj pri župni­ku Matiju Jenku, ki naj bi plemenitemu gospodu Valvasorju izdal dovoljenje za poroko, poizve, ali je le-to pristno ali morda lažno oziroma ponare­jeno. Poroke namrec ni mogoce dovoliti, ce bi na­sprotovala dolocilom dorotejske sinode.52 Iniciator poizvedbe je bil vsekakor Matevž Tank, župnijski vikar na Ljubnem ob Savinji, po cigar besedah naj bi Sigmund Valvasor, tedaj (bivajoc) v trgu Ljubno na Gornjegrajskem (nunc in districtu Oberburgensi, in oppido Lauffen), napovedal, da se bo šel sicer porocit na Ogrsko, kjer ne veljajo dolocila Triden­tinskega koncila. Za kaj je pri vsej stvari pravzaprav šlo? Jurij Sigmund se je želel porociti na Ljubnem, v župniji, ki je spadala v ljubljansko škofijo in kjer je bival šele kratek cas. Ljubenski vikar pa se je hotel striktno držati pravil, po katerih je bilo za poroko zunaj domace župnije potrebno dovoljenje doma-cega župnika, in sicer v skladu s t. i. dorotejsko sinodo ljubljanske škofije, na kateri so bila leta 1604 
51 NŠAL, NŠAL 100, Kapiteljski arhiv Ljubljana, fasc. 97/20, 
17. 2. 1656. – Avtorja pisma Filipa Terpina, generalnega vikarja ljubljanske škofije v letih 1655–1676, je bilo mogoce prepoznati po pisavi (prim. Žnidaršic Golec, Kapiteljski arhiv Ljubljana, str. [260]). O Terpinu gl. Smolik, Terpin (Trpin) Filip, str. 60–61. 
52 Na dorotejski sinodi ljubljanske škofije v Gornjem Gradu 6. februarja 1604 je škof Tomaž Hren objavil reformni dekret Tridentinskega koncila, s katerim je koncil pol stoletja prej predpisal pogoje za veljavnost kršcanskega zakona; škof je to storil v latinskem, nemškem in slovenskem jeziku (Kolar, Sinode škofa Hrena, str. 444–445; objava dekreta v vseh treh jezikih, prav tam, str. 459–464). 
objavljena tozadevna koncilska dolocila. Ceprav je bodoci ženin predložil dovoljenje Matije Jenka – v njem prepoznamo župnika z Vac,53 župnije, pod katero je spadala Medija in kjer je Jurij Sigmund nekaj mesecev prej izprican kot krstni boter –, je bil ljubenski vikar skepticen glede veljavnosti do-kumenta, zato se je obrnil na svojega krajevnega škofa oziroma njegovega generalnega vikarja v Lju­bljani. Ker so Vace spadale pod oglejski patriarhat in znotraj tega v gorenjski arhidiakonat, je arhidi­akon, pri katerem je generalni vikar Filip Terpin poizvedoval o pristnosti pisma, lahko le gorenjski arhidiakon. Kaj je ta dognal in sporocil v odgovoru, ostaja neznanka, saj je Terpinov dopis edini znani preostanek koresponde v zvezi s to zadevo, ki tudi ni protokolirana v ljubljanskih škofijskih proto­kolih.54 Prav tako ne vemo, ali se je Jurij Sigmund lahko porocil na Ljubnem, ker ljubenska porocna matica iz tega casa ni ohranjena.55 
Morda je vztrajni Valvasor uresnicil izraženo namero, da se bo, ce ne bo šlo na Ljubnem, oženil na Ogrskem. Tam je namrec pozneje nekaj casa živel. Ko se je pet let zatem, leta 1661, pojavil na Polšniku in skupaj s svojo »konkubino« uprizoril incident, se je namrec po besedah župnika Jane-za Umka »nahajal zunaj dežele, na posesti grofa Zrinskega« (ausser Landts vnder dem graff Seri­nischen gebüet sich befindet).56 Župnikova oznaka konkubina bi lahko imela podlago v tem, da zakon ni bil sklenjen po vseh cerkvenih predpisih, ki so veljali na Kranjskem, lahko pa je bila tudi navadna zmerljivka, porojena iz pišceve osebne prizadetosti in ogorcenosti. Domneva, da je šlo pri omenjeni »konkubini« za isto ženo Jurija Sigmunda, s katero je sredi stoletja živel v Klevišcu v polšniški župniji,57 se je torej izkazala kot napacna. Ženska, ki jo je leta 1661 pripeljal na Polšnik, ni mogla biti istovetna z materjo Barbare, leta 1650 pokopane v polšniški župnijski cerkvi. 
53 Matija Jenko je na Vacah služboval kot župnik od leta 1642 
do 1668 (NŠAL 572, Zapušcina Franc Pokorn, šk. 382, Vace, 
pola 2). 54 NŠAL, NŠAL 11, Škofijski protokoli, fasc. 2, protokoli 1650– 
1663. 55 Ljubenske porocne matice, shranjene v Nadškofijskem ar­
hivu Maribor, se tako kot krstne in mrliške zacenjajo šele z 
letom 1770 (NŠAM, Župnija Ljubno ob Savinji, popis). 
56 StLA, IÖ Reg, Cop 1661–IV–9, 28. 4. 1661; Cop 1661–VII–19, 
9. 7. 1661; Cop 1661–VIII–102, 31. 8. 1661, 15. 8. 1661, s. d. 57 Golec, Lažni Valvasor, str. 16. 
Le ugibamo lahko, kaj je Jurija Sigmunda za­neslo na Ljubno. Leta 1655 je skoraj brez dvoma prebival v župniji Vace, kjer ga srecamo kot krstne­ga botra. Tako lahko razumemo, zakaj si je ravno od tamkajšnjega župnika Jenka priskrbel porocno dovoljenje za poroko zunaj domace župnije. Ker se tudi danes ohranjene krstne in mrliške maticne knjige ljubenske župnije tako kot porocne zace­njajo šele vec kot stoletje pozneje,58 ne vemo, ali se mu je v Zgornji Savinjski dolini rodil kak otrok. Namero o poroki je vsekakor uresnicil, posest na Kranjskem pa prodal in deželo zapustil. Vse to je bilo zadosten razlog, so mu kranjski deželni sta­novi na prošnjo sorodnikov in svakov 3. avgusta 1657 odvzeli kranjsko deželanstvo ter izbrisali njegovo ime iz matrike deželanov, odvzem deže­lanskih pravic pa se je nanašal tudi na potomce. Iz stanovskih protokolov je razvidno, da se je Jurij Sigmund Valvasor »vedel necastno«, se oženil »s slabo žensko, navadno kmecko hcerko slabega in lahkomiselnega vedenja« in da je zapustil deželo.59 Regest v znanem Perizhoffovem rokopisnem reper­toriju arhiva kranjskih deželnih stanov pravi, da se je to zgodilo drugim za zgled.60 Podatek o nevesti 
58 Gl. op. 55. 
59 Pri deželnih stanovih so se zoper »deren Vetter Hr. Georg Sigmundt Valuasor« pritožili »die Valuasorischen befreundt und schwager«, in sicer, ker se je »vnehrlich verhalten, vnd mit einen schlechten Weib verehelicht, vnd ausser Landts begeben, s˙ ist eines losen Paurn Tochter vnd schlechten leichtfertigen lebens«; sklep z dne 3. avgusta 1657 se je glasil: »Sol hiemit der Landtmanschafft für sich vnd seine Erben entsezt, ausgeschlosen, pecuirt, vnd sein namben auß Zahl, vnd Matricul der Hr. Vnd vnd Landtleüth außgelöscht vnd danach sich die andern zudeuthen« (SI AS 2, Deželni stano-vi za Kranjsko, I. reg., šk. 892, sejni zapisniki 18, 1646–1660, fol. 557v). Pred odkritjem zapisa v stanovskih sejnih zapi­snikih je bil znan le Perizhoffov regest iz 18. stoletja, ki pa ima namesto datuma 3. avgust napacno datacijo 3. april 1657 (prav tam, šk. 937, Carnioliae Pragmaticae etc., Pars I, 
s. p., protokol 18, št. 48). Tak datum odvzema deželanstva sem leta 2012 navedel v razpravi o obeh zamolcanih clanih Valvasorjeve rodbine (Golec, Lažni Valvasor, str. 14). 
60 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, šk. 937, Carnioliae Pragmaticae etc., Pars I, s. p., protokol 18, št. 48: »Hr. Georg Sigmund Valvasor, als sich derselbe unehrlich aufführte, und mit einem Schlechten Weib verehelihet, und ausser Land begeben, welche eines Losen Bauern-Tochter, und schlecht leichfärtigen Lebens gewesen, ist von darumb der Landtmannschafft für sich und seine Erben entsezet, aus­geschlossen, priviret, und sein Namben auß der Zahl, und Matricul der Hrn. und Landtleuth ausgelöschet, et hoc ad Exemplum aliorum Sub 3. April. Anno 1657.« Prim. Radics, Johann Weikhard (1910), str. 350. 


Zapis v sejnih zapisnikih kranjskih deželnih stanov z dne 3. avgusta 1657 o odvzemu kranjskega deželanstva Juriju Sigmundu Valvasorju (SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 892, sejni zapisniki 18, 1646–1660, fol. 557v; foto Igor Lapajne). 
kmeckega rodu se torej nanaša na Valvasorjevo drugo plemiškemu stanu neprimerno poroko. Ni receno, da je bila ta poroka tudi njegova zadnja, »konkubina«, ki jo poznamo iz incidenta na Polšni­ku leta 1661, pa ista ženska, s katero se je nameraval oženiti pet let prej. 
Izguba dednega deželanstva je v praksi pomeni-la, da Jurij Sigmund Valvasor odtlej ni bil vec clan deželnih stanov, da se kot tak ni mogel udeleževati deželnih zborov in da ni mogel biti deležen drugih deželanom pridržanih ugodnosti.61 Odvzem de­želanstva, ki ga je doletel, je bil resnicno izjemen ukrep. Pri tem ni imela prakticno nobene teže sama izselitev iz dežele, a jo je sorodstvo vseeno navedlo v podkrepitev svoje prošnje. Deželanstvo je bilo namrec dedno, kar pomeni, da so ga obdržali tudi iz dežele izseljeni deželani in njihovi potomci.62 Glavni razlog, da ga je družina Jurija Sigmunda izgubila, sta vsekakor predstavljali dve morganatski zakonski zvezi, a tudi to samo po sebi sorodstva najbrž ne bi zrevoltiralo do te mere, da bi izposlo­valo tako hudo kazen, pri kateri je potem ostalo.63 Ko se je istega leta 1657 na Štajerskem živeci Janez Ditrih Valvasor, brat polihistorja Janeza Vajkarda, oženil z navadno grajsko kljucarico, ni zanj nihce zahteval kazni, le umirajoca mati ga je pred poroko pogojno razdedinila, tako da je dobil samo dedni delež po pokojnem ocetu.64 To pomeni, da je Jurij Sigmund Valvasorjevo rodbino po vsej verjetnosti osramotil in razjezil še s cim. Navedbo, da se je »ve­del necastno«, gre prejkone razumeti kot nasilnost takšne ali podobne vrste, kot je izpricana v omenje­nem incidentu na Polšniku. Ta se je zgodil pozneje, leta 1661, šlo je za spor s tamkajšnjim župnikom, 
o njegovem ozadju pa lahko le ugibamo. Župnik Janez Umek se je pri graškem tajnem svetu pritožil, da ga je Jurij Sigmund napadel in oropal. Zadevo je 
61 Rodbina Valvasor je do kranjskega deželanstva prišla raz­
meroma pozno. Šele leta 1602, malo pred svojo smrtjo, ga 
je dobil Hieronim Valvasor, iz Italije priseljeni ded Jurija 
Sigmunda, ki mu je bil s tem priznan tudi plemiški naslov 
(Golec, Valvasorji, str. 56–58). 62 Žontar, Struktura uprave in sodstva, str. 8. 63 Ko se je, denimo, komaj poplemeniteni Janez Sonce, sprejet 
med kranjske deželane leta 1635, skrivaj oženil s hcerko 
ranocelnika, mu je deželni zbor leta 1636 sicer odvzel de­
želanstvo, a mu ga je že po nekaj mesecih vrnil; zgodba je 
pozneje navdihnila pisatelja Ivana Tavcarja (Golec, Rod-
bina Graffenweger, str. 254–255). 64 Golec, Lažni Valvasor, str. 20–23. 
obravnavala notranjeavstrijska vlada in jo odstopi-la kranjskemu deželnemu glavarju z ukazom, naj zasliši price. Poznamo samo eno plat medalje, pri cemer izvemo za najvec podrobnosti iz vprašalnika, ki ga je župnik Umek sestavil za izprašanje desetih pric, podložnikov razlicnih gospostev. Prizadeti je od izbranih pric pricakoval potrditev, da je Jurij Si­gmund od njega zahteval, naj podpiše neko »skraj-no oderuško pogodbo« (höchst wuherischen Com-promisses oder Contracts), ko pa se je župnik temu uprl, naj bi se Valvasor naslednji dan vrnil s petimi oboroženimi »banditi« (mit 5. armierten Banditen) in oropal (spoliert hat) župnikove ljudi vsega razen brevirja. Nato naj bi se odpravil v cerkev, pobral vse kljuce, tudi od krstilnika in tabernaklja, jih izro-cil svoji »konkubini« in žensko javno razglasil za »gospo nad cerkvijo Naše ljube Gospe« (ein frau über die khirchen vnsern lieben frauen). Zatem je po besedah vprašalnika poslal po župnika in ga prisilil v podpis oderuške škodljive pogodbe, s tem ko je položil na tla dve pištoli, potisnil k župnikovim pr-sim nož in mu grozil s smrtjo. Po navedbi v prvem porocilu naj bi Valvasorjeva »konkubina« glasno kricala, naj župnika zabode v srce, za »gospo nad cerkvijo« pa jo je postavil v navzocnosti vseh žu­pljanov (vor der ganzen Pfarrmenig). Župnik Umek je v porocilu zapisal tudi že omenjeni podatek, da se Jurij Sigmund Valvasor nahaja zunaj dežele, in sicer na posesti grofa Zrinskega.65 Kako se je zadeva koncala, žal ne vemo, prav tako ne, kje natancneje je »nasilni« Valvasor tedaj prebival, na Hrvaškem ali v Medžimurju, in ali je oborožene može že od tam pripeljal s seboj. Razprtije so bile gotovo stare, vendar odnosi med župnikom Janezom Umkom in Jurijem Sigmundom Valvasorjem niso mogli biti vseskozi slabi. Umek, ki je tu župnikoval že od leta 1642 pa vse do smrti 1670,66 je Valvasorja bržkone porocil, krstil njegovo hcerko in jo leta 1650 poko-pal, ce pa nic od tega, je dovolil postavitev njenega nagrobnika v župnijski cerkvi. 
Na spor Jurija Sigmunda s polšniškim župni­kom je naletel že Peter Radics, ne da bi se vanj po­globil.67 Prav njemu dolgujemo vecino nadaljnjih 
65 StLA, IÖ Reg, Cop 1661–IV–9, 28. 4. 1661; Cop 1661–VII–19, 
9. 7. 1661; Cop 1661–VIII–102, 31. 8. 1661, 15. 8. 1661, s. d. 66 O Janezu Umku gl. NŠAL, NŠAL 572, Zapušcina Franc Pokorn: šk. 379, Polšnik, pola A. 
67 SI AS 984, Radics pl. Peter Pavel, šk. 5, mapa XXI, VII Jurij Sigmund. – Radics se je zadovoljil le z regesti iz repertorijev 
odkritij o tem »izobcencu« iz Valvasorjeve rodbine, cigar usodi je sledil po arhivu graške dvorne komo-re. Prva omemba iz leta 1668 govori o izplacilu letne place, ki jo je Jurij Sigmund prejel kot »rudarski preizkuševalec« (Perkhprobierer) pri višjem rudar­skem uradu za Koroško.68 
Spor z Valvasorjevo rodbino je odlocilno pre­usmeril ne le zasebno, temvec tudi poklicno pot »izobcenega« Jurija Sigmunda. Ce bi ostal na Kranj­skem, bi se slej ko prej zadovoljil z vlogo majhnega grašcaka, tako pa so se mu po sili razmer odprle nove možnosti, in to na rudarskem podrocju, ne­dalec od rodne dežele. Kot smo videli, je izkušnje z rudarjenjem nabiral že doma in pozneje mu je tovrstno znanje prišlo še kako prav. Zelo verjetno je prav s tem povezano njegovo bivanje na posesti Zrinskih. Rudarska in fužinarska dejavnost rod-bine Zrinski na Hrvaškem69 in Jurij Sigmund, po­znejši preizkuševalec rude na Koroškem, zvenita zelo združljivo. 
V rudarski službi na Koroškem se je Jurij Si­gmund znašel najpozneje v drugi polovici šestde­setih let 17. stoletja. Tja mu je s svojimi zvezami morda pomagal priti nekdanji poslovni partner Konrad Ruess baron Ruessenstein, ki je po obeh starših izviral s Koroške, kjer se je z rudarstvom in fužinarstvom ukvarjal že njegov ded po mate-rini strani.70 Radics je v svojih »Valvasor-Studi-en« (1896) povedal o nadaljnjem življenju Jurija Sigmunda Valvasorja neprimerno vec, kot obeta skromni naslov »Georg Sigmund Valvasors Amt-sreise nach Idria 1669«. Omenjenega leta je graška notranjeavstrijska vlada dodelila Jurija Sigmunda kot svojega strokovnjaka dr. Vicenzu Antenoriju, ki so ga poslali v Idrijo z nalogo uvesti novo me-todo proizvodnje finega cinobra. Jurij Sigmund je bil tedaj v službi pri višjem rudarskem sodni­ku v Volšperku na Koroškem kot preizkuševalec 
notranjeavstrijske vlade. 
68 SI AS 984, Radics pl. Peter Pavel, šk. 5, mapa XXI, VII Jurij Sigmund. – V regestu omenjeni Karel baron (Freiherr von) Waidmannsdorf je bil višji rudarski mojster za Koroško na celu višjega rudarskega urada (Wießner, Geschichte I, str. 83). Wießnerjeva monografija o zgodovini koroškega rudarstva nikjer ne omenja Jurija Sigmunda Valvasorja (Wießner, Geschichte I.–III). 
69 Prim. Budak, Hrvatska i Slavonija, str. 138–139. 
70 O Ruessensteinovih prednikih: Žvanut, Valvasorjev boter, str. 184–187. 
(Oberbergrichteramts-Probierer).71 Radics po spisih graške dvorne komore ni mogel slediti samemu poteku in (ne)uspešnosti idrijskega poslanstva, zato pa je našel v njih vec drugih omemb Valva­sorjevega poklicnega udejstvovanja. Viri omenjajo Jurija Sigmunda v letih od 1670 do 1678 kot pre­izkuševalca pri uradu višjega rudarskega mojstra na Koroškem (Oberbergmeisteramts-Probierer), kot »preizkuševalca rude« (Aerztprobierer) oziroma kot »uradnega preizkuševalca« (Amtsprobierer). Kot tak je na leto prejemal 100 goldinarjev in se oci­tno precej selil po deželi. Dvorna komora mu je denimo leta 1674 dodelila stanovanje v mitninski hiši (Amtshaus) v Beli pod Jezerskim, nato pa je najverjetneje prebival vsaj še na dveh krajih, saj so mu v zacetku leta 1676 ustavili nakazovanje place preko višjega mitninskega urada Kremsbrücken pri Špitalu, naslednje leto pa je zaostanek placil prejel od višjega mitninskega urada v Šentvidu ob Glini. Kot kaže, mu je služba prenehala leta 1676, zato je dve leti pozneje, ob izplacilu placnega zaostanka, tudi oznacen kot »nekdanji uradni preizkuševalec na Koroškem« (gewester Amtsprobierter in Kärn-ten). Kako in kje je živel potem, Radicsevi viri iz arhiva dvorne komore ne povedo. Zadnja notica o njem, ki jo je temu neutrudnemu kranjskemu zgo­dovinarju uspelo izslediti, je datirana 8. maja 1685. Jurij Sigmund Valvasor, nekdanji preizkuševalec pri uradu višjega rudarskega mojstra na Koroškem, si je brez uspeha prizadeval pridobiti nekakšno le­tno pokojnino (eines jährlichen Gnadengehaltes), namesto te pa mu je dvorna komora priznala le enkratno izplacilo (einmalige Gnadengabe) v višini 75 goldinarjev.72 
»Izobceni« Valvasor je zadnja leta živel zelo skromno in s pomocjo podpor. Kot nedeželan seveda ni vec mogel racunati na denarno pomoc kranjskih deželnih stanov, namenjeno revnim deželanom, tudi ce niso živeli v deželi.73 Vsaj od leta 1678 dalje je prejemal letno podporo (jährli­che Gnadengeldt) 20 goldinarjev od bamberškega škofa, izplacevano pri bamberškem rentnem uradu v Volšperku. Ohranjene so tri njegove pobotnice 
71 Radics, Valvasor-Studien XXIII, str. 213. 72 Radics, Valvasor-Studien XXIV, str. 221–222. 73 Pozneje sta takšno pomoc prejemali tudi dve clanici Valva­
sorjeve rodbine, teta in necakinja iz druge, Jernejeve rod-
binske veje, ki sta živeli v štajerski Sevnici (Golec, Valvasorji, 
str. 415 in 431). 
za prejetih 20 goldinarjev, prva z datumom 6. de­cember 1678 samo v prepisu, druga, datirana 6. decembra 1683, pa tako v prepisu kot v izvirniku. Na slednjem je tudi podpisnikov pecat z Valva­sorjevim rodbinskim grbom in napisom GSV ZG V N (Georg Sigmund Valvasor zu Galleneck und Neudorf).74 O nezavidljivem gmotnem položaju Jurija Sigmunda pove vec prepis dekreta bamber­ške škofijske pisarne, datiranega 9. marca 1685 na gradu Volšperk. Škofijskemu dvornemu kašcarju so tedaj naložili, naj Juriju Sigmundu Valvasorju na njegovo prošnjo (predcasno) izplaca polovico pomoci v žitu (die Helffte der Gnade deß Getraits), in sicer zaradi njegove velike revšcine (hohe Be-dürftigkheit) in sprico starosti (in ansehung seines Elters).75 Izplacevanje skromne redne letne podpore posredno prica, da je moral biti Jurij Sigmund ne­koc tudi v službi bamberške škofije, najverjetneje prav tako kot rudarski izvedenec. 
Janez Vajkard Valvasor je vsekakor vsaj v gro­bem poznal poklicno pot svojega bratranca in iz­vedel za njegovo smrt. Jurij Sigmund je umrl naj­pozneje leta 1689, ko je šla v tisk Slava vojvodine Kranjske. V njej je namrec na rodovniku rodbine Valvasor ob njegovem imenu znamenje, da je že pokojni.76 Kot vse kaže, je pred smrtjo zapustil Ko­roško. Ni razloga, da ne bi verjeli njegovemu sinu Gregorju Ferdinandu, stanovskemu puškarskemu mojstru v Gradcu, ki je leta 1715 ob izpraševanju o »lažnem Valvasorju« povedal, da je njegov oce Jurij Sigmund pokopan v Deutschlandsbergu, zahodno od štajerske Lipnice (Leibnitz). Pri podatku, da je pokojni že okoli štirideset let,77 se je glede casa vsaj za deset let zmotil bodisi sin bodisi pisar, saj bi Jurij Sigmund potemtakem umrl okoli leta 1675, ko je bil, kot smo lahko videli, še krepko živ in dejaven. Kdaj med 8. majem 1685 in letom 1689 se je njegova življenjska pot iztekla, bi lahko povedala mrliška matica župnije Deutschlandsberg, ko v njej ravno za ta cas ne bi bilo vrzeli – od 28. februarja 1686 
74 KLA, KLA 221, Bambergische Herrschaften in Kärnten, Sch. 
90, Familien M–Z, Valvasor, fol. 226–227v, 6. 12. 1683; fol. 
228–228v, 6. 12. 1678. 
75 Prav tam, fol. 225–225v, 9. 3. 1685. 76 Valvasor, Die Ehre IX, str. 109. 77 StLA, Landrecht, K 1364, Valvasor (1), 7. 3. 1715. 
do 4. marca 1693.78 Potemtakem je še živel zadnji dan februarja 1686. 
Njegov nacin življenja je torej ne glede na izo­brazbo in sposobnosti ter prejeto dedišcino opa­zno odstopal od plemiških norm. Po odvzemu kranjskega deželanstva je sicer obdržal plemiški naslov in tudi njegovi potomci so formalno še bili plemici, dejansko pa komaj kaj vec kot to.79 Kot že Jurij Sigmund se je moral tudi njegov sin Gregor Ferdinand (ok. 1650, † 1726) preživljati z znanjem in delom lastnih rok. Do leta 1677, ko se je z mla-do družino pojavil v Gradcu, ne vemo o njegovi življenjski poti nicesar, potem pa je bil v štajerski prestolnici najprej lakaj, nato starinar in naza­dnje, od leta 1683, vec desetletij deželnostanovski puškarski mojster. Samo velika vztrajnost mu je omogocila sprejem v službo pri štajerskih deželnih stanovih (1683), ki mu je do konca dni zagotavljala socialno varnost in dvig na družbeni lestvici. Umrl je 27. marca 1726 v Gradcu kot najstarejši puškar-ski mojster v mestu, star kakih 75 let.80 Glede na to, da je sredi sedemdesetih let 17. stoletja že imel družino,81 je skoraj brez dvoma izšel iz ocetovega prvega zakona. 
Število otrok »izobcenega« Jurija Sigmunda Val-vasorja ostaja zunaj naših spoznavnih možnosti. Poznamo samo dva, Gregorja Ferdinanda in Barba­ro, ki je umrla kot otrok in bila leta 1650 pokopana v župnijski cerkvi na Polšniku. Morda je iz njegovega 
78 DAG, Altmatriken, Deutschlandsberg, Sterbebuch II 1681– 1686, 1694–1700 [prav: 1681–1686, 1693–1700]. – Njegova smrt tudi ni vpisana v mrliško maticno knjigo graške mestne župnije, v kateri je tedaj prebival sin Gregor Ferdinand (prav tam, Graz–Hl. Blut, Sterbebuch IX 1683–1691; Sterbeindex I 1610–1727). 
79 Posredni dokaz, da je Jurij Sigmund po izgubi deželanstva ostal plemic, je njegov pecatnik z Valvasorjevim rodbin-skim grbom in monogramom GSV ZG VN (Georg Sigmund Valvasor zu Galleneck vnd Neudorf) (KLA, KLA 221, Bam­bergische Herrschaften in Kärnten, Sch. 90, Familien M–Z, Valvasor, fol. 226–226v, 6. 12. 1683). Njegov v Gradcu živeci sin Gregor Ferdinand, stanovski puškar, je bil kot plemic podsoden ograjnemu sodišcu (StLA, Landrecht, K 1364, Valvasor (1), 4. 10. 1713). 
80 Golec, Lažni Valvasor, str. 18–20; isti, Valvasorji, str. 122– 125. 
81 V Gradcu se mu je prvi otrok rodil oktobra 1677, 11. maja 1679 pa mu je tam umrla hci, rojena pred sinom neznanokje zunaj štajerske prestolnice (Golec, Lažni Valvasor, str. 18; isti, Valvasorji, str. 123). 
drugega zakona izviral Janez Friderik Valvasor, ki ga prav tako ni na Valvasorjevem rodovnem deblu v Slavi vojvodine Kranjske.82 Izprican je leta 1670 kot ucenec latinske šole v Rušah, kar je sploh edini znani zapis o njegovem obstoju.83 Glede na vstopno starost ucencev se je rodil okoli leta 1660. Navedba v istem viru, da je postal sekovski kanonik, ni tocna,84 kot ni merodajen baronski predikat, saj Ruška kro­nika, ki je nastala šele sredi 18. stoletja, oznacuje z baroni vse Valvasorje. V prid domnevi, da gre za sina Jurija Sigmunda, govori tudi bližina Koro­ške, od koder je izviralo veliko ruških ucencev85 in kjer je Jurij Sigmund leta 1670 potrjeno že živel. Ne nazadnje ni izkljuceno, da se je v Ruško kroniko prikradla pomota pri enem od obeh osebnih imen Janeza Friderika. V tem primeru bi bil glede na starost lahko identicen z leta 1659 rojenim Janezom Jurijem, sinom Janeza Ditriha Valvasorja, polihi­storjevega brata, ki se je tako kot Jurij Sigmund oženil z neplemkinjo in zapustil Kranjsko.86 
Kandidat za sina Jurija Sigmunda je bil do ne­davnega tudi Karel Ditrih Valvasor, ki se je leta 1693 v Starem trgu pri Slovenj Gradcu oženil z Marijo Eleonoro baronico Sauer,87 a je ta hipoteza zdaj do­koncno ovržena. Karla Ditriha srecamo namrec v virih zadnjic leta 1697, ko je kranjske stanovske poverjenike prosil, naj financno podprejo njegovo potovanje v Rim. Tega vsekakor ne bi storil nekdo, ki ni imel kranjskega deželanstva, potomstvu Jurija Sigmunda pa so bile deželanske pravice leta 1657 odvzete enako kakor njemu samemu. Pri Karlu Ditrihu je šlo tako najverjetneje za sina omenje­nega Janeza Ditriha, s katerim ga je ne nazadnje povezovalo skupno krstno ime Ditrih.88 
Jurij Sigmund Valvasor je bil torej dejansko iz­kljucen iz Valvasorjeve rodbine. Odvzem deželan­skih pravic je v njegovem primeru pomenil neke vrste anatemo, ki nemara ni bila samo posledica njegovih dveh morganatskih zakonov, ampak tudi 
82 Valvasor, Die Ehre IX, str. 109. 83 Župnijski arhiv Ruše, Notata Rastensia etc., fol. 34v; prim. 
Mlinaric, Seznam imen, str. 153. 84 Dopis vodje graškega škofijskega arhiva dr. Aloisa Ruhrija 
avtorju 18. 1. 2012. 85 Prim. Mlinaric, Seznam imen, str. 133–246. 86 Golec, Valvasorji, str. 305 in 481. 87 Golec, Lažni Valvasor, str. 17. 88 Golec, Valvasorji, str. 306–309. 
siceršnjega nespoštovanja družbenih norm, na kar kaže incident z župnikom na Polšniku, sicer že po izgubi deželanstva in odselitvi iz dežele. Nasprotno je njegovega mlajšega bratranca Janeza Ditriha, ki se je malo za njim prav tako oženil svojemu stanu neprimerno, doletela precej milejša kazen, zgolj materino oporocno razdedinjenje za dedni delež po njej. Za tega polihistorjevega brata, ki je prebival veliko bliže svojemu kranjskemu sorodstvu, v Spo­dnji Savinjski dolini, le nekaj kilometrov onstran kranjsko-štajerske meje, je poleg tega potrjeno, da je ohranjal stike z drugimi Valvasorji.89 Pri tem je vec kot pomenljiva izjava Gregorja Ferdinanda, sina Jurija Sigmunda iz leta 1715. Ko sta pet let prej v predmestju Gradca nekaj casa stanovala dva sinova Janeza Ditriha, njega »nista hotela priznati za soro­dnika in z njim tudi nista obcevala«,90 pa ceprav se je tudi njun oce oženil neprimerno svojemu stanu in sama nista živela plemiškega nacina življenja. 


Viri in literatura 
Arhivski viri 
DAG = Diözesanarchiv Graz–Seckau: 
Altmatriken: Deutschlandsberg, Sterbebuch II 1681–1686, 1694–1700; Graz–Hl. Blut, Sterbebuch IX 1683–1691, Sterbeindex I 1610–1727. 
KLA = Kärntner Landesarchiv, Klagenfurt: 
KLA 221, Bambergische Herrschaften in Kärnten: Sch. 90. 
NŠAL = Nadškofijski arhiv Ljubljana:
NŠAL 11, Škofijski protokoli: fasc. 2.NŠAL 100, Kapiteljski arhiv Ljubljana: fasc. 97.NŠAL 572, Zapušcina Franc Pokorn: šk. 379 in 
382. ŽA Polšnik: popis.ŽA Vace: Maticne knjige, R 1643–1656. 
NŠAM = Nadškofijski arhiv Maribor:
Župnija Ljubno ob Savinji, popis. 
89 Golec, Lažni Valvasor, str. 27; isti, Sledovi Valvasorjev, str. 385. 90 Golec, Lažni Valvasor, str. 7. 
SI AS = Arhiv Republike Slovenije: 
SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg.: šk. 862, 864, 874, 892 in 937. 
SI AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko: knj. 5 in 6. 
SI AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišca v Ljubljani: II. serija, fasc. V 1–16. 
SI AS 309, Zbirka zapušcinskih inventarjev Deželnega sodišca v Ljubljani: šk. 32, 130 in 131. 
SI AS 730, Gospostvo Dol: fasc. 120. 
SI AS 740, Gospostvo Jablje: fasc. 8. 
SI AS 984, Radics pl. Peter Pavel: šk. 5 
SI AS 1073, Zbirka rokopisov: II/51r. 
StLA = Steiermärkisches Landesarchiv, Graz: 
IÖ HK = Innerösterreichische Hofkammer: 1651– VII–84. 
IÖ Reg. = Innerösterreichische Regierung: Cop (= Gemeine Copeien), 1651–IX–90, 1661– IV–9, 1661–VII–19, 1661–VIII–102; Gut (= Gutachten) 1651–XI–35. 
Landrecht: K 1364. 
Župnijski arhiv Ruše: 
Notata Rastensia etc. 

Literatura 
Budak, Neven: Hrvatska i Slavonija u ranome novom vijeku. (Hrvatska povijest u ranome novom vijeku. 1. svezak). Zagreb: Barbat, Leykam international, 2007. 
Golec, Boris: Lažni Valvasor nehote prispeva k razkritju usode zamolcanih pravih Valvasorjev. O dveh »izobcencih« Valvasorjeve rodbine iz srede 17. stoletja in o polihistorjevem cišcenju rodbinskega debla. Zgodovina za vse XIX, 2012, str. 5–38. 
Golec, Boris: Rodbina Graffenweger in njena vloga v življenju Janeza Vajkarda Valvasorja. Kronika 63, 2015, št. 2, str. 233–276. 
Golec, Boris: Sledovi Valvasorjev v Spodnji Savinjski dolini: med romancami na gradu Ojstrica in umobolnico v Novem Celju. Kronika 65, 2017, št. 3, str. 369–398. 
Golec, Boris: Valvasorji: med vzponom, Slavo in zatonom. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2015 (Thesaurus memoriae. Dissertationes 11). 
Harambaša [Podkrajšek, Fran]: Valvasorjeva rodbinska rakev v Polšniku. Ljubljanski zvon 12 (1892), str. 753–756; 13 (1893), str. 566. 
Kolar, Bogdan: Sinode škofa Hrena. V: Acta Ecclesiastica Sloveniae 19. Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti, str. 441–478. 
Mlinaric, Jože: Seznam imen iz latinske kronike. 
V: Teržan, Josip (ur.): Ruška kronika. Ruše: Krajevna skupnost, 1985, str. 133–247. 
Radics, P.[eter] pl.: Grašcine in hiše rodovine Valvasorjeve na Kranjskem. Ljubljanski zvon 14 (1894), št. 7, str. 433–437; št. 9, str. 566–570. 
Radics, P.[eter] pl.: Kranjski dijaki na nemških vseucilišcih v XVI. in XVII. veku. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko IX, 1899, str. 24–27. 
Radics, P.[eter] v.[on]: Johann Weikhard Freiherr von Valvasor. V: Die Ehre des Herzogthums Krain von Johann Weichard Freiherrn von Valvasor. Laibach–Nürnberg 1689. I. Band (Buch I bis IV). 2te unverändertre Auflage. Rudolfswerth: J. Krajec, 1877, str. 3–7. 
Radics, P.[eter] von: Johann Weikhard Freiherr von Valvasor (geb. 1641, gest. 1693). Mit 5 Porträts und 15 anderen Abbildungen; samt Anhang, Nachtrag und der Genealogie der Familie Valvasor. Laibach: Krainische Sparkasse, 1910. 
Radics, P.[eter] v.[on]: Valvasor-Studien XXIII. Laibacher Zeitung 115 (1896), št. 28, 4. 2. 1896, str. 213. 
Radics, P.[eter] v.[on]: Valvasor-Studien XXIV. Laibacher Zeitung 115 (1896), št. 29, 5. 2. 1896, str. 221–222. Smole, Majda: Grašcine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1982. Smolik, Marijan: Terpin (Trpin), Filip. Slovenski biografski leksikon. Cetrta knjiga Táborska 
–Žvanut. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1980–1991, str. 60–61. 
Valvasor, Janez Vajkard: Topografija Kranjske 1678–79: skicna knjiga. Faksimiliran natis. 
2. natis. Ljubljana: Valvasorjev odbor pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, 2001. 
Valvasor, Johann Weichard: Die Ehre deß Hertzogthums Crain, I–XV. Laybach – Nürnberg: Wolfgang Moritz Endter, 1689. 
Wießner, Hermann: Geschichte des Kärntner Bergbaues. I. Teil. Geschichte des Kärntner Edelmetallbergbaues. Klagenfurt: Verlag des Geschichtsvereines für Kärnten, 1950; II. Teil. Geschichte des Kärntner Buntmetallbergbaues mit besonderer Berücksichtigung des Blei- und Zinkbergbaues. Klagenfurt: Verlag des Geschichtsvereines für Kärnten, 1951; 
III. Teil. Kärntner Eisen. Klagenfurt: Verlag des Geschichtsvereines für Kärnten, 1953. (Archiv für vaterländische Geschichte und Topographie, 32. Band, 36./37. Band, 41. und 
42.Band).
Žnidaršic Golec, Lilijana: Kapiteljski arhiv Ljubljana. Inventar fonda. Zvezek 1: fasc. 1–60. Ljubljana: Stolni kapitelj (Prirocniki. Nadškofijski arhiv Ljubljana; 3).
Žontar, Jože: Struktura uprave in sodstva na Slovenskem od srede 18. stoletja do leta 1848. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1998.
Žvanut, Maja: Valvasorjev boter Konrad Ruess baron Ruessenstein na Strmolu. Kronika 54, 2006, št. 2 (Iz zgodovine gradu Strmol na Gorenjskem), str. 183–194. 


Zusammenfassung 
EIN AUS DER FAMILIE VALVASOR „AUSGESTOSSENER“ UND SEINE ZWEI MORGANATISCHEN EHEN 
Weil sich ein Betrüger fälschlich als Georg Sig­mund von Valvasor, Verwandter des Krainer Adels­geschlechtes Valvasor ausgab, wurde im Jahr 1715 in Graz der dortige landständische Büchsenmeister Gregor Ferdinand Valvasor befragt, der aussagte, dass Georg Sigmund der Name seines verstorbenen Vaters war. Es handelte sich um den Cousin des berühmten Krainer Polyhistors Johann Weichard Valvasor (1641–1693) und über sein Schicksal war bis vor kurzem sehr wenig bekannt. Da er nicht standesgemäß heiratete und Krain verließ, wurde seine Familie vom Polyhistor Johann Weichard auf dem im Jahr 1689 veröffentlichten Familienstamm­baum der Valvasors nicht berücksichtigt, vielmehr vermerkte er nur lakonisch, dass der Betreffende bereits verstorben war und das Land verlassen hatte. 
Genauso ging Johann Weichard bei seinem Bruder Johann Dietrich vor, der ebenfalls eine Nichtadelige 
heiratete und Krain verließ. 
Georg Sigmund Valvasor (um 1618–1686/89) ereilte ein viel schwereres Schicksal als Johann Dietrich, denn auf Ansuchen der Verwandtschaft aberkannten ihm die Krainer Landstände im Jahr 1657 den Titel krainischer Landmann mit der Be-gründung, dass er eine gewöhnliche Bauerntochter geheiratet und sich unehrenhaft verhalten hatte und aus dem Land ausgewandert war. Zusammen mit ihm verloren auch seine Nachkommen die Landmannsrechte. Bisher galt, dass er nur einmal heiratete, und zwar spätestens im Jahr 1650, als sei­ne Tochter Barbara verstarb, die aufgrund der In-schrift am Grabstein in der Pfarrkirche am Polšnik/ Billichberg bekannt ist. Im darauffolgenden Jahr (1651) ersuchten die Verwandten die Landstände das erste Mal, ihn wegen der nicht standesgemäßen Heirat zu bestrafen. Damals war Georg Sigmund Besitzer des kleinen Schlosses Klevišce/Klevisch bei Polšnik/Billichberg, er war aber auch im Bergwesen tätig. Als er dann den Besitz in Krain verkaufte und außerhalb des Landes – entweder in der Steiermark oder in Ungarn – bereits die zweite morganatische Ehe schloss, sagte sich die Verwandtschaft end-gültig von ihm los. Er übersiedelte nach Kroatien auf den Besitz des Grafen von Serin und danach nach Kärnten, wo er als sogenannter Erzprobierer beim Oberbergmeisteramt beschäftigt war. Seine letzten Jahre lebte er sehr bescheiden mit Hilfe von Unterstützungen und starb dann an einem unbe­kannten Ort zwischen den Jahren 1686 und 1689. Laut Aussage des Sohnes Gregor Ferdinand wurde er in Deutschlandsberg in der Steiermark begra­ben. Neben der früh verstorbenen Tochter Barbara hatte er mindestens einen Sohn, den erwähnten Gregor Ferdinand, der sich 1683 mit außerordent­licher Ausdauer das Amt eines »Büchsenmeisters« bei den steirischen Landständen erkämpfte und im Jahr 1726 in Graz verstarb. 
Schlagwörter: Valvasor, Adel, morganatische Ehe, Schloss Klevišce/ Klevisch, Aberkennung des Landmannsrechtes, Bergbau 


Mojca Šorn 



Medno: od mestnega kopališca do otroškega letovišca 
ŠORN, Mojca, dr., znanstvena sodelavka, Inštitut 
za novejšo zgodovino, Privoz 11, SI-1000 Ljubljana, 
mojca.sorn@inz.si. 
725.1:613.47-053.2 (497.451.1)"19" 
MEDNO: OD MESTNEGA KOPALIŠCA DO 
OTROŠKEGA LETOVIŠCA 
Po prvi svetovni vojni so ljubljanski mestni možje za-celi razmišljati, da bi kopalke in kopalce, ki so svoje pro-ste trenutke preživljali ob reki Savi, razveselili z urejenim kopališcem. Na prvi pogled se je zdelo, da so leta 1929 primerno lokacijo našli v Mednem. Najem zemljišca ozi­roma postavitev kopališca pa je sprožila obširno in žgoco debato med pristaši kopališc na Ljubljanici na eni ter zago­vorniki kopališc na Savi na drugi strani. Vpogled v to nam nudijo zapisniki obcinskih sej, ki jih hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana. Ti nam tudi izpricajo, da je podpornikom lokacije Medno visoka pricakovanja kvarila zelo nizka številka prodanih vstopnic, kar je leta 1931 pripeljalo do opustitve tega kopališca ob Savi. Destinacijo je obcina v (so) upravljanje zaupala svojemu socialnopoliticnemu odseku, ki jo je relativno uspešno izkoristil za otroška letovanja vec let zapored. 
Kljucne besede: reka Sava, Medno, mestna obcina ljubljanska, kopališce, otroško letovišce, obdobje med svetovnima vojnama ŠORN, Mojca, PhD, Scientific Associate, Institute of 
Contemporary History, Privoz 11, SI-1000 Ljubljana, 
mojca.sorn@inz.si 
725.1:613.47-053.2 (497.451.1)"19" 
MEDNO: FROM TOWN SWIMMING POOL TO 


CHILDREN'S RESORT 
After the First World War, Ljubljana's city officials began to think of an official bathing area to delight the bathers and bathers who spent their leisure time by the Sava River. At first glance, it seemed that a suitable location was found in Medno in 1929. The lease of the land or the construction of the bathing facilities has sparked a wide-ranging and heated debate between the supporters of the bathing facilities on the Ljubljanica river on the one hand and the supporters of the bathing facilities on the Sava river on the other. The minutes of municipal meetings, held by the Historical Archive of Ljubljana, provide insight into this. They also show that the high expectations of the Medno supporters were spoiled by the very low number of tickets sold, which led to the abandonment of the Sava baths in 1931. The municipality entrusted the (co-)manage­ment of the site to its social policy section, which has used it relatively successfully for children's summer holidays for several years in a row.  
Keywords: river Sava, Medno, Municipality of Ljub­ljana, bathing place, children's resort, interwar period 
VSE ZA ZGODOVINO 

V iskanju novega kopališca za 
Ljubljancanke in Ljubljancane 
Ljubljancanke in Ljubljancani so od nekdaj pro-sti cas radi preživljali na prostem, ob lepih in toplih dneh še posebej ob vodi. Ko se je v drugi polovici 
19. stoletja razcvetel obmorski turizem na avstrijski rivieri, so peticneži svoj dopust radi preživljali v Opatiji in Portorožu.1 Kdor si takih potovanj ni mogel privošciti, se je zadovoljil z obiskom Grada-šcice in Ljubljanice pa tudi Kolezije,2 kopališkega kompleksa z bazenom z naravnim vodotokom in lesenim objektom. Žal je kopalke in kopalce veliko­krat zmotil tak ali drugacen neljubi dogodek, ki je lahko vplival na njihovo dobro voljo in ne nazadnje tudi zdravje, predvsem pogosti so bili tisti, ki so se nanašali na umazano vodo: 
»Nekako teden sem dohaja v mestno kopališce v Koleziji jako nesnažna in gnusna voda. Mnogostran­ske pritožbe kopajocega se prebivalstva glede neci­ste vode so popolnoma opravicene. Voda je namrec nekako mastna in polna mehurckov, na površju pa plava cela plast nesnage. To prihaja od tega, ker cisti vojaštvo na Gradašcici vampe in creva zaklane govedi, pobija konje, jih razkosava ter spušca kri, blato in drugo nesnago vso v vodo. Pripomniti je, da se pobije tudi mnogo bolnih konj, kar vodo tembolj okuži. Ker so se pojavili pri vec kopajocih se osebah nekaki garjam podobni izpušcaji, je neobhodno po­trebno, da se ta nedopustnost, ki zna imeti velike posledice, takoj prepreci.«3 
Mnoge Ljubljancanke in Ljubljancane je tako bolj privlacila manj okrnjena narava ob reki Savi. Soncne popoldneve, dneve in konce tedna so še posebej radi preživeli na bregovih od Ježice do To­macevega, kjer so imeli »na razpolago brezplacno plitvo in globoko vodo, mivko za solcenje ter prosto­ren travnik za razne igre«.4 Posamezniki, družine in družbe so si ob Savi poiskali primerne prostore in jih »obdržali kot svoje kar celo poletje, ali še vec let.«5 
1 Studen, Iz avanturizma v turizem, 93. 2 Ovsec, Oris družabnega življenja v Ljubljani, 122. 3 SI ZAL LJU/0489, Reg. I., t. e. 1715, št. 714. Cit. po Šorn, 
Nacin preživljanja prostega casa, 17. 4 SI ZAL LJU/0489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 372. 5 SI ZAL LJU/0489, Reg. I, t. e. 1715, št. 739. 
Po prvi svetovni vojni so ljubljanski mestni možje zaceli razmišljati, da bi bilo na Savi treba poskrbeti za »obsežno in stalno kopališce«.6 Najprej so se zavzeli za olajšan dostop do reke in podprili Zdravstveni odsek za Slovenijo in Istro v Ljubljani, ki je na prvi seji sosveta za telesno vzgojo 15. julija 1920 apeliral na železniško upravo, da bi vpeljali kopališke vlake, »ki naj vozijo vsako popoldne ob pol tretji uri iz Ljubljane do Laz, in sicer naj odhaja prvi iz južnega kolodvora, drugi pa iz prehoda na Gosposvetski cesti ter naj se ustavi na Vodmatu, da bo mogoce vstopiti tudi prebivalstvu iz vzhodnega dela mesta. Ob nedeljah in praznikih pa naj poleg teh vlakov vozi tudi po en vlak zjutraj. Vlaki naj se vracajo zvecer v Ljubljano, vožnja naj ne stane vec nego 1 K, da bo omogoceno tudi revnejšim slojem uporabljati kopališke vlake.«7 
Ker so uslužbenci mestnega magistrata in fizi­kata v obiskovanju reke Save videli predvsem pozi­tivne ucinke: »Vse uživa mirno, nemoteno, skupina dalec od skupine, prosto naravo, zrak, solnce, vodo. Ideja »hoditi na Savo« je za mestno obcinstvo, v kate-rem se je porodila, tako zdrava in za množico takega higijenskega pomena, da bi ne kazalo omejiti jo na noben nacin«,8 so hoteli kopalno izkušnjo Ljubljan-cank in Ljubljancanov še izboljšati. Konec aprila 1923 so se odpravili v Zagreb in si ob spremstvu hrvaških kolegov na Savi ogledali kopališce na spla­vih. Zelo jih je pritegnil »Bazin 7«, 30 metrov dolga in 8 metrov široka košara, ki jo je nosil skoraj dva in pol metra širok plavajoci pas – »venec na sodeh«.9 Z necim takim so želeli obogatiti tudi kopalno iz­kušnjo svojih sokrajank in sokrajanov, vendar se to ni zgodilo na Savi. Mestna uprava se je namrec odlocila, da jim poleg Špice ponudi še eno ureje-no kopališce na Ljubljanici – Livado s plavajocima bazenoma. Ker je obisk v letih, ki so sledila otvori­tvi (1923), hitro padal, kopališca pa niso primerno vzdrževali,10 je leta 1926 mestna komisija menila, da bi bilo kopališce na Ljubljanici najbolje opustiti.11 Predlagala je, da bi se »napravo s kabinami vred 
6 SI ZAL LJU/0489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 158. 7 SI ZAL LJU/0489, Reg. I, t. e. 1715, št. 735. Cit. po Šorn, 
Nacin preživljanja prostega casa, 117. 8 Ibidem. 9 SI ZAL LJU/0489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 173. 10 Šorn, »Na Ljubljanici pa vse živo«. 11 Ibid. 


