370
Kako je pri nas s šolskim vrtnarstvom!
Nihče ne more trditi, da se ni šolsko vrtnarstvo na Kranjskem povzdignilo v zadnjem desetletji. Marsikaj so ukrenili merodajni krogi v povzdigo njegovo, in u-pajmo, da bodo še mnogo storili v ta namen v bližnji prihodnosti.
Naredbe, ki so pospešile šolsko vrtnarstvo, so nadaljevalni kmetijski tečaji za učitelje ljudskih šol v deželni kmetijski šoli, poprej na Slapu, sedaj v Grmu, redna poročila o stanji šolskih vrtov, veče zanimanje in strože zahteve od nadzornih organov, spisovanje primernih učnih knjig in člankov in slednjič primernejša, umnejša in pravičnejša poraba denarnih pripomočkov, ki so namenjeni za povzdigo šolskega vrtnarstva. Zlasti zadnje sredstvo je na razvoj šolskega vrtnarstva zelo vplivalo, ker se so vsaj tiste vsote, katere je dalo kmetijsko mi-nisterstvo na razpolago, dale v podporo takim vrtom, na katerih se vidi, da je učitelj kos nalogi svoji. Deželna podpora se je res žalibog dosedaj le bolj tratila, ker pri razdelitvi niso bili merodajni uspehi, ampak le milost ali nemilost poročevalčeva. Hvala Bogu! vprihodnje obrnilo se bode tudi v tem na boljše, ker je deželni zbor brezmiselnemu razdeljevanju deželne podpore trdno oviro postavil.
Vzlic vsemu temu, in če tudi res velikemu napredku, vendar lahko trdimo, da je naše učiteljstvo za šolsko vrtnarstvo zelo mlačno. Ne mislimo tu splošno, mnogo je častnih izjem, vendar velika večina nima nobenega pravega veselja do te lepe stroke kmetijske. Da je pa tako, temu niso krivi učitelji sami, ampak razmere. Ne menimo lenih učiteljev, ki so tudi v šoli leni, tudi taki morajo biti, saj ima vsak stan dovolj ljudi, ki nočejo izpolnjevati svojih dolžnosti. Imamo neprimerno veliko število pridnih in vestnih učiteljev, ki kažejo za šolsko  vrtnarstvo  prav  malo veselja  ali pa nič.   Rekli
smo, temu so razmere vzrok, in res je tako. Mlad učitelj pride na deželo poln najboljših in najlepših vzorov. Vse hoče storiti v korist učeče se mladine, a ta gorečnost ga kmalu mine, kadar spozna praktično življenje in ovire, ki jih je na njegovi uže tako ne gladki poti službovanja. Učitelj dobi vrt pri šoli, ali pa, ker je slišal, da imej vsaka šola vrt, zahteva ga, če ga nima še Ce ga ima, hoče ga pričeti vzorno obdelovati, a šele sedaj mora revež spoznati, da praktičnega vrtnarstva prav nič ne ume. Srečen je, ako se zna djla lotiti. A potem pridejo neuspehi, zabavljice in posmehovanje vaščanov, katere hoče »škric* kmetovati učiti, pomankanje denarjev ker s 400 gld. letne plače ne more še najpotrebnejših reči za vrt kupiti, krajni šolski svet mu pa nič ne da, ker mu ne zaupa, da bi na vrtu kaj uspešnega učinil itd., — in predno poteče leto, zamorjeno je prav pošteno vse veselje do šolskega vrtnarstva mlademu učitelju, ki je prišel v vas z najlepšimi namerami in poln idejalev za narod. In kedo je temu kriv? Oni, ki jim je skrbeti za strokovno odgojo učiteljsko. Naši učitelji dobivajo to vzgojo na pripravnici, tam je tudi obligaten predmet kmetijstvo, in kot učilo je na razpolago šolski vrt. A kako se tam poučuje kmetijstvo ? 1
Ne oziramo se na teoretiški pouk na naši pripravnici, lahko je prav dober, če tudi dotični učitelj nima pojma o kmetijstvu, da le zna učenca vnemati za predmet in da izbere dobro učno knjigo, katerih imamo če ne slovenskih, pa vsaj nemških na izbero, čeravno jih ljubljanski pripravniki in morda tudi njih učitelji ne poznajo. Sicer pa vesten pripravnik in poznejši učitelj s svojo marljivostjo in s pripomočjo dobre knjige lahko zamudo sam popravi. Drugače je pa s praktičnim kmetijstvom, oziroma s šolskim vrtnarstvom, t. j. s sadjarstvom itd. Na deželi se mu ne more priučiti, ker na primer umnega sadjarstva tam še ne poznajo. Ako ga pa poznajo, onda pa je šolski vrt nepotreben, ker učitelj vendar ne more kmetov učiti tega, kar oni sami bolje znajo. Na pripravnici bi se učitelj moral vseh praktičnih del do dobrega naučiti, in pripravniški vrt moral bi mu biti vzor šolskega vrta. Kakeršen je pa ta vrt sedaj, pa ni še daleč nič podoben vzoru, ker na njem ni skoraj dela, katero bi bilo pravilno narejeno. Tu naj enkrat naši merodajni krogi resno vmes posežejo in zahtevajo da se na ljubljanski pripravnici ne bodo s kmetijstvom samo igrali ter davkoplačevalcem pesek v oči metali, ampak skrbeli, da se v resnici kaj resnega in dobrega za naš narod učini. Kako izvrstno bi se mogli naši u-čitelji na pripravnici o praktičnem kmetijstvu izvežbati ter s pripomočjo drugih objektov v ljubljanski okolici dobiti vsaj najvažnejše pojme o umnem kmetovanji! Ako bi prišel mlad učitelj, vešč praktičnemu kmetijstvu na deželo, vse bolje bi bil v čislih vaščanom, kajti dejanski bi kazal svojo zmožnost, da zna kmetsko ljudstvo poučevati, ovire bi lahko premagal, uspehov dosegel, in z uspehi bi mu prihajalo veselje, ki je prvi pogoj vestnemu izpolnjevanju stanovskih dolžnosti.
371
Naj torej narodni zastopniki to reč premislijo in ukrenejo kaj, da se ta hudi n3dostatek na naši pripravnici vendar uže odpravi.