Sava pri Tacnu (Zgodovinski arhiv Lubljana, SI_ZAL_ LJU/0342, A6-011-015) 
preneslo na kako drugo, bolj pripravno mesto.«12 Pri tem je (ponovno) imela v mislih reko Savo. Proti temu predlogu se je vsul kup ugovorov, relativno prepricljivi so bili tisti gospodarske narave. Stroški za odkup novega zemljišca, razdiranje in prevoz celotne kopališke konstrukcije bi bili namrec pre­cej visoki, nezanemarljivi pa ne bi bili niti stroški za osnovanje temeljev na novi lokaciji, postavitev kompleksa in nakup materiala, ki bi se izkazal za nujno potrebnega. Ker bi realizacija tega projekta poleg zajetnega financnega zalogaja terjala tudi dve poletni sezoni, je mestne veljake skrbelo, da bi bili Ljubljancanke in Ljubljancani predolgo casa brez prepotrebnih kapacitet za sprostitev. Tako so se odlocili, da vsaj v grobem sanirajo kopališce na Livadi.13 Da vecjega napora v projekt obnove niso vložili, se je izkazalo že leta 1929, ko se je ponov-no odprla debata glede propadajocega kopališca: »Kopališce na Ljubljanici je v tako slabem stanju radi poplav in visoke vode v prejšnjih letih, da se je 
12 SI ZAL LJU/0489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 321. 13 Ibid. 
moral letos en bazen odpraviti, drugi pa zožiti.«14 
Ker so strokovnjaki menili, da bi bilo treba, ce bi hoteli imeti kopališce v polnem obsegu, zgraditi betonske bariere, kar bi stalo približno 2.5 milijo­nov dinarjev, se obcina za ta vložek ni odlocila.15 Magistratni gremij je sklenil, da je kopališce ob Ljubljanici popravi le v toliko, v kolikor je nujno po­trebno za životarjenje. Strinjal se je namrec z oceno izvedencev, da bi bila temeljita obnova za mestno obcino predraga. Istocasno pa je gremij predlagal, da se raje postavi novo kopališce na Savi: »Znano je, da se prebivalstvo veliko raje kopa na Savi v cisti vodi, kot v umazani Ljubljanici.«16 Pooblastil je tri obcinske svetnike, da poišcejo primeren prostor in se dogovorijo s potencialnimi posestniki za najem ali nakup zemljišca. Ko se je po mestu in okolici 
14 SI ZAL LJU/0488, Cod. III, t. e. 121, a. e. 85, Zapisnik javnih 
sej 1929, II, Zapisnik izredne javne seje ljubljanske obcinske 
uprave, 26. 6. 1929. 15 Ibid. 16 SI ZAL LJU/0488, Cod. III, t. e. 121, a. e. 84 (1929), Za­
pisnik cetrte redne javne seje ljubljanske obcinske uprave, 
14. 5. 1929. 
razširila vest, da ljubljanski magistrat kupuje na Savi pod Crnuškim mostom prostor za kopališce,17 so prebivalci Ježice z županom na celu komisijo prosili, naj bi se kopališce zgradilo pri njih. Sprva so zemljo ponujali brezplacno, vendar tej ponudbi niso ostali zvesti. Zacela so se pogajanja glede cene; ker se tretjega sestanka ni udeležil niti župan niti noben drug zastopnik ježiške obcine, se je komisija odpeljala na ogled terena v Medno. Tam so nje­ni clani našli lokacijo, ki so jo nekateri kopalci že dobro poznali. Nad njo je bil še posebej navdušen obcinski odbornik Anton Likozar. Menil je, da je »prostor res idealen in zelo prikladen. Treba je po­staviti samo nekaj kabin in omaric za obleke, da se ne bodo vršile tatvine, ki so se v zadnjih letih v casu kopanja na Savi tako cešce ponavljale. Pripomniti še tudi moram, da je Medno nekako središce izletov na Šmarno goro in Katarino. Preprican sem, da se bo z napravo kopališce v Mednem prebivalstvu zelo ustreglo. Tudi prevoz ni z ozirom na kopalne vlake predrag, ker znaša voznina tja in nazaj samo 3.50 din na osebo.«18 
Tudi ostala clana komisije sta menila, da je pro-stor »še boljši in še bolj idealen od onega na Ježici.« Ker je bila novo izbrana zemlja cerkvena last, se je komisija obrnila na dekana v Št. Vidu, ki je idejo 
o postavitvi kopališca v Mednem toplo pozdravil, »posebno še radi tega, da se ljudje ne bodo vsepovsod kopali in delali škodo.«19 Mestni obcini ljubljanski je bil pripravljen zemljišce oddati v najem za daljšo dobo, najemnina naj bi bila zgolj simbolicna.20 Ko je bila situacija predstavljena ljubljanskemu županu Dinku Pucu, je ta projekt rade volje podprl. Verje­tno si ni niti najmanj mislil, da bo sprožil obširno in žgoco debato med pristaši kopališc na Ljubljanici na eni in pristaši kopališc na Savi na drugi strani. 


Kopališce Medno na zatožni klopi 
Jeseni 1929 je Slovenski narod zapisal: »Proti temu kopališcu in zanj so se culi veckrat glasovi tako med obcinskimi oceti kakor tudi med obcinstvom.«21 
17 Ibid. 18 Ibid. 19 Ibid. 20 Ibid. 21 Slovenski narod, 24. 9. 1929, 2, Mestni kopališci v letošnji 
Obcinski svetnik Ivan Frelih je na izredni seji ljubljanske obcinske uprave, ki je potekala 2. ju­nija 1929, podal pritožbo, da sklep magistratnega gremija o postavitvi kopališca ni bil objavljen na obcinski deski, hkrati pa je menil, da obcinski svet izvedbo tovrstnega projekta, ki je bil ocenjen na vec sto tisoc dinarjev, ne bi smel prepustiti gremiju. Preprican je bil, da sme »o novem kopališcu sklepati le obcinska uprava, ko bo imela na razpolago de­narna sredstva.« Pri tem ga je podprl tudi nekdanji župan Ivan Hribar. Kar se tice samega kopališca, je Frelih nadalje poudaril, da bi bilo cim hitreje še kakšno vecje kopališce potrebno »napraviti v mestu Ljubljani, na Ljubljanici ali pa na Gradašcici, ne pa v 10 km oddaljenem Mednem.«22 Menil je namrec, da ce obcina vloži tako velika sredstva v kopališce, bi morali do njega imeti hiter in enostaven dostop tudi vsi ljubljanski obcanke in obcani. Verjel je, da v Medno ob delovnikih ne bi mogli zahajati uradniki in namešcenci, ki so imeli službo v popoldanskih urah, obrtniki, njihovi pomocniki in številni drugi. Nenaklonjen je bil tudi reki Savi, ceš da je »za kopa­nje premrzla ter bo mestna obcina s tem kopališcem imela sigurno zgubo.«23 
S Frelihom sta se strinjala tudi obcinska od­bornika Josip Musar in Ivan Dachs. Zavzemala sta se za to, da se zgradi novo, modernejše kopališce na Ljubljanici ali vsaj obnovi ter nato kvalitetno vzdržuje že obstojece. Tudi se jima ni zdelo prav, da »gre ves promet in denar Ljubljancanov ven iz mesta. Naš okraj je s tem posebno prizadet. /…/. Kopališce spada v mesto in ne ven!« Ivan Hribar je glede novega kopališca na Savi še dodal: »Ljudstvo samo je pustilo magistrat na cedilu, saj je kopališce, vprašajte, kogar hocete, slabo obiskano. Ljudje, ki se hodijo kopat na Savo, se v tem kopališcu ne kopljejo, ampak povsod drugod tam okoli. Ne vem, kakšna komunalna politika je to?«24 V nadaljevanju svojega govora je poudaril dva velika minusa vlaganja v kopališce, ki je tako oddaljeno od mesta. Najprej je izpostavil higienski vidik; menil je, da od novega kopališca ne bodo imeli nobene koristi ljudje, ki so živeli v skromnejših financnih okolišcinah, ki niso 
22 SI ZAL LJU/0488, Cod. III, t. e. 121, a. e. 85, Zapisnik javnih 
sej 1929, II, Zapisnik izredne javne seje ljubljanske obcinske 
uprave, 26. 6. 1929. 23 Ibid. 

sezoni. 24 Ibid. 

Sava pri Tacnu (Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI_ZAL_LJU/0342, A6-011-016) 
imeli možnosti, da si si doma privošcili osnovno higieno: »Nemogoce jim je posluževati se v takšni oddaljenosti ležecega kopališca, katerega dostop je zvezan takoj z izgubo nekoliko ur in omogocen le z izdatnimi stroški.«25 Pomemben pa se mu je zdel tudi gospodarski vidik, verjel je, da oddaljeno ko­pališce od Ljubljancank in Ljubljancanov terja pre­komerne izdatke, ceprav je šlo v najskromnejšem primeru le za vozno karto za avtobus ali kopalni vlak. Svoj nastop je zakljucil z besedami: 
»Zato je /…/ neobhodno potrebno, da skrbimo za recno kopališce doma. Saj tako delajo vse mestne obcine, ki so v srecnem položaju, da leže ob kaki reki. Jemati dunajski »Gänsehäufel« za vzor necemu podobnemu na Savi, pomenilo bi le slepo posnema­nje necesa, kar na Dunaju opravicuje drugacne pac velikomestne razmere. Naša dolžnost je, ravnati se po danih nam razmerah.«26 
25 SI ZAL LJU 488, Cod. III, t. e. 121, a. e. 84 (1929). 26 Ibid. 
Pristaši Save so se odzvali z zagotovilom, da je sredstva za novo kopališce na Savi v Mednem me-stna obcina dobila iz zneska, ki je bil predviden za kopališce Livada na Ljubljanici za kopalno sezono 1929. Ker pa se je to kopališce pocasi opušcalo, so le manjši del porabili za njegovo vzdrževanje, raz­liko pa so namenili postavitvi novega kopališca v Mednem. Menili so tudi, da trditev, da bi moral oziroma smel o tej zadevi sklepati le obcinski svet in ne sam(o) magistratni gremij, ni tocna.27 
Na trditve »nasprotnikov« Save, ceš, da je za kopanje premrzla, se je odzval tudi mestni fizik in zanikal, da bi bila najdaljša slovenska reka zdravju kakor koli škodljiva. Poudaril je, »da do sedaj ni še bil registriran noben pojav obolenja radi kopanja v Savi.«28 Obcinski odbornik Josip Ambrožic pa je k temu dodal, da je prav Sava tista, ki beleži najvecji obisk kopalk in kopalcev: 
27 SI ZAL LJU/0488, Cod. III, t. e. 121, a. e. 85, Zapisnik javnih 
sej 1929, II, Zapisnik izredne javne seje ljubljanske obcinske 
uprave, 26. 6. 1929. 
28 Ibid. 
»Kam se hodijo ljudje najraje kopat bo opazil vsak, ki zasleduje promet s kopalnimi vlaki, zlasti ob nedeljah. Vse gre le na Savo in mestna obcina je res dobro ukrenila, da je zgradila kopališce v Mednem. Tisti casi, ko so ljudje hodili samo na Rožnik na spre-hod so minuli.« Zgradbo kopališca v Mednem pa je pozdraviti tudi z zdravstvenega stališca: »Vsakemu bolj prija kopanje v sveži, cisti tekoci vodi, kakor pa v Ljubljanici, iz katere mole marsikje razne sumljive stvari. Toliko se govori o tistih 300.000 dinarjih, jaz pa pravim, da bi bila naša dolžnost, žrtvovati v ta namen še desetkrat toliko.«29 
Obcinski odbornik Josip Klepec je bil preprican, da je kopališce v Mednem dobro obiskano, podporo mu je izrazil z naslednjimi besedami: 
»Ni res, da je to kopališce slabo obiskano, vedno je dovolj obiskovalcev, ki se pa porazgube ob strugi Save in po otoku. Ako je mestni magistra zgradil tam kopališce, je storil le svojo dolžnost, da je ljudem ustregel, da morejo kje shraniti svojo obleko. /…/ V kopališcu »Ilirija« se more kopati najvec 1500 ljudi, gotovo pa cuti dnevno potrebo do kopanja najmanj 15000 Ljubljancanov. S kopališcem v Mednem je me-stna obcina prav dobro vložila svoj kapital v zdravje prebivalstva, posebno pa še otrok.«30 
Brez besed ni ostal niti župan Dinko Puc, ki je izhajal iz predpostavke, da so kopališca neke vrste socialne ustanove, »ki niso napravljene zato, da bi donašale dobicek.«31 Tega mnenja je bil ocitno tudi obcinski svet pod njegovim predhodnikom, župa­nom Ljudevitom Pericem, ki je dal zgraditi kopa­lišce na Ljubljanici. Kopališce je stalo 6 milijonov kron oziroma 1,5 milijona dinarjev, vsako leto pa so porabili 150.000 dinarjev za redno vzdrževanje in razna nujna, manjša popravila. Iz tega je razvidno, da je kopališce v Mednem stalo nekaj vec, kolikor se je porabilo letno za vzdrževanje kopališca na Ljubljanici.32 
29 Ibid. 30 Ibid. 31 Ibid. 32 Ibid. 
Temni oblaki nad novim mestnim 


kopališcem 
Novo kopališce v Mednem je imelo v sezoni 1929, v kateri je bila najvišja temperatura zraka 31 stopinj, najnižja pa 16, najvišja temperatura vode 20 in najnižja 12,5 stopinj, vec kot skromen obisk. V 75 dneh, od 3. junija do 15. septembra je kopali-šce obiskalo 2685 kopalcev (za primerjavo: v prvi sezoni, leta 1923, je kopališce na Livadi ob Ljublja­nici prodalo 17.658 vstopnic),33 kar je pomenilo zgolj 36 oseb dnevno… Temu primeren je bil tudi financni izkupicek, ceprav je vstopnina znašala 3 din za kabino za prvo osebo, za vsako naslednjo iz iste skupine pa 2 din. Omarice so bile seveda cenejše, za eno je bilo treba odšteti 2 din, otrok jo je lahko najel za 1 din. Vzrok slabe bilance so iskali v nepopolnosti kopališca, na mestni obcini so razmišljali o njegovi izpopolnitvi, dograditvi. Zapis v Slovenskem narodu je izpostavil dejstvo, da je lesen most, ki ga je mestna obcina postavila od brega kopališca do otoka sredi reke, pritegnil veliko oseb, ki vstopnine niso placale. Clanek je hkrati pri­obcil, da mestni funkcionarji racunajo, da bi obisk v Mednem dosegel »najmanj 100 placanih kopalcev dnevno, ce bi se odstranili vsi ti nedostatki«, zato so nameravali leta 1931 pred kopališcem zgraditi manjši jez, s katerim bi ustvarili nekakšen naravni bazen. Lokacijo so nameravali tudi ograditi, da bi se znebili zastonjkarjev, del plaže bi ostal travnat, del pa bi jo posuli z mivko, namestiti so nameravali lesena ležišca.34 
Še vedno skepticni Ivan Hribar je na javni ob­cinski seji prispevek v Slovenskem narodu komen­tiral: 
»Po tej ekspektoraciji je jasno, da se oni krogi mestnega magistrata, ki so medensko kopališce kljub resnemu svarilu iz srede obcinskega sveta samega zasnovali in napraviti dali, po vsem neuspehu in po vsej, deloma jako ostri kritiki v listih /…/, še ve­dno ostali trdovratni in za trezna premišljevanja nesposobni, ali pa vsaj kljubovalno nedostopni. Bati se je torej, da bi jim res utegnilo pasti v glavo lotiti se izvedbe programa, ki ga »Slovenski narod« napo­
33 SI ZAL LJU/0489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 235. 34 Slovenski narod, 24. 9. 1929, 2, Mestni kopališci v letošnji 
sezoni. 
veduje. /…/ Zaklicati jim moramo glasno in jasno: absolutno ne na troške mestne obcine!«35 
Nasprotoval je nadaljnjemu vlaganju v kopališce Medno, en od razlogov je bilo tudi dejstvo, da je zasebna sfera leta 1931 uredila kopališce na prilju­bljeni Ježici. Takole je povzel: 
»Ker so se Ljubljancanje že itak najraje hodili kopat na Savo nižje crnuškega mostu, ker je Posavje od Klec do Šmartna že od nekdaj najprijubnejše izletišce njihovo, in ker jim bo novozgrajeno kopa­lišce na Ježici nudilo vse udobnosti, je brez vsakega dvoma, da se bo iz vseh teh razlogov že lani tako picli obisk kopališca v Mednem letos še bolj poslab­šal. Vsak nov izdatek pomenil bi torej neopravicljivo zapravljivost.«36 
Od mestnega kopališca do otroškega 

letovišca 
Kot da bi bivšemu županu res prisluhnili, so se leta 1931 na ljubljanski obcini zaceli pogovarjati, da bi kopališce v Mednem zaupali v upravljanje obcinskemu socialnopoliticnemu odseku, ta pa je intenzivno razmišljal, da bi ga izkoristil za otroška letovanja.37 V letih med svetovnima vojnama je lju­bljanska mestna obcina po vkljucitvi mladinskega skrbstva v okvir javnega socialnega skrbstva med drugim namrec prožno sledila idejam, priporoci­lom in zapovedim glede organizacije in izvedbe otroških kolonij, saj je verjela, da se lahko le s pri­merno dolgimi letovanji doseže zacrtano, namrec »dvigniti odporno silo otroka, okrepiti njegovo tele­sno stanje, napraviti ga sposobnega za kljubovanje naporu prihodnjega šolskega leta in ga duševno tako osvežiti, da bo laže sprejemal nove utise.«38 
Obcinski svetovalec Anton Likozar se je tako na seji socialnopoliticnega odseka, ki je potekala 4. aprila 1931, »zavzemal za Medno kot kraj pocitniške kolonije /…/, kjer bo Rdeci križ dal mestni obcini na razpolago eno barako v kateri bi bilo lahko nastanje­
35 SI ZAL LJU/0488, t. e. 123, a.e. 88, Javne obcinske seje 1931, 
Zapisnik 3. redne javne seje obcinske uprave ljubljanske, 
30. 4. 1931. 
36 Ibid. 37 SI ZAL LJU/0488, Cod. VIII, t. e. 150, a. e. 10, Zapisnik seje 
socijalno politicnega odseka, 4. 11. 1931. 38 Kristan-Lunacek, O pocitniških kolonijah, 51. 
nih stalno 40 otrok.«39 Po dinamicni debati je Joža Bohinjec rezimiral predloge glede Mednega in osta­le predloge, ki so obravnavali otroške kolonije, v naslednja sklepa, ki so ju prisotni soglasno sprejeli: 
1. 
V mestnem kopališcu v Mednem se organizira stalno pocitniško kolonijo mestne obcine lju­bljanske. 

2. 
Stalno pocitniško kolonijo mestne obcine se lahko razširi v dnevno kolonijo.40 


Leta 1931 je v Mednem, ki je dejansko posta-lo »pripraven kraj za letovanje, zraka in okrepcila potrebnih otrok«, letovalo 100 otrok,41 leto kasneje pa 123.42 
Obcina je s pošiljanjem otrok v medensko ko­lonijo nadaljevala v naslednjih letih, pri tem pa je denar poskušala pridobiti tudi izven proracunskih sredstev. Leta 1933 je socialnopoliticni odsek raz­mišljal o organizaciji koncerta, gledališke predstave na prostem ali kaj podobnega.43 Zdravnik in lju­bljanski mestni fizik Mavricij Rus je v želji, da bi mogla mestna obcina v pocitniške kolonije poslati cim vec otrok, predlagal, da bi organizirali tombolo, katere cisti dobicek bi šel v namene letovanja. Tom­bola naj bi potekala na letnem telovadišcu Sokola pod geslom »Za otroka«. Apeliral je na obcinske svetnike, naj vsak po svojih zmožnostih priskrbi cim vec daril za dobitnike. Dogodek bi popestrili s prodajo cvetlic in rocnih del ter promenadnim koncertom. Junija, ko je bilo znano, da je bilo na obcino vloženih vec kot 500 prošenj za pocitniško kolonijo, je bilo na seji socialnopoliticnega odseka poudarjeno, da je treba prodajo tombolskih sreck organizirati karseda dobro, da bi jih prodali cim vec. Srecke so bile tako poslane okrajnim nacelni­kom, obrtnim organizacijam, poštni direkciji, to-varnam, tiskarnam, župnikom, gradbenim podje­
39 SI ZAL LJU/0488, Cod. VIII, t. e. 150, a. e. 10, Zapisnik seje 
socijalno politicnega odseka, 24. 4. 1931. 40 Ibid. 41 SI ZAL LJU/0488, Cod. III, t.e. 123, a. e. 89 (Javne obcinske 
seje 1932), Zapisnik 1. redne javne seje obcinske uprave 
ljubljanske, 12. 1. 1932. 42 SI ZAL LJU/0488, Cod. VIII, t. e. 150, a. e. 10, Zapisnik seje 
socijalno politicnega odseka, 8. 6. 1932. 
43 SI ZAL LJU/0488, Cod. VIII., t. e. 150, a. e. 110, Zapisniki 
sej soc.-pol. odseka od 1928 do 1933, Zapisnik seje socijalno 
politicnega odseka, 28. 4. 1933. 
tjem itd. Sledil je še napotek: »Na dan pred tombolo in na dan tombole je treba podvojiti prodajo sreck s tem, da se pritegne cimvec moci k razprodaji. Stopiti je v stik tudi z uciteljicami, odnosno z ucitelji.«44 V dnevniku Slovenec je 9. junija svoj poziv objavil tudi župan Dinko Puc, zapisal je: 
»Ali poznate šolsko mladino naših delavcev, na­mešcencev, malih uradnikov? Ali ste jih kdaj po­zornejše gledali, ko gredo v šolo ali iz šole? V tenkih izpranih oblekcah, zakrpanih cevljih, bledih lic, šibki in suhi so jasna prica današnjih socijalnih razmer. Premalo imajo hrane, premalo zraka. – Preskromni dohodki staršev ne dopušcajo dobrih stanovanj, v malih zatohlih sobah biva prevec oseb, hrana pa ne more biti izdatna. Kdor more dati tej mladini v poletnem casu mesec dni bivanja v prosti naravi, v okolici gora ali ob morski obali, kdor ji uteši v teh dneh glad s krepko domaco hrano, ta je storil veliko dobro delo. En mesec samo svetlobe, vode, gozda, zraka, en mesec samo malo svetlobe ubogemu clo­veškemu pticku, ki je uklenjen ostalih 11 mesecev v tesne prostore domacega stanovanja, en mesec izpremembe dajmo tem revckom, da se jim okrepe telesca in razvedre duše, da bodo videli, da tudi njim sije sonce na nebu! 
Mestna obcina vzdržuje že vec let pocitniško ko­lonijo na Gorenjskem in ob morju, toda njena redna budžetarna sredstva v današnjem casu ne zadošcajo vec. Prevec je potrebnih in srce nam je težko, ko ne moremo ustreci vsem. 
Nekaj sredstev v ta namen hocemo zbrati s tom-bolo, ki bo dne 11. junija 1933 ob 3 popoldne na Kon­gresnem trgu. Dobitki so izredno lepi in mnogo jih je. A ne kupujte tablic samo radi dobitkov. Kupujte jih v zavesti, da bo vsak dinar, ki ga daste, pomagal zaokrožiti in pordeciti licka naše revne mladine. V ta namen apeliramo na Vaša zlata srca – s o m e š­c a n i!«45 
Tombola, ki je potekala 11. junija 1933, je relativ-no dobro uspela.46 Z izkupickom je mestna obcina 
44 SI ZAL LJU/0488, Cod. VIII., t. e. 150, a. e. 110, Zapisniki 
sej soc.-pol. odseka od 1928 do 1933, Zapisnik seje socijalno 
politicnega odseka, 6. 6. 1933. 45 Dinko Puc, Tombola za mladino, Slovenec, 9. 6. 1933, 4. 46 SI ZAL LJU/0488, Cod. VIII., t. e. 150, a. e. 110, Zapisniki 
sej soc.-pol. odseka od 1928 do 1933, Zapisnik seje socijalno 
ljubljanska v Mednem še pred glavno poletno se­zono postavila zložljivo leseno barako za 60 otrok,47 ki so jo koristili julija in avgusta.48 
Kako je bilo s kolonijami leta 1934, izvemo iz dnevnika Slovenec: »Danes je odšlo na pocitnice vec skupin ljubljanskih revnih otrok. Ob pol 4 popoldne se je odpeljalo 100 deklic v pocitniško kolonijo me-stne obcine v Mednem, kjer bodo ostale 4 tedne, nato pa napravijo prostor enako mocni skupini deckov. Vse to gre na stroške mestne obcine ljubljanske.«49 

Zakljucek 
Leta 1938 so mestni možje zaceli razmišljati, da bi pocitniške kolonije v Mednem ukinili, »ker je kraj zaradi bližine mesta in vedno vecje naseljenosti za to neprimeren.«50 Vodstvo kolonije je namrec porocalo, da zaradi ugodnih prevoznih zvez otroke dnevno obiskujejo starši »ter jim donašajo živila in razne slašcice ter sadje, kar ima slabe posledice, ker zboli vsako leto mnogo otrok zaradi tega. Tudi do-motožje se vzbuja otrokom z obiski in utece iz kolo­nije redno vec otrok kljub najvecji pažnji nadzornih organov.«51 V zapisniku seje socialnopoliticnega odbora najdemo še druge razloge, ki so tehtnico nagibali proti zaprtju letovišca: »Poleg tega tece cez svet javna pot, ki se jo poslužujejo izletniki ter motijo koloniste, v neposredni bližini pa zidata dva posestnika novi hiši, kar bo še bolj motilo mir. Tudi Sava se zajeda vedno globlje v svet pred kolonijo tako, da je vsako leto manj prostora za igre, docim je reka sama zaradi velike množine zemlje, ki se useda v strugo za kopanje neprimerna.«52 Kolonijo so nameravali premestiti v Poljansko dolino, kjer je Mestna delavska zavarovalnica prodajala pod 
politicnega odseka, 13. 6. 1933. 
47 Poleg nje so postavili barako Rdecega Križa za 20 otrok. 
48 SI ZAL LJU/0488, Cod. VIII, t. e. 150, a. e. 10, Zapisnik seje socijalno politicnega odseka obcinske uprave ljubljanske, 11. 5. 1933. O postavitvi »zložljive« barake gl. SI ZAL LJU/0488, Cod. VIII., t. e. 150, a. e. 110, Zapisniki sej soc.-pol. odseka od 1928 do 1933, Zapisnik seje socijalno politicnega odseka, 11. 5. 1933. 
49 Slovenec, 3. 7. 1934, 4, Otroci odhajajo na pocitnice. 
50 SI ZAL LJU/0488, Cod. VIII., t. e. 150, a. e. 13, Zapisniki sej socialno pol. odbora v letu 1938, Zapisnik 5. seje socijalno politicnega odbora mestnega sveta ljubljanskega, 7. 3. 1938. 
51 Ibid. 
52 Ibid. 
ugodnimi pogoji svet v Srednji vasi. Ker so sklepali, da stroški selitve barak iz Mednega ter dozidave poslopja za kuhinjo ne bodo visoki, so se zacela pogajanja o nakupu zemljišca.53 Nacrti do zacetka druge svetovne vojne niso bili realizirani. 
Viri in literatura 
Arhivski viri 
Zgodovinski arhiv Ljubljana: 
SI ZAL LJU/0342, Zbirka fotografij. SI ZAL LJU/0488, Cod. III in Cod. VIII, Rokopisne knjige. SI ZAL LJU/0489, Reg. I, Mesto Ljubljana. Splošna mestna registratura. 

Casopisni viri 
Slovenec 1933, 1934. Slovenski narod 1929. 

Literatura 
Kristan-Lunacek, Slava: O pocitniških kolonijah. 
V: Zdravje v Sloveniji. II. knjiga. Zdravstvene prilike in delo higijenskih ustanov v Sloveniji 1922–1936. Spomenica ob petnajstletnici Higijenskega zavoda v Ljubljani, ur. Ivo Pirc. Ljubljana: Higijenski zavod, 1938, 51–54. 
Ovsec, Damjan: Oris družabnega življenja v Ljubljani od zacetka dvajsetega stoletja do druge svetovne vojne. [Ljubljana]: Društvo arhitektov Ljubljane, 1979. 
Puc, Dinko: Tombola za mladino. Slovenec, 9. 6. 1933, 4. 
Razvoj turizma v Sloveniji, ur. Franc Rozman in Žarko Lazarevic. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1996. 
Slovenska novejša zgodovina. Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije: 1848-1992. Ljubljana: Mladinska knjiga in Inštitut za novejšo zgodovino, 2005. 
Studen, Andrej: Iz avanturizma v turizem. V: 
Slovenska novejša zgodovina. Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije: 1848–1992. 
53 Ibid. 
Ljubljana: Mladinska knjiga in Inštitut za novejšo zgodovino, 2005, 92–94.
Šorn, Mojca: »Na Ljubljanici pa vse živo«. Ustanovitev ljubljanskega kopališca Livada in prvih nekaj let njegovega delovanja. Zgodovina za vse: vse za zgodovino 29, št. 2, 2022, 53–63. 
Šorn, Mojca: Nacin preživljanja prostega casa mešcanov Dunaja in Ljubljane od druge polovice 19. stoletja do 30-ih let 20. stoletja. Diplomska naloga. Ljubljana, 1996. 
Šorn, Mojca: Nacin preživljanja prostega casa mešcanov Dunaja in Ljubljane od druge polovice 19. stoletja do 30-ih let 20. stoletja. 
V: Razvoj turizma v Sloveniji, ur. Franc Rozman in Žarko Lazarevic. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1996, 105–121. 


Zusammenfassung 
VON DER STÄDTISCHEN BADEANSTALT ZUR FERIENKOLONIE FÜR KINDER 
Die Laibacherinnen und Laibacher verbrachten ihre Freizeit gerne im Freien, an schönen und son-nigen Tagen insbesondere an den Flüssen Ljubljani-ca und Sava. Nach dem Ersten Weltkrieg begannen die Laibacher Stadtväter zu überlegen, auch die Badenden des letztgenannten Flusses – des längsten in Slowenien – mit einer geordneten Badeanstalt zu erfreuen. Im Jahr 1929 schien eine Kommission dreier Gemeinderäte im zehn Kilometer entfernten Medno endlich den geeigneten Standort gefunden zu haben. Die Pacht des Grundstückes bzw. der Bau der Badeanstalt lösten allerdings eine heftige, umfangreiche Debatte aus, denn ein Teil der Ge-meinderäte war überzeugt, dass man zuerst für eine größere Badeanstalt in der Stadt Ljubljana – an den Flüssen Ljubljanica oder Gradašcica – sorgen sollte, nicht aber im vorstädtischen Medno. Außerdem meinten sie, dass alle Laibacher Bürgerinnen und Bürger einen schnellen, einfachen und finanziell nicht belastenden Zugang haben sollten, weil die Laibacher Gemeinde beträchtliche Mittel in die Badeanstalt investiert hatte. Die Erwartungen und Pläne der Befürworter der Badeanstalt an der Sava wurden durch die sehr niedrigen Verkaufszahlen von Eintrittskarten beeinträchtigt. Die neue Bade­anstalt in Medno hatte in der Eröffnungssaison 1929 einen mehr als bescheidenen Besuch. In 75 Ta-gen, vom 3. Juni bis zum 15. September, besuchten 2685 Badende die Anstalt, was lediglich 36 Perso­nen pro Tag bedeutete (zum Vergleich: in der ersten Saison im Jahr 1923 verkaufte die Badeanstalt in Livada an der Ljubljanica 17.658 Eintrittskarten). Trotz der Worte und Ansichten des Laibacher Bürgermeisters Dinko Puc, der von der Annahme ausging, dass Badeanstalten eine Art soziale, nicht profitorientierte Einrichtung sind, begann man im Jahr 1931 in der Laibacher Gemeinde darüber zu diskutieren, die Badeanstalt in Medno aufzulassen bzw. dem sozialpolitischen Ausschuss zur Mitver­waltung anzuvertrauen. Diese Entscheidung wurde durch die Tatsache beschleunigt, dass im Jahr 1931 von privater Hand eine Badeanstalt im beliebten Ježica an der Sava eingerichtet wurde. Im selben Jahr übernahm der Laibacher sozialpolitische Ausschuss mit Freude den angebotenen Standort und widmete ihn in Übereinstimmung mit den Richtlinien der Jugendfürsorge für Ferienaufent­halte von Kindern. Rund 200 Kinder, Mädchen und Buben, genossen bis zum Ende der dreißiger Jahre des 20. Jahrhunderts auf Kosten der Laibacher Stadtgemeinde acht Wochen im Jahr die Freuden des Sommers. Die finanziell schwierigen Jahre der großen Wirtschaftskrise bildeten keine Ausnah-me, die Stadtgemeinde schickte auch in dieser Zeit Laibacher Buben und Mädchen aus einkommens­schwachen Familien in die Ferienkolonie Medno, wobei man sich mit marktfinanziertem Geld behalf, da die Budgetmittel für solche Projekte nicht mehr 
ausreichten. 
Schlagwörter: Fluss Sava/Save, Medno, Stadtge­meinde Ljubljana/Laibach, Badeanstalt, Ferienko­lonie für Kinder, Periode zwischen den Weltkriegen 




Julija Šuligoj 

»Slepemu se pac olajša njegova tuga najbolj s tem, da se mu ustvarijo pogoji za kolikor mogoce samostojno preživljanje.«* 
Zgodovina izobraževanja slepih in slabovidnih otrok na Slovenskem v Zavodu za slepe in slabovidne v 20. stoletju 
ŠULIGOJ Julija, mag. zgodovine, Trnjava 40, 
1225 Lukovica, julija.suligoj95@gmail.com 
37-056.262(497.4)"19" 




»SLEPEMU SE PAC OLAJŠA NJEGOVA 
TUGA NAJBOLJ S TEM, DA SE MU 
USTVARIJO POGOJI ZA KOLIKOR MOGOCE 

SAMOSTOJNO PREŽIVLJANJE.« 
Zgodovina izobraževanja slepih in slabovidnih 
otrok na Slovenskem v Zavodu za slepe in slabovidne 
v 20. stoletju 
Prispevek raziskuje zgodovino izobraževanja slepih in slabovidnih otrok na Slovenskem. Po predstavitvi za-cetkov skrbi za slepe vojake, sledi ustanovitvi zavoda na slovenskih tleh in njegovemu razvoju skozi 20. stoletje. Pri­spevek osvetljuje izzive in napredke v izobraževanju slepih ter opisuje, kako je potekalo izobraževanje slepih, katerih predmetov so se ucili, kakšne pripomocke so uporabljali in kakšen je bil tiflopedagoški pristop v tem oziru. Bese­dilo predstavi nekaj tiflopedagogov in njihov prispevek k delovanju zavoda in poudarja osrednjo vlogo institucije pri opolnomocenju slepih posameznikov, da zaživijo neodvi­sno življenje in si prizadevajo za raznolike kariere. 
Kljucne besede: Slepi in slabovidni, tiflopedagogika, Zavod za slepe in slabovidne ŠULIGOJ Julija, MA History, Trnjava 40, 
1225 Lukovica, julija.suligoj95@gmail.com 
37-056.262(497.4)"19" 


“THE BLIND PERSON'S MISERY IS EASED MOST BY CREATING THE CONDITIONS FOR HIM TO BE AS INDEPENDENT AS POSSIBLE.” 
History of the Education of Blind and Partially 
Sighted Children in Slovenia at the Institute for the 
Blind and Partially Sighted in the 20th Century 
The paper explores the history of the education of blind and partially sighted children in Slovenia. After presenting the beginnings of caring for blind soldiers, it follows the establishment of the institution on Slovenian soil and its development throughout the 20th century. The paper sheds light on the challenges and progress in the education of the blind and describes how the education of the blind took place, what subjects were taught, what aids were used and what was the tiflopedagogical approach in this regard. The text introduces some of the tiflopedagogues and their contribution to the functioning of the institution and hi­ghlights the institution's central role in empowering blind individuals to lead independent lives and pursue diverse careers. 
Key words: Visually impaired, tiflopedagogy, Institute for Blind and Partially Sighted Children 

* Fabinc, »O šolstvu in vzgoji slepih,« 121. 
VSE ZA ZGODOVINO 
Uvod1 
Slepi in slabovidni2 so bili v zgodovini vecinoma obravnavani kot marginalna skupina, redki po­samezniki pa kot nekakšna božanstvena bitja (na primer mislec Homer). Z izjemo znanih osebnosti dolocenega casa, pri katerih se pojavlja povelice­vanje njihove visoke duhovne stopnje, se o slepem malem cloveku ni pisalo. Kot druge skupine te­lesno ali duševno prizadetih ljudi so bili namrec tudi slepi odrinjeni na rob družbe, zapostavljeni, 
o njih se raje ni govorilo, nemalokrat pa se jih je tudi zanicevalo. Šele konec 18. stoletja se je za slepe in slabovidne zgodil pomemben premik: Francoz Valentin Haüy je pod vplivom razsvetljenskih idej ustanovil prvi zavod za slepe. Namen tega ni bil le stanovanjske narave pac pa je bil Haüyjev cilj druž­bena integracija slepih. Zato je bil ta zavod, pa tudi ostali, ki so se pojavili in sledili njegovemu zgledu, tudi izobraževalna institucija. Gojenci so se ucili lažjih del, na primer predenja in tiska.3 
V istem casovnem obdobju je Denis Diderot na­pisal Pismo o slepih za tiste, ki vidijo4, s katerim je javnosti predstavil duševne sposobnosti slepih ter možnosti za njihovo izobraževanje in vzgojo. »Tako Denis Diderot kot Valentin Haüy sta bila Franco-za, sina naroda humanizma, napredka in svetlobe, zato ni cudno, da je ravno v Franciji zacetek tako pomembne skrbi za cloveka, kot je skrb za vzgojo in izobraževanje slepih otrok.«5 
V clanku se posvetim tematiki šolanja in izo­braževanja slepih in slabovidnih na podrocju da­našnje Slovenije pricenši z ustanovitvijo Zavoda za slepe in slabovidne osebe leta 1918. Na podlagi dostopne literature in pogovora z nekdanjim go-jencem zavoda, Antonom Žakljem, sem raziskala, kako je potekalo izobraževanje v zavodu in kako je ta svojim ucencem po koncu šolanja pomagal do 
1 Za usmeritve in pridobitev nekaterih pomembnih del se 
zahvaljujem gospodu Tomažu Wrabru, ki me je tudi pove­
zal z gospodom Antonom Žakljem. Tudi njemu se iskreno 
zahvaljujem za pogovor. 
2 V clanku uporabljam izraz »slep« tako za slepe kot za sla­
bovidne osebe v izogib ponavljanju. 3 Weygand, »Les Aveugles Dans La Société Française.« 4 Didrot, Lettre sur les aveugles ŕ l'usage de ceux qui voient. 5 Golob, Pot k svetlobi, 13. 
zaposlitve. Poleg šolskega pouka se dotaknem tudi zunajšolske dejavnosti in prostega casa. 
Anton Žakelj se je rodil leta 1937 v Žireh in je stoodstotno slep. Oslepel je v otroštvu, v nesreci z vojaškim materialom, v kateri je izgubil tudi desno roko. Kljub svoji dvojni invalidnosti se je uspešno izšolal za poklic telefonista, ki ga je petintrideset let do upokojitve opravljal v tovarni Alpina v Ži-reh. V zavod je vstopil z devetimi leti, leta 1946, in tam opravil nižjo štiriletno gimnazijo. Podatki iz pogovora so podkrepljeni z dostopnimi viri in literaturo. Pogovor nudi dragocen vpogled v osebne izkušnje preko katerih lažje razumemo izkušnjo šolanja slepe osebe. 
Ustanovitev Zavoda za slepe in 
slabovidne na Slovenskem in njegov 


razvoj v 20. stoletju 
Od prve organizirane skrbi za slepe v svetu do ustanovitve zavoda na slovenskem podrocju, je preteklo celo stoletje. Pobude za olajšanje življenja in izobraževanja slepih oseb, predvsem otrok, in ustanovitev zavoda za slepe otroke na slovenskih tleh so obstajale že konec 19. stoletja. Casnik Slove­nec leta 1915 ugotavlja, da so »slepi otroci slovenski brez vsakega primernega pouka. Le nekateri morejo z ustanovami priti v kak zavod, koder jim pa dela velike težkoce neznanje jezika in bivanje v popol­noma tujih razmerah.«6 V 19. stoletju so se namrec slepi otroci (seveda le iz premožnejših družin, ki so si takšen izdatek lahko privošcile) šolali v za­vodih v vecjih mestih monarhije, v Gradcu, Linzu, Dunaju in Celovcu. Vecina se jih je izobraževala v Holdheimovem zavodu v Linzu.7 Obstajale so tudi štipendije, ki so jih podeljevali iz razlicnih skladov. Tako so slepi otroci dobili vsaj osnovno izobrazbo: znanje branja, pisanja, racunanja in rocnih spre­tnosti.8 Vendar pa so poleg izobraževanja slepi po­trebovali pomoc tudi pri zaposlovanju po koncu izobraževanja. Zato je bilo nujno, da se ustanovi zavod tudi na domacih tleh. Pobude za ustanovitev zavoda so v slovenskem prostoru sicer obstajale, 
6 »Za naše slepce,« 1. 
7 Serše, »Skrb za slepe v slovenski zgodovini ter vloga Minke 
Skaberne pri organizaciji izobraževanja slepih in slabovi­
dnih,« v Minka Skaberne, 32. 8 Ibid, 31. 
vendar do tega ni prišlo zaradi »brezbrižnosti av-strijskih oblasti do razširjanja šolske mreže na pode­želju, vzdrževanju objektov, izobrazbe uciteljskega kadra, higiene (…). Kaj šele da bi se redno brigali za šolanje slovenskih slepih otrok.«9 
Potrebno je bilo pocakati, da se je zavrtelo zgodovinsko kolesje. Premik na tem, kot tudi na mnogih drugih podrocjih, se je namrec zgodil po koncu prve svetovne vojne. Ena izmed posle­dic prve svetovne vojne je bilo namrec tudi veliko število oslepelih vojakov in civilistov. Takrat se je 
»slovenska javnost ovedla svojih moralnih dolžnosti do slepih.«10 Sprva so bili oslepeli slovenski vojaki namešceni v Odilijinem zavodu v Gradcu. Tam jih je poucevala slovenska redovnica Klara (Franica Vrhunc), ki velja za prvo slovensko uciteljico slepih oz. tiflopedagoginjo. 
Že v tem zavodu so se slepi vojaki ucili branja in pisanja Braillove pisave11, vendar slovenske knjige v tej pisavi še niso obstajale. Na pobudo sestre Klare se je profesorica Minka Skaberne, ljubljanska ucite­ljica in pozneje ena prvih slovenskih tiflopedagoginj, lotila napornega dela in vložila vse svoje napore, da bi slovenski slepi lahko cimprej brali v maternem jeziku. Poudarjala je, da mora imeti vsak ucni zavod svojo knjižnico s knjigami v Braillovem crkopisu.12 
Minka Skaberne ter Franc Fabinc, profesor na trgovski šoli v Ljubljani, sta se leta 1911 odpravila na izobraževanje na Dunaj, kjer je »ministrstvo za pouk 
9 Golob, Pot k svetlobi, 16. 10 Skaberne, »Skrbstvo za slovenske slepe v bivši Avstriji, vse do leta 1918,« v Svetloba izpodriva temo, 9. 
11 Braillova abeceda ali brajica. Pisava je mednarodna, gle­de na jezik obstajajo le prilagoditve za posebne znake, na primer slovenske šumnike. Crke brajice so razporejene v t. i. brajevo celico, v dva stolpca in tri vrstice, od zgoraj navzdol. Kombinacija aktivnih pik bralcu sporoca doloceno crko, locilo, pa tudi števko in celo noto. Aktivne pike so izbocene in jih lahko otipamo, medtem ko neaktivne pike ostajajo na nivoju površine. Njen izumitelj je Louis Braille (1809­1852), katerega je navdihnila sonografija, sistem svetlobnih signalov za sporazumevanje ponoci, ki ga je nato prilagodil. Rojena je bila prva pisava za slepe, ki je slepim razširila obzorje. Za vec glej Bavcar, Evgen. “Srecanje z Louisom Braillom: Ob 200 letnici njegovega rojstva.” V: Louis Braille in njegov genialni izum: Izbor besedilo ob 200-letnici rojstva Louissa Brailla, ur. Marino Kacic, 8-11. Ljubljana: Revija Rikoss in Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije, 2009. 
12 Skaberne, »Vzgoja slepcev,« v Skrbstvena vzgoja, 20. 
za avstrijske ucitelje (…) pripravilo pettedenski tecaj za izobrazbo uciteljev, ki bodo poucevali slepe.«13 Profesor Fabinc je o tecaju pisal v Slovenskem uci­telju. Poudarja, da slep otrok spada v posebne šole, saj ne more slediti normalnemu pouku, poleg tega pa potrebuje drugacno nego, »saj mu vendar manj­ka veliko vtisov in zaznav, ki jih noben cut ne more nadomestiti.«14 Poleg tega poudarja, da mora slepi vsako stvar otipati, da si jo lahko predstavlja, kar zahteva drugacen pristop k poucevanju slepih. 
Po spoznanju z delom s slepimi v Gradcu, je Skaberne »pod okriljem društva ›Dobrodelnost‹ 1. marca 1918 priredila javno predavanje o potrebi po ustanovitvi slovenskega zavoda za slepe.«15 Preda­vanje, v katerem poudarja tudi pomen in nujnost ustanovitve knjižnice za slepe, je bilo dobro sprejeto in je neposredno vzpodbudilo nastanek knjižnice. Danes za ustanovni dan te prve knjižnice za slepe in slabovidne štejemo kar 1. marec 1918.16 Ker je malokdo poznal brajico, je Skaberne priredila šest­tedenski tecaj za slovenske prostovoljke, na katerem jih je naucila branja in pisanja brajice. Prijavilo se je kar sto prostovoljk, ki so nato prepisovale na svojih domovih pod njenim nadzorom. V enem letu jim je uspelo prepisati šestdeset del slovenskih pisateljev.17 
Naslednjega leta je imela Skaberne še eno jav-no predavanje, tokrat na ljubljanskem uciteljišcu, na podlagi katerega je napisala knjižico Skrb za slepce. O nacrtu ustanovitve zavoda in knjižnice za slepe je istega leta pisala tudi v clanku »Vzgoja slepcev«. V tem je izdelala nacrt za ureditev zavo­da ter oblikovala temeljna nacela za poucevanje slepih in izobrazbo njihovih uciteljev. Zavod mora biti, kot pravi »strokovnjaški urejeno vzgajališce z internatom, kjer so gojenci loceni po spoli, pod strokovnjaškim vodstvom in njegova koedukacijska šola naj je podobna po smotrih, ki jih hoce doseci pri posameznih predmetih, našim nižjim in višjim 
13 Hojan, »Šolanje in službovanje Minke Skaberne,« v Minka 
Skaberne, 26-27. 14 Fabinc, »O šolstvu in vzgoji slepih,« 84. 15 Skaberne, »Skrbstvo za slovenske slepe v bivši Avstriji, vse 
do leta 1918,« v Svetloba izpodriva temo, 12. 16 Wraber, »Ob stoletnici knjižnice slepih in slabovidnih Minke 
Skaberne,« v Minka Skaberne, 10. 17 Globokar Kristan, »Minka Skaberne,« v Pozabljena polo-
vica, 187. 
osnovnim šolam.«18 Za razliko od šole za videce se pouk v zavodu v prvi vrsti razlikuje po tem, da mo-rajo ucitelji ucence obravnavati bolj individualno. Poleg tega je vecji poudarek na prakticnem delu in spoznavanju snovi prek takšnih in drugacnih mo-delov. »Teoreticni pouk je vedno spojen s prakticnim izvrševanjem in vežbanjem; ker le na ta nacin si more pridobiti slepec jasne predstave.«19 
22. novembra 1918 se je prvih dvajset vojakov vrnilo v Ljubljano. Ta dan velja za ustanovni dan Zavoda za slepe v Sloveniji.20 Vojaki so bili sprva zacasno namešceni v prostorih belgijske vojašnice, na današnji Metelkovi ulici. Prva narodna vlada nove države je cez eno leto ustanovila Kuratorij za oskrbo slepih in mu poverila skrb za slepe invalide. Kuratorij se je takoj lotil naloge iskanja primer-nejšega bivališca za slepe. Najprej so se naselili v poslopje Kranjske hranilnice na Vodmatu, kamor so se poleg slepih vojakov naselili tudi drugi sle-pi odrasli in otroci, ki so se iz avstrijskih zavodov vracali v domovino. Na Vodmatu je vlada odprla dvorazredno ljudsko šolo za slepo mladino, s slo­venšcino kot ucnim jezikom, ki jo je vodila Fra­nica Vrhunc, ki je imela takrat najvec pedagoških izkušenj z delom s slepimi. »Na šoli so po ucnem nacrtu ucili naslednje predmete: verouk, slovstvo, zemljepis, zgodovina, domoznanstvo, petje s teorijo, telovadba in pletarstvo, šcetkarstvo ter zdravoznan­stvo, esperanto, klavir, citre, gosli, tamburica. Poleg teoreticnih predmetov so imeli še prakticno delo v delavnicah.«21 Šoli je bila prikljucena tudi obrtno nadaljevalna šola, kjer so se ucili obrtnega spisja, racunstva in knjigovodstva. 
Prvi je mesto ravnatelja zasedel Josip Kobal, uci­telj z bogatimi pedagoškimi izkušnjami, ki se je veliko izobraževal v tujini. V prvih letih delovanja zavoda je postavil temelje sodobnejše doktrine iz­obraževanja slepih in slabovidnih otrok. Napisal je tudi vrsto temeljnih del o poucevanju slepih, vecino je objavil v casniku Popotnik. Na njegovo pobudo se je v šolskem letu 1921/22 dvorazredna šola razši­
18 Skaberne, »Vzgoja slepcev,« 19. 19 Ibid, 17. 20 Skaberne, »Prvi Slovenski zavod za slepe,« v Svetloba izpo­
driva temo, 28. 21 Serše, »Skrb za slepe v slovenski zgodovini ter vloga Minke 
Skaberne pri organizaciji izobraževanja slepih in slabovi­
dnih,« v Minka Skaberne, 40. 

rila na trirazredno ter na obrtno nadaljevalno šolo, kjer so si slepi pridobili strokovno kvalifikacijo in se tako usposobili za samostojno življenje. Kobal je sestavil Pocetnico, prvi abecednik za slovenske slepe. Znakov za slovenski tockopis ni bilo težko zbrati, saj je Braillova abeceda mednarodna, na težavo pa je naletel pri šumnikih. Ker ti znaki še niso obstajali, jih je dodal v brajico, poslužil pa se je znakov Vinka Beka, ravnatelja zagrebškega zavoda za slepe. S tem je brajico pomembno izpopolnil.22 
Leta 1922 je prostore zavoda kupilo Ministrstvo za narodno zdravje, zato se je moral zavod preseliti. Zaradi financne stiske v Ljubljani ni mogel pridobi-ti primernega prostora, zato se je preselil v Kocevje, ceprav tamkajšnje poslopje ni bilo primerno. Bilo je premajhno, utesnjeno, vlažno, ni imelo prostora za telovadnico ali kopalnico, razporeditev prostorov in stopnic je bila neprimerna in nemogoca za ori­entacijo slepih. Tej selitvi je odlocno nasprotovala tudi Skaberne, ki je menila, da morajo biti slepi 
22 Golob, Pot k svetlobi, 22-23. 


Belgijska vojašnica, kjer so bili namešceni oslepeli vojaki. (Slovenski etnografski muzej) 
naseljeni v mestu »kajti bivanje v mestu razširi ob-zorje slepega.«23 
Leta 1929, ko so bili iz zavoda odpušceni vsi od­rasli slepi, se je preimenoval v Zavod za slepo deco. Uvedli so telesno vzgojo in ji dali vecji pomen. Uve­dena je bila tudi orientacija in »vzgoja roke«. Zavod je deloval v Kocevju do leta 1944, ko je med vojno poslopje zadela bomba. Tistega leta so se morali go-jenci spet seliti, tokrat nazaj v Ljubljano, kjer so jih sprejeli v Zavod za gluho mladino na Zaloški cesti.24 
Osvoboditev po koncu druge svetovne vojne je za zavod pomenila novo dobo, v kateri se je v ugodnejših pogojih lahko razvil in napredoval. Preimenoval se je v Zavod za slepo mladino in se februarja 1946 preselil v prostore zasebnega dekli­škega internata De Notre Dame na Mirju, na vogalu 
23 Serše, »Skrb za slepe v slovenski zgodovini ter vloga Minke 
Skaberne pri organizaciji izobraževanja slepih in slabovi­
dnih,« v Minka Skaberne, 39. 24 Golob, Pot k svetlobi, 24-34. 
Langusove in Jamove ulice, kjer deluje še danes. »S preselitvijo zavoda na Mirje je dobila slepa mladina po 23. letih lep in primeren dom v kulturnem in go-spodarskem središcu.«25 Prostori so bili, za razliko od tistih v Kocevju, primerni za slepe. Gospod Ža-kelj pravi, da je bilo »urejeno tako, da je bilo življenje ne samo znosno ampak tudi prijetno in koristno.«26 
V sobi so bivali po štirje gojenci skupaj. Prostori so bili lepo urejeni, s sodobnimi kopalnicami, ki so bile razkošje, ki ga marsikatero gospodinjstvo takrat ni premoglo. 
Šola za slepo mladino je bila organizirana po vzorcu rednih osnovnih šol. Na podlagi Temeljne­ga zakona o osemletnem obveznem šolanju iz leta 1946 je bila tudi v zavodu uvedena sedemletna šola. Ko so leta 1950 znova uvedli osemletno šolsko ob-veznost, je tudi zavod uvedel štiri razrede osnovne šole in štiri razrede nižje gimnazije.27 
25 Ibid, 40. 26 Pogovor z Antonom Žakljem. 27 Golob, Pot k svetlobi, 48. 


Tiflopedagogika 
Pouk slepih je že od zacetkov stremel k podob­nosti pouka v navadnih šolah, da bi se lahko slepi otrok kljub svoji pomanjkljivosti izucil za življenje. Predmeti v zavodu so torej morali biti enaki kot v navadnih šolah, izvajati pa so se morali druga-ce. Razlika je bila tudi v tem, da so se morali slepi otroci v sklopu izobraževanja najprej nauciti najo­snovnejših stvari, ki jih starši pogosto niso nauci­
li: oblacenja, hranjenja in skrbi za osebno higieno. Samourjenje je vkljucevalo tudi dejavnosti kot so odpiranje in zapiranje vrat, hoja po stopnicah, ure­janje postelje, uporaba sanitarij, pobiranje in zlaga­nje igrac, osnove kulturnega obnašanja, pozdravlja­nje, zracenje prostorov, pometanje, oskrba loncnic, estetska dopolnitev pri oblacenju, nega obraza in podobno.28 Velik poudarek je bil na prakticnem tehnicnem pouku ter na pouku telesne in glasbene vzgoje. Izrednega pomena so bile tudi vaje za roke. Slepi morajo namrec redno izvajati vaje za roke in prste, s katerimi pridobijo mišicnost in gibljivost prstov; to je izrednega pomena, saj jih uporabljajo bolj kot videci.29 30 
V zavodih so smeli poucevati le ucitelji in uci­teljice z že opravljenim strokovnim izpitom za ucenje v normalnih šolah in najmanj štiriletnimi izkušnjami poucevanja. Pred zaposlitvijo so mora­li opraviti enoletno hospitalizacijo. Tiflopedagogi morajo imeti namrec še mnogo dodatnih znanj poleg pedagoškega. Poznati morajo anatomijo in fiziologijo cutil, vzroke in posledice oslepitve, posebnosti telesnega in duševnega razvoja slepih, branje in pisanje brajice itd.31 Pomemben faktor za zaposlitev ucitelja na zavodu sta bila posluh oz. znanje na glasbenem podrocju in rocna spretnost.32 
Ucni pripomocki 
»Kar obravnavaš, vse mora slepec otipati, saj pravzaprav ne pozna nobenega predmeta in se v tem oziru niti primerjati ne more z normalnim otrokom.«33 Slednji citat nam lepo pokaže, kako 
28 Ibid, 230. 29 Skaberne, Skrb za slepce. 30 Skaberne, »Vzgoja slepcev,« v Skrbstvena vzgoja, 10-27. 31 Ibid, 23. 32 Skaberne, »Vzgoja slepcev,« 22. 33 Fabinc, »O šolstvu in vzgoji slepih,« 85. 
drugacne pripomocke so morali uporabljati. Težava, ki se je pojavila, je bilo seveda veliko pomanjkanje teh pripomockov na trgu in njihova nedostopnost na Slovenskem podrocju. Tiflopedagogika je bila šele v povojih, zato je bila ponudba majhna in ce­novno težko dostopna. Slovenski slepi so imeli ve­liko sreco, da je v zavodu deloval Franc Petric, ki je kar sam zacel izdelovati posebna ucila za slepe. Izdeloval je na primer reliefne zemljevide za šolski pouk: »Najprej je izdelal relief v mavcu, ki ga je bar-val in lakiral. Tako je pripravil zemljevid ljubljanske okolice, elektroenergetskega sistema Slovenije, reli­ef Azije, Afrike itd.«34 Tudi Vincenc Zorc, ucitelj tehnicnega pouka, je snoval nacrte ter izdeloval ucila in ucne pripomocke. Njegovi zemljevidi so bili sprva vtisnjeni v karton, leta 1957 pa je izdelal prvi fizicni zemljevid Slovenije.35 
Taki zemljevidi so bili inovacija le v našem pro-storu, v drugih evropskih zavodih so jih poznali že veliko prej. Fabinc takole opisuje uporabo reliefnih zemljevidov v Avstrijskih zavodih v zacetku 20. sto­letja: »Deželne in državne meje, reke, gore in mesta, in to celo na globusu, so izdelana v reliefu, da jih sle­pec lahko otiplje. Koliko težav je treba tu premagati! Slepec mora otipati vzbocena znamenja rek, mest in kolikor mogoce naravne oblike gora. Pregledati ne more celega zemljevida naenkrat, zato je napredek silno pocasen in se spoznavanje vrši navadno od kake znacilne tocke v središcu preko celega zemljevida.«36 

Pisanje 
Braillova pisava ali brajica je med slepimi najbolj uporabljena in najbolj razširjena pisava. Za pisanje v brajici so slepi uporabljali praško tablo, »ki sestoji iz dveh kovinastih plošc. Spodnja plošca ima vdolbe­ne jamice, zgornja pa ima na istih prostorih luknjice. Med obe plošci se položi papir ter se na obeh stra­neh pritrdita, da se pri pisanju oziroma tiskanju ne premikata.«37 Njena pomanjkljivost je, da je videci vecinoma ne znajo pisati ali brati, zato je slepim pisna komunikacija z videcimi otežena. Zato so se v 19. stoletju razvile še druge pisave za slepe. Na italijanskem govornem podrocju so slepi upora­
34 Golob, Pot k svetlobi, 44. 35 Ibid, 55. 36 Fabinc, »O šolstvu in vzgoji slepih,« 86. 37 Fabinc, »O šolstvu in vzgoji slepih,« 86-87. 


bljali pisavi Ballu in Galimberti, na slovenskem pa sta se poleg brajice uporabljali še Heboldova pisava in Kleinov iglopis, prevzeti z nemškega govornega podrocja. S posebno napravo za Kleinov iglopis je slepi z iglo vtiskoval velike tiskane crke v papir, ki jih je videci z lahkoto prebral. Za pisanje Heboldove pisave je slepi potreboval posebno tablico, kamor je vrisoval oglate velike tiskane crke. Slepi Heboldove pisave ni mogel prebrati, zato mu je bil s tega vidi­ka Kleinov iglopis primernejši. Po drugi strani pa je bila Heboldova tablica veliko lažje dostopna in cenejša kot naprava za Kleinov iglopis, poleg tega pa se je lahko uporabljala tudi za pisanje brajice.38 
Za ucenje pisanja so otroci najprej opravljali po­sebne predvaje, na primer razvršcanje predmetov v predalcke, ki so razporejeni po enakem vrstnem 
38 Žakelj, »Pisave slepih skozi cas,« v Louis Braille in njegov genialni izum, 32-35. 
redu kot pike v brajevi celici. S takimi in podobnimi vajami so otroci urili spretnost prstov in rok, spo­znali pa so se tudi z postavitvijo pik v brajevi celici. Ena izmed zanimivih vaj je bila tudi vadba tipa. Ucitelji so svojim ucencem dali žitna zrna za tipa­nje in razvršcanje. Zrna kaše ali prosa so namrec približno tako velika kot brajeve pike. S to vajo so se ucenci tudi ucili o razlicnih vrstah žit, torej je bila od nje dvojna korist.39 Skozi leta so tiflopedagogi razvili posebne metode za ucenje otrok branja in pisanja v brajici, ki so dokaj podobne ucenju pisanja in branja videcih otrok (uci se jih na primer najprej lažje zapisljive crke).40 

Pouk glasbene vzgoje 
»Vpliv godbe na cloveško custvo je velik in še mnogo vecji je pri slepcu, katerega življenje je obr­njeno v notranjost in kateremu je toliko vnanje le­pote docela nedostopne.«41 Pouk glasbe v zacetnem izobraževanju slepih je pomemben tudi zato, ker lahko slepi kasneje v življenju dosežejo primerlji­vo, ce ne celo boljšo glasbeno izobrazbo kot videci. 
»Priporocajo se za sprejem na visoke glasbe šole, kjer se lahko izobražujejo za glasbene ucitelje in posta­nejo ne preredkokrat veliki umetniki.«42 Omenimo lahko Jožeta Keržeta in Franca Žendonerja, ki sta igrala harmoniko v ansamblu, slednji je imel celo svoj lastni ansambel.43 
Ko govorimo o glasbeni vzgoji v zavodu, ne mo-remo mimo profesorja Karla Jeraja. Bil je upokojen clan Slovenske filharmonije, v zavodu pa je deloval kot glasbeni pedagog med letoma 1947 in 1951. »Tu je ustanovil klavirsko in violinsko šolo, organiziral in vodil je razne oblike zborov in celo godalni orkester. Za vsa ta podrocja je priredil glasbeno literaturo in skomponiral in sestavil primerne skladbe, med drugim tudi z uporabo takrat pri nas še popolnoma neznanega Orffovega instrumentarija.«44 
V prostem casu so se gojenci lahko vkljucili v razlicne pevske zbore. Gospod Žakelj, ki se je tudi 
39 Pogovor z Antonom Žakljem. 40 Gerbec, »Brajeva pisava in opismenjenje slepih,« v Louis 
Braille in njegov genialni izum, 23. 41 Fabinc, »O šolstvu in vzgoji slepih,« 109. 42 Skaberne, »Vzgoja slepcev,« 16. 43 Pogovor z Antonom Žakljem. 44 Golob, Pot k svetlobi, 50. 
z veseljem glasbeno udejstvoval in je bil clan ok­teta Louis Braille, omenja orkester orglic, ki ga je organiziral profesor Jeraj: »Lepo je to zvenelo, nekaj posebnega je bilo.«45 

Rocno delo 
Prakticno rocno delo je bilo izrednega pomena za slepe, saj je »bolj kakor kdo drugi, navezan slepec na svojo roko, ki mu nadomešca tudi vid.«46 Preden so se gojenci lotili pravega tehnicnega pouka so si morali pridobiti gibcnost in urnost rok. Temu so namenjene posebne vaje za prste in roke, predvaje po Froeblovih metodah47, ki so se uporabljale tudi po navadnih otroških vrtcih in prvih razredih šole. 
Moc prstov in rok so si slepi urili prakticno pri vseh predmetih, najbolj pa v sklopu gospodinjstva in tehnicnega pouka. Pri tehnicnem in likovnem pouku so modelirali predmete v ilovici in vosku. Ucitelj Zorec je povedal, da je imel vsak ucenec svoje delovno mesto z omarico in orodje, s katerim je obdeloval razlicne materiale. Tehnicno orodje je bilo prilagojeno zmožnostim ucencev. Ucenci so izdelovali geometrijska telesa in like, makete žicnice, plavža, srednjeveškega gradu itd.48 
Pomembne so bile tudi ure šivanja, pletenja, oblikovanja gline ipd. Ucenje pletenja je na primer potekalo tako: »Vsako slepo gojenko je (uciteljica, op.a.) prijela za roke, jo naucila držati igli, naviti volno na prst, vbosti iglo v zanko, oviti volno in jo potegniti skozi zanko. Gojenke so se zelo trudile ter že kmalu samostojno pletle kratke nogavice in šale. Dekleta, ki so že znala plesti, je naucila plesti postelj­na pregrinjala, sestavljena iz vec prog in obdana s pleteno cipko, pa tudi ženske in moške jope. Spre­tnejše ucenke je naucila izdelovati cipke in prte.«49 
Telovadba in razgibavanje 
45 Pogovor z Antonom Žakljem. 46 Fabinc, »O šolstvu in vzgoji slepih,« 110. 47 Friedrich Fröbel (1782-1852) je bil nemški pedagog, ki je za­
snoval vrtce v katerih so se otroci uvajali v šole skozi koncept 
strukturirane in vodene igre v ucenje (najboljše sredstvo za 
pomoc pri razvoju otroka je igra). Razvil je metodiko dela 
v vrtcih in poudarjal nenadomestljivost družinske vzgoje 
v predšolskem obdobju. Navodilo za delo v otroških vrtcih 
Družbe sv. Cirila in Metoda. 48 Golob, Pot k svetlobi, 57. 49 Kordiš, »Življenje in delo tiflopedagoginje Vilme Kralj,« 6. 
Ker so gojenci v zavodu živeli, je bilo mogoce v vsakdanje življenje vpeti razgibavanje, ki je izre­dnega pomena zanje. Tako so gojenci vstajali ob 
6.30 uri, se odpravili na jutranjo telovadbo, pojedli zajtrk in ob 8. uri zaceli pouk. Telovadbo so imeli na urniku tudi kot ucni predmet. Bolj gibcni ucenci so tudi nastopali in se tekmovalno udejstvovali (na primer v vajah z lestvami, drogom in olimpijskim peterobojem).50 
Za izpopolnitev pouka telovadbe za slepe je bil kljucnega pomena Franc Petric, clan glavnega od­bora Zveze slepih Slovenije, ki mu je bila poverjena skrb za poklicno usmerjanje in iskanje delovnih mest za slepe. Po vrnitvi z izobraževanja na Ce­škoslovaškem je izpopolnil ucne metode telovadbe. Posebno pozornost je posvetil telovadbi za slepe z ortopedsko gimnastiko. 

Orientacija in socializacija 
Ker je bila skrb zavoda, da otroke uvede v samo­stojno življenje, so izvajali tudi pouk iz orientacije in socializacije. Fabinc takole opisuje pouk iz ori­entacije v Avstrijskih zavodih: »Ucitelj spusti kro­glico na tla in gojenec mora oznaciti smer gibajoce se kroglice. Z dolgotrajno vajo se doseže v tem oziru velika spretnost. Pri gibanju na prostem pomaga slepcu seveda tudi tipni cut obraznih živcev, ker na primer že iz precejšnje razdalje zacuti mirno stojeci predmet, v katerega bližini se zgosti zrak, ki ravno povzroci oznaceni obcutek. Ce slepec izgubi sluh, tudi izgubi zmožnost orientacije.«51 V slovenskem prostoru se pouk orientacije ni izvajal kot poseben predmet, pac pa v sklopu drugih predmetov, na primer telovadbe, in ves cas bivanja v zavodu ob opravljanju razlicnih opravil. Take vrste vzgoja je bila za slepe otroke zelo pomembna, saj jih je na-ucila samostojnega življenja in uspešnega gibanja v okolju, tako v prostorih zavoda kot v bližnji in daljni okolici. V sklopu socializacije pa so se uci­li poiskati doloceno ulico, uporabe nacrta mesta, uporabe javnih prometnih sredstev, obiska na pošti, banki, pri urarju ipd., priprave na izlet, vedenja v restavraciji, na prireditvah.52 Slepi je s temi vajami 
50 Pogovor z Antonom Žakljem. 51 Fabinc, »O šolstvu in vzgoji slepih,« 85. 52 Pogovor z Antonom Žakljem. 
postal bolj družaben in se je znašel v družbi sovr­stnikov.53 

Prosti cas in zunajšolske dejavnosti 
S prostocasnimi udejstvovanjem, pri katerih so slepi sodelovali tudi z njihovi videci vrstniki, so si krepili samozavest, kar je bilo pomembno za nadaljnje življenje. Dejstvo je, da so bili z vrstniki primerljivi in vcasih celo uspešnejši. S tem so do-kazovali, da se da doseci marsikaj tudi brez upora-be enega najpomembnejših cutil. Sodelovali so na primer v šahovski sekciji in tekmovali z videcimi šahisti v okviru Šahovske zveze Slovenije.54 
Gojenci zavoda so hodili tudi na ekskurzije po Sloveniji in tujini. S tem so otrokom popestrili ži­vljenje. »Kupljen je bil (1967. leta) turisticni kombi. Z njim je mogoce voziti manjše skupine ucencev na ekskurzije in izlete, na plavanje v zimski bazen pa tudi na zdravstvene preglede.«55 Otroci so obiskovali koncerte filharmonije in razlicne razstave. Ceprav se morda zdi, da je bil ogled likovnih razstav ne­koristen za slepega otroka, pa je bilo celo to lahko koristno zanj, ce je znal pedagog dobro obrazložiti razstavo.56 
Zavod je organiziral najrazlicnejše interesne dejavnosti in svoje gojence vkljuceval v razne or-ganizacije, na primer v pionirsko in mladinsko or-ganizacijo, Podmladek RK, taborništvo, telovadbo, plavanje, glasbene dejavnosti (igranje klavirja, vi-oline, pišcali, kitare, harmonike, petje v pevskem zboru). Delovali so interesni krožki, na primer mar­ksisticni, fizkulturni, bralni, šahovski, kuharski za mladince, folklorni plesi, esperantski krožek. Organiziran je bil tkalski krožek, vrtnarski krožek, krožek modeliranja gline, otroci so pisali in risali za šolsko glasilo. Delovala je tudi folklorna skupina. Z vsemi temi dejavnostmi so gojenci urili spretnosti rok, razvijali svojo domišljijo, ostrili cut za pro-storske odnose in za uporabo razlicnih materialov. 
»Mocna pobuda za dober razvoj teh dejavnosti in njihove uspehe so bile zavodske prireditve in aka-demije, ki so ponesle sloves ljubljanskega zavoda za 
53 Golob, Pot k svetlobi, 204. 54 Golob, Pot k svetlobi, 76. 55 Ibid, 65. 56 Pogovor z Antonom Žakljem. 
slepe po vsej Sloveniji, a tudi po Jugoslaviji in celo v tujino.«57 Otroci so radi nastopali in pokazali svoje izdelke na razstavah, saj so se s tem vkljucili med videce ljudi in pokazali svoje znanje.58 


Zaposlitev po koncu šolanja 
Zavest, ki jo ima lahko slepi, da je pohabljen in v javno breme, mu je nekaj najbolj groznega. Zato so se želeli usposobiti za poklic in poskrbeti sami zase. Ena izmed možnih poklicnih poti, ki so si jo lahko izbrali slepi v zacetku 20. stoletja, je bila rokodel­stvo. »Po svojem 14. letu se je v zavodu priucil obrti, ki ga je veselila in je bila zanj primerna. Ucna doba je trajala 3 do 4 leta. Po nadaljnjem dveletnem biva­nju v zavodu je dosegel že stopnjo, ob kateri je dobil veljavno pomocniško spricevalo. Slepi rokodelec lah­ko izvaja svojo obrt v javni delarni kake proizvodne zadruge za slepce, dostikrat tudi kot pomocnik pri mojstru, ki zaposluje drugacne samo polnocutne de­lavce, in koncno, ce ima dovolj sredstev na razpolago, celo kot samostojen mojster v lastni delavnici.«59 Ce si slepi ni mogel najti dela sam, si je lahko zavetje poiskal v posebnem skupnem domu, ki pa ni bil vec namenjen vzgoji, temvec predvsem delu. V takih domovih so imeli slepi potrebno podporo in pomoc. Izdelke so izdelovali v skupinah, v skupni delavnici, poleg hrane in strehe nad glavo pa so prejeli del dobicka od prodanega izdelka.60 
Z razvojem in napredkom šolstva za slepe v 20. stoletju so slepi vstopali v vse vec in vse pomemb­nejše poklice. V zborniku Pot k svetlobi lahko be-remo: »Po osvoboditvi je do tega leta (1960) dovršilo v zavodu osnovno šolo preko 120 gojencev. Od teh jih nadaljuje 15 šolanje na strokovnih šolah, na gimnaziji in univerzi, ostali so zaposleni. Eden je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani, dva sta položila diplomski izpit na uciteljišcu in sta se­daj zaposlena v tem zavodu. Štirje so si pridobili kvalifikacije ucitelja prakticnega pouka, šest jih je dovršilo fizioterapevtsko šolo v Beogradu in so sedaj zaposleni kot fizioterapevti v raznih zdravstvenih ustanovah, 64 je telefonistov, ki so vsi zaposleni, 35 pa jih je zaposlenih v industriji. Le duševno manj 
57 Golob, Pot k svetlobi, 32. 58 Ibid, 32-50 in 72. 59 Skaberne, Skrb za slepce, 224. 60 Ibid, 226.  
sposobni so ostali doma ali pa delajo v posebnih delavnicah za slepe.«61 Kljub vsem preprekam so se torej slepi uspešno šolali in zaposlovali na razlicnih delavnih mestih. Iz popisa zaposlenih slepih leta 1968 lahko ugotovimo, da se je vecina zaposlila kot telefonisti v razlicnih podjetjih, kot delavci, šcet­karji in pletarji. Zaposlovali so se tudi na manj oci­tnih podrocjih, ki jih morda ne bi obravnavali kot potencialne zaposlitve za slepe ljudi. Že kmalu po koncu druge svetovne vojne so se bili slepi sposobni in pripravljeni izuciti v najrazlicnejših strokah in vestno opravljati svoje delo. Slepi so tako opravljali tudi delo prosvetnih delavcev, vratarjev, kovinarjev, ekonomistov, metlarjev, snažilk, mizarskih delav­cev, kurirjev, hlevarjev. Nekaj je bilo celo fiziotera­pevtov, zaposlenih na primer v Bolnišnici Celje in Zdravilišcu Rimske toplice.62 
Po koncu druge svetovne vojne se je za slepe odprlo novo podrocje, na katerem so se lahko za­poslili. »V letu 1948/49 je bil prvi telefonski tecaj za bivše gojence. Za dvanajst gojencev pa je bil ob koncu šolskega leta prirejen telefonski in strojepi­sni tecaj, za kar je bil zadolžen Franc Petric, ki je poskrbel tudi za delovno mesto za telefoniste in jih uvajal v delo.«63 Do leta 1962, ko je bila v Škofji loki ustanovljena šola za telefoniste, so tecaji potekali v sklopu zavoda.64 

Zakljucek 
Dolgo so morali slepi, živeci na podrocju da­našnje Slovenije, cakati na svoj zavod. Zgoditi se je moral pomemben prelom v svetovni zgodovini, ki je sicer prinesel mnogo negativnih posledic, na tem podrocju pa je pomenil premik na bolje, saj je bila ena izmed najpogostejših poškodb vojakov delna ali popolna slepota. To je vzpodbudilo vzpo­stavitve skrbi za slepe državljane in nato za slepe in oslepele otroke. Slovenski zavod se je po dru­gi svetovni vojni uspešno razvil v izobraževalno ustanovo, primerljivo z drugimi evropskimi zavodi. Še vec, drugim je bil za zgled. Zasluga gre seveda zaposlenim v zavodu, ki so svoje delo opravljali 
61 Golob, Pot k svetlobi, 58. 62 »Zaposleni slepi po poklicih, podjetjih in ustanovah (stanje 
31.12.1968),« v Svetloba izpodriva temo, 117-124. 63 Golob, Pot k svetlobi, 46. 64 Zgodovina CSS. https://www.css-sl.si/kdo-smo/zgodovina­
css/ 
požrtvovalno in vestno ter so uspešno premagovali takšne in drugacne ovire, na primer pomanjkanje ucnih pripomockov, ki so jih zato zaceli izdelovati kar sami. 
Viri in literatura 
Ustni viri 
Pogovor z Antonom Žakljem. Pogovor je 11. decembra 2020 opravila Julija Šuligoj, ki hrani tudi posnetek pogovora. 

Internetni viri 
Center IRIS. https://www.facebook.com/profile. php?id=100056213207081 (Dostop november 2023) 
Minka Skaberne, vizionarka slepih. https:// zalozba.zrc-sazu.si/sl/dogodki/minka­skaberne-vizionarka-slepih (Dostop november 2023) 
Navodilo za delo v otroških vrtcih Družbe sv. Cirila in Metoda. https://www.gov.si/ novice/2019-06-01-navodilo-za-delo-v­otroskih-vrtcih-druzbe-sv-cirila-in-metoda/ 
Zbirka predmeta specijalne edukacije i rehabilitacije https://www.tifloloskimuzej. hr/hr/zbirke/zbirka-predmeta-specijalne-edukacije-i-rehabilitacije,19.html (Dostop november 2023) 

Casopisni viri 
»Za naše slepce.« Slovenec, 21. julij 1915, 1. 
Fabinc, Franc. »O šolstvu in vzgoji slepih.« Slovenski ucitelj, 15. junij 1916, 121-123. Fabinc, Franc. »O šolstvu in vzgoji slepih.« Slovenski ucitelj, 15. april 1916, 84-88. Fabinc, Franc. »O šolstvu in vzgoji slepih.« Slovenski ucitelj, 15. maj 1916, 107-110. 

Literatura 
Breznik, Marija, ur. Svetloba izpodriva temo. Ljubljana: Republiški odbor zveze slepih Slovenije, 1969. 
Didrot, Lettre sur les aveugles ŕ l’usage de ceux qui voient. London, 1749. 
Golob, Marija, ur. Pot k svetlobi: Zavod za slepo in slabovidno mladino, 1919 - 1998: [80 let šolanja slepih in slabovidnih v Sloveniji] Ljubljana, Zavod za slepo in slabovidno mladino, 1999. 
Kacic, Marino, ur. Louis Braille in njegov genialni izum: Izbor besedilo ob 200-letnici rojstva Louissa Brailla. Ljubljana: Revija Rikoss in Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije, 2009. 
Kordiš, Ivan. »Življenje in delo tiflopedagoginje Vilme Kralj.« Neobjavljeno. Schreiner, Henrik, ur. Skrbstvena vzgoja.Ljubljana: Slovenska Šolska Matica, 1919. Skaberne, Minka. Skrb za slepce. Ljubljana, Društvo Dobrodelnost, 1919. Šelih, Alenka, ur. Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem. 
Ljubljana: Založba Tuma in SAZU, 2007. 
Testen, Petra, Poljak Istenic, Saša, ur. Minka Skaberne, pobudnica in ustanoviteljica prve slovenske knjižnice za slepe. Ljubljana: Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU, 2018. 
Weygand, Zina. »Les Aveugles Dans La Société Française.« Revue d’éthique et de théologie morale 256, no. HS (2009): 65-85. 


Zusammenfassung 
„EINEM BLINDEN WIRD DER KUMMER EBEN DADURCH AM BESTEN GELINDERT, INDEM MAN IHM BEDINGUNGEN FÜR EIN MÖGLICHST SELBSTBESTIMMTES AUSKOMMEN SCHAFFT.“ 
Die Geschichte der Ausbildung blinder und sehbehinderter Kinder in Slowenien in der Anstalt für Blinde und Sehbehinderte im 
20. Jahrhundert 
Der Beitrag stellt die Geschichte der Ausbildung blinder und sehbehinderter Kinder im sloweni­schen Gebiet dar. Das Ende des Ersten Weltkriegs mit der häufigen Verletzung des Sehverlustes oder der Sehbehinderung führte in der Gesellschaft zu einer größeren Obsorge für Blinde. Die erste Anstalt für Blinde und Sehbehinderte wurde auf dem Gebiet des heutigen Slowenien im Jahr 1918 gegründet, als blinde slowenische Soldaten aus ös­terreichischen Anstalten nach Hause zurückkehr-ten. Die Anstalt hatte eine bewegte Geschichte der Standortverlegungen aus verschiedenen Gründen und ist heute in Ljubljana beheimatet. In der Ver­gangenheit kämpfte die Anstalt mit den Heraus­forderungen des Fehlens geeigneter Ausrüstung für den Unterricht Blinder, daher begannen die Beschäftigten selbst Lernmittel herzustellen (zum Beispiel Reliefkarten). Die Blindenpädagogik als Wissenschaft vom Unterricht blinder Kinder um-fasste den Unterricht praktischer Fähigkeiten, tech-nischen Unterricht sowie Körper- und Musikerzie-hung. Betont wird die Bedeutung der praktischen Handarbeit, da Blinde dadurch ihre anderen Sinne schärfen, außerdem der Orientierungsunterricht sowie Sozialisierungsaktivitäten, mit denen Blinde für ein selbstständiges Leben vorbereitet werden. Die Kinder lernten auch verschiedene Schriften für Blinde, mit denen sie untereinander und mit 
Sehenden kommunizieren konnten. Unterschied­liche außerschulische Aktivitäten der Anstalt, vom Schachspiel bis zu Exkursionen, verweisen auf die ganzheitliche Entwicklung der Schüler. Der Beitrag endet mit einem Abriss der Beschäftigungsmög­lichkeiten für blinde Personen, die deren Fähigkeit beweisen, trotz gesellschaftlicher Herausforderun-gen in verschiedenen Berufen ihren Beitrag zu leis-ten. Neben der Behandlung der Literatur zeichnet den Beitrag ein Gespräch mit einem ehemaligen Schüler der Anstalt, Anton Žakelj, aus. Seine per-sönliche Erfahrung beleuchtet den Verlauf der Ausbildung Blinder, die Herausforderungen, mit denen sie konfrontiert sind, und erläutert aus erster Hand, wie die Anstalt nach Ende der Ausbildung den Schülern zu einer Anstellung verhalf. 
Schlagwörter: Blinde und Sehbehinderte, Blin­denpädagogik, Zavod za slepe in slabovidne/An­stalt für Blinde und Sehbehinderte 
VSE ZA ZGODOVINO 



Gašper Mithans 

Zacasna ukinitev hrvaško­slovenske župnije v San 
Franciscu in izzivi etnicnega 



katolicizma v ZDA* 
MITHANS Gašper, dr., višji znanstveni 
sodelavec, Znanstveno-raziskovalno središce 
Koper, Garibaldijeva 1, SI-6000 Koper, 
Gasper. Mithans@zrs-kp.si 
275(73=163.42+=163.6)"19" 
ZACASNA UKINITEV HRVAŠKO-SLOVENSKE 
ŽUPNIJE V SAN FRANCISCU IN IZZIVI 
ETNICNEGA KATOLICIZMA V ZDRUŽENIH 


DRŽAVAH AMERIKE 
V zadnjih desetletjih lahko v Združenih državah Ame-rike opažamo izrazito krizo personalnih župnij, ki nudijo pastoralno oskrbo evropskim etnicnim skupnostim, saj so bile v tem casu številne izmed njih prisiljene v zaprtje ali združitev, navadno zaradi pomanjkanja duhovnikov, upada obiskanosti maš in financnih razlogov. Temu vpra­šanju znotraj ameriškega katolicizma je namenjena osre­dnja pozornost clanka, ki obravnava poseben primer, ko so se leta 1994 farani hrvaško-slovenske Župnije Rojstva Gospodovega uprli zaprtju svoje cerkve in dve leti pozneje dosegli njeno ponovno odprtje. To je bilo obdobje krepitve položaja ameriških katolikov slovenskega in hrvaškega rodu v zalivu San Francisco in pomemben dosežek t. i. tradicionalnih izseljenskih organizacij, ki so sicer pocasi izgubljale vlogo središc, kakršno so imele med svojcas veliko številnejšimi priseljenci prve generacije. 
Kljucne besede: Katoliška cerkev, etnicne župnije, manjšine, Slovenci v ZDA 

* Clanek je rezultat raziskovalnih projektov J6–2572 in J6­50191 ter raziskovalnega programa P6–0434, ki jih financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS), kot tudi raziskave opravljene v sklopu štipendije Fulbright Visiting Scholar. 
MITHANS Gašper, PhD, Senior Research Associate, 
Science and Research Centre Koper, Garibaldijeva 1, 
SI-6000 Koper, Gasper.Mithans@zrs-kp.si 
275(73=163.42+=163.6)"19" 


THE SUSPENSION OF THE CROATIAN­
SLOVENIAN PARISH IN SAN FRANCISCO 
AND THE CHALLENGES OF ETHNIC 
CATHOLICISM IN THE UNITED STATES OF 


AMERICA 
In recent decades, the United States has witnessed a marked crisis in the number of parishes providing pastoral care to European ethnic communities, because many of them have been forced to close or merge, usually due to a shortage of priests, declining attendance at services and financial reasons. This issue within American Catholicism is the focus of this article, which looks at the specific case of the parishioners of the Croatian-Slovenian Nativity of Our Lord Parish who resisted the closure of their church in 1994 and managed to reopen it two years later. This was a period of empowerment for American Catholics of Slovenian and Croatian descent in the San Francisco Bay Area, and an important achievement for the so-called traditional immigrant organisations, which were slowly losing the role of centres that they had once played among the much larger first-generation immigrant population. 
Key words: Catholic Church, minorities, ethnic par­ishes, Slovenians in the U.S. 
VSE ZA ZGODOVINO 
Uvod 
Za sleherni poskus preucevanja katolištva v Združenih državah Amerike (ZDA) in njegove pre­obrazbe je nujno raziskati interakcije med etnicnim nacelom, ki preveva ameriško Katoliško cerkev, in njenim pluralisticnim okoljem.1 Zgodovina - in sedanjost - ameriškega katolicizma ter njegove re-prezentacije znotraj priseljenskih kontekstov Dru-gega, manjšine in marginalnosti, raznolike v svojih »nacionalnih« katoliških tradicijah in prilagajanju ameriški stvarnosti, so ob neizogibnih napetostih in nesoglasjih vselej predstavljale izziv za med­etnicno in medversko sobivanje. 
Predstavniki slovanskega rodu - še posebno pri­padniki manjših narodov, kot so Slovenci - so bili vedno diskriminirani zaradi vere, narodnosti, tu­jega naglasa in družbenega položaja; še vec, nikoli niso dosegli takšne prepoznavnosti kot druge vecje etnicne skupine. Podoba Slovana je bila in povecini2 ostaja nedolocna. V generaciji po letu 1890 se je izoblikoval dokaj ohlapen stereotip slovanskega priseljenca kot nekvalificiranega delavca, ki so ga povezovali z vecinoma negativnimi konotacijami, z izjemo fizicne moci, delovne vneme in samozado­stnosti.3 Tako kot pri drugih priseljencih se je tudi dojemanje številnih in raznolikih slovanskih na­rodov z njihovim prilagajanjem ameriški vecinski kulturi scasoma spremenilo, predvsem pa se je po­doba novih prišlekov spremenila z vecjim pritokom neevropskih priseljencev, ki so Slovane nadomestili na najnižjih položajih ameriške družbene lestvice. 
Prav to specificno zgodovinsko ozadje zapo­stavljenosti in marginalizacije ponuja priložnost za mikroštudijo o delcku ameriškega etnicnega katolicizma - zasnovano na izsledkih iz raziskav arhivskega gradiva in narativnih intervjujev,4 ki bo obravnavala vprašanja, skupna vec verskim skupinam in medetnicnim odnosom - in hkrati daje tovrstni študiji relevantnost. Preucili bomo dve osnovni znacilnosti katolicizma v ZDA: neja­snosti etnicnih/personalnih župnij ter upad števila 
1 Albanese, America, str. 71. 2 Z redkimi izjemami, kot v primeru poljske etnicne skupnosti. 3 Glej: Bicha, Hunkies. 4 Vecina intervjujev je anonimiziranih z nakljucno izbranimi 
imeni. Poimensko so navedene osebe, ki so podale pisni 
pristanek. 
aktivnih katolikov5 in duhovnikov6 v zadnjem casu, ki je privedel do zapiranja in združevanja katoliških župnij. Raziskava se še zlasti naslanja na primer slovenske in hrvaške katoliške skupnosti v zalivu San Francisco v Kaliforniji. 
Etnicni katolicizem in slovenski 


naseljenci v ZDA 
Narodnostne ali etnicne župnije, ki so se v 19. stoletju razmahnile med priseljenci v ZDA, so se razvile kot nekakšna uskladitev prizadevanj kato­liških voditeljev, da bi preprecili prestope svojih vernikov v protestantizem ali njihovo popolno opu­stitev vere, z željo laikov, da bi ohranili svojo kul­turno dedišcino. Etnicne župnije so priseljenskim manjšinskim skupinam pomagale pri soocanju in spopadanju z izgubljenostjo v »deželi priložnosti«, kjer se je življenje izkazalo za veliko težje, kot so pricakovali, deloma tudi zaradi diskriminacije, ki so jo doživljali kot pripadniki katoliške vere. Kato­liška cerkev je tem etnicnim skupnostim pomagala ohranjati kulturno dedišcino, hkrati pa se je trudila, da so se integrirali v ameriško družbo. Razlicne katoliške skupnosti (italijanska, poljska, slovaška in druge) so razlicno sprejemale uvedbo etnicnih župnij in amerikanizacijo oziroma odpor do nje znotraj Katoliške cerkve.7 Na odziv posamezne etnicne skupine so poleg obdobja njene naselitve v ZDA vplivali družbeni/socialni, gospodarski, ver-ski, etnicni, jezikovni in drugi dejavniki. Irci, deni-mo, so v duhovniških vrstah in cerkveni hierarhiji zasedli privilegiran položaj. Ker so bili z jezikov­nega vidika v prednosti, so podpirali omejevanje liturgicnega jezika zgolj na anglešcino, cemur so mocno oporekale nekatere druge etnicne skupi­ne, ki so se upirale tej »amerikanizaciji z irskim naglasom«.8 Povsem drug primer so bili katoliški 
5 Predvsem zaradi porasta oseb, ki niso povezane z religijskimi 
institucijami [unaffialiated people]. Glej: Pew Research Cen­
ter, In U. S., Decline of Christianity Continues at Rapid Pace, 
pridobljeno 17. 9. 2023, povezava: https://www.pewforum. 
org/2019/10/17/in-u-s-decline-of-christianity-continues-at­
-rapid-pace/. 6 Glej: Center for Applied Research in the Apostolate, Wa­
shington, DC, Frequently Requested Church Statistics, pri­
dobljeno: 10. 9. 2023, povezava: http://cara.georgetown.edu/ 
frequently-requested-church-statistics/. 7 Stolarik, Slovak Immigrants; Matovina, The National Pa­
rish, str. 46; Albanese, America, str. 71–73. 8 Barrett in Roediger, The Irish, str. 18–19. 
Nemci - ti so se, na primer, bolj množicno odlocali za konvertitstvo in prestop v protestantsko nemško skupnost, zlasti v Kaliforniji.9 
Scasoma se je organizacijska strategija Katoliške cerkve spremenila, predvsem z drugim vatikan-skim koncilom (1962–65). Hierarhija je spodbu­jala vernike, naj se pridružijo teritorialnim župni-jam in po drugi svetovni vojni le redko odobrila ustanavljanje novih etnicnih župnij za evropsko priseljenstvo. Poleg tega je povojni selitveni val iz Evrope s koncem petdesetih let 20. stoletja zacel cedalje bolj upadati. Stališce ameriške Katoliške cerkve do župnij, organiziranih na podlagi etnicne pripadnosti, se je vnovic spremenilo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, in sicer z uvedbo zadnjega Zakonika cerkvenega prava (1983). Odpiranje no-vih personalnih župnij je dandanes organizacijska alternativa - predstavljajo institucionalni odgovor na versko diverzifikacijo in vkljucujejo ne samo etnicne župnije, temvec tudi takšne, ki jih dolocajo drugi vidiki in nameni. Vendar pa ta alternativa zadeva predvsem »nove naseljence« in ne toliko vse manjših zgodovinskih skupnosti evropskih priseljencev in njihovih potomcev.10 Nasprotova­nje zapiranju cerkva po ZDA nikakor ni znacil-no le za etnicne župnije, so pa slednje kljub temu prepricljiv dokaz za trditev, da katoliške župnije v Ameriki uspešneje kljubujejo - po mnenju neka­terih raziskovalcev veliko bolj kot protestantske ali judovske skupnosti - pritiskom etnicnega in rasnega spreminjanja sosesk že celotno povojno obdobje.11 To se dandanes odraža v dejstvu, da so farani pogosto pripravljeni podpirati svojo etnicno cerkev tudi potem, ko se odselijo iz predelov, ki so se z vidika etnicne, rasne in/ali družbene sestave skoraj popolnoma preoblikovali. 
Tako kot drugod po ZDA je tudi v državah na pacifiški obali pomembno vlogo v lokalnem razvo­ju katoliških skupnosti igralo rivalstvo s protestanti, vendar po mnenju Stevena Avelle medkonfesional­ne razlike tu pogosto niso bile tako ostre kot na vzhodu ali srednjem zahodu. Medverske odnose je dodatno zapletala navzocnost nekršcanskih verstev, med njimi azijskih religij, in Cerkve Jezusa Kri­
9 Cf. Schütz, German Catholics. 10 Glej: Bruce, Parish and Place, str. 5–7; cf. Seitz, No Closure. 11 Glej: McGreevy, Parish Boundaries; cf. Gam, Urban Exodus. 
stusa svetih iz poslednjih dni. Na zahodni obali je viden vzorec sprejemanja etnicne razlicnosti, ki je znacilen za ameriški katolicizem. Župnija Rojstva Gospodovega v San Franciscu je zgled za to. Prve in tudi pozneje najbolj razširjene katoliške etnicne župnije v ZDA so bile irske, toda kulturna razno­likost okolja se je scasoma odrazila tudi v ustano­vitvi župnij za italijansko, francosko, portugalsko, nemško in druge narodnostne skupine. Glavna znacilnost te regije je vecja navzocnost naseljencev azijskega porekla in obremenjujoci zgodovinski odnosi z njimi, predvsem s Kitajci in Japonci. Kljub temu so v drugi polovici 19. stoletja tudi kitajski in japonski katoliki dobili lastne cerkve, in sicer v San Franciscu, Sacramentu in Los Angelesu.12 Od osemnajstih etnicnih duhovnih služb v Nadškofiji San Francisco jih trenutno sedem pokriva duhovno oskrbo azijskih skupnosti, od evropskih so ostale le še tri: irska, italijanska ter poljsko-hrvaško-slo­venska pastorala.13 
V tem clanku se osredotocamo na upor faranov 

ob zaprtju narodnostno mešane župnije, hrvaško--slovenske cerkve Rojstva Gospodovega, 1. julija 1994, ki jim je uspelo doseci ponovno odprtje dve leti in pol pozneje, sicer v obliki poljsko-hrvaško--slovenske župnije. V nadaljevanju bomo predsta­vili heterogenost katolicizma, ki je še zlasti vidna v priseljenskih okoljih, kjer vsaka narodnostna skupina vztraja pri ohranjanju nekaterih specific­nih elementov bogoslužja in kulturnih praznikov, ki so se skozi zgodovino spreminjali in se bodo v prihodnosti nedvomno še bolj.14 Zacasno zaprtje in specificnost nove »veckulturne personalne župnije« 
- ureditev, ki je v zapisniku z enega od sestankov slikovito opisana kot »prisilna poroka«15 - lahko obravnavamo kot dogodek, ki je še povecal izklju-cujoci vezivni (angl. bonding) socialni kapital med clani že sicer zelo integriranih skupnosti. Posledica primoranosti v delitev prostora pa je bilo v casu za­prtja tudi ustvarjanje - ceravno iz nuje in v resnici 
12 Glej: Avella, Catholicism on the Pacific, str. 5–6; Manalo, A History of Chinese Catholics, str. 199–206; Burns, The Archives, str. 63–72. 
13 Glej: Archdiocese of San Francisco, Ethnic Ministries, pri­dobljeno 28. 8. 2023, povezava: https://sfarchdiocese.org/ ethnic-ministries/. 
14 Cf. Lorentzen, Golden State, str. 22. 15 Osebni arhiv Iva Ravnika, Povzetek sestanka župljanov 6. 12. 1996. 
precej skromnega - premostitvenega (angl. bridging) socialnega kapitala 16 z drugimi ukinjenimi župni­jami ter tudi vecja enotnost znotraj slovenske in hrvaške skupnosti, tako med župljani kot tudi med neverujocimi priseljenci. 
Za boljše razumevanje položaja slovenske sku­pnosti v ZDA - in njenih številnih vzporednic s tamkajšnjim hrvaškim izseljenstvom - je slovensko naselitev v ZDA in natancneje v Kaliforniji potreb-no zgodovinsko kontekstualizirati. Prvi slovenski priseljenci s konca 19. in zacetka 20. stoletja so bili navadno ekonomski migranti, ki so delali v rudni­kih, tovarnah, pristanišcih in kot obrtniki, in ta profil se je ohranil vsaj do polovice 20. stoletja. V soseski Potrero Hill v San Franciscu so oblikovali strnjeno naselje, ki so ga poimenovali »Kranjski oz. Slovenski hrib« in je bilo najvecje slovensko naselje na zahodni obali. Leta 1914 se je iz slovenskih de­žel izselilo vec kot 300.000 Slovencev, kar je takrat pomenilo cetrtino vsega slovenskega življa. Vecina jih je odšla v ZDA, zlasti v Cleveland, Chicago in rudarska mesta v Minnesoti.17 Sistem kvot, ki so ga Americani uvedli z zakonoma o priseljevanju v letih 1921 in 1924, je Slovence še posebej mocno prizadel. Tako kot pri vecini drugih priseljencev iz južne in vzhodne Evrope je bilo tudi med slo­venskimi le malo takih, ki so v ZDA prišli pred letom 1890, spreminjanje politicnih zemljevidov v Evropi pa je razmere samo še slabšalo. Iz njihove »nove domovine«, Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev/Jugoslavije, so ZDA po novem sprejele vsega 671 priseljencev letno do leta 1929, ko se je kvota povecala na 845.18 Tok mocnega medvojnega izseljevanja se je tako preusmeril: poleg Nemcije, Francije in Beneluksa, že tradicionalno ciljnih dr­
16 Cf. Putnam, Bowling Alone, str. 21. 
17 Na podlagi popisa prebivalstva iz leta 1920 – kar je zgolj 
približek dejanskemu število slovenskih priseljencev v ZDA – 
je 208.552 oseb govorilo slovensko (prva in druga generacija), 
8.208 od teh je živelo v Kaliforniji (glej: Klemencic, Slove­nes beyond Slovenia, str. 65). Te številke se niso opazneje spremenile; v letu 2017 je 181.156 prebivalcev ZDA prijavilo slovensko poreklo, vkljucno z 8.993 osebami v Kaliforni­ji (United States Census Bureau, American Community Survey 2013–17, pridobljeno: 7. 6. 2020, povezava: https:// www.census.gov/newsroom/press-kits/2018/acs-5year.html), a je vecina njih visoko integrirana, ne govorijo slovenskega jezika, vec kot dve tretjini pa ima mešano poreklo. 
18 Glej: Brunnbauer, Globalizing Southeastern Europe, str. 130. 
žav slovenskih izseljencev, so novi dom zdaj zacele postajati druge neevropske države. 

Blagoslov cerkve Rojstva Gospodovega, 1912 
(vir: http://sfnativity.org/aboutus.html) 
Drugi množicni val selitev v ZDA so omogocili in spodbudili izredni ukrepi za preselitev razselje­nih oseb, sprejeti v letih 1948 in 1950. Potekal je do zacetka leta 1960 in vecinoma vkljuceval razseljene osebe ter mocno poživil versko in družbeno življe­nje v diaspori.19 
Manj številne migracije so sledile, ko je Jugosla­vija z uvedbo novega zakona o državljanstvu leta 1964 postala edina socialisticna država, ki je svojim državljanom omogocala svobodno preseljevanje v tujino. Po tem letu je primarni razlog za selitev v ZDA spet postal ekonomski.20 Ceprav se v zadnjih tridesetih letih v ZDA ni odselilo veliko Slovencev, so tisti, ki se za to odlocijo, navadno visoko kva­lificirani strokovnjaki, kar za domovino pomeni 
19 Glej: Collection of Immigration History Research Center, 
University of Minnesota, Unit 4, Slovenes: reel 130 [kopije 
mikrofilmov hrani Univerza v Kaliforniji, Berkeley]. 20 Brunnbauer, Globalizing Southeastern Europe, str. 260, 
284–287. 
»beg možganov«. Podobno se »izgubljajo« mlajši potomci slovenskih izseljencev, ki izkazujejo visoko stopnjo integracije v ameriško družbo, in le redko še aktivno sodelujejo v »tradicionalnih« organiza­cijah skupnosti, ki so se razvile po enakih nacelih kot pri drugih etnicnih skupinah,21 tj. v narodnih domovih oziroma dvoranah, bratskih podpornih društvih, etnicnih casopisih ali etnicnih župni­jah. Obcasno se sicer udeležujejo vecjih dogodkov, organiziranih v Slovenskem domu, kot je denimo pustovanje, ali pridejo v etnicno župnijo ob božicu in veliki noci, drugace pa se bolj ukvarjajo z indivi­dualisticnimi dejavnostmi. Ker do množicnejšega vala selitev v zadnjem casu ni prišlo, tradicionalne izseljenske organizacije slovenske diaspore v širšem San Franciscu in drugod po ZDA povecini sesta­vljajo starejši ljudje, bodisi povojni priseljenci prve generacije ali potomci nekoc številnih izseljencev, priseljenih na to obmocje vecinoma pred prvo sve­tovno vojno, ki so odrasli v »tradicionalnem« okolju slovenskih naselij. 
Med drugimi pomembnimi znacilnostmi slo­venskih skupnosti v ZDA so razpršena poselitev 

- vecina ameriških Slovencev je kmalu po drugi svetovni vojni zapustila svoja etnicna naselja - in visoka stopnja integracije tudi zaradi prilagodlji­vosti, ki se je odrazila v velikem številu porok z osebami neslovenskega porekla in v odlocitvi slo­venskih naseljencev, da bodo svojim otrokom raje omogocili ucenje anglešcine kot slovenšcine, zaradi cesar ti pogosto govorijo materni jezik svojih pred­nikov zelo slabo ali pa sploh ne. Kljub temu, da je slovenšcina pomemben del slovenske identitete, pa ni predpogoj za negovanje družinske kulturne dedišcine, poleg tega so glede kulturnih ikon, ka­kršna je jezik, dramaticne razlike med razlicnimi valovi priseljencev v ZDA. Na splošno dandanes ameriška družba na slovenske priseljence gleda bolj naklonjeno kot ob koncu 19. in v zacetku 20. stole-tja ali v povojnem obdobju socialisticne Slovenije. Vendar je za vse, razen za tiste, ki so se priselili šele pred nedavnim, do te spremembe v oziru negovanja slovenskega jezika najbrž vseeno prišlo prepozno, cetudi se nekaj odraslih s slovenskim poreklom odloca za jezikovne tecaje slovenšcine. 
21 Cf. Stolarik, Slovak Immigrants. 
Župnija v San Franciscu je bila ustanovljena leta 1902, da bi nudila duhovno oskrbo slovanskemu prebivalstvu mesta in okrožja San Francisco, ki so ga sestavljali vecinoma Hrvati, Slovenci in Slovaki, in ostaja edina (mešana) slovenska župnija na pa-cifiški obali. Leta 1903 je bil oce Francis Turk - po priporocilu nadškofa Johna Irelanda - imenovan za prvega župnika v fari, ki so jo izmenicno vodili hrvaški in slovenski duhovniki. Denar za gradnjo vseh treh cerkvenih stavb (prve, ki je zgorela v po­žaru po potresu leta 1906; zacasne cerkve v kletnih prostorih, ki so jo pozneje preuredili v cerkveno dvorano; in zadnje, zgrajene nad kletno cerkvijo in posvecene leta 1912) so darovali župljani. Okolišci­ne nakupa zemljišca niso povsem jasne, kar se ve, je, da so ga župljani nadškofu Patricku Williamu Riordanu oziroma nadškofiji odplacevali skoraj 25 let,22 vendar bomo kljucne podatke iz tega primera podrobneje obravnavali v nadaljevanju. 
Do leta 1948 so ameriški Slovenci ustanovili eno katoliško središce in preko trideset samostoj­nih katoliških župnij, bili pa so tudi del mešanih cerkvenih skupnosti z drugimi narodnostmi, na­vadno s Hrvati, Slovaki, Italijani, Nemci, Poljaki in Madžari.23 Leta 1948 je obstajalo še enajst takšnih mešanih etnicnih župnij, potem ko se jih je nekaj že preoblikovalo v monoetnicne župnije. V iste župnije so se združevali narodi, ki so si bili bližje po verski in jezikovni pripadnosti, kulturi ter v poznavanju jezika drugega, navadno tisti iz sosed­skih držav. Kadar slovenski priseljenci niso mogli vzdrževati lastne župnije, je bilo tako bolj verjetno, da si jo bodo delili z Nemci (Avstrijci), Madžari ali Italijani kot pa z Irci. Po drugi svetovni vojni ni bila ustanovljena nobena nova slovenska župnija vec. Ceprav so bile slovenske cerkvene skupnosti v veliki vecini katoliške, je v Betlehemu v Pensilvaniji ustanovljena tudi slovenska evangelicansko-lute­ranska župnija, v clevelandski soseski Collinwood v Ohiu pa je tri leta (1906-1909) delovala slovenska 
22 Osebni arhiv Iva Ravnika, Fr. Francis Turk, History of 
the Church of the Nativity, San Francisco, California; The 
Church of the Nativity. 
23 Friš, Ameriški Slovenci, str. 86–88; Klemencic, Slovenes of 
Cleveland, str. 165; Ave Maria Koledar, 1943, str. xiv–xv; 
Ave Maria Koledar, 1944, str. 187–188; Ave Maria Koledar, 
1948, str. 159–160; Kolar, Mesto Cerkve med Slovenci, str. 
133–135. 
neodvisna Starokatoliška cerkev, sorodna poljski neodvisni Starokatoliški cerkvi.24 
V San Joseju v Kaliforniji obstaja tudi hrvaška katoliška župnija Marijino vnebovzetje,25 ki je bila ustanovljena leta 1975; hrvaška skupnost ima tako v zalivu San Francisco dve etnicni župniji. Po infor­macijah nekaterih sogovornikov naj bi bila cerkev v San Joseju bolj nacionalisticno usmerjena, cerkev Rojstva Gospodovega pa bolj pluralisticna in go-stoljubna do pripadnikov vseh narodov nekdanje Jugoslavije.26 
Navkljub spremenjenim navadam prišlekov, ki se raje odlocajo za bolj neformalna srecanja manj­ših skupin naseljencev in le obcasno obiskujejo tradicionalne priseljenske organizacije,27 etnicna Župnija Rojstva Gospodovega ostaja pomembno kulturno središce in mesto srecevanja slovenskih katoliških priseljencev.28 To je jasno pokazal mocan odziv slovenske in hrvaške skupnosti na grožnjo z zaprtjem župnije desetletja po zadnjem množicnem valu selitev v ZDA. Glas o njem je odmeval po vsej zalivski regiji in drugod po ZDA ter segel vse do Vatikana, Slovenije in Hrvaške. 
24 Galush, Trusteeism Revived, str. 49; Klemencic, Slovenes beyond Slovenia, str. 67; Friš, Ameriški Slovenci, str. 78–81, 148–149, 152; Kuzmic, Slovenska evangelicansko-luteranska cerkev, str. 131–152; Hollowak, A Spirit of Insubordination, str. 51. 
25 Nepricakovano so Hrvati ustanovili relativno majhno števi-lo etnicnih župnij v ZDA v primerjavi s Poljaki, Slovenci in nekaterimi drugimi narodi, skupaj zgolj 31 pred 2. svetovno vojno. Glej: Friš, Ameriški Slovenci, str. 82. 
26 Intervju z Georgeem 29. 4. 2020 in Michaelom 1. 5. 2020. 
27 Cf. Valentincic, Sodobno izseljevanje, str. 171–192; inter-vjuji z Andrejem (1. 8. 2020), Miho (15. 6. 2020), Simonom 
(18. 5. 2020) in Gorazdom (2. 6. 2020). V Kaliforniji so sicer novi priseljenci (»newcomers«) v zadnjem desetletju usta­novili dve novi organizaciji (ASEF – American Slovenian Educational Foundation (2014-) in Slovensko društvo v Ka-liforniji/Slovenian Society of California (2020-)). Predvsem prva vkljucuje do dolocene mere tudi starejše generacije priseljencev, a sta obe izrazito prilagojeni trenutnim raz­meram in potrebam, medtem ko je v istem casu, v letu 2021, zaprl vrata eden od dveh Slovenskih domov v Kaliforniji, »Slovene Hall« v Fontani v južni Kaliforniji. 
28 Kolar, Slovenian Priests; The Church of the Nativity. 


Zaprtja in združitve katoliških župnij: primer Župnije Rojstva Gospodovega v San Franciscu 
Vse vec personalnih župnij, ki povezujejo katoli­ške skupnosti evropskega porekla, je bilo v zadnjem casu prisiljenih v zaprtje ali združitev. To je v ZDA vsesplošen trend, tako med teritorialnimi kot med personalnimi župnijami (z izjemo latinskoameri­ških in azijskih župnij), ki mu navadno botrujejo pomanjkanje duhovnikov, manjša obiskanost maš, vecinoma zaradi staranja prebivalstva,29 in financ­ne težave.30 Tudi med slovenskimi župnijami so take, ki so bile ukinjene ali združene z drugimi in razvoj se nadaljuje v tej smeri. Z reorganizacijo in združevanjem so nastale nove župnije, ki niso vec podobne etnicnim, stara slovenska naselja so izginila, zanimanja za posebne maše za tiste redke ameriške Slovence, ki še ostajajo, pa ni vec. 
Uradni podatki o aktualnem stanju niso na vo­ljo, obstajajo pa zapisi, npr. v casopisju diaspore, o šestinštiridesetih župnijah, ustanovljenih do leta 1948.31 Po podatkih, dosegljivih na spletu, ostaja v ZDA v najboljšem primeru še sedem slovenskih katoliških župnij,32 tj. takih, ki zadošcajo vsaj ene­
29 Medtem ko je v okrožju San Francisco med letoma 1980 in 2000 število (samodeklarariranih) katolikov naraslo, jih je mnogo zapustilo Katoliško cerkev po letu 2000. V obdobju 1980–2000 se je odstotek povecal za 25,4%, med letoma 2000 in 2010 pa je upad kar 33,1-odstoten, v naslednjem desetletju pa je ponovno opazna porast za 35,7% (The Asso­ciation of Religion Data Archive, US Religion, pridobljeno: 14. 7. 2023, povezava: https://www.thearda.com/us-religion/ census/congregational-membership?y=1980&y2=2000&t= 0&c=06075). 
30 Bruce, Parish and Place, str. 5–7; Seitz, No Closure, str. 1–13. 
31 Ave Maria Koledar, 1948, str. 159–160; Friš, Ameriški Slo­venci, str. 86–88. Sicer težko govorimo o tocno dolocenem številu slovenskih etnicnih župnij, saj so bili Slovenci tudi del župnij, ki niso imele statusa »mešanih župnij«. Prav tako so nekateri župniki po rodu Slovenci vodili teritorialne župnije na nacin, da so združevale bližnje živece slovenske prise-ljence kot recimo v cerkvi Presvetega Srca [Sacred Heart] pri Fontani v Kaliforniji uvedli dolocene religijske prakse specificne za Slovence, ceprav župnija, ki so jo upravljali, nikdar ni bila priznana kot etnicna oziroma nacionalna župnija. 
32 Nekatere osebe, dobro seznanjene z razmerami omenjajo celo manj slovenskih etnicnih župnij (glej intervju s pa-trom Davidom Šrumpfom, 14. 7. 2021), v zadnjem Letnem porocilu Katoliške cerkve v Sloveniji pa so celo navedene zgolj tri slovenske župnije v ZDA, in sicer v Johnstownu, Lemontu in v New Yorku (https://katoliska-cerkev.si/me­
mu od naslednjih kriterijev: ustanovljene so bile po uradnem odloku; imajo slovenskega župnika ali župnika slovenskega rodu ter številno skupnost ameriških Slovencev; v njih se maše berejo v slo­venšcini; v cerkvi se uporablja slovenšcina (denimo v župnijskih obcilih oziroma se poje, bere Novo zavezo ali moli v slovenšcini). V dodatnih osem se do neke mere še ohranja slovenska dedišcina 

- obcasno organizirajo spominske slovesnosti in prireditve s slovensko tematiko (denimo t. i. polka mašo). Trinajst župnij je bilo ukinjenih, osemnajst pa združenih in/ali preoblikovanih v teritorialne župnije, v katerih ni vec sledi slovenskosti. V leto­šnjem letu je potekala zadnja slovenska maša tudi v edini slovenski evangelicanski cerkvi v Bethlehemu v Pensilvaniji. Etnicne župnije, ki zaenkrat ostajajo, se vse nahajajo v vecjih mestih ali v njihovi bližini, razen tiste v Elyju, podeželskem kraju v t. i. Žele­znem okrožju v Minnesoti, ki ima tudi župana še slovenskega rodu.33 
Zapiranje in združevanje katoliških cerkva je perece vprašanje, ki bi ob upadajocem številu kri­stjanov v ZDA34 lahko kmalu postalo problematic­no tudi za druge konfesije, vendar pa raziskovalci to vprašanje povecini zanemarjajo.35 Namen pricu­joce študije o mali župniji v San Franciscu je tako ponuditi izhodišca za nadaljnje interdisciplinarne raziskave, ki bi vkljucevale raziskovanje v arhivih, pregled casopisja in strokovne literature ter nara­tivne intervjuje - vecinoma iz perspektive župlja­nov slovenske in hrvaške diaspore kot »borcev« za ponovno odprtje cerkve. 
Štirinajsti november 1993 je za farane Rojstva Gospodovega pomenil uresnicenje najhujših stra­hov. Nadškofija San Francisco je hrvaško-slovensko 
dia/datoteke/Dokumenti%20in%20publikacije/Letno%20poro%C4%8Dilo%202022-Editio%20typica.pdf). Župnijo Sv. Tereze v Johnstownu bi prej lahko uvrstili med župnije, ki zgolj ohranjajo neke elemente slovenske dedišcine, ne pa formalno gledano ostajajo slovenske etnicne župnije. 
33 Trenutni župnik Anton William Skarich je slovensko-hr­vaško-srbskega porekla. Glej: Klemencic, Šeruga, Pregled zgodovine, str. 213–214 in 294. 
34 Pew Research Center, America’s Changing Religious Land­scape, pridobljeno 25. 8. 2023, povezava: https://www.pew­forum.org/2015/05/12/americas-changing-religious-land­scape/. 
35 Z redkimi izjemami kot so: Seitz, No Closure, in v kanad­skem kontekstu Dunn, The Merger of Parishes, str. 471–496. 
župnijo vkljucila v pastoralni nacrt za reorgani­zacijo nadškofije, s katerim je enajstim sanfranci­škim župnijam odvzela sakralni status, jih izrocila v posvetno rabo ter napovedala, da bodo 1. julija 1994 dokoncno ukinjene. Pred napovedjo je bila za zaprtje dolocena tudi župnija Sv. Pavla, a se je temu izognila s prodajo poslopij in zemljišc svoje srednje in osnovne šole, z izkupickom katere je po­krila stroške protipotresne prenove svoje cerkvene stavbe. Med župnijami, predvidenimi za ukinitev, je bila sprva tudi Župnija Brezmadežnega spocetja italijanske skupnosti, vendar je bila kmalu uma­knjena s seznama.36 Tako je na njem od personalnih župnij ostala samo Župnija Rojstva Gospodovega, saj cerkev sv. Franciška Asiškega v sanfranciški soseski North Beach, ki je nudila duhovno oskrbo pretežno kitajski skupnosti, uradno ni veljala za etnicno župnijo.37 Junija 1994 se je seznam skrcil na devet župnij, ko je cerkev sv. Mihaela postala nacionalna korejska župnija, Župnija sv. Benedikta pa se je združila s cerkvijo sv. Franciška Ksaverija.38 Še ena dodatna župnija, ki je v okviru Apostolstva morja [Apostleship of the Sea] ponujala pastoralo pomoršcakom, je bila zaprta leta 1995. Tako je bilo v približno dveh letih v San Franciscu ukinjenih enajst od triinpetdesetih rimskokatoliških cerkva in šest od omenjenih župnij je ostalo dokoncno zaprtih. Župnije Rojstva Gospodovega, Tomaža Mora in Vseh svetih so namrec po ukinitvi do-živele ponovno odprtje, Sv. Francišku Asiškemu, drugi najstarejši cerkvi v mestu, pa je bil leta 1999 dodeljen status narodnega svetišca. 
Pogled na skupno število župnij na ravni okrož­ja in škofije v daljšem obdobju je nekoliko manj crn, predvsem zaradi novih priseljevanj. V obdo­bju 1980–2010 se je število cerkvenih skupnosti v okrožju San Francisco zmanjšalo za deset (16.7 %), v celotni škofiji San Francisco pa za sedemnajst 
36 Glej: AASF, Closed Parishes, 1992–1998, šk. 1, fasc. 8, pismo 
Thomasa J. Brandija Rev. Zenonu Grocholewskijemu, tajni­
ku Vrhovnega sodišca Apostolske signature, San Francisco, 
5. 8. 1994, 1994, Re: Closure of the Church of the Nativity San Francisco, California; San Francisco Chronicle, Catho­lic Church Plans the Future, 16. 11. 1993. 
37 Glej: San Francisco Examiner, »Suppressed« Catholics Go Underground, 27. 2. 1994. 38 Glej: The Independent, Closed Churches Could Bring in $43 Million, 1. 8. 1995. 
(14.2%).39 To je še vedno manjši upad kot denimo na obmocju Bostona40 in manjši od povprecnega upada na nacionalni ravni (24.76 %). Zanimivo je, da se je kljub povecanemu številu oseb, ki se v ZDA opredeljujejo za katolike (predvsem zaradi priseli­tev iz Latinske Amerike in Azije v zadnjem casu), število župnij zmanjšalo. Ti podatki kažejo na novo težnjo katoliške hierarhije, in sicer, da daje prednost vecjim župnijam. Vendar pa se ob tem zastavlja vprašanje, ali je to res najucinkovitejši nacin, kako pritegniti laike k obiskovanju verskih obredov in povecati zanimanje ljudi za duhovniški poklic.41 
V Nadškofiji San Francisco je bil osnovni pogoj, ki bi ga morale župnije izpolniti, da bi se izogni­le zaprtju, dokazati, da so sposobne preživeti. Po mnenju Duhovniškega sveta nadškofije in porocila Nadškofijske komisije za pastoralno nacrtovanje hrvaško-slovenska župnija tega »preizkusa« ni opravila. Pomisleke o njeni sposobnosti dolgoroc­nega preživetja je izrazil celo njen župnik hrvaškega rodu, John Mihovilovich (1973–94), ki se je upokojil kmalu po zaprtju cerkve in pustil svoje farane brez podpore duhovnika, ki bi bil vsaj v neposrednih pogajanjih s cerkvenimi dostojanstveniki potenci­alno najucinkovitejši zastopnik.42 Toda župljani, ki jih je zastopal Združeni hrvaško-slovenski odbor 
39 Iz 60 na 50 v okrožju San Francisco in iz 39 na 22 v okrožju San Mateo (1980–2010). Okrožje Marin pa je zabeležilo po­rast iz 20 na 30 župnij (cetudi je tudi tam prišlo do upada v devetdesetih letih 20. stoletja). Za razliko od San Francisca, je število katolikov v okrožjih Marin in San Mateo naraslo zaradi povecanja števila prebivalstva, vkljucno zaradi se­litev iz mesta San Francisco na druga obmocja zaliva San Francisco; glej: The Association of Religion Data Archive, US Religion, pridobljeno: 14. 7. 2023, povezava: https://www. thearda.com/us-religion/census/congregational-member­ship). 
40 Od leta 1985 do 2003 je v bostonski nadškofiji prišlo do zaprtja ali združitve 45 župnij, vec kot polovica jih je bila etnicnih; glej: Seitz, No Closure, str. 3. 
41 Iz 50.449.840 katolikov leta 1980 na 68.202.492 leta 2010; cerkve: 24.188 leta 1980 in 18.199 leta 2010, po The Associ­ation of Religion Data Archive, US Religion, pridobljeno: 14. 7. 2023, povezava: https://www.thearda.com/us-religion/ census/congregational-membership). 
42 Pater David Šrumpf se je spomnil prvega sestanka z nadško­fom Williamom Levado ob pogajanjih za ponovno odprtje cerkve ter dobrega vtisa, ki ga je na Levado naredila njegova prisotnost – prisotnost duhovnika. Na zadnjem sestanku – ki se je zakljucil z uspešnim dogovorom – so bili prisotni nadškof Levada, pater Šrumpf in škof Metod Pirih (intervju s patrom Davidom Šrumpfom, 14. 7. 2021). 
[Croatian-Slovenian United Committee] (pozneje preimenovan v Hrvaški in slovenski skupni sklad [Croatian and Slovenian United Foundation]), sonjegovo mnenje ovrgli. Že nekaj casa so se zavedali težave, ki jo je pomenilo upadanje števila rednih obiskovalcev cerkve in njihova starost, najbolj nuj-no pa je bilo najti novega duhovnika. Kljub sta­ranju skupnosti so bili župljani še vedno dejavni v moškem društvu, v ženski cerkveni dobrodelni organizaciji, cerkvenem pevskem zboru, mladin­skem pevskem zboru, pomagali pa so tudi begun-cem iz nekdanje Jugoslavije. Za begunce so orga­nizirali celo posebno mašo v katedrali Marijinega vnebovzetja,43 poleg tega so posvojili deset otrok iz Hrvaške ter Bosne in Hercegovine. V župniji je svojcas delovala dobro organizirana skupina la-icnih uciteljev, ki so v Bratovšcini nedeljske šole kršcanskega nauka redno poucevali verouk, a so to dejavnost opustili že pred grožnjo z zaprtjem cerkve,44 saj so otroci številnih aktivnih slovenskih in hrvaških katolikov hodili k maši v teritorialnih župnijah, kjer so živeli in/ali obiskovali katoliško šolo. 
Po besedah Carla Gulla, zastopnika/odvetnika nadškofije v pritožbi, ki so jo župljani Rojstva Go-spodovega vložili na Vrhovno sodišce Apostolske signature, se je povprecno tedensko število udele­žencev pri mašah s 425 v letu 1942 zmanjšalo na 96 v devetdesetih letih 20. stoletja,45 ceprav je bil njihov obisk ob vecjih praznikih množicnejši. V nasprotju z nekaterimi drugimi župnijami cerkev Rojstva Gospodovega ni imela financnih težav, ni zamujala pri odvajanju letnega dohodka nadškofiji in ni potrebovala drage protipotresne prenove - v vsem tem je torej zadošcala merilom nadškofije za »župnijo, sposobno preživetja«. Je pa resda bele­žila upad obiska, kar so cerkveni uradniki poleg dolgorocne financne nevzdržnosti še navajali med uradnimi razlogi za reorganizacijo nadškofije.46 
43 Osebni arhiv Iva Ravnika, Pismo Iva Ravnika, predsednika 
Croatian and Slovenian United Foundation, Johnu Quinnu, 
nadškofu San Francisca, 23. 11. 1993. 44 Ivo Ravnik, 1. 12. 2020. 45 AASF, Closed Parishes, 1992–1998, šk. 1, fasc. 8, Nativity, 
Argument of the Advocate Gullo on behalf of the archdiocese 
in the case of the suppression of the Church of the Nativity. 46 Save Our Church Bulletin, 7. 1. 1996; Nativity Newsletter, 
September 1990; Sunday to Sunday: News for San Francisco, 
Marin, and Peninsula Catholics, Archdiocesan Pastoral 


Protestna parada zoper zaprtje župnij ob dnevu svetega Patrika leta 1994 
(The Church of the Nativity of Our Lord: A Centennial, 2004, str. 27) 
Vecina župnij je bila prepricana, da bodo s ta­kšnimi ukrepi samo odgnali še vec katoliških ver­nikov, zato je nacrt zavrnila in organizirala mirne, a zato nic manj provokativne demonstracije - kot je bila denimo protestna parada ob dnevu svetega Patrika leta 1994 okoli mestne hiše -, ter vlagala civilne tožbe in prošnje za vrnitev v prejšnje stanje. Ustanovile so tudi skupni odbor, imenovan »Kri-stus, reši naše ukinjene cerkve« [Christ Save Our Suppressed Churches], in organizirale »molitveni pohod za mir in upanje«, ki je potekal 28. maja 1994 od Sv. Franciška Asiškega do Sv. Pavla in na katerem so udeleženci molili rožni venec. Župnije so odgovornim v nadškofiji poslale tudi vec prote­stnih pisem.47 Farani Župnije Rojstva Gospodove­ga so se nekajkrat sestali s tem odborom, niso pa imeli kljucne vloge pri njegovem oblikovanju. Kot 
Planning Commission Uses »Criteria For a Viable Parish«, 17. 10. 1993. 
47 Osebni arhiv Iva Ravnika, Letak z zemljevidom o informaci­ji o »molitvenem pohodu za mir in upanje« [»a prayer walk for peace and hope«]. 
se spominja ena od protagonistk, so zaprte cerkve intenzivno sodelovale med seboj, veliko je bilo se­stankov, ki sta se jih udeleževala dva predstavnika Rojstva Gospodovega, in ena od župljank je bila celo prisiljena pustiti službo, da je lahko prisostvo­vala sestankom cez dan, ker jih nadškofija ni želela sklicevati ob vecerih.48 Od vseh župnij so se najbolj angažirale župnije sv. Brigite Irske, Tomaža Mora in Rojstva Gospodovega, ki so uporabile vsa pravna sredstva, da bi dokazale svoj prav - v primeru sv. Brigite Irske zaman.49 
Kot vsaka sporna odlocitev pa je imel tudi pri­mer zaprtij in združevanj drugacno ozadje od tega, kar je bilo videti navzven. Izkazalo se je, da je nad­škofija še pred dokoncno odlocitvijo o tem, katere župnije bo ukinila, narocila tajno oceno vrednosti 
48 Intervju z Mary, 1. 7. 2020; Save Our Church Bulletin, 
29. 8. 1994. 49 Intervjuvanka Mary je povedala, da so v župniji sv. Brigite 
Irske ponudili, da bodo placali za svojo cerkev, ce jo bodo 
pustili odprto, a nadškofija je predlog zavrnila (1. 7. 2020, 
intervju). 
nepremicnin teh cerkva, in prav vse so imele visoko tržno vrednost. Porocila obcil, ki jim številni izmed mojih intervjuvancev pritrjujejo, navajajo, da so bili eden glavnih razlogov za zaprtje številnih župnij 

- na obmocju San Francisca in tudi drugod po drža-vi - dragi sodni postopki in izvensodne poravnave, povezani z obtožbami o spolnih zlorabah.50 To bi lahko pojasnilo nekatere nedoslednosti in obsežen izbor meril uspešnosti oziroma sposobnosti preži­vetja, ki mu mnoge izmed ostalih župnij zagotovo ne bi mogle v celoti zadostiti. 
Tudi hrvaško-slovenska župnija je bila na trgu vredna veliko; ceprav je cerkev razmeroma majhna, se nahaja v samem središcu mesta. Slovenski in hrvaški farani so se odlocno odzvali na odlocitev nadškofa Johna R. Quinna (1977–95) in zahtevali spoštovanje svoje pravice do nadaljnjega bogoslužja v cerkvi, ki so jo skupaj s svojimi predniki gradili, vzdrževali in financirali skoraj sto let. Menili so, da imajo, ker prostovoljno in izdatno podpirajo cerkev, 
o njej seveda tudi pravico soodlocati, oziroma da so zaradi financne podpore, ki jo zagotavljajo, upravi-ceni zahtevati primernega zastopnika za župnijo.51 Na sodišcih so tako skušali dokazati, da jim je bila kratena pravica do zastopstva, ker jih duhovnik ni obvestil o morebitnem zaprtju cerkve in je nadško­fiji posredoval neresnicne informacije.52 Njihova povezanost s cerkvijo je bila verjetno še tesnejša in bolj osebne narave, saj sta imeli cerkev in njena pastoralna dvorana veliko vecjo vlogo v skupnosti kot le prostora, namenjena bogoslužju. Vec kot dve leti so organizirali mirne demonstracije, na katerih so ljudje pred zaprto cerkvijo vsako nedeljo molili rožni venec, obcasno pa so gostujoci slovenski in 
50 Glej: »Closed Churches Could Bring in $43 Million«; inter-vjuji z Mary (1. 7. 2020), Georgeem (29. 4. 2020) in Michae­lom (1. 5. 2020). 
51 Cf. Carey, The Laity’s Understanding, str. 364; Galush, Tru­steeism Revived. 
52 Cf. intervju s patrom Davidom Šrumpfom; Osebni arhiv Iva Ravnika, Višje sodišce države Kalifornija, okrožje San Francisco, NO. 962017, Church of Nativity v. The Archdi­ocese of San Francisco, plaintiff’s responses to defendant’s first set of special interrogatories, 22. 8. 1994; AASF, Closed Parishes, šk. 1, fasc. 9, Nativity, Pismo kanonicne odvetnice Marthe Wegan, zastopnice župljanov Rojstva Gospodovega, 
24. 3. 1995, Argument prepared by Martha Wegan for the parishioners of Nativity Parish in their appeal against the archbishop’s decision relative to the closure of the Nativity 
hrvaški duhovniki obhajali tudi maše, navadno ob praznikih ali pa tudi ob kakšni drugi nakljucni priložnosti, najpogosteje v Slovenskem domu in v dvorani Slovanskega vzajemnega dobrodelnega društva (oziroma Hrvaškega kulturnega doma). Zanimivo je, da so za svete obrede - seveda z do-voljenjem nadškofa - uporabljali te neposvecene prostore. Dogodkov se je udeleževalo od 150 do 220 ljudi, kar kaže na doloceno konsolidacijo hrvaške in slovenske skupnosti. 

Maša v Slovenskem domu v San Franciscu 
(Ameriška domovina, 28. 11. 1996) 
Spremembe so imele nekaj pozitivnih ucinkov: »Ljudje so se zaceli zavedati, da je naša etnicna žu­pnija ogrožena, in so se pridružili boju zanjo. Tako je župnija pridobila nekaj novih pripadnikov, po­vecini Hrvatov, ki jih je podžgal nekakšen obcutek domoljubne dolžnosti, deloma pa tudi verske kriv­de, ker do takrat niso bili dovolj aktivni katoliki. Vsi ti novi hrvaški župljani so postali zelo aktivni clani, ko je bila cerkev ponovno odprta.«53 Toda spre­membe so bili tudi negativne: »Nekateri farani so bili globoko razocarani in se niso vec vrnili. Drugi so se zavedeli, da njihovi otroci odrašcajo in jih je treba poslati v šole. Nekateri so jih vpisali v kato­liške šole, ce so bile na voljo. S tem je bil izkljucen velik del mlajših vernikov. Številnim faranom, ki so se odselili iz financnih razlogov, je bilo preveliko financno breme, da bi se vozili v cerkev tako dalec. Spet tretji (ceprav se spomnim samo dveh) pa so opustili katoliško vero in prestopili v episkopalno cerkev.«54 
53 Ivo Ravnik, 1. 12. 2020. 

Church. 54 Ibid. 
Poleg tega so farani poskušali pritegniti pozor­nost javnosti na lokalni, vsedržavni in mednarodni ravni znotraj in zunaj katoliških struktur. Kmalu po objavi seznama cerkva, predvidenih za ukini­tev, in nato ponovno novembra 1994 so podpisali peticijo in jo poslali Nadškofiji San Francisca.55 V njih so izrazili svoje veliko razocaranje: »Globoko smo užalošceni zaradi izgube naše cerkve Rojstva Gospodovega. Naša bolecina je še toliko globlja, ker vidimo, da nam cerkve ne jemlje sovražnik, temvec naš najbolj zaupanja vreden prijatelj in duhovni vodja, naš škof. Ceprav tega niste rekli, verjamemo, da se zavedate, kako pomembni so za priseljenca maša v njegovem maternem jeziku, njegovi duhov­niki, njegova skupnost.«56 Farani so pritegnili pre­cejšnjo medijsko pozornost, tako sami kot znotraj omenjenih skupnih iniciativ z drugimi župnijami, ki so še skušale s podporo in pritiskom javnosti vplivati na nadškofa. Mocno sporocilo je v pismu, ki ga je casopis San Francisco Chronicle objavil 1. decembra 1993, podala Diane M. Ravnik: 
Številni farani so se priselili kmalu po drugi sve­tovni vojni, ko so bežali pred tem, kar so dojemali kot »brezbožni komunizem«. Ironicno pa je, da so cerkve v nekdaj komunisticni Jugoslaviji obstale in so še vedno zelo žive. Župniki še vedno mašujejo in navdihujejo vernike, krstijo novorojene otroke, posvecujejo zakonske zveze in umirajocim delijo poslednje zakramente. Nadškofija San Francisco pa namerava storiti nekaj, cesar komunisti nikoli niso - zapreti cerkve in odgnati vernike. Ni cudno, da izgublja clane!57 
Župljani so mobilizirali tudi casopise slovenske in hrvaške diaspore ter svojih maticnih držav, na svojo stran pa jim je uspelo pridobiti tudi številne duhovnike, škofe in politike v Sloveniji in tudi na Hrvaškem, ceprav tam nekoliko manj.58 Za pod­
55 Osebni arhiv Iva Ravnika, Zadnji osnutek peticije naslovlje­
ne na nadškofa Quinna, podpisane s strani 300 župljanov 
in župljank župnije Rojstva Gospodovega in njihovih pod-
pornikov, 27. 8. 1994. Peticija je bila poslana Mons. Robertu 
W. McElroy-u na nadškofiji San Francisco 19. 11. 1994. 56 Osnutek peticije je bil objavljen v Save Our Church Bulletin, 27. 9. 1994. 
57 Osebni arhiv Iva Ravnika, Pismo Diane M. Ravnik San 
Francisco Chronicle kot odziv na clanek o zaprtju 13-ih 
župnij, 1. 12. 1993. 
58 Tudi kardinal Franjo Kuharic je poslal pismo nadškofu Quinnu in izrazil podporo župniji Rojstva Gospodovega. 
poro so, na primer, zaprosili tako slovenskega kot hrvaškega veleposlanika pri Svetem sedežu, dr. Šte­fana Faleža in prof. Iva Livjanica, pri cemer jim je slednji odgovoril, da jim žal ne more pomagati, saj da so tovrstne zadeve v izkljucni domeni internih cerkvenih odnosov, v katere se državna diplomacija nima pravice vmešavati. Odprtje ali zaprtje kate-re koli cerkve je v izkljucni pristojnosti lokalnega škofa in njegova odlocitev, dokler ni v nasprotju s predpisi Katoliške cerkve, ima za Sveti sedež, kot je zatrdil veleposlanik, vselej vecjo težo od zahtev morebitnih pritožnikov. Poleg tega je pritožbo na Kongregacijo za kler v Vatikanu mogoce vložiti samo v primeru, da škof pri izvrševanju odlocitve ne deluje v skladu s cerkvenim postopkom.59 
Ceprav jim je bila zato tožba odsvetovana, so se farani odlocili natanko za to pravno pot. 
Pravni poskusi preprecitve zaprtja 


župnije 
Župljani so vložili civilne tožbe in prošnje za vrnitev v prejšnje stanje na Višjem sodišcu zvezne države Kalifornije v San Franciscu, pri Kongrega­ciji za kler in celo na Vrhovno sodišce Apostolske signature v Vatikanu. Toda prizadevanja, ki so od njih kot laikov, nepoucenih o specificnih pravnih postopkih Katoliške cerkve, zahtevala veliko anga­žiranost, poleg tega pa še znatne financne stroške, niso bila prevec uspešna. 
Civilni tožbi, ki jo je na Višjem sodišcu v San Franciscu vodil odvetnik Thomas J. Brandi, aktu­alni castni konzul Republike Slovenije v San Fran-ciscu, in s katero je izpodbijal odlocitev o zaprtju cerkve na podlagi lastninskih pravic faranov ter dokazoval posebno naravo etnicne župnije, za­radi katere njenih faranov ni mogoce preprosto prikljuciti neki teritorialni župniji, je bilo delno ugodeno. Uspelo jim je doseci zacasno prepoved prodaje cerkve Rojstva Gospodovega, ki pa je bila 
26. avgusta 1994 odpravljena. Sodnik Laurence D. 
Glej: Osebni arhiv Iva Ravnika, Pismo Mons. Vladimirja Stankovica, »Direction nationalis operum pro migrationi-bus Croatis,« Dr. Branku Leskovarju, Zagreb, 1. 12. 1994. 
59 Osebni arhiv Iva Ravnika, Pismo veleposlanika Republike Hrvaške pri Svetem Sedežu, prof. Iveta Livjanica, Thomasu Brandiju, odvetniku faranov župnije Rojstva Gospodovega, Rim, 12. 4. 1995. 
Kay je sicer odlocil, da so predmeti v cerkvi Rojstva Gospodovega - kipi, klopi, orgle, oltar, slike, razpela ipd. - zasebne narave in kot taki ne pripadajo samo­dejno nadškofiji, zato so ostali pod zašcito zacasne prepovedi in jih nadškofija ni smela odstraniti iz cerkve ali prodati, vendar so župljani to majhno zmago dosegli prepozno, saj je bilo med tem ca-som cerkveno poslopje že izpraznjeno - ostali so samo vitraži, ki so bili odstranjeni, a nikoli prodani. Višje sodišce je potrdilo, da ima nadškofija pravico zapreti cerkev in stavbo po potrebi tudi prodati.60 Kljub neugodnemu izidu so farani izrazili precej­šnje zaupanje v predsedujocega sodnika in zdelo se je skoraj, kot da jih je njegova sodba samo še dodatno spodbudila.61 

Vitraž iz cerkve Rojstva Gospodovega, 2002 
(avtor: Marko Lavrisha, vir: The Church of the Nativity of Our Lord: A Centennial, 2004) 
60 Glej: The Church of the Nativity, str. 28; Osebni arhiv Iva Ravnika, Višje sodišce zvezne države Kalifornije, okrož­je San Francisco, NO. 962017; Save Our Church Bulletin, 25. 9. 1994. 
61 Save Our Church Bulletin, 29. 8. 1994. 
Verjetno najpomembnejše vprašanje v vsem sodnem postopku je bilo lastništvo nepremicni­ne oziroma dokument o lastništvu. V župnijskem glasilu je bil objavljen poziv vsem, ki bi imeli ka­kršne koli informacije ali dokaze, ki bi potrjevali skupnostno lastništvo cerkve. Clani Združenega hrvaško-slovenskega odbora in drugi so vec tednov zbirali listine in dokazno gradivo. Številne price so podale potrjene izjave, da je poleti leta 1973 oce John Mihovilovich dal številne dokumente iz žu­pnijskega arhiva uniciti, toda tudi ta pricevanja niso pomagala.62 
Nazadnje so odvetniki nadškofije sodišcu pre­dložili listino o lastništvu, za katero so trdili, da so jo odkrili prav pred kratkim in v kateri je bil rimskokatoliški nadškof San Francisca naveden kot prejemnik lastništva, ki sta mu ga proti placilu 10,00 USD podelila Gilbert Palache in njegova žena Margery. Listina o lastništvu zemljišca je bila da­tirana z dnem 26. januarja 1903. Odvetnik Brandi je sodišce prepriceval, da ljudje takrat niso mogli vedeti, da bo prišel cas, ko bo nadškof, ker bo potre­boval denar, tako rekoc zaprl vrata njihove cerkve, njih pa zaklenil ven. Po potrjenih pisnih izjavah, ki so jih sodišcu predložili župljani, katerim se je oce Vital Vodušek zaupal, so duhovniki v cerkvi Rojstva Gospodovega vec kot šestdeset let hrani­li neko drugo listino, dokler je oce Vodušek leta 1963 ni bil prisiljen predati škofiji. Brez dokazila o obstoju dveh listin, ki niti nista nujno povsem izkljucujoci, vprašanje ostaja odprto. Ce povežemo potrjene informacije, kaže, da so zgodnji migranti nekaj let po tem, ko jim je zgorela prvotna cerkev, nadškofiji vec kot preplacali zemljišce za katerega je zahtevala 14.500 USD,63 sama pa zanj odštela borih 10 dolarjev,64 ob tem pa ostali brez lastniških pravic. 
Vprašanje lastništva, ki je bilo predstavljeno tudi Kongregaciji za kler rimske kurije in vrhovnemu cerkvenemu sodišcu, bi lahko imelo pomembne 
62 Save Our Church Bulletin, 29. 8. 1994; Osebni arhiv Iva 
Ravnika, Višje sodišce zvezne države Kalifornije, okrožje 
San Francisco, NO. 962017. 
63 Prvi župnik župnije Rojstva Gospodovega, oce Francis Turk, 
je zapisal, da je posest kupil nadškof Riorgan za 14.500 USD, 
vsoto, ki so jo župljani uspeli poplacati šele po skoraj 25 letih 
(Osebni arhiv Iva Ravnika, Turk: History of the Church of 
the Nativity). 
64 San Francisco Independent, 30. 8. 1994. 
posledice. V primeru italijansko-ameriške Župnije Svetega srca v Bostonu, ki jo je dokazano kupila Družba sv. Marka in jo po letu in pol pogajanj pre­dala nadškofu, je listina o lastništvu vkljucevala koncesije, ki so dolocale, da se mora nadškofiji za­upano zemljišce uporabljati »za bogoslužje, za rabo in korist italijanskih rimokatolicanov v Bostonu, ki bi želeli opravljati bogoslužje v župniji Svetega srca«. Na podlagi tega dokumenta je njihova cerkev ostala odprta vsaj kot podružnicna cerkev, ce ji je že bil odvzet status župnije.65 
Korenine tega vidika pravne poti - poskus iz­podbijanja pristojnosti škofa v zvezi z zapiranjem ali združevanjem župnij in ugovor zaradi neupo­števanja laikov, od katerih so bili sicer škofje fi­nancno povsem odvisni - gre morda iskati v dveh sistemih, v katerih je bilo posvetovanje z župljani obvezno: v evropskem patronatskem sistemu, še bolj pa v laiškem skrbništvu iz obdobja pred ameri­ško državljansko vojno. Slednji, ki se je v ZDA razvil pod mocnim vplivom protestantskih skupnosti in ameriških idealov, je podpiral »demokratizacijo Katoliške cerkve« in s tem ciljem podeljeval vecjo avtonomijo laicnim vernikom, predvsem z njiho-vim vkljucevanjem v župnijske svete. Laiki, ki so bili v njih vecinsko zastopani, so imeli velik vpliv na upravljanje župnije, saj so lahko celo nastavljali in odstavljali župnike. Toda katoliška hierarhija je to vprašanje »rešila« tako, da je poskrbela, da so lastniške pravice pripadle škofu posamezne škofi­je - kar je bil pogosto pogoj, da je bila cerkev lahko sploh posvecena.66 
Pravni postopki znotraj cerkvene hierarhije, ki so se zaceli pred civilnimi tožbami in trajali dlje, so zahtevali tudi prav posebno znanje, brez katerega ni bilo nobene možnosti za uspeh v tej malodane nemogoci nalogi: dokazati na vatikanskem sodi-šcu, da je bila nadškofova odlocitev napacna.67 22. decembra 1993 so Josefine Josipovic in drugi clani 
65 Seitz, No Closure, str. 53–54. 
66 Albanese, America, str. 77, 82, 314; Zecker, Not Commu­
nists Exactly, str. 25; Carey, The Laity’s Understanding. Cf. 
Hollowak, A Spirit of Insubordination. 67 Možnosti za uspeh so se še zmanjšale, ko je nadškofa Quin-
na, domnevno persona non grata v Vatikanu, zamenjal 
William Levada (kateremu je bila kasneje zaupana Kon­
gregacija za nauk vere), je izpostavil pater David Šrumpf 
(14. 7. 2021, intervju). 
Župnije Rojstva Gospodovega na nadškofijo naslo­vili prošnjo, naj preklice odlok z dne 13. decembra, s katerim je bila župnija ukinjena. Nadškof Quinn je v pismu 18. januarja 1994 njihovo prošnjo za­vrnil. V skladu z ustaljenimi protokoli so se nato župljani pritožili Duhovniškemu svetu. Sledila je prošnja za hierarhicno pritožbo na Kongregacijo za kler v Rimu z dne 7. februarja 1994, ki je bila prav tako zavrnjena. Kongregacija je pritožbo preucila in potrdila, da so pastoralne okolišcine glede upada katoliškega prebivalstva v dolocenih predelih ter porazdelitev duhovnikov in dodelitev financnih sredstev, kakor je dolocil ordinarij, upravicevale izvedbo »pastoralnega nacrta«, da so se o tem po­svetovali z Duhovniškim svetom Nadškofije San Francisco in da so obstajali tehtni razlogi za iz­rocitev cerkve Rojstva Gospodovega v posvetno rabo (Kan. 1221, §2), ob cemer je bila pravica njenih vernikov do kraja za cešcenje ohranjena.68 
Nadškof Quinn je namrec zagotovil, da so se po zaprtju vse pastoralne in duhovne dejavnosti lahko izvajale v slovenskem ali hrvaškem jeziku ob nedeljah enkrat mesecno v cerkvi sv. Tereze Avilske, ce je bil duhovnik na voljo. Le redki žu­pljani Rojstva Gospodovega so se udeleževali maš tam, pa še ti samo obcasno; velika vecina se jih je raje odlocila za obhajanje laiških pobožnosti pred svojo cerkvijo.69 Nekaj casa se je za možnega du­hovnika omenjal oce Milan Hlebš, Slovenec, ki je služil v zalivu San Francisco, vendar je ta obcasno maševanje v Sv. Terezi zavrnil.70 Zadnja možnost, ki je še ostala, je bila pritožba na Vrhovno sodišce Apostolske signature, kjer lahko stranke zastopa le pešcica kanonicnih odvetnikov. 
Zastopnica/odvetnica dr. Martha Wegan, ki je zastopala tudi župljane Sv. Brigite Irske, je izpo­
68 Osebni arhiv Iva Ravnika, Odziv nadškofa Quinna na pe­
ticijo, San Francisco, 18. 1. 1994; Osebni arhiv Iva Ravnika, 
Odlok Kongregacije za kler, Rim, 12. 7. 1994; Osebni arhiv 
Iva Ravnika, Peticija za prošnja za hierarhicno pritožbo, 
ki so jo pripravili farani cerkve Rojstva Gospodovega, San 
Francisco, 7. 2. 1994. 
69 Ivo Ravnik, 12. 7. 2021. 70 Glej: AASF, Closed Parishes, šk. 1, fasc. 9, Nativity, Pismo 
kanonicne odvetnice Marthe Wegan, zastopnice župljanov 
Rojstva Gospodovega, 24. 3. 1995, Argument prepared by 
Martha Wegan for the parishioners of Nativity Parish in 
their appeal against the archbishop’s decision relative to 
the closure of the Nativity Church. 
stavila posebno vprašanje, ki je kazalo na kršitev Zakonika cerkvenega prava v clenu 1222 §2, saj »nobeden od vernikov ni privolil [v zaprtje cerkve Rojstva Gospodovega] in njihov blagor bi zaradi [tega] trpel škodo«.71 Argumentirala je, da je predla­gano dovoljenje za nedeljsko maševanje v cerkvi sv. Tereze nezadostno in bo imelo za posledico propad dobrodelne organizacije, zborov, moškega društva itd. ter skupnosti zaradi pomanjkanja prostora in sredstev. Izpostavila je tudi, da nadškof Quinn v odloku z dne 13. decembra 1993 in Kongregacija za kler v svoji odlocitvi 12. julija 1994 nista razlikovala med upravicenimi in tehtnimi razlogi, temvec sta za ukinitev župnije in cerkve predložila iste razlo­ge, ki niso bili resnicni. Vsi drugi razlogi, tako je trdila, razen zmanjšanja števila vernikov, ki so se udeleževali maš, so bili neutemeljeni, saj je župnik Mihovilovich podal lažna porocila, medtem ko so župljani z razlicnimi peticijami, prošnjami in drugimi iniciativami vec kot ocitno ovrgli trditev 
o nesposobnosti župnije za preživetje.72 
Vnovic je bilo izpostavljeno vprašanje lastništva. Dr. Wegan se je sklicevala na odlocbo Apostolske signature z dne 21. novembra 1987 o lastniških pra­vicah tistih, ki so »v vecjem delu uresnicili ustano­vitev ali izvedli gradnjo cerkve,«73 in trdila, da javni dokumenti dokazujejo, da sta hrvaška in slovenska skupnost leta 1903 z lastnimi sredstvi kupili ze­mljišce in pridobili vse tri cerkvene stavbe ter leta 1927 poplacali vse dolgove. Hrvaška in slovenska skupnost naj bi tako bili resnicni lastnici prejšnjih cerkva, dokler ni nadškofija njihovega župnika, oceta Voduška, kakor so potrdile price, z grožnjo, da mu bo sicer odvzela dovoljenje za podeljevanje zakramentov v cerkvi Rojstva Gospodovega, pri­silila, da je dokazilo o lastništvu predal kanclerjevi pisarni - kar pa je zastopnik/odvetnik nadškofije Carlo Gullo izpodbijal kot nepotrjeno govorico. 
71 Ibid. 
72 Osebni arhiv Iva Ravnika, Supreme Tribunal of the Apo­
stolic Signatura, Prot. N. 25427/94 C. A. Sancti Francisci in 
California, Suppresionis paroeciae Nativitatis et reductionis 
ecclesiae paroecialis ad usum profanum [kopija dokumenta], 
Vatikan, 24. 3. 1995. 
73 AASF, Closed Parishes, šk. 1, fasc. 9, Nativity, pismo ka­
nonicne odvetnice Marthe Wegan, zastopnice župljanov 
Rojstva Gospodovega, 24. 3. 1995, Argument prepared by 
Martha Wegan for the parishioners of Nativity Parish in 
their appeal against the archbishop’s decision relative to 
the closure of the Nativity Church. 
Dr. Wegan je nadalje dokazovala, da je na oze­mlju ZDA z nakupom cerkvene stavbe med or-dinarijem in verniki nastalo fiduciarno razmerje, enakovredno premoženjski pravici vsaj v smislu, da nadškofija ne more zapreti ali ukiniti cerkve brez soglasja vernikov. Pravnoformalno in meritorno sta hrvaška in slovenska skupnost verjeli, da sta z nadškofom sklenili fiduciarno razmerje, s katerim sta se zavezali, da bosta prispevali ves denar za pla-cilo zemljišca in cerkve, ki bo skrbela za duhovne in kulturne potrebe njunih skupnosti, nadškof pa bo v zameno deloval kot skrbnik etnicne cerkve in zagotovil duhovnika, ki bo služil skupnosti. 
Ta argument je nadškofija izpodbijala, zlasti v vprašanju, ali lahko posamezni župljani zastopa­jo župnijo na Vrhovnem sodišcu v primeru zapr­tja, v katerem se tožniki – farani župnije Rojstva Gospodovega – sklicujejo na precedencni primer zaprtij župnij v Chicagu, prot. št. 221883/90 C. A.74 Pritožba ni bila sprejeta v obravnavo pred sodni­ki Vrhovnega sodišca Apostolske signature zaradi neobstoja procesnega upravicenja in zaradi ugo­tovljenih napak v ugovorih, povezanih z izrecnim vprašanjem, kdo ima v takih primerih pravico vlo­žiti pritožbo - kar je imelo za posledico dejstvo, da pritožba na Vrhovno sodišce Apostolske signature ni bila vložena pravocasno s strani oseb, ki bi bile priznane kot najustreznejši laicni predstavniki žu­pnije.75 Ker bi bil pozitiven izid zelo malo verjeten, so se župljani odlocili, da druge pritožbe ne bodo vlagali. Kanonicna odvetnica Wegan je aprila 1996 v komentarju tožnikom tako povzela odlocitev va­tikanskega Vrhovnega sodišca: »Ne gre za to, da bi bil zavrnjen predlog, gre za pomanjkanje procesnih predpostavk (pravdnega upravicenja itd.). Verjetno je težko zmagati.«76 
74 Ibid.; AASF, Closed Parishes, šk. 1, fasc. 9, Nativity, Ar­
gument kanonicnega odvetnika nadškofije San Francisco, 
Carla Gulla, v primeru zaprtja cerkve Rojstva Gospodovega. 75 Osebni arhiv Iva Ravnika, Supreme Tribunal of the Apo­
stolic Signatura, Prot. N. 25427/94 C. A. Sancti Francisci in 
California, Suppresionis paroeciae Nativitatis et reductionis 
ecclesiae paroecialis ad usum profanum [kopija dokumenta], 
Vatikan, 24. 3. 1995. 76 Osebni arhiv Iva Ravnika, Supreme Tribunal of the Apo­
stolic Signatura, Prot. N. 25427/94 C. A. Sancti Francisci in 
California, Suppresionis paroeciae Nativitatis et reductionis 
ecclesiae paroecialis ad usum profanum [kopija dokumenta], 
Vatikan, 24. 3. 1995; Osebni arhiv Iva Ravnika, Supreme 
Tribunal of the Apostolic Signatura, Prot. N. 25427/94 C. 
Kljub neuspešnim pritožbam77 pa je medtem sprememba v vodstvu nadškofije prinesla novo upanje, saj je bil novi nadškof, William J. Levada (1995–2005), pripravljen zadevo ponovno preuciti. Bodoci kardinal Levada, ki ni mogel prezreti pri­tiskov na sodišcih in je verjetno moral upoštevati voljo župljanov - in je hkrati v tem casu iskal tudi stalen prostor za poljsko katoliško skupnost -, se je sklenil obrniti na poljski red Kristusove družbe za izseljence. S slednjim se je seznanil, ko je kot nadškof deloval v Portlandu v Oregonu, in sicer v zvezi s tamkajšnjo poljsko-hrvaško župnijo. Poljska katoliška skupnost v San Franciscu ni imela lastne župnije, njene vernike so pri bogoslužju gostile raz­licne cerkve, imela pa je svojega duhovnika - za razliko od Slovencev in Hrvatov, za katere se je zdelo, da kljub dolocenim zagotovilom slovenske­ga škofa Metoda Piriha januarja 1994,78 svojega še dolgo ne bodo dobili.79 
Za veliko obetavnejši in uspešnejši pristop so se izkazala neposredna pogajanja med nadškofom, predstavniki župljanov in slovenskimi duhovniki. Kljucno je bilo srecanje 8. novembra 1996, na kate-rem je nadškof Levada slovenskemu škofu Metodu Pirihu, zadolženemu za slovenske katolicane v izse­ljenstvu, in ocetu Davidu Šrumpfu, predstavniku Slovenskega verskega središca v Lemontu v zvezni državi Illinois, predstavil nacrt, v katerem bi se poljska skupnost pridružila slovenski in hrvaški v 
A. Sancti Francisci in California, Suppresionis paroeciae Nativitatis et reductionis ecclesiae paroecialis ad usum pro-fanum [kopija dokumenta], Vatikan, 28. 2. 1996. 
77 Župljani slovenske katoliške župnije v Bethlehemu v Pensil­vaniji so tudi vložili tožbo na Vrhovnem sodišcu Apostolske signature in so bili delno uspešni. Sklep sodišca iz leta 2011 je bil, da cerkev ostane odprta, a brez rednih verskih obredov (glej: Radio Ognjišce, Slovenska cerkev v Pensilvaniji bo lahko le deloma zaživela, 8. 11. 2011. Pridobljeno: 26. 8. 2023, pove­zava: https://radio.ognjisce.si/sl/124/slovenija/5863/). Cerkev je sicer v letošnjem letu zaprla vrata. V istem kraju se je na­hajala tudi slovenska protestantska cerkev, ki se je prav tako zaprla v letu 2023, župnija pa združila še z dvema, le da bo zaradi drugacne ureditve protestantskih cerkva v primerjavi s katoliškimi, protestantski kongregaciji po prodaji ostal denar, katoliški Slovenci, ki so prav tako desetletja v celoti vzdrževali svojo župnijo, pa ne bodo dobili nicesar. Glej: STA, Another Slovenian-founded church in US being sold. Pridobljeno: 26. 8. 2023, povezava: https://english.sta.si/3134794/another­
-slovenian-founded-church-in-us-being-sold. 78 Osebni arhiv Iva Ravnika, Pismo škofa Metoda Piriha nad­škofu Johnu R. Quinnu, Koper, 4. 1. 1994. 79 Glej intervju s patrom Davidom Šrumpfom, 14. 7. 2021. 
cerkvi Rojstva Gospodovega. Strinjali so se, da bi bil tak kompromis v prid vsem. Slovenci in Hrvati bi se morali sprijazniti z dejstvom, da bo cerkev upravljal poljski duhovnik in tudi s kakšnimi nelju­bimi spremembami, ki bi jih to prineslo, ali pa do-pustiti, da ostane njihova cerkev za vedno zaprta.80 
Prenovljena cerkev Rojstva Gospodovega (vir: http:// sfnativity.org/photos/images/photo042.jpg) 

V simbolicni gesti je bil prvi verski obred v po­novno odprti cerkvi Rojstva Gospodovega na željo nadškofa Levade na božicni dan leta 1996. Vodil ga je nadškof sam, z njim pa so somaševali še novi duhovnik cerkve, Czeslaw Rybacki, oce Janko Ža­gar, duhovnik hrvaškega rodu iz Oaklanda v Ka­liforniji, in oce Andrzej Woznicki. Nadškof je 15. januarja 1997 izdal Odlok o ustanovitvi, s katerim je vzpostavil personalno, župniji podobno enoto za hrvaško, slovensko in poljsko katoliško skupnost v Nadškofiji San Francisco. Temu je 22. aprila 1998 sledil še en odlok, s katerim je bil cerkvi Rojstva Gospodovega dodeljen status personalne župnije, njenemu župniku pa naložena »posebna skrb za blagor kršcanskih vernikov poljskega, hrvaškega in slovenskega jezika, kulture in dedišcine«.81 Vse od ponovnega odprtja župnije poljska cerkev imenuje župnike, v skladu z dogovorom z nadškofom pa je cerkev odprta za gostovanje hrvaških in sloven-skih duhovnikov, kadar koli bi se za to ponudila priložnost.82 
80 Ameriška domovina, 28. 11. 1996; Družina, 24. 11. 1996; 
Osebni arhiv Iva Ravnika, Pismo koprskega škofa Metoda 
Piriha Ivu Ravniku, Koper, 1996. 81 Osebni arhiv Iva Ravnika, Odlok o razglasitvi župnije Roj­
stva Gospodovega za personalno župnijo, 22. 4. 1998. 82 Intervju s patrom Davidom Šrumpfom, 14. 7. 2021. 

Zakljucek 
Zaprtje hrvaško-slovenske župnije v San Fran-ciscu je izzvalo razlicne oblike upora proti katoliški nadškofiji - od molitev rožnega venca pred cerkvijo in maševanja na nadomestnih krajih do pomoci vojnim beguncem iz nekdanje skupne države, s ka­tero so verniki poudarjali svoje »družbeno poslan­stvo«, od prizadevanj za pozornost in naklonjenost lokalne skupnosti do skupnih iniciativ z drugimi župnijami, predvidenimi za ukinitev, navsezadnje pa tudi s pritožbami in prošnjami na civilna in cerkvena sodišca. Njihov odnos do Katoliške cer­kve je odraz njene vecplastnosti in polemik, ki se lahko porodijo iz razlicnih pogledov na to, kaj bi verske institucije morale predstavljati. V želji, da bi ohranili svojo župnijo - njen prostor in v primeru etnicne župnije tudi posebno obliko bogoslužja (kot znamenja posameznikove predane pripadno­sti veri) -, so verniki odkrito »napadli« nadškofa in Duhovniški svet Nadškofije San Francisco ter spro­žili dvom o pravilnosti njihove odlocitve. Župljani cerkve Rojstva Gospodovega so svojega župnika javno obtožili posredovanja lažnih informacij, ne da bi kdaj prenehali cutiti in izkazovati spoštova­nje do te cerkvene oblasti, zlasti do predstavnikov Katoliške cerkve v svoji domovini, predvsem pa ne da bi kakor koli prekršili tradicije in ekleziologijo katoliške vere. 
Takšna krepitev vloge kot se je pokazala v pri­meru župljanov Rojstva Gospodovega in ki se po mojih opažanjih še naprej ohranja, je specificna za priseljenske kontekste, ki jim akterji zunaj ZDA dajejo dodaten zagon in odmevnost, še bolj speci­ficna pa za samo ameriško okolje zaradi statusa, ki ga v njem uživajo verske organizacije in posebnosti glede njihovega lastništva in financiranja, ki lahko celo predstavljajo - kakor koli šibko že - osnovo za pravdanje. Nazadnje je do soglasne rešitve prišlo s pogajanji in župnija je bila ponovno odprta, ker je poljska skupnost potrebovala svoj cerkveni pro-stor. Šele vse tri narodnosti skupaj so župnijo lahko dosegle in – vsaj zaenkrat – obdržale, kar kaže na to, da se dolgotrajna kriza etnicnega katolicizma evropskih diaspor v ZDA samo poglablja. 
Viri in literatura 
Arhivski viri 
Archives of the Archdiocese of San Francisco (AASF), Closed Parishes, 1992–1998, šk. 1, fasc. 8 in 9 Collection of Immigration History Research Center, University of Minnesota, enota 4, Slovenes: zvitek 130 Osebni arhiv Iva Ravnika 

Casopisni, spletni in drugi viri 
Ameriška domovina, 28. 11. 1996. 
Archdiocese of San Francisco, Ethnic Ministries, pridobljeno 28. 8. 2023, povezava: https:// sfarchdiocese.org/ethnic-ministries/. 
Ave Maria Koledar, 1943. 
Ave Maria Koledar, 1944. 
Ave Maria Koledar, 1948. Center for Applied Research in the Apostolate, Washington, DC, Frequently Requested Church Statistics, pridobljeno: 10. 9. 2023, povezava: http://cara.georgetown.edu/ frequently-requested-church-statistics/. 
Družina, 24. 11. 1996. Ivo Ravnik, 1. 12. 2020, korespondenca z avtorjem. Nativity Newsletter, September 1990. Pew Research Center, America’s Changing Religious Landscape, pridobljeno 25. 8. 2023, povezava: https://www.pewforum. org/2015/05/12/americas-changing-religious-landscape/. Pew Research Center, In U. S., Decline of Christianity Continues at Rapid Pace, pridobljeno 17. 9. 2023, povezava: https://www. pewforum.org/2019/10/17/in-u-s-decline-of­christianity-continues-at-rapid-pace/. Radio Ognjišce, Slovenska cerkev v Pensilvaniji bo lahko le deloma zaživela, 8. 11. 2011. Pridobljeno: 26. 8. 2023, povezava: https:// radio.ognjisce.si/sl/124/slovenija/5863/. San Francisco Chronicle, Catholic Church Plans the Future, 16. 11. 1993. San Francisco Examiner, »Suppressed« Catholics Go Underground, 27. 2. 1994. Save Our Church Bulletin, 25. 9. 1994; 27. 9. 1994; 29. 8. 1994; 7. 1. 1996. 
STA, Another Slovenian-founded church in US being sold. Pridobljeno: 26. 8. 2023, povezava: https://english.sta.si/3134794/another­slovenian-founded-church-in-us-being-sold. 
Sunday to Sunday: News for San Francisco, Marin, and Peninsula Catholics, Archdiocesan Pastoral Planning Commission Uses »Criteria For a Viable Parish«, 17. 10. 1993. 
The Association of Religion Data Archive, US Religion, pridobljeno: 14. 7. 2023, povezava: https://www.thearda.com/us-religion/census/ congregational-membership. 
The Independent, Closed Churches Could Bring in $43 Million, 1. 8. 1995. 
United States Census Bureau, American Community Survey 2013–17, pridobljeno: 7. 6. 2020, povezava: https://www.census.gov/ newsroom/press-kits/2018/acs-5year.html. 

Ustni viri 
George, intervju, 29. 4. 2020, digitalni zapis hrani avtor. Michael, intervju, 1. 4. 2020, digitalni zapis hrani avtor. Andrej, intervju, 1. 8. 2020), digitalni zapis hrani avtor. Miha, intervju, 15. 6. 2020, digitalni zapis hrani avtor. Mary, intervju, 1. 7. 2020, digitalni zapis hrani avtor. Simon, intervju, 18. 5. 2020, digitalni zapis hrani avtor. Gorazd, intervju, 2. 6. 2020, digitalni zapis hrani avtor. Pater David Šrumpf, intervju, 14. 7. 2021, digitalni zapis hrani avtor. 

Clanki in monografije 
Albanese, Catherine L.: America: Religions and Religion, 5th ed. Boston, MA: Wadsworth, 2013. 
Avella, Steven M.: Catholicism on the Pacific: Building a Regional Scaffolding. U. S. Catholic Historian 31, 2, 2013, 1–24. Barrett, James R. in Roediger, David R.: The Irish and the ‘Americanization’ of the ‘New Immigrants’ in the Streets and in the Churches of the Urban United States, 1900– 
1930. Journal of American Ethnic History, 24, 
4, 2005, 3–33. 
Bicha, Karel D.: Hunkies: Stereotyping the Slavic Immigrants, 1890–1920. Journal of American Ethnic History, 2, 1982, 1, str. 16–38. 
Brian, Dunn: The Merger of Parishes and the Closure of Churches: Lessons Learned from a Bishop’s Perspective. Studia Canonica, 51, 2, 2017, str. 471–496. 
Bruce, Tricia Colleen: Parish and Place: Making Room for Diversity in the American Catholic Church. New York: Oxford University Press, 2017. 
Brunnbauer, Ulf: Globalizing Southeastern Europe: Emigrants, America, and the State since the Late Nineteenth Century. Lanham, MD, in London: Lexington Books, 2016. 
Burns, Jeffrey M.: The Archives of the Archdiocese of San Francisco. U. S. Catholic Historian, 16, 1, 1998, str. 63–72. 
Carey, Patrick. The Laity’s Understanding of the Trustee System, 1785–1855. The Catholic Historical Review, 64, 3, 1978, str. 357–376. 
Friš, Darko: Ameriški Slovenci in katoliška Cerkev 1871–1924. Celovec, Ljubljana in Dunaj: Mohorjeva družba, 1995. 
Galush, William J.: Trusteeism Revived: The Federation of Polish Catholic Laymen. American Catholic Studies, 125, 2, 2014, str. 45–61. 
Gam, Gerald: Urban Exodus: Why Jews Left Boston and the Catholics Stayed. Cambridge, MA: Harvard University Press, 1999. 
Hollowak, Thomas L.: A Spirit of Insubordination and Opposition: A Parallel Struggle in the Creation of Independent Polish Catholic and Methodist Churches in Baltimore. Polish American Studies, 71, 2014, str. 43–77. 
Klemencic, Matjaž: Slovenes of Cleveland. Novo mesto: Dolenjska založba, 1995. 
Klemencic, Matjaž: Slovenes beyond Slovenia, in Europe and Overseas. European Migrants, Diasporas, and Indigenous Ethnic Minorities (ur. Matjaž Klemencic in Mary N. Harris). Pisa: Plus-Pisa University Press, 2009, 99–127.
Klemencic, Matjaž in Šeruga, Tadej: Pregled zgodovine slovenske skupnosti v Elyju, Minnesota. Maribor: Univerza v Mariboru, 2019. 
Kolar, Bogdan: Mesto Cerkve med Slovenci po svetu in njen prispevek za ohranjanje narodnosti. Slovensko izseljenstvo: zbornik ob 50-letnici Slovenske izseljenske matice (ur.Milica Trebše-Štolfa in Matjaž Klemencic). Ljubljana: Združenje slovenska izseljenska matica, 2001. 
Kolar, Bogdan: Slovenian Priests and Priests of Slovenian Descent in the Catholic Communities of California. San Francisco, CA: Educational and Dramatic Club Slovenia; Ljubljana: Salve, 2004. 
Kuzmic, Mihael: Slovenska evangelicansko­luteranska cerkev Sv. Ivana v Betlehemu, Pensilvanija, ZDA. Dve domovini/Two Homelands, 7, 1996, str. 131–152. 
Lorentzen, Lois Ann: Golden State of Grace? A Lifetime Scholar of Religion Surveys California Spirituality. Boom: A Journal of California, 5, 4, 2015, str. 20–33. Manalo, Ricky: A History of Chinese Catholics in San Francisco. The 2008 Report: Bay Area Chinese Churches Research Project, Phase II (ur. Timothy Tseng in James Chuck). Castro Valley, CA: Institute for the Study of Asian American Christianity, 2009, str. 199–206. Matovina, Timothy M.: The National Parish and Americanization. U. S. Catholic Historian, 17, 1, 1999, str. 45–58. McGreevy, John T.: Parish Boundaries: The Catholic Encounter with Race in the Twentieth-Century Urban North. Chicago: University of Chicago Press, 1996. 
Putnam, Robert D.: Bowling Alone: The Collapse and Revival of American Community. New York: Simon & Schuster, 2000. Schütz, Oliver M.: German Catholics in California: The German Origins of St. Elizabeth’s Parish, Oakland, and the Early Move to a Multicultural Parish. U. S. Catholic Historian, 12, 3, 1994, str. 63–72. Seitz, John C.: No Closure: Catholic Practice and Boston’s Parish Shutdowns. Cambridge, MA: Harvard University Press, 2011. Stolarik, Mark M.: Slovak Immigrants Come to Terms with Religious Diversity in North America. The Catholic Historical Review, 96, 1, 2010, str. 56–84. 
The Church of the Nativity of Our Lord: A Centennial (ur. Peter Lah et al.), 2004. 
Valentincic, Dejan: Sodobno izseljevanje iz Slovenije (2004–2017) in etnicno povezovanje ‘novoizseljencev. Raziskovanje slovenskega izseljenstva: vidiki, pristopi, vsebine (ur. Janja Žitnik Serafin in Aleksej Kalc). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2017, str. 171–192. 
Zecker, Robert M.: Not Communists Exactly, but Sort of Like Non-Believers: The Hidden Radical Transcript of Slovak Immigrants in Philadelphia, 1890–1954. The Oral History Review, 29, 1, 2002, str. 1–37. 


Zusammenfassung 
DIE ZEITWEILIGE ABSCHAFFUNG DER KROATISCH-SLOWENISCHEN PFARRE IN SAN FRANCISCO UND DIE HERAUSFORDERUNGEN DES ETHNISCHEN KATHOLIZISMUS IN DER VEREINIGTEN STAATEN VON AMERIKA 
Nationale bzw. ethnische Pfarren, die von Im­migranten in den USA im 19. Jahrhundert gegrün­det wurden, waren ein Kompromiss zwischen den Interessen der Spitze der Katholischen Kirche, die Gläubigen zu behalten und ihnen gleichzeitig bei der Integration in die amerikanische Gesellschaft zu helfen, und dem Wunsch der Laien nach Erhalt ihres kulturellen Erbes. Im Laufe der Zeit änderte sich die Organisationsstrategie der Katholischen Kirche und nach dem Zweiten Weltkrieg geneh­migte sie selten die Einrichtung neuer ethnischer Pfarren für europäische Immigranten. In den acht­ziger Jahren des 20. Jahrhunderts änderte die ame­rikanische Katholische Kirche erneut ihre Ansicht zu Pfarren, die auf der Ethnizität beruhten, und gründete Personalpfarren, was jedoch zumeist die immer zahlreicheren katholischen Immigranten aus lateinamerikanischen Staaten und Asien be-trifft. Hingegen mussten viele ethnische Pfarren, die europäischen Immigrantengruppen dienen, schließen oder sich vereinen, gewöhnlich aufgrund von Priestermangel, sinkendem Besuch der Messen, dem Rückgang der Migration in die USA und der hohen Integration in die amerikanische Gesell­schaft, weiters wegen der verstreuten Besiedlung sowie finanziellen Gründen. Von 46 gegründeten slowenischen und gemischten Pfarren in den USA bewahrt nur mehr eine Handvoll ihren typischen ethnischen Charakter. 
Dieses Problem des amerikanischen Katholi­zismus steht im Mittelpunkt des Beitrags, der ein besonderes Beispiel des Widerstandes der Pfarr­angehörigen gegen die Schließung der kroatisch­slowenischen Pfarre Rojstva Gospodovega [Geburt unseres Herrn] im Jahr 1994 und deren Widereröff­nung zwei Jahre später behandelt. Besagte Pfarre war nur eine von elf Pfarren, die die Erzdiözese San Francisco zu schließen beabsichtigte. Der Haupt­faktor für den Entschluss der Erzdiözese, diese kroatisch-slowenische Pfarre zu schließen war die Frage des langfristigen erfolgreichen Wirkens. Die behandelte Pfarre hatte weder Schulden noch gab es die Notwendigkeit eines Wiederaufbaus nach dem Erdbeben, womit einige andere Pfarren zu kämpfen hatten, und obwohl der Besuch der Messen bereits seit längerer Zeit sank, blieben die immer älter werdenden Pfarrangehörigen inner-halb der Gemeinschaft aktiv. Tatsächlich war das größte Problem, nach der Pensionierung des Pfar­rers einen neuen slowenischen oder kroatischen Geistlichen zu finden. 
In der Überzeugung, dass solche Maßnahmen der Reorganisation der Erzdiözese nur noch mehr Gläubige vergraulen, vereinten sich die Pfarrange­hörigen der von der Schließung bedrohten Pfarren in mehreren Aktionen, organisierten gemeinsame und individuelle Demonstrationen, recht viele ent­schlossen sich auch zu Klagen. Dabei schöpften die Angehörigen der behandelten Pfarre, die sowohl von der weiteren slowenischen Gemeinschaft in der Bucht von San Francisco als auch von Dias­poragemeinschaften aus anderen Teilen der USA, Slowenien und Kroatien Unterstützung bekamen, alle rechtlichen Mittel aus. Sie reichten Zivilkla-gen ein und verlangten auch vom Obersten Ge-richtshof der Apostolischen Signatur einen Wider-ruf des Erlasses, und zwar mit Argumenten, die sich auf die bedeutende Sendung der ethnischen Pfarre sowie die Tatsache beriefen, dass sie selbst und ihre Vorfahren bereits seit dem Jahr 1903 die Kosten für den Grundstückskauf, den Kirchenbau und den Erhalt der Kirche und des Personals ge­tragen hatten – jedoch ohne Erfolg. In Bewegung geriet die Angelegenheit erst in Verhandlungen mit dem neuen Erzbischof William Levada, der einer Wiedereröffnung am Weihnachtstag im Jahr 1996 unter der Bedingung zustimmte, dass die polnische Gemeinschaft in die Pfarre eingebunden wird und die künftigen Pfarrer vom polnischen Orden Ge-sellschaft Christi für Emigrantenseelsorge ernannt werden. Dies war eine Periode der Ermächtigung für die katholischen Slowenen und Kroaten in der Bucht von San Francisco, ein bedeutsamer Erfolg für die »traditionellen« Emigrantenorganisationen, die langsam ihre frühere zentrale Stellung verlieren, vor allem unter den jüngeren Generationen und neuen Zuwanderern. 
Schlagwörter: Katholische Kirche, ethnische Pfarren, Minderheiten, Slowenen in den USA 
VSE ZA ZGODOVINO 


Milko Bizjak* 




Janez Francišek Janecek in celjska barocna orglarskadelavnica 
Uvod 
Doba baroka je tudi na Slovenskem pustila mocan pecat na podrocju umetnosti. Arhitektura, slikarstvo, kiparstvo in glasba so se prepletali in se medsebojno dopolnjevali. Naše dežele niso prav nic zaostajale za evropskim prostorom, kulturni vplivi so prihajali iz vseh strani, najbolj od zahoda iz Italije in severa iz nemških dežel in Ceške. Ar-hitekti so postavljali prekrasne dvorce po narocilu plemstva, razkošne mešcanske hiše, barocne cerkve so rastle kot gobe po dežju. Slikarji so zgradbe fre­skirali in jih opremljali s slikami, podobarji s kipi, glasbeniki so polepšali cerkvene obrede z glasbo. Tudi plemstvo je narocalo glasbena dela in prirejalo koncerte. Za plemici niso zaostajali niti mešcani, ki so v vecjih mestih postavljali gledališca in bili deležni uprizoritve oper ansamblov, ki so iz Italije potovali na Dunaj, vmes pa gostovali tudi v Ljublja­ni. Cerkvena glasba se je razvila do take mere, da so pomembnejše cerkve zaposlile poleg organista tudi pevce in razne inštrumentaliste. Pomemben del cerkvene opreme so postale orgle. Te so bile v zgodnjem baroku postavljene le po glavnih cerkvah, kasneje pa so postale nepogrešljiv del opreme tudi manjših podružnicnih cerkva. Že v sredini 17. sto­letja se pojavi v Ljubljani orglarski mojster Tomaž Krek, ob koncu 17. stoletja pa še Janez Faller. Tržno nišo in velik prazen prostor na Štajerskem je izkori­stil orglar Janez Francišek Janecek, ki se je leta 1721 

* Milko Bizjak, diplomirani glasbenik – organist, Srednji Glo­bodol 3, 8216 Mirna Pec. E-mail: edition.bizjak@siol.net 
preselil s Ceške v Celje in tu postavil barocno or-glarsko delavnico z najdaljšo tradicijo pri nas. Sam je delavnico vodil 56 let. Vzporedno z njegovo de­lavnico je v Ljubljani delovala orglarska delavnica, kjer so se v 18. stoletju zvrstili orglarji: Janez Mihael Zajc, Marko Goebl, Janez Jurij Eisl in Jožef Alojz Kucera. V Mariboru je v drugi polovici 18. stoletja orglarsko obrt opravljal Simon Otonicer in za njim njegov sin Jožef Otonic. Za kratek cas je orgle v Vipavi izdeloval tudi Franc Ksaver Križman, ki se je kasneje umaknil na obmocje današnje Avstrije. Vsekakor je Janez Francišek Janecek prednjacil pred vso ostalo konkurenco tako po številu postavljenih orgel kot tudi po najdaljšem neprekinjenem delo­vanju. Na obmocju Slovenije in Hrvaške je postavil okoli 150 orgel in pozitivov, od katerih je še danes ohranjenih nekaj deset prekrasnih inštrumentov. 
Orglarska obrt v evropskem prostoru v 


obdobju 18. stoletja 
Ta veja obrti je bila zaradi svoje ozke usmeritve v primerjavi z ostalimi relativno redka. Orglarji so zelo težko dobivali narocila. Pri priporocilih in lobiranju so uporabljali vsa mogoca poznanstva, od cerkvenih, plemiških, mešcanskih in glasbenih krogov. Borbe za preboj na trg so šle velikokrat »preko trupel«. Medsebojne diskreditacije med orglarji so bile pogost pojav, posebno še, ko so se vanje vpletli vplivni ljudje iz visokih družbenih krogov. Realizirano narocilo za poprecno velike orgle je pomenilo dober zaslužek, ki bi ga danes lahko primerjali s ceno boljšega stanovanja ali celo 
VSE ZA ZGODOVINO 
hiše. Ko se je nek trg zaprl, so bili orglarji primorani iskati nove rešitve. Veliko se jih je selilo tudi zelo dalec, da so našli novo tržno nišo. Mnogi izdelovalci orgel so se poleg popravil in servisiranja starih orgel usmerili tudi v izdelavo drugih inštru­mentov s tipkami. Klavikordi (nekateri opremljeni tudi s pedalno klaviaturo) in cembali so bili pogosti inštrumenti, ki so jih organisti uporabljali za vajo. Na orglah si takrat vaj brez placanega mehaca, ki je poganjal meh, ni mogel privošciti skoraj nihce, saj takrat ni bilo elektromotorjev za pogon mehovja kot danes. Cembali, ki so bili dražji od klavikordov, so bili v uporabi predvsem na dvorih, kjer so bili nepogrešljiv inštrument v komornih, predvsem godalnih ansamblih. Obenem so se uveljavili tudi kot solisticni inštru­ment, na katerega so ob mentorstvu za­sebnih uciteljev igrale tako plemkinje kot plemici v obdobju pridobivanja svoje vsesplošne izobrazbe. Sloviti nemški or-glar Gottfried Silberman (1683–1753) je že okoli leta 1733 zacel snovati prvi for-tepiano, klavir s kladivci, ki je omogocal izvajanje v smislu dinamike glasno – tiho, kar pri cembalu zaradi sistema mehanike s peresci, ni bilo možno.1 Dinamicno niansiranje je omogocal sicer klavikord, vendar je bil ta izredno tih in primeren zgolj za vajo, ne pa za koncertiranje. Tudi pri nas sta se ohranila dva klavikorda, ki sta ljubljanskim uršulinkam služila kot inštrumenta za vajo in pouk in sta danes v Narodnem muzeju v Ljubljani. Izdelal ju je ljubljanski orglar Janez Jurij Eisl (ok. 1708–1780), ki se je nanju podpisal kot »instrument und orgl macher«. V delavnici orglarja 
Johann Sebastian Bach je bil Silbermanov prijatelj, kolavdi­ral je veliko njegovih orgel, preiskusil pa je tudi prvi model Silbermanovega fortepiana. Vendar z zvokom ni bil zadovo­ljen, saj je bil inštrument v višji legi pretih. Zaradi tega sta prišla z mojstrom za nekaj casa celo navzkriž. Silberman je kasneje to pomanjkljivost odpravil in nov inštrument je navdušil tudi Bacha, ko ga je preiskusil na dvoru pruskega kralja. Silbermana je priporocil in tedaj je kralj narocil pri izdelovalcu kar 15 fortepianov za dvorec v Postdamu. Qui­oka, ki je sestavljal Bachovo biografijo je leta 1802 napisal, da so bili ti inštrumenti takrat po sobanah dvorca zapušceni v slaben stanju. 


Johanna Andreasa Silbermana (1712–1783)2 se je s fortepianom seznanil tudi izdelovalec orgel Johann Andreas Stein (1728–1792),3 ki se je leta 1750 naselil v Augsburgu, kjer je v eni izmed cerkva4 postavil velike orgle in kasneje tam deloval tudi kot orga­nist. Tudi Stein je ugotovil, da z orglami ne bo vec dobicka in se je preusmeril v izdelovanje strunskih inštrumentov s tipkami. Eksperimentiral je s kom­binacijo cembala na enem manualu in fortepiana na drugem manualu, ter celo s kombinacijo cembala 
2 Johann Andreas Silberman je bil necak Gottfrieda Silber­mana. 
3 Ohranjen je barocni portret J. A. Steina, ki ga prikazuje kot orglarja pri uglaševanju orgel z uglaševalnim rogom (stim­mhorn) v roki. Originalno platno, ki je bilo fotografirano pred drugo svetovno vojno v crno beli tehniki, je uniceno, ohranili pa sta se dve stari oljni kopiji. Eno hrani Muzej Leopolda Mozarta v Augsburgu, drugo pa avtor tega clanka. 
4 Velike Steinove orgle narejene med 1755-1757 v Barfus­serkirche v Augsburgu so bile prava atrakcija. Nanje sta veckrat zaigrala tudi Wolfgang Amadeus Mozart in Ludvig van Beethoven. Unicene so bile v bombardiranju leta 1944 v drugi svetovni vojni. 
na enem manualu in enim orgelskih registrom na drugem manualu. Ker se to ni izšlo, se je lotil iz­popolnjevanja fortepiana. Silbermanovo mehaniko fortepiana je izpopolnil do potankosti in postal oce takoimenovane dunajske klavirske mehanike.5 Klavirje Steinove delavnice so uporabljali Joseph Haydn, Wolfgang Amadeus Mozart in Ludvig van Beethoven. Oceta slavnega Amadeusa, Leopolda Mozarta, je na potovanjih vedno spremljal Steinov klavikord. Posredno iz Steinove umetnosti izdelo­vanja fortepianov je to znanje prevzel tudi orglar iz Kamnika Peter Rumpel (1787–1861), ki se je izdelo­vanja orgel in fortepianov naucil nekje na Zgornjem Avstrijskem. V grašcini pri Moravcah je ohranjen prekrasen fortepiano z Rumpolovim podpisom iz leta 1820.6 Prve njegove znane orgle najdemo leta 1826 na Limbarski Gori pri Moravcah. Rumpel je kasneje, kolikor je znano, izdeloval samo še orgle in postavil zajetno število tovrstnih inštrumentov na Kranjskem in na sosednjem Hrvaškem. Barocne orgle so se namrec zacele v 19. stoletju umikati no-vim neoklasicisticnim in romanticnim in nastopila je priložnost za velik zaslužek. Celjska barocna or-glarska delavnica pod vodstvom Janeza Franciška Janecka je zrasla ob pravem casu v pravem prostoru. V samem zacetku se je ob prihodu v Celje Janecek posvetil popravilom starih orgel, naredil vec manj­ših inštrumentov, potem pa so se mu s postavitvijo velikih orgle v ljubljanski stolnici leta 1733 odprla vrata na Kranjskem, Štajerskem in Hrvaškem. Ni znano, da bi tudi Janecek izdeloval strunske in-štrumente s tipkami, saj je imel kot kaže, narocil za majhne orgle – pozitive s 4 do 5 registri dovolj. Proizvodnja le teh je tekla kot po tekocem traku in z njimi je opremjal manjše podružnicne cerkve. Nobena naša orglarska barocna delavnica ni izde­lala tolikšnega števila majhnih orgel kot Janeckova. Vmes je bilo prvih 35 let delovanja vedno dovolj tudi narocil za velike orgle. Ohišja Janeckovih in-štrumentov so izredno bogato okrašena. Sodeloval je z odlicnimi podobarji, kiparji in slikarji, tako da so njegove orgle in pozitivi tudi prava paša za oci. 
5 Njegova hci Nannette Stein (1761–1833) kasneje porocena Streicher in njen brat Matthäus Stein (1776–1842) sta po ocetovi smrti na Dunaju odprla delavnico, kjer sta izdelo­vala fortepiane. 
6 Osebni ogled avtorja tega prispevka v 80-tih letih 20. sto­letja. Lastorocni Rumplov podpis s svincnikom se nahaja v notranjosti inštrumenta. 


Orglarska dinastija Janecek 
Rodbina Janecek izvira iz Ceške7 Grajskemu kovacu v mestecu Podebrady, Janu Janecku in nje­govi ženi Katarini se je leta 1673 rodil Venceslav kot eden izmed dvojckov. Venceslav Janecek je postal jermenar in se je 12. 9. 1696 porocil s 23-letno Te-rezo, starejšo sestro znanega ceškega orglarja Jiri Vojtech Dvorský-ja. V tem zakonu so se rodili štirje otroci: Melhior (1699), Martin (1700), Ana (1792) in Matija Jožef (1704), od katerih je postal orglar Martin Janecek. Martinov dedek kovac Jan se je po smrti prve žene, ki je umrla 30. 7. 1691, že 12. 2. 1692 v drugo porocil z Elizabeto. V tem zakonu so se rodili štirje otroci: Jan (1693), Rosina (1695), Jan (1697) in Venceslav (1698). Prvorojeni sin Jan je ocitno umrl, zato je po njemu dobil ime drugi Jan, kršcen 8. 12. 1697. Slednji glede vseh sklepov, ki sledijo v nadaljevanju, ustreza celjskemu orglarju Janezu Francišku Janecku. Po Janovem rojstvu leta 1697 je oce Jan prenehal opravljati službo dvorne­ga kovaca in se je iz mesteca Podebrady preselil v bližnjo majhno vasico Kanin. Tam se je zakonce-ma rodil še že prej omenjeni sin Venceslav. Stari kovac Jan je umrl 23. 1. 1715. Ko se Janez Franci­šek Janecek pojavi v Celju leta 1721 kot že izucen orglar, je v navedbi v maticah omenjeno, da je bil njegov oce Venceslav že pokojni.8 Vendar rojstnega lista Janecek v Celju nikoli ni predocil in sta zanj ob pridobitvi mešcanskih pravic garantirala dva ugledna mešcana. Moja domneva je, da je bil Janez Francišek Janecek posvojen takoj po rojstvu s strani starejšega polbrata Venceslava, ki takrat še ni imel nobenega otroka, saj je kovac Jan takrat izgubil službo na gradu in se iz mesteca Podebrady odselil. Janez Francišek je najverjetneje odrašcal pri starej­šem polbratu Venceslavu ter ga smatral kot oceta in to navedbo tudi podal ob vpisu v celjskih maticnih knjigah. Tako si lahko tudi razlagamo dejstvo, da je Venceslav oba bodoca orglarja, Janeza Franciška in Martina, dal v uk svojemu svaku orglarju Jiri Vojtech Dvorský-ju. 
7 Maticni podatki o rodbini Janecek se nahajajo v Državnem 
arhivu v Pragi, Podebrady (Statni oblastni archiv v Praze, 
Podebrady). Primerjaj tudi: Zadravec, Nekaj drobtinic iz 
življenja celjskega barocnega orglarja Janeza Franciška 
Janecka, str. 19-21). 8 Porocne knjige (Sv. Danijel, Celje). Prim. tudi: Bizjak, Celj­
ske orglarske delavnice v obdobju baroka, v: Cerkveni glas­
benik, 77 (1984) 40. 
Jiri Vojtech Dvorský (1677 – 1734) je deloval v Pragi. Orglarske obrti sta se pri njem izucila Janez Francišek Janecek in njegov mlajši polbrat Martin Janecek 
(11. 11. 17009 – umrl po 1741 neznano kje). Jiri Vojtech Dvorský je bil pravi Martinov stric, zato je Martin ostal v njegovi delav­nici, ki jo je po stricevi smrti tudi nasledil, medtem ko je Janez Francišek, ki z Dvor-sky-m ni bil v sorodu, odšel v širni svet s trebuhom za kruhom. Že kot izucen or-glar je prišel v Celje, se porocil v bogato in ugledno mešcansko družino in tam odprl svojo orglarsko delavnico. Obe delavnici sta kljub oddaljenosti na nek nacin ocitno sodelovali, kajti med leti 1726–28, 1732–33 in 1740 imamo ohranjene ostanke kar treh vecjih orgel, ki imajo identicne, povsem netipicne konstrukcije orgelskih omar in jih v izrocilu orglarske umetnosti Dvorskega drugje ne najdemo. 1726–1728 sta Martin Janecek in Jiri Vojtech Dvorský postavila velike orgle v stolnici v kraju Ceske Budejovice, ki zelo spominjajo na orgle Janeza Franciška Janecka izdelane med 1732 in 1733 za stolnico v Ljubljani. Tema dvema inštrumen­toma so podobne tudi orgle v cerkvi sv. Katarine v Pragi, ki jih je leta 1740, že po smrti Dvorskega, postavil Martin Janecek. 
Janez Francišek Janecek in Martin Janecek pa nista bila edina orglarja iz te rodbine. Iz druge­ga zakona med Katarino in Janezom Franciškom Janeckom je postal orglar tudi Jožef Francišek Ja­necek (11. 3. 176510 – umrl po letu 1805). Ob smrti oceta Janeza Franciška Janecka je imel sin Jožef Francišek komaj trinajst let. Veliko mlajša od svo­jega pokojnega moža, bi se vdova Katarina lahko v drugic porocila z najboljšim vajencem in prenesla obrt nanj, vendar tega ni storila. Orglarsko delav­nico je upravljala sama, Anton Scholz kot najboljši vajenec pa je delo vodil in se celo podpisoval v orgle kot »orglar iz Celja«, prvic že 12. maja 1778.11 Kata-rina je poskrbela, da se je sin Jožef Francišek izucil orglarske obrti, ko pa je postal polnoleten, je leta 
9 Državni arhiv v Pragi, Podebrady. Prim. tudi Zadravec, Nekaj drobtinic. 10 Krstne knjige (Sv. Danijel, Celje). Prim. tudi: Milko Bizjak, Celjske orglarske delavnice … 11 Lastnorocni Scholzov podpis v orgelskem pozitivu pri Sv. 


1785 prodala delavnico Antonu Scholzu, ki je s tem letom lahko prevzel orglarsko obrt in postal celjski orglar z vsemi mešcanskimi pravicami vred. Od­prodala je tudi ostale nepremicnine in se s sinom odselila iz Celja,12 najverjetneje najprej v poljsko mestece Kalisz. Leta 1786 namrec zasledimo Jožefa Janecka »Organifex Calisij« kot orglarja v Varšavi, kjer je omenjeno, da se je preselil iz Celja. Deloval je še vsaj do leta 1805.13 
V Budimu je deloval tudi orglar Jožef (Jozsef) Janecek, ki je leta 1774 zgradil orgle v cerkvi fran-ciškanskega samostana v Našicah14 in leta 1776 v Banatu v mestecu Jimbolia.15 V Bratislavi je v drugi polovici 18. stoletja deloval orglar Karel Janecek, ki je leta 1781 zgradil orgle v romunskem mestu Arad.16 Tadva Janecka ocitno pripadata rodbinski veji po Martinu Janecku. 
12 Zgodovinski arhiv Celje, Mestni Magistrat Celje, Davcni register mesta Celje 1785, št. hiše 44. Prim. tudi Zadravec, Nekaj drobtinic 
13 Na ta podatek me je prvi opozoril organolog Tomaš Horak, potem pa še leta 2014 ob mojem nastopu na Bachovem or-gelskem festivalu organolog in organist Wiktor Lyjak. Prim. tudi: Lexikon norddeutscher Orgelbauer. Band 2: Sachsen und Umgebung. Herausgegeben von Wolfram Hackel und Uwe Pape unter Mitarbeit von Wolfgang J. Brylla, Hermann Fischer und Thomas Horak. Pape Verlag Berlin 2012. 
14 Ladislav Šaban, Orgulje slovenskih graditelja u Hrvatskoj, JAZU. Poseban otisak iz Rada 385 str. 5-84, Zagreb, 1980. 15 Podatek mi je odstopil organolog Tomaš Horak. 

Andražu nad Polzelo. 16 Prav tam. 

Janeckova hiša (nekdanja št. 44) v Celju (Arhiv avtorja). 
Leta 1801 je neki Jožef Janecek pricel graditi velike 60 registrske orgle v stolnici v Bratislavi,17 vendar zaenkrat ne moremo ugotoviti, ali gre za bu-dimskega ali varšavskega Jožefa Janecka, ali nemara celo nekega novega potomca iz te rodbine orglarjev. 


Janez Francišek Janecek v Celju 
Kako je pot zanesla Janecka iz daljne Prage v Celje, zaenkrat lahko le ugibamo. Mesta, ki so bila v monarhiji dobro organizirana prek cehovskih združenj in uglednih mešcanov, so bila predvsem prek trgovanja medsebojno povezana. Po pregovo­ru: »dober glas gre v deveto vas«, se je ocitno nekje v okolici Celja pojavila želja po novih orglah. NaKranjskem in Štajerskem okoli leta 1720 ni bilo nobene vidne orglarske delavnice. Iz leta 1720 ima-mo ohranjene orgle v Mekinjah pri Kamniku, cigar izdelovalca še vedno nismo indentificirali. Edini podatek je le, da je orgelsko omaro skupaj z ostalo cerkveno opremo okrasila franciškanska delavnica iz Ljubljane. Sam inštrument z deljenimi pišcalnimi deskami predstavlja popoln tujek v našem prostoru, torej lahko sklepamo, da je bil nabavljen iz uvoza. 
Janecka v dokumentih zasledimo v Celju prvic 
20. 1. 1721, ko se je v mestni cerkvi sv. Danijela po­rocil z nekaj let starejšo, vendar premožno Marijo Sartori, hcerko od leta 1706 pokojnega trgovca in 
17 Prav tam. 
mestnega svetnika Adama.18 V tem zapisu je Jane­cek omenjen kot izdelovalec orgel v Celju, torej je verjetno v mestu bival že nekaj casa prej. Zanimivo v tem zapisu je, da je Janecek omenjen kot »zako­niti sin pokojnega gospoda Venceslava iz Ceške.« 19 Vendar ta zapis ni bil potrjen na osnovi rojstnega lista, ki ga Janecek niti leto kasneje ob pridobitvi mešcanskih pravic20 mestnemu svetu ni predložil, z izgovorom, da bi za to potreboval vec tednov. Zato sta zanj leta 1722 garantirala dva ugledna mešca­na.21 V zakonu z Marijo so se rodili trije otroci: Marija Tereza Julijana (15. 2. 1722), Leopold Andrej Ksaverij (16. 9. 1724) in Ignacij Tadej (21. 10. 1731).22 
Julija leta 1721 je Janecku mestno vodstvo napi­salo priporocilno pismo za zagrebško nadškofijo, z opombo, da je Janecek v okolici že opravil vec or-glarskih del.23 Verjetno je šlo le za popravila obsto­jecih orgel. Prva dva ohranjena Janeckova inštru­menta imamo iz leta 1725 (Šmihel nad Laškim in Zagorje pri Pilštanju). Istega leta je zabeleženo tudi popravilo starih orgel v zagrebški stolnici, že leta 1726 pa je za zagrebško stolnico izdelal nove male 
18 Porocne knjige (Sv. Danijel, Celje). Prim. tudi: Bizjak, Celj­
ske orglarske delavnice 19 Prav tam. Prim. tudi: Bizjak, Celjske orglarske delavnice. 20 Mešcanske pravice je dobil 2. 2. 1722. Prim. tudi: Bizjak, 
Celjske orglarske delavnice 21 Zadravec, Nekaj drobtinic. 22 Datumi veljajo za krste otrok. Krstne knjige (Sv. Danijel, 
Celje). Prim. tudi: Bizjak, Celjske orglarske delavnice. 23 Zadravec, Nekaj drobtinic. 


Najvecje danes ohranjene Janeckove orgle v Olimju (1764) (Arhiv avtorja). 
orgle – pozitiv. Na sosednjem Hrvaškem je Janecek užival velik ugled. Izdelal je vec manjših pozitivov in orgel po župnijskih in podružnicnih cerkvah. Leta 1737 so mu lepoglavski pavlinci zaupali ob-novo starih orgel v samostanski cerkvi v Lepoglavi in po njihovem narocilu je leta 1764 postavil tudi najvecje njegove danes ohranjene orgle v Olimju v tedaj še samostanski cerkvi, ki so jo upravljali lepo­glavski pavlinci. Narocilo za velike razkošne nove orgle s 24 registri je dobil leta 1740 za mestno cerkev sv. Marka v Zagrebu, kjer so mošnjicek razvezali bogati mešcani in obrtniki. Narocniki torej niso bile samo župnije, samostani in škofije, ampak tudi bogate mestne skupnosti. Podoben primer je bilo tudi narocilo velikih orgel, ki jih je Janecek postavil leta 1767 v cerkvi zašcitnice rudarjev sv. Barbare v bogatem rudarskem mestu v Idriji.24 Pomembno narocilo, ki je Janecku odprlo pot na Kranjskem, je bila izdelava velikih orgel v Ljubljanski stolnici leta 1734. To je bilo tudi prvo najvecje Janeckovo delo, vendar oblika orgelskih omar namiguje, da je pri snovanju tega inštrumenta sodelovala tudi praška delavnica Jiri Vojtech Dvorskega in njegov polbrat Martin Janecek. V ohranjeni originalni pogodbi za ljubljanske stolne orgle seveda ni nobene omembe v zvezi s tem in Janez Francišek Janecek tu nastopa samostojno z svojim izvirnim pecatom s podobo majhnih orgelskih pišcali in lastnorocnim podpi­som datiranim z mesecem majem 1732. 
Janez Francišek Janecek je med mešcani v Celju postopoma pridobival velik ugled. Že ob poroki z Marijo Sartori, katere oce je ob prelomu med 17. in 18. stoletjem spadal v sam vrh mestne elite, je imel dve ugledni porocni prici. To sta bila trikratni mestni sodnik Gašper Kocevar in doktor obojnega prava ter celjski vicedomski sekretar in cesarski krvni sodnik Janez Matija Popp. Leta 1727 je Ja­necek postal mestni odbornik, po letu 1754 mestni svetnik in leta 1759 celo celjski mestni sodnik, kar je bila najvišja funkcija v mestu.25 
Janecek se je praviloma podpisoval samo z okrajšano obliko imena kot Janez Janecek. V sapni­ce orgel je prek 50 let dosledno lepil tiskane etikete s tiskarsko napako »Joannes Franciscus / Genechek, 
24 Ohranjena je stara crnobela fotografija teh orgel, ki so bile 
unicene v bombardiranju v drugi svetovni vojni. 25 Zadravec, Nekaj drobtinic 
Burger / und Orgel-Macher / in Zilla. 17.« S crnilom je sproti prek tiska popravljal tiskarski napaki v priimku Genechek »Ge« z »Ja« in vcasih pri na­vedbi mesta Zilla »a« z »i« oziroma »j«. Na koncu je ob številki 17 dodal še zadnji dve številki letnice izdelave orgel. Tudi v zapiskih mestnega sveta se je podpisoval samo z Janez Janecek. Ta podatek na vi-dez ni pomemben, vendar bo ob koncu te zgodbe še kako kljucen dokaz, ki bo dokoncno ovrgel razlago, da naj bi v Celju delovala dva Janecka – oce Janez Francišek Janecek in nek drugi Janez Janecek.26 
Neprijetno dejstvo, ki bo razkrilo dvojno zakon­sko življenje Janeza Franciška Janecka, je namrec krst Janeckove hcerke Marije v zagrebški mestni cerkvi sv. Marka 9. 5. 1749, kjer kot mati ne nasto-pa Janeckova zakonita celjska žena Marija, temvec Katarina, ki je ob krstu omenjena kot »Janeckova spremljevalka« in ne kot »zakonita žena«.27 Prav tai­sta Katarina se po smrti prve žene Marije 20. 1. 1762 že jeseni istega leta pojavi v Celju kot Janeckova zakonita žena, ceprav poroke med njima v celjskih maticah ne zasledimo.28 Kje in predvsem kdaj se je Janecek porocil s Katarino, bo ostalo še nekaj casa odprto vprašanje. Razmerje z njo je imel najmanj trinajst let, verjetno pa še dlje, medtem ko je bil po-rocen s prvo ženo. Pogosta in dolgotrajnejša bivanja v Zagrebu so se zacela s postavitvijo velikih orgel v mestni cerkvi sv. Marka na Gornjem Gradu med leti 1740 in 1741. Vendar se je Janecek v Zagrebu mudil tudi 29. avgusta 1742, ko mu je bilo iz držav­ne zakladnice dano za nove orgle petdeset renskih florenov, relativno majhen znesek, ki je bil ocitno poplacilo zadnjega obroka dolga.29 Verjetno ni na­
26 V monografiji Orgle na Slovenskem (Bizjak in Škulj), str. 
48 in str. 60 sem kot avtor prispevka predvideval, da sta 
obstajala dva Janeza Janecka, ravno zaradi najdbe podatka 
o krstu otroka Janeza Janecka in Katarine v cerkvi sv. Marka v Zagrebu leta 1749. Janez (Francišek) Janecek je bil takrat še porocen v Celju z Marijo, ki je živela še do leta 1762. Danes lahko z gotovostjo trdimo, da sta bila oba ena in ista oseba. 
27 Državni arhiv v Zagrebu, Župnija sv. Marka (Zagreb, Gor­
nji Grad), matice kršcenih 1744-1755, št. 1289 (fol. 42): 1749 
die 9na maji baptisata est filia legitima Nomine Mariana 
Patris Joannis Janechek et Consortis ejus Catharinae Ja­
nechin, Levantibus Patrinis Josepho Erharth et Domina 
Catharina Okierth (?). 
28 21. 9. 1762 je Katarina Janecek nastopala kot botra pri krstu hcerke celjskega izdelovalca odej Jakoba Janischa. 29 Državni arhiv v Zagrebu hrani podatek, da je med leti 1740-41 v cerkvi sv. Marka (Zagreb, Gornji Grad) postavil 
kljucje, da sta Janez Francišek in Katarina kasneje leta 1749 krstila hcerko prav v tej cerkvi. 
Leta 1750 se je zgodil hud družinski povracil­ni udarec Janezu Francišku Janecku. Kot kaže, so doma izvedeli za ocetovo prešuštvo ter krst neza­konske hcerke in njegov 19 letni sin Ignacij Tadej se je odpovedal orglarski obrti. 20. septembra 1750 je stopil v stiški samostan in prejel redovno ime Štefan.30 Ignacij Tadej je nedvomno delal v ocetovi delavnici in stiške menihe ter njihovo življenje spo­znal že nekaj let prej, ko je leta 1747 v samostanski cerkvi v Sticni Janecek postavil nove orgle. Mon-taža in uglaševanje tako velikega inštrumenta sta zahtevala nekaj tednov dela in bivanja na terenu, pri cemer je sodelovalo vec izurjenih pomocnikov. Štefan Janecek je 21. 9. 1751 naredil redovne zaob­ljube, v letih 1753 in 1754 študiral v Reinu, potem pa pouceval v samostanu. Opravljal je službo name-stnika priorja (1757) in bil clan arhidiakonatskega konzistorija. Umrl je mlad, 4. 9. 1757.31 
Ko je v zacetku leta 1762, tik po izteku Janeck­ovega mandata mestnega sodnika, umrla še žena Marija,32 je zacel ugled orglarju v mestu naglo upa­dati. Najkasneje septembra istega leta se v Celju po­javi druga žena Katarina. Okolišcine te poroke, ki so še vedno nerazjasnjene, dopušcajo možnost, da je bil Janecek istocasno porocen z dvema ženama, prvo v Celju in drugo v Zagrebu. Skrivnostni zapleti z niko­li predloženim rojstnim listom v Celju, to možnost dodatno povecujejo. 11. 3. 1765 se je Janezu Franci­šku in Katarini v Celju rodil drugi znani otrok, sin Francišek Jožef. Porod je bil problematicen in babica je otroka krstila, ko je bil še v maternici,33 saj so po 
nove orgle celjski orglar. To je bil seveda lahko samo Janez 
Francišek Janecek. 
30 Mlinaric, Stiška opatija 1136-1784, str. 770, cit.: »Za orgle vemo da so bile predelane v letu 1697, nakar je pod opatom Viljemom orglarski mojster Janez Janecek iz Celja, cigar sin je v letu 1750 oblekel v Sticni meniški habit in prejel redovno ime Štefan, leta 1747 postavil nove orgle z lepim barocnim ohišjem.« 
31 Mlinaric, Stiška opatija 
32 Matice umrlih (sv. Danijel, Celje): 1762, 20. 1. Sepulta est D. Maria Janetschekin, nata circ. 70 annos, provisa omnibus. Prim. tudi: Milko Bizjak Celjske orglarske delavnice. 
33 Krstne knjige (Sv. Danijel, Celje): 1765. 11.3. Die 11ma Franciscus Josephus natus 9na hujus Baptisatus est sub conditione / obsterix in casu necessitatis abluerat materno adhuc clausum / filius legitimus D. Joannis Janetschegg et Catharinae conjugis ejus. Levantibus Nobili Domino Fran-
tedanji navadi nekršcene umrle otroke pokopavali izza cerkvenega pokopališkega zidu. Porod se je na koncu vendarle srecno koncal. Katarina je bila bi-stveno mlajša od Janeza Franciška in njuna zveza ni temeljila na pridobitnosti, kot je bila ocitna po­roka s prvo ženo, temvec je bila plod prave ljubezni. Tudi po Janeckovi smrti je Katarina to požrtvovalno dokazala s tem, da se ni vdrugo porocila, temvec je sama vodila orglarsko delavnico in poskrbela, da se je njun mladoletni sin izucil orglarske obrti. 
Janecek je leta 1769 ponovno kandidiral za me-stnega sodnika, vendar se je tokrat zapletlo. Okro­žni urad ga je odstavil, ceš da ni dovolj miroljuben. Naslednje leto 13. 10. 1770 ga je vecina od 86 me-šcanov ponovno izvolila za mestnega sodnika. Ta-krat je Janecek mestne svetnike ozmerjal z lažnimi preroki, ti so se pritožili zaradi njegove izvolitve, zato ga gubernerij ni potrdil. Za namecek so ga vrgli celo iz mestnega sveta, vendar so ga cez nekaj dni vanj ponovno sprejeli.34 Sovražna atmosfera, ki se je razvnemala v mestnem svetu, je bila gotovo posledica skupine ogorcenih mešcanov, ki ocitno niso mogli sprejeti Janeckovega osebnega življenja v tem majhnem mestu. 
Razkritje afere je moralo imeti posledico tudi v cerkvenih krogih. Po letu 1762 so se nad Janec­ka resnicno zgrnili crni oblaki tudi na poslovnem podrocju. Leta 1726 v Rihenbergu na Primorskem rojen Francišek Ksaver Križman,35 ki je bil 1750 posvecen v duhovnika in je med leti 1754-58 poni­knil v neznano, domnevamo pa, da se je tedaj ucil orglarske obrti v Benetkah pri Petru Nakicu, je v ljubljanski stolnici prek cerkvenih krogov zlobiral, da je lahko podrl velike Janeckove orgle in tam postavil svoje. V ohranjeni ponudbi za nove orgle je Janeckove orgle popljuval tako glede koncepta dispozicije kot tudi mehansko tehnicne izvedbe. Kot poznamo danes ohranjena Janeckova dela, popolnoma neumestno in krivicno. Leta 1762 je Križman v ljubljanski stolnici postavil nove, samo enomanualne, 32 registrske orgle po italijanskem 
cisco Jamnigg, et Praenobili Domina Juliana e Satlberg, per me Antonio Maximiliano Jureschitsch Vicario. Prim. tudi: Milko Bizjak Celjske orglarske delavnice. 
34 Prim. tudi: Bizjak, Celjske orglarske delavnice in Zadravec, Nekaj drobtinic. 
35 Milko Bizjak, Francišek Ksaver Križman, v: Cerkveni glas­benik, 76, 1983, str.73–77. 
vzoru, ki pa niso zdržale niti 20 let. Križmanovo kratkosapno delovanje na naših tleh se je hitro in neuspešno koncalo. Preselil se je na obmocje dana­šnje Avstrije, kjer je postavil vec orgel, vendar niti ene se danes niso ohranile v originalnem stanju. Pri nas je postavil samo štiri znane orgle, od kate­rih ni razen dveh orgelskih omar ostalo prakticno nic: Ribnica na Dolenjskem (1758-60), Ljubljana stolnica (1762), Ljubljana uršulinska cerkev (1763), Novo mesto kapiteljska cerkev (1763).36 
Reprezentancne Janeckove orgle v ljubljanski stolnici so bile torej unicene. Po letu 1762 Janeckova delavnica pri nas ne dobiva vec velikih narocil, kjer bi bili narocniki župnije. Izjema so velike orgle v Idriji (1767),37 kjer je Janecek ocitno posel uspešno pridobil prek obrtniških povezav in je ta inštru­ment financiralo bogato rudarsko mesto. Vecja na-rocila zaznamo samo še s Hrvaške; kot naprimer velike dvomanualne orgle v Olimju (1764) narocijo lepoglavski pavlinci, ali pa orgle v dveh prekrasnih barocnih omarah v Selih pri Sisku (1777). Vse osta-lo, kar je danes znanega iz tega obdobja, so samo manjši pozitivi brez pedala. Konkurenca Janeckovi delavnici se pojavi tudi iz ljubljanske delavnice Ja­neza Jurija Eisla, ki je z velikimi orglami obvladoval podrocje predvsem samostanskih cerkva,38 kjer Ja­necek z izjemo Cistercianov v Sticni, nikoli ni dobil narocil.39 V Mariboru se ob koncu šestdesetih let 
36 Orgle v Ribnici so skrivnostno zgorele in Janeckov naslednik Anton Scholz je tam postavil nove leta 1782, ko je celjsko de­lavnico vodila vdova Katarina Janecek. Orgle v ljubljanski stolnici so leta 1780 zamenjale Eislove orgle, ki jih je ob moj­strovi smrti dokoncal Kucera. Orgle v ljubljanski uršulinski cerkvi je unicila Napoleonova vojska, ko so cerkev uporabili kot hlev. Orgle v novomeški kapiteljski cerkvi pa so bile predelane in popolnoma odstranjene, najprej nadomešcene s pnevmaticnimi (Mayer), danes pa so v stari restavrirani Križmanovi omari nove Škrablove orgle. 
37 Janeckove orgle v Idriji so imele zanesljivo dva manuala in pedal. Edini ohranjeni dokument je crnobela fotografija, ki prica, da so imele orgle pod glavno sapnico še sapnico vzporednega manuala, katerega pišcalje je lepo vidno pod glavnim vecjim orgelskih pišcalnim prospektom. Igralnik je bil enako kot pri orglah v Olimju namešcen na hrbtni strani orgelske omare, tako da je lahko organist skozi kukalo v omari gledal na oltar. 
38 Cerkve franciškanskih samostanov z Eislovimi orglami: Ma-rija Gorica na Hrvaškem 1759, Nazarje 1763, Novo mesto 1764; Jezuitska cerkev sv. Jakoba v Ljubljani 1779. 
39 Janecku pripisujejo tudi velike orgle v cistercijanski samo­stanski cerkvi v Kostanjevici iz leta 1742. Od teh orgel so danes ohranjene le tri prekrasne barocne omare, ki se naha­
18. stoletja pojavi nova konkurenca. Iz Gradca se v Maribor priseli orglar Simon Otonicer (ok. 1730 

– 6. 11. 1784)40 in predvsem z orgelskimi pozitivi opremlja manjše cerkve. Njegove prve inštrumente pri nas sledimo od leta 1764 naprej.41 Preusmeri se tudi na podrocje Hrvaške, kjer se trg pocasi, a vztrajno zapira. Po njegovi smrti nadaljuje z oceto­vo tradicijo sin Jožef Otonic (8. 8. 1767 – 5. 1. 1835)42 in ob koncu 18. stoletja z vecjimi orglami resno ogrozi Scholzovo delavnico. 
Posebno vprašanje se odpre ob Janeckovi smr-ti. V celjskih maticnih knjigah sv. Danijela bomo zaman iskali vpis Janeckove smrti. Tudi v zapiskih celjskega mestnega sveta ni o datumu Janeckove smrti nobenega natancnega podatka. Da so tako slavnega in pomembnega Celjana prezrli, je skoraj nerazumljivo. Razdobje, v katerem je umrl, kljub vsemu lahko dolocimo le približno, na podlagi dveh znanih dokumentov. Svojo navzocnost je s podpi­som zadnjic potrdil 28. 7. 1777 v zapisku mestnega sveta.43 Zanesljivo pa 12. 5 1778 ni bil vec živ, saj je 
jajo v župnijski cerkvi na Raki. Tja so namrec po razpustitvi kostanjeviškega samostana ob koncu 18. stoletja prodali orgle in jih krepko znižali, ker na novem koru po višini ni bilo dovolj prostora. Celoten inštrument je popolnoma unicil Mayer, ko je v stare orgelske omare postavil svoje nove 22 registrske pnevmaticne orgle. Že na prvi pogled je poznavalcu jasno, da ne gre za Janeckov koncept orgelskih omar, na kar opozori ne samo clenitev prospekta, ampak tudi drobno okrasje. Te pri nas najvecje menzurirane ba­rocne orgle so imele v osrednjem delu prospekta obeh velikh stranskih omar register Principal 16', kar še danes potrjujejo velike okrogle odprtine na pokrovu omar, skozi katere so nekoliko štrlele najvecje pišcali. Ob restavriranju omar so bile na kasetah pokrovov najdene stare kvadratne izreznine za registerske rocke, z delno ohranjenimi zapisi imen regi­strov, med katerimi je bil dobro viden napis Vox Humana (v smislu Voce Umana). Register, ki ga Janeckova, kot tudi vsa ceška barocna orglarska tradicija, ni nikoli izdelovala. Iz samih orgelskih omar je prostorsko razvidno, da so bili tako pedalni kot manualni registri postavljeni na skupnih sapnicah, kar je bila pogosta praksa severno tirolske orglar­ske šole, nacin, ki ga je kasneje uporabljal tudi Janez Jurij Eisl (Tri Fare na Dolenjskem, 1753). 
40 Bizjak, Mariborska orglarska delavnica v obdobju baroka, v: Cerkveni glasbenik 77 (1984) 77. 
41 Orgle v Starem Trgu pri Slovenj Gradcu (sv. Pankracij) je po izrocilu kronike leta 1764 izdelal nek mariborski orglar. To je bil lahko samo Simon Otonicer, saj je takrat že bival v Mariboru in tega leta se mu je rodil tudi prvi od štirih otrok, sin Simon Laurentius, kršcen 11. 9. 1764. 
42 Bizjak, Mariborska orglarska delavnica. 
43 Zgodovinski arhiv Celje, Mestni magistrat Celje, šk. 5. Pro-tokol sej celjskega mestnega sveta 1775-1778. Prim. tudi 
s tem datumom zabeležen podpis Antona Schol­za v orgelskem pozitivu v cerkvi sv. Andraža nad Polzelo. Popis Janeckove zapušcine so predstavniki celjske mestne uprave izvedli 14. 5. 1778.44 
Možno je, da je Janecek umrl na terenu in bil tam pokopan, ter so bili njegovi posmrtni ostanki prenešeni v Celje naknadno? Vendar bi o tem za­gotovo našli kak dokaz v zapiskih mestnega sveta. Leta 1777 je postavljal zadnje znane orgle v Selih pri Sisku45 in cetudi je orgle že koncal, je možno, da je odšel na pot zaradi poplacila po izvršenem delu, kar je bila velikokrat ustaljena praksa. Lahko bi umrl na poti, ki gotovo ni bila enostavna za tiste case. Vendar kljub temu zanesljivo ni potoval sam in bi spremlje­valec poskrbel za njegovo truplo. Druga, a tudi ne izkljucujoca možnost pa je, da mu je cerkev zaradi pregrehe dvojne poroke, odrekla cerkveni pogreb in s tem posledicno ni bilo vpisa v matice umrlih? 
Po popisu Janeckove zapušcine je vdova Katari­na prejela 700 goldinarjev, ostanek 1956 goldinarjev pa je pripadal mladoletnemu sinu.46 Katarina je bila do sinove polnoletnosti dolocena za njegovo skrbni-co in je upravljala preostalo premoženje. Ker drugih dedicev ni bilo, lahko sklepamo, da sta bila tudi oba preostala Janeckova otroka iz prvega zakona že pokojna, prav tako tudi v Zagrebu kršcena hci Marija. Katarina je delavnico vodila sama, delo­vodja pa je bil Anton Scholz. Ta se je od Janeckove smrti dalje podpisoval v vse izdelane orgle, vendar dokler je bila lastnica obrti Katarina, Scholz ni imelmešcanskih pravic. Šele z letom 1785 je Scholzu pro-dala delavnico in mu prepustila obrt. Od tega leta dalje se Scholz podpisuje kot »mešcanski graditelj orgel v Celju.«47 Nikjer ni omenjeno, ali je Scholz kupil tudi orglarsko orodje Janeckove delavnice? Po vsej verjetnosti je to Katarina prepustila sinu Jožefu Francišku, ki je bil takrat že izucen in polnoleten or-glar. 3. 1. 1785 je Katarina poravnala letni davek od hiše št. 44 in po tem datumu se zanjo in za sinom v Celju izgubi vsakršna dokumentirana sled. Hišo in vrt je kupil Janez Pilz, oštat na bregu s poslovnimi 
Zadravec, Nekaj drobtinic. 
44 Zadravec, Nekaj drobtinic. 
45 Ladislav Šaban, Orgulje slovenskih graditelja u Hrvatskoj, Zagreb: JAZU, Poseban otisak iz Rada 385 str. 5-84, Zagreb, 1980. 
46 Zadravec, Nekaj drobtinic. 
47 Bizjak, Celjske orglarske delavnice. 
Janeckovimi dokumenti pa Ferdinand Gall – kipar, ki je dolga leta poslovno sodeloval z Janeckom.48 
Kot je bilo že omenjeno, se Janeckov sin Jožef Francišek kot izuceni orglar leta 1786 pojavi v Var-šavi, kjer ga zasledujemo do leta 1805. Podobno kot nekoc njegov oce, je odšel s trebuhom za kruhom dalec od svojega rojstnega kraja. Kaj ga je vodilo tako dalec, bo mogoce nekoc odkrila zgodovina. Žal ne poznamo rodovnega porekla Katarine Jane­cek, kar bi morda lahko razjasnilo tudi to odlocitev. 
Celjska barocna orglarska delavnica pod vod­stvom Antona Scholza (roj. ok. 1754 – 4. 10. 1802)49 se v najhujših casih sooca z vsesplošno recesijo. Jožefinske reforme, ki so v osemdesetih letih 18. stoletja ukinile premnoge bogate samostane, so posredno prizadele tudi obrtnike, ki so velik del zaslužka pridobili z dragocenimi cerkvenimi na­rocili. Narocil za velike orgle ni vec. Scholz izde­luje pretežno manjše orgelske pozitive, prodaja je usmerjena vecinoma na ozemlje Hrvaške. Scholz živi v osrcju Celja na hišni številki 17. V zakonu z Elizabeto (ok. 1769 – 27. 6. 1835) se jima rodi sin Franc Ksaver, ki umre star komaj pol leta zaradi krcev 1. 1. 1800. Anton Scholz umre dve leti kasneje za tuberkulozo 4. 10. 1802.50 
Po Scholzovi smrti se vdova Elizabeta 9. 9. 180551 poroci z vajencem Venceslavom Marthalom, ki te­daj prevzame obrt. Istega leta se zakoncema rodi sin Jožef, ki v starosti šestih let umre 7. 8. 1811. De-lavnica ostane brez naslednika. Trg z orglami je vse bolj zasicen. Marthal se osredotoca na popravila in vzdrževanje obstojecih orgel, kjer zasledujemo njegove podpise. Kvaliteta novih inštrumentov zna­tno nazaduje od odlicnih Janeckovih orgel. Vence­slav Marthal umre 27. 7. 1825 za tuberkulozo52 in Elizabeta postane vdrugic vdova. Delavnico vodi sama vse do smrti 27. 6. 1835.53 S tem datumom se zakljuci bogata tradicija celjske orglarske delavnice. 
48 Zadravec, Nekaj drobtinic. 49 Bizjak, Celjske orglarske delavnice. 50 Bizjak, Celjske orglarske delavnice.. 51 Bizjak, Celjske orglarske delavnice. 52 Bizjak, Celjske orglarske delavnice. 53 Bizjak, Celjske orglarske delavnice. 

Janeckove orgle in pozitivializabeležena vecja popravila na drugih orglah v kronološkemzaporedju 
1725  Šmihel nad Laškim  
1725  Zagorje pri Pilštanju  
1725  Zagreb, stolnica (popravilo starih orgel)  
1726  Zagreb, stolnica (nov pozitiv)  
1730  Brezina, sv.Barbara  
1731  Recica nad Laškim(kasneje Celje sv.Maksimilijan, danes opatova kapela)  
1733  Brdovec, župnijska cerkev (danes Laduc)  
1734  Ljubljana, stolnica, velike orgle  
1734  Sv.Rozalija pri Šentjurju  
1734  Sela, sv.Filip  
1737  Lepoglava (pavlinski samostan, obnova starihorgel)  
1738  Ptuj, sv.Peter in Pavel (obnova starih orgel)  
1739  Ljubljana, stolnica, orgle na levem stranskem koru  
1739  Ptuj, muzej, procesijski pozitiv  
1740 ali 50  Sv.Jožef v Studencih  
1741-42  Zagreb, sv.Marko  
1743  Crngrob, cerkev Marijinega oznanjenja  
1743  Rogarec, sv.Hiacinta  
1745  Zavrc, cerkev Marijinega vnebovzetja (danes Ljubljana, cerkevVstalega Jezusa)  
1745  Bojtina, sv.Uršula  
1746  Uniše, sv.Ožbalt  
1747  Sticna, samostanska cerkev  
1748  Trbonje, sv.Križ (danes ptujski muzej)  
1749  Cece, sv.Katarina  
1749  RodniVrh, sv.Duh  


1749  Trbovlje, sv.Martin  
1751  Slake pri Podcetrtku, sv. Marija na Pesku  
1753-55  Ruše, cerkev Marijinega rojstva  
1755  Sladka Gora. cerkev Matere božje  
1756  Log priVipavi (prodane v Boršt)  
1757  Podlipovica, sv.Mohor in Fortunat  
1763  Cermožiše pri Žetalah, cerkev sv.Marije  
1764-65  Olimje, cerkev Marijinega vnebovzetja  
1767  Idrija, sv.Barbara  
1767  Sisak, sv.Križ  
1768  Vine nad Zagorjem (danes Zagorje ob Savi, sv.Peter in Pavel)  
1770  Lemberg, sv.Pankracij  
1771  Lemberg, sv.Miklavž  
1771  Brezovica, Marijina cerkev  
1775-77  Nova Cerkev pri Vojniku, sv.Lenart  
1777  Sela pri Sisku, sv. Marija Magdalena  
ok.1725  Vodule nad Dramljami, sv.Uršula  
ok.1730-40  Vrhe pri Slovenj Gradcu, sv.Urban  
ok.1740-50  Legen, sv.Jurij  
ok.1740-50  Svetina nad Laškim, sv.Križ  
ok.1750-55  Botricica nad Šentjurjem, Marija sedem žalosti  
ok.1755  Lepoglava, sv.Jurij  
ok.1755-70  SpodnjeTinsko, cerkev Matere božje  
ok.1760  Ponikva pri Šentjurju  
?  Sv.Florijan nad Vojnikom  
?  Sisak, sv.Marija  

Viri in literatura 
Bizjak, Milko, Barocne orgle in orglarstvo na Slovenskem (diplomski rad, mentor: red. prof. Ladislav Šaban), Zagreb: Muzicka akademija u Zagrebu, 1983 
Bizjak, Milko, Francišek Ksaver Križman, v: Cerkveni glasbenik, 76, (1983) 73–77. 
Bizjak, Milko, Celjske orglarske delavnice v obdobju baroka, v: Cerkveni glasbenik 77 (1984) 40. 
Bizjak, Milko, Ljubljanske orglarske delavnice v obdobju baroka, v: Cerkveni glasbenik 77 (1984) 17. 
Bizjak, Milko, Mariborska orglarska delavnica v obdobju baroka, v: Cerkveni glasbenik 77 (1984) 77. 
Bizjak, Milko, Orglarske delavnice v obdobju klasicizma (1), v: Cerkveni glasbenik 78 (1985) 17. 
Bizjak, Milko in Škulj, Edo, Orgle na Slovenskem, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1985. 
Mlinaric, Jože, Stiška opatija 1136-1784, Novo mesto: Dolenjska Založba, 1995. 
Wolfgang J. Brylla, Hermann Fischer und Thomas Horak, Lexikon norddeutscher Orgelbauer. Band 2: Sachsen und Umgebung., Berlin: Pape Verlag, 2012 
Zadravec, Dejan, Nekaj drobtinic iz življenja celjskega barocnega orglarja Janeza Franciška Janecka. Celjski barocni orglarski mojster Janez Francišek Janecek, Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, 2016, str. 19-21. 


Urh Ferlež* 


»Zdaj pa poglejmo sad modernega liberalizma« 
Misel Antona Mahnica v njegovem pariškem potopisu 
Clanek obravnava potopis politicno angažira­nega škofa, pisatelja in profesorja Antona Mahnica, ki je bil v dveh delih objavljen v pišcevem lastnem listu leta 1891. V uvodu so pojasnjene zgodovinske okolišcine na Slovenskem ob koncu 19. in zacetku 
20. stoletja, ko je bil Mahnic politicno in pisatelj­sko najbolj dejaven. Zadnja tri desetletja življenja Slovencev v Avstro-Ogrski monarhiji so bila zazna­movana z delitvijo na liberalni in katoliški tabor, pri cemer Mahnic velja za vodjo drugega. Njegova pisateljska dela so prežeta s kršcansko metafiziko in platonskim idealizmom, njegovi politicna in duhovna drža sta bili radikalni in konservativni. V tem duhu je napisan tudi njegov pariški potopis. V »zibelko sadu modernega liberalizma«, kot ime­nuje Pariz, je potoval leta 1886. V potopisu poleg izletniških vtisov kritizira kapitalizem in (katoli­ški) liberalizem, analizira francosko zgodovino in družbo in ob obisku Louvra razmišlja o umetnosti. Njegovi zapisi nam ponujajo pogled na svet katoli­škega intelektualca na prelomu stoletja. 

Od Gorice do Krka 
Gorica, Görz, Gorizia, Gurize – v tem mestu je na bližnjem Krasu rojeni Anton Mahnic zacel svoje zadano poslanstvo. Štiri verzije zapisa njegovega imena dobro pokažejo na nacionalno kompleksnost prostora. Ce so pod habsburško krono združeni na-

* Urh Ferlež, magister profesor slovenskega jezika in književ­nosti, E-mail: ferlez.urh@gmail.com 
rodi skozi stoletja bolj ali manj uspešno po stopnji kulturnega in narodno-politicnega napredka vedno hodili korak za nemškim vzorom, so po nagodbi 1867, ki je avtonomijo omogocila Madžarom, tudi sami zahtevali politicne, jezikovne in kulturne pra-vice. Nemci (in Italijani na zahodu) svojega privile-

VSE ZA ZGODOVINO 
giranega položaja niso želeli kar tako pustiti iz rok, zato se je njihov pritisk na druge narode zelo pove-cal, pri tem niso izbirali sredstev (na Slovenskem najbolj izrazito na južnem Štajerskem in Koroškem). 
Slovenci, s svojimi politiki, intelektualci, du­hovšcino in gospodarstveniki na celu, so kaj kma­lu ugotovili, da se bo treba pritisku zoperstaviti (slovenski nacionalizem je bil izrazito obramben). Dolgo so nastopali v slogi, vsaj navzven po aneksiji Bosne in prihodu konservativne Taaffejeve vlade na oblast (1879) so Slovence razdelili na dva tabora, poenostavljeno receno na katoliškega in liberalnega, iz katerih so potem izšle stranke. Delitev seveda ni bila nic nenavadnega, saj se je takšen razkol v skoraj vseh evropskih narodih zgodil že prej. Za milijon-ski narod je dolgo veljalo, da je bolje, ce politicno nastopa skupaj, ironija pa je, da se je delitev zgodila ravno pod Taaffejem, ko je nemški pritisk nekoliko popustil, Slovenci pa so uspeli uveljaviti nekatere svoje narodne pravice. 
Za oba dva tabora lahko nacelno trdimo, da sta se idejno zavzemala za dobro slovenskega na­roda. Liberalci, npr. Hribar, Vošnjak in Tavcar, so emancipacijo slovenskega naroda videli v liberaliz-mu, naprednih idejah, kapitalizmu (gospodarskem napredku) in so tako uspeli nagovoriti predvsem mešcane in izobražence. Njihove ideje niso bile skladne s tradicionalnostjo Cerkve, ki se je takrat vkljucevala v politicno življenje, zato so pogosto po njej neusmiljeno udrihali. Enaka delitev je bila tudi v odnosu do književnosti in druge umetno­sti. S katoliško politiko je sredi osemdesetih let 19. stoletja zacel škof Jakob Missia, vendar je to pocel diplomatsko, medtem ko je bil njegov naslednik Anton Mahnic precej bolj polemicen in radikalen. Katoliška struja je na svojo stran pridobila veliko kmeckega in delavskega življa. Oba škofa sta izhaja-la iz kmeckega okolja, zato sta jima bila kmecko in delavsko vprašanje blizu, liberalizma, kapitalizma in centralizacije pa nista mogla sprejeti. 
Mahnic je bil po izobrazbi doktor biblicnih ved, dolgo je bil profesor v goriškem bogoslovju in semenišcu, po duši pa je gorel za kršcansko filo­zofijo, kršcanski platonizem. Bil je zelo izobražen, obvladal je vec jezikov. Zavzemal se je, da bi mi-šljenje njegovih sodobnikov zopet preželo kršcan­stvo, toda ne vera na slepo, zanj je bilo kršcanstvo 


pogojeno z globokim razmišljanjem in študijem, ki pa je bilo po njegovih besedah že v tistem casu zaslepljeno zaradi subjektivizma religije in znanosti, površinsko navduševanje za narod in navduševanje nad enodnevnimi literarnimi in drugimi dosežki.1 Mahniceva filozofija delno sloni na Platonovem ide­alizmu, uvrstimo pa jo lahko na zacetek slovenske nove sholastike (njen najbolj znani predstavnik je Aleš Ušenicnik). Razvil jo je v svoji razpravi Meta­fizicna trojica, jasno pa jo artikulira tudi v svojih Dvanajstih vecerih. Osrednja ideja je trojica dobro--resnicno-lepo, mišljenje mora biti pravilno (prav), 
delovanje dobro, umetnost pa lepa.2 
1 Klemencic, 1990, 11. 2 Gržan, 2006, 91. 
Preko te prizme je Mahnic presojal vse vidi­ke sveta okoli sebe. Radikalno je presojal politiko predvsem pa književnost. Ogromno je pisal že izza dijaških let, vrhunec pa je njegovo pisateljevanje doživelo, ko je leta 1888 ustanovil list Rimski katolik, katerega lastnik, urednik in glavni avtor je bil. Zgo­dovina (literarna) ga šteje za neusmiljenega kritika slovenskih pisateljev (Stritarja, Tavcarja, Jurcica, Gregorcica in drugih), saj je bilo njihovo literarno ustvarjanje dalec od njegovih filozofskih nazorov. S svojo radikalnostjo si je nakopal veliko naspro­tnikov in dobil nalepko krivca za »locitev duhov«. Po drugi strani je financno podpiral veliko mladih, tako pisateljev kot študentov, tudi mladega Can-karja, in slovenskih narodnih društev. Leta 1896 je bil imenovan za škofa na Krku. Tam je deloval povsem enako kot poprej v Gorici, zavzemal se je za izobraževanje prebivalstva, ustanovil tiskarno in pisal, njegova narodna drža je prišla še bolj do izraza v casu italijanske zasedbe. Krcani so ga vzeli za svojega, bil je zelo priljubljen, trenutno tece po­stopek za njegovo beatifikacijo. 
Mahnic je bil že za svoj cas idejno zelo konser­vativen in radikalen, iz perspektive 21. stoletja ga razumemo še teže. Slovenska zgodovina njegovega politicnega in literarnega delovanja še ni obdelala preko njemu lastnega idejnega stališca (tj. stališce Cerkve in njegove osebne filozofije), iz perspektive nekoga, ki je preprican, da morajo Slovenci postati izobražen, polnopraven narod, ki bo prežet s kato­liško vero in brez vsakršnega liberalizma. Sploh se še danes na slovenske katoliške umetnike in izobra­žence iz 19. in z zacetka 20. stoletja pogosto pušca ob robu ali se jim natika oznako konservativnosti. Mahnic je pustil veliko sled v slovenskem politic­nem in kulturnem življenju Njegova filozofsko-li­terarna nestrpnost je preglasila pogumno zavze­manje za pravice Slovencev.3 
Izlet v prestolnico sadu modernega 


liberalizma 
Anton Mahnic je v Francijo potoval poleti leta 1886, takrat je bil profesor na bogoslovju v Gorici. Najprej je obiskal Lurd, nato je potoval proti pre­stolnici, sproti pa si je ogledal še Orléans. V Pari­zu je preživel pet dni. Pet let pozneje se je svojega 
Klemencic, 1992. 
potovanje spominjal v tretjem letniku Rimskega katolika, napisal je dva sestavka, kot kaže, jih je v zacetku nacrtoval še vec, saj ima prvi listek podna­slova Iz Lurda v Pariz. Orléans. in Prvi dan v Parizu, drugi pa je pisan brez podnaslovov. 
Že listanje tretjega letnika Mahnicevega lista da zanimiv vpogled v njegove tedanje filozofsko-ka­toliške okope, ki jih je skupaj s sodelavci projiciral na prav vse vidike življenja. Nekakšno hrbtenico casopisa tvori razmislek o sodobni interpretaciji Aristotela in Tomaža Akvinskega, sledi razprava 
o metafiziki spolne ljubezni, pisma o vzgoji (kjer se izkaže za precejšnjega antifeminista), komen­tarji sodobnega politicnega dogajanja v Avstriji in po svetu, kritika Ivana Tavcarja, razprava o vlogi glasbe v cerkvi, pa feljton Pisma brezvercu, kjer so odgovarjali na verska in filozofska vprašanja, nekaj potopisov, spominov, pisem in literarnih feljtonov. 
Mahnic v zvezi s Francijo ni pisal le v zvezi s Parizom, o Franciji je pisal kot o zibelki sadu mo-dernega liberalizma: 
»Zdaj pa poglejmo sad modernega liberalizma. Zacnimo pri javnem življenju. Francoska revolucija si je zapisala na zastavo: liberté. A ravno ona je na Francoskem zatrla avtonomisticno pravo; ravno ona je svoje tiranstvo razširila — do vesti (…) kruto pre­ganjajoc cerkev, a javno proglasivši vero ciste pameti; francoska revolucija je prva staršem utajila pravico do svobodne vzgoje svoje dece. Liberalizem unicuje povsod deželno avtonomijo, prikracuje zgodovinske, postavno priborjene pravice. Z železno verigo cen­tralizma je oklenil Avstrijo, Španijo, Italijo, Nemcijo. Liberalec pa centralist je identicno. Liberalizem je uvedel splošno vezajoco vojaško postavo, prezrši, da za vojaštvo ni vsakdo, ki je krepkega telesa, ampak kogar za to usposablja individualno nagnenje in poseben poklic. Liberalizem je vpeljal prisilno šolsko postavo, po kateri pristoji, ako ne izdajo nic milejša sredstva, vojaku oblast staršem trgati deco iz rok in jo gnati v šolo, katera je osnovana proti verskemu prepricanju staršev, kojim daje narava izkljucljivo pravo do odgoje otrok! Liberalizem je Evropi stvaril novo suženjstvo, ker je izdal se svojimi postavam in kmetijsko in rokodelsko ljudstvo brezsrcnemu ka­pitalu. Liberalizem je omogocil, da se je tako bujno razcvelo židovsko koristolovno casopisje, ki v svoje umazane namene zasleplja obcinstvo in tiranizuje javno mnenje. Liberalizem je evropskim narodom na vrat obesil stojeco vojsko, z neznosnimi davki pa vsemogocno, vse oklepajoco birokracijo! Vzemimo poštenega, zvestega državljana, ki ima svoje polje, svoje otroke, svojo pamet, svojo vest, svojo voljo. Svoje polje mora zastaviti Židu za dolg, ako hoce placati zemljišcni, hišni itd. davek pa doklade in priklade in obklade. Svoje otroke mora izrociti šoli proti svoji pameti, proti svoji vesti in proti svoji vo­lji. In ti otroci morajo v šoli misliti ne po svoji ali oceta pameti, ampak po pameti državno potrjenih knjig. Predrzni se ucitelj — prevec oddaljiti se od pred pisane knjige-vodilnice, glej, že visi nad teboj Damoklov mec liberalne »šolske postave«! In to ime­nujejo — prostost!4 
Kljub Mahnicevemu katoliškemu konservatiz-mu nekatere njegove besede zvenijo povsem enako kot današnji ocitki kapitalizmu in sodobni liberalni demokraciji. Mahnic ima delno seveda prav in mu lahko to štejemo v apologijo. Francija je še danes izrazito centralizirana država, kjer so mnoge regi­onalne posebnosti izumrle. Enako je s stoletji slu­ženja obveznega roka in uporabe mladih fantov za »kanonfuter« v neštetih vojnah. Nenehno razpra­vljamo o ideološkosti šolstva, v Franciji še izraziteje s popolno gonjo proti kakršnimkoli sledovom vere. Mediji vsakodnevno porocajo o situacijah, kjer se je clovek znašel med sužnji kapitala in ti isti mediji (pri Mahnicu še koristolovno casopisje), ki javno mnenje prikraja v svojo korist. In zopet se Mahnic postavi v kožo majhnega cloveka, ki je danes ravno tako majhen, kot je bil tedaj. Vzporednico s sodob­nostjo bi lahko potegnili takole: mali clovek ima svoje polje, svoje otroke in svojo pamet; svoje polje (danes svoje delo, svoj cas, moci ali znanje) zastavi Židu, kapitalistu, da lahko placa davke, otroke mu »vzame« šola in jih vzgoji v »dobre poslušne dr­žavljane« (v Franciji npr. od tretjega leta dalje!) in jih tako prikrajša za lastno pamet in vero. Seveda Mahnic situacijo vidi crno-belo in mestoma pre­tirava, demokracija, obvezno šolstvo in »zlobni« kapitalizem so prinesli tudi veliko dobrega, obenem pa imajo tudi negativne plati, ki se niso spremenile vse do danes, nanje pa je opozarjal tudi Mahnic. 
Citirano: Mahnic, 1891, 186-188. Kar je odebeljeno, je bilo v originalu tiskano v razprtem tisku. 
V svojem kratkem potopisu je Mahnic Parizu in francoskemu narodu presenetljivo naklonjen. V Pariz je pripotoval z vlakom (v tretjem razredu na leseni klopi), po poti si je ogledal Orléans, v katerem se je spominjal škofa Dupanloupa, ki je bil sicer po profesorjevem mnenju izvrsten vzgojitelj, a je po drugi strani pripadal najhujšemu zlu – katoliškemu liberalizmu (Mahnic se niti v potopisu ni mogel vzdržati, da ne bi udrihal). Po poti je razmišljal o tem, kako uspejo francoski kmetje iz zemlje iztisni-ti vec plodov in kako se evropska zgodovina pusti voditi po poti francoske. »Francija ima nekov mik, ona ocaruje in omamlja vse, da zatelebani drvijo za njo, kaker nori mladici za zijalasto cufico, nic ne de, da jih spelje tudi v prepad.«5 
Mahnic se je znal pošaliti na svoj, pa tudi na tuj racun. Ob prihodu v Pariz se je oklical za velikega copernika, ki se bliža pregrešnemu Babilonu. Ob prihodu ga je pricakala huda toca, ki mu je dodo-bra unicila cilinder. Stanoval je blizu Montmartra in se na gric seveda tudi povzpel. Z vremenom ni imel srece, saj mu je pogled na mesto z grica onemogocila gosta megla. V tistem casu so ravno gradili baziliko Svetega Srca Jezusovega (Sacre-

-Coeur). Mahnicu je bila seveda zelo všec ideja, ki je botrovala gradnji. Leta 1871 je Francija utrpela hudo ponižanje v boju proti Prusiji, pretresla jo je tudi komuna in marsikdo (tudi v višjih politicnih krogih) je bil preprican, da je to Božja kazen. Leta 1875 so položili temeljni kamen za cerkev, ki bi bila simbol vrnitve države pod Božjo zašcito, na pravo pot po Mahnicevo, hkrati pa nacionalni spomenik padlim vojakom. To ozadje gradnje je Mahnica ga­nilo in nagovorilo, skrivnosti, ki jih Pariz hrani na la butte de Montmartre pa se mu zdijo neskoncno dalec od mestnih zabavišc.6 
»Tak pust in okoren clovek, kakor sem baje jaz, ni gotovo nic kaj pripraven za pohajanje po elegantnih pariških ulicah. Ne malo sem si belil glavo, kako bi se postavil, da ne bi prevec žalil finega okusa francoskega,«7 tako zacenja Mahnic svoj drugi pa-riški listek. Vozil se je z omnibusi in tramvaji, v družbi sanskilotov, kot zapiše, in doda: »Da bi me bil videl takrat »Brusov« Hasmodeus, gotovo bi mi 
5 Mahnic, 1891, 40. 6 Mahnic, 1891, 47–48. 7 Citirano: Mahnic, 1891, 205. 
bil zalucal eno tistih špicastih pušic v tilnik, da bi se bil prekucnil na pariški tlak in stegnil kakor sem bil dolg in širok!«8 
Mahnic opiše, kako je obedoval v Parizu: »Ker se tudi v Parizu ne more živeti brez jedi in — ne zamerite! — brez pijace.«9 Pohvali cene, ki so men-da cenejše kot v domaci Gorici, drago je placal le tistikrat, ko je kosil v nemški restavraciji.10 Nato nas popelje še v Tuilerije11 in v Louvre. Tudi iz Tuilerij uspe napraviti kar posrecen dovtip, pravi, da je za temi zidovi Ludvik XVI. izvedel, da se je njegova oblast iztekla, po dvoranah palace so se preganjali girondinci in jakobinci, tu si je Napoleon utrdil svo­jo oblast, zidovi so prisluškovali zvitim nakanam Napoleona III., dokler je niso komunisti zakurili, zdaj pa trava prerašca mesto, kjer so se dogajale svetovno znane orleanske in napoleonske intrige.12 
Louvre je obiskal trikrat, oriše vse njegove dvo­rane in katero obdobje je kje razstavljeno, nato pa razmišlja o pomenu umetnosti. Brez dvoma ji pri­pisuje zelo velik pomen, vzvišeno poslanstvo, ime­nuje jo hci nebeška, boginja miru. Najpomembnejša je zanj seveda kršcanska umetnost; likovna ume­tnost po njegovem mnenju najbolj izrazito izraža verski nazor (tu se obregne ob Stritarja). Grški kip Borgeškega gladiatorja ali Miloške Venere je mor­da popolna anatomska rešitev, njegova duhovna vsebina pa je za sodobnega katolika neznatna, saj je nastal v poganskem casu, ko je vladala drugacna miselnost. Mahnic sicer anticni umetnosti priznava prednost pri obliki in harmoniji, pri njej pa pogreša tisto, kar najde v kršcanski, to so nežnost, miloba, jasnost, veselost in vdanost v Božjo voljo. V kr-šcanskih umetninah se zrcali nebo, Bog, najbolje se mu to zdi uresniceno pri Raffaellu in Da Vinciju.13 
8 Mahnic, 1891, 205. Brus (1889–1891) je bil satiricni casopis, 
ki se je mnogo norceval iz Mahnica. V potopisu ga omeni 
dvakrat. 9 Mahnic, 1891, 205. 10 Zanimivo je analizirati vrednotenje cen pri obiskovalcih 
Pariza pred in po 1. svetovni vojni. Prvi pišejo o, v primer-
javi z domacimi, nizkih cenah (prim. Župancic, Mahnic, 
Bezenšek), drugi o draginji (Levstik). 11 Palais de Tuileries je bila kraljeva rezidenca velikih dimenzij, 
zgrajena v 17. stoletju. Pariški komunardi so jo leta 1871 
zažgali, danes je na mestu palace park. 12 Mahnic, 1891, 206. 13 Mahnic, 1891, 205–208 
Za razliko od vere pa za Mahnica ni pomembna narodnost umetnika: 
»Francoski, španski, italijanski, nemški, nizo­zemski in drugi umetniki tekmujejo mej seboj. Tu se duh vzpne nad razliko narodnosti v kraljestvo najvišjih idej. Led se taja, srce se ogreva in širi. Da, tu prideš k spoznanju, da nobenemu narodu ni za­prt vhod do obce cloveškega, do vecno resnicnega in lepega. Tu se Francoz zamakne v tvorbo, ki nosi zdolej ob strani ime umetnika — Nemca. Italijan obuja navdušenje v srci Francoza, Nemec izvablja solze Slovanu. Ne, tu ni Španec, ni Slovan, ni Anglež, tu smo vsi otroci nebes, tu se objemamo kot bratje. Tu smo doma.«14 

Louvre okoli 1900 na razglednici (Wikimedia Commons) 
Mahnic svoje raziskovanje Louvra zakljuci z mi-slijo o tem, da si Francozi umetnin, ki so v muzeju razstavljene, niso vedno pridobili na pošten nacin. Prosi, naj jim Bog ta greh odpusti, saj so umetnine lastninili le iz prevelike ljubezni do umetnosti, ki se kaže v tem, kako so na svoj muzej ponosni. Zanj narod, ki tako ceni umetniške ideale, ne more biti drugacen kot blag.15 


Sklep 
V slovenskem zgodovinskem spominu je Anton Mahnic obveljal za krivca za locitev duhov, lite-rarna zgodovina ga omenja kot kritika slovenskih pisateljev liberalne politicne orientacije. V senci so ostala nekatera njegova dejanja, ki bi jih zgodovina lahko vrednotila pozitivneje, na primer njegova jasna opredelitev in podpora slovenski in hrvaški 
14 Citirano: Mahnic, 1891, 208. 15 Mahnic, 1891, 208. 
pravici do samoodlocbe ob koncu prve svetovne vojne.16 Dejstvo je, da gre za osebo, ki je s svojim vplivom pomembno posegla na slovenski politicni razvoj ob koncu 19. in zacetku 20. stoletja. Njegov pariški potopis je resda drobec v njegovem sicer širšem pisateljskem, teološkem in filozofskem opu­su, a bralcu ponuja pomenljiv pogled v avtorjevo razmišljanje. Nasprotje med konservativnim kato­liškim teologom in mestom, ki je bilo svojcas sredi-šce umetniškega in dekadentnega življenja, pripelje do dveh vsebinskih plati njegovega potopisa. Se-znanimo se lahko s pogledom popotnika – natanc­nega opazovalca na vsakdanje življenje v Franciji, v navezavi s tem pa lahko sledimo s konkretnimi (pariškimi) primeri podkrepljenim družbenokri­ticnim mislim. 
Viri in literatura 
Viri 
Mahnic, Anton: Kaj je prav za prav liberalizem?. Rimski katolik, 3/1, 1891, str. 182–189. Mahnic, Anton: Spomini iz Pariza. Rimski katolik, 3/1, 1891, št. 40–43, str. 205–208. 

Literatura 
Dragoš, Sreco: Eks(centricnost) katoliških modelov na Slovenskem. Cerkev, kultura in politika 1890–1941. Ljubljana, 1993, str. 34–47. 
Ferlež, Urh: Francija in slovenska književnost. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2020. 
Ferlež, Urh: Novacan in Prežih o Parizu. Slavisticna revija, 2021, št. 69, str. 69–82. 
Gestrin, Ferdo in Melik, Vasilij: Slovenska zgodovina od konca osemnajstega stoletja do 1918. Ljubljana,1966. 
Grafenauer, Bogo: Mahnic, Anton. Enciklopedija Slovenije, 6. knjiga (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). Ljubljana, 1992, str. 364–365. 
Gržan, Karel: Sto duhovnikov, redovnic in redovnikov na Slovenskem. Ljubljana: Prešernova družba, 2006. 
Klanjšek Tomšic, Erna: Anton Mahnic: katolicizem in kultura. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1997. 
Klemencic, Drago: Kratek pregled Mahnicevega življenja in dela. Mahnicev simpozij v Rimu. Celje, 1990, str. 7–18. 
Klemencic, Drago: Anton Mahnic. Primorski slovenski biografski leksikon, 9. snopic (ur. Martin Jevnikar). Gorica, 1983, str. 325–328. 
Klemencic, Drago: Kratek pregled Mahnicevega življenja in dela. Mahnicev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj). Celje: Mohorjeva družba, 1990, str. 7–18. 
Klemencic, Drago: Mahnic, Anton (1850–1920). Slovenska biografija. SAZU, 2013. 
Klemencic, Drago: Mahnic, Anton. Enciklopedija Slovenije, 6. knjiga (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). Ljubljana, 1992, str. 363–364. 
Mahnic, Anton: Vec luci! Rimski katolik (ur. Aleš Ušenicnik). Nova Gorica, 2000. 
Meglic, Mateja: »Cuvar z Jadrana«. Škof Anton Mahnic med prvo svetovno vojno. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2007. 
Smolej, Tone: “Tisoc kilometrov je od Rue Descartes do Cankarjeve ulice” Podoba Pariza v slovenski književnosti (1789–2000)”. Mesto in mešcani v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi (ur. Irena Novak Popov). Center za slovenšcino kot drugi in tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete, 2006 (SSJLK 42), str. 100–111. 
Smolej, Tone: Perspektive imagologije. Podoba tujega v slovenski književnosti. Podoba Slovenije in Slovencev v tuji književnosti, imagološko berilo (ur. Tone Smolej). Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2005, str. 21–29. 
Sorc, Ciril: Nekatere pomembnejše poteze Mahniceve teologije. Mahnicev simpozij v Rimu, 1990, št. 43–76 
Vitezic, Ivan: Mahnic i njegovo djelo (München – Barcelona 1976). Posebni otisak iz jubilarnog zbornika Hrvatske revije, 1967, št. 1951–1975, str. 568–583. 
Žagar, France: Dr. Anton Mahnic: slovenski literarni kritik. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1957. 
16 Meglic, 2007. 




Franc Križnar 


Uglasbeni Kajuh 
Uvod 
Karel Destovnik, vzdevek in partizansko ime Kajuh, se je rodil 13. decembra 1922 v Šoštanju, med drugo vojno pa je padel 22. februarja 1944 na Žlebinkovi domaciji v Šentvidu pri Zavodnjah nad Šoštanjem. Slovenski pesnik, prevajalec, upornik in jugoslovanski narodni heroj se je rodil kot ne­zakonski otrok Jožeta Destovnika in Marije Vasle. Ime Kajuh izvira iz ekonima, definicije rojstnega kraja njegovega deda v Skornem pri Šmartnem ob Paki. Po koncani osnovni šoli se je leta 1933 vpisal na celjsko gimnazijo. Leta 1934 je postal clan Zveze komunistov Jugoslavije, zaradi komunisticnih idej pa je bil izkljucen iz šole. Šolanje je nato nadaljeval v Mariboru, a ga zaradi druge svetovne vojne ni koncal. 
Pesmi je zacel pisati že pred drugo svetovno vojno. Objavljal je najprej v mladinski literarni reviji Slovenska mladina, ki jo je urejal njegov pri­jatelj Dušan Pirjevec. V tej reviji so bile objavljene nekatere njegove najboljše pesmi tega obdobja s socialno, politicno in ljubezensko tematiko: Otrok slovenski, Slutnja, Norec, Pesem delavca o svoji lju­bici, Vseh mrtvih dan, Otrokovo pismo Jezušcku, Novoletni sonet, Kmecki otrok vprašuje (Vprašanje kmeckega otroka), Moj stric in druge. Kajuh je bil tudi prevajalec. Omembe vredni so njegovi prevodi iz cešcine, zlasti avtorjev Jiríja Wolkerja, Franti-

* Franc Križnar, doktor glasbenih znanosti, univ. mag. in dipl. muzikolog, e-pošta: franc.kriznar@siol.net 

ška Halasa, Ivana Olbrachta in Jaroslava Seiferta. Konec januraja 1941 so ga jugoslovanske oblasti aretirale in poslale v taborišce v Ivanjici v Srbiji, kjer je ostal do sredine februarja. 6. aprila 1941, prvi dan invazije sil osi na Jugoslavijo, se je Kajuh 
VSE ZA ZGODOVINO 
prostovoljno prijavil v jugoslovansko armado, da bi branil svojo domovino. 28. aprila istega leta ga je po nemški okupaciji severne Slovenije aretiral gestapo in ga zaprl v Slovenj Gradcu. Maja so ga izpustili in se je skrival v Savinjski dolini, preden je pobegnil v Ljubljano. Tam se je pridružil tajnim skupinam, Varnostno obvešcevalni službi in Zvezi komunistov Slovenije. Konec leta 1941 je spoznal Silvo Ponikvar, ki ji je posvetil vrsto svojih najbolj cenjenih pesmi. Leta 1943 je odšel v partizane na Notranjsko. Njegova revolucionarna in preprosta ljubezenska poezija je bila zelo priljubljena med slovenskimi partizani. S svojim pesniškim talen-tom in opusom je ljudi mobiliziral za boj proti okupacijskim silam in jim vlival upanje na vrnitev v svobodo. Leta 1943 je sredi vojnih razmer izšla prva Kajuhova pesniška zbirka Pesmi v 38 izvodih. 1945 je sledila obsežna zbirka, ki jo je uredil Mile Klopcic in je izšla v Ljubljani. Kajuh je bil v stiku s sodobno slovensko literarno sceno. Vzdrževal je stike s priznanimi avtorji, kot so bili Tone Seliškar, Matej Bor, Prežihov Voranc in drugi. Srecal se je tudi z Otonom Župancicem, ki je takrat veljal za najpomembnejšega slovenskega pesnika. Ceprav podrobnosti njunih srecanj niso znane, je mladi pesnik ocitno pustil velik vtis na Župancica, ki je izrazil navdušenje nad Kajuhovim delom. Po od­hodu v partizane, je Kajuh postal vodja kulturnega odseka v svoji vojaški enoti, XIV. slovenski parti­zanski diviziji. 6. januarja 1944 je divizija zapustila Belo Kranjsko (t. j. krajino) v Ljubljanski pokrajini, kjer je bila namešcena, da bi prek hrvaških tal prišla na Spodnjo Štajersko. Koncni cilj so dosegli 6. fe­bruarja, ko so se istega leta soocili z veliko nemško ofenzivo in hudo mrzlo zimo. Kulturni del enote je imel sedež v hiši v majhnem kraju Žlebnik. Hišo je napadla nemška patrulja in Kajuh je bil med prvimi ubit. Okolišcine njegove smrti so nejasne. 
21. julija 1953 je bil Kajuh razglašen za narodne­ga heroja Jugoslavije. Njegova poezija še danes velja za enega najpomembnejših simbolov slovenskega partizanskega gibanja. Po njem se imenuje osnovna šola v Ljubljani in Kajuhova literarna nagrada ter vec ulic in trgov po Sloveniji. V Celju se po njem imenuje cela mestna cetrt. Kajuh velja skupaj z Matejem Borom in Edvardom Kocbekom za enega najpomembnejših pesnikov druge svetovne vojne v slovenskih deželah. Njegove pesmi so zaradi svoje neposrednosti, melodicne intonacije in preprostosti postale zelo priljubljene. Vlada Republike Sloveni­je je leto 2023 razglasila za Kajuhovo leto, ceprav je vecina slovesnosti ob poetovi stoletnici rojstva minila že leta 2022. 



Kajuhova poezija 
Socialna lirika se je v literaturi pojavila leta 1931 in je obstajala še po koncu druge svetovne vojne. Z glasbo in rojstvom socrealizma pet let kasneje (1936) pa je imela kar precej skupnega. To vsekakor velja tudi za našega literarnega asa. Pisal je pesmi z narodnoosvobodilno tematiko. Pripravil je svojo zbirko Markacije (neizdano) in objavljal v Mladi Sloveniji in Slovenskem porocevalcu. V zbirki Pesmi (1943) je povezoval odlocenost za osvobodilni boj (Moja pesem) z globoko liricno izpovedjo, zlasti v pesmih, posvecenih materi (Materi padlega parti­zana, Kje si, mati) in dekletu (Bosa pojdiva, dekle, obsorej, Samo en cvet, en cešnjev cvet). 
Kajuh je med drugo svetovno vojno vodil propa­gandno skupino XIV. divizije, katere del je bila tudi kulturniška skupina. Izoblikovana je bila jeseni 1943 (neposredno pred italijansko kapitulacijo ali po njej, okrog 8. septembra). Poleg vodje, pesni­ka Kajuha, so skupino sestavljali gledališki igralci, plesalka Marta Paulin – Brina, harmonikar Janez Lavric, skladatelj in dirigent Sveto Marolt – Špik in drugi.1 Številni mitingi so pripomogli k populariza­ciji tako poezije (literature) kot tudi glasbe, najvec­krat kar obeh skupaj, združenih v odpetih pesmih. Pri vpogledu v Kajuhov sicer maloštevilni pesniški opus smo najprej pozorni na njegovo metriko in ritem. Lirika (poetika2) je tisti del njegovega pesni­škega opusa, ki je že ob samem zacetku, pa še tudi kasneje, izzvala številne skladateljske izzive. Tudi poezija (pesništvo) ali besedna umetnost v verzih izhaja iz (stare) grške in rimske dobe. Ker je bila do 
18. stoletja skoraj vsa besedna umetnost le verzne oblike, se je tudi izraz poezije enacil s književno­stjo. Z novimi literarnimi oblikami in zvrstmi pa je dobila pomen vezane besede, znotraj te pa poezija lirike. V splošni rabi se je oboje pogosto enacilo.3 
1 Križnar, 1992, str. 21. »[…] v Štirinajsti pa (so za vodjo) dolocili deset let mlajšega (od pesnika Bora), a v ilegali prekaljenega Kajuha, ki ga se­veda niso vprašali, ali nalogo sprejema. Bil je komunist in ni bilo dvoma, da se ne bo uprl. Bil je celo ponosen, preprican je bil, da je to zanj nov izziv. Ceprav ga je malo le skrbelo, kako bo, saj je bil le najmlajši. Vodja tehnike in ilustrator Belac, urednik divizijskega glasila Ladislav, fotoreporter Jože, recitator Krn, glasbenika Špik in Lavric in plesalka Brina so bili prvi tovariši, ki so jih dolocili v propagandno kulturniško skupino Štirinajste divizije pod Karlijevim (Ka­juhovim, op. a.) vodstvom.« (v: Vrbic, 2020, str. 295–296). 
2 Veda o bistvu in oblikah, posebno zvrsteh pesništva oz. li­terature in je sestavni del literarne teorije ali pa filozofske estetike. Glavna akterja poetike kot pesniške tehnike, ki jo dolocajo nespremenljiva pravila v pradavnini, sta bila v antiki Aristotel in Horacij. Prav na njuni estetiki so poetiko razvijali v pozni renesansi, klasicizmu in zgodnjem razsve­tljenstvu, v romantiki pa jo je nadomestila splošna teorija 
o
umetnosti oz. estetiki. Slovenska književnost je prišla v stik z evropsko poetiko v razsvetljenstvu (M. Pohlin), na poetiko klasicizma pa se je opiral Ž. Zois (v pismih V. Vodniku). Pozneje je zlasti M. Cop zavracal njena pravila in poudarjal ideje romanticne estetike. Pisci so že kmalu iskali in našli nova pravila za posamezne zvrsti in oblike (balada, roman, drama …), pa tudi odgovor na vprašanje o realizmu in idealizmu v be-sedni umetnosti (F. Levstik, J. Jurcic, J. Stritar, F. Levec, A. Aškerc, J. Kersnik). Vpliv takšne poetike se je pri nas koncal z zacetkom moderne. Po l. 1950 je v evropski literarni vedi postopoma znanstveno opisna poetika, ki je zdaj del lite-rarne teorije. Pri nas so se v tej smeri in pred Kajuhom (ter pozneje, po l. 1945) uveljavili modernisti in drugi (I. Cankar, 

O.
 Župancic, J. Murn – Aleksandrov, S. Kosovel, B. Vodušek, 

E.
 Kocbek, N. Grafenauer idr.); tudi že v strukturalizmu. 


3 Na Slovenskem je oznaka M. Copa poezije za celotno knji­ževnost prevladovala še v poznejših literarnih teoreticnih pregledih in prirocnikih. V slovensko literarno vedo je raz­likovanje med poezijo in estetsko nižjo literaturo (P. Verlai-
Iz Kajuhove poeticne socialne lirike, ki se je v književnosti pojavila prej kot v glasbeni umetno­sti, so najbolj pogosti, pa tudi vredni naslovi: Moj ded, Na kmetih, V tovarni, Divje kakor lacni psi, Naša pesem …4 Od partizanskih pesmi pa so to uporniške pesmi: Slovenske pesmi, Po tisoc letih, Jesenska, Naša pesem, Kralj Matjaž …, od pesmi doma pa: Materi padlega partizana, Pesem matere treh partizanov, Kje si, mati …, izmed ljubezenskih pesmi: Ti in jaz, Bosa pojdiva, Samo en cvet …, med miselnimi pesmimi so to Mostovi, med pesmimi, ki izražajo bol pa Kmetova pesem, Crni avti, Pesem talcev, Petindvajset, Dekle v zaporu …5 
Da je bila že Kajuhova liricna poezija neposre­dno navdahnjena z zvocnostjo, glasbo, pricajo tudi nekatere oznake (drugih) o njem in o odnosu do glasbe celo v poeziji, besedilih: 
»Zdaj je že vedel, da hoce pisati za preproste ljudi, ki potrebujejo razumevanje, socutje in tudi spodbu-do za svoja dejanja. Kot izkušen gledališcnik je cutil, da ljudi najbolj pritegne melodicnost, enoten ritem, iskrenost in preprostost … Zato je pisal globoko ob­cutene liricne pesmi. […] Pevec, ki v rokah drži liro, glasbilo, simbol lepote, harmonije, preprostosti, pa tudi simbol lirskega pesništva in glasbe […].«6 
»Od takrat Jožeta niso videli brez fotoaparata in Karli je bil prav vesel, da so dobrovoljnega fotografa, 
ne) najprej sprejel I. Prijatelj. Kljub temu pa je v slovenski 
literarni vedi (in kritiki) še naprej prevladovala raba izraza 
poezija, predvsem za verzna besedila v pesniškem slogu. V 
ljudskem slovstvu je bila poezija pomembnejša od prozne 
ustvarjalnosti. V protestantski in katoliški književnosti 
(od sredine 16. do sredine 18. stol.) je prevladovala proza s 
politicnimi ali neliterarnimi zvrstmi. Po l. 1770 je bilo vec 
pesniških del (M. Pohlin, V. Vodnik, U. Jarnik idr.), poezija 
pa je prevladovala še kasneje v romantiki. Od sredine 19. 
stol., ko se je zacel razcvet prozne ustvarjalnosti, se je poezija 
vedno bolj omejevala na liriko (razen Aškercevih balad in 
romanc). V casu moderne je tudi poezija ostajala vedno 
bolj znotraj lirike, v pripovedništvu pa je prevladala proza. 
Znova je bila pomembnejša v ekspresionizmu, v socialnem 
realizmu se je zožila na liriko, dramatika in pripovedni­
štvo pa sta postala povsem prozna. Po l. 1950 se je poezija 
spet uveljavila v pripovedništvu (balade in romance pri 
M. Boru/V. Pavšicu/, J. Menartu idr.) in zlasti v dramatiki. 4 Socialna lirika, izbrano delo, Ljubljana: MK, 1972. 5 Pesmi partizanov, izbrano delo, Ljubljana: MK, 1971. 6 Vrbic, 2020, str. 194. 
ki je tudi lepo pel in igral nekaj glasbil, dodelili v njegovo skupino.«7 
»O zmrznjenih prstih nista vec govorila. Do ve-cera, ko so vsaj malo odpocili svoja izmucena telesa, je vasica postala živahnejša in zaslišali sta se že tudi harmonika in pesem.«8 

Glasba na Kajuhovo poezijo 
Poezija enega od prvakov slovenske postmoder­ne literature je našla tudi zaradi poeticnosti (me-trika in ritmika) nemalo odsevov v glasbi številnih slovenskih avtorjev in skladateljev ter celo nekaj med tujimi. Kajuhove raznovrstne, še najvec pa v socialni realizem zazrte vsebine, je našel povsem profesionalne skladateljske refleksije. S svojimi vse­binami in oblikami pa je še najbolj zazrt v borbo in upor, saj je bil Kajuh neposredni in aktivni ude­leženec NOB. Ce med skladatelji, ki so najveckrat komponirali svoja dela (samospevi in zbori), na­vedemo vsaj Bojana Adamica, Matijo Bravnicarja, Radovana Gobca, Marjana Kozino, Janeza Kuharja, Sveta Marolt Špika, Karla Pahorja, Rada Simonitija in druge, zagotovo še nismo zajeli vseh. Omenjene uglasbitve slovenskih avtorjev na Kajuhovo poezijo pa se niso ustavile zgolj pri samospevih in zborih, ampak segajo vse do najsodobnejše, moderne glas-be in njenih novodobnih žanrov: šansoni, pop, rock, mešana glasba-partizanski rock … Med njimi je zagotovo najbolj popularna Himna = Pesem XIV. divizije / Zaplovi pesem borb in zmage, ki jo je prvi uglasbil na Kajuhovo poezijo Sveto Marolt Špik. 
Kajuh v vrsti najbolj uveljavljenih 


poetov in kulturnikov 
Mesto in vloga pesnika Kajuha v pesniškem pogledu zajema obdobje, ki je bilo s prezgodnjo smrtjo prekinjeno. Njegov pesniški credo se pne od leta 1938, prek leta 1941 do 1943 in (do)koncno do leta 1944. V še ne njegovih 22 letih je to pomenilo komaj nepolnih šest let aktivnega pesnikovanja pa že lahko pišemo o okrog 140 pesmih. Njegova poezija je bila tako rekoc dobesedno prekrvavljena, sporadicno pa prisotna tudi na preostalem (juž­noslovanskem) prostoru. Med njimi so tudi no­
7 Prav tam, str. 334. 8 Prav tam, str. 346. 
vodobne glasbene oblike in zasedbe (šansoni, pop, rock, mešana glasba-partizanski rock, …), ki pa jih vecinoma kot nezapisane, torej improvizirane, naj-demo na dostopni diskografiji in v drugi elektroni­ki. Seveda primarno in najbolj pogosto jo najdemo v opusu uglasbitev številnih slovenskih avtorjev in skladateljev. Glede na poudarjeno besedo, prevla­dujejo vokalne in vokalno inštrumentalne glasbe­ne oblike in zasedbe. Med štirinajstimi mešanimi zbori so trije izgubljeni, tako je tovrstni »izkupicek« enajst del. Med šestimi mladinskimi zbori je izgu­bljeno le eno delo, torej skupaj pet tovrstnih del. Med množicnimi (enoglasnimi) zbori jih je troje na Kajuhovo poezijo. Med dvajsetimi moškimi zbori jih je šest izgubljenih, kar pomeni realno število štirinajst. Tu je še en otroški in trije ženski zbori. Med praviloma a cappella (tj. brez spremljave) in nekaterimi redkimi zbori jih je torej 47, deset od njih je izgubljenih, realno torej 37 del. Med preosta­limi vokalno-inštrumentalnimi deli so še štiri taka dela, med samospevi, ki so tudi neke vrste vokalno inštrumentalne miniature pa je nadalje omenjenih še 55 del, od tega pa osem izgubljenih, skupaj torej 
47. Posebej pa velja omeniti še druge zasedbe. Med njimi je 52 del, od teh pa osem izgubljenih; skupaj torej še 44 del. 
Skupni povzetek oz. seštevek pokaže, da gre za kar 158 omenjenih (glasbenih) del na Kajuhovo poezijo oz. literarne predloge, libreta. Od teh je 18 izgubljenih, kar pomeni realni seštevek vseh (do­kazanih) del: 140! 
Med skladatelji in avtorji glasbe na Kajuhovo poezijo se pojavljajo znana in manj znana imena: Bojan Adamic, Aleksander Vasiljevic Aleksandrov, Zeqirja Ballata, Andrej Barbic Krt, Filip Bernard, Meta Borštnar, Darijan Božic, Matija Bravnicar, Danilo Bucar, Zvonimir Ciglic, Stjepan Dlesk, Marijan Gabrijelcic, Radovan Gobec, Jani Golob, Štefan Grmek, Tomaž Habe, Lovro Hafner, Eva Is­tenic, Dmitrij Jakovljevic, Matjaž Jarc, Iztok Kocen, Marjan Kozina, Albin Krajnc, Matej Krajnc, Lojze Krajncan, Janez Kuhar, Lojze Lebic, Jože Leskovar, Ladislav Leško, Peter Lipar, Sveto Marolt Špik, Vik-tor Mihelcic, Andrej Misson, Jerica Mrzel, Anton Nagele, Karol Pahor, Milan Pecovnik Pidži, Makso Pirnik, Dan (= Daniel) Pokrass, Pavel Rasberger, Ivan Rupnik, Aljoša Saksida, Rado Simoniti, Jože Skrinar, Dina Slama, Breda Šcek, Pavel Šivic, Milko 


Sveto Marolt Špik in Karel Destovnik Kajuh, priredba Radovan Gobec, Pesem XIV. divizije, moški zbor a cappella 
Škoberne, Franc Šturm, Danilo Švara, Vilko Uk-mar, Ubald Vrabec, Samo Vremšak, Fran Venturini, Tomaž Zupancic, Martin Železnik, Deco Žgur in Janez Žura. Tako lahko ugotovimo, da je vseh 116 komponiranih skladb na Kajuhova besedila. napi­salo 59 avtorjev oz. skladateljev. Najvecja in najbolj tehtna dela so med njimi komponirali na Kajuhovo poezijo: B. Adamic, M. Bravnicar, R. Gobec, J. Go-lob, M. Kozina, J. Kuhar, S. Marolt Špik, K. Pahor, 
A. Saksida, R. Simoniti idr. 
Besedila, oz. naslovi Kajuhovih pesmi, ki so bile tudi najvec uglasbene pa so: Bosa pojdiva, de­kle obsorej, Ceprav tako je, kot bi sonce zamrznilo, Dčkle, dčkle moje, Dekle v zaporu/Moj dragi fant, Divje kakor lacni psi, Drobna pesem/Jaz sem droben, droben list, Iz pisma/Kako je tebi draga moja, Iz temnih gor, Jesenska pesem/Kaplje vodene drsijo po šipah, Kje si mati/Veš mama, rad bi ti napisal pismo, Kmetova pesem/Moje telo pretepeno poglejte, Materi padlega partizana/Takrat, ko je prvic rocice razprl, Med ljudi/Med ljudi bom šel, Mostovi/Iz src rasto v srca mostovi, Naša pesem/Moja pesem ni le moja pesem, Ne bo me strlo/Ne bo me strlo to, Ne kloni-mo, tovariši/Govore, da bo še bolj hudo, Nisem te poznal/Mrtvim tovarišem, Nora Štefa/V oguljenem plašcu in z ruto na glavi, Otrokovo pismo Jezušcku/ Gospod kaplan mi veckrat …, Partizanovo slovo/ (Vecer je.)/V breze veter se zaganja, Pesem matere treh partizanov/Sini moji, fantje zlati, Pesem XIV. divizije/Zaplovi pesem borb in zmage, Pesem talcev ali Talcem/Le nikar ne jocite za nami, Petindvajset/ Pet in dvajset nas je tu zaprtih, Pismo iz internata/ Vse dni smo med sive zidove zajeti, Poetom/Ne peti, rjoveti bi morali, Prevec je srece/Prevec je srece v srcu mojem, Predpomladna pesem/Pozdravljen dež …/S hladnega pomladnega neba nalahno, tiho, Samo en cvet/Samo en cvet, en cešnjev cvet, Sanjala si/ Sanjala si o vrtnicah rdecih, Slovenska pesem/Samo milijon nas je, Slovo partizana/Partizanovo slovo/ Vecer je, v breze veter se zaganja, Slutnja/Ni res, ne morem verjeti, Stara žalostna/Tiho, tiho lega mir, Še veš …/Še veš, ko si prinesla mi jasmin, Tam v gozdu ob tabornem ognju/O, junaki le dajte prodrite, Tiho, tiho pada sneg/Kadar padajo snežinke, Ti in jaz/Poslušaj me, deklica moja, poslušaj, Vecerna meditacija/Nocoj sem cisto, cisto sam, Vem dekle/ Vem dekle, v vecerih je najhuje, V slovenskih vaseh/ Vsak vecer z mrtvaškim prtom, V tovarni/Vse bese­de so bile besede, Zakaj, tovariš/Zakaj, tovariš, si 
roke razpel, Žalostna/Kaj je v vasi tako pusto, torej vsega skupaj 47 Kajuhovih naslovov. To pomeni ob podatku, da je nastalo 116 glasbenih opusov vse­ga 59 avtorjev, skladateljev, da je bilo prenekatero besedilo, pesem Kajuha, komponirano po veckrat kot npr.: Bosa pojdiva, dekle obsorej/Talcem, 10-krat 
(R.
 Simoniti, S. Marolt Špik, S. Dlesk, V. Mihelcic, 

M.
 Bravnicar, M. Kozina, J. Kuhar, B. Adamic, A. Saksida, P. Pecovnik Pidži idr.), Pesem XIV. divizije/ Zaplovi pesem borb in zmage, 7-krat (S. Marolt Špik, 

R.
 Gobec, J. Leskovar, J. Kuhar, F. Bernard, S. Dlesk, 

M.
 Borštnar-E. Istenic idr.), Pesem talcev/Talcem/ Le nikar ne jocite za nami, 8-krat (F. Venturini, M. Škoberne, D. Božic, B. Adamic, B. Šcek, K. Pahor, 

S.
 Marolt Špik, A. Saksida idr.), Samo en cvet, en cešnjev cvet, 5-krat (A. Krajnc, R. Simoniti, K. Pa-hor, M. Pirnik, S. Dlesk idr.), Sanjala si o vrtnicah rdecih/Vrtnice, 3-krat (R. Simoniti, S. Marolt Špik, 

A.
 Misson idr.), Slovenska pesem/Samo milijon nas je, 9-krat (K. Pahor, D. Švara, U. Vrabec, M. Gabri­jelcic, M. Železnik, P. Rasberger, J. Kuhar, J. Golob, 

A.
 Barbic Krt idr.) itd. Med njimi prednjaci vokalna in vokalno inštrumentalna glasba (zbori: mešani, mladinski, množicni/enoglasni, moški, otroški, žen-ski – a cappella = brez spremljave in s spremljavo, samospevi in drugo). Te so podpisali številni (slo­venski) in še kateri drugi avtorji, skladatelji raz­licnih generacij, kompozicijskih šol in slogovnih usmeritev; od medvojne in povojne generacije pa vse do dandanašnjega dne, ko se mednje enakovre­dno uvršca tudi pogojno zapisano »neumetniška« glasba z dandanašnjimi novodobnimi in zabavno glasbenimi oblikami in izvedbami: šansoni, pop, rock, mešana glasba-partizanski rock, … 


19 pesmi je iz prvega Kajuhovega pesniškega opusa (1938-1941), 22 iz drugega - ocitno pesni­ški in zdaj še skladateljski-avtorski vrhunec (1941­1943), 4 pesmi so iz zadnjih nepolnih dveh let (1943­1944) in še dve preostali. Med njimi so tudi take, ki so kot najbolj popularne, uglasbene po veckrat: 
Bosa pojdiva/Bosa pojdiva, dekle obsorej/Talcem, Pesem XIV. divizije/Zaplovi pesem borb in zmage, Pesem talcev ali Talcem/Le nikar ne jocite za nami, Samo en cvet/Samo en cvet, en cešnjev cvet, Sanjala si/Sanjala si o vrtnicah rdecih/Vrtnice, Slovenska pesem ali tudi Samo milijon nas je idr. Vse nazadnje navedene Kajuhove pesmi so doživele vec uglasbi­tev in to za razlicne zasedbe. Kot Kajuhove himne pomenijo epopejo tako partizanski umetnosti in kulturi (literaturi in glasbi) in tudi zato kot take izzvene »… iz pretekle krute zgodovine v optimi­sticno prihodnost.« 
Skupaj z glasbenikom Špikom sta bila 
s Kajuhom (kolektivna) avtorja ene 
od najbolj popularnih »partizanskih« 


himn 
»Mlad umrje, kogar bogovi ljubijo« (F. Prešeren) zagotovo velja tudi za Kajuha. »Kajuhov skladatelj« Sveto Marolt Špik je bil glasbeno, poklicno kompo­zicijsko (iz)šolan. Bil je del svoje generacije, svoje kompozicijske šole, imel pa je svoj (kompozicijski) slog; poklicni in obrtno verzirani skladatelj. Svoj ustvarjalni credo je zacel še pred zacetkom vojne. Ta mu je prekinila ali vsaj zaobrnila njegova do tedaj uveljavljena nacela modernizma. Vojna pa mu je kot borcu, partizanu glasbeno povsem zasukala njegov opus. Svoja moderna ali že kar predvojna leta privrženosti glasbenim modernizmom ali kar radikalizmom po vseh muzikoloških analiticnih elementih svoje kompozicije mu je sila poenostavila. V ritmu, melodiji, harmoniji, obliki in barvi (in­štrumentaciji) se je zdaj (na novo) odlocil za vokal ali kvecjemu še za vokalno inštrumentalne (glas­bene) forme, oblike. Prednjacili so tako socialna ali socrealisticna glasbena refleksija, ki jo je diktirala izbrana poezija. Zato kar v vecini primerov zasedbe, kot so samospevi in zbori prednjacijo iz njegovih, vcasih kar »od danes na jutri« izvedenih skladb, na (partizanskih) mitingih. Med Maroltovimi izbrani-mi poeti prednjaci prav Kajuh. 
Kljub temu, da je bilo življenje glasbenika Ma-rolta kratko pa je bilo obenem tudi plodovito. Ne le zaradi tiste cezure med drugo vojno, ampak tudi še pred njo. Kot glasbeni poet je sicer praviloma prise-gal na (estetsko) lepoto, potem pa koncal klavrno, v sami grdoti tostranstva ali življenja. Po biografskih podatkih je bil Marolt (rojen 16. oktobra 1919) med mlajšimi, ene in iste generacije, podobnih (ustvar­jalnih glasbenih) slogov in skladateljskih »šol.« Datum smrti oz. žrtev fašisticnih in nacisticnih nasilnih ubojev je blizu prenekaterim od preostalih: Marolt Špik je 25-leten padel 7. maja 1944. 
Tako pa so prišli po vojni na vrsto povsem drugi. Seveda vsi po vrsti še vedno iz Osterceve »kompo­zicijske šole«, dandanes tudi že vsi pokojni (Dra-gotin Cvetko, Marijan Lipovšek, Svetozar Marolt, Karol Pahor, Primož Ramovš, Pavel Šivic, Danilo Švara, Demetrij Žebre …). Tudi v glasbenem opusu Marolta Špika, oziroma v njegovem »partizanskem opusu« prednjaci vokalna (zbori) in vokalno inštru­mentalna glasba (samospevi). Dodatni izziv mu je predstavljala prav poezija našega Kajuha. Znacilen je bil tudi po tem, da je tudi v glasbenih oblikah oz. zasedbah (zbori in samospevi) posegel po eni in isti poeziji. Prednjacijo naslovi kot so to npr. Bosa pojdiva, Materi padlega partizana, Pesem XIV. di­vizije (Zaplovi, pesem borb in zmage), Pesem talcev, Petindvajset, Sanjala si (vse na Kajuhova besedila) … 



Že v Kajuhovi poeziji je veliko glasbe 
Z vpogledom v Kajuhov pesniški opus je najti v njem glasbene in onomatopoetske besede (izra­ze). Ti v veliki meri napeljujejo k temu, da je bil Kajuh nedvomno tudi glasbenik, ljubitelj topo­gledne (poeticne) zvocnosti. To prica, da je Kajuh kot poet in pevec dvakrat pel: pesniško, poeticno in glasbeno. Nobenih dokazov nimamo, da bi bil Kajuh glasbeno šolan. Imamo pa kar nekaj slik, iz­virnih fotografskih dokazov, da je Kajuh pel: sam, ali v zboru (mešanem pevskem kvartetu). Vse to pa našega vrhunskega poeta uvršca najmanj med umetnike dveh umetniških disciplin: književnosti in glasbe. Najmanj kar je, je to, da je bil Kajuh ob­cutljivi (liricni) poet, ki sta mu bili tako glasba kot literatura sosednja umetniška disciplina. To samo po sebi pomeni, da imamo pred seboj neke vrste kompletnega in kompleksnega umetnika, ustvar­jalca. Kot poudarjeno, obžalujemo lahko, da je tako mlad umrl kot dvaindvajsetletnik. Med svojim 16. in 22. letom je, torej komaj zadnjih šest let, ustvaril vecino pesmi. Zagotovo pa se v tem tako kratkem življenjskem obolusu ni razvil do konca. Zraven je bil še tisti kruti vojni cas, ki v finalu pesniškega opusa le-tega še kako globoko zaznamuje – pa kljub temu tak opus in etos. 
Nabor besed iz Kajuhovega pesniškega opusa pomagajo osvetliti kot neke vrste sekundarni mu-zikološki dokazi. Ti in pa predvsem Kajuh sam so neke vrste krovni dokaz, da gre v samo enem avtorju – torej Kajuhu – za mnogotero umetniško osebnost; za cloveka-umetnika, ki je najmanj, kar je, celostno ali totalno zaznamovalo našo književno in glasbeno polpreteklost. Še dalec po njegovi smrti se plejada slovenskih (in tujih) avtorjev, skladate­ljev odloca za uglasbitve njegova poezije. Primarna odlocitev za te njihove izbore so zagotovo še pri­marne poeticne Kajuhove kvalitete: metrum, ritem, refreni, rima, vsebine in oblike, kar pa je tisto, kar umetnika samega uvršca v takega, ki ima v svoji (poeticni) strukturi osnovne in celo prevladujoce geneze za vse tisto, kar je kasneje privedlo do tega, da je Kajuh v celoti ostal naš in najvecji poet – z ali brez omenjenih ugotovitev oziroma dokazov za vse to. So pa ti dokazi in Kajuhova poezija so­

-elementi slovenske umetnosti 20. in zdaj tudi že 21. stoletja. Kajuha pogosto primerjamo s Francetom Balanticem (1921-1943), torej neke vrste vrstnikom, ki pa ste se komaj poznala – morda pa sta le vedela eden za drugega? Skupaj in vsak na svoji strani vojne reke sta pesnila univerzalno. Njuna lirika je brezcasna in brezprostorna, cetudi je nazadnje eden od tehtnih (glasbenih) ustvarjalcev našega casa in prostora ponudil neke vrste element, ki lahko še ve­dno pripomore k »spravi:« – »V Kamniku se pride po Kajuhovi cesti do Balanticeve Knjižnice in se vmes dotakne še skupnega spomenika obeh umetnikov.« 
Viri in literatura 
Bohanec, Francek (ur.). Pesmi partizanov, izbrano delo. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1971. 
Križnar, Franc: Glasba v narodnoosvobodilni borbi, Razprave Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana: FF UL, 1992. 
Križnar, Franc: Kajuh v glasbi. Velenje in Maribor: Knjižnica Velenje in Litera, 2021. 
Križnar, Franc: Partizanski skladatelji Sveto Marolt Špik, Rudi Pešl, Franc Šturm in njihov opus. V: Šaleški razgledi. Zbornik, 19/2022. Velenje: Knjižnica Velenje, 2022, str. 525-554. 
Križnar, Franc: Uglasbena poezija Karla Destovnika Kajuha (1922-1944). V: Šaleški Razgledi. Zbornik, 18/2021. Velenje: Knjižnica Velenje, 2021, str. 265-296. 
Vrbic, Vlado (ur.): Kajuh. Zbrane pesmi. Velenje: Knjižnica Velenje, 2015 in 2020. 
Vrbic, Vlado: Prestreljene sanje. Maribor: Litera, 2020. 
Zadravec, Franc (ur.). Socialna lirika, izbrano delo. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1972. 


Nekropola v Šempetru – prezrti rimski biser na domacih tleh? 
Katarina Šmid: Rimska nekropola Šempeter v Savinjski dolini. Umetnine v žepu 24. Ljubljana: ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, 2022. 100 strani. 
Kar je bilo v 20. stoletju odkritje nedotaknje­ne in neoskrunjene Tutankamonove grobnice za svetovno arheologijo, je bila za slovenske arheo-loge najdba rimske nekropole z zidanimi grobovi v Šempetru v Savinjski dolini. Po ohranjenosti ju sicer ne moremo primerjati, gotovo pa ju lahko po pomenu. Savinja, ki je s svojo neobvladljivo mocjo divjala skozi vso zgodovino, je pustila svoje sledi tako v sami Celeji kakor tudi v njenem zaledju, ka­mor je sodil Šempeter. Do ene vecjih poplav Savinje, za katero vemo, je prišlo v drugi polovici 3. stole-tja, ko je reka s svojo nebrzdano mocjo in s svoji-mi nanosi dodobra spremenila podobo rimskega mesta, pa tudi njenega agra. Ena izmed glavnih cest od zahoda (Aquileia) proti vzhodu je vodila preko Hrušice (Ad Pirum), Logatca (Longaticum), Vrhnike (Nauportus), Emone, naprej na Trojane (Atrans) in koncno tudi skozi današnji Šempeter v Savinjski dolini. Na tem delu kraka rimske avtoce­ste se je formiralo vecje pokopališce, predvidoma za prebivalce Celeje in okolice. Že omenjeno divjanje Savinje v 3. stoletju je svoj pecat pustilo tudi na tem delu Savinjske doline. Vecje grobnice je pre­vrnilo, marsikaj polomilo, zaradi cesar se je tudi kaj izgubilo, predvsem pa je ves ta prostor zasulo z blatom in muljem ter ga tako za dolga dolga stoletja skrilo pred radovednimi pogledi mimoidocih. Na pomembnost odkritja gotovo opozarjajo številne tako znanstvene kakor tudi strokovne in poljudne objave omenjenega grobišca s svojimi zakladi. S tokratno objavo sta vsaj na prvi pogled najbolj pri­merljivi objavi iz 1962 (Rimska nekropola Šempeter pri Celju), ki je izšla v seriji vodnikov po znameni­tostih in dvojezicna iz 1997, ki jo je pripravila Vera Kolšek (Rimska nekropola v Šempetru: vodnik = Römische Nekropole in Šempeter: Führer). Pricujoca objava je izšla v seriji Umetnine v žepu (24), torej kot »žepnica«, ki na poseben nacin predstavi ume­tnostni spomenik oz. prostor. Ce se morda zdi, da ponovna objava nekropole v Šempetru ni bila po­trebna, je treba poudariti, da gre za kompleksno in privlacno predstavitev izjemno pomembnega najdi-šca, na katerega vrednost vedno znova pozabljamo in jo lahko le na tak nacin obudimo in postavimo na pravo mesto v zavest zainteresirane strokovne pa tudi širše javnosti. Obe omenjeni predhodni objavi tokratna nadgradi na vseh nivojih. 

Do izjemnega odkritja je prišlo leta 1952, ko so cisto nakljucno naleteli na velik marmorni kip ženske. Izkopavanja, pri katerih so še kot študenti sodelovali številni pozneje znani slovenski arheolo­gi (Peter Petru, Vera Kolšek …), so se pod vodstvom arheologa Josipa Klemenca odvijala vse do leta 1956. Poglavje o najdbi, izkopavanjih, raziskova­nju, kronološko predstavi dela na najdišcu, ki so se 
nadaljevala in koncala z vzpostavitvijo obstojecega 
arheološkega parka. 
Naslednja štiri poglavja zaokroženo predsta­vijo štiri znane šempetrske grobnice: Vindonije­va, Sekundinova, grobnica Enijcev, in Spektacijev . Vsako poglavje je zasnovano na podoben nacin, najprej vsebuje fizicen opis spomenika z vsemi ikonografskimi posebnostmi, sledi prepis napisa, ki sicer ni preveden, je pa natancno razložen, tako da bralec ne pogreša nicesar. Pri prepisu so sicer povsem odvec poševnice na koncu vsake vrstice, ki bi bile na mestu le, ce bi transkripcija tekla, ne oziraje se na vrstice, ce pa prepis verno posnema stanje na spomeniku, niso potrebne oz. so celo zavajajoce. Avtorica sproti sooca razlicne razlage in stališca strokovnjakov, ki so se v preteklosti z »našim« predmetom preucevanja že ukvarjali. Na ta nacin se bralec sproti seznani tudi z natancnej­šo zgodovino raziskav in širšo problematiko ter odprtimi vprašanji. Najvec pozornosti se posveti ikonografiji na posameznih grobnicah, kar je za potencialnega samostojnega obiskovalca arheo­loškega parka kljucnega pomena, saj bo s pomo-cjo teh razlag sploh vedel, koga gleda ter razumel, zakaj so upodobljeni tocno tam. Tega gotovo ni mogoce razumeti brez vsaj osnovnega vpogleda v grško-rimsko mitologijo. Simbolika upodobitev na šempetrskih grobnicah zaživi pred našimi ocmi, ko si preberemo razlage upodobitev, povezave z mitologijo in iz tega izhajajoco simboliko. Seveda ne doseže Jožeta Kastelica in njegovo Simbolika mitov na rimskih nagrobnih spomenikih: Šempeter v Savinjski dolini (Ljubljana: Slovenska matica, 1998), kar pa za te namene tudi nikakor ni potrebno. Pri Vindoniju se povsem korektno seznanimo s Hera-klom in Alkestido, upodobitvijo pisarja in služab-nice, pa morda s personifikacijo jeseni ter lovca. Ne gre pa samo za golo navajanje upodobljenih podob, opisom je namrec dodano razmišljanje o razlogih za postavitev na spomenik. 
Na podoben nacin je predstavljena naslednja grobnica, ki je posvecena rodbini Enijev (Ennii). Avtorica sicer uporablja izraz Enijci, a ce izhajamo iz izvirnega imena, se zdi, da so Eniji bolj primerni. Razlaga nagrobnega napisa poteka vzporedno z natancno razlago upodobitve pokojnikov in vsega ostalega, kar je mogoce najti na tem velicastnem spomeniku: Evropa na biku, geniji smrti, Ganime­dova ugrabitev, satir in menada. Pri razumevanju celotnega konteksta spomenika se izkaže za nepo­grešljivo poznavanje mitologije, mitoloških juna­kov in ostalih ikonografskih elementov, razlago, za katere najdemo predvsem pri E. Walde (Im herrli­chen Glanze Roms  die Bilderwelt der Römersteine in Österreich. Innsbruck: Institut für Klassische und Provinzialrömische Archäologie, Universität Inns­bruck, 2005) - vsaj za naš vzhodnoalpski prostor. 
Še vecja in bolj razkošna je grobnica Spektacijev, ki je ikonografsko tudi najbolj kompleksna. Izsto-pa po upodobitvi treh velikih (v naravni velikosti upodobljenih) sedecih figurah, ki so jih prakticno vsi raziskovalci identificirali ter povezali z na na­pisu omenjenimi osebami. K. Šmid ponovno sooci razlicna mnenja in argumentacijo. Pri transkripciji se spet pojavijo poševnice (kot pri Vindoniju), ki niso potrebne. Bogastvo ikonografskih elementov in upodobitve v raznih reliefnih nišah je nepre­cenljivo. In kot takšno je tudi predstavljeno. Sreca-mo Dioskura, upodobitev vseh štirih letnih casov (simbolika minljivosti je še kako primerna za na grobnico), herojske mladenice, ponovno satira in menado, osrednjo podobo (in mit) na spomeniku pa najdemo v zgodbi Ifigenije, ki je predstavljena izcrpno in s pomocjo paralel. Prepoznati je mogoce še Oresta in Pilada ter posamezne epizode iz njiho­vega življenja, ki nam spregovorijo s posameznih ploskev (niš) na spomeniku. 
Sekundinova grobnica je že za nepouceno oko drugacna, manjša, bolj preprosta, le s skromnim okrasom ter brez mitoloških podob. Temu primer-no je tudi prezentirana: napisu sledi le njegova raz­laga. Nekoc so se bolj nagibali k njenemu poznej­šemu nastanku, a se zdi, da so si vse grobnice po casu nastanka relativno blizu. 
Prvic je v sklop predstavitve šempetrske nekro-pole dodana še t.i. velika arkadna grobnica, ki sicer ni ohranjena v celoti, zaradi cesar je tudi nikoli niso sestavili in razstavili. Rekonstruirati sta jo posku­sili G. Kremer in A. Maver ter pri tem ugotovili, da so ostanki pripadali grobnici, ki je bila verjetno najvecja med vsemi, a brez napisa in skromneje okrašena. Na tem mestu morda pogrešamo vsaj bežno opombo, da so v arheološkem parku hranje­ni in razstavljeni še drugi nagrobniki, ki sicer niso tako imenitni, gotovo pa vredni omembe. Videti je namrec mogoce kakšno nagrobno stelo in vec pe­pelnic. Na obmocju šempetrske nekropole gotovo niso bili pokopani samo imenitneži in bogataši; in ko v ospredje postavimo izkljucno velike zidane grobove, popacimo realno stanje. 
Monografijo odlikuje simpaticen preplet zgodo­vinskih, epigrafskih in umetnostno-zgodovinskih podatkov; pri cemer, kakor se za avtorico spodobi, so slednji tisti, ki prevladajo. Krasijo jo kvalitetne fotografije ter tiste starejšega datuma, ki so pove­zane z zacetki izkopavanj. Med temi je veliko manj znanih (ali sploh še neznanih), ki gotovo dodajo ilustrativno vrednost in so že same po sebi zanimiv arhivski vir. 


O izvoru Slovencev v besedi in podobi 
Andrej Pleterski, Janja Rihter: Kdo smo: Ilustrira­na zgodovina slovenstva. Ljubljana: ZRC SAZU, 2020. 88 strani. 
V koronskem casu je police knjigarn in knjižnic dosegla publikacija z intrigantnim naslovom Kdo smo, izhodišce za njen nastanek pa so izkljucujoce se predstave o izvoru Slovencev, ki so se pojavile v slovenskem javnem prostoru. Vsebinske zamisli o etnogenezi slovenskega naroda izpod peresa An-dreja Pleterskega, trikratnega doktorja s podrocja arheologije, etnologije in zgodovine, so predsta­vljene v nekoliko neobicajnem tandemu s pomen­ljivimi risbami ilustratorke Janje Rihter, dvakratne magistrice s podrocja likovne pedagogike in defek­tologije, ki deluje na Pedagoški fakulteti ljubljanske univerze. Ceravno se publikacija zaradi usklajene kombinacije besed in podob po mnenju nekaterih uvršca med stripe, to brez dvoma ni zgodovinski strip klasicnega tipa. A pustimo dolgocasne in ne posebej smiselne kategorizacije ob strani in se raje posvetimo strukturi in ucinku knjige, ki sloni na 
Ceprav publikacija ni znanstvene narave, je njen pomen za ozavešcanje širše javnosti še toli­ko vecji. Šempetrska nekropola je tudi na globalni ravni rimskega imperija vec kot vredna omembe. Ce odmislimo Italijo (in nam bližnjo Akvilejo), tovrstne grobnice niso bile nekaj obicajnega in pogostega. Za njihovo postavitev je bil potreben relativno velik financni vložek, kar je že samo po sebi pomenilo veliko omejitev. Izid monografije je tako lahko spodbuda za vso strokovno in zainte­resirano javnost, da se s še vecjim zanosom loti del na podrocju ozavešcanja o pomenu in ohranitvi kulturne dedišcine, do katere nimamo redko ma­cehovskega odnosa. 
Julijana Visocnik 

premisah znanstvenih spoznanj in predstavlja tako formacijo kot tudi zgodovinjenje skupnosti, kakor se je razvila do danes skozi turbulentna družbeno­politicna dogajanja na soncni strani Alp. 
Knjiga Kdo smo je izšla pri Založbi ZRC in to bržkone ne zgolj zato, ker ZRC SAZU predstavlja pravno-institucionalni okvir Inštituta za arheologi­jo, na katerem je dolga leta deloval in še deluje njen avtor. Omenjena založba ima že vecletno tradicijo objavljanja knjižnih izdaj, ki skušajo znanstvena dognanja predstaviti na oblikovno vznemirljiv na-cin, z namenom zbujati razmisleke o preteklosti in sedanjosti tudi med tistimi, ki namesto debelih tekstovnih knjig raje primejo v roke publikacije s vecjim deležem vizualnosti. Založba ZRC je med drugim izdala tudi prevode vec mednarodno pre­poznavnih stripov z zgodovinskimi vsebinami: denimo prelomni Spiegelmanov Maus, legendar­ni Lutesov Berlin, pretresljivo Tardijevo Vojno v jarkih, Tardijev in Vautrinov Krik ljudstva, Saccovi mojstrovini Posrednik: zgodba iz Sarajeva in Gora­žde: varovano obmocje ali manj znane, a nic manj presunljive Toffolojevo Italijansko zimo o fašistic­nem taborišcu Gonars, Steinhalerjino in Loiselino Peršmanovo domacijo, o enem zadnjih nacisticnih zlocinov, zagrešenimi nad Koroškimi Slovenci in Slovenkami, ali Duplancicevo Vojno, pripoved o slovenski osamosvojitveni vojni skozi oci pripa­dnika JNA. Podprla je tudi slovenske stripovske ustvarjalce in izdala Crni plamen Zorana in Ivana Smiljanica ter Sveto in smešno Izarja Lunacka. 
V stripih, teh do nedavna obstranskih in za­nemarjenih nosilcih zgodovinskih pripovedi, je Založba ZRC ocitno prepoznala pomembno pri­povedno in spoznavno vrednost - pri cemer se zdi, da je doumela trenutni družbeni trend, po katerem vizualnost (ponovno) postaja prevladujoc nosilec sporocilnosti za najširše družbene plasti, zlasti za mlajše generacije. Stripovski jezik namrec lahko posreceno ponazarja kompleksne družbene poja­ve in zapletena medosebna razmerja ter s preple­tanjem slike in besedila, z rabo besednih iger in vizualne simbolike pa ustvarja pronicljive oblike zgodovinopisne ekspresivnosti.  Dobri zgodovin-ski stripi brez dvoma lahko na vizualno domiseln nacin približajo ne le zabavne in satiricne, ampak tudi pretresljive in zagonetne vsebine iz preteklosti, obenem pa bralstvu brezkompromisno nastavljajo družbeno ogledalo. 
Dodano vrednost prepleta besede in podobe sta, kot izgleda, prepoznala tudi avtorja recenzi­rane knjige. Kljucni namen stripovske zasnove publikacije Kdo smo je po pojasnilih Pleterskega ustvarjanje komunikacijskega mostu med akadem­sko in laicno publiko, med katerima prepogosto nastaja pomensko brezno. Vrzel pri prenašanju znanstvenih spoznanj na širše družbene plasti je Pleterski prepoznal tudi na polju zamišljanja izvo­ra slovenstva, ki je v javnosti pustila mocan vtis s 
t.i. venetsko teorijo, eni od avtohtonisticnih pred­stav o izvoru Slovencev. Pleterski venetske teorije ne podpira, ampak se naslanja na mednarodna znanstvena spoznanja arheologov, zgodovinarjev, jezikoslovcev in etnologov, skratka sledi dognanju strok, ki jim pretežno pripada tudi sam. Lastne strokovne ugotovitve na vprašanje o tem, kdo smo Slovenci in kako smo nastali, niza s pomenljivimi in premišljeno postavljenimi povedmi. Minimali­sticno doziranje argumentacije v prid svoje vizije se nikakor ne odvija na racun strokovnosti, še vec, ob dragocenem vizualnem spremstvu risb, ki jim ne manjka ironije, avtor v svojo razlago povabi bralca in ga izzove v razmišljanju. 
V spremnem besedilu Pleterski pojasni genezo knjige, ki je trajala dva ducata let. Sprva je izhajala v Delovih podlistkih z naslovom Etnogeneza Slo­vencev kot odgovor na razmeroma široko recepcijo venetske teorije med Slovenci. Omrežje »zagnanih rodoljubov« je nagovorilo kar znaten delež javno­sti k simpatiziranju s tezo, »da so na današnjem slovenskem ozemlju neposredni potomci prazgo­dovinskih Venetov, pravzaprav Slovenetcev, ki naj bi dali Evropi kulturo, svetu pa demokracijo«. Ta predstava, ki so jo znanstveniki ovrgli, pa ostaja prisotna in se še dandanes povezuje s slovensko državno simboliko. Vecina se vas gotovo spomni »spodrsljaja« s karantanskim panterjem ob pred­sedovanju Evropske unije leta 2021. Tudi kljucna slovenska uradna dokumenta, kot sta potni list in osebna izkaznica, imata za slikovni ambient motiv iz vaške situle, predmeta, ki so ga – kot je v clan-ku Gospodar veder iz leta 2015 pronicljivo poka­zal Dimitrij Mlekuž – politicne elite prevzele kot simbolno osnovo za novo zamišljanje nacionalne identitete Slovencev. 
V izhodišcu knjiga vsebuje preprosto, a nazor-no epistemološko skico zgodovinarjevega ukvar­janja, ki je lahko v pomemben poduk vsem, ki se ukvarjajo z premišljevanjem o preteklosti in kako le-ta postane zgodovina. Posreduje nam sporoci-lo, da je najprej potrebno dosledno locevanje med preteklostjo in zgodovino, pri cemer je zgodovina razumljena kot izdelek, ki ga zgodovinar ustvari iz preostankov preteklosti; ta je vecinoma mnogopla­stna, vecglasna, neurejena in kontroverzna snov o cloveku in njegovih dejavnostih skozi cas. Pri tem je kljucnega pomena premislek o spoznavnih šumih oz. filtrih, ki dolocajo vsakokratno poustvarjanje preteklosti. Zgodovinska veda vselej temelji na pre­verljivosti dejstev, torej zgodovinopisnih virov, ki se ohranijo do trenutka, ko jih v pretres vzame zgodo­vinar. Dejstvo je, da se velik del virov o preteklosti scasoma izgubi, razgradi, ali se celo namerno unici, kar predstavlja poseben izziv zlasti za raziskovalce starejših dob, pomembno pa je zlasti zavedanje, da ohranjeni viri še zdalec ne predstavljajo vseh sledi cloveškega delovanja, ampak njen – nemalokrat sicer zelo ekspliciten – manjši del. 
A tu se zaplet povezan z zgodovinarjevim razi­skovanjem ne konca. Ce denimo vzamemo v roke knjigo britanskega zgodovinarja Edwarda Halletta Carra, z naslovom Kaj je zgodovina?, lahko v njej preberemo, da je zgodovinar »dolžan spoštovani dejstva, a to še ne pomeni, da zadošca, ce poskrbi, da so verodostojna«. S tem Carr samorefleksivno namiguje na to, da interpretativni naboj zgodovine vselej doloca zgodovinarjeva izbira dejstev. Pove­dano z drugimi besedami, zgodovinar ne rabi po­seci po laži, da podkrepi doloceno zgodovinopisno sporocilo, dovolj je, da dolocene vidike o preteklosti poudari, druge pa zamolci. V praksi je navadno tako, da kvaliteto zgodovinskega dela dolocajo še zgodovinarjeva zavest o preteklosti, disciplinarne kompetence, širina nabora virov in tudi sposob­nost razbiranja informacij iz njih. Pri tem pa, kot lucidno namigneta avtorja knjige, »se je treba za­vedati, da pokaže drugacen zorni kot [opazovanja, op. p.] tudi drugacno sliko«. Na kakšne nacine se na koncu zgodovinarjevo spoznanje usidra v za-vest bralstva, je seveda povsem nova zgodba, ki je navadno zelo heterogena, saj je tudi (izhodišcno) razumevanje snovi s strani bralcev zelo raznoli­ko. Še vec, spoznavno raznolikost se lahko zazna pri enem in istem bralcu; tudi piski te recenzije se pogosto dogaja, da isto knjigo vsakokrat bere z nekoliko drugacnimi ocmi in iz nje posledicno potegne druge poudarke - dejstvo, ki ga bržkone opažate tudi številni med vami. 
Iz tovrstnega epistemološkega temelja Pleterski v nadaljevanju kombinira spoznavna polja zgodo-vine, arheologije, antropologije in deloma tudi primerjalnega jezikoslovja, ki so mu v pomoc pri rekonstrukciji najstarejših dob cloveške civilizacije. Predstaviti skuša zapleteno, spreminjajoco se in raznovrstno podobo kultur celinske Evrope, kot se izkazuje iz disciplin, pri katerih se navdihuje, izobražuje in jih s svojimi uvidi tudi dopolnjuje. Zaveda se, da spoznavni potencial vsake od teh vej znanosti še zdalec ni izcrpan, zato posreduje tudi zavest o mejah zgodovinopisnih zamišljanj, ki jih do dolocene mere opredeljujejo tudi ugibanja in nezmožnost oblikovanja definitivnih odgovorov. Pri tem opozarja tudi na možnosti zgodovinskih napak v delih davnih raziskovalcev preteklosti, ki se jih danes uporablja predvsem kot zgodovinski vir. Za tem dejstvom tici pomemben epistemolo­ški pomislek, ki se nanaša na recenzirano knjigo. Posamezni kronisti in zgodovinarji od srednjega veka do 18. stoletja so Slovane prav tako enacili z Veneti; pri cemer pa, kot se pokaže v knjigi, se to poimenovanje pojavlja tudi za skupnosti, ki so žive­le v Turciji, danes francoski Bretoniji, italijanskem Laciju in drugod po Evropi. 
Izpostaviti velja, da je venetska teorija dobila mocno podporo javnosti zato, ker se je pojavila v prikladnem casovnem trenutku, torej v procesu razpadanja jugoslovanskega politicnega okvira, ki je terjal utemeljitev nove, na slovenstvu ustolicene državnosti. Tudi jedru slovenskih politicnih in kul­turnih elit (v razhajajocem kontrastu z znanstveno srenjo) je omenjena teorija ponudila ne le predstave 
o zgodovinsko podkrepljeni slovenski starožitnosti, temvec tudi posebno vlogo pri ustvarjanju temeljev evropskosti, kar je ob nelagodju glede negotovega zamišljanja prihodnosti med Slovenci bržkone vna­šalo tudi potrebne obcutke samozavesti. 
Glede na strokovne kompetence Pleterskega je umevno, da casovno gledano glavnina knjige sloni na starejših zgodovinskih dobah. Pri tem pa avtorja dokaj na hitro opravita z obdobji, ko se je nad raz­licne oblike kolektivnih identitet trdno usidrala nacionalna skupnost, ki uokvirja tudi zamišljanje slovenstva. Na tem mestu bi bilo nemara dobrodo­šlo, ce bi Pleterski v posreceni dvojec z ilustratorko Janjo Rihter povabil tudi koga od kolegov in kolegic, ki se v vecji meri posvecajo moderni zgodovini, nje­nim spoznanjem in pastem, pri cemer merim zlasti na stroko, ki je kriticna do nacionalno uokvirjenih zgodovinskih pripovedi. Ta pomislek je zgolj do-bronamerna sugestija o morebitni argumentativni nadgradnji, ki bi tudi oblikovanje in recepcije ve­netske teorije obravnavala kot zgodovinsko dejstvo. Izjemnega pomena pa kljub vsemu je, da teža knjige razclenjuje ravno tisto casovno obdobje od starega do srednjega veka, iz katerega crpajo avtorji venet­ske teorije svojo snov, saj so starejše dobe s svojo kompleksno realnostjo javnosti manj poznane in zatorej bolj dovzetne za mitološka zamišljanja. 
Kot ljubiteljica stripov za pomemben sestavni del knjige razumem njen ilustrativni doprinos. Pre­proste, a zgovorne risbe Janje Rihter delujejo kot spodbujevalec bralcevega notranjega dialoga, ki se navadno ustvarja ob (nepovršnem) branju. Risbe pomensko podpirajo kratke zgodovinopisne skice Pleterskega, pri cemer jih vecinoma ne povzemajo, ampak jih aktualizirajo, prikazujejo iz nam bolj znane sodobne perspektive. Na ta nacin delujejo ne le kot pojasnjevalec principov cloveškega delovanja, ampak tudi v podkrepitev nekaterih univerzalnosti cloveškega vedenja, zlasti teh na ravni medosebnih razmerij in relacij med razlicnimi kolektivi. S pre­prosto slikovitostjo, v katere so vtkani elementi humorja in provokativnosti, se obenem razelektri tudi teoretska rigidnost in celo duhamornost, ki nemalokrat veje iz strokovnih besedil o kolektivnih identitetah. S tem se v razpravo o zamišljanju naše preteklosti lahko vkljucijo tudi tisti, ki do zgodovi­ne gojijo ljubiteljsko strast, med katerimi se nahaja velik delež podpornikov venetske teorije. 
Publikacija, ki jo lahko pokonzumiramo v nekaj uricah sprošcenega, a navdihujocega branja, brez dvoma zasluži pozornost kolegov in kolegic iz ce­lotne palete humanisticnih disciplin. Zlasti se mi zdi posreceno, na kakšen nacin lahko razmisleke o zapletenih dejstvih cloveške družbe podžge sinte-ticno odmerjen zgodovinski prikaz. Na tem mestu izhajam iz prepricanja, da zmore prav tisti, ki ima dober razgled nad snovjo, napraviti prepricljiv zgo-šcen zapis, ki obenem ne dela sile kompleksnosti, ki je preteklosti imanentna, ampak prav nasprotno 

– opozarja nanjo. Tej knjigi resda ne pripisujem vi-soke empiricne referencnosti, vendar v njej prepo­znavam nekaj, kar se mi zdi veliko pomembnejše in bolj daljnosežno. Vidim nastavke za spodbuja­nje zamišljanja o tem, kako se oblikuje vednost o eni od danes nespregledljivih osebnih identitet in kako je ta formacija dolocena ne le z dejstvi, am-pak tudi s sposobnostjo kreativnega domišljanja in izmišljanja, s sposobnostjo ki je v vecji ali manjši meri lastna vsakomur od nas. Zaradi navedenega recenzirano knjigo toplo priporocam vsakomur, ki ga zanima preteklost in naš odnos do nje, k branju pa lahko dokaj enostavno povabim tudi tiste, ki se do bralnih vsebin raje dokopljete s kliki: https:// omp.zrc-sazu.si/zalozba/catalog/book/1911. 
Urška Strle 



Plemiške rodbine sedmic 
Miha Preinfalk, Plemiške rodbine na Slovenskem. 
18. stoletje. 2. del. Od Del-Negrov do Škerpinov. Ljubljana: Viharnik, 2022 (Zbirka Blagoslovljeni in prekleti ; 7. knjiga). 300 strani. 
V zbirki Blagoslovljeni in prekleti je po petle­tnem premoru zagledala luc sveta sedma knjiga, kot vse prejšnje izpod peresa zgodovinarja Miha Preinfalka, vodilnega slovenskega raziskovalca plemstva. Skoraj celo desetletje smo cakali, da je prvi knjigi o plemiških rodbinah, ki so to postale v 18. stoletju, sledila druga, potem ko so se vmes zvrstile tri knjige o plemstvu iz 16., 17. ter 19. in 20. stoletja. V tokratni knjigi je predstavljena življenj-ska pot 16 rodbin, ki so plemiški naslov pridobile v »razsvetljenskem stoletju« in so bodisi izvirale iz slovenskega prostora ali pa so v njem živele. 
Kot uvodoma poudarja avtor, so se kljub razme­roma majhnemu naboru rodbin ponovno pokazali vzorci znotraj plemiške družbe, ki jim je mogoce slediti tudi v drugih knjigah oziroma so znacilni za plemstvo nasploh, na prvem mestu heteroge­nost. Velik del plemicev je bil dalec od stereotipnih predstav o gospodi v lepih oblekah in velicastnih gradovih. Mnoge poplemenitene rodbine so na­mrec še naprej živele svoje mešcansko življenje in niti niso sklepale zakonskih zvez z drugimi ple­miškimi rodovi. 
Zelo raznolike so bile korenine posameznih rodbin, pri cemer je potrebna posebna previdnost pri presojanju prošenj, s katerimi so prosilci za plemstvo utemeljevali svoj izvor in zasluge pred­nikov. Radi so se sklicevali na stare, pogosto dvo­mljive ali vsaj težko dokazljive plemiške statuse, ki naj bi jih sami ali njihovi predniki prinesli iz izvorne domovine, neredko izmišljene. Poplemeni­tenci iz povsem slovenskega okolja so ob povzdigu v plemiški stan skušali svoj plebejski izvor prikriti z izbiro nemških rodbinskih imen, ki so zvenela bolj gosposko od domacih. Tako je Zalokar postal Sallenstein, pri Protasijih pa je šlo prvotno sko-raj gotovo za vipavske Bratože. Celjski trgovec in žovneški grašcak Schwarz, ki mu je po vecletnem prizadevanju uspelo pridobiti plemstvo šele leta 1803, se je izdajal za Del Negra, cigar predniki naj bi izvirali iz Karnije. Posebno pozornost pritegne za slovenski prostor eksoticni priimek MacNeven, ki je prišel na Kranjsko v 19. stoletju iz Prage, in sicer s potomcem irskega priseljenca. 

O raznolikem izvoru obravnavanih popleme­nitenih rodbin najbolje pricajo podatki, kdo in kaj je bil zacetnik novega plemiškega rodu: Del Negro (1803) – trgovec v Celju, lastnik gospostva Žovnek in dveh manjših posesti, Formacher pl. Lilienberg (1739) – zasliševalni in ograjni odvetnik na Kranj­skem, Janežic pl. Adlersheim (1716) – ljubljanski župan, Jeršinovic pl. Löwengreif (1715) – Senože-can v službi knezov Portia (ti so mu tudi pode­lili plemiški naslov), Kleinmayr (1787) – deželni tiskar in knjigotržec v Celovcu, Klosenau (1778) 

– stanovski knjigovodja na Kranjskem, MacNeven (1753) – profesor na praški medicinski fakulteti, Plencic (1764) – Solkanec, dr. medicine na Dunaju, Portico pl. Breitenau (1720) – grašcak v Zalogu pri Novem mestu, Protasi (1770) – grašcak na Planini pri Sevnici, Radic (1733) – dr. obojega prava, lju­bljanski mestni sindik, Rastern (1724) – stanovski viceknjigovodja na Kranjskem, Sallenstein (1735) 
– dr. medicine, kranjski deželni zdravnik, Schif­ferstein (1702) – brata iz Škofje Loke, prvi pivovar, drugi zakupnik Komende (poplemenitil ju je knez Eggenberg), Stremnitzberg (1763) – zakupnik go-spostev Ljutomer in Branek, Škerpin pl. Oberfeld (1722) – duhovnik iz kamniške mešcanske družine in  trije njegovi necaki, med njimi dva duhovnika. Tri rodbine oz. njihove rodbinske veje so pozneje, vse še v 18. stoletju, pridobile viteški naslov (Jerši­novic pl. Löwengreif leta 1756, Stremnitzberg 1766 in 1794 ter Schifferstein 1771), tri pa baronskega (Janežic pl. Adlersheim 1743, MacNeven 1767 in Rastern 1787). 
Posebna vrednost Preinfalkovega pristopa k obravnavi plemstva je v spremljanju rodbin od naj­zgodnejših ugotovljivih prednikov preko vseh dru­žinskih clanov do izumrtja oz. do danes pri tistih treh, ki po moški strani še živijo. Te so: Del-Negro (pretežno v Avstriji), Kleinmayr (vecidel v Braziliji) in Rastern (vecinoma v Nemciji), medtem ko so se sledovi za Schiffersteini izgubili v drugi polovici 19. stoletja nekje v Srbiji. Najkrajšo »življenjsko dobo« od poplemenitenja do smrti zadnjega nosilca pri­imka, samo šest desetletij in pol, so imele rodbine Sallenstein (od 1735 do 1799), Plencic (od 1764 do 1830), Protasi (od 1770 do 1836) in Klosenau (od 1778 do 1843). Pri Škerpinih pl. Oberfeldih je za­nimivo, da je leta 1801 kot sploh zadnja potomka umrla clanica rodbine, ki se je prva že rodila kot plemkinja (1723), in sicer leto dni po poplemenite­nju njenega oceta. Številne obravnavane rodbine so do danes povsem izginile iz zgodovinskega spomi­na, zlasti tiste, ki so izumrle že po nekaj generacijah, a so se nekatere pozneje spet pojavile v drugacnem kontekstu. Tako je Solkanec Marko Anton Plencic, znamenit zdravnik na dunajskem dvoru, ponovno oživel v dobi narodnega prebujenja.  
Zasnova Preinfalkove zadnje knjige sledi kon­ceptu prejšnjih šestih iz iste zbirke, vendar so rod-bine tokrat predstavljene veliko bolj podrobno. Tak pristop je avtorju omogocila neprimerno lažja do-stopnost zgodovinskih virov z vse bolj napredujo-co digitalizacijo, zlasti maticnih knjig in casopisja. S tem je narasel tudi obseg prikaza posameznih rodbin, tako da bodo nekatere morale pocakati na uvrstitev v naslednjo knjigo. Pri vsaki rodbini je sle­herni clan predstavljen z osnovnimi genealoškimi in drugimi podatki, na koncu knjige pa najdemo rodovna debla in obsežno osebno kazalo z vec kot 1500 imeni. Knjigo poleg tega odlikuje bogat na­bor slikovnega gradiva, od portretov, grbov, pod-pisov, pecatov in osmrtnic do sodobnih fotografij objektov – gradov in dvorcev, stanovanjskih hiš, nagrobnikov. 
Boris Golec 


Coprnice in coprnjaki 
Marija Plemenitaš, Z ocetom sva šla coprnice gledat. Šentjur: Javni sklad RS za kulturne dejav­nosti, Obmocna izpostava in Literarno društvo, 2023. 75 strani. 
Z ocetom sva šla coprnice gledat je knjiga Ma-rije Plemenitaš, v kateri so zbrane pripovedke, ki so si jih pripovedovali na Kozjanskem v prejšnjih generacijah ob kmeckih kolektivnih opravilih, te­matsko pa so vezane na manj ali slabo razumljeno dogajanje v naravi. Gre za nadaljevanje avtoricine­ga interesa za lokalno zgodovino Dobja pri Planini, majhnega kraja v osrcju Kozjanskega. Plemenitaše­va je tako izdala knjigo Zgodbe s Handila, Legenda 
onastanku Dobja, ob stoti obletnici zacetka prve svetovne vojne pa še pisma svojega dedka babici ob njegovi mobilizaciji in odhodu celjskega polka v Galicijo (Ljuba moja Mici). 
Knjiga, ki je opremljena z ilustracijami, ponuja zbir pripovedi lokalnih informatorjev, zbranih na jesen življenja generacije, ki se je formirala na zacet­ku 20. stoletja, ko je praznoverje obstajalo vzpore­dno z etabliranim kršcanskim svetovnim nazorom. Mestoma je celo prišlo do sinteze praznoverja in družbene morale, o cemer pripoveduje zgodba o znašanju moža nad ženo zaradi promiskuitete pred sklenitvijo njune zakonske zveze. Zapisane zgod-be govorijo o težavnem sprejemanju drugacnosti, predvsem v potencirani obliki (izjemna lepota in njeno nasprotje - izstopajoca grdota ali deformira­nost), ter »sprošcanju« napetosti z izživljanjem nad substituti coprnic in coprnjakov: to je nad živalmi. Pripovedi so dejansko katalog izživljanja nad kra­stacami in mackami. V knjigi pa lahko najdemo tudi simpaticne razlage o še danes uporabljeni frazi »so te zmešale carovnice« za napacno namešceno obleko ali obutev na vse zgodaj. Pomemben ele­ment je tudi eksistencna beda ljudi, kar v pripove­dih predstavlja motiv kraje mleka ponoci. Na eni stran je izražen strah pred izgubo mlecnosti krav 


– pomembnega, bogatega in rednega vira hrane – ob tem pa tudi drzne nocne tatvine mleka. 
Sveta, ki je upodobljen v pripovedkah ni vec, saj je modernizacija – vkljucno z izobraževanjem – odpravila oblike druženja ob kolektivnih kmeckih opravilih, grdo ravnanje z živalmi pa je postalo družbeno nesprejemljivo, ampak dolocene predsta­ve, izvirajoce iz negotovosti, so preživele. Predstave 
o coprnicah in coprnjakih torej še zmeraj poganjajo strahovi, domišljija in stimulansi. 
Željko Oset 


Cas rdecih svincnikov 
Dragan Matic: Tiskovna svoboda v krempljih ljubljanske justice : zaplembe casopisov in druge tiskovne zadeve v obdobjih 1873–1889 in 1908– 1914 v pravosodnih fondih Arhiva Republike Slovenije. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 
2023. 336 strani. 
Knjiga Dragana Matica zajema iz bogate zakla­dnice pravosodnih fondov slovenskega nacionalne­ga arhiva, posveca pa se tematiki, ki povezuje na eni strani živahno politicno strankarsko življenje iztekajocega se 19. in mladega 20. stoletja, na drugi barvito pahljaco zlasti periodicnega tiska, ki je slu­žil prenosu politicnih idej med najširše obcinstvo. Vmes pa je država v pravosodni sistem vtaknila še varovalke, ki so poskrbele za to, da politika (in tisk) s preradikalnimi idejami ne bi ogrozila obstoja države oziroma ne bi (prevec) spodkopavala ugleda njenih institucij ali nosilcev moci. Temu so vcasih rekli cenzura, njeno delovanje pa je po stoletju in pol zanimiv dokument casa ter ogledalo družbe, ki je tedaj stopala na pot demokratizacije in po­družbljanja politike ter postajala podobna temu, kar oznacuje demokracije zahodnega tipa še dandanes. 
Politicna zgodovina s strankarskimi programi, volitvami, politiki in njihovimi debatami zna biti za vecino precej suhoparna zadeva, a na sreco ob-stajajo tudi izjeme – avtorji in dela, ki vse našteto zavijejo v okusen ovoj zanimive pripovedi, skrbno izbrane perspektive in originalnosti. Na sreco gre pri predstavljeni knjigi prav za tak grižljaj. Avtor je z zasnovo svojega dela namrec mislil tudi na bralce, ki jim tovrstna tematika zgodovinsko (in pravniško) ni blizu, zato je moc v njem najti tudi dobrodošle »ucbeniške« prijeme. Zacetek nas najprej pouci o pomenu tiska, nas seznani s predmetom obravna­ve ter predstavi obe instituciji, ki sta »prispevali« gradivo za knjigo – državno tožilstvo in deželno sodišce v Ljubljani. Sledi dobrodošla seznanitev z zakonodajo in postopkom v tiskovnih zadevah, po katerem so se odvijale v nadaljevanju predstavljene zgodbe o sodnih posegih v pravico do obvešcenosti. 

Osrednja nit dela je kronologija – tri obdobja, po­imenovana po pomembnih osebnostih in znacilno­stih: »konfiskacijsko ministrstvo« Lasser-Auersperg (1873–1878), Taaffe-Winklerjeva doba (1879–1889) in obdobje pred veliko vojno (1908–1914) tvorijo okvir, v katerem je po posameznih letih najprej po­dano število tiskovnih postopkov, sledi pa podrobna obravnava najzanimivejšega ali najbolj tipicnega primera v tem letu. Vsako izmed poglavij spremlja tudi kratek, a izcrpen opis znacilnosti obdobja z glavnimi poudarki, poglavje pa se prav po šolsko za­kljuci s preglednico tiskovnih zadev obravnavanega obdobja in sklepom. Knjiga se zakljuci s pregledo-ma tiskovnih zadev Deželnega sodišca v Ljublja­ni (1873–1889) in Državnega tožilstva v Ljubljani (1908–1914), ki ju spremljajo kratki regesti zadev. 
Prvo obdobje (1873–1878) intenzivne germani­zacije, razhoda mlado- in staroslovencev ter poraja­nja živahne »žurnalisticne« dejavnosti je prinašalo izzive tako za novinarje in urednike, ki so si vcasih želeli povratka »prave« cenzure, ko se je natancno vedelo, kaj je dovoljeno in kaj ne, kakor za pravo­sodne organe in policijo, ki je v gluhi noci pregle­dovala še sveže izvode in prežala na prekucuške ali žaljive clanke. Med predmeti zaplemb tedaj sreca-mo poleg stalnih osumljencev (Slovenski narod, Slovenec) pogosto tudi Alešovcevega Brenclja, ki ga je od »resnih« listov locevalo prav dejstvo, da je bil narejen za to, da smeši in bica napake v politiki in družbi. Casopisi so v tem obdobju pogosto locili funkciji »glavnega« in »odgovornega« urednika, pri cemer so zadnjemu (pogosto je bil to celo »sla-mnati mož« brez premoženja, a na dobrem glasu) namenili vlogo grešnega kozla in stalne stranke so­dišc. V poglavju so podrobno predstavljeni primeri obravnav zoper Alešovca in Jurcica, pohvalno pa je, da so na stran preganjanjih listov in novinarjev stopili tudi nekateri poslanci (Vošnjak), ki so skuša­li letvico dovoljenega dvigniti na državnem nivoju. 
Taaffe-Winklerjevo obdobje (1879–1889) je bilo po prav manicnem preganjanju tiskovne svobode v pretekli periodi precej bolj spravljivo, poveza-no s siceršnjim deljenjem politicnih »drobtinic« kranjskim Slovencem. Prineslo je prvo zaplembo »anarho-komunisticnega« lista (1880), v istem letu pa še pricakovano zaplembo Brenclja zaradi ocitkov 
o nemškutarstvu lavantinskega škofa Stepišnika in hkratno (malce bolj nepricakovano) ustavitev preiskave zoper Alešovca v isti zadevi. Vmes se kot jara kaca ponavljajo prizadevanja za slovensko poslovanje sodišc – to se je za tiskovne zadeve zgo­dilo po letu 1883, ceprav se je že Jurcic sredi 70. let ucinkovito boril za to ustavno pravico, in sprico spremenjenih družbenih razmer bolj ali manj du­hoviti in izvirni »napadi« na »Nemce« in renegate. Za malce bolj žgeckljiv konec te periode je s svojim samomorom poskrbel nesrecni cesarjevic Rudolf (1889), ki ga je (in z njim vso habsburško hišo) bilo treba vsekakor obvarovati pred nepotrebno in ne­primerno publiciteto. 
Svoj osrednji motiv je imela cenzura tudi v za­dnji periodi pred veliko vojno (1908–1914), dobila pa ga je že prvo leto v divjaškem napadu Nemcev na cirilmetodovske zborovalce na »nemškem« Ptuju, še bolj pa seveda v septembrskih demonstracijah v Ljubljani, ki so odnesle življenji Ivana Adamica in Rudolfa Lundra. Ta dva dogodka, ki sta radikali­zirala politicno življenje na Kranjskem in v drugih deželah s slovenskim prebivalstvom, so dodobra izrabili tako politiki kot mediji, ki so zato velikokrat koncali v zaplembi, vsaj malo moralno sporno pa je, da so iz žrtev s prodajo »prigodnih« spominskih medalj in znamk »narodni« kapitalisti celo kovali dobicek. Kljub temu glavnemu torišcu tiskovnih zadev kranjskega pravosodja, pa so se tudi v tem casu ponavljali bolj ali manj stalni grehi casnikar­jev in urednikov – žalitev casti, obrekovanje, ki so pridobivali ostrino in povzrocili, da se je število za­plemb po prehodnem upadu v pretekli periodi zno­va dvignilo. Kot zlovešco novost pa velja izpostaviti »reptilsko« financiranje naklonjenih casnikarjev in medijev na Kranjskem, ki si ga je v letih pred I. svetovno vojno privošcila srbska vlada in v maniri specialne vojne širila svojo agitacijo med Slovenci. 
Popotovanje v preteklost slovenskega politic­nega tiska in njegove (ne)svobode, ki ga opravimo med branjem Maticeve knjige, je tudi zgodba o do-zorevanju slovenske politicne in medijske krajine, iznajdljivosti urednikov in založnikov pri izogi­banju zaplembam in kaznim ter nenazadnje še en dokaz za to, da se v zgodovini malo stvari zgodi »na novo«: 
»Kmetija za kmetijo gre na boben, po drugih krajih pa se denar pri oknih ven mece: opominja-mo le na dunajsko razstavo, na operno gledališce, na velikanske place nekterih državnih služabnikov, na podpore, ki so se dajale in se še dajejo bankam, železnicam, služnim casnikom itd. itd.« Slovenec, 1. 
3. 1879 (zaplenjena številka) 
Aleksander Žižek 

Jugoslovanskakrona na spomenikih 
Ivan Smiljanic, Peter Mikša, Nani Poljanec: 
»Cuvajte mi Jugoslavijo!« Figuralni spomeniki 
Karadordevicem v Sloveniji. Rogaška Slatina: 
Zavod ljudski muzej, 2023. 141 strani. 
Cas tece, državna ureditev se spreminja, monar-hi prihajajo in odhajajo. Država nastane, postavlja spomenike … in propade. Ddr. Damir Globocnik, ki je v letu 2022 izdal obsežno knjigo s povezano temo – o poteh in stranpoteh spomenikov na Slo­venskem, ugotavlja, da spomeniki želijo ohraniti spomin – niso pa vecni. 
Monografija, ki za naslov nosi domnevne zadnje besede kralja Aleksandra »Cuvajte mi Jugoslavi­jo!«, predstavlja vse figuralne spomenike kraljev Petra in Aleksandra Karadordevica, ki so bili v casu Kraljevine SHS, pozneje Kraljevine Jugoslavije, po­stavljeni v Dravski banovini. Delo tako osvetljuje del slovenske zgodovine 20. stoletja skozi prizmo javnega prostora, še posebej javne spomenike. 
Avtorji, dr. Peter Mikša, Ivan Smiljanic in Nani Poljanec (uvodno besedo je prispeval dr. Božidar Je­zernik), so natancno raziskali okolišcine nastanka, postavitve in – skoraj v vseh primerih – unicenja spomenikov. Pri tem so se z enako mero pozor­nosti lotevali vseh spomenikov, od konjeniškega spomenika kralju Aleksandru, ki je stal na Kongre­snem trgu v Ljubljani in bil svojcas najvecji tovrsten spomenik v tem delu Evrope (tam ni stal niti leto dni), do tistih spomenikov, ki so jih postavljali po manjših krajih. Poleg zgodovinskih podatkov, ki so jih mnogo pridobili iz tedanjega casopisja, so zgodbe spomenikov opremljene z anekdotami, ki so jih spremljale, kar naredi branje še bolj zanimivo. Avtorji so ujeli dobro razmerje med strokovnostjo in poljudnostjo, zato je delo primerno za vse bralce. 

Zgodovinski, družbeni in politicni vidik vsa­kega spomenika je torej dobro predstavljen. Mo-nografijo bi bilo mogoce nadgraditi še z raziskavo estetskega in umetnostnozgodovinskega vidika te skupine spomenikov, jih primerjati s spomeniki Karadordevicem po drugih banovinah in soca­snimi vladarskimi spomeniki po drugih državah (mimogrede, spomenika Karadordevicem še danes stojita v Parizu in Marseillu). 
Spomenik kralja Petra sta do prihoda okupa­cijskih oblasti, ki so vse spomenike porušile, imela Kranj in Ljubljana, Aleksandrov spomenik pa poleg Ljubljane še Domžale, Ribnica, Gornji Grad, Jese-nice, Rakek, Sveti Jurij ob Šcavnici, Sveta Trojica v Slovenskih goricah, Trbovlje, Sevnica in Zagorje ob Savi. Postavljanje spomenikov je terjalo dobršno mero nacrtovanja, potrpežljivega zbiranja prispev­kov, sodelovanje umetnikov, koncno pa vodilo v vesele prireditve ob njihovih odkritjih; nekaterih od njih se je udeležil tudi sam upodobljeni. 
Knjigo uvajata dve kratki poglavji, eno o zgo­dovini vladanja Karadordevicev na Slovenskem, drugo o funkciji spomenikov in utrjevanju javnega spomina na splošno. Knjigo dopolnjujeta še pregle­dna tabela in zemljevid tock, kjer so stali spomeniki. Posebno vrednost knjige vidim v izjemno bogatem slikovnem gradivu, ki ga sicer nekoliko težje najde-mo, sploh pa zbranega na enem mestu. Avtorji so zbrali fotografije porušenih spomenikov, otvoritve­ne prireditve, dokumente, povezane s spomeniki in podobno. Knjiga je kvalitetno oblikovana, format pa je omogocil velike reprodukcije. Veliko repro­duciranega gradiva je iz zbirke Nanija Poljanca, ki že vrsto let strastno zbira predmete, povezane z družino Karadordevic. Zadnje poglavje v knjigi, Obeleževanje spomina, predstavlja njegovo zbirko v Ljudskem muzeju Rogaška Slatina, ki ga je sam zasnoval, zopet z obilo fotografskega gradiva. 


Naš Hinko Smrekar, um. slikar in risar za vse 
Poznal sem tokove sveta : zapisi Hinka Smrekarja
(zbral in uredil Damir Globocnik). Šmarje Sap: Buca 2023. 271 strani. 
Po lanski 80. obletnici Smrekarjeve smrti, ko je bilo njegovemu življenju in delu posveceno kar nekaj pozornosti, je pred nami knjiga, ki jo je 80 let po smrti dejansko »napisal in uredil sam«, kot je v svoji oceni v Mladini ugotovil Bernard Než­mah. Bogato ilustrirana in lepo opremljena knjiga prinaša 93 razlicnih proznih in pesniških objav ter pisem po izboru in z opombami Damirja Globocni­ka. Objave segajo v obdobje 1907–1941/42. Smrekar je objavljal najveckrat v Jutru, nekaj njegovih pisem pa najdemo tudi v rokopisnih zapušcinah znanih sodobnikov. 
Razen nesporne likovne nadarjenosti za izra­žanje v najrazlicnejših tehnikah in materialih, o 
Nani Poljanec letos praznuje 35 let ustvarjanja, kar je obeležil s Kunstfestivalom, v okviru katerega je izšla tudi monografija. Knjiga, ki jo je pripravil s kolegoma, je še en korak dalje v njegovi dolgi kari­eri umetnika, zbiratelja in raziskovalca zgodovine. Njegovo strastno in neutrudno zbirateljsko delo botruje dejstvu, da se ena najpomembnejših zbirk 
o Karadordevicih nahaja prav v Rogaški Slatini. V njej si lahko ogledamo tudi doprsni spomenik kralja Aleksandra I., ki ga je Poljanec pridobil leta 2021 in poskrbel za njegovo restavriranje. Gre za zadnji in hkrati edini ohranjeni spomenik (od ostalih so ohranjeni le fragmenti). Prav odkritje tega spomenika je bilo povod za nastanek pricujoce knjige, njegova fotografija pa je tudi na naslovnici. 
Urh Ferlež 

kateri pricajo umetnikova ohranjena in javnosti predstavljena dela, nam Globocnikova knjiga od­stira še drugo, nic manj izvirno in samosvojo plat Smrekarjeve ustvarjalnosti – njegovo prozno, pe­sniško in publicisticno dejavnost. 
Smrekar v izbiri svoje tematike ni izbircen – z osvežujoco zafrkljivostjo in humorjem popiše pr­vih 10 let svojega življenja (Dni mojih lepša polovica 

…), se dá opisati izmišljenim biografom (Naš Hinko Smrekar), se ganljivo poslovi od matere (Zahvala), zdrkne v vlogo opravljivega kronista (Naša dušev­na elita na letovišcu), vojnega dopisnika iz zaledja (Crnovojnik), nergavega uporabnika Pisem bralcev (npr. Clanom stavbne zadruge »Hera«!, Brumno postno premišljevanje o macku, Mismanija, Can-karjev spomenik na Vrhniki, Kam s Prešernovim spomenikom), v rednih presledkih pa v maniri najbridkejšega naturalizma z izbranimi beseda-mi razgalja svojo »revo« ter mogocnike in mecene prosi, naj ga s kakšnim odkupom, subvencijo ali celo »napotitvijo« v zapor rešijo gotove smrti od lakote (Slovenski umetnik v težkih casih, Obracun, Smrekarjevo pismo neznanemu prijatelju). 
Vseeno pa je kot umetnik najbolj v svojem ele­mentu tedaj, ko kakor spretni kirurg vihti pero nad videnimi razstavami svojih sodobnikov. Nje­gove kritike so bolece natancni krokíji, iz katerih je vendarle moc nedvomno razbrati, kaj in zakaj je hvalevredno in kaj kritika pri posameznem delu/ avtorju moti. Zlahka si torej predstavljamo, s ka­kšnim strahom so likovniki in likovnice ob jutranji kavi in cigareti listali po svojem izvodu, v porocilu z razstave iskali svoje ime ter naklonjeno ali kara­joco sodbo arbitra Smrekarja. Zanj likovna ume­tnost nikakor ni bila slonokošceni stolp od Boga poslanih prerokov, zato se je z veseljem obregnil tudi ob nesporne velicine svojega casa (Jakopic) in s humorjem ošvrknil iskanje svetega grala ter sledenje modnim trendom v umetnosti – dadaizmu in abstrakciji (Uvod v umevanje najmodernejše umetnosti in navodilo, kako postaneš najmoder­nejši umetnik). 
Pomemben del njegove publicisticne dejavnosti je predstavljalo zavzemanje za slovensko umetnost in umetnike, za katere bi po njegovo morala prevze-ti odgovornost družba – zlasti njen najbogatejši sloj. V Smrekarjevih besedilih kar precejkrat naletimo na odkrite pozive po kupovanju domacih umetni­ških del in s tem podpiranju slovenskih umetnikov, ki jih modno naziranje po krivici postavlja v senco tujcev in s tem peha v tujino, kjer požanjejo zaslu­ženo slavo (Umetnost – luksuz?, Iz veže v sobe in salone). 
Nekoliko presenetljive so Smrekarjeve pesmi, v katerih se v popolnoma solidni formi loteva ljube­zni (Turobne ure), eksistencne krize (Mornar), kot glavni motiv pa je tudi v njegovih pesmih zaslediti konflikt med duhom in materijo (srcem in denar­jem – Bazar, Pesnika). 
Smrekar je bil kot umetnik in intelektualec kljucni del ljubljanske (slovenske) kulturne scene kar 30 let, že pred svojo vrnitvijo v Ljubljano (1911) pa je na Dunaju sklenil svoje najusodnejše prijatelj­stvo – v krogu vesnjanov je namrec spoznal Ivana Cankarja, s katerim je v prihodnjih letih plodno sodeloval. Prav za Cankarja je Smrekar tudi neza­menljiv »vir prve roke«, saj ga njegova pricevanja opisujejo med ustvarjalnim procesom, trenutki krize in seveda med sprošcenim in nezmernim krokanjem s prijatelji iz dunajskega in ljubljanskega kroga, s svojim fantazijskim spisom (Ivana Cankar­ja drugo življenje in druga smrt) pa je Smrekar brez milosti nastavil zrcalo dvolicni slovenski družbi, ki ceni in objokuje samo mrtve velikane, na žive (njega?) pa se požvižga in jih obsoja. 
Res je, Smrekar je poznal tokove sveta. V sebi je skrival iskro ustvarjalnosti, kopico darov za naj­razlicnejša podrocja umetnosti in neugnano ter nesmrtno radovednost, ki mu je dovoljevala, da se je na pristen nacin vedno znova cudil in navduševal nad vsakodnevnimi drobnimi cudeži. Znal je biti kriticen, zafrkantski, celo cinicen, a hkrati globoko obcutljiv za krivice, bolecine in ponižanja malega cloveka, kakršen je bil po poreklu tudi sam, dokler se s svojimi darovi in sposobnostjo ni povzpel dalec nad usodo, ki mu je bila sprva namenjena. 
Aleksander Žižek 


Prispevki v reviji so v slovenskem jeziku. V uredništvo sprejemamo lektorirane oziroma jezikovno neoporecne prispevke. 
Razprave (rubrika Zgodbe, ki jih piše življenje) v obsegu okrog ene avtorske pole, naj vsebuje: 

. naslov (ali naslov kot kratek udaren citat, ki mu obvezno sledi še podnaslov) 
. besedilo v obsegu okrog ene avtorske pole (do ene in pol), napisano v MS Word, tekst Times New Roman, velikost 12 
. avtorski izvlecek (sinopsis) do 10 vrstic, priimek in ime av-torja, akademski naslov, poklic in delovno mesto, ustanovo, kjer je zaposlen, njen naslov, naslov elektronske pošte (sicer privaten naslov in e-pošto). K avtorskemu izvlecku avtor navede okvirno 3 kljucne besede 
. povzetek v obsegu do 30 vrstic 
. vsaj 3 do 6 slikovnih prilog. Locljivost posnetka vsaj 300 ppi (širina: 1 kolona = 915 pixels, 2 koloni = 1890 pixels). Priloge oddajte loceno. Med besedilo clanka, kjer naj pri­bližno stoji konkretna priloga, vpišite legendo, ki vsebuje podnaslov in navedbo vira (avtorstvo, kdo hrani). Za do-voljenja objave za potrebe clanka poskrbijo avtorji sami. 
. opombe (v formi sprotna opomba (pod crto), na dnu vsake strani, »footnote«), velikost 10. Opombe naj bodo v okraj­šani obliki in vsebujejo zgolj napotilo na seznam virov in literature na koncu Opombe naj bodo pisane enotno. Pri arhivskih virih uporabljamo standardne kratice za arhiv, nato navedemo kratico fonda ali zbirke, signaturo oziroma številko fascikla ali škatle in številko arhivske enote ali ime dokumenta. Pri literaturi navedemo priimek avtorja in smiselno skrajšani naslov in številke strani. (npr.: Gestrin, Slovenske dežele, 12). 
. poglavje Viri in literatura na koncu, v katerem so sistema-ticno navedeni vsi uporabljeni viri in literatura. Loceno se navajajo arhivski viri, literatura, po potrebi tudi casopisje in ustni viri. V teh sklopih je treba gradivo navajati po abecednem vrstnem redu in sicer v celoti, ne skrajšano. 
Arhivski viri 
arhiv, signatura in ime fonda ali zbirke, tehnicno enoto 
(arhivsko škatlo), številko ali naslov dokumenta. 
Primer: Arhiv Republike Slovenije, AS 231, Ministr­stvo za prosveto Ljudske republike Slovenije, 1945­1951 (po potrebi še številke škatel). V opombi za­dostuje, ce navedemo: AS 231, a.š. (številka škatle), (številka ali ime dokumenta). 
Primer: Zgodovinski arhiv Celje, SI_ZAC/0024, Me-stna obcina Celje, številka arhivske škatle, ime ali številka dokumenta (leto). 
Literatura – monografije 
Priimek, ime avtorja: naslov (in podnaslov) dela (v ležecem tisku). Kraj: založba in leto izida. 
Primer: Gestrin, Ferdo: Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem. Ljubljana : Slovenska matica, 1991. 
Literatura – clanki 
navedemo: priimek in ime avtorja, naslov clanka. Naslov periodike ali zbornika (v ležecem tisku), za periodiko še letnik, leto, številko in strani, za zbornik (ime urednika), kraj in leto izida in strani. 
Primer za periodiko: Slana, Lidija: Iz zgodovine gradu in gospostva Snežnik na Notranjskem. Kronika, 48, 2000, št. 1-2, str. 20-41. 
Primer za zbornik: Melik, Vasilij: Ideja Zedinjene Slovenije 1848-1991. Slovenija 1848-1998 : iskanje lastne poti (ur. Stane Granda in Barbara Šatej). Ljub­ljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1998, str. 15-20. 
Zapisi 
. Besedila v rubriki Zapisi so navadno krajša, zanje pa veljajo enaki pogoji oddaje kot za razprave, ni pa potrebno oddati povzetka in avtorskega izvlecka (sinopsisa). 
Ocene (rubrika Iz knjižne police) naj vsebuje: 
. Privlacen, kratek naslov 
. Naslov ocenjenega dela, citiran kot primeri zgoraj 
. Besedilo naj obsega okvirno 2-3 strani 
. Priloži se loceno še skenirana naslovnica ocenjenega dela (300 ppi) 
Za prevode povzetkov in izvleckov v tuje jezike (v nemšcino in anglešcino) poskrbi uredništvo revije. 
Za trditve in za znanstveno korektnost odgovarjajo avtorji clankov. Prispevki so strokovno recenzirani. Recenzentski postopek je anonimen. 
Prispevke naj avtorji pošljejo na naslov uredništva revije: Zgodovinsko društvo Celje (s pripisom za revijo Zgodovina za vse), Prešernova 17, SI-3000 Celje ali po elektronski pošti na naslov: batagelj@gmail.com. Za lažji kontakt pripišite še telefonsko številko, za vse ostale informacije pa smo vam na voljo na zgornjih naslovih. 
Uredništvo 

Narocilnica  
 
DA, narocam(o): izvod(ov) [Zgodovini.ce 16]: vec avtorjev SEIDLOV ZBORNIK (16 €) izvod(ov) [Zgodovini.ce 15]: Janez Cvirn DUNAJSKI DRŽAVNI ZBOR IN SLOVENCI (1848–1918) (19 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 14]: Rolanda Fugger Germadnik GROFJE CELJSKI MED ZGODOVINO IN MITOM (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 13]: Marija Pocivavšek EN GROS & EN DETAIL (19 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 12]: vec avtorjev OROŽNOV ZBORNIK (12 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 11]: Andrej Pancur JUDOVSKA SKUPNOST V SLOVENIJI NA PREDVECER HOLOKAVSTA (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 10]: Tatjana Rozman POJOCI KASTRATI – (ZLO)RABLJENO TELO NA ODRU (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 9]: Andrej Studen PIJANE ZVERINE (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 8]: Janez Polajnar »PFUJ! TO JE GERDO!« (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 7]: Filip Cucek USPEHI SPODNJEŠTAJERSKIH SLOVENCEV V TAAFFEJEVI DOBI (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 6]: Tone Kregar MED TATRAMI IN TRIGLAVOM (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 5]: Marija Mojca Peternel CILLIER WOCHENBLATT (ZEITUNG) (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 4]: vec avtorjev ŠTEFAN KOCEVAR – RODOLJUB SLOVENSKI (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 3]: Branko Goropevšek ŠTAJERSKI SLOVENCI, KAJ HOCEMO! (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 2]: Aleksander Žižek NAŠIM ZVESTIM, LJUBIM CELJSKIM MEŠCANOM (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 1]: Andrej Pancur V PRICAKOVANJU STABILNEGA DENARNEGA SISTEMA (16 EUR) Stroški pošiljanja niso všteti. Podatki o narocniku: FIZICNA – PRAVNA OSEBA  (ustrezno oznacite) Ime in priimek / Naziv podjetja: Ulica, hišna številka: Poštna številka, kraj: Davcna številka: Davcni zavezanec: DA NE (ustrezno oznacite) Nacin placila (ustrezno oznacite): po predracunu (za pravne osebe) po povzetju (za fizicne osebe) Narocilnica obvezuje Zgodovinsko društvo Celje in narocnika. Zgodovinsko društvo Celje ni zavezanec za DDV (1. odstavek 94. clena ZDDV-1). Datum: Podpis (žig):  

Narocilnico pošljite na naslov: Zgodovinsko društvo Celje, Prešernova ulica 17, SI-3000 Celje tel.: 03/42 86 412; faks: 03/42 86 411; info@zdc.si http://zdc.si/zgodovini-ce/ www.zdc.si 

Narocilnica  
 
Želim postati narocnik revije ZGODOVINA ZA VSE in z letnikom narocam izvod(ov). Letna narocnina (dve številki) je 19 EUR, za dijake in študente 13 EUR. Poleg prihodnjih želim prejeti še naslednje izvode starejših letnikov po ceni 3 EUR (Vpišite želen letnik, številko in število izvodov): Letnik / številka Izvod(ov) Letnik / številka Izvod(ov) Stroški pošiljanja za stare številke niso všteti. Uveljavljam študentski popust pri narocnini. (Ne velja za stare številke!) Podatki o narocniku: FIZICNA – PRAVNA OSEBA  (ustrezno oznacite) Ime in priimek / Naziv podjetja: Ulica, hišna številka: Poštna številka, kraj: E-naslov: Davcna številka (za pravne osebe): Davcni zavezanec: DA Nacin placila (ustrezno oznacite): po predracunu (za pravne osebe) po povzetju (za fizicne osebe) Narocilnica obvezuje Zgodovinsko društvo Celje in narocnika. Zgodovinsko društvo Celje ni zavezanec za DDV (1. odstavek 94. clena ZDDV-1). Datum: Podpis (žig):  NE  

Narocilnico pošljite na naslov: Zgodovinsko društvo Celje, Prešernova ulica 17, SI-3000 Celje tel.: 03/42 86 412; faks: 03/42 86 411; info@zdc.si http://zdc.si/zgodovina-za-vse/ 

ZGODOVINA ZA VSE 
Izdalo in založilo: Zgodovinsko društvo Celje© Prešernova ulica 17, SI-3000 Celje, tel. 03 42 86 412, www.zdc.si Uredniški odbor: Tina Bahovec, Borut Batagelj, Bojan Cvelfar, Dragica Cec, Jure Gašparic, Tone Kregar, Jurij Perovšek, Marija Pocivavšek, Ludwig Steindorff, Hrvoje Petric, Rok Stergar,Simon Zupan, Aleksander Žižek Urednik: Borut Batagelj Racunalniška priprava stavka: Andrej Mohoric Prevod izvleckov v anglešcino: Simon Zupan 
Prevod povzetkov v nemšcino: Tina Bahovec Univerzalna decimalna klasifikacija prispevkov: Osrednja knjižnica Celje, Domoznanski oddelek 
Tisk: Grafika Gracer 
Za znanstveno vsebino clankov odgovarjajo avtorji. 
Fotografija na ovitku: Dvorec Klevišce pri Polšniku po Valvasorjevi skicni knjigi Kranjske, 1678–79 (Valvasor, Topografija Kranjske, sl. 127). 
Revija izhaja v dveh številkah letno. 
Naklada: 300 izvodov 
Financna podpora za natis revije: ARIS - Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost RS Mestna obcina Celje 
ISSN 1318-2498 (Tiskana izdaja) ISSN 2630-4325 (Spletna izdaja) 
Revija je uvršcena v podatkovne baze Scopus, EBSCOhost in ProQuest. The journal is listed in the databases Scopus, EBSCOhost and ProQuest. Povzetki razprav so objavljeni in indeksirani v publikacijah Historical Abstracts in America: History and Life. Articles appearing in this journal are abstracted and indexed in Historical Abstracts and America: History and Life. 
Letna narocnina: za posameznike in ustanove 19 €, za študente 13 €. Cena številke v prosti prodaji je 11 €. 
Narocila: info@zdc.si